Vlado Vrbič: PRESTRELJENE SANJE



© Za to izdajo: Založba Litera & Vlado Vrbič. Vse pravice pridržane.



Brez predhodnega pisnega dovoljenja Študentske založbe Litera je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki.





Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID=304841984

ISBN 978-961-7056-44-0 (epub)





Vlado Vrbič





PRESTRELJENE SANJE





1. POGLAVJE





Samo za en večer

nas peljite v palače vaše,

v vrtove in salone vaše,

smrdljive delavce in žene naše.





Majhna sprejemnica v župnišču svetega Mihaela je bila sredi novembra kljub bleščečemu dopoldanskemu soncu temačna in hladna. Ob starinski mizi, ki je bila ob vsej svoji velikosti prenatrpana s knjigami, revijami in časopisi, je bilo postavljenih pet lesenih stolov. Na sredini mize je kraljeval kovinski svečnik z eno samo debelo svečo, po kateri so se vlekli slapovi stopljenega voska. Stene sprejemnice so bile potrebne svežega beleža, preproga na vzorno zloščenem parketu je bila obledela in zguljena. Tudi naslanjač ob pisalni mizi, stisnjeni v kotu ob za sprejemnico kar prevelikih vratih, je bil oguljen, verjetno ga je uporabljal le župnik. Omara s steklenimi vrati je bila polna knjig, med njimi je bilo največ cerkvenih, na ozki polički pod vratci je bil v neredu odložen cel kup drobnarij, od svinčnikov, noža za odpiranje pisem do na pol polnega pepelnika. Gospod župnik se je očitno predajal kadilskim užitkom, ki pa, kot je bilo slišati, menda niso bili edina njegova razvada. Da je rad segel pod žensko krilo in da je rade volje in pogosto spil kozarec vina, se je govorilo po vsej fari. Strop je bil ves siv, tako kot stene, napolnjene s svetimi podobami, bržkone izrezanimi iz revij, med katerimi je izstopal temen, kakšnega pol metra visok, vitek črn križ. Nad mizo je visel skromen lestenec s petimi žarnicami v obliki sveč, dnevno svetlobo pa je prostoru dajalo dokaj veliko okno s temno rdečimi, težkimi zavesami ob straneh.

Pražnje oblečena Marija Destovnik je vzravnana sedela na neudobnem lesenem stolu, čez kolena si je položila ruto in na njej mirno sklenila dlani. V njenih rjavih očeh na rahlo oglatem, a nikakor ne nesimpatičnem obrazu, obdanem s srednje dolgimi, valovitimi lasmi, se je zrcalila skrb. Pred dnevi ji je župnik sporočil, naj se z možem oglasita takrat in takrat pri njem, da končno uredijo tisto zadevo, za katero je zaprosila. Na vhodu župnišča ju je pričakala kar kuharica in ju po hladnem in temnem hodniku peljala v sprejemnico, rekoč, da bo gospod vsak čas prišel z obiska pri starem Cizeju, ki so ga morali dati v poslednje olje, ker mu ne kaže najbolje.

»Pa saj, njegov vek je itak že minil, Mico je pobralo že pred desetletjem, otroci so se raztepli po svetu,« je še z vzdihom navrgla, preden je za sabo priprla vrata.

Sončni žarek se je skozi okno ujel na podobi svete družine na nasprotni steni. Marija, mali Jezus in Jožef. Nekaj na tej sliki Mariji Destovnik ni šlo v račun. V cerkvi, tik ob stranskem oltarju, je visela velika, barvita slika, na kateri se Marija blaženo smehlja, k sebi prižema malega, debelušnega in rdečeličnega, v ruto zavitega dojenčka, ob njiju pa, ves ponosen in dober kot kruh, stoji oče Jožef. Vsi s svetniškim sijem nad glavami. Jožef delavec, tesar. Pravzaprav ne čisto pravi oče. Kot je obče znano in tako uči tudi cerkev, je bil mali Jezušček spočet brezmadežno, tako da je bil že ob rojstvu brez vsakega greha. Jožef je vdano, po božji volji, prevzel le vlogo brezmejno nesebičnega očima, ki je brezmadežno spočetje jemal kot veliko čast. Mlada in radoživa Marija se je v sebi za hipec nasmehnila ob misli, da po božji besedi sveta Marija v zakonu tudi kasneje Jožefu ni dovolila nobenih mesenih naslad, še naprej je ostala brez greha.

Tale slika tu pa je bila res drugačna. Morda jo je župnik obesil zaradi tihega upora cerkvi, ker gospodom ni dovoljevala, da si ustvarijo družino, kljub njihovim naravnim potrebam. Mlada ženska je skrbno primerjala spomin iz cerkve in podobo na steni. Lahko, da je slednja zaradi starosti malo obledela, a vendar prevladuje siva, ubito rjava in nekaj zlatorumene barve. Jožef je oblečen v zlato ogrinjalo s temnimi gubami, Marijina obleka se nežno preliva v rdečerjavih in belih tonih, na glavi ima belosivo tančico, Jezušček pa je ogrnjen v belo-sivo rumeno ruto. Ampak neizrazite barve niso tista največja razlika. Marija ima namreč povsem razkrito desno, polno in težko dojko, ki jo nežno ponuja božjemu otroku. Dete, kot bi se zavedalo, da se mora okrepiti, da mora zrasti v krepkega Odrešenika, z desnico močno drži mamino roko in napadalno zre v ponujeno bradavico, ki trdo štrli naravnost v njegov okrogli obražček. Jožef opazuje otroka in dojko, ali pač dojko in otroka. Njegov pogled je malo radoveden, predvsem pa je z njegovega obraza razbrati prikrito zavist. Bržčas otroku zavida dojko, je za hip pomislila Marija. Saj ni čudno, če vemo, da si nikoli prej in nikoli potem nista bila prava mož in žena. Za svetega Jožefa to zanesljivo ni moglo biti čisto enostavno, kljub temu da je bil počaščen z božjim zaupanjem. In še zadnja podrobnost, ki bode v oči; božje dete je, v nasprotju z vsemi slikami svete družine, odeto v ruto le od popka navzgor. Tako se dobro vidi napet trebušček, polne, klobasaste nožice, nesorazmerno velika stopala in – se je nasmehnila Marija – majhen kurček med nogami. Ne, ta slika res ni bila za v cerkev.

Marija je rahlo zavzdihnila, se nehala ukvarjati s sveto družino in s pogledom na hitro zajela svojega moža Jožefa, ki je sključen, potrpežljivo in vdano sedel ob njej. Tudi on je bil praznično oblečen v edino, temnosivo obleko, belo srajco, pred odhodom od doma mu je temeljito zloščila čevlje in zavezala tanko, sivo kravato. Čeden možakar, ne nizek ne visok, temnih, močnih, na prečko počesanih las in pod nosom košatih, ob straneh pristriženih brkov.

Njuna pot do današnjega pogovora je bila dolga.



Bilo je sredi marca pred tremi leti, ko se je kot vsak mesec proti večeru, po opravkih v Vasletovem družinskem hotelu Jugoslavija v majhnem štajerskem mestu Šoštanj ustavil trgovec Hans iz Ljubljane. Možakar, star dobrih štirideset let, je bil sicer malo manjše, bolj polne kot vitke postave, z močno nakazanim trebuhom in rdečeličnega obraza, a pripeljal se je z imenitnim avtom, ki jih ni bilo ravno veliko v teh krajih. Prav to je njegovi pojavi dalo posebno težo, čeprav, roko na srce, bil je prav prijazen, vesel in pozoren možak. Vasletovi Mariji, mladi domači hčeri, takrat je štela komaj kaj več kot dvajset let, je v dar vedno prinesel kakšno malenkost, šal, tablico čokolade, svilen robček, morda prav tistega, ki ga je ta trenutek vzela iz črne torbice, da svojemu možu obriše rosno čelo. Ko je z materjo končal posle, je trgovec sedel v salon k večerji, kjer so se mu pridružili še trije, štirje domači veljaki. Stregla jim je Marija, ob obilni hrani je veseli druščini pridno dolivala belega vina. Bili so razigrani, padali so dovtipi, vsak po malem se je spogledoval z brhko natakarico, ki se komplimentov, čeprav je tu in tam zardela, ni branila. Še več, bila je v letih, ko narava deklice dela najbolj čutne, in ji je dvorjenje močno prijalo. Na skrivaj, da ni videla mati, je nekajkrat, ravno dovolj, da jo je podžgalo, iz ponujenega kozarca srknila tudi sama. In tako se je večer zavlekel, Hans se je odločil, da se tisti večer ne bo utrujal z vožnjo k svoji družini, zato je v hotelu najel sobo. Pred spanjem si je v sobi zaželel »še zadnjega«, kozarček konjaka, in ker so od domačih že vsi spali, mu je na srebrnem pladnju steklenico in kristalni kozarec prinesla Marija. Zapletla sta se v pogovor, Marija je prvič v življenju nekajkrat srknila žgoči konjak. In potem ... V temi je gola obležala pod njim in vroči valovi so oblivali njeno mlado telo. Ni ji bilo žal izgubljenega devištva. Še dolgo potem, ko je legla v svojo posteljo, je na vratu čutila vročo Hansovo sapo, po celem životu pa ji je bilo v hladni marčni noči prav toplo.

Vse bi bilo v najlepšem redu, če je po mesecu, dveh ne bi začele obhajati slabosti, na njenem mladem obrazu se je začela pojavljati bledica, vse pogosteje jo je sililo na bruhanje. Ko svojih skrbi ni mogla več skrivati, se je neuka, kot je bila, zatekla k materi. Kaj hujšega! Mati je začela viti roke in tarnati: »Ljubi bog. Pa ravno meni se je to moralo zgoditi! Kaj bodo rekli ljudje? Pri Vasletih imajo pankrta! Sramota! In spečati se greš s poročenim moškim, pa še enkrat starejšim povrhu. Misliš, da se bo ločil od svoje žene in poročil ubogo paro?«

Marija je, zavedajoč se svojega greha in sramote, ki jo je povzročila, v obupu zaihtela: »Pa saj mi ni do njega, mama ...«

»Kaj bo zdaj s tabo, otrok božji? Starca ne moreš poročiti, mladi te ne bodo hoteli, takšne, s pankrtom ... Da bi odpravila, pa ne gre več,« je bila mati na koncu z živci in prizadeta zaradi sramote, ki ji jo je nepremišljeno na glavo nakopala hči.

Sčasoma sta se jeza in obup malo polegla, mama se je za silo pomirila in sprijaznila, čeprav hčerinega bremena ni hotela prenašati celo življenje. Trebuh je rasel počasi in skrivoma, Marija je še naprej delala v hotelu in hodila na vaje gledališke skupine, kjer je bil med najprijetnejšimi igralci tudi Destovnikov Jože, veseljak, dober igralec in harmonikar. Njegove oči so bile temne, pametne, obraz pa vedno sproščen in nasmejan, Mariji je bil že dlje časa všeč. Prepričana je bila, da tudi ona njemu. A kakor že je bil vesele in sproščene narave in pet let starejši, očitno v resnici ni bil ravno zelo pogumen, nikoli ni zbral dovolj moči, da bi jo zares osvajal. Marija je bila v hudi stiski, morda je bila mlada in neizkušena, nikakor pa ni bila neumna. Hitro je seštela ena in ena ter po eni od jesenskih vaj, ko se še ni opazilo njeno blagoslovljeno stanje, povabila Jožeta na sprehod. Odkrito mu je zaupala svojo nosečnost, izdala je celo ime enodnevnega ljubimca. Skozi solze mu je zatrdila, da ji je bil on vedno všeč in bi bila srečna, če bi ji zdaj stal ob strani. Jože ni dolgo pomišljal, dekle se mu je zasmililo, po drugi strani pa je bil vanjo res zatreskan. »Pa kaj potem, se bova že nekako znašla,« jo je potolažil in potem svojo besedo tudi držal. Materi Mariji je vsaj malo odleglo, saj v tako majhnem mestu ne bi mogli več dolgo skrivati sramote. Hči je še vedno živela z družino, a mati Jožeta ni kar takoj sprejela, po mestu se je šušljalo, da je najstarejša Vasletova nekje staknila in Destovnikovega Jožeka izkoristila, da skrije svoje grešno početje. Marija se je ob teh mislih morala nasmehniti. Sveta Marija, sveti Jožef, Kristus – Marija, Jožef, Karli. Še ena sveta trojica! No, ja, ne čisto. Nisem spočela brezmadežno, pa tudi svojega telesa po Karlijevem rojstvu ne odtegujem svojemu Jožetu. Nasprotno, prav prijetno mi je z njim ... Sprva sicer res ni bilo lahko, nekaj časa sta z Jožetom živela pri njegovih, potem pa skusila srečo na drugem koncu dežele. Marija in Jože sta se imela dovolj rada, da sta se poročila. Slabi dve leti za Karlijem se je rodil še Joži in tako se je omehčala tudi stara Vasletka.



Bog ve, kam bi Marijo še zaneslo razmišljanje, če ne bi v tistem skozi vrata v civilni obleki in s kolarjem okoli vratu vstopil gospod župnik. Bil je visok, močan in mrk možak, nekje med petdesetim in šestdesetim letom. Na bledem obrazu je izstopal dolg usločen nos, na gosto prepreden z rdečimi žilicami. Njegove utrujene oči so razkrivale, da je za zgodnje dopoldne imel v sebi že zavidljivo količino vina.

Zakonca sta spoštljivo vstala in pozdravila.

»Bogdaj, pa se končno vidimo. Sedita,« je zamomljal župnik, izpred pisalne k veliki mizi povlekel svoj tapecirani stol, sedel in se zazrl v gosta.

»Gospod župnik, jaz, no, midva sva prišla, da bi ...« je začel Destovnik, župnik pa ga je na hitro prekinil: »Vem, vem, zakaj sta tukaj. Sem že mislil, da bodo Vasleti še kar prenašali pankrta v hiši. Greh je bil storjen, Marija, velik greh ...« je uprl strog pogled v Marijo. »Slej ko prej je treba poračunati. In dobro za vaju, da me ob pankrtovem krstu slučajno ni bilo v fari, kaplan je pa do grešnikov vse premehak.« S kupa na mizi je vzel veliko krstno knjigo in dolgo časa obračal liste, dokler se mu oči niso ustavile na izbranem mestu.

»Tako torej, pa poglejmo, kaj je lepega zapisanega o otroku: Karol, rojen 13. decembra 1922 v Šoštanju, priimek Vasle. Ja, po materi, seveda. Krščen 21. decembra, njegov krstni boter tvoj očim, Marija. Švarc. Ja, mama je imela prekleto srečo, da je po moževi smrti našla tako dobrega, pametnega in seveda premožnega moža. Razdelek očetovo ime je prazen, jasno. Vidim pa, da sta lani vendarle sklenila sveti zakon ...« je govoril sitni župnik v knjigo.

»Gospod župnik, dobro se razumeva, pred mesecem se je rodil najin Joži, gotovo veste ...« je tokrat vskočila v besedo Marija.

»Ja, vem, seveda vem. Joži. Ampak ta je bil rojen v sveti zvezi, Karol pa, ljudje marsikaj govorijo ... Grešila si, Marija, dobro veš. Božja beseda je jasna!« je bil gospod neizprosen.

Marija pa odločna: »Naj govorijo, gospod župnik. Midva sva se vse pogovorila. Saj bi že prej prišla, pa sva odlagala in odlagala, saj veste ...«

Jože je dodal: »Gospod, jaz nimam do Marije nobene zamere, Karlija imam rad, kot da bi bil moj, in tako bo tudi naprej. Nič drugačen ne bom do njega kot do Jožija.«

Župnika sta mlada dva s svojimi besedami toliko premaknila, da mu ni bilo več do grajanja, pa še misel na steklenico v kredenci ga je priganjala, zato se je odhrknil in z uradnim glasom nadaljeval: »Vidva sta torej prišla zato, da Jože prizna Karola Vasleta za svojega sina, da mu, se pravi, da svoj priimek?«

»Ja, gospod župnik.«

»Ja, gospod župnik.«

»No, dobro, takole bomo dodali v knjigo: 17. novembra 1924 se je Jožef Destovnik, čevljar iz Šoštanja, v prisotnosti otrokove matere priznal za otrokovega očeta in s tem ...« je okorno pisal župnik. Jožef in Marija sta ga pri zahtevnem opravilu pozorno opazovala in se od časa do časa kradoma spogledala, češ, čas je, da gospod spije nov kozarček. Ko pa je končno le pritisnil piko, je popivnal črnilo in knjigo staršema pomolil pod nos, rekoč: »Natančno preberita, in če se strinjata, podpišita. Tule.«

Nista se trudila z branjem, brž sta podpisala in se zahvalila, Destovnik pa je župniku v roko stisnil šop dinarjev, za »stroške«. Župnišče sta zapustila vesela in lahkotna, ker sta se končno znebila bremena in nepriljudnega župnika.

»Marija, si videla na steni tisto podobo s Sveto družino? Marija in Jezus sta bila malo bolj razkrita kot po navadi. Marija kaže celo joško, Jezus pa ... Ta župnik pa ni kar tako. Marija, Jožef in Kristus. Tudi mi Destovniki smo ene sorte sveta družina ...« je dejal Jože in zakonca sta hkrati prasnila v smeh.



*



Gruča otrok se je, jesenskemu hladu navkljub, vrešče podila po rečnem nabrežju za hotelom Jugoslavija, kjer je bilo urejeno perišče z betonskimi ploščami in koriti. Dan se je počasi iztekal, a otroci so bili v svoji igri neumorni. Med njimi na prvi pogled kar dobro hranjen fantič, bržčas nekje v tretjem ali četrtem letu. Polna, od mraza in tekanja zardela lička so pričala o tem, da je otrok zdrav in poln moči. Za vlažni popoldan je bil dobro oblečen v debele volnene pletene hlače in jopico, na glavi, na skoraj dekliško dolgih laseh je imel skrbno zavezano kapo s cofom, na nogah pa močne usnjene čevlje. Bil je premajhen za ostalo otročad, zato so ga iz svoje igre izločili. Ni bil užaljen, tega je bil vajen. Medtem ko so ostali divjali, si je, že utrujen, po nabrežju v kup nabiral drobno kamenje. Ko je presodil, da je kup dovolj velik, je počepnil obenj in počasi, kamen za kamnom lučal v vodo, ki je zaradi nedavnega deževja zdaj kalna in živahna tekla skozi mesto. Ko je kupa kamenja zmanjkalo, je zadovoljen vstal, pogledal proti otrokom, ki so se med igro že precej oddaljili od vode proti cesti, in se znova lotil zbiranja kamenja. Čeprav je imel ročice že čisto premrle, je strašansko užival. Ko je tako z roba nabrežja izlučal že kakšen ducat kupov kamenja, je imel svoje igre dovolj. Odločil se je poklicati sosedovega Janeza, ki ga je mati poprosila, da med igro pazi nanj, da mu pove, da bi šel domov. Samo roke si je še hotel splahniti v vodi, preden se odpravi, zato je na betonski plošči počepnil prav ob rob in ročici porinil proti vodi.

