cena 6 din
Za praznik republike čestitajo vsem delovnim ljudem
republiški svet
Zveze sindikatov Slovenije,
republiški odbori
in Delavska enotnost
Glasilo Zveze sindikatov Slovenije, glavni urednik: Dušan Gačnik, odgovorni urednik: Bojan Samarin
DELAVSKA ENOTNOST
št. 47, 48 —leto XXXVIII
Mirko Rožman, rojen 27. 2.1954, Stranska vas 46 pri Bizeljskem, kovinostrugar, najprej delal pri obrtniku, nato v Kovinski galanteriji na Bizeljskem, ki se je kasneje pridružila Kooperativi Garešnica, zdaj pa je TOZD Iskra Kranj. Ob delu je končal tehniško šolo.
Rodil sem se, delam in živim na Bizeljskem, ki je eno najbolj nerazvitih območij v Sloveniji. Za primer naj povem, da ima Bizeljsko 2500 občanov, od tega danes zaposlena 402 krajana, medtem ko je bilo to področje še pred nekaj leti brez delavcev. Ljudje so se na delo vozili v Zagreb in Brežice. Sedaj imamo Slovin, Šešir in naš obrat.
Rodil sem se v času, ko so drugje že marsikaj imeli. K nam je prihajal napredek zelo počasi, saj so morali mladi in strokovnjaki ostajati v večjih industrijskih središčih.
Za mojo in še prenekatero generacijo je bilo malo možnosti v domačem kraju. Zato se je mnogo mojih vrstnikov razteplo po svetu. Perspektive so se začele kazati s prvim zametkom industrije, to je kovinsko galanterijo, ki pa je osem let životarila, dokler ni povsem propadla. Po dveh letih smo razne neizkoriščene prostore znova začeli izkoriščati, vendar tudi ta proizvodnja ni uspela. Vodilni so trdili, da imamo najmodernejše stroje za izdelavo radiatorskih spojnic, v resnici pa ni bilo tako. Ti stroji še sedaj stojijo v šupi. Svetlejše trenutke so nam napovedovali ob združitvi s Kooperativo iz Gareš-nice na Hrvaškem, ki je ponujala za bizeljske razmere fantastičen razvojni program. Žal samo na papirju in na sestankih, ker se je ta delovna organizacija v resnici ukvarjala samo s prekupčevanjem in preprodajo tako se je kmalu vse razblinilo v nič, kolektiv je ostal brez vodstva, brez dela in brez osebnih dohodkov. V kolektivu, je ostalo samo 17 najstarejših delavcev. Tudi sam sem bil med njimi. Vztrajnost sem verjetno dobil po stricu Janezu, prvem komandantu Kozjanskega odreda. Bilo je težko. Po nekaj mesecev nismo dobili osebnih dohodkov, nikoli nismo vedeli,do kdaj bomo še delali. To je bilo sedem hudih let. V Brežicah so mirno gledali, kako je naš kolektiv propadal. Bili smo žrtve takratne nesposobne skupine v občinskem vodstvu, ki si je prilastila vse odločanje. Sprašujem se, kako je mogoče, da se kaj takšnega dogaja v času, ko naj bi delavec sam odločal.
Danes sem ponosen, da sem bil eden izmed skupine, ki so jo leta in leta zmerjali z lenuhi, delomrz-neži, z nesocialističnimi elementi, skupine, ki je dokazala, da za slabo gospodarjenje v resnici niso krivi delavci. To smo dokazali zdaj, po poldrugem letu organizirane proizvodnje pod okriljem ELE iz Novega mesta, ki je TOZD Iskre Kranj. Danes delavci izpolnjujemo vse plane in vse načrte. Zdaj nosimo delavci ob plačilnih dnevih domov kuverte, ki so zajetnejše odpreneka-terih, ki jih delavci dobivajo v drugih dejavnostih.
Naš obrat spet zaposluje 37 ljudi, zvečine z Bizeljskega. Prihodnje leto naj bi začeli graditi nov obrat, tako bi čez dve leti imelo pri nas delo 200 ljudi.
Pred nedavnim je Bizeljsko dobilo moderno šolo, prvo celodnevno osnovno šolo v brežiški občini. Skupaj z delavci Šeširja; Slavina in drugih dejavnosti na tem področju smo dokazali, da se da z dobro voljo marsikaj narediti. Naš človek je pripravljen delati, kar smo tudi leta in leta dokazovali, saj smo delali tudi ponoči, za praznike, ne da bi zato pričakovali plačilo.
Mirko Rožman
Potrebujemo
konkretne
dogovore
Iz razprave Franceta Popita
it* orirvravlianiil noVfMtjj t
srednjeročnega plana je v marsičem preizkusni kamen usposobljenosti subjektivnih sil, in sindikatov še posebej, je v svoji razpravi uvodoma , dejal predsednik Zveze komunistov Slovenije France Popit. Vlogo sindikatov je posebej poudaril, ker je nujno, da delavci v združenem delu izoblikujejo podlago za to, da bomo v naslednjem planskem obdobju razširili in utrdili odnose, v katerih bodo dejansko samoupravno odločali o pogojih in rezultatih svojega in celotnega združenega dela.
Pretežen del svoje razprave je tovariš Popit posvetil nekaterim zelo konkretnim vprašanjem. Najprej je govoril o tem, da sta nevzdržna sku-pinsko-lastniška miselnost in medsebojno nerazumevanje, ki izvira iz mišljenja delavcev v posameznih temeljnih organizacijah združenega dela, da so proizvajalna sredstva njihova in ne družbena last in da je dohodek, ki ga ustvarjajo, nastal zgolj po njihovi zaslugi. Svojega dejanskega prispevka k ustvarjenemu dohodku ne znajo objektivno oceniti in ne vidijo, kaj so k njemu prispevali drugi delavci, ki so sodelovali v reprodukcijskem procesu. Tovariš Popit je dejal, da se takšna miselnost kaže v različnih oblikah »lokali-zmov«. Tako v nekaterih temeljnih organizacijah delavci razmišljajo, ali bodo pomagali delavcem v sosednji temeljni organizaciji, čeprav so v sestavi iste delovne organizacije; pomišljajo, ali se bodo med seboj dogovorili, kako bodo investirali, kako bodo ustvarjali večji dohodek, kako si bodo med seboj pomagali. Tovariš Popit je dejal, da se ob taki miselnosti temeljne organizacije spreminjajo v delovne organizacije in da razbijajo s svojim ravnanjem obstoječe delovne organizacije. Namesto da bi razreševali proizvodna vprašanja na podlagi razvoja in povečevanja produktivnosti dela in dohodka, raste pritisk, da bi povečali dohodek z dviganjem cen, izkoriščanjem monopolnega položaja, z ohranjanjem proizvodnje brez pravih ekonomskih rezultatov, to pa med drugim zmanjšuje reprodukcijsko sposobnost združenega (Jela, širi in krepi administrativno vmešavanje v reprodukcijske odnose in omejuje možnosti za samoupravno delovanje.
Tovariš Popit je tudi opozoril, da se zdiuževanje dela in sredstev še ni otreslo nekaterih pritiskov, ki duše razvoj. Tako se delavci v nekaterih temeljnih organizacijah gospodarsko odločajo po najrazličnejših pragma-tističnih kriterijih, da bi ostala večina sredstev »doma«. Tak kriterij uveljavlja v temeljni organizaciji združenega dela kot matici samoupravnega odločanja koncept avtarkičnega gospodarjenja, zanika njeno družbenoekonomsko odgovornost in povezanost v družbeni reprodukciji in družbi z vsemi tistimi, brez katerih ne more uspešno delati in poslovati nobena temeljna organizacija združenega dela. Zato se v takih temeljnih organizacijah obnavlja neprimerna struktura združenega dela, razdirajo se delovne organizacije, vlaganja niso racionalna ali realno presegajo možnosti, »drobijo« se sredstva, ki bi bila potrebna za strateško pomembne razvojne naloge V tem je tudi eden izmed razlogov, da je za nekatere kapitalne naložbe še vedno potrebno z zakonom združevati sredstva. Med drugim je vzrok za takšno ravnanje tudi nedokončan proces organiziranja temeljnih organizacij združenega dela, saj so se nekatere delovne organizacije samo preimenovale v temeljne organizacije, vedejo pa se po starem.
Poseben problem je ekstenzivno zaposlovanje. Tovariš Popit je dejal, da je to potuha za tiste, ki bi morali iskati rešitve za posodobitev proizvodnje. Dejal je, da pri ekstenzivnem zaposlovanju nihče ne računa s
celotnimi družbenimi stroški, ki so potrebni za na novo zaposlene, niti s prostorskimi in socialnimi problemi. Slovensko združeno delo je pred prelomnim obdobjem, moralo bo dolgoročno preusmeriti proces splošne ekstenzivne industrializacije v kapitalno intenzivno industrializacijo. Zato moramo v družbenem planu poudariti prehajanje na višjo stopnjo predelave, na povečanje deleža znanja v vrednosti končnih proizvodov in storitev. Doseči moramo, je dejal France Popit, da bo proces prestrukturiranja potekal tako, da bo lahko naše gospodarstvo pri prenašanju tehnologij in pri gradnji objektov nastopalo kot nosilec poslov, zlasti še v manj razvitih deželah in v deželah v razvoju.
Kot ni mogoče zanemariti ocene vključevanja v mednarodno delitev dela in izvoza ob rednih četrtletnih, polletnih in letnih obravnavah poslovnih rezultatov, tako se temu ni mogoče izogniti tudi v sedanjih razpravah o planu. Tovariš Popit je dejal, da morajo ne le republike in občine, ampak tudi delovne organizacije računati z zunanjetrgovinsko bilanco. Ni mogoče sprejeti le tarnanja podjetij, da jim, denimo primanjkuje toliko in toliko surovin, nekdo drug pa naj jim da denar, da jih bodo uvozili. Ne gre za to, da bi uvažale le tiste delovne organizacije, ki izvažajo. Na podlagi povezanosti v skupni proizvodnji, delu in poslovanju, torej na podlagi dohodkovnih povezav, je potrebno videti, kje in na kakšen način je mogoče zadovoljiti tudi te potrebe.
Ko je govoril o teh in še nekaterih drugih nalogah, ki se povezujejo z ustvarjanjem večjega dohodka, je tovariš Popit dejal, da je pomembno vsepovsod krepiti zavest, o tem, da je dohodek potrebno najprej ustvariti in šele nato deliti. Obratno ne prispeva k zmanjševanju inflacije, to ni v skladu z načeli kontinuiranega planiranja, ki terja, da se sporazumevamo o prioritetah. Na vseh ravneh se moramo ovesti, da tudi to, kar je zapisano v planu, lahko velja le, če bomo tudi ustvarili načrtovani dohodek. Upoštevati pa je treba seveda dohodek Slovenije kot celote in njene potrebe, saj moramo v prihodnjem srednjeročnem obdobju pospešeno graditi ceste ter drugo infrastrukturo, vlagati v energetske vire, v bazično industrijo, v šolstvo, kulturo, skratka, da moramo zadovoljiti potrebe, ki nas konstituirajo kot narod in republiko, je med drugim dejal tovariš Popit, in dejal tudi, da so takšne konkretne razprave nujne, da bi ljudje vedeli, za kaj gre. Če samo splošno govorimo o planiranju in ponavljamo znana načela, potem od takega plana ne bo veliko koristi.
Iz uvodne besede podpredsednika RS ZSS Mirana Potrča o nalogah sindikatov pri uveljavljanju družbenega planiranja ter pri pripravi, sprejemanju in uresničevanju srednjeročnih planov za obdobje 1981 — 1985
Neodtujiva pravica delavcev pa tudi njihova velika dolžnost
i Prva konferenca Zveze sindikatov Slovenije mora utrdit; spoznanje, pripravljenost in odločnost sindikatov, da v naslednjih mesecih s povečano aktivnostjo pripomorejo, da bodo delavci pripravili in sprejeli realne, usklajene in svojim interesom usklajene plane. S temi besedami je podpredsednik RS ZSS Miran Potrč in uvodničar k tej točki dnevnega reda opredelil vsebinsko usmeritev razprave na konferenci. Kaj je vodilo slovenske sindikate v tej odločitvi? Miran Potrč omenja tri temeljna spoznanja in jih takole opredeljuje.
Uveljavljanje vloge in odgovornosti delavcev pri pripravljanju, sprejemanju in uresničevanju planov je eden temeljnih pogojev za to, da bodo delavci kot upravljalci družbenih sredstev obvladovali vse pogoje pridobivanja, ustvarjanja in razporejanja dohodka ter s tem tudi za uveljavljanje družbenoekonomskega položaja, vloge in odgovornosti delavcev v družbeni reprodukciji ter za nadaljnji razvoj sistema socialističnega samoupravljanja. Planiranje materialnega, socialnega in prostorskega razvoja v razmerah socialistične blagovne proizvodnje je tudi pogoj za zavestno in organizirano usmerjanje družbenih sredstev in ustvarjalnih ter delovnih sposobnosti delavcev in delovnih ljudi pri uresničevanju tistih razvojnih ciljev in nalog, ki lahko zagotavljajo hitrejši in skladnejši razvoj materialne podlage dela ter družbenega in osebnega standarda delavcev in delovnih ljudi. In slednjič, brez organizirane aktivnosti zavestnih socialističnih sil, usmerjenih na idejnopolitičnih izhodiščih zveze komunistov in organiziranih v socialistični zvezi — pri čemer imajo posebno odgovornost prav sindikati kot razredna in množična družbenopolitična organizacija delavcev — ni mogoče zagotavljati izražanja izvirnih interesov, ciljev in potreb samoupravno organiziranih delavcev, še manj pa njihovo demokratično usklajevanje ter samoupravno določanje in dosledno uresničevanje skupno dogovorjenih ciljev, nalog in obveznosti.
Pri določanju razvojnih ciljev pa moramo izhajati iz kritične ocene uresničevanja nalog zdajšnjega srednjeročnega plana, opozarja Miran Potrč. Le če bomo temeljito proučili probleme, s katerimi smo se srečevali v zdajšnjem planskem obdobju, če bomo sami sebe opozorili na tiste naloge, ,ki jih nismo dosledno uresničevali, bomo tudi vedeli, kako začrtati prihodnji razvoj, predvsem pa bo v tem primeru veliko trdnejši naš korak po začrtani poti.
Spotikanja pa je bilo doslej kar precej. Tako minulo obdobje označujejo zelo nestabilni gospodarski tokovi in visoka stopnja inflacije. Nagla rast družbenega proizvoda ter osebnega in družbenega standarda ni v celoti temeljila na realnih materialnih možnostih združenega dela, lahko bi celo rekli, da smo porabili več,kot smo ustvarili. Rasti industrijske proizvodnje in družbenega proizvoda ni v tolikšni meri spodbujalo povečanje produktivnosti dela, naraščanje izvoza ter bolj kvalitetno in dolgoročnejše vključevanje v mednarodno menjavo, kot v prvi vrsti prekomerna rast vseh oblik porabe. Mimo predvidevanj je naraščalo zaposlovanje, z usmerjanjem naložb nismo uspeli v zadovoljivi meri odpraviti bistvenih strukturnih neskladij, nismo
zmanjšali naše odvisnosti od uvoza reprodukcijskega materiala in tehnologije. Pri uveljavljanju samoupravnih družbenoekonomskih odnosov ter utrjevanju vloge in odgovornosti delavcev v združeriem delu smo dosegli preskromen napredek, na nekaterih najpomembnejših področjih pridobivanja in razporejanja dohodka se je celo zmanjšal vpliv delavcev. Preveč skromen je bil tudi napredek pri uveljavljanju družbenoekonomskih odnosov in skupnega prihodka in združevanja dohodka, pri uveljavljanju svobodne menjave dela ter pri uresničevanju načela delitve po delu in rezultatih dela.
Upoštevaje te in nekatere druge probleme in ovire, ki jih doslej nismo uspeli premagati, moramo torej ^v naslednjem srednjeročnem obdobju zagotoviti novo kvaliteto razvoja proizvajalnih sil in družbenoekonomskih odnosov ter tudi večjo kvaliteto dela, upravljanja in gospodarjenja z družbenimi sredstvi in z ustvarjenim dohodkom. To pa pomeni — je opozoril uvodničar — da moramo spremeniti miselnost in vedenje mnogih posameznikov ter samoupravnih organizacij in skupnosti. To terja, da cilje in naloge naslednjega srednjeročnega obdobja oblikujemo v skladu z realnimi možnostmi, da dosledneje izpolnjujemo obveznosti, ki jih bomo sprejeli s planom.
Naše glavno vodilo v naslednjem srednjeročnem obdobju mora torej biti, da zagotovimo doslednejše uveljavljanje samoupravnih družbenoekonomskih odnosov in na tej podlagi tudi pospešen razvoj proizvajalnih sil ter družbenega in osebnega standarda delavcev, vendar v stabilnih razmerah in predvsem na podlagi povečanja produktivnosti dela ter z večjo učinkovitostjo upravljanja z družbenimi
sredstvi. Sindikati zato tudi podpirajo cilje, ki jih je v smernicah za družbeni plan Slovenije v naslednjem srednjeročnem obdobju sprejela republiška skupščina.
Nadaljnji del svoje uvodne besede je Miran Potrč posvetil temu, čemur bi morali delavci pri pripravljanju planov nameniti posebno pozornost, da bi lahko tudi dosegli v smernicah družbenega plana opredeljene cilje. Paleta vprašanj je izredno široka. Razteza se od planiranja dohodka ter pogojev njegovega pridobivanja, ustvarjanja in razporejanja za vse namene porabe, prek usmerjanja razpoložljive akumulacije, politike zaposlovanja delavcev, razvoja družbenih dejavnosti v skladu z dohodkovnimi zmogljivostmi gospodarstva in kot pogoja za povečanje družbene produktivnosti dela ter kvalitetnejšega družbenega in ekonomskega razvoja pa tja do zahteve, da mora družbeni standard delavcev postati enakovredna sestavina planov samoupravnih organizacij in skupnosti.
V trenutku, ko se izteka sedanje srednjeročno obdobje, je seveda še posebej aktualno vprašanje, kako daleč smo prišli na poti uveljavljanja samoupravnega planiranja, in še posebej v pripravah na oblikovanje novih srednjeročnih planov. Na tako zastavljeno vprašanje podpredsednik republiškega sveta ZSS odgovarja negativno; dosedanje priprave še ne zagotavljajo odločilne vloge delavcev pri pripravi in sprejemanju planov ter celovite vsebine in realnosti planov. V potrditev tej svoji trditvi je navedel številne ugotovitve—od tega, da mnogi nosilci planiranja kasni jo pri sprejemanju planskih dokumentov, do tega, da kasnijo tudi nekateri zakonski dokumenti, da je celoten informacijski sistem zelo slabo prilagojen pla-
niranju v temeljnih organizaci-
jajjšesiasi: p:: v krajeviliM '•>« ličnostih . Tisto pa, kar sindikate še posebej skrbi, je , da praviloma ni strokovnih podlag, s pomočjo katerih bi lahko usklajevali interese delavcev in opredeljevali skupne razvojne cilje. Zato sindikati terjajo, da začnemo hitreje odpravljati pomanjkljivosti, da. uveljavimo odgovornost za sprejemanje planov ne le pri temeljnih nosilcih planiranja, temveč tudi v občinah, v samoupravnih interesnih skupnostih, bankah, plansko-poslovnih skupnostih, splošnih združenjih temeljnih organizacij združenega dela posameznih dejavnosti, v gospodarski zbornici in pri republiških organih . Sindikati ne pristajajo na neupravičeno izgovarjanje drug na drugega ali na objektivne težave, ampak terjajo, da vsak dosledno izpolni svoje naloge.
Seveda pa tako dosledno stališče terja tudi od sindikatov, da jasno in področno opredelijo svoj del nalog, da tako z n jihovim uresničevanjem prispevajo k temu, da bomo pravočasno in ob odločilnem vplivu delavcev sprejeli realne, usklajene in konkretne plane za naslednje srednjeročno obdobje. Po besedah Mirana Potrča pa je ena'prvih takih nalog z nadaljnjo aktivnostjo zagotoviti, da čimprej nadomestimo tisto, kar smo doslej zamudili. Pri tem je pomembno, da v vseh samoupravnih organizacijah in skupnostih pripravijo in sprejmejo planske dokumente, ki bi jih v tem času že morali sprejeti. Toda še pomembnejše je, da povsod in takoj začnerpo s široko in temeljito razpravo o tem, kakšne so realne možnosti in cilji bodočega razvoja; da v sleherni organizaciji in skupnosti ter tudi v družbi opredelimo realne surovinske, energetske, plačilno-bilančne, dohodkovne in kadrovske možnosti bodočega razvoja, da na tej podlagi opredelimo konkretne in realne programe, ki bodo zagotavljali čimbolj skladen, stabilen in dinamičen razvoj; dačimprej začnernoz usklajevanjem razvojnih želja in programov ter v postopku usklajevanja zagotovimo njihovo skladnost z realnimi možnostmi-
To pa pomeni, da si sindikati na vseh ravneh svoje organiziranosti zastavljajo kot prednostno nalogo preprečiti formalno sprejemanje planov. Iz dosedanje aktivnosti sindikatov pa tudi sledi, da člani izvršnih odborov v osnovnih organizacijah, člani sindikalnih konferenc in koordinacijskih odborov v delovnih in sestavljenih organizacijah, člani svetov za planiranje pri občinskih svetih pa tudi člani občinskih svetov in republiških odborov sindikatov dejavnosti niso dovolj usposobljeni za uspešno uresničevanje vloge in odgovornosti sindikatov pri pripravljanju, sprejemanju in izvajanju planov. To pa pomeni, da je potrebno organizirati usposabljanje čim širšega kroga sindikalnih aktivistov in delavcev. In vendar tudi to ni dovolj! Večja učinkovitost organizacij in organov sindikatov pri pripravi, sprejemanju in uresničevanju planov je odvisna predvsem od uveljavljenosti sindikalne organizacije v njenem delovnem oziroma samoupravnem okolju, je pribil Miran Potrč*
Iz uvodne besede sekretarja sekretariata predsedstva RS ZSS Ivana Godca o demokratizaciji odnosov in krepitvi kolektivnega dela ter odgovornosti v Zvezi sindikatov Slovenije
Cilj: odločujoč položaj delavca v naši družbi
Demokratizacija utrjuje moč našega sistema
»Titova pobuda, izrečena na 8. kongresu jugoslovanskih sindikatov, je tudi v Sloveniji spodbudila nova razmišljanja, predloge in akcije v zvezi z razvijanjem kolektivnega dela, odgovornosti in nadaljnje demokratizacije družbenopolitičnih odnosov. Zato smemo ugotoviti, da je bila aktivnost ZSS letos usmerjena zlasti v razmišljanja, kaj je treba storiti za demokratizacijo odnosov in krepitev kolektivnega dela, in pa v razprave, kaj je še potrebno uresničiti od tistega, kar je sklenil že deveti kongres Zveze sindikatov Slovenije,« je uvodoma v svojem referatu poudaril Ivan Godec, sekretar sekretariata predsedstva RS ZSS Ivan Godec.
Po njegovih besedah so, s tem v zvezi, najvažnejši poudarki sindikalne akcije na naslednjih vprašanjih:
—	učinkovitost sindikatov pri uresničevanju temeljnih družbenih interesov delavcev, predvsem pa pri uveljavljanju samoupravnih družbenoekonomskih odnosov kot temeljev resnične demokratičnosti tudi v delovanju sindikatov;
—	uspešno delovanje sindikatov v SZDL kot fronti organiziranih socialističnih sil za neposredno povezovanje interesov delavcev — članov ZS v združenem delu z njihovimi interesi kot članov socialistične zveze v krajevni skupnosti in občini;
—	učinkovitost sindikatov pri uveljavljanju delegatskega sistema;
—	uspešno	delovanje
osnovne organizacije ZS in sindikalne skupine kot temeljne in najpomembnejše oblike sindikalnega delovanja in uveljavljanja zveze sindikatov;
—	demokratizacija odnosov in krepitev kolektivnega vodstva v vseh organizacijah in organih zveze sindikatov, vključno z uveljavljanjem enoletnega mandata.
V nadaljevanju je Ivan Godec podrobneje,razčlenil vsa ta izhodišča predvsem s stališča demokratizacije oclnosov in krepitve kolektivnega dela ter odgovornosti v ZSS. Opozoril je, da §o v Zvezi sindikatov Slovenije vsebina, oblike in metode političnega dela vse bolj povezane z namenom uresničevati ZS kot množično družbenopolitično organizacijo, v kateri ima vsak delavec — član sindikata (vseh je nad 770 tisoč ali 98 % vseh zaposlenih) pravico in dolžnost uresničevati svoj del odgovornosti za uveljavljanje oblasti delavskega razreda. Lahko pa jih bo, če bo ZS imela oziroma našla take oblike in metode političnega dela, ki bodo širile krog aktivnih članov sindikata. Z drugimi besedami: zveza sindikatov bo uspešna le tam, kje bo osnovna organizacija kot celota delovala tako, da bo mobilizirala dejavnost slehernega člana.
Seveda zveza sindikatov ne bi mogla v celoti opravljati svoje pomembne funkcije, če ne bi sodelovala z drugimi družbenopolitičnimi organizacijami. Pri graditvi političnega sistema smo v Sloveniji dosegli pomembne uspehe v uveljavljanju SZDL kot skupne fronte organiziranih socialističnih sil. V tej fronti sindikati predstavljajo politično organizirane delavce in bogatijo socialistično zvezo delovnih ljudi z družbenimi dogajanji v združenem delu in interesi v ZS organiziranih delavcev. Brez tako uresničene fronte sindikati ne bi mogli v celovitosti spoznati vse širine družbenih dogajanj ter medčloveških odnosov, ki se
odražajo v vseh oblikah interesnega povezovanja in družbene aktivnosti delovnih ljudi, ki jih povezuje socialistična zveza.
Skupaj z ZK in v okviru frontno organizirane isZDL so sindikati sicer že dosegli veliko, vendar pa še,vedno ne dovolj. Zlasti zaskrbljujoče je dejstvo, da ZS vse preveč poredko obravnava tista vprašanja, ki zadevajo življenje delavcev tam, kjer živijo. Prav tako se še niso uveljavili koordinacijski odbori ZS v krajevnih skupnostih. Zato ob napredku, ki smo ga dosegli pri vključevanju sindikatov v SZDL, ta naloga še toliko bolj pomeni tudi element nadaljnje demokratizacije.
V nadaljevanju se je govornik zadržal pri uresničevanju družbene vloge zveze sindikatov glede na njeno povezanost z delovanjem delegatskega sistema, s katerim še ne moremo biti zadovoljni. Naj to ugotovitev ponazorimo z naslednjo mislijo Ivana Godca: »Še vedno se dogaja, da delegacija deluje in živi ločeno od dogajanj v družbeni bazi in v družbenopolitičnih organizacijah. Povsod tam ZS zamuja svojo odločilno priložnost vplivati in zagotoviti realizacijo pristnih hotenj delavskega razreda.«
Nobenega dvoma ni in ne more biti o tem, da je osnovna organizacija najpomembnejši člen v organiziranosti zveze sindikatov. Od delovanja osnovnih organizacij je odvisna prava učinkovitost organizacije v celoti. Nič ne pomagajo še tako dobra stališča, sprejeta v forumih, če niso plod razprav med delavci in če jih nato osnovne organizacije niso pripravljene uresničiti v življenju. Glede na to, da se izteka mandat sedanjih vodstev osnovnih organizacij, je po besedah Ivana Godca to priložnost več za oceno dela, uspehov in neuspehov v zadnjih dveh letih. Prav tu mora priti do izraza ideja o pravicah in dolžnostih, torej odgovornosti slehernega člana v osnovni organizaciji za njeno delo. Za člane vodstev in za komuniste pri tem kajpak ve-Ijajo strožja merila. To pa nikakor ne pomeni, da bi v prihodnje mo.rali komunisti prav povsod prevzeti odgovorne naloge v osnovnih organizacijah, ampak gre za to, da se poleg dosedanjega vodstva OO ZS tudi organizacija ZK aktivno vključi v priprave na občne zbore,.ki naj bi
— med drugim — z izvolitvijo najsposobnejših, družbeno najaktivnejših delavcev v nova vodstva osnovnih organizacij zagotovili tudi njihovo večjo aktivnost. Tudi pri tem velja opozoriti, da je za prihodnje delo še zlasti pomemben izbor tistih načinov in metod dela, ki naj zagotovijo neposrednejši vpliv članov in osnovne organizacije na stališča in sklepe v občinskih in drugih organih. Tega seveda ni mogoče doseči s pošiljanjem dopisov v osnovne organizacije, ampak predvsem z živimi stiki. Z drugimi besedami: tudi sprejem pravilne idejne in akcijske usmeritve ter na njej zasnovanega programa je pomemben pogoj pri nadaljnji demokratizaciji v zvezi sindikatov. Isto lahko rečemo za delovanje svetov, komisij in odborov, kajti tudi tako se razširja krog dejavno angažiranega članstva sindikalne organizacije. In še drugače povedano: tukaj in še marsikje je treba storiti več za uresničevanje že sprejetih stališč in dokumentov. Zato tudi so sindikati za svojo konferenco pripravili stališče o demokratizaciji odnosov in krepitvi kolektivnega dela ter odgovornosti v ZSS, ter statutarni sklep, ki dopolnjuje nekatere določbe statuta. Bistvo stališč je opozoriti na tiste najaktualnejše naloge, ki jih še nismo v celoti ali ne dovolj dobro opravili. Bistvo statutarnega sklepa pa je v tem, da dodatno ureja tista vprašanja, ki govorijo o mandatih predsedni kov v Zvezi sindikatov Slovenije.
Predlogi, zapisani v statutar-
nem sklepu, pa so:
—	ne spreminja se trajanje mandata članov organov v ZSS; v veljavi ostaja dvoletni mandat za IO OO ZS, sindikalne konference v TOZD, konference OO v DO in koordinacijske odbore v SOZD'ter štiriletni mandat za svete ZS in RO sindikatov;
—	v osnovnih organizacijah, sindikalnih konferencah v TOZD, konferencah osnovnih organizacij v DO in koordinacijskih odborih sindikata v SOZD bodo ostali mandati predsednikov še naprej kot doslej (2 leti). Uvajajo obvezno letno konferenco, na kateri ocenijo svoje delo in delo vodstev ter po potrebi dopolnijo ali zamenjajo del vodstva ali predsednika;
—	v občinskih, mestnem in republiškem svetu ZS uvajajo enoletni mandat za predsednika sveta;
—	v medobčinskih svetih ZSS in RO sindikatov določajo nov skrajšan 2-letni mandat za predsednika teh organov;
—	ohranjajo funkcije podpredsednikov, ki imajo, tako kot predsedniki, enoletni mandat;
—	za sekretarje občinskih svetov in RS ZSS določajo dveletni mandat;
—	predvidevajo možnost enkratne ponovitve mandata za nosilce vseh vrst funkcij;
—	določajo časovno realizacijo teh sprememb v prvem polletju 1980. leta s skrajnim rokom 30. 6. 1980.
Taka vsebina statutarnega sklepa bo po besedah Ivana Godca omogočila dovolj prožno kadrovsko realizacijo v organizacijah in organih Zveze sindikatov Slovenije. Da so predlogi sprejemljivi in dobro proučeni, med drugim pričajo tako javna razprava kot tudi seje organov republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije. Zato današnja konferenca ni nek poseben mejnik, ko naj bi vse začeli urejati znova, ampak ponovna potrditev pravilne usmeritve sprejmanja sklepov o vprašanjih delovanja Zveze sindikatov Slovenije.
Seveda pa je moč v sindikalni organizaciji še marsikaj storiti za izboljšanje vsebine in metod dela. »Zato bodo naša prizadevanja po konferenci,« je za konec poudaril Ivan Godec, »ponovno potrdila usmeritve slovenskih sindikatov: boriti se moramo za odločujoč položaj delovnega človeka v naši družbi in za to, da bo v teh prizadevanjih sodelovalo čim večje število delavcev. Ideja o kolektivnem vodstvu pa je sestavni del teh priza devanj. Zato je bil v tem smislu pri našem delu potreben tehten premislek, današnjim odločitvam pa mora slediti odločno uresničevanje.«
Iz razprave Mitje Ribičiča
Ni slučajno, da je tovariš Tito govoril na zadnjem kongresu sindikatov Jugoslavije o potrebi demokratizacije političnega delaj je uvodoma na I. konferenci ZSS dejal Mitja Ribičič, predsednik republiške konference SZDL Slovenije. Poleg tega, da je šlo za besede, ki so bile izrečene na zboru delegatov jugoslovanskega delavskega razreda, pred organizacijo, ki predstavlja v fronti organiziranih socialističnih sil našo najširšo delavsko osnovo, je tovariš Tito hotel s tem še‘posebej poudariti temeljno vsebino naše socialistične demokracije, ki je v pravici in odgovornosti delavcev, da ne odločajo samo o pogojih in sredstvih za svoje lastno delo in življenje, pač pa tudi odgovorno urejajo skupne družbene zadeve. In če se v zvezi s tem vprašamo, zakaj je bila potrebna Titova poBuda, zakaj jo na današnji stopnji razvoja naše revolucije postavljamo s tako ostrino, tedaj morarmVkot prvi razlog navesti potrebo po hitrejšem prehodu iz »oblasti« v imenu delavskega razreda v neposredno oblast delavskega razreda samega,« kot se je izrazil tovariš Ribičič. Vendar pa ne gre le za strateško, dolgoročno programsko usmeritev socialističnih sil Jugoslavije, ko govorimo o Titovi pobudi, ampak je to tudi potreba trenutka, nujen korak subjektivnega faktorja naše dežele na koncu sedemdesetih let našega stoletja. Tito jo je povezal z neugodno gospodarsko in mednarodno situacijo, z zajemanjem sredstev od delovnih organizacij tudi za tisto, kar v sedanji fazi ni prednostno, z neizpolnjevanjem samoupravno dogovorjenih sklepov, s primeri birokratskega prilaščanja delavčevih pravic, s politizacijo delnih interesov in političnim manipuliranjem z delovnimi ljudmi in občani, z neugodno strukturo gospodarstva doma in v mednarodni delitvi dela, s prelivanjem dohodka, s porastom moči tehnobirokratizma, ki ga podpira tudi politična birokracija,« je med drugim dejal tovariš Ribičič. Potem pa dodal, da je ta pobuda tudi rezultat ocene o tem, da v naši stvarnosti često zanemarjamo mnoge .ustavne in demokratične inštitute samoupravne in javne kadrovske politike, rotacijo, deakumulacijo, de-profesionalizacijo funkcij. Bržkone drži,'da smo doslej v naši družbi hitreje in bolje napredovali takrat, kadar smo tudi hitreje spreminjali in pomlajevali strukturo odgovornih organov in naših izvršno političnih teles. In ko je Mitja Ribičič zaključeval z razlogi za Titovo pobudo, je dejal: »Moto Titove besede je torej bil — naša temeljna usmeritev mora biti v politiki stabilizacije in krepitvi vpliva tistih, ki ustvarjajo dohodek.« Vse tisto, kar ovira uresničevanje tako zastavljene usmeritve v naši družbi,je treba »spodrezati« povsod, kjer najdemo nosilce in vzroke za stranpoti. Pri Titovi pobudi pa ne gre za nekakšno kadrovsko prestrukturiranje in prevračanje vodilnih kadrov
v vodstvih. Pa tudi ne le za delavsko in javno kontrolo vodstvenih organov in forumov, niti ne le za zamenjavo generacij in pomlajevanje ali le za prerazdelitev odgovornosti znotraj organov, temveč tudi zato, da v vseh družbenopolitičnih organizacijah pridemo do globlje ocene vzrokov za odtujevanje ljudi od političnega odločanja ter do takšnih sprememb v naši družbi, ki bodo omogočale, da se bosta stalno krepila vpliv in odločanje ljudi samih, da bomo krepili delegacije ter ustvarili učinkovit sistem samoupravnega sporazumevanja in družbenega dogovarjanja, pretok informacij in še marsikaj drugega.
Na kratko bi torej lahko rekli, da Titova pobuda zahteva nadaljnje utrjevanje našega političnega sistema, vendar pa od nas zahteva tudi nadaljnjo demokratizacijo vseh instrumentov in organizacij za krepitev politične moči subjektivnih socialističnih sil v naši družbi. V zvezi s tem je Mitja Ribičič dejal: »Zahteva hitrejšo preobrazbo partije v zvezo komunistov, preobrazbo naše najširše delavske organizacije jugoslovanskih sindikatov v učinkovito sredstvo omogočanja in uresničevanja delavčevih pravic in odgovornosti v sistemu samoupravljanja...«
Mitja Ribičič je zatem govoril o potrebi izvirne organiziranosti za vse družbenopolitične organizacije, kjer moramo uveljaviti takšen pristop, ki bo v skladu s funkcijami in nalogami le teh v naši družbi. Zategadelj SZDL ni dajala nobenih receptov frontovskim organizacijam, kako naj uresničijo Titovo pobudo, razen ustvarjalnega duha, ki izžareva iz Titovih besed in sklepov Predsedstva CK ZKJ. Potem pa je dejal: »Težimo pa tudi za tem, da se glede vseh načelnih problemov dogovorimo v predsedstvu CK ZKS, ki je avtentičen tolmač Titove pobude in skupno oblikovanih sklepov v Beogradu. V tem smislu smo tudi opozorili na nevarnost improviziranih in hitrih reši-tev; še bolj pa na nevarnost, da bi sprejemali statutarne, da ne govorim o ustavnih spremembah, brez temeljite javne in demokratične razprave na terenu, da bi sprejemali nekaj na drugačen način, kot smo izgrajevali ves naš sistem. Naša zahteva po temeljitosti in odgovornosti seveda ne pomeni oportunistične obrambe sedanjih razmer, nekega samozadovoljstva, da je pri nas v Sloveniji vse v redu ter da ni treba ničesar napraviti in spremeniti v interesu razširjenega kroga upravljaicev kot v vsej Jugoslaviji. Tudi v Sloveniji se zavzemamo za odločno uresničevanje sklepov predsedstva CK ZKJ.«
Ustvarjamo podlago, da bodo delavci
dejansko samoupravno odločali o pogojih
in rezultatih svojega in celotnega družbenega dohodka
Marko Kocjan, predsednik ObS ZS Ljubljana*Bežigrad je med drugim povedal, da v nekatere kolektive še vedno ni prodrlo spoznanje o nujnosti samoupravnega družbenega planiranja, kar pa bo pomenilo precejšnjo oviro pri usklajevanju programov. Tudi intenzivnost dela je v glavnem pogojena z aktivnostjo družbenopolitičnih organizacij na ravni občine ali mesta, priprava posameznih planskih dokumentov, predvsem priprava temeljnih ciljev in smernic TOZD pa je tako po vsebini kot tudi razumljivosti precejšnja neznanka za najširši krog delavcev. Objektivno težavo v nastajanju planskih dokumentov za vse TOZD predstavlja tudi še neizoblikovan širši koncept samoupravnega družbenega planiranja.
