Razprave o vprašanjih sodobne slovenske zgodovine Dilemmas Review of Slovene Contemporary History Izdajatelj in založnik Študijski center za narodno spravo Naslov uredništva Tivolska 42, 1000 Ljubljana Odgovorni urednik dr. Tomaž Ivešic (Slovenija) Glavni urednik dr. Renato Podbersic (Slovenija) Uredniški odbor dr. Matic Batic (Slovenija), dr. Bojan Dimitrijevic (Srbija), ddr. Igor Grdina (Slovenija), dr. Tamara Griesser Pecar (Avstrija), dr. Damjan Hancic (Slovenija), dr. Marica Karakaš Obradov (Hrvaška), dr. Tomaž Kladnik (Slovenija), dr. Jože Možina (Slovenija), dr. Oskar Mulej (Avstrija), dr. Jelka Piškuric (Slovenija), dr. Igor Salmic (Slovenija) Spletni naslov https://www.scnr.si/dileme.html Clanki so recenzirani. Za znanstveno vsebino prispevkov so odgovorni avtorji. Ponatis clankov je mogoc samo z dovoljenjem uredništva in navedbo vira. The articles have been peer-reviewed. The authors are solely responsible for the content of their articles. No part of this publication may be reproduced without the publisher's prior consent and a full mention of the source. Redakcija te številke je bila zakljucena 20. 5. 2021. Lektoriranje in prevod povzetkovUrška Škvorc Prevod povzetkov DigitPen Oblikovanje in prelom Inštitut Karantanija Tisk Nonparel, d. o. o. Naklada 200 izvodov Cena te številke 15 € ISSN 2591-1201 Dileme Razprave o vprašanjih sodobne slovenske zgodovine Dilemmas Review of Slovene Contemporary History letnik 5 • 2021 • številka 1 vsebina Uvodnik Alenka Puhar Trideset let kasneje 7 Razprave Aleš Maver KO STA SRP IN KLADIVO IZGUBILA MOC Razkroj sovjetskega satelitskega sistema in demokratizacija srednje in vzhodne Evrope 15 Davor Marijan Armija i Slovenija 1984.–1991. godine 39 Jelka Piškuric Vzdušje poplebiscitnih dni: kratek vpogled v medijsko porocanje na prelomu med letoma 1990 in 1991 65 Tamara Griesser Pecar Nemcija in slovenska osamosvojitev 89 Damjan Hancic Tri baltiške Slovenije? Podobnosti in razlike med osamosvajanjem Slovenije in treh baltiških držav: Litve, Latvije in Estonije 127 Tomaž Kladnik Nastajanje slovenskih oboroženih sil 163 Matevž Tomšic Sistemska transformacija slovenske družbe kot nedokoncan proces 187 Spominski zapis Ivo Jevnikar Slovenska pomlad v zamejskih zaznavah Vloga Slovenske skupnosti med spomini in kroniko 207 In memoriam Renato Podbersic ml. In memoriam prof. dr. Edi Gobec 233 Recenzije Matic Batic Ángel Alcalde, War Veterans and Fascism in Interwar Europe 241 Tomaž Kladnik Mirjam Dujo Jurjevcic: Revolucionarno nasilje na južnem Notranjskem, 1941–1945 247 Milko Mikola Dr. Mateja Coh Kladnik: »Narod sodi«: Sodišce slovenske narodne casti 251 Trideset let kasneje O Sloveniji, neznatni neznani deželi, je krožila tale domislica: Slovenija je tam, ko misliš, da si že v Avstriji, ce prihajaš z juga, in tam, ko veš, da nisi vec v Avstriji, ce prihajaš s severa. Malo drugace receno: cedna, prikupna srednjeevropska dežela, revnejše sorte. Na presenecenje, tudi nejevoljo njenih prebivalcev je bila komu simpaticna prav zaradi siromašne preprošcine. Takole je Slovenijo in Jugoslavijo doživljal njen ljubitelj, pisatelj Peter Handke, avstrijski in slovenski sin, pri­hajajoc s severa: »Moja podoba o Jugoslaviji ni bila ideološka. Enostavno rad sem imel to deželo. Rad sem imel tudi, da je bila velika, ne pa tako kot Avstrija piškava, hudobna, omejena, kjer se duše ljudi usmradijo od zlobe. Vsa robatost in trdota prebivalcev Slovenije in Jugoslavije mi je bila mnogo bližja, mnogo bolj resnicna. To ni bila tista cudna poštirkana vljudnost, niso bile te pastelne barve, ki Avstrijo spreminjajo v kuliso, ni bilo dvodimenzionalno. Slovenija in Jugoslavija sta res bili trodimenzionalni, prav s tem, ker ni bilo nic lakiranega, nic zahodnega. /…/ In naenkrat se Slovenija predstavlja kot najbolj zahodna dežela, to se mi zdi skoraj najbolj porogljivo pri celi zadevi. Veliko tega, kar si Slovenci zdaj domišljajo, svoje zahodnjaštvo, priklanjanje najneumnejši sorti kapital­izma, ogabni barvitosti zahodnega sveta, mi ni všec. Slovenije nimam rad take.«1 Ivo Štandeker, Peter Handke, »Pisatelj o strahu pred slovensko državo«, Mladina, 8. 10. 1991. Kakšnih trideset let prej je po Jugoslaviji veliko popotoval an-gleški pisatelj Lawrence Durrell. Preden je zaslovel z Aleksan­drijskim kvartetom, je dobra tri leta (od aprila 1949 do konca 1952) živel v Jugoslaviji in natancno spremljal dogajanje, saj je bil ataše za tisk na britanskem veleposlaništvu v Beogradu. Kot izrazito mediteranski clovek se v Beogradu ni dobro pocutil, poleg tega se je srecal s komunizmom (v hudi, mogoce najhujši fazi) in ga iz srca zasovražil. To je vplivalo na njegov odnos do Jugoslovanov, o katerih se je izražal le zgroženo. Samo za Slovenijo in njene ljudi je našel naklonjene besede. Takole na primer: »Moram reci, da je Bled edini kraj v Jugoslaviji, ki bi ga, ce resno premislim, rad še kdaj obiskal. Z gozdovi obkroženo jezero sredi gosto porašcenih alpskih travnikov, obdano z Alpami. Vsakih deset dni sonca prekine en dan blagega dežja, ki na vso pokrajino deluje nekako tako kot cistilna krpa na avto. Sveže je in mirno. Majhne vasi sredi sadovn­jakov, hiše imajo balkone, ki so pred snegom zavarovani kot lastovicja gnezda: za ozkimi režami so globoki leseni balkoni. Iz notranjosti gledaš ven pokrajino kot v ogledalo. Gore so na gosto posejane z zvezdami in vsepovsod jih sekajo divji ledeni potoki – lovely! – in Slovenci so svetli kot kalužnice, na soncu pa se lepo zlato in cimetasto razcvetejo. Lepa dekleta! In kakšne rože!«2 Danes živi med nami American Noah Charney, ki se mu zdi, da je »Slovenija najboljša država na svetu«. Najprej zato, ker je »najlepša dežela, kar sem jih kdaj videl /…/ Slovenija ima najbolj raznovrstno pokrajino na kvadratni meter /…/ zjutraj Lawrence Durrell, Spirit of Place (New York: Axios Press, 1969), 156–157. se lahko namakate v morju, popoldne smucate, vmes pa obišcete eno najbolj osupljivih in najvecjih podzemnih jam na svetu /…/ Blejsko jezero je najlepši kraj, kar sem jih kdaj videl« in tako dalje in dalje. Ampak z naravnimi lepotami se je kocljivo tolaži-ti (kaj šele bahati), saj smo prebivalci zanje le delno odgovorni. Toda Charney je v Sloveniji našel tudi mnogo pozitivnih potez, ki so docela v domeni ljudi, ki deželo naseljujejo: zdravstvo je odlicno in poceni, presenetljivo nizki davki in socialna varnost, udobno in kakovostno, a poceni življenje, Slovenija je varna in cista in vse deluje, kot je treba, živahno dogajanje, bogata kul­tura, a še vedno ne prevec turistov, dobra lokacija, tujce nosijo po rokah … V Slovenologiji in številnih intervjujih je Noah Charney tak slavilec te dežele, da je cloveku kar nerodno.3 Zanimivo je, kako lahko silne hvale hodijo z roko v roki s hudobnim zanicevanjem. Zadnja leta Jugoslavije, to so osem­deseta leta, so bila zgleden primer takšne dvojnosti. Medtem ko so na Slovenijo kot deželo ekscesov, protisocialisticnih, kontrarevolucionarnih, fašistoidnih izpadov leteli hudi ocitki, celo v slogu »Slovence bi bilo treba ukiniti«, se je dogajalo tudi nasprotno – v Slovenijo so se upirali koprneci pogledi. Vec pisateljev na oni strani Sotle je zanimalo, ali bi se lahko vpi­sali v društvo slovenskih pisateljev. Hrvaška novinarka Tanja Torbarina je izjavila, da je po politicno-nazorski opredelitvi Slovenka. Vladimir Šeks, hrvaški disident in zapornik, je svoje arestantske spomine objavil v Sloveniji. Srbski politolog Vladi­mir Goati je izrazil željo, da bi ga sprejeli v Zvezo komunistov Slovenije, albanski politik Azem Vllasi se je zacel zanimati za kakšno službo v Sloveniji, Ivan Stambolic iz Srbije tudi … Noah Charney, Slovenologija – Življenje v najboljši deželi na svetu in popotovanje po njej (Beletrina, Ljubljana: 2017), 31–40. Take ocene je pogosto ponovil, denimo v clanku Beti Burger, »V Sloveniji sem prvic videl, da lahko dva spita v isti postelji in imata vsak svojo odejo«, Delo, 17. 4. 2021. Udba pa je vneto spremljala stike Slovencev s prebivalci drugih republik in obratno.4 Seveda je bila Slovenija že vec desetletij cilj številnih dela išcocih, pretežno nekvalificiranih delavcev z juga, a v zadnji fazi Jugoslavije je prišlo do bistvenega premika v krogu aspirantov. Ta je toliko bolj osupljiv, ce ga soocimo z izjavami kot »v Sloveniji bi me zadržala samo smrt«, kot so govorili smetarji iz Bosne.5 In kakšna je ocena razvoja? Najprej blešceca ocena. V raz­mišljanju o malih narodih je Luc Rosenzweig zapisal, da je Slovenija primer zgledne majhne države: »Opraviti imamo z državo, ki izhaja iz grozne družine, ses­tavljene iz najnevarnejših mednarodnih hudodelcev, nekdanje Jugoslavije. Ugnezdena sredi Alp si na vse pretege prizadeva vsemu svetu izbiti iz glave, da pripada balkanskemu okolju. Ne le da sproti izpolnjuje zahteve mednarodne skupno­sti glede demokracije, clovekovih pravic in drugih atributov castivredne in cenjene države, niti docakati jih ne more. Prevec si prizadeva. Pri splošno volilni pravici bi šla vsak dan na volitve, ce bi to od nje zahtevali. V razredu držav se za šolskimi zidovi vede kot najvecji kleceplazec pred profesorji. In za vse to ni niti nagrajena. Tisockrat bolj je bila upravicena do sprejema v NATO pri širjenju zveze v letu 1999 kot njeni ceški in madžarski sosedje. Ti vzorni primerki malih narodov radi pozabljajo, da bodo 'veliki' upoštevali njihove interese 4 Zapiski Alenke Puhar iz let od 1986 do 1990, arhiv avtorice. 5 Izjava »V Sloveniji bi me zadržala samo smrt« je nastopila v naslovu raziskave o življenju bosanskih smetarjev v Ljubljani, objavljeni v: Nives Sulic, »V Sloveniji bi me zadržala le smrt!«: nacin življenja smetarskih delavcev Komunalnega podjetja Ljubljana«, Problemi, št. 9/10, 1982, 1–7. Misel je bila v tistem casu presenetljiva s svojim nedvoumnim opažanjem, da so med posameznimi republikami velike kulturne ali civilizacijske razlike, njen nastop v naslovu drzen. glede na stopnjo škodljivosti in sitnosti, ki so je zmožni. Hitreje damo liziko malemu nergacu, da imamo mir, kakor pa otroku, ki pridno caka na svojo nagrado.«6 In kakšna bi bila ocena o zadnjih treh desetletjih? Jacques Rupnik, eden vodilnih poznavalcev vzhodnega dela Evrope, je na to vprašanje odgovoril z neprikritim navdušenjem: »Srednje- in vzhodnoevropske države so doživele najbolj sijajno in uspešno obdobje v svoji moderni zgodovini. Za­hodno-vzhodna konvergenca, ki se je zgodila v preteklih dveh desetletjih, je brez precedensa. To zgodovino sem študiral, poucujem jo in cesa takšnega še ni bilo. Obstajajo razlicni tipi moderniziranja vzhodne Evrope v obdobju imperijev, obstaja sovjetski model po vojni, neke vrste avtoritarna modernizacija zaostalih kmeckih držav, ki je spodletela. Mod-ernizacija v okviru EU pa je velicasten dosežek, poglejte številke, so osupljive. Spomnite se Poljske in Slovaške pred dvajsetimi leti, njunega BDP per capita v primerjavi z evrop-skim povprecjem.«7 Od bogatega šopka komplimentov v temacni kot. Kontrast s prevladujocim razpoloženjem bi bil težko vecji. Kamor koli se clovek ozre, povsod razocaranje. Že dobro leto živimo sredi množicnih samoocitanj, podkrepljenih s hrupnimi demonstra­cijami, da smo se znašli na robu prepada, od koder je samo še korak do strmoglavljenja v diktaturo, strahovlado, fašizem in s tem povezano pogubo; no, mnogi protestniki so prepricani, da smo rob že prestopili in da letimo proti dnu. Na drugi strani 6 Luc Rosenzweig, »Razmislek o položaju malega naroda«, Ampak, januar 2001, 40–41. 7 Saša Vidmajer, »Dvom je nelocljivi del Evrope, Intervju z Jacquesom Rupnikom«, Delo – Sobotna priloga, 3. 10. 2015. pa prevladujejo misli, da živimo pod mocnim vplivom konti­nuitete, globoke države, ohranjenih starih oblastniških navez v družbenih podsistemih ipd. Zgovorno in slikovito se je to ujelo v knjigo, ki je za 30. obletnico države z mnogih zornih kotov osvetlila dogajanje, dobila pa duhovit naslov »Z lepilom na podplatih«. Urednik dr. Ivan Štuhec je pojasnil, da so za naslov zaslužne »dame iz Mohorjeve« in da »pove bistvo /…/ Z lepilom na podplatih je povedano tocno to, kar vecina avtorjev sporoca. Naredili smo pomembne korake v smeri samostojne in lastne države, a na naših podplatih je še veliko lepila iz prejšnjega to-talitarnega komunisticnega obdobja, ki nas ovira pri hoji naprej. Kdaj korak celo tako prilepi, da stopicamo ali gremo nazaj.«8 Na presecišcu prvih in drugih ocitajocih zgražanj ima gotovo vidno vlogo zgodovina/zgodovinopisje. Kaj bi bilo torej primernejša tema za revijo, ki je posvecena razpravam o vpra­šanjih sodobne slovenske zgodovine? O cem se z vecjo strastjo prepiramo? Kje najdevamo navdih, ko je treba iskati primerja­ve, zglede, svarila? Od cesa nas bolj vztrajno odvracajo? Na ta in podobna vprašanja poskuša odgovarjati tudi te­matska številka Dilem 1/2021, posvecena procesu slovenskega osamosvajanja pred tridesetimi leti. Zgolj s pomocjo na virih utemeljenega pristopa in metodološko neobremenjenega po­gleda lahko presežemo ta manihejski odnos do preteklosti. Alenka Puhar Metod Berlec, »Dr. Ivan Štuhec – intervju«, Demokracija, št. 51, 17. 12. 2020, 21. Razprave Prejeto: 15. 5. 2021 1.01 izvirni znanstveni clanek Aleš Maver1 KO STA SRP IN KLADIVO IZGUBILA MOC Razkroj sovjetskega satelitskega sistema in demokratizacija srednje in vzhodne Evrope Izvlecek Sodobne razprave o demokraticnih gibanjih v osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja poudarjajo potrebo po umestitvi omenjenih pojavov v širši kontekst, ki zajema predzgodovino z izhodišcem vsaj na zacetku druge svetovne vojne, dinamiko procesov samih in nadaljnje dogajanje vse do leta 2020. Kar zadeva zgodovinske temelje, je treba izpostaviti nekaj znacilno­sti. Med drugim je nezmožnost Sovjetov, da bi prepoznali pomen zgodovinskih razlik v svoji domeni, zelo prispevala k hitremu in nepricakovanemu zatonu njihovega imperija. Nadalje bi bilo koristno vec pozornosti posvetiti prav posebnostim sovjetskih re-publik samim. Jasno je, da so bile vsaj v evropskem delu Sovjetske Doc. dr. Aleš Maver, Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru, Koroška 160, 2000 Maribor, e-pošta: ales.maver@um.si. zveze od konca osemdesetih let 20. stoletja skoraj vse soocene z nelahkim iskanjem ravnotežja med nacionalno emancipacijo in demokratizacijo. Prvi proces je prakticno povsod dobil prednost pred drugim. kljucne besede: demokraticna gibanja v srednji in vzhodni Evropi, Poljska, nacionalna emancipacija, Sovjetska zveza, demokratizacija Abstract The contemporary discussion of democratic movements during the late 1980s and early 1990s stresses the need to place these phenomena in a broader context, comprising the prehistory, dating at least to the beginning of WWII, the dynamics of the processes itself, and their aftermath until 2020. Regarding the historical foundations, a few characterictics have to be singled out. For instance, the inability or unwillingness of the Soviets to see the historical differences in their domain greatly contributed to the rather early and unexpected demise of their empire. Gre­ater emphasis should be given to the particularities of the Soviet republics themselves. It is somewhat clear that the uneasy task to balance national emancipation and democratization was undertaken almost everywhere in the late 1980s. It is also easy to see that the former process gained the upper hand in most areas. key words: democratic movements in Central and Ea­stern Europe, Poland, national emancipation, Soviet Union, democratization Šestnajstega avgusta 2020 se je v Minsku v Belorusiji zgodil najvecji množicni shod v zgodovini te nekdanje sovjetske repu­blike, ki se ga je udeležilo vec kot 200.000 ljudi. V dogajanju, ki so ga sprožile grobe manipulacije pri izvedbi predsedniških volitev in štetju glasov teden dni prej, so številni opazovalci videli nekakšen podaljšek ali sklep poplave demokraticnih gibanj ob koncu osemdesetih in v zacetku devetdesetih let 20. stoletja.2 Takrat je duh mirnih revolucij sicer pljusknil tudi v Belorusijo, vendar je država po zmagi Aljaksandra Lukašenke na volitvah leta 1994 postala najznacilnejši primer vrnitve v sovjetskemu na las podoben sistem z le neznatnimi demokra-ticnimi korektivi.3 Ceprav protesti, ki so bili vsaj v beloruskih razmerah izjemni, doslej niso pripeljali do otipljivih rezultatov in ni prišlo prakticno do nikakršnega razcepa v vladajoci eliti, ki so bili tako znacilni za dogajanje po srednji in vzhodni Evropi, je beloruski poskus, da bi leta 2020 nadomestili, kar so leta 1990 in 1991 zamudili, kljub vsemu primerna vstopna tocka v oris scene, na katero sodi tudi vstop Demokraticne opozicije Slovenije in njenih posameznih komponent na zgodovinsko prizorišce ob koncu osemdesetih let 20. stoletja. Seveda pri tem demokratizacijske težnje na eni strani in obuje­na nacionalna gibanja na drugi niti niso bila omejena zgolj na države »socialisticne skupnosti«, kot so tedaj poimenovali ožji in širši sistem satelitov ali zaveznikov Sovjetske zveze.4 Toda možnost brutalne reinkarnacije sovjetskih vzorcev, dušec vpliv velike sosede Rusije in sorazmerna nemoc zahodnoevropskih držav pri razreševanju beloruske krize lahko vržejo novo luc 2 Prim. Manfred Supper in Volker Weichsel, »Nachholende Revolution«, Osteuropa 76, št. 10/11 (2020), 5–6. 3 Prim. Andrew Wilson, Belarus: The Last European Dictatorship (New Haven – London: Yale University Press, 2021), predvsem 277–279. 4 Prim. György Dalos, Der Vorhang geht auf: Das Ende der Diktaturen in Osteuropa (München: C. H. Beck, 2009), 12. na znana dejstva iz zadnjega desetletja prejšnjega stoletja. Podcrtavajo predvsem nujnost, da dogajanje od druge polo-vice osemdesetih let tega stoletja naprej umestimo v kontekst ureditve srednje in vzhodne Evrope po drugi svetovni vojni, saj je nastanek sovjetskega »planetarnega sistema« bistven za razumevanje njegovega konca. Lukašenkov režim in njegova trdoživost vkljucno z rusko vlogo pri njegovem ohranjanju obenem kažeta, da je prav polovicarska demokratizacija evrop­skega dela nekdanje Sovjetske zveze, pri cemer je treba izvzeti baltske države, eno vecinoma prezrtih poglavij vzhodnoevrop­ske odjuge. To polovicarstvo je bilo po svoje utemeljeno že v naravi reformnega programa Mihaila Gorbacova, še bolj pa so ga utrdile razmere v najvecji in najpomembnejši sovjetski republiki Rusiji. Zadnja, a nikakor ne najmanj pomembna komponenta je zahodnoevropski pogled na dežele nekdanje »socialisticne skupnosti«. Tudi tukaj se da potegniti precej ravno crto od razmer po drugi svetovni vojni preko demokra­tizacijskih procesov do današnjih nesporazumov. Zapletena geografija »socialisticne skupnosti« Kar zadeva nastanek sovjetskega planetarnega sistema, je treba opozoriti na heterogenost njegovih clanic. Ceprav je Sovjet-ski zvezi z razlicnimi taktikami uspelo v prav vseh državah vzpostaviti enak monolitni politicni model, s tem razlike med njimi niso bile izbrisane. Na eni strani so bila okolja, ki so bila zgodovinsko v sporu z Rusijo. Osrednja in casovno vodilna vloga Poljske v tem smislu ni nakljucna. Celo Stalin se je za­vedal, da je uvajanje komunizma na Poljsko kot »dajanje sedla na kravo«.5 Ravno tako je bil že v izhodišcu poljski položaj v povojni ureditvi Evrope paradoksen. Pravzaprav je, ceprav 5 Prim. Timothy Snyder, Reconstruction of Nations: Poland, Ukraine, je to v splošni zavesti doslej že utonilo v pozabo, dokazoval precejšen neuspeh zahodnih zaveznikov. V drugo svetovno vojno sta Velika Britanija in Francija vstopili v bran Poljski, na koncu pa skupaj z ZDA državi nista mogli zagotoviti niti Finski podobnega nevtralnega, a demokraticnega modela.6 In nastanek etnicno skoraj homogene dežele kot posledica premika na zahod ter izgona nemškega prebivalstva ni mogel odtehtati izgube zgodovinskega poljskega poslanstva kot mosta proti vzhodu. Je pa omenjeni položaj prispeval k premisleku odnosa do novega zahodnega dela Sovjetske zveze, ko je pogled zviška zamenjala nekdanjim zamislim, naslonjenim na izrocilo poljsko-litovske unije, Józefa Pilsudskega bližja vizija Jerzyja Giedroyca.7 Na njeni podlagi je Poljska po demokraticnih spre­membah postala poglavitni antipod ruskemu neosovjetizmu v vzhodni Evropi. Seveda pa je njeno posebnost ves cas najbolj podcrtavala mocna, ceprav ne nujno vedno enoznacna vloga Katoliške cerkve.8 Zanjo je upraviceno reci, da je bila v vsej povojni socialisticni Evropi ustanova z najvec avtonomije v razmerju do vladajocih komunisticnih struktur. Povsem drugace kot na Poljskem je tekel povojni razvoj v Romuniji. Tudi tam je odnos do sovjetskih gospodarjev sicer sooblikovalo izrocilo tudi svežih zamer, vendar je šla posebnost romunskega režima v drugo smer. Ce si je Nicolae Ceausescu pridobil precej simpatij na zahodu s svojim ravnanjem ob in-vaziji na Ceškoslovaško leta 1968, se je v zadnjih letih odlikoval z vecjo rigidnostjo od Sovjetov in hkrati s skrajnim protima- Lithuania, Belarus, 1569–1999 (New Haven – London: Yale University Press, 2003), predvsem 281–287. 6 Prim. Gerhard Besier in Katarzyna Stoklosa, European Dictatorships: A Comparative History of the Twentieth Century (Newcastle upon Tyne: Cambridge Scholars Press, 2013), 286–289. 7 Prim. Snyder, The Reconstruction, predvsem 61–63. 8 Prim. o tem Victor Sebestyen, Revolution 1989: The Fall of the Soviet Empire (London: Weidenfeld & Nicolson, 2009), 104–105. džarskim in protinemškim nacionalizmom.9 To, mimogrede povedano, skupaj z bolgarskim zgledom izgona turških drža­vljanov že v osnovi kaže na neupravicenost zahodnih predstav, po katerih naj bi bili srednje- in vzhodnoevropski socialisticni režimi zaradi svojega postuliranega internacionalizma neka­kšen branik pred tradicionalnimi nacionalizmi predvojnega kova, ki so bili in ostajajo na zahodu nekakšen »prastrah«. Podobno kot je bil na Poljskem izjemen položaj Katoliške cerkve, je imela tudi pravoslavna cerkev v Romuniji vec insti­tucionalnih možnosti kot drugod na vzhodu Evrope, kar je še danes vidno v kazalnikih verske prakse, ki so v podkarpatski deželi pogosto celo višji kot na Poljskem. A to ne pomeni, da je lahko pravoslavna hierarhija razvila kakršen koli samostojen družbeni ali politicni profil v razmerju do oblasti. Po eni strani je bila njena dolžnica zaradi zatrtja uniatske »konkurence« v Transilvaniji, po drugi strani je prevladujoc model odnosov med Cerkvijo in državo v pravoslavnih okoljih lajšal popolno prilagoditev hierarhije režimu že v zgodnjih letih po uveljavitvi sovjetskega sistema.10 Povsem drugacno je bilo v odnosu do Sovjetov zgodovinsko izhodišce na Ceškem. Tam so imeli upanja polni pogledi proti Rusiji dolgo izrocilo, ki je bilo podobno tistemu pri Slovencih in še izrazitejše. Tudi Slovaki so bili med vsemi slovanskimi katolicani najbolj naklonjeni dedišcini vzhodnega, cirilmeto­dovskega kršcanstva. Vendar je spoznanje, da v sovjetskem bloku ne bo prostora za kakršne koli samosvoje odtenke, že leta 1948 in dokoncno leta 1968 zamajalo in slednjic porušilo stare gotovosti. Pri Slovakih so prve demokratizacijske pobude 9 Prim. György Dalos, Lebt wohl, Genossen: Der Untergang des sowje­tischen Imperiums (München: C. H. Beck, 2011), 32–34. 10 Prim. Janice Brown, »The Catholic Church in Romania,«, v: Catholicism and Politics in Communist Societies, ur. P. Ramet (Durham – London: Duke University Press, 1990), 220–222. po praški pomladi kljub precej bolj oskubljenemu instituci­onalnemu manevrskemu prostoru hierarhije kot v poljskem primeru prišle iz katoliških vrst. Na Ceškem je bilo vecje gibalo dedišcina liberalne demokracije iz medvojnega obdobja, cetudi je praški nadškof František Tomašek vsaj v osemdesetih letih odigral pomembno simbolno vlogo ne glede na ceško nelagod­je glede lastne katoliške preteklosti.11 Še bolj kot Cehi so bili na Rusijo zgodovinsko seveda navezani Bolgari, zato niti ni pre­senetljivo, da je bila tam opozicija proti obnebju »socialisticne skupnosti« najšibkejša. Koncno je bila tu Nemška demokraticna republika, ki je Sovjetom dolgovala svoj obstoj. Tudi zgodovinsko mocne deželne protestantske cerkve so se vsaj deloma lahko poisto­vetile z željo po gradnji »boljše nemške države« na ruševinah nacionalsocialisticne diktature. Obenem je podobno kot v romunskem primeru izrocilo tesne navezave na vsakokratno oblast šibilo njihovo odporno moc. Odlocitev, da želijo biti »Cerkev v socializmu«, pa ni prinesla vsaj ohranitve številcne moci, marvec drasticen upad, predvsem v zadnjem desetletju vzhodne nemške države.12 Posamezni pastorji in cerkvene or-ganizacije, ki so ohranile kar nekaj institucionalnih možnosti, so sicer igrale pomembno vlogo v demokraticnem gibanju leta 1989, a je vzhodnonemški protestantizem kot celota dolgo vztrajal pri ohranitvi socialisticnega okvira. Katoliška cerkev je bila v Nemški demokraticni republiki izrazito manjšinska, zato njena drugacna nacelna opredelitev do socialisticnega sistema ni imela vecjega vpliva. Pogosto ostaja ob raznolikosti »satelitskih držav« v drugi vrsti raznolikost znotraj Sovjetske zveze same. Vendar tudi 11 Prim. Padraic Kenney, Carnival of a Revolution: Central Europe 1989 (Princeton – Oxford: Princeton University Press, 2006), zlasti 31–35. 12 Prim. Andreas Stegmann, Die Kirchen in der DDR: Von der sowjetischen Be- satzung bis zur Friedlichen Revolution (München: C. H. Beck, 2021), 125–127. sveže dogajanje v Belorusiji opozarja na izjemno kompleksno prepletanje nacionalnih in demokratizacijskih gibanj, ki se je ponekod spremenilo v pravi gordijski vozel, rezultati pa so bili izrazito mešani. Medtem ko so bili v baltskih državah enoznacni, saj ni bilo dvoma o enacaju med locevanjem od sovjetske rusifikacijske in politicne dedišcine, je bilo drugod težav vec. Prakticno povsod je veliko vlogo odigrala »kreativna politicna geografija« Sovjetov, ki je kot poroštvo ohranjanja sovjetske oblasti zasejala konflikte med razlicnimi etnicnimi in verskimi skupnostmi. To velja za Moldavijo, Armenijo, Gruzijo in Azerbajdžan, kjer je bilo izrocilo nacionalne sa­mobitnosti in vcasih državnosti mocno, deloma s Krimom celo za Ukrajino. Ponekod je v obdobju po letu 1990 nato do izraza prišlo še zahodno dajanje prednosti takšni ali drugacni stabilnosti. Omenjeno se je pokazalo v skoraj popolni podpori, ki je je bil recimo deležen nekdanji sovjetski zunanji minister Eduard Ševardnadze. Najvecje posledice pa je kljub vsemu imela ustavljena demokratizacija v Rusiji. Pri tem se je treba posebej varovati uradno razglašanih postulatov o domnevno »nadnacionalni« naravi ruske politike v duhu domnevnega sovjetskega internacionalizma. Tudi tam (in ne samo v Ukra­jini, Moldaviji ali baltskih državah) je namrec šlo za iskanje ravnovesja med ruskim nacionalizmom in demokratizacijo, pri cemer je prvi že v Jelcinovem obdobju povsem prevladal, demokraticni eksperiment pa je bil poleg tega obremenjen s spominom na gospodarski kaos devetdesetih let 20. stoletja, kot spet marsikje drugje. Ob koncu uvodnega premisleka velja izpostaviti, da je bil eden od dejavnikov sorazmerno naglega razpada sovjetskega »satelitskega sistema« ravno skoraj popolna sovjetska zaveza­nost monolitnosti ne glede na velike razlike med vkljucenimi okolji. Dopušcanje odtenkov bi verjetno res ogrozilo monopol komunisticne oblasti v matici sami. Toda vseeno je nepripra­vljenost na iskanje kreativnih, prožnih rešitev za posamezne primere zaslužna za precejšnjo razliko med sovjetsko politiko in tisto njene carske ruske predhodnice, kar morda ni bilo dovolj razvidno ali izpostavljeno. Dolga osemdeseta leta Na podlagi zgoraj navedenih izhodišc bom v nadaljevanju na hitro orisal nekatere mejnike v procesu sesipanja »socialisticne skupnosti«. Glede na povedano ni nepricakovano, da so se dolga osemdeseta leta verjetno zacela jeseni 1978 z izvolitvijo Poljaka, krakovskega nadškofa Karola Józefa Wojtyle, za papeža. Skoraj gotovo je njegova karizmaticna osebnost skupaj z dogajanjem ob prvem obisku v domovini v novi vlogi spomladi 1979 pri­spevala k tektonskim premikom leta 1980 in vzniku Solidarno­sti.13 Tudi sicer je v cerkveni zgodovini novega veka sorazmerno redko nastopila osebnost poglavarja Katoliške cerkve, ki bi tako zelo neposredno vplivala na politicne premike. Prejšnji podobni prispevki so bili nekakšna kolektivna zasluga, tukaj pa je osebni papežev pecat nespregledljiv. Še toliko bolj, ker je moral ob prizadevanjih za izboljšanje položaja katolicanov v nekaterih jedrnih katoliških obmocjih Evrope najprej razgra­diti dedišcino »vzhodne politike« Pavla VI. Slednja je do konca sedemdesetih let 20. stoletja že dodobra pokazala svoje mocne omejitve in prispevala k obcutku stagnacije, saj je bilo celo v z vidika Casarolijeve diplomacije vzornih okoljih, kakršna je bila Titova Jugoslavija, desetletje za obicajne vernike izrazito težko.14 V tem smislu je odlocitev za poljskega kardinala kot ne­ 13 Prim. Anthony Kemp-Welch, Poland under Communism: A Cold War History (Cambdridge: Cambridge University Press, 2008), 228. Gl. tudi Victor Sebestyen, Revolution 1989, predvsem 22–27. 14 Prim. Aleš Maver in Anton Ravnikar, »Zastrta znamenja: Vprašanje kakšno srednjo pot med sprtimi frakcijami, ki so se razlikovale v pogledu na razumevanje drugega vatikanskega cerkvenega zbora, imela naravo revolucionarnega pretresa. Vendar je na globalni ravni ob koncu sedemdesetih let malo stvari kazalo na to, da bi bila mogoca podoba sveta, kakršna se je izoblikovala komaj deset let pozneje. Sovjetski vdor v Afganistan konec leta 1979 je bil znacilen hladnovojni pojav, podobno je bilo tudi z letnimi olimpijskimi igrami v Moskvi prihodnje leto, ki so jih Americani in njihovi zavezniki zaradi sovjetske pustolovšcine na Hindukušu bojkotirali.15 Istega po­letja je velik in dolgotrajen stavkovni val prinesel neposredna pogajanja med poljskimi komunisticnimi oblastmi in »anarho­sindikalisti«, kakor jih je v pogovoru z generalnim sekretarjem Poljske združene delavske stranke (PZRP) Henrykom Giere­kom poimenoval sovjetski veleposlanik Aristonov. Pogajanja so na zacetku septembra leta 1980 prinesla zacasno legalizacijo nekomunisticnega sindikata Solidarnost, kar lahko morda štejemo za prvi neposredni korak k razkroju sovjetskega impe­rija.16 Fazo liberalizacije je nasilno prekinila »notranja rešitev«, s katero je Wojciech Jaruzelski z državnim udarom decembra leta 1981 uveljavil sovjetske geopoliticne interese, ne da bi bilo potrebno neposredno posredovanje Varšavskega pakta.17 Po-zneje se je pokazalo, da niti njegov ostri nastop proti opoziciji ni mogel zavrteti kolesa zgodovine nazaj, ceprav se je obenem v obdobju izrednega stanja v vsem sijaju kazal model zatiranja vsakega javnega izražanja nestrinjanja, ki se je v sovjetskem in postsovjetskem prostoru pozneje veckrat inkarniral. Ni pa disidentstva Katoliške cerkve v Sloveniji v obdobju »vzhodne politike« Pavla VI. in revija Znamenje«, Annales, Series historia et sociologia 27, št. 4 (2017): 796–798. 15 Gl. recimo Dalos, Der Vorhang geht auf, 27–28. 16 Prim. Kemp-Welch, Poland under Communism, predvsem 237–239. 17 Kot je dogajanje odlicno oznacil Dalos, Der Vorhang geht auf, 18–19. Jaruzelskemu koristilo, da je bilo obdobje njegovega režima hkrati obdobje strahotnega pomanjkanja, kakršnega Poljska v prejšnjih desetletjih ni (vec) poznala. Ni mogoce zanikati, da je ostajalo dogajanje v sovjetski sosedi, ki je zaradi zgoraj navedenih zgodovinskih izhodišc od nekdaj veljala za najmanj zanesljivo, precej let brez pravih vzporednic v drugih clanicah Varšavskega pakta. Po drugi strani so demokratizacijski procesi v zacetku osemdesetih let napredovali na obmocju Latinske Amerike, pravzaprav na »dvorišcu« ZDA. Neuspeh v falklandski vojni je za seboj potegnil zlom šestletne brutalne vojaške diktature v Argentini in leta 1983 je bil na demokraticnih volitvah za predsednika izvoljen radikalec Raúl Alfonsin. Dobro leto pozneje, januarja 1985, je na (še posrednih) predsedniških volitvah v Braziliji zmagal opozicijski kandidat Tancredo Neves, ki je sicer umrl pred prevzemom položaja.18 Poraz Augusta Pinocheta oktobra 1988 na plebiscitu o podaljšanju njegovega predsedniškega mandata za nadaljnjih osem let v Cilu bi bilo prav uvrstiti že v naslednji val.19 V Aziji so bile spremembe v smeri demokracije na obmocju pod prevladujocim ameriškim vplivom izrazite v Južni Koreji, kjer so bile parlamentarne volitve leta 1985 uvod v prvo zares svobodno odlocanje o predsedniku republike decembra 1987.20 Kar zadeva nadaljnji razvoj v srednji in vzhodni Evropi, je treba ob ustanovitvi Solidarnosti poseben pomen pripisati zamenjavi na sovjetskem partijskem vrhu po smrti generalne­ 18 Prim. Dieter Nohlen, Elections in the Americas: A data handbook, Volume II (Oxford: Oxford University Press, 2005), 173. 19 Nohlen, Elections in the Americas, 268. 20 Dieter Nohlen, Florian Grotz in Christof Hartmann (ur.), Elections in Asia and the Pacific: A Data Handbook Volume II (Oxford: Oxford University Press, 2001), 420. ga sekretarja KP SZ Konstantina Cernenka 10. marca 1985.21 Njegov naslednik Mihail Gorbacov je z zagonom obsežnega reformnega programa, znanega predvsem po geslih pere­strojka in glasnost, sprožil spremembe, katerih koncni izid je bil nedvomno drugacen od nacrtovanega, saj novi generalni sekretar pac ni racunal, da Sovjetske zveze že šest let pozneje ne bo vec.22 Obenem je treba biti previden pri pripisovanju demokratizacijskih teženj Gorbacovu kot takih, saj je iz vec njegovih nastopov jasno, da vsaj vecstrankarskega pluralizma nikakor ni imel v mislih.23 Ravnanje sovjetskega vodstva ob cernobilski jedrski kata­strofi je obenem pokazalo na nepredušno zaprtost sistema vsaj na nižjih ravneh, s cimer je po svoje dalo poznejšim tektonskim premikom pomemben pospešek, zlasti v Ukrajini in v tej fazi tudi še v Belorusiji.24 Obenem je že kmalu postalo jasno, da bodo imeli v pisani sovjetski federaciji nacionalni problemi in njihovo reševanje ali zapletanje velikokrat prednost pred prizadevanji za demokratizacijo družbenega življenja, kar sem omenil že zgoraj in kar se je v casu po letu 2010 še dodatno potrdilo. Omenjena težava, ki se je pokazala že kmalu, vsaj ob ne­mirih v prestolnici Kazahstana Alma-Ati konec leta 1986, zelo dolocno pa v Armeniji v letu pred katastrofalnim potresom decembra 1987 in še bolj po njem,25 je tako odlocilno zaznamo­vala poti in stranpoti osamosvojitvenih in demokratizacijskih procesov v številnih postsovjetskih družbah. Kot sem prav tako nakazal, je mocno dolocala razumevanje procesov na zahodu Evrope in v ZDA, kjer je imela domnevna stabilnost, ki naj 21 O menjavi prim. Sebestyen, Revolution 1989, 109–120. 22 Dalos, Der Vorhang geht auf, 23. 23 Gl. recimo Sebestyen, Revolution 1989, 296. 24 Prim. Sebestyen, Revolution 1989, 175–178. 25 Prim. Dalos, Der Vorhang geht auf, 26. bi jo pogosto zagotavljali politicni »trdorokci«, skoraj vedno prednost pred uveljavljanjem liberalne demokracije. Bolj ali manj razvidno je, da nobeno od državnih in partij­skih vodstev v satelitskem sistemu Sovjetske zveze ni pokazalo pravega navdušenja nad novo smerjo v sredici. Celo prva za­menjava ostarelega voditelja z mlajšimi mocmi, namrec tista na Ceškoslovaškem, kjer je Gustáva Husáka na operativnem celu partije in države nasledil Miloš Jakeš, ni prinesla nikakršnih vsebinskih sprememb. Tako je na nadaljnji razvoj dogodkov najbolj vplivala odlocitev Sovjetov, da se bodo postopoma »razbremenili« ne le navzocnosti v Afganistanu, marvec tudi zahtev svojih gospodarsko vse bolj pešajocih zaveznic.26 Že prej je bilo sorazmerno na dolgo opozorjeno, da izhodišc­ni položaj v vsej srednji in vzhodni Evropi nikakor ni bil enak. Poleg razlicnih zgodovinskih izhodišc so bili skoraj svetovi med razmeroma živahnimi ilegalnimi in pollegalnimi opozicij­skimi skupinami na Poljskem in Madžarskem ter med povsem nerazvitim opozicijskim gibanjem na jugovzhodu, v Bolgariji in Romuniji.27 Podobno je bilo v sovjetskem prostoru. Medtem ko sta v baltskih republikah razmeroma zgodaj in razmeroma uspešno korakala drug ob drugem državno osamosvajanje in politicna demokratizacija in je v Moldaviji, Armeniji, Gruziji ter deloma v Ukrajini stekel vsaj prvi proces, sta v srednjeazij­skem delu Sovjetske zveze in delno v evropski Belorusiji oba pricakala razpad socialisticne federacije tako rekoc v povojih.28 Na Poljskem si je režim Jaruzelskega že novembra 1987 »pri­vošcil« polom na referendumu o politicnih in gospodarskih 26 Dalos, Der Vorhang geht auf, 31. 27 Prim. recimo Elisabeth Bakke, »Party systems since 1989«, v: Central and Southeast European Politics since 1989, ur. S. P. Ramet (Cambridge: Cambridge University Press, 2010), tukaj predvsem 70–74. 28 Kot za Belorusijo recimo ugotavlja Snyder, The Reconstruction, 250. reformah,29 ceprav bi bilo zmotno misliti, da se je dalo volilni potres junija 1989 predstavljati celo samo šest mesecev prej.30 Na Madžarskem, ki je v prvi polovici leta 1989 prva vzela slovo od »železne zavese«, je socasno dobivala konture poznejša podoba pluralnega strankarskega prizorišca z ostrejšo locni-co kot v drugih srednje- in vzhodnoevropskih deželah med nacionalnokonservativno usmeritvijo, ki jo je tedaj poosebljal Madžarski demokraticni forum, in liberalnim tokom.31 Prav nenavadno mocna poznejša navezava tega na postkomuni­sticno Madžarsko socialisticno stranko je morda vplivala na neuspeh liberalizma v deželi, kjer je sicer imel bogato izrocilo.32 Skoraj povsod drugod je bil prehod bolj skokovit. Še pred poznim poletjem 1989 ga marsikje ni bilo moc napovedati, in to ceprav so celo v »prvi deželi socializma« konec marca istega leta izpeljali napol svobodne zvezne volitve, po katerih se je med poslanci zadnjega sovjetskega parlamenta znašlo lepo število opozicijskih politikov, predvsem seveda iz baltskih republik, pa tudi iz delov Ukrajine.33 Dvoumnost navedene polovicne svobodnosti je kajpak znacilna za Gorbacovov pro­gram na eni in za celotno poznejše dogajanje v postsovjetskem prostoru, zlasti v Rusiji, na drugi strani. V casu, ko so se s poljskimi bližale delno svobodne volitve, sad dogovora na okrogli mizi, tudi v prvem sovjetskem satelitu in se je Madžarska že odrekla železni zavesi, so v Nemški DR še maja 1989 cutili potrebo po prikrajanju že tako enoznacnega 29 Gl. Dieter Nohlen in Philip Stöver (ur.), Elections in Europe: A Data Handbook (Baden-Baden: Nomos Verlag, 2010), 1491. 30 Prim. Kenney, Carnival, zlasti 23–56. 31 Prim. Dalos, Der Vorhang geht auf, 71–74. 32 Prim. Bozóki in Szimon, »Hungary 1989«, 210–212 in 216. 33 Prim. Serhy Yekelchyk, Ukraine: Birth of a Modern Nation (New York - Oxford University Press, 2007), tukaj 183. izida lokalnih volitev.34 Prav te volitve so pokazale, da je lahko imelo ljudsko glasovanje v tem trenutku zgodovine sovjetskega planetarnega sistema doloceno mobilizacijsko moc celo v izra­zito nadzorovanih okolišcinah monolitnega sistema. Niti popolni poraz Poljske združene delavske stranke 4. junija 1989, ko ni v tistem delu, kjer ji je smela konkurirati opo­zicija, osvojila niti enega samega sedeža, sam po sebi marsikje ni prinesel zavesti o neizogibnosti sprememb. Celo na Poljskem je bilo nekaj nejasnosti, ali bodo volitve res prinesle spremem-be, saj je še vedno obstajalo prejšnje razmerje sil, v katerem je imela opozicija na svoji strani sicer ogromno vecino ljudstva, režim Jaruzelskega pa še vedno vse orožje in glavnino medijev. Prav groteskno je bil videti tudi obisk ameriškega predsednika Georga H. Busha v Varšavi julija 1989, mesec dni po zmagi So-lidarnosti. Še bolj kot skromen financni prispevek je nadaljnji razvoj napovedovalo njegovo navdušenje nad Jaruzelskim kot »porokom« za stabilnost.35 Tako morda ni cisto presenecenje, da so bolgarski oblastni­ki okrog najstarejšega med veterani iz »ekipe« Varšavskega pakta Todorja Živkova svoje mišice (a obenem nemoc zaradi katastrofalnih gospodarskih razmer) še poleti 1989 skušali razkazovati z množicnim izgonom državljanov turškega rodu.36 Jesen leta 1989 je bila v skladu s tem toliko burnejša. Polj-ska je s Tadeuszem Mazowieckim že konec poletja dobila nekomunisticnega predsednika vlade, nato so se kot domine sesipali režimi. Vsaj povodi so bili kajpak razlicni in pove­zani s posebnostmi posameznih dežel. V Nemški DR je do spektakularnega padca Berlinskega zidu najbolj vodila kriza z množicnim izseljevanjem na zahod, ki je mocno pomagala tudi 34 Gl. o tem Sebestyen, Revolution 1989, 276–278. 35 Sebestyen, Revolution 1989, 263–268. 36 Gl. Maria Spirova, »Bulgaria since 1989«, v: Central and Southeast Euro­ pean Politics since 1989, tukaj predvsem 403. k spremembam na Ceškoslovaškem. V Bolgariji je vznik demo­kraticnega gibanja capljal za dvornim pucem pod vodstvom zunanjega ministra Petra Mladenova.37 Na Ceškoslovaškem je bila komunisticna oblast še kratek cas pred »žametno revolucijo« 17. novembra 1989 prepricana v lastno trdnost. Pred božicem je sledil še v vseh ozirih najbolj krvavi prehod v Romuniji, ki pa tako rekoc ni uspel. Sadove prevrata je požel krog donedavnih podpornikov Ceausescujevega sistema, ki je, znacilno, najodlocneje obracunal z nekdanjim diktatorjem.38 Toda na prave spremembe je bilo treba na jugovzhodu pocakati vsaj do jeseni leta 1992 ali še bolje do jeseni leta 1996, ko je na volitvah koncno zmagala opozicija. Pred koncem razburljivega leta, 29. decembra 1989, je še stara komunisticna zasedba ce­škoslovaškega zveznega parlamenta za predsednika republike izvolila Václava Havla.39 V novih razmerah Prehodnemu obdobju, v katerem so srednje- in vzhodnoe­vropske države v glavnem vodile takšne ali drugacne vlade »narodne enotnosti«, je sledila sezona svobodnih volitev, ki so jo 18. marca 1990 odprli v Vzhodni Nemciji in jo šele marca prihodnje leto sklenili v Albaniji.40 Skupna znacilnost omenjenih odlocanj je bila premoc opozicije. Postkomunisti so prepricljivo zmagali samo v Romuniji, kjer so si zagotovili dvotretjinsko vecino, predsednik Ion Iliescu pa je v sorazmer-no majhni meri razrahljal oblastne monopole starih struktur, kar je bilo vidno tudi ob njegovem razhodu z reformam bolj 37 Prim. Dalos, Lebt wohl, Genossen, predvsem 107–110. 38 Prim. Dalos, Der Vorhang geht auf, zlasti 236–239. 39 Sebestyen, Revolution 1989, 379. 40 Prim. Bakke, »Party systems since 1989«, predvsem 74–84. naklonjenim premierjem Petrejem Romanom. V Bolgariji in Albaniji je bil triumf prej vladajocih strank kratkotrajen, saj je opozicija v prvi vlado sestavila leta 1991, v drugi pa leta 1992. Na Madžarskem so bile že prve vecstrankarske volitve marca in aprila 1990 spopad med dotedanjo konservativno in liberalno opozicijo, ceprav so se socialisti štiri leta pozneje vrnili celo z absolutno parlamentarno vecino in ostali pomemben igralec vsaj do leta 2010. Na Poljskem je leta 1991 »Dogovornemu sejmu« iz leta 1989 sledil popolnoma svobodno izvoljeni, v katerem je bilo kar 29 strank. Postkomunisticna levica je pomembno vlogo obdržala do leta 2005, pozneje je bil tudi na severovzhodu glavni politicni spopad med dedici konserva­tivnega in liberalnega krila nekdanje Solidarnosti. Posebnost je bila Vzhodna Nemcija, kjer je ena nekdanjih blokovskih strank, kršcanskodemokratska, ob pomoci zahodnonemške (pol)sestre prepricljivo slavila na volitvah v edino demokra-ticno izvoljeno ljudsko zbornico. Razen Socialisticne enotne stranke je sicer takrat nastopilo še kar nekaj drugih blokovskih strank. Komunisti vidnejše vloge niso vec igrali niti na Ce­škoslovaškem, ceprav je zanimivo, da so pozneje na Ceškem doživeli zmerno renesanso. Ceškoslovaška federacija se je na podlagi procesov, zacetih v letu 1989, sporazumno razdružila. Na Ceškem so se na oblasti dolgo izmenjevali konservativni liberalci, ki so izšli iz Državljanskega foruma, in socialdemo­krati, ki so bili v glavnem nekomunisticnega izvora, kar je v srednje- in vzhodnoevropskem prostoru posebnost.41 V sovjetskem prostoru je bilo odlocilno leto 1990. Slednje ni prineslo samo prvih sicer zgolj delno svobodnih volitev na republiški ravni (takšna narava odlocanja je povzrocila, da je 41 Prim. pregledno o teh volitvah Aleš Maver in Darko Friš, »Demokratic­ne parlamentarne volitve v Srednji in Vzhodni Evropi med letoma 1989 in 1991 in njihov vpliv na oblikovanje strankarskega prostora do leta 2013«, Studia Historica Slovenica 18, št. 2 (2018): 529–556. ostal povsod v srednji Aziji monopol vladajocih komunistov docela neokrnjen, kar odmeva do danes), marvec tudi poplavo razglasitev suverenosti posameznih delov federacije, ki so v Litvi, Latviji in Estoniji socasno nosile pecat obnove neodvi­snosti iz casa pred drugo svetovno vojno.42 V šestih od petnaj­stih republik so že spomladi 1990 volitve dobile samostojnosti naklonjene sile, v Ukrajini in na tej tocki tudi še v Belorusiji so si zagotovile opazno manjšino.43 Podoben vzorec se je ponovil na referendumu o ohranitvi federacije, ki si ga je Gorbacov omislil marca 1991. Kljub jasni odlocitvi za nadaljevanje ži­vljenja pod eno streho (pri kateri pa Sovjetski zvezi najmanj naklonjene republike niso vec sodelovale) se razpada imperija ni dalo vec prepreciti.44 Smrtni udarec mu je potem verjetno zadal neuspeli puc proti Gorbacovu avgusta 1991, saj je njegov polom celo obotavljiva republiška vodstva postopoma prisilil k prekinitvi formalnih vezi z dotedanjo matico.45 Pravocasni salto lokalnih komunisticnih potentatov, ki so v veliki vecini previdno cakali ali celo podpirali puc, je vtisnil pecat nadalj­njim procesom in z nadzorovano »dekomunizacijo« s formal-no prepovedjo komunisticnih strank dejansko zavrl ali vsaj upocasnil demokratizacijo. Tako je v Ukrajini do oblikovanja dveh regionalno pogojenih politicnih blokov s prevladujoco proevropsko usmeritvijo na zahodu in prorusko na vzhodu in jugu prišlo šele po volitvah leta 2002.46 Belorusija je z re­ 42 Hermann Smith – Sivertsen, »The Baltic states«, v: Central and Southeast European Politics since 1989, tukaj 451. 43 Eugeniusz Mironowicz, Bialorus (Warszawa: Trio, 2007), 292. 44 Za referendum prim. Nohlen in Stöver, Elections in Europe, 1647. 45 Mironowicz, Bialorus, 298. 46 Prim. Aleš Maver, Darko Friš in Gorazd Bajc, »Med begom pred so- vjetsko preteklostjo in vracanjem vanjo: Stranke in volitve v Ukrajini in Belorusiji med leti 1989 in 2013«, Studia Historica Slovenica 19, št. 1 (2019): 195–198. žimom Aljaksandra Lukašenke doživela nekakšno zamrznitev v sovjetsko preteklost, kot receno, pa je treba najvecjo težo pripisati kratki sapi demokraticnih teženj v Rusiji. Medtem ko je nekje med proslulim sovjetskim posredovanjem v Litvi januarja in formalnim koncem Sovjetske zveze decembra leta 1991 prevladovala demokraticna in do preostalih delov umira­joce federacije naklonjena smer, je želja po obnovi nekakšnega imperija v naslednjih letih povsem prevladala. Že v Jelcinov cas sodi nastanek nekaterih zamrznjenih konfliktov v postsov­jetskem prostoru pod ruskim patronatom, madež zaradi svoje vloge v Beloveški pušci, kjer so se trije vzhodnoslovanski vodje držav 8. decembra 1991 dogovorili za razpustitev federacije, pa je poskušal prvi ruski predsednik izbrisati vsaj s podreditvijo Belorusije, pri cemer mu je zelo pomagal Lukašenka s svojo proti beloruski nacionalni samobitnosti usmerjeno politiko.47 Ce se zelo na hitro dotaknem še jugoslovanskega scenarija, je ta tekel v podobnih casovnih okvirih in s podobno dinamiko, a je imel svoje posebnosti. Podobno kot med drugo svetovno vojno je bila federacija nekakšna »Evropa v malem«. Vsekakor je moc reci, da je imelo razreševanje (ali zapletanje) nacionalne problematike vsaj na ravni federacije vseskozi prednost pred prizadevanji za demokratizacijo družbe, kar je morda najvi­dneje v srbskem primeru, ceprav so okruški takšne hierarhije brez dvoma vsaj oplazili tudi najzahodnejšo republiko Slove­nijo, kjer mednacionalnih trenj sicer prakticno ni bilo. Dober kazalnik poteka tedanjih procesov je navsezadnje pogosto spregledano dejstvo, da v SFRJ, cetudi je v polni sestavi obsta­jala do polovice leta 1991, formalno pa še dlje, drugace kot na Ceškoslovaškem in deloma celo v Sovjetski zvezi nikdar niso izvedli demokraticnih volitev na zvezni ravni.48 47 Wilson, Belarus, 189–191. 48 Kot opozarja Bakke, »Party systems since 1989«, 72. Vsaj zunanji prelom je v jugoslovanskem primeru gotovo pomenila Titova smrt maja 1980, ki je sama po sebi šla mimo z manj pretresi, kot je marsikdo pricakoval, casovno pa je skoraj docela sovpadla z ustanovitvijo Solidarnosti na Poljskem. Za poznejši razvoj sicer ni bilo brez pomena, da je dolgoletnega voditelja na celu SFRJ zamenjalo povsem brezbarvno pred­sedstvo, v katerem se nihce ni mogel ne vem kako profilirati,49 vendar je bila precej bolj kljucna globoka in dolgotrajna gospo­darska kriza, ki se je zacela že leta 1979 in katere razsežnosti ob smrti doživljenjskega predsednika še ni bilo povsem na dlani.50 Obenem je že slabo leto dni po Titovem odhodu povsem v ospredje stopil problem mednacionalnih konfliktov v federaci­ji. A množicne demonstracije Albancev na Kosovu so pokazale, da bo v razburkanih osemdesetih letih v ospredju namesto srbsko-hrvaškega, stalnice vseh jugoslovanskih državnih tvorb do zgodnjih sedemdesetih let, srbsko-albanski odnos. Slednje-mu se je v drugi polovici osemdesetih let prvic (in tako tudi edinkrat) pridružil še srbsko-slovenski spor.51 K temu, da sta hrvaška politika in javnost tja v leto 1988 skoraj popolnoma molcali ob krepitvi radikalnih nacionalisticnih sil v Srbiji, sta nedvomno prispevali pasivnost in ideološka rigidnost poma­spokovskega republiškega vodstva.52 Na koncu je bila podobna kot sicer v srednji in vzhodni Evropi tudi zemljepisna raz­poreditev izidov republiških demokraticnih volitev leta 1990. 49 Prim. Božo Repe, Slovenci v osemdesetih letih (Ljubljana: Zveza zgodo­ vinskih društev Slovenije, 2001), 9. 50 Hrvoje Matkovic, Povijest Jugoslavije (Zagreb: Naklada Pavicic, 2003), 377 in 388. Prim. tudi Zdenko Cepic, »Gospodarska kriza«, v: Slovenska novejša zgodovina: Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije, ur. J. Fischer et al. (Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2006), 1151–1153. 51 Prim. Repe, Slovenci v osemdesetih, zlasti 16. 52 Repe, Slovenci v osemdesetih, zlasti 19. Na jugovzhodu, v Srbiji in Crni gori, so prevladovale dotlej vladajoce stranke, ki so vlado oblikovale tudi v Makedoniji. Na zahodu, v Sloveniji in na Hrvaškem, je zmagala opozicija. Pri tem je bil na Hrvaškem uspeh Hrvaške demokraticne skupno­sti (varljivo) vecji zaradi drugacnega volilnega sistema, proti prej vladajoci stranki pa sta kandidirala dva opozicijska bloka. Ob zmagovitem, notranje takrat precej heterogenem Tudma­novem gibanju je bila tu še sredinska zveza vec strank Koalicija narodnega sporazuma.53 V Bosni in Hercegovini so bile novo nastale nacionalne stranke Muslimanov (Bošnjakov), Srbov in Hrvatov prav tako zmagovite, toda njihovo sodelovanje se je izkazalo za kratkotrajno. Sklep Demokratizacijske in v veliko primerih osamosvojitvene pro-cese v srednji in vzhodni Evropi ob koncu osemdesetih in v devetdesetih letih 20. stoletja so narekovale na moc razlicne okolišcine. Ceprav so Sovjeti v svojem »satelitskem sistemu« vsilili enoten monolitni politicni model, to ni moglo izbrisati velikih zgodovinskih razlik med posameznimi deželami v bloku. Zato ni presenetljivo, da je Poljska prednjacila v rezanju popkovine s sovjetsko sredico. Pri tem je pomembno vlogo odigrala Katoliška cerkev, zlasti po izvolitvi Poljaka za papeža. Na podlagi izkušenj iz obdobja po drugi svetovni vojni se je država socasno vzpostavila kot glavna protiutež Sovjetski zvezi oz. pozneje Rusiji kot posrednica med vzhodno in zahodno Evropo. 