Ker gladine ni dosegel, umazanih rok pa tudi ni hotel domov, mu je iz počepa nekako uspelo poklekniti in zdaj je bil že bliže gladini. Skoraj se je že dotikal kalne vode, čisto malo se je moral še stegniti. Toda tisto čisto malo je bilo dovolj, da se je telo nagnilo preveč, otrok je izgubil ravnotežje, v strahu mu je le še uspelo na pol zakričati in scela je telebnil v vodo. Ni občutil mraza, nekaj časa je še, široko odprtih in začudenih oči, nerodno otepal okoli sebe, potem se je volna napila vode in le še nerodno ga je premetavalo po strugi. Nesrečnežev krik je dosegel otroke, Janez se je prvi ozrl proti bregu, ki je bil prazen, na vodni gladini pa je plavala oddaljujoča se gmota.

»Jezus, Korlek! V vodo je padel,« je zakričal ves iz sebe. Bil je zmeden, ni vedel, kaj storiti. Za njim so zakričali še drugi otroci, z glavne ceste je pritekel možak in postal na bregu. Otroka je močan tok že odnesel proti sredini struge, moški je v hipu presodil, da je najbolje, da po nabrežju steče do zapornic ob mlinu kakšnih petdeset metrov nižje in ga tam skuša izvleči iz vode.

Karli se ni več upiral, oči je zaprl, usta mu je zalivala voda, da je le še šibko pokašljeval. In potem je začutil, kako ga nekaj dviguje iz vode, zaslišal je številne glasove in klice. Ob zapornici se je hitro nabralo nekaj mimoidočih, ki so bili polni nasvetov: »Položi ga na bok. Pokrij ga. Daj mu umetno dihanje. Naj nekdo skoči po Vasletko in po zdravnika ...«

Nekdo je slekel suknjič, rešitelj je Karlija položil na bok, mu na hitro odvezal kapo, ga stisnil za prsni koš in po nekaj neskončno dolgih trenutkih je iz dečkovih ust bruhnila voda in v tankem curku še nekaj časa tekla iz kotička modro obarvanih ustnic. Potem je otrok slabotno zakašljal, hlastnil po zraku in odprl oči.

Ljudje so se vidno oddahnili, od nekod se je pojavil moder predpasnik in še en suknjič. Možak, ki je otroka potegnil iz vode, mu je s predpasnikom podložil glavo in ga pokril s suknjičem. Nekaj za tem sta k zapornici že pritekla Destovnika, Marija je v šoku padla na kolena ob sina in ga začela v histeričnem joku objemati od skrbi in sreče hkrati, da je preživel. Jože jo je moral skoraj na silo odtegniti od Karlija, da ga je lahko s suknjičem vred vzel v naročje in ga ponesel proti domu. Marija je hodila tesno ob njiju, držeč sina trdno za roko, kot da bi se bala, da ga bo še enkrat potegnilo v vodo.

»Ne bo hudega! Verjetno bo staknil kakšen prehlad, kaj drugega pa ne bo,« je izjavil zdravnik, potem ko se je obrnil od z debelo odejo pokritega otroka v široki zakonski postelji v Destovnikovi spalnici. Pa ni bilo čisto tako, mrzla voda je napravila svoje, Karli je staknil pljučnico in okreval je šele po nekaj tednih. Nikoli več ni imel okroglih ličk in odtlej je njegovo telo vse prehitro popuščalo mrazu in naporom.



*



Paka, v kateri je skoraj ugasnil mali Karli, je sicer le malo večja od spodobnega potoka in si komajda zasluži ime reka. Šoštanj deli na dva neenako velika dela. V mesto priteče s severa, s koroškega obrobja Pohorja, nato se vije skozi sotesko Hude luknje, iz katere si nekaj časa utira pot po ozki dolini do kraja Paka, potem pa se razlije v širšo strugo, ki obraščena z bogatim zelenjem lenobno ovinkari proti razvalinam gradu Šalek, po katerem je dolina, ki se zapre streljaj iz Šoštanja, dobila ime. Pod gradom si premisli, se zasuče v desno in se mimo cerkvice svetega Andreja odpravi preko rodovitnih polj in prodnatih grmišč skozi Velenje in Preloge v Šoštanj. Videti je nedolžna, v srcu doline lena, niže doli dovolj živahno žuboreča, da požene mlin ali žago, pa vendar zna pokazati zobe. Ob hudi uri se struga do vrha napolni z umazano blatno vodo, ki prestopi bregove in se prelije čez pol doline, Šoštanj pa, s sabo noseč drevje in vsakršno navlako, pravično zalije na levem in desnem bregu.

Malo višje, nekaj sto metrov desno od kraja, kjer reka vstopa v Šoštanj, na severu proti Goricam, nizki poraščeni vzpetini nad mestom, se iz Velenja skozi Družmirje blago spušča dobro utrjena, še kar široka makadamska cesta, glavna prometna žila, po kateri peš ali na vozovih, le redko z avtomobili, ljudje prihajajo in odhajajo, največ do Celja, malokdaj do glavnega mesta. Ob vstopu med prve hiše cesta postane glavna mestna ulica, spusti se mimo velike zgradbe sodnije na desni strani in osnovne šole na levi, prečka železnico, se skoraj zaleti v hotel Jugoslavija in se brž, skoraj v pravem kotu obrne v desno, nekaj časa vztraja vzporedno s Pako, potem pa jo s pomočjo lesenega mostu prečka ter se razširi v tlakovan Glavni trg, z belim kipom svete Marije na sredini.

Železnico je v kraj ob koncu devetnajstega leta pripeljala uspešna Vošnjakova tovarna usnja, ki se je razvila v eno od največjih in najsodobnejših usnjarn v Evropi in so ji domačini navadno rekli usnjarna ali pa še rajši kar lederfabrika. Majhna železniška postaja nekaj deset metrov od hotela Jugoslavija proti robu mesta je natančno takšna kot vse majhne železniške postaje na tleh nekdanje avstro-ogrske države. Glavnega, pritličnega prostora z uradom, majhnim okencem za prodajo vozovnic in ne veliko čakalnico se skoraj drži še skladišče, v katerem se kopičijo veliki, težki zavoji strojenih kož, čakajočih prevoza v svet. Peron je lepo urejen, čist, z robov strehe visijo lični zabojčki s pisanimi rožami. Na steni poslopja, obrnjeni proti tirom, kakšen meter od velike, črno obrobljene table, na kateri je v slovenščini in cirilici zapisanoŠoštanj Topolšica, je pričvrščena, tako kot na skoraj vseh majhnih železniških postajah na tleh nekdanje Avstro-ogrske, velika, črno-bela okrogla ura.

Šoštanj je zaradi svoje velikosti in gospodarske moči upravno središče Šaleške doline, zato ima veliko sodnijsko zgradbo, z občinskimi zapori. Tam je nastanjena tudi finančna in davčna služba. Nasproti sodišča je nova Mayerjeva vila s čudovito urejenim parkom, udobno bivališče za družino odvetnika, šoštanjskega župana Frana Mayerja, ki ima v vili tudi odvetniško pisarno. Med največje, predvsem pa najlepše zgradbe v mestu spada Hotel Jugoslavija, ki je bil zgrajen konec devetnajstega stoletja. Fasado dvonadstropne lepotice s strmo dvokapno streho krasijo številni neorenesančni okraski, iz podstrešja nad ulico trdno sedijo tri velika, tudi okrašena okna, pod njimi pa teče nizek zidec. Leve stranske fasade se po vsej dolžini,v višini obeh nadstropij drži udobna lesena terasa, ki v vročih poletnih dneh gostom nudi prijetno zatočišče. Kmalu potem, ko je bil razkošni hotel zgrajen, ga je kupila družina Vasle in po prvi svetovni vojni so ime iz Hotel Austria spremenili v primernejše – Hotel Jugoslavija.



Pred okrušeno steno enonadstropne podolgovate zgradbe, ki je usnjarni nekoč služila za barvarno, pa so v njej kasneje uredili skromna stanovanja za fabriške delavce, globoko pod vznožjem ruševin Pustega gradu, sta v tistem poznem, vročem julijskem popoldnevu leta 1930 na leseni klopci sedela koščen starec in deček. Destovnik je prekrižanih nog, v zguljenih rjavih hlačah in karirasti srajci, naslonjen nazaj, z odsotnim pogledom v zrak zamišljeno puhal dim iz preproste pipe, nabasane z najcenejšim tobakom. Ko je tu in tam skozi redke, črno obrobljene zobe brizgnil rjavkasto slino, so se mu kapljice nemarne brozge obesile na od tobaka porumenele, prosojno sive brke. Pri tem mišice na nekaj dni starem sivem strnišču, poraščenem s kratkimi, trdimi dlakami, niso niti malo trznile. Rjave oči so, kot da ne bi bile del obraza, še naprej strmele tja nekam čez slemena ubornih hiš. Droban temnolasi deček daljših, rahlo skodranih las, ki so mu silili globoko na čelo, kakšnih osem let mu je bilo, je zvedavo opazoval lenobno sukljanje belega dima, preden je izginil nad njima.

»Ata ...«

»Mhm,« se je zdramil mož sivih, na kratko postriženih las ob globokih golih zajedah proti vrhu koščene lobanje.

»Ali že celo življenje stanuješ v tej hiši?«

»Ne.«

»Ne? Kje pa si bil prej?«

Starec je leno bezal po spominu.

»Prej, ko si bil še otrok?«

»Veš, kje je že to ... Ko sem bil jaz majhen, tako kot si ti sedaj, je bilo tukaj čisto drugače, ni bilo toliko hiš, tudi tako velike tovarne še ni bilo. Večina ljudi je živela tu okoli, po hribih,« je Destovnik zaokrožil s prosto roko, čeprav se izpred hiše ni videlo prav daleč. Deček je seveda vedel, da mesto obdajajo hribi, tudi tako visoki, kot je Smrekovec, zato se ni trudil s pogledom spremljati koščene roke.

»Tudi ti?«

»Tudi. Kakšni dve uri peš hoje od tod. Morda jo nekoč mahneva tja. Imeli smo majhno kmetijo, na zelenem sončnem pobočju. Težko nam je bilo. Njiva je ležala v strmem, dve kravi in vol v štali, vsako leto en prašič pa nekaj kokoši in zajci. Včasih je priletel kajuh in s kremplji zagrabil prestrašeno kokoš ali zajca ...«

»Kajuh?«

»Ja, drugje mu pravijo kanja ali kanjuh, pri nas smo vedno rekli kajuh, saj nismo vedeli, kaj skriva pod perjem, ali je samica ali samec,« se je v redke brke nasmehnil stari.

»Hudoben ptič ...«

»Nič hudoben! Za vedno si zapomni, Karli, hudobni smo samo ljudje, živali nikoli. Samo mi ubijamo iz žlehtnobe, iz strasti po ubijanju. Živali ubijajo zato, da se hranijo, da preživijo. To je zakon narave. Oj, če bi ti videl kajuha, kako je v krogih, s široko razprtimi krili plaval po nebu. Ure in ure je lebdel nad nami, takole poleti sem se proti mraku vrgel na hrbet v travo in ga opazoval. Tega se nikoli nisem naveličal. Pogosto, še posebej, ko me je dajala lakota, sem pomislil, da bi bil svoboden kot ta ptič, razprl krila in odletel tja, kjer bi mi bilo lepše ...«

»Ti doma ni bilo lepo?«

Starec je za trenutek pomislil: »Bilo, moja ata in mama sta bila pridna, cele dneve sta garala na zemlji. Razumela sta se, tudi z nami otroki nista nikoli grdo ravnala. Ampak dati nam pa nista imela veliko. Bilo nas je sedem otrok pa še očetova ostarela teta. Starši so se vse leto ubijali na polju, gozdu in v hlevu, če je bila letina dobra, bog ne daj, da je prišla suša, je še bilo nekako, vsaj krompirja smo imeli v kleti. Kravo je vsako leto vzela država, za davke, saj veš, kaj je to davek?«

Deček je prikimal, v hotelu so se gostje za točilnim pultom dostikrat pogovarjali o požrešni državi, ki bo z davki uničila ubogo rajo, pa tudi mama in oče sta nenehno preklinjala, koliko denarja gre za davke.

»V šolo sem več kot uro daleč hodil ob lepem in grdem bos, pozimi so mi noge ovili v debele krpe. Toliko sem bil star kot ti sedaj. Si že sploh kdaj stopil bos v sneg?«

Mali je nemo odkimal in zavzeto poslušal starega očeta.

»Nekateri otroci s kmetov, so pravili, da si noge pozno jeseni na paši pogrejejo kar v toplem kravjeku. Meni to ni dišalo, drek vendar smrdi, pa sem raje stiskal zobe.«

»So imeli pri drugih otrocih več kot pri vas?«

»Nekateri že, večinoma pa so otepali enako ali pa še celo veliko večjo revščino kot pri nas. Bilo je celo tako hudo, da so majhne otroke raje dali služit, stran od doma, k sorodnikom ali kmetom, ki so imeli več ali pa so potrebovali pomoč pri delu. Tako so se znebili lačnih ust, v dobri veri, da jim bo drugje lepše. Naši starši hvala bogu niso imeli srca, da nas pošljejo stran.«

»Pa si vseeno šel ...«

»Sem, ampak to je že druga zgodba, teci domov, pozen boš za večerjo.« To z večerjo je bilo res, toda res je bilo tudi, da se staremu Destovniku ni ljubilo razpredati naprej. Stokrat in stokrat je že premleval, kaj bi bilo z njim, če ne bi odšel z doma.

Karli se je z obžalovanjem dvignil, ded je bil navadno zelo molčeč, danes pa se mu je vsaj malo odprl. Še bo poskusil. Na kratki poti do hotela je razmišljal, kako da nekateri imajo, drugi nimajo. Vstopil je pri zadnjih vratih in pohitel do restavracije, mati je že pogrinjala za redke večerne goste. Namignila mu je v kuhinjo, kjer mu je prijazna kuharica Ani pripravila pošten kos kruha z marelično marmelado, pri čemer se je nehote spomnil na dedovo lakoto v otroštvu. Pojedel je kar v kuhinji in po širokih stopnicah, obloženih s trpežnim rdečim tekačem, odskakljal na podstrešje, kjer si je z Jožijem še pred letom delil sobico, zdaj pa je bila že čisto njegova.



*



Poletni dež s turobnega neba je že dva dni pošteno zalival opustele šoštanjske ulice, ljudje so, tisti, ki so si jih premogli, z dežniki, drugi s suknjiči nad glavo, begali od napušča do napušča. Karli je tesno tiščal nos ob motno steklo okna svoje sobice in zaman upiral oči v deževne slapove, da bi kje zagledal kanjo, o kateri mu je govoril ded, čeprav mu je bilo jasno, da so se poskrili tudi ptiči. Bila je le igra, s katero je zaposlil svojo prebujno domišljijo. Slednjič se je naveličal brezupnega bolščanja v prazno, popoldan se je šele prevešal proti peti uri, kaj neki bo počel do teme. Skomine so bile prevelike, previdno je za sabo zaprl vrata sobe, se tiho splazil po stopnicah in se iz veže, skozi zadnja vrata izmuznil v deževno popoldne. Tekel je, kar so ga nesle noge, in se ves zasopel in premočen kot miš vrgel v stanovanje starih staršev.

»Glej ga poba, kaj pa ti v tem dežju, saj si ja moker kot cucek. Pridi sem, butec mali, da te obrišem,« je babica Cilka brez očitka v glasu sprejela vnuka in odložila pletenje. Ded pa je samo obrnil glavo od časopisa, ki ga je prebiral, odložil naočnike in gledal. Rad je imel to svojo Cilko in hudo mu je bilo, ker ji ni mogel dati tega, kar bi si zaslužila. Saj ne, da bi jo zmerjal in pretepal, a prepogosto je s tovariši posedal v gostilni in često zapravil še zadnji nujni drobiž za kozarec, ki je za nekaj časa odplavil misel na težko službo in revščino, ki so jo tolkli doma. Ko se je vračal v skromni dom, je robantil, preklinjal fabriko in šefe, njegov obraz je bil iz dneva v dan bolj mračen. Cilka si ni mogla pomagati, vzela ga je zato, ker ga je imela rada. Čutila je, da je Tone nesrečen, ker gara in ne zasluži niti toliko, da bi spodobno živela družina s tremi otroki. Trudila se je po hiši, hodila okoli pomagat k premožnim, da je prispevala v družinsko blagajno. Še vedno se je nekako izšlo, otroci so se izučili, sinova sta postala čevljarja, hčerka šivilja. Vsi so že zdoma, za Jožeta je najprej kazalo, da se bo izgubil nekje na drugem koncu Slovenije, pa sta se z ženo Marijo vrnila, Vasletka ju je s stisnjenimi zobmi, a vendarle sprejela v hotel in jima dala v upravljanje restavracijo. Stara dva sta vedela za govorice, da Karli ni njun pravi vnuk, da ga je spočel bogati trgovec. A kaj sta hotela, sin je pač izbral in spoštovala sta njegovo odločitev. Zakon se je izkazal za čisto znosnega in bila sta ponosna na bistrega Karlija, ki je rad prišel na obisk in je le, če je bila res nuja, s sabo privlekel še Jožija.

Deček je stopil pred babico in ji potrpežljivo nastavljal goščobo las, da ga je, malo tudi iz nagajivosti, z zdavnaj zbledelo brisačo trdo drgnila po lasišču. »Na, da si boš zapomnil, kdaj si brez dežnika tekal po dežju!«

Hvaležno, ker ga ni oštevala, je zrl v njeno nagubano kožo in skrbne oči pod močnimi obrvmi, in ko mu je ukazala, je brez ugovora slekel premočeno srajčko in kratke hlače ter potrpežljivo, skrivoma škileč v dedka, čakal, da se je vrnila s svežim perilom. Imela je še več vnukov in zato v omari vedno kakšno primerno cunjico, tako, za vsak slučaj, kot je rada rekla. Karli je oblačila hitro navlekel nase, medtem ko je babica premočene stvari obesila k štedilniku, ki je od kuhanja kosila še vedno oddajal nekaj malega toplote. Leseni stol je od spraskane in zamaščene mize s predalom za kruh nerodno podrsal k dedku, ki je sedel na divanu in v rokah kot vedno sukal pipo, ki pa tokrat ni bila prižgana.