Stanislav Brglez, delegat iz Maribora, je v razpravi ocenil, v kolikšni meri se v sedanji fazi nastajanja planskih dokumentov uresničujejo temeljna načela planiranja (sočasnost planiranja, srečujoče planiranje ter kontinuirano in vseobsežno planiranje). Povedal je, da v številnih enovitih delovnih organizacijah sploh še niso začeli s pripravami na oblikovanje srednjeročnega plana 1981-85, saj so tako rekoč brez strokovnega kadra, ki bi jim pripravil strokovno podlago. Nekatere temeljne organizacije, ki pa so to le na papirju, planiranje v celoti prepuščajo delovni organizaciji. Razpravljalec je zahteval, da sindikati zagotovijo globalno uskladitev na ravni občin in republik, vsaj delno pa tudi na ravni federacije, in to v naslednjih elementih: zaposlovanje, finančna sredstva, surovina in prostor.	, ;	i
Teodor Jelen, predsednik republiškega odbora sindikata delavcev energetike Slovenije, je orisal dosedanjo prakso planiranja v tej panogi in dodal, da so tudi letos posvetili temu vprašanju svojo glavno pozornost, kar se kaže tudi v podatku, da so pripravili več posvetovanj o tej problematiki. Iz analize pripravljenih osnutkov, ki so po strokovni, finančni in tehnični strani zadovoljivo pripravljeni, pa je ugotovil, da v vseh teh planskih dokumentih ni elementov, ki so za delavce najpomembnejši: kakšen bo dohodek TOZD oziroma delavca v njem, kolikšni bodo osebni dohodki, kakšno bo zdravstveno varstvo delavcev, kako bomo reševali problematiko invalidnosti, kako bomo organizirali kulturno življenje itd.
Geza Čahuk, predsednik republiškega odbora sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti Slovenije je menil, da moramo pri oblikovanju planov nameniti glavno pozornost predvsem novim družbenoekonomskim odnosom, razvoju materialne podlage dela in uresničevanju načel delitve po delu. Med drugim je dejal, da mora združeno delo, zlasti pa delovne organizacije materialne proizvodnje uskladiti načrtovanje raziskovalnih projektov in sredstev za strokovne kadre uskladiti z dejanskimi potrebami. Odločno se moramo spopasti z miselnostjo, češ da naj OZD načrtujejo samo razvoj in modernizacijo prostorov, strojev in tehnologije, ne pa tudi kadrov, ki bi bili sposobni s temi stroji proizvajati čim več in čim bolje.
Andrej Verbič, predsednik Gospodarske zbornice Slovenije, je v svoji obširni razpravi opozoril zlasti na nekatere pomanjkljivosti, ki so se doslej pokazale pri oblikovanju planskih dokumentov. Pri tem je grajal strokovne službe, ki pri pripravi planov vse preveč uporabljajo kazalce, ne opredeljujejo pa vsebine, kar seveda ne more angažirati delovnih ljudi.
Vida Prinčič, sekretarka republiškega odbora sindikata delavcev proizvodne in predelave kovin Slovenije, je v svojem prispevku opozorila na problematiko prestrukturira-
nja gospodarstva, s katero se sooča naša družba v pripravah na novo srednjeročno obdobje. Zaskrbljeno je namreč ugotavljala, da le maloštevilne OZD v naslednjem obdobji! predvidevajo uvajanje proizvodnje z višjo stopnjo tehnologije jn $ večjim; deležem znanja. Bodoči planski do-; kumenti naj bi torej opredeljevali tudi razvojne cilje na področju znanja, tehnologije in množične inventivne dejavnosti.
Janez Barborič, predsednik sveta Zveze sindikatov Jugoslavije, se je v
svoji razpravi dotaknil problema neenakih pogojev gospodarjenja in pridobivanja dohodka, ki so med delavci različnih panog izredno veliki, za naše razmere celo nesprejemljivi. Nesprejemljivi pa zato, ker te razlike ne temeljijo na večjem delu in večji storilnosti, pač pa so posledica predvsem ugodnejših pogojev. Pri tem je zaskrbljujoče, da stagnirajo zlasti tiste panoge, ki so bile takoj po vojni nosilke razvoja. Janez Barborič j; to svojo trditev podkrepil tudi s prepričljivimi podatki. Povedal je, da v nekaterih panogah ustvarjajo tudi do šestkrat večji dohodek na delavca kot v drugih, da je v nekaterih akumulacija tudi do 180-krat večja kot v drugih, da delavec v prioritetni panogi pride 14-krat prej do stanovanja kot v drugi, denimo v tekstilni itd. »Ne trdim, da moramo sedaj izenačiti pogoje pridobivanja dohodka«, je nadaljeval, »z okrepljeno aktivnostjo pa si moramo prizadevati, da bi jih vsaj približno izenačili.«
Ob koncu svoje razprave je podpredsednik sveta ZSJ spregovoril tudi o nekaterih pripombah na konferenčno gradivo. Med drugim tudi na rovaš jezika, v katerem je pisano: »Če ima, na primer, stavek 95 besed, je težko slediti njegovi osnovni niti. Mislim, da bi ga lahko očistili, saj končno pišemo za delavce, ne pa zase.«
Vlado Haas, ptedsednik repu-bliškega odbora sindikata delavcev stanovanjske in komunalne dejavnosti Slovenije, je opozoril na nekatera pereča vprašanja in dileme svoje panoge, pri čemer je izhajal iz dejstva, da to področje predstavlja eno ključnih točk pri pospeševanju prostorskega in gospodarskega razvoja, saj zagotavljanje komunalne oskrbe in opremljanje sedanjih in novih stanovanjskih in industrijskih kompleksov, rekonstrukcij in modernizacij ustvarja pogoje za nadaljnji gospodarski'in družbeni razvoj. Ugotovil pa je, da komunalno gospodarstvo
kljub hitremu razvoju v zadnjih letih še močno zaostaja za razvojem drugih gospodarskih dejavnosti: le 60 odstotkov slovenskih prebivalcev je oskrbljenih z vodo iz javnega omrežja. le 50 odstotkov Slovencev je priključenih na omrežje,za odvod od-; padnih in meteornih voda. in le za tolikšen odstotek ijudi smo zagotovili organiziran odvoz odpadkov. To panogo pesti slaba kadrovska struktura, delavce pa prizadeva marsikdaj podcenjevalen odnos družbe. »Delavci v komunalno-stanovanjskem gospodarstvu želimo hitreje in bolje obvladovati svoje delo in skupno z. vsemi delavci v združenem delu in drugimi uporabniki oblikovati take družbenoekonomske odnose, ki bodo temeljili na skupno dogovorjenih planih in programih.«
Franček Ribič iz celjskega Aera je govoril o prestrukturiranju slovenske kemične industrije. »Če bomo hoteli uresničiti cilje, ki si jih zastavljamo za naslednje srednjeročno obdobje, se bomo morali zelo realno opredeliti do razvoja prednostnih panog, seveda na podlagi proučenih potreb in na podlagi dogovora med vsemi gospodarskimi panogami, ki jim kemična industrija zagotavlja potrebne proizvode. Zavedamo pa se, da lahko k temu bistveno prispeva le združena slovenska kemična industrija. To pa mora biti tudi življenjski imperativ Slovenije.«
Vitja Rode, podpredsednik izvršnega sveta Skupščine SR Slovenije je na konferenci spregovoril o sedanjem gospodarskem trenutku v naši republiki in o težavah, ki ga spremljajo ter o vzrokih, zaradi katerih je prišlo do motenj. V nadaljevanju je delegate seznanil s stališči izvršnega sveta do problematike planiranja.
MARBIN SALOBIR je konferenco seznanil z mnenjem republiškega odbora sindikata delavcev gostinstva in turizma o tem, da je hitrejši razvoj te panoge v veliki meri odvisen tudi od trajneje urejenih odnosov na področju družbenoekonomske politike s tujino. Delavci te panoge želijo, da bi lahko v naslednjem srednjeročnem obdobju z večjo zanesljivostjo planirali tudi gospodarjenje z delom dohodka, ki ga ustvarjajo v devizah. Zdaj gostinstvu ostane le 30%, agencijam pa 50% deviznega prihodka. To razpolagalno pravico pa se ob koncu turistične sezone največkrat tudi administrativno omejimo, tako da delavci navkljub sklenjenim sporazumom v dohodkovnih verigah ne morejo ure-
sničevati samoupravno dogovorjenih obveznosti.
ERIKA MIHELAČ iz Ptuja je
govorila o hitrem in dinamičnem razvoju perutninarstva v dosedanjem planskem obdobju. Z razvojnim programom za novo srednjeročno obdobje je predvidena 5-odstotna rast proizvodnje perutninskega mesa. Po mnenju perutninarjev je tako skromna rast predvidena zato, ker Slovenija ne more zagotoviti surovinske baze, zlasti ne koruze in soje; perutninarji so z oskrbo osnovnih surovin imeli velike težave zlasti v letih I978in 1979. V zadnjem času pa se'že uveljavljajo težnje po dolgoročnem in dohodkovnem povezovanju s pridelovalci surovin v Vojvodini, kar perutninarjem vliva upe, da si bodo za novo srednjeročno obdobje lahko zagotovili surovinsko bazo, ki bi omogočala tudi hitrejši razvoj perutninarstva.
SANDI BARTOL iz kmetijske zadruge Škofja Loka je govoril o nekaterih pojavih, ki negativno vplivajo na ohranjanje kmetijstva, še posebej hribovskega kmetijstva. Predvsem gre za naglo deagrarizacijo na škofjeloškem področju, ki jo želijo v tem srednjeročnem obdobju vsaj omiliti, če že ni mogoče zaustaviti. V škofjeloški občini je v obdobju 1953—1970 padlo število kmečkega življa v poprečju za 3 odstotke na leto, na Gorenjskem za 3,85 odstotka in v Sloveniji za 2,7 odstotka. Seveda je to problem, s katerim se bo morala spopasti šiiša družbena skupnost, kajti če bi se v slovenskem hribovskem svetu proizvodnji hrane še lahko odpovedali, ni z ničemer mogoče nadomestiti vloge kmetije pri ohranjanju poseljenosti hribovskega sveta, ohranjanju in oblikovanju kulturne krajine, ohranjanju in vzdrževanju naravnega bogastva in slednjič pri vzdrževanju temeljev za obstoj družbe v izrednih primerih.
IVO SISINGER iz Mariboru je govoril o tem, da delavci v organizacijah združenega dela za vzdrževanje cest in v cestnih delovnih organizacijah doslej niso imeli možnosti niti pogojev, da bi lahko uveljavljali svojo samoupravljalsko pravico in odgovornost pri družbenem planiranju vzdrževanja, obnove in rekonstrukcij cestne mreže. Kot izvajalci so še vedno v pogodbenem odnosu z upravljalcem, to je z republiško skupnostjo za ceste. S takim odnosom se seveda nikakor ne morejo sprijazniti. V imenu delavcev svoje panoge se je Sisinger zavzel za to. da
se slednjič končajo maratonske razprave o novem zakonu o javnih cestah in samoupravni organiziranosti na tem področju, da zakon sprejmemo ter da cestni delavci ponovno postanejo upravljala cest ter prevzamejo odgovornost za. njihovo sta-, njg v skladu s sprejetimi razvojnimi programi in s sredstvi, dogovorjenimi v skupščinah SIS za ceste.
ANTON OMERZEL, delegat iz občine Metlika, je govori! o problemih, ki žulijo delavce tekstilne industrije. V tej občini ustvarja tekstilna industrija 70 odstotkov družbenega proizvoda. Opozoril je na vedno večje podvajanje zmogljivosti v tej panogi, kar kaže, da v sedanjem planskem obdobju usklajevanje interesov očitno ni bilo učinkovito. Tekstilni delavci pa opozarjajo tudi na pogoje pridobivanja dohodka v tekstilni panogi. Panoga, ki je znana po svoji delovni intenzivnosti, hkrati pa zaposl uje visok odstotek žensk, med katerimi je ne nazadnje zaradi biološke reprodukcije generacije velika odsotnost z dela, je v sistemu, ko so dajatve za skupno porabo odvisne od osebnega dohodka, preveč obremenjena. Opozoril je tudi na obremenitev, ki jo za tekstilce predstavlja pomoč nerazvitim. Tekstilci v občini Metlika so lani za to namenili skoraj toliko, kot je njim ostalo za razširjeno reprodukcijo.
JERNEJ PIKEL, delegat iz Ljubljane, je spregovoril o nekaterih bistvenih vprašanjih programske in razvojne usmeritve dejavnosti RTV Ljubljana v naslednjem srednjeroč-
nem obdobju. 700 tisoč radi jskih in 5(X! tisoč televizijskih sprejemnikov v SRS pomeni najširši avditorij celotne družbe. Poleg krepitve sedanjih oblik podružbljanja radia in televizije ter njune programske politike naj bi tudi zagotovili, da se celotna dejavnost RTV Ljubljana uvrsti med podpisnike družbenega dogovora o temeljih plana socialistične republike Slovenije. Eden izmed razlogov za to je tudi, da bo potrebno poiskati sistemsko rešitev financiranja razširjene reprodukcije tistega dela dejavnosti RTV Ljubljana, ki je republiškega pomena. Zato je zaostajanje tega centra veliko za tehnič-no-tehnološkim razvojem drugih jugoslovanskih centrov, je med drugim dejal Pike!.
FRANC VEHOVAR iz občine Šmarje pri Jelšah je govoril o potrebi po hitrejšem in skladnejšem razvoju manj razvitih območij in s tem v zvezi o vlogi nosilcev razvoja gospodarstva v SR Sloveniji. Govoril je o rezultatih, ki so plod prizadevanj širše družbenopolitične skupnosti in ki se kažejo predvsem v razvoju infrastrukture. Manj pa je rezultatov na področju gospodarstva in krepitve materialne podlage dela. Dejal je, da so doslej k njihovemu gospodarskem razvoju prispevale nekatere delovne organizacije celjske regije, čeprav so njihova prizadevanja veljala tudi drugim nosilcem gospodarskega razvoja v republiki. Le-ti bi morali pri sedanjem planiranju upoštevati razvoj manj razvitin območij, in sicer na podlagi ekonomske upravičenosti vlaganj, po poti povezovanj g, in uveljavljanja rialih programov.
ŠTEFAN ŠČERBIČ z Jesenic je
deja!„ da lahko delavci v skladu s svojimi in skupnimi družbenimi interesi opredeljujejo razvojne cilje in jih dosledna 'uresničujejo le, če imajo na voljo vse ustrezne informacije. Temu cilju naj bi služil tudi odlok o temeljnih smernicahin okvirih politike družbenoekonomskega razvoja Jugoslavije za obdobje od leta 1981 do leta 1985. Delavci v temeljnih organizacijah pa ocenjujejo. da jim predloženo besedilo odloka ne daje dovolj jasnih usmeritev in ne nekaterih odgovorov, ki so bistvenega pomena pri snovanju novih planov. Dejal je. da besedilo odloka premalo objektivno in kritično ocenjuje izpolnjevanje sedanjih planov srednjeročnega razvoja; po mnenju delavcev bi morali spregovoriti o neučinkovitosti samoupravnega sporazumevanja in dogovarjanja, zlasti na območju celotne Jugoslavije, o'veliki zamudi pri sprejemanju nekaterih sistemskih zakonov in ukrepov ter neučinkovitosti naše ekonomske politike; v odloku bi morali jasno opredeliti, katera so tista skupna vprašanja, ki jih bomo na podlagi dogovarjanja usklajeno planirali v Jugoslaviji, je med drugim dejal Ščerbič.
Dosedanje izkušnje nas opozarjajo, da ne smemo več pristati na formalno sprejemanje planskih dokumentov
ANDREJ GERENČER iz Morske Sobote je dejal, da je v večini osnovnih organizacij sindikata v Pomurju tekla široka razprava o uveljavljanju vloge in odgovornosti v sistemu planiranja, da je prispevala k ocenjevanju lastnih razmer in odpravljanju pomanjkljivosti; ugotavljajo tudi, da so ob okrepljenem samoupravnem položaju delavcev v združenem delu dosegamo lepe rezultati na vseh področjih gospodarskega in družbenega življenja. Kljub tem ugodnim rezultatom, je med drugim dejal Gerenčer, pa ne dosegamo vseh ciljev v razvoju Pomurja kot manj razvitega in obmejnega območja. In ker je največ govoril o zaposlovanju, ponazorimo z nekaterimi podatki ta raž voj: po najnovejših podatkih je v regiji zaposleno 27,2 odstotka prebivalcev, v Sloveniji 42 odstotkov; v predzadnjem letu tega srednjeročnega obdobja ugotavljajo, da se je gibanje na področju zaposlovanja nekoliko umirilo, da se tudi pomursko gospodarstvo vedno bolj usmerja v naložbe, kjer bo manj fizičnega dela in več modeme proizvodnje.
Dr. JOŽE BRILEJ, predsednik ustavnega sodišča Slovenije, je sodeloval v razpravi na konferenci z razmišljanjem o odgovornosti vseh nosilcev planiranja za uresničevanje dogovorjenih programov. Bilo bi odveč na tem mestu navajati številne določbe ustave, zakona o združenem delu, zakona o delovnih razmerjih, ki govore o odgovornosti, je dejal Brilej, ker v našem samoupravnem sistemu ne gre le za kršitev posameznih norm ustavnih in zakonskih določil, ampak za odnos samouprav-Ijalca do samoupravljalca, do skupnih interesov vseh delavcev v posamezni ali v vseh drugih delovnih organizacij, do delavcev in delovnih ljudi v krajevni skupnosti, v občini in v celotni družbenopolitični skupnosti. Čim težja je kršitev, tem težje in obsežnejše so njene posledice. Navedel je primere: če v eni izmed delovnih organizacij, denimo v Pomurju, ki šteje kakih 1200 delavcev, ne prihaja na delo 200 ali več delavcev na dan, se mora to pokazati v produktivnosti dela. Slovenija je lani zavoljo izostankov z dela izgubila 11 milijonov delovnih dni, Jugoslavija več kot 84 milijonov. Vzroki za tako visoko odsotnost so tudi v delovnih razmerah, v pomanjkljivih zdravstvenih storitvah, v ne dovolj razvitem socialnem skrbstvu in otroškem varstvu itd., so pa tudi posledica nezadovoljive disciplinske kontrole. Drug primer nediscipline, nespoštovanja dogovorov je na področju cen, kjer smo sprejeli in podpisali številne družbene dogovore, ki pa jih niso spoštovale niti delovne organizacije .niti občinske skupščine niti republise niti federacija, je med drugim dejal dr. Brilej.
Ciril Lileg iz tovarne celuloze in papirja Djuro Salaj, Krško, je opozo-
ril na težave, ki jim jih lahko povzroči zastoj v energetski oskrbi. V naslednjem srednjeročnem obdobju naj bi namreč ta kolektiv ostal brez dobave lignita iz velenjskega rudnika. Slabo kaže tudi za nadomestilo iz premogovnikov v drugih republikah, kar vse ogroža kontinuirano proizvodnjo tovarne. Res je, da smo začrtali največjo možno uporabo premoga za pridobivanje električne energije, vendar delavce v Krškem močno skrbi izključitev iz slovenskih energetskih virov. Za nemoteno preskrbo s premogom predlagajo združevanje sredstev za razvoj premogovnikov. S tako zbranimi sredstvi bi lahko posodobili zmogljivosti rudnikov premoga-
Tone Floijanač, delegat republiškega odbora sindikata delavcev zdravstva in socialnega zdravstva, je
spregovoril o nujnosti krepitve aktivnega zdravstvenega varstva, predvsem preventive. Osnovne sindikalne organizacije v TOZD bodo morale poskrbeti, da bodo planski dokumenti vsebovali tudi ukrepe za zdravstveno varstvo. Omenil je vse večjo odsotnost z dela: kar 4i.0()0 delavcev vsak dan v naši republiki ne pride na delo. Razvita medicina dela, povezana z vsemi dejavniki v zdravstvu, bi to številko gotovo lahko pomembno zmanjšala. Žal pa zdravstveni delavci pogosto še nimajo pravega razumevanja za potrebe delovnih ljudi in občanov, res pa je, da so izvajalci le eden členov v verigi svobodne menjave dela in za izboljšanje razmer so soodgovorni vsi. Slišali smo tudi, da bo zdravstvo, če bo hotelo biti bolj učinkovito, moralo pri načrtovanju upoštevati, predvsem pa rešiti tudi kadrovske težave, s katerimi se še ubada.
Štefan Štajner iz republškega odbora sindikata delavcev trgovine je
zastavil več vprašanj, ki jih bo morala trgovina rešiti v naslednjem srednjeročnem obdobju. Seveda pa je rešitev odvisna tudi od širšega kroga dejavnikov — tako gospodarstva kot vse družbene skupnosti. Delavci v trgovskih temeljnih organizacijah se bodo morali najprej seznaniti, s kolikšnimi sredstvi lahko računajo pri .uresničevanju svojih načrtov. Ne kaže prezreti soodvisnosti s proizvodnjo. Organizacije združenega dela pa se vedejo tako, kot da bi se bale dolgoročnih medsebojnih obveznosti: ne morejo in ne morejo sprevideti dolgoročne potrebe po sodelovanju. Trgovina kot celota si bo morala poiskati mesto tudi v skupnem planu republike, se dogovoriti, kaj so realne potrebe občanov, saj vsem željam potrošnikov ne bo mogoče ustreči. Le-ti bi se morali čim-prej vključiti v načrtovanje razvoja trgovine. Omenil je tudi negativen vpliv administrativnega poseganja v oblikovanje cen in nujnost, trajnejšega sistema oblikovanja cen.
Ivan Žam iz REK Trbovlje je omenil nekatere slabosti, ki jih ugo-
I tavljajo delavci energetike v revirjih. Predvsem bo kazalo zastaviti boljšo kadrovsko politiko in razviti raziskovalno dejavnost. Modernizacija premogovnikov jim še ni uspela, saj so sredstva za nova vlaganja v širjenje materalne podlage dela le minimalna, podlaga za učinkovito planiranje razvoja naj bi bile v bodoče temeljite strokovne raziskave. Zagovoriti bo potrebno gradnjo novih energetskih objektov... V premogovnikih je priliv delavcev vse manjši, fluktuacija pa vse večja. Poleg tega odsotnost z dela v nekaterih TOZD presega »normalne« meje. Ta naj bi pomagal rešiti tudi ustreznejši sistem nagrajevanja po delu. V planih bo treba jasno začrtati razvoj družbenega standarda, ki v revirjih nikakor ni zadovoljiv. Skupno dogovorjene dlje bo seveda pomagala doseči večja zavzetost in odgovornost.
Miloš Tran-yuž. delegat RO sindikata delavcev obrti je ocenil probleme pridobivanja, ustvarjanja in razporejanja dohodka ter čistega dohodka in sredstev za osebne dohodke, materialne in sodalne varnosti delavcev ter njihovega družbenoekonomskega položaja v celoti, težave s preskrbo surovin in reprodukcijskega materiala, z energijo in potrebe po kadrih, kar vse je posledica pomanjkanja nekaterih sistemskih, dolgoročnih, trdnih in obvezu-jočih rešitev. Pojasnil je tudi težavnost planiranja v drobnem gospodarstvu, saj so to majhne gospodarske enote, ki so povsem brez strokovnjakov ali pa jim jih močno primanjkuje. Poleg tega jih pesti še kaj slabo zanimanje večjih organizadj združenega dela za trajno samoupravno povezovanje. Svojo razpravo je Trampuž sklenil s tem, da je poudaril pomen drobnega gospodarstva, ki dopolnjuje združeno delo in nujnost jasne opredelitve delovanja ZSS za uresničevanje razvojne politike in ciljev razvoja drobnega gospodarstva in samostojnega osebnega dela kot njegove sestavine.
Jože Falkner je spregovoril o stališčih RO sindikata delavcev lesarstva in gozdarstva o razvojnih možnostih in planiranju. Najprej je omenil nekaj slabosti in pomanjkljivosti sedanjega srednjeročnega obdobja. Tako SOZD še niso dovolj prispevale k usklajenosti in načrtnemu razvoju poslovnih in dohodkovnih povezav. Dosledno uveljavljanje sistema družbenega planiranja je edina realna podlaga razvoja in zagotavljanja socialne in materialne varnosti delavcev v teh dejavnostih. Omenil je tudi potrebo po preoblikovanju SIS za gozdarstvo, ki doslej ni opravičila svoje vloge v poslovnih tokovih. Spregovoril je tudi o pomenu izvoza, vlogi osnovnih organizacij sindikata pri pripravi in spremljanju načrtovanih ciljev in končal z mislijo, da je uveljavljanje sistema planiranja in skupnih planov ter dohodkovnih odnosov močan mobiiiza-
tor delavcev za načrten, skladen razvoj za doseganje večjega dohodka, večje materialne in socialne varnosti delavcev.
O problematiki premogovnikov je govoril tudi Marcel Medved. Dejal je, da je neuveljavljen družbenoekonomski položaj delavca v TOZD te dejavnosti največja ovira za ustreznejše samoupravno družbeno planiranje na področju energetike. Pridobivanje skupnega prihodka tako še vedno temelji na stroškovnem načelu in sili delavce v elektrogospodarstvu v mezdne odnose. Namesto da bi na podlagi družbeno priznanih, ovrednotenih rezultatov dela skušali narediti več, bolje in bolj racionalno in učinkovito, skušajo prikazati čim višje stroške poslovanja. V elektrarnah in v premogovnikih dosegajo dobre fizične rezultate, kljub temu pa se prav v njihovih TOZD pojavljajo izgube. Te seveda pokrivamo glede na prikazane stroške, za čemer pa se lahko skriva tudi slabo delo, razsipništvo...
O agroživilstvu sta spregovorila dva delegata. Rafko Mlakar iz Žalca
je povedal, da so nestabilni pogoji gospodarjenja pomemben vzrok za slabo preskrbo z živili. Naštel je še več slabosti in vzrokov in menil, da vse preveč valimo krivdo na tuja pleča in se otresamo lastne odgovornosti. Tudi sindikat po njegovem mnenju ni storil dovolj, da bi preprečili vzroke za razmere, ki jih ugotavljamo na tem področju.
Viktor Marinc je opozoril, da bi neodvisnost razvoja kmetijstva in ži-vilsko-predelovalne industrije od skupno dogovorjenih ciljev slabo vplivala na našo gospodarsko in politično stabilnost. Slabo planiranje ali neizpolnjevanje planov v teh dveh gospodarskih dejavnostih pa se najmočneje pokaže v potrošnji. Sindikati so še posebej odgovorni, da se v vseh okoljih vključujejo v snovanje planov in v njihovo uresničevanje.
Sergej Koglot iz Nove Gorice je obravnaval problematiko planiranja v TOZD, ki poslujejo z izgubo. Prav priprave na novo srednjeročno obdobje pa so priložnost, da predvidimo učinkovite dolgoročne rešitve. Zagotoviti bomo morali stabilne in dolgoročne usmerjene pogoje gospodarjenja. Člani in organizacije sindikata morajo opozarjati vse dejavnike, odgovorne za načrtovanje razvoja, da morajo vse svoje znanje in vso svojo usposobljenost posvetiti odpravljanju vzrokov za slabo gospodarjenje in poslovanje.
JOŽE PEČNIK, predsednik republiškega odbora sindikata delavcev prometa in zvez je govoril o uresničevanju sedanjega srednjeročnega plana na področju prometa in zvez ter o možnosti razvoja v naslednjem srednjeročnem obdobju. Poudaril je, da bodo srednjeročni plan posamezne panoge različno izpolnile. Najslabši bodo rezultati v cestnem gospodarstvu, planirane rezultate pa bodo presegli v zračnem prometu in v pretovomo-skladiščni dejavnosti. V zvezi s planiranjem pa je menil, da moramo stopati v to s spoznanjem, da je prometno gospodarstvo sestavni del celotnega gospodarstva. Poglavitni cilji v nadaljnjem razvoju prometne dejavnosti so: racionalizacija, ustrezna delitev dela, zmanjševanje stroškov, varnost potnikov in blaga ter usposobljenost prometa in zvez v zvezi z nalogami družbene samozaščite in splošne ljudske obrambe.	/
MARJAN POREBER, delegat iz Novega mesta, se je v svoji razpravi pomudil pri zaposlovanju v dolenjski regiji in problemih v zvezi z njim. Dejal je, da je zaposlovanje na Dolenjskem še vse preveč ekstenzivno, hkrati pa tudi izobrazba pogosto ne ustreza potrebam. Zavoljo tega se je zavzel za nujno opredelitev prednostnih gospodarskih panog po občinah, za usmerjanje naložb na manj razvita območja, kjer je še dovolj delavcev, za usposabljanje in zaposlovanje invalidov pa tudi za ustrezno štipendijsko politiko. Po njegovih besedah bo potrebno v naslednjem srednjeročnem obdobju storiti korak naprej v uresničevanju družbenih dogovorov in samoupravnega sporazuma o minimalnih standardih življenjskih in kulturnih potreb delavcev.
MARKO LIPUŠČEK iz ljubljanskega Leka je med drugim poudaril.
da je premajhna aktivnost sindikatov pri planiranju v prejšnjih planskih obdobjih vzrok, da je danes še toliko nerešenih vprašanj, ki so za delovnega človeka življenjsko pomembna. Dodal je, da mora biti družbeni standard delavca enakovredna sestavina v planu. Po njegovem mnenju organizacije združenega dela ne bi smele zaposlovati novih delavcev, če jim ne morejo zagotoviti vsaj minimalnih življenjskih razmer. V zvezi s svojo delovno organizacijo pa je dodal, da se je Lek kot eden glavnih nosilcev gospodarskega razvoja v občini Ljubljana-Šiška lotil priprave planskih dokumentov z vso resnostjo in odgovornostjo.
MARJAN SIGULIN, delegat iz Litostroja, je orisal razmere v slovenski strojegradnji. Med drugim je menil, da se bo morala slovenska strojegradnja lotiti snovanja planov za obdobje 1981—1985 bolj odgovorno in tudi bolj povezano. To je še zlasti pomembno zato, ker je strojegradnja eden izmed nosilcev našega razvoja v naslednjem srednjeročnem obdobju. Da bi bili kos tej nalogi, pa morajo delavci v strojegradnji zagotoviti preobrazbo tehnologije dela, racionalno razdeliti delo in se specializirati. Po njegovih besedah to terja tudi sporazumno usmerjanje sredstev ter nove programe tako proizvodne kot raziskovalne dejavnosti.
ALBIN COCEJ iz Celja je med drugim povedal, da navkljub posameznim uspehom pri dogovarjanju in reševanju skupnih problemov na celjskem območju marsikje še ne najdejo skupnega jezika. To pa zato, ker so bili doslej še vse preveč zaprti v občinske meje. Dogajalo se je, da so se dogovarjale le družbenopolitične skupnosti, ki so premalo upoštevale hotenja združenega dela. Takšnim razmeram bi morali narediti konec, pri čemer imajo veliko nalogo tudi sindikati, naj že bo v temeljni organizaciji ali v občini.
TEODOR KREUZER z Jesenic je razpravljal o temeljnih usmeritvah bodočega gospodarskega razvoja občine z gospodarskega, prostorskega in kadrovskega aspekta. Še zlasti se je zadržal pri slednjih dveh, ki predstavljata za jeseniško občino velik problem in je zato še kako pomembno, kako ju bodo obravnavali plani prihodnjega srednjeročnega razvoja. Dejal je, da je ob pomanjkanju kakovostnih zazidalnih površin potrebno prostor racionalneje izkoriščati. V zvezi s kadrovskimi potrebami pa je omenil, da se bo potrebno zavoljo pomanjkanja delavcev v prihodnje preusmerjati predvsem v delovno intenzivno proizvodnjo.
TATJANA ŠTIRN iz Logatca je
med drugim dejala: »Zmanjševanje surovinskega potenciala pogojuje prestrukturiranje lesne industrije v proizvodnjo lesno-obdelovalnih strojev in naprav. To je vsekakor pozitivna usmeritev, ki pa ne bo dala pričakovanih rezultatov, če se bodo o tem pogovarjale medseboj le temeljne organizacije, če pri tem ne bodo sodelovale višje oblike organiziranja združenega dela in širše družbene skupnosti. Zahtev gozdar-
fNadaljevanje na naslednji strani)
V Skupščini SR Slovenije je bila v četrtek I. konferenca Zveze sindikatov Slovenije. Skoraj 400 udeležencev je na njej obravnavalo naloge sindikatov pri uveljavljanju samoupravnega družbenega planiranja in demokratizacijo odnosov ter krepitev kolektivnega dela in odgovorno sti v Zvezi sindikatov Slovenije, seznanilo pa se je in sprejelo na znanje tudi nekatere kadrovske spremembe v RS ZSS.
Konference so se udeležile tudi delegacija sveta ZSJ, RS ZS Hrvaške in Srbije ter pokrajinske konference ZS Vojvodine. Sodelovali so tudi 'najvišji predstavniki republiških družbenopolitičnih organizacij, predsedstva SRS, republiške skupščine in njenega izvršnega sveta, predstavniki znanstvenih in kulturnih organizacij, JLA in drugi gostje.
S konference so poročali Ciril Brajer, Sonja Gašperšič, Milan Govekar, Marjan Horvat, Damjan Križnik, Ivo Kuljaj, Bojan Samarin in Igo Tratnik; fotografije Andrej Agnič.
Zveza sindikatov bo lahko uspešna, če bo uveljavljala načelo množičnosti, kar pomeni mobiliziranje dejavnosti vsakega njenega člana
JOŽE KLOFUTAR, sekretar RO sindikata delavcev tekstilne in us-njarsko-predelovalne industrije, je
poudaril, da so predlagane rešitve naletele na polno podporo v republiških odborih ZSS s področja industrije. »Osnovni pogoj za uresničevanje in krepitev demokratičnih odnosov in kolektivnega dela ter odgovornosti je po naši oceni učinkovitost kolektivnih organov, učinkovitost dogovarjanja, odločanje in dosledno izvajanje sprejetih stališč in sklepov. Sicer so se republiški odbori kot oblika organiziranosti ZSS že uveljavili s svojo politično viogo, opredeljeno v dokumentih 9. kongresa ZSS, čeprav je bil v našem dosedanjem delu še vedno prisoten forumski način dela kot posledica zakoreninjenih navad, značilnih za predstavniški sistem.«
STANE MELE iz Celja se je zavzel za večjo vlogo sindikalnih skupin, saj le-te zaradi delovne, prostorske, organizacijske in tehnološke povezanosti zagotavljajo, da praktično vsak delavec aktivno sodeluje v samoupravnem življenju. »Menim, da moramo izkoristiti prednosti takšne homogene skupine za to, da vzpostavimo demokratične odnose in kolektivno delo. Pomembno je tudi, da osnovne organizacije in izvršilni odbori ne morejo sprejemati stališč in sklepov brez obravnave v sindikalnih skupinah. Tako naravnano delo prinese tudi večjo zainteresiranost delavcev in tega si vsekakor želimo.«
BOGO AJDIČ iz Logatca je govoril o vlogi medobčinskih svetov, »Seveda je treba jasno povedati, da sodelovanje občinskih svetov ZSS ali v okviru njih osnovnih organizacij v katerikoli obliki ali metodi delovanja ne sme povzročiti (no, doslej se to ni dogajalo) zapiranja v širše ali ožje območje. Nasprotno, prava usmeritev delovanja medobčinskih svetov je preprečevanje regionalizma ali zapiranja v ozke lokalistične meje.
Seveda prihaja taka vloga še najbolj do izraza na področju družbenoekonomskih odnosov in pri nadaljnjem izpopolnjevanju teh odnosov.«
VIKTOR KONČINA je kot delavec pri samostojnem obrtniku predlagal, da se »stališča, ki zadevajo osnovne organizacije sindikata v TOZD« posploši na »vse osnovne organizacije«. Poudaril je, da bi bile s tem vse osnovne organizacije ZSŠ v enakem položaju. »Menimo, da drugače tudi ne more biti. Naše osnovne organizacije se že sicer borijo predvsem s specifičnimi težavami zaradi raztresenosti delavcev in ker jim nekateri občinski sveti posvečajo premalo pozornosti.«
BRIGITA BLAJ (Ljubljana Moste-Polje) je v razpravi o demokratizaciji dela v Zvezi sindikatov še posebej poudarila sistem samoupravnega komuniciranja v okviru OZD kot enega najpomembnejših pogojev za učinkovitost našega dela. Dejala je, da naj bodo odslej vsi elementi za samoupravno odločitev temeljito preučeni v okviru družbenopolitičnih organizacij že pred fazo odločanja, izrazila pa je tudi nujnost pravočasnega in aktivnega vključevanja družbenopolitičnih organizacij v takem procesu. »Ustvarjanje takih pogojev je osnovna naloga ZS in drugih DPO, uresničevanje teh nalog pa izhodišče za ocenjevanje ravni samoupravne organiziranosti vsake TOZD«.
ANDRUA VLAHOVIČ, predsednik ObS ZS Ljubljana Moste-Polje, je povedal, da delavec ne more biti dober samoupravljalec in dober gospodar hkrati, če ne ve, kako se izvršujejo njegovi sklepi, kako odmevajo njegove pobude in kako njegova stališča vplivajo na stališča drugih. Zato je nujno, da delavec postane subjekt informiranja, glasila OZD pa naj bodo glasniki življenjskih vprašanj delavcev in razreše-
vanju le-teh naravnane sindikalne organizacije. Predlagal je, da bi bili v smislu večjega odpiranja in bolj demokratičnega dela občinski sveti ZS pobudniki rednih tiskovnih konferenc oziroma pogovorov o aktualni gospodarski, samoupravni in družbenopolitični dejavnosti. »Prav pomanjkanje zavesti o pomembnosti in vlogi samoupravnega informiranja je vzrok marsikakšni konfliktni situaciji, s kakršnimi se srečujemo pri sindikalnem delovanju«.
BOGDAN SELJAK iz Kamnika
je ocenil, da so vse dosedanje razprave o stališčih RS ZSS o demokratizaciji odnosov in krepitvi kolektivnega dela in odgovornosti gotovo dosegle svoj namen, da pa je, žal, učinkovitost političnega dela še vedno preveč odvisna od pripravljenosti, usposobljenosti, pa tudi zagnanosti posameznika. Pri iskanju boljših metod dela v duhu Titove pobude bo po njegovem mnenju treba izredno paziti, da se ne bomo preveč ukvarjali sami s seboj, kar bi bilo zlasti škodljivo za pridobljeni ugled zveze sindikatov.
TONE ZORKO iz Brežic je večji del svoje razprave posvetil ustanavljanju občinskih odborov panožnih dejavnosti kot oblike organiziranosti osnovnih organizacij ZS. »Ker bo uresničevanje stališč o razvijanja demokratizacije in krepitvi kolektivnega dela in odgovornosti v Zvezi sindikatov Slovenije obveza vseh njenih organizacij in organov, bo treba delovanje občinskih odborov še bolj poglobiti in da jih bodo čim-prej ustanovili povsod tam, kjer se za to kaže potreba.«
JOŽE GUSTINČIČ iz Sežane je
govoril o vključevanju OO ZS v krajevno konferenco SZDL. Povzel je, da opravlja sindikat celovito vlogo in s tem tudi resnično zastopa in usklajuje interes svojega člana — delavca samo znotraj frontne SZDL, prav tako pa je tudi SZDL docela nepo-
polna, če znotraj nje ne deluje dobro organiziran in aktiven sindikat.
TEODOR ŠTRUKELJ s Tolminskega je tudi povedal, da je v procesu demokratizacije in kolektivnega dela izredno pomembno področje obveščanja, ki mu je zato treba pri nadaljnjem delu dati še večji poudarek. »Obveščanje je bistveni družbeni in politični odnos, zato mora biti družbena moč, ki je v obveščanju, v rokah delovnih ljudi. Ti pa morajo biti ne le vir, pač pa tudi resnični nosilci obveščanja.« V nadaljevanju je povedal, da je kljub zakonskim zahtevam proces podružbljanja informativne dejavnosti v združenem delu dokaj Slabo izpeljan. Trditev je podčrtal s premočnim vplivom poslovodnih struktur na vire informiranja. Na koncu je še dodal, da si na Tolminskem prizadevajo, naj bi imela vsaka OZD svoj interni list, ki bi kontinuirano prinašal novice, pomembne za vsakega delavca.
RADE VRLINIČ iz Črnomlja je
govoril o oblikah in metodah neposrednega delovanja .sindikatov v črnomaljski občini. Povedal je, da so tod OO ZS aktivne toliko, kolikor so usposobljeni IO in njegovi člani, ki so odgovorni tudi za sindikalne skupine. Menil je. da mora biti konferenca OO ZS mesto usklajevanja določenih akcij, nikakor pa ne mesto odločanja, kar se v nekaterih DO dogaja.