53 Prim. Aleš Maver in Darko Friš, »Historical Development of the Party Landscape in Slovenia and Croatia between 1990 and 2007«, Studia Historica Slovenica 13, št. 1 (2013): 192–195. Najbolj tragicne posledice je imel neuspeh demokratizacije v Rusiji, saj je na njen racun skoraj v celoti prevladala želja po vsaj delni obnovi imperija iz sovjetskih casov. Ta pojav je bil zelo znacilen že za obdobje predsedovanja Borisa Jelcina. Druga stalnica, ki zaznamuje današnje evropske nesporazume, je dejstvo, da je tako v casu emancipacijskih procesov ob koncu 20. stoletja kot pozneje evropski zahod dozdevni stabilnosti na vzhodu dajal prednost pred uveljavljanjem demokracije. When the Hammer and Sickle Lost their Power: The Decline of the Soviet System of Satellites and the Democratization of Central and Eastern Europe Summary The democratic movement in Belarus that started during August 2020, which has been seen by many as an attempt to make good the lost opportunity of the early 1990s, enables us to see similar processes in Central and Eastern Europe during the late 1980s and the early 1990s in some new light. It stres­ses the need to place these phenomena in a broader context, comprising the prehistory, dating at least to the beginning of WWII, the dynamics of the processes itself, and their aftermath until 2020. Regarding the historical foundations, two characterictics have to be singled out. First, the historical preconditions, and particularly the role of the Catholic church, made Poland a likely candidate to be first among the ‘dissidents’in the Soviet European empire. The timely election of Karol Wojtyla as pope in 1978, in itself an effort to bridge different conflicting parties after the Second Vatican Council, enhanced this particular position of the country. Secondly, the inability or unwillingness of the Soviets to see the historical differences in their domain, forcing on them the same rigid monolithic political system, greatly contributed to the rather early and unexpected demise of their empire. Greater emphasis should be given to the particularities of the Soviet republics themselves. It is somewhat clear that the uneasy task of balancing national emancipation and democratization was undertaken almost everywhere in the late 1980s. It is also easy to see that the former process gained the upper hand in most areas. However, the importance of such development in Russia has perhaps been underestimated. During the years of Yeltsin‘s presidency, hope of regaining the lost empire at least to some degree already sidelined the brief precedence of building democratic institutions, which was particularly obvious in the Russian president‘s dealings with Belarus. Finally, there is remarkable continuity in the Western Eu­ropean or US American approach towards former socialist countries. It must be stated that even during the democratiza­tion drive, the alleged stability, promised mainly by the ruling nomenklatura, was usually given precedence over democratic changes. This strategic direction has remained in place ever since, especially in the Western views of Russia and the former Soviet area. Prejeto: 6. 5. 2021 1.01 izvirni znanstveni clanek Davor Marijan1 Armija i Slovenija 1984.–1991. godine Izvlecek V prispevku se ocenjuje odnos med Jugoslovansko ljudsko armado (JLA) in Republiko Slovenijo v obdobju od leta 1984 do 1991. Prispevek temelji na vojaškem arhivskem gradivu JLA in gradivu Zveze komunistov Jugoslavije. Ta odnos se je nekje v sredini tega desetletja spremenil v spor, ki so ga že takratni komunisti opredelili kot napad na jugoslovanski obrambno-varnostni koncept in tudi na JLA. Do takrat sta bila tako JLA kot tudi obrambni sistem nedotakljiva, armada pa je bila poleg tega razumljena kot zadnji kohezivni element SFRJ. Prav v sredini tega casovnega obdobja so, v kontekstu ocenjevanja jugoslovanske samostojne poti v socializem, to vprašanje zaceli odpirati tudi slovenski mladinski mediji. Pod vprašaj je bila posta­vljena vloga JLA v celotni družbi, njena vsejugoslovanska narava, njena sestava, kot tudi smeri njenega nadaljnjega razvoja. Bistvo spora so bili razlicni pogledi na aktualno stanje in predvsem na Dr. Davor Marijan, znanstveni savjetnik, Hrvatski institut za povijest, Opaticka 10, 10 000 Zagreb, Hrvatska, dmarijan66@gmail.com. prihodnost Jugoslavije po smrti Josipa Broza - Tita v letu 1980. Realno gledano je šlo za dva razlicna pogleda na prihodnost SFRJ, kot tudi za spopad med unitarizmom in decentralizacijo, ki je postajal vedno izrazitejši, ceprav je bila intenziteta tega spora skozi obravnavano obdobje razlicna. kljucne besede: Jugoslavija, Zveza komunistov Jugoslavije, Jugoslavenska ljudska armada, Slovenija, obrambna politika Abstract Based on an analysis of archival sources and literature, the author considers the formation of the Slovene independent and democratic country, especially from the point of view of the for­mation of the Slovene armed forces, which had to be reshaped by the emerging new country, while at the same time dealing with aggravated relations with the Yugoslav federal authorities, especially the Yugoslav Army, which was seizing power in the federal state. The opposition was also against the formation of the country’s own, Slovene army. Thus, the defence system and its leaders, especially Ministers Janša and Bavcar as well as Prime Minister Peterle, were faced with difficult decisions. In spite of the real war threat, scarce resources were available to the defence department, and these had to be devoted almost entirely to arms procurement. The awareness of the importance of armed forces for the defence of Slovenia’s sovereignty helped to form the armed forces, the Territorial Defence of the Republic of Slovenia, throu­gh a project named Manoeuvre Structure of National Protection. Together with militia, civil defence and support of the civilian population, the Slovenian War of Independency was won. key words: Slovenia, democratic changes, armed forces, war to defend sovereignty U svibnju 1990. Socijalisticka Federativna Republika Jugoslavija (SFRJ) bila je na prekretnici. Savez komunista Jugoslavije (SKJ) se raspao, a na prvim višestranackim izborima u Hrvatskoj i Sloveniji pobijedili su antikomunisti. Buducnost Jugoslavije bila je neizvjesna što je posebice zbrinjavalo Jugoslavensku na­rodnu armiju (JNA) koja je smatrana njezinim posljednjim ko­hezionim cimbenikom. U Saveznom sekretarijatu za narodnu obranu (SSNO, ekvivalent ministarstva obrane s tom razlikom da je ministar bio djelatni general), krovnom tijelu sustava Opcenarodne obrane i društvene samozaštite (ONO i DSZ) i oružanih snaga SFRJ 14. svibnja 1990. napisana je Informacija o napadima na JNA u funkciji rušenja federacije. Informacija je objavljena 2002. i znacajna je i zbog tvrdnje da je „zamisao tekuce faze rušenja federacije preko razbijanja jedinstvenih oružanih snaga SFRJ razradena u Sloveniji još 1984. godine i da se od tada dosledno i organizovano sprovodi“. U Informaciji je tvrdeno i da je jedan u nizu pokazatelja „stvarne suštine napada na JNA sadržan u pismu“ Franca Popita Milanu Kucanu „od 5. juna 1989. godine, u kojem, izmedu ostalog stoji da je u Slo­veniji još 1984. godine formulisan cilj da se u borbi protiv po­stojeceg ‘establišmenta’ treba okomiti na JNA, jer je ona njegov osnovni stub“.2 Tadašnji savezni sekretar, general armije Veljko Kadijevic je u sjecanjima ustvrdio da je u listopadu 1984. na „sastanku odabranih tadašnjih rukovodilaca Slovenije donijeta odluka da se ide u otvoreni politicki napad na JNA, kao, kako su oni formulisali, na jedini preostali stub federalne države. Istovremeno je odluceno da se omladinska organizacija Slove- Zbornik dokumenata iz oblasti odbrane i bezbednosti Jugoslavije 1990– 1991 godine, prir. Slavoljub Šušic, Zlatoje Terzic i Nikola Petrovic, (Beo-grad: Vojnoizdavacki zavod, 2002), 51: Informacija SSNO od 14. 5. 1990. o napadima na JNA u funkciji rušenja federacije. nije i njena sredstva informisanja izbace u prve borbene linije pod dobrim izgovorom da je zapravo prirodno što omladina, koja cini vojsku, traži njenu reformu. Ostali, narociti zvanicna politika, to ce zdušno podržati, ali iz drugog plana i sa vecom slobodom manevra, zavisno od situacije“.3 U knjizi iz 1995. ciji su autori dva bivša pukovnika JNA, specijalizirana za proble­matiku ONO i DSZ (kao i za dezinformacije) konkretnija je tvrdnja da je napad na JNA dogovoren na zatvorenoj sjednici Centralnog komiteta Saveza komunista (CKSK) Slovenije u drugoj polovici 1984.4 Osim tih rekla - kazala, odnosno vjerujte nam na rijec tvrdnji, ništa konkretno nije dano. No, iz 1984. doista postoji dokaz o verbalnom sukobu. Clanovi Predsjedništva CKSKJ su po nalogu predsjednika tog kolektivnog tijela, Dragoslava Markovica 11. lipnja 1984. dobili informaciju saveznog sekretara za narodnu obranu, admirala Branka Mamule o veceri u Izvršnom vijecu Skupštine grada Ljubljane 18. travnja priredenoj za skupinu generala i visokih oficira JNA iz Glavne inspekcije narodne obrane. Sa slovenske strane glavnu rijec je vodio Jože Smole predsjednik SK grada Ljubljane, koji je po tvrdnjama iz JNA rekao da je ona zatvo­rena organizacija i ne bi trebala biti tabu tema, da je prevelika i da nema smisla služiti vojni rok od 12 mjeseci jer je dovoljno šest, s cime se clanovi inspekcije nisu složili.5 3 Veljko Kadijevic, Moje videnje raspada (Beograd: Politika, 1993), 9–100. U dopunjenom izdanju sjecanja Kadijevic je ponovio optužbe i dodao par novih odlomaka. Veljko Kadijevic, Protivudar. Moje videnje raspada Jugoslavije (Beograd: IP „Filip Višnjic“ AD, 2010), 92–93. 4 Dušan Vilic, Boško Todorovic, Razbijanje Jugoslavije 1990–1992 (Beo- grad: DIK Književne novine-Enciklopedija, 1995), 209. 5 Hrvatski državni arhiv, fond 1220 Centralni komitet Saveza komunista Hrvatske (dalje HDA, 1220), serija Predsjednik Predsjedništva CKSKH, gradivo ONO i DSZ, k. 8: Kabinet Predsjednika PCKSKJ, 05 br. str. pov. Dvije godine kasnije vec je bilo argumenata za optužbu da se propituje uloga JNA. Tada su odnosi u SFRJ bili mnogo ja­sniji, ali i kompleksniji. Gospodarskoj krizi se nije nazirao kraj, politicke podjele su bile vrlo jake a suština je bila u nesuglasju oko daljeg razvoja samoupravnog socijalizma, odnosno za i protiv centralizirane države i povratku na stanje prije Ustava SFRJ iz 1963. U tim podjelama bitna je bila uloga JNA koja je smatrana najjacim kohezionim cimbenikom federacije nakon smrti maršala i predsjednika SFRJ, Josipa Broza Tita 1980. Nakon njegove smrti kolektivno Predsjedništvo SFRJ nije imalo njegovu ulogu i znacenje što je utjecalo da JNA brzo postane politicki cimbenik s velikim pretenzijama na utjecaj u jugoslavenskom društvu. Kljuc u osamostaljenu bio je njezin položaj u partijskom univerzumu pa je JNA bila ravnopravan cimbenik s republikama i pokrajinama. U CKSKJ je imala 15 predstavnika, a jednog u Predsjedništvu CKSKJ, koje je bilo temeljno rukovodece tijelo SFRJ. JNA je 1987. nakon nekoliko godina upornog truda izlobirala preustroj oružanih snaga kojim je devalvirala koncepciju ONO i DSZ koja se stvarala od jeseni 1968. U tom preustroju ukinuta je armija u Sloveniji i osnovana dva korpusa (Ljubljanski i Mariborski) koji su bili u sastavu 5. vojne oblasti sa sjedištem u Zagrebu. Prelazak na vojišni sustav doveo je Teritorijalnu obranu u podredenu komponentu što je bilo suprotno ustavnim i partijskim opred­jeljenjima. Uz to je u uvjetima opce krize izdvajan ogroman novac za nju, koji nije pao ispod 4,6 posto nacionalnog budžeta pa je JNA bila ogromna rupa bez dna i to u gospodarskoj krizi. Uz uzdržavanje JNA republike i pokrajine imale su obveze i prema svojim Teritorijalnim obranama. Sve to treba imati na umu kada se razmatra sukob JNA i Slovenije kojoj je Jugosla­ br. 3/60 od 11. 6. 1984. Uz bilješku sa sastanka proslijeden je i odgovor iz Slovenije, no njega nisam pronašao. vija postala preveliko opterecenje i zajednica u kojoj njezina buducnost nije imala smisla bez velikih politickih promjena. Za suvremenike poput Raifa Dizdarevica koji je 1988.–1989. bio jednogodišnji predsjednika Predsjedništva SFRJ, radilo se o virusu separatizma u Sloveniji kojoj je Jugoslavija postala preveliko opterecenje.6 Propitivanje uloge JNA pocelo je na stranicama omla­dinskih tjednika Mladina, Katedra i Tribina iz Ljubljane i Maribora, politickog tjednika Teleks iz Ljubljane, mjesecnog casopisa za kulturu i politiku Nova revija iz Ljubljane i Stu-dentskog lista iz Zagreba. Pisalo se uglavnom o služenju vojnog roka, vojnoj izobrazbi žena, budžetu JNA, vojnoj paradi iz 1985. i izvozu naoružanja. S tim je clancima otvoreno pitanje posebnog položaja JNA, kao i problematika militarizacije društva u duhu koncepcije ONO i DSZ.7 U listopadu 1986. Predsjedništvo Republicke konferencije Saveza socijalisticke omladine Slovenije je otvorilo javnu raspravu o civilnom slu­ženju vojnog roka. Komisija CKSK Slovenije za ONO i DSZ je smatrala da se njihova inicijativa treba dobro razmotriti i da je ne treba smatrati cinom protivljenja koncepciji ONO ili JNA. Na saveznoj razini protiv inicijative su bili: Savjet za narodnu obranu Predsjedništva SFRJ, Komitet Organizacije SKJ u JNA, Predsjedništvo Konferencije Saveza socijalisticke omladine Jugoslavije i na koncu Komisija CKSKJ za ONO i DSZ s cime 6 Raif Dizdarevic, Od smrti Tita do smrti Jugoslavije. Svjedocenja (Sarajevo: OKO, 1999), 235–274; Davor Marijan, Slom Titove armije. JNA i raspad Jugoslavije 1987.–1992. (Zagreb: Golden marketing – Tehnicka knjiga; Hrvatski institut za povijest, 2008), 83–89, 107–123; Davor Marijan, Hr-vatska 1989.–1992. Radanje države. (Zagreb: Hrvatski institut za povijest, 2008), 15–72. 7 HDA, 1220, materijali 86. sjednice PCKSKJ od 12. 7. 1988: Pregled aktiv­nosti i stavova PCKSKJ u vezi sa napadima na koncepciju ONO i JNA, 02. br. 160/3 od 24. 6. 1988. je rasprava o inicijativi u veljaci 1987. okoncana. Tocku na „i“ stavilo je Predsjedništvo CKSKJ 3. ožujka usvajanjem ocjena i stajališta u kojima su „dati širi argumenti za neprihvatanje te inicijative“.8 Pocetkom 1987. godine casopis Nova revija objavio je poseban broj posvecen slovenskom nacionalnom programu koji je neutemeljeno usporedivan s Memorandumom Srpske akademije nauka i umjetnosti iz 1986. U jednom od clanaka je tvrdeno da je Slovenija izgubila vojsku 1. ožujka 1945. kada je Narodnooslobodilacka vojska preimenovana u Jugoslavensku armiju. Govoreci pred umirovljenim generalima i admiralima u Zagrebu 6. ožujka 1987. admiral Mamula je osudio slovenski program i ocijenio ga kao zahtjev za razbijanje jugoslavenske zajednice.9 No, „vatromet“ je tek slijedio. Tijekom 1987. u Sloveniji je objavljeno je nekoliko tekstova koji su šokirali vrh Armije i koji su interpretirani kao neprijateljski napad na same temelje Jugoslavije. Osporena je njezina uloga u društvu, opcejugoslavenski karakter, ustroj i strateški pravci razvoja. Posebice je bio provokativan zahtjev za smanjenje njezinog financiranja. Kriticari obrambenog sustava zahtijevali su osni­vanje republickih armija, civilno služenje vojnog roka, depo­litizaciju i redefiniranje unutarnjih odnosa u JNA, radikalno smanjenje budžeta, preispitivanje koncepta vojne industrije, ravnomjerniju zastupljenost pojedinih naroda i nacionalnih manjina u starješinskom kadru, promjenu jezicne politike i dr. To je u stvari bila rasprava za i protiv JNA u kojoj je isticana prednost teritorijalne obrane nad njom. Jedini zahtjev kojeg Armija nije mogla olako odbaciti bio je zahtjev za promjenu jezicke politike.10 8 Ibid. 9 Branko Mamula, „Izlaz iz krize ipak znamo“, Narodna armija, 12. 3. 1987., 3. 10 Informacija o društveno neprihvatljivom tretmanu JNA i koncepciji ONO u pojedinim sredstvima javnog informisanja, Politicka uprava SSNO, Povodom serija clanaka o JNA u Mladini u jednom uvo­dniku u Narodnu armiju, pojavio se komentar da nije „rec o mangupima iz ‘Mladine’, kako rece Jože Smole, vec o ‘mangu­pima koji nam mogu doci glave’ – kako rece Lenjin“.11 U JNA nisu sumnjali da iza napada stoje partijske strukture Slovenije. Njeni predstavnici su 1987. održali dva sastanka s rukovod­stvima Slovenije, i „pored ostalog, ukazivali na društveno--neprihvatljivo ponašanje Mladine i nekih drugih glasila“. No kako nisu poduzimane protumjere, zakljuceno je da se ne radi samo o problemu koji „prevazilazi granice uredivacke politike pojedinih glasila“, nego o necemu vecem. Napose što su slicne teze iznosile i podržavale osobe iz politickog i kulturnog života Slovenije.12 Pocetkom 1988. godine posjeta admirala Mamule Etiopiji uz vijest da Jugoslavija radi na projektu nadzvucnog borbenog aviona izazvali su reakciju koju je partijski vrh ocijenio kao eskalaciju kampanje protiv JNA. Ljubljanski dnevnik Delo je 4. veljace posjetu Etiopiji nazvao „grotesknom“, a Mladina je 12. veljace otišla još dalje s uvodnikom „Mamula go home“. Po tvrdnjama Predsjedništva CKSKJ takvi i „slicni napisi naišli su na oštra reagovanja društveno-politickih foruma i organizacija, javnih glasila, radnih ljudi i gradana širom zemlje“, što je u dijelu republika i pokrajina vjerojatno bilo tocno.13 Na sjednici pov. br. 9–5 od 22. 2. 1988.; Petar Škrbic, potpukovnik, „Suština i neke manifestacije napada na JNA“, Bilten Generalštaba OS SFRJ 65, (1988): 35–47; Marijan, Slom Titove armije, 97–98. 11 „Ne zaobilaziti suštinu“, Narodna armija, 25. 2. 1988., 1. 12 Informacija o društveno neprihvatljivom tretmanu JNA i koncepciji ONO u pojedinim sredstvima javnog informisanja, Politicka uprava SSNO, pov. br. 9–5 od 22. 2. 1988. 13 HDA, 1220, materijali 86. sjednice PCKSKJ od 12. 7. 1988.: Pregled aktiv­nosti i stavova PCKSKJ u vezi sa napadima na koncepciju ONO i JNA, 02. br. 160/3 od 24. 6. 1988. partijskog vrha 16. veljace 1988. osnovana je radna skupina sa zadatkom da pripremi raspravu na Predsjedništvu o tim pitanjima. Na sjednici održanoj dan kasnije Predsjedništvo SFRJ je pozvalo državne i društvene cimbenike da onemoguce klevetnicku kampanju protiv JNA. Predsjedništvo je prihvatilo ocijene JNA i zakljucilo da su napadi na nju dio sveukupnih napada na socijalisticki sustav, da imaju antikomunisticki karakter i da im je krajnji cilj razbijanje federacije. Istaknuto je i da je antiarmijska kampanja u najbližoj vezi s raspravom o promjenama Ustava SFRJ. Prihvacen je zahtjev Armije da se od Slovenije zatraži javna osuda i suzbijanje napada.14 CKSK Slovenije je na sjednici 3. ožujka 1988. raspravljao o napadima i zakljucio da ih vecina gradana republike tako ne doživljava, a „još manje“ kao napade na koncepciju ONO i državu, te da ih gledaju u kontekstu širenja procesa demo-kratizacije, a da „politicki organi u Sloveniji prate ove pojave i razmatraju ih, diferencirano i selektivno“.15 S takvom formu­lacijom u JNA nisu bili zadovoljni. U nazocnosti Mamulinog zamjenika, generala Kadijevica partijski vrh je uz protivljenje clanova iz Slovenije o napadima na JNA raspravljao na sjednici 8. i 10. ožujka 1988. na kojoj je zakljuceno da se napadi nisu pravovremeno zaustavili niti je na njih prihvatljivo reagirano. U Sloveniji je tražena pojacana politicka akcija zbog ucestalih napada na JNA.16 14 Isto; Informacija o društveno neprihvatljivom tretmanu JNA i koncep­ciji ONO u pojedinim sredstvima javnog informisanja, SSNO, Politicka uprava, pov. br. 9–5 od 22. 2. 1988. 15 HDA, 1220, materijali 86. sjednice PCKSKJ od 12. 7. 1988: Pregled aktiv­nosti i stavova PCKSKJ u vezi sa napadima na koncepciju ONO i JNA, 02. br. 160/3 od 24. 6. 1988. 16 HDA, 1220, materijali 70. sjednica PCKSKJ od 8. i 10. 1988: Zapisnik sa 70. sjednice PCKSKJ, održane 8. i 10. 3. 1988.; Andrija Colak, Agonija Jugoslavije (Beograd: Laguna, 2017), 94–99. Na sjednici Vojnog savjeta SSNO održanoj 25. ožujka 1988., admiral Mamula je ustvrdio da je doveden u pitanje opstanak zemlje i da Armija nece dalje trpjeti narušavanje svog ugleda, kao i da slovenska rukovodstva smatra odgovornim za verbal-ne napade. Napadima je pripisan kontrarevolucionarni karak­ter, a po nacinu izvedbe oblik specijalnog rata.17 Mamula je i osobno bio pogoden jer je dio napada bio usmjeren na njega jer je svoj položaj iskoristio da na racun države sagradi luksu­znu vilu u Opatiji.18 Mamuline prijetnje na sjednici nisu bile samo verbalne, u sijecnju 1988. Ljubljanska armija pojacala je postojece spremne snage koje su doktrinarno bile namijenjene za uporabu u kriznim stanjima.19 Nešto od tih mjera dospjelo je do slovenskog vrha koji je iskoristio priliku da pred partijskim i državnim vrhom prozove JNA za neprimjereno ponašanje, odnosno kao najavu puca.20 Na sjednici Predsjedništva CKSKJ održanoj 29. ožujka 1988. M. Kucan je postavio pitanje što je bila tema sastanka Vojnog savjeta koji je održan 25. ožujka. Odgovor generala Kadijevica da se ne radi o nekoj posebnoj direktivi vec o pojacanom osiguranju vojnih objekata nije umirio Kucana. Na sjednici je razmatran prijedlog „Ocjena i stavova Predsjedništva CKSKJ o idejno-politickoj suštini i 17 HDA, 1220, materijali 86. sjednice PCKSKJ od 12. 7. 1988: Pregled aktivnosti i stavova PCKSKJ u vezi sa napadima na koncepciju ONO i JNA, 02. br. 160/3 od 24. 6. 1988.; Branko Mamula, Slucaj Jugoslavija (Podgorica: Cid, 2000), 124–125; Marijan, Slom Titove armije, 99. 18 „Kako ‘Mladina’ gradi ‘vilu’“, Narodna armija, 10. 3. 1988., 3; Dizdarevic, Od smrti Tita do smrti Jugoslavije, 242. 19 Komanda 9. armije, Naredenje, SP br. 5044–3 od 8. 1. 1988.. Faksimil dokumenta kod Janez Janša, Pomaci (Zagreb: Mladinska knjiga, 1992), 283–284. 20 Slovenska sumnja temeljena je na razgovoru generala Svetozara Višnjica, zapovjednika Ljubljanske armije i Tomaža Ertla, slovenskog sekretara za unutarnje poslove. Razlicite interpretacije ovog razgovor kod Dizdare­ vic, Od smrti Tita do smrti Jugoslavije, 242–243. karakteru napada na koncepciju ONO i JNA i zadaci SK“ koji su dan ranije slovenska rukovodstva razmatrala i ocijenila neprihvatljivim smatrajuci da ocjene u njemu nisu realne i ne mogu dati konstruktivan doprinos idejno-politickoj akciji SK i drugih subjektivnih snaga u Republici. Dogovoreno je da se prijedlog doradi.21 Predsjedništvo CKSKJ je na sjednici 12. travnja 1988. raz­motrilo novi prijedlog ocjena i stavova povodom napada na JNA, koji je njegova radna skupila pripremila nakon raspra­ve na proširenoj sjednici Predsjedništva CKSK Slovenije 8. travnja, na kojoj su usuglašene ocjene o pitanjima o kojima su postojale razlike. Na sjednici je prijedlog ocjena i stavova usvojen i dostavljen politickim i izvršnim strukturama vlasti koji su u praksi trebali zaustaviti napade na osnovne tekovine revolucije i vrijednosti društva, a u okviru njih i na obrambeni sustav i JNA.22 Samo dan kasnije, u broju od 13. travnja 1988. Mladina je u clanku „Noc dugih noževa“ prozvala Armiju da priprema vojni puc iako nije bilo temelja za takvu optužbu. Clanak je s naslovom asocirao na Hitlerovo obracun s clanovima svoje stranke 1934. godine, a temeljio se na stenogramu Kucanova govora na sjednici Predsjedništva CKSKJ 29. ožujka 1988. To je bio dovoljan povod za novu seriju raspravu na sjednicama partijskog i državnog rukovodstva. U raspravi partijskog vrha održanoj 24. svibnja zakljuceno je da se slovenska rukovod­ 21 HDA, 1220, 72. sjednica PCKSKJ/1988: Zapisnik sa 72. sjednice PCKSKJ, održane 29. 3. 1988.; HDA, 1220, materijali 86. sjednice PCKSKJ od 12. 7. 1988: Pregled aktivnosti i stavova PCKSKJ u vezi sa napadima na kon­ cepciju ONO i JNA, 02. br. 160/3 od 24. 6. 1988.; Dizdarevic, Od smrti Tita do smrti Jugoslavije, 242–243; Colak, Agonija Jugoslavije, 106–108. 22 HDA, 1220, materijali 86. sjednice PCKSKJ od 12. 7. 1988: Pregled aktiv­ nosti i stavova PCKSKJ u vezi sa napadima na koncepciju ONO i JNA, 02. br. 160/3 od 24. 6. 1988. stva (SR i CK) nisu odlucno i jasno reagirali na špekulacije o vojnom udaru. Potom je partijsko Predsjedništvo 29. svibnja u potpunosti podržalo ocjene i stajališta Predsjedništva SFRJ dana za javnost sa sjednice održane 26. svibnja da se napadi na JNA po sadržaju i „metodima kojima se njihovi nosioci služe“, pretvaraju u „klevetnicku kampanju iznošenjem neistina o navodnom pripremanju vojnog udara u SR Sloveniji“.23 Slijedio je odgovor JNA. Novinari Mladine Janez Janša i David Tasic, kao i zastavnik JNA Ivan Borštner uhiceni su 31. svibnja 1988. zbog posjedovanja strogo povjerljivog dokumenta Komande Ljubljanske armije iz sijecnja 1988. o uporabi snaga u kriznim stanjima u Sloveniji.24 To je bila tema sjednice Predsjedništva CKSKJ održane 16. lipnja. Odluceno je da buduci predsjednik Predsjedništva Stipe Šuvar i skupina clanova partijskog vrha prisustvuju sjednici Predsjedništva CKSK Slovenije zakazanoj za 21. lipnja kako bi se iz prve ruke informiralo o mjerama koje se poduzimaju u republici i kako bi iznijeli osnovne ocjene i prijedloge sa sjednice saveznog Predsjedništva. U Ljubljani je 21. lipnja odluceno da se održi sjednica Centralnog komiteta SK Slovenije radi temeljite ra­sprave o ukupnom stanju i radi ucinkovitosti dalje akcije. Na sjednici saveznog partijskog vrha 22. lipnja izneseni su dojmovi sa sjednice u Sloveniji uz konstataciju da su i na toj sjednici bile velike razlike u ocjeni stanja izmedu Predsjedništva CKSKJ i Predsjedništva CKSK Slovenije.25 Sjednica CKSK Slovenije održana je vec 27. lipnja 1988. i govor Stipe Šuvara na njoj nije dobro primljen. Na sjednici je zakljuceno da se ne može svaka neprihvatljiva ocjena ili 23 Isto. 24 Marijan, Slom Titove armije, 101. 25 HDA, 1220, materijali 86. sjednice PCKSKJ od 12. 7. 1988: Pregled aktiv­ nosti i stavova PCKSKJ u vezi sa napadima na koncepciju ONO i JNA, 02. br. 160/3 od 24. 6. 1988. teza vec sama po sebi kvalificirati kao napad na JNA. Odba-cene su optužbe o zalaganju za ukidanje JNA i umanjivanje znacaja obrane i sigurnosti u društvu, kao i da se ne mogu kao napad na JNA tretirati sve inicijative i stavovi o civilnom služenju vojnog roka i o uporabi jezika u JNA. Naglašeno je i da je Partija u Sloveniji utjecala na smanjivanje uvredljivog i destruktivnog pisanja o JNA iako još uvijek u nekim glasilima prevladavaju polemicko i kriticko pisanje o njoj, te da je u republici dominantno uvjerenje da ne treba svako kriticko pisanje tretirati kao napad na JNA, odnosno koncepciju ONO i DSZ. Najavljena je posebna sjednica CK o kritici prema JNA.26 Sve se to zbivalo tijekom procesa cetvorici na Vojnom sudu u Ljubljani, na kojem je pored navedene trojice, sudeno i Franciu Zavrlu, glavnom uredniku Mladine koji se branio sa slobode. Uhicenja su dovela do masovnih prosvjeda i oštre kampanje u Sloveniji protiv Armije. Optuženi su 27. srpnja 1988. proglašeni krivim i osudeni na zatvorske kazne od 5 mje­seci do cetiri godine. Sudenje cetvorici, kako je prozvan proces, katastrofalno se odrazio na ugled JNA u Sloveniji. Armija se suocila s mirnim mitinzima, masovnim prosvjedima ispred Komande Ljubljanske armije i zgrade Vojnog suda tijekom sudenja, kao i brojnih napada preko tiska i politicko-stranac­kih foruma. Antiarmijsko raspoloženje u Sloveniji iznimno je naraslo. Armija ga je potencirala pred partijskim i državnim predsjedništvom, a Slovenija pokušavali ublažiti tvrdnjom da je u pitanju samo kriticniji odnos prema JNA. Jedan od vecih prigovora povodom sudenja bio je što nije sudeno na sloven-skom jeziku. To je procesu dalo naglašenu politicku znacajku pa je JNA pocetkom 1989. pristala na ravnopravnu uporabu 26 HDA, 1220, serija Predsjedništvo CKSKH, politicko-sigurnosno stanje, k. 57: PCKSKH, Informacija o 20. sjednici CKSK Slovenije od 27. 6. 1988., br. 02/16-Pov.107/1-1988 od 1. 8. 1988. jezika i pisama naroda i nacionalnih manjina u postupcima pred vojnim sudovima.27 Premda je i kasnije bilo pokušaja da se prijepor izmedu JNA i Slovenije zaustavi politicka kriza je u prvi plan gurnula nove aktere i druge prijepore. Uspon Slobodana Miloševica i „antibirokratska revolucija“, rušenje rukovodstava Vojvodine, Kosova i Crne Gore, sukob Šuvara i Miloševica potkraj 1988. i pocetkom 1989. imali su vecu poli­ticku težinu od prozivanja JNA iz Slovenije.28 Armija i Slovenija ponovno su se konfrontirale u rujnu 1989. prilikom usvajanja amandmana na Ustav SR Slovenije koji su omogucivali prijelaz iz socijalistickog na tržišno gospodarstvo i iz jednostranackog sustava u višestranacku demokraciju. Armiji su ustavni amandmani bili sporni u dijelu koji su bili u neposrednoj vezi s obrambenim sustavom jer su predvidali da se bez suglasnosti Skupštine SR Slovenije oružane snage u miru ne mogu uporabiti u slucajevima izvanrednog stanja. Progla­šenje izvanrednog stanja i poduzimanje mjera u izvanrednim prilikama trebalo je prijeci potpuno u nadležnost Skupštine i Predsjedništva SR Slovenije. Uz te mjere koje su potirale nadle­žnost federacije, prvenstveno Predsjedništva SFRJ u pravima rukovodenja i zapovijedanja, Slovenija je planirala financirati JNA na temelju materijalnih mogucnosti Republike i potreba njezinog razvoja. Usprkos nastojanjima Predsjedništva SFRJ i Savezne vlade da to sprijece, Slovenija je 27. rujna usvojila ustavne amandmane. U jednom trenutku Armija se pokazala spremnom da vojno intervenira, no u zadnjem casu se povukla zbog ocijene da ne postoji ustavna osnova za takav postupak.29 27 Marijan, Slom Titove armije, 101; Aleš Gabric „Slovenšcina in Jugoslo­ vanska ljudska armada“, Prispevki za novejšo zgodovino 54, št. 2 (2014): 158–163. 28 Isto, 101–102; Marijan, Hrvatska 1989.–1992., 83–89. 29 Borisav Jovic, Poslednji dani SFRJ. Izvodi iz dnevnika (Kragujevac: Prizma, 1996), 46–56; Božo Repe, Jutri je novi dan. Slovenci in razpad U narednim mjesecima Srbija je preuzela primat od JNA u sukobu sa Slovenijom koji je privremeno okoncan raspadom SKJ na 14. izvanrednom kongresu u sijecanj 1990. u Beogradu. Na proljece su održani prvi višestranacki izbori na kojima su komunisti izgubili a vlast je preuzela ujedinjena demokratska oporba Demos. Armija je reagirala selektivnim razoružanjem Teritorijalne obrane. U Sloveniji je 5. vojna oblast oduzela veci dio naoružanja, jer je zbog intervencije slovenskog Predsje­dništva u dijelu opcinskih štabova TO ostalo naoružanje i dio streljiva. Armija je oduzela 85% naoružanja, vecinu ma-terijalnih sredstva, opreme i vozila, dok je Slovencima prema njezinim procjenama ostalo 14,5% naoružanja, odnosno 12.753 komada oružja i 126 tona streljiva.30 Uznemirenom slovenskom izaslanstvu general Kadijevic se pravdao tvrdnjom da je za oružje nadležna iskljucivo JNA a ne republike i da postoji mo­gucnost da se ono vrati ako se osiguraju dobri uvjeti zaštite.31 Kadijevic nije bio iskren, naprotiv, Komanda 5. vojne oblasti je razmatrala kako da oduzme i smjestiti u svoja skladišta i preostalo oružje TO Slovenije. U ljeto je dio spremnih snaga iz Hrvatske planiran za intervenciju prema Ljubljani, Mariboru i Vrhnici. U kolovozu su na kolegiju Komande 5. vojne oblasti razmatrana i uhicenja, pa se može pretpostaviti da su pod tim podrazumijevani politicki celnici Hrvatske i Slovenije.32 Predizborna nesnošljivost izmedu JNA i Slovenije na obram­benom polju pojacana je nakon što je oporba preuzela vlast, pa je druga polovica 1990. protekla u obostranom odmjeravanju snaga i igri živaca. Armija je tvrdoglavo insistirala na održanju SKJ i osnovala je Savez komunista – Pokret za Jugoslaviju. Jugoslavije (Ljubljana: Modrijan, 2002), 177; Marijan, Slom Titove armije, 79–80. 30 Repe, Jutri je novi dan, 127–128; Marijan, Slom Titove armije, 152. 31 Jovic, Poslednji dani SFRJ, 146–147. 32 Marijan, Slom Titove armije, 153–154, 166–167. Njezin oštri kurs ideološkog jugoslavenstva nailazilo je na adekvatan i sve tvrdi slovenski odgovor, a vrhunac sukoba bio oko novackog pitanja i oko nadležnosti nad slovenskom TO.33 Godišnje je JNA u Sloveniji novacila 15.600 novaka od kojih je 1989. godine 6,2 % vojni rok služilo u Sloveniji, a 9,4 % u Hrvatskoj, odnosno na podrucje 5. vojne oblasti. Od kraja 1980-ih u Sloveniji su ucestali zahtjevi njihovi novaci vojni rok služe u Sloveniji što je Armiji bilo neprihvatljivo. Po važecim propisima vojnici su vojni rok u pravilu služili izvan republike, ili pokrajine u cijoj su vojnoj evidenciji vodeni. Izuzetno je bilo dozvoljeno da 15 % novaka vojni rok služi u maticnoj republici i pokrajini. Nakon izbora Slovenci su predložili SSNO-u po­stupno povecanje postotka novaka koji bi ostali u republici s konacnim ciljem da u roku od godinu dana svi novaci ostanu u Sloveniji. Kako SSNO nije odgovorio na njihov prijedlog na sjednici Skupštine Republike Slovenije 18. i 19. srpnja 1990. prihvaceno je stajalište o slanju novaka u JNA. Amandmanima na Ustav Republike Slovenije potkraj rujna odluceno je da se obveza služenja vojnog roka provodi na teritoriju Slovenije. Od Predsjedništva SFRJ zatraženo je da svi novaci naraštaja rujan 1990. služe vojni rok na teritoriju 5. vojne oblasti od cega 50 % na teritoriju Republike Slovenije. Zahtijevano je da do kraja godine najmanje 95 % novaka Slovenaca vojni rok služi na teritoriju Slovenije i da se osnuje škola za pricuvne oficire koja je nekoliko godina ranije ukinuta. U slucaju da naraštaj rujan 1990. ne bude služio rok po njihovom zahtjevu, Slovenci su prijetili da ce sami provesti obuku novaka i prestati s uplatom novca u savezni budžet za obuku JNA. Potpuni prelazak na služenje vojnog roka u Sloveniji planiran je do 31. prosinca 1990. Od 1. studenog planirano je financiranje JNA razmjerno broju vojnih obveznika iz Slovenije u JNA.34 33 Isto, 129–131. 34 Isto, 188–189. Armija se oglušila na slovenski ultimatum jer bi njegovo prihvacanje otvorilo prostor za slicne zahtjeve iz ostalih repu­blika. Postotak služenja vojnika u kolovozu 1990. povecala je na 20 %, što je uz posrednu popunu znacilo da je svaki cetvrti novak vojni rok služio u maticnoj republici. Sredinom kolo­voza je bilo jasno da slovensko Ministarstvo obrane provodi najavljene mjere o slanju tek 50 % novaka u JNA i to iskljucivo u postrojbe na teritoriju Slovenije i Hrvatske. Na traženje JNA Savezno izvršno vijece (SIV) je 6. studenoga 1990. propisalo naredbu da SSNO preuzme poslove novacenja na teritoriju Slovenije. Ocekivan je otpor Slovenaca, pa je Komanda 5. vojne oblasti krajem studenog razradila mjere nasilnog preuzimanja novackih poslova. Naredba se planirala provesti u djelo 6. prosinca 1990. na dan kada je slovenska Skupština razmatrala i prihvatila Zakon o plebiscitu. Za provedbu naredbe odredene su i pripremljene interventne snaga JNA iz Slovenije i Hrvat­ske. Na kraju se ništa nije dogodilo, a Slovenci su 6. prosinca prihvatili Zakon o plebiscitu. Nije jasno zašto je JNA u poslje­dnji cas odustala od intervencije. Ona je i kasnije pokušavala da preuzme sustav novacenja u svoje ruke što je u svibnju 1991. regulirano posebnim saveznim zakonom koji nije prihvacen u Sloveniji. Sredinom svibnja je pocela obuka slovenskih novaka u nastavnim centrima kod Maribora i time su pregovori o toj problematici postali suvišni. Štoviše, Slovenija je uputila zah­tjev SIV-u da se do 10. lipnja 1991. iz JNA prijevremeno otpuste svi vojnici iz Slovenije.35 Osim oko novaka, Armija se sukobila sa Slovenijom i zbog Teritorijalne obrane. Krajem rujna 1990. amandmanima na slovenski Ustav odredeno je da se neki od saveznih zakona i propisa iz oblasti obrane više nece primjenjivati na teritoriju Slovenije. Predsjedništvo Republike Slovenije preuzelo je 35 Isto, 189–192. zapovijedanje TO u miru i odlucivanje o njezinoj uporabi u izvanrednim prilikama. Savezni organi zapovijedali su s TO u ratu i neposrednoj ratnoj opasnosti, a u miru i izvanrednim prilikama samo uz suglasnost slovenskog Predsjedništva.36 U zapovjedni lanac uvedeno je i Ministarstvo obrane, a Repu­blicki štab je postao štabno tijelo u njegovu sastavu. TO je preustrojena, smanjen je broj pokrajinskih štabova koji su kao i opcinski bili potpuno lojalni slovenskom rukovodstvu. Na zahtjev JNA Predsjedništvo SFRJ je 2. listopada 1990. na Ko­mandu 5. vojne oblasti prenijelo poslove zapovijedanja sloven-skom Teritorijalnom obranom. Naredba je bila protuustavna, a mogucnosti njene provedbe bila je vrlo mala i nije se mogla provesti bez sukoba pa je ostala nerealizirana.37 Do kraja 1990. Slovenija je povukla niz poteza na putu prema neovisnoj državi koji je mogla usporiti samo Srbija, kojoj to nije padalo na pamet. Slobodan Miloševic i Borisav Jovic su vec pocetkom 1990. zastupali tezu o potrebi izbaciva­nja Slovenije iz Jugoslavije.38 Kroz 1990. ta misao je dobivala na težini. Nakon sastanka srpskog i slovenskog izaslanstva u Beogradu 24. sijecnja 1991. priopceno je da Srbija uvažava in-teres Slovenije „na vlastiti put i vlastito opredelenje u pogledu buduceg povezivanja sa drugim jugoslovenskim narodima, odnosno republikama“. S druge strane, Slovenija je uvažila „interes srpskog naroda da živi u jednoj državi i da buduci jugoslavenski dogovor taj interes treba da poštuje“.39 Sastanak 36 Zbornik dokumenata 1990–1991, 123–125: Informacija SSNO od 16. 7. 1990. o ustavnim promenama u Republici Sloveniji od znacaja za na­ rodnu odbranu i odnose u federaciji. 37 Konrad Kolšek, Prvi pucnji u SFRJ. Secanja na pocetak oružanih sukoba u Sloveniji i Hrvatskoj (Beograd: Dan Graf, Danas, 2005), 49; Marijan, Slom Titove armije, 192–195. 38 Jovic, Poslednji dani SFRJ, 124–125. 39 Marijan, Hrvatska 1989.–1992., 405. je interpretiran kao priznanje Slovenije da Srbi imaju pravo živjeti u jednoj državi, a da Slovenija ima srpski pristanak da se lako odcijepi.40 Slovenija je u prvoj polovici 1991. odlucno nastavlja svoj zacrtani put u neovisnost i nije reagirala na vojne prijetnje iz Beograda. Armija je imala sve manje vremena da odgovori na slovenske izazove, a u proljece je i pokušala odgovoriti na njih. Do sredine 1991. JNA u Sloveniji znacajno pojacala svoje snage. U ožujku 1991. je ceta vojne policije u Mariborskom korpusu prevedena u bataljun vojne policije. U svibnju 1991. su u bojnu funkciju stavljena dva konzervirana oklopna bataljuna Lju­bljanskog korpusa u Vrhniki i Pivki za koje su vojnici dovedeni iz Niša i Skopja.41 Kako se približavao 25. lipanj 1991. dan s kojim se Slovenija razdruživala od Jugoslavije, tako je rasla nervoza u redovima JNA zbog odluke o preuzimanju poslova na državnoj granici s Austrijom i Italijom. Njezin sastav je tih dana doslovno bom­bardiran nizom informacija u kojima je objašnjavan znacaj tog cina kao i svega što proizlazi iz njega u stalno ponavljanje da je rijec o postupcima koji su protivni Ustavu SFRJ i saveznim zakonima pa stoga protuzakoniti. Proglašenje neovisnosti Slo­venije i Hrvatska 25. lipnja 1991. na kratko je zbližio udaljeni JNA i SIV koji su u tome vidjeli atak na Jugoslaviju. Predsje­dništvo SFRJ od sredine svibnja 1991. nije funkcioniralo zbog opstrukcije iz Srbije, a netko je trebao dati zeleno svijetlo za uporabu Armije. Nakon konzultacija izmedu Armije i SIV-a kojem je posredovao umirovljeni admiral Mamula, savezna država je odgovorila na slovensko proglašenje neovisnosti. Armija je trebala novac od carina, a SIV je upravo na primjeru Slovenije htio pokazati odlucnost prema onima koji krše save­ 40 Repe, Jutri je novi dan, 427. 41 Marijan, Slom Titove armije, 195. zne propise. Na sjednici održanoj u noci 25. na 26. lipnja SIV je donio odluku o neposrednom osiguravanju provedbe saveznih propisa o prelaženju državne granice na teritoriji Republike Slovenije. Provedba zadace povjerena je Saveznom sekretari­jatu za unutarnje poslove, a zadatak JNA bio je da pomogne s granicnim postrojbama na osiguranju državne granice, gra­nicnim prijelazima i u naseljenim mjestima u prigranicnom podrucju. Odluka savezne vlade koncipirana je ocito na jedini moguc nacin na koji se mogla angažirati JNA. S obzirom da je to bilo u nadležnosti disfunkcionalnog Predsjedništva SFRJ, odluka je koncipirana tako da se JNA uvede na mala vrata. Uporabljen je eufemizam pomaganja saveznoj miliciji i carini s granicnim snagama JNA. Oko ovog dijela odluke kasnije je bilo dosta sporenja. Osim granicnih snaga JNA je uporabila i dio snaga iz dubine s teritorija Slovenije, kao i Hrvatske, za što je premijer Ante Markovic kasnije tvrdio da je ucinjeno mimo njegova znanja i odobrenja. Državne granice su u sigurnosnom smislu bile podrucja visokog rizika i njihova je ugroza spadala u kategoriju kriznih stanja. Granice su šticene snagama na granici, ali i sa snagama iz dubine pri cemu se takav postupak nazivao pojacanim i dubinskim osiguranjem granice. JNA je upravo to ucinila, pomogla je s bolje naoružanim snagama, postupajuci sukladno taktickim pravilima uporabe u izvanre­dnim prilikama. S obzirom na Markoviceve funkcije u Hrvat­skoj i federaciji od 1982. pojam i osnovne znacajke izvanrednih prilika nisu mu smjele biti nepoznanica.42 Na temelju odluke SIV-a, general Kadijevic je pokrenuo mjere za njezinu realizaciju. U jutro 27. lipnja 1990. 5. vojna oblast pokrenula je glavninu predvidenih snaga za operaciju zaposjedanje državne granice u Sloveniji, i dovodenju Savezne 42 Mamula, Slucaj Jugoslavija, 176–177; Marijan, Slom Titove armije, 196–197. milicije i carine na granicu. JNA je angažirala 1990 vojnika i starješina, a Savezno izvršno vijece 361 milicionara i 270 carinika.43 Angažirana su 122 oklopna bojna vozila i oko 80 do 90 raznih motornih vozila. Postrojbe JNA odredene za izlazak na granicu krenule su na zadacu cestama na koje su slovenski teritorijalci i policija postavili razlicite prepreke. Oko 9 sati svim vojarnama i drugim vojnim objektima prekinut je dovod struje, vode i hrane.44 Pokretanju snaga prethodio je brzojav koji je zapovjednik 5. vojne oblasti, Slovenac po nacionalnosti general Konrad Kolšek po naredbi generala Blagoja Adžica, nacelnika Gene-ralštaba OS SFRJ poslao Vladi Republike Slovenije. Slovenci su obaviješteni da 5. vojna oblast ima zadacu da preuzme sve granicne prijelaze i osigura državnu granicu SFRJ. Slovenci su upozoreni da ce postrojbe 5. vojne oblasti bezuvjetno provesti dobivenu zadacu, i da ce za nastale štete pri operaciji krivica biti na republickim tijelima Republike Slovenije koja su nare­dila pružanja otpora postrojbama JNA. Predsjednik Kucan je odmah upoznao predsjednike ostalih republika da je Komanda Pete vojne oblasti obavijestila rukovodstvo republike da svim raspoloživim snagama preuzima kontrolu nad teritorijem Republike Slovenije. Slovenci su taj cin proglasili agresijom i pokušajem trajne okupacije Slovenije, pa su predsjednike ostalih republika pozvali da opozovu sve vojne obveznike i ofi­cire iz svojih republika koji su u sastavu postrojbi na teritoriji Slovenije. Zbog tog pisma Kadijevicev zamjenik admiral Stane Brovet se obratio na iste adrese tvrdnjom da se radi o neistini i pokušaju podvale jer je general Kolšek doslovno prenio predsjedniku vlade Republike Slovenije da 5. vojna oblast ima 43 Kolšek, Prvi pucnji u SFRJ, 167–168; Marijan, Slom Titove armije, 197–200. 44 Marijan, Slom Titove armije, 200. zadataka da preuzme sve granicne prelaze i osigura državnu granicu Jugoslavije. Prve postrojbe JNA koju su Slovenci uporabom vatre i barikada zaustavile bile su na cesti izmedu Metlike i Novog Mesta i na mostu u Ormožu. Time je poceo višednevni sukob, koji je odnosu na ostale ratove koji su slije­dili u istocnim republikama bio kratak i ne pretjerano velikog intenziteta. Slovenci su pružili otpor koji JNA nije ocekivala, a uz to su dobili i medijski rat što je bila dobitna kombinacija za uspjeh.45 Uz posredovanje ministarske troje Europske zajednice dogovoren je prekid vatre i izbor clanova Predsjedništva SFRJ koji je od sredine svibnja Srbija uspješno opstruirala. Na sjednici Predsjedništva SFRJ 4. srpnja 1991. dogovoren je apsolutan prekid vatre i povrat na stanje prije proglašenje slovenske neovisnosti, odmah ili najkasnije do podne 7. srpnja. Taj dogovor nije proveden u djelo jer je Sloveniji bio nepri­hvatljiv. I najmanji korak unazad za njih je bio poraz. Slicno je bilo i s odlukama Predsjedništva SFRJ od 12. srpnja koje su predvidale demobilizaciju svih oružanih sastava osim JNA i mirnodopske policije do ponoci 18. srpnja i povratak na stanje prije proglašenje neovisnosti. S druge strane, Kadijevic je bio pod pritiskom Miloševica da glavne snage JNA koncentrira u Hrvatskoj na podrucjima koje su Srbi svojatali. Slovenija, kao ni Srbija koja je pritiskala JNA, nisu imale razlog da odluke provedu u djelo. Sukob naoko nije izravno ugrožavao srpski interes. Teško da je srbijansko vrhovništvo mislio da je poraz JNA u Sloveniji ujedno i srpski poraz. Stoga ne cudi da je 18. srpnja 1991. Predsjedništvo SFRJ s vecinom glasova donijelo odluku o povlacenju JNA iz Slovenije.46 Prema toj se odluci u 45 Isto, 200–208. 46 Jovic, Poslednji dani SFRJ, 346–366; Marijan, Slom Titove armije, 207–208, 212–213. roku od tri mjeseca ljudstvo i pokretna imovina Mariborskog korpusa trebala premjesti na podrucje Republike Srbije, a ljudstvo i pokretna imovina Ljubljanskog korpusa na podrucje Bosne i Hercegovine. U odluci o premještaju bila je i tvrdnja da ona „ne prejudicira buduce uredenje odnosa u Jugoslaviji, niti dovodi u pitanje njenu teritorijalnu cjelokupnost“.47 Povlacenje iz Slovenije vojni vrh je predstavio kao najkru­pniji korak u mirnom razrješenju jugoslavenske krize, štoviše, tvrdeno je da predstavlja najveci udarac svim razbijackim snagama Jugoslavije, a posebno rukovodstvima Slovenije i Hrvatske. Dio armijskog sastava tražio je suvislije objašnjenje, u nekoliko slucajeva vrlo burno, a dio je bio protiv povlacenja iz Slovenije koje je smatrano cinom veleizdaje i nesposobnosti vojnog vrha. General Kadijevic je 19. srpnja 1991. izjavio da je povlacenje iz Slovenije posljedica višegodišnjih procesa koji traju u Jugoslaviji, a da se Armija povlaci na prijedlog Štaba Vrhovne komande koji je tako potvrdio da Armija ne želi utjecati na opredjeljenje Slovenaca.48 Iako je bila životno zainteresirana za odlazak Armije, Slo­venija je pokušala dobiti dio naoružanja i opreme za koju je pola stoljeca izdvajala novac. Konkretno, pokazala je interes za vojno-sanitetske ustanove što je pravdala postojanjem brojnih umirovljenih starješina i njihovih obitelji koje ostaju u Sloveniji. Tražila je i Centar vodenja, promatranja, javljanja i navodenja i raketni puk protuzracne obrane u Vrhniki na što Armija nije pristala. Naredba za premještaj Armije potpisana je 25. srpnja 1991. Premještaj je trebao poceti 27. srpnja i završiti 18. listopada 1991. godine. Uz naredbu o povlacenju SSNO je 25. srpnja naredio da se do 15. kolovoza 1991. otpuste vojnici i pitomci iz škola pricuvnih oficira koji su u JNA upuceni s 47 „Izraz politicke realnosti“, Narodna armija, 20. 7. 1991., 4. 48 Marijan, Slom Titove armije, 213–215. teritorija Slovenije. Premještanje postrojbi, pratilo je, ne bez obiteljskih drama, i preseljenje starješinskog kadra. Jedno od obilježja jugoslavenskog identiteta, mješoviti brakovi, doživjelo je slom. Eskalacija rata u Hrvatskoj sredinom rujna 1991. je prekinula kopnene transporte, pa je u Sloveniji ostala vecina naoružanja i opreme JNA. Posljednji vojnik JNA teritorij Slo­venije napustio je 25. listopada 1991. Iza JNA je ostalo oko 70% naoružanja i opreme, izmedu ostalog i više od 200 tenkova i drugih oklopnih vozila.49 49 Isto, 215–217. Yugoslav People's Army and Slovenia Between 1984 and 1991 Summary 1984 is seen as the beginning of conflicts between the Yugoslav People’s Army (YPA) and Slovenia, which were described by the Communist contemporaries as an attack on the Yugoslav defence and security concept and Army. Until then, both the YPA and the defence system had been untouchable and the Army had been seen as the last cohesive element of the SFRY. In the framework of a reassessment of the Yugoslavia’s inde­pendent path to socialism in the mid-1980s, this taboo issue was also addressed by the Slovenian youth press. The true essence of the conflict was composed of different views of the current situation and the future of the Yugoslavian federation following the death of Josip Broz – Tito in 1980. It was really a conflict between unitarism and decentralization, which at that time best symbolized these two opposing parties. The conflict came about at a time when nothing was “holy” anymore, so it was time to raise the issue of defence, that is, the problem of the Yugoslav militarism and, above all, of the YPA funding. The latter was the heaviest consumer of the federation’s budget, despite the continuous economic crisis. Critics from Slovenia requested an establishment of a national army, alternative military service, depoliticisation and redefinition of internal relations in the YPA, radical budget cuts, reconsideration of the concept of military industry, more equal representation of certain nations and national minorities among the command personnel, change of language policy, etc. At the same time, there was a debate for and against the YPA, emphasizing the priority of territorial defence over it. Due to such relations, the situation between Slovenia and the leadership of the ruling Communist Party, which regularly provided support to the army, was aggravated in the first half of 1988. At the same time, because of political conflicts and changes in Serbia and Mon­tenegro, the events at the end of 1988 and beginning of 1989 inevitably led to the disintegration of the Yugoslav federation and the war in the summer of 1991. Prejeto: 23. 4. 2021 1.01 izvirni znanstveni clanek Jelka Piškuric1 Vzdušje poplebiscitnih dni: kratek vpogled v medijsko porocanje na prelomu med letoma 1990 in 19912 Izvlecek Prispevek ponuja pregled širšega družbenega ozracja od plebi­scita do prvih dni leta 1991, ko je bilo dokoncno jasno, da je za Slovenijo edina možna rešitev odhod iz Jugoslavije. Ceprav je bilo še slišati posamezne glasove, ki so dopušcali možnost kon­federacije, se je stanje v državi na politicnem in gospodarskem podrocju tako poslabšalo, da je morala Slovenija misliti predvsem na zašcito lastnih interesov. Avtorica na podlagi casopisnih virov predstavi vzdušje, ki je vladalo v Sloveniji. Kljub nekaterim raz­hajanjem je plebiscitni cas poenotil Slovence, kar se je pokazalo tudi v visoki udeležbi na plebiscitu in visokem odstotku glasov za samostojno in neodvisno državo Republiko Slovenijo. Politiki, ne glede na strankarsko pripadnost in medsebojna nesoglasja, pa 1 Dr. Jelka Piškuric, znanstvena sodelavka, Študijski center za narodno spravo, Tivolska 42, SI – 1000 Ljubljana, jelka.piskuric@scnr.si. 2 Raziskovalni program št. P6-0380 je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proracuna. so se zavedali, da je treba takoj po plebiscitu zaceti z ukrepi za njegovo izvedbo ter utrditi položaj Slovenije v pogajanjih z zvezo in drugimi republikami. kljucne besede: Slovenija, plebiscit, samoodlocba, priprave na osamosvojitev, 1990–1991 Abstract The paper provides an overview of the wider social atmosphere from the plebiscite to the first days of 1991, when it was finally clear that the only possible solution for Slovenia was to leave Yu­goslavia. Although there were still individual voices that allowed for the possibility of confederation, the political and economic situation in the country deteriorated to such an extent that Slovenia had to think primarily of protecting its own interests. The author presents the prevailing atmosphere in Slovenia based on newspaper sources. Despite some differences of opinion, the period around the plebiscite united the Slovenes, which was also indicated by a high voter turnout in the plebiscite and a high percentage of votes for an independent country, the Republic of Slovenia. Politicians, regardless of their party affiliation and differences, were aware that measures for the implementation of the plebiscite had to be initiated immediately after the plebiscite and that Slovenia's position in negotiations with the federal authorities and other republics had to be consolidated. key words: Slovenia, plebiscite, self-determination, preparati­ons for independence, 1990–1991 Vsaka pot se zacne s prvim korakom Zamisel o plebiscitu in drugacni politicni prihodnosti Slovenije se je postopoma oblikovala in zorela vec let. Razvoj civilne družbe, zahteve po odprtosti, svobodi govora in demokratiza­ciji so dobili zagon v drugi polovici osemdesetih let. Prelomno je bilo leto 1988, ki je poskrbelo za vrsto kljucnih dogodkov: vrhunec spora z Jugoslovansko ljudsko armado (JLA), proces proti cetverici, ustanovitev odbora za varstvo clovekovih pravic, okrepilo se je delovanje opozicije, oblikovale so se osnove za nastanek politicnih strank.3 Oblast je spoznala, da jo je zacela opozicija na nekaterih podrocjih prehitevati, v letu 1989 pa so jo zaostrene politicne razmere na Kosovu celo prisi­lile k sodelovanju z njo.4 Kljub temu so se pogledi na družbeno in politicno prihodnost Slovenije med oblastjo in opozicijo mocno razlikovali.5 Slovensko družbeno vrenje se je dogajalo sredi globalne krize komunisticnih sistemov. Za vecino držav vzhodnega bloka je bilo prelomno leto 1989, ko so mnogi komunisticni režimi padli.6 V Jugoslaviji je bil to cas rastocega srbskega na­ 3 Božo Repe, »Slovenci v osemdesetih letih (drugi del),« Zgodovinski casopis 54, št. 3 (2000): 413–23; Božo Repe, Jutri je nov dan: Slovenci in razpad Jugoslavije (Ljubljana: Modrijan, 2002), 201–46. 