Dr. O. I.: ČBM KRTŽ PRT HRASTOYCU. Zgodovinska povest. To je bilo za razširjenje skakaške sekte zopet velikega pomena in za prvo slavnost, ki j« bila napovedana za prihodnjo mlado soboto, najboljše priporočilo. Izvršile so se že vse priprave, dekleta so pletle vence ter jih pribijale na kapelico in okrasile tudi notranji prostor. Moški pa so zasadili mlaje, da je bilo okoli svetišča kakor v smrekovem gozdu. Bilo je vse veselo razpoloženo, saj ta večer se bo pokazalo, kako se je že razširila ta verska družba. Maks Pernhard je res šel nekaj dni pred prihodnjo mlado soboto, kakor se je domenil z župnikom Morenusom, v gradič Štralek. Prihod trškega sodnika je bil za lastnika prav razveseljiv, saj od tega časa, odkar je odšel tnladi Herberstein v vojsko, ni bilo več pravega veselja. Mlada žena je žalovala po svojem ljubljencu in če ne bi imela očeta, ki jo je tolažil v tej samoti, bi ji ne bilo mogoče prenašati vso bol. 16Dosedaj še ni sprejela nobenega poročila, četudi je preteklo že nekaj tednov.  In to je bilo najhujše, kajti ta negotovost je bila nad vse mučna. Pri slovesu ji je obljubil njen Friderik, da ji pošlje prej ko mogoče glas, kako se mu godi. Ali je mrtev, mogoče težko ranjen, ujet — vse te misli so napolnjevale njeno utrujeno glavo in bilo je mnogo noči, da ni za- tisnila oči. Oče Štefan je opazoval vse to, težko mu je bilo pri srcu, delal je svoji hčeri pogum, kakor je le mogel, ker se je bal, da mu hči resno ne zboli. Tako je bil prihod trškega sodnika za samotnega plemiča na Štraleku prav razveseljiv. Srčno sta se pozdravila stara znanca in zapletla v različne pogovore. Tako nista skoraj zapazila, da je stopila v sobo Agata z malim okrepčilom, ki je, ne da bi se prej prikazala dobrodošlemu gostu, vedela, da je tako očetova volja. Trški sodnik jo je srčno pozdravil, Agata je nalahno zarudela in se za trenutek nasmehnila, a bilo je videti, da jo nekaj teži. »Tako dražestna ste, draga gospodična, da vaš pogled razveseli človeško oko.« »Nikar se ne šalite, gospod sodnik, sem pač tako, kakor je nebeški Stvarnik hoteL«; Pri tem se je nalabno priklonila ter hotela oditi, češ, da noŁe motiti stara prijatelja v njunili pogovorih. »Nimamo nobenih tajnosti,« ugovarja Pernhard ter prime Agato za roko in jo prisili, da je eedla k njima. Razvnel se je živahen razgovor, k čemur je tudi pripomagala dobra kapljica iz Huma, ki jo je pridelal v proteklem letu Niirnberger. »No, kaj rečeš k najnovejšemu čudežu, ki se je zgodil v Zamarkovi z mrtvim Lukašicevim sinom,« vpraša Pernhard svojega prijatelja. »Ravno prav, da napelješ na to pogovcr, sem te že itak mislil prašati, kaj je na tem resničnega.« »Stvar je res zagonetna,« nadaljuje Pernhard ter začne razlagati celi dogodek, kakor mu ga je pripovedoval župnik Morenus, ki je naravnost prašal Kolomana Šefa, ko ga je srečal v trgu. Pozorno sta poslušala Štefan Nurnberger in Agata. »Radoveden sem, kaj reče k temu moj brat Caharija,« pripomni ob koncu Niirnberger, »ali •n tudi veruje na to?« »SliSal s-L-m, da se zelo zanima za celo stvar, kaj pa s tem zasleduje, ne vem, njegova Katarina mu vedno toliko trobi na ušesa, da je vse skupaj copernija; nazadnje bo res verjel te čenče in spravil celo stvar še pred škofa in našega presvitlega vladarja, da pride še stroga komisija in bomo imeli vsi sitnosti.« »Je pač škoda za brata, da ima to žensko,« pripomni Nurnberger, »prej je še rad prišel k meni in tudi jaz sem ga rad obiskal, a zdaj je vse drugafie, celo mene krivi, da sem na tihem pristaš Lutrove vere in vsega tega, kar je s tem v zvezi, seve, kar je oče, je tudi bči, si niisli in še mojo Agato dolži krivoverstva.« »Pa kaj rečeš k tej novi verski *"užbi,« poseže vmes Pernhard, »dosti se govori o različnih čudežih, ki se godijo, skoraj ne more biti vse izmišljeno.« »Meni se tudi tako zdi, a kaj natančnejšega ne vem, ker nisem bil nikdar zraven in tudi še nisem videl, v čem obstoji te družbe izvrševanje njih nabožne službe, katero obbajajo baje na poseben način.« »Za to se ti nudi najlepša prilika,« meni Pernhard, »ravno prihodnjo soboto imajo zvečer bvojo službo, priiie tudi naš župnik, ki mi je že posobej naročil, da naj tudi vaju vzamem seboj.« »Kaj, mene tudi,« vzklikne Agata. »Kaj naj jaz počnem pri tem?