A.CTA HI STRI A K ■ U • 2003 • 2 prejeto: 2003-11-27 UD K 341.234(450.36=863)" 194.1/1943" KRATEK ORIS P RA VN O-P O LITIČNEG A POLOŽAJA SLOVENSKEGA PREBIVALSTVA JULIJSKE KRAJINE OD ITALIJANSKEGA VSTOPA V VOJNO IN NAPADA NA JUGOSLAVIJO DO ITALIJANSKE KAPITULACIJE V SEPTEMBRU 1943 Samo KRI STE W Inštitut za narodnostna vprašanja, SI-1000 Ljubljana, Erjavčeva 26 e-mail samo.kristeniffguest.ames.si IZVLEČEK Prispevek obravnava glavne značilnosti pravno-političnega položaja slovenskega prebivalstva Julijske krajine v času od italijanskega vstopa v vojno in napada na Jugoslavijo do kapitulacije 8. septembra 1943. Do konca leta ¡940 so bili v Julijski krajini uporabljani preventivni in represivni ukrepi, uveljavljam na celotnem območju italijanske države, vendar v večjem številu in z nekaterimi specifičnostmi (ustanavljanje "specialnih bataljonov" kot posredna oblika konfmacije oziroma internacije za vojne obveznike slovenskega in hrvaškega rodu ter njihovo pošiljanje v notranjost Italije). Po aneksiji Ljubljanske pokrajine se položaj ni izboljšal, temveč se je že od dne italijanskega vstopa v vojno mrtehoma slabšal (npr. množične aretacije v avgustu 1940, prisilne evakuacije civilnega prebivalstva iz obmejnega pasu pred napadom na Jugoslavijo, drugi tržaški proces decembra 1941), na raz* širitev panizanskega gibanja prek nekdanje rapalske meje pa so oblasti v letih 194243 odgovorile podobno kot v Ljubljanski pokrajini — s požigi vasi, poboji civilistov, aretacijami, deponiranjem in interniranjem sodelavcev ter njihovih sorodnikov. Posebno sodišče za zaščito države je v Rimu je še naprej izrekalo smrtne in težke zaporne kazni, v Trstu pa. je bil ustanovljen "Posebni inšpektorat javne varnosti z,a Julijsko krajino" z obsežnimi diskrecionarninn pooblastili pri zatiranju antifa-šističnega delovanja. Po Mussolmijevem padcu so se v kratkem obdobju badogli-evskega interregnuma sicer pojavljale posamične pobude za izboljšanje pravnega položaja slovenskega prebivalstva, a je vlada v Rimu zanje ostajala gluha. Ključne besede: pravni položaj narodnostnih manjšin, Slovenci, Julijska krajina, Trst, Gorica, Italija, Ljubljanska pokrajina, fašizem, druga svetovna vojna 57 ACTA HJSTRIAE • 11 • 2003 • 2 SameKRiSTEN'. KRATEK ORIS [»RAVNO-COU ! IČMECA POLOŽAJA SLOVENSKEGA PREBIVALSTVA ... J7-76 A SHORT DELINEATION OF THE LEGAL-POLITICAL STATUS OF SLOVENE POPULATION IN THE VENEZIA G1ULJLA REGION FROM ITALIAN ENTRY INTO WORLD WAR If AND AGGRESSION AGAINST YUGOSLAVIA TO THE ITALIAN CAPITULATION IN SEPTEMBER, 1943 ABSTRACT The present contribution discusses some of the major characteristics of the legal-political position of the Slovene population of the Venezia Giidia region from the time Italy entered World War If and attacked Yugoslavia to the capitulation on 8 September, 1943. Until the end of 1940, ccrtain preventive and repressive measures were practiced, as already firmly established in the entire territory of the Italian state, except that in much greater numbers and with some special features (formation of "special battalions" as a direct form of confinement or internment for war servicemen of the Slovene and Croatian stock to be eventually sent into Italy's interior). After the annexation of the "Ljubljana Province", the situation did not improve but only began to worsen with the Italian entry into war (e.g., mass detentions in August 1940, forcible evacuations of the civil population from rhe crossborder belt prior to the attack on Yugoslavia, the Second Trieste Trial, in December, 1941), while in 1942-1943 the authorities reacted to the expansion of the partisan movement across the former Rapalio frontier in a similar manner as in Ljubljana Province, i.e., by burning villages, killing civilians, arresting, deporting and interning collaborators and their relatives. In Rome, a special court for the protection of the state continued to pronounce death and harsh prison sentences, while in Trieste a "Special Public-Security Inspectorate for the Venezia Giulia Region" was set up, with almost unlimited power in the oppression of the anti-fascist movement. After Mussolini's fall, some initiatives for the improvement of the legal status of the Slovene population were indeed made in the short period of the Badoglian interregnum, but the government in Rome remained deaf to all pleas. Key words: legal status of national minorities, Slovenes, Venezia Giidia, Triest, Gorizia, Italy, Ljubljana region, fascism, World War II V aprilu 194! je fašistična Italija z nenapovedanim, v vojnem zavezništvu s Hitlerjevo Nemčijo, Bolgarijo in Madžarsko sproženim napadom na Kraljevino Jugoslavijo in z aneksijami njenih ozemelj mednarodnopravno enostransko razveljavila rapalsko mejo, tako imenovani sacro conftne. Šestindvajsetega aprila L94J, deset dni po kapitulaciji jugoslovanskih oboroženih sil, je italijanski zunanji minister grof ACTA HISTR1AE • 11 • 2003 • 2 Samo KRISTIN'. KRATEK ORIS ¡'KAVMO-COi.n JČ.NEGA POLOŽAJA SLOVENSKEGA PREBIVALSTVA . 57-76 Ciano v svoj dnevnik zapisal: "Skupaj z Ducejem pripravljamo dekret za aneksijo Ljubljane: italijanske province s široko administrativno, kulturno in fiskalno avtonomijo. Naše liberalno ravnanje, v primerjavi z nečloveškim nemškim, bi nam moralo prinesti simpatijo Hrvatov (sic!)."1 Tretjega maja 1941 sije Kraljevina Italija s kraljevim zakonskim dekretom ("de-creto-Segge") tudi formalnopravno anektirala velik del predvojne Dravske banovine z glavnim mestom Ljubljano. S tem seje slovensko ozemlje pod Italijo spomladi 1941 povečalo za 4550 kvadratnih kilometrov, s 339.751 prebivalci na novo anektiranem ozemlju pa seje znotraj meja Kraljevine Italije znašlo že okrog 700.000 Slovencev. Ustanovitev in priključitev tako imenovane Ljubljanske pokrajine je bila v flagrant-nem nasprotju z določili mednarodnega vojnega prava, ki ne dopušča aneksije v vojaških operacijah okupiranega ozemlja pred podpisom mirovne pogodbe. Rapalska meja, ki je de jure prenehala obstajati, je sicer še vedno delila stare državljane od "aneksijskih", vendar le v obliki interne carinske in policijske ločnice, medtem ko se je nova državna meja po sklenitvi Dunajske pogodbe pomaknila do reke Save. Slovenskemu prebivalstvu Ljubljanske pokrajine je bila s posebnim statutom zagotovljena etnična in kulturna avtonomija. Fašistični režim, ki se je zavedal umetnega značaja nove razmejitve, je hotel z njegovo podelitvijo pokazati svojo "velikodušnost" v primerjavi z nacistično politiko brutalne germanizacije na Gorenjskem in Štajerskem, si tako pridobiti naklonjenost novih podložnikov, spričo nezaupanja do prikritih namenov osnega zaveznika pa dolgoročno tudi otežiti tradicionalni nemški Drang nach Triest. Po sprejetju