■


PODGAJSKA ČAROVNICA

“Vroče solnee junijskega popoldneva je pripekalo,
delavci in delavke so se potili na Breznikovih senožetih,
seno je šumelo pod grabljami deklet. Krepki fantje so ga
odnašali na vozove. Marko, ki je že nad štirideset let služil
za hlapca pri bogatem Brezniku, je zadovoljno kadil iz
lesene pipe, porival pred vprežene voli naročaje sena, češ,
naj rogača jesta, in s zeleno leskovo vejo je branil nadlež¬
nim obadom da niso preveč nadlegovali ubogal živinčeta.

“Le obrni se Janez, le obrni,” so zbadala dekleta ne¬
koliko počasnega malega hlapca, kateremu se ni nič kaj
mudilo odnašati seno.

“Le obrnite se le, jaz se ne morem več, ker sem stra¬
hovito žejen”, se je odrezal Janez.

“Kdo bi zmiraj mislil na pijačo, ali te ni sram”, se
oglasi za njim Dorka, mala dekla pri Brezniku, “počakaj,
saj že Jula nese malico, potem ti bo že odleglo.”

Med tem je dekla prinesla pod košato jablan, ki je
samovalo sredi travnika, veliko košaro in jo postavila na
tla. Pogrnila je na tla bel krušnik, nan j položila rženega

— 4  —

kruha, ter poklicala grabljaee naj gredo malicat. Ti so se
delali, kakor bi preslišali njen glas, dasi je vsaki že komaj
čakal na ta klic. Nobeden ni hotel vreči prvi grabelj iz
rok, češ, da bi se s tem ne izdal, kako težko je že čakal na
malico.

Slednjič spregovori Marko možato, kakor se spodobi
za velikega hlapca.

‘ : Pa pojdimo, da bo Jula enkrat tiho.”

“Jula, pa tiho,” se je nasmejal Janko,” še tri dni po
smrti ji bo gibal jezik.”

“Saj pa tebi ne bo, si prelen”, se je za Julo potegnila
mala dekla.

Janezu se ni zdelo vredno pričkati se z dekletom, šel
je prvi in se vlegel zadovoljno v senco pod jablan. Med
tem so prišli še drugi in sedli okrog pogrnjenega prta.
Jera je podala Marku hleb in nož, ki ga je najprvo čez
sredo prekrižal in prerezal. Nato je šel kruh in nož iz
rok v roke, da si je vsak po svoji volji odrezal kolikor je
hotel.

“Jula, jabolčnika sem bolj potreben, kot pa kruha”,
se je oglasil Janez, “daj no brž vrč semkaj; dolgo smo te
čakali.”

“Ne boš umrl žeje ne, le potrpi, drugi so prej na
vrsti,” ga je zavrnila Jula, “če ste malo čakali to nič
ne de, zato vam bom pa povedala tako novico, da boste
kar zijali... ”

“Kaj pa novega teta?” jo vpraša radovedno ena iz¬
med deklet.

“To bo nekaj za nas”, se oglasi Čavšov Lojze in
s komolcem sune Završnikovo Pepco, ki je sedela poleg
njega.

“Pa naj še kdo reče, da smo ženske radovedne”, je

3

Pepca šegavo požugala Lojzetu, “kdo je sedaj najbolj ra¬
doveden ? Možki! ’ ’

“Kajneda? To sem jaz zmiraj pravila in je tudi res¬
nica”, ji pritrdi Jula, ki je komaj čakala, da se iznebi te
svoje novice.

“Pojdi se solit, Jula! Zasij stari babnici usta, še z no¬
som bo brbrala”, se je zavzel za čast moškega spola
veliki hlapec Marko.

“Pojdi se solit, ti dedec stari, zakaj imam pa usta?
Da bi si jih dala zašiti? Tebi bi bilo treba odrezati-tvoj
špičati jezik, da bi dal ljudem enkrat mir; imaš' ; precej
dolgega.

Vsi so se zasmejali na glas, na videz ogorčeni Juli,
Marko je pa medtem krepko potegnil iz vrča, kakor bi se
za Jerino govorjenje niti ne zmenil.

“Ne poslušajte dedca nerodnega, poslušajte sedaj,
kaj vam bom jaz povedala.”

“Kako jo srbi jezik!” je spregovoril Marko in ji po¬
dal vrč, “Jula, na, pij, da se ti ne odlomi jezik.”

“Sem že doma malicala, hvala! Toda pri nas danes
grmi, če prav solnce sije. Gospodar kolne, njegova sestra
gospodinja pa vzdihuje, Martin si poje, Terezika pa toči
grenke solzice po rdečih licih. Cela zmešnjava je pri nas.
Ko bi mene ne bilo, bi še te malice ne dobili danes. ’ ’

“Kaj se je pa zgodilo?” so povpraševali vsi navzkriž
in res radovedni so bili vsi, ker pri Brezniku še ni bilo
slišati prepira, kar pomni mladi svet.

“Že davno sem tako-le od strani slišala”, je nadalje¬
vala Jula skrivnostno, “da naš gospodar želi, da bi-se
naš Martin in Terezika vzela, da bi na ta način bogastvo
ostalo skupaj. Ko je že bilo vse, kakor na vrvici nabrano,
se jim je pa voz na ravni cesti prevrnil.”

— 6  —

“Že vem, že vem kaj je”, se vmeša Katrica, ‘‘županov
Štefan je prišel od vojakov in prinesel je Tereziki medeno
srce.”

“Ki se je k njej prirastlo, kaj ne?” dostavi Lojze.

“Taka so dekleta! Nobene zvestobe nimajo. Danes
jo obetajo' temu, jutri drugemu, kakor veter piha. Fantje,
previdni bodimo!”, je modroval Penkošekov Tonček in
potisnil krepek založaj rženega kruha v usta.

“Bedak je vsak, ki ženskam kaj vrjame,” reče malo¬
marno mali hlapec .Janez, “jaz že ne bom nikdar nobeni
nič verjel, če prav pravijo, da me vse rade imajo.”

“Tebe pa že, repapuhla!” se obregne nanj Jula, ki se
je že jezila, da ni prišla do besede.

“Žensko srce je kakor hišna ura, kdor je hoče jo lahko
navije”, je pripomnil Marko.

“Vsi se motite! Terezika še niti videla ni županovega
Štefana, odkar je prišel domov. Vsega je kriv Martin, ki si
je skuhal kašo, da jo bo težko snedel,” je pripovedovala
Jula.

“Martin?”

“Kaj, kako?”

“Povej no ! Zakaj si je skuhal kašo?” so povpraševali
vsi povprek.

“Skuhal si jo je, skuhal, toda snedel je ne bo”, pri¬
trdi Jula. “Pa to naj med nami ostane! Povem samo to kar
vem; Martin hodi za Anico s Podgaja. Ta ciganka mu je
zmešala pamet, ako mu ni ona stara čarovnica, s katero
bivate skupaj v tisti koči, začarala.”

"To si ti sama izmislila, Jula! Nikar tako neumnih
ne govori, kdo ti bo verjel”, je rekel Marko in vstal.
Tudi ostali so se dvignili in šli na delo. Vsem je bilo to
nekaj novega in nemogočega, tolikobolj pa še neverjetno.

Ponosni Martin, posinovljenec bogatega Breznika, pa bi
hodil za tako beračico, ki je šele pred kratkim prišla od
nekod in se naselila v raztrgani grajščinski bajti v Pod-
gajn ? Nikdo ni vedel od kod sta prišli — stara sključena
ženica Jera in devetnajstletna Anica. Z nikomur nista
občevali, živeli sta sami zase, le v cerkvi so ju videli vsako
nedeljo. Nekaj skrivnostnega je bilo nad njima. Ljudje
so ugibali različne stvari, a pravega ni vedel povedati no¬
beden. Lahkoverne stare mamke so celo trdile, da so
čarovnice. Vse to je bilo vzrok, da so se ljudje samotne
koče ob belem dnevu izogibali.

* * *

Predpoldne istega dne je Martin čistil, pod skednjem,
da bo vse pripravljeno, ko pripeljejo prvi voz sena pod
streho. Nič mu ni šlo delo izpod rok in skoraj nejevoljen
je podil kokoši, ki so se približale pod skedenj, da po
prahu nekoliko prebrskajo, kar seveda mu ni bilo všeč,
ker ni slabšega, kakor če pride perje med živinsko klajo.
Ravno je vrgel precej debel krepelce za velikim rdeče-
grebenastim petelinom, da je ta prestrašeno odskočil, glas¬
no oporekaje nad toliko predrznostjo kratenja pravic nje¬
gove črede, ko je prišla mimo Terezika vsa v solzah.

“Za božjo voljo, kaj ti je Terezika, da jočeš?” jo so¬
čutno vpraša Martin in se nasloni na grablje. “Kaj se ti
je zgodilo?”

“Martin, še vprašaš?! Kdo je kriv, da se jočem? U-
miram žalosti in tebi to ni nič,” je zaihtela Terezika v
novo in tresoča po celem životu se je naslonila na skednjev
steber.

“Terezika, povej kaj se je zgodilo? Kdo te je razža¬
lil? Govori vendar! Ali so ti stric ali teta kaj rekli?”

Zanikala je molče in ihtela.

— 8  —

“Toda govori vendar, zakaj jokaš?” sili Martin.

“Zaradi tebe, Martin!” je zašepetala in nov potok
solz se ji vlije iz oči.

“Zaradi mene?” vpraša začudeno Martin, “Terezika
ne razumem te, saj ti nisem nič žalega storil.”

“Ne ti, ne ti, pač pa sem se jaz morala tebi kaj zame¬
riti, da se tako na mene jeziš.”

“Jaz, da se jezim na tebe? Bog me varuj tega! Ni¬
kdar mi še kaj tacega niti v sanjah ni prišlo v glavo.”

“In vendar se me izogiblješ, hodiš mimo mene, kakor
bi me ne poznal. Vidim, da me kar trpeti ne moreš.”

“Terezika, zavedi se in ne govori kaj takega. Kaj si
vse domišljaš?”

“Ne domišljam si ne, ker moje srce to dobro čuti,
da nisi ti več to, kar si bil.”

“Ali Terezika... ”

“Ne, ne, ti si se zadnji čas popolnoma spremenil.
Prej si bil vedno vesel, če si me videl — in sedaj —
če se srečava, si kakor led in od mene obračaš svoj pogled!
Tega si nisem zaslužila. ’ ’

“Terezika, daj si vendar dopovedati... ”

“Martin, povej, pri Bogu te prosim, povej, kaj sem
ti žalega naredila, da se me izogiblješ; da nisi več tako
dober z menoj kot si bil?”

“Prisežem ti lahko, Terezika, da nimam nič zoper
tebe in te imam rad, kakor svojo lastno sestro.”

“Samo kot sestro ! In nič več? Nekdaj si bil drugačen.
Kako si me imel rad...  !”

“Saj te imam sedaj še ravnotako rad, toda stopila
si že v dekliška leta in to se ne spodobi, da bi te še sedaj
na kolenih ujčkal. Kaj bi govorili ljudje ? To vendar veš, da
bi se ne spodobilo več.”

— 9  —

“Toraj tega se bojiš? Kaj bi nama to škodilo, ko itak
vsi ljudje vedo, kaj stric z nama mislijo, da hočejo da se
vzameva in prevzameva gospodarstvo, da se na stare dni
odpočijejo pri nama. To vsi vedo, veš tudi ti — in ven¬
dar. .

‘ ‘ Terezika! ’ ’

“Ne izgovarjaj se!” je bolestno vskliknilo dekle,
“vse vem, vse... ! Za sestro sem ti dobra, toda za ženo
vzeti me nočeš, ker si našel drugo. Z Bogom Martin! na¬
jina pota gredo narazen. Bodi srečen, Martin — in če se
ti bode kdaj sanjalo o meni nesrečni siroti, takrat se
spomni, da sem ti bila več kot sestra, več, da več — kakor
tista Ana v Podgaju. — Z Bogom!” in tresoča se po vsem
telesu je odhitela v hišo.

Martin je klical za njo naj počaka, da ji bo vse pove¬
dal, toda ona ga ni več slišala. Zamišljen je hodil pod
skednjem in premišljeval, če-je res krivico storil Tereziki
s tem, da se je zavezal drugi. Dobro dekle, kakor angelj
je Terezika; rad jo imam, toda za ženo vzeti jo ne morem.
Da sta pa rednika to zvezo že davno sklenila, ni pomislil.
Saj je drugih mladeničev dovolj, ki bi radi Tereziko, na
primer županov Štefan. Vrl dečko je, in Terezika bo sreč¬
na ob njegovi strani!

Teta Barba je opazila večkrat Terezikine objokane
oči in njenemu bistremu očesu tudi ni ušlo zakaj. Izvede¬
la je že od drugih, da Martin večkrat zahaja v kočo v Pod¬
gaju, toda ni hotela tega vrjeti. Da bi se Martin tako
spozabil in bi njo in njenega brata Breznika ne ubogal,
si še misliti ni mogla. Tolažila se je zlasti s tem, da stru¬
peni jeziki lahko mnogo govorijo, posebno če zavidajo
srečo Martinu in Tereziki. Toda danes je izvedela res¬
nico. Terezika ji je povedala vse — in to je prepričalo

IO —

Barbo, da mora že nekaj resnice biti na tem. Ker je Te-
reziko res ljubila kakor svojo lastno dete, zato ni čuda,
da je takoj šla in povedala bratu, kako velik nehvaležnež
je Mai-tin in da bo šla takoj od njega proč, če bo kdaj
tista beračica iz Podgaja gospodinjila na Breznikovini.

“Nič se ne boj sestra, bom že jaz govoril z Marti¬
nom”, jo je tolažil Breznik.

“Prej ko mogoče govori z njim, drugače še revica
umrje žalosti, tako vedno joka in vzdihuje, jaz pa sedaj
na starost ne bom imela nikogar, ki bi za mene skrbel in
mi postregel” je jokala Barba.

“Sedaj se še ti kremži!”, reče Breznik nejevoljno,
“tu sem sedaj še jaz gospodar in mora biti tako, kakor
jaz hočem, če ne grom in strela! Martin mora vzeti Tere-
ziko — ako ne, pa naj gre od hiše !”

Barba je takoj na to hitela k Tereziki in jo tolažila,
kolikor jo je le mogla.

Breznik je hodil nekaj časa zamišljen po sobi, kar
se vrata odpro in Martin je vstopil in vprašal:

“Stric, na Poljanah je že pograbljeno, kam gremo
sedaj najprvo?”

“Vseeno, kamur hočete; danes mora tako biti vse
doma. Ravno prav, da si prišel, hotel sem te že klicati.”

“Kaj želite, stric”, je prijazno vprašal Martin, ki je
slutil, da se zbira nad njegovo glavo huda nevihta.

“Martin,” je začel Breznik in sedel na stol, “Martin,
nekaj važnega,se bova sedaj pogovorila, ki je pomembno
za celo tvoje življenje. Odkar je umrl moj 'bratranec, tvoj
oče, Bog mu daj nebesa, je sedaj že dvajset let, eno leto
za njim je šla v grob tudi tvoja mati. Sam si ostal na svetu
in vzel sem te za svojega. Veš, da sem te rad imel, kakor
svojega lastnega otroka, zato sem vedno želel, da bi se

ti in Terezika, ki jo je moja sestra Barba po smrti njene
svakinje vzela za svojo, poročila in nama bila opora na sta¬
ra leta. Z mirno vestjo lahko trdim, da sem vse storil, da
sem te vzgojil za dobrega človeka in sem ti bil dober oče,
kakor je bila tudi teta Barba tvoja dobra in ljubeča mati.”

“Ljubi Bog naj vam, dragi stric, stotero povrne že na
tem svetu za vse, kar ste mi dobrega storili, ker le Oi\
Vam zamore za dobrote, ki ste mi jih delili, poplačati;
jaz vam ne bom mogel tega nikdar odslužiti."

“Da, sin moj”, spregovori Breznik nekoliko trpko,
“lahko mi vse povrneš, če le hočeš, samo poslušaj svojega
strica in ga ubogaj. .. ”

“Stric, ali vas nisem vsakokrat ubogal, karkoli ste
mi rekli? Vaše želje sem bral že iz oči in jih skušal izpol¬
niti.”

“Da, ubogal si zmiraj do sedaj, in sem tudi prepri¬
čan, da bodeš tudi zanaprej izpolnjeval voljo svojega sta¬
rega strica, ki ti hoče dobro in ki te želi videti srečnega,
drugače bi se stari Breznik moral sramovati, da si je vzgo¬
jil nehvaležneža. Poglej, Martin, od mladosti sem se u-
bijal in težko delal z žuljevimi rokami, in to za vaju z
Tereziko. Bog je videl moj dobri namen in je blagoslovil
delo mojih rok, da sem več prigospodaril,, kakor sem kdaj
mislil. Toda moje moči so jele pešati. Potreben sem od-
počitka in želim v miru živeti še ta čas, ki mi je še odločen,
Vidva z Tereziko sta že oba v tistih letih, ko se je treba
odločiti. Za bodočnost vama ne bo treba skrbeti. Ti Mar¬
tin popelješ Tereziko pred oltar, potem bodeta pa gospo¬
darila na Breznikovim. Stari pa gremo v kot.”

12

“Odpustite stric, mene še sedaj ženitev ne veseli,
rad bi še nekaj časa bil fant"’, odgovori Martin.

“Kaj?’’, vpraša Breznik razjarjen. “Ti si še drzneš
ugovarjati, ko te hočem narediti za svojega dediča? Ne¬
hvaležnost! Toda še enkrat ti povem, kar se mora zgo¬
diti, se mora, in ti vzameš Tereziko, če ne... ”

“Prosim vas, stric,” mu prekine Martin, “jaz — —”

“Molči! Slišal si, kar sem rekel in tudi veš, da je volja
Petra Breznika močnejša od železa! Tereziko vzameš, ali
pa pojdeš kot berač od hiše! Zapomni si to ! ”

Martin je bil nekaj časa tiho. Ni vedel, kako bi od¬
govoril, kje bi našel kak izhod iz te zadrege. Naj mi Bog
pomaga, si je mislil in slednjič spregovoril: “Stric, pove¬
dati Vam moram resnico. Tereziko imam rad in mi je pri-
rastla k srcu kot ljuba sestra, toda za ženo jo ne morem
vzeti, ker sem obljubil drugi.”

“Toraj je vendarle res, kar se je govorilo o tebi, da
hodiš za vnukijo one stare ciganke Jere v Podgajem?
Martin, nisi imel pravice nakopati na mojo glavo tolike
sramote. Fant, kam si zašel? Mar meniš, da bom jaz vzel
v hišo nevesto, kakor je ta ciganka, beračica, ki jo vse
sovraži — čarovnico... !?”

“Stric, ne sodite jih. Dobri osebi sta, poštenejših ni
daleč na okrog”, je zagovarjal siroti Martin.

“Hahaha, taka poštenost! Ti pa veš kaj o poštenosti,
ko si sam tako pošten, da tako plačuješ stricu, ki te je
vzel za sina, obsipal te z očetovsko ljubeznijo in te vzgo¬
jil? Sramuj se take poštenosti in takih ljudi, ki te k ne¬
poštenosti zapeljujejo!”

“Prosim vas, ne govorite tako! Sirote ne zaslužijo te-

— i3 —

ga”, je branil, Martin, “in ko bi ju poznali bolje, bi jih
gotovi tudi vi spoštovali.”

“To je pa res zanimivo, da je postal naš Martin za¬
govornik čarovnic in cigank..; glejte si no”, je s prezir¬
ljivim usmevom rekel Breznik in se naslonil s komolcem
na mizo.

“Stric, naj vam povem, kakšni jih poznam, in drugače
jih bodete sodili.”

Breznik ni odgovoril nič, nakar Martin nadaljuje.
“Bilo je še pred Jožefovim letos,“ko smo peljali žito v me¬
sto. Trgovec mi je naštel, 800 kron, katere sem spravil
v notranji žep suknje. Potem smo šli vozniki v krčmo, da
smo se malo pokrepčali. Malo predolgo sem se zamudil.
Bilo je že o mraku, ko sem sedel na voz in pognal konje.
Nič hudega sluteč, sem vozil čez Volčjo jamo navkreber.
Kar skočijo trije črni možje od zadaj na voz. Nisem imel
časa vprašati, kaj hočejo, že me je eden davil za vrat in
drugi mi je segal v žep, kjer sem imel listnico z denarjem.
Branil sem se z vso močjo, toda bil sem preslab. Vajeti
so mi padli iz rok in konji so se splašili. Med tem se ža-
čuje krčevit krik ženske. Roparji so se ustrašili in po¬
skakali z voza in konji so se zavili v stran in ob cestnem jar¬
ku ustavili. Ko sem bil prost, sem skočil z voza, kar za¬
gledam ob vozu ležati nezavestno deklico. Iz čela ji je
curljala kri. Potegnem jo hitro proč od voza in skušam
z robcem ustaviti kri. Med tem se spomnim na denar in
sežem v žep, — denarja nikjer. Nisem, vedel, ali naj grem
za lopovi, ali naj ostanem ob težko ranjenem dekletu. Bil
sem v veliki zadregi. Kar pride stara Jera po cesti in videč
svojo vnukinjo v krvi nezavestno, začne jo obupno klicati
in buditi. Po dolgem trudu se ji je posrečilo toliko, da
je deklica odprla oči. Oh, stric, to : so bile oči, kakoršnih

— 14

še nisem videl. Prvo kar je spregovorila je bilo : Ne huduj¬
te se nad,,njim mati, on ni nič kriv. Hotela sem splašene
konje ustaviti. Na to sem ji jaz sam povedal, kako se je
vse dogodilo.”

“Kaj  je bilo z denarjem?” je vprašal Breznik.

“Ko sem videl, da ni za njo nobene nevarnosti, sem
hotel iti za roparji. Toda deklica mi izroči listnico z denar¬
jem. Kje si jih dobila ?. vprašam, ker mi je bilo nerazum¬
ljivo kako bi mogla priti do listnine. Potem mi je povedala,
da mi je listnica padla na tla takoj, ko sta me roparja pri¬
jela. Ona jo je pobrala in skrila v predpasnik. V tem so
se konji splašili in obrnili in tako je prišla pod voz. Bog
je pač hotel tako, da mi ni le denar ohranila, temveč me
tudi smrti rešila.”

“Moral bi ji dati najdenino”, pripomni stari.

“Da, to sem tudi hotel in jo peljati domov, toda njena
babica ni dovolila. Rekla je, da nikdar ne bo sedla na voz
bogatega Breznika. Rana tudi ni bila nevarna in kri se
je kmalu ustavila, tako da so zamogle iti peš domov. Težko
sem se ločil od te deklice, ki mi je bila angelj varuh in šel
sem proti domu. Ko sem vozil mimo Podgajskega 'križa,
sem poklonil predenj in se zahvalil za rešitev. Pri Križa¬
nemu sem zaprisegel, če se bodem kdaj ženil, ne vzamem
nikdar druge, kakor Anico.”

“Beži, beži, kdo ti bo verjel te bajke. Zakaj nisi tega
takrat povedal?”

“Nisem hotel, ker ni bil še čas zato; sedaj pa veste
vse, dragi stric, in sodite sami, da nisem mogel drugače
ravnati.”

“Ti bodeš storil tako, kakor bom jaz hotel in tudi veš,
da je to moja volja, da vzameš nevesto, katero jaz hočem
-— Tereziko!”

— i5 —

“Stric, ne silite me v to, kar storiti ne morem. Veže
me sveta prisega, katero sem storil pod križem, da druge
nikdar ne vzamem, če tudi ostanem samec. Če nočete spre¬
jeti Anice kot moje neveste, in ako jo ne smem pripeljati
pod vaš krov, naj bo Bogu priporočeno, se bova vzela tudi
brez tega. Zdrava sva oba in bova delala, da se preži¬
viva. Od vas bova prosila samo vašega očetovskega bla¬
goslova. ’ ’

Kakor vreme pred nevihto, se je stemnilo čelo stare¬
mu Brezniku in Martin je vedel, da se vsaki čas vsuje plo¬
ha, zato se je hotel odstraniti, prijel je za kljuko in hotel
iti.

“Počakaj še!”, je zapovedal stric, “nisva še pri
kraju. Ni ti dovolj, da mi plačuješ dobro s črno nehva¬
ležnostjo, celo norčevati se hočeš z menoj. Mar misliš, da
sem si zato vzgajal, gada na prsih, da bi si še kačo navezal
na vrat? Martin, zahvali Boga, da premagujem svojo jezo
in namesto blagoslova ne prekolnem tebe in ono čarov¬
nico in vajino neumno ljubezen. Ne razdraži me več in
pomni moje zadnje besede, katere še govorim o tem: Te-
reziko vzameš in čez tri tedne bode poroka! Ako me ne
ubogaš, ker ti dobro hočem, potem ti je moja hiša za zmi-
raj zaprta. Premisli dobro, ker to je moja volja in Brez¬
nik še ni nikdar besede snedel!” in odšel je iz sobe.

Martin je stal na mestu, kakor okamenel. To je volja
moja, je rekel stric, si je mislil in moja volja naj nič ne
velja? Spomnil se je vsega, koliko dobrega mu je storil
stric, ko ga je vzel kot zapuščeno siroto pod streho. Kako
ga je vedno negoval, da bi lastni oče ne mogel lepše. In
sedaj? Ali sem res nehvaležen, če ljubim to dobro dete,
Anico, ki ni drugega zakrivila, kakor, da je sirota? O Bog,
Ti vidiš, da ta ljubezen ni pregrešna in vendar me bo stric

— i6 —

obsojal. Še je stal na mestu, kakor prikovan, kar je vsto¬
pila teta Barba. Vzdramil se je in ozrl. Teta je sto¬
pila k njemu in mu položila roko na ramo.

“Martin, Martin,” je ihtela, “toraj res nimaš vsaj
iskrice ljubezni do naju s stricem, da naju tako žališ in
nama delaš sive lase. Pomni, kdor ne posluša očeta in
mater, in midva sva ti več kakor oče in mati, ta nima sreče
in blagoslova božjega na zemlji in kliče nase srd božji.”

“Teta, vem, da sem dolžan vajina za Bogom največjo
hvaležnost in otroško poslušnost, toda k Anici me veže
prisega, katere prelomiti ne morem in ne smem, ker bi
me zadela se večja kazen božja.”

“Tedaj si res nepoboljšljiv? Ali te res nobena reč več
ne gane, da bi te spravila nazaj na pravo pot? Sam hočeš
iti v pogubo, v nesrečo? Poslušaj me, sinko, še je čas, da
se spametuješ. Pusti to čarovnico iz Podgaja, ker veš, da
ti to nič dobrega ne prinese. Kaj vse ljudje govorijo od
stare čarovnice, vse se je izogiblje — in ti se ne bojiš, da
te ne začara in Bog varuj, v kakšno nesrečo pripravi.”

“Ne bojte se, teta”, odgovori Martin. “V Podgaju
niso čarovnice, kakor jih nazivajo hudobni in brezsrčni
ljudje. Tam je sicer doma revščina, toda poštenost in strah
božji.”

“Ne govori, Martin, to vsi ljudje vedo in vidijo in
ti tega ne noreš zatajiti in zakriti. Škoda te je, Martin.
Ali nimaš nič srca za Tereziko!” je zaplakala starka.

“Terezika se bo že potolažila, saj lahko dobi boljšega
moža, kakor sem pa jaz. Ne bo ji manjkalo snubačev in
srečnejša bode z drugim.”

“Martin! Ne bodi trmast, spametuj se in ubogaj stri¬
ca, saj ga poznaš, kar se oh - enkrat zavzame, ne opusti

— 1 7  —

z lepa. Mera njegove jeze je že polna in slednjič te še iz¬
žene z doma. Kam pojdeš potem?”

“Šel bom in sicer naravnost v kočo v Podgaj.”

“Kakor si boš postlal, tako bodeš ležal! Stori, kar
hočeš, če ti dobra beseda več ne zaleže. Vedi pa, ako te
kdaj zadene nesreča, ko boš v revščini, takrat se spomni,
da je to kazen božja, ker si poteptal in vničil Tereziki srce
in nisi poslušal teh, ki so ti dobro hoteli. Bog ti pomagaj !”

Teta je odšla in si brisala solze s predpasnikom, ki so
ji v potoku vrele iz oči. Tudi Martin je s težkimi koraki
in še težjim srcem šel iz hiše in brez smotra nadaljeval
svojo pot po vasi.

“Kam pa tako možko, Martin, ali na vojsko?” ga
je nagovoril sosedov Štefan, ki je ravno pripravljal senen
voz pod domačim skednjem.

“Nasprotno pač! Prihajam pravzaprav že iz vojske”,
je odgovoril Martin in se vstavil ter p’odal Štefanu des¬
nico.

Štefan je prišel šele pred nekaj dnevi od vojakov in
je bil že od nekdaj Martinov dober prijatelj.

“Kdo je pa zmagal in kdo je zgubil?” je smehljaje
vprašal Štefan.

“Noben drugi, kakor ti, Štefan, kajti če se ne motim,
ti je naša Terezika všeč in če jo boš hotel, jo bodeš tudi
dobil. Ti boš še gospodar na Breznikovim.”

“Ne šali se, Martin! Kes bi se je na branil, ker je vrlo
dekle, in če bi ti ne bil vmes, bi jo že davno zasnubil. Toda
midva se ne bova preprla za njo, ker pripada tebi.”

‘ ‘ Nobene šale ni pri tem, Štefan. V kratkem izveš vse. ’ ’

“In ti?”

“Jaz odidem proč. Kam, to še sedaj sam ne vem,
toda tukaj ne morem ostati, ker me silijo, da naj Tereziko

— 18 —

vzamem in izpolnim stričevo voljo, toda -nočem jo one¬
srečiti. ’ ’

“Prijatelj, ti se odpoveduješ Tereziki?” se je začu¬
dil Štefan, kateremu ni šlo v glavo, kako bi bilo to mo¬
goče.

1  ‘ Da, ker moram! Veže me k temu beseda, celo prise¬
ga, ki sem jo dal. Podgajske Anice ne pustim za celi svet,
tudi ne za voljo Breznikovega posestva. Človek, ki svojo
besedo sne, je v mojih očeh podlež, ki ni vreden, da sije
nanj solnee. ’ ’ <

“Prav imaš Martin! Pošten fant si in poštenih ljudi
Bog ne zapusti. Nič se ne boj, stric se naposled omeči in
slednjič te bo še prosil, da prideš nazaj. Za ta čas pa pridi
k nam, bova skupaj gospodarila, da bo veselje.”

“Hvaležen sem ti za prijazno ponudbo, toda za me ne
skrbi. Se bom že preživel, kakor že bo. Samo eno te pro¬
sim, da mi storiš: Pojdi k Brezniku in zasnubi Tereziko,
ker ona je deklica, da ji je malo para. Škoda bi jo bilo ka¬
teremu drugemu.”