PETER PIŠKUR se je ob koncu svoje razprave opredelil do stališča, ki pravi, da moramo zagotoviti tako strokovno politično delo, ki bo omogočilo deprofesionalizacijo predsednikov konferenc in koordinacijskih odborov ZS. Povedal je, da je delovanje konferenc vendarle boljše, če imamo neplačane predsednike konferenc, plačane pa strokovno-poli-tične delavce. Meni, da lahko take spremembe, razen morda v velikih DO, dosežemo brez večjih problemov.
(Nadaljevanje s prejšnje strani)
jev, da izvažajo več lesa, da bi si zagotovili potrebna devizna sredstva, ne moremo sprejeti, zagotavljanje teh sredstev bi zato moralo temeljiti na dohodkovnih odnosih. Vemo, da ti niso zadovoljivi, zato nas v prihodnje čaka največ dela prav na tem področju.«
EDO KRIČEJ iz Železarne Ravne
je v svojem prispevku prikazal nekatere izkušnje in spoznanja delavcev v zvezi s problemi gospodarjenja in usposabljanjem aktivistov v osnovnih sindikalnih organizacijah. Dejal je, da so na obeh področjih dosegli lepe uspehe, kar pa ne pomeni, da so izčrpali že vse možnosti. »Nasprotno, še krepko bo treba zavihati rokave, da bo gospodarjenje trdno, da bomo načela delitve po delu začeli tudi dejansko uveljavljati itd. Pri vsem tem je še kako pomembna realnost planiranja, ki ne bo nikogar zavajala. Vsak delavec mora vedeti, kaj in koliko bo naredil in koliko bo za to dobil. To seveda ne bo lahko doseči, zato si v sindikatu prizadevamo za natančne plane, pri katerih ne kaže pozabiti na to, da opredelimo tudi odgovornost strokovnih in drugih služb.«
'MILAN HOJNIK iz Kopra je
spregovoril zlasti o možnostih nadaljnjega razvoja obalnega gospodarstva, ki pa sloni največ na pomorskem gospodarstvu. Pomorsko gospodarstvo terja velike naložbe, kar omejuje možnosti za modernizacijo in obnovo preostalega gospodarstva. Gre zlasti za živilsko-predelovalno in kovinsko1 in dustri jo, ki toneta v čedalje večji krizi, kar lahko povzroči hude posledice. Če se razmere ne bodo izboljšale, kar pa je možno le z uresničitvijo predvidenih modernizacij in tehnoloških sanacij, to utegne ogroziti socialno varnost večjega števila delavcev na obali.
PAVEL JAGODIČ iz ljubljanske občine Center je razpravljal o temeljnih vprašanjih bodočega razvoja družbenih dejavnosti, o uveljavljanju, vlogi in odgovornosti delavcev v sistemu samoupravnega družbenega planiranja. Dejal je, da dosedanja družbena aktivnost še ni zagotovila dovolj možnosti za sprejemanje takšnih samoupravnih sporazumov, ki bi resnično pospešili svobodno menjavo dela in razporejanje dohodka. Kazalo bo zagotoviti kvalitetno izobraževanje potrebnega proizvodnega, raziskovalnega in znanstvenega kadra in združeno delo se bo moralo povezati z izobraževalnimi ustanovami. Tako bomo dosegli
prenos znanstveno-raziskovalnrh dosežkov na področje materialnega, kulturnega in socialnega napredka.
VLADIMIR PETROVIČ iz Kopra je poudaril potrebo po zaostritvi odgovornosti vseh dejavnikov družbenega planiranja, ki doslej niso izpeljali z rokovniki sprejetih nalog. To pa seveda onemogoča pravočasnost,- sočasnost in celovitost planiranja. Številna opravičila so bila prepogosto nevzdržna, zamude nesprejemljive. Tudi nekateri republiški organi in strokovne ustanove so k temu pripomogle.
ZLATA HUMER iz Kranja je
poudarila pomen celovitega planiranja tako v TOZD kot v krajevni skupnosti in v širši družbeni skupnosti. Opozorila je, da je navkljub samoprispevkom za gradnjo vzgojno-varstvenih ustanov in izločanja dodatnih sredstev združenega dela v različne oblike varstva vključenih še vedno le približno 30 odstotkov otrok. Še vedno so zmogljivosti teh ustanov premajhne, pa, tudi ne znamo jih dobro izkoristiti. Omenila je tudi potrebo razvoja obratov družbene prehrane, storitvenih dejavnosti, nadaljnje reševanje vprašanj v zvezi z nočnim delom, kar vse bo vplivalo na boljši položaj delavk pa tudi delavcev. To je dolgoročna naloga vseh družbenopolitičnih dejavnikov, predvsem p.a zveze sindikatov, ki se morajo zavzeti, da bodo vsa ta vprašanja zajeta v srednjeročne programe družbenega planiranja in tudi uresničena.
ADOLF ŠUŠTAR iz Republiškega sveta ZSS je spregovoril o planiranju rekreadje in oddiha delavcev. Sindikat se zavzema, da bi področje telesne kulture podružbili do te mere, da se bo vsak delavec lahko vključil v njemu primerne dejavnosti. Športna dejavnost med delavci ni dovolj razvita, saj zajame v organizirani obliki le 10 odstbtkov delavcev. V prihodnje bomo morali načrtovati tudi razvoj te dejavnosti, kar pa pomeni tudi ustrezno kadrovsko politiko, gradnjo telesnokulturnih objektov, dejavnost športnih iger, skrb za oddih zaposlenih.
VOJKO BIZJAK iz Litije je v razpravi opozoril na vlogo delavcev v dislociranih enotah. Njihov ekonomski položaj ni takšen, kot bi bil v temeljnih-organizacijah. Pri reševanju teh vprašanj nismo prišli dlje od stališč organov družbenopolitičnih organizacij v občini. Okrnjena je tudi njihova vloga in odgovornost v sistemu planiranja, kar seveda vpliva ha njihov razvoj.
Iz besede predsednika sveta ZSJ Mike Špiljaka
Nasvet in svarilo
Delegate in goste I. konference ZSS je v imenu sveta 7yeze sindikatov Jugoslavije pozdravil predsednik Mika Špi-Ijak. V kratkem nagovoru je pohvalno ocenil poznavanje problematike in širino, s katero smo se v naši republiki v pripravah na konferenco poglobili v vlogo sindikatov v samoupravnem planiranju. Izrazil je prepričanje, da bomo enako zavzetost pokazali tudi v praksi, torej v konkretnem samoupravnem planiranju, v življenju.
V zvezi s kolektivnim delom in odgovornostjo v ZSS pa je Mika Špiljak opozoril na možne posledice dveh razlik med vsebino dokumentov te vrste, sprejetih v ZSJ in dokumentov, ki naj bi jih sprejela konferenca ZSS.
»Prvo tako vprašanje je, da (v Sloveniji) ostajate pri predsednikih, podpredsednikih, sekretarjih in članih predsedstev. Dejstvo torej je, da v kolektivnem organu-predsedstvu uva-
jate oziroma gradirate odgovornosti in funkcije. Najprej predsednik, pa podpredsednik in sekretar, nato drugi člani predsedstva, ki so bodisi poklicni ali pa nepoklicni. Poklicni delavci so že zdaj objektivno bolje obveščeni, bolj »v
toku dogodkov« kot pa nepoklicni sindikalni delavci, ki pri ' fiajboljši volji ne morejo enakopravno sodelovati pri delu itelesa, katerega člani so. Če zdaj uvedemo še te gradacije, obstaja objektivna nevarnost, da bi zgolj to dejstvo negativno vplivalo na kolektivno delo in kolektivno odgovornost. O tem govorim, ker s tem moramo računati in si pri praktičnem delovanju prizadevati, da bi se izognili tej nevarnosti.
Drugo tako vprašanje pa zadeva dva izvršna organa. Imate kongres, zdaj uvajate konferenco kot stalni organ, imate plenum in predsedstvo ter sekretariat kot izvršilen organ. Iz dolgoletnih izkušenj, tudi v svetu Zveze sindikatov Jugoslavije, predobro vem, da se je takrat, ko smo imeli dva izvršilna organa, sekretariat objektivno vsiljeval, dvigoval nad predsedstvo, ki je dejansko po-litično-izvršilno telo plenuma. Bile so drugačne razmere takrat in zato smo v nekem obdobju poskusili drugače in uki-
nili sekretariat. Tudi to ni bilo dobro, ker so začele nastajati skupine. Ni bilo jasno, kdo se s kom dogovarja, kdaj je k čemu zavezan, če se dogovarja. Prav na osnovi takih izkušenj smo se v pripravah na uresničitev Titove zamisli takoj po kongresu odločili za en sam po-litično-izvršilni organ, to je za predsedstvo. S tem seveda, da v njem ukinemo vse funkcije razen predsednika z enoletnim mandatom, da pa smo vsi v enakem položaju. Pravice sekretariata so zelo omejene. Ni izvršilni organ, ampak metoda za dogovarjanje kadrov na poklicnem delu, pomoč predsedstvu pri pripravi sej, izvajanju sklepov in akcij. Pa nič drugega! O tem govorim, ker bi želel opozoriti na objektivno možno nevarnost, ki pa lahko postane dejanska nevarnost, da bi namreč pri tolikšnem številu forumov sekretariat mogel nekako prerasti predsedstvo. Zato je treba skrbno paziti, da se to nikakor ne bi dogodilo v praksi.«
Vinko Hafner, predsednik RS ZSS za Delavsko enotnost
Konferenca je bila v pravem času
»V minulem obdobju smo v Zvezi sindikatov Slovenije in v njenih organih vztrajali v zahtevi, da uresničimo program dela za letos, ki smo ga sprejeli na podlagi sklepov mariborskega kongresa ZSS. To je bil dokaj zaje-tev sveženj aktualnih in vsebinsko poglobljenih nalog. Lahko trdim, da smo jih vsaj v temeljnih postavkah v celoti uresničili. Za nekatere pmembne naloge, ki smo si jih zadali, velja, da smo jih dobro načrtovali, akcijsko zastavili in na tistih področjih, ki so se nam zdela najpomembnejša, napravili tudi v vsebinskem smislu korak naprej.
Bile so tudi slabosti, ki jih po navadi poimenujemo »forum-ske«, odstopanja od dogovorjenih rokov in podobno... Čeprav je šlo za aktualna in žgoča vprašanja v današnjem družbenem razvoju, smo vendarle pogoste naleteli tudi na slabo in preskromno odmevnost. Morda zato, ker se jih nismo lotili tako, da bi jih bilo mogoče učinkovito reševati v sindikalni bazi, ali pa v določenem trenutku to niso bila tista vprašanja, ki najbolj žulijo delavca, ki bržkone upravičeno pričakuje bolj dejavno vlogo sindikata pri reševanju teh vprašanj. Zato se nam dogaja, da z mnogimi stališči, sklepi in programi pritiskamo na občinske svete ZSS in osnovne organizacije, le-te pa se tudi zaradi obilice zahtev, priporočil in podobnega le skromno odzivajo. To je zanesljivo slabost, ki ji kaj kmalu verjetno še ne bomo docela kos. Zato je za zvezo sindikatov še kako pomembna skrb za usposabljanje naših predanih, poštenih in številnih aktivistov, ki so pogosto premalo usposobljeni za tako zahtevno politično delo. Nemalokrat pa je tudi njihov položaj in položaj osnovnih organizacij sindikata v temeljnih organizacijah združenega dela in tudi drugje zavoljo najrazličnejših razlogov takšen, da ne omogoča hitrejšega in bolj učinkovitega uresničevanja njihovih nalog.
Z rezultati dela v Zvezi sindikatov Slovenije pa sem zadovoljen navkljub pomanjkljivostim. Naše delo je bolj povezano, bolj programirano in tudi učinkovitejše. Torej gre za napredek.kar pa ni le rezultat naših subjektivnih ^prizadevanj, temveč tudi dejstva, da so zadnji kongresi zveze komunistov usmerili komuniste v večjo angažiranost v družbenopolitičnih organizacijah in samoupravnih organih. Napredovali vsekakor smo, kar je — ne nazadnje — ob kritičnih ocenah ugotovila tudi 5. seja CK ZKS.«
DE: Z bilanco letošnjih prizadevanj v zvezi sindikatov ste torej zadovoljni. Katere naloge so bile v ospredju prizadevanj sindikalnih organizacij in organov?
»Med pomembnejše naloge, ki smo jih letos opravili, v zvezi sindikatov, uvrščam delo ob zaključnih računih za minulo leto, ob periodičnih računih za prvih devet mesecev letos in dokaj temeljito razpravo o stališčih RS ZSS o pridobivanju in razporejanju dohodka in o delitvi sred-stev za osebne dohodke po delu in rezultatih dela. Ta akcija je bila povezana z izpopolnjevanjem samoupravnih aktov v temeljnih in drugih organizacijah združenega dela. Sodim, da smo na tem področju dosegli pomemben premik, čeprav je pred nami še obilica nalog. Občutna je bila naša udeležba in aktivnost tudi pri hitrejšem uresničevanju smotrov in ciljev usmerje-
Predsednik slovenskih sindikatov je v minulem tednu sprejel novinarje DE na razgovor. Beseda je stekla o dosedanjem pokongresnem delu v ZSS, o I. konferenci, ki je bila minuli četrtek v Ljubljani, in o najbolj aktualnih nalogah v prihodnjem letu. Razgovor je vodil glavni urednik DE Dušan Gačnik, za objavo pa priredil Marjan Horvat.
nega izobraževanja, imeli smo razpravo iij sprejeli stališča v zvezi z problematiko stanovanjskega gospodarstva. Opredelili in razreševali smo številne druge pereče probleme, ki zadevajo družbenoekonomski in socialni položaj delavca, čeprav morebiti zato nismo organizirali kakšnih širokih akcij. Sicer pa velja k temu dodati tudi naše angažiranje pri delu delegatskih skupščin SZDL Slovenije in v tistih akcijah, ki jih je vodila Zveza komunistov.
Razlika med programirano dejavnostjo in tistim, kar smo res storili, obstaja. So pa razlike tudi glede posameznih ravni organiziranosti in drugih okoliščin, v katerih deluj ejo osnovne organizacije pri uresničevanju sprejetih sklepov v življenju. Ali obratno, tudi te so in morajo biti še bolj vir sugestij, predlogov in zahtev po oblikovanju stališč in akcije, ki jih nato oblikujemo na višjih ravneh.
To je trajen problem družbenopolitičnega dela sploh, ki ni značilen le za zvezo sindikatov. Pc drugi strani pa se marsikatere stvari, ki so le na videz manj pomembne, v resnici pa zahtevne in težavne, v družbenopolitičnem smislu prepuščajo zgolj sindikatu, češ to pa je vaša naloga, ki je sami uredite in izpeljite. Pri tem pa so osnovne organizacije sindikata ali pa tudi drugi organi deležni premajhne pomoči. Toda, tega ne bi jemal posplošeno, kajti so tudi primeri, kjer poslovodni delavci, družbenopolitični delavci in drugi, z vso resnostjo obravnavajo naloge sindikatov, pomagajo osnovnim organizacijam, obravnavajo ter se aktivno vključujejo v posamezne akcije.«
DE: Je konferenca prišla prezgodaj ali prepozno?
»Konferenco smo postavili v pravi čas. Gre za leto po kongresu in zdi se mi, da je prav, da smo dali z njeno vsebino v nekem smislu, tudi obračun našega dela. Gre torej za uveljavljanje samoupravnega družbenega planiranja in uveljavljanje demokratizacije odnosov ter kolektivnega dela v Zvezi sindikatov Slovenije. Slednje je tudi praktično povezano z organizacijami in kadrovskim usposabljanjem sindikatov, torej z uresničevanjem vseh tistih sklepov kongresa, ki zadevajo to področje. Poleg tega, da gre za čas obračuna dela po kongresu, so tudi družbene razmere, v katerih živimo in delamo, zahtevale, da se v Zvezi sindikatov Slovenije izrečemo o teh vprašanjih. Še posebej mislim pri tem na področje planiranja.
S konferenco smo želeli oborožiti sindikalne organizacije za konkretno akcijo ter se dogovoriti za njihov pristop pri uveljavljanju samoupravnega družbenega planiranja ter podčrtati tiste temelje družbenoekonomskega planiranja, ki so v resnici temeljni interes delavskega ra-
zreda. Sindikat pa je kot razredna organizacija delavskega razreda nedvomno poklican za to.
Zveza sindikatov se na podlagi sklepov konference in seveda dela v temeljnih organizacijah združenega dela v delegatskih Skupščinah, v krajevnih skupnostih itd. pravočasno vključuje v analizo uresničevanja dosedanjih srednjeročnih načrtov, zato . moramo zbrati izkušnje in rezultate dosedanjega družbeneoe-konomskega razvoja kakor tudi metodologijo planiranja. Na kratko rečeno, vstopamo tudi v najbolj pomembno in odgovorno fazo oblikovanja in sprejemanja novih srednjeročnih planov. Pri vsem tem pa je za sindikat zelo pomembno na kar je konferenca opozorila, kako usposobiti delavca, da bi v resnici postal nosilec planiranja. Dosedanje izkušnje kažejo, da delavčeva vloga kot subjekta v samoupravnem družbenem planiranju in pri sprejemanju načrtov, še ni uveljavljena. Če je konferenca po eni strani neposredna spodbuda za hitrejše preseganje takšnih, odnosov, je po drugi strani tudi v pomoč drugim objektom in institucijam v naši družbi, ki so odgovorne za pripravo planskih dokumentov. In zakaj še mislim, da je konferenca zadrla v pravi družbenoekonomski in politični trenutek? Dosedanje izkušnje na področju planiranja kažejo, da smo često pesimistično, premalo ambiciozno načrtovali glede na trenutne razmere na področju planiranja v družbi, če je bil trenutek zagaten, težavnejši. Tedaj pa, ko temu ni bilo tako, so bili načrti zelo ambiciozni, preveč optimistični. Zdajšnje razmere, menim, niso takšne. Zato so vse bolj očitni napori za realno planiranje in tudi razprave na konferenci so tako izzvenele. Zlasti pa so se razpravljavci zavzemali za analizo sedanjih razmer predvsem o tem, kaj smo še dolžni dokončati iz prejšnjega srednjeročnega načrta.«
DE: Kako bi lahko v kratkem opredelili bistvo demokratizacije odnosov in kolektivnega dela v ZSS?
»Na konferenci smo na področju demokratizacije odnosov in kolektivnega dela v Zvezi sindikatov Slovenije opravili eno etapo na poti večje demokratizacije v naši organizaciji pa tudi le eno etapo uresničevanja Titove pobude. To navzven morda ni kdove kako velika sprememba, vendar pa smo dali konkretne poudarke in usmeritve za nadaljnjo demokratizacijo odnosov. Pri tem pa je v' resnici temeljno vprašanje tisto, kar smo govorili že v uvodu: kako deluje osnovna organizacija sindikata in ali je sindikat zakoreninjen med delavci kot njihova organizacija, kako deluje celotna organizacija ZS glede na zahteve delavcev, kako se odziva na nji-
hove interese in potrebe in ne nazadnje kakšne so metode in načini njenega delovanja. V teh vprašanjih moramo iskati temeljne razloge za Titovo pobudo in tudi za vse prizadevanje po večji demokratizaciji v zvezi sindikatov in kolektivnem delu, kar vse je nedvomno potrebno. Naša baza če lahko tako rečem, ob jasni vlogi subjektivnih sil pri tem, je v temeljnih celicah demokratična. Gre za tovariške odnose med sodelavci v delovnih enotah in v temeljnih organizacijah združenega dela, ki so po navadi zelo demokratični. Če nadgradnja črpa iz te elementarne demokracije, če njej služi in če jo članstvo kontrolira, potlej vse teže in teže nastajajo birokratski in drugi odkloni na višjih ravneh organiziranosti.
Zategadelj je delovanje osnovne organizacije sindikata, njenega izvršilnega odbora in tudi sindikalnih skupin eno temeljnih vprašanj pri uveljavljanju demokratizacije odnosov v ZSS. Pa še na nekaj moramo opozoriti: sindikalne skupine so najbolj praktične oblike kolektivnega delovanja članstva, njihovega obveščanja, osveščanja in tudi oblikovanja predlogov in pobud. Kakorkoli je to pomembna oblika dela, ife smemo pozabiti, da je osnovna organizacija zveze sindikatov temeljna oblika dela in da so sindikalne skupine le oblika delovanja osnovne organizacije. Če pa so pogoji za to, da iz sindikalne skupine nastajajo osnovne organizacije — ponekod je prav gotovo to potrebno, moramo takšne rešitve podpreti in potem tudi na ravni temeljne organizacije združenega dela oblikovati konferenco osnovnih organizacij.
Poleg tega moramo biti tudi na vseh ravneh organiziranosti Zveze sindikatov subjektivno odgovorni za izboljšanje metod dela in demokratizacije odnosov. Tu je prav gotovo v ospredju vprašanje občinskih svetov, kajti delo in odnosi tu pomembno vplivajo na osnovne organizacije sindikata in članstvo in tudi na krepitev učinkovitosti sindikata kot družbenopolitične organizacije. Ob tem' ne smemo pozabiti na republiški svet in njegove organe, kjer je nevarnost odtujenega dela in uradniškega pojmovanja profesionalnega političnega dela mnogo večja kot v občini. Znano je, nič novega ne bom povedal, da vsak organ, ki je odmaknjen od baze in močneje organiziran, deluje po posebni logiki, ki jo včasih tudi nehote uveljavlja. Zato se mi zdi, da je vprašanje odnosov v vodstvih, v organih na republiški in tudi na zvezni ravni zelo pomembno v procesu demokratizacije. Spremembe, ki smo jih uveljavili v ZSS s statutarnim sklepom, so razumne, napredne, čeprav je še nekaj odprtih vprašanj, na katera je opozoril tudi tov_ariš Špiljak na
naši konferenci. Ce bi se odločili za večje spremembe na tem področju, bi morali spremeniti tudi statut, česar ta čas nismo hoteli tudi zaradi drugih še nerešenih vprašanj. Poleg tega pa smo se po kongresu šele na nek način kadrovsko konstituirali in utrdili in razumeti je treba, da gre tudi pri tem za subjektivna in človeška vprašanja, ne pa le za načelno odločitev pri mandatu predsednikov in sekretarjev. Pravzaprav mi ne bi dosti — morda nič spremenili, če bi spremenili le nazive. S tem da je nekdo član predsedstva ali podpredsednik bistva odnosov ne spreminjaš... Skratka, nekaj tehtnih praktičnih in organizacijskih vprašanj je bistven razlog za to, da smo se opredelili za takšen predlog, kot ga je konferenca sprejela.
DE: Spremembe so v mandatih?
• »V trajanju mandatov predsednikov Občinskih svetov in RS
ZSS, kot smo to določili na konferenci, je kakovosten premik v tem, da se vsako leto preveri uspešnost njegovega dela v celoti, kar je lahko edino merilo za ponovno izvolitev. Več kot dve leti za predsednika po sedanjem statutarnem sklepu ne more biti nihče. To je velika razlika v primerjavi s štiriletnim mandatom, ki je veljal doslej.
Zakaj smo se v Zvezi sindikatov Slovenije odločili tako? Zato, ker smo komaj na lanskih volilnih konferencah sindikata izvolili sedanje vodstvo, uspeli smo se kadrovsko utrditi. S tem pa je zelo tesno povezano tudi naše hotenje, da bi večina predsednikov in sekretarjev, ki so bili doslej sposobni in uspešni pri svojem delu, dobili možnost ponovne izvolitve. Tega ne skrivamo, ker menimo, da je treba ohraniti kontinuiteto dela in si zagotoviti takšno kadrovsko osnovo, ki bo omogočila normalno reelekcijo glede na enoletni ali dvoletni mandat. Za dveletni mandat za sekretarje občinskih svetov in predsednike republiških odborov smo prav tako videli razloge v kontinuiteti. Povrh vsega pa gre še za specifično delo, ki je drugačno v občinskih svetih in republiškem svetu ZS.«
DE: In čemu bomo v ZSS namenili največ skrbi v prihodnjem leti!
»Naše delo v prihodnjem letu morajo prevevati tudi sklepi te konference. Ppvrh tistih kajpada, ki so v siceršnjem programu dela zveze sindikatov. Usmeritev in akcija za uresničevanje sklepov pa mora biti tudi v domeni občnih zborov sindikalnih organizacij in organov, ki bodo v letošnjem decembru in v januarju prihodnjega leta. V programih dela, ki jih bodo sprejeli, morajo konkretizirati naloge pri izvajanju sklepov s področja samoupravnega dela. To velja tako za osnovne organizacije, za konference osnovnih organizacij na ravni delovnih organizacij in koordinacijske odbore na ravni sestavljenih organizacij združenega dela. Na občnih zborih moramo konkretno spregovoriti, kako je z vsemi zadregami pri planiranju. Prepričan sem, da smo s konferenco ustvarili ugodno vzdušje, da bodo vsem tem vprašanjem posvetili delavci več pozornosti kot doslej. To pa seveda ni edino, kajti še drugih aktualnih nalog, ki jim moramo nameniti vso skrb, je mnogo. Gre za sprotno in objektivno seznanjanje delavcev o ekonomskem položaju njihove
temeljne organizacije združenega dela, delovne organizacije in tudi razmer v družbi sploh. Priložnost za to — tako pravi tudi zakon o združenem delu — je obravnavanje- periodičnih obračunov in zaključnih obračunov gospodarjenja. Pirio/eo-sti za to, da bo zdajšnje dele i tem področju bolj- , vc:b >. saj smo sorazmerno. ;bro . a-lizirali periodične ■	e po-
slovanja in se Inn neljito pogovorili tudi o .icah za pripravo planov	ihodnje
leto in sred n j icčn rbdobje. No, čeprav smo tc , ivili.pa ne bi smeli manj prizadevno pregovoriti o zaključni;', računih. Razprava o njih mora pomeniti zavestno odločanje delavcev o gospodarjenju in še zlasti o razporejanju dohodka. Zdi se mi, da take odločitve v resnici že imamo. Namreč, če lahko ugotavljamo povečanje osebnih dohodkov, v zadnjih mesecih letošnjega leta kljub temu ne moremo trditi, da gre za divjanje osebnih dohodkov. Za oktober in november ni sicer na voljo * najboljših podatkov, vendar pa mislim, da je konkretno ravnanje delovnih kolektivov boljše, kot je bilo lani. Resnejše je in bržkone ni pričakovati kakšnih globalnih sprememb do konca leta.
V prihodnjem letu ne smemo pozabiti tudi na nadaljevanje akcije pri uveljavljanju dohodkovnih odnosov in še zlasti delitve po delu. Že sama stališča RS ZSS so k konkretizaciji dela osnovnih organizacij sindikata na tem področju precej prispevala. Tako se lahko vendarle pohvalimo z nekaterimi konkretnimi, vsebinskimi premiki, čeprav smo še daleč do optimalnega, Pripravljamo pa tudi nov • pripomoček za hitrejše uveljavljanje stališč, saj je že precej dela opravljenega pri snovanju ustreznega slovenskega družbenega dogovora. To bo gotovo pomenilo novo vsebino samoupravnih sporazumov dejavnosti in omogočilo nadaljnje izpopolnjevanje samoupravnih aktov v organizacijah združenega dela. Trudili se bomo, da bomo tudi ta dokument — tako kot smo rekli na konferenci — sprejeli hkrati z oblikovanjem planov za novo srednjeročno obdobje. O tem pa bo seveda stekla javna razprava, saj je takšen dokument za politiko sindikata zelo pomemben. Mi slim pa, da moramo v vseh teh akcijah storiti pomembnejši •korak naprej tudi pri načrtnejšem oblikovanju sistema del in opravil in tudi vrednotenju intelektualnega dela, dela organizatorjev in podobno. To je zelo pomembno vprašanje tudi z vidika odpravljanja razlik med fizičnim in umskim delom v združenem delu. Da se tu še najdejo ostanki, rekli.bi lahko, celo razrednih nasprotij, je razvidno tudi iz tega, da imamo za tista »merljiva« delovna opravila in naloge natančna merila in premalo natančnosti, premalo doslednosti, premalo možnosti nadzora delavcev tam, kjer se uresničujejo njihovi skupni interesi. Prihodnje leto pa se bomo morali lotiti tudi vseh vidikov zaposlovanja in odnosa zveze sindikatov do teh vprašanj, Lotiti se bomo morali tudi problemov zdravstvenega varstva delavcev in še zlasti tistega spleta vprašanj, ki ga izraža pojem delavec — kultura — sindikat. Tudi to ni lahka naloga, kajti povezana je z vsem človekovim življenjem in njegovo ustvarjalnostjo in delom.
Tuji prijatelji o nas
Ko najdeš drugo domovino
Janez Sever
Med mnogimi tujci, ki se odkrito navdušujejo in učijo iz naših povojnih dosežkov in uspehov, je vsekakor tudi nekaj tisoč študentov z vseh kontinentov na naših strokovnih in visokih šolah. Mnogi med njimi prihajajo k nam samo na izpopolnjevanje znanja, na prakso, še več pa je tistih, ki na naših šolah dobivajo prva strokovna znanja. Že leta živijo tu, z nami, opazujejo in ocenjujejo. Zato smo nekatere med njimi obiskali, da bi nam povedali, kako vidijo našo družbo, nas.
Najprej sem bil osupel
»Moj oče je gradbeni inženir in za gradbeništvo sem se tudi sam odločil,« pripoveduje JOSEPH RAKOTORAHA-LAHY, doma iz Tananarive na Madagaskarju, študent drugega letnika arhitekture na ljubljanski fakulteti za gradbeništvo. »Ko sem končal gimnazija mi je oče svetoval, naj se razgledani po svetu. Dobil sem državno štipendijo in se odločil za Jugoslavijo. Priznam, da sem moral po zemljevidu iskati, da sem ugotovil, kje pravzaprav je Jugoslavija. Ko sem ugotovil, da je blizu Italije, za katero sem že iz šole vedel, da ima bogato tradicijo v arhitekturi, sem bil navdušen.
Ko sem prišel k vam,me je pretreslo tisto, kar sem videl, namreč to, kolikšne razvaline in revščino je pustil za seboj fašizem. Šele mnogo kasneje, med prakso na gradbiščih sem ugotovil, kaj in kako vam je vse to uspelo v teh relativno kratkih letih. Odraščal sem z gradbeništvom, zato poznam naše razmere in sem lahko primerjal delo doma in delo pri vas. Vaši ljudje delajo zavzeto in z mnogo več volje kot pri nas. Čeprav ne poznam podrobneje vašega samoupravnega sistema, je verjetno vzrok za to zavzetost prav v sistemu, ki delavca obvezuje in sili, da več ustvarja,'ker ima potem tudi sam več.
Vaši ljudje so sila odprti. Kamorkoli sem prišel, vsepovsod so me takoj sprejeli medse. Tega sem se najbolj bal. V družini so
Rakbtorahalahv Joseph
vsi nestrpno pričakovali, kaj bo. Sprva sem imel težave z jezikom, zdaj je že malo laže. Moti me edino to, da imamo malo študijskega gradiva v slovenščini. Večina knjig je v srbohrvaščini, zato se moram učiti dveh jezikov. V bistvu tudi to ni odveč, kajti če več veš, več veljaš, vendar mi to dodatno učenje jemlje mnogo časa, ki ga je že tako malo za intenzivni študij. S te plati so na boljšem študentje v Zagrebu, kjer so študijske razmere znatno boljše.«
Vsega se ne da presajevati
»Teh pet let, ki sem jih preživel v Jugoslaviji, mi je dalo mnogo več, kot če bi študiral kje drugje,« meni SANGARE MAMADOU iz Bamaka v Maliju, ki je absolvent agronomije. »Gre za to, da poleg ozko strokovne izobrazbe pridobiš tudi druga spoznanja, ki so, rekel bi, lastna samo vam. Gre za številne specifičnosti. Če odštejem začetne težave z učenjem jezika — ko sem prišel v Slovenijo, so bili tečaji slabo organizirani — sem zelo zadovoljen. Čez mesec, dva bom zagovarjal diplomsko nalogo, nato se bom vrnil domov.
Sangare Mamadou	Abebe Shiferaw	Elie Nasso
Moj oče je bil vojaški zdravnik V francoski armadi in je mnogo potoval. Tako mi je bil v veliko oporo pri odločitvi, da grem študirat v Jugoslavijo. V družini nas je osem otrok. Prvi sem zavil v tujino. Ni mi žal.
Ob vrnitvi bom imel verjetno težave, saj se vsega ne da presajati. Predvsem bo težko na začetku, dokler se ne bom sprijaznil z mislijo, da pač vsak narod potrebuje določen čas, da si privzgoji delovne navade, delovno disciplino in željo po znanju. Pri nas v Maliju pa je prav želja po znanju še slabo razvita, zato veliko mladine ostaja neuke in se zadovoljuje z načinom življenja, ki so ga živeli njihovi starši. V Ljubljani študira 11 Malij-cev, redno se srečujemo in izmenjujemo mnenja in spoznanja. Doma imamo socialistično ureditev, vendar se ta bistveno razlikuje od vaše. Dejstvo je, da se dediščine kolonializma ni mogoče otresti preko noči.
Pri vas me navdušuje izredni napredek, ki ga zaznavam na vsakem koraku. Koliko se je spremenilo samo v tem času, kar sem jaz v Sloveniji. Med delom sem se srečeval z vašimi ljudmi, z delavci. To je bila zame dobra šola. Ugotavljal sem, da je le
malo stvari mogoče vsiliti. Tako sem srečeval delavce, ki so bili zelo predani, in druge, ki so menili, da je njihova dolžnost samo tisto, kar je plačano.«
Šefi ohranjajo šefovstvo
» Lepo je živeti z občutkom, da lahko najdeš drugo domovino,« trdi ABEBE SHIFERAW iz Addis Abebe v Etiopiji. »V Sloveniji sem že sedmo leto in se mi zdi, kot da sem tu odrasel. Čaka me samo še diploma, študiram mineralogijo, potem bom moral nazaj. Rad pa bi še ostal v Sloveniji, da bi si pridobil še več prakse. Marsičesa sem se pri vas naučil, vendar je še toliko tega, kar bi rad znal.
Nekaj časa sem preživel v Rušah, tako da poznam tudi življenje v delovnih kolektivih. Veste, kaj me je pri tem presenetilo? To, da v praksi še vedno obstajajo razlike med delavci in vodilnimi. Šefi še ohranjajo šefovstvo. Samoupravljanje gor ali dol, večkrat sem ugotovil, da je na koncu obveljala šefova beseda. Delavci so razpravljali, tudi sklepali, toda na koncu so zmagali vodilni, kar je seveda delavce prizadelo in razočaralo. To potrjuje misel, da je samouprav-
ljanje v resnici dolg proces, ki sam od sebe še ne da delavcu pravice, ki so mu uzakonjene.
Po drugi strani pa je vaš delavski razred daleč pred našim v Etiopiji. Razgledanost in odločnost vaših delavcev je mnogo večja od hotenj in možnosti pri nas. Zato ste tudi dosegli tolikšen napredek. Vaš delavec se zaveda svoje veljave, zato se ne pusti kar tako prepričati, še manj pa dovoli, da bi v njegovem imenu odločal kdo drug. Če so ga včeraj še vodilni uspeli prepričati, ga danes ne morejo več, saj vaš delavec ne naseda demagoškim frazam. Presenetljivo pa je, kako so vaši ljudje odprti. Tu se počutim kot enak med enakimi. Zato bo verjetno težko po prihodu domov, ko se bom moral soočati s povsem drugačnimi razmerami.
Vsak razvoj zahteva svoj čas, svojo pot, ki je lastna vsakemu narodu in pogojena s specifičnimi okoliščinami.
Jugoslavija je dokaz,da je mogoče veliko doseči v relativno kratkem času. Ne morem si predstavljati, kaj bi vas lahko ustavilo v tem zagonu, kaj bi se lahko zgodilo, da več ne bi bili to, kar ste, gospodarji in delavci obenem.«
Napredek na vsakem koraku
»Zdi se mi, da sem že star partizan,« v smehu zagotavlja ELIE NASSO, študent četrtega letnika farmacije, doma iz Berberatija v Centralni afriški republiki. »Dobra štiri leta sem v Sloveniji in se mi zdi, kot da sem tu doma. Najbolj vesel pa sem tega, da so me ljudje tako lepo sprejeli. Delam v Leku, kjer imam tudi veliko prijateljev.
Prišel sem s plantaže. Moj oče je lastnik velikih plantaž kave. Kave, zaradi katere vaši ljudje v zadnjih dneh toliko nergajo. Moje tukajšnje znance zbega, ko jim poverr^da imam 26 bratov in sester. Pravzaprav po vaše polbratov in polsester. Pri nas je namreč še dovoljeno mnogoženstvo. uraHnn sjcgf Jahko imaš štiri žene, vendar se je moj oče zadovoljil šele z desetimi ženami. Ker razmere doma dobro poznam, je zagotovo, da vsaj pri ženskah ne bom šel po očetovih stopinjah. Če nič drugega, težko je utišati deset žena na kupu.
Toda vrnimo se k vašim vprašanjem. Priznati moram, da me vedno znova preseneča vaš napredek. Ta je očiten na vsakem koraku. Vi stopate z velikimi koraki naprej. In vendar kljub temu še srečujem ljudi, ki niso zadovoljni, ki kritizirajo. Pogosto so kritike upravičene, ker po nepotrebnem prihaja do težav. Zdi pa se mi, da je temu vzrok premajhna odgovornost vsakega posameznika. Ugotavljam namreč, da so tudi pri vas še ljudje, ki težave in probleme kolektiva in tovarne puščajo na tovarniškem dvorišču. Ko se namreč za njimi zapro tovarniška vrata, se konča tudi njihovo samouprav-Ijalsko poslanstvo. To ni prav, toda ljudje samo pač takšni. Človeka ne moreš nanovo zgraditi kot tovarno, ne moreš ga zamenjati kot zamenjaš stroj. Navdušen sem nad vašimi ljudmi; različnih narodnosti, ver in prepričanj živijo složno in tovariško. Tega je na svetu tako malo.«
SAP Vojvodina: na manjših površinah pridelati več žita
Naš »ljubi kruhek«
V Vojvodini se setev pšenice približuje koncu. To ugotovitev pa je vseeno treba razumeti (v petek, 16. novembra, ko to pišem), tako, da bi razmočena blatna zemlja, mraz, ki ga napovedujejo in morebitni sneg utegnili hitro prekiniti setev še tam, kjer bi jo kmetovalci sicer radi končali.
Vglavni žitnici naše države so namesto na načrtovanih 360.00)) hektarjih pšenico posejali le na
280.000	ha, čeprav sta že dva tedna minila od optimalnega časa za setev. Družbeni sektor je v glavnem izpolnil setveni načrt,-Kmetovalci v zasebnem sektorju pa so do sredine novembra zasejali 50.000 hektarjev manj kot so predvidevali.
V Vojvodini je četrtina površin, ki so predvidene za pridelovanje pšenice v Jugoslaviji. Pridelovalci te pokrajine pa zagotovijo vsaj dve tretjini tržnih presežkov. Razen na Hrvaškem in na Kosovu v vselr drugih republikah določen del potreb po krušnih žitih pokrijejo z ‘nakupi v
Vojvodini. Potemtakem za našo državo ni vseeno, koliko hektarjev pšenice posejejo v Vojvodini. Tudi to poletje je pokazalo, da je zagotovitev s krušnimi žiti v glavnem odvisna od Vojvodine. Po slabi lanski jeseni je prišla zima z mrazom, ki je še bolj razredčila že tako ne goste posevke pšenice. Posledica ostre zime je bila, da so morali približno
30.000	hektarjev pšeničnih polj preorati. Po sušni pomladi se je nato na 325.000 hektarjih sredi nenehnega deževja začela ena najtežjih žetev v zadnjih letih. Čeprav se je začela prej kot običajno, je bila končana šele konec julija.
