GOOT g (P®Đ®(3CCO W 8CL®ü[iraOC30 G3G>G)®OGO0 -] gru « vsemPCTBST -nsra « "yrnmar,™ un _ i."»aiiax LETO }(IV. LI5T0PRD 1913. 5T. 11. ti Hit W^-VSCrTVXT^H^TVr^.. IJrfT LCfl . l^Tmrr^OTT^.-TSGCSCS^ Vsebina: 1. Davorinov: Jesenski stihi.....................241 2. Vera Levstikova: Gluhonemi Tonček.................242 3. Jan Reginov : Neznana bol. Pesem..................244 4. Fran Košir: O groblji pri Studenicah. (S podobo.)...........245 S 5. Če&arek: Prvo pismo......................246 6. Labod. Podoba.........................248 7. Josip Stare: Domače življenje in vojaštvo starih Slovanov.........249 8. Mladinoljub: Janezovo posestvo. (S podobo.)............251 9 Davorinov: Zgodba o beraču Damjanu. ...............252 10. Pobožnost. Podoba .....................254 11. Ivo Trošt: Konec pravde.....................255 12. Jan Reginov: Ciganska. Pesem..................260 13. Ulica v Plovdivu. Podoba.....................260 14. Pouk in zabava: Demant. — Rešitev in rešilci. — Obletnica prve železnice. — Spal 77 dni. — Mačke. — Milijarda. — Z vlaka je padla petletna deklica. — 100 let stara žena. — Mraz v zračnih višinah. — Kako daleč gre lastovica prezimovat. — Najdaljši dnevi v Evropi. — Kotiček gospoda Doropoljskega...... 261—264 Listnica upravništva. Vse p n. naročnike, ki so na dolgu letošnjo naročnino, vljudno prosimo, da nam jo pošljejo Vsem onim naročnikom, ki so z naročnino na dolgu še za dve leti ali za poldrugo leio, bomo brezpogojno ustavili list s prihodnjo številko, ako do tistega časa ne poravnajo svojega dolga. Naročnina naj se nakazuje po priloženi položnici ali po poštni nakaznici naravnost upravništvu in ne „Učiteljski tiskarni", kar nam povzroča le zmešnjave. Leto se bliža koncu! Prosimo, poravnajte takoj naročnino! Storite nam uslugo ter pridobite „Zvončku" vsaj vsak enega novega naročnika! Čim več bo plačujočih naročnikov, tem lepši bo naš list! Torej vsi — na delo! Upravništvo. Slovensko Abecedo za ženska ročna dela priporoča Milena Kiferle, učiteljica ženskih ročnih del v Ljubljani, Krojaška ulica 8/II. „Zvonček" izhaja 1. dne vsakega meseca ter stane vse leto 5 K, pol leta 2 K 50 h, četrt leta 1 K 25 h. Izdajatelj, upravnik in odgovoren urednik: Luka Jelene, učitelj v Ljubljani, Frančiškanska ulica št. 6. Rokopise je pošiljati na naslov: Engelbert OangI, učitelj v Idriji, Last in založba .Zaveze avstrijskih "jugoslovanskih učiteljskih društev*. Tiska .UčfteJjsTta tiskarna" v Ljubljani. Stev. 11. V Ljubljani, 1. listopada 1913. Leto XIV. Jesenski stihi. Vseh mrtvih dan. Molče sem šel na tisti tihi kraj, kjer blede cvetke vnovič so cvetele, ciprese tajno so v vrheh šumele, trepetajoč migljal je lučc sijaj . . . Vse oživelo je kot bajni maj .. . Na vrt skrivnostni trume so prispele, sklenile so v molitvi roke vele: „Dobrotni Oče, pokoj mrtvim daj!" Življenje naše polno je nemira, ko cvetka sreče čašico odpira, že pade slana, cvetko zamori .. . i * In upa lučca, komaj da vzplamti, vihar priveje, plamen ji umira: „Dobrotni Bog, na nas se še ozri!" Slutnja. Tiho poslavlja se vela jesen ... Spremlja na poti jo veter leden in liste rumene ji nosi, na grobe molčeče jih trosi . .. Dedek pred hišo zamišljen sedi, solze mu močijo kalne oči: mordà, ko bo leto minilo, njegovo posiplje gomilo . . . Pesem o snežinkah. Kapljice vodne so zimo prosile Zima, na temnih gorah kraljujoča, gorke odeje, krilca je stkala ker tam na zemlji solnčece in jih ubogim kapljicam nič več ne greje. skrivno podala. Zdaj pa snežinke na zemljo letijo živo vesele, ker so od zime majkice srajčke prejele .. . Davorinov, VERA LEVSTIKOVA: Gluhonemi Tonček. »li za našo vasjo je stala stara, na pol podrta koča. Velike špranje 'krog majhnih oken so bilie zamašene z mahom, slamnata streha pa je žalostno kazala svoja gola rebra. Tu je stanovala vdova, Bizja-kova Mica. 2e dve leti je poteklo, kar ji je umrl njen mož, ki je poprej hodili v bližnje mesto v tvornico. 