“Martin, vem da mi dobro želiš in ne bom ti tega
pozabil. Tereziko sem imel že od nekdaj rad, še ko smo
v šolo hodili. Večkrat sem te zavidal potem, ko smo od-
rastli in se je pogosto govorilo, da bodeta vidva mož in
žena, toda do sedaj še tega nisem nikomur povedal. Pred-
no sem šel k vojakom, sem bil skoraj hud na tebe in vesel
sem bil, da so me potrdili, kajti ne vem, če bi med nama
ne bilo prišlo naposled do prepira. Hotel sem jo poza¬
biti in tudi mislil sem, da se med tem časom poročita. Oče
in mati sta jokala, ko sem odhajal, jaz pa sem vriskal ve¬
selja, da idem proč. Vsled tega tudi nisem nobenkrat
prosil za dopust, dasi bi lahko večkrat prišel o prazni¬
kih domov. Malo prej, ko sem imel iti na dopust in bi

— 19  —

moral že sleči vojaško suknjo, sem hotel prositi, da bi me
vzeli k orožnikom. Toda še o pravem času sem zvedel, da
giedaš za Anico in tako sem komaj čakal, da pridem do¬
mov. In sedaj ko si mi sam povedal, da ne vzameš Terezike,
sem ti največji prijatelj. Daj mi roko, da si ostaneva vedno
prijatelja in bova pomagala eden drugemu.”

“Tu je moja desnica, Štefan, prosim te samo to, bodi ji
dober in lepo ravnaj z njo, kajti ona to zasluži, ker je naj¬
boljše dekle, pravi angelj. Bog ti daj srečo.”

Poslovila sta se prijatelja in Martin je odšel naravnost
proti Podgaju. Štefan skoraj da ni vriskal samega veselja
in si mislil, kako dober človek je Martin, samo škoda ga

— 20  -

je, ker odhaja. Bog mu daj dobro in da bi našel srečo s
svojo Anico.

Pri Brezniku so se naselili žalostni časi. Terezika je
bledela,, oči je rnela vedno objokane, tako da je strica in
teto začelo resno skrbeti za njeno zdravje. Stric se je hu¬
doval nad nehvaležnostjo Martinovo in vsaka reč ga je
razdražila. Teta je tolažila nesrečno deklico, kakor je pač
vedela in znala, toda vsaka beseda je bila zastonj. Kar
sta se oba bala, se je zgodilo. Terezika je zbolela.

Večerilo se je že, ko je prišel Martin isti dan, ko je
zapustil Breznikovo hišo, v Podgaj. Ob križu pod košatim
dobom se je vstavil in snel klobuk z glave in se prekrižal.
Svečani mir je navdajal pusto pokrajino, kjer je same¬
vala na pol, razpadla koča. Skoraj opravičeno so se ljudje
ogibali tega samotnega kraja, ki je bil daleč proč od dru¬
gih človeških bivališč. Kaj čuda, da niso mogli ljudje razu¬
meti, da se je naselila v njej tuja stara ženica s svojo
krasno vnukinjo.

V koči je bila tema in vrata so bila zaprta. Martin
je vedel, da se še Anica ni povrnila z dela od grajskih,
zato je ostal pri križu. Dolgo ni bilo nikogar od nikod,
toda slednjič se začuje lahek dekliški spev, ki se je čedalje
bližal sem od vozne ceste. Martin se je pokril in hitel je
nasproti, odkoder se je čulo petje, saj je vedel, da je to
glas njegove izvoljenke.

“Dober večer, Anica”, je pozdravil mladec in ponu¬
dil deklici roko, “vesela si danes, da tako lepo prepevaš.”

“Martin! Ti si? Nisem te pričakovala, ker nisi nič
povedal, kdaj prideš”, je veselo vskliknila Anica.

“Prišel sem po slovo, Anica. Nisem več pri Brezniku,
ker ne morem spolniti stričeve želje. Silijo me naj vzamem
Tereziko. Ker sem povedal naravnost, da tega ne morem,

- 21

mi je stric zagrozil, da moram iz hiše. In šel sem. Sedaj
pojdem po svetu, toda ne za dolgo. Na jesen se vrnem in
takrat pojdeva pred oltar.”

“Martin, nikar ne hodi! Ostani tukaj! Pojdi nazaj
k Brezniku, kjer te čaka sreča in bogastvo. Zaradi mene
nikar ne zavračaj svoj.e sreče. ’ ’ ■

“Nikdar, dušica, ker brez tebe ni vse bogastvo zame
vredno piškovega oreha. Moja sreča si ti, draga Anica.
Grem, da si nekoliko prislužim in ko se vrnem, se ne ločiva
več. ’'

“A kam pojdeš, Martin?” je vsa v solzah vprašala
Anica.

“Še salm ne vem kam. Toda imam zdrave roke^ po¬
vsod bom lahko dobil delo, ne boj se za me. Morebiti do¬
bim kje stalno službo in se vsi preselimo tja. Ne plakaj,
to mi dela še težje slovo, saj se ne ločiva za dolgo. Spomni
se včasih na me tukaj-le pod tem križem, da bi imel več
sreče in tudi jaz te ne bom pozabil. Anica, nimam ti kaj
dati v spomin, na ta rožni venec, to je edina stvar, ki sem
jo vzel seboj z Brezovine, kadar boš na njega molila, se
bodeš tudi na me spominjala. ”

“Hvala ti, Martin!” je spregovorila in poljubila kri¬
žec, “to mi je dražje kot najbogatejši dar, sprejmi pa tudi
ti od mene to-le” in snela je z vratu srebrno svetinjico
“to je edini spomin po moji pokojni mamici. Ko je umirala
mi jo je obesila na vrat in od takrat jo že nosim. Naj te Ma¬
rija varuje vsega zla in nesreče!” Naslonila je svojo gla¬
vico na njegova prša in se razjokala.

“Tako je prav, ljuba otroka,” se oglasi za njima
stara mati, “že dolgo časa sem vaju poslušala. Lepo je to,
da se z Bogom in Marijo poslavljata. Zato se bosta pa tudi

z Njima zopet sešla. Ne pozabita nikdar na Boga in Ma¬
rijo, tndi vidva ne bosta nikdar zapuščena in pozabljena.”

“Vse kar Bog pošlje, in se voljno prenaša, se na do¬
bro obrne; tako se bode tudi še nam vse na bolje obrnilo.
Mati, tolažite Anico, da ne bode jokala, tako se mi revica
smili. ’ ’

“Ne boj se za njo, Martin, ljudje še večje britkosti

in žalosti prenesejo, prenesla bode to tudi ona. To je pač
mala poskušnja, katero je vama Bog poslat, in ko to mine,
zasmejala se vama bo sreča, in veselje bo zavladalo v tem
pustem Podgaju, ki je sedaj ljudem za strašilo. Toda pri¬
de čas, ko bo tukaj dom ljubezni, sreče in blagoslova bo¬
žjega. Poklekni, moj sin, da te blagoslovim!’

— 23

Martin je pokleknil pred starko, ki je položila des¬
nico na njegovo glavo rekoč: “Martin, dragi moj sin, do¬
ber si bil nama revnim, zapuščenim sirotam, nisi se sra¬
moval teh, ki jih je svet obsodil v pekel in jih zaničeval;
z ljubeznijo si k srcu privinil zapuščeno deklico, katero
je vsak zaničeval in se je izogibal. Bog ti to povrni in te
blagoslovi. Naj ti On pomaga pri tvojem delu in ti dodeli
srečo, kamorkoli se obrneš.” Na to ga je prijela z obema
rokami za glavo in nadaljevala: “Ko se vrneš srečno zo¬
pet nazaj in bi ne našel več tukaj stare Jere, skrbi za ubogo
Anico, katera razun tebe ne bo imela nikogar na svetu,
razun mojih naukov, in razkrij takrat skrivnost stare Jere
celemu svetu in pokaži čarovnije osamelega Podgaja. Ani¬
ca ti bo takrat, če bi mene več ne bilo, povedala vse. Sedaj
pa pojdi v imenu Boga Očeta, Sina in svetega Duha!”

“Hvala vam, draga, dobra stara mamica, Bog vam
plačaj! Z Bogom! Z Bogom, Anica!”

“Z Bogom, Martin!” je zaihtela in se mu privila na
prsi. Rahlo se ji je izvil iz objema in odšel je po cesti v
temno noč.

* * *

Nekako dvajset let pred temi dogodku je gospodaril
na Breznikovini še oče sedanjega gospodarja, Petra, kateri
je bil takrat ponosen fant pri šestindvajsetih letih. Bil je
edinec, kateremu se je marsikatera napaka spregledala,
lahkomisljen tako, da bi takrat nihče ne sodil, da bo po¬
stal kdaj iz njega tako resen mož in skrben gospodar. Toda
hudoben ni bil. Izbral si je nevesto, ne da bi povedal
to svojim starišem. Tam, kjer še sedaj stoji koča, v kateri
bivajo sedaj Anica in stara Jera, je bil lep, dasi majhen
dom grajskega logarja. Logar je umrl in vdova je s svojo
hčerko Ano bivala v njej. Tja je zahajal Breznikov Peter

— 24  —

in pridobil si jedrce lepe Ane, ki ga je istinito vzljubila.
Peter je imel resne namene z njo, toda ko je to omenil
svojim starišem, so mu popolnoma prepovedali, da bi lo-
garjeva hči, ki je bila revna, kdaj prišla na Breznikovino.
Ko je Peter videl, da se mu ta želja nikdar ne bo izpolnila,
se je brez dovoljenja svojih starišev z logarjevo hčerjo po¬
ročil, kateri mati ni branila stopiti z njim v zakon in se
je preselil v logarjevo hišo v Podgaj. Grozno sta se srdila
njegov oče in mati in preklinjala sta svojega neposlušnega
sina.

Eno leto je že bil Peter v Podgaju, ko mu je žena
povila hčerko, katero so krstili za Anico. Takrat je šel
Peter domov, pokleknil pred roditelja naj mu odpustita
in dovolita, da pride s ženo nazaj, toda zaman j so bile
njegove prošnje. Oče ga ni hotel več poznati in pognal ga
je iz hiše.

Trdo je moral delati Peter, da je preživel sebe in ženo.
Mati je sicer dobivala neznatno pokojnino po možu lo¬
garju, toda to je bilo le malo. Peter ni obupal. Ko od doma
ni več pričakoval nobene pomoči, je podvojil svoje delo in
je od zore do mraka drvaril v grajskih gozdovih. Tudi
Ana, njegova žena, je delala kolikor ji je pripuščala njena
moč in šivala je skoraj noč in dan. Ni hotela zaostajati
v pridnosti za svojim možem, da bi tako vsaj nekoliko pri¬
hranila in si v doglednem času kupila svoj lasten dom in
malo posestvo. Revno so živeli, toda zadovoljno, kolikor
je pač bilo mogoče pri takih razmerah. Mala Anica je bila
središče tihe družinske sreče in zavest, da delata za njo
in njeno bodočnost, jima je dajala moč k vstrajnosti v do¬
sego tega cilja.

Človeka obrača, Bog pa obrne. Nekega dne so pri¬
nesli drvarji Petra nezavestnega in težko ranjenega do-

— 25

mov. Pobilo ga je drevo in ga težko ranilo na glavi. Rana
je bila globoka in poklicani zdravnik je dal malo upanja,
da ozdravi. Na vsak način, ako ga je še mogoče rešiti,
da ga peljejo v mesto v bolnišnico, kjer so sloveči zdrav¬
niki, da ga operirajo, kajti kost nad tilnikom je bila zdrob¬
ljena in le veščemu zdravniku in skrbni postrežbi se morda
posreči ohraniti ga pri življenju.

Kje torej dobiti človeka, da bi peljal ranjenca v bol¬
nico? Uboga žena je bila skoraj brez vsake moči, tako jo
je ta nesreča potrla, vendar se je napravila na pot na
Brezovino, da tam prosi starše, ne zase, temveč na njiho¬
vega lastnega sina. Tresočih rok je prijela za kljuko pri
Brezniku in odprla je vrata,. Stara dva sta bila slučajno
v sobi. Iznenadena. sta bila oba ob nenadnem prihodu to¬
liko sovražene snehe. Zasenčilo se je čelo staremu Brez¬
niku, ko je Ana pokleknila pred njega, ga prosila pomoči
ter povedala kako strašna nesreča je zadela Petra. “Vsaj
sedaj se nas usmilite, oče, ker vaš sin uimira, ” je ihtela
ili se oklenila starčeve roke in jih močila s solzami.

“Proč od mene vražja ženska, ti si kriva te nesreče!
Ven, ven iz moje hiše!” in s težko pestjo je sunil nesrečno
sneho v prša, da je omahnila. Že je dvignil pest, da bi jo
še udaril, kar je ona še pravočasno opazila in zbežala iz
sobe. Treščil je še za njo vrata in grozovito preklinjal.
Mati je molče vse to poslušala in ko je uboga Ana odšla,
je šele nagovorila razjarjanega moža:

“Nekaj moramo storiti za Petra, najin sin vendarle

je!”

“Toda kaj? Kakor si je postlal, tako pa naj leži!”

“Pomisli vendar, mož, Peter bo umrl, če se mu takoj
ne pomaga. Naprezi takoj in ga pelji v bolnišnico. Ne imela
bi miru, če bi umrl. Najin sin je, čeravno se je tako nehva-

— 26

ležnega izkazal. Toda tega ni vsega on kriv. Kriva je ona
griža, ki ga je zapeljala.”

Stari je takoj ukazal napreči in poslal je dva hlapca
z vozom po Petra. Sam se je preoblekel, vzel iz predala
težko okovane skrinje večjo svoto denarja in čakal kdaj
se hlapca z ranjenim Petrom povrneta, Ni bilo treba dolgo
čakati in voz se je kmalu vstavil pred hišo. Spremljala
ste ga zdravnik in Ana, ki je bila vsa bleda in prepadena.
Vsa Breznikova družina je takoj bila okrog voza, na ka¬
terem je ležal nezavesten Peter. Mati je jokala in klica¬
la Petra, ko je pa zagledala Ano, je stisnila pest in ji za¬
grozila : “Vlačuga, ti si ga ubila!”

Ana se je prestrašila in skoraj bi bila padla, da je ni
vjel zdravnik, kateremu se je imela tudi zahvaliti, da jo
huda tašča še pretepla ni. Breznik je stopil na voz ter
pognal. Ana se je hotela peljati z njim v mesto, da bi
stala Petru ob strani in mu stregla, zato je prosila, naj ji
oče dovoli iti z njin, toda stari jo je premeril s pogledom,
ki je povedal več kakor vsaka beseda, in pognal konja.
Ana se je uničena vrnila domov. Stara Logarica je imela
dovolj posla, ko je tolažila nesrečno hčerko, toda zamanj
so bile njene besede.

Drugi dan zarano je hotela Ana zopet iti k Brezniku,
da bi zvedela kaj so rekli zdravniki v mestu, toda mati
jo ni pustila in jo pregovorila, da bode šla drugi dan, ko
se nekoliko pomiri. In res, drugi dan je šla.

“Naj me ubijejo”, si je mislila, “vendar zvedeti ho¬
čem kaj je z možem,” in odprla je zopet ona vrata, ki so
se tako trdo pred dvema dnevi za njo zaprla. Starega ni
bilo doma. Mati se je pa skrila in se ni hotela pokazati.
Dekla ji je rekla, da naj gre, ker ni gospodarja doma.

— 27  —

“Ne! Tukaj ga počakam in ne grem prej, da izvem
kako je z mojim možem,” in sedla je na stol. Dekla je
odšla in tako je ostala sama v sobi. Enakomerno je tik¬
takala stara stenska ura in kazalec se je leno premikal
naprej. — Čakala je uro, uro in pol, toda nikogar ni bilo
v sobo. Skoraj strah jo je postalo v tej tuji hiši in ne¬
mirno se je premikala na stolu sem in tja. Preteklo je več
kot dve uri, kar je zaslišala od zunaj neko šepetanje in
naposled kletev. Vrnil se je Breznik, kateremu so povedali,
kdo čaka nanj v hiši.

“Ubijem jo!” je srdito zakričal in pograbil v kotu
slonečo sekiro in kakor besen planil v sobo. Le krepkemu
hlapcu, ki je brezsrčnega moža s silo obdržal, se je imela
Ana zahvaliti, da ni izvršil svoje grožnje.

Molče je zapustila hišo, kjer so jo tako sovražili in
šla je domov. Čutila je še oni sunek, ki ga je izvršil Brez¬
nik pred dvema dnevi in zbadalo jo je v prsih. Prenežna
je bila njena narava, da bi prenesla tako strašne udarce,
ki so jo zadeli zadnje dni. — Toda ni še bil poln kelih nje¬
nega trpljenja; čakal jo je še nov udarec, ki je bil usode-
poln za Petra in malo Anico, ki je spavala v zibelki, ne
vedoč, kako strašni viharji so se zbrali nad njeno rodno
streho.

Komaj je polegla novica, da se je ponesrečil Breznikov
Peter, je zopet zašumelo po celi fari, da je pri Brezniku
zadnji čas neznano kam izginila večja svota denarja. To
ti je bilo ugibanja in govorjenja! Nekateri so privoščili
bogatinu to nezgodo, drugi so ga zopet pomilovali češ, pri
vsem svojem bogastvu vendarle nima sreče. Orožniki so
bili skrbno na delu in vsakega, ki je bil le količkaj na
sumu, da nima čistih rok, so preiskali in djali pod ključ.

— 28 —

Kar naenkrat se razširi najnovejša novica, da je stari
Breznik slednjič našel denar in sicer v logarjevi hiši skri¬
tega pod posteljo. Breznikovi hlapci in dekle so pripo¬
vedovali, da je bil denar ukraden iz omare tisti dan, ko
je bila logarjeva Ana sama v sobi nad dve uri. Toraj nihče
drugi ni bil tat in tudi denar 'je bil najden tam.

Ta novi udarec je bil grozen za Ano in njeno mater,
ki si niste znali razlagati, kako je prišel denar v njih hišo
pod posteljo. Orožniki le vsled tega niso Ane odpeljali
v ječo, ker- je bila preslaba, da bi mogla narediti to dolgo
pot. Njena mati je šla sama na sodnijo in tam zatrjevala,
da hčer 1  ni kriva. Toda sodnik je zmajal z glavo, kajti do¬
kazi so prejasni, da bi se moglo dokazati njeno nedolžnost.
Potrta je šla iz poslopja, kjer se je delila pravica in pre¬
mišljevala, kaj naj stori. Na vsak način bo Ana za dolgo
časa obsojena v ječo — in kaj bo z nežnim detetom —
Anico? Ali ne bo na večno ostal črn madež na njej, da je
hči ničvredne tatice? “O Bog, o Bog, zakaj si nas zapu¬
stil,” je ponavljala v enomer na potu proti domu. V nje¬
nem srcu se ji je pojavila nova misel, ki je edina, da se
reši, kar se da, to je: proč, daleč proč od tega kraja.

Še isti večer je bila hiša v Podgaju prazna. Nihče ni
vedel, kam so ženske izginile. —

* * *

Peter se je v bolnišnici dolgo časa boril med življe¬
njem in smrtjo. Nikogar, tudi lastnega očeta niso pustili
k njemu, zato tudi niso dovolili vstopa dvema ženskama,
izmed katerih je imela ena dete v naročju, ko sta nekega
dne pozvonili pri vratih bolnišnice.

Polagoma se je rana začela celiti in bolnik je že mo¬
gel sedeti v postelji, toda vsak spomin ga je zapustil. Nič
ni vedel, kaj se je zgodilo. Šele po preteku več mesecev je

29  —

spoznal svojega očeta, ki ga je obiskal. Z zdravjem se mu
je počasi tudi spomin vračal. Toda dolgo časa je pre¬
teklo, predno je smel bolnišnico zapustiti. Med tem je
večkrat povpraševal, zakaj ga nikoli žena ne obišče, toda
vsakokrat so ga spravili na drug pogovor, češ, naj si se¬
daj ne beli glave s tem, ker to bi njegovemu zdravju znalo
škodovati.

Nekega jesenskega večera je pripeljal stari Breznik
Petra domov na Breznikovino. Doma je zvedel vse. Pri¬
povedovali so mu, kako grdo so naredile te ženske z njim,
da niso hotele več slišati o njem in slednjič je še njegova
brezvestna žena ukradla denar. Ker so tudi drugi pri¬
trdili in povedali, da je res tako, je slednjič tudi sam začel
dvomiti o zvestobi svoje žene. Če bi bila nedolžna, bi ga
gotovo prišla med boleznijo obiskat in bi ne bila sedaj
neznano kam izginila. Nasprotno se mu je še vedno po¬
javljala misel, da je Ana nedolžna in morda po krivici
trpi. To mu tudi ni dalo pokoja ne po dnevi ne po noči
in začel je za njo poizvedovati. Ves njegov trud je bil
brezvspešen. Kakor bi se udrle v zemljo, ni bilo o njih
ne duha ne sluha.

Nekako dve leti za tem je dobil pismo iz župnijskega
urada v P...,  od koder mu je gospod župnik sporočil, da
je tam umrla na jetiki in bila pokopana Ana Breznik,
njegova žena.

Kjer je bila žena, tam je gotovo tudi še dete, je mi¬
slil in še isti dan se je pripravil na daljno pot v P. .., da
tani poišče svoje dete. Prišel je v župnišče v P...,  kjer
mu je župnik povedal, da je bivala njegova nesrečna žena
v mali koči na koncu trga, kjer ste se preživljali z ma¬
terjo s šivanjem. Slednjič je podlegla hudi bolezni in ni
več vstala. Župnik ga je še spremil do pokopališča ob

— 3 ° —

cerkvi, kjer je pokazal sveži grob, na katerem je stal pri-
prost lesen križ brez napisa, ob katerem je ležal šopek že
ovenelih aster. Peter je pokleknil ob grobu in medtem
opazil na ovenelem šopku listek papirja in ga pobral, na
katerem se je se komaj eitalo. “Svoji po nedolžnem trpeči
nepozabni hčerki Jera M...  ” Pobral je listek in ga pre¬
črtal. Zaihtel je kakor otrok. Jasno je bilo Petru, da je
bila žena nedolžna, toda prepozno je bilo sedaj to spo¬
znanje. Očital si je, zakaj ni bolj za njo poizvedoval, da
bi jo bil našel. Dolgo je stal še ob grobu in slednjič se
je napotil proti koči, katero je označil gospod župnik, da
je tam bivala njegova žena. Povspešil je korake, ker upal
je, da bo tam najdel še vsaj mater in dete.

Potrkal je na vrata koče, toda nikdo se ni oglasil.
Soseda, ki ga je videla hoditi okrog in trkati na okna, je
pristopila in mu povedala, da je stara ženica odšla z dete¬
tom takoj po pogrebu in se še ni vrnila.

Žalosten je šel Peter nazaj v župnišče, kjer je prosil
gospoda, naj mu pove, če ve kam je šla starka. Gospod ni
vedel ničesar o njej.

Potrt se je Peter vrnil domov. Stari Breznik in žena
sta kmalu eden za drugim legla v hladen grob in Peter je
ostal sam pri obširnem gospodarstvu. Ni mu drugega ka¬
zalo, kakor poiskati si gospodinje. Oženil se je kaj lahko
in pripeljal je bogato nevesto v hišo. Čez leto in dan mu
na porodu umrje z detetom vred.

Oženil se je tretjič in s tretjo ženo tudi ni imel sreče.
Po petletnem zakonskem življenju, ki je bilo brez otrok,
jo je na polju ubila strela. Po teh, žalostnih doživljajih
mu ni bila več na misli ženitev, zato je vzel k sebi svojo
sestro, ki je bivala nekje v mestu, da mu je gospodinjala.

— 3i —

Kako sta prišla Terezika in Martin k Brezniku, smo že
slišali ob začetku povesti.

* * #

Zelo so pogrešali pri Brezniku Martina. Vsa družina
je bila vsled njegovega odhoda žalostna, ker vsi so ga radi
imeli, od zadnje dekle in pastirja pa do velikega hlapca.
Kadar so sedeli opoldne ali zvečer pri mizi, ni bilo več
čuti veselega smeha, ki se je prej razlegal; vse je bilo
tako pusto in prazno, ker tudi Terezika je bila dolgo časa
bolna. Ko je zopet ozdravela, ji je ostala na obrazu sled
otožnosti in nikdar se ni nasmejala prej tako živahna dek¬
lica. Županov Štefan je porabil vsako priliko, da bi go¬
voril z njo in ji povedal svoje želje, toda vsakokrat mu je
upadel pogum, ob resnem in žalostnem obrazu devojke.

Breznika kar ni strpelo doma. Odkar je odšel Martin,
je brez vsakega smotra taval okrog in vsaka reč ga je je¬
zila. Ogibal se je celo svoje sestre Barbe, katera je bila
istotako pusta in godrnjava. Kar manjkalo je nekaj ne¬
nadomestljivega, na kar so se vsi že navadili. Želeli so na¬
zaj to, kar so izgubili, toda kaj? Tega ni hotel nobeden
povedati, dasi je vsak vedel, da je ta nekaj, kar manjka —
Martin.

Že je preteklo skoraj tri mesece, odkar je odšel Martin
v svet, in nihče ni vedel kam, ko je šel Breznik nekega po¬
poldneva iz eno uro oddaljenega trga domov- Namesto da
bi šel po navadni poti domov, je nehote zavil s poti in šel po
slabi stezi, ki je peljala mimo logarske koče v Podgaju.
Sam sebi se je začudil, ko je prišel do košatega doba, pod
katerim je stal križ. Vstavil se je in odkril. Ozrl se je
proti koči, katera je bila, kakor vedno, zaprta. Hladna
senca mu je ugajala in ker se mu ni nikamor mudilo, je
sedel na leseno klop, ki je bila pod dobom. Oživeli so se

— 32  —

mu spomini na nekdanje dni, ko je tolikokrat sedel na tej
klopiei in poleg njega njegova Ana. V živi domišljiji je
stala pred njim nežno lepa podoba bitja, katerega je ne¬
kdaj tako ljubil. Iz zamišljenosti ga je vzdramilo petje,
ki je odmevalo iz gozda. Lep, svež dekliški glas, oh tako
znan glas in tako znan se mu je zdel napev pesmi:

“Zatoraj hodim v temni log,
kjer ptički žvrgole;

Da tam pozabi vse gorje
užaljeno srce —-.”

“Moj Bog, kaj je to? To je glas, to je pesem, katero
je tako rada prepevala moja prva žena. Kaj to vendar
pomeni? Ali me je stara čarovnica, ki biva sedaj v tej
koči, začarala?” je prestrašen govoril sam seboj — in
hotel vstati? Toda medtem je zagledal Anico, ki je prišla
iz gozda in šla naravnost proti njemu, noseč v naročju
butaro drv.

“Ana, ali si ti ali tvoj duh?!” je zaklical in stegnil
roke proti deklici, ki ga je šele sedaj opazila in se prestra¬
šila, da so ji drva padla iz rok in nemo gledala Breznika.

“Neboj se me, deklica, nisem hudoben človek. Mislil
sem, da je prišla neka druga oseba, kateri si za las po¬
dobna. Povej čegava si in kako ti je ime?” jo je ogovo¬
ril kmet, ko se je zavedel svoje zmote.

“Anica mi je ime”, je odgovorila. “Zakaj to vprašate,
šaj ste me poklicali po imenu, toraj me gotovo poznate.
Komu ste pa mislili, da sem podobna?”

“Sam ne vem komu, ali kako bi ti povedal. Kje je
tvoja mati?”

“Moja mati?” se je trpko nasmehnila Anica, “že
davno jih krije zemlja. Nikoli jih nisem poznala; babica

33  —

so mi povedali, da sem bila takrat, ko so umrli, komaj dve
leti stara.”

‘ 1  Sirota! Tri tebi je Anica ime ? ’ ’

“Da, kakor moji pokojni mamici, ki jim je bilo tudi
ime Anica. Hudobni ljudje mi pa pravijo čarovnica.”

“Ti, ti si tedaj tista čarovnica, vnukinja one stare
čarovnice, kako ji že pravijo... ?”

“Tedaj me vendarle poznate,” je smehljaje segla v
besedo Anica, katero je zanimal radovedni in čudni gospo¬
dar Breznikovine.

“Poznam le v toliko, ker sem slišal, da je k vam hodil
naš Martin. Ali ti mene poznaš Anica?” je vprašal.

“Da, vi ste bogati Breznik, ki ste zaradi mene pognali
po svetu Martina, ki ni drugega zakrivil, kakor da me
je hotel vzeti. Toda jaz vam še nisem nikdar nič žalega
storila, vendar je moral iti zaradi mene od vaše hiše. Jaz
nisem pri tem nič zakrivila in moj greh je edino ta, da sem
sirota. Toda ne zamerite gospod Breznik, hiteti moram,
da pripravim stari materi večerjo. Z Bogom!” in hotela
je oditi.

“Počakaj trenutek, še nekaj bi te rad vprašal, kako
je pa ime tvojemu očetu?”

“Nimam nobenega očeta, kajti babica mi o njeni še
nikdar niso nič povedali, dasi sem jih povpraševala. Goto¬
vo so že davno umrli, ker me vsakokrat, kadar jih vprašam
za očeta, samo po glavi pobožajo in mi pravijo sirota.”

“Sirota? Ne, ne Anica moja, ti imaš očeta. Tvoj oče
živi--”

"Kaj pravite? Da moj oče živi? Povejte, prosim vas,
kje naj iščem svojega očeta? K njemu pojdem, on se me
ne bo sramoval, ne bo me zaničeval in jaz ga bom tako
ljubila .— ”

— 34

“Moj Bog, kaj sem našel. Ali je to resnica — ali
sanjan!”

Med tem je prikrevsala babica ob palici gori od ceste
in opazila, da se Anica razgovarja z Breznikom. Pospešila
je, kolikor je pač mogla svoje korake in se vstavila pod
dobom.

“O, bogati Breznik se je ponižal in se pogovarja z
našo Anico. To je pa nekaj čudnega!” je očitujoče spre¬
govorila starka. “Anica, pojdi v hišo in zakuri! Takoj pri¬
dem za teboj!”

Anica je pobrala drva in odšla. Jera je ostala sama
z Breznikom.

“Ne oponašajte mi bogastva, kaj mi pomaga, ko pa
nimam tega, po čem hrepenim.”

“Oho, kako se je Peter spremenil! Bil bi pač bela
vrana v rodovini Breznikovi, katerim je bogastvo več,
kakor čast, srce, vest, lastna kri in duša.”

“Rajši bi bil berač; kakor pa to, kar sem, samo da
bi bil srečen.”

“Kaj vam pa ovira srečo? Ali ne s'aba vest? Da,
da, uganila sem, slaba vest vas opominja in grize, kakor
črv, če sploh imate še kaj srca! Bog je pravičen!”

“Ne govorite tako, mati, ker vaše besede so trde,
toda zdi se mi, da sem našel to, po čemur sem hrepenel
dolga, dolga leta. Našel sem zaklad, po katerem sem se
zamanj oziral, zaradi katerega sem preživel toliko noči
brez spanja in utehe, zopet tukaj, ki je bil kraj moje ne¬
kdanje sreče.”