Na vojvodinskih njivah smo letos pridelali skupno 121.500 vagonov pšenice, pri čemer je znašal poprečni pridelek na hektar komaj nekaj več kot 37 stotov, to pomeni, da je bil za 20% manjši od pridelka v prejšnjih letih. Velika posestva so poprečno na hektar pridelala 40 stotov,, zasebni kmetovalci pa 33,5 stotov. Po mnogih letih se je
prvič zgodilo, da vojvodinski pridelovalci ne morejo pokriti niti potreb pokrajine in zato je povsem razumljivo, da niso mogli ugoditi željam drugih kupcev.
Slabega pridelka, ki pa je še zmeraj mnogo večji od jugoslovanskega poprečja, ne moremo pripisati samo skrajno .neugodnim vremenskim razmeram, ampak tudi tehnološki disciplini, ki je popustila, posredno pa tudi vse slabšim pogojem gospodarjenja in pridobivanja dohodka. Celo bečejski kombinat, ki je znan po dobrem pridelku, je imel letos v pridelovanju pšenice 5 milijonov dinarjev izgube. Ekonomisti so izračunali, da bi morala kmetijska posestva pridelati najmanj 50 stotov pšenice na hektar, da bi se, glede na cene, ki so veljale, izognili izgubam. To pa je uspelo le nekaterim kombinatom.
Letos je zvezni izvršni svet pravočasno določil ceno pšenice za prihodnje leto. Ta cena bi prihodnje leto zagotovila lep doho-
dek, če bo znašal pridelek vsaj 50 stotov. Družbeni sektor je zaradi novih cen zares uresničil setveni načrt. Na zasebna kmetijska posestva pa tudi višje Cene niso' vplivale in niso spodbudile kmetovalcev, da bi zasejali večje površine s pšenico. Zato se pri njih s pšenico zasejane površine zmanjšujejo, tega primanjkljaja pa velika posestva nikakor ne morejo nadomestiti, če že ne zaradi drugega pa zato, ker so v zadnjih letih odkupila zelo malo zemlje.
Vremenske razmere so bile tb jesen, zlasti v mesecu oktobru, zelo ustrezne za spravilo letine in za sejanje pšenice. Navkljub temu pa je spravilo v zamudi, še bolj pa setev, fhirno ugibali bi lahko, kolikšno vlogo imajo pri tem stroji in kolikšno slaba organizacija dela in slabši pogoji pridobivanja dohodka, kar proizvajalcem jemlje voljo.
Na sedanji ravni tehnologije bi morala Vojvodina zasejati s špe-nico najmanj 360.000 hektarjev,
da bi lahko ob poprečni letini zagotovila tržni presežek za pokrajino in vso državo. Pričakovati je. da v Vojvodini ne bo.do posejali s pšenico več kot 320.000 hektarjev, tako da niti izjemno dobra letina ne bo mogla nadomestiti tistega, kar bomo izgubili z zmanjšanjem zasejanih površin. Kupci pa se pojavljajo iz Slovenije, Bosne in Hercegovine in celo iz Hrvaške. Težko je zdaj prerokovati, da bo pridelek pšenice zadosten za pokrivanje potreb. Letos bomo uvozili
400.000	ton pšenice, ali bomo prihodnje leto prisiljeni storiti isto?
Strokovnjaki menijo, da izhod
Piše: Zoltan Hatala
ni samo v povečanju in intenziviranju pridelovanja, marveč tudi v boljšem odkupu. Če bi letos v vseh krajih države odkupili vsaj 75 odstotkov pridelka, kot so to storili v Vojvodini, ne bi bilo potrebe, da bi pšenico uvažali. V Vojvodini je bil pridelek sončnic dovolj velik, čeprav manjši, kot so računali. Sladkorne tovarne, ki se nenehno ubadajo z izgubami, imajo dovolj surovin. Koruze pa bomo po najnovejših ocenah pridelali 4 milijone ton. S tem bi pokrili ne samo potrebe po živinski krmi, ampak bi nekaj lahko pustili tudi za rezervo, nekaj koruze pa bi morebiti celo izvozili-In še nekaj. Morda bodo pridelovalci zaradi dobrega pridelka koruze prodali pšenico, ki jo imajo zdaj na zalogi.
. Kakorkoli že, setveni načrt ne bo uresničen. Strokovnjaki menijo, da je treba storiti vse, da bi ustvarili čimbolj ugodne pogoje za setev, še zlasti pa za to, da bi z manjših površin dobili čimvečji pridelek.
Mimogrede z družbenim pravobranilcem samoupravljanja SR Slovenije Vinkom Kastelicem
O razvozlavanju vozlov tistih, ki jih spletajo
Igo Tratnik
Vinko Kastelic, družbeni pravobralnilec samoupravljanja SR Slovenije, je izredno komunikativen človek in prijeten sogovornik (sicer, kdor tak ni, po vsej verjetnosti dela škodo sebi in drugim, če se spusti v pravo-branilske vrste). Za novinarja je seveda še posebej dragoceno, da »je vedno doma«, kadar naj bi stekla beseda o medčloveških odnosih v samoupravnem življenju, razvozlavanju vozlov v tej samoupravi, kjer so v pretirani večini tisti, ki pletejo, in manj tistih drugih, »razpletajočih« _
S tovarišem Kastelicem sva se dogovorila, da ne bova imela strogo resnega, bolje: uradnega intervjuja, saj bi se s tem utegnila znajti celo na robu tega, da uničiva temo. Dobro, pogovor je stekel brez natančnih vprašani in strogo pretehtanih odgovorov. Z malce hudomušnosti bi mu lahko rekli »pogovor v copatah«. Seveda ne zato, da bi si grela noge, ampak da bi lahko »mehkeje stopala«...
Se nekaj je bilo pred tem... Denimo, nekaj hudomušnega komentiranja kritičnih pripomb na račun pravobranilcev samoupravljanja, češ da se pretirano kažejo v javnosti, dajejo intervjuje, nastopajo na televiziji...
»Kaj je zdaj to,« je takoj priletelo nazaj. »Spodbuda za najin razgovor ali namig, naj ga odklonim?«
Sicer pa, kakor je pripomba na račun »komunikativnosti« pravobranilcev največkrat izraz nevoščljivosti tovarišev iz drugih bistveno tradicionalnejših in tudi številnejših »pravniških« vrst ali pa tistih, ki so jih ravno zaradi javnosti dela pravobranilcev bistveno bolj in učinkoviteje dobili po glavi, kakor bi jih sicer, je le treba povedati, da pripombe še zdaleč nimajo v sebi samo anekdotičnih in šaljivih potez.
,»Deio družbenega pravobranilca samoupravljanja lahko merimo le s prakso nekaj let. Pravzaprav imamo opraviti s prvo generacijo pravobranilcev. Se najlaže bi rekel, da je moral biti vsak zase kar neke vrste ino-
vator, saj ni bilo vzornikov, starejših tovarišev, izkušenj prakse, ki bi jo lahko preštudiral v knjigah ... Nekaj pa se je pokazalo že pri prvih korakih. To namreč, kako izrednega pomena je, da je javnost podrobno seznanjena z delom pravobranilca, učinki njegovih ukrepov, zahtev, priporočil... Predvsem mislim na preventivo, vzgojo, osveščanje... Če je bila javnost podrobneje seznanjena s primerom, ki ga je imel pravobranilec »v delu«, potem to ni pomenilo povzdigovanja njegovega imena ali funkcije, ampak je lahko bila najboljša šola za vse tiste delavce v najrazličnejših temeljnih in delovnih organizacijah, ki imajo opraviti s takimi ali podobnimi razmerami, kot je pač bil tisti iz pravde..«
»Menda vas je v vsej republiki samo petindvajset?«
»Res in še ti so izredno neusklajeno razporejeni. Seveda imajo vsi dela čez glavo, vendar ima nekateri — naj za primer omenim Celje — opraviti skoraj z vso regijo, drugi pa je uokvirjen samo v občinske meje. Naj bi imela vsaka občina svojega pravobranilca? Verjetno tako ne bi bilo smiselno razmišljati. Takole okoli številke petdeset bi se pa lahko že resneje ustavili.«
Razmišljam sam zase. Družbeni pravobranilec samoupravljanja? Lepo in zanimivo opravilo. Vsi (ali vsaj večina) te imajo radi, ker se boriš za pravice ljudi. In delo, ki ima pridih romantike (pač zaradi tistega »boja«), nosi verjetno s seboj tudi nevarnost, da ga začnemo idealizirati, precenjevati, da preveč pričakujemo od njega... Predvsem pa se lahko zgodi, da si pravobranilec iz delovne zagnanosti in hkrati ob premajhnih življenjskih izkušnjah zastavi cilje, ki jih je težko doseči v kratkem času. Je že tako, da se potem cilj spremeni v dejstvo, ki zaradi pretirane oddaljenosti naposled ni niti več zanimivo, prav boleče oprijemljivo pa utegne postati ocenjevanje vseh naporov, žrtev, skratka »cene«, ki jo moraš vlo-
žiti v to, da prideš do cilja.
Dobro, tako pač lahko razmišlja neposredno neprizadeti opazovalec, tehta možnosti, se vprašuje, ali je v svojem razmišljanju aktualen ali ne... Po izrazu v Kastelčevih očeh sem lahko domneval, da je »nekaj tudi na tem«.. •.
»Prej sem že omenil, da so prav gotovo izkušnje tiste, ki nam manjkajo. Podpora, politična, družbena, moralna pravzaprav nikoli ni bila vprašanje, toda človek, ki začne orati ledino, nikakor ne sme misliti, da bo lahko držal plug samo z levo roko. Utegne ga zviti... Njega ne pluga, kajpak...
Morda je največja nevarnost v tem, da te ne zapelje v birokratizem. Uradnih ur si skoraj ne moreš privoščiti. Včasih je že odkrit, človeško razumevajoč pogovor z delavcem več vreden kot razprava na sodišču. Če takole razmišljam, bi verjetno lahko rekel, da bi moral biti pravobranilec proti splošnim pričakovanjem še najmanj pravnik, zato pa splošno družbeno razgledan delavec, ki ima razvit čut celo za nadrobnejše človeške probleme.
Cilji? Lahko se je temu ali onemu kolegu primerilo, da si jih je zastavil preveč naenkrat in je zašel v osebno stisko, ko se mu je zazdelo, da ne more spreminjati stvari po pričakovanjih. Računati moramo s tem, da se je v letih, ko inštitucije družbenega pravobranilstva nismo imeli, nakopičilo veliko stvari, ki jih potem še tako prizadeven Ahil v Avgijevem hlevu ne more počistiti kar tako mimogrede...
Saj ne bi rad pretirano poudarjal nekaterih sestavin tega vsekakor izredno zanimivega dela, navsezadnje vsak delavec, ki ima rad svoje delo, vedno ve povedati na račun tega nekaj posebnega in nekaj več, vendar le ne gre prezreti, da so psihične obremenitve nevsakdanje velike. Pustimo ob strani razpravo, kaj je normalno in kaj ni, vendar mora pravobranilec računati tudi s tem, da mu bodo ponoči grozili
po telefonu in še kaj podob nega, na račun česar se bo ta ali oni samo nasmejal, drugega bo pa to spravilo ob tla.
Saj navsezadnje ne gre samo za. nas petindvajset ali kolikor nas že je. Precej tesno povezana z našim delom je tudi delavska kontrola. Tudi med njenimi člani se znajde prenekateri delavec, ki razmišlja o bistvu in ciljih svojega dela na podoben način kot pravobranilec in tudi o tem, ali se kaže spoprijeti z vsemi nerešenimi problemi v konkretnem samoupravnem življenju frontalno ali pa le s tistimi, ki najbolj bodejo v oči. Osebno sem za drugo
izbiro, ker posameznik ali majhna skupina še tako prizadevnih in poštenih ljudi nima kaj prida možnosti za uspeh v frontalnih bojih. Saj ne bi pričakovali, vendar se lahko take pretirano idealistične ocene o možnostih in nemožnostih urejanja razmer v naši družbi sprevržejo celo v osebne tragedije, kot npr. predsednik delavske kontrole, ki je’ naredil samomor, ko je prišel do prepričanja, da so se njegova prizadevanja naposled sprevrgla v njegov osebni in življenjski poraz. Množici delavcev, v interesu katerih je začel delati, je na-posled postal dolgočasen zaradi stalnega govorjenja o enem in istem. Ostal je sam...
»Pravobranilci imate zanimivo možnost, da iz svojih delovnih izkušenj ocenjujete, kam gre razvoj samoupravnih razmer pri nas. Ali njegova raven raste ali ne? Lahko opažamo premike v samoupravni zavesti in zrelosti delavcev?«
»Ob tako zastavljenih vprašanjih se znajdemo pri zanimivosti, da lahko ob istih podatkih izpeljemo dva ali več različnih komentarjev, ki so si morda celo v nasprotju. Dejstvo je, da se število obiskov delavcev pri pravobranilcih stalno povečuje. In zdaj se lahko vprašamo, ali je to zaradi slabšanja razmer v delovnih organizacijah, ali pa je priliv večji zaradi rasti sproščenosti pri ljudeh zaradi njihove večje osveščenosti in občutka, da lahko po tej poti prek pravobranilcev samoupravljanja in sodišč združenega dela uveljavljajo svoje pravice, ki so jih prej le z grenkobo omenjali kot možnost, vendar niso niti računali, da se velja boriti zanje.
Prepričan sem, dokazov za to prepričanje pa nikakor ni lahko dokumentirano stresti iz rokava, da je nezakonitosti v samoupravi zdaj manj kot prej, le konkretnega reševanja je več. Zato tudi narašča delo pri družbenih, pravobranilcih samoupravljanja. Prav v tem pa vidim nevarnost, ki
je ne gre podcenjevati. V začetku, ko smo stopili v družbeno življenje, smo si pridobili dokaj-šen ugled med delavci. Potem se je pokazalo, da ima vsak obseg dela določeno mejo, ki se je ne da prestavljati v nedogled. Zdaj -smo že pri tem, da se moramo največkrat odločati za najbolj tipične in zanimive primere, ne pa za vsakegaj ker preprosto zmanjkuje časa. In kaj? Nerodno je, da vse bolj raste število tistih, ki jih za pomoč moramo napotiti k drugim službam, čeprav vemo, da bo vsak od teh spustil kakšno kritično na naš račun, češ: pravobranilec se ni hotel ukvarjati z mojim primerom.«
»Tovariš Kastelic, pred dvema letoma ali tako nekako ste imeli nekaj zelo kritičnih pripomb na račun vedenja predstavnikov sindikata na obravnavah pred sodišči združenega dela. Ali se je od takrat kaj spremenilo?«
»Žal ne in to je tisto, kar me kot človeka in družbenopolitičnega delavca najbolj boli. Že prej, ko sem govoril o časovnih zadregah pravobranilca, sem pravzaprav hotel poudariti, da mi, ko primer spravimo pred sodišče, vemo, da to zasluži. Če pa vidimo, da delavec nima prav, mu že poprej prijateljsko svetujemo, naj ne zaostruje. Pojdimo pa nazaj na sodišče! Se vedno so pogosti primeri, da predstavnik sindikata, najbrž ste z vprašanjem merili na to, celo bolj grobo napada delavca in poudarja njegovo krivdo/ ki je mnogokrat sploh ni, kot pa odgovorni poslovodni delavec. Komentiranje vzrokov za Take odnose prepuščam drugim, kajti stališča, tudi sindikatov, so namreč jasna, pa precej stara so tudi že.«
SR Hrvaška: energetske razmere danes in jutri
Pokličite 81-85
V SR Hrvaški so v letu 1978 proizvedli 9089 gigavatnih ur električne energije. To je bilo za 3,5 odstotkov več kot leto poprej, vendar še zmeraj pod rastjo narodnega dohodka in obsega materialne proizvodnje. Tako smo manjkajočo energijo morali kupiti v drugih republikah in v tujini.
Na kratko je bilanca takale: s Srbijo, BiH in Črno goro znaša negativni saldo 1.644 gigavatnih ur, s Slovenijo 29 in s tujino 178 gigavatnih ur. Hrvaška je dobavila drugim socialističnim republikam v Jugoslaviji in sosednim državam 193 gigavatnih ur, kupila pa 2.044 gigavatnih ur, tako da njen energetski primanjkljaj za lani znaša 1851 gigavatnih ur.
Podobna gibanja so se nadaljevala tudi v tem letu, saj je nakup električne energije od proizvajalcev zunaj meja republike narastel za 27 % v primerjavi z lani.
Samo navidez pa je ta podoba tako-črna.
Sabor Hrvaške je obravnaval obsežen program graditve novih elektroenergetskih zmogljivosti do leta 1995. Ta pomemben projekt je sad samoupravnega sporazumevanja združenega dela in proizvajalcev električne energije. Njegov teme'j je maksimalno izkoriščanje primernih virov energije na območju te republike, skupne naložbe v izkoriščanje istovrstnih virov v drugih republikah in pokra jinah ter graditev še štirih jedrskih elektrarn na območju republike.
Vse ocene govorijo, da v tem primeru ni treba pričakovati ponovitve energetskega poloma iz leta 1973, ko je bila materialna proizvodnja resno ogrožena zaradi pomanjkanja električne energije. Šest let po tem energetskem šoku sta znani dve dejstvi; prvič, da električna energija, poceni energija, ne prihaja iz neke velikanske državne centrale in da na podlagi, te poceni energije ni mogoče načrtovati proizvodnje niti cene izdelkov. In drugič: namesto državnega bomo uporab-
ljali samoupravni električni tok, saj je očitno, da brez samoupravnega sporazumevanja in dogovarjanja na podlagi skupnih naložb ne bo energije.
S tem v zvezi navajamo oceno inž. Iva Tkalčeca, direktorja sektorja za eksploatacijo Skupnosti elektrogospodarskih organizacij Hrvaške. Takole pravi:	Leto
. 1973 je v temeljih streslo našo republiko.Takrat smo spoznali, da je bil dotedanji način graditve velikih energetskih objektov zunaj dohodkovnih in samoupravnih okvirov naše družbe. Vse do takrat je bilo glavni investitor elektrogospodarstvo, leto 1973 pa nas je streznilo, saj smo spoznali, da je razvoj energetskih potencialov del skupnega industrijskega razvoja republike.
Zato smo se lotili samoupravnega sporazumevanja. Gospodaren i sodeluje s polovico sredstev za gradnjo,«
C optimizmu v Skupnosti elektrogospodarskih organizacij Hrvaške priča tudi naslednja izjava inž. Iva Baziča, direktorja
razvojnega sektorja:	»Faktor
zanesljivosti oskrbe z elektriko' je že 95 %!«
Začnimo z druge strani in omenimo najprej nafto, ki je v tem vmesnem naslovu na zadnjem mestu. Zaradi nafte, ki je bila poceni, so na Hrvaškem včasih delali napačne kalkulacije, ki so temeljile na predvidevanju, da bo njena cena stabilna. Ker pa je v zadnjih letih cena nafte poskočila za desetkrat, je očitno, da njen eterični vonj ni več privlačen niti za nosove najbolj optimističnih načrtovalcev. Nafta bo zares kmalu na zadnjem mestu.
Vrnitev hrvaških energetikov pod zemljo (premog) in na zemljo (voda) in med skrivnostne materije (atom) smo pričakali na stoen način. Premoga ni dovolj, razen na območju Labina, dejstvu, da premoga ni dovolj, je, treba dodati še to, da ni riidarjev, ker jih je nacionalna ekonomija zelo razredčila. Vode prav tako ni dovolj, pa čeprav je načrtovano, da bi do leta 1995 zgradili 38 hi-drocentral. Ker gre za izkorišča-
nje manjših zmogljivosti.je očitno, da bodo »dirjale« za,vse večjimi potrebami industrije in gospodinjstev.
V Saboru SR Hrvaške so poudarili odločilen pomen jedrskih elektrarn. Prva v Krškem, ki jp gradimo po dogovoru izvršnih svetov obeh sosednjih republik, in druga v Ivanji Rijeci naj bi ponudili alternativo, ki bo vztraj-nike narodnega gospodarstva poganjala hitreje in hitreje.
Zdaj, v majhneni intermezzu omenjam še to, da so glas proti jedrskim elektrarnam dvignili mnogi tako imenovani ekologi, med katerimi še zmeraj ni nobenega delavca, ampak so v glav-
Piše: Slavko Markovič
nem upokojenci, lastniki »zim" mer frei«, katere naenkrat tako kot tiste na Virju pri Zadru moti, da se bo kaj takega gradilo pri njih.
Ne moti pa jih, da bo Hrvaška sklenila pogodbe o graditvi termoelektrarn na Kosovu, v Kolu-barskem bazenu in v BiH s skupno močjo 2000 megavatov Ali morda premog ne onesnažuje okolja? Morda pa to ne bc motilo občutljivih . lokalnih nosov, saj gre za nosove iz drugih republik.
Pa pustimo šalo ob strani. Konec tega leta nas je le pripeljal do spoznanja, da reševanja energetskega položaja ne moremo iskati mimo samoupravnega sporazumevanja združenega dela, proizvajalcev in distributerjev električne energije vseh naših republik in pokrajin. Ali nam bo to uspelo, bomo preverjali kasneje. Potrebno bo poklicati telefon 81-85. Pod to številko je registriran načrt družbenoekonomskega razvoja SR Hrvaške od leta 1981 do leta 1985.
DE
Medsebojni odnosi v ptujski Delti
Kjer se še niso prenajedli belega kruha...
Ivo Kuljaj
Nekaj je gotovo: kjer ni pravih medčloveških odnosov, tudi ni pravega samoupravljanja. Misel lahko tudi obrnemo, kar pomeni, da je drugo z drugim pogojeno in ne izključeno, kot mislijo nekateri. Premišljevanje, češ da bodo z novo kakovostjo v samoupravljanju prišli sami od sebe tudi dobri medčloveški odnosi, je docela zgrešeno. Ima pa za posledico, da se v prenekate-rem sampupravnem okolju gremo učinkovite samouprav-Ijalce, v isti sapi pa med seboj skorajda ne govorimo, spletkarimo itd. Žal naletimo na takšne razmere celo v nekaterih uglednih kolektivih, kjer bi pričakovali docela drugačno podobo razmer. Čeprav bi bila za pCpcin vpogled potrebna izčrpna analiza, kljub temu lahko zapišemo, da ne bi bila odveč skrb sindikalnih in drugih organizacij za boljše odnose med ljudmi v organizacijah združenega dela (in ne samo v njih)!
Sindikat v novomeškem Labodu je pri nas eden redkih, ki načrtno skrbi, da je človek človeku tovariš tudi mimo vseh samoupravnih in drugih aktov.
»Ne gre le za dobro počutje delavcev,« pripoveduje Dragica Novak, direktorica Labodove TOZD Delta v Ptuju. »Za nas je še kako pomembno, kakšni smo ljudje med seboj. Pravzaprav — ‘drugo je z drugim tesno povezano.
Socialistično samoupravno gospodarstvo je po svoji vsebini nekaj povsem drugega od drugih oblik produkcije. Zavoljo tega smo se v Labodu dogovorili, da mora biti tudi vsebina naših medsebojnih odnosov nekaj povsem drugega. Gre za posluh vodilnih za težave delavcev, pomoč itd. Zgodi se, da je nekomu nemogoče pomagati, ne more pa se zgoditi, da tak človek ne bi bil deležen vsaj tople besede, tovariškega sočutja. Včasih je to pomembnejše od dinarja.
Če govorim o načrtni skrbi sindikata za svoje člane, potem moram poudariti, da ta ni zgolj na papirju. Zgovoren dokaz za to je sklep vseh naših delavcev, ki govori o nekaterih ugodnostih za starejše delavke in delavce. Kdor pozna tekstilno proizvodnjo, gotovo ve, da starejši teže dosegajo izredno zahtevne norme. Pri nas delavkam, starejšim od 40 let in
Dragica Novak
delavcem po 45, letu po posebnem ključu priznamo nekaj na njihov učinek. Tako se ne dogaja, da bi starejši zavoljo izčrpanosti prejemali manjše osebne dohodke.
Podobno je z invalidi, ki jim skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne upošteva invalidnosti. Če ugotovimo, da nekoga invalidnost ovira pri doseganju norme, dobi poseben — invalidski dodatek, ki njegovo delo in dohodek izenači z prejemki drugih delavcev.
Naši delavci imajo kar dobro urejeno prehrano in prevoz. Ker se v našo temeljno organizacijo vozijo delavke tudi iz oddaljenejših krajev, smo poskrbeli, da jih zjutraj, še pred delom, čaka topel zajtrk. Sredstva zanj dajemo iz sklada skupne porabe, kar velja v celoti tudi za malico.«
Seveda vsebine medsebojnih odnosov ne moremo enačiti zgolj z nekaterimi ugodnostmi z interno priznano invalidnostjo, urejeno prehrano, urejenimi prevozi itd. Sem sodi še marsikaj drugega, gotovo pa je, da takšen odnos sindikata do svojih delavcev ustvarja ugodno ozračje tudi za druge prvine medsebojnih odnosov. Iz takšnega ravnanja sindikata se lahko marikaj nau-če tako vodilni kot tudi delavci.
Elizabeta Kunstek je v Delti brigadirka, ki priučuje mlade delavke. O svojem odnosu do mladih delavk takole pripoveduje: »Zadnje čase delam predvsem z mladimi delavkami, ki se šele usposabljajo za pravo delo. Jasno je, da zato ne morem biti
Marija Petrovič
njihov šef v pravem pomenu te besede! Sem še kaj drugega. Včasih imam občutek, da sem prej kolektivna mati in učiteljica, kot pa šef. To je tudi razumljivo, kajti mlada dekleta, ki prihajajo v Delto iz Haloz, Slovenskih goric in Ptujskega polja takoj po končani osnovni šoli, še niso oblikovane osebnosti. Hkrati skrbim za njihov poklicni kot tudi duševni razvoj. To kajpak ni tako preprosto, kot se sliši. Tudi mladi ljudje imajo kopico težav. Če jim hočem pomagati, jih moram poznati v dušo. Včasih je dovolj že topla beseda, drugič spet je potrebno ukrepati prek sindikata ali kakorkoli že.
Pravijo, da lepa beseda lepo mesto najde. Če za koga velja ta pregovor, potlej zame še posebej. Drugače se ljudi strokovno, samoupravno pa tudi človeško ne da vzgajati. Hočeš nočeš, svojemu delu se moram posvetiti v celoti, in to ves delovni čas. Če bi ravnala drugače, bržčas o kakšnih pristnih medčloveških odnosih ne bi mogla govoriti. To pa bi bilo sila slabo tudi za proizvodnjo, kajti le-ta je vendarle skupno delo, kjer se še kako kaže vpliv zdravih ali nezdravih medsebojnih odnosov.
Ko me sprašujete za naše medsebojne odnose, moram poudariti, da nisem tolikanj zadovoljna z odnosi širše skupnosti do nas tekstilcev. Kakšen človeški odnos pa je to, da delamo več kot drugi, zaslužimo pa manj? No ja, boste rekli, ste pač nekonjunkturna panoga... Zdi se, da pogovori o
Marija Štumf
nas vse prepogosto ostaja jo žgoi j pri tem dejstvu, za katerega pa smo mi še najmanj krivi. In še nekaj me moti: ali je prav, da tekstilci odhajajo v pokoj — nekje sem zasledila podatek — v 70 odstotkih primerov kot invalidi? Če govorimo o medčloveških odnosih v naši družbi, bržčas ne. Zavoljo tega bi bilo treba, po mojem mnenju, slednjič res temeljito premisliti o tem, ali ni morda za tekstilno delavko delovna doba predolga.«
Kaj pa pravzaprav medčloveški odnos v združenem delu? Ne delamo si utvar, da bi v celoti odgovorili na to vprašanje. Več kot jasno pa je, da sd ti odnosi pristnejši in bogatejši med ljudmi, ki še še niso prenajedli belega kruha. V takšno razmišljanje nas sili tudi pripoved Marije Stumf, ki je v Delti čistilka. Takole so izzvenele njene besede: »V Delti zaslužim 330 do 340 starih tisočakov. Sem mati samohranilka, imam tri otroke, ki so pravzaprav vse moje bogastvo: Kako shajam? Prav o tem sem hotela povedati. Težko! Gotovo pa bi še teže, če mi v kolektivu ne bi pomagali.
Paziti moram na vsak dinar. Včasih priškrnem tu, včasih tam. Najteže je takrat, ko moram pri hrani. Kljub vsemu pa le nekako gre. Največje težave sem imela z varstvom. Mislim na plačevanje kot tudi na popoldansko varstvo, kadar delam v popoldanski izmeni. V prvem primeru sem naslovila prošnjo na sindikat, da bi me v vrtcu oprostili plačevanja
Elizabeta Kunstek
varstva. Bila sem v najhujši/ti-
ski, ko sem zvedela, da je moja prošnja ugodno rešena. Za popoldansko varstvo pa sva se dogovorili s kolegico, ki je bila v podobni stiski. Tako tokrat jaz pazim na njene otroke, drugič pa ona na moje. Kaj imam od življenja? Otroke in delo in občutek, da nisem sama, da kolektiv ve zame in moje težave.«
Mariji ta občutek veliko pomeni. »In ni edina, ki v Delti tako misli,« povzema besedo Dragica Novak.» Danes je prišla k meni delavka, ki ji je umrla mati in je ostala sama s tremi otroki. Moža je namreč izgubila že prej. Poleg prostih dni, ki ji gredo po pravilniku, je prosila še za tri proste brezplačne dneve. Ugodila sem njeni prošnji, vendar bom samoupravnim organom predlagala, da ji te tri dni plačamo, ker je sicer socialno šibka, vendar pa dobra delavka.«
In kakšni so medsebojni odnosi na delovnem mestu, za stroji, ali pa, denimo, v razpravah o delitvi sredstev za osebne doodke v nagrajevanju po delu?
»Morda se sliši malce nenavadno, toda tistega prepiranja v oblikovanju sistema nagrajevanja po delu pri nas ni bilo zaznati,« pripoveduje Marija Magdič, referent za samoupravljanje in obveščanje. »Najbrž so k temu v precejšnji meri pripomogla objektivna merila, ki so jih delavke sprejele skoraj brez pripomb. Res je, da je bilo tu in tam slišati kakšno na račun nizkih osebnih dohodkov, kar pa velja za ce-
M arij a Magdič
lotno tekstilno panogo in ne samo za nas. Topa je tudi razumljivo, kajti naše delavke dosegajo in celo presegajo evropske norme. Pravijo, da je v tekstilu draga režija. To za nas ne drži, saj imamo od vseh zaposlenih samo 13 odstotkov režijskih delavcev.
Kar zadeva medsebojne odnose na delovnem mestu bi, po mojem mnenju, najbolje vedele povedati delavke same. Lahko dodam samo to, da težave še ne prinašajo kakšnih posebnih ugodnosti. Seveda s tem nisem rekla, da problemov ne rešujemo. Narobe, vsak mora imeti posluh za težave sočloveka, saj je to pogoj za dobre medsebojne odnose. Prav zavoljo tega smo pri našem sindikatu ustanovili posebno tričlansko komisijo, ki se izključno ukvarja s socialnimi vprašanji delavk.«
»Skušamo ohraniti dobre medsebojne odnose tudi v primerih, ko objektivne okoliščine govore drugače,« razlaga Marija Petrovič, šivilja, ki se na delo vozi iz bližnjih Podvine. »Mislim na medsebojno kontrolo. Pri nas je namreč praksa, da vsaka delavka kontrolira delo svoje predhodnice. Če opazi napako, je prej kolegialno kot ne, da sodelavko opozori nanjo, kot da molči. Medsebojni odnosi se pri nas zavoljo takih reči ne krhajo, ker se zavedamo, da je le od skupnega dela odvisna naša usoda. Kako jemljem šefa? Kot šefa in prijatelja. Samo prvo ali samo drugo bi bilo veliko premalo...«
SAP Kosovo: Obdavčitev izdatkov za reprezentanco
Za razsipništvo ni opravičila!
Skupščina SAP Kosovo je nedavno sprejela zakon o pokrajinskem davku za reprezentanco. Pred sprejetjem tega zakona je svet Zveze sindikatov Kosova nekajkrat razpravljal o tej obliki dajatve. Delovni ljudje so zakon sprejeli z odobravanjem.
Na zadnji seji vseh zborov skupščine SAP Kosovo so sprejeli več zakonskih predlogov, najpomembnejši pa je gotovo tisti, ki zadeva pokrajinski davek za reprezentanco. Zakon natančno določa, kdo vse bo moral plačati davek. Predvsem izhajajo iz temeljnih organizacij združenega dela, samoupravnih interesnih skupnosti, organov in organizacij družbenopolitičnih skupnosti prek delovnih skupnosti v organizacijah združenega dela, ki opravljajo naloge za več te-
meljnih organizacij. Seznam se konča z delovnimi skupnostmi v zadrugah, združenih bankah in drugih finančnih organizacijah. Najbolj »pod udarom« so izločanja za reprezentanco v negospodarskih dejavnostih.
Ko so delegati sprejeli zakon o pokrajinskem davku za reprezentanco in pojasnili pomen njegovega sprejetja, so poudarili, da je stabilizacija gospodarstva okostje ukrepov ekonomske politike in vzrok za sprejetje tega zakona, ki bo začel veljati takrat, ko bo objavljen na predpisani način. Zato se morajo vsi subjekti družbenopolitičnega življenja lotiti ustreznih ukrepov za povečanje dejavnosti, učinkovitosti in boljše organiziranosti poslovanja. Vse organizacije združenega dela in vsi uporabniki
družbenih sredstev bodo v prihodnje sprejeli ukrepe za splošno varčevanje in gospodarnost v uporabi družbenih sredstev. V skladu s tem, kot tudi z dejstvom, da ni družbenega opravičila za naraščanje stroškov reprezentance, so delegati soglasno podprli sprejetje tega zakona, saj so, kot menijo, tako ugodili zahtevam in težnjam delegatske baze, zlasti pa združenega dela.	...
V delu resolucije o politiki uresničevanja družbenega načrta Kosova, kjer so predvideni ukrepi, je zapisano, da je treba v letu 1979 naplaviti preobrat v reševanju pomanjkljivosti in problemov, ki so se pojavljali v dosedanjem obdobju. Prav zato, kot menijo, hi družbenega opravičila, da stroški za reprezen-
tanco iz leta leto naraščajo znatno bolj kot naraščajo temeljni kazalci gospodarjenja. Prav zato se je pokazala potreba po obdavčevanju sredstev za reprezentanco.
Po podatkih službe družbenega knjigovodstva so stroški za reprezentanco v prvih devetih mesecih tega leta znašali 25,9 milijona dinarjev, kar je v primerjavi z enakim obdobjem lani 138% več. V negospodarstvu so porabili 2,9 milijona dinarjev ali 124% več kot leta 1977. Stroški za reprezentanco so znašali leta 1977 — 29,9 milijona dinarjev, lani pa 40 milijonov dinarjev. V gospodarstvu in negospodarstvu so leta 1977 porabili za reprezentanco 33,6, leta 1978 pa 45 milijonov dinarjev ali za 33,8 % več kot leto popreje. Za to leto še
zmeraj niso znani stroški za reprezentanco, vendar sodeč po tem, kako naraščajo, najverjetneje ne bodo manjši.
Zakon predvideva, da bodo sredstva, namenjena za reprezen-tanco,obdavčcna s 50%. Menijo, da bo obdavčitev vplivala na zmanjšanje tovrstnih stroškov.
P&e: Tomislav Kadič
Izdatki za reprezentanco naraščajo po stopnji, ki je večja od rasti dohodka v gospodarstvu. Izhod iz takšnega položaja so poiskali v obdavčitvi. Upajo, da bodo s tem zaustavili naraščanje izdatkov za reprezentanco, obenem pa bodo s tem sicer nepriljubljenim ukrepom zagotovili prihodek pokrajinskega proračuna.
Naj na koncu zapišemo še to, da so delovni ljudje vsestransko sprejeli in podprli ta zakon, ki bo, kot pričakujejo, v marsičem vplival na zmanjšanje izločanja sredstev za reprezentanco za izboljšanje odnosov v gospodarstvu. Zato tudi Zveza sindikatov Kosova podpira ta zakon kot vse druge, ki v celoti izražajo voljo delovnih ljudi.
Po sledi dogovarjanja med »TAM« in »EMO« — zal pri nas vse preredkega
»Argument moči« položil orožje pred samoupravo
Boris Rugelj
V poslovnem svetu pogosto odločajo argumenti moči celo tam, kjer naj bi prvo violino igrali dohodkovni odnosi. Zakaj je tako, so nam zelo nazorno pojasnili v mariborski tovarni avtomobilov TAM, ko smo se nedavno tega pogovarjali o odnosih med partnerji v tehnološki poslovni verigi. Odkrito so nam povedali, da pač skušajo prihraniti kak dinar tam, kjer se da. Nekateri poslovni partnerji ali dobavitelji jim navijajo cene, sami v TAM pa skušajo to navijanje nadoknaditi s tem, da nekaterim poslovnim partnerjem — tistim pač, ki jim to lahko storijo — ne odobrijo dovolj visokega povišanja cen. Kajpak TAM še zdaleč ni edini primer takšnega ravnanja v poslovnih dogovorih. Tu so trgovci s svojimi zahtevami po superrabatih in drugih ugodnostih. Marsikateri partner si v takšnih odnosih ustvarja — dobesedno — ekstra dobiček na račun drugega partnerja. Spominjamo se burje, ki se je pred dvema letoma dvignila zavoljo cen iveric. Proizvajalce iveric so zadrževane cene njihovega izdelka (porabniki iveric, pohištvena industrija so lahko obšli barikade zveznega zavoda za cene z izdelovanjem »novih« modelov) prignale tako daleč, da so od pohištvene industrije dobesedno z grožnjami, da iveric ne bo, izsiljevali priznanje višje cene. In tako dalje...
Kam peljejo takšni odnosi, zasnovani na razmerju moči partnerjev, namesto na enakopravnih in samoupravnih osnovah? Peljejo v siromašenje dela industrije, ki čedalje bolj zaostaja v svoji reproduktivni sposobnosti, tako da nazadnje skorajda ni več videti izhoda.
Tudi v TAM so nam omenili en tak primer. Njihov lastni. Toda tu težav ne bodo reševali z izsiljevanjem, grožnjami, niti ne z razmišljanjem o ukinitvi proizvodnje, pač pa so se že začeli razgovori obeh prizadetih partnerjev, kako bi težave najlaže in s skupnimi močmi tudi rešili!
Kakšen bo rezultat pogovorov, za zdaj še ni jasno. Čeprav bi seveda bilo najbolje, če bi se oba partnerja dogovorila za najbolj optimalno rešitev, ki je po našem prepričanju v sovlaganju v modernizacijo in razširitev proizvodnje »kritičnega« partnerja,
je seveda za zdaj najpomembneje to, da sta obe TOZD začeli težave ene izmed njiju reševati skupaj. Zlasti še zategadelj, ker je prav njuno dolgoletno poslovno partnerstvo eno izmed njiju pripeljalo skorajda na »beraško palico«.
Gre za TAM in za celjsko to-varnoEMO, TOZD odpreski. Njuno sodelovanje sega še v prva povojna leta in danes je TAM glede na vrednost njune menjave daleč največji partner TOZD odpreski v EMO: odkupi namreč kar med 80 in 90 odstotki proizvodnje te temeljne organizacije.
»Zdaj je ta naš partner, ali kooperant, pred sanacijo, ker smo njegove cene leta dolgo tiščali navzdol,« nam je pripovedoval inž. Edvard Platovšek, predsednik kolegijskega poslovodnega organa TAM.«
- »Proizvodnja odpreskov se je širila in razvijala skladno s potrebami oziroma z razvojem TAM,« je povedal generalni direktor EMO Franci Gazvoda. »Zavoljo tega je ostajala navezana skorajda izključno na mariborsko tovarno avtomobilov.