2e dve leti je bila Mica sama s svojim petletnim sinkom Tončkom. Bolebna in slaba je le težko skrbela za vsakdanji kruh. Hodila je k va-ščanom v dnino. Ob takih dnevih je navadno ostajal deček sam. Kaj bi ga jemala s sabo, ko so ga drugi otroci gledali od strani, ker jih ni umel, ker ni znal razodevati svojih otroških misli kakor drugi! Bil je namreč gluhonem. Na bledem njegovem obrazku in svetlih, črnih očeh nisi spoznal, da sirotek ne govori in ne sliši. Te drobne zvezdice so te gledale tako zaupljivo in razumno, da je moral človek dvomiti1 nad resnico, da ta otrok še ni slišal govorice. Kadar je šla mamica z doma, je ostajal deček sam v koči! Ko se je naveličal lesenega konjička, ki mu ga je dal Završnilkov boter, je splezal na klop, se naslonil na okno in gledal, kdaj pride, njegova dobra mamica. Mamica! Samo ona je bila, ki je umela znamenja z drobnimi ročicami, ki je znala govoriti z njim. In tudi on je že znal čitati besede z njenih premikajočih se usten. Kako veselo je skočil s klopit, kadar jo je od daleč zagledal. Takrat so plosknile majhne ročice, in že je hitel odpirat vrata. Toda tudi mati je hrepenela po sinku. »Sirotek moj mali!« je zašepetala in ga pritisnila k sebi v pozdrav. Nato pa je segla v žep po kak prigrizek, ki si ga je za njega prirtgala od južine. Ko ga je zvečer položila v posteljo, mu je sklenila roke in namesto njega pošepetala molitev. Potem pa je sedla na rob postelje in čakaia, da je dete zaspalo. — Toda čakala je še dalje! Strmela je v ta droben obrazek in premišljevala, kaj bo s siroto, kadar ona umrje. Čutila je, kako postaja vedno slabeja, da se jiil bliža dan, ko se bo morala tudi ona ločiti od sinčka in ga pustiti samega, tako samega na svetu. Ob teh mislih so ji začele polzeti solze po bledem licu, roke so se sklenile, ustna pa so zašepetala: »O, Bog, zaradi njega mi še dalj živeti!« Zinna je potrkala na vrata. Mica ni več hodila v vas, delo ra polju se je nehalo, ljudje niso več ilskali delavcev. — Tedaj si je popoldne oprtila koš in šla v gozd nabirat suhljadi, da ne bi zeblo njenega Tončka. Drugače pa je sedela poleg njega v -nizki sobi, krpala in popravljala borno perilo. Deček pa je hodil krog nje in ji kazaje gcvoriil po svoje. Ona ga je umela. Zunaj se je burja igrala s snežinkami in jih metala ob okna. Zdajpazdaj so zatrepetale šipe ob njenem pritisku. V peči je počasi ugašal ogenj — pošla so drva. V sobi je postajalo mrzlo. Tonček se je stresel — jelo ga je zebsti. Tedaj se je Mica dvignila, odložila šivanje in šla ven za kočo. če bi našla še pest dračja za ogenj. Toda pogorelo je zadnje. Žalostna se je vrnila v sobico. Vzela je ruto, se zavila, kazaje naročila Tončku, da odhaja po drva, a se kmalu vrne, oprtiila koš in odiSla proti gozdu. Zunaj jo je pozdravila burja. Mica je votlo zakašljiala in se tesneje zavila v ruto. Že se je mračilo. Tonček je boječe pogledoval skozi okno, kaj da m mamice od nikoder. A videl je le beli sneg in padajoče snežinke, ki se je z njimi oblastno igrala burja. Polagoma se je v sobici popolnoma stemnilo — le v peči se je še svetila iskrica žerjavice. Tončka je postalo strah. Zlezel je na posteljo, se zaril v odejo in zaplakal! Sam, tako sam! Kje je ostala mama, kod hodi tako dolgo? Zunaj so zaškripale duri. S težkimi, trudnimi koraki je prišla Mica v sobo. Prižgala je svečo. Na postelji je ležal njien otrok solzan, a njegove oči so bile zaprte — spal je. Zopet je sedla Mica na rob postelje, sklenila tresoče roke in ga gledala: »Dete, dete, kaj b-o s tabo!« Tako je zaplakala nesrečna mati in poljubila dečka na čelo. Takrat se je prebudil. Oklenil ji je roke okrog vratu in jo pritiskal k sebi ves srečen, dia je mamica zopet doma. zopet pri njem. Mica je vstala, zanetila ogenj in pristavila borno večerjo. Komaj se je držala pokonci. Noge so se ji šibile, in pred očmi se ji je delala tema. Po večerji je legla tudi ona, legla — da ne bi več vstala. Deček je kmalu zopet zaspal, njo pa je tresla mrzlica... Ko se je drugo jutro prebudil, ga ni čakal zajtrk. Poleg njega je ležala mamica bleda — bolna. Začudeno jo je Tonček pogledal. Tediai] so mu njena ustna zašepetale: »Ne morem!