“Kje? Tukaj?” je vprašala stara Jera in se delala
nevedno.

“Da, tukaj ! Našel sem vas, drago mater moje pokoj¬
ne Ane, ne tajite več, in pri vas svoje dete. Ne oporekajte,

— 35  —

kajti če tudi ste se postarali, da vas je težko spoznati, jaz
sem vas spoznal. Ne delajte me še nesrečnejšega, kakor

sem že, in imejte usmiljenje z menoj.”-

“S teboj? Usmiljenje? Brezsrčnež, se ne bojiš, da te
Bog ne kaznuje za tvojo laž! Sedaj po osemnajstih letih
še le vprašaš za svojega otroka! Če se nisi dosedaj zmenil
za svojo kri, se ti tudi sedaj ni treba!”

‘‘Mati! Ne delajte ovir božji Previdnosti, ki mi je
naklonila, da sem svojo hčer in vas našel. Oh, draga zlata
mati moje nesrečne Ane, imejte usmiljenje z menoj!” je
prosil Breznik starko in jo prijel za velo roko.

“Pusti siroto v miru počivati v grobu, katerega si ji
izkopal tj ’ 1 -”

— 36

“Bog ve, da me sodite krivo, toda zaslužil sem; rad
še več očitanja pretrpim, samo dajte mi mojo hčer! Ne
ugovarjajte! Trpel sem veliko in zato mi je Bog naklonil
to srečo, da. sem jo našel. Vrnite mi jo, da mi poslednje
dnevi mojega življenja osladi in ji dam, kar je njenega.
Ne sme ostati več v tej revščini.”

“Nimaš pravice zahtevati svoje hčere, za katero se
nisi dosedaj zmenil in si jo pustil meni ubogi revi, ki ni¬
sem imela nič, da bi zamogla skrbeti za njo. Vzgojila in
odredila sem jo z žulji svojih rok, zato imam samo jaz pra¬
vico do nje!”

“Mati! Tudi jaz imam pravico do nje, in tudi dolž¬
nost, zato vas prosim pri vsem, kar vam je sveto, da mi
odpustite in mi jo vrnete ! ’ ’

“Ne zaklinjaj! Kateri človek nima poštene vesti, naj
se ne sklicuje na pravico. Kjer ni poštenosti, tam tudi ni
Boga!”

“Toda mati, ne sodite me preostro. Če ima kdo izmed
naju vzrok oponašati drugemu nepoštenost, bi jo imel jaz.
ker ste me zavrgli in zapustili, ko sem bil bolan. Vzeli ste
mi dete in odšli z njim, da ga nisem mogel najti. In sedaj
po tolikih letih šele sem ga našel.”

“Toraj še to! Mi smo te zapustili? Mi smo te zavrgli?
ko si bil bolan? In ti še imaš toliko predrznosti, da hočeš
tako grdo lagati stari ženi, ki že z eno nogo stoji v grobu?
Praviš, da si poizvedoval za otrokom? Dovolj hudega si
nam že povzročil, zato ne govori več. Sramuj se in boj se
Boga!”

“Mati, ne lažem, kakor resnično živi Bog! Vse sem
storil, samo da bi vas našel, toda vse je bilo zamanj. Sko¬
raj bi bil obupal, ko sem po Anini smrti šel v P. . . na njen
grob in vas tam nisem več našel. Zakaj ste sc skrivali pred

— 37

menoj, ko ste dobro vedeli, kje je moja hiša?”

“In to še vprašaš, kakor bi ne vedel nič, kaj se je
zgodilo? Torej poslušaj, kar ti sedaj povem, ne iz očitanja,
ne iz jeze, ampak kakor je bilo.” In pripovedovala je
starka vso žalostno zgodbo, kako je pokojna Ana šla
prosit njegovega očeta, naj ga, pelje v bolnišnico, kako jo
je udaril v prša, da ni bila več zdrava, kako jo je hotel
s sekiro ubiti, in — slednjič so celo podvrgli denar in jo
obdolžili, da ga je ona ukradla in da ste zbežale iz tega
kraja zaradi dobrega imena nedolžnega otroka.

“Ana ni bila več zdrava od onega dne, ko jo je tvoj
oče udaril in je hirala. Smrt jo je rešila groznih telesnih
in dušnih muk, katerih je sirota še tako mlada, toliko u-
žila. ’ ’

“Za Boga, tega nisem vedel”, je vskliknil Breznik
in sesti je moral na klop, tako se je tresel od iznenadenja.

“Šestnajst let sem živela v tujini, da sem rešila dobro
ime tvojemu otroku, da bi kedaj hudobni svet ne kazal za
njo s prstom, da je ujema mati kradla denar.”

“Povejte prosim, kaj je rekla moja uboga žena, ki
je toliko po nedolžnem prestala?”

“Kaj bo rekla? Utonila bi lahko v svojih solzah, to¬
liko jih je pretočila, slednjič se je pa udala v voljo božjo.
Udano je trpela in hirala dokler ni umrla.”

“Bog ji daj večni mir in odpusti ta strašni greh mo¬
jim starišem,” je kakor sam zase spregovoril Breznik.

“Tvojo mater je na smrtni postelji pekla vest, in je
izročila gospodu župniku ta le denar,” in Jera je vzela
iz zašiva rumen zavitek in ga pomolila Brezniku, z naro¬
čilom, da ga naj izroči meni, če se kdaj vrnem. Vrnila sem
se in samo župniku sem povedala, kdo sem in prosila, da
naj tega' nikomur ne povedo, dokler ne bom sama pove-

3 8  ||

dala, in so mi dali ta denar. Vzela sem ga, toda dotaknila
se ga nisem. Na tu imaš nazaj ta denar, to so Judeževi
groši, za katere je bila prodana nedolžna kri! Imej denar
ti, jaz pa imam dobro vest.”

“Ne dolžite mene, mati, jaz sem nedolžen pri tem.
Vsega so bili krivi moji starši.”

“Pusti mrtve v miru,” je nadaljevala starka,” krivdo
zavračaš na svoje stariše, toda. povej, ali si mar ti kaj
boljši od njih! Ne! Ko sem čutila, da ne bom več dolgo,
moči so me že zapuščale, sem se povrnila nazaj v svoj roj¬
stni kraj, kjer me ni nihče več poznal. Božja previdnost
je hotela, da je tvojo hčer spoznal Martin in jo hotel vzeti
za ženo, kar jaz nisem branila, ker sem videla v tem prst
božji. Že bi moralo izginiti prokletstvo iz rodu Brezni¬
kov’in da se poravna krivica očetova na hčeri nesrečne
matere. Toda kdo je bil proti temu? Ti sam!”

Breznik ni odgovoril, zakril jo obraz z rokami in
ihtel. Preveč je bilo tega za enkrat za njegovo če tudi
trdo naravo.

“Torej spoznaš sedaj, da si ravnotak brezsrčnež, ka¬
kor je bil tvoj oče,” je nadaljevala starka, “zavrgel in
pognal ši od hiše dobrega in poštenega fanta Martina samo
zato, ker je hotel vzeti ubogo in revno tvojo hčer, ki jo je
hotel iz revščine in trpljenja privesti na edino pravo mesto,
ki ji pristoja pred Bogom in ljudmi ’ ’ ’

“Moj Bog, moj Bog, usmili se me, drugače znorim!”
je bolestno vskliknil oče. “Mati, pri usmiljenju božjem vas
prosim, Odpustite mi! Vse bom popravil, samo dajte mi
nazaj moje,det©!- Ne .sme-več bivati tukaj, v moji hiši je
njen dom,'-kjer naj bo srečna z Martinom. ”

“Hvala tebi o Bog, sedaj rada umrjem, ” je sprego¬
vorila mehkeje babica, “Anica je našla očeta. Peter, od-

— 39  —

puščam ti, ker si pripravljen poravnati krivico, katere res
nisi sam zakrivil. Vračam ti hčer, bocli ji dober oče; ne
bo se ti je treba sramovati, vzgojila sem jo dobro. Sedaj
si zopet moj sin, kakor si bil nekdaj,” in podala mu je
roko, katero je gorko stisnil.

“Mati! draga mati moje uboge Ane, kako sem srečen 1
Bog naj vam že na tem svetu povrne, kar ste pretrpeli
zaradi mene!” in solze veselja so mu tekle po raskavih
licih.

“Anica, Anica!” je zaklicala babica proti koči, kjer
se je na njen klic takoj pojavila med vrati Anica. “Ani¬
ca, pojdi-sem, Bog ti je skazal veliko milost, nisi več siro¬
ta ! Tu je tvoj oče !”

— 40  —

Z veselim vsklikom: “Oče, dragi oče!” se jo vrgla
očetu v naročje, ki jo je objel in stisnil na svoja prša.
Babica je pokleknila pred križ in molila:

“O Bog, velika je tvoja milost- ;  —”

Breznik je hotel, da bi šle obe takoj z njim, toda temu
je oporekala babica, češ, da mora prej priti Martin do¬
mov, do tačas pa ostanete še v koči. Toda udati sta se
morali obe in odjenjati od svojih sklepov in sklenili so. da
pride drugi dan v vozom po njune stvari in potem gredo
skupaj na Brezovino.

Kakor mladenič je hitel Breznik domov, srečen, kakor
še nikdar v življenju in iznenadil domače z veselo novico,
ko so bili ravno zbrani pri večerji. Skoraj vrjeti niso mogli,
kar jim je pripovedoval, kajti bilo jim je več kot čudno,
da bi bilo to mogoče, da je revna Anica v Podgaju. hči
bogatega Breznika.

“Oh, kako krivico sem delala Martinu in Anici!”
je vskliknila Terezika. Res nisem vredna, da me še solnee
obsije.”

“Terezika,” je spregovoril Breznik, “tudi ti ostaneš
moj otrok in nič se ne boj. Kaj ne, da boš rada imela A-
nico?”

“Bom, bom! Naj le vzame Martina, mora ga vzeti,
mora!” Jaz ji bom pa za deklo, če me bo hotela imeti pri
hiši,” je odvrnila in objela teto, ki jo je ljubeče božala
po nekoliko shujšanih licih.

Županov Štefan, ki je prišel kakor običajno po večerji
nekoliko povasovat, se je sam ponudil, da gre drugi dan po
Martina, ki je bil v službi v bljižnem mestu v neki veliki
tovarni.

— 4i

“Pa le zgodaj naprezi, da bodete že dopoldne doma,”
je naročal Breznik Štefanu* ko je ta odhajal domov.

Drugi dan je bilo pri Brezniku navsezgodaj že vse
po koncu. Teta Barba in dekla Jula ste čistile po kuhinji
in po sobah, da bo Anica našla vse čisto, ko pride k hiši.
Dorka je pa morala teči v trg po razne drobnarije za ku¬
hinjo, ker tako slovesen dan se je moral dostojno prosla¬
viti tudi s kuhinskimi dobrotami. Hlapca Marko in Janez
sta počistila po hlevih in dvorišču, da bi bilo vse v naj-
lepšeni redu, ko pride Martin domov. Breznik se je pa
napotil kmalu zjutraj v Podgaj po svojo hčer in taščo.

Štefan se je zarana odpeljal v mesto in takoj poiskal
Martina, ter mu sporočil veselo novico, na kar je ta
takoj pustil delo in šel zamenjat svojo delavsko obleko
s pražnjo, na kar sta se takoj odpeljala. Pod klancem, kjer
je stal križ in od koder je vodila steza do logarjeve bajte,
sta ustavila. Martin je tekel v navkreber, kakor bi imel
peruti in kakor bi padel iz neba, je stal pred svojimi dra¬
gimi, kateri so ga tako težko pričakovali. Poslovili so se
na to od borne bajte in šli do ceste, kjer je čakal Štefan
z vozom. ^

Že je solnce preplulo polovico svojega dnevnega pota,
ko so se pripeljali na Breznikovino.

Pred hišo je bila zbrana cela domača družina, in vsi
bljižni sosedje, kateri so iskreno podavali roke Anici in
njeni stari materi Jeri, ki se je sedaj vsem tako znana
zdela in se čudili, da jo niso že prej spoznali. Vsi pa so
obžalovali, da so preje tako obsojali in jih nazivali čarov¬
nice, te tako plemenite in poštene stanovalke v samotnem
Podgaju.

Brezniku, kateremu se je kar srce topilo sreče in ve-
selja, je povabil vse navzoče v hišo, kjer se je na mizah

— 42  —

gromadilo vsakovrstnih dobrot. Vsi so bili Židane volje,
le županov Štefan je bil molčeč in resen. To je opazil prvi
Martin in se potihem nasmejal in si mislil: potrpi draga
duša, tudi nate pride vrsta. In res, ko so že vsi napili Mar¬
tinu in Anici, Brezniku in Barbi in jima častitali, vstal je
Martin in začel govoriti: “Prijatelji, me srčno veseli, da ste
se zbrali tukaj, da se veselite z menoj sreče, ki me je tako
nenadoma doletela. Hvala vam, dragi stric in draga teta
za to. Čudovita so božja pota in kedo bi bil mislil pred
nekoliko meseci, da se bo vse tako srečno izteklo. Trgalo
se mi je srce, ko sem odhajal kot nehvaležnež iz te hiše,
v kateri sem sprejel toliko dobrot. Srce mi je velevalo:
pojdi. Vem, kako sem užalil takrat vas, dragi stric, vem,
kako sem užalil vas, draga teta, toda, kedo bi si iz med nas
takrat samo misliti mogel, da se je to zgodilo vse po božji
Previdnosti. Božja Previdnost je pa tudi namenila, da dobi
našo Tereziko drugi, ki jo je že davno ljubil, ki je ravno
danes vsled tega tako molčeč, in tega vsi poznate — moj
prijatelj in tovariš Štefan. Moja sreča bi bila danes po¬
polna, če bi tudi ti, draga Terezika podala svojo roko, kot
srečna zaročenka našemu Štefanu.” Umolknil, je za hip in
pogledal Tereziko, ki si je brisala solze ginjenja in Šte¬
fana, ki je gledal nepremično v tla in nadaljeval: Toraj
vzdignem čašo in napijem Štefanu in Tereziki, kot zaro¬
čencema !”

“Ne še!” se je oglasil Štefanov oče, “naj še jaz-prej
vprašam soseda Petra za dovoljenje in Tereziko, če sploh
mara iti k nam. Sosed,, ali dovoliš?”

“Iz srca rad, če Terezika hoče. Terezika, če si za¬
dovoljna — trči z nami, kar bo pomenilo, da.”

Vsa v solzah je vstala Terezipa in trčila z vsemi, obraz

— 43  —

ji je postal, rdeč kot makov cvet iz katerega '-je zrcalilo
veselje in sreča.

Tri tedne za tem so praznovali na Breznikovim go¬
stijo v proslavo dveh parov srečnih novoporoeeneev.
Babici Jeri je ugajala ljubezen in udanost obeh mladih, da
je dosegla visoka starost. Breznik in Barba pa tekmujeta
v ljubezni do bivše — “Podgajske čarovnice.”

CERKEV V GRICJU

Novo življenje je vzbudila topla pomlad v prirodi.
Travo je bujno zelenela po prijaznih gričih, ob katerih
je vasici podobna, samevala naselbina Gričje. Cvetoče
lipe so omamljivo napajale s svojim duhom okolico in
cvetje košatih jablan se je gnano od rahlega pomladan¬
skega vetra igralo.v zraku in snežilo na zelene livade.

Nedeljo popoldne je bilo. Na klopi pred belo hišico
je sedel stari Ličar, Snežno beli njegovi lasje so tekmo¬
vali s cvetjem pestre pomladi, kakor bi starost hotela tek¬
movati z vračajočo pomladjo in njenim belim cvetjem.

Iz hiše je stopila krepka mlada žena, njegova snaha
z vezenjem v roki in prisedla k njemu. Predramil se je
iz zamišljenosti.starec in se ji zadovoljno nasmehnil. Rad
je imel svojo snaho, saj mu je bila' pa tudi udana z lju¬
beznijo dobre hčerke.

“Nežika," jo je nagovoril tast in se ozrl na okrog,
kakor bi se bal, da bi ga kdo ne slišal, “nekaj ti imam
povedati, kar sem ravnokar sklenil, pa to naj med nama
ostane.” —

“Kaj pa takega, oče?” je prijazno vprašala Nežika.

— 45  —

“Samo tebi zaupam, veš, samo tebi, in kakor sem
že rekel, to naj ostane med nama.”

Ni čuda, da je po tako skrivnostem govorjenju svo¬
jega dobrega tasta, postala mlada Ličarka radovedna.

“Povejte vendar, oče, kakšno skrivnost imate? Ra¬
dovedna sem.”

“Vidiš jezika, človek, kakoršen sem jaz, stoji že
z eno nogo v grobu in misli drugače,.kakor bi mislil pred
tridesetimi leti in si želi kar najbolj srečno smrt. Vendar
me skrbi stopiti pred Večnega sodnika. Rad bi storil
kako dobro delo. predno nmrjem,”

“Oče, ali ste bolni?” mii je prestašeno segla v besedo
snaha. ‘ :  ■

“To ravno ne! Pač pa Sem že dalje časa mislil, kako
je naša naselbina zapuščena, ker nimamo svojega duhov¬
nika, nimamo svoje cerkve. Mladina pozablja na svojo
krščansko dolžnost. Cerkev je oddaljena od tod več milj,
če bi nas ne obiskal vsako leto misijonar, bi že jaz skoraj
pozabil, da sem katoličan. Ko šem še mogel, sem šel vsaj šti¬
rikrat na leto v I., kjer je irska' cerkev, k službi božji in sv.
zakramentom- Kako sem bil srečen takrat, sedaj pa, ’ ’  in
solza se je prikradla iz starčevih oči in strkljala po velem li¬
cu. Otrl si je lice z rokavom in nadaljeval: ,,Hčerka, ti imaš
troje detet, največji je že skoraj zrel za šolo. . . Kdo
jih bode učil ljubiti Jezusa.? Kako sa bodo otroci naučili
ljubiti svojo cerkev, katere ne,bodo poznali? — V vasi
je že več za šolo godnih otrok, kdo jim bode vcepil v mla¬
da srca strah božji, ljubezen' do Boga in do slovenske¬
ga jezika? Otroci se morajo učiti, morajo hoditi v cer¬
kev. Ko sem se pred dvajsetimi leti naselil tukaj, nisem
mislil na to, temveč sem mislil le na denar in kako bi
se kar najhitreje opomogel..', . Bog mi je dal srečo. Lepo

' L

- 46 -

kmetijo sem napravil in tudi — okroglega je še nekaj o-
stalo.”

“£Sedaj slutim, oče, kaj mislite ,’ 7  je spregovorila Ne-
žika in ga pobožala po roki.

“Kaj ne, hčerka, ti me razumeš in tebi sami povem,
kaj nameravam. Ne moreni biti dovolj hvaležen Bogu,
da mi je dal.tako dobro snaho.”

“Preveč me hvalite, dragi oče,” se je branila Nežika
in hvaležno pogledala častitljivega starca.

“Sedaj ti povem,” je nadaljeval, ‘‘imam še ne¬
kaj gotovine, — farmo sem dal Jožetu in tebi. Za tvoje
tri dečke bo tudi še nekaj ostalo, zato že davno želim, da
bi si tukaj postavili lastno cerkev in dobili duhovnika, ki
bi v materinem jeziku učil mladino, opominjal in svaril
stariše in nas, ki smo že samo za nadlego na svetu — pri¬
pravil na pot v večnost . 7  7

“Dobro delo bo to, ee tako naredite, čez sto let bodo
molili naši otročiči za vas. Ljubi Bog vam bo gotovo do¬
dal vaši starosti še deset let za tako dobro delo. Oče,
kaj bi počela jaz ko bi vas ne bilo,” je bolestno spregovo¬
rila mlada žena.

“Kaj imaš od mene, hčerka moja? Drugega ne.
kakor nadlego,—in pa, da ti pomagam in te tolažim, ker si
tako nesrečna. Kdo bi si kdaj mislil, da bo moj Jože
tako daleč zašel in se udal pijači in tej kleti novotariji,
ki ji pravijo svobodomiseljstvo. Vsakemu pritepencu,
ki ga hvali, veruje in pijančuje žnjim.

Težak vzdih se je izvil iz prsi mlade žene in starec,
kakor bi ga preslišal, je nadaljeval: “Prihodnji teden
pride zopet misijonar in z njim se bodem pogovoril zas¬
tran nove cerkve.”

“Storite to, storite, noben cent ne bodo zastonj, ki

— 47  —

ga daste v ta namen,” je vspodbujala blaga žena dobre¬
ga tasta,” saj ni treba obešati tega na veliki zvon.”

“Zato sem pa samo tebi to povedal in ko pride drugi
teden misijonar, bodeš ti šla z menoj, da se bomo pogo¬
vorili.

Še sta zaupno kramljala snaha in tast, kar so pri¬
skakljali iz travnikov trije živahni dečki in najstarejši
je objel starega očeta okrog vratu, najmlajši se mu je pa
skobacal možko na kolena, dočim je srednji sedel mamici
na krilo.

Kako srečna družinica, bi si kdo mislil, če bi ne bilo
nekaj vmes — oče pijanec in svobodomisljee. —

* *

Teden dni pozneje je prišel v vas misijonar. Nasta¬
nil se je pri neki dobri družini, kjer so imeli dovolj pro¬
stora zanj in družinsko sobo so osnažili in pripravili za naj¬
svetejšo daritev. Malo sobico poleg te, so mu pripravili za
stanovanje, kakor običajno vsako leto, kadar je prišel po
svojem apostolskem delu v to naselbino.

Po vasi je zašumelo in dobri možje so hodili od hiše
do hiše in vabili naselnike k večerni pobožnosti in pridi¬
gi. Staremu Ličarju se je oko zaiskrilo, ko je zvedel, da
je duhovnik že prišel. Poklical je takoj snaho s polja in
se takoj hitel preobleči v pražnjo obleko. Čez četrt ure
sta že korakala Ličar in Nežika proti hiši, kjer je stanoval
misijonar.

Duhovnik je ravnokar odmolil brevir, ko je potrkal
Ličar na njegova vrata, in se je nemalo začudil nenad¬
nemu obisku starega moža, katerega je poznal že več let,
in njegove snahe. Stopil jima je nasproti in prijazno
podal roko obema. Po pozdravu so vsi trije sedli okrog
male mizice na kar je začel Ličar pojasnjevati namen

-48

njunega prihoda. Povedal je, da je sklenil nekaj daro¬
vati v namen, da bi se postavila v vasi cerkev in da bi
dobili svojega dugovnega pastirja.

“Precej nas je farmerjev že tukaj. Otroci nimajo
poduka, versko smo zanemarjeni in če bo šlo tako naprej,
smo zgubljeni.”

“To je težavna stvar,” je rekel misijonar, “ker to
stane denarja — veliko denarja. Ali bi se pa mogel tu¬
kaj duhovnik vzdrževati?”

“Gospod!” je odgovoril Ličar, “naj ostane vse taj¬
no. Za moj namen še sedaj ne ve nihče drugi, kakor tu
le moja snaha in sedaj vi častiti oče. Nekaj sem si pri¬
hranil. Sinu sem dal posestvo in če bo hotel biti pameten,
mu ne bo sile. Jaz dam za začetek tisoč dolarjev in ko
se bode začelo z delom — drugi tisoč. Spregovorite še
zvečer pri pridigi, ko pridejo sosedje, naj vsak nekaj
žrtvuje in upam, da bomo s skupnimi močmi vzdržali cer¬
kev in duhovnika.”

Misijonar je poznal vrlega moža in verjel je njegovim
besedam. Prijazno je odslovil duhovnik starega Ličarja
in snaho in nato dolgo premišljeval, kaj bi bilo ukreniti.

Zvečer je bila družinska soba natlačena vaščanov, ki
so prišli poslušat božjo besedo. Misijonar jim je govo¬
ril. Posebno je povdarjal, kako je pač žalostno, da so
v teh, od ostalelega cveta oddaljenih krajih ljudje brez
cerkve, brez tolažil sv. vere, ki je ljudem tako potrebna
za časno in večno srečo. “Možje!” je nadaljeval, “do¬
volj vas je, da si postavite hišo božjo, kjer si boste lajšali
svoja srca in kjer boste našli zaslombo v težavni poti sko¬
zi življenje. Že zaradi vaših otrok je vaša dolžnost, da
jim preskrbite ognjišče verske vzgoje — to je cerkev, in
učitelja, ki jim bode vcepil v mlada srca ljubezen do Boga

— 49

in spoštovanje do vas, dragi stariši, — duhovnika, ki bo
bival med vami. Jutri večer pridite vsi še enkrat semkaj,
med tem se pa posvetujte med seboj, da se potem na¬
tančneje pogovorimo. Dobra roka dobrotnika, katerega
imena pa ne smem povedati, je postavila že temelj cerkvi
— in sicer z 2000 dolarji.”

Začudeno so se spogledali vaščanje in nikdo ni mi¬
slil, da bi bil stari Ličar ta dobrotnik.

Drugi večer se -je zbralo še več vaščanov. Bili so
skoraj vsi, samo Jožeta, mladega Ličarja ni bilo. Že
dva dni ga ni bilo domov. Pijančeval je nekje v sosednji
naselbini.

“Kako ste se premislili, dragi rojaki? Bodete zidali
cerkev?” jih je vprašal misijonar.

“Bodemo!” so skoraj enoglasno odgovorili možje. Ko
jim je misijonar še več stvari pojasnil in jim dal razne na¬
svete, so takoj začeli podpisovati znatne zneske, kolikor
je kdo mogel utrpeti, za cerkev.

Novo življenje je prišlo v tiho naselbino. Vozili so
les, kamenje in vsakovrstne priprave za zidanje nove cer¬
kve. Vse je hitelo, kakor za stavo. Veselje je narastlo
do vrhunca, ko je nekega poletnega dne dospel v nasel¬
bino duhovnik in se nastanil v mali hišici, ne daleč od
stavbišča. Takoj drugi dan ga je obiskal stari Ličar in
mu prinesel tisočak.

“Še bom prinesel,” je zagotovil Ličar gospodu, ki je
s solzami v očeh strmel v plemenitega starca.

Tedni so minevali in na gričku nad vasjo se je dvigal
im malem božji hram. Župnik je sam nadzoroval delo in
neumorno tekal sem in tje, tu hvalil, tam vspodbujal, in
v jeseni je bila cerkev dodelana. Vse je bilo veselo, vse
ponosno na svojo cerkev, le Ličarjev Jože je godrnjal

in zabavljal na župnika in na sosede, da so tako neumni,
da zidajo cerkev, namesto da bi si postavili “Narodni
Dom.”

Je pač križ v vsaki družini! Nesreča je za celo faro,
če je v nji tak nemirnež. Jože je že bil presvojegla-
ven, vendar drugače dober. Oče je celo mislil, da ga bode
Rupnikova Nežika, katero je pripaljal k hiši, čisto spre¬
obrnila, ko mu je izročil posestvo. Toda varal se je. Za¬
man so bile prošnje očeta, zamanj- solze skušane žene.
Dela se je čedalje bolj ogibal in udajal se vednobolj pija¬
či in postopanju. Ko bi ne skrbel oče za posestvo, in
ko bi žena ne potrojila svoje delo, bi že davno zagospo¬
daril vse.

* #

Na rožnivensko nedeljo je bilo določeno blagoslov-
ljenje nove cerkve Matere božje. Že celi teden so se
vršile priprave, da se cerkev in prostor okrog nje dostojno
okrasi za take znamenit dan. Staro in mlado je tekmo¬
valo med seboi. Možje in fantje so postavljali mlaje,
prostor okrog cerkve so vzravnali in ga posipali z belim
peskom. Dekleta so pletla vence in šivale zastave. Vse
se je veselilo nedelje.

In res! Kakor bi Marija sama hotela imeti na svoj
praznik lep dan, je sijalo solnce z vsemi svojimi žarki v
jasnem jutru nad Gričjem. Točno ob deveti uri so se
začela pomikati pestra krdela nežne mladine v belih oble¬
kah. Razna društva, ki so prihitela iz sosednjih naselbin in
nebroj drugega ljudstva je tvorilo krasen sprevod in ko¬
rakalo po beli cesti med zelenimi mlaji proti cerkvi, ki je
stala na griču okrašena, kakor nevesta, ki čaka ženina.
Med zadnjimi je stopal oče Ličar in njegova snaha Ne¬
žika s tremi fantiči. Ljudje niti opazili niso. da ni med

— 5i —

njimi Ličarjevega Jožeta, pa ga tudi ni nobeden pogrešal.
Tembolj je pa bolela ubogo ženo, kot skeleča rana, moževa
odsotnost. Že včeraj je odšel z doma po kupčijah, kakor
je rekel, in ni ga še bilo domov.

Po slovesni blagoslovitvi je stopil pred oltar škof-ro-
jak v vijoličnem ornatu in v navdušenih besedah povdarjal
o velikem pomenu tega dneva za vso župnijo. Znamenit
je ta dan za nedolžno deeo, za njih stariše, sploh za stare
in mlade — na vse kliče blagoslov, ki bo delež vsem, ki
ga bodo iskali na tem kraju in si ga želeli dobiti. — Toda
— eno, kar vam dragi verniki na srce polagam: Bodite
hvaležni ljubemu Bogu /a njegov nov dokaz svoje neskon¬
čne dobrotljivosti, bodite pa tudi hvaležni ustanovniku te
cerkve, ki pa želi biti neimenovan, za veliki dar, s katerim
je položil temelj tej hiši božji. Nekaj velikega je to:
nepriznan in nepoznan, samo iz ljubezni do Boga in do
bljižnega žrtvovati tako veliko svoto, katero si je prihra¬
nil s trdimi žulji. Bodi hvaležna zlasti ti, mladina, svojini
starišem, da so vsak po svoji moči prispevali in pripo¬
mogli, da imate danes svojo cerkev in svojega dušnega
pastirja. Vam pa, darovalci, kličem: “Bog oče v nebesih,
ki ne pusti neplačanega požirka vode, podeljene v njego-
ven imenu, vam bo vse obilo poplačal. Oče nebeški, ozri
se milostno na svoje otroke, blagoslovi vse, ki so darovali
za cerkev, blagoslovi njih domove, njih polja s svojimi
darovi in jih pripelji tem zemeljskem bivanju v nebeš¬
ke višave v večno življenje — Amen.

Svečeništvo je stopilo pred oltar in pričela se je sve¬
ta maša -— prva v novi cerkvi.

Vsi so že po končanem opravilu zapustili cerkev in
se vračali zadovoljnih obrazov po griču navzdol proti vasi.
Med zadnjimi je bil zopet stari Ličar. Veselje mu je

— 52  —

zrcalilo iz oči. Danes ni čutil svojih starih nog. Kakor
mladenič je stopal in ob njegovi strani trije vnuki. Bilo
mu je, da bi se zjokal, ali zavriskal — od samega veselja.

