Učiteljstvo in ljudska izobrazba. Poroča Anion Mervlč, učitelj v Povirju. (Dalje.) Vedno kriče ti krogi: Omike, omike ljudstvu ! Koliko pa narede v to svrho? To je pa povsem druga pesem. Čast pa nekaterim izjemam, ki so, žal, bele vrane. Drznem se zdaj vprašati: Bi li bili inteligentni krogi tako navdušeni za narodno prebujenje, ko bi res poznali narod in njegov značaji? — Ne in še enkrat ne. Po salonih naj bi reševali tako važna narodna vprašanja kot je ravno navedeno ? Ko se peni šampanjec v kristalnih čašah in se porajajo duhovite govorance v razgreti domišljiji, je lahko delati: nekaj besed, in narejeno je 1 Priznan slovenski pesnik je rekel nekdaj, da se pozna dandanes narodnjaka le po številu njegovih govoranc in se ga sodi po Števila krokarij, ki se jih je udeležil. V družbi ne manjka navdušenja. Ko se pa približuje čas ločitve, izhlape vsi ideali, vse navdušenje za prosveto iz trudne glave, ki se komaj drži na vratu. Vse lepodonoče rapsodije boginje omike, svobode, napredka se izgubljajo tedaj, ko bi šele morale stopiti v realnost. Kratko navdušenje in dolgo brezdelje prihajata po vrsti. Živ dokaz navedenemu so osebe, ki jih riše F. S. Finžgar v svoji povesti »Iz modernega sveta,« Zola v svojih evangelijih in tudi Tolstoj v svojih spisih. Te osebe so pravi prototipi lenobe, pravi bahači, ki menijo, da rešijo vse narodne, vse socijalne naloge, ki jih čakajo pri polnih čašah in težko obloženih mizah. Sedaj pa pricapljajo ponižno k učiteljstvu, t časopisju zaženo krik in vik ter pravijo: Vi ste stebri omike, delujtel Mi vam zagotovimo potnoč in priznanje vašemu trudu«. Ne pomislijo pa ti ljudje, da učiteljstvo nima prilike, nima cvenka navduševati se za narod kot oni pri pojedinah. Pri tem ne čujejo oni, kako kruli ubogi učiteljski pari po želodcu I Siromak ima doma kopo otrok, sitnosti ima s šolo, vestno se mora pripravljati za vsako uro, pajke ima po vseh žepih, pa nastopaj za omiko, slepi druge in sebe! Kvari si pljuča za druge, v plačilo pa dobiš boren nasmeh od zgoraj in zdolaj, in to je vse. Pri tem pa ne štejem časa, ki si ga mora utrgati pri počitku, da zadosti vsem tem nalogam, ki jih stavijo do njega vse zemeljske sile. To so sladki bomboni, kaj ne, narodni mučeniki pri polnih čašah ? O, bridka ironija! Vsakemu delu, ki hoče res uspevati, je nujno potrebna ostra kritika. Ravno tako je ista potrebna pri duševnem delu. Nepristranska kritika odpira človeku oči, da spozna svoje napake, ki se jim ložje izogne pri drugi priliki. Vestna priprava in prava vnema za delovanje pa ga izpopolnita. A žal, da ne poznamo več nepristranosti. Oziri na stan, oziri na stališče, oziri na samo osebo, na njegov značaj, njegove zasluge i t. d. je li možna tukaj kakšna kritika? Nikakor ne. Koliko zgledov dobimo, kamor koli se ozremo, v potrditev tega mnenja. Poglejmo v leposlovje ! Eden absolutno zanikuje vrednost in pomen del svojega političnega nasprotnika le zaradi strankarstva. Nasprotno ga kujejo somišljeniki med zvezde brez ozira na slovstveno vrednost njegovih del. Kje je zdaj resnica? V sredi, je najkrajši odgovor. Kje pa je ta blažena sredina, ko gleda vsak od druge strani, vsak z drugega stališča? Tudi