f


J

J

oo oo o o oj? ob <k>

v pouk

Slovenskim gospodarjem

spisal

Viljem Rohrman,

strokovni učitelj na kranjski kmetijski šoli na Grmu.

II. del.

Posebno poljedelstvo.

-3>:<r-

Izdala in založila

Družba sv. Mohorja v Celovcu.

-*£Of+-

1902 ,

Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu.

Poljedelstvo.

Slovenskim gospodarjem v pouk

spisal

Viljem Rohrman,

strokovni učitelj na kranjski kmetijski šoli na Grmu.

II. del.

Posebno poljedelstvo.

Izdala in založila

Družba sv. Mohorja v Celovcu.

-<£of-i-

1902 .

Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu.

Z dovoljenjem prečastitega krškega knezoškofijstva.

Predgovor.

pisujoč pričujoči n. del poljedelstva, sem imel pred
očmi domače gospodarske razmere.  Opisal
sem zaradi tega le tiste kmetijske rastline, ki se pri¬
delujejo po naših slovenskih deželah. Važnejše rastline sem
opisal obširneje, ozirajoč se povsod na razmere in potrebe
našega  or  a tar  j a. Vrtnih rastlin, ki se pridelujejo po
nekaterih krajih na njivah (radie, brzota ali broskva, čebula,
hren), nisem sprejel v knjigo. Takisto tudi hmelja ne, ki se
rad razpravlja v takih knjigah. Hmeljarstvo je dandanes
prav tako posebna panoga kmetijska, kakor je vinogradništvo,
in za to stroko je treba obsežnega pouka.

Pri vsaki rastlini sem izkušal cenjenega čitatelja se¬
znaniti najprej z njenimi lastnostmi in posebnostmi, seveda
le s takimi, ki so praktične vrednosti za nas. Povedal sem
zaradi tega, kake zemlje in kakega podnebja ji je treba, da
nam dobro uspeva, kake redilne snovi potrebuje, in po kakih
rastlinah jo je sejati, da se ugodno razvije. Naštel sem
potem njene najvažnejše vrste in podvrste.

Da je vsa tvarina kolikor mogoče praktično urejena
in pregledna, zato sem povedal v posebnih odstavkih vse, kar
je treba, o setvi, o oskrbovanju, o žetvi in spravljanju po¬
sameznih rastlin.

Pri setvi sem povedal vse, kar spada zraven; uvrstil
sem pri tej priliki tudi pouk, kako je treba zemljo pripraviti
in gnojiti, in opozoril sem naše gospodarje pri vseh važnejših
rastlinah tudi na porabo umetnik gnojil.

Naglašati moram tukaj, da se je pri obdelovanju zemlje
in pri gnojenju ravnati po krajevnih razmerah in po lastnostih
zemlje, kajti drugače je treba obdelovati težko in vlažno

1 *

4

zemljo, kakor rahlo in suho. Ravno tako se je ozirati pri
tem pa tudi na prejšnje rastline in na podnebje. Zaradi tega
opozarjam na to še posebno cenjenega čitatelja, poudarjajoč,
da imajo razni kraji svoje posebnosti, in da je treba te
posebnosti upoštevati, ako hočemo prav postreči rastlinam.
Z umetnimi gnojili  kaže delati povsod najprej male
poskušnje,  da spoznamo njih vrednost za žita in druge
rastline, ki jo imajo po raznih krajih naše slovenske domovine.

Obširno sem opisal v pričujoči knjigi pridelovanje krme
na njivah, obdelovanje travnikov in pašnikov, povedal pa
povsod le to, kar je posebno važnega za izboljšanje gospo¬
darskih naših razmer. Tudi tukaj sem se oziral na naše
razmere in potrebe ter povedal tudi, kar treba, o obdelovanju
planin, katerih se precej dosti nahaja po slovenskih deželah.
Upam, da bo s tem poukom marsikomu ustreženo.

Učno tvarino pojasnjujejo slike, katere sem pridejal
povsod, kjer se mi je zdelo potrebno. Posebno važne so
slike o različnih travah in deteljnih semenih.

Želim, da bi pričujoči II. del poljedelstva dobro došel
našim gospodarjem, in da bi jim služil za navodilo pri vseh
vprašanjih, ki se tičejo pridelovanja njivskih rastlin, kakor
tudi obdelovanja travnikov in pašnikov.

Na Grmu,  dne 15. velikega srpana 1901.

V. Rohrman.

Uvod.

a ^ e  Poljedelstvo se razlikuje v marsičem od poljedelstva
yg>M  po drugih deželah. Pri nas se po ravninah pridelujejo
% skoro povsod strniščni sadeži (ajda, repa), in prav
tako običajna in značilna je saditev fižola med raznimi oko-
pavinami. Značilno za naše kraje je tudi setev turščice in
lucerne. Vsega tega ne najdemo po deželah, ki imajo bolj
mrzlo podnebje.

S pridelovanjem strniščnih rastlin dobimo od njive po
dva pridelka na leto. S tem se pa zemlja veliko bolj izkorišča
in izmolzuje. Ako hočemo dobivati v takih razmerah povoljne
pridelke, je čisto naravno, da moramo zemljo tudi bolj skrbno
obdelovati in bolj pogostoma gnojiti, kakor po krajih, kjer
imajo na njivah le po en pridelek na leto.

Ako pregledujemo statistične podatke o letinah po
naših slovenskih deželah, se lahko prepričamo, da so naši
letni pridelki pri posameznih rastlinah primerno slabši, kakor
po drugih deželah.

To pripisujem v prvi vrsti nezadostnemu in neprimer-
.-nemu gnojenju. Ako bi pri nas nekoliko bolj skrbeli za
potrebni gnoj in izkoriščali tudi novejše izkušnje z raznimi
gnojili, potem bi se dali naši pridelki še v marsikaterem
oziru izboljšati. Posebno veliko bi se dalo doseči s pravilno
porabo umetnih gnojil, s katerimi smo dosegli v zadnjih
letih tako lepe uspehe na travnikih.

6

Pa ne samo s primernim gnojenjem, ampak tudi na
druge načine moramo vplivati na izboljšanje sedanjih pri¬
delkov. Ako bodemo večjo skrb obračali na dobra semena
in na pridelovanje najpripravnejših rastlinskih vrst, ako
bodemo s semenom vnanjih vrst prav menjavali, z rastlinami
pravilno kolobarili in zemljo še skrbneje obdelovali, ako
bodemo odvračali bolezni itd., sem prepričan, da se bodo
tudi naše letine povzdignile še v jednem in drugem oziru.

Pričujoči II. del poljedelstva, katerega lahko imenujemo
posebno poljedelstvo, ali kmetijsko rastlinarstvo,
ima nalogo, nas seznaniti z vsemi pripomočki, ki so potrebni
za uspešneje pridelovanje posameznih kmetskih rastlin. Tukaj
se imamo poučiti o vsaki rastlini posebej, kako jo je pri¬
delovati, da nam uspešno raste in daje bogate pridelke. V
tem delu poljedelstva se imamo pa tudi o tem poučiti, kako
je obdelovati travnike in pašnike, da nam bodo prinašali
večje koristi kakor doslej.

Ves pouk je tedaj razdeljen v tri dele, in sicer:

1. pridelovanje njivskih rastlin,

2. obdelovanje travnikov, in

3. obdelovanje pašnikov.

Opomba. V knjigi je vseskoz navedena nova mera. Množina
potrebnega semena in množina pridelka velja za 1 hektar ha  (= blizu 2 orala).
Ker je pa 1 ha  po priliki tako velik, kakor deset mernikov posetve,
se za 1 mernik posetve  lahko vzame pičla desetina tu navedenih
množin, naj si bo to pri semenu, ali pa pri pridelkih. Če je na pr. za 1 hektar
treba 100 litrov semena, ga je treba za 1 mernik posetve 10 litrov.

Pridelovanje njivskih rastlin.

'(^Rastline, katere pridelujemo na njivah, so kaj razno¬
vrstne. Nekatere nam koristijo s svojim zrnjem,
druge z gomoljem in koreninami, s perjem itd.
Nekatere pridelujemo le za dom, druge pa tudi za
prodajo. Vse njivske rastline delimo glede na njih lastnosti in
porabnost v žita, sočivje, korenstvo in okopavine,
predivnate rastline, oljne rastline in krmske
rastline.

Pridelovanje žita.

Če tudi se pridelovanje žita nič več tako ne izplača,*
kakor v prejšnjih časih, vendar so žitne rastline še zmeraj
zelo važne, ker nam dajejo potrebno zrnje za kruh in razna
druga jedila. Takisto potrebna je pa tudi slama za vsako
gospodarstvo, naj jo že rabimo za krmo, za nastil, škopo itd.
Mnogo žita se porabi dandanes pa tudi v druge svrhe, na
pr. za izdelovanje piva, žganja, škroba itd.

Da je žito še zmeraj tako razširjeno, pripisati ni samo
njegovi vsestranski porabnosti, ampak tudi tej okolnosti, da
se da skoro povsod pridelovati, v vsaki zemlji in v vsakem
podnebju. Njega pridelovanje je vrh tega zelo preprosto.
Tudi to je veliko vredno pri žitu, da se da njegovo zrnje
dolgo časa hraniti in daleč razpošiljati.

K žitnim rastlinam prištevamo pšenico, rž, ječmen,
oves, turščico, sirek, proso in ajdo.  Razen ajde
spadajo vse žitne rastline v vrsto trav. Odlikujejo se po
tem, da napravijo cel šop drobnih in bolj kratkih korenin,
in da potrebujejo za dobro rast veliko dušika in fosforo ve
kisline.  Dušik potrebujejo za čvrsto rast, fosforovo kislino
pa za napravo obilnega zrnja. Ves potrebni dušik morajo

8

dobiti iz zemlje, zaradi tega jim tudi pravimo, da so „dušik
porabljaj oče “ rastline.

Pri žitu je posebno važna ta lastnost, da se rado
obraste.  Iz spodnjega kolenca na bilki izrastejo namreč
stranske bilke, ki rode tudi klasje in zrnje. Ta lastnost je
velikega pomena, ker daje dobro obrastlo žito dokaj več
pridelka. Kakor uče izkušnje, se žito najbolj obraste v vlažnih
krajih, v vlažnih letih in na močni zemlji. Zgodaj sejano
in redko sejano žito se tudi močneje obraste. Takisto je
znano, da se pšenica raje obraste od ječmena in ječmen
raje kakor rž in oves.

Kakor je važno, da se žito obraste, nam pa po drugi
strani tudi lahko škoduje ta lastnost, ako se žito preveč košato
obraste. Tako žito je pregosto, rado poleže in daje slabše
klasje in tudi drobnejše zrnje.

1. Pšenica.

Pšenica je izmed vsega žita najbolj razširjena. Posebno
veliko pšenice se seje v severni Ameriki, pri nas v Evropi
pa največ na Ruskem, Francoskem in Ogrskem. Po naših
krajih je pšenica še zmeraj najbolj važno žito; gledati pa je,
da se s skrbnim odbiranjem semena in s pravilnim gnojenjem
povzdigujejo njeni pridelki in na ta način znižajo stroški
za pridelovanje.

Lastnosti pšenične.

Pšenici ne ugaja vsaka zemlja.  V obče nam v težki
zemlji bolj stori, kakor v lahki. Najbolj obrodi na močni,
mastni in nekoliko vlažni glinasti ali ilovnati zemlji, ki je
bogata črne prsti, in katera ima tudi nekoliko apna v
sebi. Izvrstno obrodi tudi na glinastem laporju. Na lahki
zemlji se pa le tedaj sponese, ako je lega zadosti vlažna,
zemlja pa dobro ugnojena.

Pšenici je treba v zemlji dosti dušika  in dosti fos¬
for o ve kisline,  da napravi bogato klasje.

Kar se tiče podnebja,  ji naše podnebje skoro povsod
ugaja. V gorkejših krajih daje boljšo moko, zato pa manj
zrnja in manj slame. V vlažnih krajih se pa bolj obraste,
zato daje več slame in več zrnja, toda zrnje ni tako kleno
in tako moke bogato. Pšenici ugajajo razen tega posebno
odprte in prisojne lege,  dočim ji suhe in mrzle lege
škodujejo.

9

Pšenica raste najraje po detelji, grašici in sploh po
sočivju. S prav dobrim uspehom jo sejemo tudi po gnojeni
ogrščici in repici, po turščici in konopljah. Po naših gorkejših
krajih ji ugaja tudi krompirišče.

Po drugem žitu ne raste dobro. Pred tremi leti je ne
smemo sejati na tisto njivo, in naj je zemlja tudi rodovitna.

Domače in tuje vrste pšenične.

Pšenice imamo veliko vrst ali sort, ki so za nas večji-
del brez posebnega pomena. Pred vsem razločujemo dve
glavni vrsti, namreč pravo pšenico in piro ali polko.
Pri prvi se zrnje rado izlušči iz plev, pri piri tiči pa trdno
v plevah tako, da ga je treba v stopah izluščiti kakor ječmen.

Pri pravi pšenici, ki je veliko bolj važna kakor pira,
razločujemo različne vrste. Kmetijski veščaki jih dele v
štiri vrste, namreč a)  v navadno pšenico,  katero sejemo
po naših krajih, b)  v trdozrnato  ali banaško pšenico, c)  v
debelozrnato pšenico  ali angleško kosmatico,  in d)  v dolgozrnato
ali poljsko pšenico.

Za nas važna je seveda navadna  pšenica, ki je naj¬
bolj razširjena, in katera se seje kot zimska, pa tudi kot
pomladnja pšenica. Ker ima po nekaterih krajih ošine, po
drugih pa ne, jo ločimo v osinko in golico. Ta lastnost pa
ni stanovitna, kajti znano je, da se golica rada izpremeni
v osinko, ako pride v gorke in suhe kraje, dočim se osinka
rada zmeni v golico, ako pride v vlažne in hladne kraje.

Tekom časa so se iz navadne pšenice izgojile razne
podvrste, ki se nam pod različnimi imeni ponujajo od semen¬
skih trgovcev. Te vrste se odlikujejo po velikosti in rodo¬
vitnosti klasja, zlasti pa po obliki in barvi zrnja (rdeča
in bela  pšenica), kakor tudi po kakovosti zrnja. Nekatere
vrste navadne pšenice imajo bolj kleno zrnje in dajejo več
moke. Take vrste nahajamo zlasti v južnih in suhih krajih.
V vlažnih in hladnih krajih je pa pšenica v obče bolj meh¬
kega zrnja.

Najboljša pšenica za naše kraje je domača pšenica,
ki se da v svojih lastnostih še izdatno izboljšati,  ako
bodemo njeno seme skrbno odbirali.

Kar se tiče tujih vrst navadne pšenice, se je v zadnjih
letih močno priporočala po slovenskih deželah Bahlsen ova
zlata bisernica  (Grold-Perl-Weizen). Ta golica se odlikuje
s tem, da močno rodi, in da je utrjena proti rji in snetu.
Klasje njeno je dolgo in prav bogato lepega, debelega zrnja.

10

V vsakem posameznem klasku se razvije po 4 do 5 zrn, naša
domača pšenica jih ima pa le po 2 do 3. To vrsto pšenice
je izgojil neki Balilsen s posebno skrbnim odbiranjem klasja
in zrnja in s skrbnim pridelovanjem.

Slika 1. Pšenica:

a  Angleška pšenica (Skvarehead). b  Navadna pira. c Jednozrnata pira.

11

Po naših krajih se pa poskušnje s to pšenico niso
dobro obnesle. Mogoče da v mrzlejših krajih bolje stori.

Močno se hvali v zadnjem času tudi zboroviška
izboljšana rdeča golica,  katera se je izgojila na
posestvu sladkorne tovarne v Zborovici na Moravskem. Ta
pšenica se odlikuje tudi po svoji utrjenosti proti zimskemu
mrazu in po svoji rodovitnosti.

Nadalje se hvalita sem in tja tudi donska pšenica
in debeloklasnata Skvarehead-pšenica;  ta je iz-
gojena na Angleškem in se odlikuje po svoji rodovitnosti
in utrjenosti proti vremenu in boleznim. Za moko je pa
slabša, kakor domača pšenica.

Med vnanjimi vrstami pomlad  nje  pšenice se hvali
zlasti moravska osinka, pomladnja golica, pšenica
Noe in šlanstedtska pšenica.

Pri piri ali polki,  ki se sem in tja po naših deželah
prideluje, imamo tudi različne vrste, in sicer navadno piro,
dvozmato  in jednozrnato piro.  Pri navadni piri  imamo
slično, kakor pri navadni pšenici, o sinko in golico  in
glede na zrnje belo in rdečo  piro. Bela pira daje finejšo
moko. Osinka ima bolj trdno slamo in je tudi boleznim
manj podvržena.

Pira je važna le za take kraje, kjer navadna pšenica
ne daje povoljnih pridelkov, tedaj za višje in bolj puste lege.

O setvi pšenični.

Najboljši čas za setev zimske pšenice je čas od kva-
trnega tedna do sv. Lukeža, tedaj od srede kimavca do
srede vinotoka. V gorkejših krajih jo sejejo tudi še pozneje.
Vsekako je pa skrbeti, da pride tako zgodaj v zemljo, da
se do zime še lahko obraste. Pomladnjo pšenico sejemo
takoj po ovsu, v drugi polovici sušca, ali pa v pričetku
malega travna.

Za setev je treba najprej zemljo  dobro pripraviti.
Kjer imamo rahlo zemljo, naj se njiva preorje že nekaj časa
pred setvijo, da se zemlja do setve nekoliko uleže, kajti
preveč zrahljana zemlja ni dobra za setev. Kako je v obče
pripraviti zemljo za setev, to se ravna seveda vselej po
prejšnji rastlini. Na vsak način je gledati, da je zemlja
kolikor mogoče čista plevela in sploh dobro obdelana. _

Pri nas je navada, da pšenici gnojimo.  V obče je pa
boljše, ako gnojimo k prejšnji rastlini, kajti na svežem
gnoju nam pšenica raje poleže in trpi tudi več pred rjo in

12

snetom. Le na lahki zemlji se da gnojenje s hlevskim gnojem
opravičiti, toda rahiti kaže tudi v tem slučaju dobro razkrojen,
droben gnoj, katerega je nekaj dnij pred setvijo podorati.

A k o je zemlja premalo močna od zadnjega gnojenja,
ali pa ako hočemo pridelke kolikor mogoče povzdigniti,
tedaj se priporočajo umetna gnojila,  ki se naj v težki zemlji
podorjejo, v lahki pa podvlačijo. Zlasti se priporočajo v
to svrho gnojila, ki so bogata fosforove kisline, kakor
superfosfat kostne moke in Tomasova žlindra. 1
Za 1 hektar (10 mernikov posetve) se potrebuje 300 kilo¬
gramov superfosfata, ali pa 600 kg  Tomasove žlindre.

Če manjka kalija v zemlji, kar opazujemo večkrat v
rahli zemlji, potem se priporoča tudi kaj nit,  ali še bolje
žveplenokisli kalij;  prvega je treba za 1 ha  400 kg,
drugega le 100 do 150 kg.

Ako je zemlja revna apna, se tudi gnojenje z apnom
priporoča, katerega kaže prav tako raztrositi in podorati,
oziroma zavlačiti, kakor druga gnojila.

Za seme  je odbrati najlepše in najtežje zrnje zadnjega
pridelka; 1 hektoliter semenske pšenice bi moral tehtati
najmanj 78 kg.  Dobro je, da se seme namoči v modri galici
(gl. I. del str. 172.). Izkušnja uči, da se take pšenice ne
prime snet.

Ako sejemo pšenico na široko, kakor je pri malih po¬
sestnikih sploh navada, potrebujemo za 1 ha  poprek 250 litrov
semena, pri setvi v vrste pa le 180 l.  Pri piri je treba še
enkrat toliko semena.

Pri setvi sami nam je gledati na to, da ne pride pše¬
nica v preveč izsušeno zemljo. Držimo se v tem oziru raje
starega pregovora, ki pravi: Vrzi me v blato, dala ti bom zlato.

Pšenici namreč ugaja, ako je zemlja ob setvi vlažna.
Na težki in srednje težki zemlji je sejati pšenico na brazdo,
v rahlem svetu pa pod brazdo, toda kvečjemu 8 cm  globoko.

Kako se oskrbuje pšenica!

Ako hočemo od pšenice bogatih pridelkov, ni zadosti, da
ji zemljo skrbno pripravimo, in da sejemo najboljše zrnje,
ampak treba je, da jo tudi pozneje podpiramo v rasti. Ako
je pregosta, jo je treba z brano razredčiti. Skrbni gospo¬
darji sploh radi prevlačijo pšenico, da se težka in strjena

... 1  P zadnjem času se priporoča v to svrho tudi rudninski superfosfat,

ki ima 14 do 16 °/ 0  v vodi  raztopne fosforove kisline: za 1 ha  zadostuje
400 kg  tega gnojila. ’ J

13

zemlja spomladi zrahlja. Pri nas se to delo ne smatra po¬
trebnim, dasi je tudi v naših razmerah pogostoma potrebno.
Navadno se pobrana pšenica le tedaj, ako sejemo vmes
deteljo, pa še. takrat ne vselej, ako sejemo deteljo že po
snegu. Na prvi pogled se pobranana pšenica vidi res neko¬
liko razrita, ali v kratkem nam tako lepo ozeleni, da jo je
veselje gledati. Na Angleškem se pšenica redno okoplje, in
sicer s posebnimi stroji, ki delajo v vrstah. Pa tudi pri
nas se ponekod prav pridno oskrbuje in redno opleje. V tem
oziru so nam lahko za vzgled gospodarji na Krasu.

Ako se pokaže med pšenico veliko nadležnega plevela,
na pr. osata, kokalja itd., ga je na vsak način opleti, tudi
po dvakrat, če treba.

Slabi pšenici moremo z najboljšim uspehom pomagati,
ako jo zalijemo s stanjšano gnojnico;  pa tudi z
umetnimi gnojili,  ki se povrh raztrosijo. V tem slučaju je vrlo
dober čilskisoliter,  katerega kaže v dveh potih raztrositi,
prvič, ko pšenica spomladi dobro ozeleni, in drugič, kaka dva
ali tri tedne pozneje. Za 1 ha  zadostuje 100 do 200 kg  solitra.

Ako manjka fosforove kisline v zemlji, ki je posebno
važna za napravo obilega zrnja, tedaj se priporoča na¬
glavno gnojenje s superfosfatom kostne moke.

Ako bi se pšenica vsled bujne rasti pozneje tako zgostila,
da nam preti poleči, potem je najboljše, da jo obžanjemo.

Pšenica trpi najbolj pred rjo, ki jo napada okoli sv.
Vida, ako je takrat vlažno in megleno vreme. Žalibog, da
nimamo izdatnih sredstev proti tej bolezni (gl. I.del str. 218.).

Žetev pšenična in njen pridelek.

Pšenico žanjemo v drugi polovici malega srpana. S
tem delom ne smemo odlašati, kajti bolje je, da jo dva dni
prej požanjemo, kakor dva dni pozneje, ker se zrela pšenica
rada izsuje. Poleglo pšenico je že celd prej požeti, da nam
zrnje na tleh ne izkali.

Na 1 hektaru se pridela 10—33 hektolitrov, poprek
tedaj 20 hi  zrnja in 18 do 48, poprek 30 metrskih stotov slame.

1 hi  zrnja tehta 72 do 82 kg.  Navadno se računa, da
dobimo na 100 kg  zrnja 150 kg  slame.

Pomladnja pšenica daje manj pridelka, namreč le 14
do 20 hi  zrnja in 25 metrskih stotov slame. Zrnje njeno je
tudi drobnejše. Pire se pridela pa še enkrat toliko, kakor
zimske pšenice; na 1 ha  dobimo poprek 50 M  zrnja in 35
metrskih stotov slame. 1 hi  pire tehta 40 do 45 kg.

14

2. Rž.

Rž je glavno žito v severnih deželah. Največ se je
pridela na Buškem in Nemškem. Pa tudi pri nas v južnih
krajih jo sejemo, toda manj kakor pšenice. Rž je važna za
take kraje, kjer imajo rahlo, peščeno zemljo, na kateri noče
zimska pšenica dobro uspevati.

Po naših krajih daje rž manj varne pridelke kakor
pšenica, ker ji rada škoduje zima in pa mokro vreme ob
času cvetja.

Ež je cenjena zaradi tega, ker daje prav tečen in okusen
kruh, če tudi ni tako bel in lep, kakor je pšenični. Iz rže¬
nega zrnja se dela tudi žganje. Ržena slama je trda in
porabna le za nastil in skopo.

Lastnosti ržene.

Rži ugajajo suhe lege in rahla zemlja.  Na rahli
peščeni zemlji je rž jedino žito, ki se da kot ozimina s
pridom sejati. Najbolj obrodi seveda na srednje težki zemlji,
kakor na pr. na peščeno-ilovnati zemlji, ako se nahaja tudi
potrebno apno v njej. Z uspehom se da pridelovati tudi na
mahovju in vresju.

V hladnem podnebju  nam rž veliko raje raste ko
pšenica; zato se tudi po goratih krajih rada prideluje. Jaro
rž sejejo po planinskih krajih še 1740»» visoko nad morjem.
Moče pa ne trpi, zlasti stoječe mokrote, ne. V taki zemlji
nam rada pozebe in pognije.

Rž napravlja daljše korenine kakor pšenica. Za dobro
rast potrebuje dosti fosfor o ve kisline  in potem več
kalija  kakor pšenica, zato pa manj dušika.

Rž nam najbolj obrodi, ako jo sejemo po takih rast¬
linah kakor pšenico. V kolobarju naj sledi po sočivju, detelji,
ogrščici in sploh po okopavinah. Seje se pa tudi po prosu
in ajdi. Prav dobro nam obrodi tudi na noviščih, v lazovih
in na požganem mahovju.

Bazne vrste ržene.

Pri rži poznamo prav za prav jedno samo vrsto. Vendar
razločujemo tudi pri njej že razne vrste ali podvrste, ki se
odlikujejo po obrastljivosti, po razvoju bilk, klasja in zrnja.

Razen naše navadne ali domače rži,  ki se da v
svojih lastnostih še izboljšati, in katera se po naših krajih
primeroma še najbolj sponaša, so znane sledeče vrste.

15

Zelena ali košata rž, tudi Ivanova rž; ta rž se
seje po strnišču in nam do jeseni tako zraste, da jo kosimo
za zeleno krmo. Spomladi vnovič požene in daje dober pri¬
delek; zrnje je pa nekoliko drobnejše, kakor pri navadni rži.
Ta rž se prideluje sem in tja po naših krajih. Hv. li se
tudi za mahovje.

Planinska  rž  (montanska rž) je dobra za visoke
lege; doma je na štajerskih planinah.

Šlanstedtska  rž  hogato rodi in napravlja dolgo
klasje, polno lepega zrnja, a treba ji je dobre in pripravne
zemlje.

V zadnjem času se močno hvalijo po E.Bahlsenu umetno
vzgojene vrste rži, zlasti imperijalna rž, rž „triumf“
in rž „elite“.  Te vrste se odlikujejo s posebno dolgim
klasjem in velikim zrnjem. Nastale so s skrbnim odbiranjem
(selekcijoniranjem) najlepšega in najdaljšega klasja, s skrbnim
odbiranjem zrnja in s skrbnim pridelovanjem. Po naših
krajih pa te vrste ne uspevajo tako dobro, kakor bi bilo
želeti, ker jim ne ugajajo tukajšnje razmere. Če tudi niso te
vrste primerne za naše razmere, vendar nam naj bodo za
vzgled, kaj se da doseči iz domače rži z umnim ravnanjem.

Močno se priporoča v zadnjem času tudi kvasiška
zgodnja hanaška  rž,  katero je vzgojil E. pl. Proskovec
na svojem posestvu v Kvasicah na Moravskem. Ta rž se
posebno odlikuje po svoji utrjenosti proti zimskemu mrazu,
kakor tudi po svoji rodovitnosti.

Neka posebna vrsta rži je tudi takozvana menjalna
rž,  katero lahko sejemo kot ozimino, ali pa kot jarino.

Setev ržena.

Zimsko rž sejemo od kvatrnega tedna do vseh svetili,
tedaj od druge polovice kimavca do listopada. V mrzlejših
krajih, kjer je rž glavno zimsko žito, jo sejejo prej kakor
pšenico, pri nas pa ne, ker bi se do zime preveč obrastla
in nam hitreje segnila pod snegom. Pomladnjo rž sejemo
zgodaj spomladi, takrat ko pomladnjo pšenico.

Za rž je treba dobro obdelane in globoko zrah¬
ljane  zemlje. Če čas dopušča, kaže tako zemljo, ki je sama
na sebi lahka, tudi nekaj dnij pred setvijo preorati, da ni
ob setvi preveč votlinasta in rahla.

Ako je zemlja pusta, naj se rži pognoji.  Sicer je pa
veliko bolje, da gnojimo prejšnjim rastlinam, in da skrbimo
na ta način za pripravni prostor.

16

Lepe uspehe moremo doseči tudi z umetnimi gnojili,
s katerimi se dado pridelki izdatno zvišati, ako ravnamo
pravilno. Rž potrebuje za dobro rast manj dušika kakor
pšenica, zato pa več kalija. Izvrstna gnojila so superfosfat
kostne moke (za 1 ha  200 kg),  žveplenokisli kalij (za 1 ha
160 kg)  in žveplenokisli amonijak (za 1 ha  150 kg).

Za setev je odbrati najlepše in najtežje seme.  1 hi
semenske rži bi moral tehtati najmanj 72 kg.  Paziti je tudi
na to, da rabimo zmeraj le novo seme, ker nam kaljivost
pri starem semenu rada oslabi. Za 1 ha  je treba 180 do
240 l,  ako jo sejemo na široko. Jaro rž moramo bolj gosto
sejati kakor zimsko, ker se slabo obraste.

Važno je, da sejemo rž o suhem vremenu, in da
jo plitvo  zavlačimo, v težki zemlji kvečjemu 2 cm,  v lahki
pa 5 cm  globoko. Plitva setev hitreje kali, se bolj obraste
in trpi manj po pozebi.

Kako se oskrbuje rž.

Rž trpi pri nas najraje ali vsled neugodne zime, ali
pa vsled deževnega vremena ob času cvetja.

Ako nam je zimska rž močno pogrnila, potem je naj¬
bolje, da jo preorjemo, in da obsejemo tisto njivo s kako
jarino. Večkrat se priporoča, da pustimo napol uničeno rž,
in da zavlačimo vmes pomladnjo rž (gl. I. del, str. 198.).

Plevelno rž treba spomladi opleti. Dokler je rž mlada,
jo napadajo radi polži (gl. I. del, str. 239.). Boleznim je manj
podvržena kakor pšenica. Najraje jo kvarijo rženi rožički,
ki pa niso tako nevarni, kakor se rado sodi. Navadno se
prikažejo ti rožički v takih letih, ko je letina za rž dobra.
Ker se ta bolezen po rožičkih naprej razširja, je treba seme
skrbno očistiti.

Žetev ržena in njen pridelek.

Rž je prej zrela kakor pšenica. Če tudi se zrnje tako
rado ne izsuje, vendar je prav, da jo prej požanjemo kakor
prepozno. Na 1 ha  se pridela 10 do 32 hi,  poprek 20 hi  zrnja
m 35 metrskih stotov slame. 1 hi  rži tehta 66 do 78 kg,
poprek 72 kg.

Pomladnja rž zori nekoliko kasneje kakor zimska in
daje nekoliko manj pridelka, zato pa dobimo od nje boljšo
moko. Njeno zrnje je bolj drobno, slama pa kračja. Na 1 ha
se dobi 10 do 20 hi  jare rži in 18 do 32 metrskih stotov
slame. 1 hi  jare rži tehta 64 kg.

17

3. Sor?ica.

Namesto same rži ali same pšenice sejemo po naših
krajih z najboljšim uspehom tudi zmes pšenice in rži. ki je
znana pod imenom „soršica“.

Izkušnje nas uče, da daje soršica veliko bolj varne
in sploh večje pridelke, kakor sama pšenica ali rž. S skupno
setvijo teh dveh žit se zemlja bolj izkorišča. Če ni letina
dobra za rž, je pa toliko boijša za pšenico, tako da imamo
redno in vsako leto dobre uspehe s tako setvijo. V ugodnih
letih nam rž dobro plenja, če ne, pa pšenica.

Soršica je tudi veliko manj podvržena rji in snetu,
kakor sama pšenica.

Soršica ni za kupčijo, ampak le za domačo rabo.

4. Ječmen.

Ječmen so sejali naši predniki že v najstarejših časih.
Dandanes se povsod prideluje. Posebno močno ga sejejo po
mrzlih severnih deželah, in sicer zaradi tega, ker hitro do¬
zori. Na Švedskem je ječmen glavno žito in daje ondotnim
prebivalcem vsakdanji kruh.

Po naših krajih se ječmen v manjši meri prideluje.
Rabimo ga za zmesni kruh, za ričet in pšeno. Njegovo zrnje
je tudi izvrstna krma za pitalno goved in prašiče; tudi
konjem se polaga, ako manjka ovsa. Veliko ječmena se porabi
dandanes za pivovarne; tam napravljajo iz njega potrebni
slad za izdelovanje piva.

Lastnosti ječmenove.

Ječmen je glede zemlje  izbirčna rastlina. Njemu je
treba rahle, globoko in dobro obdelane zemlje. Najbolj mu
ugaja dobra, srednje težka ilovnata zemlja, v kateri je za¬
dosti apna. Izvrstno obrodi v nižinski zemlji, ki je naplav¬
ljena in bogata črne prsti. Na taki zemlji se pridela
najboljši ječmen za pivovarne. Pridelovati se da tudi v težki
glinasti zemlji, če ni prevlažna, kakor tudi na dobri peščeni
zemlji, ako skrbimo za pravilno gnojenje. Mokre težke zemlje
in puste peščene zemlje pa ne trpi.

Ječmen potrebuje v zemlji veliko fosforove kisline
in kalija,  in sicer v lahko raztopni obliki.

Pomladnji ječmen raste v najmrzlejših krajih, ker hitro
dozori; zimskemu ječmenu je pa treba ugodnega p o d n e b j a.

Poljedelstvo II. 2

18

Pomladnji ječmen obrodi še najbolj po okopavinah,
katerim smo dobro pognojili, na pr. po krompirju, po pesi
in repi. Po teli rastlinah ostane zemlja čista, rahla in
močna. Slabše obrodi po detelji in po sočivju, a še slabše
po kakem dragem žitu. Tudi zimski ječmen po okopavinah
dobro uspeva; sejemo ga pa tudi po drugih rastlinah.

Razne vrste ječmenove.

Pri ječmenu razločujemo tri glavne vrste, namreč
dvovrstni, štirivrstni in šestovrstni ječmen. Oglejmo
si nekoliko bliže te vrste.

1. Dvovrstni ječmen,  znan tudi z imenom rib j ek,
platnik ali navadni veliki ječmen  (slika 2.), napravi
ploščat klas, na katerem se razvijeta po dve vrsti zrn.
Ribjek je najbolj razširjen pomladnji ječmen in za napravo
sladu najboljši. Njegovo zrnje je debelo in škroba bogato.
Najboljše vrste tega ječmena so hanaški ječmen, slovaški
ječmen, angleški ječmen  po imenu „Clie.valier“
(čitaj „švalje“) in v novejšem času »Avstrija Juvel“,  ki
ima posebno kratko, debelo in belo zrnje. Močno se hvali
angleški „Chevalier“-ječmen,  ker bogato rodi, in ker
daje tanko luskinasto zrnje, ki jednakomerno kali, na kar
pivovarji močno gledajo, ta ječmen ima tudi te dobre last¬
nosti, da ne poleže rad, in da je proti rji in drugim vre¬
menskim vplivom bolj utrjen, kakor druge vrste ječmena.
Iz njega so se dobile že razne nove podvrste, kakor na pr.
Halletov ječmen „Pedigree-Chevalier“,Bestehornov ječmen itd.

K dvovrstnemu ječmenu spada tudi goli ječmen ali
goleč  (jeruzalemski ječmen), pri katerem leži zrnje tako
rahlo v plevah, kakor pri pravi pšenici ali rži. Za nas je
ta ječmen brez pomena.

2. Štirivrstni ječmen,  križavec ali navadni ječmen
ima klas s šestimi vrstami zrnja, ki so pa tako razvrščene,
da je klas na videz štirioglat. Če pogledamo klas z vrha,
vidimo, da leži naj višje zrnje v podobi križa, zato mu tudi
pravimo križavec. Ta ječmen je drobnejšega in bolj klenega
zrnja.^ Za pivovarne je manj pripraven, ker ima manj škroba
in več beljakovin, in ker ima tudi debelejše luskine. Izvrsten
pa je za domačo rabo, ker daje bolj tečno zrnje kakor
dvovrstnik.. Štirivrstni ječmen se seje kot zimski in kot
pomladnji ječmen. Po ugodnih legah se zimski ječmen
prideluje, po goratih in visokih krajih pa pomladnji. Pri

19

20

obeli vrstah imamo že nekaj vrst, izmed katerih je pa
domača najbolj važna.

Navadni zimski ječmen  je rodoviten, potrebuje
pa prav dobro pripravljeno zemljo. Zimski ječmen se dobro
obraste in spomladi hitro razvije. Med poletnimi vrstami
je omeniti navadni pomladnji ječmen,  ki hitro raste,
in kateri je posebno važen za visoke in gorate kraje, kjer
je malo poletja.

3. Šestovrstni ječmen  ima debelo in kratko klasje s
šestimi vrstami zrnja, ki leže pravilno na okoli, tako da se
ti pokaže lega zrnja v podobi šesterozobate zvezde, ako jo
pogledaš od zgoraj. Ta ječmen je malo razširjen. Seje se
za ozimino. Setey ječmeil0va .

Zimski ječmen (križavec) sejemo od kvatrnega tedna
naprej. Ker nam požene spomladi hitro v bilke, je potrebno,
da ga sejemo tako zgodaj, da se zadostno obraste do zime.

Pomladnji ječmen (ribjek, križavec) sejemo v drugi
polovici sušca do srede malega travna. Pozneje sejan ječmen
ostane rad droben in ima bolj debele luskine.

Nobeno žito ne zahteva tako skrbno pripravljene
zemlje  kakor ječmen. Za pivovarski ječmen moramo
zemljo prav po vrtnarsko obdelati, da nam dobro obrodi.
Če ga sejemo po okopavinah, je zemljo še jeseni globoko
preorati in pustiti v surovih brazdah. Če treba, se spomladi
še enkrat preorje. Pivovarski ječmen nam bolj obrodi, ako
ga pridelujemo po gnojenih okopavinah. Ako mu pa moramo
gnojiti,  tedaj se naj gnoj že jeseni podorje in se naj
jemlje dobro razkrojen gnoj, kajti na svežem gnoju je ječmen
veliko bolj podvržen snetjavosti in rji. Za pivovarski ječmen
se rabijo z najboljšim uspehom tudi razna umetna gnojila,
ki se podorjejo tik pred setvijo; tako na pr. se priporočajo
za 1 ha  njive sledeča gnojila: 400 kg  superfosfata kostne
moke, 200 kg  žveplenokislega kalija in 150 kg  žvepleno-
kislega amonijaka. Najbolj važni so seveda superfosfati, ker
izvrstno vplivajo na tvorbo zrnja. Kalijeva gnojila se naj
rabijo tam, kjer manjka kalija, na pr. na lahki in vlažni
zemlji. Za ječmen se hvalita tudi Tomasova žlindra in
kajnit, ki se morata jeseni podorati.

Zimskemu ječmenu gnojimo navadno s hlevskim gnojem.

Za setev je odbrati najlepše zrnje. v  Na to je paziti
prav posebno pri pivovarskem ječmenu. Če nismo pridelali
doma dobrega semena,  je boljše, da ga kupimo. Zrnje

21

pivovarskega ječmena bodi kratko in debelo. Luskine naj
bodo svetlorumene in tanke, ne pa temnorumene in debele.
Pivovarski ječmen bodi bogat škroba in reven na belja¬
kovinah. To poznamo na tem, da je jedro zrnja močnato,
ne pa kleno in trdo. Dober pivovarski ječmen imej kvečjemu
8 do 9 °/ 0  beljakovin, dočim jih ima zimski ječmen 9 do 18%.
1 hi  takega ječmena naj tehta 68 do 70 kg.  Če sejemo ječmen
na široko, tedaj potrebujemo za 1 ha  toliko semena, kakor
pri pšenici, namreč poprek 250 l  (180 kg).  Za setev s strojem
v vrste zadostuje 180 do 240 l  (129 do 160 kg)  semena.

Priporoča se, da seme namakamo pred setvijo v raz¬
topini modre galice in apna, da ga ne napada prašnati
snet. Za vsak hektoliter naj se vzame 40 l  vode in 12 deka¬
gramov modre galice. V tej raztopini naj se namaka seme

4 ure. Potem naj se galica odlije in nalije apneni belež,
katerega pripravimo na ta način, da vzamemo tudi za vsak
hi  semena po 40 l  vode in 16 dekagramov apna. V tem
beležu naj ostane seme pol ure; na to se naj belež odlije,
seme pa posuši. To sredstvo je še najbolj izdatno proti
snetjavosti, kakor uče novejše izkušnje.

Pri pivovarskem ječmenu je gledati posebno na to,
da ga ne sejemo preredko, niti pregosto; kajti pregosti
ječmen nam rad poleže, preredki ječmen se pa močno ob-
rašča in nejednakomerno zori. Paziti je tudi na to, da
spravimo ječmen jednakomerno globoko v zemljo, da hkrati
izkali, jednakomerno uspeva in hkrati dozori. V tem oziru
je setev s strojem najboljša. Ječmen se kvečjemu 2 '/* do

5 cm  globoko seje.

Za setev je treba suhega vremena in suhe zemlje. Dobro
je, da se za brano kadi.

Kako se oskrbuje ječmen.

Za dobro uspevanje ječmena je slično skrbeti, kakor
pri drugem žitu.

Slabemu zimskemu ječmenu lahko pomagamo, če treba,
s čilskim solitrom, ki se raztrosi, kakor hitro začne spomladi
zeleneti.

Če se je zemlja po setvi jarega ječmena zaprala in
strdila, tako da nastane po vrhu trda skorja, tedaj se pri¬
poroča, da se ta skorja zdrobi z zobatimi valjarji, kajti z
brano ne smemo ob tem času na njivo.

Če se pokaže dosti plevela, ga je opleti. Pozneje se
ječmen tudi lahko obžanje, ako bi bil pregost.

22

Žetev ječmenova in njegov pridelek.

Ječmen dozori prej, kakor vsako drugo žito. Požeti
ga je, kakor hitro je ^klasje z osinami vred porumenelo in
se začelo nagibati. Če je klasje preveč pobešeno, je že
prezorelo; tako klasje se rado lomi in tudi zrnje rado odleti.

Pri nas žanjemo zimski ječmen že koncem rožnika in
v pričetku malega srpana. Pomladnji ječmen zori seveda
nekoliko kasneje.

Ječmen je treba dobro posušiti, da ga pivovarji radi
kupujejo, kajti slabo spravljen ječmen kali nejednakomerno.
Slabo spravljen ječmen poznamo po barvi. Ako ga je dež
namakal, postane zrnje sivkastorumene barve; ako pa ni
bil zadosti suh, ko smo ga spravili v skedenj, tedaj se rad
ugreje in dobi zagorelo rumeno barvo. Tak ječmen ima v
pivovarnah slabšo ceno.

Pri mlatvi ječmena je paziti, da se zrnje ne razbije.
Omlačen ječmen je še oštrkljati, da se polomijo ošine. Za
to delo imamo tudi stroje.

Najbolj rodoviten je zimski ječmen (križavec), katerega
pridelamo na 1 ha  po 30 do 50 hi  zrnja in 36 do 46 metrskih
stotov slame. 1 hi  zrnja tehta poprek 60 kg.  Polovico manj
pridelamo pomladnjega ječmena te vrste, namreč le 15 do
24 hi  zrnja. Bolj rodoviten je pa dvovrstni ječmen, od ka¬
terega dobimo še najtežje zrnje. Na 1 ha  se ga pridela po
21 do 34 hi  in 22 do 30 metrskih stotov slame. 1 hi  zrnja
tehta poprek 67 kg.

5. Oves.

Oves ali zob, kakor tu pa tam govorijo, so začeli naši pra¬
dedje pozneje sejati, kakor druga žita. Pri nas se sedaj povsod
prideluje; posebno veliko ga sejejo po goratih krajih. Pri¬
delovanje ovsa se dandanes bolj izplača, kakor ono drugih žit,
ker ima primeroma dobro in stanovitno ceno. Ker je izmed
vsega žita najmanj izbirčen, se da uspešno pridelovati tudi
na slabi zemlji.

Oves daje najbolj prikladno krmo za konje in ga v
to svrho posebno naše vojaštvo veliko potrebuje. Pa tudi
drugi živini je oves izvrstna krma, zlasti plemeni in mladi
živini. Po goratih krajih ga rabijo tudi za zmesni kruh,
ki je zdrav in tečen. Slama njegova je posebno pripravna
za krmo, ako se meša z drugo tečnejšo krmo.

23

Lastnosti ovsene.

Oves je najmanj izbirčna rastlina, kar jih pridelujemo
na njivah. Oves raste v vsaki zemlji,  da je le dosti vlažna.
Sejemo ga na pusti peščeni zemlji, kakor tudi na najtežji
glinasti zemlji. Najbolj obrodi seveda na srednje težki ilov¬
nati zemlji.

Da oves dobro plenja, mu je treba vlažnega podnebja;
suša in vročina sta mu tako škodljiva in zoperna, da ga
po gorkih krajih sploh ne kaže pridelovati.

Oves uspeva po vsaki rastlini, zato ga tudi v kolo¬
barju  uvrstimo na zadnje mesto po gnojenju. Oves obrodi
tudi sam po sebi, ako ga dve leti zaporedoma sejemo na
tisto njivo; vendar se kaj takega nikdar ne priporoča, ker
se zemlja s takim ravnanjem preveč izmolze in slabi.