Oba sta čakala na prvo besedo. In oba sta dobro vedela, da stari dolguje vnuku nekaj odgovorov. V sobi je nekaj trenutkov vladal molk, slišalo se je le tiktakanje lesene stenske ure, ki jo je dedek vsak večer, tudi kadar se je zadržal v gostilni, navijal s posebno skrbjo. Vse stene v kuhinji so imele zbledel rdeče-rjav vzorec opleska, nekakšne grozde, s stropa je na električni žici visela žarnica, keramičnega krožnika okoli nje že zdavnaj ni bilo več, nekdo je po nerodnosti v veselem večeru z glavo treščil vanj. Opreme ni bilo veliko, miza, stoli, z oljnato barvo belo-rumeno pobarvana kredenca z motnimi steklenimi vratci v sredini, v kateri je gospodinja hranila vse od moke, krožnikov do igle za šivanje. Lesena tla so bila snažna, ničkolikokrat jih je Cilka z odsluženim starim žakljem pod koleni ribala z oguljeno sirkovo krtačo. Ob vsakem koraku, ki ga je kdorkoli storil po kuhinji, so tla zaškripala in se stresla, v kredenci pa so drobno zacingljali poceni kozarci. Ob zidanem štedilniku, v katerem je zaradi kuhe ogenj gorel vsak dan, s črnimi vratci v kurišče in železnim drogom vzdolž gornjega roba, kjer so visele zajemalke, kuhalnice in priročne krpe, je stal še nizek zaboj za premog in drva, na katerem je dedek pozimi, raje kot na divanu, cele dneve posedal in puhal v zrak. Ob robu štedilnika je stalo že malo zarjavelo, zeleno pobarvano trinožno stojalo z okroglim robom, ki je objemal nizek, obtolčen kovinski lavor, v katerem so se Destovniki umivali, vodo so v stanovanje nosili iz vodnjaka na dvorišču. Iz kuhinje so na pol odprta umazano siva vrata nakazovala temačno sobo z veliko posteljo in sliko mladoporočencev. Nasproti postelje je stala skromna omara za oblačila, ob okenski steni pa dve ožji postelji, na katerih so se nekoč tiščali trije otroci, dokler najstarejši ni zasedel divana v kuhinji.

»Ata, zadnjič si mi pravil o kanji in o tem, da ste bili revni,« je tišino prelomil Karli.

»Mhm.«

»In da ste bili lačni ...«

»Lačni, ampak sem ti rekel, da smo se po svoje imeli čisto lepo.«

»Ampak, zakaj si potem šel od doma?«

»Zakaj? Kdo bi vedel. Skozi osnovno šolo sem se nekako pretolkel, a nisem imel posebne volje za učenje. Vedel sem, da pri hiši ni denarja, da bi mi otroci postali učitelji ali celo inženirji. Fabrika je potrebovala delavce in starši so se odločili, da postanem čevljar. Pa so me poslali v tovarno v uk. Dobro mi je šlo. Tudi ko sem dobil službo, sem vsak dan redno hodil v dolino, v soncu, dežju in snegu. Bratje in sestre so odraščali, saj sem ti že menda rekel, da nas je bilo sedem, jaz sem bil najstarejši, v hiši je postalo pretesno, pa tudi sam sem si želel iti po svoje.«

»Kje si spoznal staro mamo?« je Karli poškili proti Cilki, ki je medtem spet vneto pletla in z enim ušesom pozorno sledila pogovoru med moškima. Tudi stari je s pogledom ošvrknil ženo.

»O, kje je že to. Bilo je enkrat poleti, na vrtni veselici pri Mraku. Ves večer je pridno pomagala za šankom, že prej sem jo nekajkrat opazil, bila je prav čedna punca. Vesela in živahna,« je namenil pogled proti Cilkini polni postavi v preprosti domači obleki. In čisto potihoma zavzdihnil, češ, poglej, kako se z leti človek spremeni. »In potem nama je uspelo dobiti tole stanovanje, kjer se je rodil tvoj oče. In pred nekaj leti, dobro se spomnim tistega sončnega oktobrskega dopoldneva, ravno sem z ostrim nožem rezal govejo kožo, je k meni prišel delovodja in trdo dejal: ‘Joža, ali kaj razmišljaš? Utrujen postajaš, mogoče je čas, da greš počasi v penzijo.’

Usekalo me je, kot bi me kdo s sekiro po glavi. Porkaduš, štirideset let sem garal za to fabriko, zdravje sem pustil v vročem strupu, delal sem od jutra do večera, vsak dan, zdaj pa takole. Star si, ne koristiš nam več! Ne koristim več gospodom, ki si gradijo lepe vile in se okoli vozijo v velikih avtomobilih, ki so jih kupili z našimi žulji. Kot mesečen sem po šihtu odtaval k Lojzki in napil sem se ga kot sam hudič.«

»Z lepim se hvališ,« se ni mogla zadržati Cilka.

»Če pa so me nagnali kot potepuškega psa! Kdo se pa ne bi napil! Od tistega dneva nisem več prestopil praga fabrike, čeprav so me še vabili na kakšno praznovanje.«

Karli ni razumel vsega, a v svojem otroškem srcu je začutil, da ded ni srečen človek.



*



Natanko petnajst minut do sedme ure novembrskega jutra je železničarski uradnik Alojz, v uniformi in z usnjeno aktovko v roki – tako kot že trideset let brez izjeme vsak delovni dan, razen ko se je za cesarja tolkel na soški fronti in tam pustil dva prsta z levice, domov pa v zameno za nepomembne delčke telesa prinesel železni križec in čin desetnika – za sabo trdo zaprl lesena vrata skromne delavske hiše v zakotnem mestecu nekje v Zasavju in odločno zakoračil proti železniški postaji. V kuhinji je Amalija, tako kot vsak delovni dan že trideset let, torej od leta tisoč devetsto, brez izjeme, z mize pospravila še zadnje ostanke zajtrka, ki ga je skrbno pripravila svojemu možu, uradniku na železnici. Potem je v skodelico na mizi nalila sveže kave, na krožnik naložila kruh, maslo in nekaj rezin slanine. Ko je preverila, če je vse na svojem mestu, je v kuhinjo že stopil Franc, njen ljubi sin, mlad orožnik v olivno sivi uniformi. Vse na njem je bilo na svojem mestu, prav tako, kot to zahtevajo predpisi. Bil je visok, krepak mladenič, ki se mu je videlo, da skrbi za svoje telo. Lase kostanjeve barve je imel kratko pristrižene, njegove sivo-modre oči pa so kazale trdno voljo in hladno naravo. Krepka brada mu je štrlela naprej, pod za spoznanje prelomljenim nosom si je puščal rdečkastorjave brke. Medtem ko si je na debelo rezino črnega kruha mazal maslo, je pogledoval proti materi, ki si je dala opravka pri štedilniku. Na prezgodaj ostarelem, otopelem, a nekoč bržčas lepem obrazu ni bilo težko opaziti velike modrice pod levim očesom. Vedel je, kaj to pomeni, pa je vseeno vprašal: »Mama, te je oče že spet ...«

Amalija ga je hitro prekinila: »Ah, saj ni nič takšnega, dan, dva in se ne bo več poznalo. Saj veš, oče ima odgovorno službo, pa še malo dlje se je včeraj zadržal v gostilni. Nisem bila pozorna, pa se je večerja že ohladila, ko je prišel domov. Sama sem bila kriva.«

Franc je skomignil z rameni, pa nič, mama že ve. Ordnung und disziplin, red in disciplina, je pomislil. To je tudi njemu oče vsak dan vcepljal v glavo. V življenju sta potrebna red in disciplina! Država je zato, da vzdržuje red, kaj pa bi bilo brez reda, saj bi se vsi pobili med sabo. Zato je treba državo, kakršnakoli že je, ubogati, brezpogojno! Poslušnost je največja državljanova vrlina. In država mu to bogato vrača.

Tudi mehkužnosti stari ni prenašal, zato je svojega potomca vzgajal trdo. Ko je pred štiriletnim fantičem brez zadržkov njegovi najljubši kokoši z ostro sekiro odsekal glavo in se je brezglava še nekaj časa vrtela po dvorišču ter s krvjo poškropila Franca, je ta v grozi samo široko odprl oči in otrpnil. »Navadil se boš, sin moj. To je življenje.«

In res se je navadil. Saj ne, da bi ravno užival, a ko je držal rejenega prašiča za zadnjo taco, ko mu je mesar zarezal v vrat, je bil brezčuten. Tako pač mora biti. Na svetu so ljudje in živali. Živali so neumne in služijo človeku samo za delo in prehrano. Ko je domači pes prestar, da bi še čuval domačo hišo, vzamemo puško in ga enostavno ustrelimo. Da ne bo še naprej po nepotrebnem žrl hrane. Tako je to in nič drugače.

Mati je svojemu Franciju še skrbno zavezala službeno kravato in ga pospremila na dvorišče. »Pa bodi točen za kosilo, saj veš, da oče ne prenese zamude ...«



Orožniška postaja je bila na glavni ulici, umeščena med Vovkovo špecerijo in občinski urad. Težka lesena, a ne velika vhodna vrata so vodila na temačen hodnik, od tam pa v glavno pisarno, kjer se je kar za vrati stene držala dolga klop. Na njej je Franc ob prihodu takoj zapazil sivolasega staruha z razmršeno brado, ki je topo čemel vase. Velik železni gašper nasproti vhoda v glavnem postajnem prostoru je ogreval poznojesenski zrak, ki je bil od prvih pokajenih smotk že krepko zamegljen in zadušljiv. V zdravem duhu vzgojenega Franca je kajenje motilo, a prepira si zaradi tega v svoji drugi družini ni želel in je razvade svojih tovarišev pač prenašal.

Orožnikov ni bilo prav veliko. Debeli Mare v zamaščeni uniformi, ki je najraje posedal za okencem in mlel kruh, slanino in čebulo, pa vedno sitni Jurij, ki se je bolj posvečal veselemu življenju kot službi. Tone, Miha in Slavc niso bili slabi, toda manjkalo jim je tiste prave vneme. Suhljata Violeta je bila ob čistilki Marjeti, ki je na postaji skrbela za čistočo in je prihajala na delo samo v jutranjih urah, edina ženska, opravljala je vse drobne pisarniške posle. Ni bila nič kaj privlačna, a tudi sebična ne. Ko se je nekega večera pregrešil in spil kozarec ali dva preveč, je okusil radosti njenega uvelega telesa.

To jutro so na postajo že pripeljali starega potepuha, ki je bil osumljen, da je na obrobju mesta gospodinji iz kokošnjaka ukradel velikega petelina. Tovariši so zaslišanje z veseljem prepustili Francu, saj so vedeli, da bo z njim rade volje opravil temeljit pogovor. Starca s podolgovate klopi, ki ga je opazil že ob prihodu in je mežikal v zakajeno ozračje, je Franc odvedel v majhen prostor brez oken. Tam je bila samo manjša oguljena lesena miza, na njej je samevala zaprašena nočna svetilka, v kateri je že davno pregorela žarnica. Prostoru je dajala šibko svetlobo stropna svetilka na vrvici, pokrita z železnim krožnikom. Stene prostora so bile nekoč bele, zdaj pa vse sive in na več mestih prekrite z rjavimi madeži stare krvi. Ob mizi sta bila ob nasprotnih robovih postavljena dva stola, eden z lesenim, drugi, namenjen osumljencu, pa brez naslonjala. Tudi tu, tako kot v glavni pisarni, so bila tla betonska. Soba je bila mrzla, tu in tam jo je ogrel le curek toplote, ki je vanj prišel ob odpiranju vrat. Zločinec je bil videti utrujen, ves mršav, iz oči mu je zijala lakota. Usmiljenja vredna para. »Ime, priimek, stan. Kraj bivanja. Poklic ...« Frančeva vprašanja so bila suha, starčevi odgovori plahi in ponižni.

»No, torej, si gospe Hribarjevi ukradel petelina ali ne?«

»Nisem, gospod,« je tiho odvrnil potepuh.

Udarec z levico je bil hiter in silovit, možak se je zvrnil s stola in na boku obležal na betonskih tleh, iz nosu se mu je ulila kri.

»Sedi na stol, takoj!«

Osumljeni se je z muko povlekel nazaj na razmajani stol in vase smrkajoč svetlo rdečo kri, nemo obsedel na robu stola.

»Še enkrat, si ali nisi Hribarici ukradel petelina?« je grozeče vprašal Franc z levico v preži. »Lačen sem bil, gospod. Že dva dni nisem dal grižlja ...«

»Torej si! Lačen, da si bil, praviš. Kako bi bilo, če bi vsi lačni ljudje kradli kokoši? Kakšen nered bi zavladal v tej državi! Ne samo kokoši, krasti bi začeli vsepovprek, vozove, hiše, avtomobile ... Vidiš, zato pa je država, da se to ne zgodi. In mi orožniki smo prvi poklicani, da to preprečimo. Za delo bi prijel, pa ti ne bi bilo treba krasti!«

»Gospod, saj ne bom nikoli ...« Drugi udarec je potepuha odnesel v kot sobe, od koder se je mukoma spet privlekel do stola.

»Ne boš, seveda ne boš. Za to bomo že mi poskrbeli. Red in disciplina, razumeš? O tem boš imel kar nekaj časa razmišljati v ječi!« Franc je na kratko zapisal poročilo o zaslišanju, pri čemer je udarca seveda izpustil in obrazec dal podpisati še staremu. Trdo ga je prijel za ramo in povlekel s stola ter ga odsuval do majhne čumnate na drugem koncu hodnika, ki je služila za začasni pripor, dokler kriminalcev niso odvedli drugam.

Franc je bil strašansko zadovoljen z vstopom v delovni dan. Uboga mrcina res ni povzročila ne vem kakšne škode, ampak z malim se začne. Če jim bomo to dopustili, jim bodo zrasle peruti in kdo ve, kje se bo to končalo. On, prav on je izbran, da služi državi in prepreči kriminal. Da služi, vestno služi svojemu gospodarju, pa kdorkoli je že to. Politika ga ne zanima. To od njega pričakujejo in to je vanj vse otroštvo in mladost vcepljal oče. In če bom uspešen, potem, se je zasanjano zazrl proti oknu, bom tudi nagrajen. Še kakšno leto, pa mi napredovanje ne uide, nadrejeni so me že opazili ...



*



Če si se od vhoda hotela Jugoslavija namenil naravnost po cesti in prečkal železnico, si po nekaj deset metrih obstal pred visoko, dvonadstropno zgradbo z velikimi okni. Nad poudarjenim vhodom je slikopleskar z velikimi, črnimi črkami napisal: Osnovna šola Šoštanj. Tja so starši poslali Karlija, ko še ni dopolnil niti šest let. Dolgo so oklevali, ali naj ga pošljejo tako zgodaj, toda na pritisk znancev, ki jim je malo tudi dobro del, so se za to vseeno odločili. Karli je bil namreč bister, radovedno je stikal po knjigah in se skoraj mimogrede naučil pisanja in branja. Ure in ure je prebil v kabinetu pri maminem očimu in svojem botru Švarcu, čokatem možaku z dobrodušnim obrazom, okrašenim s pravimi, sivimi francjožefovskimi brki, ki je imel za fanta vedno kakšno zanimivo zgodbo. Tudi njemu se je, čeprav ni imel niti kapljice njegove krvi, mali učljivi fant nadvse priljubil. Starši so imeli sina radi, dali so mu vse, kar so si v skromnih razmerah lahko privoščili, le časa so imeli ob svoji borbi za preživetje zanj in za Jožija bolj malo. Karli je svojega bratca, ki je cele noči vekal, sprva gledal bolj po strani, tako kot večina otrok, ki dobijo tekmeca v družini, a je ljubosumnost počasi prebolel in Jožija sprejel z vso naklonjenostjo starejšega in pametnejšega. Destovnik je v redkih trenutkih prostega časa, vzgoja je bila itak predvsem ženska domena, svojo ljubezen do sinov skušal deliti skrajno pravično, ne zaradi žene, ampak zato, ker se mu je to zdelo prav, in se z razmišljanjem o tem sploh ni ukvarjal. Takrat, ko je spil malo preveč, kar sicer ni bilo zelo redko, je včasih v roke vzel harmoniko, jima igral, prepeval in stresal šale. V gledališki skupini so ga še vedno od časa do časa potrebovali, včasih za kakšno manjšo vlogo, navadno pa zaradi harmonike. Pogosto je na vaje s sabo vzel Karlija, ki se je najraje spravil v kot dvorane in zvesto spremljal dogajanje na odru. Vse mu je bilo všeč, igralci, recitacije, pesmi, kostumi, in kmalu je na pamet znal marsikatero pesem in besedilo igre. Še preden je šel prvič v šolo, ga je mati že zalotila pri ogledalu na hodniku, ko je prepeval pesmi iz najnovejše igre in se pri tem neznansko spakoval.

Po postavi sicer ne ravno najkrepkejši v razredu, si je Karli s svojo pametjo, vztrajnostjo in skoraj nerazložljivo neupogljivim značajem hitro izboril svoje mesto. Učitelji so ga zvečine imeli radi, vsaj tisti, ki so pri otrocih iskali razmišljanje in jim niso bila odveč njihova vprašanja. Učenci so mu, mlajšemu, naklonili začetno pozornost, potem pa so ga, ko so videli, da ne zaostaja za njimi, vključili v svojo sredino. Skupaj so poslušali učitelje, se prerekali in zabavali na dvorišču, med odmori med šolskimi urami pa se zaklepetali, da so morali učitelji ob vstopu v razred trdo metati dnevnik po katedru.



Bilo je v četrtem razredu, v odmoru med urama računstva in zgodovine. Karli je med vriščem in divjanjem sošolcev v svoji klopi vneto listal po zvezku in lovil še zadnjo snov, preden se v razredu prikaže učiteljica. Nenadoma mu je v glavo priletela lesena peresnica. Zaskelelo ga je nekje ob robu čela, in še preden mu je uspelo razmisliti, je zagrabil trdi predmet in ga zalučal nazaj. Zaslišal je deški krik, takoj za tem pa: »Pankrt!« Beseda je za nekaj časa obvisela v zraku, vrišč v razredu je potihnil, potem pa je Karlija doseglo še: »Destovnik je pa pankrt, pankrt!« »Destovnik nima ateja!«

Mali deček je pobledel in se ozrl v gručo otrok, ki so naenkrat utihnili in zmedeno zrli vanj, saj so čutili, da je bilo storjeno nekaj nepopravljivega. Pankrt je bila žaljivka, ki so jo pri odraslih dostikrat slišali, pa se niso vsi povsem zavedali njenega pomena. Karli je besedo poznal, v enem od številnih pogovorov mu je deda Tone povedal zgodbo o dekli z Mežnarjevega, ki ji je gospodar napravil otroka, pankrta, in jo potem z malim črvičkom pognal od hiše. S poudarjeno počasnimi kretnjami je v popolni tišini vstal iz klopi, izpod nje povlekel šolsko torbico, pristavil stol, jo postavil nanj, jo odprl in predmet za predmetom s spraskane površine mize porinil vanjo. Potem se je še enkrat nemo obrnil k sošolcem in sredi pouka neslišno oddrsal iz razreda ter za sabo nežno zaprl velika, težka vrata.