Hkrati pa je tudi za nas, EMO, ta TOZD še vedno le dopolnilna dejavnost, saj s svojimi 115 milijoni dinarjev celotnega prihodka, kolikor ga načrtujejo doseči letos, ustvarja le 6 odstotkov vsega celotnega prihodka EMO.«
Skratka, TAM je bil za hitrejši razvoj na nek način premajhen kupec, v EMO pa se dolgo niso zavedali možnosti, ki jih ima ta dejavnost: na trgu je namreč povpraševanje po odpreskih mnogo večje kot ponudba, pa tudi tuji trgi niso nezanimivi. Zavoljo tega tudi ni bilo čutiti prave potrebe po modernizaciji opreme v tej TOZD.
Položaj v TOZD odpreski so nam orisali Marjan Veber, direktor TOZD, Cveto Gerčer, predsednik osnovne organizacije sindikata v TOZD, Milan Džakusič, namestnik sekretarja OOZK in Anton Furman, predsednik delavskega sveta v TOZD odpreski in med sogovorniki edini »pravi« delavec. Dela namreč v proizvodnji in dejansko najbolje pozna razmere. Takole nam je pripovedoval Anton Furman:
»Stavba je neprimerna, stroji in stiskalnice pa zastarele. Najstarejše so delale že leta 1954 (štiriintridesetega!), najbolj »moderen stroj« pa je star že osem let. Zavoljo tega delavci trdo fizično delajo, saj posamezni odpreski tehtajo tudi prek 40 kilogramov, prenašamo pa jih brez primerne mehanizacije. Mnogi delavci so od napornega dela in nezdravega okolja — delo pri pečeh je vedno vroče-mrzlo in stiskalnice ropočejo— oboleli na hrbtenici ali na sluhu, mnogi pa imajo tudi revmo.«	*
Tako je ponavadi od 92 proizvodnih delavcev v tej Emovi TOZD (29 delavcev pa so tako imenovani režijski) v bolniškem staležu kar petina. Ker je delo organizirano skupinsko, ga je ob tolikšnem izpadu delavcev kaj težko opraviti tako, kot je treba.
Seveda pa pogoste bolniške niso osrednji problem. Da je TOZD v sanaciji oziroma da je letos gospodarila po devetih mesecih 1,73 milijona dinarjev izgube (pokrila jo je s pomočjo občinskega sklada skupnih rezerv) so krive predvsem cene
njihovih izdelkov in pa seveda stroški proizvodnje.
»TAM nam v resnici ni mogel kaj bistveno pomagati, saj je bil zavoljo zadrževanih cen tudi sam vseskozi v zagati,« je trdil direktor TOZD odpreski Marjan Veber. »Nas pa so prohitro rastoče cene materiala, katerega vrednost v strukturi stroškov proizvodnje znese precej čez polovice stroškov, potiskale čedalje bolj pod vodo. Tako smo v letu 1976 zabeležili nad 2,7 milijona dinarjev izgube, od katere je nismo mogli pokriti kar 1,22 milijona din. Naslednji dve leti sta sicer minili brez posebnih pretresov, čeprav o ostanku dohodka sploh ni vredno izgubljati besed, tako malo ga je bilo. Letos pa je ponovno »vroče«.
Tako zelo je postalo vroče, da je speklo tudi tamovce.
»V EMO so nam pojasnili, v kakšnem položaju je njihova temeljna organizacija proizvodnja odpreskov in tudi razložili, kako si zamišljajo njeno bodočnost. Hitro nam je bilo jasno, da bomo v perspektivi ob zelo dobrega kooperanta, kakršnega bi bilo v resnici škoda znova iskati drugje,« je pripovedoval ing. Milan Resnik, vodja plansko komercialne službe v TAM.
»Morali bi zamenjati večino stiskalnic in strojev ter kupiti nove proizvodne linije za morebitne dopolnilne proizvodne programe,« je razlagal perspektivo Marjan Veber, direktor TODZ odpreski. »Kaj bomo v resnici nakupili in modernizirali, je v marsičem odvisno od uspešnosti dogovorov s TAM. Koliko nas bi veljala najugodnejša, torej tudi hajdražja inačica obnove, se ne vemo. Nekateri sodijo, da kakih 70 milijonov dinarjev, drugi trdijo, da vsaj 125 milijonov. Sredstva bomo zbrali deloma temeljne organizacije v EMO, del naj bi prispeval TAM. Koliko, tudi še ne vemo. Je pa za nas pomembno in pravzaprav tudi odločilno še eno vprašanje. To je vprašanje cen naših izdelkov v bodoče. To je osnova, na kateri moramo pravzaprav graditi naše dolgoročne načrte. Zdaj se s TAM dogovarjamo tudi o tem mehanizmu.«
Če bo TAM v celoti priskočil na pomoč, torej pri investiciji in pri oblikovanju novega mehani-
zma oblikovanja cen, bodo v Emo TOZD odpreski v približno letu dni in pol postavili nove stroje, z njimi močno povečali obseg proizvodnje, kakovost izdelkov, znižali proizvodne stroške... V nasprotnem primeru pa bi se morali preusmeriti bolj na druge izdelke in dosti manj delati za TAM. Izločili bi prav gotovo vse tiste odpreske, ki jih zdaj TAM prodajajo s čisto izgubo...
»Vsekakor bo za nas zelo koristno, če se bo Emova TOZD odpreski postavila na noge in zavoljo tega bomo pogovore z EMO opravili zelo temeljito in skrbno pretehtali vse možnosti,« nam je zagotavljal, s tem pa, upamo, tudi Emu, inž. Edvard Platovšek, predsednik kolegijskega poslovodnega organa TAM.
V TAM so se odločili dogovoriti se glede novih cen in pa glede moderhizacije TOZD odpreski. TAM predlaga, naj bi se cene odpreskov v bodoče dvigovale avtomatično za enak odstotek, za kolikor bi zvezni zavod dovolil TAM povišati cene vozil. V Emo pristavljajo, da bi bil takšen avtomatizem sprejemljiv — če bi seveda poprej cene postavili na novo osnovo. Zdaj namreč cene odpreskov močno zaostajajo za realnim nivojem, zatorej bi jih bilo treba najprej spraviti na primerno raven in od tam dalje upoštevati avtomatizem, ki ga predlagajo v TAM...
Kakorkoli že, vsaj za zdaj, ko se dejansko kresanje mnenj in spopad za dinarje in pare še nista začela, oba partnerja zagotavljata, kako zelo sta soglasna glede potrebe po ureditvi gospodarskega položaja TOZD odpreski. Ker sta poslovno oba močno navezana eden na drugega, pravzaprav nimamo nikakršne osnove, da bi podvomili v dobro voljo obeh delovnih organizacij in najbrže ni bojazni, da bi glavno pomagalo dogovarjanja bil — argument moči namesto samoupravnega dogovarjanja.
SR Srbija: enoletni mandat predsednikov v sindikatu
Le malo izjem
Prav te dni potekajo v socialistični republiki Srbiji še zadnji volilni sestanki osnovnih organizacij sindikata. To je bila tudi izjemno dobra priložnost za temeljito razpravo o kolektivnem delu in odgovornosti ter seveda o enoletnem mandatu predsednikov v organizacijah in organih zveze sindikatov v tej socialistični republiki.
Pred dnevi, ko smo se zanimali za najnovejše podatke o tej dejavnosti, smo zvedeli v svetu Zveze sindikatov Srbije, da je bila do takrat končana razprava v 1.200 osnovnih orgnizacijah in v 93 občinskih svetih od skupno 114. Zvedeli smo tudi, da so v nekaterih medobčinskih svetih že imeli konstitutivne seje predsedstev.
Pobudo predsednika republike in predsednika zveze komunistov Jugoslavije tovariša Josipa Broza Tita o kolektivnem delu in odgovornosti so delavci sprejeli z velikim navdušenjem. V osnovnih organizacijah sindikata pa so uvajanje kolektivnega dela in odgovornosti razumeli kot nadaljnjo demokratizacijo odnosov v zvezi sindikatov in kot izboljševanje delegatskega sistema.
Na vseh sestankih so to razumeli tudi kot zahtevo po nenehni kritični analizi lastnega dela in odgovornosti v osnovni organizaciji sindikata in kot obveznost, da bi poiskali in izvolili res najboljše kadre. Tako so v osnovnih organizacijah, kjer so že končani volilni sestanki, sklicali tudi kon-
stitutivne seje akcijskih konferenc in koordinacijskih odborov, na njih pa že sprejeli načelo kolektivnega dela in odgovornosti.
Pfav zaradi uresničevanja zamisli predsednika Tita so v pripravah na volilne sestanke izjemno pozornost namenjali kadrom in merilom za izvolitev članov v organe sindikata. Da bi bil v tej izjemno pomembni politični akciji uspeh čimboljši, je svet Zveze sindikatov socialistične republike Srbije že v mesecu maju sprejel »temelje za uresničevanje pobude tovariša Tita o kolektivnem delu in odgovornosti ter uvajanju enoletnega mandata predsednika v organizacijah in organih zveze sindikatov Srbije«. Pokazalo se je, da je bilo to — v vsej večmesečni dejavnosti
— dobro napotilo za uresničevanje nalog.
V večini medobčinskih in občinskih svetov so izvolili predsedstva in predsednike z enoletnim mandatom, do konca tega leta pa bodo to nalogo uresničili tudi v svetu Zveze sindikatov Srbije. Zdaj, ko so organi izvoljeni, pa jih čaka precej zahtevnih nalog, zlasti kar zadeva 'sindikalno izobraževanje in ustvarjanje možnosti, da bo vsaka osnovna organizacija zveze sindikatov Srbije z raznimi oblikami
idejnopolitičnega usposabljanja, z raznimi sindikalnimi šolami in seminarji, vendar pa ob konkretnem delu, usposabljala sindikalno članstvo za akcije. Vedeti namreč moramo, da bistvo kolektivnega dela, kolektivnega
odločanja in odgovornosti ne dovoljuje, da na razne sindikalne dolžnosti prišli posamezniki samo formalno.
Ko je Zveza sindikatov Srbije sprejela zamisel o uvajanju kolektivnega dela in odgovornosti, se je opredelila tudi za enoletni mandat predsednika sveta Zveze
Piše: Zorica Bosnič- Vujadinovic
sindikatov Srbije pa vse do predsednikov občinskih svetov zveze sindikatov. Takšnih sprememb pa ne bo v izvršnih odborih in akcijskih konferencah osnovnih organizacij sindikata, pa tudi v odborih sindikata ne. Menijo namreč, da enoletna praksa ni dovolj, da bi ugotovili potrebe po spremembi organizacijskih rešitev, ki so bile sprejete na šestem kongresu Zveze sindikatov Srbije, zato v odborih sindikata za zdaj. ne bodo uvajali enoletnega mandata.
Med bojaznijo in velikimi upi se drami naša zavest o potrebnem načrtovanju, sodelovanju, povezovanju in kulturni širokopoteznosti
Kulturni hram vseslovenskega pomena
Sonja Gašperšič
Javna razprava o predlogu »Temeljev programa Kulturnega doma Ivan Cankar« se je formalno začela 5. junija, 9. novembra pa naj bi se končala. Navkljub želji, naj bi bila ta razprava zelo široka, se to ni zgodilo. Izkušnje nas uče, da nam v poletnih, počitniških mesecih javne razprave ne obrodijo pravih sadov. Res je sicer, da je bilo kasneje organiziranih veliko razgovorov, prave širine pa razprava doslej le ni dobila. Tako so tudi na republiškem odboru sindikata delavcev kulture razpravljali o programski zasnovi bodočega kulturnega doma šele v začetku tega meseca in ocenili, da se z zamudo lotevajo teh pomembnih vprašanj. Tudi v kulturnih institucijah še ni stekla razprava. Seveda ne gre le za najširšo verifikacijo predlaganih programskih usmeritev; v sindikatu delavcev kulture se v polni meri zavedajo, da se bodo morali kulturni delavci, kulturne delovne organizacije organizirati mnogo bolje, kot so se, se medsebojno povezovati in sodelovati, da bi dosegli rezultate, ki bodo upravičili gradnjo Kulturnega doma Ivan Cankar kot kulturnega hrama vseslovenskega pomena.
Kultura je po svoji naravi komunikativna— ustvarimo ji možnosti
Razprava je tekla o tem, česa vsega se bo potrebno lotiti, da bi uresničevali kratkoročno pa tudi dolgoročno programsko zasnovo Kulturnega doma Ivan Cankar. Dom naj bi bil stičišče vsega najboljšega, kar kulturni delavci ustvarjajo pri nas, to pa bo terjalo kar najboljše programsko in organizacijsko sodelovanje in povezovanje vseh kulturnih institucij. Zato naj bi tudi vse najpomembnejše hiše kulturnega ustvarjanja imele svoje predstavnike v programskem svetu Kulturnega doma Ivan Cankar, kjer bi sodelovali s programskimi pobudami iz svojega okolja. Program naj bi zajemal tudi vse. kar je najboljšega v amaterskem kulturnem delovanju. Velik del programa naj bi zapolnila gosto-
vanja umetniških ansamblov drugih jugoslovanskih narodov in narodnosti in gostovanja, ki bi nam na stežaj odprla vrata v kulturni svet tujine. V mali dvorani doma naj bi začasno dobilo svoj dom Lutkovno gledališče Ljubljana, namenjena pa naj bi bila ta dvorana tudi nastopom lutkovnih ansamblov iz drugih krajev. Seveda pa bo velik del programa novega doma zapolnila tudi politična dejavnost.
Kje je rečeno, da bo delavec vedno vstajal ob štirih, petih zjutraj?
Predvideno je, naj bi dom na leto obiskalo kakih 250.000 občanov, zato smo zdaj pri nas tudi prvič začeli govoriti o kulturnem marketingu. »Temelji programa« tudi znova načenjajo že večkrat odloženo razpravo o tem, da bi morali razmišljati o prehodu na srednjeevropski delovni čas. Če si namreč delovni ljudje Slovenije ustvarjajo prostorske in programske možnosti za bogatejše kulturno življenje, to še ne pomeni, da bodo sadove tega lahko tudi polno uživali ob delovnem času, ki se za številne začenja že v jutranji temi ali mraku.
Nočemo več biti provinriald
Tako skicirana programska zasnova bo Seveda zahtevala, da se lotimo številnih konkretnih nalog. Samo nekaj primerov. Doslej smo govorili o tem, da imamo prej preveč kot premalo igralcev; ob načrtovanju programske usmeritve Kulturnega doma Ivan Cankar pa se kaže, da bomo imeli igralskega kadra premalo, da bi morala akademija za gledališče, film in televizijo usposabljati tudi širši profil igralcev, ki bodo glasbeno in plesno usposobljeni, za kar pa bi akademija seveda potrebovala potrebne št udijske prostore. Zavodza balet bo moral opernim ansamblom zagotoviti potreben kader, v tem zavodu pa bo potrebno odpreti tudi širše možnosti za razvoj izraznega in modernega plesa. Pri ljubljanski operi bo potrebno zgraditi prizidek za
vaje opernega in baletnega ansambla. V Slovenski filharmoniji bo potrebno ustvariti možnosti za delovanje 80-članskega zbora. Povabiti bomo morali tudi naše umetnike, ki žive in delujejo v tujini, da prispevajo del svojega programa ali da se celo vrnejo v domovino. Mnogo večje bo moralo biti tudi programsko in kadrovsko sodelovanje med RTV, filharmonijo, opero, baletom, tesnejše povezovanje med ljubljansko in mariborsko operno hišo; to sodelovanje naj bi opredelili s samoupravnim sporazumom, kot to velja za sodelovanje med RTV, filmom in gledališči. Načrtneje se bomo morali lotiti tudi medrepubliškega kulturnega sodelovanja, saj se danes pogosto dogaja, da odlični umetniški ansambli na svojih gostovanjih obidejo Ljubljano. Potrebna bo tudi programska razmejitev med Ljubljanskim festivalom Križanke in med Kulturnim domom Ivan Cankar itd.
V razpravi na republiškem odboru sindikata delavcev kulture
so še posebej poudarili, da bodo morale organizacije združenega dela s področja kulture upoštevati pri oblikovanju svojih srednjeročnih programov programske naloge, ki izhajajo iz začrtanega sodelovanja s Kulturnim domom Ivan Cankar. Za kulturno akcijo Zveze sindikatov Sloven ije in njenih organizacij pa je izrednega pomena nadaljnje usposabljanje organizatorjev kulturnega življenja, ki naj bi bili tudi pobudniki za organizirane obiske prireditev Kulturnega doma Ivan Cankar, kar velja še posebej za obiskovalce iz ljub* Ijanske, notranjske in gorenjske regije.
Tudi mi smo dediči kulturne preteklosti
V razpravo, ki si je prizadevala osvetliti vse možne aspekte naše »velike prireditvre«, je segel tudi glas, spodbujen z ne tako redkim nestrpnim godrnjanjem, češ, kaj v Ljubljani res potrebujemo tolikšno velikopoteznost. Gledali-
ška igralka, ki je govorila o tem, je dejala, da je sprva tudi sama delila takšno mnenje. A šele ko začneš razmišljati, kaj pravzaprav sestavlja narodovo kulturo, je dejala — a ta splet je kulturna dediščina in tisto, kar ustvarjaš danes in del česar se ohranja za jutri, za nove generacije — šele takrat dojameš, da moraš tako veliko dejanje, kot je gradnja tega kulturnega doma, sprejemati strpno, z zavestjo in tudi s ponosom, da pripadaš generaciji, ki bo prispevala nekaj za prihodnost, nekaj, kar bo tudi kulturna dediščina naše dobe. Vseh kapacitet kulturnega doma nemara res ne bomo takoj zapolnili, a odpirajo se nove razsežnosti kulturnega ustvarjanja. Tako smo še včeraj imeli preveč igralcev, zdaj govorimo o prihodnjih drugačnih potrebah. Kadar stvari tako razlagaš tistim, ki še dvomijo, je dejala, le začno razmišljati o tem »velikanu« v drugačnih časovnih razsežnostih. Ne sme nas motiti, če bo ta kulturni hram šele čez čas razvil dejavnost v vseh svojih razsežnostih.
Dejstvo je, da v Sloveniji skoraj tri desetletja nismo zgradili pomembnejšega kulturnega prostora. (No, v zadnjih letih vendarle nekaj kulturnih domov v občinah in v krajevnih skupnostih, ki pa, žal, niso vedno najbolj funkcionalni, pa modemi RTV center; večje naložbe pa so prav zdaj v Novi Gorici za kulturni dom in v Mariboru za gledališko hišo.).
Pravica do bojazni in velikih upov
Seveda je tudi prav, da ljudje povedo svoje pomisleke in bojazni, saj velika hiša, ki stane veliko denarja, res lahko zbuja nemalo bojazni. Pa tudi veliko upov! Upov na bolje, saj Slovenci s kulturno informacijo doslej nismo mogli biti zadovoljni; nismo bili le slabo ali zamudni-ško seznanjeni s tem, kar se dogaja v kvalitetnem vrhu kulturnega ustvarjanja drugih jugoslovanskih narodov in narodnosti; tudi kulturno ustvarjanje v slovenskih regijah prepogosto ostaja za regijskimi mejami.
Obseg celotne slovenske kulturne proizvodnje pa je zagotovo presegel sedanje prostorske možnosti. Seveda bo moral Kulturni dom Ivan Cankar s svojim programom opravljati tudi vlogo selektorja v tej obsežni kulturni produkciji. Dom bo tudi vključeval 32 žanrov kulturne proizvodnje, kar pomeni, da bo spodbujal integralno kulturno produkcijo, ki naj slovensko kulturno občinstvo počasi iztrga iz preveč zaprtih krogov ljubiteljev bodisi zgolj dramskih gledališč, opere, bodisi dobre knjige itd.
Kulturna širokopoteznost se šele začenja
V dosedanjih razpravah zbuja veliko pomislekov financiranje doma; ne toliko visoka cena njegove gradnje, ampak predvsem financiranje programa Kulturnega doma Ivan Cankar. Sedanji način financiranja kulturnih programov, močno obremenjen s proračunsko logiko, je seveda v bodoče povsem neustrezen. Za programski projekt Kulturnega doma Ivan Cankar bo seveda šlo veliko denarja, seveda pa se bomo morali naučiti tudi o teh stvareh razmišljati drugače. Pomembna bodo vsa sredstva, ki jih bomo zbirali za program kulturnega doma Ivan Cankar kjerkoli, kjer bo pač ta program nastajal.
In občinstvo! Naše kulturne ustanove imajo veliko zvestega občinstva in ni razloga, da se ta različna publika ne bi občasno vozila tudi na predstave v Kulturni dom Ivan Cankar. Program doma bo mogoče posredovati tudi v Novo Gorico, v Maribor, kasneje nemara v Mursko Soboto in še kam. Mnoge slovenske kulturne institucije si bodo kot partnerji Kulturnega doma Ivan Cankar lahko odpirale nova pota med ljudi. Seveda pa bo potrebno še marsikaj domisliti o tem, kako program Kulturnega doma Ivan Cankar čimširše spraviti v slovenski kulturni prostor, pa tudi to, kako pripeljati vanj novo občinstvo. Potrebno nam bo nemara mnogo več »kulturne širokopoteznosti«, kot pa jo terja samo gradnja tega vseslovenskega hrama kulture.
SR Bosna in Hercegovina: projekcije razvoja 1981 — 1985
Obrat k »predelovalcem«
Za prihodnje petletno obdobje načrtovalci predvidevajo, da bo stopnja rasti družbenega proizvoda znašala 7 do 8 odstotkov, industrijska proizvodnja pa naj bi naraščala po stopnji približno 8%. Temeljna smer razvoja je v glavnem nadaljnji napredek industrije, ki je temelj celotnega razvoja. Delež industrije v družbenem proizvodu naj bi se povečal na 42 odstotkov.
Ni nobenega dvoma, da so razvojni načrti Bosne in Hercegovine v sedanjem in prihodnjem petletnem obdobju zelo ambiciozni, vendar hkrati realni. Pojdimo po vrsti!
Ocenjujejo, na primer, da bo v tekočem srednjeročnem načrtu v tej republiki dosežena poprečna letna rast družbenega proizvoda za 6,8 odstotkov, industrijske proizvodnje za 7 in zaposlovanja za 4 odstotke. Čeprav je to dokaj zadovoljiva rast, pa bo Bosna in Hercegovina v tem petletnem
obdobju samo nekoliko izboljšala raven razvitosti. Ta raven bo dosegla 70% jugoslovanskega poprečja, merjeno z družbenim proizvodom na prebivalca.
V tem letu je bil v Bosni in Hercegovinidosežendokaj dinamičen razvoj: industrijska proizvodnja (10,5 %) je nad jugoslovanskim poprečjem. Dobri rezultati so bili doseženi tudi na področju izvoza, ki je prav tako nad jugoslovanskim poprečjem, vendar je tudi uvoz nad jugoslovanskim poprečjem.
Zdaj v tej republiki analizirajo in predvidevajo ukrepe za uresničevanje gospodarske stabilizacije, to pa pomeni, da je treba ob dokaj dinamični stopnji rasti zagotoviti dograditev tistih industrijskih objektov, ki bodo v prihodnjem letu začeli proizvajati, da ne bi začeli graditi nove objekte, da se preloži graditev nekaterih industrijskih objektov, zlasti v črni in barvni metalur-
giji ter elektrogospodarstvu, da se odložijo naložbe v negospodarske objekte in v infrastrukturo. To naj bi ob gibanju osebne porabe v skladu s storilnostjo prispevalo, da bi bilo prihodnje leto v znamenju močnejšega poudarjenja zahteve po gospodarski stabilizaciji, obenem pa bi s tem postavili trdne temelje za prihodnji srednjeročni razvoj.
V Bosni in Hercegovini so mnogo storili in še bodo, kar zadeva združevanje dela in sredstev delovnih oranizacij te republike z drugimi republikami in pokrajinama. Tako so s hrvaškim elektrogospodarstvom združili sredstva za graditev termoelektrarne Tuzla 4 z močjo 100 megavatov in za termoelektrarno Gacko, ki bo imela 50 megavatov. S Slovenijo je sklenjen dogovor o zgraditvi termoelektrarne Tuzla 5, ki bc imela 200 megavatov vgrajene moči.
Kot rečeno, za prihodnje pet-
letno obdobje načrtovalci predvidevajo, da bo stopnja rasti družbenega proizvoda znašala 7 do 8 odstotkov, pri industrijski proizvodnji pa 8 odstotkov. Poglavitne smeri razvoja temeljijo predvsem na nadaljnji rasti industrije, ki je podlaga celotnega razvoja. Njen delež v družbenem proizvodu naj bi se povečal na 42 odstotkov. Razvoj energetsko-bazičnih dejavnosti ho v skladu s potrebami in možnostmi republike glede na velike kapitalne naložbe, odločen preobrat pa naj bi nastal V predelovalni industriji in to predvsem v tisti, ki se naslanja na domače surovine. To so predelovalne panoge kovinske industrije, strojegradnja, letalska industrija, industrija motornih vozil, traktorjev, lesna industrija (z višjo stopnjo finalne obdelave), predelovalna kemija, živilska industrija in druge.
V predelavi nafte bo razvoj usmerjen v dograditev nove rafi-
nerijske linije (zmogljivosti 3 milijone ton predelave surove nafte na leto), v gospodarno uporabo naftnih derivatov in v večjo proizvodnjo belih derivatov.
Razvoj industrije narekuje obsežnejše geološke raziskave, ki jih je treba predvsem usmeriti k tistim surovinam, ki dajejo možnosti za razvoj dejavnosti, katerih izdelki gredo dobro v prodajo na domačem in tujem trgu. V razvoju kmetijstva pa bodo predvsem skrbeli za racio-
Piše: Esad Njemčevič
nalno izkoriščanje zmogljivosti, urejanje in opremljanje zemljišč in hidromelioracije, večjo uporabo sodobnih agrotehničnih ukrepov, povečanje storilnosti in pridelka, v gozdarstvu pa bodo ustvarili možnosti za racionalno izkoriščanje lesa, zlasti za kemično predelavo.
V stanovanjsko-komunaini dejavnosti bo razvoj usmerjen k povečanju obsega stanovanjske graditve: ustvarili bodo pogoje za graditev še 200.000 stanovanj, od tega 50.000 v družbenem sektorju.
Vztrajali bodo pri dohodkovnem povezovanju materialne proizvodnje in znanosti na trajnih osnovah, razvoj življenjske ravni pa mora biti usmerjen k nenehnemu izboljševanju delovnih in življenjskih razmer delovnih ljudi in občanov. Računajo, da bo življenjska raven vsako leto narasla za 6,5 do 7,5 odstotka.
f

[:Xy:

h
Namen nove delovne organizacije v Škofji Loki »Šport in rekreacija« so načrtnost, strokovnost in dolgoročnost
Končno vse pod isto streho
Andrej Ulaga
Kadarkoli nanese beseda na šport, rekreacijo, na naše tele-snokulturno življenje, vam bodo skorajda povsod in brez izjeme vedeli povedati, da imamo še vse premalo športnih objektov, kar razumljivo preprečuje uresničevanje zastavljenih nalog. Po drugi plati pa vsi skupaj vemo, da so številni sodobni stadioni, pokriti plavalni bazeni, športne dvorane, atletske steze, igrišča, kegljišča, trim steze in podobni drugi športni objekti, ki smo jih zgradili z žulji delovnih ljudi — slabo izkoriščeni.
Žal je to boleča resnica oziroma paradoks, ki je največkrat rezultat nenačrtnosti, nestrokovnosti, nepremišljenosti, zaletavosti in še marsičesa podobnega. Smo res tako bogati, da si še dandanes lahko privoščimo take, milo rečeno, neslane in drage šale? Kaže, da še. In to v ne malo primerih.
V bližnji Franciji, znani deželi po urejenem zimskem turizmu, denimo, načrtuje gradnjo smučarskih žičnic nihče drug kot vlada oziroma skupina strokovnjakov pri vladi, ki vsak načrt, vsako investicijo poprej temeljito prouči iz prav vseh zornih kotov. Z drugimi besedami: delajo strokovno, premišljeno, tako kot je treba. Planirajo za vso deželo, zato se investicije dopolnjujejo.
Pri nas nam to v ne malo primerih onemogočajo ozke občinske meje ih miselnost >>vsak naj; •skrbi zase« in ».však naj pred svo-' •jim pragom pometa«','^Praksa in: še marsikaj drugega pa vse bolj opozarja na to, da se nam taka politika, lahko bi dejali tudi taka nenačrtnost, kaj slabo obrestuje. Ni kaj! O velikih in dragih investicijah morajo odločati strokovnjaki, zares dobro podkovani strokovnjaki in ne le športni zanesenjaki. Posebno v športu, kjer je in bo še dolgo časa premalo denarja, je treba vsak dinar presneto dobro obrniti in se o vsaki investiciji temeljito pogovoriti: kako, s čigavim denarjem, s kakšnim namenom in seveda, kdo bo objekt, ko bo dograjen, vzdrževal in zanj skrbel, da ne bomo znova razpravljali o zavo-
Soriška planina ali smučarski raj, vendar še vedno skoraj brez vsega. Dovolj je tu vedno le snega, vse od novembra do maja
ženi investiciji, o slabo izkoriščenem dragem športnem objektu.
Zamisel,vredna posnemanja!
Taka in podobna razmišljanja, ki opozarjajo na zaskrbljujoče hibe našega telesnokulturnega življenja, so nas te dni pripeljala v Škofjo Loko. V tej občini so se namreč odločili za spodbuden korak, na področju gradnje, upravljanja in vzdrževanja tele-snokulturnih objektov. Ugotovili so namreč, da po starem, ko, je »skrbel vsak za, svoje in po. svoje« ne gre več. Zato so ustanovili posebno delovno organizacijo »Šport in rekreacija«, ki naj bi prevzela skrb za športne objekte, v katere so vložili delavci že zelo veliko svojih sredstev. Politika na ten: področju naj bi bila v prihodnje torej usklajena in rezultat skupnih interesov, z investiranjem in vzdrževanjem dragih športnih objektov naj bi se torej odslej dalje poklicno ukvarjali ljudje, ki so za to usposobljeni in poznajo širše družbene interese. Zamisel vredna posnemanja!
»Glede na to, da je športna dejavnost širšega družbenega pomena in ne le stvar športnikov
samih, moramo gledati na področje z najširšega zornega kota. To med drugim pomeni, da športni in najrazličnejši telesno-kulturni objekti, ki jih imamo in ki jih še načrtujemo, ne morejo hiti odvisni le od sedanjega števila njihovih uporabnikov, temveč Od nas vseh, od družbe kot celote. Gre v bistvu za edino sprejemljivo metodo financiranja, ki smo jo na mnogih družbeno pomembnih področjih že vpeljali, le v športu še ne. Si danes lahko še zamislimo, da bi glasbene, šole plačevali le učenci teh ustanov? Si lahko zamislimo' 'uspešno zdravstveno dejavnost, če bi bila odvisna le od pacientov in ne od slehernega delovnega človeka? Takih in podobnih vprašanj bi si razumljivo lahko zastavili še in še, odgovor pa bi bil vedno enak, to je negativen! In zelo podobno, skorajda enako, je tudi s financiranjem in vzdrževanjem telesnokulturnih objektov...,« razmišlja Tone Pogačnik, direktor delovne or-j ganizacije »Šport in rekreacija« (zaenkrat še v ustanavljanju) v Škofji Loki. »Ni še toliko športnikov, da bi lahko nosili bremena prepotrebnih objektov sami. In, ker je športnikov sorazmerno malo, glede na potrebe in želje
naše družbe veliko veliko premalo, mora družbena skupnost nekaj storiti, nekaj dati, da jih bo več...«
Delovna organizacija »Šport in rekreacija«, katere ustanovitev so podprle v Škofji Loki vse družbenopolitične organizacije, si je že na samem začetku svojega obstoja široko zastavila delo. Skrbela bo namreč za poglavitne storitve v občini na področju športa in fekreacije, v njeni pristojnosti pa bosta tudi smučarska centra na Starem vrhu in na Soriški planini ih v d ogovoru.z.dosedanjimi upravljale! in ilivestitor ji tudi drtigi telesnokul-turni objekti.
Po pravi poti do trajnejših virov sredstev
»Ker šport in rekreacija, posebno pa objekti za šport in aktivno razvedrilo, še ne predstav-' Ijajo pridobitne dejavnosti, smo se morali v Škofji Loki dogovoriti, kako do trajnejših virov sredstev, ki bi zagotavljali uspešno delo...,« nadaljuje Tone Pogačnik. »Sredstva temeljne telesno-kulturne skupnosti niso zadoščala, zato smo predlagali združe-
nemu delu aneks k samoupravnemu sporazumu o temeljih planov samoupravnih interesnih skupnosti za letošnje in prihodnje leto. Združeno delo je sprejelo predlog z razumevanjem in se odločilo za izločanje oziroma združevanje sredstev v višini 0,15 odstotka od bruto osebnih dohodkov za potrebe športnih objektov...«
Tako se je skladno z zakonom o združenem delu in statutom Temeljne telesnokulturne skupnosti Škofja Loka rodila delovna organizacija »Šport in rekreacija« v ustanavljanju, ki že opravlja, dejavnosti posebnega družbenega pomena.
»Dela je veliko, zato smo nemudoma zavihali rokave. Zaradi dolgoletnih bolečih izgub žičnic na Starem vrhu, prav vsa leta poslovanja so prinašala le izgubo, smo se za začetek lotili posebno intenzivno prav tega našega smučarskega centra. Ce bo zima vsaj poprečna, pričakujemo letos na Starem vrhu večji dohodek oziroma manjšo izgubo. Žičnico, namenjeno začetnikom, smo zamenjali in povečali njeno zmogljivost od prejšnjih dvesto na šeststo smučarjev na uro. Na višini od 700 do 1000 metro\ smo postavili novo vlečnico, ki bo prepeljala na uro kar devetsto ljudi! Smučišča ob tej žičnici so razmeroma visoko, zato pričakujemo dobre snežne razmere. In, če k omenjenemu dodamo še dve stari žičnici, bo letošnjo zimo na Stare/n vrhu kar veselo, seveda, če zima na ho preveč skoparila s snegom. Povečali smo tudi parkirni prostor, sedaj bo lahko tu hkrati sedemsto avtomobilov, in zgradili na vrhu smučišča še novo parkirišče za vse, ki bodo prišli na Stari vrh iz Poljanske doline. Tako smo približali Stari vrh tudi številnim ljubiteljem smučanja sosednje doline. Računamo, da so vse naložbe smotrne in da se nam bodo obrestovale, kot smo si zamislili...,« pravi direktor Pogačnik.
Za stvari, kijih želimo imeti, moramo tudi nekaj žrtvovati!
»Istočasno smo mislili tudi na Soriško planino. Prednosti teh
smučišč so znane, zato bi bilo res škoda, če bi leta in leta ostajali le pri teh ugotovitvah. Na planino vodi vedno vzdrževana asfaltna cesta, snega pa je tu dovolj za smuko kar šest mesecev na leto! Prednost Soriške planine je tudi v tem, da so tereni travnati, zato je za smuko dovolj že zelo malo snega in, da je pianina dostopna po cesti kar s treh koncev hkrati: iz Primorske prek Baške grape in Petrovega brda, iz Bohinjskega kota in seveda iz Selške doline...,« nadaljuje Jože Pogačnik. »V gradnji sta dve žičnici, čakamo le še uvozno dovoljenje. Glede na to, da so idealna smučišča Soriške planine oddaljena od Ljubljane le dobrih 60 kilometrov, si od tega smučarskega centra res veliko obetamo. Obenem pa se dobro zavedamo, da tudi Soriška planina ne bo rentabilna vse dotlej, dokler ne bo tu stacionarnega turizma. Zanj pa moramo še poskrbeti. Najprej za vso potrebno infrastrukturo, potem za turistične zmogljivosti. Do leta 2000 naj bi bilo po naših načrtih tu že kakih 1700 ležišč. Ker je urbanistični načrt Soriške planine že skorajda nared in ker je javna razprava o gradnji rekreacijskega centra na tej planini za nami, lahko torej nadaljujemo z delom. Razčistiti moramo sicer še marsikatero podrobnost, kar pa ne bo bistveno vplivalo na uresničevanje zastavljenih načrtov. Ob tem naj poudarim, da v tem pogledu zelo plodno sodelujemo z radovljiško občinp, kar je V veliko korist nas vseh...«
Delovna organizacija »Šport in rekreacija« je torej zastavila resno. Gre sicer za začetke, ki pa kljub temu ne obetajo malo. Člani maloštevilnega kolektiva razumljivo računajo še na nadaljnjo družbeno podporo, vse kaže, da se pri tem ne bodo ušteli, saj velika večina naših telesnokulturnih objektov še dolgo ne bo rentabilnih. Morda nikoli. Zato je prav, da se s tem dokončno sprijaznimo in da za športne objekte, če jih želimo imeti, tudi nekaj namensko žrtvujemo. Seveda za take, ki so širokega družbenega pomena, ki so polno izkoriščeni in služijo najširšemu krogu občanov.
SR Makedonija: tegobe in hotenja Rudnikov in železarne Skopje
Kjer je volja...
Z 10.700 delavci in 2.1 temeljnimi organizacijami združenega dela so rudniki in železarna Skopje največji delovni kolektiv ne le na področju črne matalurgi-je, marveč sploh v Socialistični republiki Makedoniji. Med dosedanjim obstojem in nenehnim širjenjem se je ta kolektiv srečeval s številnimi problemi, od katerih jih pretežni del uspešno rešuje predvsem zavoljo velikih prizadevanj delovnih ljudi in organiziranih socialističnih sil. Z vsakim novim proizvodnim letom redno sprejmejo akcijske programe, pri čemer je v ospredju nadaljnje povečanje storilnosti, zmanjšanje proizvodnih stroškov in maksimalno izkoriščanje proizvodnih zmogljivosti in delovnega časa.
Problemi, ki že dalj časa spremljajo skopsko železarno, so v glavnem objektivne narave, tako da tudi končni rezultati zmeraj niso odvisni od volje in
prizadevanj zaposlenih. Zlasti v tem letu se delovni kolektiv srečuje s takšnimi problemi, ki jih je le z maksimalnim angažiranjem vseh dejavnikov reprodukcije mogoče nekoliko omiliti, nikakor pa ne rešiti v celoti.
Te dni, ko smo obiskali železarno in se pogovarjali s predsedujočim konference Zveze sindikatov Metodi jem Petrovom, so pripravljali tematsko konferenco o optimalnem izkoriščanju notranjih rezerv v delovni organizaciji.
»Trije poglavitni vzroki objektivne narave v seda nji h-okoliščinah intenzivne dejavnosti naših ljudi na vseh sektorjih imajo takšne razsežnosti, da nam povzročajo nepremostljive težave ne le v tekočem poslovanju, ampak močno vplivajo na nadaljnji razvoj delovne organizacije,« pravi Petrov, sicer diplomirani ekonomist in višji strokovni sodelavec v delovni skup-
nosti za ekonomiko. »To so siromašna ruda in neusklajenost med ekstraktivnim delom in predelovalnimi zmogljivostmi; velikanske razlike v ceni kupljenega reprodukcijskega materiala in polizdelkov na eni strani ter nizke prodajne cene naših izdelkov in pomanjkanje električne energije, ki že tako in tako otež-koča težaven položaj, na drugi strani.«
Za ilustracijo naj povemo, da od 720.000 ton pločevine, kolikor skopska železarna na leto ponudi tržišču, lahko njene ek-straktivne zmogljivosti zagotovijo samo od 350 do 400.000 ton. Preostale polizdelke je treba kupiti, predvsem uvoziti, in to po zelo neugodnih cenah. V železarni pravijo, da se je v zadnjem času cena starega železa povzpela s 70 na 135 ameriških dolarjev za tono, nekatere druge surovine pa so se še bolj podražile, ob tem pa je treba upoštevati tudi
podražitev transporta. Po drugi strani pa železarni samoupravni sporazum onemogoča, da bi porabnikom na leto zvišala ceno gotovih izdelkov za več kot 10,8 odstotkov.