Da se oves zadovolji tudi s slabim prostorom, to je pri¬
pisovati njegovim močnim koreninam, ki pretaknejo in pre¬
iščejo v zemlji vse, kar se da še porabnega dobiti. Izmed
redilnih snovij potrebuje primeroma več kalija, kakor druga
žita. Po nekakih krajih ga sejejo tudi po okopavinah, drugod
po sočivju in detelji, po ječmenu, ajdi itd. Premočna zemlja
ni zanj, ker nam v taki zemlji rad poleže.

Prav dobro raste tudi na noviščih, po lazovih, na
prvič globoko preoranih njivah itd.

Razne vrste ovsene.

Pri ovsu imamo več vrst, katere delimo pred vsem v dve
glavni vrsti, namreč v n avadni  oves in v grozdati  oves.

1. Navadni oves,  kateremu pravimo tudi smrekar,
ima na vse strani razprostrto lat in je povsod razširjen.

Od navadnega ovsa poznamo mnogo vrst, ki se ločijo
med seboj po obliki in barvi zrnja ter po tem, ali zore
zgodaj ali bolj pozno.

Razen domačega  ovsa, kije  po naših krajih najbolj
razširjen, so yažne še sledeče vrste:

Dupavski oves,  ki je posebno lepega, belega in
težkega zrnja, tako da prekosi v tem oziru vsako drugo
vrsto. 1 hi  tehta 56 kg.  Po naših dolenjskih krajih ta oves
prav dobro uspeva, bolj ko vsaka druga vrsta.^ Dupavski
oves tudi zgodaj zori, tako da je mogoče po njem še strniščno
repo sejati. Slama je mehka, zaradi tega nam nekoliko raje
poleže in tudi rja mu prej škoduje. Vendar so njegovi pri¬
delki po dosedanjih mnogoletnih izkušnjah še najboljši v
vsakem oziru.

24

Oves  „Welcome“  (Willkomm) se tudi hvali zaradi
rodovitnosti in težkega zrnja. Za visoke lege se je priporočal
v zadnjem času tudi krkonoški oves.

Posebno dolgo in trdo slamo ima oves Triumf,  ki je
pa sicer malo vreden. Lepo težko zrnje daje angleški oves
„Hopetown“.  Za mahovje se priporoča sibirski zgodnji

oves  in Halle tov beli kanadski oves,  ki zgodaj zori
in raste tudi v mrzlih krajih. Za težko in srednje težko
zemljo se hvali v vlažnem podnebju probštajski oves.

Kot posebno vrsto navadnega ovsa moram navesti tudi
zimski oves,  s katerim se delajo prve poskušnje v Avstriji
na tukajšnjem zavodu na Grmu. Prvo zimo je prav dobro
prestal in dal skoro še enkrat toliko pridelka, kakor du-

25

pavski oves. Zadnje ostre zime pa ni dobro prestal. Vendar
se ga je na koncu njive nekoliko pustilo za nadaljnje poskuse.

2. Grozdati oves  ali sabljar,  tudi turški ali egip¬
tovski  oves (slika 3.), ima tako stisnjeno lat, da vise klaski
le na jedno stran. Sabljar ima v obče bolj trdno slamo in
zori nekoliko pozneje. Pri nas na Dolenjskem se tudi sem
in tja seje in je znan pod imenom koroški oves.  Ker
ima bolj trdno slamo, ne poleže tako hitro, in tudi rja mu
manj škoduje. Tudi sabljar je belega in črnega zrnja. Znane
vrste sabljarja so beli in črni ogrski sabljar,  ki sta
posebno dobra za ondotne zemlje, visoki zlati sabljar,
(Riesen-Goldhafer) in beli angleški sabljar,  ki se
hvali zaradi velike rodovitnosti. Kmetijski zavod na Grmu
je napravil letos tudi poskušnjo s hunsriškim  sabljarjem,
(Hunsriicker Fahnenhafer), ki se pa ni sponesla.

Setev ovsena.

Oves moramo prav zgodaj sejati, v gorkejših krajih
že koncem svečana, pri nas pa v pričetku sušca. V hribov¬
skih krajih se ravnajo po pregovoru, da je najboljši čas za
setev, kadar breza cvete. Zgodaj sejan oves daje veliko
boljše zrnje in sploh več pridelka, kakor pozneje sejani.

Najbolje storimo, da mu zemljo že jeseni pripravimo
s tem, da jo pred zimo preorjemo in pustimo v surovih
brazdah. Ko bi brazde ozelenele, je treba njivo spomladi še
enkrat preorati, to pot seveda nekoliko bolj plitvo, da nam
zimska vlaga prehitro ne izhlapi.

Ovsu po navadi nič ne gnojimo;  v prav pusti lahki
zemlji mu pa ustrežemo, ako mu privoščimo nekoliko umet¬
nega gnoja,  na pr. nekoliko Tomasove žlindre in kajnita.

Za seme  je odbrati najtežje zrnje. 1 hi  semenskega
ovsa bi moral tehtati najmanj 45 kg.  Za 1 ha  potrebujemo
300 do 400 litrov semena. Na lahki zemlji storimo, prav,
ako setev povaljamo z valjarjem, da nam oves prej in bolj
jednakomerno izkali.

Kako se oskrbuje oves.

Ako je oves slab, mu lahko pomagamo s čilskim
solitrom,  ki izvrstno deluje v takih slučajih. Za 1 ha  je
treba 200 kg  tega gnojila. Čilski soliter se naj dvakrat
raztrosi, in sicer drugič kake tri tedne pozneje. Ako imamo
dosti gnojnice, mu tudi z gnojnico lahko pomagamo. Med
ovseni se rad pokaže osat,  katerega moramo s pridno

26

pletvijo zatirati. Ivaj nadležen plevel med ovseni je tudi
perenka, šopulja, divji oves, divja redkev itd. Rada mu tudi
škodujeta rja in prašnati snet.

Žetev ovsena in njegov pridelek.

Oves žanjemo koncem malega srpana in v velikem
srpanu, v mrzlih krajih pa še pozneje. Oves zori nejednako-
merno, zaradi tega ga kaže požeti, kakor hitro nam slama
pod latom dobro porumeni in je večina latja dozorela. Naj¬
lepše in najtežje zrnje se razvije vrh latu; prav je zaradi
tega, da počakamo vsaj toliko časa z žetvijo, da nam naj¬
višje zrnje napol dozori. Gledati je pri tem seveda tudi na
vrsto ovsa, kajti znano je, da se zrnje pri nekaterih vrstah
rajši ospe, kakor pri drugih. Beli oves se sploh raje osuje
kakor rumeni.

Pridelek je kaj različen in se ravna v veliki meri po
zemlji, na kateri je rastel. Na dobri zemlji ga dobimo po
20 do 40 hi,  poprek tedaj 30 hi  od 1 ha,  na prav rodovitni
pa tudi dosti več, celč 70 hi.  1 lil  ovsa tehta 42 do 57 kg.
Slame se pridela na 1 ha  po 20 do 35 metrskih stotov.

6. Turščica ali koruza.

Turščica. kateri pravimo tudi koruza ali debelača,
na Koroškem tudi sirek,  je doma v gorkih krajih Amerike;
tam jo pridelujejo od najstarejših časov sem. Kmalu po od¬
kritju Amerike se je razširila po celi južni Evropi in dan¬
danes se prideluje povsod, kjerkoli je podnebje za njo ugodno.

Turščica nam redno in bogato obrodi. Njena moka je
dobra za kruh in druga jedila. Njeno zrnje je izvrstna krma
za pitovne prašiče, goved in kuretnino, pa tudi konjem se
poklada, če manjka drugega zobanja. Iz turščice se dela
tudi žganje (špirit). Turščična slama je dobra za nastil in
daje posebno pripraven gnoj za težko in mrzlo zemljo. Prazni
storži (stružki, klasine) se navadno požgejo. Tudi  ličkanje
(slačilo, lubje, majanje, kožuhanje) ali krovno listje je po-
rabno. Lepo belo ličkanje (beljavina) se porabi za slamnice,
drugo pa za nastil.

Lastnosti turščične.

Turščica je visoka in močna rastlina, ki napravlja
globoke korenine; zaradi tega ji ugaja globoko obdelana
zemlja. Za dobro rast ji je treba veliko dušika in fos-
forove kisline.

27

Turščica raste slično kakor krompir na vsaki zemlji,
da je le dobro obdelana in dosti pognojena. Najbolj obrodi
na globoki in srednje težki ilovnati zemlji, ki se nahaja v
gorki legi. V suhih krajih je težka zemlja bolj prikladna za
turščico, v vlažnih pa rahla in peščena. Vlažne in zavetne
lege so tudi dobre za turščico; mrzlih in mokrih tal pa ne trpi.

Glede podnebja  je pa bolj izbirčna, kajti ona uspeva
le v takih krajih, kjer je dosti toplote. Kjer trta rodi, tam
tudi turščica prav dobro zori. Pridelujemo jo z uspehom pa
tudi po tistih krajih, ki so pripravni za setev strniščnih
sadežev.

Turščico sejemo najraje po kakem žitu in ji v tem
slučaju dobro pognojimo. Če je zemlja dosti močna, nam
tudi po detelji brez vsakega gnojenja dobro uspeva. Po
gnojeni strniščni repi nam tudi dobro obrodi. V krajih s
posebno ugodnim podnebjem se da po več let zaporedoma
na tisti njivi sejati, ako ji redno gnojimo.

Razne vrste turščične.

Turščica ni stanovitna v svojih lastnostih, ampak se
rada zmeni, ako pride v druge kraje. Ako hočemo pri tur-
ščici doseči bogate pridelke, je treba, da si izberemo pravo
vrsto. Na to je gledati posebno v manj ugodnih krajih, kjer
turščica teže zori. V mrzlejših krajih moramo sejati bolj
zgodnje vrste. Zgodnje vrste imajo po naših krajih to pred¬
nost, da jih lahko pridelujemo po zgodnjih krnskih rastlinah,
na pr. po rdeči detelji, zeleni rži itd.

Turščice imamo dandanes mnogo vrst, ki se odlikujejo
po vnanji rasti, po obliki in velikosti klasja, po obliki, de¬
belosti in barvi zrnja. Pred vsem delimo vse te vrste v
zgodnje in kasne.

K zgodnjim  vrstam spadajo turščice z drobnim
zrnjem in majhnimi klasi; znane so sploh z imenom drobna
ali mala  turščica. Te vrste se odlikujejo s tem, da imajo
kleno zrnje, ki daje dosti več in boljšo moko, kakor navadna
turščica. Semkaj spadajo:

a)  činkvantin  s kratkim, na vrhu zaokroženim
klasjem in zagorelo rumenim, drobnim zrnjem. Ta turščica
je doma na Laškem in zori tako hitro, da jo na Goriškem
sejejo,,po strnišču. Pri nas jo sejemo po rdeči ali laški de¬
telji. Činkvantin je važen zlasti tudi za manj ugodne kraje,
ker hitreje dozori, kakor navadna turščica. 1 hl  tehta 80
do 88 kg.

28

b)  p i n j o 1 e to s kratkim, na vrhu rtastim (špičastim)
klasjem in zagorelo rumenim zrnjem, ki je lepo razvrščeno
in tako stisnjeno, da je ob straneh nekoliko oglato. Zrnje
je kleno, drobno in dolgo, storž droben. 1 hi  telita 80 do 82 kg.
Sejati ga kaže v ugodnejših krajih.

c)  sekelska turščica  (Szekler) z nekoliko daljšim
in valjastim klasjem in zlatorumenim zrnjem. Ta turščica
je doma na Ogrskem, je prav zgodnja in pripravna za
mrzlejše kraje.

Po krajih, kjer pridelujejo gospodarji raznovrstno tur-
ščico, domačo in drobno, so nastale z medsebojnim oplojenjem
prav dobre mešane vrste,  ki imajo nekoliko prednosti
od domače, nekoliko pa od drobne turščice.

K poznim vrstam  turščice spadajo debeloklasnate
vrste. V obče so te vrste bolj rodovitne, vendar uče izkušnje,
da zaslužijo v mnogih krajih drobnoklasnate vrste prednost.
Tu sem se prišteva:

a)  navadna ali debela turščica,  h kateri spadajo
raznobarvne domače vrste. Navadna turščica ima debelo,
okroglo in bolj ploščato zrnje in debelo klasje. Rasti je
visoke. V obče je ta turščica dobra in daje bogate pridelke,
največ zaradi tega, ker smo pri njej veliko bolj izbirčni,
kakor pri drugem žitu, kadar odbiramo semensko klasje.

b)  ameriške turščične vrste,  ki se poznajo po
dolgih klasih in dolgih, zgoraj zaokroženih in z dveh stranij
stisnjenih zrnih, ki leže na klasu v pravilnih vrstah. Naj¬
bolj znana vrsta ameriške turščice je belozrnati konjski
zob,  ki ima zgoraj vdrto zrnje in je vsled tega konjskemu
zobu podobne oblike. Ta turščica zraste na dobri zemlji
tudi po 3 m  visoko. Njeno zrnje je pa mehko in slabše za
moko, kakor zrnje domače turščice.

V semenski trgovini se dobe razne vrste ameriške
turščice, ki se pa vse odlikujejo z dolgim klasjem in dolgim
zrnjem; zrnje pa ni tako kleno in tako bogato dobre
moke, kakor je zrnje drobne in navadne turščice. Zaradi
tega tudi nimajo po naših krajih posebne važnosti.

Setev turščična.

Turščica je občutljiva proti mrazu, zaradi tega jo se¬
jemo pozno spomladi, ko se je zemlja že dosti segrela. Če
jo sejemo prezgodaj, nam kali tako počasi in raste tako
slabo, da jo prehiti v rasti pozneje sejana turščica. Po naših
krajih sejemo turščico meseca malega travna. Zgodnje vrste

29

sejemo meseca rožnika. Na Goriškem se da činkvantin celo
po strnišču sejati, tako kakor pri nas ajda.

Za turščico je zemljo dobro in globoko obdelati.
To je glavni pogoj, ako hočemo veliko pridelati. Dotično
njivo je že jeseni globoko preorati, da zemlja dobro prezebe.
Če treba, naj se spomladi še enkrat preorje. Pomladnja
ral je potrebna, kakor hitro ozelene brazde, kajti njiva se
mora očistiti plevela, da je pripravna za setev. Če pri¬
delujemo turščico po rdeči detelji, ali če sejemo činkvantin
po strnišču, zadostuje jedna sama brazda.

Turščica zahteva močno gnojenje  s hlevskim gnojem.
Jako dobro ji ustrežemo tudi z gnojnico in straniščnim gnojem.

Ako ni zemlja dosti gnojna, je dobro dodati sledeča
umetna gnojila:  250 kg  superfosfata in 200 kg  žveplenokislega
amonijaka za 1 ha.  Ako primanjkuje kalija, naj se gnoji
tudi z žveplenokislim kalijem (250 kg),  ali pa s kajnitom
(10 metrskih stotov), katerega pa kaže podorati že k prejšnji
rastlini.

Turščico je sejati o toplem in suhem vremenu. V
mokro zemljo je ne smemo spraviti, ker ji moča škoduje
ob setvi.

Za seme  je odbrati najlepše zrnje, ki se nahaja na
pravilno razvitih in popolnoma dozorelih klasih. Skrbeti
moramo za potrebno seme že jeseni, ko'spravljamo turščico.
Takrat je odbirati najlepše klase, ki se naj shranijo do
pomladi na suhem prostoru. Sredi klasa se nahaja najbolj
razvito zrnje, zaradi tega se tudi to zrnje najraje odbira
za seme. Ko bi pri drugem žitu tako skrbno odbirali seme,
hi se dalo kmalu izboljšati v svojih lastnostih.

Turščico sejemo na široko, ali kar je veliko bolj pa¬
metno, v vrste. Te vrste delamo po 2 čevlja narazen (65 do
7 5 cm).  Če sadimo med turščico buče, fižol, repo itd., moramo
delati širše vrste, pri drobni turščici pa ožje. V vrstah sejemo
turščico v kupčke, ki so poldrag čevelj (45 cm)  vsaksebi.
Potrebne vrste si lahko zaznamujemo z razčrtalnikom ali
markerjem (gl. I. del, str. 178.), ali pa tudi z vrvico. Po teh
vrstah se naj sadi turščica slično kakor fižol. Z motiko so
delajo namreč male jamice, v te se namečejo po 3 do 4 zrnca.
Turščica se da tudi za vsako drago brazdo podorati, da jo
spravimo v vrste. Važno je pri setvi, da ne pride zrnje
pregloboko v zemljo, ampak kvečjemu dober palec globoko
(3  do 5 cm).  Za 1 ha  potrebujemo 20 do 40 l  semena, debele
nekoliko več kakor drobne.

30

Kako se oskrbuje turščica.

Da nam turščica dobro obrodi, jo moramo pridno
oskrbovati in dobro varovati njenih škodljivcev. Naj¬
prej je odganjati vrane, ki se rade v celih jatah usedajo
na take njive, kjer smo sejali turščico, da brskajo po zrnju.

Če ni turščica povsod izklila, naj se prazna mesta
hitro podsejejo, in sicer s semenom, katerega kaže črez noč
namočiti, da prej izkali.

Mlado turščico je okopati, kakor hitro se prikaže plevel.
Prvič jo okopavamo, ko je malo ped visoka, če treba, pa
tudi že prej. Prva kop bodi plitva in se naj izvrši na rokah.

Če je turščica slabotna, ji prav zeld ustrežemo, če jo
o deževnem vremenu zalijemo z gnojnico ali straniščnico.
Izvrstno vpliva tudi čilski soliter, ki se po vrhu raztrosi
(200 kg  za 1 ha).

Turščico je treba potem še enkrat okopati in nazadnje
osuti. Drugič jo okopljemo, ko je čevelj visoka. Pri tej pri¬
liki porijemo tudi vse pregosto stoječe rastline in potrgamo
vse stranske obrastke (otroke), ki poganjajo iz spodnjih
kolenec. Ko zraste turščica do kolena visoko, jo je treba osuti.
S tem delom moramo biti gotovi, predno se prikaže lat.

Izvrstno orodje
za okopavanje in o-
grebanje turščice, ki
je v zadnjem času
zaslovelo povsod, je
ameriški okopalnik
„planet jr.  “ 1  št. 8.,
katerega kaže slika
4. To orodje je
pripravno za okopa¬
vanje in osipavanje

Slika 4. Okopalnik „planet jr.“ I t " rŠčic ? ™  drU ^ lx

okopavm m se od¬
likuje posebno s tem, da se da s pomočjo različnih lemežev
porabiti za vsakovrstno okopavanje, in da se da med delom
prav lahko uravnavati za bolj plitvo ali globoko delo in za
širše ali ožje vrste. Ker ne potrebujemo pri tem okopalniku
nobenega posebnega osipalnika, so stroški zanj primeroma
nizki, če  znašajo tudi 70 kron.

. 'Ja okopalnik prodaja tvrdka Clayton & Shuttleworth na Dunaju
(\yien 111/2., Linvengasse 34.) in stane z vsemi potrebnimi lemeži skupaj
/O kron ali 35 goldinarjev.

31

Pri ogrebanju naj se potrgajo še ostali obrastki. Pozneje
— toda pred cvetjem — se naj potrgajo tudi tisti slabi
klaski, ki ne obetajo nič sadu.

Po nekaterih krajih je navada, da obžinjajo turščico
med zorenjem, in sicer na ta način, da porežejo (skrajšajo
ali obsekajo) vrhe do zgornjega klasu. Tako ravnanje je tam
opravičeno, kjer nam turščica težko in počasi zori.

Izmed boleznij, ki napadajo turščico, je omeniti turščično
snet in rjo (gl. I. del, str. 220.).

Veliko škodo pri turščici nam delajo vrane in srake,
ki kljujejo klasje ob času zorenja. Te živali moramo odga¬
njati s puško in drugimi strašili. Pobite vrane in srake kaže
obešati na droge, ld se naj razpostavijo po njivi. Dobro je
tudi, da se namaže turščično listje okoli njive z apnenim
beležem, in da se napne okrog in okrog njive vrvica, na
katero se obešajo svetle reči, na pr. steklene črepine, od¬
rezki, ploščevine itd.

Turščični pridelek kvarijo močno tudi črvi in strune.
V nekaterih letih trpi turščica veliko pred gosenico
prosene vešče,  ki vrta in razjeda steblo in klasje.
Včasi nastopi ta črv, znan tudi z imenom bil j ek, v toliki
meri, da se turščica polomi in obleži brez sadu na tleh.

Nevarne so turščici tudi korenske uši,  pred kate¬
rimi se še najbolj varujemo s pravilnim kolobarjenjem in
dobrim gnojenjem.

Spravljanje turščice in njen pridelek.

Zgodnja turščica zori kmalu po malem Šmarnu, navadna
pa dobrih štirinajst dnij pozneje.

Turščica se naj potrga, kadar se krovno listje posuši
in postane zrnje tako trdo, da se ne da zlahka opraskati
z nohtom. V tem času se zrnje lepo sveti in ima svojo zna¬
čajno barvo. Ako trgamo turščico prezgodaj, nam zrnje rado
plesni; plesen se rada prime tudi take turščice, katero smo
spravljali o vlažnem vremenu. Zaradi tega je trgati tur¬
ščico o suhem  vremenu. Ker ne dozori vse klasje hkrati,
je prav, če potrgamo najprej popolnoma zrelo klasje in
pustimo drugo klasje še dozoreti. Priporoča se, da odbiramo
semensko turščico že na njivi, ker se po razvoju cele rast¬
line laže sodi na dobre lastnosti semenske. Klasje za seme
je jemati od rastlin, ki so najbolj dozorele, in katere imajo
največ in najlepšega klasja.

32

Potrgane storže moramo še tisti dan izličkati (izkožu-
hati, sleči), ker se nam sicer ugrejejo, ako leže na kupu. Pri
ličkanju jim potrgamo vse krovno listje, ali pa puščamo na
vsakem klasu po 3 liste, da povezujemo po dva in dva klasa
skupaj in jih obešamo potem na zračne kraje. Za seme od¬
brane klase je vselej povezati in obesiti. Turščico obešamo
v podstrešju na vodoravnih drogih, ali pa v takozvanih kitah.
Boljši posestniki imajo posebne koruznjake  za sušenje
turščice. Koruznjaki so po en meter široki in z remeljni
ob straneh tako na gosto obiti, da ne morejo ptiči blizu. V
koruznjakih ostane turščica do mraza, včasi tudi vso zimo,
da se zadostno posuši.

Turščična stebla (debelačnico, koruznico, koruzovino)
porežemo o suhem vremenu in jo spravljamo v kozolce, da

se tam suši. Če nimamo kozolcev,
jo je sušiti na njivi, najbolje v sno¬
pih, ki se postavijo v pokončne
razstavke.

Ko je klasje popolnoma suho,
ga je zružiti. Naši gospodarji suše
turščico po malem tudi na peči, da
jo prej zružijo. Turščico ružimo
(ž urimo, robkamo) na rokah ali pa
s stroji. Tak stroj za robkanje tur¬
ščice kaže slika 5. Pri tem stroju
se mečejo posamezni klasi zgoraj v
lijak, skoz katerega zdrče nizdolu
in zaidejo med dvoje železnih ko¬
tačev, izmed katerih je jeden robat,
drugi pa zobat. Robati kotač se
vrti, in pri tem se oruži klas.

Na 1 ha  se pridela po 20 do 70 hi  zrnja, poprek 30 hi,
in 30 do 50 metrskih stotov slame. 1 hi  debele turščice tehta
70 do 80, drobne pa 80 do 88 kg.

Po naših krajih pridelujemo med turščico tudi fižol in
buče; na ta način dobimo lepe postranske pridelke. Na
1 ha  se lahko pridela do 5 hi  fižola in več voz buč.

7. Sirek.

Sirek je važna rastlina za južne kraje. Afriškim de¬
želam daje sirek vsakdanji kruh. Pri nas ga tudi sejemo,
toda malo. Najraje ga sejemo med turščico ob robu njive.

Slika 5.

Stroj za robkanje tuvšCice.

33

Njegovo zrnje je dobro za kuretnino, zmleto pa za prašiče.
Prazno latje, takozvano siršče, nam rabi za metle in met¬
lice. Sirkova slama ima za krmo in nastil blizu tako vrednost
kakor turščična.

Sirek je v svojih lastnostih  močno podoben turščici
in potrebuje ravno tako obdelano zemljo. Toplote potrebuje
pa še več kakor turščica, da nam dozori.

Sirka imamo več vrst,  in sicer:

1. ) laški sirek ali latnik,  ki napravlja dolgo in
razprostrto lat in rjavorumenkasto zrnje; njegovo siršče
se rabi za metle, zato mu pravijo tudi m e tiar.

2. ) navadni sirek,  ki napravlja srednje dolgo latje
in je rdečkastočrnega zrnja. Kot neko podvrsto tega sirka
moram navesti tudi mali sirek ali drobni sirek,  kate¬
rega sejejo po krškem polju za prašiče. Sejejo ga na široko
po celili njivah.

3. ) sladkorni sirek, ali storžnik, betičar,  tudi
k ep as ti sirek,  ki je rdečega zrnja in ima majhno, zaokro¬
ženo in stisnjeno lat, ki se rabi za metlice. Lat stoji po koncu,
ali se pa tudi pobesi nizdolu. Sirek s pobešeno betico ni
torej kaka posebna vrsta, kakor sem in tja slišimo, ampak
ta lastnost se pokaže slučajno in je nestanovitna, kakor
pričajo tukajšnje izkušnje.

Kjer sejejo po cele njive sirka, ga sejejo v vrste kakor
turščico. Za i ha  zadostuje v tem slučaju 20 do 30 l  semena.
Sirek počasi  raste, zlasti prvi čas, in pozno zori.  Naj¬
raje ga napada prašnati snet, ki razdeva latje in pretvarja
močnato zrnje v črnorjav prah. Na 1 ha  se lahko pridela
16 do 33 hi  zrnja in 25 do 35 metrskih stotov slame. 1 M
telita 55 do 65 ky.

8. Proso in bar.

Proso sejemo po naših slovenskih krajih že od nekdaj.
Pridelujejo ga zlasti mali posestniki, katerim rabi za kašo,
drožice, klobase itd. Neizluščeno zrnje prija posebno piščetom.
Njegova slama je mehka in dobra za krmo.

V novejšem času ga rabijo tudi za izdelovanje špirita. .

Lastnosti prosene.

Proso dobro uspeva na rahli peščeni in peščeno-ilovnati
zemlji. Tudi na osušenem barju ali mahovju daje lepe
pridelke. Nikakor pa noče obroditi na mokri, mrzli in moč¬
virni zemlji.

Poljedelstvo II. •’

34

Kakor turščici ugaja tudi prosu toplo in suho pod¬
nebje.  Ker hitro zraste, ga sejemo z uspehom tudi še po
takih krajih, kjer turščica noče zoreti.

Za proso je treba čiste, močne
in rahle zemlje. Najboljši prostor
mu odkažemo v kolobarju  po
okopavinah in detelji. Pri nas ga
sejemo najraje po rdeči detelji, po
zeleni rži in na takih njivah, kjer
je pozebla zimska strn.

Razne vrste prosene.

Pri prosu razločujemo dve
glavni vrsti, namreč navadno
proso in bar.

Navadno proso  napravlja raz¬
prostrto lat in daje bolj debelo in
sploh boljše zrnje. Tudi prej zori.
Zaradi tega je pri nas bolj razširjeno.
Pri njem razločujemo več podvrst,
ki se ločijo med seboj najbolj po
barvi zrnja. Znane podvrste navad¬
nega prosa so belo, rumeno,
sivo, rjavo in rdeče  proso.
Najbolj razširjeno je belo in rumeno
proso. Kdeče proso se zato hvali,
ker obrodi tudi na prodnati zemlji.
Prideluje se sem in tja na Posavju,
Pomurju in Podravju, daje pa manj
pridelka, kakor belo ali rumeno proso.

Bar  ali b e r (slika 6.) ima
betičnato lat, ki je tako skupaj stis¬
njena, da izgleda kakor debel klas.
Bar ima ošine in drobnejše zrnje
kakor proso. Priporoča se za kraje,
kjer noče navadno proso obroditi.
Bar počasneje zori in raste tudi v
težki zemlji dobro.

Setev prosena.

Proso sejemo spomladi prav
nazadnje, navadno še le meseca rož¬
nika, ker potrebuje veliko toplote.

Slika 6. Bar.

35

Pozna setev se pa tudi zaradi tega priporoča, ker dobimo
na tisti njivi lahko še prej pridelek ali od rdeče detelje,
zelene rži ali od kake druge, hitro rastoče krmske rastline.
Bar sejemo pa prej, večjidel v malem travnu, ker potrebuje
dalje časa za rast.

Za proso je treba zemljo dobro obdelati  in zrahljati.
Gnojiti  mu pa ne kaže. Na svežem gnoju daje proso manj
zrnja, nam raje poleže in je tudi bolj plevelno in snetjavo.
Zemljo je z brano popolnoma zdrobiti in dobro poravnati.

Za setev je jemati novo seme,  ki se pozna na tem,
da je svetlo, gladko in tako opolzlo, da se rado izmuzne
med prsti; seme bodi čisto, težko in brez duha. Staro seme
poznamo na tem, da diši tudi po žaltavem.

Da nam snet ne kvari prosa, se priporoča, da mečemo
seme skoz plamen, ali pa da ga namakamo v polodstotni
raztopini modre galice. Proso se mora redko sejati in dobro
zagrniti, da ga ptiči ne pozobljejo. Dobro se naj tedaj za¬
vleče z brano. Po nekaterih krajih se proso tudi zaškrili,
namreč z motikami 1, kvečjemu do 1 % cm  globoko podkoplje.
Večji posestniki ga sejejo s strojem v vrste, ki so po 20 do
25 cm  narazen. Za 1 ha  je treba 30 do 407 semena, pri baru
nekoliko manj, ker je drobnejšega zrnja.

Kako se oskrbuje proso.

Proso potrebuje skrbnega dela, da nam dobro obrodi.
V mladosti raste silno počasi, zato mu plevel močno nagaja.
Glavna reč je, da ta plevel pridno zatiramo. Držimo se v
tem pogledu resničnega pregovora, ki pravi, da daje redko
sejano in petkrat opleto  proso — bogato kopico. Ko
je proso za dlan visoko, naj se drugič opleve in pri tej
priliki tudi prerije, če je pregosto.

Proso napadajo proseni snet in razni drugi škodljivci.
Veliko škode mu lahko prizadene prosena vešča;  njena
gosenica, ki je črvu podobna in znana z imenom biljek,
uničuje pridelek s tem, da vrta in razjeda bilke. Veliko
škode nam delajo tudi zlasti vrabiči, kadar proso zori. Od¬
ganjati jih moramo s puško in drugimi plašili.

Žetev prosena in njegov pridelek.

Proso se rado osuje, zato ne smemo odlašati z žetvijo.
Ker nam zori nejednakomerno, ga je požeti, kakor hitro je
polovica zrnja na latju dosti zrela. Ge ga žanjemo pozneje,
se preveč otrese. Ravno to velja tudi za bar. Proso žanjemo

3 *

36

koncem velikega srpana, v bolj hladnih krajih pa še le v
kimavcu. Bar zori pozneje ko proso.

Proso je žeti o lepem vremenu in pazljivo, da se
latje preveč ne otrese. Ometi ga je še tisti dan. Izmeto
proso se naj plitvo razgrne, da se prej posuši. Večji posest¬
niki imajo za sušenje prosa posebne sušilnice, znane pod
imenom „dire“, ki so postavljene na solnčni strani poda ali
skednja. Mali posestniki sušijo proso na rjuhah, katere no¬
sijo vsak dan na solnce. Da se proso hitreje in jednako-
merno suši, naj se pridno obrača. Slamo sušimo na tleh, ali
pa še bolje v kozolcih. Posušeno slamo kaže še z večjega
omlatiti, da se izsuje vse zrnje. Na 1 ha  pridelamo po 12
do 30 hi  navadnega prosa in 12 do 20 metrskih stotov slame.

I hi  zrnja tehta 68 kg,  pa tudi 70 do 82 kg.  Bar daje ne¬
koliko manj pridelka.

Prosa se mol ne loti, zato ga je mogoče po več let
hraniti; za seme pa ni tako seme, ker izgubi rado svojo
kaljivost.

9. Ajda.

Ajda (jeda, jejda, hejda) je važna rastlina za naše
kraje, ker raste tako hitro, da jo je mogoče po strnišču
sejati za drugi pridelek, in ker daje zrnje, iz katerega na¬
pravljamo izvrsten kruh in še boljše žgance. Ajda je prišla
v naše kraje iz jutrovih dežel ob času križarskih vojsk, in
sedaj se povsod prideluje v taki množini, da je med šmarnima
mašama najlepši kras slovenskih krajev.

Vstopali izluščeno zrnje se rabi za kašo; njeno zrnje
je dalje izvrstna piča za kuretnino in za praseta. Slama se
rabi večjidel za nastil, ker je pretrda za krmo. V novejšem
času se rabi ajda tudi za izdelovanje špirita.

Bogato pašo dobe v ugodnih letih na ajdi tudi pridne
čebelice, in letina na medu je po naših krajih v tesni zvezi
z rodovitnostjo ajde.

Lastnosti ajdove.

Ajda je hitro rastoča rastlina in zelo občutljiva proti
mrazu in slani. Njeno cvetje se težko oplodi. Za dobro oplodbo
je treba pridnih čebelic in ugodnega, mirnega vremena.
Čebele nabirajo med iz malih žlezic, takozvanih „mednikov“,
ki se nahajajo na dnu pestiča tam, kjer so priraščeni praš-

II  i ki - Pri tem nabiranju prenašajo čebele cvetni prah na
pestiče in posredujejo na ta način oplodbo. V ugodnih

37

letih je ajda medena in rodovitna; ako pa dežuje med
cvetjem, tedaj ajda slabo obrodi. Njenemu cvetju škoduje
tudi vetrovno vreme, zlasti južni in vzhodni vetrovi, in velika
vročina, ki ji cvetje posmodi. Ajda ni izbirčna glede zemlj  e,
občutljiva pa je za podnebje.  Na peščeni, peščeno-ilovnati
in ilnati zemlji nam dobro obrodi. Tudi na osušenem ma-
hovju, na noviščih in na lazovih nam dobro raste. Za mrzle
kraje pa ni, ravno tako tudi za pregorke in presuhe ne.
Ajdi je treba bolj vlažnega in ugodnega podnebja.

Strniščna ajda obrodi po ječmenu, rži in pšenici. Sejejo
jo tudi po ogrščici.

Bazne vrste ajdove.

Pri ajdi poznamo dve glavni vrsti, namreč navadno
ajdo in tatarsko ajdo.

Po naših krajih se prideluje navadna ajda, katero
ločimo po barvi zrnja v črno in sivo  ajdo.

1. ) Navadna črna ajda  ima črnorjavo gladko zrnje, ki
daje prav dobro moko. Rasti je bolj nizke. V zadnjem času
jo je močno izpodrinila siva ajda.

2. ) Siva ajda  ima sivo zrnje, po katerem se nahajajo
rjave pegice. Šiva ajda se bolj razraste, raste bujneje in
daje več zrnja. Njeno zrnje je za spoznanje drobnejše, zato
pa bolj napeto, kakor pri črni ajdi; ono daje dosti moke in
lepo moko, zato so jo začeli v zadnjem času močno sejati.
Posebno cenjena vrsta sive ajde je siva francoska ajda,
katero je vpeljala po naših krajih kranjska kmetijska družba.

Tatarska ajda,  kateri pravijo tudi sibirska, turška
ali kitajska ajda, rodi bogato, a daje slabšo moko. Njeno
zrnje je trirobato, kakor pri navadni ajdi, robci so pa ve¬
gasto zobčasti. Zrnje je nekoliko debelejše in rjave barve
ter ima bolj trdo lupinico. Moka je grenkljastega okusa in
sploh slabša za peko. Ta ajda je zašla tudi v nekatere
gorate kraje na Slovenskem pod imenom „cojzle“, ker jo je
1. 1816. s Češkega uvedel baron Žiga Cojz.

Setev ajdova.

Pri nas sejemo ajdo po strnišču  okoR sv. Jakoba.
Gorjani jo pa sejejo kot zgodnjo ali prašno  ajdo v
drugi polovici velikega travna, ko se ni več bati poznih .slan.

Za ajdo je treba dobro obdelane  in čiste zemlje.
Pripravimo jo s tem, da strnišče preorjemo in zemljo z
brano dobro zrahljamo. Hlevski gnoj  ne ugaja ajdi; na

38

svežem gnoju raste prebojno in rada poleže. Na vsak način
pa mora imeti zemlja še dosti moči od prej, kajti na izde¬
lani zemlji ne more ajda dobro uspevati.

Za ajdo se priporočajo tudi umetna gnojila,  ki prav
koristno vplivajo na tvorbo zrnja. Zlasti na peščenih tleh
in na mahovju so dobra taka gnojila. Za 1 ha  se priporoča
sledeča gnojitev: 100 do 200 % žveplenokislega kalija in
300 kg  superfosfata kostne moke. Kjer je v zemlji dosti
kalija, tam se lep uspeh doseže tudi z 200 kg  amonijak-
superfosfata, ali pa z 200 kg  superfosfata in 50 kg  čilskega
solitra. Kaj dobro vpliva tudi pepel  pri ajdi, katerega
treba ravno tako, kakor umetna gnojila, po strnišču raztrositi
in podorati.

Ajdo je sejati o suhem vremenu, tako da se za
brano kadi.

Za seme  je jemati najlepše zrnje, ne pa praznih
„babic“. Seme bodi celo, ne pa razpokano in razbito. Ajdovo
seme ostane 2 do 3 leta kaljivo, vendar je najboljše, da
rabimo seme zadnjega pridelka.

Za 1 ha  potrebujemo 100 do 150 l  semena, ki se naj
plitvo zavlači. Na peščenih tleh ga je dobro povaljati.

Kako se oskrbuje ajda.

Ajda kali zeld hitro in potrebuje med rastjo le ugod¬
nega vremena, da nam dobro obrodi. Skraja ji je treba
gorkega vremena, kakor hitro se razvije tretji list, pa vlaž¬
nega. Ob cvetju ji je treba zopet mirnega in suhega vremena
in ravno tako, kadar zori.

Žetev ajdova in njen pridelek.

Ajdo moramo požeti, kakor hitro je večina zrnja zrela
ne glede na to, ali se nahaja na češuljah še kaj cvetja ali
ne. Ajda zori namreč zeld nejednakomerno, in ker se rada
osiplje, ne smemo odlašati z žetvijo. Pri nas jo žanjemo v
pričetku kimavca.

Požeto ajdo je povezati v drobne^ snopiče, ki se suše
zunaj na njivi, še boljše pa v kozolcih. Če jih sušimo na njivi,
jih moramo zložiti po dva in dva skupaj v dolge razstavke.

Pri ajdi je pridelek kaj različen; včasi je prav bogat,
večkrat pa tudi prav slab. Na 1 ha  se pridela poprek po
12 do 17 hi  zrnja in 15 do 25 metrskih stotov slame. 1 hi
ajde tehta 63 do 64 kg,  pa tudi več in manj, kakor je nam¬
reč ajda obrodila. _

39

Pridelovanje sočivja.

Sočivju prištevamo fižol, bob, grah, lečo 1  itd.
Vse te rastline pridelujemo po naših krajih že od nekdaj,
in sicer zaradi okusnega in tečnega zrnja. Sočivje nam
daje najbolj tečen rastlinski živež;  ono je bogato
beljakovin (22 do 25%) in škroba (44 do 52%).

Razen tega ima sočivje tudi te prednosti za naše
kraje, da pri nas dobro rodi, da je dobro za kupčijo,
in da ugodno vpliva na izboljšanje zemlje.  Največ
se pri nas prideluje fižola, kateremu naše podnebje dobro
ugaja, in s katerim se da kupčija še izdatno povečati po
slovenskih deželah.

Sočivje vpliva
pa tudi ugodno na
izboljšanje zemlje.

Ono spada k tistim
rastlinam, ki morejo
potrebni dušik iz
zraka sprejemati;
zaradi tega jim pra¬
vimo tudi dušik
nabirajoče  rast¬
line. To lastnost
pripisujemo kore¬
ninskim gomolj-
čicam,  t. j. tistim
drobnim bunčicam,
ki izrastejo na ko¬
reninah (slika 7.)
vsled nekih posebnih
glivic (Bacillus ra-
dicicola). Te majhne
stvarce posredujejo
sprejemanje dušika

iz zraka in pripomorejo na ta način, da ostane zemlja bolj
rodovitna za naslednje rastline. Zaradi tega tudi vidimo,
da po sočivnatih rastlinah žito izvrstno obrodi. \ eliko vredno
je tudi to, da ostane zemlja po sočivju plevela čista, rahla
in vlažna, in da imajo sočivnate rastline globoke korenine,
s katerimi pobirajo potrebni živež tudi iz globokejših plastij.

Slika 7. Koreninske gomoljčice pri fižolu.

1  Te rastline imenujemo tudi stročnice ali met ulj niče.

40

Sočivje potrebuje v zemlji pred vsem dosti kalija,
fosfor o ve kisline  in, če treba, tudi apna.  Ako ima
zemlja premalo apna v sebi, naj se na vsaka 4 leta ali 5
let pognoji z apnom. Za 1 ha  je treba 10 metrskih stotov.

1. Fižol.

Fižol je prav koristna rastlina za naše kraje, ker nam
daje zelo priljubljeno in tečno jed. V poletnem času je cenjeno
njegovo zeleno stročje, po zimi pa suho zrnje. Fižol je tudi
pripravno blago za kupčijo, in le želeti bi bilo, da bi se ta
kupčija zanaprej bolj razvila po naših krajih. Mnogo je
krajev, kjer bi se ob urejeni kupčiji lahko še dosti več iz-
kupilo za fižol kakor sedaj.

Lastnosti fižolove.

Fižol zahteva ugodno podnebje.  V mrzlih krajih ga
ne morejo pridelovati, ker je preveč občutljiv pred mrazom.
Po vinskih krajih, po krajih, kjer turščica zori, in kjer se
lahko pridelujejo strniščni sadeži, pa fižol dobro uspeva in
bogato rodi.

Glede zemlje  ni posebno izbirčen; zadovoljuje se
skoro z vsako zemljo, da je le dosti gnojena. V zemlji po¬
trebuje veliko kalija, fosforove kisline  in za prvi
čas dosti dušika.  Najbolj obrodi v srednje težki in močni
ilovnati zemlji. Na suhi in rahli zemlji raste pač slabo;
ravno tako ne trpi premokre lege.

Fižolu dobro ugaja prostor po gnojenih okopavinah.
Če ga pridelujemo po žitu, mu moramo pa ravno tako gnojiti
kakor okopavinam. Naši gospodarji ga radi sade med oko-
pavine, na pr. med turščico in krompir, ker potrebuje slično
pripravljeno in obdelano zemljo, kakor te okopavine. Fižol
raste tudi na noviščih.

Bazne vrste fižolove.

Fižola imamo na sto in sto vrst, ki se ločijo med
seboj po rasti, po cvetju, po obliki in barvi stročja, posebno
pa po debelosti, obliki in barvi zrnja. Nekatere vrste so
posebno dobre v zelenem stročju, ker imajo mehko stročje
brez nitij, druge vrste so zopet slabe v stročju, zato pa
veliko več vredne v zrnju. Na zeleno stročje se gleda pri
tistih vrstah, ki se pridelujejo na vrtu; pri njivskem fižolu

41

je gledati pa pred vsem na to. kake vrednosti je zrelo
zrnje za domačo kuho in za kupčijo.

Vse različne fižolove vrste delimo najprej v dve glavni
vrsti, namreč v nizki in visoki  fižol. Obe te vrsti pri¬
delujemo na njivah, vendar je nizki fižol važnejši, in zato
hočem najprej o njem govoriti.

1.) Nizki fižol,  kateremu pravimo po raznih krajih tudi
pritlični fižol, počepinec. počepljak, grmov-
1.1 ati fižol in Čiče  k.  je nizke, komaj dober čevelj visoke
rasti. V vlažnih letih se rad pokaži in začne delati vrvi.
ki se oprijemajo druga druge. Te vrvi je dobro obžeti, da
nastavi več stročja.

Nizki fižol ima to prednost, da ga je lažje pridelovati
po njivah, ker ne potrebuje kolitve, in ker ga lahko sadimo
na gosto. Za pridelovanje v večji meri pride sploh le nizki
fižol v poštev, ki je prav dober tudi za kupčijo.

Nizki fižol se v obče odlikuje po tem, da je podolga-
tega in ploščatega ali pa valjastega zrnja. Nizkega fižola
je veliko vrst, izmed katerih so za naše kraje važne sledeče:

a)  rdeči ribniški fižol,  ki je rdeč in rižast. Ta
fižol se po naših krajih močno prideluje in je posebno dober
za kupčijo. Njegovo zrnje je valjasto in na koncih tumpasto.
Ribniški fižol je dober za ilovnate in močne zemlje.

b)  rdeči  hrv  at  je ribniškemu fižolu podobna vrsta;
barve je za spoznanje bolj blede, zrnja pa bolj ploščatega in
na koncih zaokroženega. Rdeči hrvat je nekoliko slabšega
okusa, rodi pa dobro tudi na manj močni in bolj rahli zemlji.
Znana vrsta je tudi beli hrvat ali štrukljar.  tudi
k o m o 1 č n i k, ki je bel in ravno tako rižast, kakor rdeči hrvat.

c)  n i z k i p r e p e 1 i č ar (nizki koks, prajzovka) je dobra
vrsta za kupčijo in se po nekaterih naših krajih v večji
meri prideluje. Njegovo zrnje je belo in rižasto, kakor pri
belem hrvatu, toda bolj kratko in na koncih manj zaokro¬
ženo. V obče je ta vrsta nekoliko manj  rodovitna, kakor
ribniški fižol.

d)  fižoli ca ali samozrnček  je prav droben in bel
fižol, ki se seje po njivah med krompir in turščico. Ker
zraste iz vsakega zrna močan grmiček, se seje na široko
kakor turščica. Ta fižol je okusen in cenjen na gosposki
mizi, ker je bel in droban.

