1 08363 In zopet klice domovina! Beseda vsem, ki so zvesti domovini. Napisal Rudolf' Peerz na Dunaju, Vili., Langegasse 44» Na Dnnaju 1916. Iz c. kr. (i\ome in državne tiskamo 8ioweniFeii. ‘š'3 — 8 I. Bralec! Midva se poznava. Tedaj, ko je bil govor o četrtem vojnem posojilu, sem napisal iz fronte malo knjižico. Potovala je z napisom „ Domovina kliče!“ v vse kraje zaledja in tudi v strelske jarke. Po tednih je došlo sto in sto dopisov, v katerih je bilo rečeno, da je spis ugajal. Zakaj? Ker sem popisal stvari tako, kakor so. Jaz nisem izmed tistih, ki si dado odkupiti svoje mišljenje, in tudi ne izmed častihlepnežev, ki hlepč po naslovih in dostojanstvih. Prelistaj vse imenike, nikjer me ne najdeš. Kar hočem, to je le blagor domovine. Najdejo se trapasti ljudje, ki si dado nakvasiti, kakpr da domovina ni nič drugega nego zavetje nekaterih srečnikov, ki jih imenujemo ministre, - barone in generale. Kako bedasto je to! Domo¬ vina, država, to smo mi vsi. Kdor misli dru- giče, bi moral tudi -reči, da je edina glava člo¬ veško telo. Ali to ni neumno? Ali ni tudi rok, ki delajo, nog, ki nosijo, mišic, ki delajo, žil, ki sprejemajo kri in jo vodijo dalje; ali ni želodca. 4 ki vse liram, ki daje moč? Tudi v državi ni drugače. Tistim, ki šo mnenja, da more glava sama obstajati, in tudi tistim, ki prisojajo pravico le želodcu ali le nogam ali rokam, se mora vedno zopet praviti: Vse spada skupaj, vse je celota, eno navezano na drugo, vse eno telo, kateremu ne sme manjkati noben kos. Želodec, rednik, to je kmet; noge in roke, to so delavci; kri in žile, to so podjetniki, ki umevajo dovajati celoti redilnega soka; in glava, to je skupnost tistih, ki jih imenujemo vlada. Oni inislijo in skrbč, da telesu (državi) ničesar ne manjka, da ostane zdravo in varno. Ako preti sovražnik, od¬ tegnejo roke mirnemu delu ih jih opremijo z orožjem. Potem je vojna, celota (domovina) je v nevarnosti! Tako je sedaj! Že več nego dve leti morajo roke, ki so sicer ustvarjale izdelke, ki so priha¬ jali na trg, oprijemati mrzlo železo in z njim pošiljati v smrt. Kruto opravilo! Mi nismo krivi, da je prišlo tako. Zavidneži, ki nam niso privo¬ ščili našega poštenega zaslužka, razbojniki, ki so hoteli razkosati našo lepo domovino, da bi si vzeli svoj del, strahopetneži, ki so se dali kupiti, so nas prisilili k vojni. Sedaj je tu, sedaj se mora izvojevati. Ali pa hočete, da bi prišla domo¬ vina pod tuje gospodstvo, da bi vse svoje živ¬ ljenje ne smeli vpč priznavati svoje narodnosti in svoje vere, da bi zašli Vi in Vaši otroci in otrok otroci v suženjstvo neizprosnih sovražnikov? Ali ni, da se mora človek jeziti, ako se mu zgodi, kar se je meni nedavno zgodilo! Povedati Vam hočem to, dragi bralci, da boste videli, kakšni nepreudami bedaki se najdejo in kako se jim odgovarja. Sedel sem nekoč v.vasi v občinski krčmi skupaj s par ljudnii. Pravkar je poštar pre- čifal zadnje vojno poročilo in govorili smo seveda o vojni. Tu reče nekdo (neki „mož“!): „Ej, naj pride, kakor hoče, le konec naj bode enkrat vojne!" — S početka mi je kar sapo zaprlo. Potem pa sem se odločil in odgovoril takole: „ Kaj, to morete Vi reči, ki niste niti ene noči ležali v strelskem jarku, ki niste niti eden dan trpeli gladu in mraza* ki še niste čuli žvižgati niti ene krogle, med tem ko naši vrli v fronti kljub nevarnostim in pomanjkanju veselo zavriskajo in kličejo: „Na¬ prej do dokončne zmage, naprej, dokler domo¬ vina ne bo varna pred razbojniki!" — „Pogum¬ než" je prišel v zadrego in je jecljal: „Mi trpimo pač bedo, mi smo tega siti!" — Jaz pa sem dejal: „Kaj je beda dneva proti bedi, ki nam preti, če podležemo! Mislite vendar enkrat dalje! Tukaj bi sedel Rus ali Italijan in bi vladal. Vi se morate pokoriti in plačevati in plačevati in ne smete črhniti, zakaj bič žvižga za Vami. Šole so zaprte, omika se pač ne more rabiti, v cerkvi — G — pridiguje tujec, najboljša gospodarstva so v tujih rokah, drug, tuj jezik je v uradih in s svojim domovinskim glasom se sploh ne smete oglasiti Kar pridelate, si vzame zmagovalec: Vi niste nič nego nekdanji tlačan. Tak konec bi imela vojna, ako bi hoteli nehati prej, preden hočejo tudi sovražniki. In tak konec si želite, ko smo vendar tako blizu, da premagamo