« In on je umel. Zlezel je s postelje, u* pristavil stol in sedel k mamici. Božal ie njeno roko, jo poljubljal in čakal, da bo mami bolje. A čaikal je zaman. Mica je votlo pokašljala. S tresočo roko je pokazala slimku lonec, v katerem sta bila še dva kuhana krompirja od sinoči. Tonček je zlezel na peč, olupil krompir in ji ga ponudil. A ona je zmajala z glavo in mu pokazala, naj sam sne. Šele po večkratnem prigovarjanju jo je slu šal. Potem pa je zopet sedel k postelji in čakal... Ko je prišla drugo jutro Završnikova botra pogledat, kako gre Mici, jo je dobila — mrtvo. Poleg postelje pa je klečala sirota in plakala. Sama, tako sama! Zagrebli so jo. Ob grobu je stal gluhonemi deček in strmel v jamo, kc pa mislila, da ga ni na svetu človeka, ki bi znal to bollie kakor onadva —- Levinov Miko in Maiko. Neko jutro, ne sicer navsezgodaj, marveč natešče sta začela veliko pravdo. Največji, če ne morda edini vzrclk nasprotstva je bil prav ta, dia nista marala biti dolgo tešča na svetu. Spatnja nista imela sicer kmalu dovolj; im zlato solnčece se jim je že nekaj ur smehljalo skozi okno — zaman. Vzelo je potem najdaljši solinčni žarek ter z njim poščegetalo pod noskom najprej Mika, potem Maka — tudi zaman. Ta neuspeh pa solnčeca ni vznevoljil, da ju ne bi še budilo. Gladilo jima je rdeča lica, nosek in celo počesalo obrvi. Potem je hotelo še privzdigniti trepalnico, da bi videlo, kako se godi očkom za vekami, pa je Milko glasno posmrčal, se pretegnil, kakor je bil dolg iin širok, dvignil glavo, se ozrl, če še spi Mako, in videč, da še spi, je zaspano zaklical: bav-bav! — Bratec ga sicer še ni slišal, toda bav-bav se je ponavljal tako dolgo, daje tudi Maiko dvignil glavo, pogledal bratca, se mu nasmehnil, sedel na ležišče in s& miu zaspano odzval; bav-bav! V tem času so prihajali iz kuhinje do njiju ušes posebni glasovi in do noskov čudno prijetne dišave. Mati je namreč kuhala za zajtrk močnik ter ga mešala v kotlu nad ognjem. Veriga, ki je na njej obešen kotel, je prav čudno zvenela ob sunkih lesene kuhalulce. Ob teh glasovih sta dva mlada želodlčka prav glasno zacvilila. Neznanske bolečine so se pojavile, ko sta se dečka domislila, kako dolgo že niista imela žlice v roki To je bilo najbolj kričeče vabilo, ki jima ni dalo več spati. Nevidna moč ju je tirala k materi, k močniku in še posebno h kotlu, ki bo vkratkem prazen, pa tudi na razpolago, da iz njega postrže ta ali oni skromne ostanke močnika. Dečkoma je bilo znano že od včeraj, da bo danes močnik še posebno slasten: mati je obljubila, da zakuha vanj —- maslene tropine. Hej, močnik z maselmkom! Kdor te še ni okušal, ne ve, kaj je dobro na svetu. Kdor te je že okušal, ve, da ni nič boljšega na svetu! To je trdil časih oče Levinov, ki je služil cesarju več let in več mesecev, ki je že videl Ameriko in Pariz, Ljubljano in Kočevje. Zato sta vedela tudi Miko in Mako, da mora biti res. Kdo bi tudi dvomil, če lahko kar okuša. In Okušala bi bila rada oba, Miko im Mako. V samih srajčkah sta že vpila drug za drugim ali oba hkratu: »Mama, lačen!« Mama ju opozori na hišni red, ki zahteva neizprosno: Urnìj se, mob, obleci — potem dobiš jed! Oba sta se kremžila na jok, a hišni red je bil strog im neupogljiv. Umila sta se nekako po mačje in potem molče odprla duri v sobo, kjer sta spala. Pokleknila sta na prag tako, da sta bila oba z obrazom in sklenje- nimi rokami obrnjena v križ na nasprotni steni. Hitro kakor dve raglji sta zdrdrala: Angel božji in o Marija, mati moja. Obema je pa od molitve uhajala misel h kotlu, k močniku, seveda. KaJko sta se je mogla braniti, ko sta že prej tožila materi, da sta lačna! Dvignila sta se in zopet hitela k materi s krikom: »Lačen, lačen!