Kratka pot do doma se je vlekla celo večnost. Pankrt mu ni in ni šel iz glave. »Destovnik nima očeta!« je odzvanjalo iz šole za njim. V hotelski veži je z bokom butnil v betonski steber stopniščne ograje in pri tem ni čutil nobene bolečine, povzpel se je v svojo sobo, se ploskoma na trebuh vrgel na posteljo in tiho zahlipal v blazino. Naslednjega jutra se je bledega lica izgovoril, da čuti vročino, v dokaz malo pokašljal in ostal doma. Ves dan je nemiren preležal v postelji, mati in natakarica Pepa sta mu izmenoma stregli in ga tolažili, da bo bolje, njemu pa je v glavi še vedno odzvanjal tisti pankrt iz mladih, nepremišljenih ust.



Švarca je tretji dan, ko Karlija ni bilo na spregled, kar se prej še ni zgodilo, že pošteno zaskrbelo, zato se je namenil na obisk v njegovo sobo. »Hej, mladenič, slišim, da te daje vročina.« Na starčevem dobrodušnem, okroglem obrazu je bilo videti nežno skrb. Karli ga je pogledal z rdeče od joka obrobljenimi očmi in ni odgovoril.

»Daj, povej svojemu staremu botru, kaj te muči! Vročina to že ni. Zaradi vročine fantje ne jočejo.« Dobro je vedel, kdaj ima deček vročino, saj se ga je, odkar se je skoraj utopil, bolezen kar dostikrat lotila, nekoč okrogloličen in močan deček se je nekako kar stanjšal, na obraz se mu je naselila bledica in telo je izgubilo odpornost.

Karli je še vedno trmasto vztrajal v molku in pogled odvračal proti oknu.

»Glej, Karli, nekatere reči včasih izgledajo neznansko pomembne, potem pa se izkaže, da so sila nepomembne. Povej, kaj ti je.«

Topli botrov pogled je Karlija omehčal, da je zajecljal: »V šoli, v šoli so mi rekli, da nimam očeta. Da sem pankrt ...« Na oči so mu spet stopile solze.

Boter je v naglici razmišljal, kako naj desetletnemu otroku razloži nekaj, kar so starši že predolgo odlagali. Laž je kot sneg, ko se stopi, se pod njim vedno pokaže skala.

»Glej, Karli, ni mi treba dati prav, ampak razmisli. Ali se ti zdi, da te ima tvoj oče rad? Ali te graja, ali te tepe, je do tebe kaj drugačen kot do Jožija?«

»Ni.«

»Vidiš, to je najbolj pomembno in tako mora tudi ostati. Ni najbolj važno na tem svetu, da oče ni tvoj pravi oče, in nisi edini, takšnih otrok je na svetu še veliko, in kam bi prišli, če bi vsi obupali in tako zavrgli očete, ki se trudijo biti dobri do njih.«

Fant je neodločno pokimal, Švarc je presodil, da je najbolje, da mu pusti, da v miru premelje in se odloči, kako z očetom naprej. Morda fant za kaj takega še ni dovolj zrel, a druge poti stari gospod v tistem trenutku ni videl.

Karli staršem ni povedal, da pozna resnico, počasi se je sprijaznil, do očeta in matere je ostal takšen, kot je bil, in do njiju ni gojil zamere. V šoli pa se je brez jeze in užaljenosti, saj končno niso bili krivi, da je pankrt in da Destovnik ni njegov pravi oče, odmaknil od sošolcev, ki so v otroški nerazsodnosti v njem povzročili vihar. Ko so ga čez dobro leto po končanem petem razredu starši vpisali v celjsko gimnazijo, se mu po veliki, dvonadstropni zgradbi ni prav nič tožilo. Še najbolj je pogrešal Lojzka, s katerim je v klopi sedel zadnji dve leti. Lojzek je bil skoraj za glavo višji, roke in noge so mu vedno štrlele krepko iz prekratkih rokavov in hlačnic, ki jih je podedoval od starejših bratov. Živel je na majhni kmetiji na obrobju mesta, v hlevu je bila krava in v svinjaku svinja. Zemlje ni bilo kaj prida, tako da je oče delal v lederfabriki, mama pa je skrbela za hišo in otroke. Od zgodnje pomladi do prve zmrzali je Lojzek hodil v šolo bosih, utrjenih nog, le v zimi je nataknil nerodne ponošene čevlje, ki mu nikoli niso bili prav in nikoli niso bili celi ali novi. Stokrat pokrpan suknjič, oblečen čez tanko laneno srajčko, ga je enako dobro branil pred dežjem in snegom. Nikoli ni zbolel. V šoli mu ni šlo najbolje, ko sta se spoznala, je ponavljal četrti razred, prav zato ga je učiteljica tudi posedla h Karliju. Pa sploh ni bila kriva pamet, Lojzek je bil bister fant, a kaj, ko je imel doma toliko dela, da mu za šolo ni ostajalo niti časa niti moči. Poleg tega pa je že pri teh rosnih letih slutil, da nikoli ne bo imel možnosti, da se zares izšola. Karli je imel soseda po svoje rad in mu je dostikrat pomagal pri nalogi, Lojzek pa ga je ubranil pred marsikatero brco ali udarcem sošolcev. Jabolko ali pozimi krhlji in košček črnega kruha je bila Lojzkova malica iz dneva v dan. Več doma niso imeli. Nekateri sošolci so uživali v belem kruhu, slanini ali domači salami. Nekateri so bili oblečeni v bele srajce in bele nogavice in obuti so bili v lepe, tople usnjene čevlje. Nekateri so, kot Lojzek, imeli malo ali nič. Karli je bil nekje vmes, ni imel ne vem koliko, a gol, bos in lačen ni bil nikoli.

Še tistega malo, kar je prinašal hrane v šolo, je Lojzek vedno ponudil Karliju, ta pa je skrbno pazil, da je Lojzku dal od svojega. Bili so dnevi, ko je v šolo prinesel belega kruha in košček slanine, in ko mu je odmeril polovici, so se Lojzku zasvetile široko odprte oči. Nekajkrat je sošolca celo pripeljal domov v hotelsko kuhinjo in Ani je brewz vprašanja obema odrezala belega kruha in ga namazala z marmelado. Tudi sam se je kdaj pa kdaj oglasil na Lojzkovem domu, vedno so mu ponudili jabolčnih krhljev, več niso imeli. Vprašanje, zakaj imajo eni veliko, drugi pa nič, se je Karliju nenehno motalo po glavi. Odgovora ni poznal, toda slutil je, da to nikakor ni prav.



*



Karli se je vso noč nemirno premetaval po postelji, spal je malo in končno še pred zoro ves prepoten vstal. Kljub temu da se je že prejšnji večer okopal v topli vodi, kar se je pri Destovnikih obvezno dogajalo enkrat na teden, se je z mokro brisačo obrisal po prepotenem hrbtu in prsih in celo na pazduhe ni pozabil. Od nekdaj je bil rad čist, nikoli ga ni bilo treba spominjati, da si pred obrokom umije roke, ki jih je drgnil toliko časa, da je bil prepričan, da na njih ni kančka umazanije. Brez naglice se je oblekel in stopil pred mamo, ki je z lonci že ropotala po kuhinji, ter ji nastavil glavo. Potrpežljivo je pustil, da mu je zmočila neubogljive, na kratko pristrižene lase, jih za silo potlačila na glavo in že blizu levega ušesa s prečko razdelila v dve različno veliki ploskvi. Vse na njem je bilo novo: usnjeni čevlji so se bleščali v prvih poznopoletnih sončnih žarkih, ki so se skozi veliko okno že prebijali v kuhinjo, hlače iz rjavega trpežnega blaga so bile zlikane nadvse natančno, na ostrem robu hlačnic bi se lahko nerodnež skoraj urezal, lanena srajca je bila poškrobljena, telovnik pa so krasili gumbi iz slonovine, ki jih je vnuku podarila Vasletka. Enajstletni Karli se je po stopnišču pognal v pritličje in se pogledal v veliko ogledalo v preddverju hotela – bil si je všeč. Nato je sedel za mizo v domači kuhinji, kjer ga je že čakala skodelica mleka, na ocvirkih pečeno jajce in kos belega kruha. Pravi praznični zajtrk pa mu tokrat ni preveč dišal.

Prvič v gimnazijo. Starši so proti koncu osnovne šole dolgo razmišljali, kakšen poklic nameniti prvorojencu, ki je vseh pet razredov izdelal brez težav, v spričevalih so bile petice in štirice skoraj izenačene, trojka je zašla v to druščino izjemoma, ni pa kazal prav posebnih nagnjenj za kateregakoli od predmetov. Nekako se jim je zdelo, da za kakšen telesno naporen poklic pri njegovi postavi in rahlem zdravju ni primeren, tudi za tehniko in ročno ustvarjanje ni bil ravno navdušen. Zanimala ga je zgodovina, zemljepis, pri slovenščini in lepopisu sicer ni nikoli dosegel zaključne petice, čeprav je zelo rad in lepo nastopal na šolskih proslavah. Poklic duhovnika je bil mikaven, a kaj ko niti Vasleti niti Destovniki niso bili tako goreči verniki, da bi fanta silili v semenišče. Karli je pri verouku z zanimanjem poslušal svetopisemske zgodbe in jih v svoji otroški podzavesti nehote primerjal z resničnim življenjem in zgodbami, ki sta jih pripovedovala oba dedka. Marsikaj se ni ujemalo. Za dolge molitve mu ni bilo, a se je vestno učil in petica iz verouka je bila v vsakem spričevalu. Radovednost, bistroumnost in vztrajnost pri rečeh, ki so ga zanimale, so bile lastnosti, ki so nakazovale, da bi bilo fantu, tudi po nasvetu učiteljev, dobro omogočiti, da v življenju doseže nekaj. Tako sta menila tudi Vasletova babica in Švarc in dodala, da bosta rade volje pomagala s kakšnim dinarjem. S tem zadnjim sta prepričala Marijo in Jožeta, ki sta se na koncu le odločila, da Karlija pošljeta v celjsko gimnazijo, in sklep pospremila z besedami: »Bomo videli, kaj bo, poskusimo, če ne bo šlo, ga še vedno lahko pošljemo v uk za čevljarja.«

Čeprav je bila železniška postaja le dober pljunek od hotela, je Karli že pol ure pred odhodom vlaka urejen nestrpno postopal po stanovanju, medtem ko je čakal, da se napravi tudi mama, ki ga bo prvi dan pospremila v svet. Med čakanjem je ničkolikokrat potežkal čisto novo torbo iz rdečerjavega tankega usnja, z usnjenim ročajem in kovinsko zaponko na robu zavihka, v kateri so bili za začetek zgolj tanek zvežčič, lesena peresnica, ki ji je pokrov krasil naslikan gorenjski nagelj, in žemljica, če bo lakota prehuda.

Peron je bil bolj poln kot navadno, saj so se nekaj uradnikom in delavcem, ki so v Celje vsak dan odhajali na delo, pridružili dijaki in študentje, pa na novo še nekaj prestrašenih prvošolčkov, ki so jih spremljali starši. Karli se je radovedno oziral po gručah in s pogledom iskal znancev. Prvošolcev je bilo za peščico, nebogljeno so se stiskali k svojim staršem, vse je poznal, saj so na isto šolo hodili skupaj vseh pet let. Tudi dijake drugih in tretjih razredov je zvečine poznal, med njimi je bilo kar nekaj prijateljev, s katerimi se je družil v prostem času. Starejši letniki so bili od sile samozavestni, stali so v majhnih gručah in glasno obnavljali počitniške dogodivščine. Postajna ura je kazala nekaj minut čez šesto, ko je parna lokomotiva sopihajoč iz velenjske smeri z dvajsetminutno zamudo počasi privlekla tri zastarele vagone in se ustavila pred postajnim poslopjem, da so se iz njih vsuli delavci jutranje izmene lederfabrike. Starejši dijaki so se kot kozlički pognali po stopnicah in se med prerivanjem razkropili med lesene klopi, ki so jih čakale še iz junijskih dni. Točno se je vedelo, katera skupina bo zasedla katero klop, lanske maturante so v klopeh nadomestili letošnji. Vlak se je počasi napolnil, Karli se je zrinil k oknu, k njemu je sedla mama, na klop nasproti pa špeceristov Anzi in njegova mama. Še preden je lokomotiva spet potegnila, sta se ženski že zatopili v pogovor.

»A vaš gre tudi v Celje?«

»Ja, v gimnazijo. Bomo videli, če bo šlo ...« je Destovnikova previdno odgovorila. »Pa vaš?«

»Pri nas vemo že nekaj časa. Poba že pridno pomaga v trgovini, kaže, da mu je to delo všeč. Pa smo ga vpisali v trgovsko šolo. Mož razmišlja, da bi čez čas povečal trgovino, pa bo prav prišlo.«

Karli je položil šolsko torbico na kolena, za trenutek s pogledom ošinil Anzija in pritisnil čelo na zaprto okensko steklo, pod katerim je na kovinski tablici v srbskem jeziku pisalo Ne nagibaj se skozi okno! Ni se mu ljubilo klepetati z vrstnikom, ki tudi med ostalimi otroki ni bil najbolj priljubljen. Raje je odmislil glasove klepeta, ki so napolnjevali vagon, in se priprtih oči posvetil naravi, ki se je še vsa zelena in obsijana od ostrega jutranjega sonca počasi že pripravljala na jesensko umiranje.

Takole se bom vozil vsak dan, vsak dan celih osem let. Bom zdržal? Bom ... bom ... bom ... mu je drdraje odgovarjal vlak, medtem ko je težačil po ozki soteski, ki je je bilo komaj za železniške tire, ter rečico Pako in makadamsko cesto, ki sta se namenili v Savinjsko dolino. V pobočjih na desnem bregu Pake so kot ptičja gnezda čepele redke domačije, ob katerih je bilo le za pedenj ali dva prostora za vrt in njivico. Ko je vlak zapeljal v ozek, teman tunel, se je Karli, s čelom še vedno naslonjenim na steklu, za minuto, dve spet vrnil med glasove v vagonu.

»… pa smo se odločili, da bo Anzi med tednom stanoval kar pri znancih v Celju, ob sobotah pa se vračal domov. Saj bo dražje, ampak majhen je še in ne bi ga rada vsak dan prebujala in naganjala na vlak, pa še popoldan bo tako daljši in bo več časa za učenje,« se je gospa špeceristova, ne čisto prepričana, obrnila proti sinu.

»Ne vem. Mi bomo pa poskusili z vožnjo. Se mi zdi, da bo imel tako več reda, pa še mlajšemu ne bo dolgčas, ker imava midva kar cel dan neko delo ...« je Marija zamolčala, da je v vožnji videla predvsem prihranek. Železniška karta je precej cenejša od plačila stanarine in hrane. Tudi to je zamolčala, da za otroka nista imela bog ve koliko časa in je bil Karli kar primerna varuška za Jožija. Karliju je bilo tako čisto prav, saj je bil rad v Šoštanju, tu je imel prijatelje, oba dedka in babici, tete in strice in težko si je predstavljal, da bi jih lahko videl le en dan v tednu. Za šolo si ni delal skrbi, če je zmogel osnovno, bo pa še to. Malo ga je skrbelo le zgodnje jutranje vstajanje, če se je le dalo, je rad poležal v pozno jutro, zvečer pa ob hrupu iz kavarne s knjigo v roki potegnil v noč.

Za tunelom se je hrušč znova oddaljil, soteska se je razširila v spodobno ravnico, ki je naznanila plodna tla Savinjske doline. V dolgi vijugi se je vlak, še vedno sopihajoč ob reki, obrnil v levo, ne da bi ustavil, prevozil prvo postajo, na kratko postal na drugi, kjer je vase vsrkal par potnikov, in med polji nadaljeval pot. Postaje so si bile podobne kot jajce jajcu, pokrajina pa ravna in Karliju, vajenemu hribov, kar malo pusta. Njegovo pozornost so pritegnila le velika hmeljišča, skozi katera je vlak končno vstopil med prve celjske hiše.

V vlaku je postalo nemirno, nekateri potniki so že vstajali in se pripravljali na izstop, starejši dijaki pa so, kot da se jih končna postaja ne tiče, vneto metali karte in se brezskrbno smejali.

Na celjskem peronu, veliko večjem in lepšem od domačega, je ura kazala petnajst minut čez sedmo.

»Si izračunal, koliko časa se boš vozil vsak dan?« ga je Marija zaskrbljeno vprašala.

»Ja, sem. Eno uro in četrt tja, eno uro in četrt nazaj, pa zamude. Najmanj dve uri in pol. Bom že kako ...« Bolj ga je zanimalo, kako se bo znašel v šoli. Starejši prijatelji v Šoštanju so ga strašili, kako je na gimnaziji težka snov, kako strogi so učitelji in kakšen red da mora biti pri pouku. Da tudi ni prav nič čudnega, če pade kakšna krepka klofuta. V tem razmišljanju je izstopil iz vlaka in se tako trdno oklenil materine roke, da ga je začudeno pogledala, dolgo je že tega, kar ga je smela za roko voditi po svetu. Začutila je njegovo stisko, da je še sama stisnila dlan, in stopila sta za tistimi dijaki, ki so se podali mimo Narodnega doma, skozi lepo urejen, tlakovan center mesta. In kakšne bom imel sošolce, se bomo razumeli?

