Richard Jackson
Mlada AmiSinja v raju
Najprej je komaj opazna,
zavzemajoč zgornji levi vogal, ne samo
zato, ker sta njena preprosta črna obleka in čepica
zgolj senca v odprti kočiji,
aLi zato, ker koruzna polja skoraj goltajo
voz, ampak zato, ker sem bil tako zaposlen
s tem, da bi ugotovil, kaj počnejo vsi ti ameriški
vrabci, na ducate jih je,
letajo ven in noter s te platane,
tako živahno, kot da bi peli, kraljujoč na vrhu grička.
Pravijo mi, da slepec misli na drevesa,
kadar misli na velikost, kajti bolje od
nas ve, kako neskončno se raztezajo
veje prek tistega, kar upa, da bo videl.
Ti vrabci niso slepi, vendar so dovolj
prebrisani, da sledijo vsaki veji,
kamorkoli že vodi, pa vendar dovolj previdni,
da se vračajo in preizkušajo tisto, kar so našli, z dotikom
Kot deček sem pogosto izpod take platane s kijem odbijal kamne, delal velike kroge, razširjal svet, ki je bil sam zase vedno preveč preprost.
Toda sedaj je deklica šla tako daleč
od doma, da jo je skoraj strah.
Ko prispe, pobere rjave in zelene
kose lubja, ki se je oluščilo z debla
in ki je skoraj tako debelo kot koruza.
Zelo mlada mora biti, kajti vidim, da bi bilo na
njeni preprosti obleki mogoče zaznati bledo sled barve. Tukaj ne bi smela biti sama — vendar sem pozabil omeniti mladeniča, ki čaka na koleslju in za katerega bi si želel, da bi ga oba prezrla.
Ni moja nevednost tisto, kar mi brani,
da bi spraševal, kajti prav tako dobro kot ona vem,
da svet, v katerem živi, ni majhen,
da sleherno jutro sledi nepolomljenim
vejam teh cest, ki vodijo naprej
od tega kraja, naprej od tistega, o čemer je
sanjala ona ali ti ameriški vrabci.
Divji konji
»•Življenje je verjetno okroglo.«
— Van Gogh
Morda vam tega nisem povedal,
toda neke noči, medtem ko smo spali, sem sanjal,
da stojimo med divjimi konji z Assateagua,
ker so jih nekoč izkrcali, so postali okrogli
in majhni od slane trave. Naslednje noči
je to bila slepa riba iz Mamutove jame,
ki nima občutka za prostor in misli,
da je njen temni prostor ves svet.
In omenil bom Pascala, ki je ljubil
našo slepoto, ko je rekel, slep kot vsi:
»Narava je neskončna krogla, katere središče
je vsepovsod in ki nima oboda,«
kar pomeni, da je vse isti prostor
ali da živimo v prostorih, ki si jih drug
za drugega predstavljamo, tako da je že prav,
da se nikoli ne vračamo. Predstavljal sem si
prostor, kjer lahko znova slišimo dež,
preden se dotakne zemlje, kjer lahko
slišiš zvoke svojega prikritega otroštva,
kakor zvoke mačke, čakajoče, da se bodo
ptice približale krmilnici. Večina teh stvari
nima nič opraviti z nami, radi si mislimo,
pravzaprav upamo, da se lahko bolje skrijemo
kot naše besede, ki pomenijo toliko napačnih stvari.
Kar hočem reči, je: popolna okroglost
naših prsi, naših življenj, teh dni,
popolno zaupanje enega telesa v drugem. Te dni je nebo dovolj veliko, da si ga naprtamo, kot slišimo koga reči, in verjamem, da je. In verjamem luni, ki prav tako spušča vlažno svetlobo na barje. Verjamem enemu samemu čričku, ki se skuša zriniti pod moja vrata, medtem ko ti pišem iz tega prostora, ki si si ga že zamislila. Verjamem, da sem se te leta dotikal, kamorkoli sem iztegnil roko. Verjamem, da začenjajo divji konji z Assateagua dvigati glave, čudeč se našemu počasnemu prihodu, ker našo oddaljenost poznajo po petju čričkov, čeprav vedo, kako je svet navsezadnje okrogel, in morda bi lahko poznali celo tiste noči, ki smo jih tako
slepo ljubili,
kako bi tudi mi mogli videti, kamorkoli bi pogledali, neskončne prostore, ki jih nikoli ne bomo imenovali naši.