dekreta o priključitvi Ljubljanske pokrajine sta številčno močno povečano slovensko manjšino pod Italijo, ki je zdaj Štela že skoraj polovico slovenskega naroda, sestavljali dve kategoriji prebivalstva. Slovencem, predvojnim državljanom Italije, za katere je še naprej v celoti veljala zakonodaja Kraljevine Italije, vključno z vsemi raznarodovalnimi predpisi fašističnega "ventcnnia",2 so se namreč pridružili tako imenovani aneksijski državljani ("cittadini danessioue") uradno dvojezične Ljubljanske pokrajine, ki so dobili avtonomijo in bili oproščeni vojaške obveznosti. Hkrati je na anektiranem območju Ljubljanske pokrajine tako kot na vseh drugih ozemljih bivše Jugoslavije, ki so jih zasedle italijanske sile, po Mus-solinijevem ukazu z dne 24. aprila 1941 še naprej veljala stara jugoslovanska zakonodaja "v civilnih, trgovinskih, meničnih in kazenskih zadevah", če ne bi bito odrejeno drugače "s posebnimi določbami, kijih izdajo italijanske oblasti".3 t "Insierne al Duce picpariamo il decrcto per ¡'¡mnessione di Lubiana: una provtncia italiana con larghe aulonomie amministrative, cultumli e fiscali. It nostro irattamento liberale, confrcintato con que 1 io iliumanodei tedesehi, dovrebbeattirarci la simpatiadei Croali ..."(Ciano, ¡947, 22) 2 Sistematični! ilalijanizacija priimkov, ki jc imela zakonsko podlago v lelu 192(>, se je na primer, kot opozarja Paolo Parovel, nadaljevala vse do leta 1945. s spoiadiiinimi epizodami pravzaprav vse "do danes" (Parovel, 19S5, 35}. 5 Za izvirno besedilo odredbe gi Fertnc, 1909. 33-34 V okviru ukrepov, ki jih je prineslo s seboj vojno 59 ACTA H1STRIAE • U • 2003 • 2 Sumo KRISTEN: KRATEK ORIS PRAVNO-POL1TJČNEGA POLOŽAJA SLOVENSKEGA PREBIVALSTVA .... 57-75 Toda z najnovejšo arondacijo državnega ozemlja se je pojavil tudi položaj, ki je bii povsem očitno paradoksalen; pravkar priključenim Slovencem, ki niso bili polnopravni državljani Kraljevine Italije, je fašistični režim dopustil uporabo lastnega jezika, obstoj lastnega šolstva in soudeležbo v pokrajinski administraciji, njihovim prav tako številnim rojakom v Julijski krajini pa je vse to še naprej odrekal.4 Seveda so strankini h i era rh i v Julijski krajini nemudoma začeli opozarjati na privlačnost zgleda, ki bi ga lahko imel obstoj "slovanskih" šol in upraviteljev v Ljubljanski pokrajini, svarila pa je bilo slišati tudi tz vojaških krogov. "Želja po boljšem ravnanju. podobnem tistemu, ki so ga deležni ljubljanski Slovani, lahko v tem trenutku samo obuja težnje po slovanskem jeziku, slovanski šoli, boljšem ravnanju s Slovani," morda pa celo po "posebni politični obliki, ki jo je razsulo nekdanje Jugoslavije uničilo" in "jo bo ruski poraz dokončno pokopal ..." {Ferenc, 1987, 160) je generalni štab kopenske vojske štiri mesece po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo opozarjal vrhovnega poveljnika Beniu Mussolinija.5 slame na celotnem državnem ozemlju, je Benito Mussolini kot. vrhovni poveljnik oboroženih sil 3. oktobra 1941 z razglasom, objavljenim v uradnem listu Kraljevine Italije 7. oktobra i941, za sojenje kaznivih dejani proti drŽavi in režimu pooblastil vojna sodišča pri poveljstvih armad in teritorialnih obramb, nato pa t novim razglasom 24. oktobra 194 J kategorijo kaznivih dejanj v pristojnosti vojnega sodstva razširil Se na protirežimsko in protidržavno propagandno delovanje in manifestacije. Kralj Viltorio Entmannele 111. jc prav tako 3. oktobra 1941 ¡¿dal ukaz, da se njegova odredba z dne 4. aprila 1941 -lorej lik pred napadom na Jugoslavijo o razglasitvi vojnill razmer na delu matičnega ozemlja razšiija tudi na teritorije- ki so bili z kraljevima dekretoma tretjega in osemnajstega maja 1941 priključeni Kraljevim Italiji, to pa je seveda pomenilo, da so od oktobra 194! tudi za Ljubljansko pokrajino veljale vojne razmere. Hkrati je bil še pred koncem leta s kraljevskim dekretom z dne 26. decembra 1941 ("Estensioae delle ieggi 1'ondameittali del regno ni territori annessi con Regi decreti-legge 3 maggio 194i-XIX e 18. tnaggio 194I-X1X N. 452") tudi na ljubljansko pokrajino razširjen temeljni korpus italijanske zakonodaje segerichl" v enem od britanskih ujetnikih Eaboiišč v Afriki Slovence, ki so se prostovoljno prijavili v britansko vojsko, obsojal na smrt. dejanske i/vršilve se obsodbe "pa naj bi prišlo šele po fašistični zinagt. kije ni bilo" (Vsi procesi. 19/0, 13). 63 ACTA HTSTRJAK ■ 11 • 2003 • 2 Same K RIS T EN: KRATEK ORIS PRAVNO-POLL TICNEOA POLOŽAJA SLOVENSKEGA PREBIVALSTVA . , 57-76 Vse do vstopa Italije v vojno seje fašistični režim omejeval predvsem na preventivno konfiniranje svojih nasprotnikov, in sicer na podlagi zakona o javni varnosti št. 1848 z dne 6. novembra 192(7," dne 8. junija 1940, torej dva dni pred italijansko vojno napovedjo Veliki Britaniji in Franciji, pa je notranje ministrstvo že izdalo predpise, ki so določali ustanavljanje koncentracijskih taborišč in lokacije, na katerih bi bilo mogoče mterniranje izvesti.17- Internira nje državljanov Italije je bilo sankcionirano s kraljevim ukazom z dne 17. septembra 1940, ki je za njegovo izvedbo pooblaščal ministrstvo za notranje zadeve. To je za upravni postopek interniranja ustanovilo urad za interni ranče z oddelkoma za Italijane in tujce. Pokrajine, določene za ustanavljanje koncentracijskih taborišč, so bile razdeljene na pet območij, nače-tovali pa so jim generalni inšpektorji javne varnosti. V južni Italiji in na otokih, kjer je bilo že pred vojno konfiniranih veliko Slovencev in Hrvatov iz Julijske krajine (največ jih je pripadalo kategorijam "ami fašistov", "slavofilov" in "komunistov1')^3 so nekatere kolonije konfinirancev po kratkem postopku "prekrstili v koncentracijska taborišča" (Terene, 2000, 10), predpisi za koncentracijska taborišča pa so bili zelo podobni tistim za konfinacijo. Takoj po priključitvi Ljubljanske pokrajine Kraljevini Italiji je notranje ministrstvo predvsem na pobudo zunanjega ministra grofa Ciana sicer odredilo "naklonjeno obravnavanje" slovenskega prebivalstva tudi v Julijski krajini, toda odredba, ki naj bi imela pozitivne učinke zlasti na položaj v Ljubljanski pokrajini (Apih, 1966, 393), je ostala zgolj na papirju. Prav nasprotno, politika represije in logika različnih, tudi širše plasti "drugorodnega" prebivalstva zajemajočih preventivnih in represivnih ukrepov je po množičnih aretacijah poleti 1940, s katerimi je bilo obglavljeno politično vodstvo slovenske manjšine, že konec leta 1941 dosegla vrh v zastraševalnem političnem procesu zoper Slovence, ki je potekal med drugim in štirinajstim decembrom v Trstu, kamor se je že drugič iz Rima preselilo "Posebno sodišče za zaščito države" ("Tribunale speciale per la difesa dello stato").14 I I Po boionjskem atentatu na Benita MussoKmja je bil poleg zakona o javni varnosti leta )92(i sprejel tudi zakon o zaščiti države, ki je vpeljal smrtno kazen za dejanja zoper kralja, kraljevo družino, predsednika vlade ter nekatere druge kategorije kaznivih dejanj, in ustanovljeno posebno sodišče za zaščilo države. Zakon o javni varnosti je predvideval tri preventivne ukrepe - svarilo ("diffida"), opomin ("¡immonizione") in kotifmacijo ("oonfino di pelizia"). V skladu z njegovimi določbami je lahko pokrajinska komisija za konfiniranje vsakogar, ki je bil opredeljen kot aiitifaSist ali politično sumljiv, poslala v konfinacijo v osamljenih krajih južne Italije ( Abruzzi, Basilicata, Kalabrija) ali na otokih (Lipari, lističa, Tremiti, Potiza, Veitiotene, Favignana Lampcdusa), in sicer za dobo od enega do petih let. V začetku določeno dobo kontuiticije je bilo mogoče tudi podaljšati. 