« Materi: pa, ki je imela še druge skrbi, se je zdelo tako vedenje gotovo nekoliko preburno. Zato jima reče: »Zaspama, zaspana, ne pa lačria. Saj še vamia niso še dobro odprle oči. Ali je to pozdrav za dobro jutro materi? Nobeden me ni pozdravil!« In dve ročici sta se jeli iztezati k materi, in dvoje ustec se je stiskalo v šobček, da želi svoji mami dobro jutro, dva pogleda pa sta se postrani upirala tudi v kotel, odkoder je prihajal tisti slas'too zavedljivi vonj po močniku in maselniku. Milko je poleg tega še gojil željo, ki je iz nje vzrastel sklep, da bo on danes postrgal kotel, ko mati strese močnik hladit v skledo, on, ki je starejši. »Saj vaju še nisem izprašala, koliko je Bogov?« reče mati, dočim hočeta dečka odgovarjati kar naprej. Mati se jima Je z vprašanji koma? umilkala, tako se jima je mudilo h koncu im močniku. »Kaj ti je dal?« Hotela je še pristaviti: sv. Duh. »Miilost božjo.« »Kje si jo —« »Pri sv. krstu... « »Born jaz strgal. — Jaz bom, ne ti. Ne ti — jaz. Jaz — 'ne ti!« Prepir se je nadaljeval vedno silcviteje. Sedai pa Miko in Mako nista biila več bratca, marveč odločna nasprotnika, ki je vsakdo izmed njišu hotel biti najbolj lačen, a mati naj končno razsodi tako zamotano pravdo. Zunaj hiše pred odprtimi vrati se oglasi mladi petelin ter pozdravi dobra znanca prav glasno: »Krkelili-li! Tudi jaz sem tukaj. Samo jaz bom strgal, krkelili. Sem najmlajši med vsemi, krkelili!« S temi pokloni se je pomeša! v pravdo. Dečka ga nista imela za dovolj resnega ali celo nevarnega tekmeca tega krilatega vsiljivca, pa sta se prepirala nemoteno za nepostrgani kotel, ki se je mirno hladil pod lestvo, držečo v podstrešje, kamor so hodile kure spat in jajca leč. Tudi petelinu je bila znana ta pot. Nekolikokrati je poškilil celo po lestvi od klina do klina, kakor da jih prešteva, potem je pa zopet nagnil glavo in pogledal oba tekmeca za kotel. Močnik je stal hladeč se na polici poleg vrat in dišal in vabil v bližino, v globino — sklede. »Jaz sem bolj lačen kot ti,« poudarja Miko, »Jaz sem pa mlajši in zato vedno stržem, da prej dorastem,« ugovarja Mako. »Tebi se nič ne mudi. Jaz moram tudi še dorasti, da bom prej pasel krave in kaj zaslužil.« »Jaz jih bom pasel, jaz. Kaj ti! Ali jih, nisem že? Ti še šibe ne moreš držati.« »Tebe pa živina ne mara. Ali ne veš, kako te je sivka pahnila v seč?« »Saj lebe pa še lahko pohodi, ko si tako majčken in si nič ne upas.« »Jaz ne upam? Več kot ti? Ali nisem vrgel včeraj kamen čez streho, tvoj pa ni priletel niti do vrha.« »Sem nalašč vrgel s tako malo močjo!« >Reci, da nisi mogel više!« Mako je bil za hipec v zadregi, zakaj pošlo mu je orožje z dokazi. Hitro se pa vendar še domisli: »Pa ti, ki si bežal pred petelinom!« »He, he! Sem pa zares bežal nalašč, da je mislil petelin, kako jako se ga bojim.« Mako se je zasmejal tako piškavemu izgovoru in izpod lestve poleg kotla se je oglasi! petelin: »Ko-ko-ko!« ponosen, da tudi njega omenjata v prepiru. Mati Levinka je imela sicer polne roke dela in polno glavo drugih skrbi, vendar se je zasmejala, ko je slišala, da se tudi petelin vtika v prepir, in videla, kako moško nagiblje glavo zdaj na desno, zdaj na levo ter opazuje s strokovnjaškim očesom oba nasprotnika, pa tudi kotel. »Ako že hočeta oba strgati, naj začne eden od zunaj, drugi od znotraj !••• jima svetuje mati in hiti za opravili. Dečka nista bila zadovoljn? s tem nasvetom, ker je bil premalo jasen: kdo zunaj, kdo naj znotraj obdeluje kote), zakaj znotraj je močnik, zunaj so saje?! In to je velik razloček. Sploh sta pa morala začeti prepir dognati na konec, prej ne kaže lotil' se drugega. Nadaljevala sta z očitanjem: lanski sneg, kepanje, sneženega moža, kdo je večkrat padel na ledu in kdo se je manj jokal na mrazu. Iz zime sta srečno prigomazila do pomladi in sramotila drug drugega s tem, kdo se je najbolj bal grdogledih varuhov pri božjem grobu v cerkvi. Kako se je Miko ustrašil prvega martinčka, meneč, da je modras, kako je telebnil na trati, ko so brali zvončke in trobentice. Tedaj je dvignil petelin levo nogo, kakor