0 sadjereji. Tehtnost ali važnost sadjpreje, mislim da vsi omikani ljudje spoznajo in zagovarjajo. Vlada in c. k, kmetijske družbp ne le na Dunaji temuč tudi drugod, posebno tudi na Krajnskeni, de- lajo z zedinjeno močjo za povzdigo sadjereje že vec let, ter delijo tudi darila tistim učiteljem, kteri mladino naj spešnejše podnčujejo v sadjereji in ki napravljajo drevesnice i. t. d. Omenjena darila se vselej razpisujejo s prijazno opombo, da so namenjena naj več tistim učiteljem, ki imajo drevesnice in kteri v sadjereji podučujcjo; iz tega vidimo, da vlada in c. k. kmetijska družba spoznate, da se sadjereja le v šolah more naj bolje povzdigovati na višo stopnjo. Zakaj se mora na sadjerejo sedaj bolje gledati, kakor nekdaj, nam kaže resnica, da pri nas veliko več sadja porabinio, kakor pa ga pridelamo. Ljudje vseh stanov in vsake starosti Ijubijo in radi vživajo sadje, naj že bo sirovo, ali drugače pripravljeno. —Znano nain je, da je sadje za otroke sladčica, kar imajo raji, kakor vsako drugo hrano, in da je sadje zlasti kuhano za bolnike in že ozdravele Ijudi celo zdravilo. Čigavo okd se ne poživlja in ne raduje nad cvetečim sadnim drevjem in potem, ko so drevesa polna prelepega sadja, kakor so bila letos? Sadje se posuši, ali se kuhano lahko mnogo let prav dobro ohrani; s sadjem se tudi dobro kupčuje, tako, da se že na vse strani sveta prodaja. Pri sladčičarjih in pri gostilničarjih se vsako leto izdaja več sto tisuč goldinarjev za sladkorno in kuhano sadje, za sadni sok, zalzen (oniaka), merzletino itd.; pri naj revniši hiši začemši, do naj bogatejše palače najdemo, da se sadje po kosilu zavživa; naj zdravši kis, kakor tudi dobro vino, žganje itd. delajo iz sadja, in na vse zadnje daje sadje še mnogo redivne piče za živino. Previdni kmetovavec ali učitelj, ki se peča s sadjerejo, dobi vsako leto brez velikega truda za sadje precej penezev, ter lahko plačuje svoje davke, in si se kak sold prihrani za nepričakovane izdatke ali stroške. Zraven drugih dobrot, ki nam jih sadno drevje daje, nam daje še verh tega dobrega Iesa. Kar imamo železno cesto, že gojzdi bolj rebra kažejo , in od tod izhaja mnogo drugih uim. Ker se več drevja poseka, kakor ga sproti zraste, bi se temu pomagalo s tem, ako bi Ijudje sploh sadno drevje sadili, kar bi toliko veči dobiček donašalo, ker les za kurjavo in za druge stavbine reči je dalje dražji. Naj lepša kmečka hiša je brez drevja pusta, samotna in dolgočasna; kdo ne išče v vročili poletenskih dnevih sence in hlada pod drevjem, in kako Iepe in kratkočasne so ceste, ki so z drevjem zasajene! Gotovo so taka pota ali drevoredi posebna lepota v vsakem kraji. Vsako polje, ki je po mejah s sadnim drevjem zasajpno, daje vlastniku dvojin pridelek. V krajib, kjer je veliko in lepih sadnih vertov in drevesnic, je tudi za čebele, med in vosek dobro, ker čebele iz cvetja sadnih dreves veliko in dobrega medii nabirajo, Vzrok, da je pri nas sadjereja še tako na nizki stopnji* je ta, ker kmetovavci, t. j. posestniki, malokje znajo sanii drevesa redili, in si jih tudi ne morejo dovolj napravljati, ker je pri nas še premalo drevesnic, iz kterib bi jib dobivali. Na Krajnskem je malo vertnarjev, kteri bi se pečali z množenjem in žlahtnenjem sadnega drevja; srenjske drevesnice tudi počasi napredujejo, za to so posebno žlahtna drevesa pri nas tako drage, da se ceneje dobe iz Stajerskega, Moravskega, Ceskega itd.? ker v teh deželah se sadjereja prav lepo razcveta. Stari kmetovavec se ne nauči in ne omaja lahko, da bi začel na mnoge načine sadje žlahtniti, boljšati itd., zatorej mora prihodnji kmetovavec že v šoli v svoji mladosti veselje k sadjereji dobiti in se je učiti. Več let že skušam, da se otroci drevesca cepiti ali žlahtniti zelo hitro in lahko nauče , in da je občutljiva kazen otrokom, ktere učitelj zavoljo nerodnosti ali nevkretnosti loči od tega nauka. Ako vidi deček, da lepo raste drevo, ki ga je sam vsadil ali cepil, ga to zelo veseli, in ga prav marljivo dalje oskerbljuje. Po tej poti dobi deček sploh veselje do vsega Iepega in koristnega, svari druge dečke, da ne delajo po vertih škode, in je tako pravi varh sadnega drevja. Ako se otroci vsaki dan kako uro igraje pečajo s sadjerejo, se je prav pridno uče, dobe veselje in ljubezen do dela, in tudi nravni občutki se jim bude, serce se požlahtnuje in o premišljevanji božjih stvari tudi povzdiguje k Bogu. Tako sadjereja tedaj napeljuje tudi človeka k nravnemu življenju. Učitelju pa še daje sadjereja posebej dovolj dobička; lahko si v kratkem času napravi drevesnico, ter si Iahko več tisuč drevesic izredi, in si ž njirai boljša svojo pičlo plačo. J. Saje. *) •) Radi popravimo pomoto v zadnjem listu ,,Tov.", namreo , da patron predoscljske sole ni žlahtni baron A. Cojz, ampak sl. c. k. vlada (t. j. Re- ligionsfond). Vredn.