« »Ravno vas bi radi imeli seboj, sami vendar ae boste radi doma in nekaj novega le vidite ter se razvedrite, saj ste tako malo preveč otožni, le čakajte, nekaj vam je pri srcu in sprememba je vedno najboljše zdravilo.« Agata se nasmehlja nasilno ter zarudi, misel, da bi trški sodnik kaj slutil o njeni tajni poroki z Herbersteinom, jo je vznemirila. Zato se ekuša izogniti zadregi. »Če gredo oče, potem res nisem rada sama doma, kajti pri njem se čutim najbolj varno.« »Vrlo dobro, gospodična Agata,: reče Pernbard in tleskne z rokami, »tako je prav!« Dogovorili so se, da prideta oče in hči k Pernhardu v trg še po dne, od tam pa odidejo vsi skupno z župnikom v Radehovo. Hrastovški oskrbnik je tudi z napetostjo pričakoval večer prve mlade sobote; šlo mu je za to, da ugotovi, če se res udeleži župnik Morenus tega večera — če — tako ga ima v pasti; vedel ga bo opisati pri graščakinji kot luteranca In tako se more maščevati nad njim. Vse dnigo pa je potem v zvezi, mogoče vidi ta večer le kaj drugega, kar bo ugajalo njegovim uaklepom. Zadovoljno je hodil po sobi gor in dol in si mencal v satanskem veselju roke. Koloman Šef je imel v teh dneh dosti dela. Bilo je treba pripraviti še to in ono, saj to soboto se vrši opravilo za vso javnost. In bolj ko sijajno se cela stvar obnese, tem boljše je za razširjenje sekte. Prišel je večer mlade sobote. Bilo je *asno nebo in prav prijetno ter tako toplo že nekaj dni, da so še letali metulji ter cvetele jagode kakor spomladi. Ko je nastopil mrak, so že začeli prihajati ljudje od vseh strani, najbližji iz Radehove in Šetarjeve, tudi nekaj Šentlenarčanov, tako Filip Zirngast, Jurij Pinterič, Matija Eberl, Matija Frasner, Kašpar Marič, Franz Juršič. Iz Zamarkove so došli Martin Majhen, Peier Kupis ter Kašpar Repič. Njim se je pridružil tudi Ožbalt Lukašic, katerega sin je postajal od dne do dne bolj krepak. Od vseh krajev so prišli, nekateri iz prepričanja, drugi iz radovednosti. Da voditeljice sekte v Ruperčah in Sv. Benediktu — Pečnikova Tona in Maruša nista manjkali, Je razumljivo. Prišlo je toliko ljudi, da je bila eeve kapelica davno premajhna. Nastopila je že tema, ko se zgane zbrana množica, začelo se je šepetanje: »Vidiš no, Šef,« pravi mu sosed Repa, »tudi naš gospod župnik so prišli, pa še gospod trški sodnik in iz Štraleka ter njihova hči. Šef pozorno pogleda, stopi bližje, došlecc dostojno pozdravi ter jim odkaže poseben prostor. Ura je odbila že pet, ljudje so čakali že z napetostjo, kaj se bo vse zgodilo. Zdajci stopi Koloman Šef na vzvišen prostor pri oltarju, zavit v črno haljo, zamahne z roko v Enamenje, naj bo vse tiho, nato pa začne z močnim glasom: »Blagoslovljen vaS prihod. Naš Zveličar, kaUrega grob je še v daljnem Jeruzalemu, gleda z veseljem na danes zbrano množico, ki kaže razumevanje za to, kar se tukaj godi. Kristus se je prikazal meni v sanjah, kakor je bil na križu, ter mi velel, da poštavim tukaj kapelico, kamor prenesejo angelji božji grob, da ga Turki ne oskrunijo. In glejte, naše dobre roke so pripomogle, da se je v kratkem času postavil božji hram. A sami vidite, da je ta prostor še dosti preozek. Krigtug želi veličastno stavbo primerno svetiSču, ki nastane tukaj. In na kak način kaže to? Glejte, to so čudeži, ki se godijo skoraj vsak teden, ali niste slišali, koliko jih je ozdravelo, celo slepi sedaj vidijo in zadnji slučaj, ko je vstal Lukašicev sin od mrtvih, ali ni to migljaj božji, da mora stati tukaj cerkev. »Da, da, tako je,« pritrdijo okoli stoječi, »Kri»tusu se ne smemo ustavljati.« In Koloman Šef nadaljuje: »Da pa najdemo milost božjo in se je skažemo vredne, moramo delati pokoro. Vsi smo že preveliki grešniki, dosti hudobije je še v nas, zato moramo trpeti muke, kakor jih je trpel nai Zveličar. Naša družba hoče odvrniti vse nesreče, ki pretijo svetu vsled hudobije ljudi. Kdor je z menoj in z našimi nauki, naj stori kakor jaz.« Rekoč se vrže na tla ter se bije z rokami po glavi in prsih. Množica to videč, pade na tla, vzdihuje, sc meče sem in tja, se tepe z rokami ter zavija oči in se treae po celem telesu, kakor bi jo lomil krč. »O kristjani,« zakriči sedaj Pečnikova Tona iz Puperč, »to še ni prava pokora, Bog boče še več od nas.« Dalja bo aladilo.