bi se hotel s prstom dotakniti čela, zakaj pametna mise! mu je tedaj vzrojila po glavi: nadaljevala bosta dečka od pomladi do poletja, pa vse do same jeseni in zime; dotlej bo pa močnik v kotlu že mrzel. Zdelo se mu je, da je dovolj hladan že sedaj. Stopil je torej z obema nogama pred kotel, se sklonil k ostankom močnika na dnu, trgal s kljunom velike kose skorje kar od kraja, jih slastno požiral in ob vsakem založaju hvaležno pogledal nakvišku, kakor da šteje kline na lestvi, držeči v podstrešje, dečkov pa ni pogledal, ne poslušal, do katerega letnega časa sta že dognala pravdo. Bila sta si pa že v laseh. Najprej je bii v delu šop las, molečih iz Mikovega klobuka, potem je počila Makova ramnica, da je moral, dasi nerad, držati hlače z eno roko in se šele z drugo braniti. Mamo sta klicala na pomoč oba. Levinka sliši krik in res prihiti od nekod. Brzo premotri ves prizor in razsodi z nasmehom: »Miko, ti strži, ki si starejši! Jutri naj Mako, ki je mlajši. Pravde je konec!« Mako izpusti lase, ki jih je tiščal v roki in se zadovoljno ozre h kotlu, vesel svoje zmage in ugodne razsodbe. Toda skromni ostanki močnika v kotlu so bili že kaj umetno nazobčeni s petelinjim kljunom in tudi po sredi so bile premnoge trioglate zajede. >-Qa ne maram, mama, ga nečem kotla,« zavpije jezno in obupno. Mati Levinka, ki je že prej dobro videla, kaj se je zgodilo, se je samo potajila, da tega ne ve in reče z obrazom, obrnjenim stran, da lažje zakrije smeh: »Naj strže pa Mako, ki je mlajši; boš ti jutri!« Deček je pa še prej ugledal petelinove ostanke v kotlu. »Qa ne m aram!« zavpije zmagovito. »Le tisti naj strže, kakor ste rekli prvič.c »I, kako da sta sedaj drugih misli!« vpraša mati nalašč, pride bliže ter se zasmeje, ko vidi, da petelin še prav mirno in zložno robi močnik iz kotla ter redno pogleduje po lestvi v podstrešje, kamor hodi zvečer spat. ^A-a-a!« se začudijo vsi trije in zapode petelina, ki je zletel na Iestvo in po njej pod streho, kjer je bil najbolj varen. »Petelin je bil modrejši od vaju,« reče mati. »Pravde je sicer konec, a konec ni vesel.« Miko in Mako sta se spogledala žalostno. Ko sta opazila skledo močnika na mizi, sta šla iskat vsak svojo žlico ter z žlico v roki hitela klicat očeta in ostalo družino k zajtrku. Bila sta zopet prijatelja, zakaj oba je sedaj družila močna vez — sovraštvo do petelina, ki jima je obrobil moC-nik v kotlu. Petelin se pa ni dosti zmenil za to. Izpod strehe je glasno slr-fotal skozi okno na dvorišče, se tam ponosno prestopil, pogledal, kje je njegova kurja družina, skočil na plot in zapel: »Kokeli-li! Strgali smo pa le mi!« — Zamahnil je s perutmi in odkorakal po drugem opravilu. Dečka sta se spogledala zopet ob tem klicu, mati Levinka se je za-šmejala, priüla močniku mleka in začela pripovedovati obeh dečkov nesrečo. Vsi so se smejali. Tudi Miko in Mako sta se režala, najsi nista dobro vedela, če svoji nesreči ali trmoglavosti. To je zbujalo povsod še večje veselje, zakaj vsak je vedel, da sta Miko in Mako bratca, ki jima ni para v devetih farah. Mati je bila o tem popolnoma prepričana, zato je še pristavila: »Odslej bo strgal vsako jutro eden od vaju — pa zares. Začne Miko, ki je starejši, že jutri. Ali povem vama, da ne maram več prepira. Tudi petelin ga ne mara. Zaradi tega se lahko zgodi, da vaju neko lepo jutro izplača še drugače kot danes. Po svojih neuradnih opravilih se lahko prikrade v vajino družbo kar po lestvi izpod strehe. Na lestvi nad kotlom se ustavi in — ako mu tedaj pade kaj posebnega izmed perja v spodaj se hladeči kotel, varna povem: bo strgal tisti, ki bo na vrsti — zares! Ne maram, -da bi. se potem ponujala kot danes: najprej — kdo ga bo, potem — kdo ga ne bo.