4 Repe, »Slovenci v osemdesetih letih (drugi del),« 422. 5 Ibid. 424–31; Rosvita Pesek, Osamosvojitev Slovenije: »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?« (Ljubljana: Nova revija, 2007), 85–121. 6 Pesek, Osamosvojitev Slovenije, 15–19; Aleš Gabric, »Lahkotnost rušenja starega in težavnost vzpostavljanja novega,« v: Slovenska pot iz enopar­tijskega v demokraticni sistem, ur. Aleš Gabric, (Ljubljana: Inštitut za no-vejšo zgodovino, 2012), 12–20; Aleš Maver in Darko Friš, »Demokraticne parlamentarne volitve v Srednji in Vzhodni Evropi med letoma 1989 in 1991 in njihov vpliv na oblikovanje strankarskega prostora do leta 2013,« Studia Historica Slovenica 18, št. 2 (2018): 530–33. cionalizma. Množicni mitingi, ki so se zaceli že leto pred tem, so bili povezani z vzponom Slobodana Miloševica in njegovimi teritorialnimi zahtevami po enotni Srbiji. A Miloševiceva ost je bila uperjena tudi proti drugim republikam. Slovenski pre­povedi »mitinga resnice« decembra 1989 sta npr. sledila bojkot slovenskega blaga in prekinitev gospodarskega sodelovanja s strani Srbije.7 Pravzaprav je osemdeseta leta zaznamovala nenehna kriza, tako na gospodarskem kot na politicnem podrocju. Napetosti so se kazale tako v odnosih federacije s Slovenijo kot v med-republiških odnosih. V drugi polovici desetletja se je politicna kriza stopnjevala in vrhunec dosegla v zacetku devetdesetih let.8 Proti koncu leta 1990 so bili znaki razpadanja države povsem ocitni, predvsem na pravnem in gospodarskem po­drocju, a mnogi politiki v to še vedno niso povsem verjeli.9 Na gospodarskem podrocju je leto 1989 prineslo rekordno inflacijo,10 nato pa se je do sredine leta 1990 jugoslovansko gospodarstvo znašlo v pravi agoniji, iz katere država ni našla izhoda.11 Tudi to je vplivalo na slovensko željo po samostojnosti in gospodarski neodvisnosti, v javnosti pa se je cedalje bolj 7 Ibid. 20–31; Repe, Jutri je nov dan, 141–42. 8 Božo Repe, »Jugoslovanske notranjepoliticne razmere in slovenska osamosvojitev,« v: Slovenska osamosvojitev 1991: pricevanja in analize: zbornik, ur. Jurij Perovšek et al. (Ljubljana: Državni zbor Republike Slovenije, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2002), 24. 9 Ibid., 26. 10 Jelka Piškuric, »Bili nekoc so lepi casi«: vsakdanjik v Ljubljani in okolici v casu socializma (Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, Študijski center za narodno spravo, 2019), 133. 11 Jože Princic, »Gospodarski vidik osamosvajanja Slovenije (1986–1991),« v: Slovenska osamosvojitev 1991: pricevanja in analize: zbornik, ur. Jurij Perovšek et al. (Ljubljana: Državni zbor Republike Slovenije, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2002), 34–44. uveljavljalo prepricanje, da bo imela Slovenija boljše možnosti za razvoj izven jugoslovanskega okvira.12 V zacetku leta 1990 se je slovenski politicni prostor dokonc­no oblikoval z ustanovitvijo koalicije Demos, ki je nato zmagala na aprilskih volitvah. Hkrati pa se je politicna polarizacija stopnjevala.13 V takih razmerah je dozorela odlocitev za samo­stojno državo, za katero je bilo treba najti politicni konsenz. Zamisel o plebiscitu je prva javno predlagala Socialisticna stranka Slovenije. Dokoncna odlocitev je bila sprejeta šele, ko so v Demosu spoznali, da zaradi politicnih nasprotovanj ne bo mogoce izpeljati osamosvojitve s sprejetjem nove ustave. Pre­dlog je bil oblikovan na posvetu v Poljcah, kjer je imel kljucno vlogo Demosov predsednik dr. Jože Pucnik.14 »Plebiscit sam /…/ je bil seveda edinstvena in neponovljiva manifestacija ljud­ske volje /…/ vse te energije, pricakovanja in vizije pa niso bile od vceraj – bile so kulminacija vseh preteklih spoznanj, izkušenj, upov in razocaranj, ki so cakali trenutek, da se lahko izrazijo.«15 12 Piškuric, »Bili nekoc so lepi casi«, 154. 13 Repe, »Slovenci v osemdesetih letih (drugi del),« 431–38; Pesek, Osa­mosvojitev Slovenije, 186–221; Dragan Potocnik, »Prve vecstrankarske volitve na Slovenskem,« Studia Historica Slovenica 7, št. 1-2 (2007): 104–30. 14 Jože Pucnik, »Politicne priprave na osamosvojitev (Pricevanje),« v: Slovenska osamosvojitev 1991: pricevanja in analize: zbornik, ur. Jurij Perovšek et al. (Ljubljana: Državni zbor Republike Slovenije, Zveza zgo­dovinskih društev Slovenije, 2002), 97; Pesek, Osamosvojitev Slovenije, 222–30; Jože Možina, »Slovenski plebiscit 1990,« Studia Historica Slove­nica 7, št. 1-2 (2007): 146–54; Rosvita Pesek, Pucnik (Celovec: Mohorjeva družba, 2013), 335–38. 15 Borut Šuklje, »Leto 1990 in slovenska osamosvojitev,« v: Slovenska osamosvojitev 1991: pricevanja in analize: zbornik, ur. Jurij Perovšek et al. (Ljubljana: Državni zbor Republike Slovenije, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2002), 144. V nadaljevanju si bomo na podlagi casopisnih virov ogledali vzdušje, ki je vladalo v kratkem obdobju od plebiscita do prvih januarskih dni. To je bil cas, ki je vendarle poenotil Slovence in pokazal na edini možni izhod iz jugoslovanske krize. Slovenija, moja država Plebiscit o samostojnosti Slovenije, ki je potekal v nedeljo 23. decembra 1990, je bil poseben dan. »Ob 7. uri zjutraj se je, z odprtjem volišc, zacel za prebivalce Slovenije neobicajen dan. Na plebiscitu so se odlocali o tem, kako bomo in kako bodo živeli naši zanamci.«16 Prevladovalo je praznicno vzdušje. Veliko mest in krajev je bilo okrašenih, odvijale so se razne prireditve. Nekatera volišca so zaradi stoodstotne udeležbe zaprli že sredi dneva.17 V tiskovnem središcu v Cankarjevem domu so se ves dan odvijale tiskovne konference. Cetrt pred enajsto zvecer pa je bilo jasno, da je »za« glasovala vecina volilnih upravicencev, ceprav še niso bili prešteti vsi glasovi. Ob pol enih zjutraj so bili znani tudi neuradni rezultati glasovanja, ki so pokazali, da je velika vecina Slovencev glasovala za samostojno in neodvisno državo.18 Ljubljancani so se pred magistratom in Prešernovim spo­menikom zaceli zbirati že okoli 19. ure. »Prve, še neuradne rezultate plebiscita so pricakali s pesmijo in recitacijami, zaigrale so godbe na pihala in harmonike, zaplapolale so zastave. Izide plebiscita so navdušeni ljudje pricakali z baklami, pospremil pa 16 »Vsaka pot se zacne s prvim korakom, Plebiscit je prvi korak na naši poti,« Delo, 24. 12. 1990, 2. 17 Ibid; »Slovenija je samostojna!,« Dnevnik, 24. 12. 1990, 1, 6. 18 Jana Taškar, »Slovenci so glasovali za samostojno državo,« Delo, 24. 12. 1990, 1. Prim. z Rosvita Pesek, Bucar (Celovec: Mohorjeva družba, 2016), 221–223; Pesek, Pucnik, 347–49. ga je tudi ognjemet z Gradu.«19 »Zgodilo se je, kar se je moralo zgoditi in zgodilo se je tudi zato, da bodo temu koraku sledili še drugi. Cakajo nas konkretne naloge za polno uveljavitev sloven-ske državnosti. S tem dejanjem stopamo v krog zrelih narodov,« je ob tem povedal Lojze Peterle, predsednik slovenske vlade oz. Izvršnega sveta Skupšcine Republike Slovenije, kot se je takrat še imenovala.20 Tri dni kasneje, 26. decembra, so sledili še uradni izidi glasovanja, ki so jih slovesno razglasili na slavnostni seji vseh treh zborov v parlamentu oz. takratni Skupšcini Republike Slovenije, ki jo je vodil predsednik skupšcine dr. France Bucar. O glavnih usmeritvah v poplebiscitnem casu je poslancem spregovoril predsednik predsedstva Republike Slovenije Milan Kucan.21 »V slovenskem parlamentu se je danes ponovilo razpo­loženje, kakršnega so bila polna mesta in vasi v nedeljo ponoci, ob neuradnem izidu plebiscita za samostojno Slovenijo. In tako kot se je nedelja iztekla zrelo, srcno, z izjemno visoko udeležbo na glasovalnih mestih in z vec kot prepricljivo odlocitvijo 'za', je minila tudi vcerajšnja slovesna skupna seja vseh treh zborov. Oci in obrazi poslancev in gostov so povedali vsaj toliko kot izbrane besede govornikov,« so zapisali v Delu.22 Slovenski narod se je s prepricljivo vecino, skoraj soglasno, izrekel za samostojno državo in s tem postavil temelj za osa­mosvojitev. Plebiscita se je udeležilo 93,5 odstotka vseh volilnih upravicencev, ki jih je bilo 1.499.294. Za samostojno in neod­visno državo Slovenijo je glasovalo 88,5 odstotka vseh volilnih upravicencev, 4 odstotki so glasovali proti, 0,9 odstotka glasov­ 19 Taškar, »Slovenci so glasovali za samostojno državo,« 1. 20 »Iz ljudstva smo postali nacija,« Vecer, 24. 12. 1990, 2. 21 Jana Taškar, »Republika Slovenija je postala samostojna in neodvisna država,« Delo, 27. 12. 1990, 1; »Razglasili smo samostojno Slovenijo,« Vecer, 27. 12. 1990, 1. 22 Jana Taškar, »Slovenija, moja država,« Delo, 27. 12. 1990, 1. nic je bilo neveljavnih. Republiška volilna komisija ni ugotovila nobenih nepravilnosti.23 »To je akt /…/ ki ga lahko sprejme le zrel narod, ki se v polnosti zaveda svoje lastne individualnosti, ki ima odlocno voljo do življenja v zavesti svojih življenjskih zmogljivosti, narod, ki je sposoben in pripravljen soociti se z izzivi casa in okolja, v katerem živi,«24 je povedal Bucar, ko je na podlagi glasovalnega izida slovesno razglasil odlocitev slovenskega naroda za samostojno in neodvisno državo Slove­nijo. Dolg in buren aplavz je potrdil nedeljsko razpoloženje, ko so bili razglašeni neuradni rezultati plebiscita, in zadonela je slovenska himna Zdravljica. Nageljni so krasili vse prisotne.25 Slovesnosti so se poleg poslancev vseh zborov udeležili šte­vilni gostje. Prisotni so bili poslanci vseh zborov, predsednik predsedstva Kucan s preostalimi clani, dr. Janez Drnovšek, slovenski clan predsedstva Socialisticne federativne republike Jugoslavije (SFRJ), clani slovenske vlade, nadškof in ljubljan-ski metropolit dr. Alojzij Šuštar, nekaj clanov Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta, predstavniki parlamentarnih politicnih strank oz. zvez, predstavniki pravosodnih ustanov, predstavniki Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Univerze v Ljubljani in Univerze v Mariboru, clani Zveznega izvršnega sveta SFRJ in drugi funkcionarji v zveznih organih iz Republike Slovenije. Iz tujine pa so prišli delegacija Sabora Republike Hrvaške, ki jo je vodil predsednik dr. Žarko Do-mljan, generalni konzul Republike Madžarske Gabor Boghi in predstavniki slovenskih organizacij iz Avstrije in Italije. 23 Taškar, »Republika Slovenija je postala samostojna in neodvisna država,« 1; »Vecinski plebiscitni ‘DA’,« Vecer, 27. 12. 1990, 2. 24 »Portal DZ - Izbrani dokument,« Portal DZ, pridobljeno 16. 2. 2021, https://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?manda t=0&type=sz&uid=BB0F30C66E9869FFC1257C8D003852DC; Pesek, Bucar, 223. 25 Taškar, »Republika Slovenija je postala samostojna in neodvisna država,« 1; »Najprej delovno, nato slovesno,« Vecer, 27. 12. 1990, 2. Predsednik Republike Hrvaške dr. Franjo Tudman se povabilu ni mogel odzvati, pac pa je poslal pozdravno pismo.26 Odlocitev o samostojnosti je Skupšcino Republike Slovenije zavezovala, da v šestih mesecih od dneva razglasitve sprejme vse potrebne akte za izvrševanje suverenih pravic. Prednostne usmeritve za poplebiscitno obdobje je na seji predstavil Kucan. Te so bile priprava in sprejetje ustave Republike Slovenije, obli­kovanje lastnega gospodarskega sistema, urejanje odnosov z drugimi jugoslovanskimi republikami, prevzemanje pristojno­sti, katerih uresnicevanje je bilo preneseno na zvezne organe, vzpostavitev mednarodnih stikov in aktivnost za priznanje samostojne in neodvisne Republike Slovenije ter zavarovanje in obramba njene suverenosti.27 »Odlocitev za samostojno in neodvisno državo Slovenijo smo sprejeli demokraticno. S svojo prepricljivostjo zavezuje sedanjo in vse prihodnje slovenske oblasti. Zacenja se novo obdobje v zgodovini našega naroda. Odlocitev je jasna in zavezujoca,« je ob tem povedal Kucan.28 »Izhodišce nam je naša opredelitev, da postanemo v vseh bistve­nih dolocnicah našega gospodarskega, politicnega in duhovnega življenja del svobodnega sveta in eden od narodov in držav, ki bodo ustvarile Evropo prihodnosti. Na tem izhodišcu smo v so-delovanju z Republiko Hrvaško že pred casom pripravili model možne konfederativne preureditve Jugoslavije. S tem smo pove­dali, da Jugoslavija takšna, kot je, za nas nima prihodnosti,« je še dodal ob tocki urejanja odnosov z drugimi republikami.29 Po 26 »Portal DZ - Izbrani dokument«; Taškar, »Republika Slovenija je postala samostojna in neodvisna država,« 1. 27 »Portal DZ - Izbrani dokument«; »Castna in zgodovinska odlocitev,« Vecer, 27. 12. 1990, 4; »Cilj ni meja na Kolpi in Sotli, ampak preseganje mej,« Delo, 27. 12. 1990, 3; »Milan Kucan: Smeri in dejanja,« Dnevnik, 27. 12. 1990, 4–5. 28 »Portal DZ - Izbrani dokument«. 29 Ibid. nagovorih Bucarja in Kucana so poslanci in gostje s pesmijo Oj, Triglav, moj dom in kozarci v rokah nazdravili prihodnosti.30 Medije je zmotilo le to, da pred zacetkom seje pred skupšcin­sko stavbo ni visela zastava. Na drog naj bi namrec potegnili zastavo brez zvezde, o cemer je tekla razprava tudi v družbe­nopoliticnem zboru. Predlagatelja amandmaja, po katerem naj bi se zacel postopek za spremembo ustave na tistem delu, ki govori o simbolih, sta bila poslanca Vane Gošnik in Zvone Žagar. Ceprav naj bi bil nacelen dogovor med vsemi strankami sklenjen že 21. decembra, so opozicijski poslanci menili, da se ustave ne sme spreminjati izven obicajnega postopka. Šele drugo glasovanje je pritrdilo predlagateljema, tako da so lahko zaceli postopek za predlagano spremembo ustave. Pol ure pred zacetkom slavnostne seje so predstavniki sedmih strank (Slo­venski kršcanski demokrati, Slovenska demokraticna zveza, Liberalna stranka, Socialdemokratska stranka Slovenije, Slo­venska kmecka zveza – Ljudska stranka, Zeleni Slovenije in Socialisticna stranka Slovenije) predstavili pobudo za novo slovensko zastavo. Ta naj bi ohranila nacionalne barve, a bila brez simbolov. Pobude nista podprli le Stranka demokraticne prenove in Liberalno-demokratska stranka.31 Jugoslavija je mrtva Odlocitev za samostojno in neodvisno Slovenijo je odmevala doma in po svetu. Iz Srbije so, razumljivo, prihajale napovedi o negativnih posledicah za Slovenijo. Beograjska Politika, ki je plebiscit imela za nelegalen, je rezultat opisovala kot 30 »Najprej delovno, nato slovesno,« 2. 31 »Skupšcina brez zastave,« Vecer, 27. 12. 1990, 2; »Razprava o zastavi bo­ lehala za nesklepcnostjo,« Delo, 27. 12. 1990, 3; »Prva tocka – zastava!,« Dnevnik, 27. 12. 1990, 4. najusodnejšo avanturo, saj naj bi se Slovenija s tem obsodila na dolgotrajno osamitev v casu, ko se je Evropa pripravljala na politicna in ekonomska zbliževanja.32 Tuji mediji pa so si bili enotni v tem, da je usoda Jugoslavije še bolj negotova kot prej, ceprav so nekateri še vedno opozarjali na možnost, da se država preoblikuje.33 A slovenski politiki so bili odloceni. Viktor Žakelj, predse­dnik Socialisticne stranke Slovenije, je sicer dejal, da ni prica­koval tako visoke udeležbe in odstotka tistih, ki so se izrekli za samostojnost. Menil je, da udeležba »prica o tem, da so ljudje s to odlocitvijo manifestirali svojo voljo po tem, da bi si v bodoce 'sami volili vero in postave', po drugi strani pa tudi nek strah pred vsem tem, kar se zadnjih deset let v tej Jugoslaviji dogaja.«34 »Za nadaljnje vodenje politike v tem prostoru se mi zdi to zelo pomembno. Kapital, pridobljen z nedeljsko odlocitvijo, pa bo treba pametno naložiti. /…/ To pa terja nek temeljit pogovor med strankami, ali je mogoce za realizacijo desetih, morda petnajstih vprašanj doseci nacelen strankarski konsenz,« je še povedal.35 Pucnik je bil na drugi strani preprican, da je Jugoslavija mrtva, in se je osebno zavzemal za cimprejšnjo samostojno in neod­visno Slovenijo, federacija zanj ni bila alternativa. »Plebiscit pomeni povelje slovenskih volivcev, državljanov republike Slove­nije, da slovenska politika izvede to, kar so oni odlocili,« je po­vedal in dodal: »Slovenci moramo v naslednjem srednjerocnem 32 Majda Vukelic, »Danes bo skupšcina slovesno razglasila plebiscitni ‘ZA’,« Delo, 26. 12. 1990, 1. 33 »Tujina pozorno spremlja plebiscit,« Delo, 24. 12. 1990, 3; Vukelic, »Danes bo skupšcina slovesno razglasila plebiscitni 'ZA',« 1; Bojan Grobovšek, »Dobre želje za prihodnost mlade države Slovenije,« Delo, 26. 12. 1990, 3; C. R., »State Departement plebiscitu na rob,« Delo, 27. 12. 1990, 1. 34 Marko Pecauer, »Izid plebiscita je za politike ukaz,« Delo, 27. 12. 1990, 3. 35 Ibid. obdobju zastaviti vse sile, da bi uredili življenje doma, da bi se odprli navzven, istocasno pa ohranili to, na kar smo tako dolgo cakali, namrec samostojno in neodvisno državo.«36 Optimisticen je bil tudi komentar v Delu, v katerem je no-vinarka zapisala: »Slovenija je v teh dneh naredila korak, o katerem so, tako pravijo, sanjali rodovi pred nami. Tisti, ki danes živimo v tem prostoru, ga soustvarjamo in sooblikujemo. Morda celo z nekaj presenecenja, saj si mnogi niso upali optimisticno pricakovati, da se bodo zamisli o samostojnosti lahko udeja­nile tako hitro. Gotovo pa bomo ta dogodek lahko vrednotili prav hitro, tudi po nekaterih samo na videz drobnih stvareh, kot je denimo ta, da se nam ne bo treba vec pogajati, kdo od velikih slovenskih mož bo imel prostor v ucbenikih. In vred­notili ga bomo po tem, da bomo odlocitve sprejemali sami, brez strahu, da bomo preglasovani.«37 Ni casa za pocitek, zašcititi je treba slovenske interese Kljub evforiji ob plebiscitnih rezultatih se je že naslednji dan pokazalo, da bo treba znati krmariti med jugoslovansko resnic­nostjo in pripravami na samostojno pot. Sedemindvajsetega decembra se je zacela vroca seja predsedstva SFRJ, na kateri so razpravljali o programu Zveznega izvršnega sveta (ZIS). Seja se je nadaljevala tudi 28. decembra, vendar je predsedstvo ostalo razdvojeno. Na seji ni želel vec sodelovati slovenski clan Drnovšek, ki je menil, da glede na razpravo preteklega dne ni smiselno sprejemati sklepov. Predsednik ZIS Ante Markovic je 36 Ibid. 37 Taškar, »Slovenija, moja država,« 1. na seji dobil podporo le za kompromisne ukrepe, katerih bistvo sta bili devalvacija dinarja ter zajezitev plac in javne porabe. Z novim letom naj bi bil dinar vreden devet nemških mark namesto tedanjih sedem. Programu so najbolj nasprotovale Srbija, Crna gora in Vojvodina, a podporo Markovicevemu programu in sanaciji bancnega sistema je že dal Mednarodni denarni sklad, ki je bil edino jugoslovansko upanje za financno podporo iz tujine.38 Velik del Markovicevega nastopa je bil namenjen »grozljivim opisom vdorov v financni sistem države, ki v bistvu dokazujejo nemoc zvezne uprave in vlade«.39 Zasedala je tudi zvezna skupšcina, ki si je v obeh zborih podaljšala mandat in poleg tega sprejela še nekaj novih zako­nov, ki pa bi v Sloveniji veljali le, ce bi jih potrdila slovenska skupšcina. Takoj so napovedali, da ne bo veljal zakon o omeje­vanju osebnih dohodkov, saj je slovenska skupšcina že sprejela svojega.40 Podpredsednik slovenske vlade in gospodarski minister dr. Jože Mencinger je menil, da je do ukrepov prišlo prepozno: »Tudi tokrat ne bo uspelo. Do devalvacije je prišlo prepozno, potrebna bi bila po prvih šestih mesecih, ko je zvezna vlada še uživala polno zaupanje. Devalvacija bi morala biti višja, zmanj­šanje porabe in zamrznitev plac pa ucinkovitejša.«41 Sicer pa je že pred sejo predsedstva napovedoval, da ne bo mogoce doseci ucinkovitih dogovorov za zmanjšanje porabe in zamrznitev plac.42 Nekateri so celo izrazili mnenje, da bi bilo bolje, ce bi 38 Janja Klasinc, »Z novim letom bo marka 9 dinarjev,« Delo, 29. 12. 1990, 1: »Skupna pot bi bila cenejša,« Vecer, 29. 12. 1990, 2; »Drnovšek vceraj ni sodeloval,« Vecer, 29. 12. 1990, 3; »Devet dinarjev za marko,« Dnevnik, 29. 12. 1990, 1. 39 »Devet dinarjev za marko!,« Vecer, 29. 12. 1990, 1. 40 Ibid. 41 Ibid. 42 Ibid. Markovic opravil to, kar doleti vsako neuspešno podjetje – stecaj.43 Jugoslavija je tonila v gospodarsko in pravno anarhijo. Zaradi nevzdržnega stanja je bila zašcita lastnih gospodar­skih interesov ena prednostnih nalog slovenske politike. Druge teme, s katerimi so se ukvarjali, so bile: vzpostavljanje novega pravnega in gospodarskega sistema, povezovanje v evropskem prostoru in nacrti za mednarodno priznanje, ureditev lastne vojske, nadomešcanje zveznih institucij s slovenskimi ter dogovarjanje z drugimi republikami. »Želim si, da bi že v prvi polovici prihodnjega leta Slovencem dokazali, da resno jemljemo narocilo, ki nam ga je slovenski narod dal s plebiscitom. Želim si, da bi mirno pripravili ustavo, da bi zgladili medstrankarske spore,« je povedal minister za zunanje zadeve dr. Dimitrij Rupel.44 Tudi poslanec in podpredsednik skupšcine Vitodrag Pukl je želel slovensko samostojnost z vsemi atributi. »Federa­cija ne pride v poštev, pristali pa bomo na oblike konfederacije, tudi asimetricne, ali na ekonomske povezave, ki so obicajno mocnejše kot politicne,« je še dejal.45 Kljub ujetosti v jugoslovanske težave je bilo še cutiti vzdušje poplebiscitnega tedna. Kot sklepno praznovanje je bil 28. decembra v Cankarjevem domu v Ljubljani v cast Republike Slovenije organiziran slavnostni koncert Slovenske filhar­monije.46 Udeležence je nagovoril Kucan, ki je med drugim povedal: »Naša domovina bo dežela svobode, cloveških vrednot, ustvarjanja in blaginje. Ne bomo slepo hodili za drugimi, ki so na to pot stopali pred nami, pa tudi oci si ne bomo zapirali pred njihovo skušnjo. Imamo pravico, da druge dohitimo, in ce bomo 43 Danilo Slivnik, »Markovicev drugi trik,« Delo, 29. 12. 1990, 1; Božo Zorko, »Kdo je pil in kdo placal?,« Vecer, 29. 12. 1990, 1. 44 »V vladi ne bo sprememb,« Vecer, 29. 12. 1990, 4. 45 »Potrpežljivost in pogum,« Vecer, 29. 12. 1990, 4. 46 »Slavnostni koncert SF v cast republike Slovenije,« Delo, 29. 12. 1990, 1. to zmogli, v marsicem tudi prehitimo. Smo zrel in odgovoren narod.«47 Program dela za uresnicitev plebiscitne volje Dogodki zadnjih decembrskih dni so prinašali upanje za novo državo, pa tudi prenekatere skrbi. V Veceru so zapisali, da »so v zadnjih dneh starega leta mnogi na razlicne nacine – z nakupi v brezcarinskih trgovinah ali na drugi strani meje ali pa z nakupom obveznic – skušali poskrbeti, da bi ob napovedani devalvaciji ohranili vrednost svojih prihrankov«48 in dodali: »Nas pod Alpami pa ob dogajanjih v svetu, po vseh velikih spremembah, ki smo jih doživeli v lanskem letu, cakajo temeljiti zasuki – zlasti gospodarski – tudi v letošnjem letu. Napovedi politikov in gospodarstvenikov niso nic kaj obetavne, celo pra­znicni dnevi so prinesli podražitev bencina.«49 Prav tako ni bilo jasno, kakšna bo dokoncna podoba jugoslovanskega prostora: »Ceprav Slovenija in Hrvaška uradno še vedno ponujata obliko mehke konfederacije, Srbija pa ji nasprotuje, kljub temu, da je sama sprejela v bistvu konfederalno ustavo, pa je vprašanje, ce že ni odpeljal vlak tudi za konfederacijo.«50 A tudi v Sloveniji, kljub uradno ponujeni konfederaciji, politicna slika ni bila povsem jasna.51 Del politikov je ostajal za rahle povezave z drugimi 47 Ibid. 48 Sonja Ploj - Ratajc, »Med skrbmi in upanji,« Vecer, 3. 1. 1991, 1. 49 Ibid. 50 Janko Saradjen, »Še vedno možne vse rešitve,« Vecer, 3. 1. 1991, 4. 51 Po plebiscitu se je slovenski politicni prostor v glavnem poenotil pri stališcu o konfederativnem statusu. Slovenija se je zacela dogovarjati za pogovore z drugimi republikami, saj je bila še prepricana, da so one resnicni partner za pogovore in ne federacija. Gl. Repe, »Jugoslovanske notranjepoliticne razmere in slovenska osamosvojitev,« 27. republikami, zlasti zaradi ekonomskih razlogov, medtem ko se je drugi del zavzemal za popolno in dokoncno locitev od Jugo­slavije.52 »Plebiscit je vsem politicnim strukturam v Sloveniji (ne samo eni) vlil veliko mero samozavesti in poguma, zato upamo, da bodo politicne bitke vsaj ob domacem ognjišcu dostojanstvene in v korist vseh državljanov Slovenije.«53 Slovenska vlada je prvi delovni dan v letu zacela s sejo, ki se je nadaljevala tudi v prihodnjih dneh, in napovedala dve obsežni nalogi. Prva je bila celovita ocena razmer, posledic in ucinkov dogajanja v Sloveniji ter odlocitev na zvezni ravni. Zvezni zbor jugoslovanske skupšcine je namrec dan pred novim letom sprejel vec pomembnih zakonov, do katerih se je bilo treba opredeliti. Druga naloga pa je bila oblikovanje dokoncnega programa dela za uresnicitev plebiscitne odlocitve za samostojno državo.54 Seja o prihodnosti Slovenije se je zacela v petek 4. januarja in nadaljevala v soboto 5. januarja. Potem ko je vlada v petek razpravljala o postopku za spremembo ustave, so njeni clani v soboto podrobno obravnavali delovni program osamosvajanja Slovenije. Seja, na kateri so obravnavali postopen odhod iz federacije, je potekala za zaprtimi vrati.55 Za zaprtimi vrati se je v petek popoldne sestalo tudi vodstvo Demosa, kjer so se med drugim pogovarjali o poplebiscitni strategiji in o delu vlade. »Vendar je že velika tajnost, v katerem so ga pripravljali, in nenavadna lokacija sestanka – ljubljanska gostilna Urška – pricala, da ne gre za povsem navaden sestanek,« so dogodek 52 Saradjen, »Še vedno možne vse rešitve,« 4. 53 Ibid. 54 Majda Vukelic, »Program dela za pol leta,« Delo, 4. 1. 1991, 1. 55 »Kako in s kom iz Jugoslavije,« Delo, 7. 1. 1991, 1; Marko Pecauer, »Slo­ venska vlada pod Demosovim drobnogledom, vezi znotraj Demosa pa se tudi uradno rahljajo,« Delo, 7. 1. 1991, 3; »Teze za osamosvajanje,« Dnevnik, 7. 1. 1991, 5. komentirali v Delu.56 Vodstvo Demosa se je na sestanku izreklo za dokoncen izstop iz Jugoslavije, hkrati pa so casopisi pisali tudi o uradnem rahljanju vezi znotraj te koalicije.57 A Pucnik je za Dnevnik zavrnil pomisleke glede notranjih razhajanj. »Veliko smo naredili, toda gledano z današnjimi ocmi in z današnjimi izkušnjami, vendarle nismo povsem zadovoljni. To se nanaša zlasti na samo predsedstvo Demosa, ki je prepogosto delovalo kot debatni klub,« je ocenil delovanje Demosa.58 Njihov cilj je bil cimprejšnje sprejetje ustave, brez odvecnih zapletov in razhajanj.59 Medtem pa so na seji vlade svoje poglede na nacin in trajanje locevanja od federacije ter nacrte za delovanje v prehodnem obdobju predstavili vsi vladni resorji oz. njihovi ministri. Od vseh je bil najbolj temeljit takratni obrambni minister Janez Janša, ki je predstavil podroben osnutek ureditve odnosov do JLA za cas do osamosvojitve. V razpravah vlade ni bilo vec cutiti naklonjenosti povezavam v jugoslovanskem prostoru. Pogovori s Hrvaško in na zvezni ravni naj bi sicer še sledili, toda od njih niso pricakovali veliko.60 Slovenija je morala v državi, ki so ji bili šteti dnevi, zavarova-ti predvsem lastne gospodarske, pa tudi druge interese. Vlada je med drugim sprejela predlog za imenovanje trinajstclanske­ga Ekonomskega sveta, v katerem so bili mag. Velimir Bole, višji znanstveni sodelavec na Ekonomskem inštitutu Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, Franc Boštjancic, direktor Lipe iz Ajdovšcine, dr. Franc Koren, Mohorjeva družba Celovec, Bogomir Kos, viceguverner Narodne banke Slovenije, Tomaž 56 Pecauer, »Slovenska vlada pod Demosovim drobnogledom,« 3. 57 Ibid.; Danilo Slivnik, »Ministri so za vroce…,« Delo, 7. 1. 1991, 3. 58 »Preboleti moramo še veliko otroških bolezni,« Dnevnik, 7. 1. 1991, 5. 59 Ibid. 60 »Kako in s kom iz Jugoslavije,« 1; »Za federacijo le kotizacija,« Vecer, 7. 1. 1991, 2; »Teze za osamosvajanje,« 5. Košir, predsednik Gospodarske zbornice Slovenije, dr. Keith Miles, direktor financ in administracije londonskega Institute for Economic Affaires, dr. Ivan Ribnikar, redni profesor na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani, Marjan Starc, di­rektor Mehana iz Izole, mag. Ervin Anton Schwarzbartl, pred­sednik skupšcine obcine Domžale, dr. Franjo Štiblar, izredni profesor na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, mag. Stane Valant, pomocnik generalnega direktorja Ljubljanske banke, d. d., mag. Draško Veselinovic, Jugoslovanska borza, Ljubljana, in dr. Egon Žižmond, docent na Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru.61 Prav tako je vlada razpravljala o vprašanju, katero zvezno odlocitev sploh še upoštevati. V skladu z ustavnim zakonom so namrec v Sloveniji veljali le tisti zvezni predpisi, h katerim je dala soglasje tudi slovenska skupšcina.62 Ko se je opredeljevala do vrste zveznih zakonov, je vlada razen za enega skupšcini predlagala, naj jih ne sprejme. Soglasje je dala le za zacasne ukrepe o skupni devizni politiki.63 Vlada se je zavedala, da je treba v casu med plebiscitom in njegovo izvedbo okrepiti slovenski položaj, ne nazadnje tudi zato, ker se je Hrvaška že dejavno lotila reševanja svojega polo-žaja in zacela pogajanja za ureditev razmerij med republikami. Njene karte je razkril podpredsednik predsedstva Jugoslavije Stipe Mesic, ki je na nastopu 5. januarja nedvoumno napo­vedal zacetek hrvaških pogajanj z Beogradom. V pogovore s hrvaškimi predstavniki naj bi neuradno pristal tudi Miloševic, je še povedal Mesic, ki je bil celo preprican, da je Miloševic v svojih govorih pred volitvami celo spremenil nekatera prejšnja stališca.64 61 »Za federacijo le kotizacija,« 2; »Teze za osamosvajanje,« 5. 62 »Kateri zakoni veljajo v Sloveniji?,« Vecer, 4. 1. 1991, 1. 63 »Za federacijo le kotizacija,« 2. 64 Milan Predan, »Hitropotezni šah,« Vecer, 7. 1. 1991, 1; Peter Potocnik, Cas za slovo od Jugoslavije je nepreklicno tu Ceprav je bilo še slišati glasove, ki so dopušcali možnost kon­federacije, pa je bilo že jasno, da je pravzaprav edina možnost odhod iz Jugoslavije. Stanje v državi se je nezadržno slabšalo, zato je bilo treba zašcititi lastne interese. Temu so sledili tudi javnomnenjska podpora65 in zapisi v casopisju: »Tudi ce ne bi bilo plebiscita o osamosvojitvi Slovenije, ravnanje slovenskih oblasti zdaj ne bi moglo in smelo biti obrn­jeno drugam kot zgolj v sicer nepopularno, a edino smiselno sebicno varovanje že dodobra nacetega lastnega gospodar­skega tkiva. /…/ Kakršnakoli obotavljivost in strankarsko obarvano cincanje pri vzpostavljanju lastnega ekonomskega sistema, vkljucno z bancnim in denarnim sistemom ter lastno ekonomsko politiko bi pomenilo naglo približevanje zadnjim krogom pekla brez kakršnekoli možnosti za vrnitev izgubljenih priložnosti.«66 Kljub razhajanjem je bilo treba iskati sodelovanje in kompro­mise. Politiki so se, ne glede na strankarsko pripadnost, zave­dali, da je treba takoj po plebiscitu zaceti z ukrepi za njegovo izvedbo ter utrditi položaj Slovenije v pogajanjih z zvezo in drugimi republikami. Kriza v državi je bila tako velika, da so v Delovi Sobotni prilogi zapisali: »Cas slovesa od centralisticno pogubne Jugoslavije je torej ne glede na nekatere morebitno varljive znake zdaj nepreklicno tu.«67 »Mesic je odkril hrvaške karte,« Delo, 7. 1. 1991, 3; »Zgodovinski dogovor – 10. januarja,« Vecer, 7. 1. 1991, 1; »Miloševic bi se pogovarjal,« Dnevnik, 7. 1. 1991, 1. 65 Piškuric, »Bili nekoc so lepi casi«, 154. 66 Mija Repovž, »Cas za naglo slovo,« Delo, Sobotna priloga, 5. 1. 1991, 1. 67 Ibid. To prepricanje se je le še utrdilo, ko je 8. januarja v javnost prišla novica o srbskem vdoru v enotni monetarni sistem. Enajstega januarja je bila sklicana izredna seja slovenske skup-šcine, na kateri so razpravljali o ukrepih za zašcito Slovenije in njenega gospodarstva. »Sedaj ni cas za mnogo besed, temvec za premišljeno in ucinkovito ravnanje in za prava dejanja. Pred nami je najbolj kriticna in kljucna faza osamosvajanja Republike Slovenije,« je v svojem govoru pred poslanci povedal Peterle.68 Seznanil jih je s temeljnimi nacrti vlade za zmanjševanje ne­gativnih ucinkov krize, predviden je bil tudi padec življenjske ravni. Glavni cilj bodoce denarne politike je bila trdnost valute. Pripravljala se je zakonodaja za ustanovitev lastne centralne banke, medtem ko bi lastno valuto uvajali postopoma.69 Poslanci so se v razpravi zavzemali za aktivnejšo politiko zašcite slovenskih interesov ter za bolj razdelan gospodarski in socialni program. Nekateri so pricakovali strožja stališca, kot jih je pripravila vlada, konkreten program ukrepov, pred­vsem na financnem podrocju, takojšen odvzem pristojnosti zveznim organom in prevzem aktivne pogajalske vloge pri sporazumnem razhodu z Jugoslavijo.70 Najstarejši poslanec v parlamentu Ivan Dretnik iz Slovenske kmecke zveze je vlado pozval, naj odlocno naredi vse za cimprejšnjo osamosvojitev. »To naj bo zadnji denar, ki so nam ga ukradli,« je dejal.71 Kljub kritikam so poslanci podprli vladni memorandum, hkrati pa še vec sklepov, s katerimi so vlado pozvali, da do naslednje seje 23. januarja pripravi oceno razmer po plebiscitu in program aktivnosti za izvedbo plebiscitne odlocitve o samostojnosti.72 68 »Osamosvajanje bodo spremljali problemi,« Vecer, 12. 1. 1991, 4. 69 Ibid.; »Vlada pripravljena na samostojnost,« Delo, 12. 1. 1991, 3. 70 »Poslanci zahtevajo zakone,« Vecer, 12. 1. 1991, 2; »V jugoslovanski zapu- šcinski pravdi Slovenija ne bi smela biti oškodovana,« Delo, 12. 1. 1991, 3. 71 »Poslanci zahtevajo zakone,« 2. 72 Jana Taškar, »Štirje sklepi na poti v samostojno Slovenijo,« Delo, 12. 1. 1991, 1; »(Pre)lahko v samostojnost,« Dnevnik, 12. 1. 1991, 4. Zakljucek Plebiscitni cas je poenotil Slovence, ki so se skušali rešiti iz vrtinca hude gospodarske in politicne krize ter poglabljanja pravne anarhije, v katero je tonila Jugoslavija. V samostojni poti so videli vecje možnosti za samostojno sprejemanje od­locitev, hitrejši gospodarski razvoj in nasploh boljše življenje. Tudi dogodki v tem kratkem razponu, ki ga predstavlja pri­spevek, so jim pokazali, da druge možnosti ni bilo vec. Javna podpora osamosvojitvenim procesom je bila velika, pri cemer casopisni clanki odpirajo možnost za pogled v ta pester cas. A ceprav so se politicne stranke zavedale, da je treba sprejeti vse potrebne osnove na zakonodajnem, gospodarskem in financ­nem podrocju, so se v teh postopkih prav tako kazala velika nesoglasja med njimi. Za sporazum med njimi je bilo potrebno dogovarjanje in sklepanje kompromisov, kar se je pokazalo že pri samem plebiscitu.73 Del polemik med Demosom in opozi­cijo je viden tudi v casopisju, nesoglasja pa so bila hitreje po­zabljena ob vedno novih pretresih, ki so prihajali iz Beograda. 73 Boštjan Furlan, Ožbej Peterle in Marko Balažic, Slovenija in pika!, 1 (Ljubljana: Cankarjeva založba, 2016), 202; Božo Repe, Slovenci v osem­desetih letih (Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2001), 73. The Post-Plebiscite Atmosphere: A Brief Insight into Media Reporting Between 1990 and 1991 Summary The author presents the prevailing atmosphere in Slovenia in the short period from the plebiscite to the first days of January 1991, when it was finally clear that the only possible solution for Slovenia was to leave Yugoslavia, grounding the presentation in newspaper sources of that period. Although there were still individual voices that allowed for the possibility of confedera­tion, the political and economic situation in the country dete­riorated to such an extent that Slovenia had to think primarily of protecting its own interests. The idea of a plebiscite and a different political future had been forming gradually, maturing for a number of years. The process took place in the midst of a global crisis of the communist systems. For most of the Eastern Bloc countries, the landmark year was 1989, when many of the communist regimes fell. In Yugoslavia, however, Serbian nationalism was flaring up. In fact, the 1980s were marked by continuous crises, both economic and political. Toward the end of the year 1990, the signs of the country's disintegration became completely evident: Yugoslavia was sinking into anarchism concerning its economy and law. Despite some political differences, it is evident from the newspaper sources that the period around the plebiscite united the Slovenes, who were trying to emerge from the turmoil of a severe economic and political crisis and the anarchy surroun­ding the law, to which Yugoslavia had been sinking. This was also reflected in the strong support of the vote for autonomy. The Slovenes saw in the prospect of autonomy greater pos­sibilities for independent decision-making, faster economic development and a better life in general. It was also the events in the short time-span covered by this paper that showed them that this was the only possible way out of the Yugoslav crisis. Following the plebiscite, all the necessary fundamentals for its implementation in the legislative, economic and financial areas had to be adopted. However, considerable disagreements among the political parties in the procedures relating to the adoption of such fundamentals were often evident. Still, the politicians were aware of the need to cooperate and seek com­promises, as Slovenia's position had to be consolidated, a new legal and economic system as well as the country’s own army had to be established, federal institutions had to be replaced with the country’s own ones, integration of the country in the European area had to be established and plans for international recognition had to be made. Prejeto: 6. 5. 2021 1.01 izvirni znanstveni clanek Tamara Griesser Pecar1 Nemcija in slovenska osamosvojitev2 Izvlecek Nemcija je bila glede Jugoslavije še vse do desetdnevne vojne v Sloveniji leta 1991 zelo zadržana. Do napada jugoslovanske vojske na Slovenijo se nemška politika ni razlikovala od tiste na celotnem zahodu, usmerjena je bila v podporo ohranitve celovite Jugoslavije. Nasilje, ki ga je nemška politika odlocno zavracala, pa je njeno stališce zacelo spreminjati. Najprej je stavila na skupna pogajanja, s clanicami Evropske skupnosti in ZDA je iskala rešitev iz krize. Šele od jeseni 1991 naprej pa za Nemcijo ni pa bilo vec toliko vprašljivo, ali bosta državi priznani ali ne, temvec najti pravi trenutek za to. Nemški kancler Helmut Khol je 27. novembra napovedal, da bo Nemcija priznala Slovenijo in Hrvaško še pred božicem. Takrat je zacela Nemcija lobirati za to, da se ji prikljucijo tudi druge države ES, kljub nasprotovanju Združenih narodov in ZDA. Na zasedanju zunanjih ministrov 1 Doc. dr. Tamara Griesser Pecar, višja raziskovalka, Študijski center za narodno spravo, Tivolska 42, Ljubljana, tamara.griesser@gmx.at. 2 Raziskovalni program št. P6-0380 Zgodovinsko-pravni vidiki kršitev clovekovih pravic in temeljnih svobošcin na slovenskem ozemlju v 20. sto­ letju je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proracuna. 16. decembra so clanice ES sklenile, da bo priznanje Slovenije in Hrvaške zacelo veljati 15. januarja 1992. To je bil velik diplomat-ski uspeh Nemcije. kljucne besede: samoodlocba narodov, mednarodno prizna­nje, Evropska skupnost, Hans-Dietrich Genscher, Helmut Kohl, Alois Mock, KVSE, Badinterjeva komisija, Hans van den Broek, Johann Georg Reißmüller Abstract Until the Ten-Day War in Slovenia in 1991, Germany was very reserved about Yugoslavia. Until the Yugoslav army attack on Slovenia, German's policy did not differ from that of the entire West; it was focused on the support and preservation of the integrity of Yugoslavia. However, the violence that German po­litics firmly rejected started a change in her position. First, she supported joint negotiations: together with the members of the European Community and the United States, she was looking for a solution to the crisis. But from autumn 1991 on, it was no longer questionable for Germany whether the two countries would be recognized or not, but to find the right moment to do so. On 27 November, German Chancellor Helmut Kohl announced that Germany would recognize Slovenia and Croatia before Christ­mas. At that time, Germany began to lobby other EC countries to join her, despite opposition from the United Nations and the USA. At the Foreign Ministers' meeting on 16 December, EC members decided that the recognition of Slovenia and Croatia would enter into force on 15 January 1992. That was Germany's great diplomatic success. key words: the right of self-determination, international reco­gnition, European Community, Hans Dietrich Genscher, Helmut Kohl, Alois Mock, CSCE (Conference on Security and Cooperati­on), Badinter Commission, Hans van den Broek, Johann Georg Reißmüller Slovenija je svojo samostojnost razglasila 25. junija 1991. Kljub temu pa je Jugoslavija ostala objekt mednarodnega prava do konca leta 1991 oz. zacetka leta 1992. Dne 16. decembra 1991 je bilo v Bruslju srecanje dvanajstih zunanjih ministrov Evropske skupnosti (ES),3 na katerem so sprejeli deklaracijo o priznanju novih držav v vzhodni Evropi in Sovjetski zvezi. Zedinili so se o splošnih kriterijih in o casovnici. Priložena pa je bila tudi »Deklaracija o Jugoslaviji«, v kateri je bilo zapisano, da bo ES priznala vse jugoslovanske republike, ki izpolnjujejo kriterije. Ti pa so bili: pravna država, spoštovanje clovekovih pravic, zašcita manjšin in spoštovanje nacela nedotakljivosti meja.4 To je pomenilo velik korak naprej, ker je s tem s strani ES prizna­ 3 V Evropsko unijo (EU), kot jo poznamo danes, se je preoblikovala šele po Lizbonski pogodbi 13. decembra 2007. Sicer je po Maastrichtski po­godbi že prevzela ime EU, vendar je bila v Lizboni sprejeta t. i. temeljna in reformna pogodba, ki je povzela vecino tega, kar je bilo zajeto v t. i. ustavi v Rimski pogodbi, ki sta jo na referendumu Francija in Nizo­zemska zavrnili. Lizbonska pogodba je vkljucevala pravno združitev Evropske unije in Evropske skupnosti, pa seveda še druge zadeve kot razširitev postopka soodlocanja na policijsko in pravosodno sodelova­nje v kazenskih zadevah, vecjo vkljucenost nacionalnih parlamentov v oblikovanje zakonodaje EU itd. »Unija nadomesti Evropsko skupnost in je njena naslednica.«,(clen 1, Splošne dolocbe), pridobljeno 8. 4. 2021. https://www.uradni-list.si/files/RS_-2008-004-00021-MP~P001-0000. PDF. 4 Hans-Dietrich Genscher, Erinnerungen (Berlin: Siedler Verlag, 1995), 960–963. nje samostojne Slovenije in Hrvaške zacelo veljati 15. januarja 1992. Nemcija je priznala Slovenijo že s 23. decembrom 1991 po sklepu, ki ga je sprejela nemška vlada 19. decembra. Nemški predsednik Richard von Weizäcker je potem v pismu predse­dniku Slovenije Milanu Kucanu sporocil, da Zvezna republika Nemcija priznava Republiko Slovenijo kot samostojno državo in da nemški narod pozdravlja Slovenijo v svetovni skupnosti neodvisnih držav. Diplomatske stike pa je Nemcija navezala skupaj z drugimi clanicami ES 15. januarja 1992. Istega dne je tudi Avstrija priznala Slovenijo, dva dni prej pa Vatikan. 5 Kako pa je prišlo do tega, da so se države ES, ki niso bile naklonjene odcepitvi Slovenije in Hrvaške od Jugoslavije, za priznanje vendarle odlocile? Nemcija in Danska sta bili za priznanje, Francija je omahovala, britanska vlada je temu na­sprotovala, kot tudi vecina držav ES, Washington in generalni sekretar Združenih narodov. Tukaj je seveda Nemcija igrala odlocilno vlogo in dejstvo, da so Nemciji na koncu sledile države ES, je bil velik diplomatski uspeh nemške vlade. Že 27. novembra 1991 je kancler Helmut Kohl med debato o proracunu v nemškem parlamentu (Bundestag) napovedal, da bo vlada še pred božicem priznala Slovenijo in Hrvaško.6 To ni bila izjava, ki mu je ušla slucajno, bila je ocitno dobro pripravljena, ker si je že dan prej na srecanju kršcansko-demokraticnih ministrskih 5 Deutsche Botschaft in Laibach. Völkerrechtliche Anerkennung Sloweni-ens (aus dem Archiv des Aßenamts), www.laibach.diplo.de/Vertretung/ laibach/de/02/.../Historisches.html; Mojca Pristaved Đogic, »Priznanja samostojne Slovenije«, 2, Državni zbor, pridobljeno 2. 4. 2021. https:// fotogalerija.dz-rs.si/datoteke/Publikacije/Zborniki_RN/2016/Prizna­nja_samostojne_Slovenije.pdf 6 Genscher, Erinnerungen, 958; Klaus Peter Zeitler, Deutschlands Rolle bei der völkerrechtlichen Anerkennung der Republik Kroatien unter besonde­rer Berücksichtigung des deutschen Außenministers Genscher (Marburg: Tectum Verlag, 2000), 317. predsednikov na gradu Stuyenberg v Belgiji pridobil podporo za to svojo napoved. Tam so bili navzoci naslednji predsedniki vlad: Giulio Andreotti (Italija), Wilfried Martens (Belgija), Jacques Santer (Luxemburg), Ruud Lubers (Nizozemska) in Konstantin Mitsotakis (Grcija).7 Dejansko je potem nemška vlada 13. decembra sporocila, da bo še pred božicem priznala Slovenijo in Hrvaško. Ta izjava je naletela na burno reakcijo. Generalni sekretar Združenih narodov Javier Pérez de Cuéllar in ameriški zunanji minister James Addison Baker sta to hotela na vsak nacin prepreciti. Je pa tudi Badinterjeva arbitražna komisija, ki je bila usta­novljena 27. avgusta 1991, zato da se razcistijo aktualna med-narodnopravna vprašanja - do leta 1993 je izdala kar 15 stro­kovnih mnenj - 11. januarja 1992 dala priporocilo, da države ES Slovenijo priznajo. Že v prvem mnenju, ki je obravnavalo mednarodnopravni status Socialisticne Federativne Republike Jugoslavije (SFRJ), je komisija 29. novembra 1991 zakljucila s spoznanjem, da je SFRJ v razsulu in da njeni federativni organi ne poslujejo vec. Komisijo je sestavljalo pet clanov ustavnih sodišc: Francije, Nemcije, Italije, Španije in Belgije. Njen predsednik je bil Francoz Robert Badinter, po njem je bila komisija potem imenovana, nemški clan pa je bil Roman Hercog, poznejši nemški predsednik.8 7 Norbert Both, From Indifference to Entrapment. The Netherlands and the Yugoslav Crisis 1990–1995 (Amsterdam: Amsterdam University Press, 2000), 131, pridobljeno 26. 4. 2021, JSTOR, www.jstor.org/stable/j. ctt46msp0; Ralph Piotrowski, Sprache und Außenpolitik. Der deutsche und US-amerikanische Diskurs zur Anerkennung Kroatiens (doktorska disertacija, Humboldt Univerza Berlin, 2003), 67, pridobljeno 3. 4. 2021, www.diss.fu-berlin.de/diss./servlets/FUDISS_derivate_000000001188. 8 Piotrowski, Sprache und Außenpolitik, 62,71; Astrid Fechler, Die Badin-ter-Kommission. Eine kritische Analyse der ersten drei Gutachten (Semi­nar, Friedrich-Schiller Universität Jena, Institut für Politwissenschaft, 2012), 4–8. Vprašanje odcepitve republik in tujina V casu, ko je razpadala Jugoslavija, je potekal tudi razpad ko­munisticnih režimov po celi Evropi in Nemcija se je ponovno združevala, kar je povzrocalo doloceno nelagodje pri nekaterih sosedih. Ceprav je bila Zvezna država Nemcija ustaljena de­mokraticna država, je predsednica britanske vlade Margaret Thatcher jasno povedala, da Velika Britanija ne želi združene Nemcije.9 V Vatikanu je bil papež Janez Pavel II, ki je pomagal rušiti komunisticni sistem, in to ne samo na Poljskem. Najprej je spodbudil pogum sonarodnjakov, da se postavijo komuni­sticni diktaturi po robu, potem pa tudi pogum vseh za železno zaveso in tudi v Jugoslaviji. Kmalu je bilo konec železne zavese, Berlinskega zidu, Varšavskega pakta in tudi blokovske delitve. Nemcija se je ponovno združila, Evropa je dobila perspektivo za mir in enotnost in NATO se je razširil na vzhod. Vendar se je zahod takrat v prvi vrsti ukvarjal z Irakom, razpadom Varšavskega bloka in temu, kar je sledilo v Sovjetski zvezi, ne pa toliko z dogajanjem na Balkanu. »Jugoslavija se je preživela«, je napisal dopisnik nemškega casopisa Frankfurter Allgemeine Zeitung (FAZ) Viktor Meier. »V trmastem odnosu zahodnih krogov do politicnih procesov v Jugoslaviji se kaže splošna dilema glede nacela nacionalne samoodlocbe«10 Zahteva po samoodlocbi, ki je bila ena od 14 9 Bolj ironicno je dodala: »Nemcijo ljubim tako zelo, da bi naj­ raje imela dve od njih.« Joseff Josse, »Zeitgeist/Wiedervere­ inigung. Ein Hort der Friedfertigkeit«, Die Zeit, 13. 11. 2019, pri­ dobljeno 3. 3. 2021, https://www.zeit.de/politik/2019-11/ wiedervereinigung-deutschland-europaeische-union-frieden-macht. 10 Victor Meier, »Die Rolle der Nationalitäten im Systemwandel«, v: Von der Ost-West Konfrontation zur Europäischen Friedensordnung, ur. Günther Wagenlehner, Südosteuropa-Studien 50 (München: Südosteu- ropa-Gesellschaft, 1992), 65 tock, ki jih je ameriški predsednik Woodrow Wilson predstavil v programatskem govoru za preureditev sveta v ameriškem kongresu 8. januarja 1918 in ki je seveda igrala centralno vlogo po prvi svetovni vojni na pariški mirovni konferenci, ko so sile antante dolocale smernice za prihodnost Evrope, je bila ponovno v ospredju. Obraz Evrope se je po prvi svetovni vojni popolnoma spremenil. Takrat je vojna unicila štiri imperije, leta 1914 je bilo v Evropi 17 monarhij in tri republike (Švica, Francija, Portugalska), po vojni pa še samo 13 monarhij, zraslo pa je število republik na 13. Nastalo je kar devet novih držav.11 Tudi po padcu komunizma se je obraz Evrope zelo spremenil in ponovno je bila samoodlocba v ospredju, tako pri združitvi obeh Nemcij kot tudi pri razpadu Jugoslavije in Sovjetske zveze. Tudi tokrat so nastale nove države, po razpadu Sovjetske zveze kar 15, po razpadu Jugoslavije pa šest, ce se upošteva Republiko Kosovo, ki je razglasila svojo samostojnost šele leta 2008, kar sedem.12 Tudi Ustanovna listina Združenih narodov v cl. 1 in 55 navaja »self-determination« [samoodlocbo], vendar ta ni natancno opredeljena in dopušca razlicne interpretacije.13 Seveda se kon­flikti v Jugoslaviji niso zaceli šele leta 1990, ko so Srbi razglasili avtonomno Krajino, v katero so vkljucili tudi Plitvicka jezera, kar je sprožilo vojaški konflikt med Srbi in Hrvati, prisotni so bili ves cas obstoja te države, mocno pa so izbruhnili po Titovi smrti. Nemogoce je v tem kontekstu obravnavati vse aspekte teh konfliktov, ki so vodili do razpada – od gospodarskih raz­ 11 Prim.: Tamara Griesser Pecar, »Prvo povojno leto v Evropi in po svetu«, Studia Historica Slovenica 20, št. 2 (2020), 335–357. 12 Kosovo je priznalo 115 držav, tudi 22 držav EU (z Veliko Britanijo, ki je 2020 iz EU izstopila) in 26 držav NATA. 13 »Charter of the United Nations and Statute od the National Court of Justice« (San Francisco, 1945), 2 in 11, pridobljeno 10. 4. 2021, https:// treaties.un.org/doc/publication/ctc/uncharter.pdf. hajanj med razvitimi in nerazvitimi republikami, o kosovskem vprašanju, o delni razveljavitvi ustave, o vprašanju clovekovih pravic itd. Dejstvo pa je, da zahod – tako države ES kot tudi Združene države Amerike (ZDA) – ni dojel, da so konflikti dosegli raven, iz katere ni bilo poti nazaj, da gre torej za za-cetek razpada multinacionalne države, ki je od vsega zacetka združevala narode z zelo razlicno preteklostjo, doumevanjem vrednot, verskimi prepricanji in razvojnim stanjem. Dopisnik FAZ Victor Meier je ocenil, da zahodni strategi slovenskih in hrvaških namenov sploh niso jemali resno, ker se še nikoli niso srecali s tako »masivno, kolektivno mešanico politicno zgrešene­ga ocenjevanja, miselne lenobe in površnosti« predstavnikov be-ograjskega diplomatskega zbora, »ki nosijo del odgovornosti za katastrofalne zmote zahodne politike do Jugoslavije«.14 Navedel je nekaj imen, med njimi tudi nemškega veleposlanika Hansa von Eifella. Evropski zunanji ministri so še 27. in 28. oktobra 1990 na izrednem zasedanju Sveta Evrope v Rimu izrazili željo, naj demokraticni proces v Jugoslaviji uspe, hkrati pa so pou­darjali teritorialno integriteto Jugoslavije. Na zasedanju Sveta Evrope sredi novembra 1990 v Rimu pa je politicni direktor prvic opozoril nemškega zunanjega ministra Hansa-Dietricha Genscherja, da tisti, ki se zavzemajo za neokrnjenost Jugosla­vije niso identicni s tistimi, ki se zavzemajo za demokracijo in clovekove pravice.15 Nemciji se je ocitalo, da je predcasno podpirala razpadanje Jugoslavije, ker se je zavzemala za priznanje novo nastalih držav Slovenije in Hrvaške. V angleško-ameriškem obmocju je 14 Victor Meier, Wie Jugoslawien verspielt wurde (München: C. H. Beck, 1995), 383. Navedel je še naslednja imena: Warren Zimmermann (ZDA), Sergio Vento (Italija), Michel Châtelais (Francija), Peter Hall (Velika Britanija). 