Ob vsem tem je treba še povedati, da je bila skopska železarna letos kar 4 mesece dobesedno izključena iz sistema električne energije, ki jo dobiva iz kombi-. nata Kosovo, da je potrebovala 2 meseca za usklajevanje pri nakupu določenih količin dražje električne energije iz distribucijske mreže. To pomeni, da je bila pol leta prisiljena opravljati določena »popravila« v svojih obratih. Z »redukcijo« je bilo praktično izločenih iz rednega proizvodnega procesa več kot 2.000 delavcev. Navkljub temu pa delovni ljudje niso pokleknili, ampak narobe, še bolj so se zavzeli za to, da na vseh sektorjih objektivne težave nekoliko omili jo s svojo povečano dejavnostjo
pri razvijanju kakovostnih dejavnikov gospodarjenja.
V tem smislu so se angažirale tudi strokovne službe, tako da je med drugim za prihodnje leto zagotovljen sporazum za predelavo 215.000 ton polizdelkov v pločevino za Sovjetsko zvezo. Lotili so se ukrepov in navezali stike za predelavo približno
200.000	ton za Češkoslovaško, podoben sporazum pa pričakujejo tudi z Bolgarijo, za katero naj bi izdelali približno 30.000 ton pločevine. »V ognju« pa so posli še za nekatere države.
Z vsem tem in z načrtovano
Piše: Branko Stunčevski
lastno proizvodnjo delavci v skopski železarni kot edini proizvajalki ladijske pločevine v Jugoslaviji pričakujejo, da bodo pokrili ne samo ustrezne potrebe na domačem tržišču, ampak da bo nekaj tega tudi za izvoz. To bo hkrati pomenih iudi korak naprej v bitki za gospodarsko stabilizacijo, v bitki, ki traja že dlje časa. Sicer pa pravijo, da navsezadnje ekonomske stabilizacije ne vidijo predvsem v uresničevanju finančnih rezultatov, ampak tudi v uresničevanju začrtanega fizičnega obsega proizvodnje. Pritisnjeni ob zid zaradi objektivnih težav, ki sicer že dalj časa spremljajo mnoge druge železarne pri nas in v svetu, vidijo skopski železarji družbeno opravičilo za svoj obstoj samo, če uresničijo načrtovano proizvodnjo, zapisano v sedanjem in prihodnjem letnem načrtu kot tud: v bližnjem perspektivnem razvojnem načrtu.
Začetki revolucionarnega strokovnega (sindikalnega) gibanja na Slovenskem in njegovo združevanje s komunističnim centralnim delavskim sindikalnim svetom Jugoslavije do spomladi 1920. leta
Rojstna leta sindikalnega gibanja na Slovenskem
(IX.)
Dr. Miro Stiplovšek
Medtem se je do začetka spomladi 1920. leta nadaljevalo zedinjevanje pokrajinskih strokovnih zvez oziroma ustanavljanje central posameznih strok CDSSJ. Tako so grafični in gradbinski delavci organizirali februarja svoje zedinjevalne kongrese, naslednji mesec oblačilni in monopolski delavci ter v začetku aprila še lesni delavci. Skupna značilnost teh kongresov je bila izvedba le okrnjenega centralističnega zedinjenja strokovnih zvez iz Srbije, Bosne in Hercegovine, Vojvodine in Dalmacije, zunaj novoustanovljenih central pa so ostale strokovne zveze iz Slovenije ter Hrvaške in Slavonije, v katerih je bilo organiziranega največ delavstva. V pripravah na kongrese oziroma na njih so se v razpravah med centralisti in federalisti razvnemali spori zavoljo že navedenih problemov. Pri tem je značilno, da se je pokrajinski sindikalni svet CDSSJ Hrvaške in Slavonije, ki je združeval strokovne organizacije, izločene iz desničarskega ORS, glede zedinjenja znašel »na istih pozicijah z desničarskim vodstvom« SK. Odnosi med obema strujama so se tako zaostrili, da strokovne zveze iz Slovenije ter Hrvaške in Slavonije sploh niso poslale svojih delegatov na nekatere kongrese.
Neuspehi prvih zedinjevalnih kongresov pokrajinskih strokovnih zvez in zastoji v pogajanjih terjajo sklic plenuma CDSSJ
Te ugotovitve seveda ne pomenijo, da so bili v posameznih osrednjih društvih SK člani zadovoljni s stališči svojih, z večine desničarskih vodstev in plačanih funkcionarjev, ki so glede zedinjenja uveljavljali svojo voljo. Utemeljitev Društva grafičnega delavstva za Slovenijo za odklonitev zedinjenja smo že navedli. Osrednje društvo stavbinskega delavstva Slovenije je v pripravah na zedinjevalni kongres odločno zastopalo federalistično stališče in njegovi predstavniki se ga nato niso udeležili. Toda že nekaj dni ‘po kongresu je ODSD na občnem zboru 15. februarja na predlog tajnika Antona Nachtigala in kljub nasprotovanju tajnika SK To-kana sklenilo, da se na centralistični podlagi združi z Zvezo gradbinskega delavstva Jugoslavije — s Savezom gradevinarskih rudnika Jugoslavije. Toda iz novega vodstva, ki je imelo nalogo, da takoj naveže stike z beograjsko centralo, so morali na zahtevo vodstva SK že po nekaj tednih odstopiti pro-centralistični funkcionarji. Desničarsko vodstvo pa sklepa občnega zbora o zedinjenju ni izvedlo. Na kongresu šiviljsko-oblačilnih delavcev sta imela delegata Osrednjega društva oblačilnih delavcev le status opazovalcev glede na to, da nista pristala na centralistično zedinjenje. Posebna komisija je na kongresu izdelala predlog o posebnem položaju ODOD v Zvezi delavcev in delavk šiviljsko-obla-čilne industrije in obrti Jugoslavije, ki ga je sklenila poslati v nadaljnjo obravnavo CDSSJ. Po pisanju Ujedinjenja je kongres predloge slovenskih predstavnikov sprejel in dosegel »popoln sporazum« o zedinjenju vseh pokrajinskih strokovnih zvez. To poročilo pa je bilo preveč optimistično in netočno.
Mahrova hiša na Krekovem trgu v Ljubljani, kjer je bil leta 1920 sedež partijskega in skojevskega vodstva in uredništev partijskih glasil.
kajti ODOD se nato ni zedinilo z beograjsko centralo oblačilnih delavcev. Monopolski delavci so na svojem kongresu ustanovili Savez monopolskih radnika Jugoslavije in v njegovem vodstvu so rezervirali mesto tudi za predstavnika Osrednjega društva tobačnega delavstva na Slovenskem. To društvo je z novo centralo začelo sodelovati sredi aprila ob stavki jugoslovanskega tobačnega delavstva, ko je prišel v Ljubljano tudi predstavnik centrale. Tudi v pripravah na zedinjevalni kongres lesnega delavstva so se predstavniki strokovnih zvez Slovenije ter Hrvaške in Slavonije povezali ter enotno zahtevali federalistično obliko zedinjenja. Na skupščini Osrednjega društva lesnih delavcev in sorodnih strok 1. in 2. februarja 1920. leta so ob poudarjanju potrebe po zedinjenju odločno odklonili centralistični predlog srbske strokovne zveze lesnih delavcev. Toda razprava na ljubljanski podružnici ODLD je pokazala, da so bili med člani tudi levičarji, ki da hočejo po pisanju Delavca vnesti v organizacijo »razdor« in »politiko«. Kongresa zedinjenja strokovnih zvez lesnega delavstva v začetku aprila 1920. let se nato predstavniki ODLD in hrvaške strokovne zveze niso udeležili, vse druge pokrajinske zveze pa so se na centralistični podlagi združile v Savez drvodelskih radnika Jugoslavije.
Omenimo naj, da so tudi slovenski živilski delavci na občnem zboru ODŽD L in 2. februarja 1920. leta sklenili, naj novi odbor čimprej naveže stike z drugimi strokovnimi zvezami živilskega delavstva za ustanovitev skupne državne centrale.
Navedeni primeri kažejo, da se je nezadovoljstvo s potekom zedinjenja in s politiko SK do njega razširilo še v nekatera osrednja društva, toda desničarska vodstva posameznih strokovnih zvez oziroma SK soz izrabljanjem praktičnih problemov in drugih metod uspela preprečiti tesnejše povezovanje z novimi centralami posameznih strok CDSSJ.
Neuspešen potek prvih.zedinjevalnih kongresov pokrajinskih strokovnih zvez, zaostritev nasprotij s pokrajinskim sindikalnim svetom za Hrvaško in Slavonijo ter zastoj v pogajanjih s SK so terjali sklic plenuma CDSSJ v dnevih med 8. do 10. februarjem 1920. leta; v Zagrebu in to skupaj s plenumom SDSJ (k). Tudi februarski plenum osrednjih organov jugoslovanskega revolucionarnega delavskega gibanja se ni poglobil v dejanske ovire in vzroke za neuspešen potek sindikalnega zedinjevanja, temveč je to problematiko reševal formalistično in administrativno z »Odlokom sindikalnega plenuma o zedinjenju«. V njem je znova poudaril, da je zedinjevanje pokrajinskih strokovnih zvez mogoče le
na strogo centrahstični podlagi; organizacije, ki bi poskušale spodkopavati že doseženo delno ali popolno zedinjenje strokovnih zvez v državne centrale pa bodo avtomatično izključene iz CDSSJ. Plenum je sklenil predlagati bodočemu sindikalnemu kongresu, naj bi pri udeležbi na kongresih posameznih strokovnih zvez uvedli proporcionalno načelo namesto dotedanjega paritetnega načela.
Februarski partijski in sindikalni plenum je pomemben tudi zato, ker se je tokrat prvič pokazala idejnopolitična komponenta sporov ob zedinjenju.
Posebno pozornost pa je plenum CDSSJ posvetil zedinjevanju s SK in njenimi osrednjimi društvi. To vprašanje je bilo še posebej aktualno zavoljo povezovanja organizacij SK in pokrajinskega sindikalnega sveta za Hrvaško in Slavonijo, kajti pretila je nevarnost, da bodo sklicali celo poseben kongres in se delno zedinili, kar bi seveda okrepilo moč federalistov. S sklepom, da se lahko uradno pogaja s SK . in sklene sporazum o zedinjenju le izvršni odbor CDSSJ, je plenum hotel preprečiti morebitno posebno akcijo pokrajinskega sindikalnega sveta za Hrvaško in Slavonijo v imenu CDSSJ. Združitev s posameznimi slovenskimi osrednjimi društvi se sme izvesti le na centralistični podlagi, in sicer prek central posameznih strok v CDSSJ. Če pa se hoče katera izmed v CDSSJ že včlanjenih strokovnih zvez, ki pa med seboj še niso povezane s skupno centralo, združiti z osrednjim društvom iste stroke v Sloveniji, mora o tem obvestiti vse v CDSSJ vključene pokrajinske zveze tiste stroke, na pogajanja pa povabiti predstavnika vodstva CDSSJ. Slovenska osrednja društva so dobila pravico, da se samostojno včlanijo v CDSSJ, če vanj včlanjene zveze tiste stroke še niso med seboj združene. Tudi s tem določilom je hotel plenum CDSSJ preprečiti ločene akcije posameznih hrvaških in slovenskih strokovnih zvez, hkrati pa je omogočil slovenskim osrednjim društvom tistih strok, za katere še ni bilo izvedeno zedinjenje, da se neposredno vključijo v CDSSJ, kar je pretila nova nevarnost za oslabitev SK- Glasilo D$SS Ujedinjenje'je ob objavi teh sklepov opozorilo S K, naj čimpreje izpolni svojo zedinjevalno dolžnost, sindikalno organizirano delavstvo pa je pozvalo, »da napravijo v svojih organizacijah nemudoma red in da svoje funkcionarje prisilijo na ujedinjenje ali pa ukrenejo drugače vse potrebno.«
(NADALJEVANJE PRIHODNJIČ)
Kje se spotikajo štipendije Titovega sklada?
Nikoli končana pot do znanja
Ciril Brajer
Marjan Šušteršič je letos diplomiral na fakulteti za strojništvo v Ljubljani. To sicer ni nič izjemnega, toda ker je Marjan med prvimi diplomanti, ki jim je študij omogočil tudi Titov sklad za štipendije mladih delavcev smo se hoteli z njim pogovoriti. Čeprav je zaposlen v ljubljanskem Indosu, sem ga moral poiskati v Mariboru, kjer ta čas obiskuje dvotedenski seminar za računalništvo.
»Diplomiral sem na področju avtomatske obdelave podatkov in ker bomo v Indosu kmalu dobili računalnik, zdaj še izpopolnjujem svoje znanje. To je že tretji seminar, ki se ga udeležujem letos. Prepričan, sem, da danes vsaka stroka tako hitro napreduje, da je postalo dopolnilno izobraževanje in usposabljanje nuja.«
Kmalu bo dopolnil trideset let. Njegov oče je bil delavec v remontni delavnici, mati je doma gospodinjila, imela sta dva otroka in Marjanu ni kazalo dru-
gega, kot da si čimprej pomaga do kruha. Bolj ali manj po naključju si je izbral poklic strugarja in se kot vajenec zaposlil v Indosu.
»Doma niso imeli možnosti, da bi me redno šolali, a čutil sem, da sem sposoben doseči kaj več. Ta občutek je težko opisati. Preprosto, nekaj je v tebi, kar te žene naprej. V tovarni posebnih kadrovskih planov takrat nismo imeli — pa sem se kar na svojo roko vpisal na večerno srednjo, tehniško šolo. V prvem letniku je za to Vedel le mojster in na srečo je bil toliko razumevajoč, da me je spodbujal, mi sem in tja zamenjal izmeno... Lahko ni bilo. Dopoldne v službi, popoldne v šoli, zvečer učenje. Ko sem uspešno končal prvi letnik, sem v Indosu zaprosil za plačilo šolnine. Poleg tega so me od stroja premestili v kontrolo in kasneje v konstrukcijo. Tako je kar šlo, čeprav me je kdaj pa kdaj kdo zaradi mojih prizadevanj tudi postrani gledal. Predvsem starej-
šim nekako ni bilo pogodu, če jih je mlad človek počasi prehiteval.«
»Pravite, da kadrovskih planov takrat niste imeli. Se je do danes v tovarni kaj premaknilo?«
»Imel sem srečo, da sem se odločil za smer, ki je za delovno organizacijo zelo zanimiva. Odločilen pa je bil moj interes za študij, volja in iznajdljivost. Zdaj je malo bolje, načrtujemo kadrovsko politiko, štipendiramo — pa kaj, ko se toliko lepih načrtov podre. Ljudje se odločijo za študij, potem pa popustijo... Pri odločitvah za študij je še vednrf najpomembnejša lastna pobuda. Ta je žhl prepogosto napačno usmerjena. Opažam, da se jih vse več odloča za »papirnate« poklice. Predvsem komercialna smer je v modi.«
Marjan se je takoj po srednji šoli vpisal na prvo stopnjo fakultete za strojništvo. Razmišljal je, da bi kazalo študirati ob delu, pa so mb v delovni organizaciji sve-
tovali, naj študira redno. Dodelili so mu L.'00 dinarjev kadrovske štipendije. Namesto prvostopenjske diplome je po dveh letih raje opravil diferencialne izpite za drugo stopnjo in nadaljeval študij.
»Vajensko šolo sem končal z odliko, srednjo tehniško s prav dobrim uspehom, izpite na prvi »stopnji sem opravil v rokih in s poprečno oceno več kot 8. Škoda se mi je zdelo, da bi odnehal nekje na sredi. Znanci so mi svetovali, naj zaprosim za Titovo štipendijo. Zdelo se mi je, da pogojne v glavnem izpolnjujem in tekal sem od vrat do vrat, da sem nabral kup potrdil od krajevne skupnosti, delovne organizacije, družbenopolitičnih organizacij. Potem je delovna organizacija poslala predlog na občino, ta skladu, od tam pa so mi kar hitro sporočili, da sem sprejet.«
»Tudi letos Titove štipendije za mlade delavce niso povsem iz-
koriščene? Zakaj ni večjega za-nimartja za nje?«
»Verjetno nekaj zaradi zahtevnih pogojev, še bolj pa zavoljo neobveščenosti — pravzaprav zaradi nepravilnega obveščanja. 'Res razpisujejo te štipendije v časopisih, tijdi v delovne organizacije pride obvestilo, a tu se vse konča. Le papir več med kopico drugih izgine kdove kam. Menda se pristojnim ljudem ne zdi vredno ubadati še s potrdili, utemeljevanjem predlogov... Je pa škoda, da se doslej združeno delo ni bolje organiziralo in izko-
ristilo te možnosti.«
»Poskusili ste, kaj pomeni redni in kaj izredni študij. Se vam zdi, da se razlikujeta?«
»Mislim, da ne, čeprav imajo pri iskanju zaposlitve izredni študentje menda prednost. Zdi se mi, da je razlika v ljudeh. Za redni študij se marsikdo odloča brez pravega pomisleka, morda po želji staršev... Kdor pa študira ob delu, se res želi izpopolniti , saj študij poleg dela ni majhen napor. Tudi materialna motivacija ni najpomembnejša. To sodim po svojih izkušnjah. Če bi namreč ostal strugar, bi danes zaslužil najmanj 8000 dinarjev, s stimulacijo pa tudi 12.000 in več dinarjev. Po tolikih letih odrekanja, trdega dela, študija, žrtvovanja prostega časa pa imaš najprej pripravniško plačo 6000 dinarjev, in zdaj pa zaslužim 11.000 dinarjev. To gotovo ne govori v prid mnenju, da ljudje študirajo le iz želje po večjih osebnih dohodkih.«
Sindikalni kurjač Feliks
Andrej Agnič
Pred mesecem dni so na Marofu V Starem trgu pri Ložu praznovali 60-letnico ustanovitve

sindikalne organizacije, ene prvih v Sloveniji in tudi Jugoslaviji. In ker letos med drugimi 60-letnicami praznujemo tudi 60-letnico ustanovitve revolucionarnih sindikatov Jugoslavije, je ta dogodek za nas še posebej zanimiv.
Spominsko ploščo je tedaj odkril Feliks Razdrih, edini preživeli član odbora sindikalne organizacije, ustanovljene pred 60 leti na žagi na Marofu...
Seveda smo izkoristili priložnost in poprosili Feliksa Razdriha, da nam pove, kako se spominja tistih časov in dogodkov. Predvsem pa, zakaj so bili prav oni med prvimi, čeprav v majhnem in zakotnem kraju, ki so ustanovili sindikat, napreden, revolucionaren in zanimiv, tudi čegagledamoz današnjimi očmi. In to sindikat, ki je v kraju imel odločilno vlogo vse od svojega nastanka pa do današnjih dni.
Feliks Razdrih je v njem odigral pomembno vlogo, zato naj ga najprej vsaj bežno predstavimo. Njegovo življenje je namreč tako bogato in polno, da bi bila knjiga premalo, če bi hoteli o njem povedati vse. Še danes, ko je že dopolnil 78 let, je živahen in čil, da mu človek lahko samo zavida. Živi v Ljubljani in, ko sem ga iskal doma na Streliški ulici, mi je žena pojasnila, da je pač vsako dopoldne na Golovcu. Ko sem ga naslednji dan, le dobil doma, mi je povedal, da ima na Golovcu postavljene krmilnice, kamor vsak dan nosi ptičkom hrano.
»Malo jih še poznam na sindikatih, pa vseeno si ne morem kaj, da ne bi vsaj enkrat na mesec malo poklepetal s tistimi starimi tovariši in prijatelji.«
Prav gotovo se lahko redki pohvalijo, da so člani sindikata že 60 let. Feliks Razdrih pa je! Predno pa povemo, kako je Feliks postal sindikalist, zabeležimo njegovo pripoved o tem, kako je preživel otroštvo in kako je postal delavec.
Feliks je doma iz Vrhnike pri Starem trgu in je najmlajši sin čevljarja. »Pravzaprav sem iz proletarske družine, saj smo imeli doma le skromno bajto, zemlje pa nič. V šolo sem hodil v Igo vas in kot vsi bajtarski otroci preživel skoraj ves dan ob pesti suhega sadja in le redko ob kosu kruha. Tudi delati sem moral, še posebej takrat, ko sem hodil dve leti v ponavljalne razrede. Hodil sem na dnino, seveda ne za denar, za krompir, zelje, včasih jajca, ali pa kaj drugega za v lonec. Ne, lenariti že takrat nisem mogel.«
Po končani šoli pa se je zgodilo nekaj, smešnega. Feliks je bil dober učenec in vaški župnik ter Feliksov oče sta se dogovorila, naj bi šel študirat za »gospoda«. In šel je v Ljubljano. Vendar le za leto. Naveličal se je učenja o božjih postavah in nenehnih molitev ter se vrnil domov. Zaradi vojne, ki je bila 1915. leta na vrhu in ki je vse vojaške obveznike odvedla na bojišče, je na bližnji žagi na Marofu hitro našel zaposlitev kot kurjač. Bilo mu je štirinajst let, ko si je začel sam služiti kruh.
»Po goldinar na dan smo takrat dobili. Ni bilo veliko, za
Morda smo Notranjci res trmasti	Čeprav naša rdeča republika ni	Današnji sindikalni delavci in
in smo prav zaradi svoje trme tudi	bila dolgega veka, je bilo takrat	sindikat nasploh ima danes zares
uspeli	vseeno veselo.	- odgovorne naloge. Toda marsi-
čem so na boljšem kot mi
V naš sindikat nismo sprejeli vsakega. Za lenuhe in tiste, ki so delati »plave«, ni bilo prostora med nami.
dobra dva kilograma kruha in to je bilo za tiste čase kar dobro. Toda Feliks, ki je le malo »podu-hal« šolo in nekaj časa preživel v Ljubljani, se ni zadovoljil le z delom in »zabavami« svojih vrstnikov, ampak je prebiral tudi knjige in sem ter tja kak časopis, če mu je seveda prišel v roke.
»Delo na žagi ni bilo lahko. Od šestih zjutraj do šestih zvečer, le uro časa je bilo vmes za kosilo. Takrat si lahko pojedel, kar si prinesel s seboj. Večkrat se je zgodilo, da sem tako kot v šoli pojedel le nekaj suhega sadja. Da pa bi kaj zaužil med delom, ni
bilo govora. Delovodja tega ni dovolil. Tudi kaditi nismo smeli med delom. Gorje pa, če te je delovodja zalotil, da lenariš. Ker je bila takrat vojna in so na fronti potrebovali veliko desk, smo pogosto morali delati tudi pozno v noč.«
Po vojni se je tako kot marsikje tudi v Loški dolini mnogo spremenilo. To, da so postali državljani kraljevine Jugoslavije namesto prejšnje Avstro-Ogr-ske, na življenje delavcev v tovarni, kakor so rekli žagi na Marofu, ni veliko vplivalo. Bolj pomembno zanje je bilo, da so se z
vojne vrnili številni nekdanji delavci in drugi prebivalci Loške doline. Med njimi tudi tisti, ki so bili v Rusiji kot vojnik ujetniki in ki so tam doživeli oktobrsko revolucijo. Mnogo takih se je zaposlilo tudi na žagi. Prav ti so pri nesli med delavce tudi revolucionarne ideje, ki so se kaj hitro razširile in oprijele tudi drugih delavcev. Tudi Feliksa so navdušile.
»Bilo je zgodaj spomladi leta 1919. Vojne je bilo konec in v deželi je bila lakota. Nekateri pri nas so imeli vsega dovolj. Tako na gradu Snežnik pa na pristavi
Med občinskimi odborniki v Starem trgu je bil leta 193d tudi sindikalist Feliks Razdrih
Koče vas, pa pri Franju Žagarju in Karlu Kovaču, so bile velike
ni c 'i L' o r n 'z n živi H P £.t!!ygv	’; 1 L-
in še marsičesa. Bili smo lačni. Ni bilo treba dvakrat pripovedovati tistim, ki so doživeli oktobrsko revolucijo, ko so kmetje in delavci pregnali bogataše in jim zaplenili premoženje in seveda hrano. Kar nekako spontano se je upor rodil tudi pri nas. Sklicali smo zborovanje v Starem trgu in idejo revolucije smo vzeli resno in jo tudi sami uresničili.«
Med zbranimi delavci in kmeti na zborovanju je završalo. Zakaj bi bili lačni, če pa je v nekaterih skladiščih dovolj hrane. Ne da bi dolgo razmišljali, so sklenili razlastiti premoženje najbogatejših, med njimi tudi lastnika praktično vsega Snežnika in tudi žage na Marofu, princa Hermana Schelenburga ter vso v skladiščih nakopičeno hrano. Od sklepa do dejanja ni minilo dolgo. Zaplenjeno hrano so razdelili med ljudi po načelu, da je dobil največ tisti, ki je bil najbolj potreben. Za zaplembo in delitev hrane je skrbel poseben odbor, ki je bil tudi nekakšen izvršilni organ rdeče republike, ki so jo razglasili na zborovanju. Žal pa je bila doba rdeče republike kratka. Le dobrih 14 dni je trajala. Potem pa so prišli vojaki.
»Tudi do streljanja je prišlo, saj so naši fantje iz vojske prinesli tudi orožje, vendar pa česa hujšega od nekaj ran le ni bilo. Še sam sem jo skupil,« Pokazal je na brado, kjer se mu še pozna brazgotina, ki jo je pustilo puškino kopito:
»Res je, da so nas takrat razgnali in tudi veliko pozaprli vendar tistih dni, tistega občutka svobode in, če hočete, naše želje po oblasti pa v nas niso mogli pregnati. Kar smo zaplenili, so potem ocenili in toliko, kolikor je kdo dobil, je moral potem tudi plačati. Raje še kaj več. Mene je oče takrat prvič in zadnjič pošteno premlatil, kajti tisto, kar sem prinesel domov, je bilo treba poravnati. No, takrat, ko sem prinesel domov meso, nisem bil tepen... Še dobro se spominjam, da so očetu trgali od moje plače več kot leto dni, ker mu drugega niso mogli vzeti.
Sicer pa, vrnimo se k ideji, ki je ostala in se razvijala naprej. Ni minilo mnogo časa, morda mesec ali dva, ko smo se spet zbrali. Takrat so bile naše-ideje in želje veliko bolj uresničljive. S pomočjo nekaterih tovarišev iz Ljubljane in našega delovodje Dimica so ustanovili iniciativni odbor, ki je že aprila meseca sklical sestanek vseh delavcev žage in na tem sestanku smo ustanovili sindikat.«
V prvi odbor sindikata, v katerem so bili vsi delavci žage, je bil izvoljen tudi Feliks. Čeprav je bil takrat star šele 18 let in je bil eden najmlajših odbornikov, so ga v odbor izbrali zaradi njegove aktivnosti in zavzetosti ter zato, ker se je izkazal že v času rdeče republike. Takrat je Feliks postal sindikalni delavec in čeprav danes ni več aktiven,lahko rečemo, da je to še sedaj.
»Prva naloga, ki smo si jo zadali, je bila, da si izborimo osemurni delavnik. Najprej smo to zahtevo sporočili nadupravitelju v grad Snežnik. Seveda naše zahteve niso upoštevali. Tokrat se nismo vdali. Zagrozili smo s stavko in z njo tudi dejansko za-
čeli. Že po slabem tednu smo dosegli, kar smo zahtevali; osemurni delavnik, seveda za enako nplačilo kot prej za dvanajst ur. Težko bi vam opisal tisti zanos in navdušenje med delavci, ko '•mo, čeprav nas je bila le peščica, manj kot petdeset, zmagali proti lastniku-princu, ki je imel številne gradove in posestva po državah Evrope.«
Marovški sindikalisti pa se niso zadovoljili samo s to prido- * bitvijo. Zahtevali in dosegli so tudi, da so jim graščinski iz Snežnika preskrbeli žito, ki so ga resda umorali plačati, vendar je bilo za tista leta po vojni že veliko, da so ga sploh dobili. '	*
»Naš odbor se je sestajal skoraj vsak teden. Resda je bjla naša prva naloga boj za pravice delavcev, a nismo ostali le pri tem. Še isto leto smo ustanovili sindikalno društvo Svoboda in v društvu pevski zbor, tamburaški or- > kester in dramsko skupino. Pa tudi svojo knjižnico smo ustanovili. Najprej smo se sestajali in uprizarjali igre po gostilnah. Ko pa so gostilničarjem prepovedali, da bi nam dajali prostore, smo se odločili, da si zgradimo svoj dom.
S prostovoljnimi prispevki kmetov ter iz treh odstotkov od naših plač smo v dveh letih zbrali toliko denarja, da smo dom z udarniškim delom tudi postavili. Tako smo imeli svoje prostore, za sestanke, dvorano in prostore za knjižnico.«
Feliks je bil prvi knjižničar v novem domu in vodil jo je polnih osem let. Sam je nabavljal knjige iz Ljubljane in zbiral predvsem tiste narodno spodbudne in miselno napredne. Tudi časopise so naročali.
»Sindikat je z vso svojo dejav-nostjo v Loški dolini polno zaživel. Pridružili so se nam tudi delavci iz drugih žag in smo v Loški dolini postali tako močni, da smo leta 1933 imeli v občinskem odboru v Starem trgu že tri svoje predstavnike.«
Tudi Feliks Razdrih je bil izvoljen za odbornika.
V letih do prve svetovne vojne, so na Marofu večkrat stavkali. Največkrat zaradi plač ali pa iz solidarnosti do drugih. In vedno so zmagali.
Ko se je začela druga svetovna vojna, se je Feliks, tedaj že komunist, moral nekaj časa skrivati, ko pa je postalo prevroče, je ob koncu leta 1941, odšel v partizane. Leta 1942 se je na Marofu ponovila rdeča republika, saj so takrat že drugič razlastili nekdanje lastnike.
»V tretje gre rado, pravijo. Tokrat je tudi šlo. Dvakrat sem^ sodeloval pri razlastitvi veleposestnikov, vendar nam je dokončno uspelo šele po vojni, tudi takrat sem bil v komisiji za nacionalizacijo žag in gozdov v Loški dolini.«	ai
Delavska enotnost, glasilo Zveze sindikatov Slovenije. Izdaja ČGP Delo, TOZD Delavska enotnost. Ust je bil ustanovljen 20. novembra 1942. leta. List urejajo: Andrej Agnič, Ciril Brajer, Dušan Gačnik (glavni urednik in direktor), Sonja Gašperšič, Milan Govekar, Mgrjan Horvat, Damjan Križnik, Ivo Kuljaj, Rafael gndič (tehnični urednik), Boris Rugelj, Bojan Samarin (odgovorni urednik), Janez
Sever, Igo Tratnik, Andrej Ulaga in Janez Voljč. Založniški svet Delavske enpt- 313-VI; naročninski oddelek tel.: 310-033, int. 278, 322-947. Uredništvo tel.: nošti — predsednik: Miran Potrč; čjani: Tilka Blaha, Silva Bočaj. Urška Svetko,	316-672, 323-554 in 316-695; komerciala: Ljubljana,	Tavčarjeva	5, tel.:
Janez Čebulj, Majda Emeršič, Slavko Grčar, Janez Korošec, Edo Lenarčič, Mira	312-691. Račun pri SDK Ljubljana, št. 50100-603-41502.	Posamezna	številka
Maljuna, Jože Ogrizek, Boštjan Pirc, Janko Sedonja, Vlado Šlamberger, Jože	stane 6,00 din, letna naročnina je 300,00 din. Rokopisov ne vračamo. Poštnina-*
Varl. Naslov uredništva in uprave: Ljubljana, Dalmatinova ulica 4, poštni predal	plačana v gotovini. Tisk »Ljudska pravica« Ljubljana.
Nagradna križanka št. 45
Rešitve pošljite do 12. decembra 1979 na naslov: TOZD Delavska enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, s pripisom na ovojnici: NAGRADNA KRIŽANKA ŠT. 45. Izžrebali bomo naslednje nagrade: prvo nagrado 800 din, dve nagradi po 500 din, tri nagrade po 500 in pet nagrad po 150 din.
v __________________________________________________________________________________________y

-iv
4
mg.
SlSi

OBČINA
SLOVENSKE KONJICE
DE
stran 18
Občina Slovenske Konjice ob prazniku in po njem
Na trdnih temeljih
Ko so v konjiški občini pripravljali načrte in se odločali o vsebini srednjeročnega programa razvoja do leta 1980, je bilo precej ljudi, ki niso mogli verjeti, da bo mogoče toliko napraviti. Pripominjali so, da so načrti gospodarskega in družbenega razvoja zastavljeni preveč pogumno, da ne rečemo - napeti! Seveda pa to ni pomenilo, da ti nejevemeži pri naporih konjiškega gospodarstva in občanov ne bi pomagali. Pomagali so, zato lahko danes pišemo o tem, da so precej postavk iz srednjeročnega programa že realizirali, na nekaterih področjih pa so naredili celo več.
Tako so na primer načrtovali, da bo rast družbenega proizvoda znašala letno največ deset odstotkov, izkazalo pa se je, da je stopnja rasti družbenega proizvoda kar 15,8 odstotka. Letos in drueo leto - te stoonie najbrž
£?~	'	* j	-
ne bo moč ponoviti, vendar ne bo manjša kot trinajst odstotkov. Hitrejša od načrtovane je tudi rast industrijske proizvodnje - namesto načrtovanih devet do deset odstotkov v občini ugotavljajo dvanajst do trinajst odstotno rast. Konjiško gospodarstvo je kot celota izredno dober izvoznik, saj v celoti izkazuje pozitivno izvozno-uvozno bilanco. Kot kaže, bo tako tudi v prihodnje, kajti izvoz povečujejo letno kar za 30 odstotkov, čeprav so načrtovali le 25-odstotno letno povečanje. Manj spodbuden pa je podatek, da so v Konjicah malce presegli načrtovano stopnjo zaposlenosti.
Skoraj leto dni pred iztekom srednjeročnega obdobja so v Slovenskih Konjicah uresničili vse načrtovane naložbe. Največ
kar 1,8 milijarde dinarjev. Kljub temu, da je naložbena politika celo prehitevala v srednjeročnem planu zapisane želje, Konji-čani samokritično ugotavljajo, da pri nekaterih naložbah tudi kasnijo. V pogojih gospodarjenja, kakršni se obetajo, se bo moralo konjiško gospodarstvo bolj resno in odgovorno spoprijeti z vprašanji dohodkovnih odnosov in povezovanja v sistem sovlaganja.
Res je, da so se temelji srednjeročnega plana občine oblikovali v precej drugačnih razmerah, kot so danes. Spremembe, ki so vplivale na pogoje gospodarjenja, pa so tako zunanjega kot tudi notranjega izvora in po-
mena. V Konjicah lahko rečejo, da so dosegli sorazmerno dobre rezultate. Vendar pa zavoljo spleta okoliščin in njih dolgoročne narave nekateri cilji, zapisani v planu, ne bodo doseženi.
Na prvo mesto bi lahko postavili premajhno povezanost gospodarstva na dohodkovnih temeljih. Prav tako pomembno je dejstvo, da je v tem srednjeročnem obdobju stopnja rasti produktivnosti in ekonomičnosti poslovanja sorazmerno nizka. Potlej so tu še kadrovske težave, ki so med drugim tudi posledica nedoslednega uresničevanja dogovorjene kadrovske politike. Zavoljo tega je v konjiški občini kvalifikacijska struktura zaposlenih slaba. Še vedno sta slabo
razvita komunala in urbanizem, prav tako so slabo razvite terciarne dejavnosti.
Neizpolnjene naloge bodo seveda morale priti v naslednji srednjeročni program, kar hkrati pomeni, da bodo nekoliko omejevale bodoči razvoj. Vsekakor pa bo načrt razvoja 1981-1985 moral poudariti kvaliteto gospodarjenja.
Izvajanje letošnje resolucije družbenega plaha razvoja konjiške občine je bilo pred kratkim zadovoljivo ocenjeno. Velja pa omeniti, da dogovarjanje in sporazumevanje tudi letos še ne dajeta pričakovanih rezultatov, prepočasi se uresničujejo samoupravni sporazumi in družbeni dogovori, premajhna pa je tu-
Skupščina občine Slovenske Konjice in družbenopolitične organizacije
čestitajo za dan republike vsem delovnim ljudem in občanom
di skrb za razvoj manj razvitih
fihrP^i * — /-»Tir-r-vrv-« ■»or\ctC»1iV» nrP-
delov občine.
Če torej govorimo o uspešnem izvajanju srednjeročnega programa za letošnje leto, potlej to pomeni, da bodo delovni ljudje konjiške občine letos dosegli 12-odstotno rast realnega družbenega proizvoda celotnega gospodarstva, da se bo industrijska proizvodnja povečala za 14 odstotkov, kmetijska pa za šest odstotkov. Število zaposlenih se bo povečalo za pet odstotkov. Planirano stopnjo gospodarske rasti bodo dosegli s 6,9 odstotka večjo produktivnostjo dela. Realni osebni dohodki bi se po načrtih morali letos povečati za štiri odstotke, obseg izvoza blaga pa za 20 odstotkov, kar pomeni, da bi vrednost izvoženega blaga dosegla skoraj 34 milijonov dolarjev.
roir-2 cilji r22vc]a občir.c do leta
1985? Najbrž rasti družbenega proizvoda ne bo moč planirati, potem pa seveda tudi doseči tako visoko kot v tem obdobju. Njegova realna rast se bo verjetno sukala okoli osmih odstotkov. Zaposlovanje naj bi se letno povečevalo od tri do tri in pol odstotka. Na področju investicj bo položaj podoben sedanjemu, primanjkovalo bo torej finančnih sredstev, zategadelj se bodo najbrž odločili za zoženje investicijske fronte in dali prednost tistim naložbam, ki bodo aku-mulativnejše. Glede zunanje trgovine mora biti tudi v prihodnje tako kot je sedaj, kar pomeni, da morajo vse delovne organizacije doseči pozitivno zunanjetrgovinsko bilanco.
Unior Zreče na pragu sedmega desetletja
Široko razprta krila so tudi zanesljiva
Današnje podjetje, če uporabimo to besedo, je ustanovila štajerska železnoindustrijska družba leta 1919. Izdelovali so kmetijsko in gozdarsko orodje. Ta proizvodni program se je z manjšimi spremembami zadržal do leta 1953, ki pomeni prelo-
mnico v nadaljnjem razvoju. Pričeli so s prvimi poskusi utopnega kovanja in z izdelavo prvega ročnega orodja - ključev in klešč. Proizvodni program se je postopno širil do leta 1964, ko so izvedli večjo rekonstrukcijo, s čimer so ustvarili več pogojev za
utopno kovanje. Izdelovanje kladiv, odkovkov, delov za pluge in ročnega orodja se je ohranilo do leta 1968, ko je podjetje zašlo v eno najmočnejših kriz. Toda uspešno so jo premagali, menjali tehnologijo kovanja, mehanske obdelave, orodjarno so opremili
Z modernizacijo proizvodnje so v tovarni lahko zaposlili tudi vec žensk.
z modernimi erozijskimi stroji, zgradili so avtomatsko kalilnico in galvano. Uvedli so novo tehnologijo in hkrati prevzgojili celoten kolektiv. Zagnanost pri delu jim je omogočila, da so oktobra leta 1971 pognali stroje v novi tovarni ročnega orodja. V njej se je dokončno uveljavila njihova tehnologija obdelave ročnega orodja, obseg proizvodnje pa se je bistveno povečal. V naslednjih letih so proizvodnjo in tehnologijo nenehno modernizirali in na tržišču si je Unior pridobil izreden ugled.