sovražnika?!" Ej, kakor miška v zemljo, tako se je zaril pogumnež. Vrl kmetič je sedel poleg mene in je godrnjal: „Ravno sem hotel tudi nekaj reči; no, po tej izjavi pa pridržim to raje zase!" — Nato sem dejal: „Le povejte; jaz bi rad vse vedel, kar blodi o tem po glavah!" — On: „No, torej! Ljudje pač menijo, čim več denarja damo za vojno, tem dalje bo trajala!" — Jaz: „Imaš že prav kmetič!' Zakaj za vojskovanje potrebuje država denarja in, ako bi ne imela več denarja, bi se ne mogla več vojskovati. Toda kakor spadata k vojskovanju dva, tako morata biti tudi dva, d:, nehata. Ako se dva pretepata in enemu traja stvar že predolgo, ne more nehati sam in mimo držati rok, dokler drugi še. pošteno udriha; zakaj dru¬ gače bo tepen, do bo imel maroge, če je tudi morda močnejši. Tako je tudi v vojni. Mi ne moremo sami nehati, dokler drugi nočejo; dru¬ gače bi se pač ravnalo z nami, kakor če bi bili sovražniki prodrli daleč v našo deželo in bi mi ne bili' nikoli osvojili Srbije in Poljskega. Potem bi bilo pač bolje, da bi se sploh ne bili spuščali v vojno, da bi bili Srbom odpustili umor našega prestolonaslednika in bi bili nje in naše druge sovražnike povabili, naj si poljubno razdelč našo deželo, kakor so vedno hoteli in že dolgo pri¬ pravljali in kakor še to danes hočejo. Če še kdo reče: Naj,gre, kakor hoče, le mir naj pride! potem paČ sam ne ve, kakšen neztnisel govori. Temu bi pač bilo treba dati pokusiti bič, da bi natančno videl, kako lepo se živi v miru v Ru¬ siji. In ljudem, ki govore, da bode trajala vojna lem dalje, čim več denarja , damo državi, tem bi tudi bilo treba nekoliko razjasniti stališče. Za koga se pa vojskujemo? Za Tebe, dragi kmetič, ter za mene in za nas vse!* Da, ljubi bralec, v Avstriji so ljudje, ki ‘tako govorč ali tako brezmiselno čvekajo za drugimi. Da, najdejo se ljudje, ki ne vedo, da so se pred vojno že tiskali pri naših sovražnikih zemljevidi Evrope, na kateri h ni bilo ni e več videti avstrijsko-ogrske monarhije in Nemško države? Zakaj Rusi, Francozi, Italijani, Srbi in Rumuni naj bi si bili razdelili našo ljubo domačo zemljo. Da, najdejo se ljudje, ki ne ved6, da je italijanski minister Bissolati pred par tedni dobesedno rekel nekaterim amerikanskim časnikarjem: „V Evropi se. morajo ustvariti razmere, ki bodo branile Nemčiji, da bi zopet snovala zločinske načrte (?), in ki bodo raz¬ dejale Avstrijsko-Ogrsko kot državo. Kdor goji danes idejo miru, ta je kriv izdajstva!" Ti ljudje tudi niso čitali ali slišali, daje angleški vojni minister koncem septembra istim osebam izrečno rekel: .Nemčija se je odločila, da se hoče bojevati z Angleško dotlej, da ena izmed obeh pogine. Skrbeli bomo zato, da se ji ugodi. Boj bo trajal dotlej, da bo treščena ob tla . 4 Tako govorč ministri na Angleškem in v Italiji! Nas in Nemce imenujejo zločince, in z zemeljskega površja nas hočejo zatreti. Pri nas in v Nemčiji ni nikdo nikdar govoril, da hočemo naše sovražnike razbiti in uničiti. Po¬ novno so izjavili naši državniki, da nočemo nič drugega, nego varovati naše bitje, naš obstoj, na¬ šim kmetom in državljanom zopet dati možnost, da mirno in svobodno opravljajo svoje delo in uživajo njega sad, ne da bi jih motili zavidni so¬ vražniki. Mi nočemo nikogar uničiti, mora¬ mo pa braniti svoje življenje in svojo posest, zakaj huje nego dolga vojna z vsem njenim trpljenjem in pomankanjem je sramoten mir in hlapčevstvo pod tujimi gospodi, ki nas ne razumejo in ki nas izsesavajo do zadnje kaplje krvi! — ‘J — Dokler se hočejo naši sovražniki bojevali „do uničenja", ne moremo skleniti mira. Tedaj se je treba boriti naprej dotlej, da postanejo naši sovražniki dragih misli ali da bodo popolnoma premagani; zakaj, da je zmaga doslej na naši strani, o tem so celo naši sovražniki prepričani. Le ne upajo si tega glasno povedali in pisati v časnikih. Že podkupovanje majhnih držav priča, kako na slabem so naši sovražniki. Hude? se mora goditi Angleški, Franciji in Rusiji, ako jim ni nič predrago, da si zagotove portugalsko in rumurisko sobojevništvo in pomoč! Kako mučijo Grčijo, da bi dosegli pomoč njenega orožja. Kdor je močen in zmagovat, temu tega ni treba! To mora vsak razumeti, kdor ima svojih pet čutov na pra¬ vem mestu. Dalje: Česar nasprotniki niso mogli doseči v dveh letih, v katerih so z vso silo navalje- vali na nas, kako se jim more posrečiti ' sedaj, ko smo močnejši nego kdaj! In vendar! Da, upogniti bi nas mogli, če bi mi v zadnji uri, trudni boja, hoteli orožje, ki nam je prinašalo zmage, položili iz rok in bi pustili mlatiti po nas. Potem bi bili izgubljeni za vse čase. Kdo zmaga pri borenju? Kdor hrani svojo silo do konca? Če popusti v zadnjem nastopu, je bilo vse prejšnje zastonj. Tako je s sedanj« svetovno vojno! če popustimo sedaj, ko se bliža odločba, potem je zastonj tekla kri naših sinev. a PJo\re.uJftvl). 