«, Miko in Mako že nista več dobro slišala zadnjih besed. Odšla sta oa prazne sklede za drugačno zabavo na dvorišče. Sovraštvo do petelina sta hitro pozabila, zakaj zdelo se jima je previdno in pametno, da ga ne dražita: petelin jima lahko škoduje, »Kikeli-liU ju je izzival predrznež, pa ga nista hotela opaziti Miko in Mako, ki sta še dolgo pomnila konec današnje pravde. Ulica v Plovdivu Ciganska. Oj, cigan, cigan ti v hosti, ti, ki vse veš: kdaj pomlad pride s svati, pride z gosti v naše gozde svatovat; in ki veš, kdaj kukavica naše kraje zapusti, kadar nam zori pšenica in poletje se rodi; ti, ki, veš, da ko na veji list zelen porumeni in postane zrak hladneji, nas jesen razžalosti. Oj, zapoj nam o jeseni dolgo pesem iz srca, da jo čuje hrib megleni, da utihne sred gorà ! „Kaj naj zapojem vam, kaj naj izpojem ? Vse, kar rumenih je listov na tleh, toliko žalostnih misli je v mojem srcu čutečem, solzä pa v očeh !" Jan Reginov. Demant. Priobčil Savinčan K. M. a a a a a a b b C č č e e e e e Ih j k 1 m n 0 0 -I 0 0 0 0 P < r r r r s * u v v Besede značijo: 1. soglasnik; 2. časomer; 3. pohištvo; 4. posebno lepoto; 5. trg na Štajerskem; 6. hribovje na Štajerskem; 7. denar; 8. hišnega gospodarja; 9. samoglasnik. □ □: Srednja vrsta od zgoraj navzdol ti imenuje isto, ko peta vrsta od leve na desno. Rešitev in imena rešilcev priobčimo v prihodnji številki. Rešitev besedne naloge v deseti številki. :ao> Prav so jo rešili : Milica in Vladko Valenčič v Trnovem ; Zvonko Bizjak, dijak I. gimnazije v Šmartnem ob Paki ; Alojz Kraigher, učenec pri Sv. Trojici v Slov. goricah ; Saša Ličan dijak v Gorici ; Marica Rajšp, učenka v Ormožu; Milica Kranjc, učenka III. razreda meščanske šole v Mariboru; Tanja Rosina, učenka II. razr. II. odd. v Mariboru ; Stanko Samsa in Franc Valenčič v Gorici; Stanko Skok, učenec v Domžalah; Ida in Angela Lorber, učenki V razr. v Braslovčah ; Šumer Živkc, učenec IV. a razr. v Škofji Loki; Cvetko Kristan, učenec IV. raz. v Sp. Šiški; Anton Bajec, učenec I. c razr. na realki v Ljubljani; Božena Grossmann, učenka V. razr. v Ljutomeru. ć u k u r a k a 1 □ o: Obletnica prve železnice. Dne 27. septembra leta 1825. je bila otvorjena prva javna železnica, ki je služila za občinstvo; seveda ni vozila s paro, ampak še — s konji. Vozila je na Angleškem od mesta Stocktona do Darling-tona, in sicer s hitrostjo 16 km na uro. Spal 77 dni. Neki vrvar na Francoskem se je nemalo začudil, ko se je prebudil v bolnici. Tja so ga poslali sorodniki pred 77 dnevi, ker ga niso mogli zbuditi. Mislil je, da je spal le par ur, a v resnici je ležal v nezavesti 77 dni. Mačke. Angleška ima mačk 7,850.000; na Francoskem jih je 4,000.000, v Nemčiji 450.000. — Konj ima največ Nemčija, in sicer 5 milijonov in pol. - - — Milijarda. Ena milijarda kron v zlatu tehta 322.500 kg in obsega 17 kubičnih metrov. Ko bi se to zlato raztegnilo v drobno žico, bi se lahko celo zemeljsko oblo opasalo z njo okrog ekvatorja, in še bi je ostalo. Ko bi se komadi po 20 kron položili drug poleg drugega, bi tvorili 1050 km dolgo zlato črto; ko bi se nalagali drug vrh drugega, bi dosegli višino 33.000 metrov. Da bi dvignili kup zlata v vrednosti ene milijarde, bi treba 6000 močnih mož. Iz tega zlata bi se dalo uliti 22 kipov v uravrii človeški velikosti. — V srebru tehta ena milijarda 6 milijonov kilogramov in obsega 477 kubičnih metrov. Ce bi se okrog-inokrog ekvatorja napravil srebrn pas. bi bil 4 mm debel. Iz tega srebra bi se dalo napraviti 636 kipov v človeški naravni velikosti. Ako bi hoteli z železnico prepeljati za eno milijardo zlata, bi bilo treba 33 vagonov, za srebrno pa 500 vagonov, ki bi stali v dolžini 3 km. Z vlaka je padla petletna deklica, in sicer na črti iz Sv. Križa v Trst. Družina Škrl je napravila izlet iz Trsta v Sv. Križ. Zvečer so se peljali domov, Blizu Miramara je stala deklica pri vratih vagona, vrata so se odprla, in deklica ie padla ven. 181etni Leon Perhavc je skočil za njo. Strojevodja ni slišal žvižganja izprevodnika, in vlak se ni ustavil. Deklica, ki so jo potem pripeljali v Trst, je močno poškodovana. Perhavc pa ni dobil nobene znatne poškodbe. 