15 Piotrowski, Sprache und Außenpolitik, 58; Both, From Indifference to Entrapment, 89. bilo celo zelo razširjeno prepricanje, da je predcasno priznanje obeh držav omejevalo skupno prizadevanje ES za rešitev in da je bilo celo soodgovorno za poznejše eskalacijo nasilja v Bosni in Hercegovini. Zunanji ministri v Luksemburgu so se 23. junija 1991 namrec dogovorili, da ne bo enostranskih pri­znavanj. Skupno so se hoteli zavzemati za ohranitev celovitosti Jugoslavije.16 Beograd je Nemciji pripisal soodgovornost za propad Jugoslavije in srbski predsednik Slobodan Miloševic, ki se je kasneje na mednarodnem sodišcu v Haagu zagovarjal zaradi genocida na Balkanu, je nemškega zunanjega ministra Hansa-Dietricha Genscherja oznacil za »glavnega zlocinca, ki je zakrivil razpad Jugoslavije«.17 Nemciji pa naj bi sekundirala Avstrija in Vatikan. Tudi v publicistiki in znanstveni literaturi se je mit o nemškem predcasnem priznanju obeh držav in odgovornosti za razpad Jugoslavije in s tem tudi za vse, kar je sledilo, dolgo držal. Dejansko pa je prav nasprotno zahodna politika, predvsem ES in ZDA, predolgo vztrajala pri enotnosti in celovitosti Jugo­slavije. Krcevito se je držala predstave, da je Jugoslavija dejav­nik miru na Balkanu. Še 29. in 30. maja 1991 sta se v Beogradu predsednik Evropske komisije Jacques Delors in predsedujoci ES ter ministrski predsednik Luksemburga Jacques Santer za­vzemala za integriteto Jugoslavije. Šla sta celo tako dalec, da sta obljubljala, da lahko Jugoslavija »takoj« mimo vseh obicajnih pravil postane asociirana clanica ES. Obljubljala sta kredit v višini 5,5 milijarde dolarjev in crtanje dela dolgov.18 Poleg poli­ 16 Ansgar Baums, Deutsche Anerkennungspolitik 1991. Studienarbeit (Berlin: Grin Verlag, 1999), 7–8. 17 »Deutsche Drängler«, Spiegel, 6. 9. 2004, 44. 18 Victor Meier, Wie Jugoslawien verspielt wurde, 386–387; Michael Mer- tens, »Oder es wird zerfallen«, FAZ, 12. 1. 2012, 7; Holm Sundhausen, Jugoslawien und seine Nachfolgestaaten 1943–2011 (Wien-Köln-Weimar: Böhlau, 2014), 319. ticne krize je bila Jugoslavija namrec v hudi gospodarski krizi. Bruto nacionalni proizvod je konec leta 1990 padel na raven leta 1979, zmanjšal se je za kar 7,6 %, trgovinski primanjkljaj je dosegel 4,5 milijarde dolarjev, industrijska produkcija se je zmanjšala za 10 %, 1,4 milijona ljudi je bilo brezposelnih, infla­cija se je zvišala na 75 % in neto zadolžitev v tujini je dosegla 17 milijard dolarjev.19 ES je 24. junija 1991 v Bruslju podpisala z jugoslovansko vlado tretji financni protokol v višini 730 mi-lijonov ECU20 za ohranitev enotne države. Petega julija pa so po napadu Jugoslovanske ljudske armade (JLA) na Slovenijo zunanji ministri sprejeli sklep o embargu na orožje. Prekinili so tudi izvajanje drugega in tretjega financnega protokola do trenutka, ko bi se situacija spet normalizirala. 21 Še 9. maja 1991 se je ES izrekla v prid enotni združeni demokraticni državi Jugoslaviji in 8. junija 1991 zahtevala, da se Jugoslavija vrne k ustavnopravni ureditvi, ki je bila kršena s tem, da na seji predsedstva SFRJ Hrvat Stipe Mesic ni bil izvoljen za predsednika predsedstva.22 Za ZDA je bila Jugoslavija torej dejavnik stabilnosti v Evropi, zato se je zavzemala za ohranitev enotne države Jugoslavije, kot je poudarjal ameriški zunanji minister James Baker v Berlinu 19 Jens Reuter, »Systemwandel in Jugoslawien. Die katastrophale Wirt­schaftslage als limitierender Faktor«, v: Von der Ost-West Konfrontation zur Europäischen Friedensordnung, ur. Günther Wagenlehner, Südoste­uropa-Studien 50 (München: Südosteuropa-Gesellschaft, 1992), 156–157. 20 ECU je bila evropska denarna obracunska enota, predhodnica evra. 21 Simone Pieroth, »Chronologie der Europäischen Integration 1991«, v: Jahrbuch der Europäischen Integration 1991/92, ur. Werner Weidenfeld in Wolfgang Wessels (Bonn: Europa Verlag, Institut für Europäische Politik, 1992), 465. 22 Ustava je predvidevala izvolitev po turnusu. Stipe Mesic ni bil izvoljen dvakrat, 15. in 17. maja 1991. Šele v tretjem poizkusu 1. julija je bil koncno izvoljen - med vojno v Sloveniji. Bil je zadnji predsednik predsedstva razpadajoce Jugoslavije (do 3. oktobra 1991). 18. junija 1991. Okrepile pa bi se naj tam samo demokraticne strukture. V Beogradu pa je 21. junija Baker svojo berlinsko izjavo še podcrtal. Poudaril je, da nasprotuje odcepitvi posa­meznih republik, kar je povedal tudi slovenskemu predsedniku Milanu Kucanu in hrvaškemu predsedniku Franju Tudmanu. Je pa jugoslovansko vlado svaril pred uporabo sile. »If you force the United States to choose between unity and democracy, we will always choose democracy.« [Ce se morajo Združene države odlociti za enotnost ali za demokracijo, se bomo vedno odlocili za demokracijo.]23 Vzrok za nasprotovanje pa ni bil zgolj ohranjanje stabilnosti na Balkanu, na to so vplivali tudi razlicni motivi in interesi. Eden teh je bilo tudi zavezništvo med drugo svetovno vojno, kar se je poudarjalo tako v ZDA kot tudi v Angliji in Franciji. Francoski predsednik Francois Mitterrand je spominjal na to, da sta Nemcija in Francija med drugo svetovno vojno imeli razlicne zaveznike, »Nezavisna država Hrvatska« je bila na strani Nemcije, Srbija pa na strani zahodnih zaveznikov.24 Do-pisnik FAZ Viktor Meier v primeru Anglije in Francije navaja tudi »sentimentalne motive«, ker sta se obe državi nekako šteli za »politicni soustanoviteljici« Jugoslavije.25 Rusija, ki je imela tradicionalno posebne zveze s Srbijo, obe sta bili tudi del pravo­slavnega sveta, pa se je bala, da bi razpad Jugoslavije služil kot neke vrste vzorec za razpad Sovjetske zveze. Tudi na zahodu so premišljevali v tej smeri. Italija in Španija, delno tudi Francija so razpadu nasprotovale iz notranjepoliticnih razlogov. Bale 23 Victor Meier, Jugoslawien, 381; Sundhausen, Jugoslawien und seine Na-chfolgestaaten, 319; Zeitler, Deutschlands Rolle, 103–106. 24 Tukaj gre za popacenje zgodovine, kot je opozoril tudi Johann Reißmül­ler v FAZ. Johann Georg Reißmüller, »Motive einer falschen Politik«, FAZ, 15. 4. 1992, 1. 25 Victor Meier, Wie Jugoslawien verspielt wurde, 388. so se, da bi tudi pri njih doma to spodbudilo manjšine – na Južnem Tirolskem, pri Baskih in Kataloncih. Pot do priznanja Slovenije Nemcija je bila glede Jugoslavije še vse do desetdnevne vojne v Sloveniji leta 1991 zelo zadržana. Nekako je prevladovalo prepricanje, da zaradi lastne združitve 3. oktobra 1990 ne more sodelovati pri razdružitvi neke druge države. Seveda je to nesmisel, saj je veljala pravica do samoodlocbe, ki je temeljila na »Resoluciji Generalne skupšcine OZN 1514« (14. decembra 1960) in seveda tudi na Helsinški listini o clovekovih pravicah s 1. avgusta 1975. Vzrok pa ni bil zgolj ta. Nemcija, ki je postala vecja in mocnejša po združitvi, je bila zadržana tudi zaradi svoje vloge med drugo svetovno vojno, na katero so jo spominjale nekatere clanice ES, predvsem Nizozemska. Pri Nizozemski pa je bilo treba upoštevati ne samo nemško okupacijo in stare zamere, ki so segale vse do 17. stoletja, ko je Holandska igrala pomembno vlogo, temvec tudi cisto aktualno zamero, ker je Nemcija zavrnila njeno zahtevo, da se v proces združevanja med Zvezno Republiko Nemcijo in Nemško Demokraticno Republiko vkljuci vse sosednje države. Ob združitvi je zaradi vseh teh pomislekov kancler Helmut Kohl obljubil, da ne bo nobenih stranpoti oz. nemških solisticnih akcij.26 Vecina Nemcev ni imela pojma o politicni situaciji v Jugo­slaviji, ceprav so tja hodili na dopust. Še celo Helmut Schmidt, ki je bil nemški kancler od leta 1974 do 1982, je v svoji knjigi 26 17. Juli 1990, Erklärung vor der Bundespressekonferenz in Bonn, pri­dobljeno 13. 3. 2021, www.presseurop.eu/de/content/article/351591-der--preis-der-einheit; FAZ, 2. 10. 1990, 1; Tamara Griesser Pecar, »Vloga Nemcije pri osamosvojitvi Slovenije«, Studia Historica Slovenica 12, št. 2/3 (2012), 355–378. Die Deutschen und ihre Nachbarn v poglavju o Titu priznal, da je imel zelo pomanjkljivo znanje o Jugoslaviji. Kljub števil­nim potovanjem tja so mu odnosi »med narodi in državami Balkana postali jasni le v grobih obrisih in delno«.27 Seveda pa bili so v nemškem zunanjem ministrstvu strokovnjaki, ki so imeli dober pogled v stanje, vendar je do maja 1991 Jugosla­vijo obdeloval »Referat 214«, ki je bil precej obsežen, saj je bil pristojen za vso socialisticno Evropo razen Sovjetske zveze, torej od Poljske do Albanije.28 Po Michaelu Libalu, ki je bil na celu oddelka »Jugovzhodna Evropa« v nemškem zunanjem ministrstvu, ki je bil ustanovljen maja 1991, je tudi zunanji minister Genscher »kultiviral Jugoslavijo kot vodilnega clana gibanja neuvršcenih«.29 Na drugi strani pa so bili v Nemciji zaposleni številni Jugo­slovani (Hrvati, Srbi, Bošnjaki, pa tudi Slovenci),30 ki so redno pošiljali denar domov in ki so se vedno mocneje oglašali. Predvsem Hrvati pa so že januarja 1991 v Nemciji organizirali demonstracije proti srbskemu nasilju in zahtevali samostojno Hrvaško. Udeležilo se jih je deset tisoc Hrvatov. Februarja so se v deželi Hessen demonstrantom pridružili tudi nekateri znani politiki, med njimi deželni ministrski predsednik Hans Eichel, 27 Michael Mertens, »Oder es wird zerfallen«, aktualizirano 15. 1. 2012, pridobljeno 12. 4. 2021, https://www.faz.net/aktuell/politik/ausland/aner­kennung-sloweniens-und-kroatiens-vor-20-jahren-oder-es-wird-zerfal­len-11602228.html?printPagedArticle=true#pageIndex_3. 28 Organisationsplan des Auswärtigen Amtes (januar 1990), pridobljeno 22. 4. 2021, https://www.ifz-muenchen.de/fileadmin/user_upload/Forsc­hung/AA/AA_Dokumente/000-ZD%20A_Organisationsplan%20AA. pdf. 29 Michael Libal, Limits of Persuasion. Germany and the Yugoslav Crisis, 1991–1992 (London: Praeger, 1991), 5. 30 Hrvatov in Slovencev je bilo okoli 500.000. Zeitler, Deutschlands Rolle, 179. Friedrich Vogel in Joschka Fischer.31 Nemški zvezni kancler Helmut Khol pa je 19. februarja 1991 v pismu jugoslovan­skemu ministrskemu predsedniku Anteju Markovicu izrazil zaskrbljenost zaradi zaostritve situacije v Jugoslaviji, vendar je tudi napisal, da Nemcija podpira stališce ES, to se pravi, da se zavzema za celovitost Jugoslavije.32 Prva debata o jugoslo­vanskem vprašanju v nemškem parlamentu (Bundestagu) je bila konec februarja 1991. Razvidno je bilo, da takrat o tem ni bilo razhajanja mnenj med vlado in parlamentom.33 Seveda pa se je Genscher v prvi polovici leta 1991 srecal s številnimi predstavniki Jugoslavije oz. republik, ki so se hotele odcepiti, tako npr. 3. februarja v Davosu z Janezom Drnovškom, ki je bil takrat še clan jugoslovanskega predsedstva, 20. marca pa sta ga obiskala slovenski predsednik Milan Kucan in zunanji minister Dimitrij Rupel. Svetoval jima je, naj se ne prenaglijo, naj ne naredijo nobenih nepremišljenih korakov in naj išcejo rešitev za federativno državo z drugacno ustavno ureditvijo.34 Do napada jugoslovanske vojske na Slovenijo, torej do desetdnevne vojne, se nemška politika ni razlikovala od tiste na celotnem zahodu, usmerjena je bila v podporo ohranitve Jugoslavije. Nasilje, ki ga je nemška politika odlocno zavra-cala, pa je njeno stališce zacelo spreminjati. Najprej je stavila 31 Carsten Müller, »Die Rolle der Bundesregierung bei der Anerkennung Kroatiens und anderer Teilstaaten nach dem Zerfall Jugoslawiens«, FAZ, 15. 2. 2012, pridobljeno 12. 4. 2021, https://www.faz.net/aktuell/ politik/ausland/anerkennung-sloweniens-und-kroatiens-vor-20-jahren--oder-es-wird-zerfallen-11602228.html?printPagedArticle=true#pageIn dex_8; Zeitler, Deutschlands Rolle, 243–245. 32 Nenad Ivankovic, Bonn: Die Zweite Kroatische Front (Giessen: Justus­-Liebig-Universität, 1996), 22. 33 Deutscher Bundestag, DIP 12/9 21.02.1991, 404B-416B; »Bundestagsde-legation will Amselfeld besuchen«, FAZ, 11. 3. 1991, 1. 34 Genscher, Erinnerungen, 931. na skupna pogajanja, z ES in ZDA je iskala rešitev iz krize. V svojih spominih je Genscher napisal: »Za nemško zunanjo politiko sta bila dva aspekta še posebej pomembna, zlasti glede na naše zelo obcutljive in zgodovin­sko zelo obremenjene odnose s to regijo. Prvic, da ne bi spodbujali centrifugalnih teženj, in drugic, da v jugoslovanski politiki ne bi nastopali sami. Nemška javnost in politicne stranke – to je veljalo tudi za FDP35 – se tega niso vedno v celoti zavedale. Enotnost v Evropski skupnosti je bila nujno potrebna, ce nismo želeli starih frontnih položajev iz prve in druge svetovne vojne, ki bi ogrožale novo Evropo. Najti je bilo potrebno skupno stališce v krogih ES, pa tudi v KVSE.«36 To stališce pa se je s stopnjevanjem nasilja spreminjalo (med drugim napad na Dubrovnik in alarmantna ocena UNESCA, da je 30 % stavb starega mesta poškodovanih), dozorevalo je spoznanje, da je evropska politika popolnoma zgrešena. Nem-cija je bila potem pripravljena priznati Slovenijo in Hrvaško ne glede na stališce držav ES. Mediji Velik vpliv na to, da se je zacelo vzdušje v Nemciji spreminjati, so imeli nekateri casopisi, tako Frankfurter Allgemeine Zeitung (FAZ), Die Welt in na regionalni ravni Deister-und Weser­zeitung. Drugi, kot npr. Die Zeit, Der Spiegel in Süddeutsche Zeitung, pa so prav nasprotno - in to še dolgo po tem, ko se je zacela vojna na Hrvaškem in pozneje v Bosni in Hercegovini 35 FDP (Freie Demokratische Partei/Svobodna demokratska stranka). 36 Ibidem, 932. - vehementno zagovarjali stališce, naj se Nemcija ne vmešava v to vprašanje, oz. so bili naklonjeni temu, da Jugoslavija ostane v takratnih mejah. Tudi nemška tiskovna agencija dpa je zelo enostransko porocala, ker je o Sloveniji dolgo porocala iz Beograda. Na tiskovnih konferencah v Cankarjevem domu po desetdnevni vojni ni bila zastopana. Šele po protestu od­govornega urednika Deister-und Weserzeitung dr. Hermanna Griesserja, ki je bil po desetdnevni vojni v Sloveniji prisoten tudi na tiskovnih konferencah v Cankarjevem domu, je dpa nehala o Sloveniji porocati iz Beograda.37 Predvsem komentarji Johanna Georga Reißmüllerja v FAZ so mocno vplivali na nemško politiko in so nemškega zveznega kanclerja Kohla, kot se je izrazil nekdo blizu njega, »spravljali ob pamet«.38 Diplomat Jürgen Chrobog, ki je osem let vodil tiskovni oddelek za odnose z javnostjo v zunanjem ministr­stvu, od 1991 pa je bil politicni direktor zunanjega ministrstva, je povedal, da so »njegovi skoraj vsakodnevni uvodniki o tem vprašanju /.../ bili vodilo Kohlove politike do Jugoslavije /.../ Reißmüller je na nas mocno pritiskal, da moramo ukrepati«. 39 Reißmüller je bil izreden poznavalec Jugoslavije in njene zgo­dovine. V letih od 1967 do 1971 je bil dopisnik FAZ v Beogradu, potem pa je leta 1971 napisal knjigo Jugoslawien: Vielvölkerstaat zwischen Ost und West [Jugoslavija: multietnicna država med vzhodom in zahodom]. Od vsega zacetka je kriticno spremljal dogajanje in se intenzivno zavzemal za mednarodno priznanje Hrvaške in Slovenije. V letih 1990 in 1991 je v FAZ objavil okoli 37 To je bil soprog avtorice, ki je bila z njim v Sloveniji in prisotna pri razlic­ nih pogovorih s politiki, tako npr. v parlamentu s Francetom Bucarjem, pa tudi z Jelkom Kacinom itd. 38 Michael Mertens, »Oder es wird zerfallen«. Žal Mertens tega imensko ne navaja, ker tega ni želel. 39 Ibidem. 130 prispevkov (uvodnikov, komentarjev, reportaž) o jugoslo­vanski krizi in razpadu Jugoslavije.40 Jugoslovanski veleposlanik v Nemciji je bil od leta 1987 Boris Frlec, po osamosvojitvi je postal prvi veleposlanik Slovenije. Zagovarjal je uradno politiko Beograda in zatiral-no politiko proti Albancem na Kosovu oznacil za »boj proti kontrarevoluciji«.41 Protestiral je pri FAZ zaradi pisanja dopi­snika FAZ Victorja Meierja. Obstajal pa je tudi srbski lobi, v katerem so bili casnikarji in diplomati, ki so skušali vplivati na vzdušje v Nemciji, pa tudi na politiko. Razširjali so mnenje, da so predvsem Hrvati nacionalisti, šovinisti in celo fašisti. Tukaj je treba navesti na prvem mestu dopisnike jugoslovanske tiskovne agencije Tanjug.42 Peter Handke, avstrijski pisatelj s slovenskimi koreninami, kasnejši Nobelov nagrajenec in castilec srbske politike (imel je celo nagovor na pogrebu Slobodana Miloševica leta 2006), je FAZ opsoval kot »srednjeevropski list, ki žre Srbe«, Reißmül­lerja (njegovo ime je popacil) pa kot »njihovega sovražnega predstavnika«.43 Stališce Avstrije Ce pogledamo na sosednjo Avstrijo, kjer je bila na vladi koalici­ja med Socialdemokratsko stranko (SPÖ, Sozialdemokratische Partei Österreichs) in Ljudsko stranko (ÖVP, Österreichische Volkspartei), je bila politika v vprašanju Jugoslavije od vsega zacetka deljena. Medtem ko je Socialdemokratska stranka z 40 Tamara Griesser Pecar, »In memoriam Johann Georg Reißmüller«, Dileme 3, št. 2, (2019), 187–191. 41 Nenad Ivankovic, Bonn: Die Zweite Kroatische Front, 31. 42 Zeitler, Deutschlands Rolle, 245. 43 Müller, »Die Rolle der Bundesregierung«, FAZ, 15. 2. 2012. avstrijskim kanclerjem dr. Franzem Vranitzkem nasprotovala razpadu Jugoslavije, je že leta 1987 avstrijski zunanji minister, clan Avstrijske ljudske stranke, dr. Alois Mock, ki je junija 1989 z madžarskim zunanjim ministrom Gyulo Hornom prerezal bodeco žico med Avstrijo in Madžarsko, decembra pa s cehoslovaškim zunanjim ministrom Jirijem Dienstbierom podrl ograjo med Avstrijo in Cehoslovaško, stanje ocenjeval popolnoma drugace. Avstrija takrat še ni bila clanica ES.44 Mock je svaril pred destabilizacijo Jugoslavije in opozarjal na nevarnost, ki preti na Balkanu. Že prej kot drugi evropski politiki je spoznal, da bo Jugoslavija razpadla. Nasprotoval je izjavi Srednjeevropske pobude (oz. Pentagona), v kateri je bila izražena podpora celovitosti Jugoslavije. Zavzemal se je za to, da dobi podporo od ES, EFTE (Evropsko združenje za prosto trgovino) in Mednarodnega denarnega sklada. Z Norveško se je v letih od 1987 do 1989 zavzemal za to, da se ustanovi poseben sklad EFTE za Jugoslavijo. Po dogodkih na Kosovu (in Plitvickih jezerih) pa je Mock 15. avgusta 1990 sprožil prvo stopnjo mehanizma Konference o varnostni in sodelovanju v Evropi (KVSE) na osnovi dokumenta »Cloveška razsežnost«, v katerem je bilo najprej predvideno pisno porocilo o situaciji na Kosovu.45 Nekaj mesecev pozneje je sprožil še drugo stopnjo, ki je predvidela bilateralno srecanje. Zavzemal se je za mirno rešitev, predvsem pa tudi za pravico samoodlocbe jugoslovan­skih narodov. Podobno kot Mock je ocenjeval situacijo tudi predsednik Avstrijske ljudske stranke Erhard Busek, ki je bil v vladi Vra­nitzkega minister za znanost in razvoj, od leta 1991 pa tudi 44 Avstrija je postala clanica šele leta 1995. 45 Dimitrij Rupel, »Minister v središcu zgodovinske priložnosti«, v: Alois Mock. Politik piše zgodovino, Martin Eichtinger in Helmut Wohnout (Celovec: Mohorjeva založba, 2012), 11; Eichtinger in Wohnout, Alois Mock, 227. podpredsednik vlade. Imel je intenzivne osebne stike s Slove­nijo, tudi z nadškofom dr. Alojzijem Šuštarjem, Lojzetom Pe­terletom, Dimitrijem Ruplom, Jožetom Pucnikom in drugimi. Ko je bila proglašena osamosvojitev, je bil med povabljenimi gosti. Imel je tudi nagovor na proslavi ob osamosvojitvi in na koncu še v slovenšcini izjavil: »Živela slovenska demokracija.« Sledil je buren protest iz Beograda.46 Po napadu JLA Malo pred napadom JLA na Slovenijo je Johann Georg Re-ißmüller napisal: »Pred Slovenijo in Hrvaško je, predno se de­jansko osamosvojita, še dolga pot. Na vojaško nasilje morata biti pripravljeni – oklepniki spet ropotajo, in zahodne vlade se bodo le pocasi poslovile od svoje napacne usmeritve. Toda Hrvati in Slovenci bodo vse to zdržali, ker si koncno želijo živeti v svobodi in dostojanstvu.«47 In 2. julija 1991, torej po napadu JLA, je komentiral, da so kupi ruševin v Jugoslaviji »posledica brutalne volje srbskih politikov in generalov, da vladajo, pa tudi grozljive neuspešnosti zahodnega sveta«.48 Ko se je zadnji jugoslovanski ministrski predsednik Ante Markovic odlocil, da disciplinira Slovenijo in je 27. junija zju­traj sledila akcija JLA »za zavarovanje meje«, je ta v Sloveniji na presenecenje generalov naletela na odpor. Politika na zahodu se je zacela spreminjati. To je bilo najprej ocitno v Avstriji, kot že omenjeno, je zunanji minister Mock jugoslovansko politiko 46 »...le sosed bo mejak!«/»...nur Nachbar mehr fortan!«, ur. Josef Picelj et al. (Celovec-Ljubljana-Dunaj: Mohorjeva založba, 2011), 87–88, 92–93. 47 »Das Tor zur Freiheit. Trennung vom Zwangsstaat Jugoslawien«, FAZ, 27. 6. 1991, 1. Njegovi komentarji so bili objavljenji v knjigi: Johann Georg Reißmüller, Der Krieg vor unserer Haustür (Stuttgart: DVA, 1992). 48 Reißmüller, Der Krieg vor unserer Haustür, 83. ocenjeval zelo realisticno, medtem ko to ne velja za avstrijskega kanclerja. Seveda pa je tukaj treba upoštevati, da se Avstrija v tej fazi v svojem stališcu ni hotela prevec razlikovati od stališc clanic ES, ker se je takrat pogajala za vstop v ES. Odlocila se je, da sporazumno z ES izrece priznanje. Kljub temu pa je Mock imel številne stike s politiki na slovenski in hrvaški strani, opravil je številne pogovore tudi po želji predsedujocega ES van den Broeka. Avstrija je takrat zaradi napada na Slovenijo že drugic sprožila mehanizem KVSE zoper Jugoslavijo.49 Tudi v nemški javnosti je bil po napadu JLA na Slovenijo obcuten preobrat. Po javnomnenjski anketi je bilo julija 1991 vec anketirancev za priznanje obeh držav kot proti: namrec 39 % za in 34 % proti ter 21 % neopredeljenih.50 Bolj kot se je nemška politika spreminjala, bolj so se stopnjevali resentimenti proti Nemciji. Tako so nekateri trdili, da se Nemcija zavzema za priznanje Hrvaške in je proti Srbiji zaradi starega zavezništva iz druge svetovne vojne in podobno. Spreminjati se je zacela tudi nemška politika, ker je obsojala nasilje. Zacela je staviti na pogajanja in iskanje rešitve skupaj s clanicami ES in ZDA. Istega dne kot Mock je tudi nemški zunanji minister Genscher predlagal Svetu Evrope, da se sproži mehanizem KVSE. Kot predsedujoci KVSE je to v zacetku julija tudi uresnicil. V intervjuju na radiu je poudaril, da je Jugosla­vija z uporabo sile ustvarila nevzdržno situacijo.51 Tehtnica se je zacela nagibati v prid Sloveniji in Hrvaški, vendar v tej fazi Nemcija še ni bila pripravljena stopiti odlocno na stran obeh držav, ki sta se razglasili za samostojni, to pa predvsem zaradi nasprotovanja držav ES, v prvi vrsti Francije, Anglije, pa seveda tudi ZDA. Doloceno vlogo pri tem je igrala tudi nemška notra­ 49 Eichtinger-Wohnout, Alois Mock, 234. 50 Kirste, »Der Jugoskawienkonflikt«, 17. 51 Genscher, Erinnerungen, 941. nja politika. Dejansko pa je Genscher imel številne pogovore z vsemi stranmi in je skušal clanice ES prepricati, da je treba politiko proti Jugoslaviji spremeniti. Šele od novembra 1991 naprej pa za Nemcijo ni bilo vec toliko vprašljivo, ali bosta državi priznani ali ne, temvec najti pravi trenutek za to. Takrat je zacela Nemcija lobirati za to, da se ji prikljucijo tudi druge države ES, kljub še vedno mocnemu nasprotovanju Združenih narodov in ZDA. Ko je JLA napadla Slovenijo, je bil nemški zunanji minister Hans-Dietrich Genscher na obisku pri italijanskem zunanjem ministru Gianniju de Michelisu. Poklicala sta nemudoma jugoslovanskega zunanjega ministra Budimira Loncarja in ga svarila pred vojaškim nasiljem.52 Ker so Slovenci in Hrvati nastopali mirno in brez nasilja, je Genscher zahteval, da se tudi proti njim nastopa brez nasilja. In zvezni kancler Kohl je na tiskovni konferenci po zasedanju Sveta Evrope 1. julija 1991 izjavil: »Z veliko zaskrbljenostjo smo v zadnjih dneh spremljali dogodke v Jugoslaviji. To kar se je tam zgodilo in kar se še dogaja, se tice celotne Evrope. Predvsem Evropska skupnost je poklicana, da naredi vse v njeni moci, da doprinese do miroljubne rešitve konflikta /.../ Edinost Jugoslavije se ne more obdržati z vojaško silo.«53 KVSE je ES pooblastila, da se pogaja za mir na Balkanu. Kot predsedujoci v KVSE je Genscher 1. julija potoval v Beograd in tam na pogajanjih poudaril, da se Nemcija zavzema za politicno rešitev in da prav nic ne opravicuje uporabe vojaške sile ter da je mednarodna skupnost pravico do samoodlocbe zapisala v Helsinški sklepni listini ter v »Pariški listini za novo 52 Ibidem, 936. 53 Helmut Kohl, Bilanzen und Perspektiven. Regierungspolitik 1989–1991, Bd. 2 (Bonn: Presse-und Informationsamt der Bundesregierung, 1992), 971. Evropo« (21. novembra 1990).54 Od Miloševica in vseh drugih, ki jih je tam srecal, je zahteval, da se prelivanje krvi v Sloveniji nemudoma ustavi in se preide k pogajanjem.55 Preden je šel na pot, ga je slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel prosil, da pride tudi v Ljubljano. Slovenci so hoteli, da se jim tam pridruži tudi hrvaški predsednik Franjo Tudman, medtem ko so Hrvati želeli, da Genscher pride v Zagreb in da tja pride slovenski predsednik Milan Kucan.56 Predvsem pa so v Beogradu nasprotovali Genscherjevemu potovanju v Ljubljano. Genscher je bil preprican, da so namenoma ovirali let predsedujocega v KVSE, da obišce Slovenijo. Ker zaradi ofenzive jugoslovanske vojske in nizkoletecih letal ni mogel pristati v Ljubljani, je 2. julija pristal v Celovcu, kjer sta ga na letališcu cakala Milan Kucan in Dimitrij Rupel. Predlagala sta sicer, da se peljejo v zavarovanem vlaku v Ljubljano, vendar so bili potem pogovori kar na Koroškem. Avstrijska vlada temu ni nasprotovala.57 V radijskem intervjuju je bil nato Genscher zelo oster do JLA, ocenil je, da je napad posledica komunisticnega režima, ki hoce ostati na oblasti.58 Petega julija je nato Genscher v Svetu zunanjih ministrov opozarjal, da se je zaradi nasilne intervencije v Sloveniji situacija popolnoma spremenila, in pre­dlagal, da se Slovenijo in Hrvaško prizna. Zunanji ministri so se sicer zedinili, da se zamrznejo financna sredstva (šlo je za 1,7 milijarde DM), ter da se uvede embargo na orožje, za priznanje obeh držav pa se niso odlocili.59 Trojka ES pod vodstvom Nizo­ 54 Pariška listina je bil mednarodni sporazum o ustvarjanju novega miroljubnega reda v Evropi po ponovni združitvi Nemcije in koncu konfrontacije med vzhodom in zahodom. 55 Genscher, Erinnerungen, 939. 56 Danilo Slivnik, Sto osamosvojitvenih dni (Ljubljana: Delo, 1991), 180. 57 Genscher, Erinnerungen, 938. 58 Michael Libal, Limits of Persuasion. Germany and the Yugoslav Crisis, 1991–1992, 17. 59 FAZ, 6. 7. 1991; Knut Kirste, »Der Jugoslawienkonflikt«, MA 687/4-1 und zemca Hansa van den Broeka – Nizozemska je namrec v drugi polovici predsedovala ES – pa je 7./8. julija 1991 na Brionih do-segla sporazum, ki je bil neke vrste kompromis in ni upošteval vzrokov za krizo in velikosrbskih nacrtov Miloševica. Daniel Maurer je v svoji raziskavi »Evropska varnost in obvladovanje konfliktov« opozoril, da v trojki ni bilo predstavnika velesil, torej Francije, Velike Britanije ali Nemcije, sestavljena je bila iz Nizozemca, Luksemburžana in Italijana. Po njegovem bi bil pritisk na Beograd lahko veliko vecji, ce bi bil zraven vsaj eden predstavnik velesil.60 Jugoslavija (Srbija) je pristala na to, da se bodo vse enote JLA umaknile v vojašnice, odstranile vse blo­kade in se bo vrnila oprema. Slovenija in Hrvaška sta pristali na trimesecni moratorij, torej do 7. oktobra 1991, med katerim naj bi se pogajali za mirno rešitev konfliktov. Doloceno je bilo tudi, da nadzor nad slovenskim ozemljem prevzame slovenska policija oz. Teritorialna obramba in dogovorili so se za umik jugoslovanske vojske iz Slovenije do konca oktobra 1991. S tem je Beograd dejansko sprejel izstop Slovenije iz Jugoslavije.61 Predsedujoci ES Hans van den Broek je odigral izredno negativno vlogo, kazal je celo razumevanje za JLA in srbsko agresijo. Posebno absurdna je bila njegova zahteva, da Slovenija 2, v: DFG-Projekt ‚Zivilmächte‘, Fallstudie, 17 (Universität Trier, Lehrstu­hl für Außenpolitik, 1998), pridobljeno 12. 4. 2021, https://www.yumpu. com/de/document/read/20741833/der-jugoslawienkonflikt-deutsche--aussenpolitikde; Gerd Koslowski, Die NATO und der Krieg in Bosnien--Herzegowina. Deutschland, Frankreich und die USA im internationalen Krisenmanagement (Vierow bei Greiswald: SH-Verlag, 1995), 52. 60 Daniel Maurer, Europäische Sicherheit und Konfliktmanagement am Beispiel ‚Ex-Jugoslawien‘, Züricher Beiträge 59 (Zürich: Forschungsstelle für Sicherheit und Konfliktforschung, ETH Zürich), pridobljeno 30. 4. 2021, https://css.ethz.ch/content/dam/ethz/special-interest/gess/cis/ center-for-securities-studies/pdfs/ZB_59.pdf. 61 »Brioni Declaration«, pridobljeno 3. 4. 2021, https://www.ucdp.uu.se/ downloads/fullpeace/Yug%2019910712.pdf. v casu moratorija razobesi na mejah jugoslovansko zastavo.62 Kot je napisal dopisnik FAZ Meier, je van der Broek nastopal kot »reprezentant tiste skupine držav, ki je potem vedno poskušala monopolizirati zahodno politiko do Jugoslavije in katere politicni cilj je bil najprej obnova Jugoslavije in potem do neke mere protekcija Srbije, nekako kot države naslednice izgubljene Jugoslavije. Za Van den Broekom nista stali samo Francija in Anglija, ampak takrat tudi Združene države, oz. namestnik zunanjega ministra in poznejši zunanji minister Eagelburger.«63 Genscher si je v naslednjih dneh in tednih intenzivno priza­deval za rešitev krize, sestajal se je s številnimi politiki, tudi slovenskimi, hrvaškimi in srbskimi. Na njegovo iniciativo so se med drugim 6. avgusta na izredni seji sestali zunanji ministri v Haagu. Že dan pred tem je izjavil, da se mora govoriti o vseh možnih rešitvah, tudi o gospodarskih sankcijah proti Srbiji, in da se obrne tudi na Varnostni svet Združenih narodov. Napo­vedal je tudi, da bo Nemcija predlagala, da ES preveri možnost priznanja Hrvaške in Slovenije. Genscher je sicer še zatrjeval, da se bo Nemcija držala skupnih odlocitev, je pa predlagal, da premislijo, ali je morda internacionalizacija konflikta še zadnji politicni instrument, da se prepreci pregon ljudi in prelivanje krvi. S tem se je Genscher tudi javno prvic postavil na vrh tistih držav, ki so se zavzemale za priznanje. To so bile Belgija, 62 Victor Meier, Wie Jugoslawien verspielt wurde, 401. Vloga Nizozemske proti Sloveniji je bila izredno negativna in popolnoma enostranska, ce ne kar prosrbska. Ibidem, 394–401. 63 Ibidem, Wie Jugoslawien verspielt wurde, 397–398. Šlo je za Lawrenca Ea-gelburgerja, ki je bil zaposlen na ameriškem veleposlaništvu v Beogradu 1961–1965. Nizozemska in Luksemburg (Benelux) ter Danska in Italija.64 V medijih so se zaceli pojavljati clanki o soloakciji Nemcije. Genscher je na zasedanju KVSE v Pragi 8./9. avgusta predla-gal, da se ustanovi »Mirovna konferenca za Jugoslavijo« pod pokroviteljstvom ES. To se je 27. avgusta na zasedanju Evropske politicne kooperacije (EPC, European Political Cooperation)65 tudi uresnicilo. Na celo te so na zasedanju zunanjih ministrov 3. septembra imenovali britanskega zunanjega ministra Lorda Petra Carringtona. Kot že omenjeno, je 27. avgusta na predlog francoskega zunanjega ministra Rolanda Dumasa padla tudi odlocitev za ustanovitev arbitražne Badinterjeve komisije. Kot opisuje Genscher v svojih spominih, je prišlo zaradi statusa Badinterjeve komisije do hudih nesoglasij. Medtem ko je Fran-cija s podporo Nemcije vztrajala na tem, da komisija deluje popolnoma samostojno, je predsednik Sveta Evrope Hans van den Broek videl v komisiji instrument predsedujocega mirovni konferenci. Obveljalo je potem vendarle, da komisija ostane popolnoma neodvisna.66 Na plenarni seji Združenih narodov v New Yorku se je Gen-scher uspešno zavzel za prepoved izvoza orožja v Jugoslavijo. Sprejet je bil sklep o embargu.67 Nacela, ki so vodila nemško politiko, so bila: 1. neodvisnost tistih republik, ki to želijo, z opcijo, da dosežejo pogodbo o asociaciji ali kakšni drugi obliki skupne državne pripadnosti, ter 2. nedotakljivost zunanjih in notranjih mej.68 Kancler Kohl pa je že 4. septembra na plenar­ 64 Zeitler, Deutschlands Rolle, 298. 65 Leta 1970 je šest clanic ES (Nemcija, Francija, Italija in države Beneluksa) postavilo temelje za EPC, usklajevale so namrec temelje za sodelovanje na zunanjepoliticnem podrocju. Leta 1987 so potem sklenile neko po­godbo, ki bi naj bila podlaga za sodelovanje v kriznih primerih. 66 Genscher, Erinnerungen, 946–949. 67 FAZ, 27. 9. 1991, 1. 68 Genscher, Erinnerungen, 957. ni seji nemškega parlamenta dejal: »Ce dialog, ce miroljubno sožitje ni vec mogoce, potem smo, predvsem in zaradi našega razumevanja samoodlocbe, poklicani na odgovornost, da tiste republike, ki nocejo vec ostati v Jugoslaviji, mednarodnopravno priznamo.« V nadaljevanju govora pa je izrekel še dostikrat citirane besede: »Izkušnje, ki izhajajo iz zgodovine, kažejo vse do današnjih dni – in tega naj v Beogradu ne pozabijo –, da se s pomocjo tankov ne da držati neke države skupaj.«69 Neformalna seja zunanjih ministrov na Nizozemskem 5. in 6. oktobra na gradu Haarzuilens je potekala popolnoma pod vplivom jugoslovanske krize. Takrat so prvic v izjavo napisali nekaj, kar je Genscher že nekaj casa zahteval, namrec, da bodo po mednarodnem pravu klicali na odgovornost tiste, ki so zapovedali nasilje v Jugoslaviji. V izjavi je bilo tudi omenjeno priznanje: »Glede na ustrezen dogovor na cetrtem plenarnem zasedanju Jugoslovanske konference 4. oktobra je bila predvide­na politicna rešitev s perspektivo priznanja.«70 Ameriški predsednik George Bush je na srecanju vrha NATA 8. novembra 1991 kritiziral Kohla, ker da Nemcija spodbuja osamosvojitvene težnje jugoslovanskih republik in s tem onemogoca rešitev jugoslovanske krize.71 Nemcija se je potem odlocila, da sama prizna Slovenijo in Hrvaško, ce ji ne bo uspelo za to pridobiti druge clanice EU. Kohl je v Bundestagu 13. novembra, ko je porocal o srecanju vrha NATA v Rimu in o Maastrichtski pogodbi, govoril tudi o Jugoslaviji: »Brutalne vojaške akcije vsak dan bolj unicujejo upanje, da bo prišlo do miroljubnega sožitja. Prav mi, Nemci, vemo, kaj pomeni vojna v lastni državi z vsemi strašnimi posledicami za 69 Helmut Kohl, Bilanzen und Perspektiven, 999–1000. 70 Genscher, Erinnerungen, 953. 71 James Baker, The Politics of Diplomacy. Revolution, War and Peace 1989–1992 (New York: Putnam, 1995), 638; Piotrowski, Sprache und Außenpolitik, 66. ljudi... Pozdravljam, da so se zunanji ministri ES 4. novembra 1991 odlocili za gospodarske sankcije. Gre predvsem za to, da se srbski tabor preprica o brezizhodnosti nasilne politike. Do tega sklepa je nazadnje prišlo zaradi naše vztrajnega prepricevanja, tudi naših partnerjev v ES /.../ Nemška zvezna vlada se bo še naprej trudila, da se mednarodno priznanje tistih republik, ki to želijo, ne bo zavleklo v nedogled.«72 V govoru 27. novembra v nemškem parlamentu pa je, kot že omenjeno, napovedal, da bo Nemcija priznala Slovenijo in Hrvaško še pred božicem. Ko so se zunanji ministri potem srecali 2. decembra v Bruslju, so sklenili, da morajo Slovenija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina ter Makedonija dobiti neko nadomestilo za go-spodarske sankcije. Takoj se je predsednik Sveta Evrope Van den Broek cutil poklicanega poudariti, da to še ne pomeni priznanja samostojnosti omenjenih republik. Potem pa je dva dni pozneje Nemcija suspendirala nemško-jugoslovansko prometno pogodbo, in to ne da bi se pred tem posvetovala z drugimi clanicami ES.73 Po mnenju francoskega zunanjega ministra Dumasa je ta nemška podpora Sloveniji in Hrvaški škodovala. Zelo podobno je bilo stališce do tega nemškega ukrepa tudi v Veliki Britaniji in ZDA.74 Ker je Nemcija napovedala, da bo priznala Slovenijo in Hr-vaško še pred božicem, je ta napoved seveda sprožila mocno nasprotovanje tako v Nemciji kot tudi drugod po svetu. Gene-ralni sekretar Združenih narodov Pérez de Cuéllar se je pisno obrnil na predsedujocega ES Van den Broeka, ceš da bo tako priznanje konflikte še okrepilo. Na to pa ni odgovoril Van den 72 Kohl, Bilanzen und Perspektiven, 1091. 73 Zeitler, Deutschlands Rolle, 318. 74 Piotrowski, Sprache und Außenpolitik, 68. Broek, ki je sicer tudi priznanju nasprotoval, temvec Genscher. Cyrus Vance, ki je bil posebni ameriški odposlanec, je prav tako pritiskal na Genscherja, da se priznanje opusti, Anglija in Francija pa sta se celo zavzemali za to, da Združeni narodi sprejmejo resolucijo proti predcasnemu priznanju, ceprav sta politicni direktor zunanjega ministrstva Jürgen Chrobog in njegov francoski kolega Alain Dejammet že dva dni prej pripravila kriterije za priznanje vseh novih držav v vzhodni oz. jugovzhodni Evropi, tudi Hrvaške in Slovenije. Genscherju je uspelo po t. i. »telefonski diplomaciji« resolucijo prepreciti. Petnajstega decembra pa je Varnostni svet Združenih narodov sprejel sklep, da se v Jugoslavijo pošljejo mirovne enote (reso­lucija 724).75 Kot že omenjeno, je potem prišlo 16. decembra do ponov­nega zasedanja zunanjih ministrov v Bruslju. Zedinili so se o splošnih kriterijih, ki naj bi veljali za priznanje novih držav, in za casovnico glede Slovenije in Hrvaške. Pred srecanjem je Nizozemska skušala na ravni politicnih direktorjev Nemcijo izolirati. Kljub temu je Genscher uspel, da so sprejeli kompro-mis. Ta se je glasil, da bo Nemcija sicer pred božicem priznala obe državi, odlocitev pa bo zacela veljati 15. januarja, ko bodo Slovenijo in Hrvaško priznale tudi druge clanice ES. Do sklepa je prišlo, tako britanski zunanji minister Douglas Hurd, ker je Genscher sporocil, da bo Nemcija državi priznala, tudi ce se bodo preostale clanice ES temu zoperstavile. Nihce pa ni hotel odprtega konflikta.76 75 Genscher, Erinnerungen, str. 959–960; Piotrowski, ibid., 68. 76 Genscher, Erinnerungen, 960–962; Libal, Limits of Persuasion, 151–155; Piotrowski, Sprache und Außenpolitik, 69–72. Nemške stranke in priznanje osamosvojitve Tudi v Nemciji so bili mocni nasprotniki enostranskega pri­znanja obeh držav. Na vladi je bila takrat koalicija CDU/CSU (Christlich Demokratische Union/Kršcanska nemška unija in Christlich Soziale Union/ Kršcanska socialna unija)77 in FDP (Freie Demokratische Partei/ Svobodna demokratska stranka). Nemško zunanjo politiko sta posebno zaznamovala kancler Helmut Kohl (CDU) in Hans-Dietrich Genscher (FDP), ki pa ni bil predsednik svoje stranke. To je bil Otto Graf Lambsdorff, ki je bil potem tudi predsednik Liberalne Internacionale. Med Genscherjem in Lambsdorffom ni bilo razhajanja mnenj v tem vprašanju, tako je zadnji že junija 1991 zahteval, da se želje po osamosvojitvi obravnava resno. Osemindvajsetega junija je zahteval priznanje obeh republik.78 Med vladnimi strankami in opozicijo so se stališca do ju­goslovanskega vprašanja zelo razlikovala. Strankarska skupina CDU/CSU v nemškem parlamentu je leta 1991 izdala vec kot 80 izjav o jugoslovanskem vprašanju in je s tem mocno vplivala tudi na vladno politiko. Zahtevala je, da ES spremeni politiko do Jugoslavije in opusti stališce, da mora na vsak nacin ostati celovita, in to ne glede na okolišcine. Vendar je CSU v tem vprašanju prehitevala svojo sestrsko stranko CDU in tudi zunanjega ministra. To pa zato, ker je imela Bavarska posebne odnose z jugoslovanskimi republikami, v prvi vrsti s Slovenijo. Od leta 1975 je obstajala posebna bavarsko-slovenska komisija, ki se je sestajala izmenicno na Bavarskem in v Sloveniji ter je obravnavala vprašanja sodelovanja v gospodarstvu, prometu, poljedelstvu, varstvu okolja, pa tudi problematiko slovenskih 77 Gre za sestrsko stranko. CDU je prisotna v vseh deželah razen na Ba- varskem, kjer je CSU, a samo tam. 78 »Wir sollten die Unabhängigkeit anerkennen«, Rheinische Post, 28. 6. 1991, 1. delavcev na Bavarskem itd. Prav zato je Bavarska veliko inten­zivneje kot preostale nemške dežele sledila dogajanju v Jugosla­viji in se je zato prej zavedala, kakšne gospodarske in politicne konsekvence bodo izhajale iz konfliktov na tem podrocju, predvsem se je tudi zavedala, da bo z juga Jugoslavije prišlo do begunskih valov, kar bo imelo posledice tudi za Nemcijo. Zunanjepoliticni predstavnik CSU v nemškem parlamentu Ortwin Lowack je že februarja 1991 nemško vlado pozival, naj v jugoslovanskem konfliktu prevzame iniciativo, da se EPZ (Evropsko politicno sodelovanje)79 in KVSE zavzamejo za ta konflikt in vplivajo na to, da se Srbom pokažejo meje.80 Pred­sednik stranke CSU in zvezni financni minister Theo Waigel pa je dejal, da je mogoce doseci cilj mirnega sobivanja v Evropi samo, ce bo Jugoslavija upoštevala federalisticni koncept.81 CSU je nasploh zagovarjala politiko »Evropa regij« (Europa der Regionen). Obstajala je tukaj tudi delovna skupina »Alpen Adria/Alpe Jadran«, v kateri so bile vkljucene poleg avstrijske dežele Bavarske (Štajerska, Salzburg, Gornja Avstrija, Koroška in Gradišcanska), tudi italijanske regije (Lombardija, Beneška, Trentino - Južna Tirolska in Julijska krajina), madžarske župa­nije (Györ-Mosom-Sopron, Zala, Vas, Somogy), jugoslovanski republiki Slovenija in Hrvaška. Vodja poslanskega kluba CDU/CSU Alfred Dregger je po napadu JLA na Slovenijo zahteval, da vse vlade brezpogoj­ 79 Šest clanic ES (Nemcija, Francija, Italija in Beneluks države) so nekako postavile temelje za skupno sodelovanje na podrocju zunanje politike, s tem pa še niso imele skupno zunanjo politiko. Šele leta 1987 so obli­ kovale strategijo v primeru kriz. Potem pa so v zacetku devetdesetih let clanice ES vzpostavile skupno zunanjo in varnostno politiko in sprejele Maastrichtsko pogodbo leta 1992. 80 CSU-Pressemitteilung Nr.44/1991, 5. 2. 1991, citirano po: Zeitler, Deutsc­ hlands Rolle, 209. 81 dpa 189, 20. 5. 1991: Jugoslawien geht auch Europa an, 209. no spoštujejo samoodlocbo Slovencev in Hrvatov.82 Še prej, namrec 10. maja 1991, je zunanjepoliticni vodja kluba Karl Lammers zahteval, da ES intervenira v Jugoslaviji. Po njegovem je bilo nujno, da se upošteva svobodna odlocitev posameznih republik. Nasprotoval je politiki clanic ES, ki so z obljubami financne in gospodarske pomoci skušale prepreciti odcepitev republik, in opozoril na to, da se v Srbiji »skuša obdržati stare oblastne strukture s pomocjo nacionalisticno-šovinisticnih custev /.../ Nacelo, ki velja za našo nemško politiko in ki se je izkazalo za uspešno, 'Svoboda gre pred enotnostjo', velja tudi v Jugoslaviji.«83 Socialni demokrati so bili v tem vprašanju zelo razdeljeni. Castni predsednik SPD (Sozialdemokratische Partei Deutsc-hlands/Nemška socialdemokratska stranka) Willi Brandt je konec maja 1991 kritiziral ES in njeno stališce do Jugoslavije. Vodja odbora za varnost in zunanjo politiko SPD v nemškem parlamentu Norbert Gansel je v imenu kluba SPD prejel vabilo Jožeta Pucnika od 20. do 22. maja 1991 v Ljubljano in na tiskovni konferenci v Cankarjevem domu je prehitel nemški parlament. Izjavil je namrec nekaj, cesar nemški parlament še ni sklenil, namrec da ta podpira osamosvojitev Slovenije in Hrvaške in da odklanja vsako nasilje, ter napovedal pomoc pri prizadevanju, da se osamosvojitev zgodi na miren nacin.84 Ko se je vrnil domov, je v izjavi za tisk svaril pred državljansko vojno, ki lahko sledi, ce se gospodarska in politicna situacija še zaostruje. Zahteval je spremembo evropske politike: 82 Zeitler, Deutschlands Rolle 203; Deutschland-Union Dienst, Nr. 120, 27. Juni 1991. 83 Zeitler, ibid., 201–202. 84 Tako je citiral Jože Pucnik nemškega poslanca v pogovoru novinarke Manice Ambrožic z dr. Jožetom Pucnikom. Citirano po: Rosvita Pesek, Osamosvojitev Slovenije (Ljubljana: Nova revija, 2007), 522. »V skladu z listino KVSE iz Pariza imajo narodi Jugoslavije pravico do samoodlocbe. Zato imajo pravico, da se po poti demokraticnega procesa odlocijo tudi, da federacijo zapustijo /.../ V Sloveniji so se vse politicne sile odlocile za samosto­jnost /.../ Skupnost narodov bi morala Slovenijo na tej poti podpirati in biti pripravljena jo po izjavi o samostojnosti tudi mednarodno priznati.«85 Po napadu JLA pa je še dodal: »Ena Jugoslavija, ki jo drži skupaj samo sila, se sama izkljuci iz skupnosti svobodnih evropskih narodov.«86 V drugi skupini socialnih demokratov, ki so zastopali dru-gacno stališce do jugoslovanske krize, pa so bili Gernot Erler, Peter Glotz, Günther Verheugen, ki so z delegacijo parlamen­tarnega odbora za zunanjo politiko potovali v Jugoslavijo, namrec v Beograd, Prištino in Skopje. Glotz je sicer priznal, da je Slovenija gospodarsko najmocnejša republika Jugoslavije, izrazil pa je dvom, da bo lahko preživela, sprožila pa bo »Do-minoeffekt« [ucinek domin]. Poudarjal je tudi gospodarske in pravne probleme.87 Zelo mocna je bila tudi struja v SPD, ki je zastopala diametralno drugacno politiko kot vlada. Glavni zagovornik te struje je bil clan SPD zunanjepoliticne delovne skupine in clan vodstva socialdemokratskega kluba Carsten Voigt. V sedemdesetih letih je imel izredno dobre odnose z jugoslovanskimi komunisti, nobenih pa z disidenti. Bil je zagovornik samoupravnega sistema, Jugoslavija je bila po nje­govem zgled za zahod. Prav tako radikalno usmerjena je bila stranka PDS (Partei des Demokratischen Sozialismus/Stranka demokraticnega socializma), ki se je pozneje preimenovala v 85 Genscher, Erinnerungen, 932. 86 Spiegel, 8. 9. 1991, 44. 87 Peter Glotz, »Die Selbständigkeit und ihr Preis. Bemerkungen zur jugo­ slawischen Krise«, Sozialdemokratischer Pressedienst, Nr. 121, 28. 6. 1991, 1. Die Linke. Seveda je to bila bivša komunisticna partija Vzho­dne Nemcije SED (Sozialistische Einheitspartei Deutschlands/ Enotna socialisticna partija Nemcije), ki je razpadu Jugoslavije in odcepitvi posameznih republik vehementno nasprotovala. Zeleni (Bündnis 90/Die Grünen/Zveza 90/Zeleni) takrat še niso bili zelo mocni, imeli so premalo poslancev, da bi lahko imeli svoj poslanski klub. Nasprotovali so vsakemu vojaškemu poseganju, predvsem nemškemu iz zgodovinskih razlogov. Zanje so bile merodajne clovekove pravice, ne pa samoodlocba. Zunanjepoliticni predstavnik Zelenih Gerd Poppe, ki je bil dober poznavalec situacije v Jugoslaviji, je v govoru v nemškem parlamentu že 21. februarja 1991 izjavil, da Jugoslavija ne bo mogla obstati. Delegacija Zelenih je marca 1991 obiskala Beo-grad, Kosovo, Hrvaško in Slovenijo. Clan delegacije Reinhard Weißhuhn je po obisku priporocal, da se z vsemi mogocimi politicnimi sredstvi pritiska na srbsko vlado: »Razpad Jugosla­vije je potrebno sprejeti kot konec nekega umetnega stanja, ki ga prizadeti ne želijo.«88 Zunanjepoliticni odbor je o Jugoslaviji leta 1991 razpravljal kar na 25. sejah, štirikrat pred napadom na Slovenijo, in 20. marca je bil na tako sejo povabljen tudi Milan Kucan.89 Nemški parlament je potem 18. junija sprejel naslednjo resolucijo: • »Nemški Bundestag poziva vse odgovorne v Jugoslaviji, • da se intenzivno trudijo doseci nenasilno rešitev iz krize in da se zoperstavijo uporabi vsake oblike nasilja; • da se trudijo doseci za vse strani sprejemljiv sporazum, ki sloni na novih temeljih za skupno življenje. To bi v 88 Bündnis 90/Die Grünen, Materialsammlung zum Krieg in Jugoslawien, Informationsreise nach Jugoslawien 21.–28. März 1991, str. 13–19. Citira- no po: Zeitler, Deutschlands Rolle, 224–225. 89 Ibidem, 231. Drugic je bil Kucan povabljen na ta odbor 4. 12.1991. interesu skupnosti evropskih držav zagotovilo, da ostane vseh šest republik povezanih; • dasepritemvJugoslavijiuresnicisvobodni,demokraticni državni red, politicni pluralizem in pravna država; • da se vsepovsod v Jugoslaviji zagotovijo popolne te­meljne clovekove in državljanske pravice; • da se ucinkovito zašciti pravico manjšin, ki ohranijo svojo etnicno in kulturno identiteto kot temelj skupnega življenja v posameznih republikah.«90 V govoru na silvestrovo 1991 je kancler Kohl predstavil bilanco iztekajocega se leta. Med drugim je dejal: »V zadnjih tednih in mesecih se je Nemcija vztrajno prizadevala, da bi narodi Jugoslavije lahko oblikovali svojo prihodnost v miru in svobodni samoodlocbi.«91 Zakljucek Ceprav se je Nemcija zavzemala za neodvisnost Slovenije in Hrvaške, ker je upoštevala demokraticno odlocitev obeh jugoslovanskih republik, ki sta se na referendumu odlocili za odcepitev od Jugoslavije, tega ni zasledovala od vsega zacetka. Vse do desetdnevne vojne je bila zelo zadržana do osamosvo­jitve obeh jugoslovanskih republik, in to iz zunanjepoliticnih in notranjepoliticnih razlogov. Na eni strani je pravkar prišlo 90 Antrag der Fraktionen der CDU/CSU, SPD und FDP und der Gruppe BÜNDNIS 90/DIE GRÜNEN zur Krise in Jugoslawien, Drucksa­chen12/795, 18. 6. 1991, Entschließung des Bundestages zur Krise in Ju­goslawien vom 19. Juni 1991, 2566. V nemškem parlamentu dobi stranka status poslanskega kluba, ce ima za seboj 5 % poslancev. PDS je imela osem poslancev, kar je bilo premalo. 91 Helmut Kohl, Bilanzen und Perspektiven, 133. do združitve obeh Nemcij, kar je zaradi izkušenj iz druge svetovne vojne pri sosedih povzrocalo doloceno nelagodje, poleg tega pa so velesile v Jugoslaviji videle neki dejavnik miru in stabilnosti na Balkanu, na drugi strani pa je prevladovalo prepricanje, da zaradi lastne združitve 3. oktobra 1990 ne more sodelovati pri razdružitvi neke druge države. S stopnjevanjem nasilja v Sloveniji in na Hrvaškem pa je dozorevalo spoznanje, da je evropska politika popolnoma zgrešena. Zacela je staviti na pogajanja in iskanje rešitve skupaj s clanicami ES in ZDA, ko se je nasilje stopnjevalo, pa se je pri clanicah EU zavzemala za priznanje obeh republik. Koncno je bila od novembra 1991 naprej pripravljena priznati Slovenijo in Hrvaško ne glede na stališce držav ES. Nemški kancler Helmut Khol je 27. novem-bra napovedal, da bo Nemcija priznala Slovenijo in Hrvaško še pred božicem. Velik diplomatski uspeh Nemcije je bil 16. decembra, ko so clanice ES sklenile, da bo ES priznala vse jugoslovanske republike, ki izpolnjujejo kriterije. Ti pa so bili: pravna država, spoštovanje clovekovih pravic, zašcita manjšin in spoštovanje nacela nedotakljivosti meja. Nemcija je sicer res Slovenijo in Hrvaško priznala pred božicem, diplomatske stike pa je navezala skupno s clanicami ES 15. januarja 1992, kot je bilo dogovorjeno 16. decembra v Bruslju. Germany and Slovenian Independence Summary Slovenia declared its independence on 25 June 1991, but Yugoslavia remained an object of international law until in­ternational recognition in late 1991 or early 1992. Members of the European Community recognized Slovenia on 15 January 1992, which was a great success of German foreign policy. As Chancellor Helmut Kohl announced on 27 November that Germany would recognize Croatia and Slovenia and EC mem­bers did not want Germany to overtake the EC, it was decided in Brussels on 16 December that the EC would recognize all Yugoslav republics that met the criteria. These were: the rule of law, respect for human rights, the protection of minorities and respect for the principle of inviolability of borders. Until the Ten-Day War in 1991, Germany was still very reticent about Yugoslavia. Somehow, the belief prevailed that, due to her own unification on 4 October 1990, it could not participate in the disintegration of another state. After the Yugoslav army attack on Slovenia, there was significant uphe­aval in the German public, and German politics also began to change because it was strongly opposed to violence. It began to bet on negotiations and on finding a solution together with the members of the EC and the USA. Like Austrian Foreign Minister Alois Mock, German Foreign Minister Dietrich Gen-scher initiated the CSCE mechanism. The scales began to tilt in favour of Slovenia and Croatia, but at this stage, Germany was not yet ready to stand firmly on the side of the two coun­tries that had declared their independence, mainly due to the opposition of the EC countries, primarily France, the UK and Italy, and, of course, the USA. There were several reasons for that: the role of Germany during the Second World War, the reunification of Germany and, of course, German internal politics. In fact, Genscher had been holding numerous talks with all parties throughout the period and tried to convince EC members that the policy against Yugoslavia needed to be changed. It was not until November 1991, however, that it was no longer questionable for Germany whether or not the two countries would be reco­gnized, but rather she was considering the right time to do so. At the same time, Germany was lobbying other EC members to join the recognition—despite strong opposition from the United Nations and the US. Prejeto: 4. 5. 