GRADNIKOV SONET OČETOV SENCE IN ZBIRKA VEČNI STUDENCI
Razmerje, ki ga zastavlja naslov, izhaja iz gradiva: pregledovanje Gradnikove ostaline, ki jo skrbno hrani in raziskovalcem ljubeznivo dovoljuje pogled vanjo pesnikova vdova Francka Gradnik, nama je odkrilo marsikako podrobnost v oblikovanju Gradnikovih pesmi in kompozicij njegovih pesniških knjig. Med zanimivejše sodi izločitev idejnopro-gramskega soneta Očetov sence iz zbirke Večni studenci (1938), čeprav že z naslovom konkretizira in hkrati metaforično univerzalizira osnovno pesniško tematiko zbirke.
Besedilo še ni objavljeno. V rokopisu zbirke mu je na strani 35 namenjeno mesto za ciklom domovinskih sonetov (Slovenska zemlja, Triglav, Trubar). V prvi korekturi je v stolpcu 7 besedilo z rdečim svinčnikom prečrtano in na robu z Gradnikovo pisavo (isti rdeči svinčnik) napisano »odpade«; soneta ne najdemo več niti v drugi niti v tretji (lomljeni) korekturi. Za zbirko Večni studenci se je poleg končnega ohranilo po več rokopisov ali tip-kopisov posameznih pesmi; sonet Očetov sence je v tem izjema. Glasi se takole;
Ko križajo se v zmedi dni steze in pota v isti krožijo začetek, ko duh mota se v črni mreži spletek, očetov sence še nad nami bde.
In ko polagajo na nas roke, njih sreča vir je nov za naš imetek, njih bol za nas je tudi veliki petek, v njih volji srca naša jeklene.
Tako krepi se zor v pretekli noči, tako ko jutro vtone v drugi dan, brez meje zvezde krožijo usode.
Usoda tek je ene same vode, ki iste reke vse bregove moči in spelje čoln in ladjo v en pristan.
Glede na kompozicijo pesniške knjige sklepa obravnavani sonet pomembno izpovedno enoto, pa tudi po oblikovanosti ne odstopa od drugih sonetov, ki v tiskani podobi Večnih studencev predstavljajo približno 1/6 vseh pesemskih besedil, nasprotno - z njimi se izrazno celo tesno povezuje:
312
(1) poln solz je v tvojih rokah vrč (Mrtvi materi, III. 9),
(2) opran zdaj z vodo tvojih je oči (ibid., 14),
(3) Ali v korenine senci neusahni vro studenci (Drevo, 12-13, podč. M. H., T. P.),
(4) In vreli v sence tvoje so zavetje neusahljivi naših src studenci (Triglav, 3-4, podč. M. H., T. P.),
(5) V deželi krvi so kipeli studenci (Trubar, 5).
Med antologijskim! pesmimi priziva v našem spominu obravnavani sonet v glavnem zaradi naslova in pomenljivega rimanja (začetek-imetek) pesem Dedič sem, ki je bila iz Srp-skega književnega glasnika, 1930, str, 337, sprejeta v antologijo Svetle samote (str. 101) in jo povezuje z njim tudi podoba:
(6) (Čutim,...)/ da sem v razrastih struj večnosti nova le žila (6),
po metaforičnosti pa sonet Nova setev, ki ga je iz Nove Evrope, 1924, str. 239, sprejel Gradnik v zbirko De profundis (str. 79):
(7) očetov naših - čuvaj ta semena (12).
Kljub naštetim sorodnostim (znotraj in zunaj Večnih studencev) ni mogoče razumeti avtorjevega samocenzumega posega kot izraz strahu pred mislijo, da morebiti preočitno ponavlja svojo misel in izraz. Vzroki izločitve niso torej niti kompozicijski niti poetološki. Sumiti je mogoče, da gre za vzgibe nižjega reda: za pesniško nomenklaturo (izraz usoda se ponovi v zaporednih verzih: 11-12), ki vodi k pasivnosti pesniške podobe, ali za rima-nje, ki temelji na nestandardni množinski rodilniški obhki (začetek-spletek), je pa izrazno izvirno in funkcionalno, torej za dejstvi, ki jih je lahko avtor sam spoznal za neprimerni ali pa ga je nanju kdo opozoril
Miran Hladnik, Tone Pretnar Filozofska fakulteta v Ljubljani
313