100 let stara žena živi v Pulju. Imenuje se Justina Bolanc, rojena je bila blizu Pazina v letu 1813. Starka je zdrava in živahna in ne kaže nič volje, da bi zapustila »solzno dolino^. Mraz v zračnih višinah. Ravnatelj zvezdarne v Paviii, profesor Gamba, je meril toplino v zračnih višavah in prišel do znamenitih številk. Spusti! je v zrak z vodikom napolnjen balon iz kavčuka, ki se je vzdignil 37.000 metrov. Balon je imel v premeru 17 cm in je imel s sabo priprave za merilo topline zraka. Ko je prišel balon zopet na tla, so se pokazale sledeče številke: v višini 12.000 m ima zrak 55 stopinj mraza, v višini 19.000 metrov je 56 stopinj mraza, v višini 37.700 metrov je pa —51 stopinj miaza. Te številke nam kažejo, da ne vlada v največjih višinah največji mraz. V višini 37.700 metrov znaša zračni pritisk komaj 3 milimetre. To velikansko višino je dosegel balon v 1 uri in 18 minutah. Potem je balon počil; na tla je padel čol-niček in vsi drugi merilni inštrumenti. Prišli so na zemljo popolnoma nepoškodovani 40 km proč od točke, kjer se je balon vzdignil v zrak. Kako daleč gre lastovica prezimovat. Angleški časopis za ptičeslovje »British Birds« je razdelil tekom zadnjih dveh let nad 32.000 majhnih obročkov, ki jih naj čitatelji pritrdijo ptičem na noge. Dne 23. decembra 1912. je ujel nekdo v Natalu na farmi Rovdeand lastovico, ki je imela na nogi tak obroček. Tam je bilo zabeleženo. da je bil pripet tej lastovici obroček dne 6. maja 1911. od gospoda Masefielda v Roschillu v Srednji Angleški. Tam je imela lastovica svoje gnezdo. Iz tega slučaja se je dognalo, da je šla lastovica, vzrasla v Evropi, prezimovat v Južno At-riko, torej čez Evropo in po dolgem čez Afriko v južni del. Dosedaj tako dolgega potovanja lastovice še niso dognali nikdar; pač so dobili zaznamovane lastovice v severni strani Afrike. Najdaljši dnevi v Evropi. Najdaljši dan v Evropi ima mesto Reykjavik na Islandiji. Tu se vesele kakor vobče na vsem otoku Islandiji belega dne, ki traja kar tri in pol meseca. Potem pride ob varangerskern fjordu na Norveškem ležeče mestece Bardo, kjer imajo od 21. majnika pa do 22. junija neprestano dan. V švedskem obmejnem mestu To-renau traja najdaljši dan 21 in pol, najkrajši pa samo dve in pol ure. V Petro-gradu in Tobolsku v Sibiriji traja najdaljši dan 19 ur, najkrajši pa samo 5 ur. V Stokholmu in v Upsali je najdaljši dan 18 in pol, najkrajši pa 5 in pol ure dolg. V Londonu in v Berlinu pa traja najdaljši dan 17 in pol ure. Dragi gospod Doropoljski! Dovolite, da Vam tudi jaz pišem par vrstic. Najljubša mi je šola. Najbolj mi ugaja risanje. K telovadbi hodim jako rada. Zorka P eč e n k o v a, učenka II. razreda. Odgovor: Ljuba Zorka! Lepo se glasi Tvoja izpoved: Najljubša mi je šola! S tem kažeš že v mladih letih dovolj pametnega razumevanja. Koliko je otrok, ki se boje šole kot samega hudobca! Kako so pač nespametni taki mladi ljudje! Tudi tem pride spoznanje, da so bili v zmoti. Da bi jim le ne prišlo — prepozno! * Cenjeni gospod Doropoljski! Danes Vam pišem prvikrat. Za Veliko noč sem se jako veselila, da pride moj bratec domov, pač vesela sem bila tega obiska. Ali velika nesreča nas je zadela ravno za te praznike, izgubili smo preljubljeno Nadico, mojo sestrično. Zato sem se slabo imela te praznike. Lepo Vas pozdravljam. Zorka Obersnelova, učenka tretjega razreda v Divači. Odgovor: Ljuba Zorka! Ubogo Nadico ste izgubili! Pa kaj ji je bilo, da je morala tako mlada umreti? Seveda je hudo, ako koga izgubimo, ki smo ga radi imeli. Ali tolažiti nas mora zavest, da ostanejo tudi Nadici prihranjeni vsi križi in težave, ki nas čakajo v burnem življenju! • / Dragi gospod Doropoljski! Namenila sem se, Vam sporočiti svoje veselje; rada čitam, pišem, pojem in hodim v šolo. Prvo šolo sem obiskovala v Korminu. Potem mi je umrla mama. Sedaj sem pri teti v Trstu. Zadnjič je bila teta huda nad mano in gospodična v šoli tudi. Šla sem k Bruni in sem prišla šele popoldne domov. Mislili so, da sem se izgubila. Drugič Vam bom pisala več. Pozdravlja