SVARILO IZ VESOLJSTVA PAVEL KUNAVER • Lep je ves ta svet Gora mu je cvet ... dar zasleduje odkritja v bližnjem in daljnem vesolj- stvu, nehote z vedno večjim občudovanjem zre 1# ...._ na našo Zemljo, posebno pa na naše gore. Res r ~ ·· :~ velja, kokor poje citirana stara pesem. Danes še bolj kot kdaj preje. Na kratko poglejmo v vesoljstvo, kakor ga danes poznamo - bližnjega že bolj natanko, posebno od konca letošnjega marca. Nekoč smo zrli tja ven drugače kakor sedaj. Zvezde so lepo bleščale v najrazličnejših barvah; Luno so daljnogledi že prej dobro, o nezadostno odkrili človekui z Morsom se je človek celo nekaj časa spogleaovol in malo celo upal na »dobro sosedstvo«. Venero je bila in je še ostala v skrivnostni plošč zavita lepotico. Merkur pa da je pust in vroč. Danes zanesljivo po bližinskih fotografijah in mer­ jer.jih z vesol1skimi sondami in končno tudi po treh obiskih človeka vemo, da je Luna strahotno puščava, brez vode, zraka in plodne zemlje. Izpo­ stavljena je smrtno nevarnemu sevanju Sonca, ker je ne čuva dobrotno atmosfera kakor Zemljo. Prav Pavel Kunaver F oto Fr. Vogelnik tako puščava razkopana od malih asteroidov in meteroidov, z nepomembno, za dihanje neporobno atmosfero je tudi Mars. Nima ne vode ne plodne zemlje. Lepa Venera je zaradi obilice ogljikove kisline neznosno vroča in zavita v gost plašč življenju sovražnih plinov. Na koncu meseca marca (1974) je šla vesoljska sonda Mariner tik mimo Merkurja, ga prefotografirala od blizu in poslala na Zemljo okoli dva tisoč fotografij, ki so izredno presenetile znanstvenike, saj do tega časa niti najboljši daljnogledi niso vedeli, kakšen Ie ta mali brat naše Zemlje. Sedaj vemo, da je tudi Merkur skoraj natanko tak kakor Luna: strahotno predrt od meteoritov, silovita puščava, brez vode, atmo­ sfere in plodne zemlje, zelo izpostavljen bližnjemu soncu. Zunanji planeti Jupiter, Saturn, Uran, Neptun in Pluton - vsi so zaviti v strupene pline, izpostavljeni vesolj­ skemu mrazu, brez vsake možnosti za življenje. Tako, sedaj za gotovo vemo, da smo v sončnem sistemu somi, popolnoma sami 1 Najbližjo zvezda za Soncem je že 270 000 X bolj oddaljena od Sonca kakor Zemljo. To pa je že okoli štirideset bilijonov kilometrov, z astronomskimi besedami povedano tako daleč, da rabi njena svetloba s hitrostjo 300 000 km no sekundo že okoli ½ leta do nas. Druge zvezde so deset - sto - tisoč - in več milijonkrat bolj da leč od nos. vse pa so torej nedostopna sonca, bolj ali manj vročo, bolj ali manj velika kakor naše Sonce in mogoče tudi obkrožene s planeti. S kakšnimi - še danes prav nič ne vemo ... Iz Zemlja? Res popolnoma izjemno telo v tej strahotni množici neskončno različnih vesoljskih teles v breznu vsemirja. Izjemno? Ker ima vodo, zrak, plodno zemljo in zato živa bitja - od nos ljudi do mikroorganizmov. Gore so na Morsu, Luni, Merkurju, mogoče tudi kje drugod. Gore na teh planetih so rušeče se puščave, ki so nastale pod udarci meteoritov in iz nekoliko provulkanov, nikoli pa jih niso oblikovale vade in ledeniki, nikoli jih niso prepletale plodne doline z rekami. In noše gore? Res so pravi cvet. Do neke višine jih pokrivajo bujni gozdovi. V pod­ nožju se širijo plodne nižine in doline z vsem, kar leze, gre in leti. Nad gozdovi so planinski pašniki in skalovje s cvetjem, vredno pesniške besede. In višje gori? Sneg in led zoljšata višave, da se vse blešči. Pretežna večino ljudi šteje vse te velike darove narave, vodo, zrak in plodno zemljo, po tudi vrhunske stvaritve narave, gorovja in plodno nižavja za nekaj samo ob sebi umevnega, danega in celo neuničljivega in neminljivega. S strahom pa začnemo spoznavati, da je vse to, kor imamo no Zemlji, globoko 1 globoko v