12 Poleg intemiranja v zbirnih taboriščih seje uporabljal tudi preventivni ukrep prisilnega bivanja na določenem kraju pod policijskim nadzorstvom oziroma tako imenovano imemtranje po občinah 13 Do padca fašističnega režima 25. julija 1943 je bilo v koniinaeiji okro» 13.050 oseb., od teb 1266 a Julijske krajine (Ferenc, 2000, 5). 14 Že Lavo Čermelj je opozoril, da seznam procesov pred Posebnim tribunalom. objavljen v delu AL'L A IV. ni popoln (Prim. Čermelj. 1965,344), in v te; zvezi omenil sojenje proti skupini 13 Slovencev, ki 64 ACTA H ISTRI A K »JI* 2003 • 2 S.11ITO ItRISTCN- KRATEK ORIS fRAWO-POLiTIČMMA POIOŽA/A SI.OVENSKEOA PREBIVALSTVA - 57-T6 Sprva so fašistične oblasti načrtovale več procesov, a so se zatem odločile /.a združitev v enega samega, ki ga je vodil predsednik tribunala, general fašistične milice Tringali Casanova. Obtoženci so bili razdeljeni na tri skupine; na 26 "komunistov", voditeljev in simpatizeijev KP, 12 "teroristov", pripadnikov TIGR, in 22 "izobražencev" iz pretežno liberalno in krščansko usmerjenih krogov. Obtožnica, temelječa na 18 členih italijanskega kazenskega zakonika, je nekaterim obtožencem očitala sodelovanje z britansko obveščevalno službo, drugim pa prizadevanje po vzpostavitvi sovjetske republike, a je bila hkrati poenotena v skupni ugotovitvi, da gre za zarotniško gibanje, ki ima kljub različnim nazorskim profilom posameznih obtožencev za skupen cilj rušenje državne integritete Italije in rešitev "jugoslovanske manjšine izpod zatiralčevega jarma". Seveda je ta prvi veliki sodni proces zoper Slovence v času druge svetovne vojne vzbudil tudi ustrezno veliko pozornost zavezniške javnosti. "Vsi obtoženi so Člani slovenske nacionalne skupnosti v Italiji ..." je 8. decembra 194i ugotavljal Ralph Murray, funkcionar Political Intelligence Departmenta na britanskem zunanjem ministrstvu, zatem pa proforo interno takole povzel tiste glavne značilnosti procesa, ki bi jih bi bilo treba upoštevati kot smernice pri nadaljnjem poročanju Radia London: "... Ti Slovenci so delovali proti fašistični državi, in to na dva načina; a) z bojem za človekove pravice in demokratične svoboščine so bili nespravljivi nasprotniki celotnega fašističnega sistema, dušenja svoboščin in pravic in njegovih brutalnih metod. b) Vsi so pripadniki naroda, ki ga fašisti niso hoteli integrirati v italijansko državo. Proti njim je potekala intenzivna kampanja denacionalizacije, vse pravice, ki pripadajo neki narodni manjšini, pa so jirn bile odtegnjene (...). Zaradi tega so se Slovenci politično organizirali, da bi se čim uspešneje uprli fašističnemu režimu. 3. Velika večina obtoženih na tržaškem procesu so člani organizacije, ki je s političnimi sredstvi delovala zoper fašistično ureditev. 4. Sedem med njimi je bilo članov specialne skupine, ki se je, ko je Italija vstopila v vojno zoper zaveznike, odločila aktivno postaviti po robu fašistični državi. Njihovo stališče je bilo, da se na ta način s svojim bojem pridružujejo zaveznikom. Prav tako so verjeli, da bodo Jugoslovani, njihovi rojaki, prej ali slej stopili v vojno na strani zaveznikov. Menili so, da ne morejo ostati nevtralni, tudi če Jugoslavija Se nekaj časa ostane nevtralna, temveč morajo takoj kreniti v boj zoper fašizem. SO bili obtoženi vohunstva v vojnem času. V ptoccsu zoper Gržiriuvo skupino Z dne 23. ofcLobra 1941 je sodišče slovenskim obtožencem, ki 50 bili «iržavljani Italije, to zaradi vojnega stanja J telo v oteževalne okoliščine, tako da ¡ili je bilo pel (Anton Gržina. Vincenc Hrovatin. Josip Roje, Franc Vitio in Josip Žefrin) zaradi vohunstva v vojnem Času obsojenih na smrt iti naslednji dan ustreljenih v trdnjavi Forte Bravelta fvati Prime je bi! obsojen na dosmrtno ječo, predvojni policijski komisar na Rakeku Wo Sugar (pri Čermetju Stegar) na 24 let. Anton Gerbec, Franc in Josip Žnidaritč pa na Iti tel ječe. Trije obtoženci so bili oproščeni. 65 ACTA IftSTRiAE • 11 * 2003 • 2 5*1«« KR1STEN: KJWT2K0RIS PRAVNO-POLtTlČNEGA POLOŽAJA SLOVENSKEGA PREBIVALSTVA .... 57-76 Ta specialna skupina je obtožena sabotaže za takšna dejanja, kot je miniranje mostov v Arnoidsteinu ..." (jevtovič. 1989, 209-210)'- Od približno tristo poleti 1940 aretiranih aktivnih slovenskih antifašistov jih je bilo 142 kaznovanih z opominom in nadzorstvom in 45 s konfinacijo že v marcu 1941, več desetin preostalih pa je bilo na drugem tržaškem procesu konec leta 1941 obsojenih na hude zaporne kazni in smrt. Državni tožilec Carlo Fallace je zahteval dvanajst, smrtnih obsodb in pri tem, v najboljšem slogu Rolanda Freisleija ali Andreja Višinskega, obtožence označil za "klobčič človeških reptilov, ki se na tej in oni strani meje plazi v senci in umazaniji" (Gatterer, 1968, 639-640), Izmed deveterice. obsojene na smrt, je kralj Vittorio Emanrtuele 111. zatem štiri pomilostil na dosmrtno ječo, 47 pa jih je bilo obsojenih na kazni od enega do 24 let zapora. Na dosmrtno ječo so bili potniloščeni vodja Manjšinskega inštituta v Ljubljani dr. Lavo Čermelj, Zorko Ščuka, Franc Kavs in Dorko Sardoč.16 Peterico (Josip Tomažič -Pinko, Ivan Vadnal, Simon Kos, Viktor Bobek in Ivan ivančič) pa so 15. decembra 1941 ustrelili na Opčinah in na skrivaj pokopali v Villorbi pri Trevisu, prav tako peterica pa je umrla zaradi posledic mučenja v zaporih. Mednarodno odmevni proces, pospremljen z najstrožjimi varnostnimi ukrepi in zasidranjem vojne flotilje v tržaškem pristanišču, je bil hkrati opozorilno znamenje partizanskemu gibanju v Ljubljanski pokrajini, ki se je, spodbujeno s padcem rapalske meje, že začelo intenzivno širiti tudi zahodno od nje. To dejstvo je bilo izrecno priznano tudi v izreku nadaljnjih sodb, izrečenih pred posebnim sodiščem za zaščito države v Rimu. Tako je bilo v Kovačičevem procesu v izreku sodbe z dne 17. septembra 1942 posebej poudarjeno, da so obtoženci od decembra 1941 do maja 1942 v Gorici in Trstu izvajali intenzivno organizacijsko in propagandno aktivnost v prid partizanskemu gibanju, "ki je že dolgo nevarno prodrlo v naše julijske in obmejne kraje (nelle nostre terre Giulie e di confine), z ustanavljanjem tudi velikih oboroženih tolp" (Dal Pont et al., 1961, 493). Zlasti po maju 1942 je zaradi tega 15 Na tem mestu, kjer jc bil povsem očitno govor o prozavezni.