10 — Na osveto kliče in prekletstvo padlih nam sledi v grob, in zasramovanje in roganje tistih, ki so žrtvovali očeta, brata, ženina za ogroženo domo¬ vino. Klicali nam bodo, da nismo vredni teh žrtev, ako se ne moremo prilagoditi pomanjkanju in trpljenju vojne! Bralec odgovori: „Kako? Jaz vendar nisem bojevnik, nisem vojak in ne nosim orožja!" O da, tudi Ti si borilec, samo ne borilec v fronti, tem¬ več doma. Ali misliš, da se bo velika vojna do- bojevala le zunaj na bojiščih? Povzročitelj silnega boja, Anglija, se vojskuje tudi zoper Tebe; pre¬ magati Te hoče z lakofo, raztogotiti te hoče, da bi nič več ne žrtvoval za veliko sveto stvar, da bi potem naši vojaki stradali, topovi molčali in ladje brezdelno počivale v prislanu. Ej, Anglija je zvita; ona računa s Tvojo nevoljo! In Ti ji hočeš privoščili veselje uspeha, Ti hočeš zaradi pomanjkanja živeža tarnati in svoje imetje zakle¬ niti, če cesar, Tvoj oče, kliče po novih sredstvih za vojno? Da, Če hočeš svoj pogin in pogin domovine, potem stori to! Shrani svoje Srebrnjake in svoje cekine za zmagovalce; oni pridejo in ne bodo šele prosili in jemali na posodo, temveč bodo kar vzeli, kar jim ugaja. In Ti bodeš potem gle¬ dal za njimi in si boš dejal: „Da bi bil vendar raje denar dal cesarju, ko je klical na zadnji boj! Prepozno 1“ — Danes pa še ni prepozno! Na -- 11 — vseh frontah se ustavljajo naše vojske. Tudi, ee se morajo kdaj kje nekoliko umakniti, je to brez pomena. Zakaj naši zavezniki in mi imamo Srbijo, Belgijo, Poljsko in velike dele Franco¬ skega in Rumunskega trdno v rokah in če obdr¬ žimo te dežele v svoji oblasti, so nam zastava za ugoden mir. Da nas ne vodita lakomnost in ro- pažeijnost, to se je pokazalo ravno v zadnjih dneh, ko sta naš cesar in mogočni vladar Nemške države r soglasju izjavila, da hočeta dati Polja¬ kom, ki so dalje nego eno stoletje koprneli pod ruskim bičem, njihovo samostojnost pod lastnim kraljem. Preudari! Denar, ki ga sedaj posodiš domo¬ vini, ko zopet trka na tvoje duri, dobiš z boga¬ timi obrestimi nazaj, ker potem je zmaga trajno naša, ako v uri odločbe ne bo manjkalo sredstev. Ako pa stiskaš svoje groše v skrinji ali ako mis¬ liš, da so v hranilnici varnejši nego pri domo¬ vini, ali ako pridobiš zanje hiše, njive in gozde, lahko pride dan, ko se bode pred Tvojimi očmi -odpirala Tvoja skrinja, ko se bodo oropale hranil¬ nice, ko Te bodo pognali iz hiše in z dvora in s celega tvojega posestva. Le vprašaj begunce, mogli Ti bodo potrditi to! Varnost in srečo prinese le zmaga in najkrajša pot do zmage in do miru vodi čez vojno posojilo. Mir brez zmage pomeni toliko kakor naše' uničenje. Zmaga pa je le možna, če nudimo sredstva za topove, za strelivo, za hrano in obleko našim vojakom in za pod¬ piranje naših prijateljev. Predvsem govorim poštenemu kmetu. Njega je vojna razdolžila, prinesla mu je marsikateri dobiček. Cesar, ki je v letu 1848. določil, da bodi kmet svoboden in da naj bi mogel ravnati s svojim imetkom kakor hoče, mu kliče danes: „Posodi mi od tega, kar sem Ti tedaj podaril, en del, da bodem Tvoje posestvo varoval ropa! Vrnem Ti ga z visokimi obrestimi! “ — Ali bi še mogel biti kdo, ki bi rekel „ne“ in bi zadrgnil svojo mošnjo? Preudarimo stvar še enkrat popolnoma mirno i če podležemo, si mora vsakdo, ki se je odtegnil vojnemu posojilu, reči: „Da bi bil le tedaj še so¬ deloval, ko se je bližala odločba!” — Če pa zmagamo in ako bo po državi vriskalo veselja, tedaj se mora strahopetnež zariti na podstrešje, ker mu kliče lastna vest: „Ti ne smeš doli med vesele, saj si bil tedaj nezvest svojemu cesarju in svoji domovini!” Tako, dragi bralec, sedaj