Pester proizvodni program
Današnji proizvodni program obsega najrazličnejše ročno orodje, kot so razne vrste ključev, klešč, kladiv, izvijačev, različni pribor in specialno orodje za opremo vozil in servisov. Obsega tudi komplete, kot so različne vrste kaset, vozičkov, omar za opremo servisnih, remontnih delavnic in gradbišč. Ponujajo tudi širok izbor kompletov za dodatno opremo vozil.
Poleg tega, da oskrbujejo domače tržišče, prodajajo svoje orodje tudi v več kot 60 drugih držav. Že prihodnje leto bodo iz povečane proizvodnje izvozili več kot 50 odstotkov orodja.
S toplo in hladno kovanimi odkovki kot so ojnice, odmične gredi, zobniki, ročice itd. oskrbuje Unior motorno, traktorsko in drugo industrijo v Jugoslaviji pa tudi ugledne kupce v Evropi. Tudi v proizvodnji delov za motorno, elektro in drugo industrijo izvažajo najrazličnejše dele.
in sicer sintrane dele. Njihova prednost je velika natančnost, deli so sorazmerno poceni in pogosto nenadofnestljivi.
Leta 1978 se je v DO Unior vključila tovarna kovinskih izdelkov in livarna Vitanje, ki izdeluje odlitke v manjših serijah. Načrtujejo pa večjo rekonstrukcijo, tako da bodo lahko pokrivali vedno večje potrebe tržišča. .Pa še nekaj proizvajajo v Unio-
Zaradi nerazvitega južnega Pc horja, ki ponuja izredne možne sti za letni in zimski turizem, s je Unior registriral tudi za tur stično dejavnost. Že kar na z; četku so dosegli lep uspeh z de graditvijo lastnega hotela Dc brava v Zrečah. Dograjujejo p tudi hotel na Rogli, skupaj kompleksom smučarskih vlečnic
Kmalu še več »zraka«
Prostor, kjer delajo zdaj, je po intenzivnem razvoju v zadnjih letih postal pretesen za nadaljnje širjenje delovne organizacije. Zato so poiskali novo lokacijo, ki jo v Žrečah imenujejo nova industrijska cona. Tam so že zgradili novo orodjarno II, ki bo osnova za sedanje in prihodnje proizvodne programe, predvsem v razvoju hladnega kovanja, sin-tra in proizvodnje specialnih namenskih strojev za serijsko proizvodnjo. V novi industrijski coni načrtujejo nadaljnjo razširitev podjetja, v kratkem pa bo zgrajen novi obrat sintra.
Novi tovarni v Vitanju in Lenartu in še nekaj načrtovanih novih tovarn, predvsem pa pove-
čanja proizvodnje orodja v Zrečah - vse to je zahtevalo gradnjo centralnega visoko regalnega skladišča. Tam bodo uskladišče- * vali, kompletirali in odpremljali orodje iz tovarna v Zrečah in drugih dislociranih tovarn.
Skrb za delavce
Unior zelo skrbi za delavce, saj želi, da bi se dobro počutili na delovnem mestu in tudi v prostem času. Pred tremi leti so začeli sami vzgajati potrebne kadre. Tako so ob sodelovanju drugih delovnih organizacij v občini ustanovili poklicno kovinarsko šolo z modernimi delavnicami. Letos so dogradili nov objekt, kjer so za delavce uredili garderobe, sanitarije in kopalnice. V tem objektu je tudi obrat družbene prehrane.
Veliko sredstev namenjajo za nakup stanovanj in s posojili pospešujejo individualno gradnjo. Dobro so poskrbeli tudi za oddih zaposlenih. Treba pa bo zgraditi še več objektov družbenega standarda, ki jih že gradijo ali pa jih bodo začeli graditi prihodnje leto.
Delovna organizacija pa s finančno pomočjo pomaga razvijati tudi kraj, saj veliko denarja namenijo za šolstvo, otroško varstvo in komunalno ureditev. Zgradili so hotel in bazen, zdaj pa gradijo športni park v Zrečah in rekreativno turistični center na Rogli. Pri vseh investicijah pa si želijo in potrebujejo tudi širšo družbeno pomoč, saj zgrajene objekte ne bode) koristili le njihovi delavci, ampak vsi občani.
KZ Slovenske Konjice - edina tovrstna organizacija v občini
Steber, ki bo še močnejši
KMETIJSKA ZADRUGA SLOVENSKE KONJICE je delovna organizacija z dvema temeljnima organizacijama in delovno skupnostjo skupnih služb. Je edina kmetijska organizacija v občini. Nastala je leta 1962 z združitvijo manjših kmetijskih zadrug in organizacij, ki so tedaj delovale na območju občine Konjice. Zadruga zaposluje nekaj nad 100 delavcev.
TOZD Lastna proizvodnja gospodari na svojih zemljiščih. Na njih prideluje jabolka in grozdje. Letni poprečni pridelek
jabolk je 1800 ton. Del tega pridelka prodajo v jeseni za ozimnico, večji del pa vskladiščijo v hladilnici v Celju.
V vinogradništvo pridelujejo na 45 ha vinogradov kakovostno grozdje, ki ga predelajo v lastni 60-vagonski vinski kleti. Vino iz lastne proizvodnje in kooperacije donegujejo in stekleničijo v lastni kleti ter prodajajo kot kakovostno vino KONJIČAN in MODRA FRANKINJA.
Temeljna zadružna organizacija združuje delavce in kmete. Delavci delajo v poslovalnicah z
reprodukcijskim materialom, v poslovalnicah z živili ter v pospeševalni službi. TZO ima štiri poslovalnice za preskrbovanje kmetov z reprodukcijskim materialom in štiri z živili. Zaposluje 40 delavcev in ima okrog 600 kmetov - kooperantov. Z delom kmetijske pospeševalne službe in denarjem hranilno kreditne službe je bilo do sedaj preusmerjeno v tržne proizvajalce hrane blizu 300 kmetij.
V sodelovanju s kmeti proizvede KZ Slovenske Konjice letno 1000 ton goveje živine in ne-
Objekt Kmetijske zadruge Slovenske Konjice je zgrajen po montažnem sistemu Ingrad.
kaj nad dva milijona litrov mleka. Kmetje prodajo zadrugi tudi grozdje, ki ga ne porabijo sami. Grozdja je kakih 100 ton letno.
Temeljna zadružna organizacija skrbi za svoj razvoj. Zato že šesto leto organizirajo aktiv mladih zadružnikov, ki je eden najboljših v Sloveniji.
Za povečanje kmetijske proizvodnje namerava zadruga osušiti dolino ob Dravinji. Tu ležijo zadružna zemljišča in zemljišča kmetov-kooperantov. Zemljo bodo začeli osuševati leta 1980. Najprej bodo osušili 350 ha na področju med Konjicami in avtocesto, nato pa še dolino proti Ločam.
Zadruga namerava tudi v pri-' hodnje pridelovati jabolka in grozdje. Na osušenih zemljiščih . pa namerava pridelovati pšenico in koruzo.
ELEKTRO RADIO
Slovenske Konjice
čestita
za dan republike
29. november
vsem
delovnim
ljudem
in občanom
Dvajset let Ingrada Celje
Ponos ob doseženem
Skupščina občine Slovenske Konjice je podelila letds PLAKETO Ingradu — TOZD Gradbena operativa Slovenske Konjice ob 12-letnici delovanja.
Gradbeno industrijsko podjetje Ingrad Celje je nastalo 1. januarja 1959 po združitvi celjskih gradbenih podjetij Beton, Graditelj, Stavbenik, Savinje-grad in Cementnine. Združitev sredstev in kadrov je omogočila prehod na najsodobnejšo tehnologijo gradnje in nagel razvoj, tako da je danes Ingrad sposoben graditi najzahtevnejše objekte visokih in nizkih gradenj.
Novo podjetje je bilo nosilec razvoja in organizator gradbeništva v širšem prostoru. Odločili so se za racionalnejše poslovanje, za sistem industrijske gradnje, izpopolnitev tehnologij in nabavo nove mehanizacije in
uvedbo specialzacije. Trudili so se tudi za večji delovni učinek. Po dvajsetih letih je zaposlenih za tretjino več. Niso le bolje opremljeni, kot gradbinci opravljajo svoje naloge ob pomoči najmodernejše tehnologije, uresnčili so in še uresničujejo zavestno zastavljene cilje, izboljšujejo življenjske in delovne pogoje. Skratka, dosegajo uspehe, na katere so lahko ponosni.
Poglejmo, kaj vse obsega njihov program. Izvajajo vse vrste visokih in nizkih gradenj ter zaključna gradbeno-obrtna in instalacijska dela. Proizvajajo izdelke in polizdelke iz betona, kot so zidaki, cevi, plošče, inas okna,
robniki in podobno. Projektirajo in pripravljajo tehnično dokumentacijo za izvajanje investicijskih objektov ter organizirajo in opravljajo inženiring. Projektantom in investitorjem nudijo montažni sistem, ki jim omogoča hitrejšo, cenejšo,in kakovostnejšo gradnjo za široko potrošnjo.
V delovno organizacijo Ingrad je združenih 12 temeljnih organizacij združenega dela, zato imajo res pestro ponudbo in investitorjem vselej nudijo najsodobnejše rešitve in kakovost. Stanovanjske gradnje predstavljajo nad polovico vrednosti vse proizvodnje in njihova letna zmogljivost že dosega 1200 stanovanj. Pri gradnji industrijskih in drugih objektov visoke grad-nje so razvili samosvoj »odprt« montažni sistem, uporaben za industrijske objekte in podobno. »Odprt« montažni sistem omogoča konstruktivne zasnove in ohranja polno svobodo oblikovanja. Posebej velja omeniti tudi gradnjo mostov, kjer so dosegli letno zmogljivost prek 3000 tekočih metrov.
Kaj je Ingrad zgradil v Slovenskih Konjicah? Industrijske objekte, stanovanja, poslovne stavbe in šole.	Sicer
pa je Ingrad prejel že vrsto visokih družbenih priznanj. Najvišje med njimi je vsekakor red dela z zlatim vencem.
Nazadnje velja, posebej poudariti, da v Ingradu zelo skrbijo za boljši družbeni standard zaposlenih, saj ne pozabljajo na stanovanja, veliko dajejo za izobraževanje in rekreacijo članov kolektiva, skrbijo za zdravje itd.
LIP »Konjice« pred tridesetletnico uspešnega dela
Jubilej kot spodbuda
Organizacija združenega dela LIP »KONJICE« Slovenske Konjice povezuje osem temeljnih organizacij združenega dela, ki so vse na območju občin Slovenske Konjice in Slov. Bistrica.
Ukvarjajo se z industrijsko predelavo lesa v najrazličnejše izdelke, od proizvodnje žaganega lesa do izdelave visokokakovostnih proizvodov iz masivnega lesa, ki jih pretežno izvažajo na zahtevno zahodno tržišče.
Temeljne organizacije so v večini primerov dislocirane proizvodne enote ,z zaključenim proizvodnim procesom. In sicer: TOZD Tovarna pohištva v Slovenskih Konjicah,
TOZD Tovarna stavbnega pohištva v Slovenskih Konjicah, TOZD ŽAGA v Slovenskih Konjicah,
TOZD Tovarna polizdelkov v Slovenski Bistrici,
TOZD Tovarna oken v Oplotnici,
TOZD Tovarna otroškega pohištva v Poljčanah,
TOZD Tovarna omarastega pohištva v Vitanju,
TOZD Tovarna vezanih oken v Spodnji Polskavi in Delovna skupnost skupnih strokovnih služb v Slov. Konjicah.
Gospodarjenje v prvih devetih mesecih letos je bilo uspešno saj
so v primerjavi z lanskim enakim obdobjem dosegli za 39,1% višjo akumulativnost. V tem obdobju so izvozili za 83,255.488 dinarjev izdelkov. Vse druge izdelke pa so prodali na domačem tržišču.
Količinsko so planske naloge v tem obdobju presegli in dani so vsi pogoji, da bo končni rezultat njihovega dela v letošnjem letu dosti boljši kot je bil lansko leto.
Delovna organizacija bo v prihodnjem letu slavila tridesetletnico obstoja. To bo primerna priložnost, da bedo pregledali sadove dela v minulem obdobju ter potrdili program nadaljnjega razvoja.
Po programih pohištva iz masivnega lesa v,naravni barvi so znani po vsem svetu.
Kolektiv je tudi na drugih področjih zelo prizadeven. V okviru temeljnih organizacij imajo zelo razvito družbenopolitično delo, kar se odraža v številnih organizacijah in društvih. Za kulturnoprosvetno- dejavnost skrbijo trije pevski zbori, folklorno društvo, instrumentalni ansambel in drugi.
Samoupravno so se v letošnjem letu reorganizirali. Iz največje TOZD v Slovenskih Konjicah* so nastale tri, od katerih ima vsaka svoj zaokrožen proizvodni proces.
Veliko pozornost posvečajo družbenemu standardu. V vseh TOZD imajo lastno družbeno prehrano, kjer delavci prejemajo tople obroke pa tudi kosila. Za oddih in rekreacijo imajo na Pohorju (Rogla) štiri počitniške hišice z 20 ležišči ter v Piranu počitniški dom s 25 ležišči. Poleg tega pa so nabavili še štiri avtomobilske prikolice za letovanje v drugih krajih.
Comet iz Zreč je že posta! pojem prodornosti in kvalitete
Hiter vzpon se nadaljuje
Ko je zreški Comet lani praznoval dvajsetletnico obstoja in delovanja, je bilo moč slišati, da ima ta delovna organizacija kar pravšnje ime - Comet, ki ponazarja hiter vzpon v sam vrh slovenskega gospodarstva. Leta 1958 je devet delavcev ustanovilo današnji Comet, ki so v sodelovanju z mariborsko tovarno Swaty organizirali proizvodnjo brusov na podlagi magnežitnega veziva.
Dobrih sedem let je Comet začel predelovati nekovinske rudnine, pri čemer so bili zelo uspešni pri predelavi in oplemenitenju dolomita za steklarsko industrijo. Število delavcev se je povečalo na petdeset, ki so že bolj ali manj spoznali, da mag-nezitno vezivo že omejuje obseg ter prodajo kakšnih tisoč ton brusov.
Pojavil se je nov proizvod -brusi v bakelitnem vezivu. To je bila tedaj daljnosežna, predvsem pa tudi pravilna odločitev. Za novo proizvodnjo so leta 1974 zgradili novo proizvodno halo, ob njej pa tudi novo poslovno zgradbo. Lani, ob jubileju, pa so odprli tudi 5400 kvadratnih metrov veliko skladiščno-proizvo-dno halo.
Comet ima danes štiri temeljne organizacije združenega dela: Coflex, Comag, Conek in opekarna Loče, razvojna dejavnost pa je na ravni delovne organizacije.
Najmočnejša temeljna organizacija je Coflex, ki se ukvarja s proizvodnjo visokoturažnih armiranih brusov v bakelitnem vezivu. V tem tozdu dela 180 de-
lavcev, ki bodo letos izdelali približno 2500 ton brusov. Comet ni doslej kupil niti ene licence, uspelo pa mu je postaviti tovarno na Malti, kjer je že stekla poskusna proizvodnja brusov, v tamkajšnji tovarni pa je zaposlenih trideset delavcev.
Umetne bruse v magnezitnem vezivu izdelujejo delavci tozd Comag. Letos bodo poslali na trg približno tisoč ton nizkotu-ražnih brusov v magnezitnem in smolnem vezivu. Trenutno se ukvarjajo s projektom, ki naj bi Cometu omogočil proizvodnjo »polimih brusov« in »fiber-di-skov«. V tozd Conek teče proizvodnja dolomitne moke za steklo in pridobivanje surovin za bruse. Letos bodo izdelali približno 27.000 ton teh materialov.
Najmlajši tozd Corheta pa je opekarna Loče, kjer se ukvarjajo s novim projektom oziroma proizvodom - izsekano in impregnirano stekleno tkanino. Comet močno potrebuje takšno tkanino, sedaj jo uvaža, že drugo leto pa naj bi iz Loč prišlo okoli 400 tisoč kvadratnih metrov te tkanine. Uvoz steklenih armatur predstavlja v Cometu kar 60% celotnega uvoza.
Velik del proizvodnega procesa se odvija na doma narejenih ali prirejenih hidravličnih stiskalnicah.
industrija stikalne opreme
Temeljna organizacija, n. sol. o.
N
emond
Ljubljana
proizvodnja elektro energetskih
naprav
1.	razdelilne in napajalne transformatorske postaje do napetosti 110 kV raznih moči
2.	razdelilne energetske naprave nizke napetosti
3.	komandne in tehnološke naprave
4.	naprave za razdelitev električne energije za potrebe montažnih delovnih organizacij
5.	sklopi in naprave individualnih konstrukcij
6.	elementi pogonov in pogoni za aparate v postrojih
7.	strojne konstrukcije po individualnih izvedbah
8.	opravljanje montažnih dejavnosti za dobavljene objekte, servisiranje dobavljenih objektov.
ČESTITAMO K DNEVU
REPUBLIKE 29.
NOVEMBRU IN SE
PRIPOROČAMO Z NAŠIM
PROIZVODNIM
PROGRAMOM
AGROSERVIS p.0.
Maribor, Tržaška c. 38
-	popravljamo in vzdržujemo cestna motorna vozila
-	izdelujemo opremo za kmetijsko in predelovalno industrijo
-	opravljamo tehnične preglede motornih in priklopnih vozil
-	podaljšujemo registracijo vseh motornih in priklopnih vozil
-	inkaso in sklepanje zavarovanj za vse vrste cestnih motornih vozil
-	inkaso in sklepanje pogodb za nezgodno zavarovanje potnikov in voznika v vozilu
-	opravljamo kasko zavarovanje
-	izstavljamo zelene karte na podlagi predhodnega zavarovanja voznikove odgovornosti
-	skladiščenje in parkiranje poškodovanih vozil
Vsem delovnim ljudem čestitamo za praznik republike 29. november
splošno gradbeno podjetje
konstruktor
n.sol.o.,maribor
s svojimi TOZD
TOZD GRADBENIŠTVO n.sol.o. MARIBOR
TOZD GRADBENIŠTVO POMURJE n.sol.o. MURSKA
SOBOTA
TOZD GRADBENIŠTVO GRANIT n.sol.o.
SLOVENSKA BISTRICA
TOZD GRADBENIK n.sol.o. LENDAVA
TOZD OPEKARNA n.sol.o. Lendava - DOLGA VAS
TOZD OPEKARNA n.sol.o. PUCONCI
TOZD GRADBENA OBRT - OBNOVA n.sol.o.
MARIBOR
TOZD MIZARSTVO n.sol.o. MARIBOR TOZD GRADIVO n.sol.o. MARIBOR TOZD KOVINAR n.sol.o. MARIBOR TOZD PTB - KOMUNAPROJEKT n.sol.o. MARIBOR Gradimo vse vrste objektov doma in v tujini, izvajamo inženiring industrijskih dvoran in upravnih poslopij, vključeni smo v družbeno usmerjeno stanovanjsko gradnjo, projektiramo industrijske, upravne in stanovanjske objekte; v specializiranih temeljnih organizacijah pa proizvajamo peske, opeko, gradbene polizdelke ter kovinske in mizarske izdelke.
KOMUNALNO PODJETJE PTUJ
TOZD avtopark
TOZD nizke gradnje in hidrogradnje TOZD vodovod in kanalizacije TOZD komunalni servisi
in delovna skupnost skupnih služb
Opravljamo dejavnost s področja
-	tovornih prevozov
-	prevozov potnikov - turistične usl',1
-	gradnjo objektov in naprav na podi nizkogradenj, hidrogradenj in zun.
Za praznik republike 29. november čestitamo vsem delovnim ljudem
S lesziiziai
TEMEUNA ORGANIZACIJA ZDRUŽENEGA DELA
TOVARNA POHIŠTVA
Gozdno gospodarstvo Maribor, n. soL n.
MARIBOR. TVRŠEVA UL. 15
TEKOL - delovna organizacija za tehnično zaščito dela
Maribor, Ulica pohorskega bataljona 14
i^vajca.
-	protikorozijsko zaščito vseh železnih konstrukcij, plovnih objektov, hidroenergetskih objektov, itd.
-	plastifikacijo, metaiizacijo
-	hidroizolacijo streh
-	zaščito betona in betonskih konstrukcij
Dela izvajamo doma in v tujini
Vsem delovnim ljudem čestitamo ob ! 29. novembru - Dnevu republike
MIZARSTVO BO
LJUTOMER, GLAVNI TRG 11 a
Smo proizvajalec modernega in kakovostnega pohištva. Z našim proizvodnim programom si lahko opremite celotno stanovanje, saj vam iz našega bogatega izbora lahko ponudimo omarice za čevlje, predsobe, jedilnice, dnevne sobe, spalnice in otroške sobe.
Pridite, obiščite nas, komercialna služba vam dnevno nudi vse informacije, ki jih boste želeli pri opremljanju z našimi izdelki.
Za obisk se priporočamo!
Vsem delovnim ljudem čestitamo za praznik republike 29. november!
Kolektiv Mizarstva
DELOVNA ORGANIZACIJA GOZDNO GOSPODARSTVO MARIBOR Tyrševa ul. 15 preko temeljnih organizacij združenega dela:
RUŠE
LOVRENC NA POHORJU
PODVELKA
OPLOTNICA
ORMOŽ
CMS LIMBUŠ
TRGOVINA LIMBUŠ
ZA GRADNJE IN MEHANIZACIJO
in temeljnih organizacij kooperantov:
OŽBALT OB DRAVI LOVRENC NA POHORJU SLOVENSKA BISTRICA MARIBOR PTUJ
gospodari z družbenimi gozdovi in gozdovi v državni lastnini, samostojno gradi gozdne komunikacije in gozdarske stavbe, goji divjad ter organizira lovski, ribolovni letni in zimski turizem.
TERMIKA, TOZD Proizvodnja Škofja Loka, Trata 32, kupi POČITNIŠKI DOM z zmogljivostjo 30 do 40 ležišč, možnostjo lastnega kuhanja in s primernim funkcionalnim zemljiščem. Dom mora biti blizu plaže, v severnem delu Jadrana (Kvarner, Istra).
Ponudbe z opisom in ceno pošljite na gornji naslov.
ODPRT NOV HOTEL »DOBRNA«
V ZDRAVILIŠČU DOBRNA
V Dobrni so 23. 11. odprli nov sodoben zdraviliško hotelski objekt, ki pomeni kakovostno pridobitev ne samo za njihov kolektiv, ampak tudi za celotno zdraviliško turistično ponudbo v Jugoslaviji. Objekt ima poleg sodobnega hotelskega dela zgrajen celoten zdraviliški kompleks z velikim bazenom, blatne kopeli, balneo gimnastike, termoterapije, elektroterapije, specktrote-rapije itd. Poleg tega je zgrajen tudi rekreativni del s trim kabinetom, štiristeznim avtomatskim kegljiščem, savno itd.
Vsekakor je to vabljiv objekt, ki bo odprt vse leto.
24. novembra 1979
DE
MELAMIN KOČEVJE
Petindvajsetletni jj jubilej
Tudi MELAMIN KOČEVJE lahko uvrstimo med podjetje, ki smo jih ustanovili po vojni, brez tradicije, zato so morali njihovi delovni kolektivi toliko bolj prizadevno iskati prostor pod soncem in si ustvariti delovne pogoje ter širiti proizvodnjo.
Obdobje od ustanovitve, 14. septembra 1954 pa do leta 1964 velja za obdobje poizkusnega obratovanja, od tedaj naprej pa podjetje MELAMIN Kemična tovarna Kočevje redno obratuje.
Na začetku so imeli precej itežav, delovni pogoji niso bili zavidljivi, laboratoriji zasilni itd. Toda leta 1960 odobreni krediti so namenili gradnji tovarne dekorativnih laminatov in melamina, konec leta 1962 pa so dogradili obrat za proizvodnjo melamin plošč, Tnedtem ko so diciandia-mid začeli industrijsko izdelovati v novembru naslednjega leta.
Zaradi pomanjkanja sredstev so že v projektni fazi predvideli izgradnjo obrata Melapan v dveh fazah. Kmalu po začetku redne proizvodnje, pa je potrebno uskladiti zmogljivosti impregnacije z zmogljivostmi stiskalnice. Povečati so morali zmogljivost obrata sintetičnih smol in jih uskladiti z naraščajočimi potrebami po smolah v impregnaciji in butiliranih smolah. Zgradili so obrat sintetičnih smol in izpopolnili tehnologijo. Hkrati so pridobili prostor, ki sta ga prej zavzemala oba reaktorja. Vlaganje v ta obrat je bilo končano 1968. leta in je bilo v primerjavi s prejšnjimi vlaganji minimalno, proizvodnja pa se je precej povečala.
V obdobju od 1970 do 1974 so zgradili obrat za oplemenitenje iveric, ki ga danes sestavljata enota za proizvodnjo melaminskih dekorativnih folij za oplemenitenje iveric in enota za taktno stiskanje oplemenitenih iveric. Od leta 1975. do danes je prioritetna investicija v republiškem srednjeročnem planu 220 milijonov dinarjev, ki so jih namenili gradnji obrata amino plastike.
Kratek pregled razvoja in rasti MELAMINA nam odkrivajo, da je delovni kolektiv kljub skromnim začetnim pogojem razvil svojo delovno organizacijo v tovarno širokih zmogljivosti ;in lepih uspehov. Prav to pa ;je poroštvo, da bo tudi v prihodnje zavzeto opravljal naloge, ki so pred njimi. K jubileju in uspehom čestitamo.
oad

DELOVNA ORGANIZACIJA SLOVENI J ALES-TRGOVI NA
DO Slovenijales-trgovina je sestavni del poslovnega sistema SOZD Slovenijales, ki združuje poleg nje še 23 proizvodnih delovnih organizacij lesnopredelovalne, pohištvene in kovinske stroke na območju Jugoslavije.
Poslovni predmet DO Slovenijales-trgovina vključuje prodajo in nakup blaga na notranjem trgu, izvozno in uvozno dejavnost, gozdarsko in montažno proizvodnjo v tujini ter inženiring storitve na domačem in svetovnem trgu. Asortiment blaga sestavljajo gozdni proizvodi, lesni polfinalni izdelki, kemične surovine in proizvodi, celuloza in papir, stanovanjska oprema, oprema šol, vzgojnovarstvenih ustanov, poslovnih prostorov, hotelov, restavracij in bolnišnic, stroji in strojna oprema za sodobne industrijske obrate ter repro-materiali za lesno industrijo.
DO Slovenijales-trgovina sestavlja 7 TOZD, ki so organizacijsko samostojne in ekonomsko zaokrožene celote:
Slovenijales - TOZD Izvoz polfinalnih izdelkov
Slovenijales - TOZD Izvoz finalnih izdelkov
Slovenijales - TOZD Proles, uvoz, izvoz, zastopstva in kon-
signacije
Slovenijales - TOZD Lesni in gradbeni material Slovenijales - TOZD Stanovanjska oprema Slovenijales - TOZD Inženiring in oprema Slovenijales - TOZD Troples
DO Slovenijales-trgovina se vključuje v tržni prostor s široko razvejano mrežo poslovnih enot (trgovine in predstavništva) v Jugoslaviji in v svetu. Vloga DO Slovenijales-trgovina ni samo zadovoljevanje individualnega kupca, temveč se delovna organizacija vse bolj vključuje v gospodarske tokove kot organizator plasmaja blaga vseh jugoslovanskih proizvajalcev in ponudnik strojne opreme za lesno, papirno in kemijsko-predelovalno industrijo. S prodajami inženiring storitev pri opremljanju objektov in preskrbo lesne industrije z repromateriali in strojnimi napravami iz uvoza in domače proizvodnje, je delovna organizacija Slovenijales-trgovina postala kompleksni ponudnik — to pa je tudi njen končni cilj in namen.
JEKLO
TEHNA
EXPORT-IMPORT
trgovsko m proizvodno podjetje MARIBOR, n. sol. o.
62000 MARIBOR, Partizanska c. 34
s temeljnimi organizacijami združenega dela
-	VELEPRODAJA MARIBOR
-	TRANSOM MARIBOR-RAZVANJE
-	TRGOVINA SISAK
-	MERKUR MARIBOR
-	OBALA IZOLA
-	ELEKTRO MARIBOR
-	DELOVNA SKUPNOST SKUPNIH SLUŽB
čestita bralcem in poslovnim partnerjem za DAN REPUBLIKE 29. NOVEMBER
' JLi Jui
Še več svetlobnih teles za tujino
Verjetno bi težko našli industrijsko proizvodnjo pri nas, ki se je v svoji sicer kratki zgodovini in podobnih okoliščinah še bolj naprezala, odpovedovala pri osebnih dohodkih ter vztrajala v nevzdržnih proizvodnih razmerah kot majhna Iskrina tovarna Žarnice s sedanjim sedežem v ljubljanskih Stegnah. Te dni praznuje 25-letnico obstoja, četrto obletnico, odkar se je preselila iz nekdanjih delavnic za cementne izdelke v nove tovarniške prostore in uspešen zaključek" investicijskih del pri novi avtomatični liniji za proizvodnjo pomožnih žarnic.
Petindvajsetletno zgodovino lahko razdelimo na štiri značilna obdobja. Začetek obrata leta 1945 sodi še v okvir takratnega Inštituta za elektrozveze IEV, ki je za jugoslovanske potrebe razvijal elektronske elemente in naprave za brezžične zveze. Že skraja se je tako porodila tudi zamisel, da bi doma izdelovali vakuumske elemente. Proizvodnjo so kmalu organizirali ob ugodnem nakupu opreme pri neki italijanski tvrdki. Sledila je še zasilna preureditev proizvodnih prostorov v ljubljanski Kotnikovi ulici — in proizvodnja je stekla.
Začetek je bil zelo težak, kajti delavci so se morali priučiti na novo tehnologijo, ki ni bila preprosta. Skraja je obrat izdeloval samo miniaturne žarnice za kolesa in ročne svetilke. Zaradi ročnega dela je bila kakovost izdelkov povsem odvisna od sposobnosti in prizadevanj delavcev in ker vaja dela mojstra, so se kmalu usposobili v prave strokovnjake v tej tehnologiji.
Za miniaturnimi žarnicami se je obrat lotil proizvodnje velikih žarnic s podstavkom, s tem pa se je odprla tudi možnost za proizvodnjo avtomobilskih žarnic. V tem obdobju so sami razvijali in izdelovali v manjših količinah fotocelice, GM števce in prenapetostne odvodnike, kajti zanimanje za te izdelke na tr-žišču-je bilo sila veliko.
Začetek drugega obdobja med leti 1959 in 1969 označuje nagb rast domače proizvodnje avtomobilov in nasploh povečanega avtomobilskega prometa. Tako je vedno večje povpraševanje po žarnicah na tržišču potrdilo osnovni program, ki je po-
stal dominantna proizvodnja tja v današnje dni. Za razširitev obrata so leta 1960 dogradili prostore v drugem nadstropju, nekoliko kasneje tudi prostore za skladišča, mehanično delavnico in pisarne. Obenem so dokupili nekaj opreme, delno pa so jo izdelali kar sami. Čeprav se je takratna tehnologija v svetu že razvila po načelu linijske proizvodnje, obratu ni uspelo zbrati dovolj sredstev za nakup celotne linije. Kupovali so le posamezne stroje in jih šele mnogo kasneje kom-pletirali. Obrat je povečal proizvodne zmogljivosti in si z dobro kakovostjo in s sorazmerno nizkimi cenami utrdil položaj na tržišču. Žarnice Elvelux so postale pojem zanesljive kakovosti. Le-to so obdržali vsa leta z izredno strogo večkratno kontrolo, Ki je še danes osnova celotni proizvodnji. Poleg prehajanja na vedno nove vrste avtomobilskih in drugih žarnic je obrat začel še s proizvodnjo tlivk, korenskih stabilizatork in močno povečal obseg proizvodnje prenapetost-nih odvodnikov, ki so v rabi v te-
lefoniji. Iz tega pbdobja je znana tudi nenadna kriza, ki jo je povzročilo pomanjkanje surovin iz uvoza. Morali so odpustiti veliko delavcev, proizvodnja in produktivnost pa sta zaostali v poprečju za 20 odstotkov.
Tretje obdobje sega v čas od 1969. leta do 1974. Zanj je značilna investicijska rast, tedaj že tovarne in povezovanje s tujimi industrijami. V letu 1968 je bil pripravljen prvi celovit investicijski elaborat za preselitev v nove tovarniške prostore, ki pa je zavoljo pomanjkanja sredstev ostal neuresničen še nadaljnjih pet let.
V 1971. letu je tovarna prvič uspela kupiti celotno linijo za proizvodnjo avtomobilskih asimetričnih žarnic. Že naslednje leto je tovarna lahko prodajala tržne presežke v tujino. Od tega leta dalje izvaža asimetrične žarnice v NDR v približni vrednosti 400 tisoč dolarjev na leto. Koliko pomeni uvedba avtomatiziranega postopka, dokazuje podatek, da je tovarna izdelala z enakim številom zaposlenih kar 3,5-krat več različnih vrst žarnic.
Po večletnih prošnjah, dokazovanjih in iskanju finančnih sredstev so v septembru leta 1973. na Iskrinem kompleksu v Stegnah zasadili prvo lopato za nove tovarniške rpstore. Čeprav se je gradnja precej zakasnila, se je kolektiv 1975. leta dokončno preselil v nove prostore, s tem pa je bilo zadoščeno tudi zahtevam sanitarne inšpekcije, ki je že zdavnaj prepovedala proizvodnjo v starih prostonh v Kotnikovi ulici, kjer so nekoč izdelovali cementne izdelke. Nekaj prej se je kolektiv samoupravno odločil tudi za vključitev v organizacijo panoge industrije avtoelektrike. S tem se je celotna panoga av-toeleketričnih izdelkov združila v Iskrini industriji s sedežem v Novi Gorici, medtem ko je tovarna Žarnice postala samostojna temeljna organizacija. Mimo tega se je nova temeljna organizacija odločila za pristop v skupnost jugoslovanskih delovnih organizacij za proizvodnjo in promet električnih svetlobnih virov in podpisala tudi samoupravni sporazum.
Četrto obdobje od preselitve v nove prostore sega v današnje dni. V tem času je značilna vsakoletna rast proizvodnje za približno 20 odstotkov, pri čemer se je število zaposlenih le nekaj povečalo. Še leta 1970 je tovarna izdelala skupno pet milijonov kosov, letos pa jih bo že približno 16 milijonov in ustvarila celotnega prihodka 135 milijonov dinarjev. Sedanji program obsega tudi haiogenske žarnice, ki so rezultat skupnega dela razvojnih strokovnjakov Iskre in Inštituta za elektroniko in vakuumsko tehniko v Ljubljani.
Zaradi velikega deleža surovin iz uvoza oziroma negativne devizne bilance tovarna precej izvaža. Letos bo poslala na tuje že približno polovico vse proizvodnje. Kupci so seveda avtomobilske tovarne — Peugeot in Citroen iz Francije, Volksvvagen iz ZRN in podjetje Narva iz NDR. Podobno je tudi z domačimi kupci. Temeljna organizacija zalaga z avtomobilskimi žarnicami celotno jugoslovansko avtomobilsko industrijo in trgovine z av-
tomobilskimi rezervnimi deli. Vsa proizvodnja je vedno že vnaprej prodana — prodali bi tudi več, če bi imeli na voljo ustrezne dodatne proizvodne zmogljivosti. To pa je tudi glavni problem, ki ga bodo reševali v novem srednjeročnem obdobju. Tovarna je občutno premajhna, saj pride na zaposlenega komaj šest kvadratnih metrov delovne površine. Zelo razvejana proizvodnja žarnic terja veiikoserij-sko proizvodnjo na popolnoma avtomatiziranih linijah. Teh pa ni mogdče organizirati pri tako utesnjeni proizvodnji.
Letošnje jubilejno leto je pomembno, ker skuša temeljna organizacija z različnimi ukrepi organizacijske in tehnične narave pospešiti proizvodnjo. Ta naj bi slonela predvsem na višji kakovosti izdelkov in manjših stroških. Upoštevati je namreč treba, da je akumulacija v tej proizvodnji zelo skromna, kar je tudi razumljivo, saj gre za sorazmerno majhen delež dela in pretežno uvožene surovine. Žarnice si prizadevajo dvigniti ekonomičnost na indeks 106, produktivnost na 105 in akumulacijo po večati za 5 odstotkov. Izbira žarnic bo poslej še bolj usmerjena na tuje, vendar tovarna ne bc zanemarjala domačih potreb.
Popraviti pa bodo morali tud' osebne dohodke, saj so v primerjavi z razmerami v občini za 20 odstotkov nižji. Posledica tega je visoka fluktuacija, ki jo še povečuje dejstvo, da je 40 odstotkov delavcev prišlo iz drugih republik. Ti delavci skoraj brez izjeme povezujejo delo z ureditvijo stanovanjskega problema, sicer se selijo iz delovne organizacije v delovno organizacijo.
Na splošno pa kadrovski sestav ustreza. Specifičnost proizvodnje zahteva pri strokovnjakih dodatno znanje, ki si ga je mogoče pridobiti samo z lastnim študijem. Vendar je tovarna že zgodaj začela spodbujati študij in izdatno podprla tudi inovacijsko dejavnost.
Kolektiv se tako ob jubileju sooča z novimi nalogami, vendar jih bo, sodeč po izkušnjah iz preteklosti, izpolnil, saj je vajen trdega in vztrajnega dela ter odpovedovanj.
E. P.
Ljubljanska banka, splošna banka Celje, ekspozitura Slovenske Konjice?
»Varčujte pri nas!«
•\ ’
»Kostroj« Slovenske Konjice se predstavlja
Uspešni na vseh celinah
LB - Splošna banka v Celju pokriva področje šestih občin, v katerih ima svoje enote: ekspoziture in agencije. Leta 1962 so odprli ekspozituro v Slovenskih Konjicah, ki opravlja vse aktivne in pasivne posle občanov. V Vitanju so leta 1976 odprli agencijo, aprila prihodnje leto pa bo začela delati nova agencija v novem poslovnem centru v Konjicah. Servis za občane se bo s tem izboljšal in povečal. Sicer pa zdaj lahko občan opravi vse svoje posle v ekspozituri v Konjicah oziroma agenciji v Vitanju.
pa banka v skladu s svojo poslovno politiko posredno vrača občanu s kreditiranjem gospodarstva in infrastrukture, vodovoda, cest ipd.
Vsega skupaj ima banka 15.057 partij (varčevalcev), 296 tekočih računov, 827 odprtih računov, 2034 deviznih varčevalcev. Vse organizacije združenega dela izplačujejo osebne dohodke svojim delavcem prek banke, bodisi na tekoče račune (238)- ali na hranilne knjižice (7846). Vsekakor je to zelo pozitivno delovanje banke, ki omo-
Celjska temeljna banka posebno posvetila delu z mladino. Vsak novorojenček dobi ob rojstvu knjižico z začetno vlogo 50 dinarjev in to jle že posebna spodbuda za nadaljnje varčevanje. Letos so pričeli z akcijami med cicibani v vzgojnovarstvenib zavodih, kjer si prizadevajo predvsem navajati otroke k varčevanju. Takšnih skupin med cicibani, ki varčujejo, imajo v Slovenskih Konjicah 6 in 2 skupini v Žrečah. Zelo lepe uspehe dosega banka Celje pri pionirskih hranilnicah-, saj ima organiziranih
/O ljubljanska banka
Splošna banka Celje
Naj ponazorimo poslovanje z nekaterimi številkami. Podatki so sveži - od 30. septembra letos:
V LB, Splošna banka Celje je skupaj zbranih 2.439,000.000 dinarjev, od tega v ekspozituri Slovenske Konjice 156,000.000 dinarjev. Ob tem so dali prebivalcem kredite v višini 1.390,000.000 din, v splošni banki Celje in 79,700.000 dinarjev v ekspozituri v Konjicah. To oomeni, da banka od skupno zbranih sredstev prebivalstva vrne neposredno občanom v Dbliki kreditov kar 51 odstotkov vseh sredstev. Preostala sredstva
goča boljše poslovanje, hitrejše pretakanje denarja ipd.