javno življenje nam nudi mnogo zgledor, ki potrjujejo prej izrečeno trditev. Naj poveže govornik na političnem shodu še toliko otrobov, vendar ga bodo proslavljali njegovi somišljeniki bolj kakor so bili proslavljani Ciceron, Demosten i dr. v starem veku. Povzdigujejo ga v tako vrtoglave višave s svojo hvalo, v kakršne bi se ne upal niti najboljši areonauf V dobroznani naši N.... je bilo predavanje. Predaval je akademik o jako važni zadevi. Po časopisih se je kar cedilo same hvale o tem baje predivnem predavanju. Najpreprostejši delavci, kratkomalo vsi poslušalci so pa izjavili, da bi se sramoval takega govora delavec, katnoli akademiki. In vendar je izostala kritika iz političnih, državnih i. dr. vzrokov. Govornik si je mislil, da je dobra za ljudstro vsaka tudi oglodana kost, toda zmotil se je, gotovo pa je bil ob pomanjkanju prave kritike uverjen, da je naredila njegova kolobocija bog ve kakšen efekt na občinstvo. Njegovi somišljeniki bi se morali prvi zateči k nepristranski kritiki, toda nije bilo pri rokah, ker leži še vedno za vratmi kakor znana kitajska kost, ki rotna najbrž zgolj iz pijetete tolikokrat v lonec. Zadnji slučaj bi lahko javno izpovedal, toda bolje je, da ga ogrne plašč pozabljivosti. Prepozna kritika ne zbuja nikakega zanimanja več. Kako malo objektivnosti vidimo tudi pri učiteljih. Najlepših dokazov za to imamo na sosednjem Kranjskem. Pa tudi pri nas dobimo podobnih slučajev. Koliko nastopov imajo dični natn kolegi tamr Tudi uspehi istih so baje kolosalni. Odgrnimo pa nekoliko zavese in videli bomo novo pozorišče. Nastop izide pozneje izdelan po vseh pravilih tako, da se mu poznajo formalne stopnje kakor kljusetu rebra. Nihče pa ne zve, koliko pomaranč, orehov so shranili otroci, preden so si zapomnili priučenih odgovorov, koliko poprav je bilo treba. S tem pa ni rečeno, da je povsod tako, toda mnogo, premnogo je takih slučajev. V svetovni zgodovini imamo tudi na stotine zgledov o pomanjkanju nepristranosti. Najlepših zgledov pa dobimo v zgodovini Ludovika XIV. do Ludovika XVI. Kolikokrat so morali prepuščati zaslužni možje odlična mesta puhloglavcem, ki so imeli le srečo, v pravem času poljubiti roko kaki dvorski prostitutki a la Dubary, ali pa očistiti kralju pipo po najnovejši metodi, morda po peterih formalnih stopnjah. Veliki Suvarov i t. d. so zgledi, kam pripravi osebnost brez nespristranosti. Toda čemu bi listali po zgodovini, ko imamo dnevno pred očmi te škandale. Šarlatani, ki imajo le nabrušen jezik, par atomov nekakih idej in nekoliko etikete, se ponašajo z visokim službami, resnično zaslužni možje pa morajo čepeti v ozadju. Predaleč bi zašel, ko bi hotel vse slučaje pretresati. To je delo učenjaka, ki se je posvetil z dušo in telesom sociologiji. Ta zadeva pa je obenem tako delikatne narave, da je ne prenese vsak želodec. Pustim tedaj to polje v obdelovanje drugim spretnejšim delavcem in se obrnem k svojemu smotru. Že prej sem omenil, da hočem pozneje govoriti o učiteljstvu, ki mu hočejo naprtiti na ramo novega dela, novih naporov pod pretvezo, da on lahko najlažje dela, ker ima priliko spoznavati ljudstvo. Že vse do zdaj navedeno daje človeku malo upanja