položi knjižico na stran in poglej mi odkrito v obraz! Ali imam prav ali ne? Ovrzi mi le eno besedo, ako moreš, ako moreš to pametno storiti! Morda še spraviš skupaj par majhnih , toda“ in „ako“, a pomagajo Ti malo. Če bereš naslednje zgodbice, se popolnoma pogubijo pomisleki. Kar sem Ti tukaj navedel, ni naročeno, kakor sem že omenil, ip ni plačano, temveč prišlo je iz mojega najnotranjejšega prepričanja. Potoval sem pri naših vrlih vojakih od fronte do fronte, po¬ živel in videl sem vse njihovo trpljenje, a obču¬ doval sem tudi njihovo zaupanje in njihov pogum. Potem sem prišel v zaledje, romal sem po de¬ želah in sem na svoje začudenje opazil, kako majhni so tu nekateri ljudje n-asproti onim v bojni črti, kako malo požrtvovalni, kako kratkovidno presojajo stvari in kako bedasto govorijo. Zato mi je bila dolžnost, da sem znova prijel za pero, da snamem zavezo z oč.i tistih, ki jih sovražni¬ kovi pomagači udarijo s slepoto in ki jih premoti lnžnjiva beseda. - 15 - II. Nekaj iz pritrdilnih pisem*) h knjižici „Domovina kliče!“ (4. Vojno posojilo.) 1. S prižnice sem čital različne stvari iz Vašega spisa in sem jih razložil svojim župljanorn. Vrli ljudje so bili globoko ginjeni. Po maši so prišli k meni in so rekli: „Rusi so nas sicer že dvakrat oplenili, toda za vrle vojake našega'dobrega cesarja damo radi, kar še imamo.” Revna vas je podpisala 6000 K vojnega posojila, lep uspeh, katerega se smete pošteno veseliti. Župnik iz vzhoda. 2. Vaša knjižica, dragi gospod, me je ganila -do solz. Tukaj na golih kraških tleh sem jo čital. Če bi le vsi ljudje v zaledju tako mislili kakor Vi in ljudje, • katerih pripovedujete svoje zgod- *) Kdor jih hoče videti, naj se oglasi pri meni. — Tistim, ki še ne poznajo spiska: »Domovina kliče!*, so pošlje na željo brezplačno. Dopisnica: Prof. Dr. Rudolt Peerz, vojna pošta 11. - 16 — biče. Potem nas ne boste pogrešali! Vse, kar sem si prihranil na bojišču, dam za vojno posojilo. Slovenski črnovojnik. 3. Ko sem bil prečital knjižico: „Domovina kliče!“, sem takoj pisal svoji ženi, naj ves naš prihranjeni denar naloži v vojnem posojilu. Moji .tovariši v domovini so mi sporočili, kako zelo jim je Vaša knjižica olajševala, da so spravili ljudi na pravo pot. Saj je vse tako resnično, kakor pišete. Ljudje morajo vendar spoznati, da se hoče le to, kar je najbolje zanje. Bog daj srečo! Učitelj na bojišču. 4. Letino je pri nas žalibog večinoma.toča uničila. Na stran torej nisem mogel nič dali. Zaostati pa vendar nisem hotel. Zato sem najel posojilo na svoje posestvo, da bi se mogel vendar udeležiti vojnega posojila. Bodite tako prijazni in poizvedujte nekoliko, ali moj sin še živi. Tako dolgo že nisem nič slišal o njem. Vrl kmet iz „Waldviertla“. 5. Mlinar, moj sosed, in jaz sva imela v maju vsak tako okoli 5000 K prihranjenega denarja v omari. Bral sam Vašo knjižico in sem si mislil, da je Tendar pametnejše, če vzamem I - i; prihranjeni denar in podpišem v hranilnici vojno posojilo. Za 1. dan decembra, so mi rekli tam, dobim že okoli 140 K obresti. S tem si lahko kupim par prašičkov, ki jih potrebujem, in vojno posojilo imam še posebej. Mlinar ni podpisal vojnega posojila in bi moral sedaj tudi prašiče kupiti. Sedaj mora vzeti denar za to iz omare ir, ima manj nego jaz. Kmet iz murske doline. 6. Kakor bojni klic je šla knjižica: „Domo¬ vina kliče!“ od strelskega jarka do strelskega jarka. Poveljniki so rekli: „Poglejte vendar, kako pogumna je domovina! KorenjaškO se bori z nami vred, in sicer z denarjem, zakaj zaupa nam in prav ima“. Eden mojih učencev na bojišču. 7. Pravzaprav sem hotel sam napisali agitacijsko knjižico. Ko sem pa čital Vašo, sem opustil svojo namero. Vi ste osvetlili stvar tako, kakor je. Kdor tu ne udari, tega sploh ni mo¬ goče spreobrniti; ta je izdajalec domovine. — V mojem okraju smo imeli lep uspeh. Seveda imam v okraju marsikaterega vrlega učitelja, dokaj dobrih župnikov in izvrstnih poštarjev, ki Sloweuisch» g 18 — so vneto pomagali. Priznanje ne bode izostalo. C. kr. višji komisar na Gornjeavstrijskem. 8. Jaz sem revež. Več nego 2 K na mesec žalibog ne morem pogrešati. Ali morem s tem tudi podpisati vojno posojilo? Prosim, povejte mi, kako naj to naredim. Kočar iz Morave. 