ški, z. britansko obveščevalno službo koordinirani dejavnosti organizacije TfGR, ki se ni omejevala ie na 02em!je fašistične Italije, temveč jc žc leta 1940 segata celo na ozemlje tretjega rajiia, je Murray pripisa!, da so njeni člani "prav lako poskušali uresničiti svojo pravico po združitvi z Jugoslavijo v bodoči novi državi", vendar opozoril, •la se za zdaj ne kaže spuSCati v ta "aspekt problema" (Jevtovič, 1989,209-210) Uradnik Political Intelligence Departntenta se je z omenjenimi navodili odzval predvsem na pritožbo jugoslovanske kraljeve vlade, da Radio London v svojih oddajali za Italijo in Nemčijo poroča zgolj o sojenju fašistov antiiašistom, čeprav so dejansko vsi obtoženi antifašisti hkrati tudi Slovenci. Sklenil je i ugotovitvijo, daje na proces treba gledati predvsem iz dveh zornih kotov, in sicer kot na "pojav nasprotovanja režimu znotraj Italije", a tudi kot na "dokaz obupanega odpora slovenskega naroda" fašističnemu nasilju in "denacionalizaciji". V odvisnosti od dežele, ki ji bo namenjena oddaja Radia London, "jc treba poudariti enega od obeh aspektov celotnega primera" (Jevtovič.. 1989. 209-2 !0) 16 O okoliščinah pomilostitve, peticijah in prošnjah, naslovljenih na Mussottnijs iz l jubljanske pokrajine, povojni razveljavitvi teh sodb pri Vrhovnem kasacijskem sodišči» v Rimu natančneje Čermelj, 1972, 181-192. 66 ACTA HISTRiAE • 11 • 2003 • 2 Saino KRfSTEN- W.RATEK ORIS PRAVNO-POUTIČNKrA POLOŽAJA SLOVENSKEGA PREBIVALSTVA . ., 57-74 prišlo tudi do virtualne "obnovitve" stare mejne črte z okrepitvijo karabinjerskih in vojaških enot. Vsi nadaljnji procesi posebnega tribunala proti Slovencem, ki so znova potekali v "Avli IV" rimske sodne palače, so zatorej že predstavljali vojno justico, Krieg&reclu v pravem pomenu besede. Kot je razvidno iz dela AULA IV, objavljenega v Rimu leta 1961, je bilo Slovencem in Hrvatom, državljanom Italije, v tem času sojeno zaradi pripadnosti partizanskemu gibanju, sabotaže, defetizma in subverzivne propagande, "napada na integriteto državnega ozemlja", "komunistične aktivnosti", "proti-narodnega delovanja" in drugih dejanj, in sicer leta 1942 na devetindvajsetih in v prvih mesecih leta 1943 na dvaintridesetih procesih.17 Najmlajši obsojenec v zgodovini leta 1926 ustanovljenega posebnega tribunala je bil komaj petnajstletni Ludvik Lilcon iz Stare vasi pri Postojni. Dne 16. oktobra 1942 je bil obsojen na 24 let ječe. in sicer zaradi poskusa nakupa orožja pri pripadnikih fašistične milice. V obdobju od drugega tržaškega procesa v decembru 1941 do ukinitve sodišča v času Badoglieve vlade je bilo vodenih kar 61 procesov proti "drugorodcem" z 247 obtoženci in 229 obsojenci. Osemnajst jih je bilo obsojenih na smrt, eden na dosmrtno ječo, preostali na 2153 let ječe.18 "Najtežje obsodbe je posebno sodišče izreklo 29. junija 1942 na procesu proti dvaindvajsetim partizanom iz skupine Bratje Maslo, ki so bili povečini ujeti v bitki na Nanosu 18. aprila 1942. Petnajstim je bila izrečena smrtna kazen, 37 V letu 1943 je posebni tribunal deloval le do druge polovice julija, ko ga je Badoglijeva viada odpravila. Vsega skupaj je bilo torej v tem obdobju kar ó! proecsov, na katerih je bilo obtožencev 247, obsojenih 229, od tega spet enajst na smrt, eden na dosmrtno ječo, preostali na 2153 tel ječe (Čermelj, 1965,335). 38 Lela 1961 je osrednje italijansko združenje autifaiističiiili političnih prcganjanccv (ANPP1A) v obsežnem delu pod naslovom "Aula IV Tutti i procesi de! Tcibunale Speciale fascista" objavilo obširen popis vseh procesov pred posebnim faSisuinim tribtinalom iz objavljenega gradiva, obsega-jočega več kot Seststo strani z dokumenti, je Založništvo tržaškega tiska (2TT) leta 1970 objavilo neke vrste izvleček na sta triindvajsetih straneh, naslovljen "Iz knjige Aula IV. Vsi procesi proti Slovencem in Hrvatom ter dragim ami fašistom. it Jnl krajine pred fašističnim posebnim tribimalom 1927-1943 (Urez procesov pred italijanskimi vojaškimi sodišči)". V njem je bil objavljen tudi seznam vseh političnih procesov, ki jih je posebno sodišče odstopilo rednim sodiščem zaradi occne. da delikti niso tako resni K tej praksi se je začelo zatekati od leta 1937 naprej, v skladu z možnostjo, ki jo je dopiličal £len 2 kraljevega dekreta 2 dne 15. februarja 1936, in sicer v primerili, ko je posebno sodišče ocenilo, da primer nt taka resen, torej zlasti v pri meni verbalnih deliktov {žalitev "duceja", kralja, kraljevske rodbine, srainoteitie vlade, naetje, fašistične stranke in milice ipd.), l eta 1940 je bilo 5, leta 1941 3 in leta 1942 35 takšnih primerov. Rednim sodiščem je posebno sodišče za zaščito države v letih 19.37-1943 predalo Jestinšesuleset slovenskih in hrvaških obtožencev. Politični kaznjenci pod fašistično Italijo niso uživali nikakršnih privilegijev, njihov položaj pa je bil slabši od navadnih zločincev Posebno strog je bil odnos kaznilniškili oblasti do slovenskih političnih kaznjencev Tako je bil v njihovem primeru izredno redko uporabljan čl 176 fašističnega kazenskega zakonika (Códice Penale Roteo), ki je predvideval pogojno osvoboditev. Tisti, ki je bil obsojen na več kol 5 let zapora in je že prestal polovico kazni, je bil lahko pogojna izpuščen, če je bilo njegovo vedenje dobro in če ni ostanek kazni presegal 5 let. Kot rečeno, je bila takšna oceim redko dana v prirnenh Slovencev, ki so bili skoraj vsi obsojeni na zelo težke kazni (Čermelj. 1965,341-342). 67 ACTA HhSTRJAF. • 11 • 2003 • 2 Samo KIUSTEN- KFLA7LK ORIS PRAVNO-POUTiCNCOA POLOŽAJASLOVENSKKCIA PRfcUlVAUTVA .. . 