na uspešno delovanje, ker ovir je več kot preveč. V resnici ni vredno, da bi dvignil učitelj niti mezinec svoje levice v tem kulturnem delovanju. On ima dovolj posla s šolo. Tukaj ima obširno polje, tukaj naj dela. Drugi pa naj nastopajo kakor gledališki diletanti za toliko razkričano vseobčo ljudsko omiko. Učitelji so sol zemlje, pravijo posebno oni idealisti, ki gonijo učiteljstvo na vsa znanstvena polja. Sol, ki je v posodi, ne osoli ničesar. Če hočemo osoliti z njo kakšno jed, jo moramo raztrositi po nji. Učitelji, med narod, da osolite pošteno neslane neumne betice. Kako lepe so te besede, kako blagodejno je to priznanje, kaj ne? Toda ljudje, ki nas tako gonijo na delo, so najbrž podobni človekv H je vedno druge gonil pred seboj v nevarni boj. Ko so mu drugi očitali zato strah, je rekal, da se nič ne boji, le hlače da se mu tresejo. Tako je s temi gonjači. Naj gredo oni na delo, ki je tako sladko in lepo. Ogledajmo si pa rajše učiteljsko osebo natančnejše, da spoznamo, kako lepo delo ga čaka v učnih kakor tudi v prostih urah, ko pride na kmete. Na učiteljišču mu ukrešejo nekako pedagoško iskro v mladi glavi. Tam sliši tako lepe reči o Pestalozziju, celo o Zillerju. Iz računstva mu natepejo toliko pogojev, trditev in dokazov, da bi postal pod izvrstnimi učiteljčki (ne profesorji) drugi Vega, ko bi menili Turki še kdaj napasti našo domovino. Iz fizike ima polno glavo samih celeritas, gravitas, perpetuo mobile, centripetalnosti in fugalnosti in dr. O kemiji in kmetijstvu ne govorim, ker ve tako vsakdo, ki je študiral isto na znanem učiteljišču, koliko neumnosti mora ubogo uho slišati brez nikakih dokazov, brez eksperimentov, vrhu tega pa še vse narobe. To je svobodna znanost! Pri glasbi gamučijo s plagaličnimi in autentičnimi kadencami, modulacijo ima v mezincu. Celo o kontrapunktu pove lahko o priliki celo zgodovino. To bodo peli Kraševci kakor slavci, ko pride tako naobražen moderni Beethoven med nje. V telovadbi ga ne prekosi nihče. S palico manevrira kakor vojak s puško in sabljo, tudi resen obraz zna narediti pri tem. Z vso to neizmerno množino znanja pride siromak med svet, V šoli pojde kar samo od sebe, kakor bi bilo namazano, si misli on. Ko je pa enkrat v šoli, ne ve niti, kje so vrata, da bi zbežal iz tega kraja samih prevar. V oblake stavljeni gradovi se mahoma razgube. Vse metode, vse latinske spake, ki so mu jih vtepali pri vzgojeslovju v glavo, ne pomagajo čisto nič. On, ki bi moral druge učiti, mora sebenajprej učiti. Škandal za šole, ki tako pripravljajo človeka na njegov vzvišeni poklic, obenem pa mi silijo trpke besede na rovaš tistih psevdo-pedagogov in učenjakov, ki takoreč le poneumnijo, človeka z njihovimi suhoparnimi teorijami. Vse upanje na dobre uspehe, vse nade do prijetne samozavesti doseženega smotra splavajo vsaj za nekaj časa po vodi. Tak človek naj bo potem zadovoljen v svojem stanu. Seveda zdravnika ne sme manjkati tudi tukaj. Kmalu se prikaže sv. Birokracij, ki je šele v tem veku kanoniziran špecijalno za nas, se namrdne in reče: Kupite si Saazerja, Ambrosa, Kelnerja .i t. d. pa bo kmalu boljše. Denarja pa tako preostaja učiteljstvu, ki ne ve, kam z njim. (Konec.)