JOŽE GOSTIČ (1900-1963)1 Leopold Gostič je bil okoli let 1898/99 in 19022 organist v Stari Loki. Tu se mu je rodilo šest otrok: Angela, Albina, Rez ka, Polde, Jože in Ciril. Okoli leta 19023 se je družina preselila na Homec pri Kamniku. Leopold Gostič je bil organist na Homcu do začetka prve svetovne vojne, ko je bil mobilizi ran. Leta 1917 je za posledicami hude bolezni umrl; kot vojak na fronti je leta 1917 umrl tudi sin Polde. Da bi lahko ostali na Homcu in se preživljali, je mesto organista najprej prevzela hčerka Rezka, za njo pa Jože. Jože Gostič, eden naših največjih opernih pevcev, je 7. septembra 1929, ob svojem prvem solističnem nastopu v vlogi Lenskega v operi Evgenij Onjegin P. I. Čajkovskega takole govoril o sebi: »... Doma sem na Homcu pri Kamni ku. Oče je bil organist, prav tako so bili organisti vsi moji bližnji sorodniki. Oče je umrl l. 1919, nakar sem devetnajstle- ten prevzel službo organista na Homcu. To delo sem opravljal do 1921. Za gledališče sem se zanimal ves čas študija in tudi na Homcu me navdušenje ni minilo. Pogosto sem se zvečer odpeljal v Ljubljano na predstavo v Opero, nazaj seveda ni bilo mogoče z vlakom in sem hodil peš. Če sem bil v dobri formi, je trajalo štiri ure. Leta 1921 sem se odločil in odšel na konservatorij študirat solopetje. Denar sem si služil kot član opernega zbora. Leta 1927 sem moral k vojakom in ko sem se vrnil, nisem več dobil službe v gledališču. Bilo je težko, naporno, bil sem brez rednih dohodkov, na konserva- toriju pa sem dobil najslabšo oceno. Mo goče sem se prav zato še bolj zagrizel. Rezultat je bil tak, da mi je jeseni 1928 dal ravnatelj konservatorija, Matej Hu- bad, peti Wagnerja.« Jože Gostič je omenjenega večera, 7. septembra 1929 z Lenskim začel blisko- J. Gostič (levo) skupaj v družbi s slovenskim organistom prof. Hubertom Bergantom 23. novembra 1963, mesec dni pred pevčevo pre zgodnjo smrtjo pred svojim domom na Homcu pri Domžalah. vito pot navzgor. Do leta 1932 je odpel na ljubljanskem opernem odru prak tično vse velike tenorske vloge. Leta 1932 je prvič gostoval v Zagrebu, pet let pozneje, leta 1937, je postal stalni član zagrebške opere in na odru v Za grebu je tudi končal svojo umetniško pot: 12. oktobra 1963, dva meseca pred smrtjo, že zelo bolan, je nastopil kot Manrico v Verdijevem Trubadurju. Bržkone je prav in ne bo zvenelo preveč patetično, če zapišem, da se je takrat poslovil od publike, ki ga je vsa leta sprejemala z neizmerno naklonjenostjo in ljubeznijo. 245 škoija Loka 27.11.1963 246 Eno od zadnjih pisem velikega Gostičevega prijatelja in rojaka, tedanjega škofjeloškega župnika, gospoda Melhiorja Goloba, sedanjega ljubljanskega stolnega kanonika in vikarja. Jože Gostič je nastopal v vseh velikih evropskih opernih hišah. Že leta 1938 je gostoval na Dunaju in od takrat postal zelo pogost gost dunajske opere. Gosto val je v Hamburgu, Miinchnu, Benetkah, Milanu, Londonu, na salzburškem festi valu - tam je pel v krstni izvedbi Straus- sove opere Danajina ljubezen. V inter vjuju za zagrebški radio je označil za svoj največji uspeh gostovanje v Barce loni z Lohengrinom Richarda Wagnerja. Na začetku kariere je bil Gostič izrazit lirski tenor, višek svoje umetniške poti pa je dosegel z liki iz Wagnerjevih oper in Verdijevim Othellom. Kot Othello in Lohengrin je proti koncu petdesetih let nastopil tudi v Ljubljani. Kaj bi vam še lahko zapisala o Jožetu Gostiču kot umetniku? - Zelo natančno, zelo skrbno je hranil kritike svojih na stopov. Vsebino teh časopisnih izrezkov bi lahko strnili v več kot tri desetletja trajajočem velikem priznanju njegovi umetnosti. Končali bi to kratko zgodbo o Jožetu Gostiču na Homcu, tam je njegova hiša, nešteto je njegovih razglednic, pisem, pozdravov domačim. Na vsaki razgled nici je pripis, kako komaj čaka, da bo spet doma. Leta 1937 je novinar enega od sloven skih časopisov zabeležil tole: »Jože Go stič se vrača v Ljubljano s študija na Dunaju, z novimi odlikami: za to priča dejstvo, da pevca snubijo zastopniki ve likih svetovnih opernih gledališč in celo zvočnih filmskih podjetij (UFA). Gostič odbija vse te ponudbe in se vrača v naše gledališče, kar je med slovenskimi te norji odlična izjema!« To je kratka zgodba o delu, življenju, uspehih in hrepenenju po domu sloven skega opernega pevca Jožeta Gostiča, ki je živel od 5. marca 1900 do 25. decembra 1963. Breda Hieng* Jože Gostič v naslovni vlogi Giordanove opere »Andre Chenier«. premierna predstava HNK Opera in baleta v Zagrebu, 6. junija 1959 ob 30-letnici umetniškega dela J. Gostiča. Opombe 1 Objavljeno ob priliki 30-letnice smrti tega velikega slovenskega pevca - tenorista Josipa (Jožeta) Gostiča, staro- loškega rojaka (redakcijo opravil Franc Križnar). Podatke iz župnijske kronike cerkve sv. Jurija v Stari Loki je posredoval starološki dekan in župnik gospod An drej Glavan. 3 Ibidem. Avtorica je po stricu Jožetu Gostiču (hči njegovega brata Cirila) pevčeva ne čakinja. 247