Od drugih vrst, ki se pridelujejo tudi po njivah, je
navesti nizki rumeni fižol, porcelanček ali crk-
ljivec,  ki je bolj okroglega in okusnega zrnja ter zahteva

dobro pognojeno zemljo, in žagar  s črnim in belorižastim
dolgim zrnjem, ki se hvali zaradi dobrega okusa.

2. Visoki fižol  (nakolenec, kolnik, natiski fižol, natičar,
prekeljčar, prekljar, rageljčnik, lajmik, opletanec, povijač,
popalčnik, plantnik, rakljar) zraste 2 do 3 metre visoko in
se ovija. Visoki fižol daje več zrnja in bolj okusno zrnje,
kakor nizki fižol, zato ima tudi višjo ceno. Pridelujemo ga
na vrtovih in po njivah. Na njivah se sadi najraje med
krompir, in sicer po več metrov vsaksebi. Tudi okoli zel¬
nika ga radi sadimo.

Visokega fižola imamo še več vrst kakor nizkega. V
vsakem kraju najdemo kake druge vrste, katerih gospodinje
ne morejo prehvaliti zastran rodovitnosti, izvrstnega okusa itd.
Med mnogimi vrstami visokega fižola naj navedem sledeče:

1. ) Prepelic  ar  ali na kratko koks,  po naših krajih
tudi prajz  imenovan, je najboljša vrsta visokega fižola, ki
se v trgovini najbolj ceni  in ima tudi najvišjo
ceno.  Ta fižol je zeld okusen in tako rodoviten, da presega
v tem pogledu vse druge vrste. Prav iz teh vzrokov ga
kaže povsod saditi po njivah, zlasti med krompirjem. Zrnje
njegovo je okroglo, belkasto in ima po sebi črnovišnjevkaste
ali temnordečkaste riže. Tudi zeleno stročje je rižasto. Za
poljedelstvo in kupčijo nimamo boljšega fižola, kakor je ta.

2. ) Orelček  je priljubljena vrsta, ki se po naših
krajih rada prideluje. Poznamo ga na jajčasto okroglem in
srednje debelem zrnju, ki je belo in ima na popku rdečo liso,
ki je nekoliko podobna razpetemu cesarskemu orlu. Orelček
je prav rodoviten in okusen fižol.

3. ) Črešnjevec  je čisto rdeč, sicer pa po debelosti in
obliki podoben orelčku, s katerim ga pri nas radi skupaj sadijo.

4. ) Rjavorižasti  n a k o 1 e n e c je tudi cenjena vrsta,
ki se prideluje po njivah. Ta fižol je dober v stročju, kakor
tudi v zrnju. Stročje je debelo, široko in rižasto, zrnje de¬
belo, ploščato in bolj štirioglato; barve je svetlosive ter
ima po sebi velike rjave riže. Ta fižol je rad poln.

Raznih drugih vrst ne bodem tukaj našteval. Mnogo
se jih prideluje le zaradi zelenega stročja, ki daje v po¬
letnem času zel6 cenjeno jed po naših krajih. Navesti moram
pa še. jedno posebno vrsto visokega fižola, ki se tudi po naših
krajih, toda v mali meri sadi, in katerega je že od daleč
poznati po živordečem in bogatem cvetju. To je arabski
fižol, tudi laški ali turški  fižol imenovan. Njegovo zrnje
je debelo kakor bob, a je bolj zaokroženo in ploščato.

43

Barve je višnjevkaste in ima po sebi polno črnih peg in
pegic, zlasti okoli popka. Pri nas mu pravimo plod ni k,
griljek, jur ali račjek.  Čisto podoben, toda nekoliko
drobnejši je beli plodni  k, ki ima čisto belo cvetje in
belo zrnje, ki je pa nekoliko drobnejše, kakor pri navadnem
plodniku.

Saditev fižolova.

Fižol sadimo pozno spomladi, koncem malega travna
in v pričetku velikega travna, ko se je zemlja že dosti
ogrela. Zemljo mu moramo pripraviti že jeseni tako, kakor
za druge okopavine. Fižol potrebuje izmed sočivja največ
gnoja, zlasti v prvi mladosti. Najbolj mu tedaj ustrežemo,
če mu gnojimo. Gnoj lahko podorjemo jeseni ali spomladi.
Kjer je zemlja rada plevelna, tako da je treba za fižol
spomladi navadno še jedne brazde, tam se naj gnoj spomladi
podolje. Fižolovo zrnje je bogato fosforove kisline, zato mu
ugajajo umetna gnojila,  ki so bogata z njo, kakor na pr.
superfosfati in Tomasova žlindra. Razen tega potrebuje tudi
dosti kalija. Superfosfate je podorati spomladi tik pred
saditvijo. Za 1 ha  treba 200 kg  superfosfata kostne moke,
Tomasove žlindre pa še enkrat toliko; ta se naj podorje že
jeseni. Potrebni kalij mu damo najbolj v podobi žvepleno-
kislega kalija, in sicer po 100 do 150 kg  na 1 ha.  Fižol
sadimo med razne okopavine, ali pa tudi samega zase.

Nizki fižol  sadimo med turščico in krompir, in sicer
ob razorih ali pa tudi v vrstah samih. Ako sadimo nizki
fižol po celi njivi, ga je saditi v vrste, ki so po 1 Vs 2
čevlja narazen; v jamice po 1 do 1 %  čevlja vsaksebi.
Sadimo ga z motikami v jamice, katere sproti zasekamo.
V vsako jamico se strese 6 do 8 zrn. Za 1 ha  potrebujemo
v tem slučaju 150 do 240 / semena. Semenski fižol je skrbno
odbrati. Razbita, zdrobljena, počena, plesniva in moljava
zrna niso za nič.

Visoki fižol  sadimo zase le na malih prostorih in
v širših vrstah. Vrsta od vrste bodi po dva in pol čevlja
narazen. V vrstah samih se naj sadi po 2 čevlja vsaksebi.
Ako ga sadimo bolj na gosto, se tako sprime in zaraste, da
dela sam sebi škodo. Takemu fižolu manjka svetlobe in
solnca, zaradi tega ne more dobro cvesti, niti zoreti. \ rli
tega mu je tudi veter bolj nevaren. Prav iz teh vzrokov
je dobro, da ga naši gospodarji sade med drugimi okopa-
vinami po več metrov narazen. Kjer delajo ozke kraje, ga

44

sade po sredi krajev na 3 do 4 metre narazen. Saditev
visokega fižola se priporoča tudi okoli zelnikov, in sicer
na 2 do 3 čevlje narazen.

Potrebno kolje se postavi pred saditvijo, ali pa še le
potem, ko je fižol že zunaj. Visoki fižol sadimo na ta način,
da na obeli straneh kola zagrebemo z motiko po 6 zrn.
Ako moramo fižol pozneje nakoliti, storiti je to, predno
začne delati vrvi. Potrebne luknje kaže delati z železnim
klinom, da kolje bolj trdno stoji.

Kako se oskrbuje fižol.

Fižol potrebuje za dobro rast rahle in čiste zemlje,
kakor druge okopavine, zato ga moramo okopavati. Navadno
zadostuje, če ga dvakrat okopljemo, prvič, ko je fižol dobro
ozelenel, in drugič, ko so fižolovi grmi za dobro ped visoki.

Če nizki fižol podivja in začne delati vrvi, naj se obžanje.

Spravljanje fižola in njegov pridelek.

Nizki fižol je treba poriti, kakor hitro je stročje dosti
zrelo, kar poznamo na tem, da porjavi in se posuši. Ako
bi odlašali, bi se stročje prežalo in zrnje izgubilo. Nizki
fižol sušimo z najboljšim uspehom v kozolcih. Ko je po¬
polnoma  suh, se omlati.

Visoki fižol se potrga na njivi, ali se pa s koljem
vred spravi in doma potrga. Stročje visokega fižola moramo
dobro posušiti, predno se izlušči na rokah.

Na 1 ha  se pridela pri čisti saditvi 25 do 35 hi  nizkega
fižola in 10 do 16 metrskih stotov fižolovke. 1 hi  fižola
telita poprek 82 kq.

2. Bob.

Bob se po naših krajih skoro povsod prideluje, toda
v mali meri in le za domačo rabo. V zelenem stročju nam
daje mehko in precej okusno zrnje, v zrelem stanju nam
pa rabi njegovo zrnje za prašiče, zdrobljeno tudi za goved
in konje.

Lastnosti bobove.

Bobu ugaja težka zemlja  v vlažnem in toplem pod¬
nebju.  Izvrstno nam obrodi na taki zemlji, na kateri
pšenica dobro plenja.

Bob zahteva ravno tako dobro obdelano in tako po¬
gnojeno zemljo, kakor druge okopavine. Pri nas ga zaradi
tega tudi najraje med krompirjem ali korenjem pridelujemo.

Izmed redilnih snovij mu je treba dosti kalija in
fosforove kisline  in za prvi čas tudi dušika.

Kazne vrste bobove.

Pri bobu razločujemo dve vrsti, namreč debeli bob
in drobni bob.

Debeli bob  ima debelo in bolj ploščato zrnje in je
rumenorjavkaste barve. Za jed v stročju je veliko bolj
okusen, kakor drobni bob. Razen d o m a č e g a boba, katerega
pridelujemo po naših krajih, imamo še razne druge vrste,
kakor debeli erfurtski  bob, angleški Windsor-bob
z zelenkastim zrnjem, zgodnji Macagen-bob, pritlični
bob itd. Nemci pravijo debelemu bobu tudi svinjski  bob.

Drobni bob  ima bolj okroglo in drobno zrnje, ki je
svetloijave barve. Prideluje se za krmo. Nemci ga imenujejo
tudi konjski bob.

Setev bobova.

Bob sejemo zgodaj spomladi, že meseca sušca, da nam
bolj obrodi in hitreje zori.

Za bob je zemljo tako skrbno pripraviti,  kakor za
okopavine. Pognojimo  mu že jeseni ali spomladi. Ker
potrebuje dosti fosforove kisline in kalija, mu ugajajo tudi
umetna gnojila,  zlasti superfosfati, Tomasova žlindra in
žveplenokisii kalij.

Pri nas sejemo bob najraje med korenje in krompir,
prav na redko. Med krompirjem ga kaže potakniti ob razoru
ali ob ogonih. Lahko se pa tudi seje sam zase, in sicer na
široko ali pa v vrste. Te vrste je delati po L Va čevlja na¬
razen. Za 1 ha  posetve je treba v takem slučaju po 2 do 3 Id
semena. V vrste ga sejemo večjidel za brazdo slično, kakor
sadimo krompir za brazdo.

Kako se oskrbuje bob.

Bob obdelujemo na ta način, kakor druge okopavine.
Okopati ga je redno po dvakrat. Če treba, naj se pri prvem
okopavanju tudi prerije. Kjer sejemo sam bob skupaj, se
priporoča, da mu obžanjemo vršičke, kakor hitro se razvije
spodnje stročje. S tem pospešujemo jednakomerno zorenje
in zatiramo uši, ako se prikažejo na bobu. Razen ušij ško¬
dujejo bobu tudi bob ar s svojo ličinko, ki razjeda zrnje,
da postane piškavo, potem medena rosa in suša.

46

Spravljanje boba in njegov pridelek.

Bob je spraviti, kakor hitro je spodnje stročje zrelo;
to poznamo na tem, da počrni. Kjer ga sejejo cele njive,
ga kose, sicer pa porijejo. Za sušenje v razstavkah ga je
povezati v snopiče. Male množine boba se izružijo na rokah,
če imamo pa kaj več boba, se lahko mlati.

Na l ha  se pridela po 20 do 30 hi  zrnja, v ugodnih
legah tudi 50 hi  in 20 do 45 metrskih stotov bobovice. 1 hi
boba tehta po 75 do 80 hy.

3. Grah.

Grah je dandanes bolj vrtna kakor njivska rastlina.
Prideluje se večjidel zaradi zelenega stročja, ki ima dobro
ceno v mestih. Zaradi tega tudi vidimo, da se v okolici
mest in trgov še najraje prideluje; tam ga sejejo po več¬
krat na leto, tako da ga imajo ondotni gospodarji skoro
celo leto na prodaj.

Lastnosti grahove.

Grah raste na vsaki zemlji,  da le ni premokra ali
presuha, in da ima nekoliko apna v sebi. Le peščena in
močvirna tla niso zanj. Najbolj mu ugaja toplo podnebje.
V vlažnem podnebju močno cvete, a malo rodi. V mladosti
je občutljiv pred vročino in sušo.

Grah najbolj obrodi po krompirju, pa tudi po drugih
okopavinah nam dobro uspeva.

Grah potrpbuje pred vsem dosti kalija in fosfor  o ve
kisline.

Kazite vrste grahove.

Pri graliu imamo mnogo vrst, ki se ločijo po rasti,
po barvi cvetja, po debelosti, barvi in obliki zrnja. Vse te
vrste ločimo najprej v dva dela, namreč v navadni ali
belo cvetoči grah in v rdeče cvetoči grah.

1.) Navadni tjrah  ima belo cvetje in gladko-okroglo
zrnje, ki je bele ali pa sive barve. Pri njem razločujemo
razne podvrste z ozirom na to, ali je zeleno stročje užitno
(cukrasti grah) ali ne (smuček), po tem, ali mu je treba
natiča (natiški grah) ali ne (pritlični grah), in naposled,
ali ga sejemo jeseni (zimski grah) ali spomladi.

Jako dobra vrsta navadnega graha je logaški grah,
ki je visok in belega zrnja. Ta vrsta je zgodnja, rodovitna

47

in tako trdna, da jo lahko sejemo kot zimski grah. Logaški
grah je doma v logaškem kraju na Notranjskem in je vsled
svojih dobrih lastnostij vreden, da ga tudi drugod pridelujemo.

2.) Rdeče cvetoči grah  ima višnjevo-rdeče cvetje in sivo
zrnje, ki ni gladko, ampak vegasto vdrto. Znana vrsta tega
graha je cukrasti grah ali sladkornih,  ki se tudi
po naših krajih prideluje, toda v manjši meri kakor smuček.

Saditev grahova.

Zimski grah sejemo tako zgodaj, da nam do zime
dobro ozeleni, pomladnji grah pa spomladi, kakor hitro se
da zemlja obdelovati. Sadi se tudi po večkrat med letom
zaradi zelenega stročja.

Za grah je treba zemljo dobro pripraviti,  kakor za
okopavine. Zimskemu grahu kaže gnojiti,  pa tudi pomlad-
njemu je treba dobre, od prej ugnojene zemlje. Če le mogoče,
naj se sadi zimski in sploh zgodnji pomladnji grah v pri¬
sojne lege, da nam hitreje raste. Grah potrebuje veliko
fosforove kisline in kalija. Zaradi tega mu ugajajo izmed
umetnih gnojil  superfosfat kostne moke, Tomasova žlindra,
žveplenokisli kalij in tudi pepel.

Grah sejemo na široko ali pa v vrste, ki so dober
čevelj narazen. Na široko ga sejemo med okopavine, pri
nas najraje med krompir. Ako ga sejemo v vrste, je naj¬
bolje, da ga sejemo z motiko v jamice, katere sproti zase-
kavamo ob napeti vrvici, ali pa da napravimo ob napeti
vrvici najprej plitve brazdice, v katere natrosimo semena.
Za 1 ha  je treba 150 do 300 l  semena.

Kako se oskrbuje grah.

Grah potrebuje rahle in plevela čiste zemlje. Zaradi
tega ga moramo okopavati. Navadno zadostuje dvakratna
kop. Kjer ga sejejo v veliki meri in na celili njivah, ga
najprej prevlačijo z brano in potem okopljejo.

Če je grah slaboten, mu lahko pomagamo z gnojnico.
Po nekod ga tudi gipsajo; izkušnje pa uče, da raste po-
gipsan grah močno v perje, in da nastavi manj stročja.
Ko je natiski grah malo ped visok, je potakniti veje (natič)
vmes, da se po njih oprijema in drži po koncu. Pritličnemu
grahu pa tega ni treba.

Grah napadajo razne bolezni (medena rosa, črna rosa,
rja in palež na stročju), potem uši, graliar ali grahov kukec
in grahova mora.

48

Spravljanje graha in njegov pridelek.

Pri gralm trgamo najprej zeleno stročje in potem
zrelo stročje. Ker zori stročje nejednakomerno, spraviti je
grah, kakor hitro dozori spodaj ležeče stročje. Na to je
gledati posebno tam, kjer ga sejejo po cele njive. Grah se
porije ali požanje in suši potem v kozolcih.

Na 1 ha  pridelamo pri čisti setvi 18 hi  zrnja in okoli
20 metrskih stotov slame (grahovice).

4. Leča.

Leče se pri nas primeroma malo prideluje. Sejejo jo
le sem in tja naši mali posestniki, da jo rabijo za dom. ali
pa da jo kaj malega p roda d o. Leča je dobra in tečna jed,
ker je bogata beljakovin.

Leča raste na lahki zemlji.  Dobro obrodi na.peščeno-
ilovnati zemlji, če je bogata apna. Obrodi pa tudi na peščenih
tleh in na prodnati zemlji. Najljubše so ji prisojne lege.
Sploh ji ugaja toplo in bolj suho podnebje.

Leča potrebuje dobro, rahlo in plevela čisto njivo.
Najbolj ji ustrežemo, če jo sejemo po krompirju.

Pri leči razločujemo dve vrsti,  namreč navadno  ali
drobno lečo  in debelo lečo.  Po barvi zrnja jo delimo v
rdečo in belo  lečo, po času setve pa v zimsko in po-
mladnjo  lečo. Zimsko lečo sejejo  v ugodnih krajih,
najraje z zimsko ržjo ali z zimskim ječmenom skupaj. Za
zimsko lečo je zemljo tako obdelati, kakor za dotično žito,
med katero se seje, za pomladnjo lečo pa tako, kakor za
drugo sočivje ali za okopavine. Gnojiti ji pa ne smerno, ker
bi sicer shobotela in malo stročja nastavila.

Pomladnjo lečo sejemo v malem travnu, in sicer samo
zase na široko ali pa v vrste, ki morajo biti vsaj po jeden
čevelj narazen. Za 1 ha  potrebujemo 120 do 150 l  semena.

Kakor hitro se prikaže plevel, treba je mlade rastline
opleti.  V vrste sejano lečo kaže tudi okopati, da nam
bolje obrodi.

Leča se požanje ali porije,  kakor hitro porjavi
spodnje stročje, in bodisi, da je še zelena. Ker se stročje na
solncu rado preža, jo kaže pipati, oziroma žeti v jutranjih
urah. Spraviti jo je potem na suh kraj, da se popolnoma
posuši. Na ! ha  se je pridela po 8 do 20 hi  in 7 do 16
metrskih stotov slame. 1 hi  leče tehta. 80 kg  in več.

49

Pridelovanje korenstva in drugih okopavin.

H korenstvu prištevamo sledeče gomoljnate in korenske
rastline: krompir, topinamburo, korenje, repo,
peso in podzemeljsko kolerabo. Razen teh spadajo
v to poglavje tudi zelje in buče.

Vse te rastline so važne v gospodarstvu. One nam
dajejo veliko potrebnega živeža in važno krmo, zlasti za
rejo prašičev, ki je po naših krajih največjega gospodar¬
skega pomena. Razen tega so postale te rastline važne tudi
za razne obrtnije, za napravo žganja, škroba in sladkorja.
Kjer so take tovarne, tam se gospodarji pečajo v večji
meri s pridelovanjem korenstva.

Gomoljnate in korenske rastline potrebujejo globoko
in skrbno obdelano in močno pognojeno zemljo. Takisto jih
je treba pridno oskrbovati, da nam dobro obrode. Zaradi
tega jih tudi imenujemo okopavin  e.

S takim obdelovanjem se zemlja v svojih lastnostih
izdatno izboljšuje, tako da nam po okopavinah dobro uspe¬
vajo vse druge rastline. Po okopavinah ostaja zemlja
čista, rahla in močna.

1. Krompir.

Krompir je najkoristnejša rastlina, kar smo jih dobili
iz Amerike. K nam v Evropo so f ga prinesli Španci in
Angleži že okoli 1. 1564. Po njivah so ga začeli saditi
pa še le od 1. 1770. naprej. Od kraja so ga dajali le živini,
ker se je sploh razširila misel, da krompir ni za jed. Ljudje
so se takrat dajali raje zapirati, kakor da bi ga zase pri¬
delovali. Splošno saditi in uživati so ga začeli še le po
1. 1868., ko so se izgojile že nekatere boljše vrste.. Odtlej
do danes je postal krompir povsod priljubljen in je danes
najvažnejša rastlina, ki se ravno tako ceni v palači boga¬
taša, kakor v revni koči malega posestnika.

Krompir nam daje razen tega izvrstno krmo za pra¬
šiče in rabi dandanes v veliki meri tudi za izdelovanje
žganja in škroba, katerega ima po 15 do 25%.

Lastnosti krompirjeve.

Krompir spada k razhudnikom, v tisto vrsto rastlin,
kamor prištevamo tudi paradižnik in papriko, ki se pri¬
delujeta na vrtih. Krompir raste v vsaki zemlji, da je

Poljedelstvo II. ^

50

le globoko zrahljana in močno pognojena. Najbolj
mu ugaja peščeno-ilovnata zemlja, kije globoka in bogata
črne prsti. V taki zemlji se pridela najbolj okusen krompir.
Mokra in težka ali pa suha peščena tla niso zanj, čeravno
imamo dandanes vrste, ki tudi na takih tleh uspevajo.
Krompir potrebuje posebno veliko kalija,  pa tudi dosti
fosforove kisline in dušika.  V srednje visokih in
gorkih legah se dobi najlepši krompir; mokre nižine, kakor
tudi visoke in mrzle lege pa niso zanj.

Krompir raste v različnem podnebju,  vendar mu
toplo in suho podnebje bolj ugaja, kakor mrzlo in vlažno.

Krompir spada med tiste maloštevilne rastline, ki se
lahko pridelujejo po več let zaporedoma na jednoistem pro¬
storu, ako skrbimo za potrebni gnoj. Vendar je bolje, da z
njim kolobarimo,  in da ga uvrstimo med druge rastline.
Ker mu navadno gnojimo, pridelujemo ga po žitu, na pr. po
ovsu ali ajdi, pa tudi po turščici. Pri nas ga sade tudi po
dobro pognojeni strniščni repi, po kateri zraste prav lep in
okusen krompir, podvržen tudi dosti manj gnilobi. Krompir
izvrstno rodi tudi po deteljiščih in na noviščih.

Razne vrste krompirjeve.

Ako je pri kateri rastlini gledati na pravo vrsto,
gledati je na to pri krompirju, kajti resnica je, da se dado
krompirjevi pridelki še izdatno povečati, ako bodemo sadili
pripravne in rodovitne nove vrste,  ki so se izgojile
v zadnjem času. Dokaz za to nam bodi na pr. onejidovec, s
katerim so se krompirjevi pridelki v zadnjih letih na mah
pomnožili v naših krajih.

Prav tako kakor na rodovitnost je gledati v današnjih
razmerah pa tudi na to, da sadimo take vrste krompirja,
ki so trdne proti boleznim,  ki ne gnijejo in ne trpe
po krompirjevi plesni, kajti domače vrste so v tem oziru
nekoliko premehke. Takisto nam je skrbeti za to, da pri¬
delujemo vrste, ki so okusne in cenjene v trgovini, in katere
se dado črez zimo dobro ohraniti, tako da ostanejo okusne
do novega pridelka.

Krompirja imamo danes na sto in sto vrst, ki se raz¬
likujejo med seboj po svoji vnanji rasti  (nizki, košati
grmi, visoki, redki grmi, z modrim ali belim cvetjem itd.),
posebno pa po o b 1 i k i g o m o 1 j a (okrogli, podolgasti, ploščati,
valjasti krompir), po velikosti gomolja  (debeli in drobni
krompir), po barvi kože  (beli, modri, rdeči in pisani

51

krompir), po vnanjosti kože  (gladka in tanka, debela
in razpokana koža), po tem, ali so oči vdrte ali ne. po
barvi mesa  (beli, rumeni ali belorumenkasti krompir) itd.

Vse te različne vrste delimo v tri glavne dele z ozirom
na to, kdaj nam zore (zgodnji, srednje pozni in pozni krompir).
Nekatere vrste so posebno dobrega okusa (namizne vrste),
druge so zopet izvrstne za napravo žganja in škroba
(žganjarski krompir), nekatere so posebno dobre za krmo
(na pr. pesjek), nekatere so pa dobre za vse, za jedno in za
drugo rabo; vrb tega so posebno rodovitne (gospodarske)
vrste. Za žganjarije se pridelujejo take vrste, ki so po¬
sebno bogate škroba (20 do 28 °/ 0 ), in katere močno rodijo.
Te vrste so navadno pozne, ker potrebujejo dalje časa za
tvorbo škroba.

Izmed zgodnjih  vrst se priporočajo sledeče:

1. ) Zgodnji rožnik  (Early Rose) je rodoviten in
okusen krompir, ki pa precej rad gnije. Rožnik ima rdečo
kožo in belo meso. Oblike je podolgaste, očes plitvih. Po
naših krajih je izmed zgodnjih vrst najbolj znan. Pridelujemo
ga v mali meri za domačo rabo in zgodnjo prodajo.

2. ) Juli  ima belo, gladko kožo in rumeno meso. Ta
vrsta zori že v malem srpanu in je rodovitna.

3. ) Kresnik  (Snmvflake) je bel krompir, jajčaste
oblike, na jednem koncu dokaj bolj droban, kakor na drugem,
sicer pa lepo zaokrožen. Na koži se nahajajo sem in tja
razpokane krastice.

4. ) Krona  (Kaiserkrone) je bel in debel krompir,
jako rodoviten in okusen in tudi precej trden proti plesni.

5. ) Praški najzgodnejši  je tudi nova vrsta, ki je
kroni  podobna, okusna in rodovitna.

6. ) S t e 1 a je srednje debel, podolgast in nekoliko ploščat
krompir z razpokano kožo, belim mesom in plitvimi očmi.
Koža je rdečkastobela. Ta krompir je rodoviten in okusen
ter tudi precej trden proti gnilobi.

V obče so pa zgodnje vrste krompirja bolj mehke in
zaradi tega boleznim bolj podvržene, kakor pozne vrste.

Med poznimi  in srednje poznimi  vrstami navedem
zlcisti sledeče *

1.) Domači rumeni in modri krompir,  ki se po
naših krajih pridelujeta, in katera poznamo na tem, da imata
podolgasto in valjasto gomolje z drobnimi, vdrtimi in stis¬
njenimi očmi. Ta krompir je srednje rodoviten, prav okusen,
toda premalo trden  proti boleznim.

4 *

52

2. ) Ribniški krompir (ribničan ali hrastavec) je
tudi domača vrsta; svoje ime ima po Ribnici na Kranjskem,
kjer se že od nekdaj prideluje. Ta krompir je posebno
okusen in zaradi tega zelb cenjen v kupčiji, toda premalo
je rodoviten in preveč podvržen gnilobi.  Ribniški
krompir je^ okrogle oblike, močno vdrtih očij in razpokane
kože. — Čisto podoben je ribničanu štajerski „Prahler“
in močno podoben tudi solnčnik  (Gold-Sonnenschein), ki
pa oba rada gnijeta.

3. ) Onejidovec  (družbar ali ljubljanski krompir).
Ta krompir se je v zadnjih letih še najbolj razširil, ker je
jako rodoviten, okusen in tudi malo občutljiv za bolezen.
K nam ga je vpeljala kmetijska družba kranjska, zato ga
tudi po njej imenujejo. Onejidovec se odlikuje s tem, da je
trden proti boleznim, in da se vso zimo prav dobro drži;
on ostane okusen do novega pridelka. Poznati ga je lahko
na tem, da je podolgast in nekoliko ploščat, da je bele in
bolj gladke kože, in da ima nekoliko vdrta in rdečkasta
očesa. Njegovo meso je belo in prav okusno. Sem in tja je
vsled večletnega pridelovanja že nekoliko opešal v svoji
rodovitnosti. Priporoča se, da v ta k ih slučajih seme premenimo.
Onejidovec je ameriška vrsta krompirja, a mi smo ga dobili
s Češkega, in sicer od znane semenske tvrdke Rambovšek
v Zborovu.

Onejidovcu prav močno podobna vrsta je zborovski
krompir,  ki je nekoliko bolj umazano-bele in nekoliko
razpokle kože.

4. ) Agnelijev biser  je ogrski krompir, ki je tudi
že po naših krajih znan zaradi svoje bogate rodovitnosti.
Ta krompir poznamo na tem, da ima debelo, okroglo in
bolj ploščato gomolje in belo meso. Koža je umazano-bela
in na debelejši polovici močno razpokana ali krastava, na
drugi pa gladka. Očesa so prav malo vdrta. Ta krompir je
trden proti boleznim in se celo zimo dobro drži, tako da
ostane okusen do poletja.

5. ) Profesor doktor Marker  je prav rodovitna
in prav trdna vrsta krompirja, ki se odlikuje po svoji lepi
ploščato-okrogli obliki, beli koži in belem mesu. Koža je na
debelejšem koncu nekoliko razpokana, sicer pa čisto gladka.
Očesa leže na vrhu in so na razpokani polovici nekoliko
višnjevkasta. Včasi je ves ta konec višnjevkasto nadahnjen.
Ta krompir se rad skuha in je prav okusen; posebno cenjen

53

za jed je po zimi, ko je obležan. Zel<5 cenjen je tudi za
žganj arij e, ker je bogat škroba.

6.) Triglavan je posebno trden  in tudi rodo¬
viten krompir, katerega je vpeljala kmetijska družba kranjska
z Gališkega. Ta krompir je ostal letos v poskuševališču
kmetijske šole na Grmu do zadnjega zelen, dočim se je po¬
javila prej ali slej na vseh drugih vrstah krompirjeva plesen.
Tudi gomolje njegovo je bilo tako zdravo, da ni bilo niti
jednega vmes, ki bi bil nagnil ali segnil. Triglavan je lepe
okrogle oblike, in ima rumeno in prav okusno meso. Posebno
važna utegne postati ta vrsta za težko zemljo in vlažne lege.

Prav rodoviten je tudi orjaški modri  krompir
(Blaue Riesenkartoffel), ki se pa za saditev v večji meri ne
priporoča, ker postane po zimi na jednem koncu popolnoma
steklast (glažast ali žajfast). Takisto malovreden je krompir
c ari n j a, ki se je že tu in tam začel saditi. Ta krompir
je zelo debel in na videz prav rodoviten, v resnici pa je
njegova rodovitnost le srednja, okus pa prav slab. Eazen
tega je ta vrsta tudi gnilobi podvržena.

Ker se pridelki pri krompirju, kakor tudi druge nje¬
gove lastnosti, ravnajo po tem, v kaki zemlji in v kaki
legi ga pridelujemo, zaradi tega je potrebno, da delamo
poskušnje z novo priporočenimi vrstami, kajti le na ta
način se lahko prepričamo, katera vrsta je za naše kraje
pripravna, in katera ne.

Saditev krompirjeva.

Krompir je občutljiv proti mrazu, zato ga sadimo spo¬
mladi, ko se je zemlja že dosti ogrela. Najbolj pripraven
čas za to je pri nas prva polovica malega travna. V Vipavski
dolini in na Primorskem sadijo zgodnji krompir tudi že
koncem svečana in v pričetku sušca.

Za krompir moramo zemljo skrbno pripraviti  in
dobro zrahljati. Ako ga pridelujemo po žitu, je dotično
strnišče pred zimo po dvakrat preorati, najprej plitvo in
potem še globoko. Globoka jesenska brazda je v tem slučaju
veliko vredna. Spomladi se brazde prevlačijo, in njiva je
pripravljena za saditev. Ako bi pa njiva spomladi ozelenela,
jo je še enkrat preorati.

Krompir potrebuje mnogo in lahko raztopnega živeža.
Posebno dosti potrebuje kalija in fosforove kisline.
Zaradi tega mu navadno gnojimo. Potrebni gnoj kaže že
jeseni podorati, da se do pomladi zadostno razkroji. Na

54

njivah, na katerih rad raste plevel, je bolje, ako gnoj Srez
zimo napeljamo in ga še le spomladi podorjemo. Najbolje
storimo, da gnoj črez in črez raztrosimo, da se zemlja jednako-
merno zagnoji po celem prostoru. Mali posestniki mu gnoj e
tudi v jamice ali v jarke.

Krompirju ugajajo umetna gnojila in pepel.
Tomasovo žlindro in žveplenokisli kalij kaže raztrositi že
jeseni, superfosfat kostne moke pa spomladi. Za 1 ha  je
treba 200 kg  žveplenokislega kalija in 300 kg  superfosfata
ali 400 kg  Tomasove žlindre. Ako primanjkuje apna v zemlji,
je dobro, da mu gnojimo vsaka 4 leta z 10 metrskimi stoti
apna na 1 lia.

Krompir je saditi spomladi o lepem in suhem vremenu.
Za seme je odbrati srednje debeli krompir, ki mora biti
seveda popolnoma zdrav in cel. Debel krompir je razrezati
v krhlje, in sicer podolgič, da dobimo na obeli polovicah
jednako število očes. Na drobnejšem koncu krompirja se
nahaja namreč več očes, kakor na debelejšem, zato so pa
očesa na tem koncu močnejša. Semenski krompir je narezati
v krhlje nekaj časa prej, da se do saditve zasuše. Tudi nas
uče izkušnje, da je nekoliko ovenel krompir boljši za seme.

V zadnjem času se je priporočalo, tudi krompir na¬
makati v raztopini modre galice, da ga obvarujemo bolezni,
t, j. plesni in gnilobe. V tem slučaju se mora seme namakati
že 5 do 6 tednov pred  saditvijo, in sicer 24 ur dolgo.
Potrebno raztopino je napraviti na ta način, da vzameš na
100 l  vode po 2 kg  modre galice in ravno toliko apna. Po
namakanju moraš krompir oprati, posušiti in do saditve na
suhem shraniti. Kakor je posneti iz poskusov prof. dr. Franka
v Berolinu, se s takim namakanjem vpliva tudi na večjo
rodovitnost.

Kakor je to namakanje težavno, zlasti za velikega po¬
sestnika, ki sadi več krompirja, utegne biti vendar le dobro
in potrebno v krajih, kjer krompirjeva gniloba redno na¬
stopa in^ močno znižuje vsakoletne pridelke, in kjer se je
ni mogoče ubraniti s poznejšim škropljenjem. Po novejših
preiskavah prof. dr. Franka se nahaja v zemlji 6 vrst glivic,
ki napadajo krompir in povzročujejo, da začne gniti gomolje.

Krompir se sadi na različne načine. V tem kraju ga
sadijo tako, v drugem zopet drugače, kakor so ljudje vajeni.
Pa tudi v jednoistem kraju ga različno sade mali in veliki
posestniki. Važno je, da ga sadimo dosti narazen, in da
ga pregloboko ne zakrijemo.  Pred vsem je gledati

55

seveda na to, da ga sadimo v pravilne vrste, med katerimi
gaje veliko lažje in ceneje obdelovati. Te vrste delamo po
2 čevlja narazen. V vrstah samih ga je pa saditi po jedon
dober čevelj narazen; tedaj ima vsak grm dosti prostora.
Pri malih posestnikih se češče opazuje, da ga sadijo pre¬
gosto. To ni prav, ker se s pregosto saditvijo pridelek
znižuje. Pregosto sajen krompir ostane droban in raje gnije.

Po naših krajih se krompir sadi na sledeče načine:

1. ) Naši mali posestniki ga sade najrajši v jamice.
Te jamice se na prej preorani in prevlečeni njivi izkopljejo
z motiko. V vsako jamico pride nekoliko gnoja in prav
malo zemlje.  Nato se potakne krompir in zasuje. Ta
saditev je prav dobra, toda predraga za večjega posestnika.
Gledati je pri njej, da se jamice delajo dosti narazen, in da
se krompir pregloboko ne sadi. V jamice ne smemo trositi
umetnega gnoja. Namesto jamic delajo po nekaterih krajih
j arke.

2. ) Veliko krompirja se posadi pri nas tudi za brazdo,
na ta način, da se potakne krompir za vsako drugo brazdo,
in da se s prihodnjo brazdo pokrije. Za tako saditev je
treba dobro obdelane in dosti rahle zemlje. Tudi je gledati,
da so brazde kolikor mogoče ravne.

3. ) Prav dobro in hitro ga posadimo tudi pod motiko
ali pod  sap  o n. Za tako saditev je preorano in dobro pre¬
vlečeno njivo najprej razčrtati v vrste s pomočjo markerja
ali razčrtalnika. Po teh vrstah se sadi krompir takd-le. Na
vsak dober čevelj se mahne z motiko, in zemlja se toliko
privzdigne, da more ritensko idoča delavka metati krompir
v nastale jamice. Jedna delavka lahko meče krompir v
dve vrsti. Za tako saditev je treba tudi dobro obdelane
zemlje in vajenih delavk, da se krompir jednakomerno
globoko posadi.

4. ) Krompir sadimo tudi med grebene,  katere de¬
lamo s pomočjo osipalnika. Večji posestniki imajo posebne
pluge, s katerimi je mogoče na lahki zemlji po 2 do 3 gre¬
bene hkrati napraviti. Krompir se polaga med grebene in
zagrne nato z motiko, z brano, ali pa tudi z osipalniki.
Veliki posestniki rabijo dandanes tudi posebne stroje, da
sadijo krompir.

Za 1 ha  potrebujemo poprek 18 hi  ali 14 metrskih stotov
krompirja za seme.

56

Kako se oskrbuje krompir.

Krompir moramo pridno oskrbovati, da nam dobro
obrodi. Ko je za dlan visok, ga je prvič okopati, in ko je
dobro ped visok, pa drugič. Veliki posestniki ga prevlačijo
najprej z brano, kakor hitro prihode iz tal. Ko so grmi po
jeden čevelj visoki, je krompir osuti. Ogrebanje krompirja
je potrebno zlasti v težki zemlji, v katero ga moramo sploh
bolj plitvo saditi. V rahli peščeni zemlji se izhaja tudi brez
osipavanja, a treba ga je globoče saditi. Osut krompir po¬
ganja nove korenine in je bolj zavarovan pred sušo in močo.
V novejšem času se priporoča tudi dvakratno osipavanje, da
se zrahlja zemlja in zatre škodljivi plevel.

Izvrstno orodje
za okopavanje in
ogrebanje krom¬
pirja je ameriški
okopalnik
„planet jr“.
(Glej str. 30.)
Slika 8. nam kaže
to orodje prire¬
jeno za okopa¬
vanje krompirja.

Ko je krompir osut, se priporoča, da ga poškropimo z
raztopino modre galice in apna. S tem ga varujemo krom¬
pirjeve plesni, ki je zeld škodljiva, in katera napada po
naših krajih zlasti zgodnji, pa tudi pozni krompir. Kako je
pripraviti potrebno raztopino, razloženo je v I. delu na str. 223.
Ce treba, se naj škropljenje ponovi; drugo pot se škropi
kake 3 ali 4 tedne pozneje. Navadno pa zadostuje enkratno
škropljenje, katero je pri zgodnjem krompirju izvršiti meseca
rožnika, pri poznem pa v malem srpanu.

Po preiskavah prof. dr. Franka napadajo krompir tudi
razne glivice v zemlji, ki povzroče več vrst gnilobe. Proti
gnilobi pomaga saditev upornih vrst krompirja in namakanje
semena pred saditvijo.

Po nekod pospešujejo zorenje krompirja s tem, da po¬
režejo krompirjevko. Tega pa ne moremo odobravati, kajti
porezan krompir ostane drobnejši, je manj okusen in tudi raje
gnije. Z obžinjanjem vršičevja se lahko pospešuje zorenje, s
popolnim porezavanjem krompirjevke se pa pridelki znižujejo.

Slika 8. Okopalnik „planet  jr.“ II.

57

Spravljanje krompirja in njegov pridelek.

Krompir kopljemo, kadar nam dobro dozori. To po¬
znamo na tem, da se mu cima popolnoma posuši. Dozorel
krompir ni voden, če ga prerežemo, in tudi koža se ga
dobro drži, ako jo drgnemo s prsti. Zgodnji krompir kop¬
ljemo že meseca malega srpana, pozni krompir pa še le v
kimavcu, od malega šmarna do sv. Mihela. Krompir je sprav¬
ljati o suhem vremenu. Več o tem čitaš v I. delu str. 286.

Na 1 ha  se pridela po 85 do 300 hi  krompirja in 9 do
20 metrskih stotov krompirjevice. 1 hi  krompirja tehta
poprek 75 kg.

Nove vrste krompirja nam dajejo iz početka prav bo¬
gate pridelke, če jim ugaja naša zemlja in podnebje. Ko se
pa privadijo našim razmeram, se izpremene in izgube svojo
prejšnjo rodovitnost; zaradi tega moramo seme večkrat
menjavati, ako hočemo redno imeti dobre letine. Priporoča
se, da delamo z novimi vrstami najprej poskušnje v mali
meri, da se poučimo o vrednosti jedne in druge vrste.

2. Topinambura.

Topinambura (laška ali svinjska repa, divji krompir)
je važna za tiste naše kraje, kjer se pečamo v večji meri
s prašičjo rejo. Pridelujemo jo zaradi gomolja, katero kuhamo
prašičem, in katero nam posebno veliko zaleže v zgodnji
pomladi, ko zmanjka druge krme. Njeno surovo gomolje je
dobro tudi za konje in za ovce.

Veliko je pri tej rastlini to vredno, da je večletna in
bolj trpežna, kakor vsaka druga rastlina, da je zeld malo-
trebna, in da raste povsod, kamor jo posadiš. V veliki meri
jo pridelujejo na Ogrskem na ondotnih peščenih tleh.

K nam so jo zanesli iz Amerike okoli 1. 1617.

Lastnosti topinambure.

Topinambura je po svoji rasti podobna solnčni roži
(solnčnici), le da je njeno steblo bolj šibko, listje in cvetje
pa bolj drobno. V zemlji napravi gomolje, ki je močno po¬
dobno krompirju; to gomolje poznamo na tem, daje rogljato,
in da ima na rogljih oči (slika 9.).

Topinambura raste na vsaki zemlji  in je silno trdna
proti zimskemu mrazu. Zaradi tega jo puščamo črez zimo
zunaj na njivi in kopljemo njeno gomolje še le v zgodnji

58

pomladi. V zemlji se nam gomolje črez zimo
veliko bolj ohrani kakor v kleti.

Ker je topinambura trpežna rastlina,
je odločiti za njo posebne prostore, kjer
ostane toliko časa, dokler jo sploh hočemo
imeti. Ona se od leta do leta sama razplodi
s svojimi drobnimi gomoljčki, ki zastanejo
v zemlji, če tudi njeno gomolje še tako
skrbno in čisto izkopljemo.

Razne vrste topinambure.

Tudi pri topinamburi razločujemo nekaj
vrst. Po barvi kože in mesa imamo belo,
rumeno in rdečo  topinamburo. Rdeča
topinambura je v naših krajih bolj rodovitna,
kakor druge vrste.

Saditev topinambure.

Topinamburo sadimo le prvo leto.
Pozneje se od leta do leta sama pomnožuje,
ker ostane pri izkopavanju zmeraj toliko
drobnih gomoljčkov v zemlji, da nam na
dotičnem prostoru črez in črez ozeleni.

Topinamburo kaže v prvem letu za¬
saditi za brazdo  kakor krompir. Za seme
je odbrati srednje debelo gomolje. Potrebna
množina semena se računa za 1 ha  na 12
do 15 hi  ali na 9 do 11 metrskih stotov.

Topinambura. Kako se oskrbuje topinambura.

Topinambura raste hitro in se urno zgosti. Če jo sadimo
prvo leto v vrste, se razraste že drugo leto tako na gosto,
da je dotični prostor črez in črez zarastel s topinamburo.

Topinamburo kaže vsako tretje leto pognojiti, in sicer
na ta način, da spomladi potem, ko smo jo izkopali ali
izorali, napeljemo gnoja, ki se raztrosi in plitvo podorje. Pri¬
poroča se tudi, da jo spomladi, kadar je dobro ped visoka,
okopljemo in izredčimo in pri tem vse šibke in pregosto
rastoče rastline odstranimo.

Spravljanje topinambure in njen pridelek.

Kakor hitro nam jeseni spodnje listje počrni, je čas,
da stebla porežemo, posušimo in spravimo.

59

Gomolje kopljemo pa še le v zgodnji pomladi ali pa
tudi po zimi, če ni snega in je zemlja pripravna za kopanje.
Skrbeti je, da se spomladi gomolje prej izkoplje, predno
začne odganjati na novo.

Na 1 ha  se računa po 100 do 200 metrskih stotov
pridelka na gomolju in 40 do 60 metrskih stotov slame.
Posušeno slamo je sesekati in porabiti za nastil.

3. Korenje.

Korenje ali mrkva se prideluje povsod po naših slo¬
venskih deželah. Nobena rastlina ne daje tako zdravih in
živini tako priljubljenih korenin kakor korenje. Za krom¬
pirjem je korenje najboljše korenstvo. Izvrstno je za pitanje
prašičev in govedi, prav dobro za molzno goved in dobro
za konje in ovce. Tudi perotnini je korenje izvrstna piča.

Korenje je cenjeno tudi v kuhinji kot dodatek k juhi,
ali pa kuhano med krompirjem. Razrezano in žgano korenje
je porabno tudi za kavo. Zelena korenjevka je dobra za
molzno goved, skisana pa za prašiče.

Veliko vredno pri korenju je tudi to, da ga pridelujemo
za drugi pridelek, naj ga sejemo med ječmen ali pa med
salato in bob.

Po drugi strani je pa tudi to resnica, da se pridelovanje
korenja na plevelni zemlji ne izplača, ako ga moramo oskrbo¬
vati z najetimi močmi, kajti to nam povzročuje preveč dela.

Lastnosti korenjeve.

Korenje je dveletna rastlina; prvo leto raste v kore¬
nino, drugo leto še le požene steblo, vrh katerega se razvije
belo in drobno cvetje v gostih kobulčkih, podobno kakor
pri petez’šilju, kumini, janežu itd. Zaradi tega prištevamo
vse te rastline h kobulnicam.