17-'/0 devet pa jih je bilo zatem ustreljenih v trdnjavi Forte Bravetta na obrobju Rima.19 Skupaj je bilo v tej trdnjavi v letih 1942-43 izvršenih štirinajst smrtnih obsodb nad Slovenci. Zoper vse bolje organizirano in številčno slovensko partizansko gibanje, kije v avgustu 1942 seglo tudi na območje Beneške Slovenije (in s tem prek italijanskih meja izpred leta 1866), je državna oblast nastopala na podobno drakonski način kot v Ljubljanski pokrajini, s surovo brahialno silo, uporabljano proti civilnemu prebivalstvu, z maščevalnimi kazenskimi pohodi, požigi vasi, poboji civilistov, prisilnimi mobilizacijami, deponiranjem ter interniranjem sodelavcev in njihovih sorodnikov. V juniju 1942 je prišlo do požigov vasi v Brkinih in na Vipavskem, ko je bilo ubitih 57 ljudi, okrog petsto pa interniranih (Kacin Wohmz, Pirjevec, 2000, 97).20 Depor-tirance iz Julijske krajine so sprva zbirali v Gradišču in Kostanjevici pri Gorici. Iz ohranjenega poročila tržaškega kvestorja z dne 28. februarja 1943 je bilo na primer razvidno, da je bilo samo v prvih dveh mesecih leta 1943 ubitih 17 civilnih oseb, 60 "upornikov" in 30 italijanskih vojakov, partizani pa so mobilizirali 961 mladih "dru-gorodcev" ("allogem"), medtem ko jih je 5.13 odšlo v partizane prostovoljno. Družinski člani "upornikov" so bili poslani v internacijska taborišča, njihovo celotno premoženje pa je bilo sekvestrirano v korist države. Dejansko je to pomenilo, daje bilo zgolj v tem kratkem časovnem obdobju "več kot tisoč civilistov v provincah Gorica in Trst ob vse premoženje in deportirano" (Fogar, 1999, str. 51 ).21 19 Na smrt so bili obsojeni Franc Viocic iz Postojne, Ivan čekada iz Bukovi«, Josip Hrešfiak iz Postojne, Pavel Rusi iz Vipave, Franc Srcbot iz Pivke, Leopold F ranic s Prema, Kari Kaluža iz Postojne. Anton Beli \i Sla vi ne, Viljara Dolgan iz Topolca, Karel Maslo i?. Kosane, Franc Maslo iz Košanc, Alcksij Sorta i? Vipave, Ivan Premrl iz Vipave, Anton Ferjancič iz Gorice in Peter Žorz iz Vipave Zadnjih Sest je bilo obsojenih na smrt v odsotnosti. 20 Moški so bili internirani v kraju Cairo Montenotte v Liguriji. ženske pa v kraju Frascetlc pri Alalriju (provinca Frosmoite). 21 Goriški preteki je 18. septembra 1942 obvestil notranje ministrstvo, da je samo med 10. in 15. septembrom v partizane odšlo 40 mladeniCcv leimka 1932, in napovedal, da bo izdal poziv, naj se vrnejo, za itarejJe letnike pa v podobnem primeru zapovedal aretacijo družine in zaplembo premoženja. Poziv na vrnitev z dne 29. septembra 1942 je ostal brez odziva, že 23. septembra pa so italijanske oblasti v Zdravšfirii pripravile barake za internirane družine. Dne 27. septembra 1942 je brla imenovana komisija za upravljanje odvzetega premoženja, 28. septembra aretiranih 80 najbližjih sorodnikov, MoSke so internirali v barakah, ženske zaprli v lokalne zapore, vse do drugačne odločitve ministrstva za notranje zadeve. To je pripravljalo še bolj radikalne uredbe. V dopis« notranjega ministrstva (generalne direkcije za vojno službo) prefekturetm z dne 20 marca 1943 je bil podan predlog, da se internirajo vsi moSki "drugorodci", ki so sposobni za služenje vojaškega rokit, v starosti od 42 do 50 let, tisri, ki niso sposobni, pa od 19. leta dalje ter vse družine upornikov in njihovih pomočnikov oziroma simpntizerjev. V sporočilu prcfekluram je ministrstvo navedlo, da ima sicer na voljo le zmogljivosti za 1000 žena in otrok, in sicer v taborisiu Le Frascheue (Alatri), za interniranje moških pa bo poskrbela vojna uprava s posebnimi taborišči, tako da naj se preiekti v zvezi s tem dogovorijo z vojnimi oblasirru Do interniran) sicer ni prišlo v predvidenem obsegu, moške pa so vso zimo 1942/43 pošiljali v delovne bataljone (Pnm.: iirženjak, 1952,413). Nadaljnji policijski ukrepi so zajemali odvzem radijskih aparatov "sumljivim osebam", na poslednji dan leta 1942 pa je goriška 68 ACTA UISTRIAE • 11 • 2003 • 2 San» tCRIS I fcN KRATEK ORIS PRAVNO-POLITlCNtOA POLOŽAJA SLOVENSKEGA PREBIVALSTVA Sf-76 Na območju Julijske krajine je takrat že divjala prava "mala totalna vojna", v kateri so poleg vojske in policije sodelovala tudi vojaška in redna sodišča z rimskim posebnim tribuualom na čelu, torej celotni represivni aparat fašistične države. Na razsežnosti te "protipartizanske vojne" znotraj predvojnih meja Kraljevine Italije je kazalo na primer že dejstvo, da je bil 15 junija 1942 prav i namenom zatiranja "uporništva" ustanovljen 23. armad ni zbor z divizijama v Gorici in Divači in poveljstvom v Trstu, naslednje poletje pa še 24. armadnt zbor v Vidmu z divizijo "Julia". Posebno obliko boja, ki ga je režim vodil zoper lastno prebivalstvo, je pomenilo tudi delovanje zloglasnega "Posebnega inšpektorata javne varnosti za Julijsko krajino1' ("Ispettorato speciale di Pubbltca Sicurezza per la Venezia Giulia"), opremljenega s posebnimi pooblastili. Tako je mogel inšpektorat, ki je za sledenje "sumljivim elementom" uporabljal mobilne skupine ("nuclei mobili"). sestavljene iz agentov javne varnosti in karabinjerjev. povsem po lastni presoji odrediti deportacije slovenskih in hrvaških civilnih oseb oziroma celotnih družin po poprejšnji konfiskaciji vsega premičnega in nepremičnega premoženja (Fogar, 1999, 36). V svojem delovanju se je zgledoval po metodah posebnih policijskih enot, v dvajsetih letih uporabljanih za boj proti mafiji in banditizmu na Siciliji. Njegov sedež in hkrati mučilnica v vili Triste v ulici Bellosguardo je že kmalu pridobil žalosten sloves zaradi bestialne okrutnosti, uporabljane pri zasliševanjih. Svojo dejavnost je nadaljeval tudi med petinširidesetdnevnim badoglievskim rnedvladjem. zatem pa gaje s pridom prevzela nemška Sicherheitsdienst (SD). Hkrati s stopnjevanjem vojaških akcij - v tem pogledu je bil zelo indikativen predlog tržaškega prefekta Tamburinija, ki je že junija 1942 predlagal, naj se v boju s partizani po abesinskein vzoru uporabi strupeni plin iperif (Apih, 196(3, 414) - seje režim tudi na mestnih ulicah vse bolj neprikrito vračal k svojim skvadrističnim začetkom, torej h grobemu uličnemu nasilju, ki ga je označevalo ozračje nedis-kriminativnega množičnega pogroma. Zlasti v maju 1943 so se v Trstu sredi belega dne vrstili fizični napadi na Slovence, a tudi na Jude - ti so bili v nekdanjem em-portjtt habsburške monarhije še posebno številni, zoper njih pa je bila po nemškem vzgledu v Italiji že leta 1938 sprejeta antisemitska zakonodaja.Nasilje nad ra- prefektuia prepovedala lov v krajih, kjer jc bih uvedena policijska ura. Drastične se je povečalo število hišnih preiskav in razširila mreža policijskih posla). Dne 28. decembra 1942 so vojaške oblasti defiiiitivno prenehale dajati dopust vojakom "slovanskega" rodu, da bi s tem preprečile vse bolj pogosto dezerterstvo. Policijska ura, tako imenovani "coprifuoco", so je "e med letom razširila na vso Primorsko Goriški je s podobni;«) ukrepi sledila rudi tržaška prefektura. 22 V Ljubljanski pokrajini je bilo sprejetje tovrstne zakonodaje v srednješolskem učbeniku pojasnjeno lakole: "Po osvojitvi Etiopskega cesarstva je fašistična vlada poskrbela, da se ohranijo značilnosti italijanskega naroda. Ptepovcdala je zato zakone med Italijani in pripadniki narodov, ki niso evropskega ali arijskega plemena, zlasti v cesarstvu, kjer žive Hamiti, Semiti in Črnci, a tudi v Jlaltji sairn, kjer so prepovedane poroke med Italijani in Židi, ki pripadajo se (nilskemu plemenu." V Italiji naj bi jih živela "okoli 60 000", po "ukrepih, ki jih je sprejela fašistična vlada, pa njihovo število pada" (Mori, 1941.55). ACTA. HISTRIAE • 11 • 2003 • 2 StWO KRISTEN: KRATEK ORISPRAVNO-POUTlCHEGA POLOŽAJA SLOVANSKEGA PREBIVALSTVA - 57-76 zličnimi kategorijami prebivalstva--'* je doseglo tolikšno intenzivnost, da je - kolje ugotavlja! Elio Apih - povečalo politično izoliranost "zahajajočega fašizma" od cerkvene hierarhije, ki je začela z "vse večjo energijo" in pravzaprav "v interesu lastne Cerkve" poudarjati načela naravnega prava (Apih. 1966,439).