Naj naštejemo še tiste aktivne posle, ki jih ekspozitura opravlja, agencija pa ne. To so: potrošniški krediti občanov, stanovanjski krediti občanov, dolgoročni in kratkoročni krediti obrtnikom in krediti občanom na podlagi pravilnika o vezavi valut.
Posebna pozornost delu z mladino
V želji, da bi zajeli vse strukture prebivalstva, se je LB -
kar 85 takšnih varčevalnih skupin, v konjiški občini pa je 12 pionirskih Hranilnic. Vsekakor s takšnim načinom dela vzgojno delujejo na najmlajše in jih navajajo na varčevanje, kar se bo v prihodnosti gotovo obojestransko koristno obrestovalo. Organizirali so tudi srednješolsko varčevanje v obliki dveh mladinskih hranilnic. Druga oblika pa je ta, da dobivajo štipendijo na hranilne knjižice.
Skratka: v Ljubljanski banki, Splošni banki Celje, ekspozitura Slovenske Konjice pravijo: Varčujte pri nas!
»KOSTROJ« je po proizvodnji usnjarskih in krznarskih strojev znan po vsem svetu, saj se njegovi stroji vrtijo na vseh celinah.
Je edini proizvajalec te vrste strojev in opreme v Jugoslaviji.
Od leta 1952, ko se je osamosvojil, prej je bil remontna delavnica Tovarne usnja Konus v Slovenskih Konjicah pa do danes, je precej napredoval. Od generalnih remontov in popravil usnjarskih strojev, to so bili začetki dejavnosti, do lastnih konstrukcij strojev in opreme do obsega, ki danes zagotavlja celovito ponudbo opreme za usnjarsko in krznarsko industrijo, je velik korak! Še posebej velja omeniti, da se je in se še danes srečuje na domačem in na tujih tržiščih s konkurenco zahodnih ponudnikov - svetovno znanih proizva-
jalcev te opreme, ki je - mimogrede povedano - v Jugoslaviji na listi liberaliziranega uvoza. V jugoslovanskih usnjarnah in krz-narnah pa je danes prek 60% Kostrojeve opreme.
Doslej je Kostroj v celoti opremil naslednje usnjarne v tujini:
—	eno v Alžiriji
—	tri v Sudanu
—	eno v Jordaniji
—	eno v Indiji
—	v prvi polovici letošnjega leta erto v Somaliji, pred kratkim pa so odpremili opremo za dve usnjarni v ZSSR.
S posameznimi stroji pa se pojavljajo na tržiščih NDR, Češke, Poljske, Madžarske, Romunije, Albanije, ZSSR, Kube, Brazilije, Čila, Grčije, Pakistana, Turčije, Kitajske, Avstrije in drugod. V zadnjih treh letih je Ko-
stroj skoraj polovico celotnega prihodka dosegel s prodajo na tujih tržiščih.
Zaradi močnih nihanj povpraševanja po tej opremi na domačem in na tujih tržiščih pa so v Kostroju razmišljali o proizvodnji, ki je v Jugoslaviji ni. Tako so se odločili, da bodo izdelovali plastično gradbeno pohištvo -okna in vrata. Izdelovati so ga začeli leta 1974.
Z lastnimi sredstvi so zgradili nove proizvodne prostore ter kupili osnovno opremo — 5 ek-struderjev. Opremo za konfek-cioniranje, kot tudi vlečne linije za ekstruderje pa so naredili doma.
Tudi s temi proizvodi se je Kostroj uveljavil na domačem tržišču.
Leta 1974, ko so Kostroj organizirali po novi ustavi, so ustanovili dve temeljni organizaciji in delovno skupnost skupnih služb, in sicer: TOZD Tovarna strojev s 186 zaposlenimi, TOZD Tovarna plastičnih izdelkov s 60 zaposlenimi in delovno skupnost skupnih služb, ki zaposluje 47 delavcev.
Zavedajoč se, da lahko nadaljnje uspešne korake v svojem razvoju doseže le v močnejši asociaciji, se je leta 1978 združil v SOZD ZDRUŽENA PODJETJA STROJEGRADNJE.
Tu želi v naslednjem srednjeročnem obdobju doseči specializacijo proizvodnega programa in zagotoviti skladen razvoj, in s tem tudi socialno varnost zaposlenih.
Dravinjski dom - pomembna trgovska organizacija
Vaše zadovoljstvo je naš uspeh
TOZD »DOM«, TRGOVINA NA DROBNO,'organizirana v marketih, samopostrežnih trgovinah ter drugih prodajalnah v desetih krajih (Slovenske Konjice, Zreče, Loče, Zbelovo, Stranice, Draža vas, Žiče, Jernej, Boharina in Loška gora) nudi pestro izbiro blaga široke potrošnje.
TOZD »VARNOST«, TRGOVINA NA VELIKO, organizirana po poslovnih enotah in predstavništvih (Slovenske Konjice, Celje, Maribor, Velenje, Ljubljana, Beograd, Priština in Varaždin) nudi kompletno izbiro gasilskih, delovnih in zaščitnih
sredstev, opremo iz programa civilne zaščite ter repromateriala za organizirano kooperacijsko proizvodnjo.
TOZD »JELEN«, GOSTINSTVO IN TURIZEM, nudi svojim gostom gostinske, turistične in druge storitve s področja rekreativne dejavnosti.
KOOPERACUSKO DEJAVNOST s samostojnimi obrtniki razvijajo z namenom, da bi občane vključili v program razvoja malega gospodarstva ter nudili ugodnosti in podporo za razvoj male industrije, še posebno pri proizvodnji delovnih zaščitnih in ostalih sredstev široke
potrošnje.
Delovna organizacija poleg široke ponudbe delovnih zaščitnih sredstev domačih proizvajalcev organizira za potrebe svojih poslovnih partnerjev in za širše jugoslovansko tržišče tudi uvoz artiklov iz asortimana francoskih proizvajalcev.
V delovnem kolektivu »DRAVINJSKI DOM« združuje delo 374 delavcev in učencev v gospodarstvu.
Za obisk se zahvaljujejo ter priporočajo.
Ob dnevu republike, 29. novembru, čestitajo vsem delovnim ljudem.
□RAVIJMJSKI DOM n.s0,.o.
Dobrina
$
Podjetje za vzdrževanje avtocest Ljubljana in njegova dejavnost
srečno vožnjo
Za varno,
PODJETJE ŽA VZDRŽEVANJE AVTOCEST LJUBLJANA je začelo s svojim delom L januarja 1976 in bilo naslednje leto vpisano v register kot podjetje za vzdrževanje avtocest Vrhnika-Razdrto in Hoče-Ceije (Arja vas). Letošnjo jesen pa je delovna organizacija, ki je ob ustanovitvi štela okoli 70 zaposlenih, razširila svoje poslovanje tudi na pobiranje cestnine in zdaj zaposluje prek 200 ljudi. Zdaj ima dve avtocestni bazi, v Postojni in v Slovenskih Konjicah, ki skrbita za varnost na avtocestah Ljubljana-Razdrto in Hoče-Arja vas.
Delovni kolektiv je kmalu spoznal, da se mora vključiti v SOZD združenja cestnih podjetij Slovenije, kar je storil kot osmi član tega združenja.
Podjetje se zaveda svoje naloge storiti vse za varnost na naših avtocestah. Začetek dejavnosti podjetja in njegovi »prvi koraki« v cestno-vzdrževalni službi (Vrhnika-Postojna) pomenijo tudi ugotavljanje specifičnosti v cestno-vzdrževalni dejavnosti takih prometnih objektov in spoznanje, da je treba skrbeti za varnejši promet po »hitrih« cestah in paziti tudi na varnost delavcev, ki vzdružujejo ceste. Upoštevati je treba, da mnogi vozniki na avtocestah ne upoštevajo predpisov o omejitvah hitrosti. Cesto pa je potrebno nenehno vzdrževati (v zimskem času je to še dosti težje), včasih je kak odsek začasno zaprt in vozniki morajo paziti pri morebitnih obvozih, itd. Na splošno pa velja
ugotovitev, da pomeni avtocesta večjo varnost za voznike, kar potrjujejo tudi statistični podatki. Če primerjamo število prometnih nesreč na avtocesti in na bivši magistralni cesti, rezultat primerjave, ki govori v prid avtocesti, seveda tudi opravičuje njen obstoj (na temelju izkušenj od 1972. leta dalje).
Z razširitvijo prometa na avtocestah in ob vse večjih zahtevnostih je podjetje pridobivalo izkušnje in sodobno tehnologijo dela ter mehanizacijo. Za zadnjo lahko rečemo, da jo delno uvažajo (to so težja vozila) nekaj vozil pa je domače proizvodnje, ki ustrezajo tehnološkim postopkom. Najbrž pa je pri vzdrževanju cest in skrbi za varnost prometa na avtocestah pomembna težnja, da vsak delavec na avtocesti opravi čimveč sam. Delavec specialnega vozila ni, denimo, samo šofer, ampak opravlja (poleg šofiranja upravljanja s strojem kot tehnološko napravo) tudi vrsto drugih opravil, pomembnih za varnost na avtocesti, preverja varnostne naprave na cesti, prilagaja opozorila ob spremembah »prometnega režima« nenadnih vremenskih spremembah, vzdrževalnih akcijah, prometnih nesrečah itd.
Delo teh delavcev je posebno težko pozimi. Pozimi je seveda potrebno še več napora pri vzdrževanju avtocest in skrbi za večjo prometno varnost; za opravljanje nalog, ki naj čimbolj preprečujejo napake, ki jih lahko več ali manj pripisujemo tako imenovanemu človeškemu faktorju. Zato velja omeniti kot
no delo podjetja, prometne milice in avto-moto zveze, ki družno vplivajo na nemoteno odvijanje del na avtocesti in prometa, ki poteka na njej.
Avtocesta je tudi pri nas postala pojem varnosti, ki jo dopolnjuje tudi informacijska služba ob vstopu na avtocesto. Takrat lahko sleherni voznik dobi od pobiralca cestnine tudi informacije o stanju na avtocesti, če spregleda obvestila'na posebnih tablah, ki ob vstopu na avtocesto obveščajo .voznike o teh razmerah.
Omenili smo sicer obe avtocestni bazi, posvetimo pa še posebej nekaj misli bazi v Slovenskih Konjicah, katere specifičnost je zahtevnejša glede na to, da drugi pas avtoceste še ni dograjen. Ta služba mora vzdrževati cestišče in bdeti nad varnostjo tudi (za razliko od drugih cest) na odsekih avtoceste, ki vodijo čez številne viadukte in skozi dva daljša predora. To seveda zahteva dodatno pozornost (nadzor nad ventilacijskimi napravami, razsvetljavo, koncentracijo dimnih izpušnih plinov itd.). Tudi tu je potrebno veliko odgovornosti delavcev kolektiva Podjetja za vzdrževanje avtocest Ljubljana. Ugotavljamo, da se podjetje te skrbi zaveda in da stori vse, da nam avtocesta pomeni resnično velik prihranek časa in goriva, predvsem pa večjo prometno varnost.
Petrol v Tepanjah:
Postaja za vse žejne in lačne
nih bencinskih servisih in prodaji naftnih derivatov, v zadnjem času pa je postala vedno bolj opazna tudi njegova gostinska ponudba, ki je zajela pomemben prostor v slovenskem turizmu in gostinstvu. Petrolovi objekti so na cestno zelo prometnih krajih in znano je, kako se med vožnjo prileže kavica, osvežilna pijača, prigrizek ali pa kratek počitek v prijazno urejenih obcestnih gostinskih objektih.
Tepanje - bencinski servis -in restavracija
Seveda so takšni objekti nepogrešljivi predvsem ob velikih prometnih žilah, kot je na primer Slovenika - štajerska (avto) cesta Hoče-Levec. Ob tej cesti je Petrol odprl poleg bencinskega servisa v Tepanjah tudi restavraciji na obeh straneh ceste. Lega je zelo primerna, saj je od Celja oddaljena približno 25 kilometrov, približno toliko pa tudi od Maribora. Torej stoji na
pol poti med obema mestoma in nekako na meji med slovenjsko-kokonjiško in slovenjebistriško občino. Za mimoidoče, pravzaprav mimovozeče je vsekakor zelo vabljiva točka in marsikdo se tam ustavi prav zaradi restavracije, ki je med drugim znana po odlični kuhinji, pa tudi osebje je zelo ustrežljivo in prijazno.
Gostišče ima prostore na obeh straneh ceste. Na vsaki strani je po 90 sedežev v restavraciji, po 35 sedežev v snackih in še po 120 sedežev na pokritih terasah. Restavracija je odprta vsak dan od 6. do 23. ure, v zimskem času pa je tam ob sobotah in nedeljah tudi glasba za boljše počutje gostov. V objektih imajo lepo in okusno urejeno dvoranico, ki je zelo primerna za manjše skupine in za enodnevne seminarje, ker prenočišč nimajo. Zelo pomembno je, da so cene zmerne. Ne smemo tudi pozabiti omeniti, da je na obeh straneh velik parkirni prostor, tako da prostora za vaš avto ne bo zmanjkalo.
Naštejmo še specialitete, ki jih nudijo v restavraciji Petrola v Tepanjah. Zelo dobri sta sirova torta, sirova potica, in kremne rezine. Ljubitelji dobre kapljice pa bodo posegli po konjiških vinih.
Na bencinskem servisu dobite marsikaj
Kot smo že omenili je v Tepanjah tudi Petrolov bencinski servis, kjer lahko napojite žejne jeklene konjičke. Seveda tam lahko tudi pregledajo pritisk v zračnicah, operejo stekla, zamenjajo olje in podobno. To pa še ni vse. Na bencinskem servisu pa je na voljo velika izbira avtokozmeti-ke, rezervnih delov in razne malenkosti, ki so potrebne za avtomobil. Skratka, tam lahko opravite pravi mali servis. Pa. tudi zase lahko marsikaj kupite: od ženskih nogavic do kozmetike in drugih drobnih vsakdanjih stvari.
ETROL
PETROL
Za konec pa moramo še posebej omeniti, da se Petrol tudi v Tepanjah - tako kot povsod -aktivno vključuje v problematiko kraja. Zaposluje domače ljudi in sploh prispeva k razvoju tamkajšnjega območja.
Cjodba na pihala
vam želi lepo praznovanje in se zahvaljuje za zaupanje
f|i/!. ; 1! f.'•' 'J j i S .. / 1	,• . '
KOMUNALNO PODJETJE Slovenske Konjice
čestita vsem delovnim ljudem in občanom za praznik republike
SLOVENSKE KONJICE
pekarna - slaščičarna
„(R&Qla“
čestita za dan republike 29. november in se priporoča
Obrtno kovinsko podjetje p. o. KOVINAR Vitanje
čestita za dan republike 29. november vsem delovnim ljudem in občanom
mizarstvo
SKALA
SLOVENSKE
KONJICE
čestita za dan republike 29. november vsem delovnim ljudem in občanom
Obrtno združenje občine Slovenske Konjice
čestita vsem delovnim ljudem in občanom za dan republike
KONGRAD — Gradbeno obrtno podjetje Slovenske Konjice
čestita za dan republike 29. november
Dinos Ljubljana - TOZD Priprava odpadnih surovin ima enoto tudi v Slovenskih Konjicah
Pred propadom rešijo vse več koristnih odpadkov
Pred 33 leti so, kot naslednika zveznega podjetja, z odločbo Ljudske republike Slovenije ustanovili podjetje ODPAD Ljubljana, ki se je leta: 1963 z ■ odločbo občinskega ljudskega odbora Ljubljana Bežigrad preimenovalo v DINOS. Novo ime simbolizira dejavnost delovne organizacije in pomeni DAJMO INDUSTRIJI ODPADNE SUROVINE.
Leta 1977 se je delovna organizacija samoupravno preoblikovala iz enovite v dve temeljni organizaciji združenega dela.
Nova organizacijska oblika je poudarila dve smeri Dinosove dejavnosti:
PRIPRAVA ODPADNIH SUROVIN, ki vključuje zbiranje, pripravo in predelavo koristnih odpadkov jekla, barvnih kovin, papirja in plastike v sekundarne surovine za potrebe bazične in predelovalne industrije. To dejavnost opravljajo V omenjeni temeljni organizaciji združenega dela in predstavlja blagovni promet, katerega bistvena značilnost je zbiranje in predelovanje oziroma priprava odpadkov v sekundarne surovine.
Druga smer je REGENERACIJA TEKSTILA. Ta vključuje zbiranje tekstilnih odpadkov, ki oplemeniteni z delovnimi operacijami postanejo sekundarne surovine oziroma izdelki v obliki različnih regeneratov. To je dejavnost druge njihove temeljne organizacije združenega dela, predstavlja industrijsko predelavo proizvodnega pomena.
Na sedanji stopnji razvoja družbenoekonomskih odnosov in Dinosove razvojne politike v srednjeročnem	obdobju
1976-1980 je bila najbolj očitna razlika med poslovanjem s tekstilnimi odpadki v primerjavi z jeklenimi odpadki, odpadki barvnih kovin in zbiranjem ter pripravo starega papirja. Z nadaljnjim oblikovanjem delovne organizacije, predvsem temeljne organizacije združenega dela -Priprava odpadnih surovin pa bo v prihodnjem razdobiju mogoče ekonomsko in samoupravno utemeljiti več novih proizvodnih temeljnih organizacij združenega dela.
Sestavni del temeljne organizacije združenega dela - Priprava odpadnih surovin je tudi poslovna enota Slovenske Konjice. Na območju Slovenskih Konjic je bila odkupna postaja z enim delavcem ustanovljena leta 1952. Organizacijsko je bila tedaj vezana na skladišče v Celju. Po vaseh na tem območju so bila zbirna mesta, kamor so kmetje pripeljali z vozovi ali prinesli v koših koristne odpadke.
Z razvojem industrije v Slovenskih Konjicah, Zrečah in Slovenski Bistrici je odkupna postaja zaposlila še dva delavca. Odkup je iz leta v leto naraščal in že leta 1954 so zbrali mesečno po 50 ton odpadnih surovin.
Leta 1967 je imela odkupna postaja v Slovenskih Konjicah že 5 zaposlenih in je tedaj od povsem ročnega dela prešla na delno mehanizirano. Dobila je električne škarje za rezanje jeklenih odpadkov ter kontejnerske posode - koše. V tem obdobju je postala tudi samostojna ekonomska enota z lastnim tovornim vozilom za zbiranje in transport odpadnih surovin.
Danes poslovna enota v Slovenskih Konjicah zbere in pripravi mesečno že več kot 1000 ton koristnih odpadkov in predstavlja v temeljni organizaciji združenega dela - Priprava odpadnih surovin, dobro opremljeno organizacijsko enoto.
Majhna odkupna postaja z enim zaposlenim je v 27 letih postala sodobna poslovna enota z 12 zaposlenimi, ki je tudi v gospodarstvu Slovenskih Konjic
pomemben gospodarski dejavnik pri zbiranju, pripravi in predelavi koristnih odpadkov v sekundarne surovine.
Počasi, toda vztrajno so začeli prodirati dohodkovni odnosi znotraj temeljne organizacije združenega dela tudi v poslovno enoto v Slovenskih Konjicah, ki ne predstavlja več samo odkupnega mesta trgovskega pomena, ampak se dolgoročno povezuje s kovinsko predelovalno industrijo na svojem območju. Njen najpomembnejši imetnik odpadnih surovin je kovaška industrija UNIOR v Zrečah, s katero ima sklenjen sporazum o dolgoročnem sodelovanju. Prav razvoj kovaške in ostale industrije, kot so Konus, Komet, Granit, Ko-strOj in drugi, je povzročil hitrejši razvoj te dejavnosti na območju občine Slovenske Konjice.
Upravičeno lahko trdimo, da je delovna organizacija Dinos, ki je leta 1976 proslavila 30-letnico obstoja, kot najstarejša v dejavnosti zbiranje in predelave odpadnih surovin v Jugoslaviji in nosilka te dejavnosti v Sloveniji, že zelo kmalu spoznala, da je njen razvoj mogoč le s stalnim povečevanjem in širjenjem mreže za odkup in zbiranje koristnih odpadkov, ki jo sestavljajo primerno velike odprte in zaprte skladiščne površine, kakor tudi sodobna tehnična opremeljenost za pripravo in predelavo odpadkov v sekundarne surovine. Odprte skladiščne površine temeljne organizacije združenega dela - Priprava odpadnih surovin, namenjene skladiščenju in pripravi ter predelavi odpadkov, obsegajo več kot 150.000 m2, pokriti
skladiščni objekti pa več kot
12.000	m2. Skladišče v. Slovenskih Konjicah prispeva torej s svojimi objekti in skladiščno površino 4000 m2 pomemben delež k odkupni in predelovalni mreži Temeljne organizacije - Priprava odpadnih surovin.
Vrednost skladiščnih površin v temeljni organizaciji znaša več kot 6 milijonov din, vrednost gradbenih objektov pa več kot 40 milijonov. Vrednost novega skladišča poslovalnice v Slovenskih Konjicah z opremo pa znaša
5.864.000	din.
Danes ima Dinosovo skladišče v Slovenskih Konjicah v svoji proizvodnji opremi hidravlično stiskalnico za papir, hidravlično stiskalnico za pločevino, dve hidravlični dvigali, eno samona-kladalno transportno vozilo in 50 kontejnerskih posod za zajemanje koristnih odpadkov.
V	celotnem povojnem obdobju je Dinos zgradil poslovalnice oziroma skladišča v Trbovljah, Kranju, Škofji Loki, Mariboru, Dravogradu, Murski Soboti, Velenju, Brežicah, Novem mestu, Kočevju, Novi Gorici in Kopru. V tem mesecu temeljna organizacija združenega dela - Priprava odpadnih surovin slavi novo delovno zmago v Lendavi, kjer so otvorili podobno skladišče, kot v Slovenskih Konjicah in ga izročili namenu 20. oktobra letos. Končujejo tudi gradnjo skladišča v Črnomlju, začeli pa bodo tudi skjadišča v Ajdovščini, Tolminu, Jesenicah, Sežani in Sevnici.
V	srednjeročnem razdobju 1981-1985 je v smernicah in elementih planskega razvoja načrtovana gradnja predelovalnega
centra odpadnih surovin v Ljubljani, Celju, Trbovljah in Novi Gorici. Izdelana je tudi študija za gradnjo »šreder« naprave za predelavo opuščenih osebnih avtomobilov in odpadkov bele tehnike v granulirane jeklene odpadke.
Dohodkovni odnosi na ravni celotne temeljne organizacije združenega dela imajo vedno večji pomen in dajejo vedno večji polet nadaljnjemu razvoju. Še enovita delovna organizacija Dinos je leta 1975 zbrala in pripravila 75 tisoč ton odpadkov, v letošnjem poslovnem letu pa bo samo njena temeljna organizacija združenega dela — Priprava odpadnih surovin zbrala več kot
160.000	ton. Pri tem ima pomemben delež tudi skladišče v Slovenskih Konjicah z 10.000 tonami.
Vzporedno z razvojem in razmakom Dinosove dejavnosti poteka tudi izobraževanje delavcev v poznavanju surovin, saj se že pri samem zbiranju, sortiranju in pripravi surovin za bazično in predelovalno industrijo začenja prvi korak razvojnega procesa. Dinos je bil prva delovna organizacija v Jugoslaviji, ki je v dejavnosti sekundarnih surovin začela uporabljati nove oblike zbiranja in transporta koristnih odpadkov z uvedbo kontejnerskega sistema.
Zdaj ima temeljna organizacija združenega dela - Priprava odpadnih surovin že več kot 50 samonakladalnih transportnih vozil. V transportu uporablja 2500 kontejnerskih košev, ki nenehno krožijo. Ima 24 kamionov prekucnikov z vgrajenimi dviga-
li, 20 samohodnih dvigal, 9 viličarjev, 76 različnih hidravličnih stiskalnic, 13 Škarij za železo in več drugih pomožnih delovnih sredstev za transport in premikanje odpadnih surovin.
Oprema za pripravo koristnih odpadkov v sekundarne surovine je vedno pomembnejša. Kamioni samonakladalci, dvigala, viličarji, hidravlične stiskalnice z dvigali in škarje za rezanje jeklenih odpadkov so skoraj v celoti zamenjali težko fizično delo.
Pravica in dolžnost delavcev Dinosa v združenem delu je, da s nenehnim preverjanjem in izpopolnjevanjem spreminjajo in prilagajajo obstoječe samoupravne oblike tako, da sami razpolagajo s svojimi rezultati dela. Razvoj se nadaljuje na sedanji stopnji družbenoekonomskih odnosov, tehnične opremljenosti in pomembnosti dejavnosti sekundarnih surovin, ki je v:
-	varovanju in ohranjevanju naravnih virov in z delom pridobljenih vrednot,
-	v smotrnemu gospodarjenju z vsemi vrstami odpadnih surovin zaradi ponovne uporabe in nižje cene v primerjavi z primarnimi in
-	v čuvanju naravnega okolja pred onesnaževanjem
Posebno pozornost posvečajo v Dinosu nadaljnjemu utrjevanju položaja delavca na osnovi njegovega sedanjega in minulega dela v sistemu delitve po delu in delovnih opravilih, zlasti pa v krepitvi njegove odločilne vloge kot temeljnega dejavnika družbenega razvoja in krepitve akumulativne in reprodukcijske sposobnosti.
Zakon o združenem delu je dal vse osnove za organiziranje temeljnih organizacij združenega dela na dohodkovni samostojnosti, samoiniciativnosti, medsebojni povezanosti in soodvisnosti, ki predstav lja skupaj s temeljno organizacijo združenega dela - Regeneracija tekstila in s strokovnimi službami v delovni skupnosti skladno celoto delovne organizacije Dinos.
Nadaljnja usmeritev razvoja dejavnosti sekundarnih surovin v SR Sloveniji temelji na razvoju materialnih in ustvarjalnih sposobnosti obeh slovenskih delovnih organizacij za promet z odpadnimi surovinami, ki bosta z usklajevanjem svojih razvojnih, programov za obdobje 1981-1985 prispevali k pospeševanju in uveljavljanju svoje dejavnosti v naši republiki, ki se ne more ravno pohvaliti z bogastvom primarnih surovin.
Hitrejša rast produktivnosti dela v primerjavi z rastjo osebne in skupne porabe in upoštevanje določila o družbenoekonomskem razvoju socialistične republike Slovenije, da osebna poraba raste za desetino počasneje od dohodka, omogoča delavcu temeljne organizacije združenega dela - Priprava odpadnih surovin:
-	zagotavljanje zdravih in vedno bolj varnih pogojev dela,
-	družbeno prehrano med delom in rekreacijo v prostem času,
-	letovanje v lastnih počitniških domovih,
-	osnovno in preventivno zdravstveno varstvo,
-	izobraževanje in dopolnilno izpopolnjevanje ob delu,
-	reševanje stanovanjskih potreb ter
-	športno in kulturno udejstvovanje..
V vseh letih razvoja, od leta 1946 dalje, predvsem pa po letu 1963 namenja DINOS vedno večjo pozornost izkoriščanju proizvodne opreme in transportnih sredstev ter njihovemu vzdrževanju. Pri nabavi nove opreme pa upošteva tuje in domače tehnične dosežke, kjer je žal le nekaj proizvajalcev strojne opreme za dejavnost sekundarnih surovin.
Vedno boljše medsebojno sodelovanje in samoupravno dogovarjanje s poslovnimi partnerji na osnovi skupnih ciljev v združevanju dela in sredstev ter v dohodkovnem povezovanju daje DINOSU vedno boljšo možnost za kakovost popravljenega vložka sekundarnih surovin, potrebnih bazični in predelovalni industriji.
V naslednjem srednjeročnem obdobju pa bo Dinos moral bolj skrbeti za nove oblike medsebojnega sodelovanja tudi z vsemi dejavniki izven gospodarstva. To pomeni, da se bo moral bolj povezovati s krajevnimi skupnostmi, šolami, društvi za varstvo okolja in Rdečim križem na ravni celotne temeljne organizacije združenega dela, tudi z de- , javniki družbenih dejavnosti občinske skupščine Slovenske Konjice.
Z zakonom o ravnanju z odpadki s podzakonskimi ukrepi, ki jih bodo kmalu sprejeli, smo dobili temeljpi akt, ki opredeljuje dejavnost sekundarnih surovin kot dejavnost posebnega pomena.
Ko je DINOS praznoval novo delovno zmago v Slovenskih Konjicah, ni mogel mimo dejstva, , da imajo zasluge za uspelo modernizacijo in razvoj dejavnosti zbiranja in priprave ter predelave koristnih odpadkov v sekundarne surovine vse delovne generacije, za razvoj v Slovenskih Konjicah pa zlasti tiste po letu 1952, ko so ustanovili odkupno postajo.
Konus Slovenske Konjice na dobri poti
Staro ime, kvaliteta pa nova
Na istem mestu kjer so danes objekti delovne organizacije Konus, je že pred več kot dvesto leti stala usnjarska manufaktura. Usnjarstvo v tem delu Slovenije ima torej dolgoletno tradicijo. Uradno rojstvo današnjega kombinata Konus pa je leto 1894, ko je usnjarski pomočnik Lovrenc Lavrič iz Šentvida pri Stični kupil tedanjo konjiško us-njarno.
Od tedaj pa do danes je tovarna doživela marsikaj, naposled se ji obeta tudi to, da bo usnjarstvo postalo v bistvu dokaj nepomembna dejavnost v okviru delovne organizacije. Navkljub temu, da Konus izhaja iz usnjarstva, je namreč že nekaj let bolj ali manj jasno, da perspektiva razvoja te konjiške delovne organizacije ‘ni v razvoju usnjarstva, temveč v proizvodnji novih izdelkov.
Nove proizvodne usmeritve, ki so jih uresničili v sedanjem 'sivuujciuvricin OuuGuju, so uspešno nadomestile izpad oziroma stagnacijo usnjarske proizvodnje. Ko v Konusu govorijo o nadaljnjem razvoju tovarne, so v dilemi - kako naprej, v glavnem že razčistili. Povsem jasno jim je namreč, da morajo do leta 1985 doseči preusmeritev pretežnega dela usnjarske proizvodnje.
Seveda se sprašujemo, zakaj je usnjarstvo v zadnjih letih, morda lahko rečemo celo desetletjih, pri nas v škripcih, zakaj prinaša namesto dobička v glavnem le izgube? Odgovor na taka in podobna vprašanja je treba iskati predvsem v državah v razvoju, ki sp bile do nedavnega izvozniki surovih kož, sedaj pa so zgradile svoje usnjarne in prodajajo namesto kož že. narejeno usnje in usnjene izdelke. Tako Evropa kot Jugoslavija nimata dovolj surovin za že obstoječe usnjarske zmogljivosti in ker se tržišče s kožami čedalje bolj oži, da ne rečemo zapira in izginja, je kriza usnjarstva na stari celini povsem razumljiva. Treba je namreč poudariti, da niso samo jugoslovanski usnjarji v tako nezavidljivem položaju, v krizi so tudi, denimo, italijanski, francoski ali pa zahodnonemški usnjarji.
V sklopu Konusa so še letos delovale tri usnjarne, toda zdaj je ostala le še ena. Tako so s 1. avgustom v Slovenskih Konjicah opustili proizvodnjo vrhnjega usnja iz težkih kož. V Lenartu so do 31. maja izdelovali cepljence iz govejih kož. Ostala pa je še usnjarna v Ljutomeru, kjer imajo najširši program, toda ga tudi že preusmerjajo. Pa več o tem kasneje.
Dokaj skokovit porast izgub, poleg tega pa vse slabši pogoji poslovanja so lani v Konusu le še pospešili že sicer načrtovano preusmeritev usnjarske proizvodnje, skratka sanacijo. To pa je pomenilo tudi letošnjo ukinitev proizvodnje usnja v Lenartu in Slovenskih Konjicah. Bolj smotrno je namreč, menijo v Konusu, da sredstva, ki pa niso majhna in bi bila potrebna za posege v izboljšanje razmer v teh dveh usnjarnah porabijo za preusmeritev v rentabilnejšo proizvodnjo. Z drugimi beseda- ■ mi: temeljni cilj te sanacije oziroma preusmeritve je v tem, da bi dosegali tako akumulacijo, ki bo omogočala večja vlaganja v reprodukcijo in normalen razvoj njihove organizacije. Pri tem velja posebej omeniti vlaganja v posamezne TOZD v manj razvitih občinah.
Že omenjeni sanacijski program je predvideval ukinitev usnjarske proizvodnje v Lenartu in Slovenskih Konjicah ter preusmeritev proizvodnje v Ljutomeru.
Kaj to praktično pomeni, zlasti še za ukinjeni usnjarni?
V	Ljutomeru bodo obdržali proizvodnjo telečjega usnja, ki je glede rentabilnosti najdonosnejša, prav tako je tudi preskrba s surovino sorazmerno najboljša, poleg tega pa bo takšna proizvodnja omogočala tudi do-
ivajacil iZvuŽ.
Res pa je, da bo treba v Ljutomeru misliti na novo tovarno. Sedanja je na neprimerni lokaciji, dograditi bi ji bilo treba čistilno napravo, njena oprema je še dokaj zastarela, prav tako so neprimerni prostori. Bolj ali manj dogovorjeno je že, da v drugi fazi sanacije usnjarstva v okviru Konusa, ki bo prišla na vrsto leta 1981, zgradijo v Ljutomeru novo tovarno z zmogljivostjo okoli deset ton namoka telečjih kož. Kupili naj bi tudi novo opremo, ki naj bo takšna, da bo omogočala hitro prilagajanje tržnim potrebam.
V	Lenartu so se usnjarji že pred časom začeli preusmerjati v prozvodnjo orodja in pločevinaste embalaže. Zategadelj se je lenarška temeljna organizacija »preselila« iz Konusa v okrilje delovne organizacije Unior iz Zreč (s 1. 6. 1979). Konus je odtlej prisoten v Lenartu le kot sovlagatelj s 40-odstotno udeležbo.
Za fino filtracijo v obliki vreče.
Izpad usnjarske proizvodnje v Slovenskih Konjicah pa bodo delavci Konusa nadomestili z različnimi projekti, ki pa so med seboj takQ" časovno kot prostor-^ sko povezani. ' ■ ""	-
Najpomembnejši je vsekakor projekt netkanih materialov, ki pomenijo bistveno povečanje in delno razširitev obstoječe proizvodnje netkanih materialov v skladu TOZD Tehnična konfekcija. Ekonomske analize so namreč pokazale, da ima tovrstna proizvodnja izredne možnosti ekspanzije na jugoslovanskem trgu, predvsem pa bi z njo bistveno vplivali na sedaj dokaj velik uvoz teh materialov.
Te materiale uporabljajo predvsem pri filtrih za tekočine in zrak, polnila in podloge za konfekcijo, za artikle široke po-
Kot predfilter v farmacevtski industriji.
trošnje, za razne podloge m vložke v čevljarski industriji in še kje. Skratka, omenjeni program omogoča zelo širok in pester spekter tako proizvodnje kot uporabe izdelkov, tako da širitvi navkljub še ne bo takoj zajel vseh možnosti. To pa je jamstvo za hitrejši razvoj te dejavnosti v prihodnjih letih.
Drugi omembne vreden projekt je predelava plastike. Tu gre v glavnem za povečanje obstoječe proizvodnje v TOZD Ko-term. Novi program bo zajemal
prešanje plošč, uvedbo industrijske proizvodnje armatur in črpalk za agresivne tekočine ter izboljšanje in dopolnitev postopka za regeneriranje odpadne plastike. Predvidevajo zamenjavo doslej uvožene surovine z domačo, povečal pa se bo tudi izvoz.
Ostali projekti pa so vezani na preselitve in racionalnejše izkoriščanje prostorov, ki so na voljo po ukinitvi usnjarske proizvodnje v Slovenskih Konjicah.
Ko so v Konusu računali, kako bo po ukinitvi usnjarne v Slovenskih Konjicah in odcepitvi lenarške TOZD z njihovim celotnim prihodkom, so jim številke pokazale, da se le-ta sploh ne bo zmanjšal, temveč bo naraščal po že doslej za njih normalnih stopnjah. K temu bo največ pripomoglo uvajanje nove proizvodnje netkanih materialov in pa širitev izbora plastičnih proizvodov.
Iz strukture dohodka pa je moč razbrati, da se bo bistveno povečala amortizacija, in sicer tako po minimalni stopnji - kot tudi amortizacija nad predpisano stopnjo. Normalna bo tudi rast akumulacije za družbene potrebe. Večjih težav tudi ne bo s financiranjem takšnih strokovnih služb, ki bodo zmožne obvladovati in razvijati ter organizirati vedno bolj zahtevne proizvodne programe, poleg tega pa to proizvodnjo tudi prodati na domačem ali pa tujem tržišču. Najbolj bistveni premik na bolje pa se odraža na področju lastne aku-.mulativne sposobnosti, kar je že od leta 1976 glavni cilj celotne razvojne dejavnosti podjetja.
Število zaposlenih se bo nekoliko zmanjšalo, kar je zavoljo prehoda ene TOZD k drugi organizaciji in pa s prehodom na kapitalno intenzivno proizvodnjo seveda razumljivo: Pa tudi sicer je v Konjicah precej težav z delovno silo, za kar sta »kriva« izredno hitro razvijajoči se zrc-
Fina filtracija v obliki vreče (de-talj).
ški Unior in posrešeno zaposlovanje v doslej zapostavljeni infrastrukturi na območju konjiške občine.
Po končani sanaciji se bo bistveno spremenila tudi zunanjetrgovinska bilanca. Uvoz naj bi se povečal za 17 odstotkov, medtem ko naj bi bil izvoz kar za 48 odstotkov večji. To bo seveda pomembno vplivalo na izboljšanje njihove izvozno-uvozne bilance. Pri tem pa v Konusu še nisi upoštevali drugih deviznih učinkov, ki bodo posledica njihove proizvodnje, predvsem netkanih materialov. Umetna ir-hovina in razni abrazivni materiali bodo lahko povsem nadomestili dosedanji uvoz. Če k temu prištejemo še neTcatere nove proizvode iz plastike bi pač lahko govorili o neto deviznem učinku v višini približno 55 milijonov dinarjev.
Najbrž ne bo odveč, če na koncu čisto na kratko povemo, s čim vse se delavci Konusa ukvarjajo. Usnjarstvo bodo torej v glavnem opustili, povečala se bo proizvodnja umetnega usnja v TOZD Umetno usnje. Znatna bo razširitev proizvodnje v TOZD Tehnična konfekcija, prav tako v TOZD Koterm (plastika), pa tudi v TOZD Koko, to je usnjeni konfekciji. Več izdelkov bo prišlo tudi iz TOZD Lahka obutev Loče, kjer sicer opuščajo proizvodnjo copat, zato pa močno povečujejo proizvodnjo rokavic in se vključujejo v kon-fekcioniranje netkanih materialov. Tudi zaradi te delne preusmeritve se povečuje proizvodnja copat v TOZD Hito v Majšperku. Naj pa še povemo, da je KONUS tudi pomemben doba-, vitelj krznene konfekcije, za kar skrbi TOZD Krznarstvo v Mariboru.
Preusmeritev nekdaj »usnjarskega« Konusa v povsem novo-proizvodnjo ne le odpira nove perspektive, ampak pomeni tudi uresničevanje smernic Srednjeročnega plana in pomemben prispevek k reševanju sicer zapletene problematike slovenskih us-njarn.
»Konus«
Slovenske
Konjice