9. S svojo knjižico: ,Domovina kliče!” ste mi ogreli srce. Udeležil sem se prvih treh voj¬ nih posojil in nisem mislil pri četrtem vojnem posojilu nič več podpisati, temveč shraniti denar za mir. Toda na Vaše žive besede sem vendar zopet podpisal. Če bom potem v miru potrebo¬ val kaj denarja, si ga že lahko preskrbim na vojno posojilo. Obrtnik na Češkem. 10. Na bojišču, dragi prijatelj, sem našel Tvoj spis: ,Domovina kliče!” Padli vojak jo je imel pri sebi. Na zadnji strani je bilo s svinčni¬ kom zapisano: Ljuba mati, čitaj knjižico in daj vso mojo dedščino cesarju!” Tovariš. III. Par novih zgodbic. Ker se mi je v mnogoštevilnih dopisih po¬ ročalo, da je ugajalo 20 pripovedk v knjižici „Domovina kliče!* (četrto vojno posojilo), jih hočem ponoviti, prej pa pripovedovati par novih zgodbic, kakor so se res dogodile. 1. Godrnjač. Govoril sem v N. na velikem shodu kmetovalcev. V kotu je stal zastaven kmet. Ko sem rekel: „Rojaki, bodite pametni, ne po¬ pustile r sredi, privlečite svoj denar na dan in podpisujte vojno posojilo, kadar Vas kliče domo¬ vina! — je kmet mrmral in mi je končno segel v besedo: »Ja figo! Potem traja še tom dalje!* — Nato sem •dgovoril: »Prav imaš! Pa nehajmo in gledajmo, kako pride sovražnik po to, kar po¬ trebuje sedaj cesar za svoje vojake.“ Kmet: »To pa ne! Potem dam vendar raje cesarju!* »Da, sedaj si na pravem potu, ljubi prijatelj, zakaj, ato Ti in drugi odrečejo vojno posojilo, si mora država — ako naj ne vzame vse konca — denar vendar — 20 drugače priskrbeti, da brani in obrani sebe in nas. To bi Ti pa utegnilo postati občutneje, kakor če posodiš danes svoje prihranjene groše za dobre obresti občemu blagru v prid. 2. Dvomljivec. „Ja, Vi, moj dragi,“ mi je zaklical nekoč nekdo v O., „ali bo pa mogla država tudi le obresti plačevati od mnogih vojnih posojil? Morda pa nekega lepega dne zniža obrestno mero ? 8 Nato sem odgovoril: „Za vojnim poso¬ jilom stoji ves narod. Ako nikdo več ne ostane mož beseda, jo država še izpolni. Ako bi ne mogla izpolniti svoje besede, potem je pač ne tnore nikdo več, tudi nobena hranilnica in noben drug dolžnik! To bi se pa njo gl o zgoditi le tedaj, če pustimo državo v uri oaločitve na cedili^. Bedak je, kdor opusti kupčijo tedaj, kadar se nagiba na dobiček . 8 Dvomljivec mi je segel v roko in dejal: .Prav imate, dragi gospod; med ne¬ umneže ne maram spadati . 8 1 3. Plaši ji vec. „Oh, jaz ne podpišem petega vojnega posojila, saj še nisem dobil niti zadolžnic za četrto posojilo ! 8 — »De nič strahu, dragi sosed. Potrdilo o tem, da ste podpisali posojilo, ste itak dobili od hranilnice. To zadošča za sedaj. Zadolžnice pridejo kmalu. Tako hitro se ne mo- - 31 — rejo narediti, ker je pač treba tiskati milijone za¬ dolžnic in vsaka se mora potiskati parkrat — Jest- do sedemkrat — z različnimi barvnimi okraski, z besedilom, s številko in tako dalje; razen tega je iz državne tiskarne, kjer se delajo zadolžnice, jako mnogo ljudi odrinilo v vojaško službovanje, ki so sedaj v strelskih jarkih; to torej ne gre tako hitro, kakor bi si kdo želel, ia človek ne sme zahtevati nič nemogočega! Saj se mora tudi vse jako skrbno izdelati, da ne more vsak slepar ponarejati zadolžnic. Zla tak papir bi se pač tudi Vi lepo zahvalili.' 4. Nekdo, ki se odteguje. „Ej kaj, jaz ae podpišem nič! Naj se napenjajo drugi! Mojih par kron ne bo zabelilo zelja!' — „No, in če bi vsak tako mislil, dragi moj, potem bi sploh nič ne prišlo skupaj. Ali misliš, da se boš megel trajno odtegovati svoji dolžnosti? To se ne po¬ sreči nikomur. Ali bi Ti bilo ljubše, ako se raz¬ piše prisilno posojilo? To posojilo bi ne dona- šalo 50 K. ki se morejo pridobiti za 46 K. skupno vsoto. Ako se pokaže kaj prebitka, ker se vloženi denar takoj obrestuje, se ali porazdeli ali se pa nakloni kakemu vojnemu namenu. Uredba je potemtakem dobrota za tiste, ki se ne spoznajo prav pri vojnem posojilu ali nimajo časa in veselja, da bi oskrbovali sami vse, kar je potrebno. Najboljši dokaz, da je denar dobro in varno naložen, je okolnost, da vodijo in pospešujejo stvar najuglednejši in najpametnejši možje v kraju. Njim velja torej klic, naj niti trenutka ne odla¬ šajo ustanoviti društvo za podpisovanje vojnega posojila, in naj jim bo v ponos, če