2021 1.01 izvirni znanstveni clanek Damjan Hancic1 Tri baltiške Slovenije? Podobnosti in razlike med osamosvajanjem Slovenije in treh baltiških držav: Litve, Latvije in Estonije2 Izvlecek V prispevku so predstavljene podobnosti in razlike med bal­tiškimi državami (Litvo, Latvijo in Estonijo) in Slovenijo v casu osamosvajanja in demokratizacije konec osemdesetih in v zacetku devetdesetih let 20. stoletja. Za boljše razumevanje razmer clanek poseže tudi nekoliko nazaj in na kratko prikaže razlike in podobnosti med baltskimi državami in Slovenijo ob pomembnih dogodkih 20. stoletja. Med navedenima stranema je najti veliko podobnosti, so pa obstajale tudi pomembne razlike, ki se kažejo pri baltiških državah zlasti v izkušnji okoli 20-letne popolne neodvisnosti med obema svetovnima vojnama, medtem ko Slovenija te izkušnje vse do leta 1991/92 prakticno ni imela 1 Dr. Damjan Hancic, znanstveni sodelavec, Študijski center za narodno spravo, Tivolska 42, SI – 1000 Ljubljana, damjan.hancic@scnr.si. 2 Raziskovalni program št. P6-0380 je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proracuna. in je do leta 1990 v glavnem stremela k cim bolj samostojnemu položaju znotraj jugoslovanske države. kljucne besede: baltiške države, Slovenija, Litva, Latvija, Estonija, okupacija, neodvisnost Abstract The paper presents the similarities and differences between the Baltic States (Lithuania, Latvia and Estonia) and Slovenia during the period of gaining their independence and of democra­tization at the end of the 1980s and the beginning of the 1990s. In order to better understand the circumstances, the paper also reaches somewhat back into history and briefly indicates the dif­ferences and similarities between the Baltic States and Slovenia at the occurrence of major events of the 20th century. There are many similarities between the compared parties, but there were also important differences, which are evident in the Baltic States particularly from their experience of about 20 years of total inde­pendence in the interwar period, while Slovenia had practically no such experience until 1991/92: until 1990 it mostly aimed at becoming as independent as possible within the Yugoslav country. key words: Baltic States, Slovenia, Lithuania, Latvia, Estonia, occupation, independence Uvod Baltiške države je skupen naziv za tri po površini in številu prebivalstva manjše evropske države Litvo, Latvijo in Estonijo, ki ležijo med Baltskim morjem na zahodu in pravoslavnima Rusijo in Belorusijo na vzhodu; na severu jih obdaja Finski zaliv s protestantsko Finsko, na jugu pa katoliška Poljska ter ruska enklava Kaliningrad – nekdanji nemško-pruski Königsberg. Estonci in vecji del Latvijcev so protestantsko-evangelicanske veroizpovedi, medtem ko je velika vecina Litovcev in južni del Latvijcev katoliške. Zaradi priseljevanja Rusov je danes tam najti tudi precej mocno skupnost pravoslavnih vernikov, ki predstavljajo v Estoniji in Latviji od 25 do 30 % prebivalstva.3 Estonijo poseljujejo potomci baltskih Fincev iz ugrofinske skupine narodov, Latvijci in Litovci pa so si med seboj jezikov-no bližje: oboji so potomci Baltov (vcasih so mednje spadali tudi stari Prusi), tj. skupina indoevropskih ljudstev v seve­rovzhodnem delu srednje Evrope, katerih najbližji sorodniki so Slovani, zato imajo v jeziku tudi veliko besed slovanskega izvora. V srednjem in novem veku so bili Estonci pod dansko, nemško hanzeatsko in nato dalj casa pod švedsko vladavino; pod Švedi je bil vec stoletij tudi severni in srednji del Latvije, medtem ko sta južni del Latvije in Litva vec stoletij spadali pod poljsko-litovsko državo. Iz Švedske je sredi 16. stoletja na obmocje pod njenim nadzorom prišla tudi reformacija oz. lu­teransko-evangelicanska vera. Obmocje Baltika je s slabljenjem švedske in poljske moci v 18. stoletju zavzemala carska Rusija, ki pa je obmocju pustila samoupravo in verske ter kulturne svobošcine. Carska Rusija je v Baltiku vladala vse do leta 1918. Davorka Zrilic, »Urejanje problematike državljanstva v pribaltskih drža­vah« (diplomsko delo, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani, 2004). Mocan vpliv je zlasti v priobalnih mestih Estonije in Latvije imela severnonemška Hansa,4 kar se je kazalo tudi v tamkajšnji eticni sestavi: vecino mestnega prebivalstva so poleg Švedov (ti so predstavljali tudi znaten del prebivalstva na estonskih otokih v Baltskem morju) predstavljali Nemci, medtem ko je bilo podeželje vecinoma estonsko oz. latvijsko.5 V slednjem je podobnost z razvojem v slovenskih deželah, kjer je bilo kmecko prebivalstvo na deželi vecinoma slovensko, medtem ko je bilo v celinskih mestih vecinsko nemško, ob obali pa italijansko-romansko. Slovenci tako kot Estonci in Latvijci v primerjavi z Litovci vse do 20. stoletja nismo imeli lastne države; vecina ozemlja današnje Slovenije je bila del Sve­tega rimskega cesarstva nemške narodnosti in kasneje Avstrije, obalni pas je bil do zacetka 19. stoletja pod beneško vladavino, Prekmurje pa do leta 1919 pod ogrsko krono.6 Sredi 19. stoletja je na tem obmocju nastala Avstro-Ogrska, ki je tu obstajala vse do propada konec leta 1918. Baltiški narodi so vzpostavili svojo neodvisnost ob koncu vojne in ostali neodvisni okoli 20 let. Po podpisu pakta med Hitlerjem in Stalinom avgusta 1939 je Rdeca armada vkorakala v Poljsko in baltiške države, ki so ob grožnji z invazijo jeseni 1939 podpisale s Sovjetsko zvezo (SZ) pakt o vzajemni pomoci, ki je sovjetom omogocil ureditev vojaških oporišc na ozemlju teh držav. Do sredine leta 1940 je Rdeca armada zasedla celotno 4 Hansa je bila trgovska in obrambna konfederacija trgovskih cehov in trgovskih mest v severozahodni in srednji Evropi. Zrastla iz nekaj sever- nonemških mest v poznem 11. stoletju, je zveza tri stoletja obvladovala baltsko pomorsko trgovino ob obalah severne Evrope. 5 Andrejs Plakans, A Concise History of the Baltic States (New York: Cam­ bridge University Press, 2011). 6 Peter Štih, »Državne tvorbe na Slovenskem ozemlju,« v: Od sanj do re- snicnosti: razvoj slovenske državnosti, ur. France M. Dolinar (Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2001), 1–27. ozemlje teh držav in v vseh nastavila prosovjetsko oblast, ki je izglasovala prikljucitev Sovjetski zvezi. Pod sovjetsko oblastjo so ostale, razen vmesne nemške zasedbe med letoma 1941 in 1944/45, vse do leta 1990/91, ko so vse tri razglasile ponovno vzpostavitev neodvisnosti. Sovjetska zveza jih je formalno priznala septembra 1991.7 Danes so vse tri Baltiške države parlamentarne demokracije s tržnim gospodarstvom. Od leta 2004 so clanice Evropske unije in zveze NATO. 1. Izhodišcni položaj posameznih baltiških držav ob zacetku osamosvajanja in primerjava s Slovenijo 1.1. Primerjava položaja Slovenije in baltiških držav ob koncu prve svetovne vojne 1.1.1. Slovenija Za Slovence se je prva priložnost za ustanovitev lastne države ponudila ob koncu prve svetovne vojne, ki pa je niso uspeli izkoristiti, ampak je Slovenija preko Države Slovencev, Hrvatov in Srbov (Država SHS), ki so jo ustanovili habsburški Jugo­slovani ob odcepitvi od avstro-ogrske monarhije 29. oktobra 1918,8 le prešla izpod avstrijsko-habsburške oblasti pod srbsko--jugoslovansko. Formalno je ta državna tvorba obstajala do 1. decembra 1918, ko se je s Kraljevino Srbijo združila v Kraljevi-no Srbov Hrvatov in Slovencev (Kraljevina SHS). Država SHS 7 Plakans, A Concise History of the Baltic States. 8 Jurij Perovšek, »Slovenci in država SHS,« Zgodovinski casopis 53, št. 1 (1999): 71–79. Prim. Jurij Perovšek in Miroslav Stiplovšek, »Volja po slovenski državnosti v letih 1918–1941,« v: Od sanj do resnicnosti: razvoj slovenske državnosti, 95–119. je ob svojem nastanku obsegala Slovenijo (brez Prekmurja) z Istro in južno Koroško, Hrvaško (brez Medžimurja) in Dalma­cijo ter Bosno in Hercegovino. Z oblikovanjem Narodne vlade so Slovenci imeli samostojno državno oblast. Narodno vijece s sedežem v Zagrebu, vrhovni organ oblasti v Državi SHS, si je v okviru svojih pristojnosti pridržalo le vodenje zunanjih in vojaških zadev ter odlocanje o izvrševanju pravice do pomi­lostitve, razveljavljanja zakonov in imenovanja stopenj višjih uradnikov. Vendar je slovenska narodna vlada tako znotraj ozemlja kot v odnosu do sosednjih držav vodila povsem samo­stojne odnose. To je nato v državnopravnem pogledu potrdila še posebna »naredba« z dne 21. novembra 1918, s katero je Na-rodno vijece kot vrhovni organ oblasti v Državi SHS Narodni vladi prepustilo, da v njegovem imenu samostojno upravlja slovensko ozemlje »kot del narodne, svobodne, neodvisne, na demokraticnih nacelih urejene države SHS«. S tem je bila na slovenskem ozemlju Narodna vlada tudi v formalnem pogledu edina, popolna in pravno najvišja oblast in nosilka slovenske nacionalne suverenosti v Državi SHS.9 Po združitvi v Kraljevino SHS je Narodna vlada dne 27. decembra 1918 podala odstop, ki ga je regent Aleksander Karadordevic sprejel in 20. januarja 1919 imenoval novo, De-želno vlado za Slovenijo, ki je imela precej manj pristojnosti. Vendar se tudi Deželna vlada se ni obdržala. Centralizirana jugoslovanska Vidovdanska ustava iz junija 1921 je predvidela ustanovitev Pokrajinske uprave za Slovenijo (1921–1923) kot upravnega oblastva za prehodno obdobje, po kateri je morala prenesti svoje že tako omejene pristojnosti na državna ministr­stva v Beogradu, na velike župane in na oblastno samoupravo, posle Oddelka za pravosodje pa na pristojna sodišca. Na obmocju Slovenije sta tako nastali dve samoupravni oblasti: 9 Ibid. ljubljanska in mariborska. S tem je Slovenija leta 1921 izgubila vse atribute državnosti in za 20 let zdrsnila na nivo upravne enote z doloceno jezikovno-kulturno samoupravo, pa še ta ji je bila v casu kraljeve diktature od leta 1929 do 1934/35 mocno okrnjena.10 1.1.2. Baltiške države Ugodnejši je bil v tistem casu razvoj dogodkov za baltiške narode, ki je zaradi drugacnega mednarodnega položaja, zlasti želje zmagovitih antantnih držav po oslabitvi sovjetske Rusije, baltiškim državam za 20 let prinesel popolno samostojnost. Litva je svojo neodvisnost razglasila 16. februarja 1918, Esto­nija 28. februarja 1918 in Latvija 18. novembra 1918. Pri tem so imeli v mislih tako neodvisnost od Rusije kot od Nemcije, ki je po Brest-Litovskem miru 3. marca 1918 vojaško zasedala to obmocje.11 Ceprav jim je sovjetska Rusija v zacetni »ideali­sticni evforiji« formalno priznala neodvisnost, si je vendarle predstavljala, da bo v njih zavladala sovjetska socialisticna ureditev. Ker se to ni zgodilo in je v teh državah prevladala nacionalno usmerjena mešcansko-demokraticna ureditev, so morale baltiške države s Sovjetsko zvezo še okoli dve leti biti boj za neodvisnost. Njihov boj je bil deloma povezan tudi s širše zasnovanimi intervencijami antante proti sovjetski Rusiji, da bi zadušila boljševiško revolucijo. Litva se je zaradi obmo-cja Vilne (Vilnius) zapletla v spopad še s pravkar obnovljeno poljsko republiko in prav poljska zasedba Vilne (zato je bilo 10 Sergij Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, Od naselitve do zloma stare Jugoslavije (Ljubljana: Slovenska matica, 1996), 463–474. 11 Georg von Rauch, »Good overview of the interwar period,« v: The Baltic States, the Years of Independence: Estonia, Latvia, Lithuania 1917–1940, ur. Georg von Rauch (Berkeley: University of California Press, 1974). glavno mesto Litve med obema vojnama v Kovnu (Kaunas)) je vse medvojno obdobje obremenjevala vzpostavitev normalnih diplomatskih in siceršnjih odnosov med Litvo in Poljsko. Leta 1920/21 so bile vse tri baltiške države mednarodno priznane in so postale clanice Društva narodov, mocno oporo pa so imele zlasti v Franciji in Veliki Britaniji.12 1.2. Obdobje med obema vojnama Vse tri baltiške države so konec dvajsetih oz. v zacetku tride­setih let 20. stoletja zapadle v deloma diktatorsko-avtoritarni sistem, ki pa ni trajal dolgo in so konec tridesetih let spet ve-cinoma obnovile demokraticne institucije. V Litvi se je državni puc zgodil že leta 1926 in vse do izgube neodvisnosti leta 1940 je avtoritativno vladavino vodil predsednik Antanas Smetona.13 V Estoniji je avtoritarni sistem, imenovan »obdobje tišine«, z mini državnim udarom marca 1934 ustvaril predsednik republike Konstatin Päts, ki je odpravil parlamentarni sistem in uvedel predsedniškega ter vladal z dekreti. Takšno stanje je bilo ukinjeno leta 1938, ko so spet vzpostavili parlamentarno demokracijo.14 V noci s 15. na 16. maj 1934 sta nekrvavi državni puc izvedla tudi ustanovitelja latvijske neodvisnosti takratni premier Karlis Ulmanis in obrambni minister Janis Balodis; za nekaj casa sta uvedla cenzuro, odpravila delovanje politicnih 12 »Estonia,« v: The Oxford Encyclopedia of The Modern World, vol. 3., ur. Peter N. Stears (Oxford University press, 2008), 199; »Latvia,« v: The Oxford Encyclopedia of The Modern World, vol. 4, ur. Peter N. Stears (Oxford: Oxford University Press, 2008), 462; »Lithuania,« v: The Oxford Encyclopedia of The Modern World, vol. 4, ur. Peter N. Stears (Oxford: Oxford University Press, 2008), 527, 528. 13 Ibid. 14 Ibid. strank in razglasila vojno stanje.15 V tem avtoritarnem obdobju so v vseh baltiških državah posvecali veliko poudarka nacio­nalnosti oz. utrjevanju simbolov neodvisnosti ter protikomu­nisticni usmeritvi, nikakor pa se ostrina represivnih ukrepov v tem obdobju ne more primerjati s sovjetskih nasiljem v letih od 1940 do 1941 in od 1944 do 1953.16 Tudi Slovenija je med letoma 1929 in 1934/35 v okviru Kralje-vine Jugoslavije zašla v diktaturo (t. i. »šestojanuarska diktatura kralja Aleksandra Karadordevica«), ki pa je bila vezana na jugoslovanski oz. velikosrbski unitarizem, zato je ta diktatura za Slovence v primerjavi z diktaturo v baltiških državah pome­nila korak nazaj ne samo v pojmovanju demokraticnih nacel, ampak zlasti v nacionalni emancipaciji (zanikanje slovenske narodne posebnosti, ukinitev društev na nacionalni osnovi (Orla, Sokola), prepoved uporabe slovenskih nacionalnih sim-bolov, Slovenci naj bi bili le pleme troedinega jugoslovanskega naroda).17 Konec tridesetih let je sledila delna liberalizacija politicnega življenja, zlasti z ustanovitvijo banovine Hrvaške in napovedjo ustanovitve banovine Slovenije pa so se zaceli kazati zametki ponovne slovenske nacionalne emancipacije in pridobivanja avtonomnejšega, morda celo delno federalnega statusa Slovenije v Kraljevini Jugoslaviji, kar pa je prekinila druga svetovna vojna.18 15 Ibid. 16 Romuald Misiunas, Rein Taagepera, Baltic States Years of Dependence, 1940–1990 (Berkeley, Los Angeles: University of California Press, 1993), 5–14. 17 Aleš Šafaric, »Telesnovzgojna organizacija Orel po 1. svetovni vojni,« Dileme 4, št. 1 in 2 (2020): 21–66. 18 Gašper Šmid, Uprava Dravske banovine 1929–1941 (Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2003). Prim: Tomaž Ivešic, »The Yugoslav national idea under socialism : what happens when a soft nation-building project is abandoned?«, Nationalities papers 49, št. 1 (2021): 142, 143. 1.3. Obdobje druge svetovne vojne Druga svetovna vojna v Sloveniji se je zacela z nemškim napa­dom na Jugoslavijo 6. aprila 1941, medtem, ko se je v baltiških državah vojna zacela že junija 1940 s sovjetsko zasedbo balti­ških držav in zamenjavo dotedanjega politicnega vodstva teh držav, vecje oborožene spopade pa so prebivalci tega obmocja cutili po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941. Nemška vojska je baltske države zasedla že konec poletja 1941. Ce primerjamo mednarodnopravni in siceršnji položaj baltiških držav v casu nemške okupacije tega obmocja v letih od 1941 do 1944/45 ugotovimo, da nobena od baltiških držav ni dosegla neodvisnosti po zgledu Paveliceve NDH ali Tiszove Slovaške, pac pa so bile vse tri vkljucene v t. i. »Reichkomis­sariat Ostland« – administrativno obmocje s sedežem v Rigi, ki je obsegalo poleg omenjenih držav še Belorusijo.19 Vsaka od bivših baltiških držav je postala samostojno okrožje, ki ga je vodil nemški glavni komisar s sedežem v prejšnjih prestolni­cah. Okrožja so bila razdeljena na okraje, ki so jih prav tako vodili nemški komisarji, okraji pa na krajevne administrativne enote. Ponekod so nemško oblast predstavljali še uradniki ali oficirji s posebnimi zadolžitvami (Sonderführerji). Vzporedno sta delovali še nacisticno-partijska in policijska oblast, ki sta bili podrejeni neposredno šefu nemške policije v Berlinu Hei­nrichu Himmlerju. V sodelovanju z domacimi politiki so usta­novili posebne svete, ki jih je sestavljalo med pet in dvanajst »direktorjev« oz. »svetovalcev«. Svet je vodil »prvi« direktor oz. svetovalec. Izjema pa so bila nekatera mesta, kot npr. Riga in Narva, ki sta bili zaradi strateškega pomena neposredno pod nemško vojaško upravo.20 V praksi je bil nemški okupacijski 19 Božo Repe, »Baltiške države med drugo svetovno vojno in primerjava s Slovenijo,« Prispevki za novejšo zgodovino 37, št. 2 (1997): 235–246. 20 Ibid.; Primerjajte Heinrihs Strods, »Crimes committed in Latvia by the sistem v baltiških državah celotno obdobje okupacije še naj­bolj podoben nemškemu v letih od 1943 do 1945 na obmocju operativne cone Jadransko Primorje (Ljubljanska pokrajina, Primorska, Istra, Kvarner, Trst, Furlanija). Tako na obmocju Slovenije kot baltiških držav so nacisti uporabljali tudi rasno zakonodajo, ceprav formalno ne baltiške države ne velik del po Nemcih okupirane Slovenije niso bile prikljucene k rajhu. V obeh primerih so tudi izvajali mobi­lizacijo v Wehrmacht. V nemški okupacijski coni v Sloveniji (Gorenjska, Štajerska, Koroška) je bila mobilizacija v nemško vojsko od konca leta 1942, ko je bilo vecini prebivalstva po­deljeno državljanstvo Tretjega rajha na preklic, obvezna, v domobranske enote (v Ljubljanski pokrajini in na Primorskem kot del Operacijske cone Jadransko Primorje) pa formalno prostovoljna; v baltiških državah pa so formirali mocne naci­onalno homogene formalno prostovoljne enote pod nemškim poveljstvom ter SS enote, ki so jih uporabljali na vzhodni fronti, pa tudi drugje.21 Zaradi konkretne izkušnje s sovjetsko zasedbo, milejše nemške okupacijske politike in strahu pred ponovno sovjet­sko okupacijo je bila nemška propaganda v baltiških državah uspešnejša kot v Sloveniji in tudi odnos prebivalstva do nemške occupation regimes of the USSR and Germany (1940–90),« v: Crimes committed by totalitarian regimes: reports and proceedings of the 8 April European Public Hearing on Crimes Committed by Totalitarian Regimes, ur. Peter Jambrek (Ljubljana: Slovenian Presidency of the Council of the European Union, 2008), 89–96; Jaan Tamm and Helle Solnask, »Political repression in the 1940’s and 1950’s in Estonia,« v: Crimes committed by totalitarian regimes, 97–99; Dalia Kuodyte, »Lithuanian victims of com­munist occupation,« v: Crimes committed by totalitarian regimes, 99, 100. 21 Repe, »Baltiške države med drugo svetovno vojno in primerjava s Slo­venijo«, 235–246. Prim: Boris Mlakar, Slovensko domobranstvo 1943–1945 (Ljubljana: Slovenska matica, 2003). okupacijske vojske je bil v Pribaltiku boljši.22 V Sloveniji je obstajalo mocno, dobro organizirano in vojaško aktivno od­porniško gibanje (partizani pod komunisticnim vodstvom), medtem ko je bilo v baltiških državah omejeno zgolj na poli-ticno dejavnost in propagandno aktivnost.23 V baltiških državah so pomemben del civilnih žrtev vojne predstavljali Judi (zlasti v Latviji in Litvi). V casu okupacije je bilo pobitih 90 % latvijskih Judov (okoli 66.000), v Litvi pa je bilo od okoli 210.000 predvojnih Judov med vojno ubitih okoli 195.000.24 V baltiških državah državljanske vojne oz. znotrajnarodnega spopada prakticno ni bilo, medtem ko je bila v Sloveniji, zlasti v njenem osrednjem delu, zelo mocna.25 1.4. Primerjava med Slovenijo in baltiškimi državami v povojnem obdobju do leta 1990 Status baltiških držav in Slovenije je bil po drugi svetovni vojni formalno precej podoben: postale so republike znotraj sovjet­ske federacije. Za baltiške države je to pomenilo razocaranje, saj so pricakovale neodvisnost in so se ponovni sovjetizaciji upirale do sredine petdesetih let (tudi z gverilskim bojem t. i. »gozdnih bratov«).26 Položaj Slovenije se je v primerjavi s tistim 22 Repe, »Baltiške države med drugo svetovno vojno in primerjava s Slo­ venijo«, 235–246. 23 Ibid. 24 »Murder of the Jews of the Baltic States«, spletna stran Yadvashem, pridobljeno 7. 5. 2021, https://www.yadvashem.org/holocaust/about/ final-solution-beginning/baltic-states.html#narrative_info. 25 Damjan Hancic, »Medvojno revolucionarno nasilje – razlike in podob­ nosti«, Dileme: razprave o vprašanjih sodobne slovenske zgodovine 1, št. 1–2 (2017): 45–62. 26 Ibid. v casu Kraljevine Jugoslavije nekoliko popravil. Slovenija je kot ljudska oz. socialisticna republika skozi cas dobivala vedno vecjo avtonomijo in samostojnost, še zlasti z zvezno in repu­bliško ustavo iz leta 1974. Na baltiške države pa je položaj fede­ralne enote v okviru sovjetske federacije, dejansko pa sovjetsko plansko centralisticno gospodarstvo in komunisticni sistem, v primerjavi s predvojnim obdobjem zelo slabo vplival in je na vseh podrocjih pomenil velik korak nazaj, sploh v primerjavi z njihovimi bližnjimi skandinavskimi sosedi. Vendar se tako v baltiškem kot slovenskem primeru ves povojni cas kažejo težnje po bolj demokraticnem sistemu in po decentralizaciji odlocanja ter avtonomnejšem urejanju zadev; le-to je bilo v obeh primerih bolj odvisno od razmerja sil v vrhu komuni­sticne partije na državni in republiški ravni kot pa v dejanski pravni ureditvi, zapisani v ustavi in zakonih. Dve baltiški državi, Estonija in Latvija, sta s spremembami republiških meja po drugi svetovni vojni del predvojnega oze­mlja na skrajnem vzhodu države ob meji z rusko ZSSR izgubili (Estonija obmocje Ivanograda in Pecoryja, Latvija obmocje Pitalovega/Abrene), Litva pa je po vojni ponovno pridobila Klaipeido z okolico ter predvojni poljski Vilnius z okolico. Slo­venija je po letu 1945 pridobila tretjino nacionalnega ozemlja: Primorsko z izhodom na Jadransko morje. Ceprav je zaradi prevladujoce vloge komunisticne partije po vojni prišlo do izvedbe revolucije in represivnih ukrepov, je bil položaj Sloven-cev v povojnih desetletjih (razen prvih povojnih let) bistveno boljši kot baltiških narodov, ki so si v šestdesetih letih izbojevali vsaj kulturno avtonomijo.27 27 Repe, »Baltiške države med drugo svetovno vojno in primerjava s Slovenijo,« 235–246; prim. Estonia 1940–1945: Reports of the Estonian In­ternational Commission for the Investigation of Crimes Against Humanity, Estonian Foundation for the Investigation of Crimes against Humanity, ur. Toomas Hiio, Meelis Maripuuu, Indrek Paavle (Tallin: Estonian Interna­ Vsekakor pa je Slovenija od srede šestdesetih do konca osemdesetih let primerljiva z baltiškimi državami po notranjih migracijah delovne sile, to pomeni priseljevanju zlasti indu­strijskih delavcev iz drugih delov skupne države. Posledica tega je bilo, da je v Sloveniji in Litvi leta 1990 znašal delež prebivalstva iz drugih delov tedaj skupne države okoli 10 %, medtem ko je v Estoniji in Latviji ta delež znašal kar okrog 30 %. Najvecja koncentracija teh prebivalcev v baltiških državah je bila v industrijskih središcih, v posameznih delih glavnih mest ter ponekod na podeželju na vzhodu obeh držav (Talin in Narva v Estoniji ter Riga in Davgavpils v Latviji).28 2. Proces demokratizacije in osamosvajanja 2.1. Proces demokratizacije in osamosvajanja v Sloveniji Ceprav v medvojnem in povojnem obdobju kljub zavzemanju za cim vecjo avtonomijo Slovenije znotraj Jugoslavije niti slovenska komunisticna oblast niti velika vecina prozahodno usmerjene slovenske politicne emigracije v tujini nista vse do sredine osemdesetih let razmišljali o samostojnosti Slovenije oz. njeni odcepitvi od Jugoslavije,29 pa se je to spremenilo, ko tional Commission for the Investigation of Crimes Against Humanity, Estonian Foundation for the Investigation of Crimes against Humanity, 2006). Illegal Annexation and State Continuity, The Case of the Incorpora­tion of the Baltic States by the USSR; ur. Lauri Mälksoo (The Erik Castrén Institute Monographs on International Law and Human Rights, Volume: 5). 28 Sovietization of the Baltic States, 1940–1956, ur. Olaf Mertelsmann (Tartu: KLEIO ajalookirjanduse sihtasutus, 2003). 29 Obstajale so tudi dolocene izjeme, kot npr. Franc Jeza, France Dolinar. po eni strani zaradi evropskih gospodarskih in politicno-voja­ških povezav (EGS, EFTA, NATO) ni bilo vec cutiti nevarnosti avstrijsko-nemškega in italijanskega pritiska od zunaj, po drugi strani pa so vse bolj zacele siliti v ospredje civilizacijsko--zgodovinske razlike med jugoslovanskimi narodi ter razlicni koncepti urejanja skupnih zadev med severnimi in južnimi predeli Jugoslavije. Po smrti dolgoletnega jugoslovanskega diktatorja Josipa Broza Tita leta 1980 so se zacele gospodarske in politicne razmere v Jugoslaviji zaostrovati, kar je v desetih letih privedlo do konca SFRJ. Prvo jasno zahtevo po neodvisnosti in demo-kratizaciji Slovenije je leta 1987 postavila skupina izobražencev v 57. številki Nove revije, ki je v Prispevkih k slovenskemu nacionalnemu programu zahtevala politicni pluralizem in možnost obsoja samostojne Slovenije.30 Množicnejše zahteve po demokratizaciji in odpor proti centralisticni Jugoslaviji je sprožila aretacija in sodni pregon treh sodelavcev tednika Mladina Janez Janše, Davida Tasica, Francija Zavrla in pod­castnika JLA Ivana Borštnerja. Ustanovljen je bil Odbor za obrambo cetverice, ki se je kasneje preoblikoval v Odbor za varstvo clovekovih pravic, ki ga je vodil Igor Bavcar. Slovenska javnost je na iniciativo odbora z množicnimi demonstracijami protestirala proti procesu sojenja cetverici, a vojaške oblasti niso popustile. Vsi štirje so bili obsojeni na zaporne kazni, ki so jih kasneje slovenske oblasti zmanjšale.31 Vec glej: Tomaž Ivešic, »Misliti šestdeseta leta: intelektualci in slovenski narod«, v: Misliti narod v dolgih šestdesetih: slovenski intelektualci o slovenskem narodu ter njegovi preteklosti in prihodnosti, ur. Tomaž Ivešic (Ljubljana: Inštitut Nove revije, Zavod za humanistiko, 2020), 9–46. 30 Peter Vodopivec, »Zasuk v Slovenski politiki – proces proti cetverici,« v: Slovenska novejša zgodovina 1848–1992, 2. knjiga, 1188–1191. 31 Ibid. Prim. tudi Božo Repe, »Slovenija od medvojne federalne enote preko povojne jugoslovanske republike do samostojne države,« v: Od Zahteve po demokratizaciji in temeljiti preureditvi jugo­slovanske države so izražale tudi prve opozicijske stranke. Najprej je maja 1988 nastala Slovenska kmecka zveza, druga pa je bila Slovenska demokraticna zveza, ki je nastala januarja leta 1989. Tudi dotedanja Zveza komunistov Slovenije (ZKS) se je zacela reformirati in spreminjati v sodobno politicno stranko.32 Na protestnem zborovanju zaradi druge aretacije Janeza Janše je pesnik Tone Pavcek 8. maja 1989 prebral Majniško deklaracijo. Zahteve, izražene v majniški deklaraciji, so postale temeljni program nastajajocih strank demokraticne opozicije. Osnovne tocke deklaracije so bile: zahteva po suvereni državi slovenskega naroda, zahteva po samostojnem odlocanju o po­vezavah z južnoslovanskimi narodi in drugimi narodi v okviru prenovljene Evrope, zahteva po spoštovanju clovekovih pravic in svobošcin, vkljucno s politicnim pluralizmom in zahteva po taki družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo slovenskim državljanom.33 Slovenski komunisti so 20. januarja 1990 zapustili 14. kon­gres ZK Jugoslavije, ki je tako dokoncno razpadla. Marca 1990 je Slovenija razglasila gospodarsko samostojnost, aprila je na prvih demokraticnih parlamentarnih volitvah po vojni s 126 poslanskimi sedeži proti 240 zmagala organizirana opozicija, poimenovana DEMOS, ki jo je sestavljala vecina novonastalih opozicijskih strank.34 Ob spremembi oblasti maja 1990 je prišlo s strani jugoslovanske vojske tudi do zasega skladišcenega orožja republiške Teritorialne obrambe, ki je bila pod sloven- sanj do resnicnosti: razvoj slovenske državnosti, 121–207; Rosvita Pesek, Osamosvojitev Slovenije: ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država? (Ljubljana: Nova Revija, 2007), 33–77. 32 Pesek, Osamosvojitev Slovenije, 79–109. 33 Ibid., 76–79. 34 Ibid., 139–148. skim poveljstvom.35 Kljub temu je slovenska skupšcina takoj zacela sprejemati osamosvojitveno zakonodajo, prvo že julija 1990. Tedaj je bila sprejeta »Deklaracija o suverenosti Repu­blike Slovenije«, ki je dolocala enoletni rok za sprejetje ustave in postopke ugotavljanja, kateri zvezni zakoni v Sloveniji ne veljajo vec; odpravila je tudi slovensko delegacijo v zveznem zboru skupšcine SFRJ. Novi zakoni so dajali Sloveniji izkljucne pristojnosti pri dolocanju vojaškega roka in poveljevanja v te­ritorialni obrambi.36 Na podlagi zakona o SLO in družbeni sa­mozašciti ter z vednostjo vseh treh predsednikov (predsedstva, skupšcine in vlade) sta Janez Janša in Igor Bavcar kot sekretarja za obrambo in notranje zadeve organizirala t. i. Manevrsko strukturo narodne zašcite (MSNZ),37 ki je bila zametek poznej­še slovenske vojske. Šlo je za neformalno obrambno mrežo, ki jo je vlada legalizirala na predlog sekretarjev za notranje zadeve in ljudsko obrambo. MSNZ je v obdobju po prevzemu oblasti s strani Demosa predstavljala silo pod nadzorom nove oblasti. Za nacelnika MSNZ je bil imenovan rezervni stotnik Tone Krkovic.38 Plebiscit o osamosvojitvi Slovenije V Sloveniji je 23. decembra 1990 potekal plebiscit o osamo­svojitvi Slovenije. Pred tem je Slovenija drugim republikam ponujala predlog konfederalne pogodbe, ki pa so jo vse razen Hrvaške zavrnile. Vprašanje na plebiscitnem listicu se je 35 Tomaž Kladnik, »Teritorialna obramba RS in slovenska osamosvoji­ tev, april 1990 – maj 1992«, v: Enotni v zmagi: osamosvojitev Slovenije 1990–1992, ur. Nataša Urbanc (Ljubljana: Nova Revija, 2006), 133–138. 36 Ibid. 138. 37 Ibid., 137, 138. 38 Ibid. glasilo: »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?«. Plebiscit je bil 23. decembra, rezultati pa so bili uradno razglašeni 26. decembra. Glasovanja se je udeležilo 93,2 % volilnih upravicencev; za samostojnost je glasovalo 88,2 % vseh volivcev. Po zakonu naj bi bila odlocitev uresnicena v šestih mesecih.39 Deklaracija o neodvisnosti iz 25. junija 1991 in desetdnevna vojna za neodvisnost Dne 25. junija 1991 je slovenski parlament sprejel ustavni zakon za uresnicitev Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, Deklaracijo o neodvisnosti in vec zakonov, s katerimi je Slovenija prevzela prejšnje pristojnosti federacije na svojem ozemlju. JLA je že dan po osamosvojitvi poskusila s silo zatreti slovensko samostojnost. S tem se je 27. junija 1991 zacela desetdnevna vojna, v kateri sta prenovljena slovenska Teritorialna obramba in slovenska policija (ta je bila v slovenskih rokah že od povojnega obdobja) porazili JLA.40 Pogajanja med Slovenijo in zvezno jugoslovansko oblastjo so bila na Brionih in so se koncala z podpisom brionske deklara­cije. Dne 18. julija je predsedstvo SFRJ sprejelo odlocitev, da se JLA z orožjem in opremo umakne iz Slovenije. Oktobra 1991 je odšel iz Slovenije zadnji vojak JLA.41 Umik JLA iz Slovenije je sovpadal tudi s spremembo stališca Srbije,42 ki je namesto bra-njenja centralisticne Jugoslavije prešla na idejo uresnicevanja Velike Srbije, ta nacrt pa ozemeljsko ni vkljuceval Slovenije. 39 Pesek, Osamosvojitev Slovenije, 274. 40 Kladnik, »Teritorialna obramba RS in slovenska osamosvojitev, april 1990 – maj 1992«, 148–153. 41 Ibid., 153. 42 Pesek, Osamosvojitev Slovenije, 473–476. Dne 23. decembra 1991, na prvo obletnico izvedbe plebiscita o neodvisnosti, je bila sprejeta nova slovenska ustava. Evropska unija je Republiko Slovenijo priznala sredi januarja 1992, OZN pa jo je sprejela med clanice maja 1992. Demos je razpadel, aprila 1992 je bila izglasovana nezaupnica Lojzetu Peterletu, nasledil ga je Janez Drnovšek. Februarja 1999 je zacel veljati pridružitveni sporazum z Evropsko unijo, Slovenija je 29. marca 2004 postala clanica zveze NATO, 1. maja 2004 pa tudi Evropske unije. Dne 1. januarja 2007 je prevzela skupno evrop­sko valuto evro. V prvem polletju leta 2008 pa je predsedovala evropskemu svetu v EU.43 2.2. Proces osamosvajanja in demokratizacije v baltiških državah Pojoca revolucija in baltiška veriga Preden pogledamo konkretne poteze posameznih baltiških držav v procesu njihovega osamosvajanja, moramo omeniti dva dogodka, ki sta skupna vsem trem baltiških državam in pomenita uvod v osamosvojitev baltiških držav ter imata v Slo­veniji vzporednico pri zgoraj omenjenem množicnem javnem protestiranju ljudi ob procesu proti cetverici. To sta t. i. »pojoca revolucija« in »baltiška veriga«. Predhodnico demokraticnih in osamosvojitvenih teženj v baltiških državah je kot posledica perestrojke predstavljala t. i. pojoca revolucija (estonsko Laulev revolutsioon, latvijsko Dziesmota revolucija, litovsko Dainuojanti revoliucija, rusko ...... .........). To je ime za nenasilno revolucijo, ki je potekala med letoma 1987 in 1991 na ozemlju nekdanjih balti­ 43 Ibid., 505–528. ških republik nekdanje Sovjetske zveze. Revolucija je privedla do osamosvojitve Estonije, Latvije in Litve. Izraz je skoval estonski aktivist in umetnik Heinz Valk v clanku, objavljenem v tednu po spontanem množicnem petju na demonstraciji, ki se je odvijala 10. in 11. junija 1988 na festivalskem prizorišcu v Talinu.44 Zelo odmevna skupna akcija prebivalcev Pribaltika, ki je presenetila vso mednarodno skupnost ter sovjetsko javnost in ju opozorila, da si ti narodi želijo samostojnost in da rešitve baltiškega vprašanja ne bo mogoce vec pometati pod prepro-go, je bila t. i. »baltiška veriga«.45 Na 50. obletnico sporazuma med Hitlerjem in Stalinom, ki je zapecatil usodo samostojnost vseh treh baltiških držav, 23. avgusta 1989, ob 19. uri je skoraj dva milijona ljudi sklenilo roke in oblikovalo cloveško verigo v dolžini 600 kilometrov. Prebivalci baltiških držav Litve, Latvije in Estonije so v znak miroljubnega protesta sklenili roke in na ta simbolicni nacin pokazali svojo željo po ponovni neodvisnosti.46 44 »The August coup and Estonian independence (1991),« Estonica, En­cyclopedia about Estonia, pridobljeno 23. 3. 2021, http://www.estonica. org/en/The_August_coup_and_Estonian_independence_1991/. Prim. tudi: Ineta Ziemele, State Continuity and Nationality: The Baltic States and Russia (Leiden, Boston: Martinus Nijhoff Publishers, 2005). 45 »Baltiška pot 1989: Nemogoce je postalo resnicno,« Dokumentarec Kristine S., spletna stran, pridobljeno 23. 3. 2021, ttps://historia-europa. ep.eu/sites/default/files/Discover/EducatorsTeachers/Activities For Your Classroom/com-audio-baltic-way-sl.pdf. 46 Ibid. 2.2.1. Estonija Po de facto izgubi neodvisnosti so estonsko de jure državno kontinuiteto ohranili diplomatski predstavniki in vlada v izgnanstvu, ki so jo priznavale nekatere zahodne države, med njimi tudi ZDA. Leta 1987 se je zacela mirna pojoca revolucija proti sovjetski oblasti. Estonija je 20. avgusta 1991 obnovila dejansko neodvisnost.47 Resolucija o državotvornosti Estonije Dne 30. marca 1990 je vrhovni sovjet estonske SSR sprejel Resolucijo o državotvornosti Estonije. V njej se je postavil na stališce, da sovjetska okupacija Republike Estonije 17. junija 1940 de jure ni prekinila obstoja te države. Vrhovni sovjet je razglasil izvajanje sovjetske državne oblasti v Estonski SSR za nezakonito od trenutka njene vzpostavitve in razglasil zace­tek ponovne vzpostavitve Republike Estonije. Kot prehodno obdobje je dolocil obdobje, v katerem se bodo vzpostavili ustavni organi državne oblasti Republike Estonije. Dne 8. maja 1990 je Vrhovni sovjet Estonske SSR sprejel zakon o neveljavnosti poimenovanja Estonije kot »Estonska sovjetska 47 »The August coup and Estonian independence (1991),« Estonica, Encyclopedia about Estonia, pridobljeno 23. 3. 2021, http://www.esto­nica.org/en/The_August_coup_and_Estonian_independence_1991/; primerjajte Maart Laar »Estonia: Almost Extinguished, Succesfully Reborn,« v: The reunification of Europe : anti-totalitarian courage and political renewal, ur. Presidency Servise Publications, Angela Kalad­jis (Brussels: European Parliament, EPP-ED Group, 2009), 83–122; »The road to independence,« Estonica, pridobljeno, 23. 3. 2021, http:// www.estonica.org/en/History/1985-1991_Restoration_of_independence/ The_road_to_independence/. socialisticna republika«. V tem zakonu so opredelili tudi grb, zastavo in himno Estonije ter ponovno vzpostavil veljavnost ustave neodvisne Republike Estonije iz leta 1938. Teden dni kasneje je bil sprejet zakon o osnovnih nacelih notranjega reda in administracije v Estoniji, ki je dolocil delovanje javne uprave in državne administracije, sodstva ter eksekutivnih organov in jih locil od upravnega sistema Sovjetske zveze.48 Reguliral je tudi odnose med Republiko Estonijo in Sovjetsko zvezo, in sicer na podlagi »Mirovnega sporazuma iz Tartuja«, ki je bil sklenjen med novoustanovljeno Republiko Estonijo in Rusko sovjetsko socialisticno republiko 2. februarja 1920.49 Referendum o neodvisnosti 3. marca 1991 Dne 3. marca 1991 je potekal referendum o neodvisnosti Republike Estonije, ki so se ga udeležili vsi prebivalci, ki so živeli na obmocju Estonije pred sovjetsko zasedbo, ter njihovi potomci in tisti, ki so dobili t. i. »zeleno karto« Estonskega kongresa. Neodvisnost Estonije je podprlo 77,8 % tistih, ki so glasovali. Prva država, ki je priznala ponovno estonsko neodvisnost, je bila 11. marca 1991 Danska.50 48 Ibid. 49 Ibid. Prim: Andres Ilmar Kasekamp, A History of the Baltic States (London and New York: Palgrave, 2010); Andres Ilmar Kasekamp, »Political Change in Estonia during the 1990s«. v: History and Change, ur. Vainio-Korhonen, Kirsi, Lahtinen, Anu (Helsinki: Suomalaisen Kirjallisuuden Seura, 2004). 50 »The August coup and Estonian independence (1991)«. Državni puc v Moskvi in razglasitev ponovne neodvisnosti Med 19. in 22. avgustom 1991 se je v Moskvi zgodil t. i. »av-gustovski puc«, ki je bil usmerjen proti reformnemu voditelju Mihaelu Gorbacovu. V Estoniji so se na ta puc odzvali tako, da so 19. avgusta zvecer delegati Vrhovnega sovjeta SSR in Estonskega komiteja zaceli pogajanja, da bi potrdili razglasitev estonske neodvisnosti. Glavno vprašanje je bilo, ali naj Estonija razglasi neodvisnost kot povsem nova država ali naj se sklicuje na pravno kontinuiteto Republike Estonije, ki je bila vzposta­vljena leta 1918 in okupirana leta 1940.51 Zvecer 20. avgusta okoli 11. ure je po neposrednem prenosu estonske televizije Vrhovni sovjet estonske SSR glasoval in potrdil ponovno vzpostavitev neodvisnosti Republike Esto­nije. Od 105 delegatov je bilo navzocih 70 in od tega jih je 69 glasovalo za neodvisnost Estonije.52 Zjutraj 21. avgusta 1991 so sovjetske pucisticne paravojaške enote zavzele TV-stolp v Talinu, medtem ko je ta oddajal program, in zacasno prekinile oddajanje. Medtem pa je oddajanje po radiu ostalo v rokah Estonske obrambne lige, ki so jo sestavljali oboroženi oddelki paravojaških sil neodvisne Estonije. Ti so z barikadami branili vstop sovjetskim pucisticnim enotam do prostorov radijskega oddajnika. Popoldne 21. avgusta je bil razglašen propad puca v Moskvi in sovjetske paravojaške enote so se umaknile od TV-oddajnika in zapustile Estonijo.53 51 Ibid. 52 Ibid. 53 Ibid. 2.2.2. Latvija Deklaracijo o ponovni vzpostavitvi neodvisnosti Republike Latvije (Deklaracija par Latvijas Republikas neatkaribas atja­unošanu) je Vrhovni sovjet Letonske sovjetske socialisticne republike sprejel 4. maja 1990. Deklaracija je ugotavljala, da je Latvija de facto izgubila svojo neodvisnost leta 1940, ko si jo je prikljucila Sovjetska zveza, država pa je še naprej de jure ostala suverena država, ker je bila prikljucitev neustavna in proti volji latvijskega ljudstva. Iz tega izhaja, da sta bila pakt med Hitlerjem in Stalinom ter sovjetska okupacija Latvije leta 1940 protipravna. Prav tako so bile protizakonite in protiustavne volitve, ki so jih izpeljali leta 1940, in tako so bili vsi sprejeti akti t. i. »ljudske skupšcine« oz. »ljudskega Saeima« v zvezi s tem, vkljucno s prošnjo za prikljucitev k Sovjetski zvezi z dne 21. 7. 1940, ipso facto neveljavni.54 Na tej osnovi je Vrhovni sovjet, sedaj preimenovan v Vrhovni svet, anuliral (iznicil) deklaracijo o prikljucitvi Latvije Sovjetski zvezi, ponovno obnovil veljavnost ustave Latvije (Satversme) iz leta 1922, ki je bila pred tem delno suspendirana ter zacel prehod v de facto neodvisnost, ki naj bi se koncala s prvim za­sedanjem Saeima. Ob tem so tudi sprejeli razlago, da v preho­dnem obdobju ostanejo veljavne dolocbe ustave latvijske SSR, ce niso v nasprotju z dolocenimi cleni ustave Republike Latvije iz leta 1922, ki so jih obnovili s prej omenjeno deklaracijo.55 Prav tako so sklenili ustanoviti komite, ki bo izdelal novo ustavo 54 Antonjis, Zunda, »Latvia: The Baltic Destiny and Rebirth of a Nation,« v: The reunification of Europe: anti-totalitarian courage and political renewal, ur. Presidency Servise Publications, Brussels: European Par­liament, EPP-ED Group, 2009), 161–214.; Šulcs, Ugis »Recognition of Latvia de iure«: Latvijas atzišana de iure«, spletna stran, pridobljeno 23. 3. 2021, https://web.archive.org/web/20080112195930/http://www.historia. lv/alfabets/L/la/de_iure/de_iure.htm. 55 Šulcs, Ugis »Recognition of Latvia de iure”: Latvijas atzišana de iure«. Republike Latvije. Tako so bile državljanom in prebivalcem Latvije zagotovljene socialne, ekonomske, kulturne in politic­ne pravice v skladu z mednarodnimi clovekovimi pravicami. Deklaracija se je prav tako postavila na stališce, da naj Latvija ureja odnose s Sovjetsko zvezo na osnovi Latvijsko-sovjetskega mirovnega sporazuma iz leta 1920, s katerim je Sovjetska zveza priznala neodvisnost Latvije »za vse vecne case«.56 Po ugotovitvi, da je Republika Latvija de jure suverena država, je moral Vrhovni sovjet latvijske SSR tudi uveljaviti voljo prebivalcev Latvije. Tako je uveljavil dve prejšnji dekla­raciji latvijskega vrhovnega sovjeta, in sicer »O suverenosti države Latvije« z dne 28. julija 1989, ki je razglasil, da bo Latvijska SSR delovala kot suverena država in da bodo zakoni Sovjetske zveze veljali na ozemlju Latvije samo, ce jih bo potr­dil latvijski vrhovni sovjet. Sprejeli so tudi izjavo »Glede vpra­šanja neodvisnosti Latvije« z dne 15. februarja 1990, v kateri je Vrhovni sovjet obsodil deklaracijo »O prikljucitvi Latvije Sovjetski zvezi« z dne 21. julija 1940. Oba sprejeta akta sta bila pomembna za samostojnost Latvije, ceprav nobeden od njiju ne govori izrecno o odcepitvi od Sovjetske zveze.57 Prav tako se je uveljavil poziv Vselatvijskega kongresa ljud­skih deputatov z dne 21. aprila 1990, ki je zahteval obnovitev neodvisnosti. Ugotovili so, da deluje latvijski Vrhovni sovjet v soglasju z voljo prebivalcev Latvije, ki je bila jasno izražena z iz­volitvijo vecine deputatov, ki so izjavili v svojem reelekcijskem programu, da želijo obnoviti neodvisnost Republike Latvije.58 56 Ziemele, State Continuity and Nationality: The Baltic States and Russia, 31–35. 57 »On the Restoration of Independence of the Republic of Latvia«, Wikipe­ dia, the free encyclopedia, spletna stran, pridobljeno 10. 5. 2021, https://en.wikipedia.org/wiki/On_the_Restoration_of_Independence_ of_the_Republic_of_Latvia. 58 Ibid. Po ugotovitvi, da je Republika Latvija de jure suverena država in da mora biti po mnenju ljudi neodvisna država, je latvijski Vrhovni sovjet sklenil: 1. Da pripozna veljavnost prvenstva mednarodne zakonoda­je nad nacionalno, skupaj z mnenjem, da je bil tajni sporazum med SZ in nacisticno Nemcijo z dne 23. avgusta 1939 nezakonit, prav tako tudi iz tega sledeca vojaška agresija sovjetske vojske 17. junija 1940. 2. Da razglaša deklaracijo »O prikljucitvi Latvije Sovjetski zvezi« z dne 21. julija 1940 za neveljavno od trenutka sprejetja. 3. Da ponovno vzpostavlja veljavnost predvojne ustave Latvije. Uradno ime države Latvije je Republika Latvija, na kratko Latvija. 4. Da se prekine veljavnost ustave Latvije, takoj ko bo sprejeta nova, razen clenov, ki so lahko spremenjeni v skladu s 77. cl. ustave samo z referendumom.59 Ti cleni pa so: Latvija je neodvisna demokraticna republika; suverena oblast države Latvije temelji na ljudstvu Latvije; ozemlje Latvije je opredeljeno v mednarodnih pogodbah in ga sestavljajo štiri (zgodovinska) obmocja; latvijski parlament (Saeima) naj bo izbran na splošnih, enakopravnih in nepo­srednih volitvah, ki naj bodo tajne in opravljene na podlagi proporcionalnega sistema. Ta clen naj se izvede takrat, ko bodo ponovno vzpostavljene inštitucije neodvisne Latvije, ki bodo omogocale izvedbo svobodnih volitev. Med tem, v casu pre­hoda v to stanje, pa bo najvišji državni organ v Latviji Vrhovni svet Republike Latvije.60 Še naprej so ostali veljavni ustava in zakoni, ki so bili sprejeti v casu, ko je bila Latvija del SZ, ce ne nasprotujejo kljucnim štirim clenom ustave Latvije. V spornih primerih naj o tem odloca ustavno sodišce. V prehodnem obdobju pa nove zakone lahko sprejema in spreminja le Vrhovni svet. Ustanovili so tudi 59 Ibid. 60 Ibid. odbor, ki bi izdelal nov predlog ustave Latvije, ki bo odražal aktualne politicne, ekonomske in socialne razmere v Latviji. Hkrati z mednarodnim pravom clovekovih pravic so zagotovili socialne, ekonomske in kulturne pravice, kot tudi politicne pravice državljanom Latvije in drugim, ki živijo na ozemlju La-tvije. To se v celoti nanaša na državljane Sovjetske zveze, ki so se odlocili prebivati v Latviji, ne da bi imeli njeno državljanstvo. Dolocili so tudi, da se latvijsko-sovjetske odnose vzpostavi na osnovi Latvijsko-sovjetskega mirovnega sporazuma z dne 11. avgusta 1920, s katerim je Sovjetska zveza priznala neodvisnost Latvije in ki še vedno velja. Pozvali so tudi k ustanovitvi odbora za pogajanja s SZ.61 Sprejetje deklaracije o neodvisnosti in sovjetski odgovor nanjo Deklaracija o neodvisnosti je bila nato uradno sprejeta 4. maja 1990 na javnem glasovanju in z dvotretjinsko vecino. Sprejel jo je Vrhovni sovjet Latvije, ki je bil izvoljen 18. marca 1990. To so bile prve volitve v sovjetski Latviji, kjer so volili po vecstrankar­skem sistemu in izvolili 201 deputata. Za sprejetje Deklaracije o neodvisnosti bi zadostovalo 132 glasov, deklaracija pa je bila dejansko sprejeta z 138 glasovi in enim vzdržanim.62 Še istega dne, 4. maja 1990, potem ko je bila deklaracija sprejeta, je Komunisticna partija Latvije ta akt razglasila za neustaven, protisloven in zgodovinsko zmoten ter se postavila na stališce, da bi bilo treba o tem odlocati na referendumu. Komunisticna partija je menila, da lahko ta deklaracija spod­budi predsednika SZ, da sprejme protiukrepe, zato je zacela 61 Ibid., prim: Ziemele, State Continuity and Nationality: The Baltic States and Russia, 31–35. 62 Ibid. propagandno kampanjo proti deklaraciji in je zaprosila predse­dnika Sovjetske zveze Gorbacova, da razveljavi to deklaracijo. In res je 14. maja 1990 predsednik SZ Mihail Gorbacov sprejel dekret, s katerim je oznacil, da deklaracija krši tako sovjetsko kot latvijsko ustavo in jo razglasil za neveljavno že od zacet­ka sprejetja. Vrhovni svet Latvije je odgovoril, da sovjetska ustava ne dovoljuje predsedniku SZ, da bi iznicil pravne akte, ki jih sprejemajo vrhovni sovjeti sovjetskih republik. Nadalje je Vrhovni svet odlocil, da ima Vrhovni sovjet kot zakoniti naslednik ljudskega Saeima pravico, da razveljavi odlocitve, ki so v nasprotju z ustavo Latvije, ki je veljala v casu teh od­locitev, in da ustava Sovjetske zveze temelji na tem, da je SZ nastala po nacelih samoodlocbe, in ker ji je bila Latvija nasilno prikljucena, nima zato nobene pravne osnove, da bi sovjetska zakonodaja veljala v latvijski SSSR. Prav tako so poudarili, da zakonodaja SZ, ki doloca odcepitev od SZ in na katero se sklicuje Gorbacovov dekret, ne velja na ozemlju Latvije, ker jo latvijski Vrhovni sovjet ni nikoli ratificiral in da zakonodaja na­sprotuje tako sovjetski kot latvijski ustavi, po katerih se lahko sovjetske republike svobodno odcepijo od SZ. Prav tako so sprejeli stališce, da razpis referenduma o odcepitvi od SZ nima ne pravne ne politicne osnove, ker je bila tudi Latvija prikljuce­na SZ brez referenduma, ki ga je za takšno dejanje predvidevala takrat veljavna latvijska ustava. Tako se je Vrhovni svet Latvije postavil na stališce, da se Latvija ni odcepila od SZ, ampak je ponovno vzpostavila neodvisnost, ki je še vedno obstajala na podlagi mednarodnega prava. Ker ustava latvijske SSR ni pred­videvala referenduma o odcepitvi, so predlagali dve možnosti: ali referendum ali javno debato, ki se je dejansko zgodila in o kateri so razpravljali v tisku in vecjih poizvedovanjih javnih mnenj in ki je pokazala, da vecina javnosti podpira neodvi­snost. Vrhovni svet Latvije je tudi izpostavil, da so rezultati volitev v Vrhovni sovjet jasen indikator javnega mnenja, ker so podporniki neodvisnosti zmagali na volitvah. Nato je Vrhovni svet Latvije 28. maja 1990 izjavil, da prejeta pisma in telegrami 646.726 prebivalcev Latvije, ki so podprli deklaracijo, in komaj 8993 prebivalcev, ki so ji nasprotovali, kažejo razpoloženje Latvijcev. Zato je Vrhovni svet sprejel stališce, da je deklaracija zakonita in da ostaja veljavna.63 Nadaljnji dogodki in koncno priznanje neodvisnosti Dne 21. avgusta 1991 med sovjetskim pucem v Moskvi je latvij-ski Vrhovni svet sprejel ustavni akt »O državnosti Republike Latvije«, ki se je skliceval na 5. clen Deklaracije o neodvisnosti in razglasil konec prehodnega obdobja in de facto ponovno vzpostavitev neodvisnosti Latvije. Vseeno pa so vse do prvega zasedanja 5. sklica Saeima 6. julija 1993 ostale veljavne ne­katere dolocbe iz prehodnega obdobja. Vrhovni svet Latvije je ostal najvišji organ v državi in ustava je bila ukinjena. Že 31. julija 1990 je Vrhovni svet Latvije sicer ustanovil skupino 22 delegatov, da bi izdelala novo ustavo Latvije, ki pa ni bila nikoli izdelana. Tudi ustavno sodišce, ki naj bi odlocalo o ustavnih pritožbah v casu tranzicije, je bilo ustanovljeno šele leta 1996. Je pa Vrhovni svet že takoj po sprejetju Deklaracije o neodvisnosti sprejel Deklaracijo o clovekovih pravicah in s tem nekako omilil dejstvo, da tako dolgo ni bila sprejeta nova ustava. Sovjetska zveza je neodvisnost Latvije priznala po pro-padu moskovskega puca 6. septembra 1991.64 63 Ibid. 64 Ibid. 2.2.3. Litva Dne 11. marca 1990, leto pred formalnim razpadom Sovjetske zveze, je Litva postala prva baltiška država, ki se je razglasila za neodvisno, kar je povzrocilo ponovno vzpostavitev neodvisne države Litve. Drugo sovjetsko okupacijo je spremljalo gverilsko bojeva­nje litovskega prebivalstva, ki se je odvijalo v letih od 1944 do 1953.65 Želeli so obnoviti neodvisno državo Litvo, utrditi demokracijo z unicenjem komunizma v državi, vrnitvijo naci­onalnih vrednot in svobode vere. Približno 50.000 Litovcev je odšlo v gozdove in se s puško v rokah borilo proti sovjetskim okupatorjem.66 V poznejših fazah partizanske vojne so Litovci ustanovili Zvezo litovskih borcev za svobodo, njen vodja Jonas Žemaitis (skrivno ime Vitautas) pa je bil posmrtno priznan kot predsednik Litve. Ceprav gverilska vojna ni dosegla svojega cilja osvoboditve Litve in je povzrocila vec kot 20.000 smrti, je oboroženi odpor dejansko pokazal, da se Litva ni prostovoljno pridružila ZSSR.67 Tudi zatrtje partizanskega upora ni uspelo ustaviti gibanja za neodvisnost Litve. Podtalne disidentske skupine so aktivno objavljale ilegalni tisk in katoliško literaturo. Najbolj aktivni 65 The Anti-Soviet Resistance in the Baltic States, ed. Arvydas Anusauskas (Vilnius: Genocide and Resistance Research Centre of Lithuania, 2006). 66 Romuald Misiunas, Rein Taagepera, »Balanced, coverage of the Soviet Period in the three Baltic states by a Lithuanian-American and an Estonian historian,« v: The Baltic States: Years of Dependence 1940–1990 (Berkeley: University of California Press, 1993); prim. Vytautas Lands-bergis, »Lithuania: The Centuries-long Struggle od Freedom,« v: The reunification of Europe : anti-totalitarian courage and political renewal, 215–244. 67 Ziemele, State Continuity and Nationality: The Baltic States and Russia, 36–41; »Litva«, Wikipedija, spletna stran, pridobljeno 10. 5. 2021, https:// sl.wikipedia.org/wiki/Litva. udeleženci gibanja so bili Vincentas Sladkevicius, Sigitas Tamkevicius in Nijole Sadunaite. Leta 1972 so po javnem sa­mosežigu Romasa Kalante nemiri v Kaunasu trajali nekaj dni. Skupina »Helsinki«, ki je bila ustanovljena v Litvi po mednaro­dni konferenci v Helsinkih, na kateri so bile priznane meje po drugi svetovni vojni, je objavila izjavo o neodvisnosti Litve na tuji radijski postaji. Skupina Helsinki je zahodni svet seznanila z razmerami v sovjetski Litvi in kršitvami clovekovih pravic. Z zacetkom vecje odprtosti in preglednosti vladnih institucij in dejavnosti (glasnost) v Sovjetski zvezi je bil 3. junija 1988 v Litvi ustanovljen Sajudis (Litovsko reformno gibanje). Podporniki Sajudisa so se pridružili skupinam gibanja po vsej Litvi. 