Korenje najbolj raste v peščeno-ilovnati zemlji,  če
je globoka in bogata črne prsti in apna. Mokre lege niso
zanje; sploh mu moča bolj škoduje, kakor koristi. Najbolj mu
ugaja srednje vlažno podnebje.  Sušo in mraz bolj pre¬
staja, kakor vsako drugo korenstvo.

Korenje raste v mladosti silno počasi, zato ga lahko
sejemo med žito, lan. salato itd. Gledati je pri tem le na
to, da mu odločimo prostor, ki je kolikor mogoče plevela
čist in dobro udelan, ker nas sicer obdelovanje preveč stane.
Korenje potrebuje veliko kalija in dušika.

60

Razne vrste korenjeve.

Korenja imamo dandanes že veliko vrst, ki se raz¬
ločujejo med seboj po obliki korenine, po barvi mesa in
kože. Na vrtovih se pridelujejo vrste s srednje dolgimi in
kratkimi koreninami in rdečim mesom, na njivah pa take
vrste, ki imajo dolge korenine in belo ali rumeno meso.

Prav lepe korenine ima naše domače korenje,
ki daje po nekaterih ugodnejših krajih izvrstne pridelke,
tako na pr. okrog Dobrave pri Ljubljani in drugod.

Izmed vnanjih vrst se hvalijo posebno vogeško  ko¬
renje, salfeldensko  korenje in zeleno g lavato veli¬
kansko  korenje, pri katerem gleda korenina iz zemlje.

Setev korenjeva.

Korenje sejemo med razne rastline, med ječmen in
lan, ali pa med salato in bob. Če ga sejemo med zimski
ječmen ali zimski lan, ga sejemo lahko po snegu koncem
zime, slično kakor deteljo. Kjer je pomlad navadno suha,
se lahko seje tudi že jeseni. Zimsko korenje je rado debelo.
Sicer ga pa navadno sejemo v zgodnji pomladi, bodisi, da
ga sejemo med ječmen (strniščno korenje),  ali pa med
salato in bob (bohovsko korenje).  Korenje potrebuje
veliko dela, zato ga je sejati po takih rastlinah, po katerih
ostaja zemlja čista. Prav dober prostor mu damo, če ga se¬
jemo po strniščni repi. Če ga sejemo med ječmen, mu moramo
gnojiti. Korenju je zemljo tako pripraviti, kakor drugim
okopavinam. Gnoj se naj podorje jeseni, ker nam korenje
na svežem gnoju rado podivja. Izmed umetnih gnojil  se pri¬
poročajo žveplenokisli kalij, žveplenokisli amonijak in čilski
soliter. Kalijeva gnojila so potrebna, če manjka v zemlji
kalija,  katerega korenje veliko rabi. Korenje sejemo na
široko. V novejšem času ga sejejo s stroji tudi v vrste, ki
so po jeden čevelj narazen. Pred setvijo je seme odrgniti
(omencati, zmeti) na rokah, da se polomijo bodice. Potrebno
ga je tudi pomešati z rahlo in suho prstjo, da se laže seje.
Za 1 ha  potrebujemo 3 do 5 kg  semena.

Kakor pri detelji in travi, tako potrebujemo tudi za
setev korenja popolnoma mirnega vremena. Raztrošeno seme
se naj plitvo zavlači.

Kako se oskrbuje korenje.

Če hočemo pridelati lepo, debelo korenje, ga moramo
pridno obdelovati; najprej ga moramo preriti in potem okopati.

61

Cista in rahla zemlja je glavni pogoj dobri rasti. Strniščno
korenje je takoj preriti in opleti, kakor hitro je žito sprav¬
ljeno. Priporoča se tudi, da ga najprej z hrano prevlačimo
in potem še le prerijemo. Če je zemlja premalo gnojna, mu
jako ustrežemo, ako ga zalijemo z gnojnico. Pozneje je
korenje še enkrat, če treba, tudi dvakrat okopati.

Kakor pri drugem korenstvu, tako je tudi pri korenju
gledati na to, da ni pregosto, ker nam pregosto korenje ne
more dati debelih korenin.

Korenje je trdna rastlina in veliko manj podvržena
boleznim, kakor druge rastline. Najraje ga še napada črni
palež,  ki se prikaže na listju, in pa korenska gniloba.
Izmed živalskih škodljivcev ga napadajo strune in ličinke
od korenske mušice.

Spravljanje korenja in njegov pridelek.

Korenje spravljamo pozno jeseni, pozneje kakor peso,
vendar prej kakor repo (gl. I. del str. 288.). Izrito korenje
se zvozi domov; doma se mu cima poreže ali pa tudi potrga.
Pri tej priliki nam je odbrali tudi potrebno semensko ko¬
renje, kateremu pustimo srce.

Na 1 ha  se pridela po 100 do 200 metrskih stotov
korenin in po 30 do 50 metrskih stotov korenjevke. Strniščno
korenje daje v obče manj pridelka kakor bohovsko.

Pridelovanje korenjevega semena.

Za semenske rastline je odbrati pravilno zrastle kore¬
nine, ki so srednje debele in prav nič ranjene. Spraviti jih
je v kleti na suh prostor, da ne trpe med zimo nobene
škode. Zgodaj spomladi je posaditi semensko korenje, na
dobro obdelano in ugnojeno gredo, in sicer v jamice, ki so
poldrug čevelj narazen. Med rastjo je zemljo po potrebi
okopati, da ostane rahla in čista. Korenje nam dozori do
velikega šmarna ali do velike gospojnice. Kakor hitro nam
začnejo kobuli rjaveti, ga je požeti, kajti pozneje nam od¬
pade preveč semena. Požeta stebla je dobro posušiti in
omlatiti, dobljeno seme pa shraniti na suhem. Od 100 se¬
menskih rastlin dobimo po 1 kg  semena. 1 hi  korenjevega
semena tehta 14 do 20 kg.

4. Repa.

Repe se po naših krajih več seje kakor pese, zato sem
jo tudi uvrstil pred peso. Važna je po naših krajih zaradi

62

tega, ker jo po zgodnjem žitu lahko sejemo za drugi pridelek.
Pa tudi po zgodnjem ovsu se da še s pridom sejati. Eepa
nam daje prav zdravo in okusno jed, naj jo kuhamo sladko,
ali pa zrežemo in skisamo v kadih. Po Vipavski dolini jo
jedo tudi v oblicah kakor krompir. Eepa je prav zdrava
krma za goved in prašiče.

Lastnosti repne.

Eepa spada k tistim rastlinam, kakor redkev, repica,
ogrščica, zelje itd.; pravimo jim križnice.  Njeno cvetje
je namreč križasto, ker stoje cvetni listi v podobi križa.
Iz cvetja se razvije po koncu stoječ, dolg in ozek lusk,  ki
je čisto podoben stroku, a se razlikuje v tem od njega, da
ima po sredi tanko pregrajo, na katero je prirastlo drobno seme.

Eepa je dveletna rastlina. Najraje raste na bolj rahli
in lahki zemlji  in v prisojni legi. Izvrstno obrodi v glo¬
boki peščeno-ilovnati zemlji, v kateri se nahaja dosti apna.
Prideluje se pa z uspehom tudi na različni drugi zemlji in
tudi na osušenem mahovju. Eepa potrebuje dosti dušika,
kalija in fosforove kisline.  Za dobro in hitro rast
ji je treba vlažnega in bolj hladnega podnebja.

Razne vrste repne.

Po naših krajih pridelujemo najraje ploščato repo
in okroglo repo.

Ploščata repa  je bolj rodovitna, ker napravlja
večje korenine; okrogla repa,  ki ima valjasto okroglo
korenino, je pa bolj okusna in sladka.  Po nekaterih krajih
pridelujejo tudi dolgo repo,  ki ima tako korenino kakor
korenje.

Eepa ni stanovitna v teh svojih lastnostih in se rada
zmeni, če pride v drugo zemljo in drugo podnebje.

Pri repnih vrstah gledamo tudi na to, ali raste kore¬
nina bolj ali manj iz zemlje, kakor tudi na to, ali je glava
rdečkaste, vijolčaste ali zelene barve.

Domača repa  je prav dobra in za naše kraje naj¬
več vredna. Z odbiranjem najlepših korenin za seme in s
skrbnim pridelovanjem se da v svojih lastnostih še izboljšati.

Setev repna.

Eepo sejemo pri nas po strnišču (strniščna repa),
gospodarji v mrzlih krajih pa meseca rožnika okoli kresa
ali sv. Petra (prašna rep a).

63

Strniščno repo sejemo pozneje, kakor strniščno ajdo.
Zgodnja setev ni dobra, ker jo bolhe napadajo; taka repa
je tudi raje trda, lesena in grenka, ali pa puhla.

Za repo je zemljo dobro pognojiti. Za strniščno repo
pripraviš zemljo, s tem, da na dotično strnišče napelješ
gnoja, ki ga takoj podorješ. Izmed umetnih gnojil  priporočajo
za 1 ha  150 kg  čilskega solitra, 200 kg  žveplenokislega kalija
in 200 kg  superfosfata kostne moke. Eepo sejejo pod brazdo
ali na brazdo, kar se ravna po zemlji. Na srednje težki in
težki zemlji je setev na brazdo veliko bolj na mestu.

Na brazdo jo sejemo na široko ali pa v vrste, ki so
poldrug čevelj narazen. Za tako setev je treba seveda stroja.

Za 1 ha  je treba 1 1 / 2  do 2 kg  semena. Eepno seme
kaže pomešati s presejanim drobnim peskom, da se laže seje.
Na 1 del semena je vzeti 2 dela peska.

Kako se oskrbuje repa.

Kakor hitro napravi repa 5 do 6 peres, jo je treba
preriti. Vse pregosto rastoče rastline se odstranijo, ostale
pa dobro  okopljejo. Okrog vsake rastline^ je zemljo dobro
zrahljati, da se korenina lahko debeli. Če je repa slaba,
zlasti če trpi pred bolhami, ji lahko pomagamo z gnojnico.
Kaka dva ali tri tedne pozneje je repo zopet okopati in,
če treba, še zredčiti, da zraste lahko debela.

Eepa se okoplje navadno po dvakrat, če treba, tudi
po trikrat.

Eepi škodujejo najbolj bolhe in požrešnegosenice
repnega in zeljnega belina. Te gosenice jo v nekaterih letih
tako obžrd, da ostanejo od perja samo gola rebra. Obiranje
jajčec in gosenic je jedino sredstvo, da pokončamo to golazen.
Pripravne za to delo so jutranje ure.

Spravljanje repe in njen pridelek.

Eepo je populiti, kakor hitro začne rumeneti listje.
Po nekaterih krajih jo morajo spraviti do sv. Lukeža, po
gorkejših krajih jo pa puščajo do sv. Martina zunaj.

Na 1 ha  se pridela 150 do 250 metrskili stotov repe
in 40 do 60 stotov repnega perja. Eepno perje suše pri nas
v kozolcih in ga porabijo po zimi za kuho prašičem. Dobro
je tudi za prašiče, ako ga stlačimo in skisamo v jamali
(gl. I. del str. 282.).

64

Pridelovanje repnega semena.

Vsak gospodar bi si moral sam pridelati potrebno
repno seme. Za seme nam je odbrati pravilno zrastle in
srednje debele korenine. Odbrati jih kaže že na njivi in
tako obrezati, da jim ne ranimo srca. Te korenine je spraviti
na suhem kraju v klet, ali še boljše v zemljo.

V zgodnji pomladi jih je posaditi v skrbno pripravljeno
gredo, in sicer v jamice, ki naj bodo po poldrug čevelj na¬
razen. Zavetne in prisojne lege so najboljše za semensko
repo. Med rastjo je semensko repo po potrebi okopati. Da
ji ne more veter škodovati, je prav, da potakneš veje vmes,
ali pa da privežeš stebla h količkom.

Med zorenjem je varovati rastline pred ptiči, že prej
pa tudi pred drugimi škodljivci, šoštarji itd.

Ko večina lusk porumeni in porjavi, je čas, da porežemo
stebla. Ko so dosti suha, jih je omlatiti, dobljeno seme pa
skrbno očistiti.

5. Navadna pesa.

Pesa, katero pridelujemo po njivah, je važna krmska
rastlina; zaradi tega jo imenujemo tudi krmska ali živin¬
ska pesa.  Pesa nam daje po zimi važno krmo za prašiče,
za molzno in za pitalno goved. Pa tudi v poletnem času nam
koristi, ako obiramo njeno listje in ga pokladamo prašičem.

Pesa potrebuje veliko dela, da postane debela.

Lastnosti pesne.

Pesa je dveletna rastlina in sorodna s špinačo, katero
pridelujemo po vrtih. Kakor špinača spada tudi pesa v vrsto
lobodnic ali lebednic.

Pesa raste najraje v srednje težki ilovnati zemlji;
dobro uspeva tudi na peščeno-ilovnati zemlji. Suha peščena
tla in mokra glinasta zemlja pa niso za njo.

Kraji, ki imajo bolj gorko in srednje vlažno podnebje,
so posebno pripravni za peso. V suhih, mokrih in mrzlih
krajih pa ne raste dobro.

Pesa potrebuje zelo gnojno zemljo. Njej je treba veliko
dušika, fosforove kisline in kalija.

V kolobarju  jo pridelujemo zaradi tega po rastlinah,
po katerih nam je zemljo pognojiti, kakor na pr. po ajdi,
po ovsu itd.

65

Po več let zaporedoma je ne smemo pridelovati na
jednoistem prostoru, ker se zemlja s takim ravnanjem pre¬
več jednostransko izmolzuje in vsled tega daje slabe pridelke.
Pa tudi pesni objed ali nematoda (I. del str. 238.) se rada
prikaže v takih slučajih.

Razne vrste krmske pese.

Pri malokateri rastlini se obračajo
letine tako po vrstah, kakor pri krmski
pesi. Zaradi tega je potrebno, da si
izberemo za pridelovanje tisto vrsto,
ki je za naše kraje in naše razmere
najbolj pripravna.

Različne vrste, ki jih dandanes
pridelujemo, in kijih ponujajo semenski
trgovci, se ločijo med seboj poglavitno
po debelosti in obliki  korenine,
in po barvi mesa  (mezdrovine). Se¬
veda so tudi razlike glede rasti, zlasti
glede perja in glede tega, ali raste
korenina iz zemlje ali ne. V obče mo¬
ramo reči, da nam take vrste bolj ob-
rode, ki rastejo tudi nad zemljo, in
sicer zaradi tega, ker se taka pesa
laže debeli, če tudi ni zemlja tako
skrbno zrahljana. Ta prednost se po- slika 10. Pesa „mamut“.
sebno lahko opazuje na težki zemlji.

Izmed raznih vrst pese
so se sledeče najbolj obnesle
v zadnjem času:

1. ) Rdeča mamutova
pesa  (slika 10.), ki je dolga
in raste napol iz zemlje. Ta
pesa je zelb rodovitna in dobra,
potrebuje pa globoke in skrbno
obdelane zemlje. Pri nas jo
radi sadimo.

2. ) Okrogla rumena
in rdeča oberndorfska Slikali. Oberndorfska pesa.
pesa  (slika 11.). Ta pesa je

res okrogla in raste skoro popolnoma nad zemljo; le drobni
konec njene korenine tiči v zemlji. Zaradi tega se ta pesa
lahko debeli v težki zemlji, ako je le dobro pognojena.

Poljedelstvo II. ^

66

Posebno se ceni rumena oberndorfskapesa,kise j e močno
razširila zaradi svoje rodovitnosti tudi že po naših krajih.

3. ) E um en a in rdeča
jajčasta ali olivasta pesa
(slika 12.), ki je jajčaste podobe
in tudi zelo rodovitna.

4. ) Okrogla lajtoviška
p e s a, ki je rumena, čisto okrogla
in raste na ta način iz zemlje,
kakor oberndorfska pesa.

5. ) Valjasta ekendorf-
ska pesa  je rdeča in rumena
in srednje dolge, valjaste oblike.
Hvali se zaradi velike rodovitnosti.

6. ) Navadna rumena in
rdeča pesa  je po rasti podobna
olivasti ali jajčasti pesi, ki je
tudi take oblike; rodovitna pa
ni tako.

Katera pesa je za različne naše kraje najbolj pri¬
pravna, o tem se lahko natančno prepričamo z malimi
poskušnjami.

Setev pesna.

Pri nas je navada, da peso presajamo, in da izgojujemo
potrebne sadike na posebnih gredicah. V obče je pa bolje,
ako sejemo peso naravnost na njivo. Izkušnje nas uče, da
daje sejana pesa lepše pridelke. Le tam, kjer je zemlja
polna plevela, podnebje pa mrzlo, je prav, če presajamo
peso, ker imamo do presajanja več časa, da zemljo dobro
obdelamo in očistimo plevela.

Peso sejemo spomladi, kakor hitro se je zemlja dosti
ogrela in osušila. Ko je detelja in žito v zemlji, pride pesa
na vrsto.

Za peso je zemljo skrbno pripraviti  in močno po¬
gnojiti.  Jeseni jo je globoko preorati in pustiti črez zimo
v surovih brazdah. Potrebni gnoj je napeljati po zimi na
njivo. Spomladi je brazde poravnati, gnoj raztrositi in pod-
orati, in njiva je pripravljena za setev.

Pesi moramo močno gnojiti s hlevskim gnojem, ali pa
tudi z^ gnojnico in straniščnim gnojem. Pesa potrebuje
namreč veliko dušika, dosti fosforove kisline in kalija.

Slika 12.

Olivasta ali jajčasta pesa.

67

Izmed umetnih gnojil  priporočajo za 1 ha  200 kg  žvepleno-
kislega amonij aka, 600 kg  Tomasove žlindre ali 300 kg  super-
fosfata, in če manjka kalija, 250 kg  žveplenokislega kalija.

Peso sejemo na široko ali pa v vrste, z roko ali pa s
strojem. Veliko bolj se priporoča setev v vrste, ki naj bodo
poldrag čevelj narazen. V vrste jo sejemo na ta način, kakor
turščico ali fižol. V vrstah samih delamo kupčke po jeden
dober čevelj narazen in spustimo v vsako jamico po 3 do 4
pesna zrnca, toda kvečjemu po 2 do 4 cm  globoko.

Če sejemo peso v kupčke ali jamice, zadostuje za 1 ha
po 9 do 15 kg  semena, pri setvi s strojem v vrste, ga je
pa treba 20 kg.

Kako se oskrbuje pesa.

Peso moramo večkrat okopati, da nam bogato obrodi.
Prvič jo moramo okopati in opleti, kakor hitro nam toliko
ozeleni, da se dobro vidi. Ko se je toliko razvila, da je
dobra za presajanje, jo je treba že drugič okopati. Pri
dragem okopavanju jo je treba tudi preriti ali zredčiti.
Pesa od pese bodi po jeden čevelj narazen. Pozneje je peso,
če treba, še enkrat ali dvakrat okopati, da se zrahlja zemlja
in zatre nadležni plevel. Če pese pridno ne okopavamo, ne
ho debela.

Peso napadajo razne bolezni, proti katerim pa žal ni¬
mamo izdatnih sredstev. Te so pesna rja, medena rosa,
pesna strupena rosa, pegavost pesnega listja, listna sušica,
srčna gniloba in koreninska gniloba. Razen tega ji škodujejo
tudi razni živalski škodljivci, proti katerim smo tudi brez moči.

Po naših krajih se pesa med poletjem obira  za prašiče.
Prav je tako, toda paziti moramo, da je prezgodaj  ne
začnemo obirati, in da se preveč ne obira.  Obira se naj
spodnje listje, ki se samo nalomi in se začne že sušiti.

Obrana pesa daje seveda manj korenin, zato nam pa
veliko zaleže s svojim perjem v poletnem času, ko manjka
drage krme za prašiče.

Spravljanje pese in njen pridelek.

Peso spravljamo proti koncu vinotoka. Po nekaterih
krajih nam začne zrela pesa lepo rumeneti, pri nas po vlažnih
krajih pa ostane zelena do zime. Kako je peso spravljati,
popisano je v splošnem poljedelstvu. Peso,, ki raste nad
zemljo, kakor na pr. oberndorfsko peso, je.veliko lažje puliti,
kakor vrste, ki tičijo s korenino v zemlji. Pri spravljanju

5 *

68

je paziti na to, da se ne obtolče, ker nam na takih mestih
rada gnije.

Na 1 ha  pridelamo po 300, pa tudi do 600 metrskih
stotov korenin in 50 do 80 metrskih stotov listja.

Pridelovanje pesnega semena.

S pridelovanjem pesnega semena bi se lahko tudi naši
boljši gospodarji pečali. Sedaj ga večinoma naročamo od
drugod, dasi bi bilo tudi po naših krajih mogoče, izgojevati
dobre vrste pese, saj je podnebje ugodno semenskim rastlinam.

Potrebna semenska pesa je odbrati že na njivi, kadar
spravljamo peso. Za seme je treba odbrati srednje debele,
zdrave in pravilno rastle korenine, ki se naj spravijo na
suhem kraju v kleti. Spomladi meseca malega travna je
posaditi peso v dobro obdelane grede in na prisojne lege.
Semensko peso sadimo v jamice, ki so po dva čevlja narazen.
Pognojiti ji je dobro z drobnim kompostom, ali pa z umet¬
nimi gnojili, ki so bogata fosforove kisline. Pred slano
in zajci jo moramo varovati, in sicer s tem, da jo pokrijemo
s suhim listjem ali pa s slamo. Ko požene pesa poldrag
čevelj visoka stebla, zatakni k vsaki pesi količek, in na te
količke priveži stebla, da jih veter ne polomi. Med
rastjo je semensko peso pridno okopavati in nazadnje tudi
osuti. Ko je zrnje zrelo, kar poznamo na tem, da je porja¬
velo, porežemo stebla in jih posušimo na solncu. Pesno
zrnje osmučemo na rokah, ali ga pa omlatimo in spravimo
potem na suh prostor.

Ako pesna zrnja razkoljemo, najdemo v njih po več
drobnih semenskih zrnec, namreč po 2 do 4; zaradi tega
nam tudi iz vsakega zrnja zraste po več rastlinic. Navzlic
temu pa sejemo peso bolj na gosto, da nam bolj za gotovo
izkali. Shranjeno pesno seme je varovati posebno pred miši.

6. Sladkorna pesa.

Ta pesa je neka podvrsta navadne pese in se odlikuje
s tem, da je bogata sladkorja. V sladkorni pesi se nahaja
po 13 do 17% sladkorja, v navadni pa le okoli 8 °/ 0 . Slad¬
korna pesa je važna za tiste dežele, kjer imajo sladkorne
tovarne. V okolici takih tovaren pridelujejo vsi sladkorno
peso. To vidimo na Češkem, na Moravskem, v Šleziji itd.
Pri nas na Slovenskem ni nobene take tovarne; mogoče pa
je, da jo kdaj dobimo, in zato hočem ob kratkem povedati,

69

kako se ta pesa prideluje, da postane bolj ko mogoče
bogata sladkorja.

Pred vsem je izbrati pravo vrsto sladkorne pese, kajti
tudi pri sladkorni pesi imamo dandanes že veliko vrst. Pri
sladkorni pesi gledamo na to, da raste korenina čisto v
zemlji, tako kakor korenje. Taka korenina ima več sladkorja,
kakor če raste nad zemljo.

Sladkorna pesa je bela ali bledo
rdečkaste barve. Korenina bodi v
obče gladke kože, trdega mesa in
ne sme biti razrastla.

Cenjene vrste sladkorne pese
so imperijalna sladkorna pesa
(slika 13.), in njej sorodna mala
vanclebenska pesa,  ki imata
majhno, nizko in nekoliko kodrasto
perje; šlezijska in moravska
sladkorna pesa,  ki imata daljše
peije in daljše korenine; francoska
Vil mori nova pesa,  ki je zel6
dobra, a le za prav dobro zemljo
pripravna.

Kakor potrebuje sadje in grozdje
toplega in solnčnega vremena, da
dobro dozori, in da postane sladko,

ravno tako ga potrebuje tudi slad- Sladkorna pesa (Imperial).
korna pesa. Mrzli in gorati kraji

niso za to peso, pa tudi presuhi kraji ne. Vlažno in hladno
podnebje je tudi slabo za njo; ugaja ji pa srednje vlažno
in toplo podnebje.

Sladkorna pesa je izbirčna tudi glede zemlje.  Naj¬
boljša pesa raste v srednje težki, globoki in močni zemlji,
ki je bogata apna in črne prsti. Težka glinasta in pusta
peščena zemlja nista za njo. Mokrih leg tudi ne mara.

Sladkorna pesa se ne presaja, ampak zmeraj le seje,
in sicer zgodaj spomladi. Zemljo ji je treba skrbno pri¬
praviti  z globokim obdelovanjem. Sveži hlevski gnoj ne
ugaja pesi. Če ji gnojimo s hlevskim gnojem, ga je pod-
orati že jeseni, predno njivo globoko preorjemo. Izvrstno
vplivajo na tvorbo sladkorja umetna gnojila,  ki so bogata
fosforove kisline, kakor Tomasova žlindra in superfosfat
kostne moke. Če je treba kalija, se naj doda tudi tega, toda
k prejšnji rastlini. Kjer manjka apna, je tudi apna dodajati.

Slika 13.

70

Sladkorno peso je sejati v vrste, ki naj kodo poldrag
čevelj narazen. Za 1 ha  je treba 20 do 30 kg  semena.

Sladkorno peso je ravno tako oskrbovati kakor navadno.
Obirati je pa ne smemo.

Na 1 ha  se je pridela po 250 do 450 metrskih stotov.

Slika 14. Cikorija.

7. Cikorija.

Ta rastlina se seje po njivah zaradi
korenin ali pa zaradi perja. Iz njenih ko¬
renin se napravlja znana cikorija, ki nam
rabi za kavo. Prideluje se pa tudi zaradi
perja, ki se večkrat kosi, in katero daje
prašičem dobro krmo, zlasti v zgodnji po¬
mladi. Cikorijo sejejo tudi na vrtih za
salato, ki je znana pod imenom „radič“, in
katera je važna posebno za zimski čas.
Cele njive take salate sejejo po Goriškem
in po drugih južnih deželah.

Cikorija je dveletna rastlina in napravi
dolge in bolj drobne korenine. Izmed raznih
vrst se hvali magdeburška cikorija
(slika 14.) za težko zemljo, holandska in
brunšviška  cikorija pa za lahko zemljo.

Peščeno-ilovnata zemlja,  ki je glo¬
boka in bogata apna, ji v obče še najbolj
ugaja. Da pridelamo lepe korenine, je treba
tudi gorkega in vlažnega podnebja.

Cikorijo pridelujemo sicer tako, kakor
sladkorno peso, le da jo sejemo v nekoliko
ožje vrste. V vrstah samih jo razredčimo na
20 do 30 cm  vsaksebi.

Za 1 ha  potrebujemo 5 kg  semena. Pridela se je pa na
takem prostoru po 120 do 250 metrskih stotov. Perja dobimo
pa 60 metrskih stotov, pa tudi več.

Seme pridelujemo pri cikoriji na ta način, kakor pri
pesi, tako da ni o tem nič posebnega povedati.

8. Njivska koleraba ali kavlja.

To rastlino sejemo zaradi korenin, ki dajajo prašičem
in goveji živini prav tečno in okusno krmo. Pri nas jo

71

sejemo v mali meri, najraje med peso in korenjem. Pravimo
ji tudi podzemeljska koleraba ali notranja kole¬
raba.  Pridelovanje kavlje je važno za hladne in vlažne kraje.

Lastnosti kavlje.

Kavlja je sorodna rastlina z ogrščico, ki se seje zaradi
oljnatega semena, in spada tudi h križnicam. Kakor repa
je tudi kavlja dveletna rastlina.

Kavlja uspeva v globoki ilovnati in ilovnato-laporjevi
zemlji.  Debela kavlja zraste tudi v bolj rahli zemlji, na
pr. peščeno-ilovnati, suhe, peščene zemlje pa ne trpi. Za
dobro rast zahteva kakor pesa mnogo gnoja.

Kavlji ugaja vlažno podnebje.  Dobro nam raste
tudi v mrzlih in visokih krajih, veliko holje kakor pesa.
Suhi kraji pa niso za njo.

Razne vrste kavlje.

Pri kavlji imamo dve vrsti, namreč helo in rumeno.
Bela kavlja  ima bele korenine in belo meso in je bolj
rodovitna, toda manj okusna in manj sladka. Zato jo sejemo
le za krmo.

Rumena kavlja  ima bolj fino in okusno meso. Pri¬
delujemo jo na vrtih za prikuho.

Setev kavlje.

Kjer pridelujejo veliko kavlje za krmo, bodisi samo
zase ali pa vmes med korenjem in peso, tam jo sejejo v
pričetku malega travna, v mrzlih krajih pa tudi pozneje.
Kjer se je malo prideluje, tam se vzgajajo potrebne sadike
na posebnih lešicah, kakor pri zelju, in se presajajo pozneje
na njivo. Za kavljo je treba zemljo ravno tako pripraviti
in pognojiti, kakor pri pesi.

Kavljo sejemo na široko, s strojem pa v vrste. Za 1 ha
potrebujemo v tem slučaju 1 a / 2  do 2 kg.  Vrste delamo tako
narazen, kakor pri pesi.

Ako presajamo kavljo, dobimo od 1 I 2  kg  semena dovolj
sadik za cel hektar.

Kako se oskrbuje kavlja.

Kavljo je treba tako oskrbovati kakor peso. Kakor
hitro ozeleni, jo je prvič okopati in potem še dvakrat.
Drugič jo okopljemo, ko je pripravna za presajanje.

72

Kavljo napadajo posebno bolhe,  ki jo lahko v mladosti
popolnoma zatrt). Pozneje ji škodujejo gosenice kapusovega
belina in raznih mor, katere je treba pridno obirati in mastiti.

Spravljanje kavlje in njen pridelek.

Kavljo spravljamo pozno jeseni, meseca vinotoka in
listopada. Na 1 ha  se pridela po 250 do 350 metrskih stotov
korenin in 40 do 60 stotov perja.

Pridelovanje kavljevega semena.

Za semenske rastline je odbrati pravilno razvite in
srednje debele korenine, ki niso preveč razrastle in rogo¬
vilaste. Te rastline je shraniti tako, kakor semensko peso
ali repo. Tudi seme se sadi, oskrbuje in pridobiva na tak
način, kakor pri repi.

9. Zelje.

Zelje ali kapus je važna rastlina, ki se pri nas povsod
in že od nekdaj prideluje. Ono nam daje jako dobro in
priljubljeno jed v zimskem času. Po ugodnih krajih se
pečajo v veliki meri s pridelovanjem zelja, tako na pr. okoli
Ljubljane, na Posavju itd. Ljubljansko zelje je sloveče in
se v velikih množinah izvaža v druge kraje, posebno v Trst.

Lastnosti zeljne.

Zelje je dveletna rastlina in spada kakor repa in
kavlja h križnicam.

Zelje najbolj raste v hladnih in vlažnih krajih, kakor
tudi v visokih in mrzlih legah. Suhi in gorki kraji pa niso
zanje. Izvrstno obrodi na srednje težki zemlji, ki je v nizki
legi in bogata črne prsti. Z uspehom se prideluje tudi na barju.

Zelje zahteva močno pognojeno zemljo, ker potrebuje
veliko dušika, fosforove kisline in kalija.

Razne vrste zeljne.

Zelja imamo veliko vrst, ki se ločijo med seboj po
obliki  glave (okroglo, ploščato in špičasto zelje), po barvi
(belo in rdeče zelje), in po tem, kdaj nam dozori  (zgodnje
in pozno zelje). Po njivah pridelujemo le pozne vrste belega
zelja z debelimi okroglimi ali ploščatimi glavami.

Posebno cenjena vrsta domačega zelja je ljubljansko
ali kašelj  sko  zelje, ki se dobiva na Posavju. To zelje na¬
pravlja kratek kocen (trs, storž, štorovje ali štremlji) in debelo

73

okroglo glavo. Izmed tujih vrst se ceni brunšviško in
švajnfurtsko zelje,  ki sta pozni vrsti in napravljata
velike in ploščate glave.

Zgodnje zelje sadimo le na vrtih za zgodnjo rabo.
Njegove glave so dosti manjše in se režejo že malega srpana.

Pridelovanje zeljnih sadik.

Za saditev zelja moramo pridelati potrebne sadike na
posebnih gredicah, ki naj ležijo na zračnem in solnčnem
kraju. Te gredice je pripraviti takoj, kakor hitro se prične
pomlad, in sicer s tem, da jih prav dobro pognojimo, in da
jim zemljo dobro zrahljamo in očistimo plevela. Potrebno
seme se nato raztrosi in skrbno zagrabi. Pri setvi je pa¬
ziti, da ne sejemo pregosto,  kajti pregosta setev daje
šibke in malovredne sadike. Mlade zeljne rastlinice moramo
ob suši pridno zalivati, sicer pa pridno pleti, da dobimo
krepke sadike. Mraza jih varujemo s tem, da jih pokrivamo
črez noč s slamo, s smrečjem ali s kako drugo odejo. Če
treba, jih ob deževnem vremenu lahko zalivamo tudi z gnoj¬
nico. Kako je sicer ravnati s takimi sadikami, je povedano
v I. delu na str. 195.

Saditev zeljna.

Zelje sadimo na posebnih zelnikih ali kapusnikih,
katere napravljamo na rodovitnih in nizko ležečih njivah,
da je več vlage. Za saditev je zelnik močno pognojiti in
sploh skrbno obdelati.

V to svrho je zelnik že jeseni preorati in pustiti črez
zimo v surovih brazdah. Gnoj se lahko podorje že jeseni,
ali se pa napelja črez zimo in spomladi podolje. Izvrstno
delujejo na zelniku straniščni gnoj, konjski gnoj in gnojnica.
Izmed umetnih gnojil  priporočajo za 1 ha  200 kg  žvepleno-
kislega kalija, 300 kg  superfosfata in 200 kg  čilskega solitra.

Zelje sadimo po raznih krajih v različnem času, pri
nas v velikem travnu in v pričetku rožnika. Za saditev je
odbrati močne in lepe sadike, ki imajo zdrave in dobro
razvite korenine. Sadike, ki imajo po koreninah gomoljaste
izrastke, so slabe.

Zelje sadimo v vrste, ki so po dva čevlja narazen, v
vrstah samih pa rastlino od rastline po poldrag čevelj vsak¬
sebi. Sadimo ga v jamice, ki se že prej izkopljejo, ali pa
v luknje s pomočjo sadilnega klina. Za saditev v pravilne

74

vrste s sadilnim klinom rabimo vrvico (špago), na večjih
zelnikih pa razčrtalnik. Več o saditvi najdeš v I. delu
na str. 195.

Kako se oskrbuje zelje.

Zelje potrebuje veliko in skrbnega dela, da nam dajo
dobre pridelke. Po večkrat ga moramo okopati in nazadnje
še prisuti.

Če nastopi po saditvi suho vreme, ga moramo zvečer
pridno zalivati. Na mestih, kjer se sadike niso prijele, jih
je treba podsaditi. Ob deževnem vremenu je prav, če za¬
lijemo zelje z gnojnico ali straniščnico, če ni bila zemlja
prej dosti pognojena. Prvič okopljemo zelje kmalu po sa¬
ditvi, kakor hitro se zemlja strdi, pozneje pa, kadar treba.
Navadno se po trikrat okoplje in pri zadnjem okopavanju
tudi prisuje.

O poletni suši storimo prav, če zelje zalivamo, sicer
gre rado v vehe.  Takemu zelju pravimo tudi „uhanec“.

Zelje napadajo razni škodljivci in tudi bolezni. Mlado
zelje trpi pred bolhami,  pozneje ga napadajo šoštarji
ali pisani škratci in uši.  Včasi ga močno obžrd gosenice
kapusovega belina.  Ko se vrši, ga napadajo gosenice
kapusove more,  ki objedajo perje in mu delajo veliko
škodo. Te gosenice se skrivajo črez dan med perje. Poznamo
jih na tem, da so gole in zelene ali pa rjave. To golazen
je treba pridno obirati in mastiti.

Na koreninah škodujeta zelju ličinka od kljunotaja,
ki napravlja tiste gomoljaste izrastke na koreninah (škule,
šiške), v katerih najdemo male ličinke, če jih prerežemo, in
ličinka od zeljne mušice,  ki škoduje s tem, da vrta
in razjeda korenine. Oba škodljivca zatiramo s tem, da
sežigamo izrute korenine.

Najhujši sovražnik zelja je pa takozvana golšavost
ali gušavost  zelja, tudi grčavost zelja in zeljna
hernija  imenovana, katero bolezen povzročuje mala glivica
(Plasmodiophora Brassicae).

Pri tej v  bolezni nam mlajše zeljne rastline ovenejo in
se posuše. Če izrujemo gušasto zelje s korenino, najdemo
na njej vse polno bulic, nanizanih jedna na drugo, ki so
podobne onim, katere povzročuje ličinka kljunotaja. Ti go-
moljasti izrastki imajo sprva belo in trdo meso, pozneje pa

75

porjave in segnijejo v črnorjavo, gnojnici podobno tvarino.
Pri tem nam usahnejo napadene rastline.

Ta bolezen je po naših krajih hvala Bogu še neznana,
ko bi se pa prikazala, jo moramo zatirati na sledeči način:
kocene je poruti in sežgati, ker se bolezen po njih prenaša.
Če mogoče, se naj izbere za zelnik tudi drug prostor. Na¬
padene rastline je treba izruti in takoj uničiti. Sadike se
naj pridelujejo na gredici, po kateri smo natrosili apnenega
prahu. Tudi pri saditvi v jamice je dobro, da se primeša
zemlji nekoliko apnenega prahu.

Razen teh boleznij mi je omeniti tudi notranjo gnilobo
kocenov in glav,  ki izpridi mnogo zelja. Ta bolezen se
rada pokaže v mokrih letih.

Če obiramo zeljno perje za prašiče, obiraj ga pozno
jeseni, in le tisto, ki visi na stran ali nizdolu.

Spravljanje zelja in njegov pridelek.

Zelje spravljamo okoli vseh svetih, pa tudi že o sv.
Mihelu. Zeljne glave se posekajo z nožem. Na 1 ha  se pri¬
dela poprek 16.000 glav, po 2 do 3 kg  težkih, kar znaša 300
do 500 metrskih stotov zelja. Perje, ki odpade pri čiščenju
glav, potem uhanci ali vehe in koceni se porabijo za krmo
prašičem in molzni govedi. Če imamo dosti takega perja,
ga kaže stlačiti in skisati v jamah; tako skisana krma
pride prav koncem zime in v zgodnji pomladi, ko manjka
druge krme za prašiče.

Pridelovanje zeljnega semena.

Potrebno seme si lahko doma pridelamo. V ta namen
je odbrati pri spravljanju zelja nekoliko pravilno razvitih
rastlin s srednje debelimi glavami, katere je izriti s kore¬
nino vred in shraniti črez zimo v kleti. Korenine je dobro
prisuti v zemljo, da se ne suše. Zgodaj spomladi je posaditi
semensko zelje na prosto; pri tej priliki se glava obreže,
tako da ostane samo kocen (trs) s spodnjimi konci reber in
s srčnimi listi. Za semensko zelje je treba skrbno priprav¬
ljene in dobro pognojene gredice v prisojni legi. Zeljne
rastline se naj sade vsaj po poldrug čevelj narazen, ne pa
tako na gosto, kakor pri nas delamo.

Rastoče rastline je pridno okopavati in varovati pred
raznimi škodljivci, zlasti pred šoštarji.

Od 25 do 30 rastlin dobimo 1 kg  semena.

76

10. Buč e.

Buče so važne za take kraje, ki se pečajo s prašičjo rejo.
Buče so prašičem v poznem poletju in jeseni kaj priljubljena
krma, pa tudi molzne krave jih rade žr6.  Pri nas jih sadimo
kot postranski pridelek med druge okopavine, kakor med
turščico, krompir itd. Mlade zelene buče so dobre za jed,
ako se okusno pripravijo in okisajo. Iz bučnega semena se
dobiva olje, ki je zelenkasto in precej okusno.

Lastnosti bučne.

Buče zahtevajo gorko vreme in se pridelujejo zaradi
tega posebno v južnih krajih. K nam smo jih dobili iz
jutrovih dežel. Posebno občutljive so buče pred slano, zato
jih sadimo v pozni pomladi, prav nazadnje. Jeseni jim
večkrat škodujejo zgodnje slane.

Buče najraje rastejo v lahki, gorki zemlji, če je bogata
črne prsti. Tudi na peščeni zemlji uspevajo dobro, če je
dosti pognojena, kajti močna gnojitev je glavni pogoj, da
pridelamo debele buče.

Razne vrste bučne.

Buče so okrogle, ploščate ali pa valjaste in podolgaste.
Mesa so tudi različnega. Nekatere vrste imajo rumeno meso,
druge belo, potem bledordečkasto itd. Razen navadnih
domačih  buč  mi je omeniti posebno velike perzijske
buče,  ki so valjaste podobe in bledordeče kože, in ki po¬
stanejo prav težke. Izmed okroglih buč so debele in težke
buče „Etamp“ in „indijski mamut 11 .

Na prav ugodnih legah in močno pognojenih prostorih
postanejo posamezne buče tudi po 50 do 100 kg  težke.

Saditev bučna.

Buče sadimo pozno spomladi, pri nas še le v velikem
travnu. Sadimo jih najraje med turščico, in sicer ob razorih,
pa tudi notri v vrstah. Pridelujemo jih tudi med krompirjem,
navadno ob razorih in na koncu njiv. Dalje se sade okoli
zelnikov, po mejah, na kompostnih kupih in okoli gnojišč.
Sem in tja se obsade cele njive z bučami. Sade jih na ta
način, da napravijo jamice po 4 do 5 metrov narazen, ali
pa vrežejo z osipalnikom razore po 4 do 5 metrov vsaksebi.
V te razore natrosijo gnoja in ga pokrijejo tako z zemljo,
da dobe grebene, po katerih sade bučno seme po 1 do l 1 ^ metra

77

narazen. Kjer sade buče v jamice, delajo po jeden pedenj
globoke in pol metra široke jamice, ki se potem močno za-
guoje z drobnim gnojem. Gnoj je pokriti nato z zemljo,
kateri je dobro primešati nekoliko komposta. V tako nastale
kupčke, ki se v sredi uglobe, potakneš po 5 do 6 bučnih
zrn, v jednaki razdalji narazen.

Kjer sadijo cele njive buč, pridelujejo vmes tudi visoki
fižol; v tem slučaju sade fižol v vrste, ki ležijo vmes med
vrstami buč.

Kako se oskrbujejo buče.

Kakor druge okopavine moramo tudi buče v mladosti
po večkrat okopati in opleti. Če treba, jih zalijemo ob
ob deževnem vremenu z gnojnico. Pri drugem okopavanju
jih je izredčiti, tako da ostanejo na vsakem kupčku kvečjemu
tri rastline. To velja za buče, katere smo po celi njivi
sadili v kupčke, oziroma v jamice. Med okopavinami pa
puščamo na vsakem mestu le po 1 ali 2 rastlini. Pri zadnjem
okopavanju je dobro, da buče tudi nekoliko prisujemo.

Priporoča se, da glavno vrv (glavno steblo ali glavni
pognanek) nad 5. listom skrajšamo. V tem slučaju se rodo¬
vitne stranske vrvi močneje razvijejo in nastavijo več cvetja
in sadeža.

Bučam škoduje najbolj str upe n ipalež ali strupena
rosa,  ki nanagloma popali bučno perje. Škodljiva je tudi
medena rosa,  ki se pokaže na perju v podobi sive plesnobe.

Spravljanje buč In njih pridelek.

Buče trgamo za prašiče že v poznem poletju in jeseni.
Kakor hitro nam jeseni dosti dozore, kar poznamo na tem,
da postanejo trde in dobijo votel glas, jih moramo spraviti
domov.

Na 1 ha  se pridela med turščico in krompirjem po
50 do 80 metrskih stotov buč, pri čisti saditvi pa tudi po
200 metrskih stotov.

Bučno seme je vzeti od najbolj debelih buč. Seme se
na solncu dobro posuši in spravi na suhem prostoru.

Na Štajerskem stiskajo iz jedrc bučno olje. Od 1 hi
semena dobe 25 l  jedrc, in od teh 8 do 9 1 bučnega olja,
ki je zelenkasto in dobro za jed.

78

Pridelovanje predivnatih rastlin.

Predivnatim rastlinam prištevamo lan in konoplje.
Te rastline pridelujemo zaradi prediva, ki nam rabi za na¬
pravo perila, obleke itd. „Sama predla, sama šila, so naj¬
lepša oblačila," je star pregovor, ki pa žalibog nima danes
nič več tiste veljave kakor nekdaj. O svojem času se je
potrebno blago za obleko in perilo pridelalo doma, sedaj se
pa že vse kupuje. Lanoreja propada, namesto nje pa se iz¬
daja denar za bombaževino, ki se prodaja po nizki ceni, in
ki je malo trpežna. Domače platno izpodriva najbolj ino¬
zemski bombaž, razen tega juta, novozelandijski lan, manila-
konoplje in druge take rastline. Navzlic temu tekmovanju
pa se v ugodnih krajih še zmeraj pečajo s pridelovanjem
lanu in konopelj za domačo rabo. Na Moravskem, kjer se
prideluje posebno veliko lami, so začeli po zadružnem potu
izdelovati predivo in prodajati platno. Seveda je treba, da
se privadi kmetsko ljudstvo zopet nositi platneno prtenino,
da se na ta način povzdigne poraba. Mogoče je, da bi se
potem vpeljala tudi pri vojaštvu platnena prtenina. Pred
vsem pa je treba, da se rabi v kmetski hiši zopet platno
za obleko, oziroma za perilo, in da se na ta način izpodriva
bombaževina. Predivnate rastline nam dajejo poleg preje tudi
semena, ki so bogata olja.

1. Lan.

Lan daje bolj fino predivo kakor konoplja; zaradi tega
se rabi njegovo predivo za izdelovanje finejšega platna. Od
lanenih nitij se izdelujejo tudi čipke. Ta hišna obrt je že
zeld stara in posebno razširjena v idrijskem okraju na
Kranjskem. Leta 1876. se je ustanovila v Idriji tudi posebna
čipkarska šola. Lan sejemo tudi zaradi semena, ki daje
mastno laneno olje. To olje rabijo za napravo oljnatih barv
in Arneža, za svečavo itd. Lanene tropine (mekine), ki od¬
padajo pri napravi olja, so prav dobra krma za molzno in
pitalno goved.

