MARCHE FUNEBRE
Marjan  K r a m b e r g e r
Ta, ki nanj mislimo, je imel slabo srce in je vedel, da ne bo dolgo več živel; toda prebrisanec si je znal pomagati. Zvito in vztrajno je silil v naša srca, ker je bilo pač njegovo zanič, in konec koncev smo vsi razumeli njegovo zamisel: preprosto — živeti v nas.
V začetku — v začetku smo bili skeptiki, vse se je namreč zdelo, da zida v pesek, nesrečni človek, in smilil se nam je s tem svojim brezpogojnim zaupanjem. Poznali smo svoja srca, nas samih polna do roba in čez, in smo opazovali, kako neznaten in neustrašen izziva Golijata vesoljne lenobnosti — neverjetno: kako se droben kot mravlja peha in žene za ta svoj drobni obstanek z zagrizenostjo, vredno boljših usod, kako to rine in rine in rine, trmast in slep •— on pa kar naprej svoje, načrtno in vztrajno, prebrisanec: drugega mu namreč ni preostalo.
In ugnal nas je. Indignirani in nevoljni ga danes nosimo v sebi.
901