Granitne kocke so se končale za rdečo opečnato cerkvijo v brezovem gaju, obdanem z leseno ograjo. Na robu velikega peščenega dvorišča je vsa svetla v jutranjem soncu svoje žrtve že čakala Realna gimnazija. Velika zgradba, še globoko iz rajnke Avstro-Ogrske, je imela v višino tri nadstropja, na pročelju v vsakem nadstropju spredaj po osemnajst velikih oken in v globino v vsakem nadstropju po šest natanko takšnih oken kot na pročelju. Točno v sredini šole je velika vhodna vrata varovala streha na kamnitih stebrih, prav tako kamnite široke stopnice pa so premagovale razliko v višini dvorišča in vhodne avle ... Karlija zunanjost ni presenetila, saj je bil v tej šoli že takrat, ko je položil sprejemni izpit, in je imel med čakanjem dovolj časa tudi za to, da je natančno preštel vsa okna. Bolj ga je prevzelo vrvenje tisočih otrok in odraslih, ki je grozilo, da bo na dvorišču nemogoče napraviti kakršenkoli red. A množica se je kot po čudežu in pod nadzorom izkušenih profesorjev skozi ozki lijak vhodnih vrat le prebila v notranjost in se razlila po učilnicah. 1. c razred v pritličju so zasedli dečki, ki so se s starši prerinili v nizke klopi. Karli se je tesno stiskal k materi in se plaho ogledoval po učilnici. Njegovi novi sošolci so bili, tako kot on, pražnje oblečeni, skrbno počesani in prestrašeni in profesor, ki se je postavil pred kateder, točno pod črno razpelo na beli steni, se ni prav nič potrudil, da enajstletnike potolaži in jim s tem olajša prve šolske dneve. »No, mladi gospodiči, pozdravljeni v 1. c razredu. Jaz sem profesor Kumer, vaš učitelj risanja in razrednik. V to šolo so vas starši poslali, da bo nekoč nekaj iz vas. To pa pomeni, da je vaša dolžnost, da se učite in še enkrat učite. V osnovni šoli so vas razvajali in vam gledali skozi prste. Tukaj tega ne bo! Vsak dan morate biti pripravljeni, da boste dokazali svoje znanje. Neznanje se kaznuje z negativno oceno, če jih bo preveč, ne boste naredili razreda in ... le pazite, da ne boste razočarali staršev, ki trdo garajo za to, da vas lahko šolajo ...«



*



Karli je kaj hitro okusil, da je gimnazija zares nekaj čisto drugega kot osnovna šola. V razredu se je kmalu oblikovalo nekaj skupin dijakov, vozači z različnih koncev so se držali bolj skupaj, mestni so jih gledali skorajda s prezirom; nemško govoreči iz premožnejših družin so v značilnih belih nogavičkah vzvišeno pogledovali meščanske dečke iz naprednejših slovenskih družin, kmečkih sploh opazili niso. Karli se je prve tedne takoj ob začetku odmorov zagnal na hodnik, kjer so se zbirali vozači iz velenjskega in šoštanjskega konca, ki so mu dajali nekakšno zatočišče.

Snov, ki so jo razlagali profesorji, je bila zahtevna, toda zelo zanimiva in ga je pritegnila, kljub temu da mu nekateri učitelji niso bili prav nič všeč. Bilo je več predmetov kot v osnovni šoli, slovenskemu in srbohrvaškemu jeziku sta se pridružila še nemški in francoski. Iz dneva v dan je bilo treba ponavljati in se učiti na pamet. Prva Karlijeva ocena je bila pri matematiki. Na dan pred šolsko nalogo mu je nekako zmanjkalo časa, da še enkrat ponovi račune, utrujen je zaspal ob vreščečih glasovih iz kavarne. Kazen je bila hitra: dvojka, samo dvojka za fanta, navajenega petic. V razredu je komaj zadrževal jok, potem pa doma potožil materi. Marija je v dveh mesecih že sama ugotovila, da nekaj ne bo v redu. Karli ni bil vajen zgodnjega vstajanja, zdaj pa je moral biti pokonci že ob petih in se je iz Celja navadno vračal šele proti četrti uri. Na ulico med časom šole skoraj ni utegnil, da bi z vrstniki brcal žogo. Domov je prišel prestradan, saj skromna malica ni zalegla za ves dan. Takoj po kosilu so ga čakale naloge in potem še učenje. Bolj se je bližala zima, bolj so bili profesorji zahtevni, krajši so bili dnevi in manj volje za učenje. In tako se je Marija, Jože je samo skomignil z rameni, odločila in napisala pismo znanki v Celje, naj ji pomaga najti primerno sobico in družino za Karlija, da ne bo več zgubljal časa in moči z vsakodnevno vožnjo.

»Karli, glej, po zimskih počitnicah se ne boš več vozil v Celje.« Sin je debelo pogledal Marijo, ki je nadaljevala: »Našla sem ti odlično družino, pri kateri boš lahko stanoval in se v miru učil. V sobi bosta še dva fanta, ki hodita v šolo.«

»Ampak saj ni tako hudo. In na vlaku imam prijatelje ...«

»Nič ampak, vidim, da tako, kot je sedaj, ne bo v redu. Domov nosiš samo dvojke in trojke, vsak dan si bolj bled in izmučen. Ni čudno, da si kar naprej bolan. V Celju boš lahko vstajal dve uri pozneje, iz šole boš imel samo nekaj minut hoje ...«

Slednje je bilo res. Pogačarji so stanovali v bližini gimnazije v velikem stanovanju z visokimi stropi in lončeno pečjo v vsaki sobi. Ata Pogačar je bil avtoprevoznik, njegova žena Frida, obilna in odločna ženska, pa je skrbela za dom. Ker je bilo stanovanje veliko, otroka pa sta imela samo enega, sta se odločila, da bosta dijakom v najem oddajala sobo, Frida pa jim bo kuhala, prala in likala ter seveda skrbela, da se bodo pridno učili.

Karlija je v stanovanje pospremila kar cela družina. Marija in Jože sta v nedeljo popoldne na vlak vstopila vsak z malim kovčkom, Karli s svojo šolsko torbico, še Joži je v roki nosil majhen zavojček z malico. Gospa Frida jih je povabila v dnevno sobo, jih posedla na kavč in jim na dolgo in široko hitela razlagati, kako lepo se imajo dijaki pri njej, da ni samo gospodinja, ampak jim je skoraj že prava mati. Marija jo je spoštljivo gledala, Jože je odsotno pozehaval proti oknu, namesto sladkega čaja, ki ga je postregla Frida, si je zaželel kozarca rdečega in dišeče cigarete. Joži je pridno glodal kekse, ki jih je gospodinja hranila v omari še od božiča, Karli pa je razmišljal, kaj ga čaka.

Zunaj je bila že trda tema, bližal se je čas odhoda večernega vlaka, ko se je avtoprevoznikova gospa le dvignila in goste po temačnem hodniku odpeljala do sobe za dijake. »Veste, soba je drugače zelo topla, ampak zdaj so bile počitnice in nismo kurili. Pa saj veste, človek se veliko lažje uči, če je v sobi sveže,« se je Frida skušala pošaliti. »Tista postelja pri oknu je Francijeva, njegovi starši imajo na deželi veliko mesnico, tale tukaj je Marjanova, on je zdaj že maturant. Vidiš, Karli, tamle v kotu boš pa ti. Do konca polletja je spal na njej Vanček, pa mu ni šlo. Je imel skoraj same cveke, pa so ga starši vzeli domov na kmetijo. Saj pravim, ni bil med najbolj brihtnimi. In tole je tvoja omara. Luč ugašamo ob desetih, brez izjeme, elektrika je draga.« Na sredini sobe je bila miza, dovolj velika, da se ob njej lahko učijo trije fantje, nad mizo pa je visel skromen lestenec s tremi žarnicami.

S cmokom v grlu je Karli ob slovesu pozdravil starše in brata in obstal sredi sobe. V omaro je zložil in obesil svoja oblačila, šolske stvari pa skrbno razmestil po polici ob omari. Na skromno nočno omarico je postavil budilko, darilo starega očeta Švarca, ki z Marijino odločitvijo, da enajstletnega otroka odda tujim ljudem, ni bil najbolj zadovoljen. Rad je imel Karlija in vedel je, da bo pogrešal njegova neskončno radovedna vprašanja v zgodnjih večerih. »Da boš kdaj pa kdaj v Celju pomislil tudi name,« mu je s tresočo se roko dal dragoceno darilo.



Maturant Marjan, suh dolgin z očali, ga je prvi dan le pozdravil in mu dal vedeti, da je negoden mladič, s katerim se ne misli ukvarjati. Karli ga je nekajkrat skušal vprašati o snovi iz šole, pa ga je Marjan vedno na kratko zavrnil, tako da se mu ni skušal več približati. Sicer pa je imel slednji dovolj skrbi z maturo in dekletom, v katerega je bil na sveže zaljubljen, in ga v sobi kaj dosti niti niso videli.

Franci, debelušen petnajstletnik, je hodil v trgovsko šolo. Doma so bili dokaj premožni, kar se je poznalo tudi na njegovem značaju, saj je bil precej važen in je dal Karliju na vsakem koraku vedeti, da je zanj navaden revček, ki ni vreden, da bi se družil z njim. Vsako nedeljo zvečer je od doma prinesel cvrtja in suhih salam in potem čez teden pridno praznil predal. Niti Marjanu niti Karliju ni privoščil kolobarčka salame, ki je nesramno dišala po sobi. Vse je kazalo na to, da bo četrti razred le s težavo izdelal, a ga to ni preveč skrbelo, saj ga je delo v njihovi mesnici vedno čakalo.

Frida se je izkazala za sitno in skopo gospodinjo. Soba ni bila nič bolj zakurjena kot prvi dan, zajtrk je bil skromen, vedno enak – skodelica bele kave in kos črnega kruha. Tudi s kosili in večerjami Karli ni ravno okrepil svojega telesa, tako da je bil prav vesel redkih nedelj, ki jih je preživel v Šoštanju ob goveji juhi in praženem krompirju. Dajalo ga je domotožje, pogrešal je svoje bližnje in prijatelje iz ulice. Pa vendar, bivanje pri Pogačarjih je rodilo sadove. V sobi se dijak ni imel s kom pogovarjati, na ulici ni bilo vrstnikov, ki bi ga zapeljali v igro, in gospodinjina strogost je vnašala v njegovo življenje neki red. Za učenje je zdaj imel dovolj časa, ni bil utrujen od vožnje in ocene v šoli so zrasle. Ne do petic, štirice pa so le bile v večini. S tem si je pridobil nekaj ugleda pri profesorjih, samozavest in se udomačil med vrstniki. Razred je izdelal brez težav in se konec šolskega leta sam iz Celja odpravil v rodni Šoštanj na prve dijaške počitnice.

»No, kako je, Karli, se boš septembra vrnil k Pogačarjem?« ga je nekega avgustovskega dne vprašala mama, »saj ni tako slabo pri njih, kajne?«

Počitnice so mu dale vse to, česar mu je v Celju manjkalo, zato v njegovem glasu ni bilo niti kančka dvoma: »Ne, nočem več k njim. Pa saj veš, da je dosti ceneje, če se vozim vsak dan. Se bom že navadil na vlak. Saj sem že naredil en razred. Bo že šlo.«

In ostalo je pri tem. Od septembra dalje je bil Destovnik spet vozač.



*



Tri leta pozneje je Karli sedel z opravljenim tečajnim izpitom po polovici gimnazije v žepu v natrpani učilnici in poslušal ravnatelja, ki je razpredal o pomenu znanja in o prvem koraku k velikim uspehom dijakov, ki so opravili tečajni izpit za nižjo stopnjo, ki je vstopnica za višje razrede gimnazije. V zadnjih treh letih se je krepko potegnil, prerasel je starše in stare starše. Telesa še vedno ni bil posebno krepkega, so pa bili lasje vedno bolj neubogljivi, saj se ni več strigel na kratko. Pod nosom mu je že poganjal črn puh, glas pa se mu je spremenil v prijeten bariton, ki ga je le še včasih zaneslo v nekaj podobnega krakanju. Mala matura. Štiri leta pridnega učenja se je obrestovalo. S ponosom je gledal v obrazec, na katerem je bilo z ličnimi črkami v slovenščini in cirilici natisnjeno Spričevalo o nižjem tečajnem izpitu. Trinajst predmetov, trinajst ocen. Verouk, telovadba in vedenje petica, ostalih deset predmetov prav dobro. Karli iz Pogačarjeve podnajemniške sobe si na kaj takega niti v sanjah ni upal pomisliti. Ravnatelj pa je še kar razpredal.

Tiste počitnice po prvem razredu si je v resnici privoščil. Šolsko torbo in spomine na Pogačarje, ure učenja in strahov pred izpraševanjem in šolskimi nalogami je porinil globoko na dno omare. Nasmejan se je potikal po Šoštanju, včasih že kar malo domišljavo, ker je dijak, dneve in dneve je s prijatelji preživljal ob jezu na Paki, brcali so žogo in se potepali po Goricah. Seveda so mu doma naložili še skrb za Jožija, ki pa je bil že kar dovolj velik, da mu ni bil v pretirano napoto. V hiši se je veliko pogovarjal s starim Švarcem, ki so ga počasi zapuščale moči, pozne poletne popoldneve se je rad oglasil pri dedu Tonetu in njegovi Cilki, ki je vedno našla kaj sladkega zanj. Ded je še zmerom veliko govoril o fabriki, vnuk pa ga je radovedno spraševal.

Ravnateljev glas, ki ga je zdaj, po treh letih od prvih počitnic, slišal nekje v daljavi, je prekinil šolski zvonec in ga spomnil na budilko, ki mu jo je podaril Švarc in je zdaj že tri leta stala na njegovi nočni omarici v domači hiši.

V tistih srečnih, prvih počitnicah si še ni mislil, da bodo naslednje siromašnejše za dva njemu ljuba človeka. Stara mama Cilka se je že nekaj časa slabo počutila, a ni tarnala. Po novem letu je legla, ni več vstala in v začetku marca je zaspala. Karliju so razložili, da je odšla v nebesa, kjer je srečna, in jo bo srečal spet, ko bo tudi njega k sebi vzel bog. Pa je bil za takšno tolažbo že prevelik. Krsto so položili kar na črno pregrnjeno mizo in jo obdali s skromnimi venci iz božjega lesa, na katerem so se bleščale rdeče jagode. Pred krsto sta goreli debeli beli sveči, med njima je v sveti vodi ležala pušpanova vejica, s katero so obiskovalci kropili rajnko. Karli je stal ob njeni krsti na parah sredi kuhinje v njenem stanovanju in jo gledal. Ni je poznal takšne. Bila je upadla, voščeno bleda. Oči je imela rahlo priprte, usta v kotičkih spotegnjena, kot bi se še zadnjič nasmehnila. Sive lase je zakrivala črna ruta in nekoč lepo zalite roke so bile zdaj koščene, skoraj prosojne, sklenjene v zadnji molitvi. Vsa drobna in krhka je Cilka ležala sredi temnorjavega zaboja v svoji najlepši, s črnimi čipkami obrobljeni bluzi. Ni si znal predstavljati, da bodo čeznjo položili pokrov in ga trdno pribili. Ne, ni jokal, le predstavljati si ni znal, da bo prišel v stanovanje, tam bo na divanu sedel ded Tone, babičin stol pa bo prazen. Nikoli več ga ne bo kuštrala po laseh, nikoli več mu ne bo iz omare prinesla kosa potice. In ded bo sedel, gledal v prazno, tako kot zdaj ob krsti, kadil bo pipo, na mizi pred njim pa bo stal kozarček rdečega.

V kuhinjo so prihajali sorodniki in sosedje, izrekali so sožalje, nekateri v zadregi hitro odšli, nekateri v zadušljivem ozračju posedeli. Teta Lina je ponujala potico, oče in stric Janez pa sta točila žganja in poceni vina ter se pogovarjala z obiskovalci. Ded Tone v boga ni najbolj verjel, Cilka pa je kar rada zašla v cerkev, zato je bil pogreb seveda cerkven. Krsto so naložili na črn, z zlatimi okraski polepšan voz, ki sta ga vlekla okrašena črna vranca, nanjo položili tistih nekaj žalnih vencev in se podali do bližnjega pokopališča. V zraku je bilo čutiti prihajajočo pomlad, sneg je že skopnel, topel vetrc je zavel med pogrebci. Kratka povorka, v njej so bili večinoma le Cilkini in Tonetovi sorodniki, je zavila v cerkev. Joži in Karli sta sedela ob starših v prvi vrsti in nekaj minut opazovala župnika, ki je nekako naveličano žebral zapovedane odlomke iz svetega pisma, malo zrla v ministrante, malo pa v zaprto krsto. V dveh dneh, ki so jih preživeli z babico v kuhinji, je Karli že otopel, žalost je prepustila prostor otožnosti in otožnost je minevala z vsako minuto dolge maše. Karli je v sebi že opravil.



Ni bilo dolgo in smrt je drugič zamahnila s koso. Bil je lep konec maja v istem letu, rane češnje so že zorele, ko je Karli z vlaka stopil v domačo hišo. Že na prvi pogled nekaj ni bilo v redu. V restavraciji je bilo vse tiho, v kuhinji sta se kuharica in dekla tiho pogovarjali, le oče je stal za točilnim pultom z obveznim kozarcem piva v roki, kadil in gledal nekam predse. »Ni ga več,« se je ozrl v Karlija.

»Koga ni več?«

»Starega. Franca. Srce, puuuf, in ni ga več.«

»Ali je deda ...« je zajecljal Karli.

»Ja, deda Franca. Kap ga je, dopoldne. Pijem za njegovo dušo,« je oče že rahlo valjal jezik po ustih.

Karli je odtaval v nadstropje, v svojo sobo. Sedel je na posteljo, se zagledal v budilko in ulile so se mu solze. Ni razumel. Že drugi človek, ki ga je imel rad, v kratkem času. Čutil je, da je izgubil nekoga, na katerega se je v tej hiši lahko zanesel. Nikoli mu ni pokazal, da ni razpoložen za vnuka, vedno mu je bil na voljo, če so v njegov otroški svet vdrli težave in vprašanja. Izjokal se je na postelji, ob krsti je bil že povsem umirjen. Topo je strmel v bledi, debelušni dedov obraz, ki so ga še vedno krasili košati, skrbno počesani sivi brki, in razmišljal, da se bodo s Cilko in Francem nekoč spet srečali, tam gori nekje v nebesih. Oba je imel strašansko rad – Cilko in Franca, bila sta njegov ded in njegova stara mama, nikoli ju ni gledal kot pripadnika različnih stanov. Šele ko je stal ob Frančevi krsti, se je prvič zavedal, da sta bila drugačna. Franc je bil premožen in spoštovan, Cilka se je prebijala iz dneva v dan, krog njenih je bil omejen na sorodnike in sosede. Ležala je v kuhinji, pospremilo jo je nekaj deset ljudi. Franc Švarc je ležal v razkošni mahagonijevi krsti, ki so jo položili na s črnim, težkim žametom obloženi mrtvaški oder sredi salona v hotelu Jugoslavija. Oder so obdajali številni bogati žalni venci s črnimi trakovi, na katerih so bile umetelno izpisane črke mestnega vrtnarja. Dragemu Francu v slovo. Žena Marija. Spoštovanemu meščanu v slovo. Župan. Dobrotniku Francu v slovo. Podpornemu članu v slovo. Atu v slovo. Marija z družino.