Lastnosti lanu.

Lan dobro raste v takih krajih, kjer je podnebje
vlažno. Po goratih krajih so pripravne za lan posebno ozke
doline, kjer stoji skoro vsako jutro gosta megla. Vročine
in suše ne trpi, in prav nevarne so mu tudi pozne slane.

Glede zemlje  ni tako izbirčen. Najbolj mu ugaja
globoka ilovnata in peščeno-ilovnata zemlja, ki ima nekoliko

79

črne prsti v sebi. Težka glinasta zemlja je za lan ravno
tako slaba, kakor suha peščena ali apnena zemlja. Mokra
tla tudi niso za lan, na osušenem barju pa dobro rodi.

Izmed redilnih snovij potrebuje lan posebno veliko
kalija  in potem fosforove kisline.

Lan obrodi po različnih rastlinah. Sejemo ga po žitu,
po detelji in noviščih. Na taisto njivo ga ne smemo sejati
pred 6 ali 8 leti.

Bazne vrste lanu.

Lanu imamo mnogo vrst. Najprej razločujemo lan glede
na to, ali se zrele glavice prezajo ali ne. Prvo vrsto lanu
imenujemo prezovec, (prezljaj,  tudi pozni lan ali
mali  lan), drugo pa lan o ve c. Prezovec daje bolj fino
predivo; poruje se, predno seme dozori.

Pri nas sejemo raje lanovec; ta zraste više in daje
bolj močno predivo.

Lan sejemo jeseni, spomladi ali po letu. Zimski lan
ali ozimec  (tudi turek ali rimski lan)  se pri nas po-
gostoma seje, in sicer že o sv. Jerneju. Ozimec daje več
semena in na olju bolj bogatega, zato pa slabšo prejo. Po-
mladnji lan ali jarec  je najboljši za predivo; pravimo
mu tudi zgodnji lan. Pozni  lan  sejemo še le meseca
rožnika ali nekoliko pred strniščno ajdo. Zato mu pravimo
tudi ajdovščak  in, ker nam do jeseni zraste, tudi
jesenski lan ali jesenščak.

Zimski lan rad pozebe, zato se priporoča, da sejemo
pomladnji lan. Najboljše vrste tega lanu se dobe v vzhodnih
krajih na Buškem. Posebno znana vrsta ruskega lanu je
rigaj ski lan,  katerega vpeljuje kmetijska družba kranjska
že leta in leta. Dobre vrste ruskega lanu so tudi pernavski
lan, ravalski lan in pskovski lan.  Bigajski lan po
naših krajih prav dobro uspeva, seme njegovo pa moramo
vsako drugo ali tretje leto na novo naročiti, ker se v
naših krajih hitro zmeni.

Setev lančna.

Zimski lan sejemo zgodaj, navadno v drugi polovici
velikega srpana, da se do zime še dosti obraste. Pomladnji
lan sejemo od pričetka do srede malega travna, pozni lan
ali jesenščak pa še le meseca rožnika.

Za lan je treba zemljo tako skrbno pripraviti, tako
zrahljati in plevela očistiti, kakor za proso.

80

Za pomladnji lan je treba dotično njivo preorati na
vsak način pred zimo, in sicer globoko. Po okopavinah
(na pr. po repi) zadostuje jedna sama ral, po drugih rast¬
linah je treba pa dveh, zlasti v tem slučaju, ako je zemlja
težka in plevelna. Če treba, se spomladi zemlja še enkrat
preorje, da se zatre plevel.

Najlepši lan nam zraste, ako ga sejemo na njivo, ki
je bila pognojena za prejšnjo rastlino. Na močni zemlji nam
daje lan tudi par let po gnojenju dobre pridelke. Če mu
moramo gnojiti, tedaj se mora to prej zgoditi, za pomladnji
lan že jeseni, ker napravlja na svežem gnoju trda stebla
in debelo predivo. Če treba pomagati z umetnimi gnojili,
rabimo ^ navadno žveplenokisli kalij in superfosfat kostne
moke. Žveplenokisli kalij se rabi navadno na ralili zemlji,
kjer manjka kalija. Izvrstno deluje tudi kajnit. Za 1 ha
zadostuje 100 kg  žveplenokislega kalija ali 300 kg  kajnita,
ki se naj podorje jeseni. Spomladi se rabi tudi superfosfat,
in sicer 100 kg  za 1 ha.

Priporoča se, da zemljo za setev dobro zdrobimo, in
da prekopljemo surove brazde raje z motikami, kakor da
jih prevlačimo z brano; z brano se spodnje kepe premalo
zdrobe. Za setev je treba ugodnega vremena in dobrega
semena. Laneno seme mora biti popolnoma čisto, zdravo,
težko in lepo svetlo. Dobro seme poznamo na tem, da hitro
popoka, če vržemo nekaj zrnec na žerjavico.

Euski lan, ki po naših krajih prav dobro uspeva,
se mora bolj redko sejati, kakor navadni mali lan, sicer
nam raje poleže in v tem času tako strohni, da je slab za
predivo.

Če pridelujemo lan za prejo in za seme, ga je sploh
nekoliko redkeje sejati, kakor če ga sejemo samo zaradi
prediva. V tem slučaju potrebujemo za 1 ha  170 do 200 l
semena.

Seme je treba, kar se da, jednakomerno  posejati,
nato pa z brano dobro zavleči, če mogoče podolgič in po-
črez, da se seme jednakomerno razdeli po zemlji.

Kako se oskrbuje lan.

Lan je v mladosti zeld nežna rastlina in občutljiva
zlasti pred plevelom. Zaradi tega se mora opleti, kakor
hitro se prikaže plevel. Prvič ga oplejemo, ko nam dobro
ozeleni, drugič pa, ko nekoliko odraste. Navadno zadostuje
dvakratna pletev.

81

Pleve se naj v mer proti vetru, da se pohojene rastline
prej vzdignejo.

Po dežju zaprana setev slabo izhaja. Dolgotrajna moča
mu tudi škoduje, takisto suša.

Zimski lan nam rad pozebe, najraje spomladi, ko začne
zeleneti. Mlademu lanu škodujejo posebno bolhe. Proti
bolham pomaga zgodnja setev, nekoliko tudi pepel, cestni
prah itd. Izmed boleznij ga najraje napadata lanena rja in
medena rosa, proti katerima pa nimamo izdatnih sredstev.

Spravljanje lami.

Če pridelujemo lan za pre¬
divo, ga moramo poruti, predno
dozore glavice. Mlečne glavice
naj bodo v tem času še sive, zrnje
belo, spodnji del stebla rumen in
spodnji lističi zveneli. Če pa pri¬
delujemo lan za seme in za prejo,
kakor je pri nas navada, potem
ga moramo spraviti, ko nam lan
porumeni in je začelo seme v
glavicah rjaveti. Lan za seme je
takrat poruti, ko odpadejo lističi
iz porjavelih stebelc, in ko se Greben za osmukanje lanovih
glavice tako posuše, da rožljajo,
ako drsnemo z roko po njih. V
tem času je seme trdo in svetlo-
rjavo. Seveda velja to le za la-
novec, ne pa' za prezovec, katerega
moramo dosti prej spraviti.

Lan porujemo z roko in ga
porežemo v male snopiče, ki se
suše na njivi ali pa v kozolcu.

Prezovcu se glavice najprej osmu-
čejo na posebnih grebenih, imeno¬
vanih rifli, rilile  ali trgači (slika 15.). Osmukane (orih-
lane, oriflane) glavice se nosijo v rjuhah na solnce, da se
suše. Ko so suhe, se takoj omlatijo ali pa do pomladi
spravijo. Pri lanovcu se otolčejo glavice navadno s pomočjo
posebnih tolkačev ali batov  (belgijski tolkač [slikale.]).
Pri tem delu se otolčejo snopiči najprej po jedni strani,
potem se obrnejo in otepejo še po drugi. Tako izmlačeno
seme je očistiti in spraviti.

Poljedelstvo II.

6

82

Od 1 ha  se dobi 14 do 40 metrskih stotov suhih lanenih
stebel in 4 do 8 hi  semena. Če je bil lan redko sejan, do¬
bimo tudi po 12 do 16 hi  semena. Od zimskega lanu dobimo
še več, na 1 ha  po 24 do 30 hi  semena in 20 metrskih stotov
stebel, ki dajejo bolj debelo predivo.

Izdelovanje lanenega prediva.

Predivo dobimo iz ličja lanenih stebel. To ličje se na¬
haja med vnanjo kožo in znotraj ležečim lesom. Ličje se
trdno drži kože in lesa ter se da odločiti le s pomočjo go¬
jenja.  Gojen lan je treba potem še treti, otrepati in
mikati,  da dobimo predivo.

a) Gojenje lanu.

Lan se lahko goji na več načinov. To vidimo posebno
v tvornicah. Tam ga goje z gorko vodo, z vročo vodo, ali
pa s soparom. Mi ga gojimo navadno le na rosi, ali pa v
mrzli vodi. Na rosi  se goji lan tako-le: Suhi lan se
na drobno razgrne po kaki trati ali na travniku, s katerega
je otava že spravljena. Tukaj se pusti lan toliko časa (4 do
10 tednov), da postane les vsled rose in dežja krhek in se
rad lomi in trga. Med tem časom je treba lan enkrat ali
dvakrat obrniti, da se bolj jednakomerno zgoji. Obrača se
na ta način, da se podlože pod lanena stebelca blizu vrha
dolgi, tanki in gladki koli, s katerimi se vzdigne in položi
lan tako na drugo stran, da ostane s koreninami pri tleh.

Če je bilo vreme ugodno in smo lan obrnili, dobimo
pri takem gojenju lepo predivo. Če je pa vreme presuho ali
premokro, tedaj je uspeh manj ugoden. Če je vreme pre¬
mokro, nam lan preveč segnije; vsled tega se predivo rado
trga. O suhem vremenu se pa lan premalo zgoji in vsled
tega slabo tare. Pri takem gojenju se rada prime lanu tudi
črna rosa,  ki je vzrok, da se predivo noče beliti.

Veliko bolj jednakomerno, pa tudi hitreje se goji lan
v vodi.  Če gojimo lan v vodi, imamo res nekoliko več
dela, zato dobimo pa predivo, ki se veliko laže obdeluje.

Za gojenje v vodi je treba pripravne vode. Voda mora
biti mehka in topla 18 do 20 stopinj po Celziju. Voda iz
potokov, rek in ribnjakov je prav dobra, trda in mrzla
studenčnica pa ni za to, če se ni prej ugrela na solncu.

če hočemo gojiti lan z vodo iz potokov, rek ali rib¬
njakov, moramo na obrežju izkopati pripravne jame, v katere
napeljamo vodo; te jame naj bodo po 3 metre široke, 1 do

83

1V 4  metra globoke in po potrebi dolge. Izkopane jame je
obzidati in zadelati s cementom ali pa obiti z deskami, da
se zemlja ne ruši. V potokih ali ribnjakih samih ne smemo
goditi lanu, ker bi se voda tako izpridila, da bi nam ribe
poginile. Male množine lanu se lahko gojijo tudi v kadili.

V jame (kadi) je lan vložiti plastoma, tako da se tišči
snop snopa. Čim više stoji voda v jami, tem več leg lanu
se spravi v njo. Nazadnje se črez zgoraj ležeče snopiče
polože deske in obložijo tako s kameni, da stoji voda še za
dobro dlan visoko nad lanom. Če voda upade, jo je zopet
napeljati, da pride lan pod vodo. V vodi je lan v 1 ali 2
tednih zgojen. Debelostebelnati in zeleni lan je prej dober,
kakor drobnostebelnati in dozoreli lan. Gorka in mehka
voda ga tudi prej zgoji.

Če gojimo lan v vodi, moramo prav posebno paziti na
to, da ga vzamemo o pravem času  iz vode. Ko je dosti
zgojen, ga je nemudoma spraviti iz jame, sicer bi se pre¬
divo trgalo kakor pajčevina. Da ujamemo pravi trenutek,
moramo lan večkrat pregledovati. Ako se stebla zlomijo, če
jih prepognemo blizu korenine in potem na sredi, in če se da
lahko izluščiti les od ličja, ne da bi se pretrgalo ličje, tedaj
je lan dosti zgojen. Dokler se pa ličje rado ne odlušči, ne
smemo vzeti lanu iz vode, ker se potem predivo ne da
dobro izdelovati. Ličje zgojenega in še mokrega lanu se
sicer rado trga; to pa nič ne de, kajti to ličje postane
zopet trdno, kakor hitro se posuši,

Ako je lan zgojen, odstraniti je takoj kamenje in deske,
lanene snopiče pa je pravilno vzeti iz vode in postaviti na
bližnjem kraju po koncu, snop pri snopu, da se voda od¬
cedi. Nato je lan razgrniti po kaki pokošeni trati, da se
posuši. Če je vreme lepo, je lan hitro suh. Če ga zmoči
med tem časom dež, mu nič ne škoduje, ampak celd koristi.
Po dežju je lan zmeraj obrniti. Popolnoma suh lan je spra¬
viti o lepem in toplem vremenu. Povezati ga je v večje
snope in spraviti na suh kraj. Od lanu, katerega je med
sušenjem namočil dež, dobimo bolj svetlo in fino predivo,
vendar ni čakati na dež, temveč ga je spraviti, kakor hitro
se posuši.

b) Trenje, otrepanje in mikanje lanu.

Da se lan dobro tare, mora biti popolnoma suh. Trenje
pospešujemo s tem, da lan segrevamo v sušilnicah (pajštvah,
fernažah). Pri tem je paziti, da ga preveč ne segrejemo,

6 A

84

kajti spečeni lan daje slabo predivo. Belgijci, ki so sloveči
lanorejci, ga segrevajo na 32 stopinj po Celziju, v našili
sušilnicah ga pa pražimo do 50 stopinj in še več, kar je
velika napaka.

Boljše in hitreje, kakor s trlicami, taremo lan s stroji,
ki obstoje iz robatih valjarjev, med katere se vklada lan.
Pri trenju lanu odpada pezdir.

Otrt lan se mora ot rep ati,  da dobimo predivo. Za
to delo je treba otrepalnice in otrepalnega noža,
Otrepalnica (slika 17.) obstoji iz deske, ki stoji na trdnem
podnožju. Deska je iz trdega lesa, lepo ravna in gladka,
1V 4  metra visoka in dober čevelj široka. Debela je poldrugi
palec. Jeden čevelj pod zgornjim koncem ima zarezo z glad¬
kimi robovi. Z druge strani sta na podnožje pritrjena dva
strebrička, na katera je pribit močen jermen, ki varuje de¬
lavca in pospešuje jednakomerno otrepanje. Otrepalni nož
(slika 18.) je lesen; z njim se maha toliko časa po strtih
lanenih steblih, dokler ne odleti ves les in ne ostane samo
predivo.

Za otrepanje je lan pripraviti s tem, da prime delavec
z levo roko jedno pest stebel, in sicer črez sredo; z desnico
razgrne potem stebla najprej na jednem koncu in jih s prsti

Za trenje
s trlicami je

Slika 17. Otrepalnica. treba vajenih

teric.

*

85

tako prečeše, da se izravnajo stebla, in da odleti vse, kar
je kratkega. Ravno to napravi na drugem koncu. Prediv-
nate niti, ki mole iz snopiča, je izpuliti in vložiti tako nazaj
v pest, da so vlakna z obeh stranij jednako dolga. Tako
pripravljen šop stebel se pretakne skoz zarezo otrepalnice
in se obdeluje tik ob deski z otrepalnim nožem, dokler ves
les ne odleti. Med tem je treba predivo večkrat otresati in
obrniti.

Nazadnje se mora predivo še mikati,  da se loči
pražnje predivo od hodnika. Za to delo nam rabijo mikal-
ni ki ali grebeni  (trebači, glavniki), ki morajo biti bolj
redki in gosti, da se predivo popolnoma omika.

Od 1 ha  se dobi po 180 do 460 kg,  pa tudi do 780 kg.
otrepanega prediva, in od tega blizu polovico pražnjega aii
ličnega, polovico pa hodnika ali hodnega prediva.

2. Konoplje.

Konoplje dajejo bolj močno in bolj dolgo predivo kakor
lan. Konopno predivo je zaradi tega dobro za napravo de¬
belega platna, močnih vrvij, mrež, plaht itd. Iz konopnine
se izdelujejo jadra in vrvi za ladje. Konopno predivo se da
pa tudi omikati za finejše platno, tako da dobimo poleg
hodnika tudi prav tanko prejo, ki je svili podobna in bolj
trdna kakor lanena.

Lastnosti konopelj.

Konoplje so jednoletne in dvodomne rastline; pestično
cvetje se namreč na drugih rastlinah razvije, kakor praš-
nično cvetje. Konopljiške rastline s prašničnim cvetjem ime¬
nujemo belice ali beličnice,  onim pa, na katerih se
razvijejo-semenska zrnja, pravimo črnice ali črničnice,
tudi semenčnice ali semenice.  Te so dosti višje in
močnejše kakor belice. Na samem rastoče črnice zrastejo
tudi po 2 7g do 3 metre visoko, dočim ostanejo gosto sejane
konoplje sploh nizke.

Konoplje rastejo najraje na globoki črni zemlji  v
nižinah in sploh v zavetnih legah.

Posebno dobro jim ugaja gorko in nekoliko vlažno
podnebje.  Vročino in sušo dobro prenašajo, pred mrazom
so pa silno občutljive.

Konoplje zahtevajo čisto in rahlo zemljo, zato jim prav
ustrežemo, ako jih sejemo po detelji in okopavinah. Konoplje

86

rastejo tudi po žitu in po dve leti zaporedoma, tudi na
jednoistem prostoru, ako skrbimo za potrebni gnoj. _ Pride¬
lujejo se celo po noviščih in tudi na mahovju. Konoplje
potrebujejo za dobro rast veliko kalija in fosforove kisline.

Razne vrste konopelj.

Konoplje niso stanovitne v svojih lastnostih.,. ampak
se v različnih krajih rade zmenijo. Kazen domačih ko¬
nopelj,  ki so prav dobre za naše kraje, se hvalijo tudi
bolonješke velikanske konoplje, renske in si¬
birske konoplje.

Setev konopna.

Ker so konoplje zelo občutljive pred mrazom, sejemo
jih pozno spomladi, še le meseca velikega travna.

Zemljo je za konoplje ravno tako pripraviti,  t. j.
obdelati in zrahljati, kakor za lan. Obdelovanje se ravna
seveda po prejšnji rastlini in po lastnostih zemlje, na vsak
način je pa skrbeti, da se zemlja za konoplje globoko zrahlja
in dobro pognoji. Konoplje potrebujejo veliko in dobrega
gnoja. S prav dobrim uspehom se rabi za konoplje tudi
straniščni gnoj. Hlevski gnoj je podorati že jeseni: pri tem
moramo paziti, da se gnoj kolikor mogoče jednako-
merno  raztrosi, da nam konoplje jednakomerno rastejo.

Dobro delujejo pri konopljah tudi umetna gnojila,  ki
so bogata fosforove kisline in kalija,  kakor pri lanu.
Če manjka apna v zemlji, je tudi apno dobro gnojilo.

Ako hočemo dobiti lepo prejo, moramo sejati konoplje
na gosto, tako da pride pod vsak palec zrno. Za 1 ha  je
treba v tem slučaju po 200 do 400 l  semena.

Semenske konoplje sejemo na redko, in sicer med
krompir, peso, korenje in bob. Kjer pridelujejo konoplje v
večji meri zaradi semena, tam jih sejejo v kupčke po 1 meter
narazen. Posejano seme je zavlačiti z brano.

Kako se oskrbujejo konoplje.

Konoplje rastejo hitro in se ne hoje plevela. Konoplje
za prejo ne potrebujejo nobene posebne strežbe, pač pa je
treba okopavati semenske konoplje. Dobro je tudi, da jih
nazadnje osujemo.

Konopljam škodujejo slak  in zajedalki konopni po-
jalnik in konopna predenica.  Semenskim konopljam
škodujejo najbolj ptiči, ker obirajo seme.

87

Spravljanje konopelj in njih pridelek.

Če hočemo dobiti fino prejo, porujemo konoplje, kakor
hitro začnejo spodaj rumeneti. Po nekod porujejo najprej
belice, in sicer že pred cvetjem, ali pa takoj po cvetju, in
kake 4 do v  6 tednov pozneje pa črnice, ker se te počasneje
razvijajo. Če spravljamo črnice pozneje, je gledati na to, da
so stebla še zelena, kajti kakor hitro nam začnejo stebla
rdečeti, so že prezrela za dobitev lepe preje.

Izrute konoplje je povezati v drobne snopiče in posu¬
šiti. Na 1 ha  se pridela 25 do 80 metr. stotov konopnih stebel.

Izdelovanje konopnega prediva.

Iz konopelj dobivamo predivo na ravno tak način,
kakor iz lanu. Najprej se morajo konoplje zgojiti na rosi
ali pa v vodi. Konoplje so dosti gojene, ako se ličje lahko
in lepo odloči od stebelc; če se pa ličje trga, tedaj so pre¬
več zgojene. Zgojene konoplje se posuše in spravijo, o
priličnem času pa tarejo, otrepajo in mikajo, kakor smo
slišali pri lanu.

Od 1 ha  se dobi po 350 do 1300 kg  otrepanega prediva,
od 100 kg  takega prediva pa 44 do 68 kg  omikane preje in
30 do 50 kg  hodnične preje (hodnika). Od 200 kg  suhih ko¬
nopelj dobimo poprek 15 do 20 kg  omikanega prediva.

O pridelovanju konopnega semena.

Semenske konoplje spravljamo, kakor hitro nam dosti
dozore. To poznamo na tem, da postane zrnje na vrhu
svetlorumeno, in da se rado odlušči. Ko bi dalje časa čakali,
izpadlo bi mnogo semena, mnogo bi ga pa pozobali ptiči.
Semenske konoplje porujemo s koreninami vred in jih po¬
stavimo po koncu v kupe, piramidam podobne. Na vrhu jih
zadelamo s slamo, katero povežemo, da ne morejo ptiči blizu.
V teh kupih se konoplje močno ugrejejo, kar je potrebno,
da se zrnje raje izlušči. Nato se seme iztepe in posuši na
rjuhah. Ko je suho, ga je očistiti.

Od 1 ha  se dobi po 10 do 20 hi  semena, če je bila
njiva seveda črez in črez nasejana s semenskimi konopljami.
1 hi  semena tehta 48 do 59 kg.  Od 100 kg  semena se dobi
po 25 kg  olja in 75 kg  oljnatih tropin, ki niso za krmo,
ampak za gnoj.

88

Pridelovanje oljnatih rastlin.

Oljnate rastline pridelujemo zaradi semena, ki je bogato
olja. Od takega semena dobljeno olje se rabi za jed, za
svečavo in druge obrtnijske namene. K oljnatim rastlinam
spadajo ogrščica, repica, lan, solnčnica, mak,
gorčica, rilček  itd. Najvažnejši obrtnijski rastlini sta
ogrščica in repica, s katerima se moramo nekoliko natančneje
seznaniti. O pridelovanju lanu je vse potrebno že povedano.
Izmed ostalih rastlin je pa za naše slovenske kraje le še
solnčnica nekoliko večjega pomena, ker se tu in tam seje
med krompirjem ali turščico.

V obče moramo reči, da so oljnate rastline dandanes
manj važne, kakor so bile nekdaj, in sicer zaradi tega, ker
sej rastlinsko olje čim dalje bolj izpodriva z mineraličnim
ali rudninskim oljem (petrolej) in z inozemskim oljem
(sezamovo olje itd.). Vendar je ostala cena olju še zmeraj
tako dobra, da se kaže v pripravnih krajih pečati s pridelo¬
vanjem teh rastlin tudi zanaprej.

Oljnate rastline imajo globoke korenine, ki se prav
malo razrastejo; zategadelj jim moramo dobro gnojiti.

V obče so oljnate rastline občutljive in podvržene
raznim škodljivcem. Zaradi tega tudi vidimo, da nam ne
dajejo tako varnih pridelkov, kakor druge rastline. Pri¬
delujejo se naj zaradi tega le v prav pripravnih krajih.

1. Ogrščica.

Ogrščica je važna le za tiste kraje, po katerih se pri¬
deluje že od nekdaj z uspehom. Ogrščica (Raps, Ivohlraps)
je sorodna s podzemeljsko kolerabo ali kavljo in uspeva
raje v hladnih krajih, kakor v gorkih, če tudi je slani
močho podvržena.

Ogrščično zrnje daje po 30 do 36 odstotkov olja; to
olje se rabi za svečavo, mažo strojev itd. Pri napravljanju
olja odpadejo tropine, ki so jako dobre za krmo. Slama pa
ni mnogo vredna in se rabi za nastil.

Lastnosti ogršeične.

Ogrščica spada h križnicam, kakor podzemeljska kole¬
raba, zelje, repa itd.; ona napravlja ravno take luske in
podobno seme, kakor te rastline.

89

Ogrščica zahteva globoko in močno peščeno-ilovnato
zemljo,  ki je bogata črne prsti in apna. Najbolj obrodi v
nižinah, ako niso premokre. Spodnja plast zemlje mora biti
prodirna za vodo. Tančina ni za ogrščico, že celb ne, če je
zemlja rahla. Take lege so presuhe. Na osušenem barju
tudi raste, toda njeno seme daje malo olja.

Ogrščica se seje v krajih z gorkim in mrzlim pod¬
nebjem;  kraji, ki so podvrženi pomladnji slani, niso pri¬
pravni za pridelovanje ogrščice.

Ogrščica potrebuje veliko živeža, ki je bogat dušika
in fosforove kisline.

Bazne vrste ogrščične.

Ogrščica se prideluje kot zim k a ali kot jarka.  Če
prestane zimo, je zimska ogrščica več vredna, ker daje
lepše pridelke. Pomladnja ogrščica daje manj varne pri¬
delke zaradi bolh, ki jo rade napadajo.

Razen navadne ogrščice  se hvali tudi novo¬
zelandska poletna ogrščica,  ki daje lepo in de¬
belo zrnje.

Setev ogrščična.

Zimska ogrščica se seje od srede malega do srede
velikega srpana, v vinskem podnebju tudi do srede kimavca.
Pomladnjo ogrščico sejejo v malem in velikem travnu.

Za ogrščico je zemljo dobro pripraviti  in močno
pognojiti  s hlevskim gnojem.

V prejšnjih časih se je sejala ogrščica najraje na praho,
kjer je izvrstno obrodila. Dandanes jo pridelujejo večjidel
po krmskih rastlinah, ki se spravijo zgodaj z njive, tako
da je mogoče, zemljo po dvakrat preorati, predno se seje.
V gorkejših krajih se prideluje zimska ogrščica tudi po
zgodnjem žitu. Gnoj spravimo v zemljo z zadnjo brazdo.
Ugodno delujejo pri ogrščici tudi umetna gnojila.  S prav
dobrim uspehom se rabijo gnojila, ki so bogata dušika in
fosforove kisline. Poleg hlevskega gnoja se rabi za 1 ha
po 100 kg  superfosfata in 100 kg  žveplenokislega
amonijaka.  Ugodno vpliva tudi Tomasova žlindra
(200 kg  za 1 ha)  namesto superfosfata. Če treba, dodajo se
tudi kalijeva gnojila. Po umetnih gnojilih nam pomladnja
ogrščica hitreje raste in se laže ubrani škodljivih bolh.

Zimsko ogrščico sejemo bolj redko in zgodaj, da se do
zime dobro obraste, kajti v tem slučaju nam veliko laže

90

prestane ostro zimo. Pri setvi v vrste, ki naj bodo po pol¬
drugi čevelj narazen, rabimo za 1 ha  7 do 14 kg  semena.
Na bolj pusti zemlji delamo vrste po jeden čevelj narazen
in porabimo semena po 12 do 17 kg.  Pomladnjo ogrščico
sejemo v vrste po jeden čevelj narazen in potrebujemo tudi
toliko semena. Pri setvi na široko potrebujemo 17 do 21 kg
semena. Na vlažni in težki zemlji je seme prav plitvo za¬
vleči, v suhi in rahli pa kvečjemu za jeden palec globoko.

Kako se oskrbuje ogrščica.

Ogrščico je po potrebi opleti in tudi okopati. Njej
škodujejo posebno neugodni vremenski vplivi, kakor po¬
mladanske slane, zima brez snega, ledena skorja po snegu,
zapadlem na mokra tla, suša in dolgotrajna moča. Pozne
slane jo zamore celo ob času cvetja.

Dokler je ogrščica majhna in nežna, jo napadajo bolhe;
posebno pomladnja ogrščica je podvržena bolham, ki jo včasi
popolnoma uničijo. Ob cvetju se prikaže ogrščičar ali
repičar,  mali zelenkasto-svetli hrošček, ki objeda cvetne
popke; na te odlaga samica tudi svoja jajčka. Iz njih iz¬
legla ličinka razjeda cvet in ga popolnoma sklesti. Proti
temu škodljivcu ni druge pomoči, kakor da otresamo cvetne
vršičke v kako posodo, ki je napolnjena z vodo. To otre¬
sanje se naj vrši ob jutranjih in večernih urah, pri oblačnem
vremenu pa tudi črez dan. Kjer pridelujejo veliko ogrščice.,
imajo posebne priprave, da love hrošče. S temi pripravami
gredo med vrstami in otresajo hroščke, da padajo v poseben
žleb, napolnjen s smolo. Na ta način jih največ polove.
Izmed boleznij napadajo ogrščico posebno črna rosa,
plesen in gušavost korenin.

Spravljanje ogrščice.

Ker se ogrščični luski radi prezajo in seme rado
otrese, je poruti ogrščico, kakor hitro so začela semenska
zrnja v spodnjih luskah rjaveti. Zimsko ogrščico spravljamo
koncem rožnika in v pričetku malega srpana, pomladnjo pa
še le v kimavcu do sv. Mihela. Poruto ogrščico sušimo v
kozolcih ali na njivah, in ko je dosti suha, jo nakladamo
previdno na vozove, katere je prej pogrniti s plahtami, da
se nič semena ne pogubi. Zrnje se izmlati ali pa omane.
Pri mlatvi s strojem se mora plašč močno odmakniti od
bobna; rabijo se pa tudi posebni bobni za mlatev ogrščice.

91

Izmlačeno zrnje je s početka prav plitvo nasuti po žitnicah,
da se ne pokvari. Male množine se suše na solncu.

Od zimske ogršcice pridelamo na 1 ha  po 15 do 30 hi
zrnja in 30 do 40 metrskih stotov slame. 1 hi  zrnja telita
60 do 70 kg.

Od jarke dobimo le 8 do 20 hi  zrnja in 15 do 24 metr¬
skih stotov slame. Jarka daje sploh manj varne pridelke
kakor zimka.

2. Repica.

Repica (nemški Riibsen, Riibenraps, Rlihsamen) ali
ogrščica ni jednoista rastlina, kakor se sem in tja misli.
Od ogršcice se repica močno razlikuje, in sicer najbolj po
svojem dlakavem spodnjem perju, ki je tako zeleno in sploh
take oblike, kakor pri navadni repi, s katero je repica po¬
polnoma sorodna. Razloček med obema je prav za prav le ta,
da pridelujemo repo zaradi korenine, repico pa zaradi semena.

Repica je nekoliko manjša od ogršcice; njeni luski so
za spoznanje drobnejši, in tudi seme je nekoliko drobnejše
in bolj svetle barve kakor pri ogrščici. V repičnem semenu
se nahaja tudi za 5 do 8 odstotkov manj olja, kakor v
ogrščičnem. Repica ima pa to prednost, da uspeva tudi v
manj ugodnih krajih in na slabši zemlji. Razen tega zori
hitreje kakor ogrščica, in prav zaradi tega sejemo j aro
repico še lahko kot drugi pridelek po zgodnjem žitu, ali pa
po krmskih rastlinah.

Repico pridelujemo na ta način kakor ogrščico, tako
da velja za njo vse to, kar smo slišali pri ogrščici. Tudi
pri repici imamo zimsko in jaro repico.  Jaro repico
sejemo še le koncem velikega travna, ali pa po strnišču, in
v tem slučaju jo lahko imenujemo strniščno repico.
Semena se rabi nekaj malega manj kakor pri ogrščici. Pri
zimski ogrščici je treba za 1 ha  8 do 12 kg  pri setvi v vrste,
a 10 do 13 kg  pri setvi na široko; pri jari repici je treba
12 do 15 kg  za setev v vrste, a 15 do 19 kg  za setev na široko.

Strniščna repica ne potrebuje posebnega oskrbovanja.
Repica je v obče manj podvržena raznim škodljivcem kakor
ogrščica. Kar se pa pridelka tiče, pa zaostaja za njo, kajti
od 1 ha  dobimo kvečjemu 25 lil  zimske repice in 13 hi  jare
repice. Slame dobimo od prve po 20 do 30 metrskih stotov,
od druge 12 do 18 metrskih stotov. Tudi cena je pri repič¬
nem semenu nižja, ker ima manj olja v sebi.

92

3. Solnčnica.

Ta rastlina se po naših slovenskih krajih tudi prideluje,
toda v mali meri, najraje vmes med krompirjem in turščico.
Njeno seme je bogato olja, olje samo pa prav okusno in
dobro za jed. V semenu solnčnic se nahaja 25 do 50 od¬
stotkov olja.

To rastlino smo dobili v naše kraje tudi iz Amerike.
Solnčnica raste na vsaki zemlji, da je le dosti gnojna in
globoka. Podnebje mora biti pa dosti gorko, da nam dozori.

Solnčnico sejemo spomladi, ko se ni več bati poznih
slan. Zemljo ji moramo tako pripraviti kakor za okopavine.
Ako sejemo solnčnice same zase, jih je sejati v vrste, ki
naj bodo po dva in pol čevlja narazen, v vrstah samih pa
po dva čevlja vsaksebi. Za 1 ha  je treba v tem slučaju po
25 do 32 l  semena.

Solnčnice je tako oskrbovati kakor okopavine. Okop¬
ljemo jih po dvakrat in nazadnje jih še prisujemo. Solnčnice
nam dozore meseca vinotoka. Glave je porezati, dobro po¬
sušiti in potem oružiti.

Na 1 ha  se pridela po 17 do 22 hi  semena. 1 hi  tehta
33 do 48 kg.  Njena močna stebla se posebej porežejo in
porabijo za kurjavo.

Pridelovanje krmskih rastlin.

Pridelovanje krme na njivah je postalo dandanes velike
važnosti za izboljšanje gospodarskih naših razmer. Odkar
je žitna cena padla in so se znižali dohodki iz poljedelstva,
se je bilo treba poprijeti živinoreje. Za uspešno rejo živine
potrebujemo pa pred vsem dosti krme,  kajti le dobro
rejena živina daje lepih dohodkov. Po naših slovenskih
krajih manjka travnikov, in zato smo skoro povsod prisiljeni,
pridelovati potrebno krmo tudi na njivah.

Pridelovanje krme na njivah pa ni le važno za po-
vzdigo naše živinoreje, ampak tudi za izboljšanje poljedelstva
sploh, kajti od obilne krme dobimo tudi več gnoja, s katerim
se da še izdatno povečati rodovitnost zemlje. Krmske rast¬
lino  vplivajo na rodovitnost zemlje pa tudi s tem, da za¬
tirajo plevel, da srkajo potrebni živež z globokimi koreninami
iz spodnje plasti, in da sprejemajo, kakor na pr. razne
detelje, veliko potrebnega dušika iz zraka. Nazadnje ostanejo

93

pa še njih korenine v zemlji, ki veliko pripomorejo, da se
zemlja rahlja in obogati z rastlinskim živežem. Zaradi tega
tudi vidimo, da nam po raznih deteljah izvrstno uspevajo
žita in druge rastline.

Krmske rastline imajo v današnjih razmerah tudi to
prednost, da nas malo stanejo, da potrebujejo manj dela, in
da nam dajejo po drugi strani več pridelka in bolj varne
pridelke, kakor druge rastline.

To vse so prednosti, katere je treba dandanes dobro
uvaževati, zlasti v krajih, kjer manjka travnikov. Po takih
krajih moramo travniške pridelke nadomeščati s krmo, ki
se pridela po njivah. Na Češkem poznam gospodarstva, kjer
se vsa potrebna krma pridela na njivah, in ljudje imajo
polne hleve lepe živine.

H krnskim rastlinam prištevamo razne detelje, trave,
žita in krmska zelišča. Tu sem spada tudi korenstvo in
gomolje, o katerem smo se že spredaj poučili. Na tem mestu
hočem opisati le tiste rastline, ki se rabijo za zeleno, ali
pa za suho krmo, kakor lucerna, domača detelja,
laška detelja, esparzeta, mešanice detelj in
trav  itd.

Najboljšo krmo na njivah nam dajejo razne detelje,
posebno lucerna in domača detelja in mešanice teh detelj
s travami. Po naših krajih poznamo in cenimo najbolj te
detelji, in po vsej pravici, kajti zastonj iščemo rastlin, ki
bi jima bile kos. Mnogo se hvalijo dandanes raznovrstne
druge krmske rastline, a vse te rastline so v krajih, kjer
lucerna in domača detelja uspevata, dosti manjše vrednosti,
ali pa tudi brez pomena.

1. Lucerna.

Lucerna (lat. Medicago sativa, nemški: Luzerne) ali
nemška detelja  (meteljka, večna detelja) je najboljša
detelja za tiste naše kraje, kjer dobro raste. Ona nam
daje v poletnem času najboljšo zeleno krmo, katero. kosimo
od pomladi do jeseni. Pa tudi suha lucerna je izvrstna
krma, bodisi za goved, ali pa za konje. Kjer lucerna dobro
uspeva, tam se še najlaže izhaja brez travnikov.

Lucerna ima v primeri z domačo deteljo te-le prednosti:

1.) v ugodnih krajih da lucerna več krme; v vinskem
podnebju jo kosimo po 4 do 5 krat na leto, domačo deteljo
pa le trikrat.

94

2. ) lucerna daje boljšo in bolj zdravo krmo, kakor do¬
mača detelja, naj je zelena, ali pa suha.

3. ) lucerna trpi v dobrih legah po 6 do 10 let, pa tudi dalje.

4. ) lucerna nam daje spomladi bolj zgodnjo krmo, kakor
domača detelja.

Najlepše košnje nam daje lucerna v 2. in 3. letu.

Lastnosti lucerne.

Lucerna je večletna detelja in ima globoke in močne
korenine. Njeno cvetje je vijolčasto-modre barve. Seme tiči
v malih stročičkih, ki so zaviti, kakor polževa hišica. Za
nas je važno, da poznamo njeno seme, ker se je le na ta
način mogoče varovati pred sleparijami, ki so dandanes na
dnevnem redu pri deteljni kupčiji. Seme lucerne je zelo
drobno in take oblike kakor ledvice (obisti), ali pa nizki
fižol. Drobna zrnca so ploščata in ob straneh nekoliko
oglata. Barve so jednakomerne, rumenkasto-
rjave kakor vosek in se ne svetijo. Značilno
je tudi to, da seže kalična koreninica do srede
zrnja, kakor kaže slika 19. 1  Druga deteljna
semena so sicer podobnih oblik, a se v tem
oziru ločijo od lucerne. Korenina je dolga,
včasi tudi po 3 do 4 metre. Lucerna potrebuje
globoko in rodovitno zemljo,  da dobro raste.
Stoječe mokrote ne trpi; v takih legah nam kmalu izgine, ker ji
odgnijejo spodnji konci korenin. Davno tako ne trpi peska,
proda ali grušča. V šotni zemlji tudi ne raste. Najbolj ji
ugaja srednje težka in težka ilovnata zemlja, ki ni brez
apna, ali pa ilovnato-laporjeva zemlja. V takih zemljah se
lucerna najbolj počuti in tudi najdalje raste.

Pri nas ji podnebje  povsod ugaja, ker je dosti toplo.
Mrzli in deževni kraji pa niso za njo, zato je tudi po se¬
vernih in sploh bolj hladnih krajih ne morejo pridelovati.
Suši se dobro upira s svojimi globokimi koreninami.

Lucerna najbolj uspeva po močno pognojenih okopa-
vinah, med katerimi smo zatrli plevel s pridnim okopavanjem.
Navadno jo pustimo potem toliko časa na njivi, dokler daje
povoljne košnje.

Razne vrste lucerne.

V različnih krajih so nastale tudi pri lucerni podvrste.
Prav dobra je naša domača lucerna.  Zlasti v V i p a v s k i

Slika 19.
Seme lucerne.

1  Slike deteljnih semen so vse zelo povečane.

95

dolini bi se lahko v večji meri pridelovalo njeno seme,
ker ji tamkajšnji kraji posebno ugajajo. V semenski trgovini
se močno hvali fr a n c o s k a 1 n c e r n a, in sicer provanska.
Tudi ogrske lucerne  pride veliko v kupčijo. V zadnjem
času so začeli hvaliti tudi kitajsko lucerno,  ki pa ni
dosti prida.

Setev lucerne.

Za lucerno je odbrati dobro njivo. Tam naj ostane
toliko let, dokler nam daje dobre košnje. Ko nam opeša, jo
je zopet nasejati na kaki drugi pripravni njivi, na kateri
ni bilo vsaj 6 let nobene lucerne. Za nekaj let, recimo za
3 ali 4 leta, uvrstimo lucerno tudi lahko v kolobar.

Za lucerno je treba zemljo prav dobro pripraviti, namreč
globoko obdelati,  plevela dobro očistiti in dobro po¬
gnojiti.  Najbolj storimo, da jo sejemo po močno gnojenih
okopavinah. V tem slučaju je dotično njivo jeseni globokeje
preorati in pomladi še z jedno brazdo obdelati, da se zemlja
očisti pomladnjega plevela in dobro zrahlja. Če sejemo
lucerno po okopavinah, katerim smo močno gnojili, je zemlja
dosti gnojna za lucerno. Izmed umetnih gnojil  se priporočajo
Tomasova žlindra (500 do 600 kg  za 1 ha),  kajnit 400 do
600 kg),  ali pa namesto kajnita žveplenokisli kalij (150 do
200 kg  za 1 ha),  katera gnojila kaže v obče že jeseni pod¬
ora ti. Namesto Tomasove žlindre se priporoča tudi super-
fosfat, katerega treba 300 kg  za 1 ha;  raztrosi se naj spomladi.

Lucerno sejemo spomladi rajši nekoliko pozneje, ko se
je zemlja že nekoliko ugrela, pa tudi zaradi tega, da je ne
ujame prvi pomladnji plevel, ki je najbolj nadležen. Če jo
sejemo pozneje, ji tudi zemljo lahko bolj skrbno pripravimo.

Lucerno sejemo samo zase ali pa med žito. Če je zemlja
dobro očiščena, je čista setev prav umestna, sicer je pa
bolje, da jo sejemo med redek oves, ki daje mladi deteljici
varno senco in dobro odejo. V tem slučaju moramo
oves na vsak način pokositi, ko je še zelen.
Če pustimo dotično žito zoreti, nam lucerna močno oslabi
in se lahko popolnoma pokonča, ako nam žito poleže, kar
se po naših krajih le prepogostoma dogaja. Mnogokrat
puščajo naši gospodarji vmes sejano žito zoreti, ker se jim
zdi škoda za žito, ki lepo kaže. Tega pa ne pomislijo, da
je lucerna glavna setev, ki ima po več let trpeti, žitna
setev pa je le postranski pridelek, in da je treba zaradi
tega pred vsem skrbeti za dobro uspevanje lucerne.

S6

Za setev je treba najboljšega semena.
Posebno je gledati na to, da je seme kaljivo in
popolnoma očiščeno predenice ih drugih detelj nili
semen, zlasti hmeljne lucerne in medene
detelje.  Ako dobro poznamo seme lucerne, gaje
lahko ločiti od drugih deteljnili semen. Hmeljna
lucerna (rumena deteljica, svinjska resa, lat.Medi-
cago lupulina, nemški: Hopfenluzerne) se pozna
na tem, da ima sredi zrna prav majčken zobček
(slika 20.), ki ni nič drugega, kakor spodnji konec
bodoče koreninice (kalične koreninice). Njeno
zrnje je tudi drobnejše, bolj okroglo in polno ter
svetle  rumenkaste ali rumenkasto-zelene barve.
Medena detelja,  in sicer rumeno cvetoča
(lat. Melilotus officinalis, nemški: eigentlicher Stein-
klee), s katero se tudi slepari v semenski kupčiji, ima
pa bolj okroglo in ploščato zrnje, ki je nekoliko
krajše, zato pa širše kakor pri lucerni. Popek
ne leži na sredi zrnja kakor pri lucerni, ampak
niže spodaj, blizu spodnjega ožjega konca (slika 21.). Po barvi
je pa medena detelja močno podobna lucerni; tudi ona je
voščeno-rumene barve in postane s starostjo rjavordeča.
Seme medene detelje diši po senu; zato ji pravimo tudi
„dišeča“ detelja. Na njivi se hitro pozna na tem, da raste
visoko in dela cele grme, in da cvete v rumenih grozdičili.

Ako ne kaže doma pridelati potrebnega semena, naj se
kupuje od takih trgovcev, ki jamčijo za pristnost, čistoto
in kaljivost. Če ne skrbimo za to, smo sami krivi,
če sejemo plevel namesto lucerne.  Potrebno seme
se naj kupuje potem kmetijskih družb in zadrug, kakor je
pri nas na Kranjskem uvedeno, in konec bo sleparijam
brezvestnih prekupcev. Lucerno moramo gosto sejati.
Kdor pri njej s semenom varčuje, ta zapravlja. Posebno je
na to gledati v krajih, ki so travorodni, in kjer je zemlja
bogata plevela. Za 1 ha  je treba 20 do 30 kg  semena, ki
se naj jednakomerno raztrosi in plitvo zavlači.

Kako se oskrbuje lucerna.

Ako smo sejali lucerno meseca velikega travna samo
z&se, kakor je pri nas na Dolenjskem navada, tedaj je mlado
lucerno opleti, kakor hitro se pokaže plevel. Če smo jo pa sejali
med oves, je oves pokositi, predno gre v cvet, da nam lucerna
ne oslabi. Gola mesta kaže drugo pomlad na novo obsejati.