Modra lunu
Jutro je izginilo, dež prenehal
in našel sem gnezdo rumene penice,
pet plasti globoko, vsaka plast je nosila
jajce škorca, ki ga je prekrila penica,
da bi zaščitila lastni zarod, tako —
praviš — kot skrivamo občutke, ki ogrožajo,
kar ljubimo. Moralo je pasti
z mladike, težko od preteklosti in dežja.
Razpadlo je na mojih dlaneh. Par
penic je švignil nizko okoli mene, prestrašen,
kot običajno so, zaradi preveč neba. Neke noči
se je nebo skrčilo zaradi gora in oddaljenih
oblakov, opazovala sva modro luno,
kako se nežno, kot vsak ljubimec, spušča
med drevje. Ko so oblaki prekrili zvezde,
si prebrala najino zgodovino in nisem doumel,
da te je bilo strah ali kaj si hotela reči s tem, da je
preveč vode v najinih znamenjih krivo, da sva tako
osamljena-
Na to sem pomislil tistega večera, ko sem sam stal na obali desno od tebe, sledeč svetilkam s čolnov, skoraj bi lahko bile zvezde,
iščoč ranjenega kita, ki se je zapletel v ribiško mrežo. Premišljeval sem o kitovi samici, ki si jo opisala, ujeti v plitvem zalivu
poleg tebe. Nekje na morju bo njen prijatelj
čakal do konca. Ali si vedela,
da bo samica ure in ure odganjala samca
s tem, da bo stala popolnoma navpično?
Morda bolje od nas vedo,
kdaj skriti in kdaj odkriti ljubezen.
Nocoj luna ni več modra
in res je, da je njena modrost legenda,
ki opisuje njeno polnost dvakrat mesečno.
V resnici je luna prav tako rumena kot tiste penice.
Pod njo starajoči se mož čaka s
svojo še starejšo ljubico, ki je preživela kap.
Tudi onadva opazujeta oddaljene čolne. Prinesel ji je nagačeno žival in ji z dotikom, ki mora biti obenem tudi blagoslov in ju vrača v preteklost, daleč od tukaj, gladi nazaj lase.
Doumela sta, da se navsezadnje ves čas zgrne okoli nas, tako kot gnezdo, tako kot dež.
kakor svetloba s tistih zvezd, ki si jih poskušala skicirati,
svetloba, ki se začenja v toliko drugih krajih.
Svetloba s te lune, modre ali rumene.
zadržuje nekaj ptic nizko nad vodo.
Mislim, da je svetloba zemlje, naša lastna svetloba,
že izginila h komurkoli, ki smo ga ljubili.
Prav zato — čeprav končno veš. kaj so pomenile zvezde, kaj je poleg žalostne smrti ljubezni pomenilo gnezdo — prav zato blagoslavljam ta ljubimca, blagoslavljam tebe. ne da bi se upal koga dotakniti, blagoslavljam modro luno, ki pravi, kako redka je taka ljubezen, ki tako predano skriva pred seboj, kar jo ogroža.
Daljni kraji
Prvega novembrskega jutra sem jih videl
plavati vzdolž presihajočega kanala v slanem močvirju.
Mislil sem. da so bela pena, ki jo plima
včasih pusti na blatu. Komaj jih je bilo mogoče videti za travo, ki je bila že prezrela za košnjo. Katerikoli kmet je nekoč obdeloval močvirje, je že davno izginil. Z glasom bi lahko zarezal nebo. Nikoli prej nisem videl divjih labodov, zato so bili to najlepši živeči.