Pred odrom so stali stoli, ob robu klopi. Prihajajoči so se v velikem številu poklonili pokojnemu, se ustavili ob vdovi in preostalih žalujočih. Skoraj ni bilo pomembnega Šoštanjčana, ki se ne bi prišel poklonit pokojnemu in vdovi zatrdit, kako zelo spoštovan in sposoben meščan je bil Franc Švarc. Najeti natakarji so ponujali žganje in vino, dekleta so stregla pecivo. Obiskovalci in žalujoči so se do poznega večera pogovarjali ob hrani in pijači, noč so ob pokojnem prebedeli vdova, njene hčerke in sin Zdravko. Karli se je zatekel v svojo sobo in obujal spomine na deda Švarca. Zaspal je z nasmehom na obrazu.

Pogrebci so zapolnili skoraj vso cesto od hotela Jugoslavija do bližnjega pokopališča. Pred krsto so stopali kar trije župniki, Karli in Joži sta se držala matere in očeta, za njimi so se drenjali sorodniki, potem pa vsa šoštanjska smetana z gospodom županom na čelu. Vsi so si nadeli žalostne maske in togo stopali v povorki, ki se je zlila v cerkev. V prve vrste so se ob sorodnikih zgnetli vsi pomembni meščani, župnik se je še posebej potrudil in zapel pravi hvalospev pokojnemu. Ali nismo pred bogom vsi enaki, je spreletelo Karlija, ki je s sklenjenimi rokami zrl v razkošje družmirske cerkve.

Ravnatelj, kot da ni slišal šolskega zvonca, je še naprej kar govoril in govoril in Karli je pri svojih nepolnih petnajstih še kar razmišljal o minulih letih. V vlaku se je počasi prebijal na boljše sedeže, čeprav seveda še daleč od res pomembnih dijakov. A oblikovala se je skupina vrstnikov, ki se je začenjala že v Velenju in se preko Šoštanja do Celja že lepo dopolnila. Bili so že mnogo bolj razposajeni in sproščeni kot prvo leto, a seveda še globoko v senci starejših, ki so važno metali karte in kvantali.

Popoldnevi so bili še vedno kratki, toda zdaj je bil Karli že izkušen dijak in jih je znal vešče izkoriščati, tako da je bilo časa dovolj za igre in učenje. Še pogosteje je hodil k dedu Tonetu, ki se je moral znajti brez Cilke. Skuhal si je sam, pospravit in oprat mu je prihajala Lina. Ded je Karliju navadno že od daleč pokazal na časnik na mizi, rekoč: »Saj veš, da mi oči ne služijo več najbolje. Ko boš ti imel tri četrt stoletja ...«

»Vem.«

»Še prej pa stopi tjale do omare in mi nalij. Do roba, saj veš, da ne bo treba dvakrat.«

»Bom.« Karli je izpolnil starčevo željo, primaknil stol k mizi in v roke vzel Jutro. Ded si je izbral naslov, čeprav je Karli slutil, da je stari lisjak časopis že prebral od a do ž. Le godilo mu je, da mu bere vnuk in da lahko ta branja izkoristi za pogovore. Kajti Karli ni prebral še niti polovice članka, ko ga je ded že prekinil: »No, vidiš, tako kot pri nas v fabriki.« Ali pa: »Pri nas se to že ne bi zgodilo.« Ali: »Naš Vošnjak je še večji lump.« In sledile so resnične, morda kdaj malo zaradi prizadetosti napihnjene zgodbe iz dedovega življenja. Karli je v teh zgodbah in starčevih razmišljanjih vedno bolj užival, saj je v šoli skozi leta pridobival drugačna znanja in je lahko primerjal resnično življenje s šolo. V šoli niso govorili o izkoriščanju ljudi, za bogate so bili reveži vedno sami krivi svoje revščine, v vojne hodijo možje, zato da branijo svoje vladarje, ki podložnike nadvse ljubijo. V zadnjem letu sta največkrat brala o španski državljanski vojni in trepetala za usodo republike. Običajno je seveda govoril ded, Karli ga je le prekinjal z vprašanji. Sčasoma si je o življenju v malem, prilično nemškutarskem mestu slednji začel ustvarjati tudi drugačno podobo, kot je je bil vajen iz otroških iger in iz osnovne šole. Čeprav tega še ni znal opisati, je močno začutil neenakost med ljudmi. Da imajo eni več kot drugi, čeprav morda niso bolj sposobni in bolj pridni. Da ene v grob pospremi en župnik, druge trije.

Ravnatelj je končno utihnil, zaslišalo se je ploskanje in dijaki so hrupno vstali ter se razbežali iz učilnice. Karli se je s sošolcem namenil proti železniški postaji, spotoma sta se ustavila v slaščičarni na glavnem trgu in si kupila za dva dinarja sladoleda. Počitnice so se začele!



*



Hura, počitnice po mali maturi, pred vstopom v drugi del gimnazije. Destovnikovi niso bili premožni, v mestu sta bila dva hotela in kup gostiln, tako da se je bilo treba krepko potruditi za vsak dinar. Jože je pustil službo v usnjarni in začel trgovati s pijačo, del nadstropja v hotelu pa so preuredili v kinodvorano, kjer so ob koncu tedna vrteli najbolj uspešne filme. A ker tudi revni niso bili in niso imeli kmetije, odraščajoča brata doma nista imela kakšnih posebnih obveznosti in sta bila med počitnicami svobodna kot ptiča na veji. Skoraj svobodna, saj je Karli materi obljubil, da bo Jožiju, ki je z nekaj mukami končal šesti razred meščanske šole, pomagal pri matematiki. Brata sta se lepo razumela, Karli Jožija nikoli ni imel za polbrata, z njim pa je kot starejši seveda ravnal pokroviteljsko in dostikrat ga je za sabo potegnil v kakšno fantovsko dogodivščino.

Čisto brez obveznosti pa Karli le ni hotel biti, saj je skoraj že odrasel, opravil je malo maturo in od njega se pričakuje vsaj nekaj odgovornosti do življenja. Zato je že prvi dan počitnic v roke vzel svinčnik in star nepopisan zvezek ter na prvo stran zapisal dve pomembni nalogi, ki sta pred njim: 1. šport (trening nogometa, pingpong), 2. branje (obvezno Prešeren, Cankar – Hlapci, Pohujšanje v dolini šentflorjanski, Hlapec Jernej, črtice ...), igranje v gledališki skupini – po počitnicah. Prva naloga je bila nekako še najlažje izvedljiva, čeprav zelo močnih fizičnih naporov nikoli ni maral in jih pravzaprav niti ni zmogel. K uram telovadbe v šoli je rad hodil, a si je izbiral vaje, ki so mu bile všeč, in na mali maturi je telovadbo opravil z odliko. Rad je igral nogomet, kjer je s soigralci družno ugotovil, da mu najbolj ustreza vloga vratarja, saj mu do pretiranega tekanja ni bilo, bil pa je hudičevo spreten pri lovljenju žoge. Treba bo le bolj pridno hoditi na treninge, ki jih je zaradi šole med letom zanemarjal.

Odkar so v Sokolskem domu kupili čisto novo mizo za namizni tenis, ki so mu vsi pravili pingpong, se je navdušil nad to igro, ki so jo iz tujine v Jugoslavijo prenesli šele pred dobrim desetletjem. Kljub temu da je bila igra z lesenim, z gumo obloženim loparčkom zanj čisto nova, je postal dober, celo zelo dober igralec, in če se bo s pingpongom ukvarjal resno, vsak dan, bi lahko bil visoko v državnem vrhu.

Že res, da je pomemben zdrav duh v zdravem telesu, a Karli je bil toliko samovšečen, da je imel še en razlog, da si okrepi telo. V treh letih je sicer zrasel, ni pa dobil atletske postave, in ko se je, tako kot prvega dne ob odhodu v celjsko gimnazijo, zdaj pogledal v ogledalo na hodniku hotela, ni bil nič kaj zadovoljen sam s sabo: suknjič je na njem visel kot na obešalniku, predolge roke so molele iz rokavov, hlačnice so bile za prst ali dva prekratke. Da ne omenja razmršenih las, redkih dlačic pod nosom in štrlečih uhljev. Pa ne le to, vse prevečkrat so se ga lotevali prehlad, kašelj in vročina, ki mu je pobirala moči za šolo in šport. Skratka, želel je postati zdrav in postaven fant, ki ga bo veselje pogledati.

Druga naloga pa je bila Karliju morda celo pomembnejša od krepitve telesa. Slutil je, da se počasi oblikuje njegova poklicna prihodnost. Zanesljivo je vedel, da inženir ne bo nikoli, tudi medicina ga ne mika in še sploh ne pravo. Zanima ga življenje, zanimajo ga usode drugih ljudi, ni mu vseeno za trpeče, rad ima zgodovino in lepo besedo. Po materi in očetu je nadarjen za igro in recitiranje, v šoli ga vedno hvalijo in uporabijo za proslave. Med odmori in na vlaku se druži tudi s starejšimi, ki so vključeni v literarni krožek. Ampak česar se bo zares lotil, v tem mora biti dober, v resnici dober. In če hoče biti dober, mora v to vložiti nekaj truda. Branje pisateljev in pesnikov, ki so mu blizu, je že ena pravih poti. Takoj jutri stopi v delavsko knjižnico in poišče primernih knjig. Tako je zapisal in razmišljal Karli prve dni počitnic. In tako, ali vsaj približno tako, je tudi storil. Na kopališče na jezu je s sabo nosil Cankarja in Prešerna, Cankar ga je spremljal tudi na obiskih pri dedu, ki je nekega dne odrinil časopis in pred njega porinil tanjšo knjigo, ki jo je Karli takoj prepoznal. »Tako, danes mi boš pa bral tegale Hlapca Jerneja!« Vnuk je od presenečenja pozabil zapreti usta, s kozarcem stopil do omare, nalil zvrhano mero in brž, da si stari ne bi premislil, v roke vzel knjižico. Najprej je bral hitro, nerazločno, jezik se mu je zapletal, tako da ga je moral ded opozoriti, da ga skoraj ne razume. Karli se je ustavil, globoko vdihnil in pomislil, da je na odru pred občinstvom. Njegov prijetni glas je zaplaval po mračni kuhinji, beseda je tekla gladko in razločno, ni samo bral, temveč je igral za svoje občinstvo, za svojega deda Toneta, hlapca iz lederfabrike. Prebral je kakšnih dvajset strani, ko ga je ded prekinil: »Dovolj za danes, utrujen sem, pridi spet jutri, če boš utegnil.«

»Pridem, če mi bo le uspelo, s prijatelji se nekaj pogovarjam o kopanju!«

In ko je že odhajal skozi vrata, je še slišal dedov glas: »Prmejduš, a veš, da lepo bereš.«

Naslednji dan se je sicer s težavo, a vendarle izgovoril prijateljem, da ima nujne opravke v hotelu, in stekel do deda. Tako kot prejšnjega dne je ded odrinil časopis in pokazal na Hlapca. In po kakšnih dvajsetih straneh spet na kratko odslovil vnuka. Niti besede o prebranem. In tako je bilo tudi naslednjič in naslednjič, dokler nista prišla do konca. Ded je pogledal Karlija, ko je ta utihnil, si pomel osušene oči in bruhnil: »Prekleto, štirideset let sem v tovarni umiral, nikoli se nisem smejal, nikoli se nisem upiral, utrujen sem s šihta hodil domov. In kaj sem dobil za nagrado? Brco v rit, brco, kot zadnji hlapec! Kje je tu pravica, te vprašam? Moral bi jo zažgati, to prekleto fabriko!« Besno je zagrabil kozarec in na dušek izpil. Karli je odprl usta, a ded je zamomljal: »Pojdi, pojdi že ...«

»Kje je tu pravica, kje je tu pravica, kje je tu pravica ...« je bilo slišati iz dedovega stanovanja še dolgo po tem, ko je Karli prestopil prag na dvorišče.

Poletje je bilo res čudovito, brezskrbno, vročino je šoštanjska mladina preganjala ob reki. Jez v središču mesta je bil vedno poln razposajene mladeži, uradnikov, uslužbenk in trgovk, dijaki in študentje pa so se še skoraj rajši namenili v Kurje loke, na jez, ki je ležal na vstopu v mesto in je bil manj urejen, zaraščen z gostim obrečnim zelenjem in skrit očem. Mršavi fantje so se petelinili pred dekleti, ki so svoje brsteče obline sramežljivo skrivala v kopalne kostime in s hihitanjem odgovarjala na fantovske opazke. Karli se je znal vključiti s svojimi duhovitimi pripombami, smejal se je skupaj s prijatelji, z Vladom, Tonetom in Janezom so imeli resne razprave o literaturi, politiki, pokvarjenih slovenskih politikih in balkanski kuhinji, o španski državljanski vojni, o napadu Italije na Abesinijo, o Hitlerju, ki je odkrito kazal željo po izgradnji velike Nemčije. Toda rad se je tudi umaknil pod svetlo zeleno upognjeno vrbo, v roke prijel knjigo ali pa samo legel na hrbet na zguljeno brisačo in se zagledal v zrak. Z odprtimi očmi je sanjal dekliške obraze in telesa, sanjal je, kako pred polno dvorano deklamira svoje pesmi, v katerih nastopajo njegov oče, ded, Nora Štefa ...

Da, ta nesrečna Štefa, ki so ji pravili Nora Štefa, ker v resnici ni bila čisto pri pravi in so jo z vzdevkom lažje prepoznavali med dvema, tremi drugimi Štefkami v trgu. Pred kakšnimi tremi desetletji jo je, majhno štruco, v mesto prinesla Zofa, ki je v lederfabriki našla delo, ter se s hčerko vselila v majhno, mrakobno sobo. Štefi je bila prikupno dekletce, a zelo skromne pameti, mati jo je s sabo jemala, ko je po službi hodila pospravljat premožnejšim. Z otrokom, ki tudi navzven ni kazal posebne brihtnosti, je Zofa lepo ravnala, a kaj, ko je sirota zgarana staknila jetiko in je Štefi, ki pri trinajstih ni zmogla niti branja in pisanja, ostala sama v njuni sobi. Odtlej je bila prepuščena sama sebi in dobrim ljudem, bila je pridna in rada je opravljala preprosta dela, da si je prislužila za sproti. Nič ji ni bilo pretežko, veliko se je smejala in ljudem razlagala, kako bo nekoč prišel ženin in jo odpeljal pred oltar in potem bo imela vsega dovolj. Ljudje, razen nepremišljenih otrok, je niso nikoli žalili, po svoje so jo imeli celo radi, pomagali so ji s hrano ali oblačili. Našel pa se je tudi kakšen delavec iz tovarne, ki je ubogo naivno paro izkoristil in jo še isti hip zavrgel. Na srečo se seme nikoli ni prijelo.

Pred nekaj dnevi, ko se je izlila zgodnjevečerna poletna ploha in je na posteljo odložil Cankarjeve Hlapce, se je podal v mesto, da se malo razgiba in naužije svežega, ohlajenega zraka. S prijatelji niso imeli nobenih načrtov, zato je sam pohajkoval po mokrih cestah in se izogibal srebrnim lužam na glavni ulici. Po tlakovanem pločniku se je mimo upravnih zgradb usnjarne počasi sprehodil do vrha trga in pred razsvetljeno Batovo trgovino zagledal nizko, mršavo žensko postavo. Postal je. Nora Štefa je razširjenih nog, z rokami na bokih in z rahlo nagnjeno glavo trdno stala pred bogato izložbo ter si z desnico svaljkala vlažne svitke dolgih svetlih las, z očmi je begala od enega do drugega para čevljev in momljala v brado. Že se je hotel obrniti in se strahopetno izogniti srečanju, ko ga je uzrla in se mu široko nasmejala, kajti dobro ga je poznala, saj je tudi v hotelu dostikrat pomagala in bila za to bolje plačana kot marsikje drugje. »Glej ga, Destovnikovega študenta. Pridi no bliže!« Bilo je prepozno za beg, pristopil je k izložbi. Zagledal se je v sive, skoraj modre oči na od sonca porjavelem obrazu, ki se je vse prehitro staral. Preiskovala ga je s pogledom, dolgo in natančno je brez zadrege, rahlo odprtih škrbinastih ust potovala po njem od lasišča, preko obraza, prsi, pasu, vse do usnjenih poletnih sandal, za katere ga je v trenutku postalo sram, da jih premore. Skušal se je izmotati iz nelagodja: »Kaj pa ti, Štefa, ob tej pozni uri?«

»A ne vidiš?« je še naprej gledala nekam v tla, že takoj, ko je pristopil, je videl, da so njene noge bose, »čevlje izbiram, čevlje. Takšne trpežne pa lepe, da bodo še za poroko.«

»Kaj praviš, poročila se boš?« je Karli komaj zadržal smeh.

»Bom, bom, kmalu se bom poročila. Moj mož bo velik, še večji od tebe. In močan, pa veliko denarja bo imel. Kupil mi bo novih oblek in čevljev ...« je z blodnimi očmi objela izložbo in zaploskala od veselega pričakovanja. Njena tanka obleka z obledelimi cvetovi je bila res ponošena, a snažna in skrbno zakrpana, v velikih nerodnih čevljih jo je videl le pozimi.

»Ko se bom poročila, bom gospa. Zlate zobe si bom dala narediti. Še pred poroko. Pa veliko ohcet bomo imeli. Tudi tebe bom povabila, Korlek, saj prideš, a ne?«

Ni je hotel razočarati, ko je kar kipela v svojih sanjah: »Ja, seveda, kaj pa misliš! Rad bom prišel in prinesel vama bom lepo darilo.«

Hvaležno ga je pogledala: »Ja, pa otroke bova imela z mojim Jurijem. Zdaj bi me vsi samo jebali, otrok pa nočejo. Pravijo, ah, kako, kaj boš pa ti z otroki, saj nisi pri pameti, saj ne bi znala z njimi. Jaz pa sem tako sama ...« Glas se ji je prelomil, oči so se ji zarosile, roke je prekrižala na prsih in si nohte zasadila v gola ramena. Karli ni vedel, kaj naj, neznansko se mu je zasmilila. Skoraj je že stegnil roke, da bi jo, revo neumno, prižel k sebi, pa se je nenadoma obrnila in med blaznim krohotom stekla po ulici ter ga tako rešila iz zagate. Iz misli pa sirote ni več pregnal.