-24 Po padcu Mussolinijevega režima in Ducejevi internaciji na Oran Sassu, kjer je njegov čuvar postal eden od obeh vodij tržaškega "Posebnega inšpektorata", inšpektor Gueli,25 je bilo z odlokom Badoglieve vlade z dne 29. julija 1943 po šestnajstih letih delovanja sicer ukinjeno posebno sodišče za zaščito države v Rimu. v odnosu italijanskih oblasti do Slovencev znotraj meja Italije pa se ni veliko spremenilo. Aretacije "drugorodnih" državljanov so se nadaljevale, za orožje sposobne može so še naprej pošiljali v "posebne bataljone" v notranjost Italije. Do zahtevane izpustitve slovenskih političnih zapornikov ni prišlo, v državnem aparatu pa so ostajali še naprej stari ljudje. Vendar so se takrat že začeli oglašati glasovi nekaterih demokratično usmerjenih političnih osebnosti v Trstu in na Goriškem, ki so v strahu za nedotakljivost italijanskih meja zahtevali, naj nova vlada v Rimu tudi v pravnem pogledu spremeni svoj odnos do slovenske in hrvaške manjšine v Julijski krajini. Naravnost farsičen, a tudi značilen za zmedo prehodnega obdobja je bil na primer predlog protifašističnega komiteja v Gorici, podan te dan pred podpisom italijanske kapitulacije.2C Glede na to, da je bil dekret o priključitvi Ljubljanske pokrajine z dne 3. maja 1941 vse do kapitulacije Italije septembra 1943 edini veljavni zakonski temelj, na podlagi katerega bi bilo mogoče spremeniti politiko do slovenskega in hrvaškega prebivalstva v Julijski krajini, je goriški komite 2, septembra 1943 na tamkajšnjega prefekta naslovil spomenico in v njej predlaga! nič več in nič manj kot to, da se na to prebivalstvo "lojalno in integralno" aplicirajo določbe omenjenega dekreta {Apih, 1966, 462). Pravo nasprotje te domislice je po drugi strani pomenila 23 "Tre furono le dircttrici principal! della violeuza del regime con appoggio delie Cederazioni fasciste ¡očali fta il ¡9-4 S e il 1943: quella antiparugiana, quclla autiebraica, quelia amioperaia e contro i gruppi deli'snlifascisTPo italiano." (Fogar, 1999, 355 24 Režimski pritiski »a slovensko oziroma hrvaško duhovščino so se kazali tudi v obliki konfmacije in internacije, vjantmrju 1941 je tržaški Skof nunciju sporočil osem takšnih primerov (Blasina, 1992, 143) Na zahtevo nekaterih duhovnikov v farah s slovensko večino je škof intervenira! Udi v številnih primerih interniranja civilnega prebivalstva, toda že v avgustu 1941 so oblasti prenehale izdajati dovoljenja za vrnitev v domači kraj (Rlasina, 1992. 143). V avgustu 1942 je goriški nadškof Margotti zaprosil Vatikan, naj intervenira pri državnih organih, da pri represaitjah začnejo ločevati med prebivalstvom in "uporniki" ter opustijo represivne metode skvadristov, ki jim "politične oblasti dajejo p rosi e ali skoraj proste roke ..." (Apih, 1.966, 439), zoper sadistična mučenja v ulici Rellosgnardo pa je nastopil tudi Slovencem izrazito nenaklonjeni tržaški škof Santin, in sicer z naslednjo utemeljitvijo: "Quaiido, com™ ia legge. da cM rapptcsenta Sa tegge, vtepe usaia violenza e ingiustizia. luno crolla. Tutto crolla nella mentalita t neila fiducia del popoio (.. ) E siatno ahanardiia (.. .) Percio io guardo con spavento a qucstt fatti . " (Apih, 1966, 439) 25 Inšpektorat sla vodila inšpektor Gueli iil vicekonusar Colotti. Seveda se je takoj po spekiakulami akciji nemških padalcev in rešitvi Duceja postavil na Mussolinijcvo in nemško stran. 26 Ta je bila uftntreč podpisana 3 septembra 1943. objavljena pa pel dni kasneje. 70 ACTA HISTRIAE • i J • 2003 ■ 2 Samo KRISTEN. KRATEK ORIS PK.AVNO-POLITIČNEGA POLOŽ.APA SLOVENSKEGA PREBIVALSTVA .. . 57-76 pobuda akcionističnega politika Ercola Mianija. Medtem ko se je njegov brat, socialist Michele Miani, zavzel za takojšnjo amnestijo vseh obsojenih in interniranih Slovanov, se je Ercole obrnil neposredno na novega predsednika vlade generala Badoglia z zahtevo, naj se aneksijski dekret takoj razveljavi. Njegovo sprejetje je namreč pomenilo "resno kršitev narodnostnega načela in morale" in je vodilo (pri tem je imel Ercole očitno v mislih delovanje družbe Emona) k odkritemu ropu gospodarske in industrijske substance mesta Ljubljane (Gatterer, 1968, 734). Indikativen je bi! tudi adresatov odgovor. Ko mu je namreč italijanski diplomat Galli kasneje omeni! obstoj promemorije z zahtevo po derogaciji dekreta o priključitvi Ljubljanske pokrajine, mu je Badoglio značilno, a tudi konsekventno odgovoril, naj jo izroči zunanjemu ministru (Apih, 1966,462-463). V drugem tovrstnem memorandumu, kije izšel tudi v obliki brošure, je Gabriele Foschiatti v podobni skrbi po ohranitvi nedotakljivosti meja metropolitanske Italije nastopil s predlogom, naj se Slovencem v Julijski krajini podeli kulturna avtonomija, manjšinsko varstvo bi bilo treba postaviti pod nadzor bodoče evropske federacije "Vse bolj nepravična in nečloveška politika fašističnega režima do slovanskih manjšin bo jutri, ko se bodo obravnavala mejna vprašanja, pomenila eno izmed obtožnih točk proti Italiji ..." je ugotavlja! v juliju 1943. ".... Zaradi tega je nujno sprejeti takšne ukrepe, ki bodo razširili občutek, da bo demokratična Italija Slovane obravnavala z večjo pravičnostjo in več spoštovanja do človekovih in državljanskih pravic ... Nujno je znova vzpostaviti slovansko osnovno šolstvo ter zagotoviti nekatere svoboščine glede tiska in leposlovja ... ponuditi priložnost takojšnjega ponovnega prevzema slovanskih imen ... Komajda je kaka slovanska vas, ki ni trpela zaradi protizakonitega ravnanja in brutalnosti policije; hišnih preiskav, aretacij, ne-diskrirninativnega interniranja ... pravega mučenja. Nujno je treba sprejeti ukrepe proti odgovornim in hkrati razširiti občutek, da se vzpostavlja pravičnost... Odgovor na pojav partizanstva ni ustrezal duhu človečnosti in zakonitosti. Skvadristične tolpe so večkrat napadale vasi in jih v celoti požgale, nekaznovano so izvajale sumarne eksekucije ... Treba bo povrniti škodo in nedolžne izpustiti na prostost ... Treba bo revidirati številne sodbe." (Gatterer, 1968, 65G).27 27 Manj kot teto pozneje, spomladi 1944, je brezpravni položaj slovenskega prebivalstva Julijske krajine podobno opisal nepodpisani avtor, ki je samega sebe predstavil kot "primorskega Slovenca v službi Vrhovnega komisarja Operacijske cone Jadranski! Primorje". V posebnem, v nemškem jeziku sestavljenem memorandumu o "političnem položaju v Jadranskem Primorju" je nemškim oblastem v operacijski coni tudi na ta naiin poskušal pojasniti pojav in genezo lokalnega partizanstva ("das Problem der Paitisanciierscheinung"} in njegove podpore med prebivalstvom. Ncdatirana spomenica, naslovljena "MEMORANDUM ueber die politische Lage itti Adriatischen Kuestcnlanclc", shranjena v bivšem diplomatskem arhivu jugoslovanskega zunanjega ministrstva v Beogradu, Šteje šest simni, njen dodatek, datiran 1. 