# # #

Med tem časom je bil mladi Ličar v precej oddaljeni
naselbini in popival v saloonu. Več bratcev njegove baže
je sedelo v stranskem lokalu pivnice ter se pridušalo in
klelo. Najglasnejši je bil seveda Jože, ki se je vedno
ponašal s svojo kupčijo in bogastvom. Drugim gostom
seveda ni bilo neznano, kako slavnost so ravno ta dan
praznovali v Grič ju. Tako je tudi nanesla beseda, da
je eden iz med pivcev v precej žaljivem naglasu vprašal
mladega Ličarja, če ne ve, da so danes v njegovi vasi
“žegnali cerkev,” katero je baje postavil njegov oče.

“Hej, Ličar, zakaj pustiš staremu, da meče denar za
take neumnosti,” ga je hudomušno vprašal prijatelj Kri-
stanovič.

Vsi so se zakrohotali Ličarju, katerega je ta zaničljivi
smeh kar vzdignil s sedeža.

“Kaj, moj oče?! Tu imaš hudič!” in zagnal je vrč
proti Kristanoviču, kateri se je pa pravočasno ognil trde¬
mu poljubu in izginil iz sobe. Ličar je hotel iti za
njim, pa drugi so ga pomirili.

Vzlovoljen je plačal in odšel iz beznice.

Ob večernem mraku je prišel težkih in omahujočih
korakov domov. Žena ga je slišala že pri prvih stopinjah
ob trdem tlaku pred hišo. “Gorje!” je zavpila in stopi¬
la k tastu. “Pijan je!” —

“Potrpi in bodi prijazna z njim. Midva sva imela
danes lep dan, kakoršnih je bilo še malo v življenju. Ne.
bilo bi mi ljubo, da bi se slabo končal.”

— 53  —

“Si vendar prišel,” ga je nagovorila prijazno žena,
ko je vstopil opotekaje se v sobo.

“Kakor vidiš, da !” je odurno odgovoril Jože.

“Si dobro kupčijo napravil?” se je vmešal oče v po
govor.

Sedaj še le je zavrelo v njem. Udaril je pestjo po
mizi, da je kar odskočila od tal.

“Kupčije nobene, pač pa nekaj drugega! Slišal sem.
da ste vi oče dali denar za cerkev tam gori, ali je res?
Povejte! Prokleto. , .”

Starec je prebledel, toda le za trenutek. Resno je
pogledal sina in rekel: “In če bi tudi, tebi nisem odgovo¬
ren za to! Samo to te prosim, ne preklinjaj. Bolje je,
dati za cerkev, kakor pa za pijačo, zapomni si!” in od¬
šel je v svojo spalnico globoko potrt.

Klel je še mladi Ličar — in žena je jokala. —

Marsikatero britko uro so še imeli pri Ličarju, in
marsikak vzdih je plaval pred oltarjem v cerkvici na griču
pred tron Marije. Zaupno se je Nežika zatekla k Nji, ki
je tolažnica trpečih, dočim je zgubil nesrečni in potrti oče
skoraj vso upanje v izpreobrnjenje sinovo. Tolažila je
starca edino le pobožna snaha.

* * #

Zopet je minilo leto in zopet je prišel lepi maj v vsej
svoji krasoti v deželo. Oltar Marijin v cerkvi na grič\i
je bil s cvetkami bogato okrašen. Ljubeznjivo je gleda¬
la milostna podoba Marije raz oltarja na Gričane, ki so
vsaki večer prišli v cerkev k majniški pobožnosti.

Bilo je prvi teden v maju, ko je gnal mladi Ličar par
volov na bljižno železniško postajo, kjer jih je oddal na
kolodvoru in prejel od zastopnika velike mesarske tvrdke
za nje lepo svoto denarja. Ko je vse potrebno opravil

l

— 54  —

pri prodaji, se je napotil naravnost v njemu tako znani
saloon. Začel je piti. Pijača mu je že precej stopila v
glavo in na široko in na dolgo je bahajoče pripovedoval,
kako dobro je prodal voli. Da je svojo baharijo še bolj
podprl, vzel je iz žepa kup bankovcev in jih pokazal na¬
vzočim pivcem. Namuznila Sta se dva postopača in si
namežiknila z očimi tam v zadnjem koncu bare. Kmalu
sta vstala, plačala in odšla iz saloona.

Ličar je še nekaj časa popival in na prigovarjanje
krčmarja, češ, da naj gre še za dan domov, ker po noči po¬
tovati z denarjem je po teh neobljudenih krajih nevarno,
se je udal in ubral pot proti domu. Že se je naredil
mrak, ko je stopal po slabi pešpoti čez temni gozd. Le
malo korakov je bilo še treba in bil bi iz gozda tik pred
domačo vasjo. Nič hudega sluteč je že zavil okrog griča,
na katerem je stala cerkev. Kar ga vstavita dva črna moža.

“Denar — ali smrt,” in nastavil mu je eden tolova¬
jev samokres na prša. Ne da bi se mogel braniti, ga
udari drugi po glavi z neko trdo rečjo. “Marija, poma¬
gaj!” zastokal in padel je nezavesten na tla.

V tem se začuje.jo sem od cerkve koraki. Štirje vaš¬
čani so šli od šmarniške pobožnosti.

Tolovaja nista imela več časa čakati in izginila sta
v temno noč. Možje so slišali pridušen vsklikin so po¬
spešili svoje korake.

“Hej, kaj pa je to! poglejte, tu leži človek ves kr¬
vav,” se je oglasil eden ki se je spotaknil in prižgal
žvepljenko.

“Ličarjev Jože je,” so zavpili skoraj vsih hkrati.

Najbrž se je preveč napil in padel ter se potolkel,” reče
eden.

“Tukaj ga ne moremo pustiti, nesimo ga tje k cer-

kvi, eden pa naj stopi v vas po nosila, da ga spravimo
domov,” svetuje drugi.

Pri Ličarju so ravno povečerjali, ko so možje prinesli
Jožeta domov in ga položili na postelj. Žena je jokala
in hitela polagati na krvavečo rano na glavi mrzle ob¬
kladke. Poslali so po duhovnika in zdravnika.

“Sedite možje,” je prosil stari Ličar možake, ki so
se odpravljali, da bodo šli, “in povejte vendar, kako ste
ga dobili.”

“To je lahko na kratko povedano. Mi smo šli od
šmarnic po bljižnici čez hosto in tam smo ga našli leže¬
čega na hrbtu. Mislili smo, da je preveč pogledal v ko¬
zarec.”

“Moj Bog!” je zastokal starec.

“Oče,” je tiho spregovoril ranjenec,” ne veste še
vsega!” Zavest se je ranjencu med tem povrnila.

“Oče! nisem bil tako pijan. Dva tolovaja sta me
napadla in me hotela oropati. Bog ve, kaj bi bilo z me¬
noj, če bi o pravem času ne prišli ti možje.”

“Jože,” spregovori oče in sklene roke. ‘‘cerkev te je
rešila. Naši ljubi Mariji na griču naj ho čast in hvala!”

Rana je bila nevarnejša, kakor bi si kedo prej mislil.
Tedne in tedne je visel bolnik med življenjem in smrtjo.
Končno je zmagala molitev in zdravniška pomoč. Kakor
prerojen je vstal Jože Ličar iz bolniške postelje. Med
boleznijo ga je obiskoval vsaki dan gospod župnik. Kdo
je bil srečnejši, kakor je bila Nežika, toliko skušana žena
J  ožetova.

Prva pot, ki jo je mogel storiti po prestani bolezni, je
bila na grič v cerkev. Cela družina je šla ta dan v cer¬
kev k sv. maši. Skesano in ponižno je mladi Ličar sklo¬
nil koleno pred Marijo in molil.

- 56

Za ženo je bil ta dan srečnejši, kakor pa dan poro¬
ke, saj je dobila sedaj še le moža, ki je bil iste misli in
dnha, kakor je bila ona.

Kakor še nikdar, tako iskreno so po maši molili vsi
Ličarjevi:

“Pod tvoje varstvo pribežimo. ...”

Pomota občinskega redarja

Na slavno županstvo v Lisičji vasi je prišel ukaz od
okrajnega glavarstva, da se mora vsljed najvišjega odloka
visoke vlade postaviti ali najeti hiša, za bolnišnico, kjer
bi v slučaju kolere ljudje bolj sami zase in nemoteno lah¬
ko umirali. Nadalje se je glasil ukaz, da mora vsaka
občina, tako tudi Lisičja vas imeti svojo lastno ječo, kjer
se bodo pokorili Lisičjani za svoje manjše prestopke, in
pa še za druge postopače, ki bi slučajno namerili skozi
vas. Da ne bo stala občinska ječa prazna, zato je neob-
hodno potreben tudi mož, ki bo skrbel zato, in pa za jav¬
no varnost Lisičjanov in njih imetja.

“Kaj bo kolera?” so se prestrašeno spraševali vaški
starešine, ko so zvedeli o najnovšem vladnem ukazu.
“Svet se bljiža svojemu koncu,” so šepetale stare ženice,
in pričakovale sodnjega dneva.

Župan Grilec je sklical občinske odbornike k izvan-
redni seji, kjer jim je zrazložil, zakaj gre in po daljši
debati in prerekanju so sklenili, da se zato odloči koča
pokojnega vaškega brivca, ki je pred pol letom umrl in

57  —

sedaj nihče v njej ne stanuje. Vsi občinski možje so se
v svesti svojega odgovornosti polnega posla, odpravili na
lice mesta, da si ogledajo kočo. Na občno zadovoljnost
so našli vse v redu, kakor nalašč, ker stari brivec je za¬
pustil celo svojo postelj,’ ko se je preselil na oni svet. Po¬
stelj je bila tudi široka dovolj za dva bolnika in v sili se
tudi trije lahko stisnejo na njo. Tako so sklenili in bilo
je za vaško bolnišnico srečno preskrbljeno.

“Kje bode pa ječa?” je vprašal kmet Jozelček.

“Saj res!” je posegel vmes župan Grilec, “ječe nam je
še potreba, neobhodno potreba!”

“Za ječo bo dober hlev, ki je prizidan h koči,” je
svetoval eden. Odprli so vrata zapuščenega hleva in
vstopili vanj.

“Jasli bodo kakor nalašč za posteljo,” so omenili vsi.
“samo vrata bo treba popraviti in kovač naj pribije nanje
nove tečaje in močno ključavnico, da zločinci ne bodo
mogli zbežati.”

Ko je bila komisija končana, so šli vsi k županu, ki je
bil ob enem tudi krčmar in si na občinske stroške, kakor
običajno pri enakih važnih stvareh, privezali dušo z de¬
setimi litri vina. Tako sta bila dva vprašanja srečno re¬
šena. Treba bo še rešiti tretjo važno točko, ki se pa za
sedaj odloži do drugega tedna, da se vse resno in temeljito
prevdari, kedo bi bil najsposobnejši za vaškega redarja.

Počasi je mineval teden in veliko je bilo zanimanje,
kedo bo in kakšen mora biti vaški redar. Skoraj vsi so
bili edini v tem, da mora redar imeti velike brke, druga¬
če ne bodo imeli zlikovci nobenega strahu pred njim. Ime¬
ti mora pa tudi uniformo in sabljo. Največ upanja je
imel čevljar Veverca, ki je že obsegal vse te lastnosti,
razun čake in sablje. Bil je velike postave in zelo širok

in še, kar je glavni pogoj za strašilo postopačem, — orja¬
ških brk, ki sa mu štrlele kakor volovski rogovi izpod de¬
belega nosa. Tudi je imel še shranjeno vojaško obleko,
katero je prinesel domov od vojakov, razven čake in sablje.
Ko je slednjič le napočil zaželjeni dan in so se zbrali sta-
rašine k posvetovanju, so bili vsi enih misli, da je čevljar
Veverca kakor rojen za vaškega redarja. Takoj so po¬
slali po njega z naročilom, da nai pride k županu, kjer
se bodo do dobrega pogovorili z njim samim. Čevljarjeva
žena se je od začetka protivila temu, da bi njen mož kolo¬
vratil po cele noči okrog, ker ga je vzela zato, da ga bo
imela in ne za strašilo postopačem. Veverca je pa ni ve¬
liko poslušal, ampak hitro je šel pod streho v skrinjo, kjer
je imel skrbno shranjeno vojaško obleko in se takoj pre¬
oblekel. Bila je dokaj preozka, vendar se mu je posre¬
čilo obleči hlače in na suknji zapeti' gumbe, da je bila na
njen, kakor vlita, oziroma z njim zraščena. Tak je prišel
iz pod strehe in žena je precej odjenjala, ker ji je prijal
ponos, ki ga bo tudi ona deležna, da ima tako krepkega in
lepega moža. “Nobena nima takega,” si ie mislila, ko je
gledala za njim, ko je korakal proti županovi hiši, za njim
pa skoraj vsa vaška otročad in radovedne mamice.

Ponosno je vstopil v sobo, kjer so ga občinski možje
že težko pričakovali. Župan mu je povedal, kaj so na
seji sklenili in da pričakujejo njegovega odgovora, če pre¬
vzame to odgovornosti polno službo—občinskega redarja.
Vseh oči so bile obrnjene v Veverco, kaj poreče. Ta se je
krepko odkašljal in spregovoril s povzdignjenim glasom:
“Kadar se je še šlo za dobrobit Lisičje vasi, sem vedjio rad
pomagal. Tako tudi danes, ko se gre za red in varnost
naše vasi, ne bom odklonil svoje pomoči, vendar — oče
župan in možje, nekaj bi rad pripominal: moja čevljarska

— 59 —

obrt bo pri tem trpela, zato sem prisiljen vprašati, koliko
mi bodete dali zato plače?”

“Saj res! Na to še mislili nismo,” so se spogledali
možje.

“Koliko zahtevaš, Veverca?” vpraša župan.

“Mislim, da ne bo preveč, če mi daste na mesec tri¬
deset kron.”

“Kaj pravite na to, možje?” je vprašal župan, “ste
zadovoljni, da se da našemu bodočemu stražniku 30 kron
na mesec?”

“Malo se daj zglihati!” poseže vmes Jozelček.

. “dvajset imaš dovolj, saj po dnevi še zmiraj lahko delaš
čevlje, po noči pa tako nič ne zamudiš, če patruliraš po
vasi. ”

“Kdaj bom pa spal? Jozelček, kar ti bodi policaj in
lovi tatove zTt dvajset kron na mesec,” je jezno odvrnil
Veverca in hotel oditi.

“Počakaj, počakaj!” so ga mirili možje, ”nismo še
rekli zadnje besede. Polovico odnehaj ti, polovico pri¬
maknemo mi, tako bo najbolj prav! ”

Veverca je sprejel to ponudbo in tako je bil umeščen
s plačo 25 kron na mesec za prvega policaja Lisičje vasi.
Sam župan Grilec se je ponudil, da bode oskrbel še čako in
sabljo.

Takoj drugi dan se je napotil v tri ure oddaljeno me¬
sto, kjer si je sprosil pri orožnikih star žandarski klobuk
s svitlim perjem. Nazaj grede jo je zavil še k očetu
svoje žene tja v Volčjo jamo in mu na dolgo in široko
pripovedoval, koliko skrbi in potov ima kot župan. Za¬
radi klobuka vaškega redarja je moral danes v mesto, in
ker je vedel, da ima oče shranjeno neko sabljo, ga je
prosil, naj mu jo odstopi. Novo sabljo kupovati ne ka-

/

— 6o —

že, ker ima občina že toliko drugih stroškov, brez sablje
je pa policaj za nič. Ko se je dobro pokrepčal pri gosto¬
ljubnemu tastu, je sam s seboj zadovoljen korakal proti
domu, nesoč britko sabljo pod pazduho in žandarski klo¬
buk poveznjen kar čez svojega na glavi.

Kako ponosno je stopal čevljar Veverca v nedeljo
pred cerkvijo v modri uniformi, žandarskem klobuku in
krivo sabljo ob strani in si vihal mogočno brke! Nekak
ponos je prešel vse Lisičje vaščane, ki so z dopadenjem
gledali svojega novega stražnika češ: mi smo mi!

Veverca se je lotil svojega novega posla s vso vnemo.
Če se je prikazal kak berač v vasi, je takoj moral v ob¬
činsko ječo. Če je po naključju prišel v vas kak potu¬
joči rokodelski pomočnik, takoj sta bila skupaj in Vever-
ea ga je gnal na učiteljevo dvorišče, naj tam žaga drva.
pa bo dobil jesti. Seveda je vsak takoj popihal in si
darežljivo Lisičjo vas za vedno zapomnil. V drugič ni
prišel več nobeden. Kateri je bil pa tako srečen, da je
okusil dobroto občinske ječe, je za slovo dobil še par krep¬
kih s čevljarskim jermenom, da je nehote povspešil kora¬
ke in otresel prah s čevljev in od daleč preklinjal Lisičjo
vas in njene prebivalce.

*  # *

Za okrajnega zdravnika je bil nastavljen v bližnjem
mestu, kjer je bila sodnija, mlad doktor, ki je še le pred
nedavnim časom dovršil svoje študije. Z vso vnemo se je
zavzel za svoj poklic in posebno pozornost je posvečal
javnim napravam, kakor šolam, bolnišnicam, med katere
je spadala tudi ona za kolero v Lisičji vasi. Sam se je
hotel prepričati, kako se spolnujejo določila glede bolniš¬
nic za kolero in potoval je od srenje do srenje. Sodniki so i-
meli vedno dovolj posla od kar je prišel ta mladi doktor, ki

— 6i —

Je vsakega brez usmiljenja ovadil in marsikateri župan se
je moral seznaniti s zaporem, ker je za občinski zapor in za
bolnišnico imel premalo skrb. Stari gospodje pri sodniji
so majali z glavami in se jezili na doktorja, ker jim je
nakladal toliko dela, dočim so prej v sladkem brezdelju
pasli lenobo. “Se bo že vnesel,” so prerokovali, vendar
pa ni nobeden pričakoval, da se bo to zgodilo tako hitro.

Nekega jutra na vse zgodaj se je napotil gospod o-
krajni zdravnik tudi v Lisičjo vas, da se prepriča, če je
tam hiša za kolero in v občinskem zaporu vse natančno
urejeno po predpisih, kakor zahteva postava. Župan
je ravno napajal živino pri koritu, ko je prišel pred nje¬
govo hišo gospodski človek. Hitro je poklical pastirja,
naj spravi živino v hlev, sam pa se je napotil proti hiši in
pozdravil prišleca.

“Jaz sem okrajni zdravnik, in če se ne motim, sem
prišel ravnoprav. Vi ste župan, kaj ne?”

“Da, jaz sem župan Lisičje vasi.”

“Kakor vam je znano, morajo biti bolnišnice za oku¬
žene, opremljene po predpisih iz zdravstvenega stališča.
Zato bi želel, da mi pokažete kaj in kako ste v vaši občini
storili v tem oziru.’ ’

Župan Grilec se je nemalo prestrašil, ko je to čul, ven¬
dar se je ojunačil in povabil doktorja v hišo.

“Med tem pokličem občinskega redarja, ki vas tje po¬
pelje,” se je oprostil in šel naročat pastirju, naj gre in
pokliče Veverco. Ta je bil kmalu napravljen in se je
napotil k županu. Ko je prišel v sobo, kjer ga je čakal
zdravnik, mu župan naroči: “Pelji tega gospoda najprvo
v hišo za kolero, potem pa v občinski zapor!’

“Na povelje, oče župan!” odvrne moško Veverca in
gre za zdravnikom. Ko sta prišla na ovinek je zaklical:

- 62 —

“Na desno stopaj!” na kar se je doktor nehote nasmejal.
Celo pot je šel Veverca zadaj in ko sta prišla do bajte,
je odklenil in odprl vrata. Doktor je vstopil,, dočim je
Veverca ostal zunaj in premišljeval, zakaj je župan uka¬
zal peljati tega gosposkega bradača v to hišo. Menda
ja nima kolere? Prestrašil se je. Kmalu prirobanti zdrav¬
nik iz koče in gleda jezno, da so se pogumnemu policaju
kar lasje ježili. Najbrž ima kolero, zato pa takoj v ječo
z njim da se posvetujeva z županom, kaj bo treba z njim
še nadalje storiti.

“Tukaj je občinski zapor,” je opozoril doktorja in
odprl vrata. Zdravnik stopi k vratom, hoteč pogledati
ta brlog iz katerega je zevala črna tema. Toda kaj je to ?
Predno se je zavedel, kaj se je zgodilo, ga je prijel Vever¬
ca za rame in ga porinil v hlev in vrata za njim zaklenil.

“Župan je že vedel, zakaj je naročil tega tujca zapre¬
ti,” si je mislil Veverca, “ker tako meni nič tebi nič bi tega
ne storil. Kolikrat Se je zgodilo, da se je največji po¬
stopač oblekel v lepo obleko, da je tako laglje ljudi pre¬
motil in goljufal. Ali ima pa kolero?!”

Zaman je tolkel, jetnik na vrata in grozil s kaznijo
vsem Lisicjanom, če se mu takoj ne odpre vrat. Vever¬
ca ga ni več slišal. Cele plasti prahu se je vsipalo na le¬
po doktorjevo obleko in netopirji so prestrašeni letali
po temnem hlevu, čudeč se, kedo jim moti dnevno spanje.
Doktor je pa razbijal dalje in klel v vseh njemu znanih
jezikih in klical, toda nikogar ni bilo, da bi ga slišal.
Vsled prahu ga je začelo ščegetati v nosu in kihal je, kakor
za stavo. Ves onemogel od srda in kihanja je slednie v
temi obtipal jasli, na katere se je naslonil in začel pre¬
mišljevati svoj nesrečni in žalosten položaj. Kaj takega
se mu še ni pripetilo! Lisičjani so ali znoreli, ali so pa ta-

- 63

ko hudobni ljudje, da si upajo zapreti njega — okrajne¬
ga zdravnika! Prisegel je na dnu duše, da se bo drago
maščeval za to neodpustno hudobijo. Takoj se je pa
spomnil, kako se bodo smejali pri sodniji, če bo povedal,
da so ga v Lisičji vasi zaprli, njega, doktorja in okrajnega
zdravnika v star hlev. Nahajal se je res v škripcih. Če
se maščuje nad kmeti, se bodo smejali gospodje, če se ne
maščuje in zamolči celo stvar, se bodo pa smejali Lisičja-
ni.

Kako dolgo me bodo še imeli zaprtega? —

Strašno počasi je mineval čas, zdelo se mu je že cela
večnost. Nekje daleč je zvonilo poldne. Nihče ni pri¬
šel, da bi mu odprl vrata zlate svobode, in čakal je še dolgo
dolgo.

Zopet je poskušal razbiti vrata. Pesti so ga še skelele
od udarcev. Uprl se je s hrbtom ob dveri, da bi jih od¬
prl — ali tečaji in ključavnica so dobro držali. V žepu je
imel nekaj finih smodk, na te se je spomnil. Kadil bom, si
je mislil in segel po smodko in si jo vtaknil v usta. Ali kje
imam vžigalice ? V vseh žepih ni našel nobene. Kakor bi ,
se vse zarotilo danes proti njemu.

Župan Grilec je odšel v gozd podirat drevje in tako
ga redar ni našel več doma, da bi poizvedel, kaj naj na¬
dalje ukrene z jetnikom. Mudilo se mu je, ker od tega
doktorjevega obiska ni pričakoval nič dobrega. Veverea
si pa ni belil veliko glave zaradi jetnika in je šel domov
za svisli, kjer je kmalu zaspal, da si tako nabere nove moči
za ponočno službo.

“Kaj je rekel okrajni zdravnik danes zjutraj?’ ga
je nagovoril župan, ko se je vračal proti večeru iz gozda
domov.

- 64 -

“Kateri zdravnik? Jaz še nisem videl danes nobenega
zdravnika,” je odgovoril Veverca.

“I, no, okrajni zdravnik, ki si mu danes zjutraj po¬
kazal kočo in zapor.”

“O-krajni zdrav-nik! Ta je zaprt v hlevu!”

“Kdo, kdo?” ga prestrašeno vprašuje župan, “gospo¬
da okrajnega zdravnika si zaprl ? ’ ’

“Saj ste mi rekli peljati ga najprvo v bolnišnico in
potem v zapor. Tako sem tudi storil.”

“Moj Bog, kaj si naredil!” je tarnal župan, “vsi bo¬
demo zaprti za več let, ker zaprl si od sodnije poslanega
človeka. Kaj naj storim?” Kakor uničen se je zgrudil na
stol in malo manjkalo, da ni jokal.

“Stopi hitro in skliči na posvetovanje občinske može,
vsi naj takoj pridejo!” je zapovedal.

Četrt ure pozneje je občinski zastop Lisičje vasi stal
polnoštevilno zbran pred kočo, kjer je bil zaprt doktor.
Veverca je odklenil vrata in kmalu se je prikazal na pragu
ves zaprašen in ovenčan s pajčevino, zelen od jeze, gospod
okrajni zdravnik. Župan je skoraj do kolen sklonjen pro¬
sil odpuščanja, da se je naredila tako neljuba pomota,
drugi so pritrjevali. Doktor je nekaj jecljal, strašna jeza
mu je vzela celo glas. Med tem stopi pred njega stražnik
Veverca, ki je še najbolj ostal miren iz med vseh. Grozno
hudo ga je gledal zdravnik, kakor bi ga hotel predreti,
vendar je še precej pogumno začel prositi: “Globoko ob-
žaljujem, da se je po moji lastni krivdi in po moji preve¬
liki vestnosti v izvrševanju svoje službe zgodila ta nesreč¬
na pomota. Nisem vedel, kdo ste in kogar župan ukaže
peljati v občinski zapor, tega zaprem, naj bi bil Peter ali
Pavel. Prosim vas, usmilite se me in moje žene in naše

- 65 -

vasi in odpustite, kajti kaj tacega ne bom naredil nik¬
dar več.”

Veverca je naredil tako skesan obraz, da se je dok¬
torju, začel smiliti in čelo mu je jelo izgubljati temne
gube. Oči, ki so prej kar bliskale srda, so mu gledale
prijazneje. To je opogumilo tudi župana, da je še em
krat ponovil svojo prošnjo, katero je podprl s tem, da
je zdravnika povabil na večerjo.

A r se to in pa ker je bil zdravnik tudi preudaren
mož — je pomagalo, da je slednjič ponudil očetu županu
roko v spravo. “Če ovadim te preklicane Lisičjane, bom
moral tudi povedati, da so me zaprli v hlev, kjer sem
bil celi dan pod ključem, se mi bodo no sodniji grozno
smejali,” si je mislil, “zato je boljše, če tukaj uredimo to
zadevo.” Vedel’pa je, da bi mu na sodniji nekateri iz
srca privoščili to nezgodo-

“Naj vam bo odpuščeno, toda le pod pogojem, da
tega nikdo iz med vas nikjer ne bo govoril, razumete!”
je spregovoril in korakal z Lisičjani v županovo gostil¬
no, kjer so se takoj začele delati velike priprave. Tolsta
jarčika, je morala pod nož in tolsta svinjska gnjat se
je preselila iz dimnika v največji lonec, kar jih je imela v
zalogi mati županja. Najboljše vince iz županove obširne
kleti se je iskrilo na mizi. Vse te dobrote šo pa zdravniku
zbrisale z lic zadnjo senco jeze in ko je napil županu,je oso-
bito povdarjal, da je vsemu današnjemu neporazumu bi¬
la kriva edino le prevelika gorečnost v izvrševanju poklica.

Gospodje na sodniji so se čudili, da se je zdravnik
tako izpremenil, vzroka za to, pa ni zvedel nikdar nobeden.

Lisičjo vas, oziroma županovo krčmo je pa okrajni
zdravnik še večkrat posetil, kjer so se vedno njegovega
prihoda razveselili.

Grob pod “Krvavimi hrasti”.

Pogum, Valdemar! Le dobro se me primi okolu
vratu! Najhujše je že minilo, gozd se že redči in tam le
se že vidi pot med drevjem. Ne more biti daleč far-
mersko selo, potem bo pa vse dobro, samo, da prideva
do kake hiše. To pa rečem, da na ta lovski pohod ne
bom tako hitro pozabil”.

“Položi me na tla, tja le pod ono bukev, Robert,
toda počasi, oh kako strašno me boli noga! Kako me ne¬
kaj pod srcem zbada, gotovo so rebra zlomljena! — Ta¬
ko, hvala Bogu! Kako dobro mi de pojčitek! Daj mi
požirek vina, da si zmočim suha usta, potem se pa
še ti odpočij. ' Potreben si, kajti nad eno miljo daleč si
me nesel na hrbtu čez drn in strn, po teh gorah. Bog
ti povrni to, Robert!”

“Kaj ne, da bo tudi tebi dišal košček jelenjega mesa
in malo kruha?” je vprašal Robert na tleh ležečega to¬
variša in otvoril naramnik”, že od jutra nisva imela nič
v ustih, sedaj je pa že popoldne. Jaz sem grozno lačen,
zato moram se malo okrepčati, drugače ne bom mogel
najti kake strehe in pa zdravnika poiskati za te-

- 6 7 -

be. Nimava časa se dolgo muditi, ker se ije :  pričelo
hladiti, zato se požuri in prigrizni”.

Mladenič je prav imel, kajti oster veter je-jel pihlja¬
ti in prijatelju je pretila nevarnost, če s .svojo, pod
kolenom zlomljeno nogo ne pride kam na gorko pod stre¬
ho, da se prehladi. V alleghenskem pogorju se začenja
zgodaj prav ostra zima. Tudi ni bil nobeden izmed mla¬
deničev tako utrjen, da bi lahko kluboval ostri zimi, ka¬
tera je bila osobito leta 1874. zelo rana in ostra. Še pred
nedavnem časom sta bila oba zaposlena v Washingtonu
v državni pisarni, ter sta bila vsled nastopa novega pred¬
sednika odpuščena in njuna mesta so zasedli pristaši
stranke, katera ga je postavila na to visoko mesto.

Sedaj sta bila na lovu v Hardy County, blizu južno-
vzhodnega dela severne Virginije, Do Woodstock-a sta
se peljala z železnico z namenom v teh pogorjih ostati na
lovu eden teden, potem se pa vrniti v Washington. Od
tam je bil njun cilj odpotovati v New York, kjer je Ro¬
bertov oče, Jurij Waldburg bil bogat bankir — in je
svojemu sinu, kakor njegovemu tovarišu obljubil mesto
v svoji banki. Oba pri petindvajsetih, letih,, sta bila lepo
vzraščena, čvrsta ter jima je lepa lovska obleka krasno
pristajala. Robert Waldburg je bil morda nekoliko moč¬
nejši, in dasiravno je krasila njegov lep možki obraz ko¬
drasta brada, ga je Vendar prekašal njegov ranjeni tova¬
riš s svojo eleganco in duhovitimi očmi, katera so kot
modra okenca njegove blage duše zaupno gledale- izpod
visokega čela. ' m'

Valdemar je slušal nasvet prijatelja in jedel podani
mu kruh in jelenjo pečenko- Toda ves čas je skrbeče se
oziral tja, kjer je bila videti pot, če bi kje zapazil kakega
jezdeca ali voz, ki bi se pomikal po cesti. Skelela ga je

— 68  —

noga, katero si je zlomil pri padcu raz visoke skale, čutil
je tudi v prsih bolečine, zato je bil v skrbeh kaj bo, če ne
bo dobil pravočasno zdravniške pomoči. Čelo se mu je
nenadoma zjasnilo in kazoč na cesto, kjer se je pokazal
farmerski voz, zaklical: “Hvala Bogu! Kaka sreča! Glej,
tam je voz!”