Slika 20.
Seme
hmeljne
lucerne.

Slika 21.

Seme

rumene

medene

detelje.

97

Posebno je paziti, da se ne vgnezdi predenica.
Kakor hitro se pokaže ta škodljivka, jo je takoj zatreti.
Če tega ne storimo, nam v kratkem času tako preprede
lucerno, da jo moramo preorati. Najboljše sredstvo za za¬
tiranje predenice je to, da požigamo napadena mesta (glej
L del, str. 214.), ali pa da potrošamo predenična gnezda skaj-
nitom,  katerega se potrebuje na štirijaški meter po 1 / a
Tako zatiranje ne škoduje lucerni. Požgana mesta se morajo
pa vnovič obsejati.

Če hočemo lucerno imeti več let, jo je treba gnojiti.
Brez gnoja nam kmalu omaga. Prav je, da ji vsako drugo
leto privoščimo nekoliko gnoja. Izvrstno delujejo umetna
gnojila,  ki so bogata kalija in fosfor o ve kisline,
kakor na pr. žveplenokisli kalij, kajnit, Tomasova žlindra
in superfosfati. Prav dobro gnojilo je tudi pepel, dočim se
gnojnica in hlevski gnoj z veliko boljšim uspehom porabita
za druge sadeže. Takisto potrebno je tudi vsakoletno bra-
nanje  lucerne v prvi pomladi. Tedaj je tudi prilika, da
se pospravi vse kamenje z njive.

Lucerno napadajo razne glivične bolezni, kakor na pr.
medena rosa, rja itd.

Med živalskimi škodljivci ji močno škodujejo miši,
črvi, polži itd.

Košnja lucerne in njen pridelek.

Lucerna nam daje na leto po več košenj. Kositi jo
moramo, predno cvete, ker nam pozneje preveč oleseni. Na
to moramo gledati zlasti v tem slučaju, če jo kosimo za
zeleno krmo. Lucerna nam daje na 1 Aa v 4 ali 5 košnjah
po 60 do 100 metrskih stotov suhe krme, v ugodnih raz¬
merah tudi 120 in 130 metrskih stotov.

Kako je lucerno sušiti in spravljati, je povedano v
I. delu na str. 275.

Kako se prideluje seme lucerne.

V ugodnih krajih se kaže pečati s pridelovanjem semena,
vsaj za domačo rabo, pa tudi za prodajo.

Za seme je puščati lucerno na večletnih prostorih in
na takih mestih, ki so dobro obrastla, in kjer je lucerna
tako zastavna, da se ni bati, da bi nam polegla. Zoreti
pustimo v tem slučaju drugo košnjo, ki daje več semena
kakor prva, in ker zori ob ugodnejšem času. Prav je, da
semensko lucerno spomladi pognojimo.

Poljedelstvo II.

7

100

Setev domače detelje.

Domačo deteljo sejemo v zgodnji pomladi; med zimsko
žito jo sejemo že po snegu, ali pa kakor hitro se prično
pomladnja dela na polju.

Za domačo deteljo je treba dobro obdelane  in dosti
ugnojene  zemlje. Najbolje storimo, da jo sejemo po dobro
gnojenih okopavinah, in sicer med zimsko, ali pa med po-
mladnje žito. Med zimsko žito se seje prej ko mogoče. Ako
jo sejemo med jaro žito, je zemljo na vsak način jeseni
preorati in pustiti črez zimo v surovih brazdah.

Če je zemlja premalo močna, ji lahko pomagamo s
tistimi gnojili kakor lucerni.

Važno je, da sejemo popolnoma čisto in kaljivo seme.
Posebno je gledati, da sejemo deteljo, ki je popolnoma
očiščena predenice in drugih malovrednih semen, zlasti
hmeljne lucerne, medene detelje in ameriške detelje, o ka¬
terih sem že spredaj pri lucerni povedal vse potrebno. Kdor
ne more doma pridelati potrebnega semena, naj ga kupuje
od kmetijskih društev in takih trgovcev, ki jamčijo za na¬
povedano pristnost, čistoto in kaljivost.

Domačo deteljo sejemo bolj na redko kakor lucerno;
za 1 ha  zadostuje poprek 15 do 20 kg  semena. Staro seme
izgubi svojo svetlo barvo in postane rjavkasto, s tem pa
tudi manj kaljivo.

Kali o se oskrbuje domača detelja.

Ob ugodnih razmerah ne potrebuje domača detelja
nobenega posebnega dela, da nam dobro uspeva. Zgodaj
spomladi je prav, da jo z brano prevlečemo in poberemo
vse kamenje. Če je slaba, jo tudi lahko pognojimo, na ta
način kakor lucerno. Dobro deluje tudi gipsanje detelje
(za 1 ha  4 metrski stoti).

Pazno oko je imeti na predenico,  ki se mora uni¬
čiti s kajnitom,  kakor hitro se pokaže. Zatirati je tudi
deteljnega pojalnika, ki se v nekaterih letih prikaže v veliki
meri med domačo deteljo (gl. I. del, str. 215.).

Včasi ji škoduje tudi srež (srenj, zmrzlin); v tem slu¬
čaju je treba z valjarjem po njej, da se izrute korenine
pritisnejo nazaj v zemljo. Izmed boleznij jo napadajo medena
rosa, plesen, listna sušica, rak, rja itd.

101

Spravljanje domače detelje in njen pridelek.

Domača detelja nam daje v prvem letu le jedno košnjo;
glavni pridelek dobimo od nje še le v drugem letu po setvi.
Dotično žito, med katero smo sejali deteljo, pustimo dozoreti
in ga žanjemo na pest, t. j. visoko od tal, tako da deteljo
s strniščem vred pokosimo, ali ga pa požanjemo z deteljo
vred nizko pri tleli. V prvem slučaju dobimo po ugodnejših
krajih do jeseni še jedno prav lepo košnjo od strniščne
detelje  (strniščnice, pajerke), tako da jo prav za prav že
v tistem letu dvakrat kosimo, v drugem slučaju dobimo pa
le jedno košnjo. Kar nam pozneje zraste, se ne da dobro
spraviti v korist.

V drugem letu dobimo od nje dve bogati košnji in
jedno slabo. Domačo deteljo kosimo v polnem cvetju. Na 1 ha
pridelamo v drugem letu po 60 metrskih stotov, pa tudi
po 80 do 100 metrskih stotov suhe detelje.

Pridelovanje semena pri domači detelji.

Za seme puščamo domačo deteljo na takih mestih,
kjer ni previsoka niti pregosta, kjer se tedaj ni bati, da
bi nam polegla. Zoreti pustimo drugo košnjo.

Po nekaterih naših krajih se pečajo gospodarji v veliki
meri s pridelovanjem semena za prodajo in imajo lepe do¬
hodke od tega. Posnemajmo jih tudi po drugod, ako imamo
ugodne razmere za to, vsaj v toliko, da dobimo za dom
potrebno seme.

Semensko deteljo požanjemo, kakor hitro je zrela, kar
poznamo na tem, da detelja porjavi in se posuše njene gla¬
vice. V glavicah mora biti seme ob tem času značilne barve
in trdo. S požeto deteljo je tako ravnati in seme na ta
način čistiti, kakor smo slišali spredaj pri lucerni.

Na 1 ha  se pridela 4 V 2  do 7 x / 2  hi  semena. 1 hi  tehta
70 do 80 kg.

3. Laška ali rdeča detelja.

Laška detelja ali rdeča detelja (lat. Trifolium incar-
natum, nemški: Incarnatklee), inkarnatka, svinjska detelja,
pomladnja detelja, se po naših ugodnejših in bolj gorkih
krajih povsod seje in daje le jedno košnjo. Najraje jo
sejemo med strniščno ajdo, da dobimo zgodaj spomladi
zeleno krmo. S to deteljo se zemlja dobro izkorišča, kar je
važno za razmere malega posestnika. Z njeno setvijo se pa

102

tudi plevel dobro zatira (zlasti pomladnji) in skrbi na ta
način za čiste njive. Pridelovanje laške detelje je važno
tudi v takih letih, ko se pridela malo krme. Pri nas jo
sejemo najraje skupaj z njivskim kopitnikom ali
njivsko sto k laso,  katera trava je tudi le jednoletna in
se ob istem času razvije, kakor laška detelja. Setev take meša¬
nice se priporoča posebno za take kraje, kjer laška detelja
sem in tja pozebe, kajti v takih letih nam daje trava toliko
več pridelka.

Lastnosti laške detelje.

To deteljo poznamo najlaže po cvetnih gla¬
vicah, ki so kakor kri rdeče in podolgaste. Prav
zaradi lepo rdeče barve jo imenujemo pri nas
tudi rdečo deteljo; to ime pa ni popolnoma zna¬
čilno, ker je tudi domača detelja rdečega cvetja
in jo Nemci sploh le rdečo deteljo imenujejo.

Seme laške detelje je bolj debelo, podolgasto
in okroglo kakor jajce. Barve je svet!orjavkaste in
se sveti kakor proso, tako da ga po teli lastnostih
hitro spoznamo (slika 24.).

Laška detelja je zelo občutljiva proti mrazu, zato nam
ob neugodnih zimah rada pozebe ali pognije. Najbolj uspeva
tedaj v gorkem podnebju,  kjer ji ne dela zima nobene škode.

Lahka in srednje težka zemlja  ji najbolj ugaja.
Posebno lepe košnje daje na peščeno-ilovnati in ilovnati
zemlji. Prelahka zemlja je pa za laško deteljo ravno tako
malovredna, kakor pretežka zemlja. Mokrih leg tudi ne trpi.

Laška detelja nam po strniščnih sadežih dobro uspeva.
Pri nas jo sejemo med ajdo, sem in tja tudi med repo, po
Goriškem jo sejejo pa med strniščno turščico „činkvantin“.
Za setev laške detelje mora biti zemlja dosti močna.

Setev, oskrbovanje in košnja laške detelje.

Po ugodnih krajih sejejo laško deteljo samo zase, pri
nas pa najraje skupaj z njivskim kopitnikom,  da se
doseže bogatejši in po neugodnih zimah bolj varen pridelek.
Za laško deteljo ni treba posebnega obdelovanja,  če jo
sejemo med strniščne rastline. Treba je le za to skrbeti,
da jo sejemo na dovolj močno zemljo. Ako bi bila njiva za
ajdo in laško deteljo preslaba, jo je na vsak način pognojiti.
V to svrho se priporočajo posebno umetna gnojila,  ki so bo¬
gata fosforove kisline in kalija (glej spredaj o setvi ajde).

Slika 24.

Seme
laške ali
rdeče
detelje.

103

Za 1 ha  potrebujemo 15 do 20 kg  popolnoma očiščenega
semena. Če ga sejemo v plevah, kakor je pri nas navada,
in skupaj s travo, ga je treba dosti več, poprek po 35 kg
za 1 ha.

Na lahki zemlji je dobro, da jo povaljamo spomladi,
kakor hitro se zemlja dovolj osuši. Če je slaba, ji lahko
pomagamo s hitro delujočimi gnojili. Priporoča se v tem
slučaju tudi gipsanje.

Laško deteljo kosimo  meseca velikega travna. Na 1 ha
dobimo 25 do 35 metrskih stotov suhe detelje. Kosimo jo
večjidel za zeleno, pa tudi za suho krmo.

Seme pridelujemo  na ta način, kakor pri domači
detelji. Na 1 ha  se dobi po 6 do 9 lil  semena. 1 hi  tehta 73 kg.

Slika 25. Esparzeta.

Esparzeta nam daje
za konje in goved, ako jo

4. Esparzeta.

Esparzeta (lat. Onobnmhis
sativa, nemški: Esparsette), tudi
španska ali turška detelja (sl. 25.)
je trpežna in dobra detelja za
puste lege, za brežine, košenice,
kamenite in sploh take lege, kjer
noče druga detelja rasti. In takih
leg je po naših krajih precej dosti.
Esparzeta je večletna in v tem
oziru podobna lucerni, daje pa le
jedno dobro košnjo; druga košnja
je veliko slabša.

Slika 26. Seme esparzete.
a  stroček. h  zrno.

prav tečno in zdravo suho krmo
kosimo pravočasno.

104

Lastnosti esparzete.

Esparzeta ima močne korenine, ki gredo globoko v
zemljo in rastejo tudi v prav kameniti zemlji. Esparzeto
poznamo po lepem bledordečem cvetju, ki je združeno v
podolgaste in po koncu stoječe grozdiče, in po drobnem
perjiču. Njeno seme tiči v stročkih, ki so zgrbančeni in
zobčasti (slika 26 . a, h).  Navadno se prodaja seme v stročju,
dandanes se dobiva pa tudi izluščeno seme na prodaj. V vsakem
stročku tiči po jedno zrno, ki je veliko debelejše, kakor pri
drugih deteljah, in podobne oblike kakor fižol. Barve je rjave.

Esparzeti najbolj ugaja globoka in apna bogata z emlj  a
v prisojni in suhi legi. Med krnskimi rastlinami nam daje
esparzeta v kameniti zemlji primeroma še največ krme, ako
je kamenje apnenčevo. Take zemlje se pa pri nas veliko
nahaja. Mokra lega in močvirna zemlja pa nista za esparzeto.

Naše podnebje  ji povsod ugaja. V tem pogledu je
esparzeta manj izbirčna kakor lucerna. Povoljne košnje nam
daje tudi v mrzlejših in visokih legah.

Razne vrste esparzete.

Pri esparzeti poznamo prav za prav jedno samo vrsto.
Francozi in Angleži so jo pa s svojim skrbnim pridelo¬
vanjem na njivah tako izboljšali, da daje tudi po dve dobri
in celd po tri košnje. Taka dvo-in trikošna esparzeta
nam trpi pa le po en par let, slično kakor trpi tudi domača
detelja, ki se seje po njivah, le po dve leti, dočim je samo-
rašča detelja po travnikih večletna. V trgovini se dobiva dvo-
in trikošna esparzeta. Za naše razmere je pa bolj pripravna
navadna trpežna ali večletna  esparzeta, od katere do¬
bimo jedno samo bogato košnjo in pozneje še jedno slabšo.
Mnogo take esparzete se prodaja sicer tudi pod golju¬
fivim imenom dvokošne ali trikošne  esparzete, katera
sleparija se pa spozna še le pozneje, ko že raste.

Setev esparzete.

Esparzeto sejemo samo zase, kakor drugo deteljo, ali
pa v mešanici s travo, zlasti s francosko pahovko, s katero
se posebno dobro ujema. V obeh slučajih jo sejemo med
oves, katerega je pa pokositi za zeleno krmo, kakor hitro
se prikaže latje. Samo esparzeto sejemo v pripravnih legah
v kolobar, slično kakor domačo deteljo, in sicer za dve leti,
v mešanici s travo pa jo sejemo za večletno rabo.

105

Esparzeto je sejati zgodaj spomladi. Zemljo ji je tako
pripraviti,  kakor za drugo deteljo. Najbolj ji ustrežemo,
ako jo sejemo po dobro gnojenih okopavinah. Zemljo je
jeseni preorati in pustiti v surovih brazdah. Spomladi se
esparzeta z ovsem vred poseje. Za 1 ha  je treba 5 do 7 lil
ali 150 do 220 kg  esparzetnega semena.

Oskrbovanje in košnja esparzete in njen pridelek.

Esparzeto je tako oskrbovati, kakor druge detelje. Če
hočemo od nje bogate košnje, jo je treba sem in tja pognojiti,
bodisi s kakoršnimkoli gnojilom. Tudi njej ugajajo pred
vsem taka gnojila, ki so bogata kalija in fosforove kisline.

Esparzeta zgodaj cvete; zaradi tega jo je zgodaj kositi,
da dobimo tečno krmo. Če nam prezori, je trda in pusta.
Na 1 ha  se pridela po 20 do 35 metrskih stotov, pri dvo-
košni tudi 40 do 45 metrskih stotov suhe krme.

Za pridelovanje semena je puščati starejšo esparzeto.
Zrelo zrnje se da osmukati s stebelc. Na 1 ha  se pridela
po 10 do 30 hi  semena; 1 lil  tehta 27 do 33 kg.

5. Nokota.

Nokota (tudi rožičkasta nokota,
lat. Lotus corniculatus, nemški: Gemeiner
Hornklee) je našim gospodarjem še
malo znana detelja, dasi jo najdeš
skoro povsod po travnikih in mejah.

Spoznaš jo hitro po drobnem perjiču
in po lepo rumenih cvetih, ki stoje
vrh stebelca združeni na okoli, veči¬
noma po 3 do 6 skupaj (slika 27.).

Ta detelja je važna zlasti za
puste in suhe lege z neprodirno spodnjo
plastjo, kjer noče lucerna niti domača
detelja dobro uspevati. Nokota se od¬
likuje s tem, da trpi po 6 in več let,
da daje dobre košnje in prav tečno
krmo. Zaradi teh lastnostij jo tudi v
krajih s peščeno zemljo in neugodno
lego prav radi sejejo. Razume se, da
na dobri zemlji toliko bolj uspeva.

Nokota se seje sama zase, kakor domača
detelja ali lucerna, izvrstna je pa po-

106

sebno za večletne mešanice s travo. Sama zase se prideluje
tako, kakor domača detelja. Najbolje jo je sejati po kaki
okopavini, katero smo dobro pognojili, na pr. po krompirju,
turščici itd. Njivo je v tem slučaju jeseni preorati in pustiti
v surovih brazdah črez zimo. Spomladi se seje med redek
oves, katerega je pokositi, ko se prikaže latje. Za 1 ha  je
treba 15 do 20 kg  semena. Seme je drobno, okroglo in temno
vijolčastorjavo (slika 28.).

Nokota se tako oskrbuje, kakor druge detelje. Zeld
koristno je, ako jo pognojimo s Tomasovo žlindro in kajnitora,
ali z žveplenokislim kalijem, kakor smo že slišali pri lucerni.

S košnjo je pričeti, kakor hitro se pokaže cvetje. Prvo
leto dobimo od nokote po dve košnji, v drugem pa po tri.
Na 1 ha  se ob ugodnih razmerah pridela v drugem letu
tudi do 120 metrskih stotov suhe nokote, tedaj toliko, kakor
pri lucerni.

Na kmetijski šoli na Grmu so se uspehi s to deteljo
prav dobro sponesli, in zato jo priporočamo tudi drugim,
da delajo z njo poskušnje, posebno v krajih, kjer je zemlja
bolj pusta, peščena, v spodnji plasti pa neprodirna.

6. Švedska detelja.

Domači detelji prav podobna po svoji rasti in sploh
po vnanjosti je švedska detelja  (lat.Trifolium hybridum,
nemški: Bastardklee), ki je znana tudi pod imenom bastardna
detelja ali močvirna  detelja. Njene cvetne glavice so bele
in ob straneh rdeče nadahnjene.

Res je, da dobimo od te detelje veliko manj
krme in slabšo krmo, kakor od domače detelje,
vendar je važna za kraje, kjer noče domača de¬
telja rasti, ker je lega premokra, zemlja pa pre¬
slika 29. težka in premrzla. V takih slučajih je švedska de-
Svedske J a ko koristna detelja. Švedska detelja uspeva

detelje! najbolj v vlažni ilovnati in glinasti zemlji, raste pa
tudi v mokri glinasti zemlji in celo na barju. Sejemo
jo v takih slučajih samo zase, še rajši pa v mešanicah s travo.
Glede setve, oskrbovanja in košnje velja vse to, kar smo slišali
pri domači detelji. Za 1 ha  je treba 14 kg  semena. Švedske de¬
telje dobimo na lk v dveh košnjah 26 do 40 metrskih
stotov. Njeno seme je zeld drobno in tako značajne oblike
(srčaste) in barve (temnozelene), da ga ni mogoče zamenjati
z drugim semenom (slika 29.).

107

7. Mešanice detelj in trav.

Po naših krajih sejemo deteljo najraje samo zase,
bodisi lucerno, ali pa domačo deteljo. To je popolnoma
opravičeno, a ne povsod. Marsikje hi bilo bolje, da bi sejali
med deteljo tudi travo, ker bi dobili na ta način obilnejše
košnje.

Sem in tja imamo kraje, kjer nam sama detelja noče
dobro uspevati, bodisi vsled neprikladne zemlje, ali pa vsled
premokre lege. V takih in jednakih slučajih storimo veliko
bolje, ako sejemo med deteljo tudi travo, ker dobimo s travo
vred veliko boljše košnje. Mešana setev se priporoča tudi
v tem slučaju, ako hočemo deteljišče po dve ali več let rabiti.

Slika 30. Razvoj korenin pri deteljah in travah.

Setev mešanic ima pa tudi razne druge prednosti.
S tako setvijo se zemlja veliko bolj jednakomerno izkorišča,
bodisi glede redilnih snovij, kakor tudi glede na prostor.
Različne detelje sprejemajo iz zemlje pred vsem veliko fos-
forove kisline in kalija, trave pa veliko dušika in kalija.
Detelje pobirajo potrebni živež s svojimi globokimi koreni¬
nami iz spodnjih plastij, trave pa iz zgornje (slika 30.).
Tudi neugodni vremenski vplivi niso mešanicam tako škod¬
ljivi, kakor čistim setvam, in ravno to opazujemo tudi glede
drugih škodljivcev in boleznij, ki ne morejo nikdar take
škode delati, kakor pri čisti setvi.

Mešanica detelj in trav daje vrh vsega tega bolj zdravo
in bolj prikladno krmo živini, in sicer krmo, ki se veliko

108

laže suši. Pa tudi tega ne smemo pozabiti, da se taka
mešanica lahko v krajšem času seje zopet na tisto njivo.
Vse to so tedaj prednosti, ki so v mnogih krajih tako
merodajne, da ho treba na setev mešanic zanaprej dosti večjo
skrb polagati, kakor doslej.

Mešanice detelje in trav sejemo za jedno- in dve¬
letno, ali pa za večletno  rabo.

Mešanice za jedno- in dveletno rabo sejemo v kolo¬
barju, kakor druge njivske rastline. Večletne mešanice pa
pridelujemo na posebnih prostorih.

a)  Setev mešanic za jedno- in dveletno rabo.

Najboljša detelja za take mešanice je domača de¬
telja,  kateri se primešajo hitro rastoče trave, ki dajejo že
v prvem letu dobre košnje. Izvrstna trava za take mešanice
je laška ljuljka ali pa mačji rep.

Pri teh mešanicah je treba dosti več detelje kakor
trave. Navadno se vzame 75 do 80 odstotkov detelje in 20
do 25 odstotkov trave.

Mešanica domače detelje in laške Ijidjke  je prikladna za
lahke in srednje težke zemlje. Kosi se lahko dve leti. Za
1 ha  je treba 16 kg  domače detelje in 12 kg  laške ljuljke.

Mešanica, domače detelje in mačjega repa  se priporoča
za mrzlo in težko zemljo in za vlažne lege. Za 1 ha  je
treba 16 kg  domače detelje in 5 kg  mačjega repa.

Po naših krajih se za take mešanice bolj priporoča
laška ljuljka, kakor mačji rep. Ako ne ugaja lega ali zemlja
do cela jedni izmed teh dveh trav, se lahko tudi skupno
sejeta. V tem slučaju se naj vzame od vsake polovica.

Kjer je zemlja mokra in mrzla in zaradi tega manj
prikladna za domačo deteljo, se lahko primeša tudi švedska
detelja,  ki je dobra v takih slučajih. Lahko se pa tudi
sama švedska detelja seje skupaj z mačjim repom, ker ugaja
obema mokra lega in težka zemlja.

h)  Setev mešanic za večletno rabo.

Za večletno rabo je treba trpežnih detelj, kakor so
lucerna, esparzeta in nokota,  in trpežnih trav, kakor
so francoska pahovka, pasja trava  itd.

Lucerna raste po naših krajih tako hitro, da se v tem
pogledu ne ujema z nobeno drugo večletno travo. Večletne

109

trave so vse bolj počasne rasti. Zaradi tega sejemo lucerno
najraje samo zase in jo pustimo toliko časa, dokler nam
daje povoljne košnje.

Lucerna se seje pa tudi s travo skupaj, in sicer z
laško ljuljko, ali pa s pasjo travo.

Mešanica lucerne in laške ljuljke  se priporoča za dve-
in triletno rabo, ker nam laška ljuljka pozneje izgine.
Laška ljuljka je najbolj prikladna trava za lucerno, ker je
izmed vseh trav najbolj rastna in daje kakor lucerna po
3 do 4 košnje na leto. Le škoda, da trpi po naših krajih
samo tri leta. Take mešanice se zaradi tega rajši uvrstijo
v kolobar, kakor mešanice domače detelje in trave. Odli¬
kujejo se s tem, da dajejo bogate košnje, posebno v travo-
rodnih krajih in takih legah, ki so za lucerno bolj vlažne
in za čisto setev bolj neugodne. Za 1 ha  je treba 25 kg
lucerne in 15 kg  laške ljuljke.

Mešanica lucerne in pasje trave.  Ta mešanica se pri¬
poroča za večletno rabo, zlasti v legah, ki niso za lucerno
posebno prikladne. Skupaj s pasjo travo daje lucerna boga¬
tejše košnje, kakor sama zase, če tudi ni jednake rasti s
pasjo travo. V poskuševališču kmetijske šole na Grmu ta
mešanica bolj uspeva, kakor sama lucerna, in daje bogatejše
košnje. Za 1 ha  se vzame 25 kg  lucerne in 7 kg  pasje trave.

Mešanica esparzete in francoske puhovke.  V suhih in
kamenitih legah, na tančini itd. se pridelek esparzete izdatno
pomnoži, ako sejemo vmes francosko pahovko. Take meša¬
nice nam dajejo bogatejše košnje, bolj prikladno krmo in
trpijo dalje časa.

Ako sejemo francosko pahovko med esparzeto, vzamemo
navadno 75 odstotkov esparzete in 25 odstotkov pahovke.
Za 1 ha  je treba v tem slučaju kg  esparzete (v stro-
čičkih) in 20 kg  francoske pahovke.

Mešanica nokote in pasje trave  je dobra za suhe lege
in pusto zemljo. Za 1 ha  je treba 20 kg  nokote in 7 kg  pasje
trave. Namesto pasje trave sejejo med nokoto tudi francosko
pahovko, katere je treba 20 kg.

Za večletno  rabo se sejejo tudi travne zmesi in
detelja  skupaj. Za tako setev je treba različnih trav in ne¬
koliko detelje. Travnega semena se vzame po dve tretjini
do tri četrtine, deteljnega pa le jedno tretjino ali jedno
četrtino. S tako setvijo dobimo že travnike, ki se rabijo le

110

nekaj časa (začasni travniki), ali pa stalno  (stalni
travniki). Več o setvi takih mešanic bomo slišali pri
napravi travnikov, kjer sem uvrstil tudi pouk o različnih
travah.

c)  Na kaj je gledati pri setvi raznih mešanic.

Pri setvi mešanic je skrbeti za pravočasno in
jednakomerno  posetev. Take mešanice sejemo navadno
med zimsko žito ali pa med jaro, zlasti med zeleni oves.
Večletne mešanice je sejati sploh le med zeleni oves. Setev
se naj izvrši v zgodnji pomladi, le pri lucerni počakamo do
malega travna.

Setev sama bodi kolikor mogoče jednakomerna. Zato
je treba, da sejemo deteljo zase in travo tudi posebej.

Če sejemo mešanico med zeleni oves, je najprej oves
sejati in zavlačiti; za tem sejemo deteljo in nazadnje travo.
Deteljno seme je pomešati s suho prstjo ali z drobnim
peskom, da se laže seje; ravno tako pomešamo tudi travno
seme s suho prstjo, da se laže raztrosi. Ako sejemo meša¬
nico domače detelje in mačjega repa, se seme mačjega repa
primeša deteljnemu, ker je tudi drobno in precej težko.
Razume se, da je treba za setev trav in detelj popolnoma
mirnega vremena.

Ko je seme raztrošeno, se naj plitvo zavlači z brano,
v katero smo zataknili trnjevih vej. Na rahli zemlji je prav,
da povaljamo tako setev, ker nam povaljana setev laže izhaja.

Mešanice detelj in trav je v obče tako oskrbovati,
kakor dotične detelje.

Tudi pri košnji se je ravnati po detelji, ker se je v
takih mešanicah največ nahaja.

8. Grašiča.

Grašico so sejali že stari Rimljani za krmo. Ona daje
prav tečno in zdravo krmo, toda le jedno košnjo. Zaradi
tega je važna kot pomožna  krma, ki nam pride zlasti v
takih slučajih prav, kadar se pridela premalo druge krme,
bodisi vsled jedne ali druge vremenske nezgode. Nekateri
gospodarji jo redno sejejo in se hvalijo, da jim ostajajo po
grašici njive veliko bolj čiste. Grašiča se lahko seje po
večkrat na leto; to vidimo pri večjih posestnikih v drugih
deželah.

111

Lastnosti grašične.

Grašiča (grahor, grahara) spada k stročnicam in je
po rasti in drugih lastnostih podobna detelji; daje pa le
jedno košnjo, kakor na pr. laška detelja.

Grašiča uspeva tudi v mrzlem podnebju  in je za
take kraje posebno važna. Glede zemlje  je pa bolj iz¬
birčna. Najlepše košnje nam daje na srednje težki ilovnati
zemlji, pa tudi na težki glinasti, ki ima potrebno apno v
sebi. Revna peščena zemlja ji pa ne ugaja.

Grašiča dobro uspeva po žitu, po ajdi, repi, lanu, da
je le zemlja dosti gnojna. Kakor detelja potrebuje tudi
grašica veliko kalija in fosforove kisline.

Eazne vrste grašične.

Za krmo sejemo navadno grašico,  ki raste pri
nas kot plevel med žitom. Seje se jeseni ali pa spomladi.
Zimska grašica  daje bolj zgodnjo košnjo in lepše zrnje;
uspeva pa le po ugodnejših naših krajih. Pomlad njo
grašico  sejemo spomladi, ali pa šele  po strnišču, zato ji
pravimo tudi poletna grašica.

Izmed vnanjih vrst se hvali posebno angleška „Hope-
town“-grašica, ki ima belo cvetje; zori pa pozneje od
navadne grašice.

Za peščene kraje se priporoča kosmata ali dlakasta
grašica, ki se seje že jeseni med rž. Izmed vnanjih vrst,
ki se sejejo po njivah, je znana tudi narbonska gra¬
šica,  tudi francoska ali rimska  grašica imenovana.
Ta vrsta je pa brez pomena za naše kraje.

Setev, oskrbovanje in košnja grašice.

Zimsko grašico sejemo med zeleno rž, pomladnjo pa
najraje med oves, da nam ne poleže. Zimsko grašico sejemo
takrat ko drugo žito, pomladnjo pa zgodaj spomladi, pa tudi
pozneje, če treba.

Za grašico je treba zemljo dobro pripraviti  in ne¬
koliko pognojiti.  Za pomladnjo grašico je pripraviti zemljo
že jeseni; spomladi se kar na surove brazde seje z ovsem
vred. Za 1 ha  je treba 200 l  grašice in 100 l  ovsa. Grašiči
se lahko primeša tudi nekoliko graha, da se dobi več krme.

V tem slučaju je vzeti 3 dele grašice, 2 dela ovsa in 1 del
graha, vsega skupaj kakih 320 do 350 litrov semena za 1 ha.

V mladosti zatira grašico suho in mrzlo vreme; pri ugodnem

112

vremenu nam pa hitro raste. Po nekod jo gipsajo, da dobe
lepše košnje. Grašico kosimo, ko je v polnem cvetju. Za
zeleno krmo jo začnemo pa še prej kositi, da nam prehitro
ne zori. Na 1 ha  dobimo od grašice 30 do 40 metrskih
stotov suhe krme.

Pridelovanje semenske grašice.

Kjer sejejo grašico za krmo, tam pridelujejo potrebno
seme tudi doma. Za seme je puščati grašico na takih mestih,
kjer se ni bati, da bi polegla. Boljše pa je, če odločimo za
pridelovanje semenske grašice poseben prostor, in da jo
sejemo na tem prostoru bolj na redko. Grašično stročje zori
precej jednakomerno. Važno je, da grašico dobro posušimo,
ker se je sicer prime plesen. Na 1 ha  se pridela po 15 do
20 hi  zrnja. 1 hi  tehta 77 kg,  pa tudi 85 kg.  Slame, ki je
dohra za krmo, dobimo 12 do 30 metrskih stotov.

9. Zelena turščica.

Zeleno turščico sejemo po strnišču in jo pokladamo
živini v poznem poletju in jeseni. Važna je njena setev
zlasti v takih letih, kadar je malo krme. Po nekaterih krajih
jo sejejo od pomladi do poletja, tako da jo imajo celo po¬
letje za zeleno krmo. Zelena turščica je goveji živini zeld
priljubljena krma, ker je sladka in sočna. Sama zase je pa
premalo tečna, zato jo je mešati z lucerno, z domačo deteljo
ali s kako drugo tečnejšo krmo.

Zelena turščica potrebuje gnoja,  sicer ne da bo¬
gate košnje. Drugič je pa ne smemo pregosto sejati.
Pregosta turščica zbledi in ostane nizka. Na večjih kme¬
tijah jo sejejo v vrste, ki so po 3 / 4  ali 1 čevelj narazen,
in jo pozneje enkrat okopljejo. Za 1 ha  posetve je treba
150 do 200 l  semena.

Pridelek zelene turščice se izdatno poveča in izboljša,
ako se vrže vmes nekoliko graha, ki se vzpenja po turščici.

Slabi turščici lahko pomagamo z gnojnico, kakor hitro
je pedenj visoka.

Kosimo jo, predno se pokaže latje. Na 1 ha  se je pri¬
dela, v jedni košnji po 70 do 130 metrskih stotov, prera-
čunjenih na suho krmo; zelene tehtane pa štirikrat toliko.

Za setev zelene turščice se priporoča ameriški konjski
zob, ki jako visoko zraste. Vendar raste ta turščica počas¬
neje kakor domača.

113

10. Zeleni sirek.

V južnem podnebju, na pr. po Goriškem in niže spodaj,
se lahko prideluje namesto turščice tudi sirek za zeleno
krmo. Po naših krajih nam pa že prepočasi raste. Sirek
se seje od srede velikega travna do konca rožnika. Pri¬
deluje se ravno tako kakor turščica.

Za 1 ha  je treba 80 do 100 l  semena. Izmed raznih
sirkov se za zeleno krmo najbolj hvali sladkorni sirek (str. 33.).
Za pusto peščeno zemljo se priporočata tudi dura-sirek
(Durra) in ozkolisti sirek  (Sorghum halepense).

11. Zelena rž in druga žita.

Zelena žita nam dajejo izvrstno krmo v pomladnjem
in poletnem času.

Posebno cenjena je zelena  rž,  katero sejemo jeseni.
Zimska rž je tako zgodnja, da jo kosimo še pred lucerno
in pred laško deteljo.

Setev zelene rži je važna v takih letih, ko nam preti
pomanjkanje krme v zgodnji pomladi. Ako posejemo vmes
tudi nekoliko zimske grašice, se s tem pridelek izdatno izboljša.

Zimska rž se da za zeleno krmo sejati tudi na zel¬
nikih.  Na ta način izkoriščajo sem in tja posamezni
gospodarji svoje zelnike in se hvalijo z uspehi.

Za 1 ha  potrebujemo 250 l  rži za seme.

Izmed pomladnjih žit je za zeleno krmo posebno dober
oves.  Zeleni oves se lahko seje sam zase, ali pa skupno
s pomladnjo grašico (str. 111.).

Pri nas sejemo oves med lucerno in sploh med travne
in deteljne zmesi, da ga kosimo za zeleno krmo. Več o tem
je citati pri mešanicah.

Sem in tja sejejo tudi zeleno ajdo  za krmo. V takih
slučajili je dobro, da ji primešamo nekoliko bele gorčice. Zelena
ajda se seje tudi med zeleno turščico in oves v poletnem času.

12. Razne druge krmske rastline.

Razen opisanih krmskih rastlin imamo še celo vrsto
drugih, ki se hvalijo in priporočajo za krmo.

Posebno v zadnjem času si prizadevajo semenski trgovci,
uvesti iz tujih krajev nove rastlinske vrste, ki bi se od¬
likovale s posebno rodovitnostjo in čudno bogatimi košnjami.

Poljedelstvo II. 8

114

Mnogo teh poskusov se je že ponesrečilo, kar je toliko
laže umeti, ker imajo vse te rastline svoje posebne potrebe
glede zemlje in podnebja.

Med te rastline je prištevati saradelo, lupino ali
volčji bob, njivski kolenec, gozdni čistnik,
sahalinski dresen  itd.

S ar a d el a, tudi tičja noga, tičji parklji (lat. Ornithopus
sativus), je prava „detelja za pesek“; ona raste v najbolj
peščeni zemlji, kjer noče uspevati nobena druga detelja.

Lupina ali volčji  bob  (lat. Lupinus) je jednoletna
rastlina, ki je pripravna za suhe peščene kraje. Lupine
imamo štiri vrste (belo, rumeno, modro in rdečo), izmed katerih
je rumeno cvetoča najbolj cenjena. Lupina se prideluje za
zeleno krmo in zastran zrnja. Njeno zrnje je prav tečno,
toda grenkljastega okusa. Zato se rabi za ovce. Tudi zelena
lupina je grenkljastega okusa. Močno se hvali ta rastlina
tudi za zeleno gnojenje.

Njivski kolenec  ali gadov koren (lat. Spergula,
nemški: Sporgel) daje le jedno košnjo in je pripravna rast¬
lina za peščene kraje, kjer nočejo druge rastline dobro
uspevati.

Gozdni čistnik,  tudi gozdni grahor (lat. Lathyrus
silvestris, nemški: Waldplatterbse), je sorodna rastlina s
travniškim čistnikom  (lat. Lathyrus pratensis, nemški:
Wiesenplatterbse), ki cvete rumeno in raste skoro povsod
po naših travnikih. Gozdni čistnik je večletna krmska rast¬
lina, ki se hvali za lahko peščeno zemljo. Ta rastli n a raste
tudi pri nas kraj gozdov, po mejah in tudi po vinogradih,
če je zemlja bogata apna. Gozdni čistnik poznamo na tem,
da ima na plazečem steblu po dva in dva suličasta lista,
skupaj izrastla (kakor drugi čistniki), in rožno rdeče cvetje.
Važen je le za take kraje, kjer imajo pusto peščeno prod¬
nato in kamenito zemljo, dalje po goratih krajih in v suhih
legah, kjer noče uspevati detelja.

Sahalinski dresen  (lat. Polygonum sachalinense),
katerega so uvedli Francozi v Evropo, se močno hvali po
cenikih semenskih trgovcev, toda za naše razmere je ta
rastlina brez vsega pomena.

Vse te rastline so za puste in peščene kraje, kjer nočejo
uspevati niti detelje, niti mešanice detelj s travami.

Obdelovanje travnikov.

l. Važnost travnikov.

Čeravno dandanes laže izhajamo brez travnikov, kakor
v prejšnjih časih, vendar so in ostanejo travniki največjega
pomena za vsako gospodarstvo. Ees je, da imamo v sedanjih
časih gospodarstva, ki pridelajo vso potrebno krmo na njivah,
vendar bi bile dotične kmetije še več vredne, ko bi imele
tudi kaj travnikov.

Na dobrih travnikih se pridela najboljša in naj¬
cenejša  krma. Vrh tega so pa tudi letine na travnikih
veliko bolj varne in bolj gotove, kakor na njivah.

Da so travniki za izboljšanje živinoreje  tako
važni, o tem ni treba veliko govoriti. Treba je le pogledati
v planinske kraje in v travorodne nižine po severnem
Nemškem in Angleškem, da se prepričamo, zakaj imajo
ondi tako lepo živino. Po teh krajih je največ travnikov,
pa tudi največ živine.

Pri nas smo v tem pogledu veliko na slabšem. Po¬
manjkanje travnikov po nekaterih naših krajih je glavni
vzrok, da živinoreja ni tako napredovala, kakor po drugod;
kajti kjer pomanjkuje travnikov, tam primanjkuje običajno
tudi krme. Nasledek tega pa je slaba reja in slaba cena živini.

Velikega pomena so travniki pa tudi za poljedelstvo.
Pomisliti moramo namreč, da dobimo od krme, pridelane na
travnikih, veliko dobrega gnoja za naše njive. Večjidel se
ves ta gnoj zvozi na njive, le v planinskih in drugih trav¬
niških okrajih ga toliko ostaja, da ga trosijo tudi po travnikih.

Če pogledamo naše travnike, vidimo skoro povsod, da
so več ali manj zanemarjeni.  Ko bi jih bolj skrbno
obdelovali in gnojili, bi se dal sedanji pridelek še izdatno
povečati. Le v ugodnih legah, kjer je napeljana voda na

8 *

116

travnike, ali pa kjer jih v jesenskem in pomladnjem času
namaka bližnji potok, le tam so travniki še v takem stanju,
da nam dajejo dobre košnje, drugod nam pa povsod pešajo.
Zato bodi naša skrb, da tudi za travnike kaj storimo; saj
so travniške rastline ravno tako in še bolj hvaležne za
delo in gnoj kakor njivske. Izkušnje v zadnjih letih nas
učijo, da se dadd travniški pridelki s pravilnim gnojenjem
in izboljšavanjem zemlje še močno povečati v vsakem oziru.

2. Kakšne travnike imamo po naših krajih.

Po naših slovenskih krajih imamo zelo različne trav¬
nike, ki potrebujejo vsi več ali manj bolj skrbnega obdelo¬
vanja. Največ travnikov imamo v nižinah, dolinah in
ravninah.  Ti travniki so večjidel naravni, ker so se sami
zaledinili in obrastli. Rabimo jih že od -nekdaj za dobivanje
potrebnega sena, zato so stalni.

Ako imajo ti travniki ugodno lego, da so namreč dosti
vlažni, ali pa ako moremo vodo napeljati na nje, so taki
travniki največ vredni, ker nam dajejo leto za letom dobre
košnje.

Travniki v takih legah so pa tudi lahko slabi, ako so
močvirni in premokri (kisli travniki),  ali pa presuhi.
Po močvirnih mestih raste včasi sam loček ali biček, tako
da niso za drugo rabo, kakor za dobivanje nastila.

Njive v pripravnih legah kaže predelati v stalne trav¬
nike ; nasejati jih je v to svrho s potrebnim travnim in
deteljnim semenom. Tako napravljene travnike imenujemo
tudi umetne travnike.

Poleg stalnih travnikov imamo navadno med njivami
tudi takozvane začasne travnike ali menjalne seno¬
žeti  (ornice), ki se kose le nekaj let, potem pa zopet preorjejo.
Take travnike nahajamo v krajih, kjer rabijo gospodarji
svoje njive nekaj let za pridelovanje žita, nekaj let pa za
pridelovanje krme (orniško kolobarjenje, kolobarjenje na
čredinke). Ti travniki se sami zaledinijo, še bolje pa je, če
jih zasejemo.

K travnikom prištevamo tudi sadne vrte,  ki nam
ravno tako, kakor drugi travniki, koristijo s košnjami. Dobro
oskrbovani sadni vrti nam dajejo celd boljše košnje, kakor
navadni travniki. Skrbni gospodarji gnoje take vrte z gnoj¬
nico in dobe prav lahko tudi tretjico  (vnuko, mladico,
otavič), ako jih kose za zeleno krmo.

117

V višjih legali imenujemo travnike košenice  (rovte).
Ti travniki leže na gorskih rebrili in nam dajejo le jedno
košnjo, prej in pozneje pa pašo.

Visoko na planinah imamo pri dobro urejenem plani-
narstvu tudi planinske košenice,  ki dajejo živini
potrebno seno, kadar se v poletnem času ne more živina
pasti zaradi snega. Ti travniki zavzemajo na planinah le
majhen prostor, leže navadno blizu koč in rabijo le za košnjo.

3. Vrednost naših travnikov.

Vrednost travnika se ravna pred vsem po njegovi
rodovitnosti. Čim boljše košnje nam daje, tem več je vreden.

Za rodovitnost travnika je merodajna njegova lega,
zemlja in podnebje.

Posebno rodovitne travnike nahajamo v vlažnih legah,
ali pa v vlažnem podnebju.  V vlažnem podnebju imamo
tudi med njivami in po rebrili prav lepe travnike, dočim
jih je v suhem podnebju imeti v nizkih legali, da ostaja
zemlja dalje časa vlažna. Travniške rastline potrebujejo
namreč v obče več vlage kakor njivske, ker so bolj plitvo
ukoreninjene.

Merodajna je seveda tudi pripravnost in rodovitnost
zemlje  za različne trave in detelje. V tem oziru je srednje
težka zemlja, ki je bogata črne prsti in apna, in katera je
dosti globoka, še največ vredna za travnik. Na globoki
zemlji se vse rastline, zlasti pa detelje, globoko ukoreninijo
in ne trpe nikdar tako pred sušo, kakor na plitvih tleh.

Za rodovitnost in vrednost travnikov pa niso mero¬
dajni le naravni vplivi in naravne naše razmere, ampak
tudi način obdelovanja in oskrbovanja  travnikov.
Kakor se da njiva s skrbnim obdelovanjem in dobrim gno¬
jenjem izboljšati v svoji rodovitnosti in vrednosti, ravno
tako moremo tudi travnike izboljšati z dobrim obdelovanjem,
gnojenjem itd. Izkušnje nas uče, da se dadd iz slabih trav¬
nikov napraviti prav dobri travniki, ako jih bodemo skrbneje
obdelovali in po potrebi izboljšali. Na šolskem posestvu na
Grmu so se slabi travniki ali bolje rečeno košenice, ki so
dajale samo jedno košnjo, tako izboljšale z umetnimi gnojili
in s travniško brano, da dobivamo od njih sedaj po dve dobri
košnji. V tem pogledu nas čaka še veliko hvaležnega dela
po naših krajih; kajti le premnogo je takih travnikov, ki

118

so zanemarjeni in vsled tega slabi, ali pa ki so premalo
rodovitni vsled premokre lege in drugih neugodnih vplivov.

Storimo tedaj svoje dolžnosti, in travniki se hodo po¬
višali v svoji vrednosti.