4. 1944, pa še tri dodatne, skupaj torej devet tipkanih strani. Na prvi srnini dokumenta je dosiej neidentificirani avtor zapisal med dragim naslednje "Ni naroda, ki bi bil v zadnjih desetletjih izpostavljen tako težkim preizkušnjam ali bil tako brezobzirno kol primorski oropan vseh kulturnih pravic, nobenemu narodu ni bila prepovedana ceio 71 ACTA JHSTKIAE • U • 2003 • 2 Sí!,™ KRISTEN: KRATEK ORIS l'RAVNO-POLmCNEGA POIOŽ.AJA SI.OVESiSK.FXiA PREBIVALSTVA . , 57-76 Dr. Scmio Knstcn na znanstvenem sestanku "Pravni položaj Slovencev v Italiji, 1866-2002" v Pokrajinskem muzeju v Kopru Dr. Samo Kristen al convegno "Situazione giuridica degli sloveni in Italia dal 1866 a12002" al Museo regionale di Capodislria raba lastnega jezika. Brutalne raznarodovaine metode so sedaj pokazale svoj« žalostne sadove - narod ne porabi ničesar - Se posebno ne more pozabili lega, kar seje v tej deželi dogajalo minula tri leta in kar se upira slehernemu opisu! Kokainizinuia divja juga, ki je za seboj puščala krvave sledi in pogorišča. je pustošila to ubogo deželo in pred seboj gonila tnoSke. ženske in otroke. Slovenski izobraženci so bil) zaradi preganjanja bodisi prisiljeni se preseliti v Jugoslavijo, bodisi bili aretiiani ali izgnani. Ljudstvo je bilo popolnoma prepuščeno samo sebi. Politični komisarji italijanske policije so postopoma postali vsemogočni - v zadnjem času / od vstopa Italije v vojno / so postale odveč celo prefektume komisije, ki so bile sicer edine upravičene za sprejem odločitve o izgnanstvu -zadostovala je zgolj kaprica političnega komisarja, daje bii nekdo iztrgan iz kroga družine. Slovenski vojni obvezniki, ki so se. izognili tem ukrepom, so prišli v posebne delovne enote (Arbeits-koinpagnicn), ki so bile čisla podobne kazenskim enotam (Strafkonipagnien), v katerih so bili uradniki, učitelji in drugi izobraženci prisiljeni opravljati najbolj groba dela v nezdravih področjih. Iz taksnega ravnanja se lahko rodi ie sovraštvo. Če je ljudstvo vse razitarodovaltic metode skozi dolga leta prenašalo razmeroma mimo ( j, so drakonski ukrepi zadnjega časa presegli vso mero Mladi moški so pričeli iskati zatočišče v gozdovih tu povsod seje pričeto govoriti o upornikih - o upornikih iti ne o partizanih. Ljudstvo je popolnoma razumelo njihov položaj in simpatiziralo z njimi ." CDA2M, 1). 72 ACTA HÍSTR1AE • 11 • 2003 • 2 Saura KMSTBN. KRATEK ORIS PJCAVNOPOUTIČNEGA POLOŽAJA SLOVENSKEGA PREBIVALSTVA . .. 57-76 Za nekdanjega iredcntista, ki je že naslednje leto umri v nemškem koncentracijskem taborišču Dachau, dva meseca pred italijansko kapitulacijo ni bilo več dvoma, da lahko samo "svobodnjaški in demokratičen režim, ki zagotavlja polno pravico do popolne kulturne avtonomije, ustvari osnovne pogoje za civilno sožitje ... Poleg učinkovite pravne enakosti državljanov obeh nacionalnosti do države je treba Slovencem zajamčiti pravico do uporabe lastnega jezika, do uporabe lastnih nacionalnih simbolov, do ustanovitve lastnih šol. lastnih verskih, kulturnih in gospodarskih ... združenj." (Gatterer, 1968, 733) Žal so vsi ti predlogi, zapisani pred septembrom 1943, izzveneli v prazno. Ha vzhodnem obrobju metropolitanske Italije, kjer je minuli dve desetletji vladala oblika posebno virulentnega "obmejnega fašizma", se v kratkem obdobju med padcem fašističnega režima in prihodom Nemcev ni spremenilo skoraj nič. Fašizem, je konec šestdesetih let ugotavljal Kari Gatterer, ni izučil niti generala Badoglia, niti kralja, niti tržaškega meščanstva. "Po padcu enega močnega režima so si želeli, da novi ostane močan ali pa da ga nadomesti še močnejši. Na koncu so dobili prav močnega; nemškega namreč." (Gatterer, 1968, 650) Zahteve, zapisane v Foschiattijevi spomenici, pa so avstrijskega zgodovinarja šc celega Četrt stoletja pozneje navedle tudi k naslednji, dokaj resignirano zveneči ugotovitvi: "Če so bila ta razmišljanja namenjena le za tisti čas, je v njih treba videti besede, zasejane v veter. Največji del tistega, kar je Foschiatti s soglasjem svojih prijateljev iz akcionistične stranke hotel doseči takrat, pa ima veljavnost tudi še danes, a je na žalost še zelo oddaljeno od uresničitve." (Gatterer, 1968. 734) BREVE ILLUSTRAZIONE DELL A POSIZIONE GIURIDICO-POLITICA DELLA POPOLAZIONE SLOVENA DELLA VENEZIA GIULIA DALLENTRATA IN GUERRA DELL'ITALIA E DALL'ATTACCO ALLA JUGOSLAVIA ALLA CAPITOLAZIONE ITALIANA NEL SETIEMBRE DEL 1943 Samo KRISTEN Istiruto per gli sUtdi etnici, SÍ-100Ü Ljubljana, Erjavčeva 26 e-mail: sarao kiisten@guest.ames.si RIASSVNTO II con tributo prende in esa me ¡a posizione giuridico-politica delta popolazione .51 avena delta Venezia Giuiia dal! 'ent rata in guerra deü'Italia e dell'altacco alia Jugoslavia sino alia capitolazione italiana dell'8 setiembre 1943. Dopo l'ac-coglimento il 3 maggio ¡941 del decreto sull'annessione delta "Provincia di Lubi-ana", che di colpo fa diventare "vecchia fronliera" il confine di Rapallo, la mino- 73 ACIA HÍSTRJAE ■ 11 • 2003 ■ 2 Samo KRiSTEN: KRATEKORIS PRAVNO-POLITíCNEGA POi OZAM SI.OVBNSKEOA PKhUiVALSTVA .... 57-76 rama slovena sotto l'Italia (che ora rappresenta quasi la meta del popolo sloveno) é costituita da due categoría: aglt sloveni citiadini italiani d'anteguerra, per i quali continua a vigere interamente la legislazione italiana, cómprese le norme snaz.ionalizzatici del "\•entennio" fascista. si aggiimgono ora i cosiddetti "cittadini annessi" del!'ufficiahnente bilingüe "Provincia di Lubiana", che oltengono ¡'autonomía e sonó escuta!i da! servizio militare. St crea cosí una situazione paradossale: agli sloveni appena annessi, che non sono nemme.no cittadini a pleno diritto del Regno d'Jtalia, il regime, per ragioni assahitamente particolari, pennette, a prima vista "generosamente" (rispetto alia política di brukdt: germanizzpzione condona nei territori. sloveni occupati dai nazisti). l'uso della propria lingua, un proprio sistema se clástico ed una partecipazione aU'ammiuistrazione della provincia, cosa che invece continua a negare ad un numero quasi parí di loro connazionaü nella Venezia dalia. Fino alia fine del 1940 sono impiegate neila Venezia Giulia misare preventivo e. repressive, ¡n vigore su tuito il territorio dello stato italiano (arresti, confinamenti e denuncie al