“Sam Bog nama ga je poslal!” je vskliknil Robert
vzradoščen in tekel, kar so ga noge nesle k cesti. Na
vozu je bil mlad farmer, poleg katerega je sedela pripro-
sto oblečena deklica.

“Počakajte trenutek, prijatelj”, je zaklical, ko je
prišel že za streljaj daleč do voza.

“Well!!’ Kaj pa hočete?” je odgovoril nič kaj pri¬
jazno voznik in srepo motril neznanega tujca, dočim ga je
njegova spremljevalka z velikimi črnimi očmi prijazno
ogledovala.

“Nesreča se nam je pripetila”, je nadaljeval Robert
in stopil tik voza; “tam leži moj prijatelj z zlomljeno
nogo. Tujca sva v tem kraju in kakor vidite, sva lovca.
Danes zjutraj se je ponesrečil moj prijatelj tam le v onem
gorovju in najmanj eno miljo daleč sem ga nesel na
hrbtu, toda dalje ne bom mogel več, ker sem se preveč
utrudil. Zato vas prosim, vzemite naju na voz in naju
peljite do prve hiše, če ni do tja preveč daleč. Pošteno
vam bova plačala to uslugo”.

“Štiri milje na okrog ni nobene farme, razun naše
in pri nas ni prostora za tuje ljudi”, je odgovoril farmer
nevoljno in hotel pognati konje.

Tedaj je pa prijela deklica za vajeti in nejevoljno
vskliknila: “Kako moreš kaj takega reči, Seth? Če tudi
pri nas običajno ne prenočujemo tujcev, toda za ubogega
ponesrečenca se bo še dobilo prostora”.

— 69  —

“Toda, Grace, saj vendar veš, da oče-”

Seth ni končal stavka, pogledal je nejevoljen sestro,
katera je že med tem skočila z voza in spregovorila s
strogim naglasom: “To je na mojo odgovornost”, in že

je hitela proti griču, kjer je ležal Valdemar.

“Revež, ali vas hudo boli noga?” je sočutno vprašala
ponesrečenca in se sklonila k njemu.

“Da, gospodična, hudo me skeli in slabo bi se mi
godilo, če bi se vi za naju s prijateljem ne zavzeli in
se usmilili.”

“Le mirni bodite in brez skrbi. Moj brat Seth včasih
vsakovrstne neumnosti blebeče. Sicer je res, da moj
oče nima rad ljudi, katerih ne pozna, pod streho čez noč.
Tukaj okrog se klatijo — oprostite, da se tako izrazim —
različni “trampi”, ki so navadno dobro oblečeni. Še
ni tega teden dni, ko je pri našem sosedu Barrick-u, ki
mu je dal jesti, eden ukradel zlato uro in ves njegov
denar. Vam se pa na prvi pogled vidi, da niste eden
izmed teh. Seth se je že tudi premislil in že prihaja, da
vam pomaga do voza”.

“Grace, če ti vse to na svojo odgovornost vzameš,
če ne bo očetu po volji, da sva tuje ljude privedla v hišo,
pa naj bo!” je spregovoril brat in se rahlo prijel Valde-
marja, bodreč ga, naj se dobro oklene njegovega vratu
in ga odnesel na voz.

“Bog naj vam povrne, kar mi dobrega storite!” je
zahvaljeval Valdemar, ko ga je položil na voz, kjer je
razprostrla Grace slamo in ga je pokrila z konjsko
odejo.

Vi pa sedite tukaj pri prijatelju”, je zapovedala Rober¬
tu in naj ima glavo naslonjeno na vaših prsih, ker drugega
podvzglavja ni pri rokah”, kar je ta takoj kbogal. Sama

— 70  —

se je pa vsedla na sVoje inesto poleg brata, kateremu je
naročala''pb 'Večkrat, haj previdno vozi in se izogiblje
globokih 'jafkoV in ' drevesnih korenin.

Seith je bil že navajen na njene ukaze, katere je
molče ubogal.

Dekle se je pa tudi zavedalo tega, kajti njen odločen
značaj bi ne mogel prenesti nasprotovanja. Iz rožnatih
lic ji je odsevalo zdravje, in s celega lepega obraza ve¬
lika odločnost, dočirn je iz njenih lepih črnih oči odsevala
čista deviška duša.

Seth je bil pravi orjak, koščen, podolgastega obraza
z rjavimi očmi, katere so neredkokrat se iskrile jeze in
sovraštva do ljudi. Bil je nekaj let starejši od sestre,
približno bi mu' prisodil vsak, da je .že na svetu četrt
stoletja. Popolnoma pomlajena podoba svojega očeta.

Ansdri Gibson, njegov oče, je veljal za bogatega mo¬
ža in ko se je po končani meščanski vojski v tem kraju,
bil vsled tega zavidan od svojih sosedov — in pa, ker ni
nihče vedel zakaj je prišel v ta kraj, so se ga tudi bali.

Večina prejšnjih naseljencev v tem delu Virginije
se je bo j d vala s :  svojimi sinovi za “izgubljeno stvar” v
vrstah korifederistov, ali pa v malih četah napadali zvez¬
no vojsko in redkokdaj je njih dobro merjena kroglja
izgrešila Svoj čil j.

Ko je slednjič severni del po večletnem krvavem
boju priščl do vlade in raztrgano unijo zvezal s krvjo
in želežoin, je-marsikateri Viržinec si otresel prah s svo¬
jih čevljeV in pustil takrat malo cenjeno imetje in se
podal na daljni zapad, daleč proč od premagane domo¬
vine, da'bi ga' ne 1  spominjala vedno njenega padca. Tru¬
me naselnikov se je selilo na jug, kjer je bilo dovolj
zemlje žarna! denar. 1 i, ki so še ostali, sicer niso srna-

— 7i —

trali Anson Gibsona za hudobnega človeka, toda imeli
so vedno neko nezaupanje do sivolasega čudaka. Oni
pa, ki so se pozneje naselili in še manj vedeli o nje¬
govi preteklosti, so se bali o njem ugibati in se pogovar¬
jati, boječ se, da bi ne stopil nenadoma med nje in za¬
hteval od njih zadoščenja. Vkljub temu je bil Anson
obče znan kot miroljuben in pošten mož.

Voz z našimi potniki je bil že blizu svojemu cilju
— farmi, kjer so se že videla poslopja, omeni Valdemar,
da mu je zelo žal, da bo morala gospodična zaradi njega
doma imeti kake neprijetnosti. Toda ona mu je s vso
odločnostjo zatrdila, da naj bo miren, češ, papa ji nobene
stvari ne odreče in vse dovoli, kar hoče, ker ve, da nič
napačnega ne bo storila. Tudi ni oče tako siten, kakor ga
je naslikal Seth.

Voz je obstal pred vhodom na dvorišče. Seth je
stopil z voza in izročil vajeti sestri, odprl vrata in naši
potniki so obstali pred čedno farmersko hišo. Seth je
imel precej posla, da je odgnal velika dva psa, ki sta
srdito lajala, ko sta začutila tujce. Istočasno se je po¬
javila na pragu priprosto, toda snažno oblečena ženska,
kateri se je poznalo na licih, da se je prehitro'postarala
vsled skrbi, katere pa niso izbrisale sledi nekdanje nje¬
ne lepote.

“Mama, dva gospoda sva pripeljala iz gozda”, je
zaklicala Grace in stekla materi nasproti. “Eden se je
pri Turkey Mountain ponesrečil in ima zlomljeno nogo.
Kako bi ga spravili v hišo, da bi reveža preveč ne bo¬
lelo?”

“Nogo si je zlomil, praviš? To ga mora boleti, Gra¬
ce”, je sočutno govorila Mrs. Gibson in stopila k vozu.

— 72  —

“Ali ste vi tudi ranjeni?” je vprašala mimogrede Ro¬
berta.

“Ne, gospa, jaz sem hvala Bogu zdrav”, je naglo od¬
govoril Robert in spoštljivo pozdravil. Hotel je še nekaj
reči, toda beseda mu je zastala na jeziku, ko mu je go¬
spa dorosrčno in ljubeznivo nasmehnila. Kakor bi stopi¬
la pred njega neka podoba, katero je videl nekdaj v sa¬
njah — in se je ni več spominjal, se mu je zdela ta žena.
Grace je stala poleg matere. Trenutek je opazoval obe.
Tako sti se mu zdele znane — in ravno tak obraz, kakor
ga ima Mrs. Gibson, kje ga videl? Njen glas se mu je
zdel tako znan. Vse to mu je bila neka velika uganka,
kajti podoba gospe Gibson je bila trdno zarisana v nje¬
gov spomin, toda samo-podoba — čas, kraj in ime mu je
ostalo neznano, dasi se je trudil razrešiti to uganko.

Seth je molče zaprl vrata na dvorišču, na to je pa šel
v hlev, iz katerega je prinesel kratko lestvo, na katero je
položil več konjskih odej in jo položil pri enem koncu
na rob voza, dočim je ukazal sestri, naj trdno prime na
drugem. “Mama ti bo pomagala držati, pazite, da ne iz¬
pustite”. Na to je položil rahlo Valdemarja na tako
pripravljena nosila in s pomočjo Roberta je bil tre¬
nutek pozneje brez posebnih bolečin ranjenec v gor¬
ki sobi na mehki postelji. Grace mu je podprla vz¬
glavje s snežnobelo blazino, Robert je pa z o-
strim nožem razrezal visok čevelj in ga sezul
Mrs. Gibson tudi ni zaostala v postrežbi in je takoj sku¬
hala gorak čaj. Grace je pogrnila mizo, na katero je po¬
ložila surovega masla, kruha in medu. Iz jedilne shram¬
be je prinesla sveže pečenke in povabila Roberta, naj se
posluži, dočim je sama stregla Valdemarju. Še le, ko
je bil ta popolnoma postrežen, se je sama vsedla k mizi.

— 73  —

Seth je bil pa takoj odjezdil na drugem spočitem konju
iskat zdravnika.

2 .

Ženske so hitele pripravljati obed in med tem ča¬
som sta se prijatelja posvetovala, kaj bi bilo za storiti
v nadaljnein slučaju, če ju vrže ta nepoznani čudak, go¬
spodar iz svoje hiše. Tudi med obedom so le malo go¬
vorili. Še le po obedu, ko je že Grace pospravila iz mize,
se je vsedla Mrs. Gibson na gugalnik, katerega je pri¬
maknila k ležišču ponesrečenca in spregovorila: “Oče je
šel Rollinom, najmlajšim sinom k sosedu, od koder bode
pa kmalu doma”.

Grace se med tem skloni k materi in ji tiho na uho
nekaj pošepeče, na kar mati smehljaje nadaljuje: “Da,
da, taka je Sehtova neolikana navada; kdor ga ne pozna,
bi mislil, da je celi divjak. Grace mi je ravnokar povedala,
kako neumnost je govoril. Mr. Gibson ne bo nikdar po¬
moči potrebnemu in ponesrečencu odrekel prostor v svo¬
ji hiši. Sicer res ne govori veliko, tudi se ne zna tako
obnašati, kakor ste gospodje navajeni, toda je dobrega
srca. Le nič se ne bojta, gospoda. Bodita, kakor bi bila
doma. Kako sem vehdar pozabljiva, kako je že vam
ime je vprašala bolnika.

“Mister Valdemar se imenuje”, je naglo segla v bese¬
do Grace, ki je živo zarudela, ko se je vanjo ozrl bolnik in
popravil: “Valdemar Wehrbrink”, je moje ime in se lah¬
no nasmehnil, “gospodična ima dober spomin, kaj ne,
gospa?”

“Da, da, oče mi vedno pravi, da si še preveč vse
zapomnim”, je pritrdila Grace, ki se je med tem vsedla
k oknu in si dala opraviti s šivanjem.

— 74  —

“Well, Mister Wehrbrink”, povzame mati, bese¬
do, “dokler ne ozdravite in se popolnoma okrepite, ste
nam naš dragi gost, in če tudi bi vaša bolezen trajala
dalje, kakor si domnevate, bodete ostali pri nas. Ako
hoče vaš tovariš ostati tukaj, se bo tudi zanj dobil pro¬
stor in ležišče”.

Hvala vam, dobra gospa, za usmiljenje in dobroto,
katero z veseljem sprejmem in hočem vam vse stroške,
katere bodete imeli z menoj, pošteno plačati. Vašo do¬
brotljivost pa zamore poplačati samo Bog”, je odvrnil
hvaležno Valdemar.

Tudi jaz sem vam iz srca hvaležen”, je spregovoril
Robert, in prosim samo, da smem ostati tukaj čez noč,
ker jutri odpotujem. Moja navzočnost bi tako nič ne
koristila prijatelju, zato je pač najboljše, če jutri po¬
iščem bližnjo železniško postajo in se odpeljem v Wa-
shington nazaj, kjer še imam urediti nekatere stvari.
Prišel pa bodem nazaj, kadar bo zopet zdrav in močan
dovolj, da ga vzamem seboj v New York, kjer hočem
razveseliti moje stariše približno v sredi januarja z naji¬
nim obiskom”.

“K temu nimam kaj ugovarjati, gospod; to že sami
znate, kako vam bolje kaže”, je 'odvrnila Mrs. Gibson.
Potem so se še pogovarjali, kako in kje se je Valdemar
ponesrečil, in naglo je potekla ura, kar vstopi zdravnik.
Preiskal je takoj bolnika in povedal, da je noga dvakrat
zlomljena, ter bo vzelo precej časa, da se pozdravi. Pre¬
iskal je bolnika tudi na prsih, kjer pa ni opazil nikake
poškodbe.

Uravnal je zlomljeno nogo, povezal, dal nekaj na¬
vodil in se poslovil z obljubo, da čez par dni zopet pride.

Tako ni bilo nikake ovire za Robertov odhod pri-

— 75  —

hodnje jutro. V Večernem mraku sta ee prijetja po¬
govarjala glede odhoda, kar se začuje, zunaj ,o$preri mož-
ki glas, na kar je Grace, ki je pripravljala. yepe^ja, takoj
odhitela ven. ■

Kmalu sta čula prijatelja zapovedujoč dekliški glas,
ki je takoj pomiril prepir med očetom in materjo,

“Gospodar, kakor se vidi. ni zaradi najine navzočno¬
sti tukaj, nič kaj prijetno iznenaden, in to še, povečuje
moje trpljenje”, je žalostno vzdihnil Valdemar, !'kako je
to neprijetno, biti tujim ljudem v nadlego!”

“Tu se ne da pomagati. Valdemar. Sila.kpla lomi
in ti vendar nisi sam kriv svoje nesreče, Če bi ne bilo
tiste trhle korenine, bi še sedaj zdrav hodil”, je tolažil
Robert prijatelja, “pravzaprav se ti pa ni treba za gon-
dravega starca veliko brigati, ker ste gospa. ;in njena
ljubka hčerka tako postrežljive in dobre, in so te tako
lepo sprejele. Zdravnik pa prav gotovo ne bo dovolil,
da bi se dal prepeljati kam drugam. ' Mati in hči, če boš
postal siten, se bodo gotovo na njega sklicevale,in ne bodo
dovolile, da bi šel od tod. Jaz bi se ne dal prqsiti, če bi
bil na tvojem mestu, ker boljših strežnic ne. dobiš ni¬
kjer. Kar mene zadeva, bi rad ostal tukaj šp iz dru¬
gega vzroka-”

“Ali si tudi ti ranjen, prijatelj? Škrat je že izstrelil

svojo pušico, ki je zadela svoj cilj-”

Nikakor, Valdemar! Bolje storiš, da ohraniš svoje
puščice zase, ker ta' strel je daleč zgrešen. Toraj ti
povem svoj vzrok, če tudi se mi boš potem smejal .

“Krivo me sodiš, Robert, če to misliš. Le pdpri svo¬
je srčne zatvornice, resno te bom poslušal, kakor kak indi¬
janski glavar s svojimi šestnajstimi orlovimi peresi.”

: “Šalo na stran, dragi; povem. ti„ da bi .ajerijnel nič

— 76  —

proti temu, če bi zvedel, kdo je ta Mrs. Gibson. Tako
je podobna nekomu, — toda kje sem že videl ta obraz
— ne morem se spomniti — in to je, kar je, kar bi rad

razrešil.

O-o-o! Toraj na materi so obvisele tvoje oči! V svo¬
jih mislih setu te drugače obsodil, kar mi gotovo odpu¬
stiš. Mislil sem, da gledaš za Grace”.

“To stvari ne spremeni mnogo, kajti Grace je živa
podoba svoje matere. Kakor stara in nova eno ista sli¬
ka! Ves njen nastop mi budi spomine na .nekaj, kar
si ne morem razjasniti. Ko sem ugledal mater, se mi je
zdelo, da jo moram, kot že davno znanko pozdraviti. In
vendar se mi zdi skoraj nemogoče, da bi jo kdaj prej
v svojem življenju srečal. In če bi, bi me gotoyo ona

spoznala, če-toda kaj? Vse je. pač moja vroča

domišljija! Sedaj imaš dovolj vzroka, da .se mi smeješ.
Čuj! sedaj pride. Prav radoveden sem na snidenje s tem
čudnim medvedom”.

Pogled obeh je bil uprt v vrata, ki so se odprla, skozi
katere je vstopil farmer in tik za njim mu je sledila
žena. Zakonska sta tvorila ravnotako protislovje, kakor
Grace in Seth. Kakor hči in mati, različni le po letih,
tako tudi oče in sin. Anson Gibson je bil pri svojih
petdesetih, njegovi lasji so bili kratko ostriženi, nad
ustjem je imel pristrižene sive brke, razoran obraz in iz¬
pod štrlečih gostih obrvi so zrli dve očesi hladno in nepri¬
jazno proti nepovabljenim gostom. Stari klobuk, ki ga je
pokrival, je bil potegnjen globoko na čelo, z rokami na
hrbtu je molče obstal ob vratih, kakor bi pričakoval
pojasnila od teh tujcev, kaj jih je privedlo v njegovo
hišo.

V kljub temu sta prijatelja molče obsedela in pri-

— 77  —

čakovala, da spregovori p^"*vMar. Nastal je mučen molk,
katerega je končala Mrs. Gibson s tem, da je predstavila
tujca — dočim j je zopet delalo preglavice Valdemarje-
vo ime, katero si ni mogla zapomniti. Imenovala ga je
“Mister Valdie”, ker se to lepše sliši in zapomni in
pripoveduje na kratko, kaka nesreča ga je zadela in kai
je doktor Bradi, Ki je bil poklican, povedal. Ta gos: i

tukaj”, je pokazala na Roberta”, ima namen jutri od¬
potovati in Seth ali Rollin ga popelje s konjem na ko¬
lodvor”.

Starcu se je čelo bolj zmračilo, vendar je spregovoril:
“Ne bo mogoče! Seth-a potrebujem jutri doma in Rollin
je še premlad, da bi mu zaupal konje. Gospod bo že
moial iti peš; gre pa lahko po bliznici in si prihrani za
dve milji pota”.

Pri teh besedah je Robert zarudel. “Niti na misel
mi ne pride, da bi bil vam ali vašim sinovom v nad¬
lego”, je spregovoril mrzlo in ponosno; povejte mi le
smer poti in kako daleč je do postaje, če vam je tako prav
in če niste zoper to, da me za pošteno plačilo nocoj preno¬
čite in jutri z konji peljete do postaje, za kar lahko zahte¬
vate brez,sramu tudi pretirano svoto, katero bom pošteno
plačal. Midva nisva nobena postopača, Mister Gibson,
ampak poštena človeka! Da ni zadela mojega prijatelja
nesreča, bi vas gotovo ne nadlegovala.

“Tudi jaz vam nočem biti nadležen, Mister Gibson”,
se je oglasil pikro Valdemar, tako, da je farrner že imel
na jeziku neprijazen odgovor, kar je neopazno vstopila
Grace in se postavila med tujce in očeta.

“Ne bodi siten, papa, drugače še prestrašiš naša go¬
sta. Toda ta dva tebe prav malo brigata, ker sem jih
jaz pripeljala v hišo. Tu v hiši pa imave me, namreč

- 78 -

jaz im mama' besedo; kar si Vedno pripoznal in tega ne
moreš; zamikati. Sedaj pa še nekaj imam na srcu, eno
prošnjo,‘'Če boš’ dovolil. Ali smem jutri napreči rjavca
v sani ?“-Nocoj pošteno sneži in jutro bo tako krasen
saninek. ' Kaj ne, da dovoliš?”

Gibsonov obraz je zgubil nad polovico prejšnje mrač¬
nosti, ljubeznjivo je'pogledal hčer in spregovoril: “Nar°-
di, kakor hočeš, če prav rjavca samega na sani položiš”

“Rollirt me bo spremljal, saj dovoliš!”

‘‘To se pogovorite z materjo, mene ne vprašuj več,
je odgdVotil oče z  mehkim naglasom, na kar se je obrnil
proti vratom in hotel oditi. Toda Valdemar; ki je do-
sedaj :  ta "skrajno neljtib pogovor mirno poslušal, sprego¬
vori mirilo: “Trenutek počakajte, Mr. Gibson! V kljub
obupnemu položaju, v katerem se nahajam, vam nočem
biti v nadlego in — dalje ni mogel govoriti, ker

je Grace ukazujoče stegnila roko in mu komično do¬
stojanstveno povedala, da tu v hiši ima'ona in mati prvo
besedo','kateri se ne sme ugovarjati.

“'Vi ostanete'lepo tukaj, držite se zdravnikovih na¬
vodil, tet bodite' mirni: Nikakih skrbi si ne delajte za¬

radi očeta in privadite se na njegovo mrmranje, kajti
njemu bi samemu bilo žal in bi se jezil, če bi nas-za¬
pustili V takem položaju. Kaj ne, da je tako, papa?”

Grace je zmagala. Mr. Gibsonu se je obraz zjasnil,
stopil je nazaj in prijazno ponudil obema tujcema roko.

“Nihče vaju ne bo gonil izpod strehe, če hočeta osta¬
ti. Grace vaju je pripeljala semkaj — in akoravno red-
kokedaj, takorekoč nikdar ne sprejmem nobenega tujca
v svojo hišo, bodi za vaju izjema. Ostanita, kakor
dolgo hočeta in zaraditega ne mislita, da sta mi v nad¬
lego, če hodim svoja pota. Vsak človek ima svojo po-

— 79

sebnost, in moja je ta, da se brez velikega vzroka, za
druge ljudi ne brigam. — Grace, ali si sedaj zadovoljena!”

“Da, da, dragi oče! Jaz te poznam pač boljše, kakor
pa Seth in pa blebetavi sosedje, ki te hočejo napraviti
za celega čudaka. Pojdi z menoj, papa, da ti obujem
pogrete copate in ti postrežem, kakor si navajen”.

Brez obotavljanja je sledil hčeri v drugo sobo.

“Nobeden tako ne zna očeta krotiti, kakor zna Grace.
Njeni volji se vedno ukloni. Sicer je pa Anson zelo
dober človek”, je s ponosom hvalila mati svojo hčer in
moža”. Grace ima bister razum in srce, kakor zlato”.

Mladeniča sta ji pritrjevala in glasno hvalila, kar pa
ni bilo iz hinavščine, temveč jima je prišla ta hvala prav
iz srca. Oba sta bila enakih misli, da bi, to farmersko
dekle z nekoliko šolske izobrazbe in družabno olikano-
stjo, se lahko gibala v boljših krogih.

Bila je pa Grace v svoji naivni odkritosrčnosti res
ljubka in naredila je najboljši utis, tako, da je Valdemar
bil mnjenja, da bi ta gozdna cvetka zgubila ves čar in le¬
poto, ko bi bila presajena iz svežega zraka v z.aduhle me¬
stne hiše.

Med tem je bila večerja pripravljena in gospa Gib¬
son je poklicala domače k mizi. Z Grace je vstopil roko
v roki njen mlajši bratec Rollin, dvanajstleten dečko,
vitkega stasa in duhovitih oči.

“To je moj bratec, Rollin,” ga je predstavila Grace,
“midva sva mamina, Seth je pa papov; tako je naša dru¬
žina sicer razdeljena, vendar pa edina. Malo se še boji,
ker redkokdaj vidi tuje obraze, toda ne bo dolgo treba,
ko ga ne bo mogoče ugnati. — Pojdi in podaj gospo¬
dom roko. Glej tu je Mister Valdemar, ki si je zlomil
nogo”.

— 8o —

Prestrašeno se je ozrl deček, ki je dosedaj z otroško
radovednostjo opazoval gosta k sestri in jo polglasno
vprašal: To je hudo! Ali bo moral zato umreti?”

“Ne, ne, dragi dečko, umrl ne bodem vsled tega,
toda precej dolgo bo trajalo, predno bom zamogel zopet
hoditi,” je odgovoril Valdemar prijazno, “pojdi sem in
daj mi roko, Rollin, nič se me ni treba bati. Postala
bova še najboljša prijatelja, kajti vsaki dan, kar bom
pri vas, ti bom povedal kako lepo povest, če ti bo všeč
tako.”

S tem si je Valdemar takoj pridobil srce dečkovo, ki
se ga sedaj ni več bal in je pogumno stopil k njemu
ter mu podal roko. Ko ga je še Valdemar pogladil z ro¬
ko po svilenih laseh, je bila Grace vsa srečna, kajti tako
prijazno in ljubeznjivo še ni nihče dosedaj govoril z nje¬
nim ljubljenčkom - bratcem Rollinom. Valdemar pač
ni niti mislil, da bodo njegove laskave besede, ki jih
je govoril z dečkom, našle odmev v srcu devojke, kjer so
ostale skrite v tajnem kotičku kot lep spomin v njenem
življenju, s katerimi ji ni bila usoda nikdar radodarna.

Zarano drugega dne je Grace, katero je spremljal
Rollin, odpeljala Roberta na saneh do bližnje železniške
postaje. Valdemar se je grozno dolgočasil, ker je ostal
tako sam, toda Mrs. Gibson je storila vse, da bi mu to
neprostovoljno bivanje v njeni hiši napravila udobno
in ko se je vrnila Grace domov in je bila tako prijazna
in domača z njim, kakor s starim prijateljem, se je čutil
popolnoma zadovoljnega. Rollina je bilo prav težko spra¬
viti od njegove postelje, tako je vzljubil prijaznega tuj¬
ca. 1 udi Mr. Gison je bil prijazen, dasi redkobeseden.

— 8i —

in je prihajal v hišo samo k mizi- Le Seth je še po
strani gledal Valdemarja, kot vsiljenca, kar pa z besedo
ni izrazil. Bolniku je bilo celo ljubo, da se ga je izogi¬
bal. -V ostalem so ga smatrali domačim, kakor bi bil
član družine in sam je imenoval Mrs. Gibson v šali
“mamico” in Grace “sestro”, kar se je obema dopadlo.

Kako se je začudil Robert, ko je prišel čez nekaj
tednov obiskat prijatelja, katerega je najdel v kljub ne¬
pričakovano počasnemu zdravljenju tako veselega in do¬
mačega, kakor bi bil že od nekdaj pri hiši. Robert je
bil v Washingtonu, kjer je uredil svoje stvari in prinese!
Valdemarju denar, da je bil ta za dalje časa preskrb¬
ljen. Po dvadnevnem obisku je odpotoval v New York,
prej je pa še obljubil Valdemarju, da bo prišel po njega,
kadar popolnoma ozdravi in takrat za nekaj časa ostane
pri Gibsonovih.

Tisto leto je trajala zima nenavadno dolgo. Toda
koncem aprila se je vreme spremenilo in s vso svojo
močjo je hitela narava, da zamujeno popravi. Kakor čez
noč, je bilo vse v zelenju in cvetju. Valdemar je že
toliko okreval, da je ob palici delal kratke izlete v sprem¬
stvu Rollina, ki se ni mogel ločiti od njega. Bil mu je
zvest spremljevalec in željno je poslušal povesti, katere
je znal Mr. Valdemar tako lepo pripovedovati. Tudi
Grace je bila včasih zraven in tudi ona ga je z vidnim
zanimanjem poslušala. Ko je nekega dne omenil, da bo
skoraj toliko zdrav, da bo lahko odpotoval, in da bo prija¬
telja v New Yorku skoraj iznenadil s svojim prihodom,
je deklica obledela, tako se je te ločitve ustrašila. Tudi
Valdemarju je bilo težko pri srcu ob misli na skorajšnjo
ločitev od tako prijaznih ljudi.

Nekega jutra se je počutil nenavadno močnega. Zu-

— 82 —

naj je sijalo toplo pomladansko solnce, iz sadnega vrta,
ki se je raztezal ne daleč od hiše je prijetno duhtelo cve¬
tje jablan in hrušek. Tja si je zaželel danes Valdemar.
Grace se je takoj ponudila, da ga bode vodila, ker Ko¬
lin je bil odšel z očetom in Sethom v gozd od koder se
bode še le na večer vrnil.

Počasi sta korakala po sadonosniku in ko sta dospe¬
la do konca, se vstavi Valdemarjev pogled na nekoliko
oddaljenem griču, ki je bil obraščen z velikimi hrasti,
katerih še ni doletela usoda, da bi jih posekala sekira in
ki so spominjali na nekdanje pragozde.

“Tamkaj pod onimi hrasti mora biti prijetno, spre¬
govori Valdemar, “pojdiva tja —■ saj ni predaleč”.

“Zakaj ravno tja?” je naglo vprašala Grace,” in nje¬
no lice se zresnilo, “zakaj ravno tja, ko tam ni nič lepo.
Peljem vas raje tam na hribček ob cesti, od tam je
veliko lepši razgled pO dolini.”

“Rollin mi je pripovedoval, da se vi rada večkrat
tam pod onimi hrasti mudite, in rad bi si ogledal ta
prostorček, ki je vam ljub, toda če me nočete peljati tja,
pa ne grem.”

“Vam je Rollin še kaj več povedal od oni hrastov?”
Glas se ji je tresel ob tem vprašanju in njen pogled je
prestrašeno čakal odgovora.

“Nobene besede ni povedal več-toda kaj vam

je, Grace? Ali sem se dotaknil s tem kake skrivnosti,
ki je zvezana s tem prostorom?”

“Uganili ste, Mr. Valdemar”, je odvrnila deklica ža¬
lostno.

‘Toraj pojdiva tja na hrib ob cesti! Gotovo bi jaz bil
molčal, če bi Rollin le količkaj omenil, da so z onim
gričem v zvezi kaki žalostni spomini”. Valdemar je ho-

- 8 3 -

tel iti, toda Grace mu zastavi pot, rekoč: “Oprostite
moje čudno vedenje in pojdiva tja k “krvavim hrastom”
Bila je zopet popolnoma mirna, toda zelo bleda.