4. Gnojimo travnike!

Kakor se dado s pravilnim gnojenjem povzdigniti
pridelki po njivah, ravno tako in še veliko holj se dado
povečati košnje po travnikih.

Kako koristno vpliva gnoj na rast travniških rastlin,
o tem se je gotovo že vsak izmed nas prepričal, in vendar
se v tem oziru še veliko premalo ali pa celo nič ne stori.
Vsakdo je imel že priliko videti, kako ugodno deluje gnojnica
po travnikih, kako lepo raste trava po takih mestih, in
kako bogate košnje nam daje. Posebno lepi uspehi so se
dosegli v zadnjih letih s pravilno porabo umetnih gnojil.
Dobro pognojeni travniki so nam dali s pomočjo umetnih
gnojil po dvakrat tako bogate košnje kakor poprej. Travniki,
ki so dajali prej samo jedno slabo košnjo, nam dajejo sedaj
dve košnji. Tako ugodno delujejo umetna gnojila.

Ti uspehi naj bodo dokaz, da potrebujejo travniške
rastline ravno tako gnojilnih snovij, kakor vsaka druga
rastlina, in da je pomanjkanju potrebnega živeža največ
pripisovati, ako nam travniki ne dajejo povoljnih pri¬
delkov. Da nam travnv svoji rodovitnosti ne opešajo tako
hitro kakor njive, to je pripisovati jedino le tej okol-
nosti, ker rastejo na travnikih najraznovrstnejše rastline,
ki imajo različne potrebe, in izmed katerih se nekatere v
rasti podpirajo (detelje in trave), druge se pa zadovoljujejo
tudi s slabim prostorom (razna zelišča in travniški plevei).

Povsod se pa lahko prepričamo, da nam travniki pešajo
v svoji rodovitnosti, ako jih zanemarjamo. V vlažnih letih
nam dajejo taki travniki nekoliko boljše košnje, kakor v
suhih, v obče pa ne moremo biti zadovoljni s pridelki takih
travnikov. Brez gnojenja nam dajejo dandanes le tisti trav¬
niki lepe koristi, na katere prihaja v jesenskem in pomlad-
njem času voda, da jih ona pognoji, ali pa travniki v kotlinah
in nižjih legah, na katere se odceja deževnica, ki prinaša
veliko gnojilnih snovij iz bližnjih leg. Drugod je pa treba
povsod gnoja, da ohranimo travnike rodovitne.

Resnica je sicer, da nam gnoj tudi povsod jednako
dobro ne zaleže, in da se v zadnjih letih poskušnje z umet-

119

nimi in drugimi gnojili niso obnesle povsod jednako dobro.
Vzrok tej prikazni pa niso gnojila, ampak vzrok tiči v tem,
da so dotični travniki ali premokri, ali pa da so se gnojila
rabila napačno. Premokre travnike je treba najprej osušiti,
kajti preobilna vlažnost je škodljiva rastlinam, in naj jih
še tako gnojimo. Kjer rastejo kisle trave, jih ne bodemo
pregnali z umetnimi gnojili, ampak le z osuševanjem, in
če hočemo na takih prostorih izboljšati sedanje slabe košnje,
jih moramo najprej osušiti in še le potem gnojiti s pripravnimi
gnojili.

5. Domača gnojila na travnikih.

Za gnojenje travnikov lahko porabimo raznovrstna
gnojila. Po planinskih in takih krajih, kjer imajo gospodarji
dosti travnikov in živine, njiv pa malo, tam gnoje travnike
s hlevskim gnojem in z gnojnico.

To je prav in potrebno, če tudi ne dosežemo s takimi
gnojili popolnega uspeha.

Hlevski gnoj  deluje namreč jednostransko, ker ima v
primeri z dušikom in kalijem premalo fosforove kis¬
line  v sebi, ki je pred vsem potrebna za detelje in stroč-
nata zelišča. Zaradi tega tudi vidimo, da se po travnikih,
ki se gnoje samo s hlevskim gnojem, prikažejo nevšečne
kobulnice, ki dajejo v prvi in drugi košnji veliko trdnih
palic, bolj pripravnih za kurjavo, kakor za krmo. Po takih,
z dušikom prepojenih travnikih se šopirijo velika krebu-
lica, navadni dežen ali bršč, razno trebelje  itd.,
tedaj sam hud plevel. Take rastline kaže obžinjati, predno
se razcveto, ker napravijo silno veliko semena, s katerim
se množe po travnikih. Da se nam te malovredne rastline
ne vgnezdijo po travnikih, je treba skrbeti za to, da pride
na travnike tudi potrebna fosforova kislina, katero kaže
dodajati v podobi Tomasove žlindre (600 kg  za 1 ha),  ali pa
v podobi superfosfatov (300 kg  za 1 ha).

S hlevskim gnojem je travnike gnojiti jeseni. Gnoj
se naj raztrosi kolikor mogoče na drobno. Napol razkrojen
gnoj je več vreden, kakor čisto droban in popolnoma segnit.
V zgodnji pomladi je travnike prevlačiti. izprani gnoj po¬
grabiti in spraviti nazaj pod živino, ali pa na kompost.
Da nam hlevski gnoj po travnikih kaj izda, je treba dosti
dežja in snežnice. V obče nam pa seveda na njivah veliko
več zaleže.

120

Gnojnica  je izvrsten gnoj za travnike, posebno za
trave, katerih je največ na travniku; ona deluje pa tudi jedno-
stransko, kakor hlevski gnoj. Tudi njej manjka fosforove
kisline, ki je deteljam in drugim stročnatim rastlinam po¬
trebna, dočim je bogata dušika in kalija. Zato vidimo,
da po njej pač izvrstno rastejo trave in razne kobulnice,
detelje pa ne. Ako' hočemo z gnojnico doseči popoln uspeh,
je treba tudi njej dodajati fosforove kisline, bodisi v podobi
Tomasove žlindre ali superfosfatov. Najbolje storimo, ako po¬
gnojimo travnike to leto z gnojnico, drugo leto z imenovanimi
umetnimi gnojili, ki se rabijo v tistih množinah, kakor je
povedano spredaj pri hlevskem gnoju. Za 1 ha  je treba
50 lajt gnojnice, če drži lajta po 6 hektolitrov, tedaj skupaj
do 300 hektolitrov gnojnice.

Gnojnica deluje hitro, ker so v njej redilne snovi že
raztopljene; ona pomaga v vsakem slučaju, tudi v suhih
legah. Gnojnico vozimo spomladi na njive, ko začne trava
zeleneti, in sicer ob vlažnem vremenu.

Kompost  je izvrsten gnoj za travnike, toliko boljši,
čim več je v njem straniščnega gnoja in pepela. Kompost
je v tem slučaju bogat vseh treh najvažnejših redilnih snovij,
dušika, fosforove kisline in kalija, ter deluje izvrstno za
trave, detelje in druga zelišča. Kompost mora biti dobro
podelan in brez kaljivega plevelnega semena. Kompost se
zvozi jeseni na travnike, a raztrosi se naj v zgodnji pomladi.

Pepel  je tudi prav dober gnoj za travnike, ker pospešuje
rast detelj in trav. Posebno koristen je pepel na mrzli in
vlažni zemlji. Raztrositi ga je v zgodnji pomladi, jeseni ali
po prvem snegu. Za 1 ha  je treba 6 do 12 hektolitrov, t. j.
300 do 600 kg  pepela.

Cestno blato, apno, lapor, sip iz starega
zidu  so pripravna gnojila za kisle travnike. Apno se spaja
s kislino, ki se nahaja v zemlji mokrih travnikov, in ji
vzame s tem njen škodljivi vpliv. Izkušnja nas uči. da se
po takem gnoju prikaže več sladkih zelišč in dobrih trav.
Seveda nam tako gnojenje le deloma koristi. Ako hočemo
škodljivi vpliv preobilne kisline popolnoma zatreti, je treba
premokro travnike najprej osušiti z napravo potrebnih jarkov.

Ako hočemo s cestnim blatom doseči kaj izdatnega,
ga je treba za 1 ha  do 200 voz. Kako je z apnom gnojiti,
smo slišali v I. delu na str. 147.

121

6. Umetna gnojila za travnike.

Kakor nas uče izkušnje v zadnjih letih, so umetna
gnojila posebno pripravna za izboljšanje travniških pridelkov.
S temi gnojili so se dosegli tako lepi uspehi, da jih kaže
tudi zanaprej rabiti, zlasti po takih krajih, kjer ne ostaja
za travnike nič hlevskega gnoja in gnojnice ali komposta.
Pa tudi po krajih, kjer se rabijo domača gnojila za travnike,
se naj sem in tja trosijo po travnikih umetna gnojila, ker
se na ta način lahko dosežejo najlepši uspehi. Domačim
gnojilom manjka namreč fosforove kisline, katero kaže do¬
dajati v umetnih gnojilih, da dobimo v vsakem oziru dobre
košnje. Med najvažnejša umetna gnojila za travnike spadajo
Tomasova žlindra, superfosfat kostne moke, rud¬
ninski superfosfat, kajnit in žveplenokisli kalij.

Tomasovo žlindro in kajnit trosimo že jeseni ali po
prvem snegu, da se do pomladi zadosti raztopita. Namesto
kajnita rabimo sedaj z najboljšim uspehom tudi žvepleno¬
kisli kalij, ki ima 40 odstotkov kalija v sebi, dočim ga ima
kajnit samo 12. Superfosfati se trosijo spomladi, ker se hitro
raztope. S temi gnojili dajemo travniškim rastlinam potrebni
kalij in fosforovo kislino, ki sta pred vsem važni in potrebni
redilni snovi za razne detelje in stročnice. Ako dobro
uspevajo, se tudi trave počutijo dobro.

Izkušnje nas uče, da si prvo leto po gno¬
jenju posebno detelje opomorejo, in da izda to
gnojenje tudi še drugo leto za detelje. Trave
nam pa v tretjem letu potem izvrstno rastejo,
ker se okoristijo z dušikom, katerega jim pre¬
puščajo detelje.  Za 1 ha  je treba poprek 10 metrskih
stotov umetnih gnojil, in sicer polovica Tomasove žlindre in
polovica kajnita. Ako je v zemlji kaj več kalija, se vzame 600 kg
Tomasove žlindre 1  in 400 kg  kajnita, sicer pa nasprotno. Ako
rabimo 40odstotni žveplenokisli kalij namesto kajnita, ga
je treba le 100 kg  za vsakih 300 do 400 kg  kajnita. Ako
manjka apna v zemlji, je dobro, da se pognoji travnik
vsakih 5 do 6 let tudi z 10 metr. stoti apna.

7. Osuševanje premokrih travnikov.

Vlažne lege so pripravne za travnike. Kakor hitro pa
raste po travnikih kisla ali ostra trava, na pr. raznovrstni

1  Namesto 600 kg  Tomasove žlindre se tudi vzame 400 kg  rud¬
ninskega superfosfata ali 300 kg  kostnega snperfosfata.

122

šaši, srpice, ali celo biček ali loček, munec (mavček) itd.,
tedaj je travnik premoker ali močviren. Taki travniki dajejo
slabo in trdo krmo. Izmed sladkih trav se dobe po takih
travnikih večjidel masnica, pisanka, sladika in kraslika,
detelj je pa prav malo ali celo nič. Najraje rastejo po
mokrili mestih malovredna zelišča, kakor preslica, vodenika
mahovi, kalužnica in druge take rastline, ki so sam plevel
in nič drugega.

Kako pičli in malovredni pridelki se dobe na takih
prostorih, nam je vsem dobro znano, vendar se skoro nihče
ne gane, da bi kaj izdatnega ukrenil za izboljšanje takih
travnikov, če tudi bi se dalo večkrat z malimi stroški kaj
prida doseči, zlasti ako bi se lotili z združenimi močmi
takega dela.

Po takih travnikih nam tudi gnojenje nič ne izda,
dokler ne odpeljemo preobilne vode.

Ako je travnik premoker, vprašati se moramo najprej,
odkod prihaja voda na travnik, in zakaj. Ravno tako važno
je pa tudi vprašanje, kam se naj voda odteka, da se travnik
zadosti osuši.

Marsikje imamo lege, iz katerih bi se dala voda prav
zlahka odpeljati; trebalo bi morda le jednega samega jarka,
pa bi bilo dobro. Imamo pa tudi take lege, kjer je treba
poklicati inženiija, da napravi natančen načrt za jarke. To
velja posebno za travniške lege, kjer je prizadetih mnogo
gospodarjev. V takih slučajih je najboljše, da se lotimo po¬
trebnega osuševanja z združenimi močmi, in da pokličemo
na pomoč tudi deželo, če je treba.

Večkrat bi se travnik popravil, če bi se izravnala
struga malega potočiča ali studenca, ki teče po njem ali
mimo njega, in ko bi se iztrebilo blato, ki leži na debelo
po takih strugah. S takim trebljenjem bi se struga poglo¬
bila, voda pa znižala. Včasi bo kazalo nasuti travnike na
takih mestih, kjer nam ob povodnjih prihaja deroča voda
na travnik, ki prinaša pesek, prod, dračje itd., in zastaja
potem na nižjih mestih. Za odvračanje škodljive povodnji
se delajo tudi nasipi.

Premokre travnike osušujemo z odprtimi in pokritimi
jarki. Kako prostorni naj bodo ti jarki, je povedano v I. delu
na str. 69. Tam je tudi vse potrebno navedeno, na kake
načine se lahko odpeljuje voda.

123

8. Namakanje travnikov.

Vsakdo izmed nas je imel gotovo že priliko opazovati,
kako lepa je trava po takih mestih na travniku, katera za¬
maka sem in tja rodovitna voda. Na takih mestih raste trava
veliko hitreje in daje dosti več pridelka.

Kako lepi uspehi se dado doseči z namakanjem trav¬
nikov, to se vidi posebno v Lombardiji na Laškem. Tam
vpliva voda tako ugodno na ondotne travnike, da jih kosijo
po petkrat in šestkrat na leto.

Tudi pri nas bi se dal travniški pridelek še marsikje
povečati, ako bi porabili ugodno priliko in napeljali vodo
na bližnje travnike.

Voda nam koristi na travnikih v mnogih ozirih. Pred
vsem se z vodo travniki pognojijo,  kajti voda ima razne
gnojilne snovi v sebi. Posebno dobra je voda, ki teče mimo
vasij, iz katerih prihaja vsled malomarnosti dotičnih vaščanov
veliko gnojnice. Prav rodovitna je tudi kalna voda ob na¬
livih in dolgotrajnem dežju. Taka voda nosi s seboj vse
polno fine prsti in redilnih snovij.

Posebno koristna je voda na suhih travnikih in
v suhih letih.  Že spredaj sem opozoril na to, da potrebuje
plitvo ukoreninjena trava več vlažnosti v zemlji, kakor druge
rastline. To vidimo posebno, kadar je suša. V takih letih
se pridela po travnikih kaj malo sena. Če pa napeljujemo
vodo na travnike, potem nam suša ne more delati veliko škode.

Z vodo odvračamo  tudi škodljivi vpliv slane.
Pozne pomladanske slane so travniškim rastlinam škodljive.
Slane se varujemo na travnikih, ako napeljemo vodo že
zvečer na travnik, da se zemlja ne more tako močno shladiti.
Če je slana nenadoma nastopila, se voda, če le mogoče,
vsaj pred solnčnim vzhodom spusti na travnik.

Voda zatira tudi škodljive živali in mrčese,
miši, bramore, črve, mravljince, pa tudi plevelne rastline,
kakor mah, gladež, podlesek  in dr. Da je res tako,
opazujemo lahko pri malih povodnjih; kakor hitro nastopi
voda na travnik, takoj se začnejo umikati živali izpod zemlje,
da bi otele svoje življenje. Kar jih v takih slučajih voda
ne pokonča, to poskrbe vrane, ki gladno pričakujejo te
begune po travnikih in jih strastno zobljejo. Na stotine
misij in mrčesov se zatre na ta način.

Na osušenih travnikih  se zemlja z napeljano vodo tudi
razkisuje,  in vsled tega se škodljive rastline hitro poizgube.

124

g. Katera voda je dobra za namakanje travnikov.

Ako imamo priliko za namakanje travnikov, nastane
vselej vprašanje, kake vrednosti je dotična voda; uspeli
namakanja se ravna namreč tudi po sestavi in toploti vode.

Ako imamo vodo iz potokov  napeljati, je taka voda
večjidel dobra, zlasti ako je tekla mimo več vasij. Mimo
vasij nabere potočnica zmeraj veliko gnojilnih snovij, zlasti
ob času dežja.

Studenčnica  in voda, ki prihaja iz gozdov,  je
rada premrzla; taka voda ima manj redilnih snovij v sebi
in pospešuje rast malovrednih in debelih zelišč.

Izvrstna je dežnica,  ki prihaja iz strmih leg in
se razliva po spodaj ležečih travnikih. Na svoji poti izpere
taka dežnica veliko gnojilnih snovij, posebno če teče po
njivah. Prav zaradi tega so travniki v takih nizkih legah
izvrstni za košnje.

Voda iz ribnjakov  (bajerjev) je v obče malo gnojna,
ker se usedajo njene gnojilne snovi na dno, kjer nastane
vsled tega veliko blata.

Če se stoječa voda navzame gnojnice ali straniščnice,
je pa prav dobra za namakanje.

Voda, ki prihaja iz močvirja,  je v obče škodljiva.
Le tedaj, ako je potoma izgubila svoje škodljive lastnosti,
se da porabiti za namakanje. Taka voda se popravi, ako
dolgo časa stoji v ribnjaku, ali pa ako napravi dolgo pot
po peščenih tleh, kjer se izloči škodljivi železni okisec.

Neporabna za namakanje je tudi voda, v katero pri¬
hajajo strupene tvarine iz kemičnih tovaren.

10. Katera zemlja je pripravna za namakanje.

Za namakanje ni vsaka zemlja jednako hvaležna.
Največ vode prenese peščena zemlja. Glinaste in
ilovnate zemlje  ne smemo dolgo časa in nepretrgoma
namakati, sicer imamo več škode kakor koristi. Taka zemlja
bi se s preobilnim namakanjem še bolj izhladila in zgostila,
kar bi neugodno vplivalo na rast žlahtnih trav in detelj.
Prav hvaležna za namakanje je srednje težka ilovnata
in peščeno-ilovnata  zemlja, kakor tudi apnena in
laporjeva  zemlja. Apnena zemlja potrebuje veliko vode;

125

na tako zemljo lahko napeljujemo vodo celo iz močvirnih
leg. Močvirna  zemlja pa ni za namakanje, dokler ni do
dobrega osušena. Toda pozneje na taki zemlji namakanje
izvrstno deluje.

n. Na kaj je gledati pri vsakem namakanju.

Ako se lotimo namakanja, moramo paziti na sledeče:

1. ) Voda se mora razpeljati po celem travniku, tako
da se travnik kolikor mogoče povsod namoči jednakomerno.

2. ) Voda, katere travnik ne more popiti, se mora s
travnika odpeljati, sicer nam na nižjih mestih zastaja in
dela škodo.

3. ) Skrbeti je za pripravne poti, po katerih se ima
odpeljavati seno in trava.

4. ) Jarki, ki so potrebni za namakanje in odpeljavanje
neporabljene vode, morajo hiti zmeraj očiščeni, zapornice
pa v dobrem stanju.

5. ) Skrbeti je za pravočasno in pravilno namakanje.

Najboljši čas za namakanje je jesen in zgodnja

pomlad.  Z namakanjem je pričeti jeseni, kakor hitro se
spravi otava, ali pa tudi pozneje. Namakati je po 6 do 12
dnij zaporedoma, potem je pa ob lepem vremenu zopet pre¬
nehati, da se zemlja osuši. Z napeljano vodo se mora zemlja
tako namočiti, da postane mehka in opolzla, in da se nabere
po travi nekoliko blata. Ko se je zemlja zadosti osušila,
se zopet voda spusti na travnik. To namakanje in osuše¬
vanje se ponavlja toliko časa, dokler ne nastopi mraz.

Spomladi se namakanje nadaljnje, toda pazljivo, ker
voda ne sme biti bolj mrzla, kakor je zemlja. Mrzli dnevi
in jasne noči so najbolj pripravni za pomladnje namakanje.
Ko začne zeleneti trava, je z namakanjem večkrat prenehati.
Pomladnje namakanje se ima ravnati tudi po vremenu. Ako
je veliko dežja, potem je z namakanjem prenehati. Od
velikega travna naprej je namakati travnike poredkoma in
po vremenu. Ako spustimo ob tem času vodo samo po
enkrat na teden na travnik, in sicer črez noč, je že to
veliko vredno.

Ko smo spravili seno in se je pokošena trava zasu¬
šila na ranjenih mestih,  potem je kaka 2 ali 3 dni
travnik dobro namakati, pozneje pa le toliko, da ne trpe

126

rastline pred sušo. V poletnem času se spusti voda na
travnik zvečer in naj ostane na njem, če mogoče, do
drugega jutra.

12. Kako je napeljati vodo na travnike.

Travnike namakamo tako, da napeljana voda teče
po travniku, ali pa da stoji.

1.) Namakanje s tekočo vodo  je mogoče na takih trav¬
nikih, ki dosti vise, ki imajo toliko strmca, da voda curlja
po travniku.

Ta način namakanja se izvršuje lahko popolnoma pre¬
prosto,  ali pa povsem pravilno.

a)  Preprosto namakanje  obstoji v tem, da se
voda po kakem jarku napelje na travnik in tamkaj razdeli
s pomočjo več manjših jarkov, ki se vrežejo iz glavnega
jarka v različno mer po travniku (slika 31.). Na ta način
napeljujemo pri nas vodo na travnike.

Res da se pri takem namakanju ne razdeli voda po
celem travniku jednakomerno, vendar se priporoča v navadnih

127

slučajih to namakanje, da dosežemo večje pridelke. Na ta
način napeljujemo na travnike tudi deževnico,  ki priteka
iz vasi in prinaša s seboj navadno dosti gnojnice, katero
jemlje iz pomanjkljivih gnojišč naših gospodarjev.

b)  Pravilno namakanje  obstoji v tem, da se voda
s pomočjo različnih jarkov tako razpelje in razdeli po trav¬
niku, da teče po celem travniku kolikor mogoče jednakomerno.

bb)  razpeljujoči jarek, cc)  razdelilni jarki, dd)  vodo odpeljujoei jarek.

Za tako namakanje mora seveda travnik ugodno ležati
in jednakomerno viseti, na 100 metrov dolžine vsaj za 2
metra. Voda se napelje na travnik po glavnem jarku aa
(slika 32.), ki mora hiti nasut in izpeljan po najvišjem
mestu na travniku, tako da se more voda iz njega odtekati
po celem travniku. Glavni jarek hodi širok in plitev.

Voda priteka v glavni jarek iz potoka. Ako je potok
dosti visok, ga je treba le zapreti s pripravno in dovolj
močno zapornico,  da se obrne voda v glavni jarek.
Včasi se mora pa voda tudi vzdigniti, da jo dobimo na
najvišje mesto na travniku. Za tako vzdigovanje je treba
dragih priprav, namreč zajemalnih koles ali posebnili pump.

128

Iz glavnega jarka se razpelje voda v stranske ali
razpeljujoče jarke  (bb),  ki leže v tisto mer, v katero
travnik visi. Če travnik močno visi, se napravijo stranski
jarki napošev, sicer pa navpik na glavni jarek. Ti jarki so
po 20 do 30 metrov vsaksebi, poldrag čevelj široki in po
j eden čevelj globoki. Skraja so nekoliko širši, proti koncu
pa ožji.

Iz teh jarkov prihaja voda še v manjše jarke, ki leže
zopet vprek — vštric z glavnim jarkom — in vodoravno.
Ti jarčki so kvečjemu 15 metrov dolgi in po 5 do 10 metrov
vsaksebi. Široki so po pol čevlja, globoki pa za dobro dlan.
Imenujemo jih razdelilne jarke  (cc).  Kakor hitro se ti
jarki z vodo napolnijo, se razlije dotekajoča voda črez jarek
in curlja v tanki plasti po travniku.

Na najnižjem mestu travnika se zbira voda, katere
ni popila zemlja. To izrabljeno vodo je treba s posebnim
jarkom odpeljati  nazaj v potok.

Na velikih travnikih je treba za dovajanje potrebne
vode tudi več glavnih jarkov. V tem slučaju se napravi na
vsakih 100 metrov dolžine po jeden glavni jarek.

Za pravilno namakanje travnikov je treba načrta,
katerega mora izdelati kulturni inženir. Na tem načrtu mora
biti razvidno, kako zemljišče visi, in kako imajo biti vrezani
potrebni jarki.

2.) Namakanje s stoječo vodo  je tamkaj na mestu, kjer
travnik premalo visi.

Pri tem namakanju je treba okoli travnika nasipov,
da se napeljana voda zajezi in nastopi po celem travniku
jednakomerno visoko (slika 33.).

S takim namakanjem se travnik še najbolj pognoji,
ako napeljemo kalno ali motno vodo, kajti iz stoječe vode
se izloči vse blato in usede na tla. Pa tudi škodljive živali
se najbolj zatrti.

^Vendar ni vsaka zemlja pripravna za tako namakanje.
Izkušnje uče, da se na težki, mrzli in nepredirni zemlji
prikažejo debele in puste trave, če travnik na ta način
namakamo.

Tudi pri namakanju s stoječo vodo je treba več jarkov,
da nastopi voda po celem travniku jednakomerno, in da se
lahko odteka. Pred vsem je treba tudi tukaj, glavnega
jarka, po katerem se spravi potrebna voda na travnik.

Iz glavnega jarka a  teče voda v stranske  jarke bb,
ki so vrezani tik nasipa nn.  Ti jarki so večjidel po pol
metra globoki. Na večjih travnikih se napravi tudi po sredi
jeden jarek c,  da se voda bolj razdeli. Na najnižjem mestu
travnika se napravi jarek d,  ki odpeljuje izrabljeno vodo.

Napeljana voda ostane pri takem namakanju lahko
toliko časa na travniku, da se prikažejo pene. Kakor se to
zgodi, je vodo takoj spustiti s travnika. V poletnem času
se napolnijo le takrat jarki z vodo, če nastopi suho vreme.

Ako hočemo travnike namakati, moramo imeti pravico
do vode.  V mnogih slučajih se bodo upirali mlinarji in
drugi obrtniki proti temu, da se rabi voda za namakanje
travnikov. V takih slučajih se je obrniti zaradi potrebne
pravice na pristojno politično oblast. Največ uspeha se do¬
seže, ako se gospodarji združijo in skupno poprimejo nama¬
kanja svojih travnikov, in če se potem skupno potegujejo,
da dobijo potrebno pravico do vode.

13. Ali voda na travnikih tudi škoduje?

Z nepremišljenim ravnanjem si lahko z vodo tudi škodu¬
jemo. To se zgodi, če napeljujemo vodo o nepripravnem
Poljedelstvo II. 9

130

času, in če travnik preveč namakamo,  če spustimo
spomladi na travnik vodo, ki je bolj mrzla, kakor je zemlja,
tedaj ravnamo napačno. Ravno tako napačno ravnamo, če
travnik preveč  namakamo v teli-le slučajih:

1. ) če je zemlja pretežka;

2. ) če je spodnja plast zemlje neprodirna, in

3. ) če je vreme mokro in podnebje sploh vlažno.

V takih slučajih si z obilnim namakanjem več škodu¬
jemo, kakor koristimo. Izkušnje nas uče, da nam pri takem
namakanju izginejo žlahtne trave in zelišča, in da se prikažejo
malovredne rastline, ki dajejo v vsakem oziru slabšo krmo.

Pri vsakem namakanju je tedaj paziti na lastnosti
zemlje, na toploto in vrednost vode ter na podnebje. Če je
podnebje suho, je treba več vode, če je pa vlažno, pa manj.
V mokrih letih je tudi popolnoma opustiti namakanje. Iz
vsega povedanega vidimo, da ne smemo namakati travnikov
po kakem kopitu, ampak po potrebi, včasi bolj, včasi manj.

14. Pomladnja dela na travnikih.

Res da imamo spomladi vse polno dela po njivah,
vinogradih itd., vendar ne smemo zanemarjati travnikov.
Tudi travnike je treba obdelovati, sicer ne moremo zahtevati
dobrih košenj na njih.

Pred vsem je treba, da se na travnikih poravnajo
krtine in iztrebi nadležni mah.  To delo se mora
vsako pomlad izvršiti. Ako puščamo krtine v nemar, zastane
rast pod njimi, in kosci se preveč mude z obiranjem takih
mest. Ako pa poravnamo krtine, se s tem prav ugodno
vpliva tudi na razvoj travniških rastlin, kajti v krtinah se
nahaja drobna, prezebla prst, ki je rodovitna.

Za poravnavanje krtin in trebljenje mahu imamo trav¬
niške brane ali železne grablje.  Z železno brano
gre delo veliko hitreje od rok. Posebno cenjena je Lakejeva
železna brana,  katere bi ne smeli pogrešati v nobeni
vasi, kjer je količkaj travnikov (glej I. del na str. 113.)

Razen mahu se poruje s tako brano tudi plitvo ukore¬
ninjen plevel, kakor grenkuljica, plazeči skrečnik ali bučnik,
plazeča zlatica, razni jetičniki itd. Razpraska se pa tudi
nekoliko zemlja, kar vpliva ugodno na njeno rodovitnost.

Posebno koristna je travniška brana na travnikih,
kjer je veliko mahu, kjer je zemlja težka, ruša pa gosta.

131

V nasprotnih razmerah pa lahko izhajamo hrez hrane.
Na takih travnikih je brano celd obrniti, da dela s krajšimi
zobmi, ker nam sicer preveč razrije rušo.

Spomladi je pograbiti s travnika tudi dračje in drugo
šaro, ki je ostala od zadnje povodnji, kamenje itd.

Takisto se morajo očistiti jarki, katere rabimo za osuše¬
vanje, ali pa za namakanje travnika, kajti po zarastlih
jarkih se voda ustavlja.

Z brano pričnemo delati, kakor hitro začne trava
zeleneti.

15. Trebljenje in čiščenje travnikov.

Po naših travnikih raste sem in tja mnogo grmovja,
ki je čisto nepotrebno in le na škodo pridelku. Mestoma
leži po travnikih kamenje,  ki jemlje prostor in zožuje
letine. Tu in tam se nahajajo stara mravljišča,  ki ovirajo
košnjo. Razen tega se je v teku let vgnezdilo po travnikih
veliko plevela,  med tem celo tudi takega, ki je strupen.

Ker se na ta način izgubi veliko prostora po travniku,
je treba nepotrebno grmovje krčiti, kamenje odstraniti,
stara mravljišča razkopati, zemljo pa raztrositi po travniku.
S takim trebljenjem in čiščenjem se pridobi včasi mnogo
prostora. Posebno je zatirati tudi raznovrstni plevel, ki izpod¬
riva dobre trave in je škodljiv, ako pride v krmo. Največ
takega plevela nahajamo po zanemarjenih travnikih.

Izmed nadležnega travniškega plevela, katerega moramo
zatirati, hočemo imenoma navesti sledeče rastline:

Jesenski podlesek ali ušivec,  ki cvete v pozni
jeseni, spomladi pa požene iz tal temnozeleno perje, sredi
katerega tiči rjava glavica, razcepljena na tri dele. To je
plod, ki je poln drobnega in strupenega semena. Glavica
se odpre pred košnjo, tako da je seme ob košnji že raztrošeno.
Zaradi tega je potrebno, da se pomladnje rastline porujejo.
Jedina pomoč proti podlesku je prav za prav le uniče¬
vanje čebul, ki tičijo globoko v zemlji; to delamo s tem,
da zabadamo ostasto železo v čebule, ki tiče globoko v
zemlji. Ranjene čebule gotovo segnijejo. V novejšem času
napravljajo razno orodje za izdiranje globokih čebul, ali vse
te priprave niso dosti prida.

K strupenemu plevelu je prištevati tudi te le travniške
rastline: pikasti mišjek ali smrdljivec,  ki raste naj-

9*

132

raje ob mejah, kraj potov itd., pasji peteršilj ali ste-
ničjek in velika trobelika, ki raste kraj potokov,
po jarkih in močvirnih krajih; krvavi mlečnik,  ki raste
najraje blizu pohišja, in razni drugi mlečki.

Med nadležen plevel je prištevati na travnikih tudi
take rastline, ki napravljajo na tleh široko perje, s katerim
odrivajo trave in detelje. Tu sem spada širokolistni
trpotec,  ki vzame veliko prostora, v košnji pa nič drugega
ne da, kakor par stebelc, ki niso nič vredna. Ravno tako
škodo dela hostni regrat  (mačja ušesca), ki s svojim
dlakavim perjem raste tudi po tleh. Tega plevela je včasi
toliko po nekaterih travnikih, da pokriva zdržema tla. Nič
boljši ni dveletni dimek ali zajka,  ki nam jedno leto
ne da nič košnje, drugo leto pa same trde palice. Navadni
regrat  ni tudi nič vreden. Med plevel je šteti tudi trav¬
niško kaduljo ali divji žajbelj,  če ga je preveč po
travniku. Ta rastlina nam s svojim širokim perjem odriva
trave in detelje.

Med travniški plevel štejemo tudi razne kislice,
nadalje škrobotec ali lošč in travniški črnilec,
ki sta vrh tega še napol zajedalki. Kjer je dosti škrobotca,
moramo take prostore pokositi pred cvetjem, da se ne raz¬
širi s svojim obilnim semenom.

Prav nadležen plevel je tudi trnasti gladež,  katerega
moramo izkopavati.

Po vlažnih krajih kvarita krmo preslica in Vode¬
nika  (travniški osat), ki se ne dasta drugače pregnati,
kakor z osuševanjem.

16. Utrditev obrežja pri potokih.

Ako teče mimo travnika potok ali reka, skrbeti je za
to, da nam voda ne odnaša zemlje in ne izpodjeda travnika.

Da se odvrača taka škoda, je prav, da se travniki ob
potoku zasajajo s pripravnim drevjem, na pr. z vrbami,
jelšami ali topoli, kakor so delali tudi naši predniki. S
takim zasajanjem se breg utrdi in varuje, da ga voda ne trga.

Na mnogih krajih so stari nasadi že pomanjkljivi,
zato jih je treba obnoviti in popraviti.

Na ovinkih in takih mestih, kjer nam deroča voda
odnaša zemljo, zlasti ob času povodnji, je treba breg utrditi
tudi na druge načine, in sicer z debelim kamenjem,

133

katerega dobimo pri trebljenju kamenitih njiv ali trav¬
nikov samih, ali pa z zabijanjem močnih kolov
(stebričev), katere je treba preplesti z močnim vrbovim šibjem.

Potrebno kamenje se na takih mestih kar navali.

17. Naprava novih travnikov.

Po krajih, kjer je malo travnikov, njiv pa dosti, bo
kazalo, porabiti pripravne lege za travnike, ako nam je na
tem ležeče, da se povzdigne živinoreja. Sem in tja se pri¬
poroča, da napravimo iz vlažnih njiv travnike, iz opešanih in
slabih travnikov pa njive. Ravno tako se večkrat izplača,
da prenovimo travnike, ki so nam popolnoma opešali.

A ko hočemo napraviti travnik iz njive, tedaj je dotično
njivo obsejati s pripravno mešanico trav in detelj, in sicer
po kaki okopavini, katero smo dobro pognojili. Ako nam je
pa travnik obnoviti, tedaj se mora stari travnik preorati
in porabiti nekaj let za njivo, da se zemlja ugnoji, zrahlja
in očisti plevela. Še le črez 2 ali 3 leta potem se travnik
na novo obseje.

Novi travniki se delajo za stalno rabo (stalni travniki),
ali pa le za štiri- ali šestletno rabo (začasni travniki,
njivski travniki, ornice).

Pri napravi novih travnikov — bodisi začasnih ali
stalnih — je glavna stvar, da sejemo pripravno zmes
žlahtnih trav in detelj. Zaradi tega smatram za potrebno,
da se na tem mestu nekoliko natančneje poučimo o raz¬
ličnih travah in deteljah, ki rastejo ' po naših travnikih,
kajti le v tem slučaju nam bo mogoče, soditi o vrednosti
in pripravnosti tistih trav in detelj, ki se nam priporočajo
za setev.

18. Najvažnejše trave. 1

Po travnikih raste cela truma trav. Nekatere so visoke,
druge nizke. To je prav, kajti le na ta način se dobi ruša,
ki je gosta in daje bogate košnje. Razen tega vidimo, da
so nekatere trave večletne ali trpežne, nekatere pa samo
dveletne ali celd jednoletne. Vseh različnih trav nam ni
treba poznati; poznati pa moramo  vsaj najvažnejše,
namreč tiste, ki so najbolj razširjene, ki dajejo prav dobre

1  Na slikali, ki nam kažejo najvažnejše trave, predoeuje a  seme v
navadni  velikosti, b  pa povečano  seme.

134

košnje in dobro krmo, in ki se tudi priporočajo za posetev
novih in za izboljšanje starih travnikov. Te trave so:

1.) Visoka pahovka ali francoska pahovka,
travulja (lat. Avena elatior, nemški: Franzosisches Raygras,
slika 34.), je najvišja trava po naših krajih. Poznamo jo
lahko po latju, ki je podobno ovsenemu, le da je dosti
drobnejše. Ta trava raste pri nas povsod, le v prav mokrih
legah ne. Vinsko podnebje ji posebno ugaja. Francoska pa¬
hovka raste hitro in se zgodaj razvije, daje pa le po dve košnji.

Slika 34. Visoka pahovka ali
francoska pahovka.

Pripravna je za dobro in srednje težko zemljo ter za
gorke in suhe lege. Ker ima globoke korenine, se upira suši
dolgo časa. Pahovka je večletna, zatorej se priporoča zlasti
za večletne mešanice in za stalne travnike. Ker zgodaj
zori, se seme rado otrese pri sušenju. Za košnjo je prav
dobra; ona daje veliko dobre krme.

135

2.) Pasja trava (lat. Dactylis glomerata, nemški:
Knauelgras, slika 35.) je trpežna trava, ki zraste visoko in
hitro. Ta trava raste povsod in je najbolj razširjena. Izvrstno
uspeva na vlažni ilovnati zemlji. Na leto daje po dve košnji,
pa tudi po tri, če je zemlja dobro pognojena. Pasjo travo
moramo kositi pred cvetjem ali ob cvetju,

Slika 36. Mačji rep.

Slika 37. Laška ljuljka.

3.) Mačji rep, svinjski rep ali timotejka
(lat. Phleum pratense, nemški: Thimotheusgras ali Wiesen-
lieschgras, slika 36.) je trpežna visoka trava, ki raste naj¬
raje na vlažni in težki zemlji. Mačji rep daje mnogo krme
in dobro, če tudi bolj debelo seno. Rasti je pa bolj počasne.
Ko druge trave kosimo, se začne pri njem še le klas

136

razvijati. Priporoča se na vlažni in mrzli zemlji za dve- in
večletne mešanice.

4.) Laška ljuljka  (lat. Lolium italicum, nemški:
Italienisches Rajgras, slika 37.) je visoka in najbolj hitro
rastoča trava, ki daje v ugodnih legah po 3 do 4 košnje
na leto. Trpi pa le 3 leta. Laška'ljuljka se močno obraste

Slika 38. Angleška ljuljka. Slika 39. Zlati oves ali zlata pahovka.

Po naših krajih, kjer sejemo z uspehom strniščne
rastline, je ta trava najboljša za dve- in triletne mešanice.

5.) Angleška ljuljka  (lat. Lolium perenne, nemški:
Englisches Raygras, slika 38.) spada med nizke trave; ona
se močno obraste in dela gosto rušo, zato je cenjena za
napravo lepe in goste trate po vrtih in drugih nasadih.

137

Angleška ljuljka trpi po 4 do 6 let, zato se seje za večletne
mešanice. Posebno dobro raste na ilovnati in vlažni legi.

6.) Zlati oves ali zlata pabovka  (lat. Avena
flavescens, nemški: Goldhafer, slika 39.) je visoka in trpežna
trava, ki je po svoji rasti podobna francoski pahovki, le da
ima bolj drobno in svetlo latje, po katerem jo je lahko poznati.

travnikov, ker daje izvrstno krmo in ima prav dobre košnje
tudi v otavi. Seme je fino in prav drago.

7.) Travniška bilnica  (lat. Festuca pratensis,
nemški: Wiesenschwingel, slika 40.) spada k najboljšim
travam, ki se nahajajo po travnikih in pašnikih; ona se
dobro obraste, dela gosto rušo in daje izvrstno seno.

138

Najbolj uspeva na dobri rabli in srednje težki ilovnati
zemlji, ako je dosti vlažna. V prvem času raste počasi; popol¬
noma se razvije še le v tretjem letu, potem pa trpi dolgo časa.

8.) Lisičji  rep  (lat. Alopecurus pratensis, nemški:
Wiesenfuchsschwanz, slika 41.) je izvrstna, visoka, večletna
in prav zgodnja trava; pripravna je le za vlažne lege.
Najdemo jo tudi v visokih legah. Proti mrazu in moči je
manj občutljiva, kakor druge trave. Po svoji vnanjosti je
podobna mačjemu repu, le da je dosti zgodnejša. Suhe lege
niso zanj, ker ima plitve korenine.

9.) Travniška  lat  o vk  a (lat. Poa pratensis, nemški:
Wiesenrispengras, slika 42.) je nizka in trpežna trava, ki
daje dobro in zgodnjo krmo. Najdemo jo povsod, da le ni
zemlja pretežka. V mladosti se počasi razvija. Posebno rada se
prikaže na starih deteljiščih, kjer jo poznamo po tankih bilkah
in drobnih latih. Pri njej je prva košnja dobra, druga pa ne.

139

10.)  Navadna latovka (lat. Poa trivialis, nemški:
Gemeines Rispengras) je po svoji vnanjosti popolnoma
podobna travniški latovki, le da je višja, in da ima veliko
daljšo zalistno kožico. Raste povsod po vlažnih in mokrih pro¬
storih, ob mejah itd. Tudi ta latovka daje le jedno dobro košnjo.

11.) Pasji rep ali greben-
čica (lat. Cjnosurus cristatus,
nemški: Kammgras, slika 43.)
je nizka in trpežna trava, ki dela
gosto trato in daje dobro krmo.
Pripravna je za travnike in pašnike.

m

Slika 45. Medena trava.

V mladosti se počasi razvija, kljubuje pa najhujši suši.
Izvrstno raste na težki zemlji, naj je lega vlažna ali suha;
v vlažnih legah nam pa bolje uspeva.

12.) Šopulja(lat.Agrostis stolonifera,nemški: Strauss-
gras) je trpežna in nizka trava, ki dela prav gosto rušo.
Šopulje je več vrst, ki se vse odlikujejo po tem, da napravljajo

140

dolgo lat. ki je polna prav drobnih klaskov. Šopulja je
dobra za vlažne in mokre lege, za suho zemljo pa ni. Pri
nas raste po njivah in je nadležen njivski plevel.

13. ) Ovčja bilnica  (lat. Festuca ovina, nemški:
Schafschwingel, slika 44.) je nizka in trpežna trava, ki
se dobi povsod po pustih in suhih legah. Ta trava pretrpi
najhujšo sušo, zato je dobra za tančino in suhe lege. Za
ovčjo pašo je dobra, za košnje pa malovredna, ker ima kratko,
trdo in debelim ščetinam podobno perje. Za slabe lege je
pa vsejedno dobra.

14. ) Trda bilnica  (lat. Festuca duriuscula, nemški:
Harter Schwingel) je prejšnji travi podobna in tudi nizka;
pripravna je za vlažne lege. Obema podobna je tudi rdeča
bilnica  (lat. Festuca rubra, nemški: Rother Sclrvvingel),
ki je za travnike kot nizka trava več vredna, kakor ovčja
bilnica. Poznamo jo na tem, da ima spodaj rdečkaste bilke.

15. ) Trstikasta bilnica  (lat. Festuca arundinacea,
nemški: Rohrschwingel) je visoka in trpežna trava, ki ne
daje ravno izvrstne krme, a je zaradi bogatih košenj važna
za mokre lege.

Razen teh trav se nahajajo po naših travnikih v večji
meri medena trava  (lat. Holcus lanatus, nemški: Wolliges
Honiggras, slika 45.), ki raste posebno po vlažnih in mokrih
travnikih in na barju, in ki daje bolj pusto in prazno krmo;
stoklasa ali glistnik  (nemški: Trespe), ki se v raznih
vrstah nahaja kraj potov in jarkov in tudi kot plevel po
njivah, in ki daje bolj pusto krmo; rosulja ali boljka
(nemški: Ruchgras), ki je najbolj zgodnja nizka trava po
naših krajih in raste po suhih legah ter daje senu prijeten
duh; rženka ali tresulja,  tudi device Marije sol¬
zice  (nemški: Zittergras), ki se povsod dobi in daje v obče
malo košnje itd. itd.

19. Najvažnejše detelje na travnikih in druga zelišča.

Razen trav se po travnikih nahajajo razne detelje in
zelišča. Detelje so na travnikih posebno važne, ker izbolj¬
šujejo J vsakem oziru krmski pridelek in pomagajo travam
k boljši rasti. Zato jih sejemo tudi skupno s travami, da
dobimo dobro rušo. Najbolj cenjene detelje so sledeče:

1.) Domača detelja,  ki raste divja povsod po naših
travnikih. Samorašča travniška detelja  je za napravo

141

travnikov več vredna, kakor njivska domača detelja, ker
je večletna in proti mrazu popolnoma neobčutna. Njeno seme
je pa drago in se težko dobi. Najbolje je, da ga sami na¬
biramo na priličnih mestih.

2. ) Švedska detelja  (glej str. 106.), ki je pripravna
za mokre lege in prenaša najhujši mraz.

3. ) Lucerna  ali nemška detelja je le v gotovih
slučajih pripravna za mešanje s travo (glej spredaj: meša¬
nice detelj in trav). V poštev pride zlasti v južnih krajih,
kjer domača detelja ne uspeva dobro.

4. ) E špar  z e ta  je važna za kamenite in suhe lege
(glej str. 103.).

5. ) N oko ta je povsod prav dobra za travnike, tudi
na suhih in revnih tleh (glej str. 105.).