23. avgusta 1988 se je v parku Vingis v Vilni zgodil velik miting. Udeležilo se ga je okoli 250.000 ljudi.68 Vrhovni svet je 11. marca 1990 napovedal obnovo neodvi­snosti Litve. Litva je postala prva sovjetska republika, ki je razglasila neodvisnost. Dne 20. aprila 1990 so Sovjeti uvedli gospodarsko blokado, tako da so ustavili dobavo surovin (predvsem nafte) v Litvo. Ne samo domaca industrija, ampak tudi prebivalstvo je zacelo cutiti pomanjkanje goriva, potreb-šcin in celo vroce vode. Ceprav je blokada trajala 74 dni, se Litva ni odrekla razglasitvi neodvisnosti. Postopoma so bili go-spodarski odnosi obnovljeni, vendar so napetosti spet dosegle vrhunec januarja 1991. Takrat so bili poskusi državnega udara z uporabo sovjetskih oboroženih sil, notranje vojske Ministrstva za notranje zadeve in Odbora ZSSR za državno varnost (KGB). Zaradi slabih gospodarskih razmer v Litvi so sile v Moskvi mislile, da bo državni udar prejel mocno javno podporo. Toda situacija je bila obratna. Ljudje iz vse Litve so preplavili Vilno, da bi branili svoj legitimno izvoljeni Vrhovni svet Republike Litve in neodvisnost. Državni udar se je koncal z nekaj žrtvami 68 Ibid. mirnih civilistov in povzrocil ogromno materialno škodo. Niti ena oseba, ki je branila litovski parlament ali druge državne institucije, ni uporabila orožja, medtem ko so sovjetski vojaki ubili 14 ljudi, stotine pa ranili. Velik del litovskega prebivalstva je sodeloval v januarskih dogodkih. Sovjetske paravojaške vojske so 31. julija 1991 na beloruski meji ubile sedem litovskih mejnih policistov. Po avgustovskem neuspelem pucu v Moskvi je bila 17. septembra 1991 Litva sprejeta v Združene narode.69 Državljani Litve so 25. oktobra 1992 na referendumu glasovali za sprejetje nove ustave. Dne 14. februarja 1993 je med nepo­srednimi splošnimi volitvami Algirdas Brazauskas postal prvi predsednik po obnovi neodvisnosti. Dne 31. avgusta 1993 so zadnje enote sovjetske vojske zapustile ozemlje Litve. Litva je od 29. marca 2004 del Nata, 1. maja 2004 je postala polno­pravna clanica Evropske unije in 21. decembra 2007 clanica schengenskega obmocja.70 3. Tranzicija in problemi po osamosvojitvi Medtem ko so baltiške države, tudi s pomocjo naklonjenih skandinavskih in preostalih nordijskih držav, v tranzicijskem obdobju po osamosvojitvi zelo dobro in zgledno napredovale na ekonomskem71 in tehnološkem podrocju, pa so se zlasti v prvih 10 do 15 letih po osamosvojitvi morale ukvarjati z urejanjem statusa narodnih oz. jezikovnih manjšin na svojem 69 Ibid. 70 Ibid. 71 Alenka Strbad, »Ucinki tranzicije na gospodarstvo baltskih držav«, diplom­ sko delo, (Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani, 2006). Glejte tudi: The Countries of the Former Soviet Union at the Turn of the Twenty-First Century ­ The Baltic and European States in Transition, ur. Ian Jeffries (London, New York: Routledge, Taylor and Francis Group, 2004). ozemlju, zlasti prevladujoce rusko govorece skupnosti. To je obcasno povzrocalo tudi ostre diplomatske spore s sosednjo Rusijo ter jih privedlo tudi pod drobnogled raznih organizacij in ustanov za clovekove pravice. Pri tem sta se Slovenija in Litva, ki sta imeli le okoli 10 % prebivalcev, ki po etnicnem izvoru niso bili pripadniki vecinskega naroda, podeljevanja državljanstva lotili precej liberalno, medtem ko sta Latvija in Estonija, kjer so takšni prebivalci predstavljali kar tretjino prebivalstva, tega lotili zelo restriktivno. Splošna ocena je, da je z urejanjem statusa državljanstva od baltiških držav s Slove­nijo še najbolj primerljiva Litva, medtem ko sta se Estonija in Latvija odlocili za precej drugacen in izrazito rigorozen nacin podelitve državljanstva, kar je izhajalo iz njune bojazni, da zaradi mocne rusifikacije v sovjetskem obdobju vecinski narod ne bi postal manjšina v lastni državi.72 72 Zrilic, »Urejanje problematike državljanstva v pribaltskih državah«, 21-22. Three Baltic Slovenias? Similarities and Differences Between the Independence Process of Slovenia and Those of the Three Baltic States: Lithuania, Latvia and Estonia Summary Within the Soviet Union, the Baltic States, like Slovenia within Yugoslavia, represented the most developed and pro-western part of the country. Their independence aspirations, like those of Slovenia, coincided with the crisis of the communist social and economic model, with democratization efforts, multi­-partyism, rule of law and return to the cultural and historical environment from which they had been ripped to became part of the Soviet Union. In contrast to Slovenia, all three Baltic States had had a twen­ty-year experience of independence and international legal subjectivity in the interwar period, and referred during their process of gaining independence in 1990/91 to it as the resto­ration of independence, which had been violently suspended by the Soviet occupation in June 1940 and lasted until 1990/91, with a disruption during the German occupation in 1941–44. Slovenia had no experience of complete independence, with the exception of the one-month confederate status in the State of Slovenes, Croats and Serbs from the end of October to the beginning of December 1918, but only as one of several ad­ministrative parts (Administative Region, Banovina/province, socialist republic) of the centralized Yugoslav state. The time of World War II and occupation was not favourable either to the Baltic peoples or the Slovenes, as it did not bring them autonomy. However, the German occupation was for the Baltic nations, with the exception of the Jews there who experienced violence during the one-year period of the first Soviet occupation in 1940/41, somewhat more tolerable than for the Slovenes, who were divided among several occupiers, and suffered in the German occupation territory an immediate strong germanisation and deportation of intellectuals as well as racially and politically inappropriate population. The post-war period allowed Slovenia, despite its communist system and centralized organization of the country, a better placement in the Yugoslav federation than during the Kingdom of Yugosla­via. The same could not be said for the Baltic nations, whose inclusion in the Soviet federation in that period was to them a great disappointment and a setback in all areas of social and economic life. The concerned countries faced a particular problem when achieving their independence and immediately afterwards, namely the changed ethical structure of the population with regard to the year of the inclusion in the common country, and related granting of citizenships in these newly founded countries. Prejeto: 11. 5. 2021 1.01 izvirni znanstveni clanek Tomaž Kladnik1 Nastajanje slovenskih oboroženih sil Izvlecek Avtor na podlagi proucevanja arhivskih virov in literature obravnava oblikovanje slovenske samostojne in demokraticne države predvsem z vidika nastanka slovenskih oboroženih sil, ki jih je morala nastajajoca se nova država oblikovati na novo, pri tem pa se je spopadala z zaostrenimi odnosi z zveznimi jugoslovanskimi oblastmi, predvsem jugoslovansko armado, ki je prevzemala oblast v zvezni državi. Prav tako pa so nastanku lastne, slovenske vojske nasprotovali v opoziciji. Tako so se obrambni sistem ter njegovi vodje, predvsem ministra Janša in Bavcar, pa tudi predsednik vlade Peterle, znašli pred težkim odlocitvami. Ceprav je realno grozila vojna, so bila obrambnemu resorju namenjena picla sredstva, ki so jih morali skoraj v celoti nameniti nabavi orožja. Ob zavedanju o pomenu oboroženih sil za obrambo državne suverenosti so se nato preko projekta manevrske strukture narodne zašcite oblikovale oborožene sile, Teritorialna obramba Republike Slovenije, ki so skupaj z milico, Izr. prof. dr. Tomaž Kladnik, Center vojaških šol Slovenske vojske, tomazkladnik7@gmail.com. civilno obrambo ter podporo civilnega prebivalstva zmagale v vojni za obrambo državne suverenosti. kljucne besede: Slovenija, demokraticne spremembe, oborože­ne sile, vojna za obrambo suverenosti Abstract Based on an analysis of archival sources and literature, the author considers the formation of the Slovene independent and democratic country, especially from the point of view of the for­mation of the Slovene armed forces, which had to be reshaped by the emerging new country, while at the same time dealing with aggravated relations with the Yugoslav federal authorities, especially the Yugoslav Army, which was seizing power in the federal state. The opposition was also against the formation of the country’s own, Slovene army. Thus, the defence system and its leaders, especially Ministers Janša and Bavcar as well as Prime Minister Peterle, were faced with difficult decisions. In spite of the real war threat, scarce resources were available to the defence department, and these had to be devoted almost entirely to arms procurement. The awareness of the importance of armed forces for the defence of Slovenia’s sovereignty helped to form the armed forces, the Territorial Defence of the Republic of Slovenia, throu­gh a project named Manoeuvre Structure of National Protection. Together with militia, civil defence and support of the civilian population, the Slovenian War of Independency was won. key words: Slovenia, democratic changes, armed forces, war to defend sovereignty 1. Oborožene sile SFRJ Demokraticnim procesom, ki so se zaceli konec osemdesetih let prejšnjega stoletja v Sloveniji, so najbolj nasprotovali v voja­škem vrhu Oboroženih sil (OS) Socialisticne federativne repu­blike Jugoslavije (SFRJ), ki so jih tvorile Jugoslovanska ljudska armada (JLA) kot zvezna vojska ter (teritorialne obrambe) TO posameznih socialisticnih republik, katerih nalogi v obrambi države sta bili predvsem varovanje zaledja glavnih front ter delovanje na zacasno zasedenem ozemlju. Formalni vrhovni poveljnik OS je bilo predsedstvo SFRJ, dejansko pa jih je obvladovalo konservativno in demokraticnim spremembam v SFRJ nenaklonjeno vodstvo Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo (ZSLO) ter Generalštaba Oboroženih sil (GŠOS) SFRJ. Zadnje obdobje razvoja Oboroženih sil SFRJ (1981–1991) je bilo že od zacetka v znamenju posledic smrti predsednika Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije (CK ZKJ), dosmrtnega predsednika SFRJ, trikratnega narodnega heroja, vrhovnega poveljnika oboroženih sil itd. maršala Josipa Broza Tita leta 1980. Predsedstvo SFRJ kot skupinski organ ni imelo takega vpliva na popolnoma politicno indoktrinirano armado kot njen preminuli vrhovni poveljnik. JLA se je zato lahko raz­vijala kot velik avtonomen sistem, ne menec se za spremembe tako v geopoliticnem prostoru kot na notranjepoliticnem po­drocju. Leta 1988, pred zadnjo veliko reorganizacijo, je bila JLA razdeljena na šest armad, po letu 1988 pa so uvedli bojevališca.2 Postopno se je v JLA izoblikoval velikosrbski koncept, ki je nadomestil do tedaj uveljavljeni koncept splošnega ljudskega Strategija oboroženega boja (Beograd: Zvezni sekretariat za ljudsko obrambo, 1985), 102–113; Rosvita Pesek, Osamosvojitev Slovenije (Lju­bljana: Nova revija, 2007), 393–470; Zvezdan Markovic, »Jugoslovanska ljudska armada – predstavitev nasprotne strani«, v: Vojaška obramba Slovenije, ur. Tomaž Kladnik (Ljubljana: Defensor, 2011), 517–553. odpora. TO je postala v nekaterih delih države tako pomemben del OS, da je ob njej JLA zacela izgubljati svojo superiorno vlogo, kar je proti koncu osemdesetih let privedlo do opisane reorganizacije OS SFRJ. Družbenopoliticnim skupnostim (DPS) oz. republiškim partijskim nomenklaturam so odvzeli ves vpliv na vodenje in poveljevanje TO. Z reorganizacijo sistema poveljevanja OS so oblikovali bojevališca ter korpuse in podredili republiške sile TO bojevališcem oz. korpusom v primeru vojne. TO je bila podrejena skupnemu Generalštabu Oboroženih sil SFRJ, ki je bil preoblikovan iz prejšnjega Ge-neralštaba JLA. S tem so štabi, enote in ustanove TO postali prakticno del JLA, tako kot do leta 1969 takratne partizanske brigade. Leta 1990 je v GŠ JLA nastal tudi Operativni nacrt RAM s ciljem obrambe socializma in Jugoslavije. Cilj nacrta je bil prepreciti zamenjavo oblasti v Sloveniji, predvsem pa na Hrvaškem, saj so predvidevali, da bodo komunisti izgubili oblast. V resnici je bil to nacrt za oblikovanje novih zahodnih meja Srbije oz. ustvarjanje okvira za neko novo Jugoslavijo, v kateri bi Srbi na vseh ozemljih živeli v skupni državi. Štab vrhovnega poveljstva, v katerega sta bila združena Zvezni se­kretariat za ljudsko obrambo in Generalštab (ZSLO in GŠ) OS, je namrec menil, da je država na robu državljanske vojne, in je zato zahteval skupni sestanek štaba vrhovnega poveljstva in predsedstva SFRJ 12., 13. in 15. marca 1991. Na teh sejah so pre­dlagali uvedbo izrednih razmer, povecanje bojne pripravljeno­sti JLA ter nujne ukrepe, da sistem privedejo v zakonske okvire ter da se zacnejo pogovori o prihodnji ureditvi Jugoslavije. Predsedstvo ni sprejelo tega predloga, zato se je JLA opredelila za koncept zašcite in obrambe srbskega naroda zunaj Srbije in zbiranje JLA v mejah prihodnje Jugoslavije. S to opredelitvijo se je JLA postavila v funkcijo Srbije in njene vojne politike. Vrhovno poveljstvo je tedaj preoblikovalo naloge JLA, ki so se v novih razmerah glasile: obraniti pravico narodov, ki želijo živeti v skupni državi Jugoslaviji, ter poskusiti omogociti miren razhod s tistimi narodi, ki ne želijo vec živeti v Jugoslaviji. Tako se je vojaštvo poskušalo iz orodja v rokah države spremeniti v gospodarja države, to pa bi pomenilo nekakšen tihi vojaški udar. Vendar so se dogodki razvili v drugo smer, saj se je z osamosvajanjem temu prva uprla Slovenija in nato še Hrvaška ter druge demokraticno usmerjene republike.3 2. Razorožitev JLA je s sklepi predsedstva SFRJ dobila formalno možnost, da s silo poseže v proces demokraticnih sprememb v Sloveniji in na Hrvaškem, ter je 17. maja 1990 zacela izvajati ukaz, da se orožje TO in upravnih organov za obrambo izvzame iz skladišc TO ter se ga prenese v skladišca JLA. Republiški štab Teritorialne obrambe (RŠTO) Socialisticne republike Slovenije (SRS) pod vodstvom nacelnika generalpodpolkovnika Ivana Hocevarja, ki je pokazal veliko vnemo za dosledno izpolnjevanje ukaza, je že decembra 1989 podrejenim štabom ukazal izdelavo »nacrtov za zagotovitev potrebnega skladišcnega prostora znotraj objektov JLA«. Naloga je bila oznacena kot strogo zaupna in je bila del nacrtov TO za obdobje 1991–1995. Republiški štab TO v svojem ukazu ni iskal podatkov o manjkajocem skladišcnem prostoru, temvec natancne številke o kolicinah ter vrstah orožja in stre­liva, ki ga TO hrani zunaj objektov JLA, zato je bilo jasno, da je vsebina naloge v nasprotju z obrazložitvijo. V drugi polovici aprila 1990 so tako štabi TO predali armadi zastarelo in trofej-no orožje, ki ga enote TO niso vec nameravale uporabiti in je samo zavzemalo prostor v skladišcih. Konec aprila 1990 pa je Markovic, »Jugoslovanska ljudska armada«, 517–553; Pesek, Osamosvoji­tev, 393–470. bila v Beogradu seja vojnega sveta SFRJ, na kateri so sprejeli podlago za razorožitev TO in visokim vojaškim starešinam pojasnili protirevolucionarno in protijugoslovansko naravo politicnih sprememb v Sloveniji in na Hrvaškem. General Hocevar, poveljnik Republiškega štaba TO SRS, ki se je udeležil seje vojnega sveta, je po pisnem ukazu, dobljenem v zacetku maja iz Beograda, za koordinatorja akcije v Sloveniji dolocil nacelnika Republiškega štaba TO SRS generala Draga Ožbolta, cloveka s podobnimi izkušnjami za »boj proti kontrarevoluciji« s Kosova. Ta je napisal in v Hocevarjevem imenu podpisal ukaz št. SZ 625/1-90 ter ga poslal poveljnikom trinajstih pokrajin­skih štabov TO v Sloveniji. Ti so morali dodelati in zagotoviti predajo orožja TO najpozneje do 19. maja 1990 do 19. ure. Sta-rešine v štabih za TO so vecinoma z odporom sprejeli ukaz za premešcanje orožja ter o tem zaceli obvešcati novo republiško vodstvo. Zacetek razoroževanja enot in poveljstev TO RS je bil namrec prav na dan primopredaje dolžnosti clanov Izvršnega sveta RS, saj je 15. maja 1990 RŠTO izdal ukaz o razorožitvi TO oz. predaji hranjenja orožja, streliva in minskoeksplozivnih sredstev, ki so zunaj objektov JLA, v te objekte. Novo republi­ško vodstvo se je takoj odzvalo na ta ukaz in novi sekretar za ljudsko obrambo Janez Janša je obcinskim upravnim organom za ljudsko obrambo poslal brzojavko, s katero je prepovedal oddajanje orožja v objekte JLA. Orožje so tako obdržale te slovenske obcine: Brežice, Dravograd, Jesenice, Kranj, Krško, Lendava, Litija, Mozirje, Radlje ob Dravi, Radovljica, Slovenske Konjice, Šmarje pri Jelšah, Trbovlje, Tržic, Velenje in Žalec ter del orožja in streliva 30. razvojne skupine oz. Zašcitne brigade. Generali JLA so bili z akcijo bolj ali manj zadovoljni, saj je po vecini uspela, poleg tega pa so hkrati razorožili tudi vso TO Hrvaške (odvzeli so ji vec kot 200.000 kosov orožja) in vecino TO BiH, kjer pa nekatere hercegovske obcine, katerih prebivalci so bili vecinoma Hrvati, niso hotele izrociti orožja.4 3. Manevrska struktura narodne zašcite Po razorožitvi TO RS 15. maja 1990 je 21. novembra 1990 pred­sedstvo SFRJ razglasilo za nelegalne vse enote in poveljstva, na novo oblikovana na obmocju Republike Slovenije, prepovedalo vpoklice, usposabljanje in preverjanje mobilizacijske in bojne pripravljenosti enot TO ter vnovic zahtevalo skladišcenje orožja TO v skladišcih JLA. Ne glede na pozive k dialogu, ki so prihajali iz Slovenije, je predsedstvo SFRJ nato 12. decembra sprejelo ukaz o »razformiranju vseh oboroženih formacij na obmocju SFRJ, ki niso v sestavi enotnih OS SFRJ ali organov za notranje zadeve in katerih organizacija ni bila v skladu z zveznimi predpisi«.5 Vso oborožitev in opremo tako teh enot kot posameznikov je bilo treba predati enotam in ustanovam JLA. Rok za to je bil 10 dni (22. december – dan JLA), nadzo­roval naj bi ga ZSLO, ki je tudi dolocil enote JLA za varovanje izvajanja naloge. JLA je na podlagi tega ukaza uvedla najvišjo stopnjo pripravljenosti, premešcala posamezne nižje enote in težko orožje ter s prevzemanjem funkcije državnih organov 4 Vojaški muzej Slovenske vojske (VMSV), Fond Vojna za obrambo sa­mostojnosti Slovenije 1991, Ukaz št. 16/490 z dne 24. 1. 1990 o pregledu skladišcnih objektov in skladišcnih sredstev OVO zunaj kompleksa JLA. Janez Janša, Premiki (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1992), 47–66. Albin Mikulic, Uporniki z razlogom (Ljubljana: Vojaški muzej Slovenske vojske, 2005), 21–23. 5 VMSV, Fond Vojna 1991, Ukaz Predsedstva SFRJ z dne 12. 12. 1990 o raz­formiranju vseh oboroženih formacij na obmocju SFRJ, ki niso v sestavi enotnih OS SFRJ ali organov za notranje zadeve in katerih organizacija ni bila v skladu z zveznimi predpisi. posegala v celovitost in suverenost Slovenije. Razumevanje oz. bolje receno nerazumevanje nastalih razmer na ozemlju Jugoslavije in v Evropi s strani vrha JLA pa je dobro razvidno iz štabne vojne vaje »Bedem – 91«, s katero so predvideli oz. urili vojaški poseg na obmocju Slovenije. Novo republiško vodstvo se je takoj odzvalo na ukaz o razorožitvi TO, ki ga je izdal de­mokraticnim spremembam v Republiki Sloveniji nenaklonjen RŠTO SRS, in novi sekretar za ljudsko obrambo Janez Janša je obcinskim upravnim organom za ljudsko obrambo poslal br­zojavko, s katero je prepovedal oddajanje orožja v objekte JLA. Zaradi spora med RS in RŠTO oz. ZSLO, predvsem pa zaradi odvzema orožja TO Slovenije s ciljem zavarovanja ukrepov nastajajoce slovenske države so v novem republiškem vodstvu zaceli iskati nove rešitve. Tako so od sprva ustanovljenih jeder vojaškega odpora ter nato vojske Slovenije oborožene sile nove države dokoncno obliko dobile v Manevrski strukturi narodne zašcite (MSNZ). Na podlagi ustavnih dolocil SFRJ in dolocbe zveznega zakona o splošni ljudski obrambi ter konkretizacije dolocila, da sestavljajo TO poleg enot, štabov in zavodov tudi druge oblike organiziranja za oboroženi boj, je bila narodna zašcita opredeljena kot najširša organizirana oblika samozašci­tnega in samoobrambnega delovanja delovnih ljudi in obcanov, za njeno usposabljanje za oboroženi boj pa so bili odgovorni štabi za TO. Z opredelitvijo nalog pripadnikom NZ so ti lahko sodelovali v bojnih dejavnostih z enotami ali štabi TO, pod njihovim vodstvom, predvsem pa so bile njihove naloge oborožena zašcita pomembnih objektov in vodstev družbeno­politicnih skupnosti. Ustavna opredelitev NZ je bila torej taka, da je omogocala njeno aktiviranje in angažiranje, ko so bile razmere za Slovenijo najmanj ugodne, pri tem pa v nicemer ni kršila zakonitost, na kar so se slovenske oblasti sklicevale ob ustanovitvi (Manevrske strukture) narodne zašcite kot zacetni­ce oboroženih sil samostojne slovenske države.6 Uradno je MSNZ zacela delovati 29. avgusta 1990, ko je republiški sekretar za notranje zadeve Igor Bavcar imenoval Toneta Krkovica, rezervnega kapetana I. razreda, za nacelnika (Manevrske strukture) narodne zašcite, dejansko pa takoj po razorožitvi. S tem je bila ustanovljena posebna oborožena organizacija, ki je bila sposobna slabe tri mesece po razo­rožitvi slovenske TO ob tesni naslonitvi na specialno enoto in posebne enote slovenske milice zavarovati Slovenijo pred kakršnim koli oboroženim presenecenjem. MSNZ je nastala zaradi dobro organizirane in tajne akcije ter je bila organizirana v vseh trinajstih pokrajinah (TO) v Sloveniji, v katerih so bili imenovani nacelniki MSNZ, ki so tesno sodelovali s poveljniki posebnih enot milice. Osnovni namen oblikovanja MSNZ je bilo, kot že receno, zavarovanje ukrepov nastajajoce slovenske države, ki jo je tedaj in pozneje najbolj ogrožala JLA. MSNZ je zagotavljala, da so prek nje republiški organi in predsedstvo republike dejansko vodili in poveljevali TO Slovenije. Na Pri­stavi nad Sticno so se 7. 9. 1990 sestali njeni najpomembnejši akterji Janez Janša, Igor Bavcar, Tone Krkovic, Jože Kolenc in Vinko Beznik. Analizirali so položaj in dotakratne ukrepe ter dorekli globalni nacrt delovanja MSNZ, v katerega je bila kot nelocljivi del vkljucena tudi slovenska milica. Tone Krkovic je kot nacelnik MSNZ po tem sestanku s sodelavci izdelal potrebne dokumente in delovne karte. Osnovni vojni nacrt MSNZ je bil preprost in logicen. V primeru oboroženega posega JLA bi morala zavarovati kljucne objekte, hkrati pa s VMSV, Fond Vojna 1991, Odlocba o imenovanju nacelnika Narodne zašcite št. 0001-1-Z-2/13-90 z dne 29. 8. 1990 in Direktiva nacelnika na­rodne zašcite Republike Slovenije za demonstracijsko, delno in popolno uporabo MSNZ z dne 7. 9. 1990; Mikulic, Uporniki, 21–23. Janša, Premiki, 47–66. hitrimi napadi na skladišca orožja in vojaške opreme zagotoviti možnosti za vpoklic popolnih formacij TO. Izdelani so bili podrobni nacrti za posamezna skladišca in druge objekte. V svojih osnovnih zamislih so se ti nacrti ob agresiji JLA junija 1991 potrdili tudi v praksi. Sprejeli in potrdili so tudi dokument za vojaško zavarovanje osamosvajanja Republike Slovenije, ki je bil v junijsko-julijskih dneh leta 1991 uporabljen v vojni za obrambo države. V Direktivi za obrambo Slovenije v primeru agresije JLA na Slovenijo pa je bila jugoslovanska armada tudi prvic jasno opredeljena kot morebitni agresor oz. kljucna ne­varnost za slovensko osamosvojitev. Na sestanku so bili sprejeti in formalizirani tudi strateški dokumenti, ki so predstavljali temeljno podlago za zakljucno fazo organiziranja simbioze vojaško-policijske organizacije MSNZ, na kateri je temeljila uspešna obramba slovenske suverenosti.7 Temeljni obrambni nacrt MSNZ je bil preprost in logicen. V primeru oboroženega posega JLA bi morala MSNZ zavarovati kljucne objekte, hkrati pa s hitrimi napadi na skladišca orožja in vojaške opreme zagotoviti možnost za vpoklic popolnih formacij TO. Izdelani so bili podrobni nacrti za posamezna skladišca in druge pomembne objekte. Po pokrajinah in obcinah so bile sestavljene udarne skupine in jurišni odredi, katerih formacije so bile prilagojene razpoložljivemu orožju in opremi. Mobilizacijski dokumenti so bili v najvecji tajnosti izdelani za sklic novih enot, ki so bile mobilizirane po nacelu samopoziva, brez dodatne kurirske službe z izdelanim poseb­nim sistemom šifriranega obvešcanja. Ustanovljena so bila tudi mnoga tajna skladišca za orožje in vojaško opremo. Že poleti 1990 pa se je zacelo zbirati informacije o JLA, na osnovi katerih so bile izdelane ocene ogroženosti, formacije MSNZ in nacrt delovanja. MSNZ je zatorej treba obravnavati v funkciji priprav 7 Ibid. na obrambo slovenskega prostora in prihodnje samostojne ter neodvisne države. To je bila enkratna organizacija, ki je morala v casu prenove TO delovati kot oborožena sila Slovencev v pripravah na osamosvojitveno vojno. Eden od ukrepov vzpo­stavitve slovenskih oboroženih sil v okviru delovanja MSNZ kot ponovnega formiranja in oboroževanja enot nove TO pa je bil tudi odvzem orožja TO, ki je bilo po omenjenem ukazu v skladišcih JLA.8 4. Teritorialna obramba Republike Slovenije in priprave na vojno S sprejetjem svežnja ustavnih amandmajev, s katerimi je Skupšcina RS 27. in 28. septembra 1990 odpravila veljavnost zveznih dokumentov, ki so bili v nasprotju z republiško ustavo, med drugimi tudi, da sta služenje vojaškega roka in slovenska TO v izkljucni pristojnosti republike, so bili izpolnjeni tudi formalnopravni pogoji za ponovni prevzem poveljevanja nad celotno TO RS. Tako je predsedstvo Republike Slovenije že 28. septembra 1990 imenovalo majorja Janeza Slaparja, dotedanje­ga poveljnika Pokrajinskega štaba TO za Gorenjsko, za vršilca dolžnosti nacelnika RŠTO. Ta pa je 4. oktobra ob predhodnem soglasju predsedstva RS imenoval vršilce dolžnosti komandan­tov TO pokrajin. S tem so prenehali tudi razlogi za delovanje MSNZ, ki je bila razformirana, njeni pripadniki pa so bili vecinoma razporejeni v sestavo nove TO RS.9 8 VMSV, Fond Vojna 1991, Direktiva nacelnika narodne zašcite Republike Slovenije za demonstracijsko, delno in popolno uporabo MSNZ z dne 7. 9. 1990. Mikulic, Uporniki, str. 21–23. Janša, Premiki, 47–66. 9 VMSV, Fond Vojna 1991, Prisega Janeza Slaparja z dne 28. 9. 1990 in Odredbe RŠTO o imenovanju vršilcev dolžnosti komandantov TO pokrajin, št. 14720-90 z dne 4. 10. 1990. Janša, Premiki, 73–85. Obrambni sistem ter njegovi vodje, predvsem ministra Janez Janša in Igor Bavcar, pa tudi predsednik vlade Lojze Peterle, pa so se znašli pred težkimi odlocitvami. Ceprav je realno grozila vojna, so bila obrambnemu resorju namenjena picla sredstva, ki so jih morali skoraj v celoti nameniti nabavi orožja. Zaradi nepodpore in tudi odkritega odpora vecine clanov vrhovnega poveljstva oz. predsedstva Republike Slovenije do krepitve obrambne moci države, štirje med njimi so februarja 1991 podpisali deklaracijo, v kateri se je zagovarjala Slovenija brez vojske, ter zavlacevanja in nasprotovanja opozicije sprejetju obrambnega proracuna so v obrambnem sistemu že tako picla sredstva prejeli šele tik pred zacetkom vojaške agresije JLA, kar pa je že resno ogrozilo nabavo skromnih, a prepotrebnih kolicin protioklepnih sredstev in pehotnega orožja za delovanje operativnih enot vojske, usposabljanje rednih enot pa se je lahko zacelo šele 15. maja 1991 in še to samo dveh manjših enot v ucnih centrih Ig in Pekre, ki sta nato že 23. 5. 1991 postala prvi poskusni cilj agresije JLA na Slovenijo.10 TO je neposredno pred vojno zagotavljala: pripravljenost na vseh ravneh poveljevanja in aktiviranja štabov ter interven­cijskih enot v casu do dveh ur; operativno pripravljenost vseh štabov, 85 skupin za oviranje, 92 protioklepnih skupin, 59 od­delkov, 240 vodov, 142 cet, 33 odredov vodne sestave, 11 odredov cetne sestave in 6 bataljonov. Skupno je bilo to enakovredno 378 cetam ali 94 bataljonom. Za 35.000 pripadnikov so imeli zagotovljeno orožje in pehotno strelivo, 1024 protioklepnih orožij in še dodatnih 1106 protioklepnih orožij za enkratno uporabo, 203 kosov orožja za podporo, 99 protiletalskih orožij, 42 protiletalskih raket ter 33.000 kg razstreliva. Pomemben vir oborožitve pred bojnimi spopadi so bili odvzemi orožja 10 Janez Janša, »Spremna beseda« v: Vojna za Slovenijo, ur. Aleš Hojs (Ljubljana: Nova revija, 2014), 13–24. iz vojašnic JLA ter nabava orožja v tujini. Tako je v Kocevsko Reko 21. junija 1991, manj kot teden dni pred napovedano osamosvojitvijo, prispelo težko pricakovano orožje po nacrtu Bor (5000 avtomatskih pušk, 5 milijonov kosov streliva, vec kot 1000 protioklepnih sredstev, nekaj raketnih lanserjev fagot za srednje dolge razdalje in nekaj deset protiletalskih raket Strela 2M). V casu vojne pa orožje, ki je bilo zaplenjeno v bojnih spopadih oz. pridobljeno z zavzetjem vecjih skladišc orožja JLA, kot sta bili npr. Ložnica in Borovnica.11 Sedemnajstega decembra 1990 so slovenske oblasti v Koce­vski Reki organizirale prvi javni postroj enote oboroženih sil novo nastajajoce se države, iz katere se je pozneje izoblikovala 1. specialna brigada MORiS kot prva popolnoma poklicna enota vojske. S postrojem te enote so bile slovenski javnosti in morebitnim nasprotnikom prikazane priprave in pripra­vljenost na obrambo samostojnosti ter, kot je dejal predsednik Izvršnega sveta RS Lojze Peterle, »zadišalo je po slovenski vojski«, ter kasneje poudaril, da »prvi postroj, v katerem so bili pretežno prostovoljci, ni bil zadeva trenutka, predrznosti, samo­volje ali neodgovornosti. Bil je izraz odgovorne volje slovenske vlade, njene obrambne strategije, tesnega sodelovanja ministrstev za notranje zadeve in za obrambo ter poguma posameznikov. Tu niso stali zašcitniki privilegiranega vrha nedemokraticnega režima, ampak možje in fantje, ki so bili pripravljeni dati vse za svobodo samostojne in demokraticne Slovenije. Z zvezdami na kapah. Zvezda pa ni bila ne izhodišce, ne cilj, niti simbol poslanstva, bila je le takticno pokritje. Marsikaj je bilo nav­zven starega, samo namen je bil drugi. Namen je bil posvecen domovini. Slovenski vojak se je takrat vrnil k svojemu osnovne­ 11 VMSV, Fond Vojna 1991, Bojno porocilo o bojni pripravljenosti TO R Slovenije za leto 1990, DT, št. 56 z dne 18. 2. 1991. Janša, Premiki, 73–85. mu poslanstvu.«12 Tako se niso spremenili le formalni okviri organizacije oboroženih sil, ampak njen namen in vsebina. S tem postrojem je bilo nepreklicno konec Teritorialne obrambe Socialisticne republike Slovenije, ki se je preobrazila in dobila nov namen. Staremu okviru se je dala nova vsebina. Zgodila se je bistvena in zgodovinska sprememba – prišlo je do enega kljucnih prelomov z nedemokraticnim redom, prišlo je do diskontinuitete. Namen TO SRS ni bil zavarovanje osamosvo­jitve in demokratizacije, ampak varovanje totalitarnega režima, ki so se mu v Sloveniji s prvimi demokraticnimi volitvami in ustanovitvijo samostojne države odpovedali.13 V decembru 1990 so v TO dobili tudi prvi kontingent orožja, nabavljenega v tujini (40 pištol Beretta, 400 pušk SAR in 10 protioklepnih orožij Armbrust), in nato v letu 1991, do zacetka vojne, še dva kontingenta orožja. Štiri dni pred postrojem v Kocevski Reki je nacelnik RŠTO v Poljcah porocal razširjeni sestavi predsedstva RS o stanju in problemih bojne pripravlje­nosti. Predsedstvo je seznanil z ukrepi, ki so jih pripravljali za prehod TO v prihodnje oborožene sile slovenske države ter o pripravljenosti za izvajanje nalog ob osamosvojitvi. V ta sklop so spadale tudi naloge prevzema poveljevanja nad strukturo armade v Sloveniji in ukrepi za prevzem slovenskih nabornikov ter o izvedeni reorganizaciji v skladu z Zakonom o obrambi in Zakonom o vojaški dolžnosti. TO je zagotavljala: 1) pripravlje­nost na vseh ravneh poveljevanja in aktiviranja štabov ter inter-vencijskih enot v casu do dveh ur; 2) operativno pripravljenost vseh štabov, s temi sredstvi bi lahko unicili vec kot 180 tankov; 12 Tomaž Kladnik, »Teritorialna obramba Socialisticne republike Slovenije ni Teritorialna obramba Republike Slovenije,« v: Revija Slovenska vojska, ur. Roman Pišlar (Ljubljana: Ministrstvo za obrambo RS, 2018, št. 7), str. 28–29. 13 Janša, Premiki, 73–85. Tomaž Kladnik, Slovenska vojska v službi domovi­ ne (Ljubljana: Defensor, 2006), 22–33. 3) zavarovanje mirnodobnih in vojnih lokacij, mobilizacijskih zbirališc, skladišc in transportov ter zavarovanje objektov posebnega pomena; 4) nadzor in nasilno odpiranje meje, pre­precevanje uporabe enot JLA, blokado kasarn, preprecevanje izvoza MTS, oviranje, nasilni prevzem skladišc in objektov armade; 5) vzpostavitev zbirnih centrov za slovenske nabornike in centrov za sprejem starešin, ki prebegnejo.14 Osemnajstega marca 1991 je predsedstvo RS ustanovilo Republiško koordinacijo, ki je bila operativno koordinacijsko telo za primer izrednih razmer. S tem je bil ustanovljen organ, ki je usklajeval vse obrambne priprave na slovensko osamo­svojitev in je v vojni vodil vse vojne operacije TO, policije in civilne obrambe. Prakticno je šlo za organ, ki je uskladil vse obrambne in varnostne priprave in nato v vojni opravljal naloge štaba vrhovnega poveljnika. Vlogo vrhovnega povelj­nika pa je po ustavi opravljalo predsedstvo RS, razširjeno s predsednikom vlade in skupšcine. Pri delu predsedstva so sodelovali še ministri za obrambo, notranje in zunanje zadeve, informiranje ter poveljnika oz. nacelnika republiškega štaba za TO in civilno obrambo. Vodila sta jo republiška sekretarja za notranje zadeve in obrambo Igor Bavcar in Janez Janša. Sprva je delovala v prvem nadstropju stavbe Izvršnega sveta RS, od 28. junija pa v kletnih prostorih Cankarjevega doma v Ljubljani. Delovne skupine operativnega koordinacijskega telesa so takoj po njegovi ustanovitvi 19. marca 1991 zacele izdelovati razlicice ukrepov ob morebitni uporabi sile JLA, v TO pa so zaceli poskusne mobilizacije enot po pokrajinah. Hkrati so zaceli izdelovati mobilizacijske nacrte za pokrajine ter izdajati ukaze za zacetek mobilizacije posameznih vojnih 14 VMSV, Fond Vojna 1991, Bojno porocilo o bojni pripravljenosti TO R Slovenije za leto 1990, DT, št. 56 z dne 18. 2. 1991. Janša, Premiki, 157–191/312–357. enot TO. V celotnih pripravah in bojnih spopadih do odhoda JLA iz Slovenije se je kot izjemno dobra pokazala odlocitev o ustanovitvi koordinacijskih skupin tudi na pokrajinski ravni, ki so usklajevale bojne dejavnosti med TO, organi za notranje zadeve in civilno obrambo, pa tudi predhodno usposabljanje, predvsem priprava in izvedba štabne vojne vaje Kobra-91 in takticne vaje Premik-91, ki sta enote TO izurili v izvajanju ma-nevra na celotnem obmocju RS in s tem omogocili pravocasno in ucinkovito uporabo tudi najmanjših enot.15 Eden kljucnih spopadov v casu osamosvajanja Slovenije je bil tako spopad obvešcevalnih služb oz. pridobivanje podatkov o nasprotniku. Ta spopad je bil še toliko bolj zapleten, saj sta bili zvezna in republiška služba državne varnosti (SDV), pa tudi vojaška kontraobvešcevalna služba, še do pred kratkim enotna inštitucija za »obrambo pridobitev komunisticne revolucije« ter namenjena predvsem boju proti notranjemu in zunanjemu sovražniku »peti in šesti koloni«, zaradi cesar Igor Bavcar, novi minister za notranje zadeve dotedanji SDV ni mogel zaupati, zato so jo razpustili oz. preoblikovali. Del obvešcevalnega in protiobvešcevalnega dela SDV je prevzel varnostni organ v se­kretariatu za obrambo, maja 1991 pa je bila ustanovljena Varno­stno informativna služba (VIS), katere vodstvo je prevzel Miha Brejc in katere glavna naloga je bila varovanje in pridobivanje podatkov, na osnovi katerih se je lahko republiško vodstvo sprejemalo strateške odlocitve v zvezi z osamosvojitvijo države in nato vodenja oboroženih spopadov. Tako je VIS imela pred zacetkom konflikta vec kot 200 obvešcevalnih pozicij v JLA po vsej Sloveniji ter v Zagrebu in Beogradu, pa tudi drugod, med 15 VMSV, Fond Vojna 1991, Sklep Predsedstva RS o ustanovitvi operativ­ nega koordinacijskega telesa za primer izrednih razmer, št. 800-03-7/91 z dne 18. 3. 1991. Janša, Premiki, 157–191/312–357. vojno pa so Republiški koordinaciji posredovali nekaj tisoc operativno pomembnih sporocil.16 Šestindvajsetega junija 1991 je bil v okviru svecanosti ob razglasitvi neodvisnosti države na Trgu republike v Ljubljani prvi postroj castne enote TO. Enoto so sestavljali vojaki, pod­castniki in castniki obeh ucnih centrov. Poveljujoci castnik na svecanosti je bil podpolkovnik Anton Krkovic, ki je na dan razglasitve samostojnosti Republike Slovenije prvic v zgodo­vini samostojne države in njene vojske s castno sabljo porocal predsedniku predsedstva Republike Slovenije gospodu Milanu Kucanu. Hkrati pa se zacne zavzemanje slovenskih mejnih prehodov JLA in zvezne milice, prelet letala jugoslovanskega vojnega letalstva v nizkem letu nad prizorišcem proslave ob razglasitvi samostojnosti ter prvi streli pripadnika JLA v Divaci, kar je pomenilo zacetek nacrtovanega, usklajenega in enotno vodenega napada JLA na slovensko suverenost. Zacne se z izpadom tankov iz vojašnice tankovske brigade na Vrhniki in s kolono oklepnih bojnih vozil, ki je pripeljala s Hrvaške in je bila najprej zaustavljena v Pogancih. Kot odgovor na bojno delovanje JLA je nacelnik RŠTO polkovnik Janez Slapar izdal ukaz o bojnem delovanju TO oz. da »se z odlocnim bojnim delovanjem, s težišcem na dejstvovanju po oklepnih enotah in drugih sredstvih tehnike zagotovi realizacijo nacrtovanih nalog, da se z uporabo razpoložljivih borbenih sredstev zagotovi varovanje objektov, meje in komunikacij ter prepreci manevre enotam JLA«.17 16 Anton Bukovnik in Biserka Debeljak, »Organi za notranje zadeve v zašciti procesov osamosvajanja Republike Slovenije,« v: Enotni v zmagi, ur. Nataša Urbanc, (Ljubljana: Nova revija, 2006), 155–170. 17 VMSV, Fond Vojna 1991, Ukaz nacelnika RŠTO z dne 27. 6. 1991 ob 9.50. Janša, Premiki, 157–191/312–357. 5. Vojna za obrambo slovenske suverenosti Agresijo na Slovenijo zacno enote in poveljstva JLA izvajati 26. in 27. junija 1991 iz naslednjih korpusnih obmocij, ki so bila podrejena 5. vojaškemu obmocju v Zagrebu.: 13. korpus, po­veljstvo na Reki, 14. korpus, poveljstvo v Ljubljani, 31. korpus, poveljstvo v Mariboru, 32. korpus, poveljstvo v Varaždinu, 10. korpus, poveljstvo v Zagrebu in 5. korpus vojaškega letalstva in protizracne obrambe, poveljstvo v Zagrebu. Tako je imela JLA v Sloveniji od 20.000 do 25.000 vojakov, približno 250 tankov stalne sestave in približno 100 tankov, ki so v Slovenijo prišli iz Hrvaške, ter okoli 300 oklepnih vozil razlicne namenskosti (transporterji, protiletalski topovi, poveljniška vozila, izvidni­ška vozila idr.). Na štirih letališcih z betonskimi vzletno-pri­stajalnimi stezami (Cerklje, Maribor, Brnik in Portorož) pa je bilo na zacetku spopadov približno 90 letal in 50 helikopterjev. Slovenski TO je poveljeval RŠTO. Sestavljali so jo zašcitna brigada in sedem pokrajinskih štabov, ki so bili razdeljeni na 26 obmocnih štabov. Že prvi dan spopadov je bilo angažiranih 15.000 mož, v celoti pa 35.100 mož. V slovenski TO je bilo 500 profesionalcev, med katere so sodili tako delavci na starešin­skih dolžnostih kot administrativno-tehnicno osebje. Njeni pripadniki so bili oboroženi s pehotnim orožjem, z orožjem za podporo (minometi, topovi itd.), z orožjem za protioklepni boj ter z lažjim topniškim orožjem za protiletalsko obrambo (rakete Strela 2M). Prav tako pa se je v njeno oborožitev vgraje­valo zaplenjeno orožje JLA, ki je omogocalo oblikovanje novih enot, kot so bile tankovske cete, baterije za protiletalsko obram­bo itd. Slovenske policijske enote, ki so v spopadih odigrale izjemno pomembno, pogosto kljucno vlogo, so štele 7100 ljudi (vkljucno z informacijski sistemom in pomožnimi službami). V segmentu priprav na agresijo in vodenje odpora je v vojnih operacijah oborožene sile podpiral sistem civilne obrambe, ki je s svojimi aktivnostmi bistveno pripomogel k zmagi v osa­mosvojitveni vojni. V okviru bojnih operacij in izven njih so pripadniki civilne obrambe pod vodstvom Francija Žnidaršica organizirano in sistematicno izvajali oviranje, odklope elektri­ke, vode, plina, prevoze in blokade ter oskrbo obrambnih sil. JLA naj bi operacijo na Slovenijo izvedla razmeroma hitro in brez prevelikih zapletov. Njen napad ni povzrocil posebnega presenecenja, saj se je neprestano pricakoval. Mogoce je bilo presenecenje med takticnim in operativnim, ker se ni tocno vedelo, kdaj in kje se bo zgodila agresija. Ukrepi v Sloveniji pred razglasitvijo samostojnosti in neodvisnosti so bili takšni, da so bile slovenske obrambne sile že prakticno oblikovane, zato so lahko že v zacetnem stadiju vojne nastopile proti na­sprotni strani povsem neobremenjeno in enakovredno.18 TO je bila ustanovljena z nalogo organizirati, formirati in usposobiti se za namensko delo v vojnih razmerah. V zelo kratkem casu je prešla v eno najtežjih oblik delovanja, to je delovanje na zacasno zasedenem ozemlju, kjer je imel naspro­tnik premoc v tehnicno-materialnih sredstvih, absolutno pa v oklepno-mehanizirani in letalski komponenti. Pri tem je treba upoštevati tudi to, da je bil ta nasprotnik še do nedavnega sodelujoc v prostoru, in to z dominantno vlogo, ter spretno prikrival svojo organizacijsko-formacijsko strukturo, kakor da je nacrtoval, da bo postal nasprotnik. V celotnih pripravah in poteku bojnih spopadov do odhoda JLA iz Slovenije se je kot izredno dobra pokazala odlocitev o ustanovitvi koordinacij­skih skupin na pokrajinski ravni, ki so usklajevale bojne aktiv­nosti med TO, organi za notranje zadeve in civilno obrambo. Zagotovljeno je bilo nepretrgano delovanje sistema vodenja 18 VMSV, Fond Vojna 1991, Analiza bojnega delovanja TO R Slovenije v casu od 26. 06. do 17. 07. 1991 z dne 17. 07. 1991; Janša, Premiki, 157–191/312–357. in poveljevanja, od republiške, preko pokrajinskih koordinacij do enot ter obratno, kar je bila tudi posledica novega sistema zvez Racal, ki pa ni bil zagotovljen na vseh stopnjah povelje­vanja. V koordinacijskih skupinah so se združevali podatki o nasprotniku, ki so omogocili ucinkovito obrambo pri izvajanju njegovih specificnih bojnih delovanj. Težišce odlocnega boj­nega delovanja zoper nasprotnika s ciljem prepreciti prodor oklepno-mehaniziranih sil v globino ozemlja RS je bilo vzdolž glavnih smeri: Varaždin–Ormož–Ptuj–Maribor, Zagreb–Novo mesto–Ljubljana ter Reka–Ilirska Bistrica–Postojna–Sežana– Nova Gorica.19 Z neprestanim aktivnim in elasticnim partizanskim bojnim delovanjem vzdolž vseh smeri prodora nasprotnikovih enot je bil cilj upocasniti tempo njegovega nastopanja in mu pov­zrocati cim vecje izgube, predvsem v bojni tehniki in živi sili, ter onemogociti njegov razvoj. Hkrati pa v sodelovanju s civilno obrambo izvajati ucinkovito obrambo komunikacij in blokado vojašnic JLA ter ob podpori topništva in minometov unicevati nasprotnikove enote, ustanove in objekte. S proti­diverzantskimi enotami se je izvajal protidiverzantski boj na širših obmocjih letališc in pomembnejših takticnih smereh in objektov, onesposabljali so se nasprotnikovi najvitalnejši objek-ti, sredstva, tehnika, zveze in poveljniška mesta ter preprecevali so se njegovo zracno desantno delovanje, oskrba na celotnem obmocju prodora in razmestitve njegovih sil. Prav tako pa so bili za naše obrambne sile znacilni visoka stopnja strokovnosti in kakovosti nacrtov v praksi preverjenih nalog oviranja, zava­rovanja meje, varovanja objektov, organizacije zbirnih centrov, blokad, POS ter njihova organizacija v štabih in enotah; hitra 19 VMSV, Fond Vojna 1991, Analiza bojnega delovanja TO R Slovenije v casu od 26. 06. do 17. 07. 1991 z dne 17. 07. 1991. Janša; Premiki, 157–191/312–357. in ucinkovita disperzija velikih kolicin zaplenjenih materialno--tehnicnih sredstev, minskoeksplozivnih sredstev iz skladišc JLA; zagotavljanje logisticne zagotovitve lastnih enot s strani CO; ucinkovito delovanje informativno-propagandnega sis-tema, ki je pozitivno deloval na pripadnike lastnih enot in na prebivalstvo ter nasprotno na nasprotnika, ne nazadnje tudi visoko število prebegov in predaj pripadnikov JLA, zvezne milice in civilnih oseb v službi v JLA ter dobro postavljen in izveden sistem zbirnih centrov.20 Znacilnosti vojne lahko strnemo v naslednjih tockah: »Najpomembnejši razlogi za zmago v vojni za Slovenijo so bili: 1. jasen politicni cilj, podprt z enotnostjo naroda in s plebiscit­nim rezultatom; 2. nasprotnika nismo podcenjevali, on pa nas je; 3. naše enote so bile homogene in motivirane, nasprotnikove vecinoma ne; 4. vecino nujnih in mogocih priprav na obrambo smo izvedli pravocasno; 5. imeli smo dobre informacije o nasprotniku; 6. premoc nasprotnika v orožju in številu smo nevtralizirali z omejitvijo njegovega manevra; 7. human pristop z izogibanjem žrtvam na obeh straneh, nedis­kriminatorna obravnava ranjencev in uspešna propagandna aktivnost so motivirali nasprotnikove enote za predajo; 8. številni posamicni uspehi enot TO in policije od prvega dne vojne naprej so krepili moc TO ter dvigovali moralo vojaštva in civilnega prebivalstva; 20 VMSV, Fond Vojna 1991, Analiza bojnega delovanja TO R Slovenije v casu od 26. 06. do 17. 07. 1991 z dne 17. 07. 1991; Janša, Premiki, 157–191/312–357. 9. dobra organizacija civilne obrambe je z oviranjem nadomes­tila pomanjkanje težkega orožja; 10. preskrba prebivalstva je kljub vojni delovala skoraj nemoteno, vse veje oblasti razen pravosodne so ucinkovito delovale, nova država je zadovoljivo funkcionirala.«21 Z odhodom zadnjega okupatorskega vojaka z ozemlja Slovenije se je zacelo preoblikovanje TO iz vojnega v mirnodobno stanje ter iz rezervne v naborniško vojsko s profesionalnim jedrom. Predsedstvo RS je 3. februarja 1992 sprejelo Splošni nacrt orga­nizacije, opremljanja in oboroževanja ter usposabljanja TO, na osnovi katerega je RŠTO izdelal projekt organizacije TO. Pre­dlagana struktura TO je temeljila na izkušnjah organiziranosti TO, izkušnjah, pridobljenih v vojni, upoštevala je znacilnosti oboroženih sil sodobnih vojsk ter je v smislu priprav na obo­rožen spopad izhajala iz ocene, da bi bil v morebitnem napadu na državo Slovenijo napad voden po nacelih zracno-kopenske bitke. Razmerje med manevrskim in prostorskim delom je bilo opredeljeno za 1 : 2, TO pa naj bi štela okrog 45.000 mož.22 21 Janša, »Spremna beseda«, 13–24. 22 Kladnik, Slovenska vojska, 34. The Formation of Slovene Armed Forces Summary In order to safeguard the measures of the emerging Slovene co­untry, cores of military resistance were established closely after the disarmament of the Territorial Defence of the Republic of Slovenia (TD). This was followed by the establishment of the army of Slovenia, which was given its final form in the Mano-euvre Structure of National Protection. Thus, a special armed organization that was able to protect Slovenia from any armed surprise was established, less than three months after the disar­mament of the Territorial Defence of the Republic of Slovenia, with substantial help from the special unit and special units of the Slovenian militia. It was formed during a well-prepared secret action led by Tone Krkovic. The Manoeuvre Structure therefore has to be seen as a preparatory stage in establishing the defence of the Slovene territory in the context of the new autonomous and independent country. It was a unique organi­zation which, during the period of the abolition of the Party’s Territorial Defence and the establishment of the armed forces of the new, democratic Slovenia, had to act as the Slovenia’s armed force in the preparations for the Slovenian War of Independency. Thus, the concept of operation and leadership of the Slovene armed forces was completely reshaped. With the adoption of the constitutional amendments package, the legal conditions to again take over command of the entire TD of the Republic of Slovenia were also fulfilled and Janez Slapa appointed as the TD’s acting head. Despite all pressures and threats, preparations for the inevitable armed conflict continu­ed. It was not until 1991 in the long national history of Slovenia that the Slovenes gained their statehood and democratic ar­rangement. What contributed to the achievement of Slovenia’s independence in 1991 was a combination of favourable external circumstances, maturity of the general belief in Slovenia that a historical chance to become independent had to be seized and the unity of action of the leaders of independence, who were able to strike a military balance in the battles with the Yugoslav Army and achieve peace in hard negotiations with the European community without relinquishing the fundamental aim. Commitment to the idea of an independent country, which was confirmed in a referendum by a large majority of the Slovene citizens, and determination of the Slovene political leadership and members of the armed forces and civil defence enabled during the preparations for the Slovene Defensive War and victory in that war the TD to grow into a modern armed force, namely the Slovenian Armed Forces. It is particularly the decisive patriotic actions of the members of the Slovenian Armed Forces in the 1991 Defensive War that represent one of the fundamental values of the Slovenian Armed Forces. These values are the agents and driving force on which the decision­-making and the realization of goals and tasks are based in the national and international environment, since they are grounded in universal human values and the values of Slovene society. Prejeto: 5. 5. 2021 1.01 izvirni znanstveni clanek Matevž Tomšic1 Sistemska transformacija slovenske družbe kot nedokoncan proces Izvlecek Slovenija sodi med tiste nekdanje komunisticne države, ki so bile v smislu izvedbe sistemske transformacije najuspešnejše. Vseeno pa vztrajno izgublja prednost, ki jo je imela pred drugimi drža­vami iz regije. Glavni razlog za njeno relativno stagnacijo je v etatisticnem ustroju, ki ga zaznamujejo monopoli na razlicnih podrocjih. Ti pa so povezani z visoko stopnjo t. i. reprodukcije elit, se pravi ohranjanja predstavnikov bivšega režima oz. nji­hovih fizicnih ali idejnih naslednikov na vodilnih pozicijah v kljucnih družbenih podsistemih. Takšno stanje duši konkurenco, omejuje pluralizem in zavira razmah kreativnih potencialov v družbi. kljucne besede: transformacija postkomunisticnih družb, reprodukcija elit, ideološka hegemonija, gradualizem, Slovenija Prof. dr. Matevž Tomšic, Fakulteta za uporabne družbene študije v Novi Gorici, Študijski center za narodno spravo, matevz.tomsic@fuds.si. Abstract Slovenia is one of those former communist countries that have been the most successful in terms of implementing systemic trans­formation. However, it is steadily losing the advantage it had over other countries from the region. The main reason for its relative stagnation is in its etatistic setting which is characterized by mo­nopolies in various fields. In turn, these are associated with high rates of elite reproduction, i.e. the preservation of representatives of the former regime or their physical or ideological successors in leading positions in key social subsystems. Such a situation hinders competition, restricts pluralism and inhibits the growth of creative potential in society. key words: transformation of post-communist societies, repro­duction of elites, ideological hegemony, gradualism, Slovenia Neizpolnjena pricakovanja Zlom komunisticnega tipa ureditve in njegove logike druž­benega razvoja, ki mu je sledila celovita transformacija družb sovjetskega bloka, je dogodek, ki je odlocilno opredelil svet ob koncu 20. stoletja, ob tem pa je dodobra presenetil vecino družboslovne sfere. »Podjarmljene dežele vzhodne Evrope so se v dolocenih zgodovinskih okolišcinah osvobodile imperija, ki se je zdel kot nepremagljiva monolitna trdnjava.«2 Nastale so nove družbene razmere, ki so omogocile razlicne smeri nadaljnjega razvoja teh družb. Vendar pa je bil glavni cilj politicnih elit, ki so prevzele oblast po padcu komunisticni režimov, »vrnitev v Evropo«, tj. vzpostavitev institucionalnega sistema, kakršen je znacilen za razvite evropske države. Postkomunisticno transformacijo je mogoce razumeti v kontekstu procesov modernizacije kot družbene diferenciacije v smislu razvoja raznovrstnih družbenih resursov, specializi­ranih in diverzificiranih tipov družbene organizacije, razlicnih netradicionalnih oblik skupinske identifikacije, razlicnih in-stitucionaliziranih vlog, regulativnih mehanizmov in organi­zacij.3 Takšna družbena organizacija omogoca optimalnejše odzivanje na izzive sodobnega globaliziranega sveta. Demontaža komunisticnih režimov in odprava njihove dedišcine je izziv, ki mu ni primere v zgodovini. Bil je precej zahtevnejši od odprave avtoritarnih režimov, kakršni so do sedemdesetih let 20. stoletja obstajali v nekaterih državah južne Evrope. Tam je šlo zgolj za vzpostavitev demokraticnih institucij in reformo represivnega aparata, s pomocjo katere­ 2 Edward Tiryakian, »Modernization in a Millenarian Decade: Lessons for and from Eastern Europe,« v: Social Change and Modernization: Lessons From Eastern Europe, ur. Bruno Grancelli (Berlin: De Gruyter, 1994), 253. 