“Krvavim hrastom 1” je kakor v odmev ponovil Val-
demar.

“Tako imenujem jaz tiste hraste, Mr. Valdie, toda
drugi jih imenujejo drugače. Farmerji jih imenujejo
“črni hrasti”, meni in vsem nam, kar nas je v naši hiši
pa ostanejo “krvavi”. Pojdiva toraj tja in ker sem vam
že tako preveč povedala, je bolje, da zveste vse, kajti
če bi vprašali morda katerega drugega v hiši, bi ne bilo
‘ dobro. Oče bi bil zelo hud, če bi mu le omenili one
hraste”, je pojasnjevala Grace.

“To se čuje, kakor skrivnost”, spregovori Valdemar.

“In tudi je!” nadaljuje Grace in Valdemar je čutil,
kako ji je strepetala roka, s katero ga je podpirala pri
hoji.

“In vi ste prvi človek izven naših, ki bode zvedel
to skrivnost, ki je že več let bila skrbno hranjena. Mo¬
ram vam povedati, kajti neka čudna šila me priganja k te¬
mu, da vam razkrijem, če tudi bi bilo bolje, da bi molčala.
Toda srce hoče biti prosto — hoče zraka. Eno vas prosim.
Mr. Valdemar, da ne pravite tega nikomur, temveč ohra¬
nite to zase”.

Valdemar je pritrdil. Med tem sta dospela do griča,
kjer so stali štirje orjaški hrasti, katerih košate veje so
se tesno zgrinjale na precej širok prostor pod njimi.
Le od ene strani je bil skozi grmovje pristop mogoč in
Grace je razrnila vejevje in vstopila sta na kakih dva¬
najst čevljev v premeru velik prostor, kjer je na sredi stal
z bršljinom porasten grob. Ob hrastu je slonela mala
lesena klop.

8 4 -

“Toraj grobišče!” je vskliknil Valdemar presenečen.

“Da, Mr. Valdemar, tukaj je grob, ob katerem sem že
potočila marsikatero solzo. Samo enkrat na leto pride
sem tudi mama — takrat molimo skupno, jaz, Rolin in
mama za dušo tega, ki tukaj počiva, in to na oni straho¬
viti spominski dan, 19. maja. Jaz prihajam večkrat sem¬
kaj in sedim tukaj sama, včasih po cele ure. Rollin ne
ve, kaj se je zgodilo tukaj in kdo je tukaj pokopan ; nje¬
mu smo samo povedali, da naj ne govori z nikomur o
tem grobu — in on je dosedaj molčal- Sedite tukaj poleg
mene, Mr. Valdemar, in povedala vam bom celo povest".

Molče se je vsedel Valdemar poleg blede deklice.

“Letos pišemo leto 1875. — čakajte, da izračunam —
letos 19. maja je minulo ravno trinajst let, od kar je
mlad seržant Yankeejev, ki so ne daleč od tukaj taborili,
prišel s štirimi jezdeci do naše farme. Prav dobro se
se ga spominjam in vam ga lahko opišem, kakor bi ga
danes videla. Bil je velike postave in vitke rasti in čed¬
nega obraza —- katerega so krasile prijazne modre oči
in mala polna brada. Toda, bil je vojak in je moral sto¬
riti to, kar mu je bilo zapovedano. Vprašal nas je, kje
je oče. Mama mu je odgovorila, da ne ve kam je šel.
Na to se oglasi nek vojak: “Med rebele”! Drugi jez¬

dec je divje zaklel in kričal: “Zalega farmerska je pre-
strahopetna, da bi šli med vojake, kjer se častno in na
prostem polju bojuje — ti raje streljajo zahrbno naše
fante. Stavim, gospod seržant, da je stari kje v bli¬
žini v kakem brlogu — in ko mu pridemo pred cilj, nam
da pokušat svinca — po banditskem običaju.”

“Vsako besedo sem si dobro zapomnila in nikdar ne
bom tega pozabila.”

85 -

“Vojaki so hoteli preiskati hišo, kar je pa seržant
zabranil, kajti, kakor je rekel, niso imeli tozadevnega
ukaza. Zahteval pa je od matere, da naj mu pove, kam
smo poskrili živino. “Krave, teleta, konje imate gotovo
kje skrite”, je rekel, in če mu pove resnico, da se nobeden
ne bo dotaknil našega imetja, pač pa če taji, da si bodo
znali poiskati sami in naj si posledice sami sebi pripiše. Ma¬
ma mu je zagotavljala, da je oče to malo živine, kar smo
imeli, že davno prodal in mi sami nimamo večkrat kaj v
usta nesti, da bi se najedli. Takrat pa eden vojakov pote¬
gne sablo in zagrozi materi, da jo takoj ubije, če ne
pove. kje imamo živino. Zakričala sem in objela ma¬
ter, ki je stala na smrt prestrašena pred surovimi voja¬
ki. Seth, ki je bil že takrat precej velik in močan, je
pograbil v bližini nahajajočo se sekiro in zamahne proti
vojaku, katerega bi bil tudi ubil, če bi ga mati ne poteg¬
nila pravočasno nazaj. Vojaki so skočili s konjev in
hoteli Setha prijeti, toda ta je, kakor jelen preskočil
ograjo in tekel čez sadonosnik, do katerega se je takrat
raztezal še gozd. Eden vojakov ustreli s samokre¬
som za njim, k sreči krogla ni zadela in izginil je v go¬
zdu. Sedaj so se hoteli vojaki maščevati nad nami za¬
radi Sethove vihravsti.

Vojaki so hoteli pretepati mater, katera je ostala
popolnoma mirna in povedala besnim vojakom, če so
strahopetni dovolj, da se upajo nad žensko in otrokom
spozabiti, naj takoj zvrše svoje grožnje. "Vojaki so se ji
rogali, toda mladi seržant jim je zaklical, naj se sra¬
mujejo svojega čina. Tako so naju pustili in začeli dir¬
jati za perutnino, ki je bila na dvorišču. Kmalu ni bilo
najti nič živega več, celo starega zvestega psa čuvaja so
ubili. Mati je bežala v hišo in mene potegnila seboj. Ho-

86  —

tela je braniti zadnje kar nam je ostalo — hišo. Mladi
seržant jo je prehitel in z napetim samokresom je kričal
nad podivjanimi vojaki ter jim zapovedal zasesti konje.
Toda niso ga ubogali. Med tem So začeli goreti hlevi
in mati je obupno zrla na švigajoči plamen, ki se je
bliskovito širil-

Sem od ceste se je pojavilo več jezdecev, katerim je
načeloval višji častnik. Tudi vojaki na našem dvorišču
so ga opazili in poskakali takoj v sedla. Med tem je
dospel poveljujoči častnik skozi vrata na dvorišče. Na¬
mignil je seržantu k sebi in sta se nekaj časa tiho razgo-
varjala. Za tem je zopet odjezdil s svojim oddelkom v
gozd. Seržant je potem spregovoril nekaj besed s tova¬
riši, ki so med tem postali zopet slušni in kmalu sta od¬
jezdila dva moža, eden na ta grič semkaj in. drugi na so¬
seda Baricka farmo. Ostali s seržantom so privezali
konje za ograjo. Tretji vojak je snel kratko puško, ki je
visela ob sedlu in se postavil na stražo, dočim je četrti
skubil našega petelina, katerega sem jaz sama krmila.

Radovednost me je gnala, nekoliko pa tudi jeza.
da sem šla na dvorišče in pobrala nekoliko peres, kot
spomin na ubogega petelinčka, katerega sem tako rada
imela. Takrat me pokliče seržant, ki je sedel na veran¬
di, k sebi in me prijazno pogladi po kodrih ter reče:
“Ne jokaj, revica! Vojska bo kmalu končana in takrat
pridem zopet sem in ti prinesem še lepšega petelina, ka¬
kor je ta, ki so ga vojaki vzeli. Zdi se mi, da še danes
slišim te besede, tako prijazno je govoril.

Naenkrat pa zakliče vojak pri vratih nekaj meni-
nerazumljivih besed proti seržantu, kateri se je takoj
dvignil in tekel z vojakom, ki je na pol oskubljenega pe¬
telina nesel v roki, k konju. Trenutek je zadostoval.

- 87 -

in bila sta oba vojaka na konjih.. Seržent je hotel rav¬
no zasesti svojega konja, kar se sem od sadonosnika
začujeta dva strela. Njegov konj se je vspel kvišku
in padel ubit na zemljo. Tudi vojaki so odgovorili s
puškami in sledilo je neprestano streljanje. Jaz sem be¬
žala v hišo in se zagrnila v krilo materi, katera je ravno
odstopila od okna. Ko sem zopet pogledala na dvori¬
šče, ni bilo tam, več vojakov, pač pa so tam krožili obo¬
roženi farmerji. Sem od sadonosnika je pa ravnokar pri¬
hajal oče s puško v roki in zraven njega Seth, ki je tudi
nosil puško. Seržant je stal pod velikim orehom
pri vhodu na dvorišče.

Videla sem, kako je nameril cev svoje kratke puške
na prsi mojega očeta in videla, kako se je posvetilo —
moj oče se je sklonil za kadeče razvaline našega ■ eva —
in sosed Bob Jarvis je padel od kroglje zad -t Na to
je zadonel grozen krik — Seržant je se ustrelil »rt .,•< do¬
ma med napadalce, ki so se mu bližali in se n i sa!>-
ljo, dokler ga niso možje podrli na tla”.

Grace je prenehala za trenotek s pripovedovanjem in
globoko vzdihnila, na to je zopet nadaljevala: “Oče je
stopil v hišo ves divji in takoj sem čutila, da me je bilo
pred očetom bolj strah, kakor pred vojaki. Prestrašena
bežala sem ven na dvorišče, kjer sem srečala dva farmer-
ja, ki sta prinesla mrtvega Jarvisa. Tam sta ležala že
dva od naših ljudi, krvaveča na tleh, ki pa sta bila samo
ranjena. Pri vodnjaku si je še eden izpiral kri, ki mu je
tekla iz obraza. Mladi seržant je ležal povezan na tleh
med farmerji, ki so glasno in srdito govorili. Seth je
stal poleg njega in ga zrl z zlobnimi očmi. Mene, kakor
je bilo videti, niti opazili niso. Skrila sem se v grmov¬
ju za velik kamen in tam koprnela strahu. Dolgo, stra-

— 88  —

šno dolgo sem tam slonela, vsaj meni se je tako zdelo,
kar začujem živahno vrvenje na dvorišču- Hotela sem
zbežati v gozd, toda nisem se mogla ganiti. Bilo mi je,
da bi se zjokala, toda nobena solza se ni otrnila iz mojih
oči. Začuli so se koraki — in četa mož je korakala ob
grmovju, med katerimi je šel seržant, ki pa ni bil več zve¬
zan in je nesel v roki lopato. Od druge strani, skoraj
naravnost proti meni, je šel moj oče, kateremu je sledila
mama. Videla sem, kako je vila roke in prosila — oče
je zanikal z glavo in ji zagrozil s pestjo. Sprevod se je
ustavil ravno tukaj pod temi hrasti. Iz mojega skrivali¬
šča sem videla vse. — Seth je vrgel na tla sekiro, in
pljunil pred seržanta, na kar so se drugi surovo nasmejali.
Med tem stopi iz vrste eden naših sosedov, vzame seržan-
tu lopato iz rok in jo zasadi v zemljo, rekoč: “Požuri se,
pes, da bo jama prej gotova. Prej, ko boš dovršil svoj
grob, prej bodeš imel pokoj! Čuješ tam grmenje topov?
Naši dečki so na delu in ne računaj na kako rešitev! Sli¬
šala sem tudi jaz zamolklo gromenje in čez nekaj dni,
ko je prišel moj oče domov, smo zavedli, da je general
Jackson porazil “Yankee-je” in jih pregnal iz Viržinije.
Od takrat nisem več videla “jenkijev”.

Seržant je prijel lopato in začel kopati. Bil je zelo
bled, toda miren. Zdelo se mi je, kakor bi se smehljal.
Vsa kri mi je udarila k srcu. Hotela sem kričati, toda
glas mi je zamrl v grlu. Dva farmerja sta pomagala
nesrečnežu z motiko. — Moja mati je stopila med temno
zroče može in se oklenila za vrat enemu izmed njih in
prosila naj se usmilijo ubogega seržanta, naj ga ne umore,
ker je nas branil. Če je pa “Yankee” zato ni sam kriv.
-. Toda možje niso culi njenih prošenj. Oče je pri¬
stopil in srdito sunil mater, govoreč: “Poberi se domov

— 89 -

— in ne skrbi za tega psa. Če bi bila ti prava Američan¬
ka, bi se gotovo no potegovala za tega zaščitnika črn¬
cev”. Drugi so se smejali in mati je odbežala nazaj v
gozd. “Pusti jo, Anson,” je spregovvoril eden izmed
tolpe, katerega nisem poznala in oče se je pomiril. Za¬
krila sem oči, ker nisem mogla več gledati ubogega ser¬
žanta, ki si je kopal lastni grob.

Ko sem zopet pogledala, je bila jama že do pasu globo¬
ka. Seržant je bil v sredi in metal zemljo iz nje, kar skoči¬
ta oba farmerja, ki sta pomagala, iz jame. Več strelov je
padlo in dim smodnika se je valil nad odprtino, v katero je
zginil mladi seržant. Hipoma so vsi možje stali ob jami.
iz katere se je čulo zamolklo stokanje. “Daj mi puško,
Seth, — še živi” — sem slišala svojega očeta — Seth
je ubogal in oče je ustrelil v jamo. Za trenotek je vse
utihnilo. — Površno so zagrebli možje grob in se podali
domov. — Kaj sem jaz takrat čutila — ni mogoče iz¬
raziti z besedami. — Čutila sem se osamljena na svetu
polnemu umorov in smrti- Zgubila sem v tem hipu
očeta in brata, katerih sem se bala — in zaničevala. Na
povratek matere tudi nisem več mislila, kajti uverjena
sem bila, da bodo hudobni možje tudi njo umorili, ker
je prosila za nesrečnega seržanta. — Kakor v snu, sem
čakala, da tudi mene umore.”

“Čudno se vam je morda zdelo, Mr. Valdie, da mi
oče vse moje želje izpolni in vse tako naredi, kakor jaz
hočem. To se razume, da iz tega vzroka, ker me ima
zelo rad- Ko me je nekaj časa po tem umoru našel, se je
prestrašil in skušal me je pregovoriti, da je bil “yankee”
— tako je imenoval mladega seržanta, hudoben člo¬
vek — in niso mogli boljšega storiti z njim, — kakor
ga umoriti. Vrjela mu nisem in sem se ga izogibala. Ve-

— 9 o —

dno me je neka zona spreletela, kadarkoli sem ga videla;
kar je očividno to sam opazil in skušal je to popraviti.
Od tega časa mi ne odreče nobene stvari. Ko sem dopol¬
nila svoje deseto leto, bilo je 19. maja — spoznala sem
tembolj, kako grozen zločin teži mojega očeta, kako ga
dela nesrečnega. S spoznanjem tega se je vzbudilo v
meni sočutje do njega, ki je trpel grozne duševne muke
in — 1  bila sem mu zopet prijazna. Dolgo je že od tega
časa — in vsled tega mi je od takrat tako naklonjen —
da mi ni odrekel še nobene želje, katero je le spolniti
zamogel. Ne bom se hvalila, toda bila sem njegov do¬
bri duh, in svojega vpljiva nisem nikdar zlorabila —
temveč sem ga navajevala stem le k dobremu.”

‘‘Marsikaj vam je bilo, Mr. Valdie, dosedaj zagonet¬
nega, in ne čudite se vsled tega, da je Seth postal na pol
divjak, ki svojem starišem ne kaže nobenega spoštova¬
nja. Ne pretiram, če rečem, da se je meni docela od¬
tujil in neresnico bi govorila, če bi rekla, da ga ljubim,
kakor svojega brata. Tudi Seth ima svojo dobro stran,
in mogoče nimam prav, da mu nisem naklonjena, kakor
sestra. Uvidevam, da mu delam krivico in zato si priza¬
devam mu biti prijazna — če tudi ne iz srca. Srcu se ne
more zapovedati, dasi sem skušala zatreti v njem to
tajno mržnjo.”

V temnih očeh devojke se je zablestela solza in na
njenem belem licu se je pokazala kakor senca, vsa težka
bolest, katero je nemo nosila v svojem srcu in ki ji je
grenila celih trinajst let, kakor mora, vsa njena mla¬
dostna leta.

Valdemar je molčal in zamišljeno zrl na grob. Ni
mogel najti besed, da bi prekinil deklici pripovedovanje.
Grace je nadaljevala: “Gnana po neki tajni sili, sem vsta-

— 9i

la iz svojega skrivališča iti šla proti grobu. Nisem se
prav zavedla, kaj hočem, ko sem se zgrudila kakor omra¬
čena vsled tega, kar sem v tem kratkem času doživela
na grob. Kako dolgo sem ležala, ne vem, toda spomi¬
njam se, daje mehka roka pobožala moje čelo- Vzdramila
sem se. Videla sem pred seboj bledo in prepadeno obličje
moje matere. Njene globoko udrte oči so nestalno po¬
gledovale okrog in kakor iz daljave ji prihajal njen glas,
ko je vprašala: “Kam so odšli?” Namestu odgovora,
glas mi je zastal v grlu, sem pokazala proti hiši.

“Kje je seržant?” je vprašala dalje in pogledala vpra¬
šujoče grob. Nemo sem ji potrdila z glavo. Stre-
petala je po vsem telesu. Toda takoj se je zopet umiri¬
la, rekla mi je naj počakam, in odšla je proti hiši. Gle¬
dala sem za njo, hotela sem jo poklicati nazaj — nobe¬
nega glasu nisem spravila iz ust. Kmalu se je vrnila in
prinesla je s seboj lopato. Odkopala je grob, kateri je
bil slabo zasut in kmalu je dvignila mrliča, ki
je bil od več krogel prestreljen, iz jame. Lice je imel
nepoškodovano. Mati se je sklonila k njemu in mu od¬
pela krvavo vojaško uniformo. Preiskala je žepe nje¬
gove suknje in najdla v njej listnico. Naglo jo je odpr¬
la in pogledovala pisma, ki so bila v njej. Nekaj listov
je tudi padlo na tla, katere sem jaz pobrala in ji izročila.
Tudi te je z naglico prečitala. Le eno pismo je bilo še
neodprto in tega je odprla in hotela čitati, toda bilo je
pisano v tujem jeziku. Tega je odložila neprečitanega,
ker mama zna samo angleško. V listnici je bila tudi slika
krasne mlade deklice in pod podobo je bil podpis: Yours

for ever, Alma”. — “Vedno tvoja Alma”.

“Alma!” je vskliknil Valdemar. Njegova desnica

— 92  —

se je oklenila rame pripovedovalke in prestrašen je zrl
njej naravnost v oči.

“Sliko imam shranjeno v moji skrinji poleg drugih
spominov na mladega seržanta in lahko se sami prepri¬
čate, da je ravno tak podpis na njej. —- Toda — kaj vas
je to ime tako prestrašilo?”

“Pripovedujte dalje, prosim! Kako je bilo seržantu
ime?” je silil Valdemar.

“Frank Burton je bilo napisano na enemu izmed pi¬
sem, v katerem je bil zaradi svoje hrabrosti pohvaljen
od poveljnika. Na onem pismu, ki ga mama ni razu¬
mela, je bil pa naslov: F. W.”

“Nadaljuj, Grace — nadaljuj!”

“Mati se je nekoliko umirila. Glasno je prej zakričala,
ko je čitala ime Burton, kajti tako se je pisal njen oče.
Bala se je, da je mrtvi seržant njen mlajši brat Harrv,
od katerega že več let ni nič slišala, tako sta si bila podob¬
na. Ker je pa Harry znal samo angleško, se je zdelo ne¬
mogoče, da bi bil to ena ista oseba, ker seržant je govo¬
ril s svojimi tovariši nemško. Njegov obraz se ji je zdel
takoj ob prvem srečanju z njim, znan, kakor bi ga bila
kje že videla, toda vsled splošne zmešnjave in razburje¬
nja ni takoj mislila na to. Še le, ko je od očeta in nje¬
govih tovarišev pregnana tavala po gozdu, jo je navdala
slutnja, da je mogoče Harry šel med vojake in te misli se
ni mogla iznebiti. To jo je pa prignalo do tega, da je od¬
kopala grob, da bi se prepričala iz kakih listin, ki jih go¬
tovo ima umorjeni pri sebi, če ni to njen lastni brat.”

“Moje pripovedovanje bo kmalu končano. Stari
zamorec Squire, ki je bil hlapec pri sosedu Baricku, je
zbil rakev in umil mrliča ter ga zavil v rjuho, ki jo je

93  —

mati prinesla. Izkopal je globokeje zemljo in ga pokopal.
Samo mi trije smo bili seržantovi pogrebci”.

"Oče in Seth sta prišla še le čez teden dni do¬
mov. Jaz sem povedala materi vse, kar sem videla in
mati je govorila sama z očetom. Potem mi je bilo strogo
prepovedano, kdaj spomniti na ta grozni dogodek in —
mati je večkrat govorila o tem — prvič sem danes pre¬
lomila to zapoved. Če sem se stem kaj pregrešila, naj mi
Bog odpusti. Nisem se mogla več premagati in odkrila
sem vam to tajnost, če tudi sama ne vem, kaj me je k te¬
mu napotilo”.

“Ali imate še tisto pismo, katerega ni mati razumela,
ali ste ga poslali na dotični naslov?” je hladno vprašal
Valdemar-

“Mati ga je hotela odposlati, toda oče ji je zabranil,
ker bi znalo to nam nakopati nesrečo. Listnico, uro
in verižico, nekaj drobiža in drugih malenkosti je dala
mati spraviti meni. Vse še imam danes v moji skrinji”,

“Lepo vas prosim, Grace, prinesite mi dotično list¬
nico in sliko”, rad bi jo videl?”

Neodločno je vprla Grace svoje oči v Valdemarja.
ki je ponovil svojo prošnjo: “Zaklinjem vas, Grace, po¬
kažite mi te stvari! Premislite na strah in bolest, ko je
mati umrlega za njim zaman poizvedovala! Tudi mene
se loteva bojazen, kajti skoraj sem prepričan, da poznam
dekle, katere sliko ste našli pri Frank Burtonu. Tudi
sem prepričan, da se seržant ni tako pisal, temveč si je
to ime pridjal še le, ko je prišel v Ameriko. Prinesite
mi dotične stvari, Grace!”

“Prinesem — kajti vam ne morem odreči tega, Mr.
Valdie !” je odgovorila deklica.

Ko je Grace odšla, da prinese stvari, za katere je

— 94  —

Valdemar tako prosil in jih tako želel videti, je'ta vstal
in zrl globoko ginjen na grob in polglasno sam seboj go¬
voril : “Ako me slutnja ne vara, da je ta seržant pogreša--
ni Franc, na katerega povratek je Alrna v trdnem in neo-
majenem upanju v svojem omračenem duhu dolgo vrsto
let zaman pričakovala! Morda jo to ozdravi, nemogoče pa
tudi ni. da umrje vsled novice, če bo izvedela, da smo
našli njegov grob. Vsled zgube dragega ženina, ki se
ni več vrnil k njej — ljubeči nevesti — omračil se ji je
um in še danes čaka v tem tužnem stanu na njegov
po\ratek. In Robert? — Takoj mora priti sem ako se
prepričam, da v resnici v tej gomili počiva Franc”.

Preteklo je več, kakor pol ure, ko se je Grace vrnila.

“Nisem si upala prinesti teh stvari sem, brez, da bi
vprašala za dovoljenje mater. Mama ni imela nič proti
temu”, in izročila je Valdemarju zeleno usnjato listnico.
Hlastno je segel Valdemar po njej in trepetaje je odvezal
trak, s katerim je bila zvezana. Z mrzlično naglico je pre¬
listal vsebino in takoj je našel sliko. Vskliknil je začude¬
nja in zakril si je obraz z rokami, da bi prikril svoje raz¬
burjenje.

Grace, ki je stala ob grobu, se je obrnila proč od njega,
da bi zakrila solze, ki so ji tekle po licih. Njeno srce je
burno bilo, kakor bi hotelo počiti od bolesti. — Dejstvo,
da se ta seržant ni imenoval Burton, temveč je imel drugo
ime, katero se je začelo z začetnico W. in slutnja — da
je morda ta W. — grozno! Valdie bode njenega očeta —
njenega brata preklinjal, kot morilca svojega brata!
Sovražil, — da, sovražil bo celo družino — in tudi njo?
— Grace se je prijela z obema rokama za glavo, kjer so
se borile njene misli, kakor valovi razburkanega morja.
Toda zavedla se je, njena nepokvarjena in odločna narava

— 95  —

je zmag-ala. Obrnila se je in se ozrla na Valdemarja, ki
je bolestno in kakor zamaknjeno zrl še vedno v Almino
sliko. Kdo bi bila ta Alma in v kakem razmerju je ona
z njim? — To je bila njena nova misel — nič manj gro¬
zna od prejšnjih, ki so se pojavile v njeni duši.

Globoko je vzdihnil Valdemar in položil sliko zopet
v listnico. Na to je poiskal iz nje pismo, ki je imela na¬
slov : “Mr. George Brener, Marburg — Austria. Odmo¬
tal je pismo, ki se je glasilo:

“Ljubi stric: — Steni pismom Vam pošiljam svoj
zadnji pozdrav iz tujine in sporočam Vam, da odslej ne
bom več v napotje visokem plemenitašu, kajti Alma je
prosta. — Sporočite tudi, na svoj plemenitaški stan po¬
nosnemu gospodu polkovniku pl. W., da je “neumni di¬
jak” vzel svoje ljubezenske sanje” seboj v grob — in
da je padel kot vojak za veliko idejo — svobode. Spo¬
ročite mu, da sem šel v smrt s tem večjim pogumom,
ker mi je bila odrečena zveza z — Almo. Tudi si ne
prizadevajte, dragi stric, tolažiti Alme, ker take rane
zamore le čas izbrisati! Da, k ljubemu Kogu naj se draga
in nepozabna Alma zateka v svoji boli kajti On je usmi¬
ljen in dober, ljudje pa niso. Alma me ljubi — in ta za¬
vest me bo tolažila in me spremljala, kot sladka sprem¬
ljevalka v temni grob. Vaš nesrečni nečak F. W.”

Pismo mu je padlo iz rok. — Zaman je Alma leta
in leta upala in pričakovala, da se povrne njen Franc
in pride po njo, kakor je obljubil. — Hrepenenje po njem,
ji je omračilo njen tako čist razum ! Slednjič imam v ro¬
kah dokaz, ki naj bi Alrni pomagal k zdravju? Toda kako.
Že sedaj se bojim, da jo bo to poročilo umorilo- Težko, da
bi prenesla ta udarec. Mar ni srečnejša v svoji
blodnji sedaj, kakor bi pa bila prebujena iz nje in zrla

— 96  —

golo resnico? Le spretni roki izkušenega zdravnika bi se
morda posrečilo jo ozdraviti s to novico. — Toda dvo¬
mim ! Le Robert mi zamore svetovati, le on naj odloči
to stvar, zato ga takoj pokličem — da pride sem. Potem
je pa tudi konec mojih sanj o sreči, kajti v ta grob se
pogreznejo tudi moje nade — kot pozabljene. — Grace
niti ne sluti, kako draga mi je postala in se bode bode
lahkega srca od mene poslovila.”

Grace je slišala šepet njegovih ust, ki so izgovorile
njeno ime in se zdrznila. Drugih besed ni razumela. —
“Zakaj je imenoval njeno ime?” se je vprašala Grace, ker
A^aldemar je popolnoma pozabil na njeno navzočnost.

Kar je Valdemar sklenil, je hotel tudi izvršiti. Vstal
je in se vzravnal. Listnico je spravil v žep svoje suknje.
Njegov glas je bil miren in odločen.

“Rad bi govoril z vašo materjo, Grace. jaz poznam
seržanta”.

Toliko, da se ni zgrudila, se je prestrašila njegovega
glasu in kri ji je stopila v glavo.

“Vi poznate seržanta?” Ali je ta W. podpisan v tem
pismu vaš-— ?”

Ni končala stavka, toda Valdemar je uganil, ko je
hotela reči in ji odgovoril z bolestnim usmevom : “Ne!
Seržant ni bil moj brat, tudi ne moj sorodnik, vendar mi
je bil zelo blizu. Naj vam za sedaj to zadostuje, v krat¬
kem zveste vse. Pojdiva k materi, Grace !”

Molče je pritrdila devojka, da se strinja stem, šilo¬
ma je zadržala solze, ki so ji silile iz oči in odkorakala
sta proti hiši.

Zelo čudno se je zdelo Mrs. Gibson, da je Grace
izdala Valdemarju skrivnost, katero je prej tako skrbno
čuvala in nič manj tudi to, da pozna tudi umorjenega

97  —

in to Almo. Bistremu materinemu očesu ni ušlo, da je
opazila od tedna do tedna večjo zaupljivost med Grace in
Valdemarjem in da je bila zadnji čas Grace proti njene¬
mu običaju, raztresena in sanjava. Vedela je, od kod to
izvira in nič ni bila proti temu.

Da mu je Grace izdala skrivnost, se ji je zde¬
lo prav, kajti prejkoslej bi tako zvedel, kajti groba bi
nikakoir ne mogli pred njim skriti, ko bi bil že enkrat
član družine. Ni se ji pa zdelo prav, da je Grace poveda¬
la že sedaj, kajti čas za to bi bil bolj primeren še le,
ko bi že Valdemar prosil za njeno roko. Valdemar pa še
ni — Grace še ni materi nobene reči zamolčala — spre¬
govoril nobene besede o ljubezni, ki jo goji do nje. Kako
je vendar mogla Grace to že sedaj povedati? Ali je
imela namen ljubljenega mladeniča stem prisiliti
do kake izjave, ki bi storila konec tega boja med upa¬
njem in strahom v njenem srcu, da je postavila njegovo
ljubezen in prijateljstvo na ogenj poskušnje? Čudno to,
kajti Grace je vselej prej premislila, kaj je govorila.

In če Valdemar pod krvavimi hrasti umorjenega ser-
žanta pozna — če ni-? Spomnila se je na pod¬

pis F. W. — Njen oče je bil rodom Nemec. Ime Burton
si je pridjal v Ameriki vsled nesporazuma in sovraštva
do svojih sorodnikov, pred katerimi je hotel zakriti vsako
sled za seboj. Pravega imena, svojega očeta ni nikdar
zvedela, kajti še le na smrtni postelji je povedal že takrat
omoženi starejši hčeri, da ni Burton njegovo pravo ime.
Toda predno je zamogel povedati svoje prejšnje ime,
mu je smrt za vedno onemela jezik. Ni li to več, kakor
samo slučaj, da se je ta seržant imenoval tudi Burton?
Ali niso morda v starem kraju slednjič zvedeli, da'si je
soremenil ime? — Prav lahko je tudi mogoče, da je u-

- 98 -

morjeni bil njen bližnji sorodnik —- mogoče stričnik —
ali celo Valdemarjev brat? Tako so ji sledile misli iz
katerih jo je predramilo lajanje psov ob vhodu na dvo¬
rišče. Na njen klic je takoj utihnilo lajanje in ob vhodu
je stopil s konja jezdec in ga peljal za uzdo na dvorišče.