bode v se- znamku, ki brezdvomno izide na koncu vojne, njihovo ime zapisano z visokim zneskom posojila.. Kaj bi porekli bodoči rodovi, če bi kateri izmed večjih krajev domovine ne bil imenovan?. ... Kdo drug meni: „No, jaz bi že dal svoj denar; pa če ga potem naenkrat potrebujem, ga pa nimam!' Temu tudi lahko pomagam. On da za sedaj vse za vojno posojilo. Ako potrebuje pozneje del tega, ga dobi od mene, kadar hoče. To mu dam pisano. In sedaj vidim še tretjega 'pred seboj; ta godrnja: „Ja, jaz bi bil že zadovoljen; pa jaz: nimam nič prihranjenega in koče tudi nočem za¬ dolžiti!' Temu odgovarjam kratko: „Za dolg pla- čuješ 5 odstotkov; država Ti pa daje vsega skupaj čez 6 odstotkov. Torej imaš več nego 1 odstotek 36 — dobička. Za vsakega jamčim pri hranilnici s svojim posestvom.” Iznajdljivi, požrtvovalni župan je spravil v svoji vasici skupaj okroglo 200.000 K. 8. Mati piše svojemu zetu. „Ljubi Anton! Kakor veš, so moji prihranki v hranilnici v E. Določeni so za to, da se plača zdravnik in iekar- nica, če bi se me lotila bolezen. Če me Bog ob¬ varuje bolezni in če umrem lahke smrti, je glav¬ nica Vaša in Vaših otrok. Tako sem določila v teh hudih dneh. Denar je torej takorekoč že danes Vaš. Zato se obračam do Vas, preden podpišem zanj vojno posojilo. Ali si zadovoljen, da ga preod- kažem državi ali ne?“ Odgovor: „Ljuba, dobra mama! Užalostilo me je sicer, da gojite tako resne misli. Pa ume¬ vam Vas, čas je tak; računati moramo z vsem. Iskrena Vam hvala, da tako skrbite za nas! Ker Vam torej smem svetovati, Vam priporočam, da določite za vojno posojilo, če že ne vsega zneska, vendar vsaj naj večji del! Na svojo zadolžnico dobite sicer denar vsakčas, kolikor potrebujete; toda v svoje pomirjenje lahko pustite par sto kron v hra¬ nilnici. Vse drugo pa naložite nemudoma pri državi! Moji otroci, Vaši vnuki, Vam bodo nekoč dvojno hvaležni,' da ste z njim namenjenim denarjem pomagali domovini v sili in vrhutega vsoto pove- - 37 čali, ker ste jo dobro naložili. —- Tudi jaz sem svoje majhne prihranke preobrnil v posojilni papir". Bralec, pomisli: Gospod višji živino- zdravnik Anton F., ki je pisal te vrstice, je v denarnih stvareh izkušen mož, ki ve v svojem poklicu ceniti vrednost glavnice. On ve, da je taščiri denar njegov denar, denar njegovih otrok. In vendar ga rad prepušča državi. 9. Pridita žena. Gospod B., ud komisije za vnovčevanje živine, pripoveduje zvečer v krčmi: „Moja žena se drugače ni nikoli brigala za de¬ narne stvari in je bila le vesela, da je njena dota spravljena v hranilnici. Včeraj pa je naenkrat prišla domu in je izjavila, da hoče ves denar pre¬ obrniti v vojno posojilo. Na videz sem ji odsve¬ toval, da bi videl, ah tudi razume stvar. Ej, kako se je znala zagovarjati! »Glej, Ivan", je rekla, „sedaj, hvala Bogu, še ne potrebujemo denarja. In dotlej, da odrastejo otroci, nam prinese 1000 K več obresti, kakor če bi ga bila pustila v hranil- niči. Na koncu se bo tako popraševalo po zadolž¬ nicah, da jih lahko prodam z velikim dobičkom." — „Pa, dete moje", sem posegel vmes, „ali je pač tudi varno pri državi?" Žena: „Kako pa ne! Mi bomo zmagah, o tem ne more nikdo več dvo¬ miti, Avstrijsko-Ogrsko bo veliko in močno in njemu ob strani sloji mogočna, bogata Nemčija! — 3g — Jaz: M Glej, glej, kako si postala politična!” — Ona: »Jaz imam pač velike skrbi za svoj ljubi denar in razgovarjala sem se o tem z drugimi go¬ spemi. In vse so iste misli, da preobrnejo denar v vojno posojilo”. — Lahko si mislite, gospodje moji, da sem takoj izvršil sklep svoje žene! Da, napoči nam nova, velika doba, tudi za žensko, ki se doslej ni brigala za politiko in denarne stvari!” 10. K sodniku drju K. je rekel varuh tole: »No, naj bo, premoženje malega fanta podpišem za vojno posojilo, starejši ga bo pa potreboval za nauke!” — Sodnik: »Čisto prav! Pa mi ga do¬ bimo, kadar hočemo. Glejte, jaz sem vse novce varovancev naložil v vojnem posojilu in sem le za dnevno potrebščino najel denar v banki. Na ta način pomnožujem novce varovancev za več nego 1 odstotek. Denar za večjega fanta torej z mirno vestjo lahko naložite v vojnem posojilu”. »Gospod sodnik, Vi boste pač najbolje vedeli!” S tem je izročil varuh ves denar varovancev voj¬ nemu posojilu. ,11. Po krstu. Gostje so zbrani. V sredini sedi za mizo srečna stara mati. Napija se nje¬ nemu vnuku. »Živio, prvi sin v mladem zakonu!” Nato se dvigne stara mati in reče: »In da se bo fantu dobro godilo, kadar se enkrat izuči, mu podarjam to mošnjo, polno cekinov. 