Topli večeri so mladino zvabili na klopi na sejmišču, prostranem travniku onstran pragov pred železniško postajo, v gručah je bilo obilo pogovora in smeha. Ni bila skrivnost, da se v tem kotičku Šoštanja dobivajo predvsem mladi, ki so bili vključeni v sokole ali jim bili vsaj naklonjeni, nemškutarji sem niso zahajali. Karli, ki se je malo domišljavo že imel za odraslega, se je rad približal starejšim, ki so že študirali in so se vračali v Šoštanj v glavnem ob večjih praznikih in v poletnih počitnicah. Najbolj ga je pritegnil Biba, ki je v Ljubljani študiral medicino in je bil, kot je bilo splošno znano, član prepovedane komunistične partije, zaradi česar je že dodobra spoznal državne zapore. Govoril je Marxu in Engelsu, o surovih kapitalistih, o nujnosti svetovne revolucije in borbi proti fašizmu, ki v Evropi dobiva krila, o delavskih pravicah, ki si jih je treba izboriti, če drugače ne, z orožjem in krvjo.

»In kaj mislite o našem Vošnjaku? Je kaj drugačen kot kapitalisti drugod po svetu? Dvakrat na leto da delavcem usnja za čevlje, tu in tam jih pelje na izlet, ženske mu poljubljajo roko, kako da je dober ... Samo poglejte, kakšno vilo si je zgradil. Na bruhanje mi gre! Mar je res tako dober, od kod mu denar za dobroto? Od žuljev tistih, ki življenje puščajo v fabriki!« je strastno nagovarjal zbrane. »Sami ste lahko videli, kako je bilo pred dvema letoma, ko so se delavci v fabriki končno uprli, da bi delali za mizerno plačo. Skoraj celo mesto jih je podprlo, še trgovci so jim brezplačno dajali hrano in Vošnjak je moral popustiti in plačo zvišati za nekaj odstotkov. Kaj je bilo pa potem? Glavne upornike je ta svinja odpustil ali pa podkupil, župnika je poklical, da mu je s prstom kazal, koga naj odpusti. In zdaj v fabriki praktično ni več delavske organizacije. In dobri Vošnjak,« zadnji besedi je Biba spakljivo poudaril, »še naprej bogati na račun delavcev!«

Z Vošnjaki se je dotaknil Karlija, ki je v žuljih prepoznal deda Toneta. Srkal je vase Bibove resnice, ki so mu bile blizu, saj ni bil več nevedno pišče iz osnovne šole. Marsikaj je že slutil in vedel, a ni imel poguma, da se vključi v pogovor starejših. Občudoval je študenta medicine, ki se ni zbal, da je kje blizu morebitni ovaduh, ki mu bo spet prinesel mesec ali dva zapora. Sicer pa ni bila skrivnost, da je v Šoštanju dokaj močna skupina komunistov in da jo vodi prav Biba. Mesto je bilo ugodno lovišče za nove privržence, saj je imelo veliko delavcev v usnjarski in lesni industriji, ostalo so bili obrtniki, lastniki trgovin, kmetje so bili porinjeni bolj v hribovje nad dolino. Med slabimi dva tisoč meščani je bilo precej nemškutarjev, ki so bili seveda pretežno lastniki industrijskih obratov.

Z zadnjimi avgustovskimi dnevi, ko je ob jutrih trava že rosila, je v Karlija prihajalo tiho zadovoljstvo. Izpolnil je naloge, ki si jih je zastavil: bral je več, kot je načrtoval, Cankarju in Prešernu so se pridružili Klopčič, Župančič, Kranjec, Seliškar, Zagorski, Voranc, Gorki in kopica čeških socialnih piscev, redno je spremljal časopise. Veliko je bil na zraku, pridno se je sprehajal, brcal žogo in ob slabem vremenu ure preživljal tudi ob pingpong mizi v Sokolskem domu.



*



Lagodno poletje se je potegnilo globoko v šolsko leto. Zdaj je bil že petošolec. Po prihodu iz Celja je šolsko torbo navadno vrgel v kot in sedel za pisalno mizo, kjer ga je že čakala še neprebrana knjiga. Pisalno mizo je podedoval po dedu Francu, ki mu jo je obljubil še za življenja, saj Karli že od malih nog ni mogel odlepiti oči z nje, kadarkoli ga je obiskal v njegovi mali delovni sobi. Bila je res lepa, ne velika ne mala, z vitkimi, po srnje oblikovanimi nogami, orehov les je bil svetleče polakiran.

Imela je en sam velik predal s kovinsko ključavnico. In nad mizno ploskvijo, na daljšem zunanjem robu, je bil dvignjen še umetelno izdelan nastavek s predalčkom levo in desno, vmes je bila polička za svečnik in pisala. Od petnajstletnika je bilo seveda nesmiselno pričakovati, da bo miza kdaj pospravljena, ljubil je nered na njej, saj naj bi to pomenilo, da vedno počne nekaj koristnega. Knjigo je odložil šele, ko so ga poklicali h kosilu, potem je navadno skočil še do deda Toneta, toliko, da ga pozdravi in povpraša, ali kaj potrebuje. Če je imel nogometni trening, se je pridno namenil še na igrišče, zelo vnet pa je postajal za gledališče, v katerem so igrali tudi njegovi najboljši prijatelji Tona, Vladko in Janez, ki so ga zaradi njegove odločitve, da spremeni študij in postane zdravnik, zbadljivo preimenovali v Henshena, po znanem švedskem zdravniku, ki je s sodelavci vneto brskal po Leninovih možganih po tem, ko je ta umrl. Že po prejšnjih počitnicah je Henshen, ki je še sam hitro posvojil novo ime, svoj prostor na vlaku odstopil mlajšim in se odpravil v Ljubljano na študij prava.

Ko je zvečer legel v posteljo s knjigo, ki je ni bilo v nobenem šolskem načrtu, je Karli zgroženo ugotovil, da za šolo spet ni naredil ničesar. Okoli polnoči je utrujen knjigo končno odložil in ugasnil luč ter še dolgo v noč ležal na hrbtu in razmišljal. Včasih se mu je celo zgodilo, da je skoval verz ali dva, a ko je zjutraj sedel za pisalno mizo, je papir ostal prazen. Toda zdaj je že bil prepričan, da bo nekoč pisal. Drugo jutro je na vlaku hitro prepisal naloge in v naglici prelistal zadnje liste v zvezkih predmetov, ki so bili na urniku tega dne. Med urami je dostikrat na kolenih pestoval odprto knjigo, ki ni imela prav nobene zveze s trenutno uro, med odmori je z najbližji sošolci raje govoril o literaturi kot o šolski snovi. Že s prvim jesenskim dežjem mu je spet ponagajalo zdravje, malo pa se je še potrudil in mamo pretental, da je ostal doma teden ali dva, seveda udobno nameščen na mehki blazini s knjigo v roki. Malo maturo je opravil zelo dobro in prepričan je bil, da bo tudi višje razrede izdelal z levo roko. A že ob polletju je doživel hladen tuš. Pri matematiki, ki v resnici ni bila njegov najljubši predmet, je padel na oceno nezadostno, vse tuje jezike, v tem letniku se je francoščini in nemščini pridružila še latinščina, je izdelal komaj z dobrim, še veronauk je padel s petice na prav dobro. Petica se je, ob telovadbi, bleščala le pri slovenskem jeziku, čemur je seveda veliko pripomoglo dosledno izpolnjevanje nalog, ki si jih je zadal ob začetku zadnjih počitnic.

»Saj to ni nič tragičnega, do konca leta bom popravil,« se je hotel brezskrbno izviti pred materinim oštevanjem, potem ko je po kosilu spričevalo položil pred njo na mizo, da ga podpiše. »Ampak povej mi, kako ti je to uspelo? Saj nimaš nobenih drugih dolžnosti na tem ljubem svetu, kot da se učiš?!« se je mati čudila. »Saj veš, da me Jeromel ne mara, pa še bolan sem bil.« »Kaj bolan, cele dneve se potepaš in buljiš v knjige.« Oče, ki je žulil že ne vem katero pivo tisti večer, pa je skozi meglice pogledal najprej mater, potem pa še sina in počasi pogumno izdavil: »Pusti ga! Dovolj je velik, da ve, kaj dela. Doslej mu je še uspevalo. Bomo videli, kaj bo ob koncu leta. Če ne bo priden, bo pač šel v fabriko kože čistit.« Karli ni bil prepričan, ali so očetove besede le poskus, da zaključi nepotrebno razpravljanje, ali resna grožnja, a se je pošteno zamislil in si obljubil, da bo v drugem polletju vse drugače. Vedel je, da starši nimajo toliko denarja, da bi si lahko privoščil študirati v nedogled, in zdelo se mu je pošteno, da njihovo odrekanje poplača s pridnim učenjem. Konec junija je spet stopil pred mater, tokrat je pazil, da v bližini ni bilo očeta, ter na mizo položil spričevalo. Matematika slabo, latinščina slabo. To je pomenilo, da razreda ni izdelal. Mama je pogledala na spričevalo, pa Karlija, pa še enkrat spričevalo in spet ... Karli jo je že videl pred sabo kot Cankarjevo mater, vso tiho in plaho, ko je Ivan grobo zavrnil skodelico dišeče kave, a se je krepko uštel. Marija je zajela sapo in sina pošteno in glasno ozmerjala, da je len, nesposoben in nehvaležen smrkavec, iz katerega nikoli ne bo nič. Karli si je skorajda oddahnil, saj mu je bila materina jeza veliko ljubša kot tiha prizadetost. Zavedal se je, da je morda res nehvaležen, morda res celo malo nesposoben, vsaj za stvari, ki jih je mati pričakovala od njega, toda lenobe ne bi priznal nikoli. Je branje izvrstnih pisateljev, pesnikov in mislecev lenoba? Je ležanje na hrbtu in razmišljanje res lenoba? So lenoba pogovori s sošolci, ki jih enako skrbi za svet kot njega? Sam pri sebi je bil z minulim letom vseeno zadovoljen, saj je bil prepričan, da si je tlakoval pot za naprej, prvič je zares zaslutil svoje poslanstvo na tem svetu. Huda ura je minila hitreje, kot si je mislil, mamina jeza se je polegla, celo očeta ji je uspelo prepričati, da je Karli pač bolj šibkega zdravja, in če v šoli skozi leto manjka skoraj dvesto ur, potem je res težko nadomestiti zamujeno. »Bomo že zmogli nekako,« je vdana v usodo zaključila, Jože pa je dodal, »ja, bomo že nekako,« in si dolil piva.



*



Karli si ni pustil vzeti poletja, za učenje bo v šolskem letu dovolj časa, glede na to, da je imel težave samo z dvema predmetoma, bo v drugo v petem šlo laže in ostajalo mu bo dovolj časa za obšolske dejavnosti, predvsem literaturo ... S sošolci, ki so mislili enako kot on, so že snovali ustanovitev literarnega krožka, konec leta bo dvajseta obletnica smrti Ivana Cankarja, največjega slovenskega pisatelja, ki je bičal hlapčevstvo in pokvarjenost slovenske politike, ki se vse od njegove smrti ni prav nič spremenila. In začel bo prevajati in morda pisati. Pesmi ali prozo. Pravzaprav vseeno, pomembno je ...

Poletje je bilo skoraj podobno lanskemu, ob kopanju in branju je vedno našel čas za deda, kateremu je še vedno bral, tudi odlomke iz knjig in tu in tam kakšno pesem, ki je staremu delavcu odnesla pogled skozi okno. Veliko sta govorila o veri in bogu.

»Deda, še greš kdaj v cerkev?« ga je Karli nekega dne podražil, vedoč, da stari nikoli ni bil prav goreč vernik. Če ga ne bi silila Cilka, cerkve od znotraj še za največje praznike ne bi videl. »Kar ni stare mame, skoraj ne grem. Samo tvoja teta Lina me še spravi k maši za obletnico Cilkine smrti. Saj si že prej z bogom nisva bila najbolj blizu. Povej mi, kje je bog, ko se dogajajo vojne in krivice. Še farji hlepijo za oblastjo in denarjem.«

»Ampak otroke sta pa vzgojila v veri ...«

»Jaz jih že ne bi pošiljal v cerkev, pa sta ženski odločili, Cilka in tašča. In sem bil zaradi ljubega miru tiho. Pa se vseeno ni prijelo, vsaj pri stricu Janezu in tvojem očetu ne, čeprav so tudi vaju z Jožijem namočili v sveto vodo. In kolikor vem, imaš ti pri veronauku v šoli same petice,« je vrnil vnuku in k pipi spet pritaknil gorečo vžigalico. Dobro je vedel, da Karli ne mara za boga.

»Kdo pa me je vprašal, če hočem biti krščen, k prvemu obhajilu in birmi sta me poslali mama in stara mama Marija. Pa saj mi je bilo čisto všeč, dobil sem darila, pri veronauku pa je tudi bilo zanimivo. Zdaj je pač drugače, za pravljice sem že prevelik. Tudi prijatelji, s katerimi se največ družim, so se bogu odpovedali. Če bi bog obstajal, bi drugače uredil ta svet.«

»Kaj pa veronauk?« je vztrajal ded.

»Eh, kaj bi to. Če ne bom imel pozitivne ocene, tudi gimnazije ne bom izdelal, in če ne bom imel izobrazbe, ne bom delal tega, kar me zanima ... Čisto enostavna računica, mar ne?« se je namuznil Karli, »pa še malo zanalašč, profesor za veronauk je največji starokopitnež in hudoba na naši šoli, ve, da se družim z bolj naprednimi dijaki, in samo čaka, da mi bo lahko škodoval. Zato se potrudim in se s figo v žepu dobro naučim snovi.«



Karli je bil že kot otrok nemiren in občutljiv, na videz krhek je v sebi živel polno življenje. Če ravno ni imel kakšnega dela ali ga dogajanje okoli njega ni pretirano zanimalo ali se mu je zdelo, da se mu je zgodila krivica, kar je bilo, roko na srce, kar pogosto, morda celo prepogosto, je dobil odsoten pogled in se globoko zatopil v svoje misli, v katerih je plul čez oceane, gradil najvišje hiše in kot za šalo premlatil važnega sošolca ali hudobnega učitelja. Tudi z odraščanjem ga občutljivost in nemir nista minila, še vedno se je rad zatekel v svoj svet, a zdaj ni več plul po oceanih in pretepal nasprotnikov, ampak je v mislih že ustvarjal literaturo in gradil boljši svet.

Pred prijatelji ni prav nič skrival, da ni izdelal letnika, še celo se mu je zdelo, da je njegov ugled zrasel, ker so ga nekateri profesorji menda dobili na piko. Medvedova Micika je bila med tistimi, ki so mu bili naklonjeni. Bila je leto starejša, hčerka uglednega lesnega trgovca in s Karlijem sta se od daleč poznala že od otroštva, ko pa se je tudi ona začela z vlakom voziti v Celje v trgovsko šolo, sta se družila več. Na vlaku in v prostem času, oba sta se navdušena vključila v domačo gledališko skupino. Micika je bila prijetno dekle, znala je razmišljati in se vključevati v dolge pogovore o literaturi, umetnosti in politiki. In tako se je zgodilo, da se je v Karlija počasi naselil še en nemir, vse pogosteje je v svoje misli vpletal postavno deklico z dolgimi nakodranimi kostanjevimi lasmi. Vedel je, da se nekaj mora zgoditi, seveda pa ni točno vedel, kdaj in kaj mora storiti, da jo bo dobil, le čutil je, da tudi njej ni vseeno.

Vroč julijski popoldan na jezu je mineval v razposajenosti, v ugašajočem poletnem soncu so se prijatelji že počasi razhajali, bližal se je čas večerje. Micika in Karli sta kakor slučajno malo zastala za gručo. Nekaj časa sta tiho hodila drug ob drugem, skoraj sta že bila mimo hotela, ko se je mladenič odločil, da še malo nadaljuje pot z dekletom. Načela sta pogovor o gledališču in igri, ki so jo pripravljali, ustavila sta se pod vogalom sodnije, sonce se je že utapljalo za hribovjem, molk je ustvarjal zadrego, zato sta klepetala in klepetala. Od cerkve svetega Mihaela je globoko zadonel zvon, Micika je tiho kriknila: »Joj, sedem je že, oče bo znorel, če me ne bo pravi čas na večerjo. Grem.«

»Hej, počakaj malo!«

»Ne morem, res se mi mudi,« se je Micika že na pol obrnila.

Karli je malo v šali, v resnici pa kar zares pokazal užaljen obraz: »No, če že moraš, mislil sem ...«

»Karli, zjutraj grem nabirat borovnice. Sama. Če hočeš, lahko greva skupaj.«

Pri Destovnikih ni bila navada, da bi borovnice nabirali fantje, a Karli je, namesto da bi se vzvišeno zmrdnil, z navdušenjem prikimal: »Tukaj? Ob osmih?«

Kar odneslo ga je čez železniške tire v domači hotel, preskakoval je stopnice, pri večerji je molčal, le oči so se mu svetile. Na Jožijevo zbadanje tokrat za spremembo ni odgovarjal.

Noč je bila podobna tisti, ko je šel prvič v šolo v Celje. Neskončna želja po novem, pa hkrati strah, kako mu bo uspelo. Premetaval in potil se je celo noč. Premislil je vsaj sto različnih možnosti, kaj in kako se bo jutri zgodilo. V knjigah je o ljubezni prebral veliko, od prijateljev in sošolcev je izvedel že kopico zgodb, nekateri so se celo ves čas hvalisali, kako da so jebali, samo da bi zrasli v očeh drugih. Koliko je v njihovi hvali resnice, je pa že drugo vprašanje, si je ob takšnih pogovorih mislil Karli. Nikoli še ni bil sam z dekletom, nikoli še ni nobene objel in poljubil, še doma se nikoli niso poljubljali. Miciko je imel rad in najti mora pravi način, da ji to pove, skoraj prepričan je bil, da tudi ona misli nanj. Ali pa bo stisnil rep med noge, nabrala bosta borovnice in odšla narazen.

Suhe noge je vtaknil v kratke hlače, oblekel tanko poletno srajco in si z mrzlo vodo temeljito umil obraz, da je vsaj malo pregnal utrujenost neprespane noči. Lasem ni pomagala niti voda niti močan glavnik, neukročeni so štrleli na vse strani. Mati ga je začudeno pogledala, saj si je v poletnih dnevih rad privoščil jutranje poležavanje. Samo nasmehnil se ji je in zamomljal nekaj o tem, da je zmenjen s Henshenom, in oddrvel po stopnicah.