Tribunale Speciale per la Difesa dello Stato di Roma), ma qui m numero moho maggiore. e con al cune specijiche particolari; tra íe quali la formazione di "batiagliom speciali" quali forma indi retía di. confmamento, cioe di ¡nternamento per le "inaffidabili" reclute di stirpe slovena e. croata ed il loro invio nelle zonc italiane dell'intemo. Súbito dopo l'annessione della "Provincia di Lubiana". il ministero dell'interno dispone di "considerare in maniera benévola" la popolazione slovena nella Venezia Giulia, ma l'ordinanza, che avrebbe dovuto avere effetti positivi soprattutto sulla situazione nella "Provincia di Lubiana", rimam soltanto un pezxo di carta. II compartimiento Jelfe auto rita verso gli sloveni, cittadini italiani, dopo l'annessione della "Provincia di Lubiana" non migliora as so lulamente, anz't peggiora (per esempio massica arresti nellagosto del 1940, evacuazioni forzóte della popolaztone civile dalla fascia confutaría prima dell'attacco alia Jugoslavia). Alia fine de! 1941, quando il Tribunale Speciale per la Difesa dello Stato da Roirta si trasferisce a Trieste., il capoluogo della Venezia Giulia diventa teatro di un processo monstre contra gli antifascisti sloveni, un processo che richíama anche Vattenzione dell'opinione pubblica de gli Alleati. Con l'espansione del movimento partigiano nella Venezia Giulia negli aiini 1942/43, le autoritá adottano le stesse misare impiegate nella "Provincia di Lubiana": incendio di villaggi, massacro di cívili, arresti, deportazioni e imerncunento di coloro che collaborano con il movimento partigiano e dei loro parentL 11 Tribunale Speciale per la Difesa dello Stato continua ¿i¡tanto a condannare a morte e a ¡ungid anni di careare molti sloveni, mentre a Trieste, per reprímete Tattivitá antifascista, viene costituito Vlspettornto Speciale di Pubblica Sicurezza per la Venezia Giulia", con ampie competenze discrezionali- Dopo la caduta del regime di Mussolini, nel luglio del 1943, e prima dell'occupazione te-desea,, durante il breve periodo di interregno di Badoglio, si registrarlo alcune iniziative volte a migliorare lo status giuridico della popolaztone slovena (i pro- 74 ACTA HÍSTR1AE • 11 • 2003 • 2 Sauio KRISTEK KRATEK ORiS FRAVNO-POUTIČNEGA POLOŽAJA SLOVENSKEGA PREBIVALSTVA . . 57-76 memoria deifratelli M Umi, ti memorandum di Foschüitfi), nía il govemo a Roma non li prende in cons'uleraztone. Parole chiave: posiüone gturidica deüe minórame nazionaíi, sloveni, Venezia Giulia, Trieste, Gorizia, Italia, Provincia di Lubiana, fascismo, seconda guerra mondiale LITERATURA Apih, E. (1966); Italia, fascismo e antifascismo nella Venezia Giulia. Bari, Laterza. Blasina, P. (1992): Vescovo e clero neíla diócesi di Trieste - Capodistria 1938-1943. V: Vinci, A. (ed.): Trieste in guerra. Gli anni 1938-1943. 1 Guaderni di Quale-storia, l. Trieste, Istituto regionaie per !a storia del movimento di liberazione nel Fliuli - Venezia Giulia Caraci, G. (1941): Lubiana - capoluogo defla novantanovesima provincia d'Italia. Rivista raensile della consociazione turística italiana. Le vie d'Italia, XLVII., ó. Ciano, G. (1947): Diario. Volume secondo. 1941-1943. Milano, Rizzoli. Cuzzi, M. (1998): L'Occupazione italiana della Slovenia (1941-1943). Roma, SME, Ufficio Storico. Cermelj, L. (1965): Slovenci in Hrvatje pod Italijo. Ljubljana, Slovenska matica. Čermelj, L. (1972): Med prvim in drugim tržaškim procesom. Ljubljana, Slovenska matica. Dal Pont, A. et al. (1961): AULA IV - tutti i procesi del Tribunale speciale fascista. Roma, ANPPIA. DAZM, 1 - Diplomatski arhiv zunanjega ministrstva Srbije in Črne gore. Fond Mirovne konference v Parizu, fascikel 55/33. De Castro, D. (1981): La Questione di Trieste. L'azione política e diplomática italiana dal 1943 al 1954, Vol. 1. Cenni riassuntivi di storia della Venezia Giulia sotto i! profilo etnico-politico. II díssoivimento della Venezia Giulia e la fase statica del problema. Trieste, Lint. Ferenc, T. (1987): Fašisti brez krinke. Dokumenti 1941-1942. Maribor, Založba Obzorja. Ferenc, T. (1999): "Ubija se premalo". Obsojeni na smri - Talci - Ustreljeni v Ljubljanski pokrajini 1941-1943. Dokumenti. Ljubljana. Ferenc, T. (2000): Rab -- Arbe - Arbissima. Konfinacije, racije in internacije v Ljubljanski pokrajini 1941-1943. Dokumenti. Ljubljana. Inštitut za novejšo zgodovino. Fogar, G. (1999): Trieste in guerra 1940-1945. Socielá e resistenza. Quaderni 10. Trieste, Istituto regionaie per la storia del movimento di liberazione nel Friuli -Venezia Giulia 75 ACTA HISTRIAfc * 11 • 2003 • 2 Samo KliiSTF-N. KRATEK ORIS PRAVNO-POLITIČNECA POLOŽAJA SLOVENSKEGA PREBIVALSTVA . 57-76 Gatterer, K. (1968): lrrt Karnpf gegen Rom. Burger, Minderheiten und Autonomien in Italien. Wien - Frankfurt - Zurich. Hrženjak, J. (ed.) (1952): Istra i Slovensko Primoijc. Borba za slobodu kroz vijekove. Beograd, Rad. Italian Genocide Policy (1954): Italian Genocide Policy against the Slovenes and the Croats. A Selection of Documents. Belgrade, Institute for International Politics and Economics. Jevtovié, M. (1989): Sta kaže radio London. A-Ž Delo. Beograd. Kacin YVohinz, M. (1982): fašistični programi raznarodovanja Slovencev in Hrvatov v Julijski krajini. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, XXII, 1-2. Ljubljana Kacin VVohinz, M. (1991): Predlogi Itala Saura za caznoroditev Slovencev in Hrvatov v Italiji (1939-1941). Annales, !. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko Kacin Wohinz, M., Pirjevec, J. (2000): Zgodovina Slovencev v Italiji 1866-2000. Ljubljana, Nova revija. Klun, A. (1995): Prekomorskc enote v NOV. V: Enciklopedija Slovenije, knj. 9: Plo-Ps. Ljubljana, Mladinska knjiga. Mack Smith, D, (1996): Documentary falsification and Italian biography. V: Blanning, T. C. W., Cannadine, D. (eds.): History and biography. Essays in honour of Derek Beales. Cambridge, Cambridge University Press. Mori, A. (1942): Zemljepis Italije in njenih kolonij. Slovenska izdaja. Torino, G. B. Paravia & C. Parovel, P. (1985): L'ïdentità cancellata. L'italianizzazione forzata dei cognomi, nomi e toponimi nella "Venezia Giulia" dal 1919 al 1945, con gli elenehi delle province di Trieste, Gorizia, istria ed i dati dei primi 5.300 decreti. Trieste, Eugenio Parovel editore. Rusinow, D. I. (1969): Italy's Austrian Heritage 1919-J946. Oxford, Oxford University Press. Sala, T. (1974): Programmi di snazionalizzazione del "Fascismo di frontiers" (19381939). Bolettino, II, 2. Trieste. Vsi procesi (1970): Vsi procesi proti Slovencem in Hrvatom ter drugim ant i fašistom iz Jul. krajine pred fašističnim posebnim tribunalom 1927-1943 (Brez procesov pred italijanskimi vojaškimi sodišči). Iz knjige Aula IV. Trst, Založništvo tržaškega tiska. 76