20 let sem hranila denar v Skrinji; to je bilo moje poročno darilo. Sedaj naj ostane notri za Francla dotlej, da bo štel 21 let! Nato reče župnik: »Lepo je to, jako lepo, gospa V., da mislite na bodočnost svojega vnuka! Toda prav modro niste ravnali s cekini. Le po¬ mislite, če bi bili naložili denar v hranilnici, bi bil narasel sedaj že več nego na dvojni znesek, in sedaj ga hočete zopet pustiti v skrinji! Ne, ne, to ne sme biti! Dajte ga brez skrbi za vojno posojilo! Ko bo Franci star 21 let (dotlej, da pride v vojake), naraste denar skoro na trojni znesek. In ako fant umre, kar Bog varuj, dobe pač darilo drugi vnučiči*. 12. Nov način vojnega posojila. Dragi bralec, ali ini hočeš slediti pri majhnem prera- uuu? Ni se treba poprej prijemati za glavo; stvar je prav priprosta. Torej sedi k meni in poslušaj! Št. 1.: Ti podpišeš na peto vojno posojilo 100 K. 0 tem se Ti izroči zadolžnica za-znesek 100 K; plačati pa Ti je treba le 92 K Torej dobiš 8 K. Kadar se namrPČ vrne posojilo, ne .prejmeš 92 K, temveč 100 K..— Št. 2. Do leta 1956. nosi 92 K, ki si jih položil, vsako leto 5 K 50 h (to je obrestovanje 40 — s približno 6 odstotki). Koliko donese potemtakem vplačanih 92 K obresti? (Računaj: Do leta 1917. že 5 K 50 h, do leta 1918. 11 K, do leta 1919. 16 K 50 h, do leta 1920. 22 K, do 1921. 1. 27 K 50 h. Dotlej imaš torej 27 K 50 h obresti. — Št. 3. Sedaj pa primerjaj s tem hranilnico! Recimo, da ne podpišeš vojnega posojila, temveč vložiš 92 K v hranilnico! Tam nesejo po na¬ vadi le 4 odstotke. Zato imaš v letu 1917. le 3 K 68 h obresti, v letu 1918. 7 X 36 h, v letu 1919. 11 K 0-4 h, v letu 1920. 14 K 72 h in v letu 1921. 18 K 40 h, torej za 9 K 10 h manj obresti nego pri vojnem posojilu. Sedaj pa pre¬ udari, koliko znaša to šele pri 1000 K ali večt $Pri 1000 K znaša razlika obresti v 5 letih 91 K, pri 10.000 K 910 K). Govoriti pa hočem s Teboj odkrito in po¬ šteno. Zato Ti moram povedati, da pri vojnem posojilu po novem načinu denarja ne dobiš nazaj pred letom 1921., in tudi takrat šele tedaj, če pride na- Tebe žreb. (Država plačuje namreč od¬ tlej skozi 35 let vsako leto del dolga, in sicer z žrebanjem.) Mislili moraš torej na to, da ostane vplačani denar dalje časa (toda k večjemu 40 let) pri njej. Seveda lahko vojno posojilo prodaš vsak- čas. Ako pa tega nočeš storiti, idi v hranilnic* ali v posojilnico; od nje lahko dobiš vložek vsak dan. Seveda tam ne dobivaš tako visokih obresti* -n kakor jih hudi vojno posojilo. Le enega ne stori, ljubi prijatelj: Ne zaklepaj svojega denaija v Skri¬ nji! Tam je mrtev. Daj, da živo deluje, daj ga državi ali hranilnici! S tem koristiš sebi in do¬ movini ! — 43 — Iz časnika y Nemški državi. (Pred petim vojnim posojilom.) »Dosti je Nemcev, ki živč le od dela svojih rok, ki so se pa namenili tudi se svoje strani pri vsakem vojnem posojilu prekositi zadnji pod¬ pisani znesek z novim. Ti ljudje so rasli s silo vojne, v njih ima domovina svoje vojnike. Nova finančna zmaga Nemčije more le pri¬ pomoči, da se vojna skrajša; zakaj edino, kar podaljšuje vojno, je upanje naših sovražnikov, da opešamo. Doslej smo z notranjimi posojili spravili skupaj 36 milijard mark, Angleško le 19 milijard, Francosko celo le 10 milijard. 0 Rusiji in Italiji ni»i ne govorimo. Korakajmo dalje na čelu in še da je naprej! Založba vojnih stroškov s posojili na dolgi rok je najsiilidnejša oblika; državnemu vodstvu daje mir v denarnih stvareh, red v državnem gospodarstvu, ki je porok za mimo, varno pot k zmagi m zmagoslavnemu miru in izključuje vsako bankrotno gospodarstvo. Ako govori kdo kaj neugodnega o naših voj¬ nih posojilih ali ako hoče tistim, ki so voljni podpisovati, udeležitev omraziti, pomislite na de- janstvo, da naši zavistni sovražniki s pomočjo svojih agentov in vohunov širijo govorice, ki bi naj preprečile uspeh, pa so laži. To svarilo velja danes bolj nego kdaj. Zmagoslavna država, ki ostane mogočna, more vsak državni dolg razmeroma lahko po¬ ravnati. Tako služi uspeh petega vojnega posojila, ki nas dela močne tudi še za zadnji kos vojne, „ hkratu stopnjevani varnosti vseh prejšnjih vojnih posojil. V Nemški državi se je podpisalo na peto vojno posojilo 10‘/ 3 milijard mark. Kaj meniš torej, ljubi prijatelj? Ali oni tam zunaj v Nemški državi niso zadosti pametni, da bi sprevideli, da je njihov denar varno naložen v vojnem posojilu? Nemci so varčni ljudje in pre¬ brisani računarji, če ti enkrat izpustč vinar, mora imeti to svoj namen. In glej! Zopet so prikora¬ kali z več nego 10 milijardami! Zakaj? Ker je potem, če sedaj ne manjka denarja, zmaga go¬ tova in sijajna in s tem nosi posojilo bogate obresti. Mož, ki skriva svoj denar v nogavici, je ne le sovražnik domovine, temveč tudi bedak. — 45 — Sklep. ( Bralec! Vojna, ta kruta svetovna vojna, je prišla nad nas kakor huda bolezen. Ni se ji bilo mogoče ogniti! Tisti, ki mrmrajo: ^Morebiti bi se Lilo vendar dalo v miru doseči!" izdajajo s tem, da nimajo niti pojma o dogodkih zadnjih let in da ne poznajo namer naših sovražnikov. Hoteli so naš pogin in pogin naših zvestih zaveznikov in leta in leta so pripravljali vojno zoper nas, povsod so rovali in šuntali zoper nas, v Italiji, v Srbiji, na Rumunskem, v vseh so vzbujali lakomnost in grabežljivost in so našo državo sli¬ kali tako, kakor da se zruši ob prvem sunku. Brez boja to ni moglo ostati. Samo če hi bili zapustili svojo deželo, sežgali svoje ladje, izročili svoje topove in svoj denar, bi bil ostal mir. Drugače se ni dal ohraniti. Huda bolezen je torej tu. Ali jo naj pustimo dalje razsajati; ker je vendar dosti sredstev, da se odpravi? Kaj bi rekel, častiti bralec, k imovi- temu možu, ki čuti bolezen v prsih, pa ne stori nič, da bi ozdravel? To je bedak. Prav kmalu — 46 se bo ločil od svojega denarja. Zgrudi se v grob in njegovi dediči se smejijo. — Tako je sedaj z nami in z vojno. Ako se ji ne ustavimo kakor bolnik svoji bolezni, in sicer brez cincanja, nam na koncu ne pomaga nobeno zdravilo več. Poslušaj resnično zgodbico! Poznal sem bogatega trgovca, grabil je denar skupaj, kjer ga je našel in ga ni izpustil več iz rok. Nekega dne se ga je lotila huda bolezen. Revež je moral v posteljo. Ko je po mnogih mescih nekoliko okreval, se je začel lov na denar znova. Svetoval sem mu: „Gospod L., sedaj si pri¬ voščite enkrat odpočitek, idite v kopališče ali v gore, to Vam zopet vrne staro moč!“ — Na to je odgovoril: „Ah, škoda bi bilo toliko de¬ narja!' — Jaz: »In za Vaše zdravje, Vaše živ¬ ljenje?' — »Bo že, bo že!“ ,Čez nekaj mescev je trkal ! nekdo na moja vrata. Gospod L. stoji bled kakor mrlič pred menoj in govori s hrjpavim glasom! »Pomagajte mi, ljubi gospod doktor, pomagajte mi! Vse hočem storili, le zdrav bi bi! zopet.' — Meni je bilo žalibog jasno, da je pre¬ pozno, mož je bil izgubljen, umrl je čez 14 dni. Denar, ki ga ni hotel žrtvovati za svoje zdravje, se je porabil 1 za njegov pogreb. Tako bi . se moglo zgodili vsakemu izmed nas. Denar, ki ga nočeno dati. od sebe, da bi se vojna srečno dovršila, isti denar in še mnogo 47 več bi natn izsilili osveteželjni in trdosrčni ražniki, ako bi 1 nas dobili v svojo oblast. Le nekaj bi Ti, bralec, še povedal, preden ~e ločiva: Tam doli v fronti gre od postojanke do postojanke, od strelskega jarka do strelskega jarka neomajna vera v zmago, pa tudi zlobna beseda. Pravijo: „Mi vojaki bomo zmagali, pa domovina bo uničila našo zmago, ako posluša 1 ažnjiva prišepetavanj a! “ Zavrnite jih, klepetalce in zapeljivce! Hujši SO' nego sovražniki na fronti! Za pravega Avstrijca je le cesar in draga domovina; ako Vas kličeta ta dva.- potem ni obotavljanja, temveč Je veseli: „Da!“ Bralec! V spisu k četrtemu vojnemu posojilu sem bil izrekel nado, da je zadnji udarec zoper naše nasprolnike. To prerokovanje se ni ures- , ničilo, zakaj naši sovražniki so si najeli nove Ijppomagače. Sedaj pa ni nikogar več, da bi ga kupili! To pot nočem biti prerok; morebiti se potem preje izpolni beseda o zadnjem za¬ mahu. Potoval bom za to knjižico po deželi in ho¬ čem videti njen vpliv na svoje oči, da potem zakli¬ čem vrlini v bojni črti b hrabrem zaledju: „Ne bojte se, Vi zmagate z orožjem, oni doma pa z de¬ narjem!" Naj bi me ne varala ta nada! Peerz.