vesoljstvu, mogoče na stotine bilijonov in tri­ ljonov kilometrov daleč, eainstveno, samo nam dano. 172 173 Prepočasi se zočenjamo zavedati, da je vse to bogastvo sila občutljivo, minljivo in da ga pospešeno uničujemo. Zal je to uničevanje in onesnaževanje doseglo že tudi gore. Mineva tisto, kar je bilo najbolj priv lačno in dragoceno: tišina, lepoto, rastlinstvo in živalstvo pa tudi že čistost narave. Planinska društva so zato za svoj delovni program dobila nove naloge. Sedaj mora vsako društvo, vsak član postati borec za ohranitev prvobitnosti gorske narave. Vsako društvo bi se moralo obvezati, da bo tudi v tej smeri enako in enotno vzgajalo svoje č lane! Vsak član mora biti som zase vzoren čuvar lepote in tišine goro, poleg tega pa mora vplivati na vsakogar v svoji okolici. Predvsem je treba posvetiti vso pozornost mladini. Mladi ljudje noj skrbe za čistost gorskega sveto, za vse vrednote, ki jih za človeka hrani čudovita gorska narava. PREDSEDNIK IS SR SLOVENIJE SPREJEL V. JAHO ING. PAVLE S EGULA ponedeljek, 3. marca 1975, je predsednik IS SR Slovenije, tovariš inž. Andrej Marinc v navzočnosti predsednika skupščine SR Slovenije tovariša dr. Marijano Breclja sprejel č lane V. JAHO. Sprejema se je udeležilo še več članov predsedstva SR Slovenije, CK ZKS, IS SR Slovenije, Republiške konference SZDL, Republiškega sveto sindikatov SR Slovenije, vodilni predstavniki Republiške telesno kulturne skupnosti, predsednik PZJ tovariš Božo škerl in drugi vidni družbeno-politični delavci. člane V. JAHO je predstavil dr. Miha Potočnik, sodelovali pa so še tajnik PZS, tovoriš Janez Kmet, urednik P V, tovariš Tine Orel ter načelnik Komisi je zo odprave v tuja gorstva inž. Pavle Šegula in njegov namestnik Aleš Kunaver. Srečanju je že od vsega začetka dol prijeten in prijateljski ton predsednik Andre·1 Marinc, ki je v tovariškem nagovoru dal priznanje uspešni odpravi, nato pa poudari tudi vlogo in pomen planinstvo za našo družbo. Ob te1 priložnosti ni prezrl masovnosti organizacije in milijonskega obiska njenih č lanov v planinskih kočah ter no vrheh. Svoj simpatični, naklonjeni nagovor 1e konča l z dobrimi željami in v upanju, do doseženi uspehi niso zadnji ter do se bo moč orgonizacije odrazila predvsem z na­ daljnjimi dosežki v domačih gorah širom po Jugoslaviji. Smo na tretji planinski postojanki naše Savinjske poti, ki stoji na Dobroveljski planoti, na čreti. Zbrali smo se na kraju, kjer se je pred 33 leti bil prvi partizanski frontalni boj z okupatorjem (26. JO. 1941 ). Bojeval ga je l . štajerski bataljon. Samo sredi obsežnih gozdov naše planote, ki jo je nekoč pokrival dob ( staroslovansko pomeni to hrast), po kateri nosi ime. Danes ga v večjem srečamo le še ob planinski poti iz Vranskega po jugozahodnem pobočju. Kako svobodni, srečni in sproščeni se počutimo v teh gorskih gozdnatih predelih! V zadnji narodno­ osvobodilni vojni pa so bile naše gore, hribi n gozdovi žarišče našega boja za obstoj .. . Delovni človek je tvorec samoupravnega socialističnega sistema, mu torej ni podrejen, ker je njegov subjekt in ne objekt, tudi zunaj njega ni in n;egova svoboda ni nekakšno nasprotje samoupravni družbi. Vsi vidiki in oblikt osvo­ bajanja človeka so vidiki in oblike osvobajanja človeka kot družbenega bitja. To imejmo pred očmi tudi pri delu za planinstvo . .. Samo malo poglejmo, kaj vse skrivajo ti dobroveljski gozdovi. Marsikateri spomenik stoji na njihovih tleh, ne daleč od tu je Tiha dolina, kjer stoji spomin borcem Bračičeve brigade, malo dalje je veličasten spomenik padlim partizanom na Dobrovljah Padli so za svobodo, ki jo danes uživamo mi ... Ing. Božo Jordan (v govoru na tretji podelitvi značk Sa 1 vinjske poti, Čreta 13. 10. 1974).