3 S. N. Eissenstadt, Tradition, Change and Modernity (New York: John Wiley & Sons, 1973). ga so se vzdrževale diktature. V primeru držav vzhodne in srednje Evrope pa gre za celovito transformacijo politicnega in ekonomskega sistema ter spremembo kulturnih vzorcev.4 Predvsem slednje je nekaj, do cesar je mogoce priti le v daljšem casovnem obdobju.5 Ta kompleksnost sprememb, ki so se odvi­jale z razlicno dinamiko, je povzrocala številne težave, zaplete in konflikte. Optimisticna pricakovanja iz zacetnega obdobja tranzicije so se ob soocenju z realnimi družbenimi danostmi pogosto razblinila, kar je povzrocilo mnoga razocaranja in frustracije. Slovenija nedvomno sodi med tiste nekdanje komunisticne države, ki so bile v smislu izvedbe sistemske transformacije najuspešnejše.6 Po razvitosti, merjeni z bruto družbenim proizvodom na prebivalca, se je približala povprecju Unije (nekatere od držav, ki so bile že prej njene clanice, kot sta Grcija in Portugalska, pa je prehitela). Tudi temeljni demokraticni standardi so vzpostavljeni in institucije sistema predstavniške demokracije so dovolj trdne. Po oceni relevantnih študij, kot je Freedom in the World organizacije Freedom House, se že dolgo casa uvršca v skupino svobodnih držav. 4 Klaus Offe, »Capitalism by Democratic Design: Theory Facing the Triple Transition in East Central Europe,« Social Research 8, št. 4 (1993): 865–892. 5 Ralf Dahrendorf, Reflections on Revolution in Europe (London: Chatto & Windus, 1990). 6 Matevž Tomšic, Politicna stabilnost v novih demokracijah (Ljubljana: ZPS, 2002); Frane Adam, Matej Makarovic, Borut Roncevic in Matevž Tomšic, The Challenges of Sustained Development: The Role of Socio­-Cultural Factors in East-Central Europe (Budapest & New York: CEU Press, 2005); Matevž Tomšic in Lea Prijon, »Slovenia,« v: Life in post­-communist Eastern Europe after EU membership: Happy ever after?, ur. Donnacha Ó Beachain, Vera Sheridan in Sabina Stan (London & New York: Routledge, 2021), 95–114. Vendar pa je tri desetletja po osamosvojitvi Slovenije stanje v državi vse prej kot optimisticno. Nezadovoljstvo preveva ljudi ne glede na njihove politicno-ideološke orientacije. A ne gre zgolj za subjektivne zaznave. Tudi nekateri »objektivni« ka­zalniki kažejo, da Slovenija vztrajno izgublja prednost, ki jo je imela pred drugimi nekdanjimi komunisticnimi državami. Še vec, v dolocenih zelo pomembnih ozirih za nekaterimi od njih celo že zaostaja. Tako jo je glede bruto družbenega proizvoda na prebivalca (tistega, ki se meri glede na kupno moc) prehitela Ceška, medtem ko se ji nekatere druge države iz regije, kot so Slovaška, Litva, Estonija, pa tudi Poljska, vztrajno približujejo. Na lestvicah konkurencnosti (denimo World Competitiness Yearbook) in stanja ekonomske svobode (denimo Index of Economic Freedom) zaostaja za vecino clanic Evropske unije iz prostora vzhodne in srednje Evrope. Kot bomo pokazali, je glavni razlog za relativno stagnacijo v etatisticnem ustroju, ki ga zaznamujejo monopoli na razlicnih podrocjih. Takšen ustroj je izraz komunisticne, delno pa tudi predkomunisticne dedišcine (z mocno prisotnimi kolektivi­sticnimi in antipluralisticnimi sentimenti). Ti monopoli pa so povezani z visoko stopnjo t. i. reprodukcije elit, se pravi ohranjanja predstavnikov bivšega režima oz. njihovih fizicnih ali idejnih naslednikov na vodilnih pozicijah v kljucnih druž­benih podsistemih. Takšno stanje duši konkurenco, omejuje pluralizem in zavira razmah kreativnih potencialov v družbi. Visoka stopnja kontinuitete Slovenija je unikum med sorodnimi državami srednje Evrope v smislu visoke stopnje t. i. reprodukcije elit, se pravi ohranjanja predstavnikov bivšega režima oz. njihovih fizicnih ali idejnih naslednikov na vodilnih pozicijah v politiki, gospodarstvu, iz­obraževanju, medijih, sodstvu itd.7 Ob tem velja povedati, da je stara elita pokazala razmeroma visoko sposobnost adaptacije, kar dokazuje sestava njihovih socialnih omrežij, kjer je prišlo po spremembi sistema do korenitih sprememb, kar pomeni, da so se pripadniki reformirane stare elite zaceli povezovati z novimi (in novim razmeram primernejšimi) ljudmi. Posledica tega je, da vecina nosilcev teh položajev optira k strankam tranzicijske levice.8 Te imajo zato bistveno boljše povezave s kljucnimi ljudmi v gospodarstvu, na financnem podrocju, v medijih, sodstvu, na akademskem podrocju in v civilni družbi, kar jim omogoca premoc v financnem in organizacijskem smislu. Reprodukcija elit se kaže tudi v razmerjih sil na politicnem podrocju. Slovenski politicni prostor sicer opredeljuje bipolar-na razdeljenost na dva politicna bloka, se pravi na t. i. levi in t. i. desni tabor, ki sicer nista povsem notranje homogena.9 V vecini tranzicijskega obdobja je na slovenskem politicnem podrocju prevladovala t. i. tranzicijska levica, kjer je Liberalna demokra­cija Slovenije (LDS) v prvem obdobju po formalnem prehodu v demokracijo igrala osrednjo vlogo. Od prvih parlamentarnih volitev leta 1990 naprej je bilo devet »politicnih obratov«, z 7 Frane Adam in Matevž Tomšic, »Elite (Re)configuration and Politico­-economic Performance of Post-socialist Countries,« Europe-Asia Stu­dies 54, št. 3 (2020): 365–383; Matevž Tomšic, »Historical development of Slovenian political elite,« Innovative issues and approaches in social sciences 1, št. 2 (2008): 47–66; Matevž Tomšic, Elites in the New Democra­cies (Frankfurt am Main: Peter Lang, 2016). 8 Anton Kramberger, Positional Elites in Politics, Economy and Culture in Slovenia During 1988–95: Summary Statistics on Elite Segments (Ljublja­na: CESTRA, 1998). 9 Matevž Tomšic in Lea Prijon, »Ideological profile and crisis discourse of Slovenian elites,« Politics in Central Europe 10, št. 1 (2014): 53–74; Willy Jou, »Left-Right Orientations and Ideological Voting in New Democraci­es: A Case study of Slovenia,« Europe-Asia Studies 63, št. 1 (2011): 27–47. drugimi besedami, spremembe politicnih možnosti na oblasti, in osem razlicnih voditeljev vlad, vkljucno s sedanjimi. Vendar pa so bile v tem obdobju vlade, v katerih niso prevladovale leve stranke, le osem let in pol. Ceprav so vse vlade, ki jih je vodila LDS, sestavljale stranke iz razlicnih taborov, je ta stranka prevladovala nad njimi, tako so t. i. »pomladne stranke« v teh koalicijah igrale le obrobno vlogo. Z reprodukcijo je povezana ideološka hegemonija levice.10 Gre za stanje, ko se levicarske ideje in vrednote razglaša za nekaj normalnega in tako rekoc samoumevnega. To je po­vezano z razmerami na slovenskem medijskem podrocju, ki je izrazito neuravnoteženo, kar pomeni, da vecina medijev bolj ali manj odkrito favorizira levico.11 To so pokazale tudi, resda dokaj maloštevilne, do sedaj opravljene raziskave na temo medijskega pluralizma (Stanje medijskega pluralizma v Sloveniji iz l. 2006, Študija medijske svobode in avtonomije medijskega prostora v Republiki Sloveniji v letu 2007, Medijska svoboda v Sloveniji 2008, Analiza medijske krajine 2020). Pri tem »normalnost« oz. »nenormalnost« posameznih stališc ni odvisna od tega, kako široko podporo uživajo med državljani. Ceprav denimo velika velicina ljudi nasprotuje mi-gracijam iz tretjega sveta, predvsem iz muslimanskih držav, in zagovarja zaostritev nadzora na državnih mejah, kar se ujema s pogledi politicne desnice, vecina medijev izrazito promovira politiko odprtih meja in skupaj z levimi strankami zagovarja 10 Hegemonija, kot jo razume avtor tega koncepta, italijanski filozof An­ tonio Gramsci, pomeni ideološko dominacijo, kjer ideje in vrednote, ki izhajajo iz interesov dolocene družbene skupine, pridobijo status obceveljavnosti. Prim.: Terry Eagleton, Ideology (London: Verso, 1991). 11 Matevž Tomšic, »Medijska politika in ‘avtonomna’ odvisnost medijev.« v: Z lepilom na podplatih. Trideset let slovenske države, ur. Ivan Štuhec (Celje: Celjska Mohorjeva družba; Ljubljana: Zbor za republiko, 2020), 207–217. sprejemanje migrantov, ne glede na morebitne težave in gro­žnje nacionalni varnosti (terorizem, kriminal). To se je jasno pokazalo ob veliki migrantski krizi leta 2015.12 Drug takšen primer je odnos do posvojitev otrok istospolno usmerjenih. Tudi glede tega vecina državljanov podpira pozicijo desnih strank, ki temu nasprotujejo, kar se je jasno pokazalo na dveh referendumih (o Družinskem zakoniku in o Zakonu o dru­žinski zvezi in družinskih razmerjih). A tudi v tem primeru je vecina osrednjih medijev, skladno s stališci levice, zagovarjala možnost, da istospolni pari posvojijo otroke.13 Sestavni del hegemonije levice je tudi mocna prisotnost pozitivnih sentimentov do bivšega komunisticnega režima. To se manifestira skozi povelicevanje simbolov, kakršna je peterokraka rdeca zvezda. Posledica tega je zakoreninjenost »starorežimske miselnosti« na mnogih podrocjih.14 Takšna miselnost, ki ne priznava posameznikove svobode, pluralizma, 12 Takrat so osrednji mediji, medtem ko so predstavljali podobe pre­ganjanih beguncev, ki da so upraviceni do tega, da jim Slovenija in preostale evropske države odprejo svoja vrata, kazali predvsem slike žensk in otrok, ceprav so bili prebežniki v veliki vecini mladi zdravi moški; hkrati pa so prikrivali probleme – porast nasilnih oblik krimi­nala, terorizem (predvsem v letih 2015 in 2016) – ki so jih te nekon­trolirane migracije prinesle. Glejte: Riham Alkousaa, »Violent crime rises in Germany and is attributed to refugees,« Reuters, 3. 1. 2018. Pridobljeno 11. 5. 2021. Glejte: Evropski parlament, »Terorizem v EU: napadi, žrtve in aretacije.« 2020. Pridobljeno 11. 5. 2021. https://www. europarl.europa.eu/news/sl/headlines/security/20180703STO07125/ terorizem-v-eu-napadi-zrtve-in-aretacije. 13 Matevž Tomšic, »Medijska politika in ‘avtonomna’ odvisnost medijev,« 211–212. 14 Vrhovni sodnik Jan Zobec je to sintagmo uporabil za karakterizacijo stanja v slovenskem sodstvu Prim.: Nenad Glucks, »Ustavni sodnik Jan Zobec: V sodstvu vlada starorežimska miselnost,« Reporter, 27. 4. 2014. Vendar pa jo je mogoce aplicirati tudi na druga podrocja. zasebne lastnine in na njej utemeljene konkurence, obenem pa slavi prakse bivšega nedemokraticnega režima, je v temeljnem nasprotju z naceli svobodne in odprte družbe. Gradualisticni razvojni model Z visoko stopnjo reprodukcije elit je povezan model uvajanja sistemskih sprememb, kakršen se je uveljavil v zacetku devet­desetih let prejšnjega stoletja v Sloveniji. Gre za t. i. gradua­lizem, za katerega je znacilno postopno in pocasno uvajanje sprememb, kar ima za posledico zaprtost do tujih investicij, pocasno privatizacijo, ohranjanje obsežne državne regulative in pomembno vlogo interesnih skupin, še posebej sindikatov.15 Tako sodi Slovenija med države z najvecjim deležem državnega lastništva podjetij, obsežnim javnim sektorjem in visoko javno porabo. Izbira gradualisticnega modela je bila povezana s splošnimi socialnimi in ekonomskimi razmerami v Sloveniji ob zacetku tranzicije.16 Komunisticni režim je bil tu, vsaj v svojem skle­pnem obdobju, »mehkejši« kot v vecini drugih držav vzhodne in srednje Evrope. Relativna odprtost do Zahoda in bolj tržno usmerjena ekonomija sta skupaj z višjo stopnjo kulturne avtonomije omogocili lažjo spremembo socioekonomskega sistema. To je privedlo do prevlade prepricanja o relativni kompatibilnosti z zahodno ureditvijo, zaradi cesar naj hiter in korenit prelom s preteklostjo ne bi bil zaželen, ampak naj bi bil primeren »mehak« prehod, s postopnimi institucionalnimi spremembami, ki bi ohranile socialno stabilnost. 15 Rado Pezdir, Slovenska tranzicija od Kardelja do tajkunov (Ljubljana: Finance, 2002); Matevž Tomšic in Lea Prijon, »Elites, ideologies and crisis in Slovenia,« Raziskave in razprave 6, št. 2 (2013): 71–116. 16 Tomšic in Prijon, »Elites, ideologies and crisis in Slovenia,« 79. V prvem obdobju tranzicije je gradualizem imel dolocene prednosti, saj je blažil socialne pretrese in pripeval k zmanjše­vanju socialnih stroškov prestrukturiranja gospodarstva. Sca-soma pa so se zaceli kazati negativni ucinki, predvsem v smislu zmanjševanja konkurencnega potenciala slovenske ekonomije. Globalna kriza, ki je izbruhnila leta 2008, je dokoncno razkrila vse slabosti slovenskega razvojnega modela. Ta je privedel do razrašcanja klientelisticnih omrežij, politizacije in monopolov, ki so prisotni ne samo v gospodarstvu, ampak še ocitneje na drugih podrocjih, kot sta izobraževanje in zdravstvo. Slovenske elite so se do sedaj izkazale za precej nesposobne pri reševanju problemov, ki jih je prinesla omenjena kriza in ki so povezane s preživetim, ce že ne zgrešenim modelom socioekonomske regulacije.17 Prva in druga Janševa vlada sta sicer zasnovali dolocene ukrepe, ki so šli v smer spremembe razvojnega modela, vendar zaradi notranje raznorodnosti in nezmožnosti oblikovanja neke širše reformne koalicije, ki bi združevala akterje s kljucnih družbenih podrocij, vecine od njih ni uspela udejanjiti. Pozneje pa je reformni zagon pri vecini politicnih strank desnice, predvsem pri najvecji med njimi, tj. Slovenski demokratski stranki, precej popustil. Nova Slovenija je pred volitvami leta 2014 sicer oblikovala program s poudarjenimi elementi ekonomskega liberalizma, vendar je izrazito prešibka za to, da bi z njimi prodrla v odlocevalske procese. Levica pa tako ali tako nastopa kot branilka statusa quo in kot takšna nasprotuje kakršnim koli korenitejšim spre­membam. Še vec, na nekaterih podrocjih, denimo v šolstvu in znanosti, vselej, kadar je na oblasti, teži po krepitvi monopola državnih šol, univerz in inštitutov ter izlocanju konkurence 17 Matevž Tomšic, »Crisis and (Re)Structuring of Slovenian Political Space,« v: Slovenia. Social, Economic and Environmental Issues, ur. Frane Adam (New York: Nova Science Publishers, 2017), 37–54. v obliki zasebnih visokošolskih zavodov.18 Poleg tega so vse zadnje vlade levice izkazale visoko stopnjo nekompetentnosti in neoperativnosti. Aktualna, tj. tretja Janševa vlada pa zaradi šibke podpore v parlamentu (formalno gre za manjšinsko vlado) ter prezaposlenosti z obvladovanjem epidemije covid­19 in blaženjem njenih posledic nima kaj dosti manevrskega prostora, da bi izvedla kakšne korenitejše strukturne reforme. Politicna nestabilnost in ideološka polarizacija V zadnjih letih imamo opraviti z vzponom »personalizirane politike«, kjer politicne skupine/stranke gradijo svoj imidž na osebnostih voditeljev, medtem ko sta program in ideologija drugotnega pomena (ceprav je slednja v implicitnem smislu po navadi vseeno prisotna). To se je pojavilo najprej na lokal­ni ravni, ko so na obcinskih volitvah zaceli zmagovati razni nestrankarski kandidati s svojimi »neodvisnimi« listami. Ob zadnjih treh parlamentarnih volitvah pa se je to preneslo tudi na državno raven. Leta 2011 se je to pokazalo s tesno zmago Zorana Jankovica in njegove Pozitivne Slovenije, leta 2014 pa s prepricljivo zmago Mira Cerarja in stranke, ki je nosila njegovo ime v uradnem nazivu (sedaj se imenuje Stranka modernega centra). Na volitvah leta 2018 novonastala personalizirana stranka Lista Marjana Šarca sicer ni dobila volitev (zasedla je drugo mesto), vendar pa je njen voditelj, po katerem nosi 18 Tako je za casa zadnje leve vlade nastal predlog zakona o znanstve­noraziskovalni dejavnosti ter novele zakonov o osnovnem in visokem šolstvu, ki bi privedla do popolne etatizacije tega podrocja. Tako je bila na raziskovalnem podrocju predvidena ukinitev javnega financiranja te­meljnih raziskav za zasebne raziskovalne organizacije, kar je v popolnem nasprotju z naceli odprte in pluralne družbe. Prim.: Matej Avbelj, »Javna raziskovalna hiša,« Finance, 12. 5. 2019. ime, vendarle uspel sestaviti vladno koalicijo (ki je leta 2020 sicer razpadla). V programskem smislu so bile vse tri stranke precej prazne.19 V vseh primerih se je kampanja gradila na medijski pojavnosti in populisticnem prikazovanju voditelja kot nekoga, ki ni del etablirane politicne elite. Pri Jankovicu je šlo za menedžerizacijo politike, ki temelji na prepricanju, da je državo mogoce voditi tako kot podjetje; Cerarjev pristop je bila moralizacija politike, se pravi kritika neprimernega obnašanja vecinskega dela politicne elite in obljube o vnašanju višjih eticnih standardov v politicno življenje; Šarec pa je gradil imidž »ljudskega cloveka«, ki ima obcutek za potrebe obicajnih ljudi. Takšen razvoj dogodkov je pretežno posledica neucinko­vitosti in neodgovornosti etabliranih politicnih strank. Tako za levico kot za desnico je znacilna precejšnja stopnja idejne izpraznjenosti. Opazen je tudi primanjkljaj notranje strankar­ske demokracije. Stranke, ne glede na ideološko orientacijo, so nagnjene h »kolonizaciji« razlicnih družbenih podrocij (gospodarstvo, mediji itd.), s cimer skušajo kompenzirati svoje šibke notranje resurse (financne, kadrovske). A pojav »novih obrazov« nikakor ni prinesel pozitivnega premika, kar zadeva usposobljenosti odlocevalcev in sposob­nosti doseganja razvojnih ciljev. Nasprotno, prica smo eroziji politicne kompetentnosti. Kadrovsko šibke stranke, katerih »rok trajanja« je mocno omejen (npr. Pozitivna Slovenija, Zares, Državljanska lista), nikakor ne morejo biti nosilke dolgorocnih razvojnih politik. Nasprotno, s svojo neucinkovitostjo omogo-cajo neformalnim centrom moci, da še naprej vzdržujejo svoj vpliv in s tem šcitijo pridobljene privilegije. 19 Tako je predvolilni program Stranke Mira Cerarja iz leta 2014 predsta­vljalo zgolj šestindvajset slicic predstavitve PowerPoint. V takšnih razmerah narašcajoce fluidnosti in spreminjanja razmerij med kljucnimi akterji se odpirajo razlicni scenariji nadaljnjega politicnega prostora. Tako se še naprej omenjajo možnosti nastajanja novih strank. To postane aktualno pred­vsem pred volitvami, s tem da je enkrat locirano bolj na levico, drugic bolj na sredino ali desnico. Pogosto se denimo izposta­vlja potrebo po nastanku avtenticne liberalne stranke, takšne, ki bi zagovarjala ideje klasicnega liberalizma – predvsem na ekonomskem podrocju (Državljanska lista, ki je nastala pred volitvami leta 2011, ni upravicila teh pricakovanj). Prišlo je tudi do poskusov povezovanja manjših strank na desnici, a do sedaj brez uspeha. Pred kratkim je nastala pobuda Povežimo Slovenijo, ki naj bi vzpostavila koalicijo manjših strank, ki bi presegla tradicionalne levo-desne delitve; vendar njen uspeh na naslednjih volitvah nikakor ni zagotovljen. Destabilizacija politicnega prostora in nezadovoljstvo drža­vljanov z obstojeco elito tako predstavljata priložnost za vstop novih igralcev, ki bi namesto populizma ponudili drugacno razvojno vizijo – takšno, ki bi bila utemeljena na vrednotah zahodne civilizacije in bi zagovarjala nacela odprte družbe, ute­meljene na zasebni pobudi in razvoju kreativnih potencialov posameznikov. Vendar to nikakor ni samoumevno. Morebitno poglabljanje krize kot posledica epidemije covid-19 bi prav lahko prineslo vzpon radikalizma bodisi levicarske bodisi desnicarske provenience. Predvsem prvi je že sedaj mocno pri­soten, pri cemer njegovi nosilci niso zgolj nekakšni marginalci, ampak tudi ali predvsem ljudje iz medijev, z akademskega podrocja in iz civilne družbe, se pravi iz elitnih krogov.20 20 Ta radikalizem se zelo jasno izraža v povelicevanju nekdanjega komu­nisticnega režima, njegovih nosilcev in simbolov. Tako so se vodilni clani stranke Socialnih demokratov poklonili enemu glavnih prota­gonistov tega režima v njegovi najbolj represivni fazi Borisu Kidricu. Prim.: Marko Balažic, »Poklon borcu za svobodo v Janševi diktaturi,« Nezmožnost odzivanja na krizne razmere pa ni znacilna samo za politicno elito, ampak tudi za preostale elitne segmen­te.21 Velik del poslovne elite je še vedno mocno vezan na posle z državo in s tem odvisen od politike, s pomocjo katere šciti svoj monopolni položaj; medtem ko je tisti del poslovnega po­drocja, ki je internacionaliziran in kot takšen odvisen zgolj od lastne konkurencnosti, prešibek, saj je njegov vpliv v javnosti premajhen. Tudi velik del drugih »strateških elit« še vedno so-deluje pri vzdrževanju obstojecega razvojnega modela. To velja za znanstveno, umetniško in intelektualno elito. Od obsežnega javnega sektorja in monopolov v kljucnih družbenih podsiste­mih so odvisne njihove uradniške, novinarske in akademske kariere, položaji mnenjskih voditeljev ter s tem povezan vpliv v družbi. Namesto da bi bili ustvarjalci novih inovativnih idej, konceptov in rešitev, so pripadniki teh elit pogosto nosilci pre­živelih in zgodovinsko diskreditiranih ideologij, usmerjenih zoper temeljne principe zahodne civilizacije. S svojo pogosto servilnostjo do oblastnikov prispevajo k degradaciji politicnih standardov. Kako do izvedbe razvojnega preboja Da bi Slovenija lahko dosegla razvojni preboj, so potrebne korenite reforme na vseh kljucnih podrocjih družbe, od gospo­darstva in financ prek zdravstva in šolstva do pravosodja. Da pa Domovina, 7. 5. 2021. Komunisticni simboli pa se redno razkazujejo na manifestacijah, kot je bila letošnja proslava ob obletnici osvoboditve Ljubljane. Prim.: Uredništvo, »Jankovic sredi epidemije covida-19 pod rdeco zvezdo množici rohnel politicne parole, premier Janša o možnosti razpada pravnega reda,« Politikis, 9. 5. 2021. 21 Matevž Tomšic, »Crisis and (Re)Structuring of Slovenian Political Space,« 47. bodo sploh izvedljive, je potreben korenit prelom z dedišcino bivšega režima. Te spremembe so zmožne udejanjiti zgolj tiste družbene sile, ki so trdno zavezane evropskim vrednotam in ki ne bodo koketirale s katero od variant socializma ali katerega drugega kolektivisticno-etatisticnega sistema, saj ti po naravi stvari omejujejo svobodo ljudi in dušijo njihove ustvarjalne potenciale. Izrazita prevlada politicne elite, ki je vezana na bivši režim in si zato prizadeva za ohranjanje dolocenih razmerij in privilegijev, lahko resno oteži uspešno demokraticno-tržno transformacijo družbenega sistema. Prvic, glede na kriterije rekrutacije na elitne položaje, ki so veljali v bivšem režimu in ki so kljub vsemu zahtevali politicno ustreznost in lojalnost, usposobljenost te elite za uspešno izpolnjevanje svoje vlogo sploh ni samoumevna. Poleg tega »stara« elita, vedno bolj sicer preko svojih naslednikov, še vedno prispeva k ohranjanju dolocenih vrednotnih predpostavk, znacilnih za bivši režim, s cimer ovira zasidranje demokraticnih vrednot in principov. V zadnjih letih se celo krepi nostalgija za bivšo državo in njenim zatiralskim komunisticnim režimom. In drugic, prevelika do-minacija ene politicne opcije vsekakor sama po sebi ni dobra za demokraticni razvoj, saj zaradi odsotnosti ucinkovitega nadzora – tu je problematicna predvsem šibkost mehanizmov t. i. »horizontalne odgovornosti«, tj. neodvisnih institucij nadzora nad politicno oz. oblastno elito22 – olajšuje razlicne zlorabe oblasti (denimo razne oblike korupcije, ki je, kot kažejo razlicni znaki, v Sloveniji zelo prisotna, vendar se je pogosto ne sankcionira), poleg tega pa preprecuje potrebne družbene reforme, ki bi lahko ogrozile pridobljene pozicije aktualne elite. 22 Guillermo O’Donnell, »Horizontal Accountability in New Democraci­es,« Journal of Democracy 9, št. 3 (1998): 112–126. Sistemske spremembe so torej zmožne udejanjiti zgolj tiste politicne sile, ki so trdno zavezane evropskim vrednotam in ki ne bodo koketirale s katero od variant socializma. Za to bo treba zbrati »kriticno maso« ljudi z razlicnih podrocij. Ni dovolj zgolj osvežitev in diverzifikacija politicne ponudbe v smislu politicnih akterjev, ki bi bili sposobni nagovarjati razlic­ne »cilje javnosti«, se pravi razlicne segmente volilnega telesa. Potrebna je široka koalicija prozahodno in prodemokraticno usmerjenih sil.23 Te sile bodo morale delovati sistematicno, usklajeno in ucinkovito, ob tem pa ponujati inovativne rešitve za uspešno spoprijemanje s kljucnimi izzivi sodobnega globa­liziranega sveta. Namesto populizmov takšnih ali drugacnih barv bodo morale ponuditi drugacno razvojno vizijo – takšno, ki bi zagovarjala nacela odprte družbe, utemeljene na zasebni pobudi in razvoju kreativnih potencialom posameznikov. 23 Matevž Tomšic, »Usoda slovenske nacionalne elite,« v: Usoda Slovencev v vrtincu 20. stoletja, ur. Tamara Griesser Pecar in Jelka Piškuric (Lju­bljana: Študijski center za narodno spravo, 2019), 7–28. Systemic Transformation of Slovene Society as an Unfinished Process Summary Slovenia is one of the former communist countries which were the most successful in terms of the implementation of systemic transformation. In terms of development, measured by gross social product per capita, it approached the average of the Union (overtaking some of the countries that had become Members sooner). Fundamental democratic standards are also in place and institutions of the system of representative de­mocracy are sufficiently strong. According to relevant studies, such as Freedom in the World by the Freedom House organiza­tion, Slovenia has long been included in the group of free co­untries. However, three decades after Slovenia's independence, the situation in the country is far from optimistic. People are discontent, regardless of their political and ideological orien­tation. It is more than just subjective perceptions. Also, some “objective” indicators indicate that Slovenia is steadily losing its advantage over other former communist countries. What is more is that in particular and very important respects, it is already lagging behind some of them. The main reason for its relative stagnation is the etatistic structure which is marked by various monopolies. These are connected to high levels of the so-called elite reproduction, i.e., the preservation of representatives of the former regime or their physical or conceptual successors in leading positions in key social subsystems. Such a situation stifles competition, restricts pluralism and inhibits the growth of creative potential in society. The necessary systemic changes that could enable a deve­lopment breakthrough can only be implemented by political forces firmly committed to European values and not inclined to flirting with any of the variants of socialism. Therefore, a “critical mass” of people from different areas of expertise will have to be gathered. A broad coalition of pro-western and pro­-democratic forces is needed. Spominski zapis Ivo Jevnikar1 Slovenska pomlad v zamejskih zaznavah Vloga Slovenske skupnosti med spomini in kroniko V torek, 31. maja 1988, zvecer sem se napotil v Gregorcicevo dvorano sredi Trsta, kjer je bila napovedana predstavitev druge izdaje posmrtno objavljene knjige Staneta Kavcica Dnevnik in spomini (1972–1987). O njej bi bila morala spregovoriti njena urednika Igor Bavcar in Janez Janša skupno s tesnim sode­lavcem Igorjem Omerzo. Cakali smo zaman, dokler nam ni šolski ravnatelj Jožko Baša, ki je vcasih plezal z Janšo, povedal o njegovi jutranji aretaciji v Ljubljani. Družbeni in politicni procesi v Sloveniji, ki so tudi zaradi pritiska civilne družbe in naklonjenih mednarodnih razmer omogocili postopno demokratizacijo in naposled osamosvoji­tev, so zaradi ogorcenega odziva ljudi na represivne ukrepe v Jugoslaviji dobili odlocilni pospešek. Ivo Jevnikar, casnikar in publicist, Repen pri Trstu – Monrupino (I), ivo. jevnikar@gmail.com). Vanje so se vkljucili tudi rojaki v italijanskem zamejstvu, ki so bili sicer na zacetku manjšina v manjšini. Njeno jedro so predstavljali tisti, ki so vztrajali pri vrednotah pluralizma in zahodne demokracije. To so izpricevali v politiki že s tem, da so delali v svoji od režima in njegovih izpostav v zamejstvu ter od italijanske vecine neodvisni slovenski stranki Slovenska skupnost, ki je slonela na zahtevi po narodni samobitnosti in demokraticnem ustroju, na podrocju civilne družbe pa zlasti v tisku (Katoliški glas, Mladika, Novi list, Most, Zaliv) in s kul­turnimi pobudami, na primer na »ponedeljkovih vecerih« in študijskih dnevih Društva slovenskih izobražencev (»Draga«). Na Dragi so od leta 1976 dalje predavali tudi vidni »oporecni­ki« iz maticne Slovenije: Francek Križnik (1976), Vinko Ošlak (1977), France Bucar (1978), France Perko (1980), Viktor Blažic (1981), Franc Rode (1982), Bojan Štih (1984), Ivan Štuhec (1985), Franc Miklavcic, Drago Ocvirk in Milan Apih (1986), Andrej Capuder (1987) in še bi lahko naštevali. Omenjene vrednote so tam seveda utemeljevali tudi zamejski in zdomski predavatelji ter temperamentni diskutanti. Za neodvisno Slovenijo pa ni bilo veliko ljudi – predvsem iz strahu pred sosednjimi narodi; zaradi zaskrbljenosti za položaje in delovna mesta v novih politicnih ter gospodar­skih razmerah; zaradi ukoreninjenih vseslovanskih custev in vezi iz casa partizanskega boja. Ideja o samostojni slovenski državi tudi v nekomunisticnem delu manjšine v letih pred obravnavanimi dogodki ni bila vecinsko sprejeta. Živela je kot »pobožna«, a težko uresnicljiva želja. Vztrajno in dejavno pa so jo gojili posamezniki kot Franc Jeza in redki predstavniki politicne emigracije, ki so se naselili v Trstu ter kot šolniki in kulturni delavci vplivali tudi na manjše kroge mladih. Ko se je zacel rušiti komunisticni sistem v Vzhodni Nemciji, Sovjetski zvezi, Jugoslaviji, ko so morale tudi oblasti v Sloveniji pristati na vecstrankarski sistem, zlasti pa potem ko je Slovenija doživela poskus vojaškega zatrtja lastnih teženj, so pri ogromni vecini zamejcev odpadli pomisleki tako o demokraciji kot o neodvisnosti. Kratko obdobje, ki je vodilo do te tocke, pa je bilo izredno razgibano in zahtevno. Natancne študije o tem še nimamo, vsekakor pa je danes prevladujoca ocena o takojšnji veliki podpori demokraticni in samostojni Sloveniji tako levih kot desnih in sredinskih, žal, neutemeljena. Politicna slika manjšine Bil je cas pred velikimi politicnimi spremembami v Evropi in pred pravcato revolucijo, ki sta jo v politicno življenje v Italiji prinesla razkrivanje korupcijskih afer in sodna operacija »cistih rok«. Kljub razhajanjem in medsebojnim polemikam so Slovenci v Italiji iskali akcijsko enotnost za temeljne manjšinske zadeve v tako imenovani Enotni delegaciji (ED). V ospredju je bila zahteva po »globalnem zašcitnem zakonu«, ki je intenzivno za­poslovala manjšino 30 let, saj je bil (v okrnjeni obliki) odobren šele leta 2001; manjšinsko šolstvo je bilo omejeno na tržaško in goriško pokrajino; obstoja Slovencev v videmski pokrajini oblasti sploh niso priznavale; javno financiranje zasebnih slovenskih kulturnih ustanov in dejavnosti je bilo omejeno na Slovensko stalno gledališce in kako društvo. Ime in živahnost ED sta se spreminjala zaradi zahtev zdaj ene, zdaj druge komponente, saj je veljalo nacelo soglasja, vendar je takrat vsekakor živela formula šestih komponent, ki je odražala takratno organiziranost Slovencev v Italiji. Politicni del so predstavljale slovenski komisiji Komunisticne partije Italije (KPI) in Socialisticne stranke Italije (PSI) ter Slovenska skupnost (SSk). Slovenci v KPI so bili zlasti na Tržaškem naj­številnejši in so imeli od leta 1963 tudi svojega parlamentarca. Komunisti in drugi levicarji, ki so ob kominformu ostali zvesti Titovi Jugoslaviji, so najprej imeli svojo manjšo stranko, od leta 1962 pa so bili dejavni pretežno v PSI. SSk, ki je v Trstu nastala leta 1962, v Gorici pa po razpustu Slovenske demokratske zveze leta 1975, je povezovala prejšnje samostojne skupine kršcansko­socialne, narodnjaške in izraziteje protikomunisticne katoliške ter liberalne usmeritve, ki so kljub obcasnim razhajanjem vedno zagovarjale demokraticni ustroj in samostojno politicno nastopanje Slovencev v Italiji. Zaradi narodne ogroženosti je SSk vse bolj težila k naravi enotne narodne zbirne stranke, zato se je ideološkim temam izogibala. Civilno družbo sta v ED predstavljali dve »krovni organizaciji«. Slovenska kulturno-go­spodarska zveza (SKGZ) je bila tesno vezana na oblast v Slove­niji in je kot skorajda stoodstotni prejemnik financne pomoci iz matice obvladovala vse zasebne poklicne kulturne ustanove, dnevnik in takrat zelo bogato »družbeno gospodarstvo«. Svet slovenskih organizacij (SSO), ki je povezoval zlasti katoliška kulturna društva, je bil veliko šibkejši in je tesno sodeloval s SSk. Družbeno dejavni Slovenci iz videmske pokrajine, od kulturnikov in izvoljenih predstavnikov razlicnih usmeritev do duhovnikov, so v ED nastopali kot posebna komponenta. Podpisani sem bil od 10. maja 1986 do 17. aprila 1994 de­želni tajnik SSk. »Deželni« v smislu celotnega ozemlja, kjer avtohtono živimo Slovenci v Italiji, torej v okviru Avtonomne dežele Furlanije - Julijske krajine (FJK). Podobno kot to velja v italijanskem politicnem sistemu, je na celu SSk deželni tajnik, medtem ko ima predsednik predstavniško vlogo. Ker je v organih SSk ne glede na vecjo težo volivcev na Tržaškem strogo veljala pariteticnost med Trstom in Gorico ter sta bila predsednik in tajnik iz razlicnih pokrajin (to upravno enoto so medtem v FJK ukinili), sta obicajno tesno sodelovala. V obravnavanem obdobju je bil deželni predsednik SSk Marjan Terpin iz Števerjana. Ob njiju pa je imel zelo tehtno vlogo najvišji izvoljeni predstavnik SSk, torej »deželni svetovalec« (danes se mu pravi »svetnik«), clan takrat 62-glavega dežel­nega sveta (lahko bi rekli parlamenta) FJK. Do volitev junija 1988 je bil to Drago Štoka, nasledil ga je Bojan Brezigar. Po deželnem kongresu je bil najvišji organ SSk strankin deželni svet, izvršni organ pa deželno tajništvo. Podobno je bilo na Tržaškem in Goriškem: pokrajinski kongres, pokrajinski svet, izvršni odbor, predsednik pokrajinskega sveta in pokrajinski tajnik. Takrat je živahno delovala tudi Mladinska sekcija SSk s podobnim ustrojem. Njen deželni tajnik je bil Damijan Terpin. Za popolni pogled v takratno dogajanje bi bil potreben pregled takratnih medijev, saj so tako Radio Trst A (slovenske televizije RAI do leta 1995 še ni bilo) kot Primorski dnevnik in tedniki sproti porocali o dogajanju v Sloveniji in Jugoslaviji, a tudi arhivov takratnih komponent. Za ta zapis o vlogi, ki jo je v prelomnih casih odigrala zlasti SSk, se naslanjam na njena tiskovna sporocila in svoje zapiske, ki odražajo takratno razumevanje dogodkov, so mogoce nepopolni in subjektivni, veckrat tudi omenjajo prej nosilce uradnih funkcij kot dejanske akterje, bolj sceno kot zakulisje, ne omenjajo neformalnih, a veckrat bistvenih pogovorov, a kaj ko je cloveški spomin še veliko bolj nezanesljiv … Pri ocenjevanju uspešnosti in intenzivnosti omenjene vloge pa je treba upoštevati, da dogodki v Sloveniji, ki so bili za ves narod, a zlasti za njene prebivalce življenjskega pomena, za SSk niso bili edina politicna tema. Stranka je bila maja in junija 1988 sredi težke in zelo razvejane kampanje za deželne volitve in nato pogajanj za oblikovanje deželne koalicije. A volitve (evropske, parlamentarne, deželne, pokrajinske, obcinske, rajonske) so bile dejansko vsako leto, pogajanja o koalicijah in njihovih pogostih krizah dolga in mucna. Tu so bili še redno delo v izvoljenih telesih s pogostimi sejami »vecine« v Trstu, Gorici in Vidmu, »romanja« v Rim, Beograd in drugam za zašcitni zakon (takrat je bil na vrsti vladni, zelo omejevalni osnutek ministra Antonia Maccanica), obramba slovenske zemlje (sinhrotron pri Bazovici, Sesljanski zaliv, kraški park), gospodarska vprašanja (zakon za obmejna obmocja), stiki z manjšinami v Italiji in Evropi, stiki s Koroško in maticno državo (na konzularno-diplomatski ravni in s Socialisticno zvezo delovnega ljudstva) itd. Poklicno pa sta se s politiko ukvarjala le deželni svetovalec in njegov tajnik na deželi. Tudi tednika, ki sta bila blizu SSk, Novi list in Katoliški glas, nista imela poklicnih casnikarjev. Mladinska sekcija SSk Vrnimo se k aretacijam in poznejšemu procesu proti »cetverici«. O verjetno prvem javnem odzivu SSk beremo v tržaškem tedniku Novi list 9. junija 1988 pod naslovom Mladinci iz zamejstva zaskrbljeni: »Delegacija deželnega tajništva mladin­ske sekcije SSk, v kateri so bili deželni tajnik Damjan Terpin iz Gorice in clana Peter Gerdol ter Mitja Tercon iz Trsta, je 7. t. m. obiskala generalnega konzula SFRJ Livija Jakomina. V obširnem in sprošcenem razgovoru mu je izrazila zacudenje in zaskrbljenost zaradi aretacije mladih publicistov Janeza Janše in Davida Tasica ter podcastnika Ivana Borštnerja. Nejasnost obtožb in trenutek, v katerem je prišlo do posegov vojaškega sod-stva, vznemirjajo slovensko javnost tudi v zamejstvu. Delegacijo je spremljal deželni tajnik SSk Ivo Jevnikar, ki je generalnemu konzulu Liviju Jakominu poudaril, da je tudi celotna stranka zaskrbljena zaradi dramaticnih dogodkov v maticni domovini. Generalni konzul je gostom zagotovil, da bo posredoval njihove obcutke in misli pristojnim oblastem na zvezni in republiški ravni. Proti aretacijam v Sloveniji je protestirala tudi mladinska organizacija Slovenske kulturno gospodarske zveze.« Dan po obisku, 8. junija, je o aretacijah razpravljalo stranki-no deželno tajništvo in sklenilo, da stranka nadaljuje s posegi za Janšo in prijatelje. Širših javnih odmevov je bilo na zacetku malo. Med pre­težno italijanskimi Tržacani je nastal solidarnostni odbor z ljubljanskimi aretiranci, ki je zanje zbiral podpise in se 19. julija predstavil javnosti v Peterlinovi dvorani. V imenu gostiteljev, Društva slovenskih izobražencev in Slovenske prosvete, je pozdravil Sergij Pahor, v imenu odbora sta spregovorila Clau­dio Venza in Maurizio Bekar, kot osrednji gost pa je nastopil predstavnik Mladine Ervin Hladnik Milharcic. Med Slovenci je bila na zacetku zelo dejavna Mladinska sek­cija SSk. Že prej je imela veliko stikov z vedno bolj oporecniško Zvezo socialisticne mladine Slovenije (ZSMS). Zacela je zbirati podpise v podporo Odboru za varstvo clovekovih pravic in zbiralno akcijo 28. avgusta formalizirala pod geslom Za boljši slovenski jutri. Predlagala je tudi ustanovitev solidarnostnega odbora razlicno usmerjenih ljudi in organizacij. Na ustanovni seji na takratnem sedežu SSk v Ul. Machiavelli 22 v Trstu so 7. oktobra poleg pobudnikov vanj stopili Slovenski kulturni klub, Slovenska prosveta in Slavisticno društvo Trst, medtem ko so predstavniki Mladinskega odbora SKGZ le sodelovali v razpravi. Na zasedanju so seveda potrdili podporo »sodelavcem tednika Mladine« Janši, Borštnerju, Tasicu in Zavrlu, ki jim je ravno sodilo prizivno vojaško sodišce v Beogradu. Na seji 14. oktobra je odbor obsodil »potrditev in celo zaostritev prvostopenjske sodbe kot grobo kršitev pravil civilne družbe, za katero se zavzema vsa slovenska demokraticna javnost«. Ravno tako je izrazil ogorcenje zaradi obsodbe na leto zapora sloven-skega nabornika Toma Bogataja v Banji Luki zaradi »sovražne propagande«. Odbor je med drugim poudaril, da je suverena in demokraticna maticna domovina življenjskega pomena tudi za narodne manjšine onkraj državnih meja. Deželni predsednik Mladinske sekcije David Slobec je 22. oktobra v Trstu izrocil vodilnemu predstavniku Odbora za varstvo clovekovih pravic Igorju Bavcarju nad tisoc solidar­nostnih podpisov, ki so jih med zamejskimi Slovenci zbrali mladinci. V sklopu skupno 110.957 podpisov jih lahko, tako kot še nekatere manjše skupine zamejskih podpisnikov, pre­gledujemo na zgošcenki, ki je priložena knjigi Igorja Omerze JBTZ, Cas poprej in dnevi pozneje. Sledila je tiskovna konfe­renca na tržaškem sedežu tiskovne agencije ANSA, ki so se je poleg mladih predstavnikov SSk in omenjenega tržaškega odbora ter Bavcarja udeležili odgovorni urednik tednika Mladina in obsojenec na procesu proti cetverici Franci Zavrl, urednik Mladine Marcel Štefancic in odgovorni za odnose z narodnostnimi manjšinami pri Republiški konferenci ZSMS Zoran Thaler. Ta je prisotnim poudaril, da se njegova organi­zacija zavzema za vecjo demokratizacijo politicnega življenja, ki naj tudi v Jugoslaviji privede do neposrednih volitev s prisotnostjo razlicnih kandidatov in vstopa Jugoslavije v politicno zvezo, ki naj bi se razvila iz Evropske gospodarske skupnosti. Pobudnike in goste je nato v deželnem svetu FJK sprejel še svetovalec SSk Brezigar. Mladi so izvajali pobude v podporo demokraciji v Sloveniji tudi na šolah in razlicnih srecanjih. Posebno odmevno je bilo protestno zborovanje dijakov vseh slovenskih višjih srednjih šol v Trstu 17. oktobra. Ko je imela Mladinska sekcija SSk 5. marca 1989 svoj 3. deželni kongres, sta ji med drugimi prinesla svoj pozdrav Zoran Thaler za ZSMS in Marjan Podobnik za Zvezo slovenske kmecke mladine. Zasebni, uradni in neuradni stiki in stališca so se množili. Marsikdo se je na lastno pest udeleževal protestnih zborovanj v Ljubljani. O procesu proti cetverici je 20. julija 1988 obširno razpravljal tržaški pokrajinski svet SSk. Clani so obsojali oviranje demo-kratizacije in poniževanje slovenšcine ter predlagali nov obisk pri jugoslovanskem konzulu. Tega je 23. julija pri generalnem konzulu Liviju Jakominu opravila delegacija, v kateri so bili deželni tajnik, podtajnik in svetovalec Jevnikar, Karel Brešan in Brezigar. V tiskovnem porocilu lahko beremo, da je delegacija v obširnem razgovoru »poudarila, kako sodoživlja skrbi in bojazni deset in deset tisoc rojakov, ki so v Sloveniji podpisali solidarnostne ali protestne izjave. Kot pripadnike manjšine, ki se bori za spošto­vanje svojega jezika in za njegove pravice v javnosti, pa nas je še dodatno prizadela vest, da poteka sojenje v neslovenskem jeziku.« V sklopu 3. Koroških dnevov v Italiji je bilo 8. oktobra v Trstu srecanje med predstavniki SSk, Narodnega sveta koroških Slo­vencev in Koroške enotne liste. Na dnevnem redu je bil seveda tudi položaj v Sloveniji. Na predsednika predsedstva Sociali­sticne republike Slovenije (SRS) Janeza Stanovnika so naslovili spomenico, ki so jo podpisali Matevž Grilc, Jevnikar, Brezigar in Karel Smolle ter med drugim pravi: »Svobodno misleci predstav­niki Slovencev v Avstriji in Italiji /…/ izražamo globoko zaskrblje­nost zaradi ogrožanja slovenske državnosti, ki med drugim hudo slabi boj slovenskih manjšin za narodne pravice in manjša ugled matice v svetu. Ker sta naši skupnosti v preteklosti že trdo doživljali razrašcanje nacionalizma in centralizma, pozivamo Vas, gospod predsednik, in slovensko politicno vodstvo, da se takim pojavom takoj postavite po robu. V tem smislu izražamo vso podporo naporom za demokratizacijo, gospodarsko ozdravitev, utrditev slovenske samobitnosti in razvoj v smeri evropskega povezovanja.« Slovenska skupnost in novi politicni subjekti Menda je bilo proti koncu decembra 1988, ko me je po tele­fonu poklical pisatelj Boris Pahor in mi predlagal, da skocim zvecer cez mejo na Škofijah do gostinskega lokala, kjer naj bi zanj in zase prevzel neko gradivo od prof. Dimitrija Rupla. Takrat ga osebno nisem poznal, za mizo je bil v družbi žene, dveh mladih (eden je bil že pokojni pesnik Samo Resnik) in morda še koga. Prevzel pa sem debel zavoj velikih belih lepakov – vabil z dolgim besedilom in velikim naslovom Ustanavljamo SDZ. Ustanovni zbor Slovenske demokraticne zveze (SDZ) je bil 11. januarja 1989 v nabito polni Linhartovi dvorani Cankarje­vega doma v Ljubljani. Med prisotnimi zamejci so bili deželni svetovalec SSk Brezigar, pisatelj Pahor in pokojni goriški sociolog Darko Bratina, ki je bil leta 1992 izvoljen v italijanski senat na listi Demokraticne stranke levice (glavnega naslednika razpušcene KPI). Sicer pa je bila že 12. maja 1988 ustanovljena prva »pomlad­na« stranka Slovenska kmecka zveza (SKZ) pod predsedstvom Ivana Omana. Ustanovnega zbora v Unionski dvorani v Lju­bljani se je udeležil deželni predsednik SSk Terpin. Prvo širše uradno srecanje SSk – SDZ je bilo 24. januarja 1989 v prostorih Društva slovenskih pisateljev v Ljubljani. Deželno tajništvo SSk se je pripravilo nanj na svoji sicer tudi z drugimi vprašanji natrpani seji 18. januarja v Nabrežini. Ce so nekateri clani tajništva odlocno zagovarjali stike z novimi politicnimi silami, so drugi vabili k previdnosti in raje k reševanju domacih manjšinskih problemov. Prevladalo je stališce o nujnosti stikov s perspektivnim gibanjem, saj nas zanima usoda vsega naroda. V Ljubljano se je podala delegacija, v kateri smo bili Brezigar, Damjan Paulin, Alojz Tul, Marij Maver, Martin Brecelj in podpisani. Pozdravil nas je predsednik SDZ Rupel. Na dobro obiskanem srecanju, ki so mu sledili tudi casnikarji in je pome­nilo ocitno podporo novi zvezi, je prišlo do plodne izmenjave informacij in pogledov na položaj tako v matici kot v zamejstvu. Uro pred srecanjem sva se z Brecljem na kavici dobila s starim prijateljem Lojzetom Peterletom, ki nama je potrdil, da bo krog okoli revije 2000 ustanovil svojo politicno organizacijo. To se je potem zgodilo 10. marca 1989, ko so v dvorani Sloven-ske matice ustanovili Slovensko kršcansko socialno gibanje (od 2. novembra 1989 Slovenski kršcanski demokrati – SKD). V Kristalni dvorani predsedniške palace v Ljubljani je bil 27. januarja 1989 tradicionalni novoletni sprejem slovenskega predsedstva za predstavnike slovenskih manjšin v sosednjih državah. To je bila obicajno priložnost za gostiteljevo oceno preteklega leta in posege udeležencev o najbolj perecih vpra­šanjih v posameznih sredinah. Sledilo je zelo slavnostno kosilo. Posegi iz Italije so bili vedno najdaljši, saj so se vcasih oglasili predstavniki vseh šestih komponent ED. Ker so tisti casi že dalec, je mogoce zanimivo navesti, kdo je takrat iz Italije sodeloval na sprejemu: Marjan Terpin, Brezigar in podpisani za SSk, Stojan Spetic in Miloš Budin za KPI, Dario Teršar in Filibert Benedetic za PSI, Marija Ferletic za SSO, Klavdij Palcic, Suadam Kapic in Mirko Primožic za SKGZ ter Ferruccio Clavora za Slovence v videmski pokrajini. Gostitelj Janez Stanovnik je glede demokratizacije poudaril, da ni bila vsiljena, temvec jo je sprožil Milan Kucan. Obstoj raznih zvez je dokaz, da ljudje svobodno razmišljajo. Kljub mednacional­nim težavam je Jugoslavija edina mogoca alternativa, vendar prenovljena. Nevarnost za Slovane med Germani in Romani ostaja. Ob koncu je dejal, da je optimizem za »Slovenšno celo« upravicen. Predsednik SZDL Jože Smole je dodal, da se je njegova organizacija obvezala, da se preobrazi. Že naslednjega dne je bila zaradi napovedanega obiska ita­lijanskega zunanjega ministra Giulia Andreottija v Beogradu šestclanska delegacija ED na razgovorih o zašcitnem zakonu v jugoslovanski prestolnici pri zunanjem ministru Budimirju Loncarju in predsedniku zvezne SZDL Božidarju Colakovicu. Na pustni torek(!), 7. februarja, pa je minister za deželna vpra­šanja Maccanico v Rimu sprejel ED na razgovor o zašcitnem zakonu, ki ga je snoval … Vse to in drugo živahno dogajanje je deželno tajništvo SSk obravnavalo na seji 10. februarja, ko je bil spet slišati sicer osamljen glas proti »vtikanju« v notranje zadeve Slovenije. Na sporedu pa je bila tudi podrobna priprava na obisk SSk pri SZDL v Ljubljani, kar je bila v tistem obdobju letna priložnost za izmenjavo pogledov. Koristila je za spodbujanje zanimanja maticnih oblasti za naš položaj v Italiji, za samo SSk pa ni bilo veliko dosežkov razen nekaj medijske pozornosti, ki naj bi zamejsko javnost prepricala, da nismo tako »crni«, kot so nas slikali domaci levicarji. Na naše stalne pritožbe, ki so bile tisto leto posebno glasne, da Primorski dnevnik diskriminira nelevicarski del manjšine, da ima SKGZ v svojih rokah vse gospodarske in druge vzvode, ki bi morali biti vsemanjšinskega znacaja, je bil obicajni odgovor, da se SZDL ne vmešava, a si želi premostitve problemov; da se ne more nic jemati, kvecjemu se lahko kaj doda. Iz zelo razclenjenih pogovorov, ki so obsegali tudi obisk pri vodstvu RTV, se le kot zanimivost lahko omeni, da se je pred­sednik SZDL Smole pritožil, da SSk prireja nekatere pobude v goriškem hotelu Vinka Levstika, in da je napovedal razglasitev božica za praznik. Drugace je govoril o iskanju izhoda iz jugo­slovanske krize, obsojal zatiranje na Kosovu in izražal zaupanje v skorajšnjega predsednika zvezne vlade Anteja Markovica. O »cetverici« je povedal, da se je dan prej predsedstvo SZDL izreklo za pomilostitev, a kaj ko je za to od Kolpe navzdol nerazumevanje … Darja Lavtižar Bebler je predstavila ustavne reforme v Ju­goslaviji in Sloveniji ter razprave o vlogi Zveze komunistov in SZDL, v katero da so vendarle vkljucene tudi SDZ, SKZ in Slo­venska socialdemokratska zveza (cudno: ta je uradno nastala šele dan zatem z imenom Socialdemokratska zveza Slovenije – SDZS), saj so temeljni socialisticna izbira, avnojska ureditev in nestrankarski pluralizem. Odgovorni za manjšine Željko Jeglic je zagovarjal nujno vstopanje v Evropo devetdesetih let, ki ji je treba prilagoditi tudi standarde clovekovih pravic. SSk je imela 7. maja 1989 v Boljuncu svoj VI. deželni kongres. Med drugim je obsodil ljubljanski proces proti »cetverici«, zahteval osvoboditev Janeza Janše, ki so ga ravno odvedli v zapor na prestajanje kazni, in podprl zahteve demokraticne javnosti v Sloveniji. O »slovenski pomladi« sta živo sprego­vorila predsednik SDZ Rupel in clan vodstva SDZS Matjaž Šinkovec. Pozdrav SZDL je prinesel clan predsedstva Jeglic. V tajniškem porocilu sem med drugim poudaril: »V zavesti, da so nujni cim širši in razvejani stiki z vso živo stvarnostjo v Slo­veniji v duhu nacela, ki nam je skupno, da slovenstvo ne pozna meja in da nosimo vsi skrb za skupno usodo, smo navezali stike tudi z novimi zvezami, ki so zaživele v Sloveniji. Obiskali smo Škofovsko konferenco in še druge dejavnike slovenskega življa. Tu izražamo trdno željo, da bi se proces demokratske rasti in go-spodarske ozdravitve nadaljeval ter da bi nova slovenska ustava utrdila slovensko samobitnost, suverenost in nove poglede.« Vecstrankarskim volitvam naproti Vseh stališc, pozdravov na kongresih in zasedanjih, tudi v obmejnem pasu, ter stikov, ki so se v naslednjem obdobju razširili še na druge nove zveze, ni mogoce navesti. Velika sta bila vera v vlogo politike in obcutek, da doživljamo zgodovin­ske trenutke. Ob vsem »uradnem« pa so svoje mesto dobili še prijetni družabni trenutki in nova, tudi družinska prijateljstva. SSk se je takrat zanimala tudi za prenavljanje slovenske ustave ter predlagala ustavni komisiji, da bi vanjo jasno zapisala skrb za pravice slovenskih manjšin in za njihovo vkljucevanje v skupni slovenski prostor. Skupšcina SRS je 27. septembra 1989 sprejela kar 81 amand­majev k ustavi SRS iz leta 1974, ki naj bi Slovenijo zašcitili pred centralisticnimi skominami in ugodili vse odlocnejšim zahte­vam slovenske javnosti in novih politicnih sil, ki so se sklicevale na prelomno, novo »majniško deklaracijo«, objavljeno 8. maja 1989. Marca 1990 so bili sprejeti še dodatni amandmaji. Po-pravki ustave so omogocili svobodo organiziranja v strankah in vecstrankarske demokraticne volitve vsaj za enega izmed treh zborov skupšcine, poudarjali so clovekove pravice in potrjevali samostojnost in neodvisnost republike Slovenije v okviru SFRJ, vkljucno s pravico slovenskega naroda do samoodlocbe. Iz imena republike so crtali oznako »socialisticna« ter odpravili monopolni položaj Zveze komunistov Slovenije (ZKS) in SZDL v volilnih postopkih. O pomenu amandmajev so predstavnikom Slovencev iz Ita­lije, Avstrije in Madžarske 13. oktobra 1989 v stavbi parlamenta spregovorili predsednik skupšcine Miran Potrc, predsednik predsedstva SRS Stanovnik, predsednik izvršnega sveta (vlade) Dušan Šinigoj, odgovorni za manjšine pri SZDL Jeglic in pred­sednica družbenopoliticnega zbora skupšcine Valerija Škerbec. Šinigoj je med drugim poudaril, da so slovenske oblasti za Jugoslavijo, vendar drugacno. Predsednik skupšcine Potrc s sodelavci je kasneje, 14. marca 1990, še enkrat povabil na razgovor clane ED, in sicer na sedež SKGZ v Trstu. Med drugim jim je povedal, da je skupšcina sklenila, da bo dotedanja skrb SZDL za slovenske manjšine prešla na skupšcino in vlado, saj mora biti njihov položaj nad­strankarski interes. Dne 30. decembra 1989 so bile vsekakor razpisane prve povoj­ne vecstrankarske volitve, ki so jih za predsednika in predsedstvo države ter za družbenopoliticni zbor in zbor obcin izpeljali 8., za zbor združenega dela in za obcinske svete pa 12. aprila 1990. Levitev družbenopoliticnih organizacij Priprave na volitve so seveda stekle že prej. Na 13. kongresu od 3. do 5. novembra 1989 v Portorožu, ki so se ga udeležile najvišje slovenske oblasti in gostje iz domovine in tujine, se je ZSMS preoblikovala v politicno stranko, ki želi zmagati na volitvah. Na poti levitve v Liberalno-demokratsko stranko (1990) je pomen svoje kratice spremenila v geslo Za svobodo mislecega sveta. Zborovalce sem v imenu SSk pozdravil podpisani, pred­stavnika Mladinske sekcije deželni tajnik Damijan Terpin in David Grinovero pa sta kot gosta z amandmajem dopolnila program ZSMS glede odnosa do slovenskih manjšin v smislu, da jih je treba na vseh ravneh enakopravno obravnavati. Podpredsednik SZDL, ki se je 9. januarja 1990 preoblikovala v stranko Socialisticna zveza Slovenije (SZS), Viktor Žakelj je 10. novembra 1989 v Števerjanu na vabilo SSk in Krožka Anton Gregorcic spregovoril o novostih v svoji organizaciji in o po­gledih na splošno stanje. O Jugoslaviji je dejal, da je dvakrat nastala kot zasilni izhod, vendar z upanjem v možnost sožitja, kar se ni obneslo. Izrekel se je za korenite gospodarske in po­liticne spremembe, vendar po evolutivni poti. Preimenovana Socialisticna zveza je še pod predsedstvom Jožeta Smoleta 9. marca 1990 vrnila obisk slovenski stranki, in sicer z razgovori in obiski v Cedadu in Kanalski dolini, torej v krajih, ki jih je diskriminiral »Maccanicov osnutek« zašcitnega zakona, ki ga je bila 17. novembra 1989 sprejela vlada Giulia Andreottija, manjšina pa ga je ocenila zelo kriticno. Še tretja, najmogocnejša »družbenopoliticna organizacija« ZKS se je na svojem 11. kongresu 22. in 23. decembra 1989 v Cankarjevem domu v Ljubljani pod geslom »Evropa zdaj!