Hotel sem ti povedati. Hotel sem ti povedati, kako njihova samota v vsej tisti puščobi ni bila njihova, ampak najina. Nato so se, brez vsakega glasu, tako počasi, da se je zdelo, kot da odskakujejo kot kamni, ki jih otroci vržejo prek površine, dvignili. Zelo dolgo sem jih skušal priklicati nazaj. Mislim, da osamljenost, ki jo čutimo v daljnih krajih, nastopi, ker tako zelo postanemo del preteklosti, da se nam zdi, da smo nevidni-
V Tennesseeju ni labodov, toda neke jeseni
sem na odprti tržnici govoril s starcem,
ki je prodajal bojne peteline, ki jih je metal v zrak,
da bi razkril njihovo temnordeče in rjavo perje,
kar, je rekel, druge spravi z bojišča.
Vsaj dvajset jih je moral imeti v žičnatih kletkah.
In izdeloval je labode, mavčne labode, bolj bele
od labodov, ki sem jih videl ob newhampshirski obali.
Delal jih je, da bi se spomnil Nemcev v stari domovini, kako so na reki za zabavo streljali labode, in tudi, kako so se partizani, skoraj nevidni v plitvini za labodjimi mladiči, maščevali.
Bila je ženska, ki jo je ljubil, ki pa se je,
če izdam skrivnost, ljubila tudi z Nemci.
Sam je komaj pobegnil v Postojnski jami,
kjer so Nemci mlade partizane vezali z žico
in jih metali v brezkončno globoke luknje.
To je vse, kar lahko stori v spomin. Med dolgim padcem
je mladi partizan o sebi morda razmišljal kot o labodu,
ki najde edini izhod, morda se je spominjal ženske,
ki jo je na skrivaj tako dolgo ljubil, in kako se mu bo
med ljubljenjem z njo zdelo, kakor da neviden pada v
zemlj°>
in morda bo sanjal o starcih na postojnski tržnici, kako znova in znova za kupce mečejo v zrak svoja življenja-
Svetovi narazen
Ne morem si kaj, da ne bi verjel deževniku, tako sprotno me je vodil,
medtem ko je vlekel svoja krila stran od slabo prikritega gnezda, in šele nato spet poletel, in ne morem si kaj, da ne bi verjel v ljubezen, ki bo sama sebe naredila tako ranljivo za svoje mlade.
Težko je razumeti, toda
šele z odhodom vemo, kaj ljubimo.
Preden sem odšel, si povedala zgodbo
o puhasti kukavici, ki se izvali v vrabčjem
gnezdu, ki vrže ven domači zarod
in jo ranljiva starša posvojita.
Neke noči, v mestu daleč od doma,
sem z osuplostjo opazoval, kako sta se dva mladeniča,
ki sta bila videti še bolj kruta od kukavice,
sklonila, da sta na čelo poljubila beračico
in ji dala dolar, beračico, ki je z ducatom vreč
in vozičkom gnezdila na vogalu.
Nikoli se nisem počutil tako krivega za tisto malo ljubezni, ki jo lahko izkažem. Tistega večera sem sam na avtobusu premišljeval, da si bila zvezdna svetloba iz gnezda v drevju, ki vsebuje vsak trenutek tvojega življenja.
V borovih gozdovih vzdolž obale severno od tod
se svetloba zvezd nikoli ne dotakne tal.
Tam nekje bo kukavica začela peti.
Mislim, da nikoli ni bilo trenutka, ko se nisva
bližala drug drugemu skozi te gozdove.
Mislim, da ni nobenega najinega trenutka,
ki se ne dogaja nekje drugje,
ali ljubezni, ki naju ne vodi. včasih
spretno, dlje od naju obeh.
Prevedel Jure Potokar