“Hallo, Mrs. Gibson, kako se imate?” je pozdravil
gospodinjo. “Danes me pač niste pričakovali! Kako se
počuti bolnik?”

“O, Mr. Waldburg!” je vskliknila začudenja. ”Res,
tako nenadoma vas nismo pričakovali. Privežite konja v
hlev. Drugo bo že Grace oskrbela. Z Mr. Valdemarjem sta
šla na vrt. Bodite mi srčno dobrodošli! Takoj pokličem
Valdemarja! Vstopite v hišo! Saj niste tujec pri nas!”

Robert je hotel gospo poklicati nazaj in sam poiskati
prijatelja in ga iznenaditi, toda že je odhitela za vogalom.
Vstopil je v hišo ter odložil površnik in stopil k odpr¬
temu oknu. Že je začul iz verande Valdemarjev glas in
trenutek pozneje je že bil v sobi.

“Bog te živi, Robert! Kaj te je privedlo sem tako ne¬
nadoma?’^ vskliknil Valdemar in prijatelja sta se objela.

“Privedle so me sem moje osebne zadeve”, je resno
odgovoril Robert, “v Mariboru mi je urrtrl stric Brener.
ki se me je bogato spomnil v svoji oporoki. Odpotovati
moram čez morje, da dvignem svojo dedščino”.

“Stric ti je umrl? In ti potuješ v domovino? Zo¬
pet čudno križanje slučajev, ki vse drugače prinesejo, ka¬
kor sva si delala načrte”.

“Meni se pa ne zdi, da bi to potovanje imelo iz najini¬
mi načrti kaj opraviti. Nasprotno, še utrdilo jih je. Stri¬
čevo premoženje bo omogočilo mojem očetu, da se na
stare dni odpočije. Jaz in moj brat Friderik pa prevza¬
meva banko in pri tem ti tudi ne bodeš slabo vozil. Oče

— 99  —

; .".-.V.

že ima svojih štiriinšestdeset na svojem hrbtu in je skraj¬
ni čas, da mu z bratom odvzameva težko breme in skrbi.
Ljubše bi mi seveda bilo, če bi ti bil že zdrav in bi kar
z menoj odrinil v New York. Bi me v pisarni nadome-
stoval v moji odsotnosti. Kaj praviš, bi ti bilo .to mo¬
goče storiti?”

“Veliko ti imam na to odgovoriti, toda pojdiva v
mojo sobo in tam me potrpežljivo poslušaj. Mrs. Gibson
bo gotovo oprostila, da te hočem imeti trenutek
za se.”

Mrs. Gibson se je samo naklonila, kajti ni mogla
spregovoriti nobene besede. Prijatelja sta se podala v
malo sobico in Valdemar je vrata za seboj zaklenil.

Grace, ki se je vračala v Valdemarjem od “krvavih
hrastov”, se je takoj, ko ju je prišla mati klicat, od njega
poslovila in šla v hišo pri stranskih vratih, kajti preveč je
bila razburjena, da bi lahko mirno pozdravila prišleca.
Slišala je potem, da sta oba šla iz velike sobe, videla je,
kako sta šla v Valdemarjevo sobo, razločila je dobro, ka¬
ko se je kluč v vratih obrnil in tudi vedela, kaj se bodeta
pri zaprtih durih pogovarjala. Ura odločitve, katero si
je tolikrat s strahom, vendar s polnim zaupanjem želela,
je prišla. Ni zamogla več materi molčati o tem, kar
ji je razburjalo srce in dušo — potrebovala je tolažbe in
utehe.

Mrs. Gibson je pričakovala, da bode Valdemar prej z
njo govoril in jo izpraševal, toda žalilo in tudi skrbelo
jo je, da je najprvo hotel govoriti z Robertom. Tudi Grace
dolgo ni prišla v sobo. Zdela se ji je že cela večnost- Ko
je slednjič vstopila Grace, se je globoko oddahnila. Celo
vrsto vprašanj je stavila hčerki, kateri so pa jele pojemati
moči, da je morala sesti na stol. Plakaje se je zgrudila

— IOO-

poleg nje na kolena, ne zavedajoč se, kaj dela. Deklici
se je prvi povrnila prejšnja moč in je vstala. Dvignila
je mater in jo peljala v naslonjač.

“Mama, hočem ti povedati, kaj sem danes zvedela
pod,;.,“krvavimi hrasti” in kaj sklepam o tem. Tudi ti
moram povedati, kako lepe nade skriva moje srce, če
tudi se ne bodo nikdar uresničile. Na to je pripovedo¬
vala tisto malo, kar je slišala o mrtvem seržantu od Val-
demarja. Zaupala ji je tudi skrivnost, da ljubi Valdemarja

-in da se boji — da jo ne bo maral — sedaj. Dolgo

časa so sedele v prisrčnem objemu mati in hči, ki so se e-
no drugo tolažile in bodrile, da je že več nego dve uri
preteklo, od kar je prišel Robert.

Zdrznila se je gospa, ko je pogledala na uro in kosilo
še ni bilo pripravljeno Ognjišče je bilo še mrzlo in
gostu še niso nič postregli. Sama sebi je očitala pozab¬
ljivost in se poprijela dela. Kmalu je bilo s pomočjo
hčerke kosilo gotovo. Sama je šla klicat mlada gospoda,
da prideta v obednico. Obstala je pri vratih in poslušala,
ko sta prijatelja hlastno govorila v jeziku, ki ga ni ra¬
zumela.

Še le na ponovno trkanje je odprl Valdemar vrata,
ki je prosil, naj ne čakajo z obedom na nju, ker bodeta
prišla pozneje.

Zopet je pretekla ena ura, toda nobenega ni bilo iz
sobe. Zelo neprijetno je bilo to čakanje za mater in
G rac e.

Med tem je prišel oče z sinovoma domov. Nista jih
opazile in tembolj sti se prestrašile, ko je stopil oče v
vežo in robantil. Naglo je vstopil v sobo, ozrl se na
mizo, ki pa še ni bila pogrnjena.

“Še ni obeda?” se je zadrl, kakor je bil navajen, če

— JOI

mu ni bilo kaj po volji. “Požurite se, da ne bo treba še
pol večnosti čakati na obed ! Težko delo smo imeli in ob
tem času se ž.e prileže kaj gorkega.”

Lahno je vzdihnila Mrs. Gibson, kajti bala se je, da
utegneta vsaki čas priti gosta v obednico in se srečata z
morilcem, in tako ji je bilo nemogoče preprečiti mogoče
usodepolen prepir med njimi. Gibson je opazil zadrego
svoje žene in vprašujoče pogledal hčer.

“Tukaj nekaj ni prav!” je zakričal,.— kaj se je zgo¬
dilo? Govorite!”

Obe ženski sti molčali.

“Kaj, še odgovora ne dobim?! Grom in strela, kaj se
je pripetilo v moji hiši? Vedeti hočem! Grace, pa ti
povej, če je materi gobec zarasel!”

“Sama vem prav malo in mama še manj”, je odgo¬
vorila Grace z mirnim glasom. “Bodeš moral pač nekoliko
potrpeti, potem pa zveš morebiti še več, kakor ti bo
ljubo”.

“Res ne vem, če ste vidve zgubile pamet, ali sem jaz
neumen. Hočete se morda norčevati iz mene !, Govorite !”
je zakričal mož in udaril s pestjo po mizi, da so> šipe v
oknih zašklepetale. Divja jeza mm j tv. sevala iz 'globokih
črno obrobljenih oči, ki so se ozirale srdito sedaj na ženo,
sedaj na hčer. Tak je bil, kakor ga je videla Grace takrat,
ko je umoril seržanta. Grace se je stresla ob tej misli in
malo je manjkalo, da ni na glas zakričala groze.

Vrata so se naglo na stežaj odprla. Gibson se je
ozrl in vstopila sta Valdemar in Robert.

“Morilec! Morilec — — mojega brata!” je srdito
zakričal Robert in hotel napasti gospodarja. Se o pra¬
vem času ga je prijel Valdemar za roko, da tega ni storil

S prestrašenim vsklikom je skočila Mrs. Gibson

■ 102 —

med nasprotnika, da bi tako z lastnim telesom ščitila
svojega moža. “Grace, pomagaj! Tvoj oče je! Ubiti
ga hoče!”

“Robert, ne prenagli se! Ohraiii mirno kri!” je'
miril Valdemar.

“Sem prišel v kak razbojniški brlog, ali norišnico?
Ali ni to moja hiša?” Kaj hočete od mene?!”

“Kri, ki ste jo prelili tam pod krvavimi hrasti, kri
seržanta, katerega ste ubili kakor psa! Umorjeni je
moj brat!”

Kakor od strele zadet, je za'trenutek obstal Gibson,
obraz se mu je skremžil, da je bil komaj človeku podo¬
ben. Toda le trenutek. — Zaškrtal je z zobmi in z blis¬
kovito naglico je segel za pas, iz katerega je privlekel
nož in siknil: “Kateri hudič vam je to povedal?” Gro¬
zeče je dvignil ostrino, in gotovo bi zamahnil na na¬
sprotnika, če bi v tem Grace ne priskočila in zaklicala
očetu: “Nikar, oče! Hočeš si obtežiti dušo še z enim u-
mororn ?”

“Prostora!” je zakričal in se zagnal proti vratom.
Nekaj hipov za tem je bil že na dvorišču, kjer je zasedel
v splošni razburjenosti pozabljenega Robertovega ko¬
nja.

Zaklical je še Sehtu, ki se je pojavil na pragu hleva:
“V hiši je hudič, ki naju hoče uničiti — veš — zaradi
onega — pod hrasti”, in oddirjal je skozi vrata na cesto.
Takoj za njim je odjezdil Seth na neosedlanem konju v
divjem diru in oblak prahu je zakril jezdeca na prašni
cesti.

Roliin, ki je pomagal starejšemu bratu pri razpreganju
in ravnokar privezal k staji drugega konja, se je pre¬
strašil in zbežal v hišo, kjer je Grace mrtvaško bleda in

103 —

nepremično ležala na tleh z glavo naslonjeno v naročje
poleg nje sedeče matere. Oči so ji bile zaprte in njeno
dihanje se je komaj opazilo. Robert je stal z sklenjeni¬
mi rokami pred onesveščeno devojko. Valdemar je se¬
del na stolu, s komolci oprt na kolena, zakrivši.si z obema
rokama obraz.

“Mama, — Seth in oče sta odjezdila! Oče je tako

čudno zgledal-Kaj se je zgodilo z Grace? Ali je

mrtva? Grace! — slišiš, Grace!” je klical deček in zgru¬
dil bi se bil na brezzavestno sestro, če bi ga mati ne-po-
tegnila k sebi. Položila je njegovo glavico na svoja prša
in ga stisnila k sebi.

“Ne jokaj, dete! Grace samo spi — oče in Seth
bosta kmalu prišla nazaj-”.

“Če Grace spi, jo moremo spraviti v posteljo”, je spre¬
govoril Rollin in hotel dvigniti toliko ljubljeno sestrico.

“Da, Grace mora v posteljo!” je odgovorila mati.

“Robert, hočeš namesto mene tukaj pomagati?” je
vprašal Valdemar tovariša in pokazal na svojo nogo,
“kajti jaz sem pohabljenec in sem brez moči”.

Robert je pritrdil in s pomočjo matere dvignil de¬
klico ter jo odnesel v njeno sobo. Ponudil se je, da gre
takoj po zdravnika. Mrs. Gibson je bila mnjenja, da
ne bo sile, kajti žila ji je začela biti točneje in tudi diha¬
nje je postajalo bolj redno.

“Grace ne mara zdravniške pomoči brez velike sile,
in upam, da je izven nevarnosti. Počitek ji bo storil
dobro. Glejte, že odpira oči”.

Valdemar je stopil tik postelje in se sklonil, da bi se
prepričal, če je postalo dihanje res redno. Med tem je
deklica odprla oči, ki so ljubeznjivo zrle naravnost v
njegov obraz.,

— 104 —

“Valdie, ljubi Valdie!” so zašepetala njena ustna —
in potem je zopet zaspala. Materi ni ušel ta šepet, dobro
je slišala te besede, ki so odkrile vso tajnost dekliškega
srca. Valdemar je zarudel, odstopil je od postelje in
predlagal Robertu, da bi šla se sprehajat na vrt.

“To vama bo dobro storilo, gospoda! Le pojdita
malo na zrak”, je pritrdila Mrs. Gibson, “za Grace je tudi
bolje, da je sama, ker potrebuje miru. Če bi se ji pa
shujšalo, vaju bom pa poklicala”.

Molče sta korakala prijatelja čez sadonosnik proti
“krvavim hrastom”. Obstala sta ob grobu. Obema se
je milo storilo, saj to je bil grob, v katerem leži pokopan
brat in prijatelj — ki ju prosi odpuščanja za brezsrčnega
morilca. Oba sta čutila eno in isto' mehkobo v srcu —
obema so silile solze v oči.

Valdemar in Robert sta si bila prijatelja že od mla¬
dih nog. Skupaj sta sedela v šoli na eni in isti klopi
in skupaj sta hodila iz šole domov.

Njuni stariši niso občevali med seboj. Na svoje
plemstvo ponosnemu polkovniku Hans. pl. Wehrbrink-u
se je zdelo pod njegovo čast občevati z meščanskimi
krogi. Toda njegova otroka, Alma in Valdemar sta
pa bila drugega mnjenja. Kakor sta si bila Robert in Val¬
demar vedno iskrena prijatelja,kar ponosni polkov¬
nik ni mogel preprečiti, tako sta si bila Franc Waldburg.
ki je dopolnil svojih osemnajst let in obiskoval višjo šolo
in Alma, ki je prezirala plemenitaše in barone, zelo na¬
klonjena. Polkovniku je bila ta ljubezen trn v očeh, in
ko se je Franc enkrat opogumil in ga vprašal za roko
njegove hčerke, ga je surovo odpodil. Almi je pa grozil,
da jo bo razdedil in zavrgel, če ne razdere takoj tega.
nje nevrednega znanja in se poroči z nekim ogrskim čast-

—io5

nikom, ki je bil visokega rodu. Tudi Franc je moral
od svojega očeta prestati očitanje, češ, najprej svoje šole
dovrši, preskrbi si službo in še-le potem naj si izbere
za ženo dekle njegovega stanu, kajti ne bodo se ga bra¬
nile bogate in lepe neveste, ki jih bo snubil sin bankirja
VValdburga.

To nasprotovanje starišev pa ni prav nič oviralo lju¬
bezni mladega para, temveč jo je še celo podžgalo in
okrepilo. Franc je skrivaj odšel v Ameriko, kjer si je
mislil dobiti službo. Kakor hitro bi se to zgodilo, bi
Alma, ki bi kljub očetovi nemilosti sledila glasu srca,
šla za njim in se poročila. Franc je vedel, da je mlajši
brat njegovega očeta že leta 1830. odšel v Ameriko in
tam spremenil svoje ime namreč iz Karl Waldburg v
Charles Burton. Temu vzgledu svojega strica, katerega
je mislil na ta način v Ameriki najti, je sledil in si tudi
nadel ime Burton. Toda, kakor je že toliko ljudi bilo
razočaranih, ki so prišli za srečo v Ameriko, tako se je
godilo tudi Francu. Ni mogel dobiti nobene pripravne
službe in tudi za stricem je zaman povpraševal. Kmalu
po njegovem prihodu se je začela državljanska vojska in
položil je svojo srečo in prihodnost na ostrino meča. Pi¬
sal je Almi, da je vstopil v zvezno armado, kjer upa do¬
seči častno službo. Za tem mu je poslala Alma svojo
sliko in pismo, v katerem mu je zatrjevala zvestobo do
groba.

Alma ni dobila od njega nobenega pisma več in po
sklenitvi miru je dobil njegov oče sporočilo, da je padel.
Oče je takoj vprašal pri ameriškem vojnem departmentu
za podrobnosti o sinovi smrti in preiskava je dognala,
da je bil seržant Frank Burton od 19. maja istega leta
v poročilih zaznamovan, kot pogrešan.

—io6—

Almi se je vsled grozne novice omračil um in od ta¬
krat ni bila več zdrava. V svoji tihi blodnji je vedno
upala, da se povrne njen Franc. Ko so si prizadevali
jo prepričati, da se ne povrne več, je smehljaje odgovar¬
jala, da ne veruje teh pravljic, pač pa da gotovo pride po
njo, ker ji je obljubil in njegova beseda je trdna, kakor
skala. V tem prepričanju je tudi ostala.

Njen duh je postajal dan za dnem temnejši in njeno
telo je shujšalo, da je ni bilo več spoznati, da je to nek¬
danja krasna Alma. Valdemar se, ni bal zastonj, da bi
ji poročilo, da je našel Francov grob, utegnilo pretrgati
nit njenega življenja, če tudi bi jo rešilo morda duševne
teme. <> ,

Prijatelja sta molče sedela na klopi pod “krvavimi
hrasti” — zatopljena v težke misli.

“Veš, komu je Grace, še bolj pa njena mati podob¬
na?” je prvi pretrgal .molk in živahno spregovoril Valde¬
mar.

“Ne morem se spomniti, je odmajal z glavo Robert,
dasi sem že veliko o tem razmišljeval”.

“Tvoji teti, Lindi, sestri tvojega očeta!”

“Resnica! Zadel si. Prav njej je podobna ! In tega
si nisem mogel prej domisliti. Da, prav taka je, kakor
je bila pokojna teta Linda”.

“Da, ko bi ne bila Mrs. Gibson Amerikanka, in bi jo
videl kje drugje, bi lahko prisegel, da je naša dobra teta,
Linda, ki nas je tolikokrat razveselila z raznimi darovi,
vstala iz groba in prišla čez morje v Ameriko”.

“Mrači se že, ljubi Valdemar in čas je, da greva v
hišo”, je predlagal Robert, “tudi morava pogledati, če
je Grace že boljše in pa materi morava povedati, kdo leži
tu pokopan. Gotovo je v velikih skrbeh zaradi današnje-

— 107 —


ga dogodka in Grace ji je tudi že morala povedati, to ma¬
lo, kar je zvedela od tebe”.

“Pojdi ti k njima, Robert! Jaz ne vem, kako bi stopil
pred nje”. Moram še malo pomisliti — tukaj na samem.
Sicer nisem zmožen nič misliti danes, toda priti vendar
moram do pametnega zaključka. Prosim te, pojdi sam,
kmalu bodem za teboj”. ,

“Valdemar! Razumem te in če poslušaš moj nasvet,
bodi pravičt.. napram ubogemu dekletu, ki je pri vsem
tem brez vsa!..' krivde. Spomni se na Almo, na njeno
strašno usodo! Ne spravi revice v enako usodo! Ne
smeš poteptati njene sreče, saj veš da ti je udana s vso
svojo čisto dušo! Ne pehaj od sebe to zares zlato srce!
Prijatelj — bodi pravičen!” ž

“Hočem biti pravičen, Robert, zanesi se na .me!” je
odvrnil Valdemar in zrl za tovarišem, ki je šel proti
hiši.

Ko je Robert dospel do vežnih vrat, se je prestrašil.
Srečal je Grace, ki je bila bleda, kakor stena, in njene
oči so izražale vso bolest, ki je trla njeno nežno dušo.

“Prav da ste prišli. Mr. Waldburg, mama zeli govo¬
riti z vami”, je spregovorila smehljaje in otožno, da se
je Robertu v dnu srca revica zasmilila.

“Valdemar je ostal še pod hrasti, sam sem prišel
domov!” je spregovoril Robert in vstopil. Deklica je
odšla, da bi srečala Valdemarja, proti “krvavim hrastom”.

Iz globoke zamišljenosti so predramili Valdemarja
lahni koraki devojke, ki je obstala pri hrastih, in neodlo¬
čno zrla. Z nemo gesto jo je povabil, naj sede k
njemu na klop in komaj slišno spregovoril: “Vedel
sem, da pridete, Grace. Ne vem sicer kako sem to slutil,
toda srce mi je tako govorilo. Ali se počutite boljše?”

—io8—

“Morala sem priti, Mr- Valdie! Iz vaših ust, samo
iz vaših ust hočem zvedeti, kako in kaj je cela ta zamo¬
tana stvar”, je spregovorila deklica.

Počasi, skoraj dostojanstveno se je vzravnal mlade¬
nič, njegov pogled je bil resen in obraz mu je bil manj
bled, kakor poprej. — Grace si. je prizadevala ohraniti
mirno kri, kajti pričakovala je novega udarca. Mirno
je prenesla njegov resen pogled, ko ji je odgovoril: “Da,
vi morate zvedeti vse! Sicer je nekoliko čudno vse, kar
vam bom povedal, toda začnem s tem-le grobom, ki je
pred nama”. — In pripovedoval je povest, katero smo že
ravnokar slišali. Med pripovedovanjem je zrl nepremi¬
čno v tla, le samo enkrat se je ozrl, in sicer takrat, ko je
govoril o zvesti ljubezni svoje sestre Alme, ki jo je
spravila tako daleč, da je zblaznela. Ob tem pogledu
se je zdrznil, kajti videl je, da je bilo v očeh deklice za¬
črtano vso gorje, ki ga je prestala njegova sestra predno
je zagrnila 'irema' njeno pamet.

“Grace!” je zaklical ginjen, in nehal pripovedovati.
Oči deklice so bile rosne.

“Nadaljujte!” je spregovorila šepetaje, “nadaljujte!”

Njegovo pripovedovanje je bilo kmalu končano. Ko
je omolknil, stopila je Grace k njemu, prijela ga je za ro¬
ko in spregovorila z glasom, polnem sočutja: “Ne morem
izraziti , z besedami sočutja, ki ga čutim z vašo sestro,
toda bodite, uverjeni, da moje srce ve. kar z besedami ne
morem povedati. Razumem bolest nesrečne Alme, ker
čutim, da je to nekaka predpodoba usode, ki lahko zadene
tudi mene. O, Mr. Valdie, če me zadene njej enaka usoda
— bom pač sledila Almi”, je zaihtela deklica in njen krče¬
viti jok je našel odmev v Valdemarjevih prsih.

“Ali je mogoče meni to preprečiti, Grace?” je vprašal

Valdemar z besedami, ki so bile polne miline in'odkrito¬
srčnosti.

“Ne! Ne zapustim te! Naj ti bodo te besede, kot
prisega, draga Grace! Ne zapustim te, naj pride v mes
kakorkoli hoče!”

“Valdie, dragi Valdie!” je zašepetala in solze radosti
so ji tekle iz lepih oči, ko se je naslonila na prša skoraj
že izgubljenega, toda zopet pridobljenega ljubljenca.

“Valdie, ne govoriva o najini sreči”, je spregovorila
deklica polna blaženosti in sreče”, čas in kraj nama ne
dovoljujeta tega; pojdiva k materi!”

“Ali sta se oče in Seth že povrnila?”

“Nisem še nobenega videla. — Valdie, moj dobri
Valdie, ali mi hočeš nekaj obljubiti? Boš?”

“Govori, Grace!”

“Odpusti mojemu ubogemu očetu Vrjemi mi, da
od onega dne, ko se je izvršil umor, grozno trpi. Težka
vest ga teži in vem, da bi dal vse, tudi svojo kri, če
bi zamogel mrtvega oživiti. Bodi usmiljen z njim, pro¬
sim te pri usmiljenju božjem ”

“Jaz sem mu že odpustil, Grace, in tudi Robert se
b® premagal. Vrjemi mi, on je plemenit človek in se ne
bo več spozabil, kakor se je prej: Prehitro je zvedel to
grozno sporočilo in zato se je razburil. S,edaj je že po¬
polnoma miren”.

“Bog naj ga navdahne z usmiljenjem. Toraj poj¬
diva, dragi Valdie ” Opiraje se na deklico se je dvignil
Valdemar in odšla sta proti hiši.

Na sredi dvorišča je stal Anson Gibson poleg spo-
tenega konja, nepremično, kakor kip. Njegovi sivi lasje
so mu padali razmršeni po čelu in sencih, obraz mu je
bil bledejši od stene, široko odprte oči so zrle, kakor iz

drugega sveta na prišleca.

“Sprejmite mojo roko, Anson Gibson”, je spregovoril
v globoki resnobi Valdemar in ga prijel za desnico. Tu
je moja roka, ki vam jo podajam v znak, da nimam no¬
benega sovraštva do vas. Bodite mirni, Anson Gibson,
ker povedati vam hočem, kdo je tam pod hrasti pokopan
in kaj je z njim zakril ta grob. Tega niste vedeli in
tudi nihče tukaj vedeti ni mogel. Umirite se. Odpušča¬
nju bode sledilo tudi pozabljenje, ko bom enkrat odšel
od tukaj, da ne bom imel več teh “krvavih hrastov” pred
očmi. Vi pa morate zvedeti vse, samo enkrat še govorim
o tem — in potem nikdar več”.

Med tem, ko je Valdemar pripovedoval, se je Grace
oklenila okrog očetovega vratu in mu prijazno zrla v
oko. “Pojdi oče, gremo k materi! Glej”, je veselo
spregovorila, “mama stoji na verandi — in Rollin je
poleg nje. — Tudi Robert prihaja nasproti — o Bog, kako
si dober — vsi so ti odpustili!”

Res se je približal Robert in podal je morilcu svojega
brata desnico. — Molče je objela Mrs. Gibson soproga in
Rollin, ki se je prej očeta bal, je z veselim vsklikom sko¬
čil k njemu in se mu zagrlil okrog vratu.

Vsi so spravljeni odšli v hišo, kjer so posedli okrog
mize. Robert je prijel za roko Mrs. Gibson in obrnjen
proti Valdemarju vprašal: “Ali veš, kako se pojasni ta

podobnost? Vem, da ne, uganeš, torej ti hočem povedati

— --Marije Gibson oče se je imenoval Karl Wald-

burg "

“K taki sestričini ti moram iz srca častitati, Robert”,
je iskreno vskliknil Valdemar in podal Mrs, Gibson in
Robertu desnico.

“Toda poslušajte me. še nadalje, povedati hočem še

—III

nekaj, kar Marija sicer že ve!” je nadaljeval resno Wald-
burg. “S tem, da odpuščam Ansonu, poravnam stari
dolg mojega očeta. Moj oče je svojemu bratu Karolu
storil veliko krivico, katero je sam priznal. Šlo se je za¬
radi dedščine in sedaj bridko obžaluje svoje dejanje.
Koliko je že poizvedoval, da bi našel brata, ali vsaj
njegovo udovo in otroke, da bi popravil na teh, storjeno
krivico, toda zaman je bil ves njegov trud. Hvala Bo¬
gu, sedaj se bo očetu spolnila dolga želja in tako bo tudi
poročilo o Francu lažje prenesel. — — — Valdemar,
gotovo imaš tudi ti kaj na srcu in bi rad povedal?”

“Tako je! Toda nekaj bi rad prej vprašal. Kje je
Seth, da ga ni tukaj ?”

Anson Gibson, ki je še vedno sedel, kakor omamljen
in vzbujen iz težkih sanj, je dvignil oči in odgovoril: “Ta
je šel v svet, ali kakor je rekel, k vragu. Ko me je
gnalo nazaj, da bi vam povedal, da me izročite šerifu,
da bi se moje neznosno življenje slednjič končalo, ta¬
krat sem mu rekel, naj se vrne tudi on. Toda slabo
sem naletel. Imenoval me je bedaka, če se vrnem in
da sem zrel za norišnico. Prisegel je, da ne prestopi več
praga te hiše, če vaju takoj ne izženem iz nje. Najraje
bi vaju videl ležati mrtva pod “krvavimi hrasti”. Ko sem
zavrnil njegovo brezbožno govorjenje, je srdito zaklel in
obrnil je konja ter odjezdil v divjem diru. Jaz sem spu¬
stil vajeti vašem konju, katerega sem v naglici zasedel in
ta me je sem prinesel. Še le, ko je obstal na sredi dvo¬
rišča, sem se zavedel, kje da sem”.

Pozno v noč je še bila luč v veliki sobi farmerske
hiše in ko so šli k počitku, do jutra ni nobeden zatisnil
očesa. Dogodki pretečenega dne, strahoviti in tudi veseli,
so prišli prenenadoma. ki so kakor huda ura razbijajoče,

- 1  12 -

ob enem pa blagoslov roseče plavali nad Gibsonovo hišo.

Dva dni pozneje je peljal Mr. Gibson oba prija¬
telja na kolodvor. Prisrčno so se poslovili in krepki: “na
svidenje!” se je razlegal, ko je odhajal vlak.

Kdor bi dandanas iskal Anson Gibsonovo farmo v
mali dolinici alleghenskega pogorja, bi jo ne našel več,
tako se je vse z leti izpremenilo. Tam, kjer je stalo prej
priprosto farmersko poslopje, je sedaj vili podobna zi¬
dana hiša, okrog katere se razprostira krasen park. Po¬
leg razširjenega sadonosnika so sedaj lepe njive in vrtovi,
polni nojizbornejšega sočivja in žita. Tudi “krvavi hra¬
sti” niso več obdani z grmovjem, temveč jih obdaja ume¬
tno izdelana železna ograja. Grob seržantov je pa obdan
z granitom in priprost spomenik iz marmorja ti nemo
naznanja, da tam spi večno spanje Franc Waldburg.

Bankir Jurij Waldburg je stopil v pokoj in njegova
tvrdka dobro napreduje pod vodstvom Roberta in Val-
demarja. On in njegova soproga pa sta se preselila k
Gibsonovim v novo vilo, katero je sam dal sezidati. Pravi
njen gospodar je sedaj Rollin Gibson.

Vsako leto pa pridejo za par tednov na obisk iz Nev\
Yorka dragi gostje, namreč, Valdemar s svojo ljubko
soprogo Grace in njegov drug Robert. Takrat ni veselja
in sreče konca ne kraja. — Stari polkovnik Wehrbrink
že počiva dolgo vrsto let poleg Alme v hladnem grobu,
katera je bila rešena bolezni na duhu, toda njeno telo
ni več okrevalo.

O Sethu se je pa le toliko zvedelo, da je kot vojak
armade Združenih držav bil poslan na divji zapad proti
neki roparski tolpi, od takrat pa ni bilo več o njem no¬
benega poročila.

Kako žena izpreobrne svojega
moža?

Najbolj pomilovanja vredno bitje na svetu je zakon¬
ska žena, ki ima hudobnega in pijančevanju udanega mo¬
ža, s katerim je zvezana, dokler jo smrt ne reši grozne
usode.

Mož se ne briga za dom, za družino in kar zasluži,
požene po žejnem grlu v slaboglasnih beznicah, poleg
tega pa, kadar pride v noči natrkan domov, ravna surovo
z ubogo ženo in jo pretepa, kolne, da bi sam satan lahko
šel k njemu v šolo.