« podala na pot obicajne stranke, kar je nato po pretrganju stikov z jugoslovansko Zvezo komunistov formalizirala 4. februarja 1990. Na volitvah je potem nastopila z imenom ZKS – Stranka demokraticne prenove. Prvic so bili na kongres vabljeni predstavniki vseh zamejskih komponent, ki so se vabilu tudi odzvali. V svojem pozdravu sem med drugim dejal: »Slovenska skupnost je bila letos prvic vabljena na kongres Zveze komunistov Slovenije. Po drugi strani je vprašanje, ali bi pred leti tako vabilo sprejela. To pravim zato, da poudarim, kako se stvari spreminjajo, kako danes, na primer, o politicnem, tudi strankarskem pluralizmu in odklanjanju mo-nopolov podobno govorimo in cutimo. /…/ Predsednik Kucan je v zacetku svojega govora zelo plasticno opisal, kako zgleda mo-nopolni položaj partije na vseh podrocjih življenja. Tak položaj se je kazal tudi v odnosu ne le slovenske partije, temvec tudi oblasti in družbe v Sloveniji do Slovencev v zamejstvu, kjer je dolgo prevladoval ideološki, in ne narodni princip. In ce se je nacelni pristop spremenil in se odklanjajo razlikovanja zaradi idejnih, verskih ali politicnih razlogov, to še ne pomeni, da ne ostajajo prvine starih pogledov in da se v 45 letih niso med Slovenci v zamejstvu ravno zaradi tega odnosa ustvarili in se še vzdržujejo nekateri monopolni ali neenakopravni odnosi. Tudi v zamejstvu bo potrebna prenova.« Predsednik ZKS Milan Kucan se je ob robu kongresa loceno srecal tudi z zamejskimi predstavniki, jim predstavil svoje poglede na »sestop Zveze komunistov Jugoslavije z monopola oblasti«, a tudi o tem, da je reformiranje, vendar pa ohranitev Jugoslavije v najglobljem interesu vecine njenih prebivalcev. Demos Že dan pred zacetkom kongresa ZKS, 21. decembra 1989, je bilo na sedežu koalicije »pomladnih« strank (Demokraticna opozicija Slovenije – Demos) v nekih kletnih prostorih v Šiški v Ljubljani srecanje med SSk, ki so jo zastopali deželni tajnik, predsednik in svetovalec Jevnikar, Terpin in Brezigar ter tržaški pokrajinski tajnik Miro Oppelt, in Demosom, ki sta ga zastopala predsednik in podpredsednik Jože Pucnik ter Peterle. Govor je bil o položaju v Sloveniji in nevarnosti uni­taristicnih posledic predlogov Markoviceve zvezne vlade ter o italijanskem osnutku zašcitnega zakona za Slovence. Delegaciji sta se dogovorili za tesno sodelovanje in redne stike. V skladu s takratnim volilnim geslom »Cas je za Demos« so zamejski gostje simbolicno darovali gostiteljem grafiko Zore Koren Škerk iz njenega znanega niza umetniške upodobitve starih stenskih ur … Na zborovanju, ki ga je sklical Demos 17. januarja 1990 v Cankarjevem domu v Ljubljani, je pozdrav SSk prinesel deželni svetovalec Brezigar, 19. januarja pa je sledil povratni obisk Demosa pri SSk v zamejstvu. Tistega dne je sicer pred­sednik predsedstva Stanovnik v Ljubljani gostil tradicionalni novoletni sprejem za predstavnike slovenskih manjšin. Stališca SSk je predstavil strankin deželni predsednik Terpin, ki ga je spremljal deželni podtajnik Andrej Bratuž, medtem ko so bili preostali vodilni predstavniki zadržani v Trstu zaradi obiska vodstva Demosa. Prednostno je bil namenjen seznanjanju italijanskih oblasti in javnosti s stališci pomladnih strank. Predsednik Demosa in SDZS Pucnik, podpredsednik Demosa in predsednik SKD Peterle, podpredsednik Demosa in clan vodstva SDZ Rupel (na prvem rednem kongresu SDZ 24. junija 1989 v Mariboru, ki sem se ga s pozdravom SSk udeležil tudi podpisani, je bil za predsednika izvoljen Hubert Požarnik, ker je Rupel odhajal zacasno predavat v ZDA), predsednik SKZ Oman in predstavnik Zelenih Slovenije Boris Martincic so bili v spremstvu SSk najprej pri predsedniku deželne vlade FJK Adrianu Biasuttiju. Slednji je pred casnikarji podprl proces demokratizacije v Sloveniji, gostje pa so izrazili podporo slovenski manjšini glede zašcitnega zakona. (Biasutti je bil na vladni seji, ki je sprejela Maccanicov osnutek, v imenu deželne uprave še poslabšal njegovo vsebino …) Nato so imeli tiskovno konferenco, ki je pritegnila pozornost krajevnih slovenskih in italijanskih medijev ter dopisnikov nekaterih pomembnih državnih listov. Zastopniki Demosa so poudarili, da zahtevajo odpravo monopola ZKS in uvedbo pravega pluralizma, glede statusa Slovenije pa so izrazili upanje v konfederalno preuredi­tev Jugoslavije ob spoštovanju slovenske suverenosti. Popoldne je bilo še srecanje z deželnim tajništvom SSk v Gorici. Že nekaj dni zatem, 22. januarja, je na »ponedeljkovem veceru« Društva slovenskih izobražencev v Trstu predaval predsednik Demosa Pucnik. Takih kulturno-politicnih srecanj je bilo nato še nekaj v razlicnih krajih. Z vodstvom Demosa se je 25. januarja v Ljubljani srecala še delegacija SKGZ pod vodstvom predsednika Palcica. V novem politicnem ozracju so se rušili tudi drugi zidovi. Unija Italijanov Istre in Reke, ki je do takrat imela stike le z levico v zamejstvu, je bila tako 23. februarja 1990 na prvem obisku pri deželnem vodstvu SSk v Trstu. Vodstvo SKD, predsednik Peterle, tajnik Peter Reberc in predsednik sveta Izidor Rejc, je 3. aprila obiskalo deželno vodstvo Kršcanske demokracije v Trstu. Desetclansko delega­cijo je vodil deželni tajnik Bruno Longo, sam pa sem kot gost SKD predstavil predstavnike iz Slovenije in pomagal tolmaciti posege. Ko je slovenska skupšcina z zakonom uredila status Sveta za varstvo clovekovih pravic in temeljnih svobošcin, ki je od leta 1988 deloval v sklopu SZDL, se je SSk marca 1990 uradno obrnila na njegovega predsednika Ljuba Bavcona s prošnjo, da ugotovi, zakaj in kako je prišlo do ugrabitve in smrti soustanovitelja Slovenske demokratske zveze v Gorici in urednika tednika Demokracija Andreja Uršica, ki je »izginil« 31. avgusta 1947 pri Kobaridu. Predsednik Bavcon je odgo­voril, da je o zadevi obvestil pristojne organe. Do razjasnitve pa je prišlo šele v naslednjih letih na podlagi zgodovinskih raziskav. Pozneje, 8. julija, nas je bilo vec predstavnikov SSk v veliki množici na »simbolicnem kršcanskem pogrebu« povojnih žrtev komunisticnega revolucionarnega režima v Kocevskem rogu. Cas pred volitvami v Sloveniji je zaznamovalo veckratno sodelovanje vec vidnih predstavnikov SSk na volilnih shodih Demosa ali posameznih pomladnih strank po vsej Sloveniji. Po volilni zmagi Demosa pa so v kampanji za obnovitev obcinskih svetov na Tržaškem in Goriškem nekateri predstav­niki Demosa vrnili »uslugo« (Rupel in Janša, clan predsedstva Slovenije Oman idr.). Na zakljucnih shodih deželne narave 4. maja v Sovodnjah in Nabrežini sta poleg domacih kandidatov in predstavnikov vodstva SSk spregovorila koroški poslanec v dunajskem parlamentu Smolle in vodilni clan »cetverice« Janša, ki je bil že poslanec SDZ v slovenskem parlamentu, ne pa še obrambni minister (uradno: republiški sekretar za ljudsko obrambo). Predsednik in trije podpredsedniki prve demokraticno izvoljene vlade (uradno Izvršnega sveta Skupšcine Republike Slovenije) Peterle, Mitja Malešic, Jože Mencinger in Leo Šešer­ko so bili namrec izvoljeni 16. maja 1990. Tistega dne je bila imenovana tudi velika vecina takratnih clanov vlade, katerih funkcije so še imele zapletena poimenovanja samoupravne latovšcine. Med njimi je bil prvic tudi minister, pristojen za Slovence po svetu in za manjšini v Sloveniji, Janez Dular. Od volitev do plebiscita Cas po volitvah v Sloveniji je bil še naprej natrpan z dogodki. SSk je skušala vzpostaviti stik z vsakim novim ministrom, ki je imel kako pristojnost glede življenja Slovencev v Italiji, tako da so si srecanja sledila kot na tekocem traku. Naj jih naštejem le nekaj: 25. aprila 1990 je bila delegacija SSk v Ljubljani pri vodstvu Demosa (Pucnik, Rupel, Peterle); 26. aprila je SSk priredila Peterletovo tiskovno konferenco za slovenske in itali­janske medije v Trstu, obisk v Gorici in predavanje v Nabrežini; 30. aprila je imel Rupel tiskovno konferenco na sedežu SSk v Trstu; 31. maja je bilo srecanje SSk z ministrom Dularjem, 11. junija z ministrom za kulturo Andrejem Capudrom; 13. junija so imeli deželni tajnik, predsednik in svetovalec SSk Jevnikar, Terpin in Brezigar razgovore v Ljubljani s predsednikom vlade Peterletom in ministrom za Slovence Dularjem, nato loceno s predsednikom parlamenta Bucarjem, z notranjim ministrom Bavcarjem, koncno pa še z ministrom za informiranje Stane-tom Stanicem; 26. junija je bilo srecanje s pravosodnim mini-strom Rajkom Pirnatom itd. Predsednik predsedstva Kucan je delegacijo SSk sprejel 26. oktobra. Na vseh teh srecanjih je šlo za opozarjanje na odprta vprašanja Slovencev v Italiji in na obmejnih obmocjih sploh, za izmenjavo pogledov na odnose med Slovenijo in Italijo, a tudi za željo, da demokraticna oblast v Sloveniji vzpostavi državniški, nadideološki odnos do Slovencev za mejami, brez dotedanjih privilegijev levice in zapostavljanja drugih, da krepi skupni slovenski prostor in odlocno brani manjšinske pravice v odnosih z oblastmi v Italiji. Glede razmer v slovenski narodni skupnosti v Italiji je dežel-no tajništvo SSk 18. maja 1990 odobrilo daljše uradno stališce, katerega osnutek je pripravil Martin Brecelj. V njem je med drugim izražena potreba, »da bi vsi Slovenci imeli pravico do demokraticnega nadziranja vsega, kar po svojem izvoru, naravi in namembnosti pripada celotni narodni skupnosti, pa naj bodo to ustanove, organizacije, podjetja ali drugo«. Podoben doku­ment je deželno tajništvo odobrilo še 19. julija. Preurejanje razmerij v zamejstvu, ki ni bilo nikoli izpeljano do konca, je ustvarjalo napetosti, zlasti med SSk in SKGZ, do nesporazumov pa je prihajalo tudi med SSk in SSO glede razmejitve vlog politike in civilne družbe. Neprijetnega rav­nanja nekaterih, ki se niso sprijaznili s spremembami, so bili deležni tudi nekateri predstavniki novih oblasti, na primer minister Dular ob obisku v Trstu 30. junija in šolski minister Peter Vencelj na proslavi bazoviških junakov 9. septembra na bazovski gmajni. Seveda so svoja stališca objavljale tudi druge komponente, ki so tudi imele stike s politiki v Sloveniji. Predstavniki novih oblasti so vsekakor želeli gojiti korektne odnose z vsemi manjšinskimi komponentami. Tako je pred­sednik parlamenta Bucar s sodelavci 21. junija na generalnem konzulatu v Trstu vodil razgovore z ED. Predsednik vlade Peterle je s petimi ministri 3. julija sprejel v Ljubljani zastop­nike Slovencev iz Italije in Avstrije. Predsedstvo Slovenije je 26. oktobra sprejelo v Ljubljani ED. Vsakokrat so bila na vrsti vprašanja pravicnega zašcitnega zakona za Slovence v Italiji, perspektive Slovenije in usode Jugoslavije, ki ni bila vec spre­jemljiv okvir za slovensko državnost. Že 2. julija 1990 je namrec parlament (uradno skupšcina) sprejel izjavo o suverenosti države Republike Slovenije. Istega dne sem kot deželni tajnik SSk poslal predsedniku Bucarju naslednjo spomenico: »Dragi gospod predsednik! Ob zgodo­vinskem koraku, ki ga je v zvestobi stoletnemu snu slovenskega naroda danes opravil parlament, izrekamo iskrene cestitke in najtoplejša vošcila Vam kot predsedniku demokraticnega pred­stavništva Republike Slovenije in pa ostalim clanom slovenskega parlamenta, ki so znali najti izjemno široko vecino ob vprašanju, ki je življenjskega pomena za ves naš narod.« Odlocitev o uveljavljanju suverenih pravic slovenskega naroda je bila potrjena, vsaj za javnost pa njena oblika še ni bila cisto jasna. Na srecanju na zunanjem ministrstvu v Ljubljani, ki so se ga 10. septembra udeležili minister Rupel z Zoranom Thalerjem in Dragoljubom Bencino ter za SSk Jevnikar, Marjan Terpin, Bratuž, Brezigar in Damijan Terpin, je minister pove­dal, da so to odlocilni dnevi glede možnosti konfederacije, a da se Jugoslavija bliža koncu. SSk pa se je (Marjan Terpin in podpisani) 5. oktobra na Trgovinski zbornici v Trstu srecala tudi z italijanskim zuna­njim ministrom Giannijem De Michelisom. Govor je bil o zašcitnem zakonu, a tudi o Sloveniji. De Michelis je odlocno nastopil proti razglasitvi neodvisnosti in poudaril, da bo v Evropsko zvezo lahko stopila edinole enotna Jugoslavija. »Recite Peterletu,« je nekako dodal, »da ga bodo tisti, ki ga v tujini nagovarjajo k osamosvojitvi, potem pustili na cedilu. Naj se ne igra z ognjem!« Na zasedanju 9. in 10. novembra v Poljcah se je Demos od­locil za izvedbo plebiscita, in to 23. decembra. Po pogajanjih z opozicijo je parlament to formaliziral. Vprašanje na glasovnici se je glasilo: »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?« Napetost v Jugoslaviji in mednarodni skupnosti je narašcala. Ob robu odprtja italijanskega konzulata v Ljubljani 1. de­cembra 1990 je delegacija SSk (Jevnikar, Terpin, Brezigar, Brecelj in Antek Tercon) ponovno obiskala ministra Rupla in sodelavce. Ker sta se odprtja udeležila tudi italijanski in jugoslovanski zunanji minister De Michelis in Loncar, je za Loncarja pripravila spomenico o odprtih manjšinskih vpraša­njih, da bi jih nacel z italijanskim kolegom. Tržaško društvo Edinost je pod vodstvom Sama Pahorja takrat manifestiralo v Ljubljani za pravice Slovencev v Italiji, predstavnikom SSk pa je uspelo, da so se nepovabljeni pretihotapili na slovesnost v bivši Mackovi vili. Njihova vidna prisotnost je spodbudila tako predsednika Kucana kot De Michelisa, da sta v svojih nagovorih posebej poudarila dragoceno vlogo manjšin. Sicer pa je italijanski vodja diplomacije v nagovoru nastopil proti razkroju Jugoslavije, za reforme, pogajanja in proti bližnjicam, ki vodijo v težke razmere. Italija pa bo vsekakor spoštovala slovenske izbire, je še dejal. Minister za Slovence Dular je povabil Slovence po svetu, naj se zavzamejo za uspeh plebiscita. Na pobudo SSk se je 14. decembra zbrala ED, da bi razpravljala o odnosu do plebiscita. SSk je predlagala skupno pobudo v podporo Sloveniji. O tem ni bilo velikega soglasja. Predsednik predsedstva Kucan je nato skupaj z ministrom Dularjem in generalnim konzulom v Trstu Jožetom Šušmeljem 17. decembra povabil ED na razgovor o plebiscitu v pršutarno v Kobdilj. Razpravi so sledili tudi casnikarji. Bila je dokaj napeta in custvena. Udeležili so se je: Brezigar, Terpin, Tercon in podpisani za SSk; Budin, Boris Iskra, Ravel Kodric in Ivan Bratina za KPI; Branko Pahor, Benedetic, Marino Pecenik in Pavel Colja za PSI; Ferleticeva za SSO; Palcic, Kapic, Duško Udovic, Dušan Kalc in Darko Bratina za SKGZ; Viljem Cerno za Slovence v videmski pokrajini. Predsednik in minister sta utemeljevala izbiro in poudarjala izjemno soglasje med strankami v Sloveniji, željo po vstopanju v skupno evropsko hišo, dejstvo, da Jugoslavija Sloveniji ne zagotavlja vec polnega življenja in da bo samostojna Slovenija bolj skrbela za svoje manjšine kot Jugoslavija, saj da je bila dotlej vsa jugoslovanska manjšinska politika le sad pritiska Slovenije. Ce sta SSk in SSO odlocno podprli plebiscit, so nekateri levicarji, ne vsi, izražali velike dvome in celo nasprotovanje, a srecanje se je koncalo s sklepom o širši pobudi, ki naj neposred-no informira slovenske ljudi v Italiji. Do nje je prišlo 20. decembra na zborovanju, ki ga je sklicala ED v Kulturnem domu v Gorici. Razloge Slovenije sta pojasnila clan predsedstva Ciril Zlobec in predsednik parlamenta Bucar, nakar so spregovorili podpisani za SSk, Budin za KPI, Demetrij Cej za PSI, Ferleticeva za SSO, Palcic za SKGZ in Cerno za videmsko pokrajino. Kljub razlicnim poudarkom je vse skupaj izzvenelo veliko bolj pozitivno kot v Kobdilju, prisotni pa so z aklamacijo sprejeli skupni dokument v obliki pisma rojakom v matici, v katerem se glavnini slovenskega naroda izražata popolno razumevanje in tesna bližina. Tri dni zatem, 23. decembra, je bil v Sloveniji nadvse uspešni plebiscit, ki je zacel novo poglavje v naši zgodovini. In memoriam In memoriam prof. dr. Edi Gobec V soboto, 12. decembra 2020, je v 95. letu starosti zaradi zapletov s covidom-19 na svojem domu v ameriškem Clevelandu umrl profesor dr. Edvard (Edi) Gobec, ugledni slovensko-ameriški filozof, sociolog, antropolog, raziskovalec in zaslužni profe­sor na državni univerzi Kent. Dr. Gobec je svoje življenje po­svetil raziskovanju dosežkov ustvarjalcev slovenskih korenin in pomembno prispeval k prepoznavnosti Slovenije v Združenih državah Amerike in po svetu. Pokojni se je rodil 25. julija 1926 v Celju ocetu Albertu in mami Tereziji. Poudarjal je, da je po mamini strani sorodnik celjske svetovne popotnice Alme Karlin. Mladost je preživel v Tržišcu pri Rogaški Slatini, zadnja leta pred drugo svetov-no vojno pa kot dijak klasicne gimnazije in gojenec malega semenišca v Mariboru. Med nemško okupacijo se je jasno zavezal boju za osvoboditev, pomagal je internirancem v Raj-henburgu, Šterntalu in na gradu Borl. Z vrstniki je celo sode­loval pri nekaj sabotažah proti okupatorju, rezali so telefonske in elektricne žice. Nemci so mladenica Edija skupaj z drugimi iz letnika novembra 1943 najprej odpeljali v delovno taborišce Zürndorf, leta 1944 pa je bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko, odpeljan v Coburg in deležen nekajtedenskih vojaških vaj. Zatem je bil poslan v južno Francijo, v ceto za polaganje min. Tam je prebegnil k francoskemu odporniškemu gibanju, kjer jih je obvestil o nemških minskih poljih. Po koncu druge svetovne vojne se zaradi odklanjanja komunizma ni vrnil v domovino, ampak se je pridružil britanski vojski, namešceni pri Neaplju. V Italiji je Edi Gobec dokoncal gimnazijo, se celo vpisal na Istituto Orientale na neapeljski univerzi in vmes delal v emigracijskih pisarnah, kot natakar, tolmac in v bolnišnicah. Leta 1950 se je odselil v ZDA, dobil je štipendijo na univerzi St. Bonaventure v New Yorku, kjer je zacel študij filozofije in sociologije, ki ga je nadaljeval na drugih univerzah. Ostal je zavezan demokraciji in ideji o samostojni Slove­niji. Zacetki v novi ameriški domovini so bili težki. Toda z vztrajnostjo in neverjetno energijo se je z zavzetim študijem (filozofija, sociologija in antropologija) prebil do doktorata (1962) na državni univerzi v Columbusu (Columbus State Uni­versity) v zvezni državi Ohio. Zaposlil se je kot višji znanstveni raziskovalec mladostniškega zlocinstva, pozneje je postal vodja raziskovanj na ustanovi za slepe v Clevelandu. Ob tem se je ukvarjal z manjšinskimi in izseljeniškimi študijami ter veliko sodeloval z mediji, npr. radio Glas Amerike in številni televi­zijski programi. Pouceval je najprej na univerzi v Columbusu, zatem na univerzi Maryland, v Labradorju in Novi Fundlandiji, najdlje pa kot profesor sociologije, socialne psihologije in izse­ljenskih študij na državni univerzi Kent (Kent State University, Ohio), kjer se je leta 1992 upokojil kot zaslužni profesor (po­fessor emeritus). S svojimi razpravami, študijami, komentarji in ocenami je sodeloval v številnih ameriških in mednarodnih znanstvenih casopisih, uglednih poljudnih revijah, enciklopedijah in pri vecini slovenskih izseljenskih listov. Bil je clan Academy of Sciences v New Yorku (Newyorške akademije znanosti in umetnosti) in od leta 1970 zapisan na seznam znamenitih Americanov (National Register of Promi­nent Americans). Msgr. Franci Petric, nekdanji urednik tednika Družina, ki ga je dobro poznal, je pred leti o njem pronicljivo zapisal: »Dr. Edi Gobec je odlicen mož slovenske kulture, clovek, ki se je zapisal ohranjanju spomina na slovenski prispevek svetu in bi bil nanj ponosen vsak narod, ki da kaj nase.« Porocil se je z rojakinjo Mileno, roj. Osenar, srednješolsko profesorico jezikov, ki mu je dolga leta stala ob strani, tudi kot pomocnica in svetovalka. Imela sta tri hcerke: Milico, Mojco in Metko. Prof. dr. Edi Gobec je tudi v drugi domovini ostal zvest slovenstvu. Bil je eden od ustanoviteljev in ravnatelj Sloven-sko-ameriškega raziskovalnega centra (Slovenian-American Research Center). Desetletja je požrtvovalno raziskoval, zbiral in arhiviral gradivo o dosežkih Slovencev in njihovih potomcev v ZDA in tudi drugod po svetu. O tem je objavil množico znan­stvenih clankov in dvajset knjig v angleškem in slovenskem jeziku. Med njimi sta tudi knjigi Ponosen, da sem Slovenec in Slovenian American Inventors and Innovators (Slovensko-ame­riški izumitelji in inovatorji). Bil je tudi clan Slovenske teološke akademije v Rimu. Dr. Gobec je svojo bogato raziskovalno in arhivsko zapušcino, ki jo je vse od leta 1951 zbiral tudi s pomocjo žene in sodelavcev, zapustil Arhivu Republike Slove­nije. Z neutrudnim zbiranjem dokumentarnega, arhivskega in slikovnega gradiva o znanih Slovencih z vsega sveta je rojakom zapustil pravo bogastvo raznovrstnih dosežkov naših ljudi. Zbrano gradivo obsega podatke o osebnostih s slovenskimi koreninami, ki so s svojim delovanjem na razlicnih podrocjih pustile mocan pecat. Prvi zabojnik z dvesto arhivskimi škatla-mi je v Slovenijo prišel poleti 2017, do danes se jih je v ARS nabralo že 357. V casu osamosvajanja Slovenije je dr. Gobec aktivno sode­loval pri delu Slovensko-ameriškega sveta pod vodstvom dr. Mateja Roesmanna. Pozdravil je demokratizacijo Slovenije in zbiral pomoc za koalicijo Demos. Navdušeno je spremljal slovensko osamosvojitev in mednarodno priznanje. Redno je sledil dogajanju v domovini v zadnjih tridesetih letih, vcasih tudi z nekaj zaskrbljenosti in nerazumevanja. Pogosto se je oglašal v slovenskih medijih (Družina, Demokracija) in ohranjal stike z nekaterimi mladostnimi prijatelji. V letih od 1990 do 1992 je napisal in poslal na stotine pisem ameriškim politikom, pa tudi vladam in veleposlaništvom drugih držav. Kopije vseh teh pisem skupaj z odgovori sta z ženo Mileno zbrala in shranila. Med temi so pisma iz Bele hiše, med drugim tudi nekdanjega predsednika Ronalda Reagana, sedanjega ameriškega predsednika Joea Bidena, se­natorjev Edwarda Kennedyja, John Glenna ter Toma Harkina in kongresnika Dennisa Eckarta. V casu vojne za Slovenijo je imel dr. Gobec odmeven govor na vseameriški konvenciji Mladih republikancev 12. julija 1991 v Miamiju na Floridi. De-legatom in navzocim politikom, diplomatom in novinarjem je predstavil razloge, zakaj si Slovenija zasluži svojo samostojno državo. Ocitno je prepricljivo opravil svoje poslanstvo, zbrani so ga namrec nagradili z dolgim in stojecim aplavzom ter tako pozdravili neodvisno Slovenijo. Prof. dr. Edi Gobec je bil zelo povezan tudi s Študijskim cen­trom za narodno spravo. Od ustanovitve je naklonjeno gledal na naše delovanje in nas spremljal ter opogumljal. Z njim smo vzdrževali redne stike po elektronski pošti, naši sodelavci pa smo ga tudi veckrat obiskali na njegovem domu v Clevelandu med delovnimi obiski pri rojakih cez lužo. Jeseni 2016, malo po Trumpovi zmagi na ameriških pred­sedniških volitvah, smo se zadnjic srecali v živo na njegovem domu. Bil je mrzel nedeljski vecer, v njegovi delovni sobi, do stropa založeni s knjigami in dokumenti, smo kramljali o vsem mogocem. Vedno znova pa so me navduševale njegova lucidnost, raziskovalna vznemirjenost in zavezanost lastnemu rodu. Takrat je padlo tudi vprašanje, zakaj se je tako zagnano vrgel v iskanje slovenskih sledi v ZDA in po svetu. Dr. Gobec je navdih za svoje raziskave pravzaprav našel med poletnimi pocitnicami leta 1951, ko je v Clevelandu kot zidarski pomocnik naletel na posmehovanje med svojimi sodelavci. Ti so ga pogo-sto ogovarjali, kdo da so Slovenci in kaj so sploh pomembnega ustvarili. Vanj so silili z vprašanji, naj pove za kakšnega Slo­venca, ki je pomemben izumitelj ali znanstvenik ali podjetnik. Ugotovil je, da mora odgovore na njihova vprašanje poiskati na ameriških tleh, zato je zacel po knjižnicah iskati slovenski prispevek k razvoju cloveštva. Zagnano se je lotil raziskovanja ter zacel z misijonarjem Friderikom Barago. Sad njegovega vztrajnega raziskovanja je tudi že omenjena zajetna knjiga o slovensko-ameriških izumiteljih in inovatorjih s podnaslovom Njihove sledi na Zemlji in v vesolju. V tej knjigi je bralcem predstavil, da so številni izumi, ki se nam danes zdijo samou­mevni, pravzaprav delo slovenskih izseljencev v ZDA, ki so se izkazali v novem svetu. Tako smo po zaslugi dr. Gobca izvedeli, da je imel Hrastar pomembno vlogo pri razvoju satelitov za vremenske napovedi, za mikrovalovne pecice Pucel, cistilne naprave Krofta, tiskarske stroje Hozjan itd. Slovensko-ameriški rojaki so sodelovali tudi ob zacetku množicne proizvodnje letal (Stupar), ob lunarnem vozilu (Volk), pri konstrukciji boeinga 747 (Sutter), pri razvoju poliestra (Vodonik) in plastike, ki je desetkrat mocnejša od jekla (Prevoršek). Avtomobil prihodno­sti je izum Bucika, prvi žepni kalkulator pa Rodeta, Kovaceva pa je povezala medicino s (super)racunalniki. Tako je dr. Edi Gobec ob poklicnem delu in znanstveni karieri ter skrbi za družino svoj prosti cas posvecal zbiranju gradiva o Slovencih v svetu, njihovem delu in uspehih. Svoje izsledke je tudi vestno objavljal. Za svoje požrtvovalno delo je dr. Gobec prejel številna priznanja. Ob koncu avgusta 2020 mu je Alenka Jerak, generalna konzulka Republike Slovenije v ZDA, v imenu predsednika Boruta Pahorja na slovesnosti na Slovenski pristavi v Clevelandu izrocila visoko državno odlikovanje red za zasluge. Prejel ga je »za življenjsko delo in prispevek k prepoznavnosti Slovenije ter obogatitev spoznanj o dosežkih Slovencev v svetu«. Leta 2006, ob svoji osemdese­tletnici, je prejel tudi priznanje urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, Slovenska škofovska konferenca pa mu je leta 2007 podelila odlicje sv. Cirila in Metoda »za izredne zasluge na podrocju delovanja med Slovenci po svetu in ohranjanja narodne zavesti«. Pokojni je bil odlicen znanstvenik in iskren sogovornik, zaljubljen v slovenstvo ter iskanje Resnice. Zadnja leta se je še posebej zavzeto zavzemal za nominacijo rojaka misijonarja Pedra Opeke za Nobelovo nagrado za mir. Spoštovani in dragi prof. dr. Edi Gobec, hvala in Bog Vam povrni! Renato Podbersic ml. Recenzije Ángel Alcalde, War Veterans and Fascism in Interwar Europe, Cambridge University Press, Cambridge 2019, 314 strani. V zgodovinopisju se je že dolgo tega uveljavila teza o prelomni naravi prve svetovne vojne kot temeljne cezure evropske novej­še zgodovine. Prva svetovna vojna je namrec predstavljala uvod v t. i. kratko 20. stoletje (Eric Hobsbawm), razvoja katerega ne moremo razumeti brez upoštevanja globokih kulturno--družbenih sprememb, ki jih je povzrocila ali vsaj pospešila prav prva svetovna vojna. Med bistvene novosti povojnega casa sodi vzpon povsem nove politicne ideologije fašizma, ki je odlocilno zaznamovala cas do konca druge svetovne vojne. Kot ugotavljajo najpomembnejši proucevalci tega zgodovinskega fenomena, pojava in vzpona fašizma ne moremo ustrezno ra­zumeti brez upoštevanja posledic vojne. Sem sodijo npr. razpad (nekaterih) starih evropskih imperijev, rahljanje tradicionalnih družbenih vezi v povezavi z revolucionarnim vrenjem, ki je nastalo kot odmev oktobrske revolucije v Rusiji, in splošna kulturna kriza. Kot pomemben dejavnik za vzpon fašizma pa številni zgodovinarji izpostavljajo tudi (okrepljen) vstop vojnih veteranov kot posebne družbene skupine na polje politicnega delovanja, saj naj bi prav nekdanji vojaki predstavljali odlocilni socialni dejavnik vzpenjajocih se fašisticnih gibanj oz. strank. Ceprav je povezava med vojnimi veterani in fašizmom na prvi pogled ocitna (tako Mussolini kot Hitler sta bila npr. vojna ve­terana, veterani so sestavljali velik del prvih fašisticnih skvader v Italiji itd.), pa globinske študije o tej tematiki, ki bi presegale nacionalne okvire, doslej niso bile ravno pogoste. To praznino zapolnjuje delo španskega zgodovinarja Ángela Alcaldeja War Veterans and Fascism in Interwar Europe, ki povezavo med fašizmom in vojnimi veterani raziskuje skladno s sodobnimi metodološkimi pristopi, predvsem s stališca kulturne in tran­snacionalne zgodovine. Na podrocju raziskav povezav med vojnimi veterani in fa-šizmom je še vedno zelo vplivna teza ameriškega zgodovinarja Georgea Mosseja, ki je razvil koncept »politicne brutalizacije«. Slednja naj bi koreninila v dotlej neprecedencni izkušnji in-dustrializiranega nasilja, ki so mu bili izpostavljeni milijoni vojakov v strelskih jarkih. To naj bi posledicno vodilo do trivializacije in estetizacije nasilja, ki sta predstavljali temeljni prvini fašisticne ideologije in politicne prakse. Sledec tej tezi, so torej prav vojni veterani odigrali bistveno vlogo pri vzponu fašizma. A kot že uvodoma izpostavlja Alcalde, je bil odnos med fašizmom in vojnimi veterani kompleksen. Ceprav teza o »brutalizaciji« morda predstavlja uporabno analiticno orodje, pa z njo ne moremo celovito razložiti odnosa med fašizmom in vojnimi veterani, saj ne zajema vse kompleksnosti situacije. Francoski vojni veterani so tako npr. vecinsko zagovarjali pa-cifizem, pa tudi v Nemciji in Italiji veterani niso predstavljali enovite celote. To pomeni, da mora zgodovinska analiza na tem podrocju upoštevati razlicne kulturne kontekste. Politicne opredelitve vojnih veteranov niso bile primarno determini­rane z vojno izkušnjo, temvec so se pretežno oblikovale pod vplivom prevladujocih diskurzov oz. kulturnih vrednot v njihovih domacih okoljih. Povezava med vojnimi veterani in fašizmom posledicno ni bila nekaj inherentnega, temvec (kul­turno) ustvarjenega. To velja tako za sam (kulturni) konstrukt vojnega veterana kot fašista oz. fašisticnega simpatizerja kot tudi za konkretne politicne opredelitve in delovanje nekdanjih vojakov, saj sta se obe ravni nelocljivo prepletali. Iz tega razlo­ga je za razumevanje politicnih opredelitev vojnih veteranov bistvena kulturnozgodovinska analiza povojnih razmer v po­sameznih državah. Obenem pa je slednjo treba umestiti tudi v transnacionalni kontekst, saj je med evropskimi državami oz. razlicnimi kulturnimi okolji prihajalo do intenzivnih (kultur­nih) transferjev. Slednje so potekale tako po medijih kot tudi po razlicnih transnacionalnih omrežjih. Kulturno-politicne razmere v nekaterih državah so tako mocno zaznamovale razmere v drugih in obratno. Upoštevajoc ta pravkar skicirani metodološki pristop, Al-caldejeva trodelna študija kronološko sledi razvoju odnosa med fašizmom in vojnimi veterani od konca prve svetovne vojne do zacetka druge. V prvem sklopu se avtor posveca predvsem razmeram v Italiji do leta 1922, saj se je prav do vzpona fašisticnega gibanja na oblast oblikovala prevladujoca predstava o inherentni povezanosti med fašizmom in vojnimi veterani. Kot trdi Alcalde, je omenjena predstava temeljila predvsem na uspešni simbolni apropriaciji podobe veterana s strani vzpenjajocega se fašizma. To je bilo mogoce zaradi specificnih kriznih razmer v povojni Italiji, kjer vladajocim elitam po eni strani ni uspelo uresniciti socialnih in terito­rialnih obljub, s katerimi so legitimirale odlocitev za vstop v vojno ter upravicevale številne žrtve, po drugi pa jim tudi ni uspelo oblikovati skupnega spominskega okvira, ki bi množice nekdanjih vojakov navezal na liberalnodemokraticno tradicijo. Posledicno so se na obeh polih okrepili politicni ekstremi, pri cemer pa je fašistom mnogo bolj kot socialisticni levici, ki je poudarjala svoje nasprotovanje vojni in nujnost (internacio­nalne) revolucije po ruskem zgledu, uspelo nagovoriti številne veterane, predvsem nekdanje pripadnike jurišnih enot, t. i. arditov. A pri tem je treba upoštevati, da tudi fašistom ni uspelo na svojo stran pridobiti vseh veteranov, ki so predstavljali širok diapazon politicnih prepricanj, temvec je bil njihov najvecji uspeh na kulturnem podrocju, kjer jim je uspelo lik vojnega veterana nelocljivo povezati s svojo lastno ideologijo. Na ta nacin se je vzpostavila prevladujoca podoba vojnega veterana kot protisocialisticno usmerjenega fašisticnega skvadrista, ceprav so slednji predstavljali le manjši del nekdanjih vojakov. Omenjena simbolna podoba se je iz Italije hitro razširila tudi v vecino preostalih evropskih držav, kjer je odigrala pomembno vlogo pri razvoju drugih fašisticnih gibanj. Odnos med fašizmom in amorfno množico vojnih vetera­nov v Italiji je bil dejansko mnogo kompleksnejši, kar avtor dokazuje v drugem vsebinskem sklopu, v katerem obravnava odnos med Mussolinijevim režimom in italijanskimi veterani do konca dvajsetih let. Ceprav se je Mussolinijeva vlada od samega zacetka samopredstavljala in legitimirala kot vlada, utemeljena na vojni izkušnji, ki zna v nasprotju s prejšnjimi vladami ceniti vojne veterane in njihov prispevek k prenovljeni Italiji, pa je bil odnos med vlado in veteranskimi združenji mnogo manj idilicen. Napetosti med fašisticno stranko in osre­dnjim veteranskim združenjem ANC (Associazione Nazionale Combattenti) so izbruhnile na dan v casu t. i. Matteotijeve krize, tj. po umoru socialisticnega poslanca Giacoma Matteotija 10. junija 1924. Osrednji odbor združenja je tedaj na kongresu v Assisiju, ki je potekal konec julija 1924, sprejel izjavo, v kateri je poudaril avtonomnost veteranske organizacije in implicitno odrekel podporo vladi. Sledila je obsežna kampanja, v kateri je fašistom preko napadov v tisku, organiziranja konkurencne veteranske organizacije, fizicnih napadov na protifašisticne ve­terane in odstavitve prejšnjega vodstva ANC uspelo kooptirati oz. dokoncno »fašizirati« osrednjo veteransko organizacijo. Skladno s tem razvojem je potekalo tudi širjenje podobe o tesni povezanosti med fašisti in vojnimi veterani v druge evropske države, kjer so se znotraj veteranskih organizacij (tudi znotraj mednarodne organizacije FIDAC – Fédération interalliée des anciens combattants) krepile fašisticne ideje oz. simpatije do Mussolinijevega politicnega sistema. Na tej podlagi se avtor v zadnjem sklopu koncno posveti še nadaljnjemu razvoju simbolne podobe fašisticnega veterana v tridesetih letih. Kot ugotavlja, je na tem podrocju prišlo do po­membnih sprememb, saj je prišlo do spajanja zacetne podobe veterana kot fašisticnega nacionalisticnega protisocialisticnega revolucionarja s konservativnejšo idejo zvestega in ubogljivega vojaka. Rezultat tega spajanja je bil nov amalgam fašisticnega veterana kot popolnoma vdanega služabnika fašisticne na­cionalne revolucije, ki ga zaznamujeta predvsem vdanost in poslušnost domovini in njenemu vodji. Na mednarodnem pri­zorišcu je trideseta leta zaznamoval predvsem vzpon nemškega nacionalsocializma; dogajanje v letih pred tem je spremljalo intenzivno prevzemanje italijanskih zgledov in idej, predvsem znotraj veteranske organizacije Stahlhelm, ki je odigrala tudi pomembno vlogo pri Hitlerjevem vzponu na oblast. Po vzponu nacistov na oblast je prišlo do podobne apropriacije simbolne podobe veterana in nadzora nad veteranskimi združenji, ceprav ideja o prenoviteljski vlogi vojnih veteranov v zacetku ni predstavljala osrednjega elementa nacisticne ideologije. Kot posebno odliko študije Ángela Alcaldeja lahko poleg prepricljivega metodološkega pristopa izpostavim tudi obse­žno uporabo primarnih virov, predvsem socasne veteranske publicistike. Skorajda odvec je poudarjati, da je avtor temeljito analiziral tudi obstojeco sekundarno literaturo o tej tematiki. Rezultat tega je izjemno prepricljiva študija, ki že predstavlja eno referencnih del na tem raziskovalnem podrocju. Zaradi inovativnega metodološkega pristopa pa je zanimiva tudi za slovensko zgodovinopisje, in sicer ne zgolj za tiste zgodovinar­je, ki se ukvarjajo s proucevanjem italijanskega fašizma, temvec tudi za raziskovalce obdobja med obema svetovnima vojnama. Alcaldejevo delo lahko v našem prostoru namrec predstavlja pomemben metodološki impulz za proucevanje vojnih vetera­nov in njihovih politicnih opredelitev na slovenskem ozemlju, sledec principom kulturne in transnacionalne zgodovine. To pa je tematika, ki je slovensko zgodovinopisje doslej še ni podrobneje obravnavalo. dr. Matic Batic Mirjam Dujo Jurjevcic: Revolucionarno nasilje na južnem Notranjskem, 1941–1945, Zbirka Revolucionarno nasilje, 6, Študijski center za narodno spravo, Ljubljana 2020, 315 strani Razkosanje Jugoslavije in ponovno razkosanje slovenskega nacionalnega ozemlja s strani fašisticnih in nacionalsocialistic­nih režimov sta imela za cilj unicenje slovenskega naroda. Ob nevarnosti, da slovenski narod izgine iz zgodovine oziroma da tako kot mnogi narodi pred njim postane samo zgodovinski spomin, sta se v teoriji in praksi na slovenskem oblikovala dva tabora, ki sta si v vsem svojem razmahu stala nasproti predvsem v Ljubljanski pokrajini, ki so jo okupirali Italijani. Tabor okrog Komunisticne partije Slovenije ter njene domi­nance v Protiimperialisticni oziroma Osvobodilni fronti je zagovarjal takojšen oborožen boj proti okupatorju ter bil s tem v neposrednem konfliktu s taborom slovenskega mešcanskega vodstva, ki je zagovarjal postopno ilegalno organiziranje in cakanje na koncni ugodni trenutek. Nasprotja med taboroma pa so postajala vse bolj ideološka oziroma razredna, pa tudi cloveška in civilizacijska. Ta nasprotja so se poglobila predvsem po Dolomitski izjavi pozimi leta 1943, ko je s prevlado KPS v OF postajalo vse bolj jasno, da se v okviru narodnoosvobo­dilnega gibanja izvaja tudi revolucija. Nasprotna, mešcanska stran je v svoji propagandi izrabljala poudarjanje revolucije kot edinega cilja narodnoosvobodilnega gibanja ter da je boj proti okupatorju le sredstvo za dosego tega cilja, zato je bila reakcija vodilnih mešcanskih sil na tako perspektivo samo obramba pred komunizmom. Prevladala sta obcutek ogroženosti ter odlocenost, da je treba partizansko gibanje oslabiti, nevtralizi­rati oziroma uniciti. Okupator pa je v skladu z geslom »deli in vladaj« ta politicna ali organizacijska nesoglasja v silah odpora s spretnim obvešcevalnim, diplomatskim in propagandnim delovanjem ter s pomocjo denarja in drugih uslug poskušal poglobiti tako, da je v odporniškem gibanju prišlo do razcepa in nato tudi do oboroženega spopada, državljanske vojne. Nee­notno in med seboj bojujoce se odporniško gibanje pa postane tako za okupatorja popolnoma nenevarno. Pricujoca znanstvena monografija nam predoci tisti del dr­žavljanske vojne, v katerem je komunisticna partija z nasiljem, pod geslom, pretvezo boja proti okupatorju, s pomocjo svojih vojaških enot že med vojno zacela utrjevati pot do absolutne oblasti in na tej poti izvajala eliminacijo prevsem svojih poli­ticnih in idejnih nasprotnikov. In to ne le tistih, ki so odkrito, s pripadnostjo nasprotnim vojaškim formacijam nasprotovali partizanskemu gibanju, vaških stražarjev in domobrancev, ampak se je nasilje stopnjevalo tudi zoper civilno prebivalstvo, ljudi, ki se niso želeli opredeljevati ne za eno ne za drugo stran, pa tudi do pripadnikov partizanskega gibanja, ki niso slepo sledili diktatu partije in proti partizanskim dezerterjem. Pojem revolucionarno nasilje je v monografiji opredeljen kot nasilje, ki so ga med drugo svetovno vojno izvajale vojaške oziroma oborožene skupine in enote pod odlocujocim vplivom komunisticne partije iz politicno-ideoloških razlogov. A revo­lucionarno nasilje je bilo tudi sredstvo za poravnavo osebnih in medsosedskih konfliktov ter zamer. Revolucionarno nasilje, kar so bile zraven likvidacij nasprotnikov tudi druge oblike nasilja, npr. rekvizicije, zaplembe premoženja in izgon prebi­valstva, so na obravnavanem podrocju izvajale zlasti posame­zne partizanske enote, nekaj pa tudi Varnostnoobvešcevalna služba, kasneje Vojska državne varnosti in Organizacija za za-šcito naroda. Monografija temelji na obravnavi in primerjalni analizi arhivskih dokumentov ter pricevanj posameznikov, tudi dokumentov VOS, VDV in OZNE, v katerih so za likvidacijo oseb, povzrocenih z njihove strani, dosledno uporabljal izraz »justifikacija«, kar pa je, kot ugotovi avtorica, v pravnoter­minološkem smislu zavajanje, saj odlocitev za likvidacijo posameznika s strani nekega represivno-izvršilnega organa ne more biti enakovredna smrtni obsodbi in njeni izvršitvi, ki jo izrece, odloci sodišce. Zatorej je bilo revolucionarno nasilje zlocin. Zlocin nad posameznikom, skupnostjo, v kateri je živel, ter nad celotnim narodom. Monografija je že šesta v zbirki Revolucionarno nasilje in le-to obravnava na obmocju južne Notranjske, to je obmocju nekdanjih šestih obcin Begunje pri Cerknici, Bloke, Cerknica, Rakek, Stari trg in Sv. Vid, njihove meje pa so identicne mejam oziroma obmocju današnjih treh obcin Bloke, Cerknica in Loška dolina. Avtorica nam v njej zelo podrobno prikaže politicne, vojaške in gospodarske razmere na obravnavanem obmocju ter se osredotoci predvsem na vzroke in posledice odlocitev posameznih prebivalcev, ki so bile zanje in za njiho­ve bližnje usodne. Od odlocitev za vstop v vojaško formacijo ene ali druge strani, katere pripadniki so bili nato udeleženi v vojaških spopadih, ki so za obdobje vojne, državljanske vojne, del vsakodnevnega vojaškega delovanja, do revolucionarnega obracuna z zajetimi vojaškimi nasprotniki. Do skrajnosti, z revolucionarnim nasiljem nad civilnim prebivalstvom, tudi tistim, ki so partizansko gibanje, kot osvobodilno, podpirali, ne pa tudi njegove protinarodne, revolucionarne diktature. Avtorica ob zakljucku natancno popiše vseh 353 posameznikov, žrtev revolucionarnega nasilja na obmocju južne Notranjske, ki pa se s koncem vojne ni koncalo, ampak le še stopnjevalo in po vojni naraslo na skupno število 671, po vecini med njimi je šlo za vrnjene domobrance in tudi za nekaj vrnjenih civilistov. Zatorej lahko sklenemo, da so v monografiji avtorice Mirjam Dujo Jurjevcic z naslovom Revolucionarno nasilje na južnem Notranjskem, 1941–1945, žrtve revolucionarnega nasilja dobile svoja imena, saj v središce zgodovinske obravnave postavi posameznika in resnico. dr. Tomaž Kladnik Dr. Mateja Coh Kladnik: »Narod sodi«: Sodišce slovenske narodne casti, Študijski center za narodno spravo, Ljubljana 2020, 282 strani Dr. Mateja Coh Kladnik je nedvomno ena najvidnejših zgodo­vinark, ki se ukvarjajo s slovensko povojno zgodovino. Pred-met njenega proucevanja je predvsem revolucionarno nasilje v Sloveniji v prvih povojnih letih, ko je to doseglo svoj višek. Tej tematiki se je posvetila že pri svojem podiplomskem študiju na oddelku za zgodovino Pedagoške fakultete v Mariboru, kjer je pod mentorstvom izr. prof. dr. Jere Vodušek Staric najprej leta 2001 uspešno zagovarjala magistrsko delo Ozadje kazen­skih sodnih procesov 1945–1952 (V Mariboru in Ptuju), nato pa leta 2004 še doktorsko disertacijo Organizacija in delovanje ilegalnih skupin v Sloveniji ter njihov pregon v letih 1945–1952. Slednja je pod naslovom »Za svobodo, kralja in domovino« in s podnaslovom Ilegalne skupine v Sloveniji med letoma 1945–1952 kot monografija izšla leta 2010. V okviru svojega proucevanja povojnega revolucionarnega nasilja v Sloveniji dr. Mateja Coh Kladnik posebno pozornost posveca politicnim sodnim procesom v prvih povojnih letih, ko so bili ti najbolj množicni. Najprej se je posvetila prouceva­nju povojnih sodnih procesov proti kmetom in o tem leta 2012 izdala monografijo z naslovom Kulaški procesi v Sloveniji med letoma 1949 in 1951, zatem pa je svojo raziskovalno dejavnost usmerila v proucevanje procesov pred Sodišcem slovenske na­rodne casti leta 1945. Rezultat njenega vecletnega proucevanja te izredno zanimive in aktualne teme je monografija, ki ji je dala naslov »Narod sodi«: Sodišce slovenske narodne casti in jo je leta 2020 izdal Študijski center za narodno spravo, kjer je tudi zaposlena. O procesih pred Sodišcem slovenske narodne casti, ki so potekali od 4. julija do 24. avgusta 1945, je bilo doslej že kar nekaj napisanega, vendar so se pisci vecinoma omejevali samo na obravnavanje procesov, ki so potekali pred njegovimi posa­meznimi senati. Monografija dr. Mateje Coh Kladnik »Narod sodi«: Sodišce slovenske narodne casti pa predstavlja prvo delo, v katerem je podan celovit prikaz delovanja tega sodišca. V njem so prikazani njegova ustanovitev in organizacija, poslo­vanje njegovih posameznih senatov, sodni postopek in nacin izvrševanja kazni. Monografija, ki predstavlja rezultat njenega vecletnega raziskovalnega dela, je skoraj v celoti napisana na podlagi arhivskega gradiva. Tisto, kar ji daje dodatno vrednost, pa je to, da to še vedno obcutljivo tematiko obravnava objek­tivno in brez vsakih ideoloških predznakov. Ko avtorica obravnava ustanovitev Sodišca slovenske na­rodne casti, posebej izpostavi dejstvo, da takšna sodišca niso bila nikakršna posebnost Slovenije, saj so jih po vojni leta 1945 ustanovili tudi v posameznih drugih jugoslovanskih federalnih enotah (republikah) ter v nekaterih evropskih državah, kot denimo v Franciji, Ceškoslovaški, Romuniji Bolgariji in na Ni-zozemskem. Delovanje nekaterih teh sodišc avtorica tudi opiše. V okviru prikaza poslovanja Sodišca slovenske narodne casti je prikazano poslovanje vseh njegovih senatov razen senata v Novem mestu, za katerega ni imela na razpolago gradiva. Kot ugotavlja, senati Sodišca slovenske narodne casti niso sodili samo na sedežih okrožij in posameznih okrajev, ampak so ne­kateri sodili tudi v koncentracijskih taborišcih Teharje, Strnišce pri Ptuju in Št. Vid nad Ljubljano. Zaradi vecje sistematicnosti so procesi obdelani po po­sameznih skupinah obsojencev. Tako so prikazani nekateri najpomembnejši procesi proti slovenskim clanom in funkcio­narjem raznih okupatorjevih politicnih organizacij, kot so bile denimo Kulturbund, Štajerska domovinska zveza (Steierische Heimatbund) in Koroška ljudska zveza (K.rnten Volksbund), proti clanom Sosveta (Konzulte) za Ljubljansko pokrajino, dalje proti lastnikom tiskarskih in knjigotrških podjetij, proti clanom vodstvenih organov nekaterih denarnih zavodov, proti nekaterim clanom Narodnega gledališca v Ljubljani ter proti tistim Slovenkam, ki so se zoper slovensko narodno cast prekršile s tem, da so se med vojno družile z okupatorjevimi vojaki. Poleg navedenega monografija vsebuje tudi veliko raznih statisticnih podatkov, do katerih je avtorica prišla pred­vsem s pregledovanjem vpisnikov, ki so jih vodili posamezni sodni senati, saj se arhivsko gradivo uprave Sodišca slovenske narodne casti, ki bi vsebovalo pomembne statisticne in druge podatke, ni ohranilo. Ob vsem navedenem smemo upraviceno trditi, da mono-grafija dr. Mateje Coh Kladnik »Narod sodi«: Sodišce slovenske narodne casti predstavlja pomemben prispevek slovenskega zgodovinopisja k boljšemu poznavanju in razumevanju doga­janja v Sloveniji neposredno po koncani vojni leta 1945, ko je »ljudska oblast« izvajala tako imenovano »cišcenje«, katerega del so predstavljali tudi sodni procesi pred Sodišcem slovenske narodne casti. dr. Milko Mikola Navodila avtorjem Dileme so znanstvena periodicna revija, ki jo izdaja Študijski center za narodno spravo. Prispevki, ki jih objavljajo Dileme, niso honorirani. Prispevki morajo predstavljati izvirni dopri-nos k obravnavani tematiki, prav tako ne smejo biti predho­dno objavljeni v kateri drugi znanstveni reviji. Prispevki so recenzirani. Avtorji naj prispevke pošljejo na naslov uredništva (Študijski center za narodno spravo, Tivolska 42, 1000 Ljubljana) ozi­roma jih oddajo po elektronski pošti na spletni naslov revije Dileme (dileme@scnr.si). Prispevki naj obsegajo med 30.000 do 50.000 znakov s presledki. Vsebujejo naj: - kljucne besede (do pet), ki naj odražajo vsebino prispevka; - izvlecek (najvec deset vrstic), ki mora biti razumljiv brez branja celotnega besedila clanka; - povzetek (najvec 30 vrstic), ki mora predstaviti namen prispevka, glavne znacilnosti obravnavanega problema ter najpomembnejše rezultate in sklepe. Avtorji naj navedejo naslednje podatke: ime in priimek, akademski naziv, delovno mesto, ustanovo zaposlitve in e-na­slov. Za lektoriranje prispevkov in prevod povzetkov poskrbi uredništvo. Uporabljamo cikaški stil citiranja (Chicago style), slovenska verzija podrobnih navodil se nahaja na spletni strani: https:// www.scnr.si/navodila-avtorjem.html. Instructions to the Authors Dileme (in Eng., Dilemmas) are a scientific periodical jour­nal issued by the Study Centre for National Reconciliation. Authors of the papers published in Dileme receive no honora­rium. Their papers have to represent an original contribution to the addressed topic and must not be published beforehand in any other scientific journal. The papers are peer-reviewed. The authors can send their papers to the address of the editorial board (Study Centre for National Reconciliation, Tivolska 42, 1000 Ljubljana) or by e-mail to the Dileme journal address (dileme@scnr.si). The papers should encompass between 30,000 and 50,000 characters with spaces. They should contain: - keywords (up to five), reflecting the content of the paper; - an extract (max. ten lines) which has to be comprehensible without reading the full paper; - an abstract (max. 30 lines) which has to express the pur­pose of the paper, the main characteristics of the addressed problem and the most relevant results and conclusions. The authors should provide the following information: name and surname, academic title, workplace, employment institu­tion and e-mail address. The editorial board arranges for the proofreading of the papers and the translations of the abstracts. We use the Chicago Manual of Style for citing, detailed instructions can be found at the following webpage: https:// www.scnr.si/en/guidelines-for-authors.html. Impressum Dileme: razprave o vprašanjih sodobne slovenske zgodovine so redna znanstvena publikacija Študijskega centra za narodno spravo. Vsako leto izideta dve številki revije v tiskani obliki. Publikacija na interdisciplinarni nacin obravnava vprašanja slovenske sodobne zgodovine, pri cemer so poslužuje meto­dologije razlicnih ved, od zgodovine, sociologije, antropolo­gije, prava do preostalih humanisticnih in družboslovnih ved. Prispevki objavljeni v Dilemah lahko razvijajo znanstvene koncepte, predstavljajo teoretske ugotovitve ali pa so empi­ricno-analitske-narave. Revija objavlja izvirne znanstvene in pregledne znanstvene clanke. Izvirni znanstveni clanki prinašajo inovativno obravnavo izbrane tematike z lastnimi tezami ali zakljucki, pregledni znanstveni clanki pa kriticno prikazujejo kontekst izbrane tematike ob upoštevanju stanja raziskav na tem podrocju. Objave v reviji Dileme niso hono­rirane, prispevki pa ne smejo biti predhodno objavljeni v kateri drugi znanstveni reviji. Za objavo v reviji veljajo mednarodni eticni standardi znanstvenega raziskovanja, ci­tiranja in navajanja literature, kot jih priporocan organizacija COPE (Committee on Publication Ethics). Prispevke naj avtorji pošljejo na naslov dileme@scnr.si. Prispevki so podvrženi postopku recenzije. Postopek recenzentskega pregleda ne traja vec kot tri mesece.