Vas Fanika Limböckova, učenka II. razr. slovenske Šole na Aquedotto v Trstu. Odgovor: Ljuba Fanika! Ušla si z doma, kaj ne? Hm, malo pogledat po svetu? Ali brez dovoljenja tega ne smeš več storiti — doma in v šoli so v skrbeh. Kaj pa, ko bi zapihala tista močna tržaška burja, ki bi Te lahko odnesla v morje! Odslej — nikamor več brez dovoljenja! * Dragi gospod Doropoljski! Jaz se učim računati, brati, pisati, risati in plesti. Rada berem pesemce in povesti. V šoli nič ne telovadimo, ker nimamo telovadnice. Zato hodimo k Sokolu. Vas pozdravlja Nevenka Š o 1 a r j e v a, učenka II. razreda slovenske šole na Aque-dottu v Trstu. Odgovor: Ljuba Nevenka! Telovadba je zdrava. Krepi telo in daje človeku pogum in odločnost. S telovadbo se navadiš pametno uporabljati moči svojega telesa. Priučiš se lepim gibom, v Tebi se zbudi čuvstvo lepote. Zato pa vpliva telovadba enako plemenito na telo in duha. V zdravem teiesu prebiva zdrav duh! Na zdar! * Velecenjeni gospod Doropoljski! Tudi jaz sem se namenila Vam pisati nekaj vrstic. Hodim tretje leto v šolo. Sedaj imam devet let. Naš gospod učitelj se imenuje Josip Rustja. Jako je strog. Najbolj me veseli čitanje, petje, zemlje-pisje in računstvo. Tudi meni naročajo starši »Zvonček«. Prosila sem ateta in mamo, da bi me dali v mestno šolo. In bili so takoj zadovoljni. Lepo Vas prosim, da bi mi odgovorili. Srčno Vas pozdravlja Vam vdana Ida R e b č e v a, učenka 2. razreda 1. oddelka ljudske šole v Divači na Krasu. Odgovor: Ljuba Ida! Ali si sedaj že v mestnih šolah? Ali tudi tjakaj prejemaš »Zvonček«? Ako da, sporoči mi, kako se Ti kaj godi pri tujih ljudeh in ali se Ti kaj toži po domu? Cestiti gospod Doropoljski! Veseli bodo gotovo vsi čitatelji »Zvončka« in tudi Vi, ko Vam pošiljam to pesem, da jo priredite za svoj kotiček. Večkrat sem že brala »Zvonček« v šoli, ugajal pa mi je tako, da sem tudi jaz zložila to pesem z željo, da zaslovim v Vašem kotičku. Zložila bi jih še več, toda ne upam se, ker bi bili nevoljni. Ako bi Vam ugajalo. Vam opišem drugič našo vas. ki jo ljubim iz srca. Iskrene pozdrave Vam pošilja Antonija J a ji o v a, učenka VI. razreda v Zagorju ob Savi. Pesem se glasi: Dete in lastovica. Spomladi pri hiši dete letalo, brezskrbno tam se je igralo in se pomladi veselilo, ko solnce zopet prisvetilo. Pa priletela je ptičica, oj, ptičica, nežna lastovka, pa sedla je na ramico, zapela radostno tako: Dete v hišico zletelo k mamici po zrnce je, da bi ga lastovici dalo, ki gotovo lačna je. Mati mu je dala zrnca, dete pa je ven zletelo, lastovici zrnc je dalo, ki jih veselo je pozobala. Ona ga milo je pogledala, s 'čivkanjem ga zahvalila, razpela. perutnice je, veselo v svet zletela je. Odgovor: Ljuba Antonija! Tvoja pesemca je po obliki precej šepava, a ima lepo vsebino; zato jo pri-občujem. Ako jo boš brala kdaj pozneje, ko boš večja in razumnejša, boš sama videla, kako si bila — nerodna. Zbudili se Ti bodo spomini na lepo mladost. * Ljubi gospod Doropoljski! Jaz hodim rada v šolo. Tudi če me boli glava, grem rada v šolo. Vedno berem povesti, računati pa nič ne znam. Pa se bom učila tudi računati. V šoli nas je veliko. Kadar je bila burja, nas je manjkalo 40. V šoli imamo narisano lisico in konja. Pozdravlja Vas Ana Š a b č e v a. Odgovor: Ljuba Ana! Ako vedno bereš povesti, seveda nimaš časa, da bi se učila računstva. Zato moraš čas tako uporabljati, da ga bo tudi za računstvo nekaj ostalo. Tudi v tem primeru velja prislovica: Vaja naredi mojstra! * Velecenjeni gospod Doropoljski ! Star sem 10 let. Hodim v tretji razred. Imam enega brata in eno sestro. Ona je stara 12 let in brat je star 9 let. Oba se učita jako dobro. Jako imamo radi g. učitelja. Imam dobrega očeta. Matere pa nimam, ker se je ubila v Mokronogu. Presrčno Vas pozdravlja Franc Bakšič, učenec v Sp. Šiški. Odgovor : Ljubi Franc! Pomilujem Te, da si na tako žalosten način izgubil svojo mater! — O bratu in sestri pišeš, da se jako dobro učita! Kaj pa Ti?