V mokrih legah rasteta dobro takozvana močvirna
nokota  (nemški: Sumpfschotenklee) in kosmata  nolcota
(nemški: Zottiger Schotenklee).

6. ) Bela detelja  je pritlična deteljica in važna za
travnike, še bolj pa za pašnike. Samorašča bela deteljica je
trpežna, ta pa, katero dobimo v semenski trgovini, nam hitro

Slika 47. Hmeljna lucerna.

Slika 49. Zajčja detelja ali ranjek.

142

izgine s travnika. Bela deteljica raste na vsaki zemlji.
Všeč so ji tudi puste in suhe lege in peščena zemlja. Po¬
sebno izvrstna je za pašnike, ker nam objedena hitro zopet
izpodraste. Njeno seme je zelo drobno in po obliki podobno
onemu švedske detelje (slika 29.). Barve je pa živorumene,
tako da se na prvi pogled lahko spozna. Proti suši je ta
deteljica jako trdna.

7. ) Hmeljna lucerna  (rumena deteljica, svinjska
resa, lat.Medicago lupulina, nemški: Hopfenluzerne, slika 47.)
je dobra za suhe in slabe travnike in izvrstna za pašnike.
Trdna je proti suši in mrazu. Mokra tla ji pa niso všeč.
Najbolj uspeva v gorkem in vlažnem podnebju. Poznamo jo
na tem, da napravlja prav drobne in okrogle cvetne glavice.
Ako jo sejemo, nam po dveh letih navadno izgine. Z njenim
semenom se gode sleparije, ker ga brezvestni prekupci radi
pomešajo med lucerno ali med domačo deteljo (glej str. 96.).

8. ) Zajčja detelja ali ranjek  (lat. Anthyllis vul-
neraria, nemški: Wundklee) raste včasi na golem kamenju;
zaradi tega je zelo pripravna za suhe in puste lege, za
laporjeva in apneno-peščena tla. Njeno cvetje je rumeno in
združeno vrh stebelc v precej široke kobulčaste glave (sl. 49.).
Zajčja detelja je utrjena za mraz in sušo.

Razen naštetih vrst se dobe po travnikih tudi še druge
detelje in razne grašice. Omenil bi le zlato deteljico
(nemški: Goldklee), ki je po suhih in vlažnih travnikih
razširjena in se prikaže s svojim rumenim cvetjem v družbi
s hmeljno lucerno zlasti takrat, če smo gnojili travnik s
pepelom ali z umetnimi gnojili. Poznamo jo na tem, da ima
zlatorumene in svetle glavice, ki so onim pri hmelju podobno
razvite. Izmed grašici’asteta po travnikih plotna in ptičja
grašica,  ki sta jednoletni rastlini. Dobra stročnica na trav¬
nikih je tudi travniški grah or ali travniški čistnik.

Po travnikih raste tudi veliko število raznovrstnih
zelišč, katerih ne moremo prištevati ne travam, ne de¬
teljam. A f sa taka zelišča so v obče veliko manj vredna
k a k o r d e t e 1 j e, ali pa so celo škodljiva. Med dobra travniška
zelišča prištevamo kumin ali kimelj, rman, suličasti
trpotec, bibernelico ali strašnico, kampanelico
ali krvoločnico, poljski grintavec ali grabljišče,
divji g lavi n ec in navadni glavi  n ec  (vozliko ali
vetrnik) in kozjo brado.  Te rastline se same naselijo in
same pomnožujejo, zaradi tega jih ni treba sejati.

143

Skoro vsa druga zelišča  je prištevati  plevelu,
ker niso ali nič vredna za krmo in izsesavajo po nepotrebnem
travniška tla, ali pa ker izpodrivajo koristne trave in detelje.

20. Nakup travnega in deteljnega semena.

Ako kupuješ potrebna semena pri semenskih trgovinah,
kupi vsako seme zase, nepaže zme šano.  Naročevanje
gotovih zmesij se zaradi tega manj priporoča, ker se v takih
slučajih laže primešajo razna druga semena, ki ne spadajo
zraven in niso nič vredna.

Sploh se tudi priporoča, da naročujemo semena pri
takih trgovinah, ki stoje pod nadzorstvom kakega kmetij¬
skega preskušališča, kakoršna imamo v Ljubljani, v Mariboru,
v Celovcu in v Gorici, ali pa pod nadzorstvom postaje za
pregledovanje semena na Dunaju. Dotična trgovina nam
mora namreč jamčiti, da je seme res toliko vredno, kakor
je napovedana njegova porabnost, ali ne.

Travna in deteljna semena niso nikoli popolnoma
kaljiva, ampak zmeraj se zgodi, da je nekaj drugih semen
vmes, in da je mnogo zrn tudi nekaljivih.

Semenski trgovci napovedujejo to čistoto in kaljivost
v odstotkih.  Ako upoštevamo oboje na ta način, da
množimo čistoto s kaljivostjo, dobljeni znesek pa delimo
s 100, tedaj zvemo, kakšna je p o r a b n o s t (Gebrauchswert)
dotičnega semena. Ako znaša na pr. čistota semena 80 od-

80V90

stotkov, kaljivost pa 90 odstotkov, je porabnost = A/ -, tedaj
72 odstotkov.

Vse velike semenske trgovine so porok za napovedano
porabnost, in ako se hočemo prepričati, ali je seme res
tako čisto in kaljivo, ni treba drugega, kakor da pošljemo
dotična semena v preiskavo.

Znane tvrdke za prodajo takega semena so: P. Hilttig
na Dunaju (I., Weihburggase, 17.), E. Mauthner v Budapešti,
Wolfner & Weiss na Dunaju (I., Am Hof, 3.) itd.

Sledeča razpreglednica nam kaže porabnost semena v
odstotkih, poprečno ceno 1 kg,  množino potrebnega semena
za čisto setev na 1 ha  in množino semena, ki se navadno
vzame za večletne mešanice.

V tej razpreglednici so navedene le najvažnejše trave
in detelje. Travam, kakor tudi manj znanim deteljam so
dodana latinska imena, da se pri naročevanju laže ravnamo
po cenikih semenskih trgovcev.

144

21. Kje in kako je napraviti začasne travnike.

Začasne travnike rabimo po 4 do 6 let, potem jih pa
zopet preorjemo in predelamo v njive. Take travnike imajo
po krajih, kjer se polje obdeluje nekaj let za njive, nekaj
let pa za travnike (ornice), kjer je tedaj uvedeno takozvano
orniško kolobarjenje ali kolobarjenje na čredinke. V takih
krajih se menjajo njive in senožeti, zato imenujemo take

1  Pričujoče cene sem povzel iz E. Mauthnerjevega cenika za 1. 1901.

travnike tudi menjalne senožeti.  Pripravno je tako
gospodarstvo v krajih, kjer je podnebje vlažno, zemlja pa
travorodna in premalo ugodna za pridelovanje lucerne.

Začasni travniki dajejo izvrstno krmo in bolj bogate
košnje, kakor stalni travniki; to pa zaradi tega, ker jili
napravljamo na dobro ugnojeni in udelani zemlji.

Za napravo začasnih travnikov je treba pripravnih
trav in detelj. Pri izbiranju se je ravnati po sledečih vodilih:

1. ) Trav se mora več sejati kakor detelj. Deteljnega
semena se vzame le j e dna tretjina,  tedaj 33 odstotkov,
dve tretjini je treba pa travnega semena.

2. ) Izmed trav je sejati posebno take, ki trpijo po 4
do 6 let, ki so tedaj večletne, kakor pasjo travo, fran¬
cosko pahovko, lisičji  rep  itd. Ker se pa te trave
bolj pozno razvijejo in dajejo še le v drugem letu popoln
pridelek, primešati je tudi take trave, ki dajejo že v prvem
letu dobre košnje, kakor laško ljuljko in angleško
ljuljko.  Ker pa te trave kmalu izginejo, sejati jih je se¬
veda v manjši meri. Laške ljuljke  se primeša za tako
setev kvečjemu dvajseti del, t. j. 5 odstotkov, an¬
gleške ljuljke  se seje pa navadno le deseti del ali
10 odstotkov.  Ko bi takih trav več sejali, bi imeli prva
leta gosto rušo in bogate košnje, pozneje pa redko travo.

3. ) Prav tako je izbirati tudi pripravne detelje. Tudi
detelje naj bodo večletne, da nam ne izginejo v par letih.
Poleg dveletnih detelj, kakor poleg domače  detelje, švedske
detelje in bele detelje, je tudi sejati večletne detelje,
kakor nokoto, lucerno in esparzeto. Te tri detelje so posebno
važne za večletne mešanice, kajti druge se hitro izgube, in
ruša postane redka.

Ako sejemo je d no tretjino  detelj, se naj vzame
polovica dveletnih detelj, zlasti domače detelje, druga polo¬
vica pa večletnih detelj, posebno nokote. To velja za raz¬
mere, kjer domača detelja dobro uspeva; kjer pa ne, tam se
seje lucerna ali esparzeta, kar se ravna po tem, katera
bolje raste. Za gorke kraje je važna lucerna.

4. ) Setev večletnih mešanic bodi gosta. Za tako setev
se naj vzame polovica več semena, kakor za čisto setev.
Za 1 ha  je treba poprek 50 kg  semena, in sicer okoli 10 kg
deteljnega, okoli 40 kg  pa travnega semena.

Kako je sestavljati mešanice za večletno rabo, po¬
vzamemo iz sledečih vzgledov.

Poljedelstvo II.

10

146

Mešanice trav in detelj za štiri- ali šestletno rabo.

a^Zadobro ilovnato
z e ml j o:

b) Za težko glinasto
zemlj o:

5 kg  domače detelje,

3 „ nokote,

2 „ švedske detelje,

10 „ pasje trave,

12 „ francoske pahovke,

4 „ mačjega repa,

4 „ laške ljuljke,

6 „ angleške ljuljke,

4 „ zlatega ovsa.

Skupaj 50 kg  semena.

4 kg  domače detelje,

3 „ nokote,

3 „ švedske detelje,

12 n  pasje trave,

10 „ francoske pahovke,

5 „ mačjega repa,

4 „ laške ljuljke,

4 „ angleške ljuljke,

5 „ travniške bilnice.
Skupaj 50 kg  semena.

c) Za lahko peščeno-
ilovnato zemljo:

5 kg  domače detelje,

3 „ nokote,

2 „ bele detelje,

10 „ pasje trave,

12 „ francoske pahovke,

2 „ mačjega repa,

4 „ laške ljuljke,

6 „ angleške ljuljke,

4 „ zlatega ovsa.

d) Za mokra tla:

5 kg  švedske detelje,

5 „ nokote (močvirne),

8 „ pasje trave,

4 „ francoske pahovke,

4 „ mačjega repa,

6 „ medene trave,

3 „ travniške bilnice,

6 „ trstikaste bilnice,

3 „ šopulje,

4 „ lisičjega repa.

Skupaj 48 kg  semena.

Skupaj 48 kg  semena.

V prvih treh slučajih se lahko primeša namesto druge
detelje tudi  lucerna, ako sta podnebje in zemlja ugodni
za njo, na tankih kamenitih tleh  pa  esparzeta.  Na vlažnih
tleh se vzame več švedske detelje,  v nasprotnih pa
manj. V suhih legah se lahko primeša tudi nekoliko hmeljne
lucerne.  V vlažnih legah se seje lisičji  rep  namesto
zlatega ovsa. V takih legah so važne trave tudi travniška
in trstikasta bilnica.  Na mokrih tleh se sponaša na¬
mesto navadne nokote takozvana močvirna nokota.

Predstoječi vzgledi niso tedaj nobena pravila, ampak
le nekaka navodila, kako naj sestavljamo take mešanice.
Pri odbiranju trav in detelj se je vselej ozirati na kakovost
zemlje in na lego, da pogodimo najbolj pripravno zmes.
Kdor pozna detelje in trave, ki rastd v njegovem kraju, bo
najlaže sestavil primerno mešanico; zato je pa potrebno, da
se učimo spoznavati vsaj tiste trave in detelje, ki so važne
po naših krajih in torej pripravne za setev takih mešanic.

Začasne travnike puščamo po 4 do 6 let. Kakor hitro
se košnje poslabšajo, je take travnike preorati in obdelati

147

za njive. Predno jih na novo obsejemo s travo in deteljo,
mora poteči nekaj let, da se zemlja očisti in med tem časom
dobro zrahlja in ugnoji. Ako jih pustimo po 6 let za njive,
jih lahko obsejemo med tem časom enkrat z domačo deteljo.

22. O napravi stalnih travnikov.

V pripravnih legah se naj njive predelajo v stalne
travnike, da dobimo več krme. Zlasti kaže porabiti za to:

1. ) zemljišča, katera preplavlja voda;

2. ) zemljišča v strmih legah, katera je težko obdelo¬
vati, in na katerih dela dežnica škodo, ker odplavlja zemljo;

3. ) njive v takih legah, da je mogoče, vodo napeljati;

4. ) mokre ali močvirne lege;

5. ) njive v visokih legah, kjer se poljedelstvo slabo iz¬
plača, lega je pa zaradi vlažnega podnebja ugodna za travnike;

6. ) oddaljena zemljišča s pripravno lego;

7. ) lege s prav težko zemljo, katere je težavno obde¬
lovati, in katere dajejo prav malo dohodka; pa tudi lege s
prav lahko zemljo so porabne za to;

8. ) prostore okoli hiš, sadne vrte itd.

Pri napravi stalnih travnikov je gledati na to, da
dobimo kar se da gosto in trpežno rušo, ki obstoji poglavitno
iz večletnih  trav in detelj. Največ sejemo trav, namreč
tri četrtine do štirih petin  (75 do 80 odstotkov),
tako da pride na detelje le jedna petinka do jedne četrtine
(20 do 25 odstotkov) prostora. Izmed trav sejemo trpežne
in različne vrste. Na travniku je treba visokih in nizkih
trav, zgodnjih in poznih. Izmed visokih trav so posebno
važne pasja trava, svinjski rep, francoska pa-
hovka, zlati oves, travniška bilnica, lisičji rep,
izmed nizkih pa travniška latovka, rdeča bilnica,
grebenik ali pasji  rep  itd. Izmed detelj so važne
trpežne detelje  (nokota, esparzeta in lucerna) in domača
detelja, švedska detelja in bela detelja. Ako je mogoče, do¬
biti seme samorašče travniške  detelje, je ta najboljša
za take mešanice. Travniško zmes je treba prav gosto sejati;
zaradi tega je vzeti za polovico, pa tudi za tri Četrtine več
semena, kakor pri drugi setvi.

Za napravo stalnega travnika je treba zemljo dobro
pripraviti, saj nam ima leta in leta trpeti in dajati dobre
košnje. Prav je tedaj, da zemljo za travnik ravno tako
skrbno pripravimo, kakor za nemško deteljo. V drugo je pa

10 *

148

treba, da ne štedimo pri semenu, ampak da kupimo raje več
semena kakor premalo in rajši boljša semena, kakor slaba
in malovredna; kajti večji stroški, ki jih imamo z nakupom
dobrega semena, se nam hitro povrnejo z boljšimi košnjami,
katere imamo od pravilno sejanih travnikov.

Za 1 Im  travnika je treba poprek 50 do 60 kg  semena.
Kako je sestavljati mešanice za stalne travnike, lahko po¬
vzamemo iz sledečih vzgledov:

Mešanice trav in detelj za stalno rabo.

a)  Za dobro ilovnato
zemlj o:

b)  Za težko glinasto
zemlj o:

3 leg  domače detelje,

3 „ nokote,

l*/ 2  „ švedske detelje,

% „ bele detelje,

9 „ pasje trave,

10 „ francoske pahovke,

4 „ mačjega repa,

8 „ travniške bilnice,

4 „ zlatega ovsa,

2 „ laške ljuljke,

4 „ angleške ljuljke,

3 „ pasjega repa,

3 „ travniške latovke.
Skupaj 55 kg  semena.

2 kg  domače detelje.

3 '/ 2  ,, nokote,

2 „ švedske detelje,

1 j 2  „ bele detelje,

10 „ pasje trave,

8 „ francoske pahovke,
5 „ mačjega repa,

7 „ travniške bilnice,

3 „ zlatega ovsa,

2 ,, laške ljuljke,

3 „ angleške ljuljke,

4 „ pasjega repa,

2 „ travniške latovke.
Skupaj 52 kg  semena.

c)  Za lahko peščeno-
ilovnato zemlj o:

3 kg  domače detelje,

3 %  „ nokote,

1 ,, hmeljne lucerne,
l / 2  „ bele detelje,

9 „ pasje trave,

11 „ francoske pahovke,

2 ., mačjega repa,
ti „ travniške bilnice,

5 „ zlatega ovsa,

2 „ laške ljuljke,

3 ,, angleške ljuljke,

4 „ pasjega repa,

4 „ travniške latovke.

4 „ rdeče bilnice.

Skupaj 58 kg  semena.

d)  Z a m o k r a 11 a:

3 kg  švedske detelje,

5 „ močvirne nokote.

8 „ pasje trave,

4 „ francoske pahovke,

4 „ mačjega repa,

6 „ travniške bilnice,

3 „ navadne latovke,

8 „ medene trave,

6 „ trstikaste bilnice,

4 „ šopulje,

4 „ lisičjega repa.

Skupaj 55 kg  semena.

V krajih, ki so neugodni za domačo deteljo in nokoto,
je sejati lucerno,  oziroma esparzeto.  V vlažnih legah
je sejati lisičji  rep namesto zlatega ovsa.

149

23. Ali se naj njiva sama zaledini?

V vlažnih in travorodnih krajih se njiva tudi sama
zaledini, ako prepustimo stališče samo sehi. Tako ravnajo
tudi gospodarji po krajih, kjer puščajo njive nekoliko let za
travnike, potem jih pa zopet preorjejo in obdelajo za njive.
Navadno ne sejejo nobenega semena, ampak strnišča se
sama obrastejo z deteljo in travo.

Pri takem ravnanju se pa lahko opazuje, da se ruša
počasi zgosti, in da se prikaže razen detelje in trave tudi
mnogo plevela, zlasti zlatice, kresnice, kislice, ka¬
milice, regrata  itd. Ako hočemo dohiti gosto in plevela
čisto rušo, je boljše, da sami sejemo potrebno deteljno in
travno seme. Le po takih krajih, kjer imamo dosti zemlje,
se lahko držimo stare navade, sicer je pa boljše, da vsejemo
med žito sami pripravne trave in deteljo.

24. Ali naj puščamo stara deteljišča za travnike?

Sem in tja puščajo naši gospodarji tudi stara deteljišča
za travnike, bodisi deteljišča, kjer je bila vsejana domača
detelja, ali pa lucerna.

To pa ni prav. Trava se po takih deteljiščih tako po¬
časi prikaže in razmnoži, da nam dajejo taka stara deteljišča
premalo pridelka. Največ se prikaže travniške latovke, ki
raste pri tleh in daje slabe košnje. Prva košnja še nekaj
velja, druga pa prav malo. Razen latovke se vgnezdi po
takih mestih veliko regrata in drugega plevela.

Večletna lucerna  je pa še slabša za košnje, kajti
po lucerni se nikdar ne prikaže dobra trava. O tem se
lahko vsak prepriča, kdor pogleda na tako staro deteljišče.
Večjidel rastejo po takih mestih slaba in malovredna zelišča.
S posetvijo dobrega travnega semena in z dobrim gnojenjem
se dadč taka deteljišča sicer izboljšati, vendar je bolj pametno,
ako stara deteljišča nekaj let obdelujemo za njive, jih v
tem času očistimo plevela in dobro pognojimo, potem pa
obsejemo s pripravno zmesjo travnega in deteljnega semena.

25. Kake vrednosti je sempir za napravo novih

travnikov.

Sempir (seneni drobir) se po naših krajih še v obče
previsoko ceni. Navadno se misli, da obstoji sempir ponajveč
iz semena tistih trav, ki rasto po naših travnikih.

150

To pa ni res. Kakor uče natančna preiskavanja, se
nahaja v sempirju prav malo dobrega travnega semena,
namreč le 2 do kvečjemu 13 odstotkov. Vse drugo so smeti
in plevel. Največ se nahaja v sempirju plev in senenih mrvic,
namreč 50 do 87 odstotkov. Plevelnih zrnec je vmes 12 do
26 odstotkov, malovrednih zelišč pa 2 do 12 odstotkov.
Posebno veliko se nahaja v sempirju trpotca, katerega je
včasi tudi cela četrtina. Izmed plevela najdeš v sempirju
tudi kislice, regrat, kresnice, škrobotec itd. Od dobrih trav
se nahaja v sempirju navadno nekoliko semena od medene
trave in zlatega ovsa.

Vrednost sempirja se ravna po kakovostit ravnika
in po času košnje.  V obče je pa malo vreden, ker so
naši travniki sploh bogati travniškega plevela, pa tudi za¬
radi tega, ker kosimo travnike ob času cvetja, ko dozorevajo
le nekatere bolj zgodnje trave. Seme prav zgodnjih trav
odpade pri sušenju, seme poznejših trav pa ne dozori. Sempir
od otave je manj vreden, kakor sempir od sena, ker ima
več plevelnega semena; zlasti veliko je trpotca v njem.

Preiskave^so tudi dognale, da travna semena v sempirju
slabo kale.  Če pomislimo, da nam mnoga semena le s silo
(med sušenjem) in napol dozore, tedaj je to lahko verjeti.

Iz naštetih vzrokov ne smemo rabiti sempirja za na¬
pravo novih travnikov. S setvijo sempirja bi dobili dosti
plevela, pa malo trav.

Napačno ravnajo torej tisti gospodarji, ki napravljajo
travnike s tem, da sejejo sempir in nekoliko detelje. Ruša,
ki se dobi s tako setvijo, je skažena že od vsega pričetka
in ne bo dajala nikdar tako dobrih in bogatih košenj, kakor
če bi bili posejali pripravno zmes deteljnega in travnega semena.

Sempir, ki ga dobivamo v senikih in na podih, se naj
porabi za pušče, meje in košenice. Tam ga trosimo brez
škode. Za napravo novih travnikov pa ni za nič.

26. Kako je izboljšati opešane travnike.

V mnogih legah so nam travniki v teku časa tako
opešali, da dajejo prav slabe košnje. Namesto dobrih trav
in detelj rastd malovredna zelišča in raznovrsten plevel,
tako da tudi krma ni dosti prida. Takih travnikov ne smemo
puščati še dalje v nemar, temveč jih moramo z dobrim
gnojenjem in skrbnim obdelovanjem  pripraviti do
večje rodovitnosti. Prav tako je ravnati tudi skošenicami.

151

V takih slučajih se zelo priporoča, ako raztrosimo po
opešanih travnikih nekoliko dobrega travnega in deteljnega
semena,  in sicer najbolj po takih-mestih, kjer je ruša
močno oslabela. Prav je, da take prostore najprej z brano
prevlačimo, da se ruša nekoliko razbrska, potem pa raztro-
šeno seme zopet pobranamo. To delo se lahko izvrši po
letu, kakor hitro smo spravili seno, ali pa v zgodnji pomladi.
Poletna setev je bolj naravna, ker se trava tudi v tem času
sama zaseje po travnikih. Pomladnja setev ima pa to prednost,
da ima travno in deteljno seme več vlage za kalitev, in da
imajo mlade rastline čas, se razvijati skoz celo poletje.

Nekateri gospodarji puste v takih slučajih svoje trav¬
nike tudi prezoreti, da se trava sama zaseje. Košnja, ki se
dobi s takih travnikov, je pa tako slaba, da je veliko boljše,
ako si kupimo potrebno seme in ga raztrosimo po dotičnih
travnikih.

27. Košnja in pridelek na travnikih.

O košnji travn i kov je vse potrebno povedano v I. delu
poljedelstva. Tam smo slišali, kdaj in kako je kositi travo,
kako je sušiti seno itd. Tukaj mi je le še povedati, kar je
treba, o travniškem pridelku. Travnike kosimo v obče po
dvakrat, košenice po enkrat, prav dobre travnike pa tudi
po trikrat. Vse to se ravna po rodovitnosti travnika, po
obdelovanju in gnojenju travnika itd. Namakane in dobro
pognojene travnike moremo po trikrat kositi, zlasti v tem
slučaju, ako kosimo travo za zeleno krmo. V Lombardiji na
Laškem imajo namakane travnike, katere kosijo tudi po
petkrat in šestkrat na leto. Kaj takega je mogoče seveda
le v južnih krajih. Tudi na Švicarskem kose po štirikrat
tiste travnike in sadne vrte, katere pridno zalivajo z gnoj¬
nico. Po teh krajih dajejo travniki na leto toliko zelene
krme, da bi je nasušili po 120 do 150 metrskih stotov na 1 ha.

Po naših krajih se da na prav dobrih travnikih, na
katere napeljujemo vodo, dobiti po 60 do 90 metrskih stotov
suhe krme na 1 ha.  Od dobrih travnikov dobimo po 40 do
60 metrskih stotov krme na 1 ha,  če jih dobro gnojimo ali
namakamo. Travniki srednje vrste nam dajejo na leto
po 30 do 40 metrskih stotov suhe krme, slabi travniki pa
le 20 do 30 metrskih stotov na 1 ha.  Na košenicah, katere
kosimo po enkrat na leto, dobimo 10 do 15 metrskih stotov
sena na 1 ha.  Pridelke po teh travnikih in košenicah moremo

152

pa tudi še izdatno povečati z dobrim gnojenjem in dobrim
oskrbovanjem, kakor nas uče izkušnje zadnjega časa.

Prva košnja je bolj izdatna od druge, zato se sena več
pridela ko otave. Zgodi se pa tudi, da ni pridelek na otavi
nič slabši. To vidimo v letih, kadar je pomlad mrzla in suha.
Vrednost sena in otave se ravna po sestavi ruše. Čim več
je v njej dobrih detelj in drugih stročnic, toliko več je vredna
krma. Najbolj okusno in najbolj tečno seno se dobiva na trav¬
nikih, ki imajo dobro in globoko zemljo in visoko lego. V
nižinah raste nekoliko slabše seno.

Najmanj vredno je kislo seno z mokrih in močvirnih
travnikov. Nekatere močvirne lege rode toliko bičja in ločka,
da ni za drugo rabo, kakor za steljo (travniki za steljo).

28. Postranski dohodki na travnikih.

Travnike izkoriščamo tudi s pašo.  Po košenicah zač¬
nemo pasti že v poletnem času, na drugih travnikih pa še
le po košnji otave. Taka paša je velike vrednosti za živino
in tudi za nas. Travniška paša je posebno važna v krajih,
kjer se pridela malo krme, in kjer primanjkuje pravih paš¬
nikov. Na paši se živina veliko bolje počuti, kakor doma
po zaduhlih in soparnih hlevih. Pri jesenski paši po travnikih
je skrbeti za to, da jih živina ob mokrem vremenu ne zgazi
s svojimi težkimi stopinjami. Takisto je paziti na to, da nam
živina ne poškoduje jarkov, ki se rabijo za namakanje.

Po košenicah pasemo tudi zgodaj spomladi. Ta paša
traja do sv. .Turja in še dalje. Ali je ta paša opravičena ali
ne. o tem odločujejo gospodarske razmere posameznih krajev,
kakor tudi posestne razmere posameznih gospodarjev. Gotovo
pa je, da taka zgodnja paša malo izda, in da škoduje trav¬
niškim rastlinam, ako se takoj vse omuli in obje, kakor
hitro začne odganjati. Za marsikatero gospodarstvo bi bilo
bolje, da bi se z gnojenjem in dobrim oskrbovanjem košenice
in travnikov izkušalo pridelati več krme, tako da bi ne bilo
treba iskati zgodnje paše po košenicah.

Nekoliko koristi imamo na travnikih tudi od gozd¬
nega in sadnega drevja,  ako ga zasajamo po mejah,
ob vodah, ob cestah, ki vodijo mimo travnikov itd. Največ
nam koristijo v tem pogledu sadni vrti, ki dajejo v ugodnih
legah in dobrih rokah bogate košnje in veliko sadja.

Obdelovanje pašnikov.

l. Važnost pašnikov.

Dobri pašniki so veliko vredni za živinorejo. Nikjer
se živina tako dobro ne počuti, kakor na pašniku. Gibanje,
sveži zrak, lahko prebavna in naravi živine
najbolj prikladna krma,  vse to vpliva tako ugodno na
zdravje in na razvoj živine, da je na paši rejena živina
veliko bolj utrjena, lepše stvarjena in za kakoršenkoli užitek
veliko bolj koristna, kakor je živina, ki je vzrastla pri jaslih.

Vsi razsodni živinorejci so v tem jedini, da so dobri
pašniki za mlado živino in za plemensko živino neobhodno
potrebni, ako hočemo kaj posebno dobrega izrediti. Zato
tudi vidimo, da se po naprednih deželah pašniki skrbno ob¬
delujejo, in da se sploh gleda na vse, kar utegne pospeše¬
vati ugodni razvoj živine. Pri nas smo v tem oziru premalo
skrbni. Naši pašniki so še v obče zanemarjeni. Ni čuda po¬
tem, da nam ne dajejo tistih koristij. kakor po drugih deželah.
To velja za planinske pašnike, kakor tudi za pašnike v ni¬
žavah in ravninah. Povsod lahko opazujemo, da se za pašnike
veliko premalo stori, dasiravno bi se dali z malim trudom
in z malimi stroški v mnogih ozirih izboljšati. Velika napaka
je tudi to, da se naši pašniki napačno rabijo in preveč iz¬
koriščajo, kar škoduje pašniku in živini.

Ker so pašniki tako važni za napredek živinoreje, so
jih začeli v naprednih deželah že tu in tam napravljati na
novo, in sicer iz slabih in neugodno ležečih njiv in travnikov.

Pri nas se je tekom časa mnogo pašnikov v rav¬
ninah  zatrlo in predelalo v njive ali v druga zemljišča.
Večjidel je bilo to tudi opravičeno. Mnogo prostora je pa
še pokritega s pašniki. Te pašnike moramo zanaprej bolj

154

skrbno obdelovati in pametneje rabiti kakor doslej, da nam
bodo dajali več dohodkov. Ako bomo pašnike v ravninah
tako zanemarjali kakor doslej, tedaj je res boljše, da še te
pašnike razdelimo in predelamo v njive, če je lega količkaj
ugodna; kajti na njivah se bo dalo pridelati več krme, kakor
je dobimo po teh izhojenih in zanemarjenih pašnikih, za
izprehajanje živine bo pa tudi manj prostora dovolj.

2. Kakšne pašnike imamo po naših krajih.

Pašniki, katere nahajamo po naših slovenskih deželah,
ležijo ali v nižavah, ali na hribih in planinah.  Posebno
važni so po naših krajih planinski pašniki,  katere ime¬
nujemo na kratko tudi planine.  Planine ležijo različno
visoko; nizke planine ali predplanine  se nahajajo
do 1350 metrov visoko, srednje visoke planine  so do
1800 metrov in visoke ali prave planine  do 2300 metrov
in še bolj visoko. Ti pašniki so zaradi tega tako važni, ker
se ne dado za kaj drugega porabiti, izvzemši za gozd, in
ker so za pašo živine v poletnem času največ vredni in v
planinskih krajih neobhodno potrebni. Na nobeni drugi paši
ne dobi živina tako tečne in tako slastne in zdrave krme,
kakor na planinah. Zato pa tudi vidimo, da so živalski iz¬
delki (mleko, maslo, sir) za časa planinske paše najbolj
okusni in najbolj cenjeni. Hriboviti  kraji so ravno tako na¬
vezani na živinorejo, kakor planinski kraji, in ondotni pašniki,
katere imenujemo v višjih legah tudi planine, so istotako važni
za uspešno živinorejo. Tudi po teh pašnikih raste izvrstna trava.

Važni so pa tudi pašniki v nižavah in ravninah,
zlasti tam, kjer ne kaže zemlje za kaj drugega porabiti,
kjer so pašniki po tem takem gospodarsko upravičeni.

Kakor pri travnikih gledamo tudi pri pašnikih na to,
ali imajo ravno lego,  ali pa ležijo v bolj ali manj strmih
legah.  V nižavah imajo pašniki večjidel ravno lego, v hribih
in planinah pa je lega jako različna in češče nevarno strma.
V planinah so kotlinaste lege, ki so spodaj ravne, više
zgoraj pa obdane z gozdi, najbolj pripravne za pašnike.

Pri legi pašnika gledamo tudi na to, ali je pašnik suh,
vlažen ali močviren.  Suhi pašniki v ravninah so naj¬
bolj pripravni za konje in ovce, visoko v gorah in planinah
pa za ovce; srednje vlažni pašniki so dobri za goved, mokri
in močvirni pašniki v ravninah pa za prašiče in gosi. Moč¬
virne pašnike je treba osuševati, da so porabni za pašo.

155

3. Kako je ravnati s pašniki.

Kakor je treba travnike oskrbovati in gnojiti, da nam
dajejo dobre košnje, ravno tako je treba tudi pašnike oskrbo¬
vati, da nam bodo dajali boljšo pašo. Pred vsem je važno,
da pašnike trebimo in čistimo. Nepotrebno grmovje in grmičje
se naj odstrani in sežge. S tem se bo po nekaterih pašnikih
veliko prostora pridobilo. Kamenje, ki leži sem in tja po
pašniku, se naj pridno pobira in porabi za ograje in pota.

Sploh je skrbeti, da so pašniki ravno tako čisti kakor
travniki. Važno je dalje, da ne pustimo živalskih odpadkov
v nemar ležati, kajti v tem slučaju nam več škodijo, kakor
koristijo. Pod govejim blatom se trava uduši, okoli njega pa
zraste močna trava, katere živina ne mara, ker ji je zoprna.
Če pomislimo, koliko blata odpada na pašnikih dan za dnevom
od goveje živine, in koliko prostora se na ta način prav po
nepotrebnem pogubi za pašo, moramo izprevideti, da je treba
v tem oziru tudi pri nas ravnati drugače.

Ti odpadki se najbolj izkoriščajo na ta način, da se
pobirajo in znašajo na kup, kjer se napravlja iz njih dober
gnoj ali kompost, ali pa da se razmažejo z lopato po takih
mestih na pašniku, ki so gnojenja najbolj potrebna.

Po pašnikih se nahajajo sem in tja tudi močvirni pro¬
stori; mestoma se nahajajo cele mlake. Iz takih leg je treba
seveda vodo odpeljati, in sicer z odprtimi, še bolj pa s po¬
kritimi jarki, ki naj bodo dosti široki. Včasi bi se dal pašnik
z jednim samim jarkom osušiti, in konec bi bilo zastajajoče
mokrote in slabe krme, ki raste po takih mestih. Če ni mo¬
goče, stoječih mlak odpraviti, je najboljše, da ogradimo
take prostore, tako da živina ne more blizu, kajti taka voda
ima mnogo škodljivih snovij v sebi. Škodljiva so pa tudi
zelišča, ki rastejo po takih krajih. Kakor je potrebno, da
se močvirna mesta osuše, prav tako je pa tudi koristno,
ako moremo na suhe lege pašnikov napeljati vodo.

Po močno opešanih pašnikih je dobro, da raztrosimo
nekoliko pripravnega travnega semena ali sempirja. Kjer je
dosti mahu, ga je iztrebiti s travniško brano ali z grabljami.

4. Kako je obdelovati planinske pašnike.

Planinski pašniki potrebujejo ravno tistega dela, kakor
pašniki v nižavah, ako naj dajejo dobro pašo. Žalostno je
torej, da so planinski pašniki po naših krajih tako zane-

156

marjeni. Ako nam je ležeče na živinoreji, ki je najvaž¬
nejša panoga po planinskih krajih, tedaj nam more biti le¬
žeče tudi na tem, da izboljšamo planine ter jih pripravimo
do večje rodovitnosti.

Ako hočemo več paše po planinah, je na vsak način
potreba, da jih trebimo in čistimo  kakor travnike.
Planinski pašnik mora biti čist, ne pa obrastel z grmovjem
in plevelom in posut s kamenjem. Po naprednih planinskih
deželah, na Solnograškem in Švicarskem, sem videl tako
čiste planine, kakor so pri nas najlepši travniki. Take paš¬
nike bi morali imeti tudi pri nas. Le po takih legah, kjer
se zemlja usaja in trga, se pušča drevje in grmovje, ker
veže zemljo in jo varuje usadov.

Z gnojem  je treba tudi drugače ravnati. Ako pustimo
odpadke ležati v nemar, nam nič ne koristijo, ampak le
škodijo, kakor smo slišali že v prejšnjem odstavku. Najbolje
ravnamo z živalskimi odpadki, ako jih pobiramo in po pustih
prostorih razmažemo na tanko, da jih dež jednakomerno zapere.

V bližini staj so niže ležeči pašniški deli tako pregno-
jeni, da ne raste po teh mestih nič drugega, kakor bohotni
plevel, zlasti velikolistno ščavje, ki ni za nobeno rabo. Za
te prostore je škoda, ker so popolnoma izgubljeni za pašo.
Take dele je treba očistiti plevela in skrbeti, da se gnoj
porabi za druge lege, ki so potrebne gnoja. Gnoj, ki se
kida iz staj, se naj spravlja v jame ali na kupe in porabi
za gnojenje blizu ležečih košenic, ki se nahajajo pri vsakem
dobro urejenem planinarstvu, in sicer zaradi tega, da se
dobi potrebna suha krma za slučaj snega, ki zapade tudi v
poletnem času po planinah.

Za vsa taka dela imajo planinarji dosti časa. Namesto
da se kratkočasijo z nabiranjem raznih rož ali dolgočasijo
v prostih urah, naj rajši trebijo in čistijo pašnike in sprav¬
ljajo odpadke na tista mesta, kjer nam koristijo.

Potrebno je tudi, da se osušijo  močvirni prostori po
planinah. Včasi nam dela majhen studenec veliko škodo,
katero bi prav lahko odpravili, ako bi ga zgoraj na izvirku
odprli in odpeljali po pripravnem jarku. V takih slučajih se
je treba sploh pred vsem prepričati, odkod da prihaja pre¬
obilna moča; kajti po vzrokih moče se ravna tudi način
osuševanja. Prav tako je tudi dobro, ako se morejo suhe
lege namakati.  Potrebna voda se napelje na suhe pro¬
store prav priprosto po plitvih jarkih ali po lesenih žlebovih.
Paziti pa je v vseh takih slučajih, da nam voda ne škoduje;

157

kajti laliko se pripeti, da nam napeljana voda tako zamaka
dotične prostore, da se začne zemlja trgati in posajati. Ali
je voda za namakanje pripravna, to poznamo na rastlinah,
ki se nahajajo oh vodi. Če rastejo ob vodi puste trave in
mah, tedaj ni voda nič prida za namakanje.

Skrbeti je tudi za pripravne poti  za gonjo živine, da
se po pašniku ne dela preveč stez in ne izgubimo na ta
način veliko dobrega prostora in dobre paše.

5. Kako je rabiti pašnike.

Naši pašniki — planine seveda niso izvzete — nam
tudi zaradi tega ne dajejo toliko koristi, ker jih še ne umemo
povsod pravilno rabiti. Pri nas je še marsikje navada, da
se živina pase dan za dnevom po celem pašniku. To ni prav.
Na ta način nam živina veliko shodi in stepta; povsod le
išče najboljšo travo, drugo pa pusti. Ravno tako je napačno,
če pasemo raznovrstno živino skupaj, zlasti goved in prašiče.
S tako skupno pašo se potrati prav po nepotrebnem veliko
krme. Tudi tam, kjer se ovce pasejo, se noče pasti goveja
živina^ Ako odpravimo te nedostatke, bomo veliko na boljšem.

Če je pašnik količkaj velik, se naj razdeli  vsaj v 2
ali 3 dele, in ti deli se naj popasejo po vrsti, jeden za drugim,
tako da se prej porabljeni deli obrastejo, predno pridejo
zopet na vrsto. S tako uredbo paše bi se doseglo veliko
več uspeha. Ravno tako se pa tudi priporoča, — to velja
posebno za pašnike v nižavah — da se različno ležeči
pašniki porabijo za različno živino. Najboljše lege je pre¬
pustiti goveji živini, suhe lege konjem in ovcam, mokre pa
prašičem in gosem. Če taka delitev ni mogoča, se naj paša
vsaj tako uredi, da se pasejo prašiči in gosi na posebnih
prostorih. Tudi na planinah je menjava paše  potrebna,
in prav tako je važno, da ne pasemo vse goveje živine skupaj,
ampak da odločimo za molzne krave in teleta najboljše dele
in najnižje lege, za mlado goved pa višje, bolj strme in
puste lege.

Pri nas se tudi rado dogaja, da naženemo na pašnik pre¬
več živine.  To je velika napaka, Živina se v takem slučaju
premalo napase in prihaja lačna domov. Če redimo na pla¬
ninah preveč živine, nam prihaja veliko slabša nazaj, kakor
je šla od doma. Umevno je, da nam pri taki paši tudi ne
more dajati obilnih koristij. Zaradi tega je važno, da se
goni na pašnik le toliko živine, kolikor se je lahko dobro

158

preživi. Na to moramo gledati posebno na planinah, kjer
ne dobiva živina nobene druge krme.

Koliko živine se lahko pase na pašniku, to se ravna
pred vsem po njegovi rodovitnosti, po dolgotrajnosti
paše  in po tem, ali p o ki a dam o doma  tudi kaj krme
ali ne. Od dobrih pašnikov se dobiva na 1 ha  toliko paše,
da zaleže za 20 do 40 metrskih stotov sena, od prav dobrih
“ pa še več. Na slabem pašniku pa zraste na 1 ha  komaj
12 do 20 metrskih stotov senene vrednosti.

Na prav dobrih planinskih pašnikih, kjer pasemo po
2 1 / 2  do 3 mesece, je treba za 500 kg  težko kravo 1 j 2  do s / 4
hektara pašnika, da se dobro redi; na slabih in zanemarjenih
pa poldrugi hektar in še več.

Na pašnikih v nižavi, kjer pasemo po pet mesecev ali
150 dnij, je treba za jedno kravo, ki tehta 500 kg  in po¬
trebuje na dan po 15 kg  suhe krme, v celi pašni dobi tedaj
22 V, metrskih stotov krme, po 1 lia  pašnika, ako ne dobiva
doma nič krme. Na prav dobrih pašnikih se od 1 ha  preživi
tudi dvoje tako težkih krav. Če pa pokladamo tudi doma
kaj krme, je seveda drugače. V tem slučaju ni treba števila
živine tako omejiti, ker se dolaga doma, kar je živina pre¬
malo dobila na paši.

6. Postranske koristi od pašnikov.

Pašniki v nižavah nam dajejo nekoliko koristi tudi
z drevjem, ki je nasajeno ob mejah, vodah, cestah itd. Ako
so pašniški deli nasajeni ob mejah z vrbami in topoli, do¬
bivamo v šibju in kolih prav lepe dohodke. Na priličnih
mestih se lahko sade tudi tepke, ki dajejo dobro senco in
dober sad za mošt. Taki nasadi ne poinnože samo vrednosti
pašnika, ampak lepšajo tudi celo okolico.

Pregled vsebine

Stran

Predgovor . 3

Uvod.5

Pridelovanje njivskih rastlin.

Pridelovanje žita  . 7

1. Pšenica.8

2. Rž.14

3. Soršica.17

4. Ječmen.17

0. Oves.22

6. Turščica ali koruza.26

7. Sirek.32

8. Proso in kar.33

9. Ajda.36

Pridelovanje sočivja  . 39

1. Fižol.40

2. Bok.44

3. Grah.46

4. Leča.48

Pridelovanje korenstva in drugih okopavin . 49

1. Krompir.49

2. Topinamhura.57

3. Korenje.59

4. Repa.81

5. Navadna pesa.64

6. Sladkorna pesa.68

7. Cikorija.70

8. Njivska koleraba ali kavlja.70

9. Zelje.72

10. Buče.76

Pridelovanje predivnatih rastlin .78

1. Lan.78

2. Konoplje.85

Pridelovanje oljnatih rastlin .88

1. Ogrščica.88

2. Repica.91

3. Solnčnica.92

Pridelovanje krmskih rastlin .92

1. Lucerna.93

2. Domača detelja ..98

3. Laška ali rdeča detelja ..101

4. Esparzeta.103

5. Nokota.105

6. Švedska detelja.106

7. Mešanica detelj in trav.

8. Grašiča.

9. Zelena turščica.

10. Zeleni sirek.

11. Zelena rž in druga žita.

12. Razne druge krmske rastline.

Obdelovanje travnikov.

1. Važnost travnikov.

2. Kakšne travnike imamo po naših krajih.

3. Vrednost naših travnikov.

4. Gnojimo travnike!.

5. Domača gnojila na travnikih.

d. Umetna gnojila za travnike.

7. Osuševanje premokrih travnikov.

8. Namakanje travnikov.

9. Katera voda je dobra za namakanje travnikov.

10. Katera zemlja je pripravna za namakanje.

11. Na kaj je gledati pri vsakem namakanju.

12. Kako je napeljati vodo na travnike.

13. Ali voda na travnikih tudi škoduje?.

14. Pomladnja dela na travnikih.

15. Trebljenje in čiščenje travnikov.

16. Utrditev obrežja pri potokih.

17. Naprava novih travnikov.

18. Najvažnejše trave.

19. Najvažnejše detelje na travnikih in druga zelišča.

20. Nakup travnega in deteljnega semena.

21. Kje in kako je napraviti začasne travnike.

22. O napravi stalnih travnikov.

23. Ali se naj njiva sama zaledini?.

24. Ali naj puščamo stara deteljišča za travnike?.

25. Kake vrednosti je sempir za napravo novih travnikov . . .

26. Kako je izboljšati opešane travnike.

27. Košnja in pridelek na travnikih.

28. Postranski dohodki na travnikih.

Obdelovanje pašnikov.

1. Važnost pašnikov.

2. Kakšne pašnike imamo po naših krajih.

3. Kako je ravnati s pašniki.

4. Kako je obdelovati planinske pašnike.

5. Kako je rabiti pašnike ..

6. Postranske koristi od pašnikov ..

m’

Stran

107

110

112

113

113

113

115

116

117

118
119
121

124

124

125

126

129

130

131

132

133
133
140

143

144
147
149
149

149

150

151

152

153

154

155
155

157

158

%

\

J*

r *