Dvakrat nesrečna je pa žena, ki svoj žalosten stan ne
prenaša v krščanski potrpežljivosti in ne zna prav po¬
stopati z možem, kadar pride pijan in jezen domov. Mno¬
gokrat ga sprejme s celo ploho psovk in očitanj, :<i so
nekaka predigra k pretepu in tako postane zakonsko živ¬
ljenje res pravi pekel na zemlji.

Kako pa naj taka nesrečna žena postopa s svojim
hudobnim možem, da bi ga pripravila na pravo pot?

Ali tako, kakor neka holandska žena, o kateri se
bere v neki stari knjigi sledeča povest:

Ta žena je imela zelo pijači udanega moža, ki je

114 —

vsaki večer prišel z veliko opico domov in potem z
vsem veseljem svojega srca božal po hrbtu svojo ljubečo
zakonsko polovico s palico. Toda tako božanje se nežno-
čuteči ženi ni prav nič dopadlo, zato je. vprašala za svet
svoje prijateljice, kako bi se dalo vsaj deloma njenemu
možu povrniti udarce, bunke in lasanje, s katerimi je bil
tako radodaren.

Sklenile so enoglasno, da se to mora povrniti in si¬
cer po starem pregovoru: “milo za drago”. Pet v bele
rjuhe zavitih in s korobači oboroženih prijateljic bi naj
čakalo tisti večer skritih v sosednji sobi, da se povrne
možiček domov. Na dano dogovorjeno znamenje bi
nenadoma planile po njem in mu naštele na gorak način,
zasluženo plačilo.

Okoli polnoči, kakor običajno, pride ljubeznjivi mož
domov, kjer je bil od svoje žene s psovkami in očitanji
kar najbolj izbrano sprejet. Mož seveda ni hotel nič dol¬
žan ostati, bčseda prinese besedo in slednjič je sladko
ginjen zamahnil s palico, da bi tako dejansko pokazal
naklonjenost do svoje ljube ženke.

V tem trenutku pa žena poklekne, dvigne roke, kakor
k molitvi in s povzdignjenim glasom spregovori: “O, pe¬
tere modre device, pomagajte mi!” V tem so pa skočile
z belimi rjuhami zagrnjene ženske iz svojih skrivališč
in neusmiljeno obdelovanle na smrt prestrašenega moža
s korobači, da se je ta, proseč milosti, zgrudil nezavesten
na tla, kjer je do jutra obležal.

Ne ve se, če je žena zjutraj, ko se je mož prebudil
in zvijal bolečin, iz resničnega) kesanja, ali pa, da bi se
prepričala, koliko je to sredstvo pomagalo, ga prosila, da
naj ji odpusti, ker je poklicala “modre device” na po¬
moč.

“Oh, ljuba žena, nimam ti kaj odpuščati, temveč veli-
kobolj ti moram biti še hvaležen, da nisi poklicala na po¬
moč sveto Uršulo, kajti če bi ta prišla in pripeljala seboj
svojih enajst tisoč devic, bi danes ne živel več. Samo
pet “modrih devic” me je pobilo skoraj do smrti”.

Ta izvrstno posrečeni učinek je znala zvita žena do¬
bro. izrabiti. Mož ji je moral priseči, da ne bo več hodil
v gostilne in bo vsak večer lepo doma ostal. Za slučaj,
da bi kdaj na to prisego pozabil, mu je obljubila, da ta¬
krat pokliče sveto Uršulo z njenimi tovarišicami. Pri¬
povedka končno pravi, da se je mož izpreobrnil in po¬
stal trezen človek.

Kaj ne, draga čitateljica, da je to zelo čudna povest?
Nobeni ženi bi ne bilo za priporočati, da posnema to ho¬
landsko ženo. Prvič za to ne, ker se ne strinja tak na¬
čin z krščansko nravnostjo, drugič pa, ker bi malo manj
priprost zakonski mož se lahko postavil v bran tem “de¬
vicam” in bi jih s krvavimi glavami pognal čez prag.

Tolikobolj je pa takim ženam, ki imajo hudobne in
pijančevanju udane može, priporočiti v posnemanje sle¬
dečo zgodbo:

Hud pijanec je imel tiho in blago ženo. Potrpežlji¬
vo je prenašala surovosti svojega moža, molila je, veliko
molila in delala. To je omečilo trdo skorjo globoko za-
šlega moža, da je slednjič s solzami v očeh stisnil ženi
desnico in z izrazom, polnim ginjenja spregovoril: “Lju¬
ba žena, poslušaj! Poleg tebe, ki si angel, sem jaz jpravi
zlodej; tako ne sme več iti dalje! Nekaj se mora iz-
premeniti! Ali se ubijem, ali pa bom postal drugačen!”
In storil je zadnje. Od tega časa ni .več kapljice žganja
pokusil, ostal je ob večerih doma in srečno sta potem
v ljubem miru živela.

n6—

Tudi ti, ljuba čitateljica, če imaš, žalibog, takega hu¬
dobnega moža, poskusi enkrat na ta slednji način, ka¬
kor ta pametna žena ki je pri Jezusu se učila in zajema¬
la potrpežljivost in krotkost.

Morda bodeš tudi ti našla mir svoji duši in duši
tvojega moža —.

Kako je bila Neža krstna botra.

Neža ji je bilo ime. Dve leti je že bila omožena s
Kraljevim Jožetom, malim kmetom v Podvrhu,- Imela
je usta na pravem mestu, kakor drugi navadni ljudje, to
se pravi, pod nosom, toda dozdevalo se je, da so bila
nekoliko premajhna za klepetec, ki se je vrtil za redko,
zobno' ograjo. Ravno ta vedno vrteča se stvarca, je pa
bila njena moč, kateri se ni bilo mogoče zoperstavljati.
Kadar je odprla zatvornice, ni prišel njen možiček več
do besede in vselej je moral kot premagan odstopiti, ako
se je drznil uveljaviti kako svoje mnjenje. Ker je
bila doma iz približno pol ure oddaljene vasi Zapože, ni
bila manj ponosna na to, kakor, da je bila “Kraljeva” žena.
Sicer pa to, kar je imela v glavi, ni ravno težko nosila.
Jože Kralj je bil pravo nasprotje svoji ženi. Bil je mir¬
na duša, prizanesljiv, govoril je malo, tudi na svoje “kra¬
ljevsko” ime ni bil nič ponosen in bi ga prodal tudi za
kozarec vina, če še ne ceneje, ko bi ga mogel prodati.
Imel jih je pa za ušesi, kot malokdo.

Že eno leto sta si oba Kraljeva v botrovstvu z sose¬
dom Beljakom, na kar je bila posebno Neža ponosna.

Bilo je prve dni meseca svečana, ko je prišel Beljak
prosit k Kraljevim, da bi kateri nesel malega juda k

—117—

"krstu. Ker je bil novorojenec možkega spola, se je zdelo
Jožetu že samo po sebi umevno, da gre on z njim v cer¬
kev in takoj se je spravil na likanje čevljev in skrtačil je
svojo nedeljsko obleko.

“Kaj pa delaš?” ga med delom prekine ženica, “ali
greš v trg?”

“Še na misel mi kaj takega ne pride! Moram prej
iti za botra”.

“Oho, Jožko! Iz tega ne bo nič, — grem jaz sama”.

“Bodi pametna, saj veš, da je deček”!

“Kajpada vem! Pa še kakšen fant je! To ti rečem,
da bo že čez štirnajst dni' znal križ narediti. In kako
pametno gleda! Ta še bo enkrat kaj drugega, kakor smo
pa mi, — najmanj župnik, ali pa škof”. Takemu otroku
se mora dati tudi več imen, kakor imajo navado na ce¬
sarskem dvoru,-”.

“Ne bodi smešna in bodi pametna!” je segel v besedo
Jože.

“Kaj, smešna? To ti rečem, gospoda v mestu daje
vsakemu otroku po več imen, in ti že vedo, zakaj, ker
so bolj pametni, kakor pa kmetje. Zakaj bi pa mi ne? Jaz
že vem kako je prav in kako se spodobi, zato pa tudi
sama nesem k krstu”.

Jože je uvidel, da je vsak njegov ugovor zastonj, zato
je odstopil in slekel nedeljski jopič ter ga obesil v omaro.

Uro pozneje je prinesla Neža od sosedov na snežno-
beli blazini nekrščenega juda, ki je bil pokrit s svilenim
prtom \ hišo in ga skrbno položila na mizo in zapovedala
Jožetu:

“Pazi na otroka tako dolgo, da se preoblečem 1 r na¬
pravim, toda ne. odgrni ga! Babica je rekla, da mora

—118—

otrok biti dobro zagrnjen, ker je mrzlo, drugače ,e
zbudi, kar pa ni zdravo.”

Jože je obljubil, da bo ubogal, Neža je pa hitela v
čumnato se napravljat. Zelo dolgo je ni bilo nazaj in
Jožetu je postalo že dolg čas. Tudi ni mogel več krotiti
radovednosti. Rahlo je prijel za rob prta in malo privzdig¬
nil. Skozi ozko odprtino je vidno zadovoljen opazoval
spečega otroka. Med tem mu pa šine v glavo hudobna
misel.

Lokavo se je nasmehnil, kajti imenitno se mu je zde¬
lo, takole nekoliko prestrašiti svojo ženico. Takoj se je
podal na delo. Dvignil je otroka iz blazine in ga nesel
v drugo sobo, kjer ga je položil rahlo na posteljo in ga
toplo odel. Na to vzame iz miznice veliki leseni valjar,
ki je bit za valjati rezance in ga vtakne v blazino, kjer
je prej ležalo dete in ga zakrije.

Ravno je dovršil svoje delo, ko pride Neža mališpana.
in kakor jutranja zarja žarečih lic, pokropi blazino z bla¬
goslovljeno vodo rekoč:

“Pojdiva v božjem imenu! Popoldne pa lahko pri¬
deš po mene v gostilno k Marcenu”.

Vzela je v naročje blazino in odšla skozi vrata. Vse
to se je pa tako naglo zgodilo, da Jože niti časa ni imel,
da bi ji povedal kaj nese. Tudi veselilo ga je in bil
je radoveden, kako se bo ta stvar izpeljala. Računal je
na to, da bo žena med potjo gotovo pogledala kako je
otroku. Toda varal se je! Malo ga je zaskrbelo, kaj še lahko
sledi zaradi te šale. . Vstal je in hitel ven iz hiše, da bi
poklical ženo nazaj, toda že je izginila za ovinkom. Hi¬
tel je, kar so ga noge nesle za njo in prišel je ravnokar
do ovinka, od koder 1  je videl, da je žena že vstopila v
župnišče. Počasnih korakov se je napotil nazaj domov,

—H9—

kjer se je vsedel v stranski sobi k postelji in v strahu pri¬
čakoval nadaljnega razvoja, ki ga bo prinesla njegova
šala.

Neža je pogumno stala pred gospodom župnikom in
ponosno ujčkala na snežnobeli blazini s svilo zagrnjen le¬
seni valjar.

“Gospod župnik”, je rekla, “prinesla sem tukaj le
malega juda in prosim, da bi ga izpreobrnili in ga krstili,
kakor je pač navada-”.

“No, no, kje ste ga pa pobrali?” je vprašal župnik.

“Pri Beljakovih!”

“Tako! Ali je deklica?”

“Ne, fantek je!” je odgovorila, “to vam po¬
vem, gospod župnik, tako je lep otrok, da še bo gotovo
kdaj postal general, ali kardinal, če že vsaj ne škof”.

‘“Mislite!” se je nasmehnil župnik”, kako ime bomo
pa izbrali bodočemu škofu?’

“Pri Beljakovih se niso mogli zjediniti zaradi imena,
kaj pravite vi gospod župnik, kako ime bi mu dali?”

“Ime mu pa že morate sami določiti. — Včeraj je
bil sv. Blaž, jutri bo sv. Ingenij in Albuin”, je pomagal
župnik.

“To so preveč čudna imena, cela fara bi se jim sme¬
jala, jaz mislim, da bi bil kaki apostol-

“Kakor hočete, ta mesec bo sv. Matija, ta je eden apo¬
stolov”.

“Naka,! To je preveč kmetiško ime, — kaj če bi ga
krstili na imena več apostolov?”

“Kakor vam drago, meni je vseeno”, je odvrnil žup¬
nik.

“Veste kaj, gospod župnik, vzemimo vseh dvanajst
apostolov.”

120 -

“Ha, ha, ha”, se je nasmejal župnik, “potem moramo
kupiti kar novo krstno knjigo. Mislim da zadostujeta
samo dva”.

“Gospod župnik, saj rada plačam za vseh dvanajst”,
je zagotavljala Neža.

“Na to se ne ozira!” je spregovoril župnik”, ostanemo
raje samo pri dveh apostolih in sicer vzamemo lahko
imena: Peter in Pavel, Filip in Jakob, Simon in Juda”.

“Da! Juda, to bi še bilo najlepše”, se je razvnela Ne¬
ža”, ker drugih imen že imate tako preveč v krstni knji¬
gi”

“Ako pa hočete imeti kar najbolj imenitno ime, vem
še eno, — imenujte otroka Franc Jožef”.

Neža je še nekaj časa pomišljala in slednjič je bila
s tem zadovoljna.

Ko je župnik začel zapisovati, je vstopil tudi mežnar.
Neža je odgrnila blazino in strahovito zakričala, da je
župniku padlo pero iz rok, in se prestrašen ozrl. Ko je
pa opazil leseni valjar namesto otroka, je postal resen
njegov pogled.

Ko je pa videl, kako preplašeno išče ženska po blazi¬
ni, če ni kje otrok skrit, se mu je začelo jasniti:

“To ste pa res prinesli pravega juda, tega bo pa težko
krstiti”.

“Čarovnija! Čarovnija!” je kričala Neža vsa iz sebe.

“Bežite, bežite! Čarovnikov ni na svetu, pač bi
pa lahko bil kak nagajivec. Nimate nikogar na sumu?”

“Jože! Ti presneti cigan!” je zakričala in tekla-, kar
so jo noge nesle, ven iz župnišča, ne zmeneč se več za
blazino in valjar, katero je kar tam pustila.

Čez eno uro je pa prišel Kraljev Jože sam in sicer
s pravim krščencem. Župnik ga je nekoliko oštel, kar

121 -

pa Jožefu ni prav nič šlo do srca, kakor tudi župniku ne
od srca, kajti zelo se je moral premagovati, da se ni na
glas nasmejal.

Popoldne na botrinji v gostilni pri Marcenu je bilo
zelo veliko smeha. Le ;  Neže ni bilo zraven. Izgubila
je dar govora in klepetec za redko ograjo njenih belih zob
je za več tednov obmolknil. Če še ni toplo solnce ju¬
lijskega poletja raztopilo led, mogoče še danes molči.

Kako je Janez zadušil prvi
zakonski prepir.

Satan je zelo hud na take družine, kjer se mož in žena
razumeta in v krščanski ljubezni skupaj živita. Kjer je
krščanska ljubezen zakonskih močnejša kakor hudič, na¬
vadno tam ne poskuša sam narediti prepira, ker nima te
moči, zato pa pošlje svoje ljudi, da zanetijo prepir in
sovraštvo v poštenih družinah. Ti satanovi pomočniki so
navadno “dobre prijateljice” ženam in “dobri prijatelji”
možem, in neredkokrat se jim posreči satanovo poslan¬
stvo.

Graharjev Janez in njegova žena Tilda še nista bila
dolgo poročena. Živela sta prav srečno in zadovoljno.
To je bilo hudiču pa že preveč. Iskal in iskal je primerne
osebe. Kmalu se je najdla taka dobra prijateljica, katera
je bila toliko hudobna in brezsrčna, da je bila sposobna
za satanovo poslanko. Prišla je ta prijateljica k Tildi
in jo tako sočutno pomilovala, da se je Tilda kar sama
sebi začela smiliti. In kaj bi tudi ne 1  Preveč je bila pod¬
ložna možu, predobra je bila z njim. Možkim se pa ne sme
nič popustiti, drugače postanejo pravi tirani. Posebno Ja-

— 122 —

nez je nagnjen k temu in ga bo pozneje tež ko ukrotila,
če  takoj ne pokaže svoje oblasti.

Dobra Tilda še do sedaj niti mislila ni na to, da bi
bila zapostavljena, ni še dosedaj našla na možu nobene
napake, sedaj se ji je pa zdelo, da je ta njen oboževani
možiček poln napak, in kdo ve kaka hudoba še tiri v njem.
Prepričana je bila sedaj, da je najnesrečnejša žena na
svetu. Zakaj pa hodi tolikrat obiskovat svoje prijatelje?
Doma naj bi bil! Kaj sem vendar čakala, da mi. tega že
nisem davno prepovedala?

Zvečer je šel Ivan na obisk k prijatelju, k ; kor je
imel navado iti vsaki teden enkrat. Tilda je sedela sama
doma. Četrt na deset je že bilo, ko zarožljajo ključi
v vežnih vratih in trenutek pozneje je že stal pred ženico
in jo prijazno pozdravil.

“Oprosti, draga, da sem se nekoliko zamudil. Moj
prijatelj jutri odpotuje po neki kupčiji in ga ne bo nekaj
dni domov. Imela sva se pogovoriti več važnih sivari
zaradi potovanja, zato sem se nekoliko zakasnil.

Tilda mu je očitajoče segla v besedo: “Seveda, na
svojo zapuščeno ženo pa nič ne misliš”!

“Kdo pravi, da ne? Drugače bi ne bil že sedaj lo¬
ma.”

“Že sedaj? Ali mi nisi obljubil, da bodeš že ob de¬
vetih doma! Čudim se le, da si sploh prišel. Jutri bo zo¬
pet kak prijatelj kriv, da te ne bo domov.”

Začuden je gledal Janez svojo ženo. Odkod ta jeza ?
Ali je četrt ure zamude temu vzrok? Mogoče? Toda tu
mora biti vzrok drugje. To moram takoj zvedeti; in smeh¬
ljaje je stopil k Tildi.

“Pfuj!” zakriči ona, “kako smrdiš po krčmi! Toba-
kov smrad je neznosen! To bi že moral imeti toliko ozira

na me, ker veš, da tobakovega dima jaz ne morem pre¬
našati ! ’ ’

Dosedaj Janez tega seveda ni vedel. “To mi je nekaj
povsem novega”, spregovori naposled začtideno, saj
je vsaki večer pušil cigaro in ženka mn jo je iz omare
še celo sama prinesla.

‘ ‘ Si pa sedaj zapomni to! Zunaj lahko kadiš zaradi
mene kolikor hočeš, doma pa — pred vsem tukaj le v tej
sobi ti pa odločno prepovem. Jaz tega smradu ne morem
več prenašati. Poglej zastore pri oknih! Vsi so že rjavi
od dima. Vsaki teden vendar ne morem nove zastore po¬
ložiti na okna.”

“Toda, kaj ti je, Tilda? Kaj se je zgodilo s teboj?”

“Nič mi ni”, je razburjeno govorila, “red in snaga
moreta biti v hiši”, in odhitela je mimo strmečega moža v
spalnico.

Od tega večera je nekaj kakor gora, ločilo mladi par.
Ni bilo več prijaznih pogovorov. Pri obedu je bilo čuti le
rožljanje žlic in le najpotrebnejše stvari sta še tu pa tam
spregovorila med seboj. Ob večerih, ko se je vračal Janez
/. dela domov, ni ga od daleč pozdravljal zvonki smeh
njegove mlade žene. Tiho je pripravljala večerjo.

Po večerji se je Janez mirno vsedel v naslonjač in
čital časopis, ali se sprehajal po sobi, obstal, pri oknu in
gledal zamišljeno v temno noč. Skrivoma ga je Tilda
opazovala in že večkrat je hotela stopiti k njemu in se
na njegovih prsih zjokati. Kolikrat si je že očitala, zakaj
je bila tako hudobna napram njemu in ga tako kaznjevala
za— zakaj prazaprav? Ali zato, ker je četrt ure prepozno
prišel domov? Ne! Sama ni vedela zakaj. Ali zato, ker
je mislila, da je njena “dobra prijateljica” utegnila le
imeti prav? Zakaj nič ne govori? Ali ni že hotel govoriti,

— 124 —

pa ona ni hotela? Ali jo ni ubogal? Niti enkrat od onega
večera ni imel smodke v ustih, in kako rad je pušil! Ali
‘ni to bila žrtev za njega?

Janez je zopet prišel nekega večera domov, ko mu
Tilda izroči dopisnico, katero je pismonoša popoldne pri¬
nesel. Njegov prijatelj se je vrnil s potovanja in ga je
povabil, naj bi prišel k njemu, ker ima nujne reči govoriti
z njim. Janez prečita dopisnico in jo mirno odloži. Tilda
ga je na skrivaj pogledovala. Bode li šel k prijatelju?
Gotovo, saj doma mu mora biti grozno dolgi čas. Tam bo
lahko govoril, tudi mu ne bode nihče branil pušiti smodko.

Čas, ko je imel navado iti z doma je že potekel, a on
se ne zgane.

“Ali ne bodeš šel?” vpraša ga ona nalahko.

“Ne grem, Tilda”, odvrne Janez malomarno.

“Zakaj vendar ne greš? Prijatelj te gotovo težko
pričakuje.”

“Naj me pričakuje! Jaz nočem, da bi ti samevala
doma.”

Pri teh besedah pogleda svojo ženo s svojimi zvestimi
očmi, tako, da ji je postalo kar vroče pri srcu. Dva čuv-
stva sta se pojavila v njej —- prvi, da bi pokleknila pred
njega — in drugi, da bi izkopala oči svoji “dobri prija¬
teljici”, katera jo je tako nesramno nalagala.

Vstala je in šla po zabojček s smodkami, kateri je še
od tistega nesrečnega večera stal nedotaknjen na oknu.
Vzela je dišečo havano, stopila k Janezu in ga prijazno
objela krog vratu in nagovorila: “Hočeš eno smodko?”

Janez ni takoj zapalil, pač pa jo je začel izpraševati
zakaj ji je onega večera bil tobakov dim tako zopern? —

Ko mu je povedala vse o svoji “dobri prijateljici” in
njenih nasvetih, ji je Janez prijazno požugal in rekel, da

— 125'

je  že sam nekaj tacega slutil,. Tilda mu je morala ob¬
ljubiti, da ne bo več poslušala “dobrih prijateljic” v re¬
čeh, ki zadevajo le moža in ženo, in držala je svojo besedo.
Nikdar ni bilo več prepira v hiši.

Marsikateri zakonski mož si bo mislil, kako lepo bi
bilo življenje na svetu, če bi ženske ne bile tako nestrplji-
ve. Žal, da se pa dobijo tudi možje, ki se dajo nahuj¬
skati po slabih prijateljih, da grdo ravnajo s svojimi
ženami, tako, da imajo revice že na tem svetu pravi pekel.

V varstvu božjem.

Težek je bil udarec, o katerem je govorila cela obči¬
na N. V nekaj tednih sta umrla hitro drug za drugim
zakonska V. Mož je zvesto stregel v bolezni svoji ženi
in si tako nakopal hudo vročinsko bolezen. Vsak trud in
napor zdravnikov je bil zastonj. Bolezen je v kratkem
dosegla svoj višek in zahtevala tudi žrtev. Ob jami
v katero so položili skrbnega očeta, sta med nekaterimi
sorodniki stala tudi dva otroka umrlih starišev in tako
bridko objokavala nesrečo, ki ju je zadela, da bi mogla
ganiti tudi najbolj zakrknena srca.

Bil je pa tudi za obadva zelo žalosten položaj. Ko
človek stoji sam, tako zelo sam na tem svetu in to v onih
letih, ko še ne more sam za se skrbeti, tedaj še-le spozna,
kako neizmerno vrednost imajo stariši zanj. — V zad¬
njem času sta bila oba sedaj pri eni, sedaj pri drugi
hiši v vasi, ker po naročilu zdravnika nista smela stanova¬
ti doma pri očetu in materi radi nalezljivosti bolezni.
Za te tedne sta primeroma lehko dobila dobra srca, ki
so jima dala prenočišče in hrano. Kaj pa sedaj — kdo
bo prenašal za 1  nju težo skrbi celih let?

-126—

Pri tem sta se pa tudi oba pripravljala za prvo sv.
obhajilo in že več tednov pridno obiskovala poduk. Du¬
hovni pastir je imel veliko veselje ž njima; bila sta naj-
pridnejša in najgorečnejša izmed vseh. Tu ni bila nobena
beseda zastonj; pri vseh pobožnih vajah, h katerim je
spodbujal svoje učence in učenke, sta bila gotovo vselej
prva. Njuni stariši so bili sicer ubožni ljudje, toda da
bi svoje otroke prav vzgojila, nista ne oče in ne mati
zamudila prav nobenega trenutka. — Kam bodeta sedaj
prišla? Od koga bo zavisela njuna prihodnja sreča ali
nesreča? Taka vprašanja so v zadnjih dneh večkrat
delala skrbi duhovnemu pastirju, posebno sta se mu pa
zasmilila takrat, ko ju je videl popolnoma osirotela stati
pred jamo. Kdo bi le vsaj še te dva tedna do prvega sv.
obhajila skrbel za nju? Zdaj pa zdaj mu je prišla na
misel hiša v njegovi župniji, ki bi ju najlaglje sprejela
in obdržala. Toda bodo-li prišli ljudje na tako misel?
Z vso gorečnostjo priporoči v svojih molitvah, zlasti
še pri sv. maši, vso zadevo neskončni Previdnosti.

In tega dne okoli poludne sta sedela v neki premožni
kmečki hiši mož in žena pri kosilu. Tega, česar sta si
najbolj želela, jima Bog ni dal; bila sta namreč sama
brez potomcev na svetu. Med kosilom kar naenkrat
začne žena: “Filip, ali veš kdo se mi je danes pri pogrebu
najbolj smilil? Oba nedolžna otroka, ko sta pri grobu
stala in jokala. Gotovo sta morala globoko čutiti, kaj
sta zgubila! In ravno sedaj pred prvim sv. obhajilom!
Da, usmiljenja sta vredna. Filip, mislim, da bi nama
prav nič ne škodilo, ako bi vzela Ivana in Kristino vsaj
do bele nedelje v hišo in jima podarila kolikor mogoče
lepo obleko za prvo sv. obhajilo. Nama ni Bog dal ni-
kakih otrok. Delava in trudiva se pa vseeno na tem sve-

— 127 —

tu. In za koga e toliko trudiva? Mislim, da bi bilo
delo usmiljenja tudi Bogu zelo dopadljivo. Kaj praviš
ti na to?”

“Prav imaš, Marija”’, je odgovoril kmet po kratkem
premisleku svoji že; i. “Škode nama ne bodeta nič storila
v teh dveh tednih. Dobra otroka sta; kar kdo njima
stori, mu bo vse dvakrat povrnjeno. Če hočeš, grem v
kratkem enkrat k gospodu župniku in mu razodenem vso
to reč.”

Samo na sebi je razumljivo, da je gospod župnik z
veseljem sprejel kmetov predlog, saj je bila ravno ta
tista družina, katere se je toliko spominjal v svojih mo¬
litvah.

Tako sta se kmalu jaeselila Ivan in Kristina v to po¬
šteno kmečko hišo. Kmet in kmetica nista pravzapiav
vedela, kako je to, da se je pri hiši vse tako spremenijo.
Do sedaj še nista nikdar občutila, kako prijetno je imeti
v hiši otroke te starosti, ka ,_ or sta bila ta dva in obenem
tudi tako pridne. Da veliko potov jima je bilo prihranje
mh in veliko ma'ih opravkov sta se znebila. Ivan in Kri¬
stina sta skušala vsako željo njunih rediteljev že z o-
braza brati in jo takoj hitro zvršiti.

Na prvo sv. obhajilo sta se pripravljala z največjo
resnobo tako, da je bilo vsem, ki so prišli ž njima v do-
tiko, v veliko spodbudo. In kako vse drugačno življenje
je bilo zdaj pri hiši! Pri delu, pri jedi, pri razvedrilu
in sploh povsod kolika zadovoljnost, kolika sreča in
veselje. Česar sta si gospodar in gospodinja že leta in
leta želela, sta dobila sedaj kar nenadoma, nepričakovano.

Prišla je tudi bela nedelja. Kako močno sta utripa¬
la srca obeh dobrotnikov, ko sta videla pred seboj svoje
prvoobhajance dobro pripravljene in čedno praznično

-128—

oblečene. Ko sta pa Ivan in Kristina pred odhodom v
cerkev na tla pokleknila in se kleče zahvalila svojima do¬
brotnikoma — nakar ju je bil gospod župnik že pri podu¬
ku opomnil — tedaj se je tudi na gospodarjevem licu za¬
lesketalo nekaj debelih solza. Čutil je v tem trenotku.
da na zemlji nobena reč tako dobro ne plača, kakor lju¬
bezen, ki vrača ljubezen. '

Izmed vseh starišev, kar jih je bilo v cerkvi, ni
gotovo nobeden vžil več sreče ,kakor sta jo dobrotnika
Ivana in Kristine. Že pri samem spominu na oni tre-
notek, ko sta tudi sama pristopila prvikrat k mizi Go¬
spodovi, sta se pomladila in nanovo oživela.

Opoludne so'se pa zbrali pri veselem obedu. Tako
srečnega, tako blaženega dneva še niso nikdar v svojem
življenju preživeli.

Od sedaj naprej sta morala ostati Ivan in Kristina
vedno pri hiši. Niti na misel ni prišlo nobenemu, da
bi se ti ljubki, nad vse pridni otroci morali kdaj ločiti
od svojih dobrotnikov. Dobri Bog nama ju je podaril —
tako sta si mislila mož in žena — in sama sta vživala
pri njih najčistejšo, neskaljeno srečo. Zakaj torej srečo
zopet odstraniti?

Ivan in Kristina sta torej ostala na posestvu. Od
leta do leta sta bolj pomagala očetu in materi. Olajšala
in osladila sta jima dneve starosti. Z najnežnejšo lju¬
beznijo in hvaležnostjo sta bila navezana na svoje redi¬
telje. Prišel je tudi čas, ko je gospodar izročil svoje pre¬
moženje Ivanu. Tedaj, ko sta dobrotnika že zatisnila
svoje oči, sta šele spoznala, kako veliko plačilo je Bog
odločil njuni ljubezni in usmiljenosti. Zavest, da sta
storila dobro delo, jima je bila tolažba, ko sta stopila
v večnost. Pa tudi Ivan in Kristina sta spoznala, da
sta bila vedno v posebnem varstvu božjem.

VSEBINA.

Stran

Podgajska čarovnica. 3

Cerkev v gričju . 44

Pomota občinskega redarja . 56

Grob pod “Krvavimi hrasti”. 66

Kako žena izpreobrne svojega moža. 113

Kako je bila Neža krstna botra. 116

Kako je Janez zadušil prvi zakonski prepir. 121

V varstvu božjem . 125

Univerzitetna knjižnica Maribor

S

66385/1

m

COBISS