Stopil je v jutranjo vročino, nabito z gostim vonjem travnikov in vrtov ter ptičjim petjem. V nekaj korakih je že stal pred sodnijo, bil je malo prezgoden, ni še odbilo osem, on pa se je živčno prestopal. Zdelo se mu je, da vsi uradniki, vsi mimoidoči, vsi, prav vsi vedo, da ima Destovnikov starejši svoj prvi zmenek. Ušesa je potegnil med ramena in se ves sključil, da bi postal neopazen. Končno je v zvoniku odbilo osem, a Micike še ni bilo od nikoder. Morda se je pa samo šalila. Kaj pa, če me draži in me v resnici sploh ne mara? Ali pa se je zagovorila pred očetom, pa so ji prepovedali?

Skoraj je že obupal, ko jo je videl prihajati navzdol od žage, vso razigrano v rumeni poletni oblekici, ki ji je segala le za las pod kolena. Z rokama je pred sabo objemala pleten cekar, ki se je Karliju zazdel grozljivo velik za nabiranje borovnic. Materi je obljubil, da bo doma do kosila.

»Oprosti, mama me je poslala še na vrt zalit paradižnik, drugače ga bo suša pobrala.« Ni imel kaj oprostiti, bil je srečen, da je le prišla. Pospešila sta v hrib, da sta se čim prej izvila iz naselja in stopila med pokošene travnike. Robovi so bili še polni zakasnelih ivanjščic, po strnišču je bučalo od premnogih kobilic. Spet sta padla v zadrego minulega večera, toliko sta si imela povedati, pa nista znala začeti. S politiko in gledališčem si nikakor nista hotela kvariti čudovitega poletnega dne. Zato sta molče stopala proti gozdu, pod pazduhami so se že pojavile prve znojne kaplje, ki so naravi dodajale omamni vonj paritve. V senci visokih smrek je bil zrak še prijetno svež, namenila sta se po ozki potki proti vrhu vzpetine, a nekje med drevjem sta zaslišala živahne ženske in otroške glasove, zato sta se obrnila stran od njih in se ustavila šele po kakšne četrt ure. Prišla sta v bogato borovničevje, Micika se je razgledala in določila: »Jaz grem tukaj malo naprej, ti pa pojdi v tistole globel, tam je po navadi polno.«

Kljub temu da je bil malo razočaran, saj si je predstavljal, da bosta nabirala čisto skupaj, je iz njenih rok vzel kovinski lonček. »Ko boš imel piskrček poln, pa ga stresi sem, v košaro.«

Počepnil je v borovničevje in se odločil, da se bo borovnic najprej pošteno najedel, da potem ne bo imel več skomin po njih in bo lažje nabiral. Bile so velike, posute z belim poprhom, skoraj kot bi jih nežno obsul z moko. Nekaj jagod je počasi eno za drugo položil v usta in jih z užitkom in zaprtih oči zdrobil z jezikom. Sladko-kisle. Kot življenje, je pomislil. Potrgal je za polno dlan plodov, jih hlastno vse naenkrat zbasal v usta in jih zmlel v kašo in to ponovil trikrat ali štirikrat. Potem je vzel lonček in začel nabirati zares. Vendar se ni mogel zbrati. Ves čas je pogledoval proti Miciki, ki je čepela in prestopala med visokim borovničevjem. Od časa do časa se je med zelenimi grmički zabliskala belina njenega stegna, ko se je kratka obleka nerodno zataknila v podrastje, in to je Karlija še bolj zmedlo. Roke so mu rahlo podrhtavale, slišal se je, kako počasi in glasno požira slino, čeprav je imel usta že čisto suha. Ni bil zbran, lonček se je le počasi polnil, zdelo se mu je, da je minila cela večnost, ko je s polno posodico le odšel do košare. Micka ga je podražila, češ, kod pa hodiš tako dolgo, in nabirala naprej. Res se ni imel s čim pohvaliti, ona je medtem spraznila vsaj tri, štiri lončke. »Tu so veliko bolj polne, bom kar tu ostal,« se je izgovoril in se spustil na tla. Nabiranje mu ni šlo hitreje od rok, še pogosteje je pogledoval v dekliški hrbet in čakal, da se bo obleka spet zapletla.

»Kako pa kaj Joži? Se mi zdi, da mu v šoli ne gre najbolje,« je pogovor načela Micika in potem je steklo. Nabirala sta borovnice in sproščeno klepetala o najbolj navadnih stvareh na svetu, o njeni in njegovi družini, o prijateljih in prijateljicah. Košara je bila skoraj polna, odbila je dvanajsta in Micika se je dvignila. »Dovolj bo za danes, morda lahko še kdaj ponoviva, saj niti nisi tako slab,« ga je skozi smeh podražila.

»Tako slab? Boš že še videla,« ji je v šali zagrozil, se naenkrat odločil in z mehkimi nogami stopil korak do nje, jo prijel za rame, rahlo potegnil k sebi in se z usti naslonil na njena. Za dve, tri ali deset sekund, ni vedel, kako dolgo je trajalo, da ga je zardela v obraz odrinila s prostima rokama in igrivo stekla od njega. »Greva, greva! Vzemi košaro!«

S košaro v levici se ji je pridružil na mehki gozdni poti, zrak je bil še bolj kot zjutraj nabit s poletjem, ptiči so kričali drug čez drugega in v njem je butalo življenje. Njena mehka, drobna dekliška dlan se je trdno zagozdila v njegovo in poletje 1938 je postalo še lepše.



*



Karli je bil poln energije, vstajal je zgodaj, tekal po hotelskih stopnicah in si požvižgaval. Tu in tam se je celo ponudil in opravil kakšno delo, za katero mu nekoč ni bilo niti najmanj mar. Ure in ure je sedel za zvezkom in grizel svinčnik. Pisal je, brisal in spet zapisal. Lotil se ga je ustvarjalni nemir, še med kosilom in večerjo je mislil na to, kaj mora zapisati. Besede so vrele iz njega, a zadovoljen ni bil. Vedel je le, da je na pravi poti in da bo nekoč uspel. V roke je jemal pesniške poskuse iz prejšnjega leta, premetaval misli in zloge, trudil se je, da bi verzi tekli, da bi bilo sporočilo jasno. Pisal je o ljubezni in bedi, o nesrečnih ljudeh in negotovi usodi, ki čaka svet. Izplen ni bil velik, a raztrgani listi niso pomenili neuspeha, lepega poletja ni moglo skaliti nič. Na listih je ostal kakšen ducat pesmi, s katerimi je bil zadovoljen. Na tihem je upal, da bodo dovolj dobre za objavo v novi srednješolski reviji Slovenska mladina, ki so jo pripravljali ljubljanski študentje. Konec šolskega leta je dobil poskusno številko, v kateri so k sodelovanju vabili vse slovenske dijake.



Mama Marija se je nekaj časa čudila sinovi vnemi, potem pa je ugotovila, kaj bi lahko bilo. Moža s tem niti ni hotela obremenjevati, fantu pa je pustila vso svobodo. Morda mu je njegovo sproščenost in radoživost celo malo zavidala. Medveda pa sta bila stroga starša in na srečo nista vedela za Micikino ljubezen. Prepričana sta bila, da dneve preživlja v družbi prijateljic, zaupala sta ji, domov je vedno prišla ob zapovedani uri. Karli in Micika sta se dobivala skoraj vsak dan, seveda ne sama, navadno v družbi sošolcev in prijateljev ob reki. Nekaj časa sta še skrivala svojo ljubezen, a druščina je kmalu opazila njuna spogledovanja in navidezno naključne dotike. Sprva sta bila deležna zbadljivk, a prijatelji so se hitro navadili novega para in zaljubljenca sta se lahko radovednim pogledom brez opravičevanja izmuznila za urico ali dve.

Avgustovsko sonce je še močno pripekalo na Kurje loke, ob vodi so nadležni obadi grizli pregreta telesa. Malo odmaknjena od prijateljev, sta prepotena ležala na hrbtu na razgrnjeni odeji. Dotikala sta se z rameni in stopali, zrla v modro nebo in lenobno klepetala. Karli je nekako mimogrede, v resnici pa ves napet v silni želji, s palcem drsel po Micikinem boku. Morda pa danes vendarle ...

»Ej, se ti ne zdi, da je danes še več obadov kot navadno? Greva malo gor, ob reki, tam jih je zanesljivo manj?« je tvegal zavrnitev.

»Meni je tukaj čisto v redu.« Micika je zaslutila Karlijeve namene. Še zdaleč ne, da se mu ne bi želela čisto predati, ampak tukaj je še toliko čejev, da to še ne bi bilo pametno. Raje si noče predstavljati, kaj bi bilo, če njeni starši na ulici izvedo, da je njihovo hčer zapeljal prav Destovnikov starejši. Kaj šele, da bi se ji zgodilo kot Karlijevi mami.

»Grem pa sam,« je z užaljenim glasom še enkrat poskusil Karli.

»Dobro, dobro. Grem, ampak če mi nekaj obljubiš!«

»Obljubim!« se je veselil zmage.

»Obljubi, da boš priden!«

»Bom, seveda bom!« je rade volje zagotovil, čeprav je že vedel, da se obljube ne bo držal. Z roko v roki sta odšla ob poraščenem obrežju reke, ki je bila zaradi skromnega poletnega dežja vsa skrčena in lenobna v številnih peščenih okljukih. Nekaj sto metrov više ni bilo več žive duše, majhni tolmuni pa so naravnost vabili.

»Skočiva v vodo?«

»Prepozno je, do večera se ne bova posušila!«

»Saj ni treba v kopalkah,« je rekel s tresočim se glasom in stopil do vode.

»Saj si nor!«

»Ja, sem!« V trenutku je s sebe potegnil kopalke in jo z roko povabil v vodo. Ni videl, kako je zardela ob pogledu na njegovo golo telo, zabredel je v toplo vodo in čakal. Oklevaje si je slačila kopalke in pogledovala okoli, če ni kašnega opazovalca. Prvikrat je doživljal njeno goloto, doslej sta si telesne nežnosti vedno izkazovala v temi, bolj ali manj spodobno oblečena. Medtem ko je brodila po vodi, si je z levico nerodno zakrivala prsi, z desnico pa skušala zakriti razkošno polje dlačic, ki so v poznopopoldanskem soncu žarele v zlatordeči barvi. Ko je bila dovolj globoko, se je s telesom brž pogumno vrgla v bistro vodo. V zadregi sta se smejala in škropila s prgišči vode. Karli je v trenutku pozabil na svojo polobljubo in ji zaplaval za hrbet. Voda jima je segala do pasu, zrak je bil vroč, gost, poln mrčesa in sle po ljubezni. Prijel jo je za boke in z jezikom potegnil po vratu. V dlaneh je začutil, kako se je njena koža nagrbila, ko se je prilepil nanjo. Brez besed sta se zagnala proti obrežju, nista se zmenila za ostro kamenje, hitela sta, sopla v pričakovanju in se v objemu vrgla v visoko travo, ki je zakrila njune neučakane gibe in pritajene krike.

»Na kaj misliš?«

»Ne vem, tako čudno je.«

»Te je bolelo?«

»Ne, sploh ne. Razmišljam, kaj bi rekel oče, če bi vedel za tole.«

»Uh, ne znam si predstavljati,« je s kančkom ponosa v glasu zamomljal Karli in s hitrim in natančnim udarcem potolkel nadležnega obada, ki se mu je zapičil v prepoteno stegno.





2. POGLAVJE





S solzami v očeh

sem Cankarja čital, čital.

Pil sem ga kakor otroci,

ki materam pijejo mleko iz prs.





Po čudovitem poletju se je po tridnevni zamudi Karli spet pojavil v šoli. Ponavljač. Drugič v petem razredu. Znašel se je v vagonu, dolgi in ozki učilnici, katere okna so gledala na bližnji z gozdom poraščen vrh. Vhod je bil na zadnji, ožji strani razreda, na sprednji je bilo prostora komaj za kateder pod temnim, preprostim razpelom na steni, profesorja in visoko lončeno peč z zabojem za premog ob njej. Nekaj časa je zmedeno pogledoval, kam naj sede, potem pa na levi zagledal Franja, ki mu je veselo mahal. Že konec šolskega leta, ko je Karli v roke dobil spričevalo, sta se dogovorila, da bosta v novem šolskem letu sedela skupaj. Franjo je bil bolj zadržane sorte in zaradi njegove tihe narave se sošolci niso ravno tepli, da bi z njim delili klop. Karliju pa je bil mladenič všeč, bil je prava pesniška duša in srečevala sta se že v dramski skupini. Franjev oče je imel svojo mizarsko delavnico, žena mu je umrla, sam pa ni imel niti časa za odraščajoča sinova niti razumevanja za njune želje. Tako se je visoki, suhi, svetlolasi in bledopolti Franjo, za sošolce in prijatelje Pero, navadil živeti v skromnosti in odmaknjenosti, ki jo je še dodatno gnojilo njegovo prepričanje, da je tudi na pogled neprivlačen nebodigatreba. »Hej, Desta, pridi sem!« je z roko kazal na prosti stol ob sebi v zadnji vrsti. Nekaj dijakov se je ob tem klicu radovedno obrnilo, a posebnega vznemirjenja zaradi novega sošolca ni bilo.

Karli se je stlačil v klop in pomežiknil Franju, ki mu je poletje nežno obarvalo svetlo polt: »No, pa smo spet tu. Skoraj sem že pogrešal tole zatohlo vzdušje in piflarske sošolce ... Pa ti, ti je bilo kaj dolgčas po šoli?«

»Dolgčas ravno ne, sem pa komaj čakal, da pridem med ljudi.«

Karli ga je začudeno pogledal.

»Ja. Skoraj celo poletje sem v opekarni zlagal opeko, da si naberem nekaj dinarjev, ob večerih sem bil tako utrujen, da se mi dostikrat še brati ni ljubilo. Kaj šele, da bi se s kom kaj pametnega pogovarjal ali pa napisal,« je razložil Franjo in v pričakovanju vprašal, « in ti, si kaj napisal? Sploh pa, zakaj si prišel šele danes?« Preden je Karli lahko odgovoril, je v razred že stopil razrednik in napovedal neusmiljen boj za ocene v novem šolskem letu. Karli je iz zvezka iztrgal listič in nanj zapisal: »Se bova več zmenila med odmorom.«

Pisanje lističev na celjski gimnaziji ni bila razvada, temveč nuja, saj so učitelji med uro zahtevali popolno tišino. Le kdo bi se utegnil vse pogovoriti med kratkimi odmori, pred poukom in po njem pa tisti, ki so se v šolo vozili od drugod, za pogovore niso imeli časa.

V odmoru sta se tako odmaknila od sošolcev.

»In kaj je novega pri tebi, Desta?«

»Pravzaprav veliko, delati mi ni bilo treba kot tebi, sem pa zato dosti bral in nekaj malega pisal, ja, pa še zaljubil sem se,« ni mogel zdržati. Karli je opazil, da je Franjev obraz za trenutek rahlo potemnel, morda gre za nedolžno zavist, je pomislil, saj je sošolec, kolikor je vedel, o uresničitvi svojih erotičnih želja lahko le razmišljal.

»Pa menda ne v Verico, se mi je zdelo, da se na hodniku vedno nekaj zarotniško smejeta?«

»Ah, kje pa. Verica je samo prijateljica. Že res, da sva se v šoli veliko družila, a tu gre za druge stvari. Njen brat je pomemben komunist in svoje prepričanje mu je uspelo vcepiti tudi Veri, ki je zdaj med glavnimi aktivisti na šoli. Seznanila me je z nekaj fanti iz višjih letnikov, ki mislijo podobno kot ti in jaz. Ljudi, ki jim ni vseeno, kaj se dogaja v naši gnili državi in da svet drvi v nove katastrofe. Pravi, da me bodo to jesen sprejeli v Skoj, med mlade komuniste. Vem, da ti ni preveč za politiko, a če boš hotel, te povabimo zraven. Čeprav je Vera čisto luštna punca, pa ni ravno zame.«

»Torej?«

»Torej Micika s trgovske šole. Saj sem ti že pravil o njej. Veliko se družimo, skupaj se vozimo v Celje, skupaj igrava v našem gledališču, pa še napredno razmišlja, čeprav so doma premožni.«

»Pa sta že ...?«

»Kaj, če sva že?«

»Mislim, če sta že, no ...?«

»Aha, misliš, če sva že ...« Karli se je samo važno nasmejal in prikimal. »Sicer pa, še nekaj pomembnega se je zgodilo. Sredi avgusta sem dobil dopisnico iz Ljubljane. Pisal mi je Kostja z ljubljanske gimnazije. Se spomniš, da je bil v poskusni številki Slovenske mladine podpisan kot tajnik? No, napisal mi je, da si želi sodelovanja z mano, naj mu pošljem kaj gradiva, in me povabil na sestanek uredništva na Uršlji gori.«

»Uf, Desta, menda si ja sprejel takšno priložnost?«

»Zakaj pa misliš, da sem zamudil! Sestanek je bil od ponedeljka do včeraj. Pravzaprav je bila to uradno obletnica male mature, da bi prikrili, da gre za ljudi okoli napredne revije. Prišli so fantje in dekleta z vseh slovenskih gimnazij, večina se jih je z vlakom peljala do bližnjega mesta, potem pa so šli kot planinci peš na vrh Uršlje. Jaz sem s sabo povabil Toneta, doma sva se izgovorila, da imamo že kar na začetku šole tridnevne priprave za novo igro v šolskem dramskem krožku. Šla sva kar peš iz Šoštanja. Opravičilo za šolo pa je bil močan prehlad z vročino. Saj veš, da je mamin podpis zame mačji kašelj ...«

»Torej bo Slovenska mladina začela izhajati?«

»Ja, mislim, da pride prva številka že oktobra, ni nam pa še uspelo postaviti vsebine, smo imeli premalo časa. Veliko smo se pogovarjali o smislu revije, radi bi, da postane protiutež konservativnim, klerikalnim revijam, da se v njej predstavijo talentirani in napredni pesniki. Radi bi, da bi to revijo prebirali vsi srednješolci, ne samo gimnazijci. Mene so zadolžili, da jo širim v šoštanjskem koncu in na naši gimnaziji ter da pridobivam nove sodelavce. Takoj sem pomislil nate.«

»Se ti zdi, da imam kaj primernega?«

»Ne da se mi zdi, vem! Tudi sam sem imel kar nekaj treme, ko smo zvečer brali naša besedila. Saj sem navajen nastopati, ampak na srečanju je bilo kar nekaj že uveljavljenih mladih pesnikov. Zavedal sem se, da sem z desetimi, petnajstimi pesmimi nekje čisto na začetku. Pa sem nekako kar uspel, po končanem večeru so mi čestitali. Dobro se mi je zdelo, kaže, da bo napredna literatura končno dobila pravo srednješolsko revijo.«

»Zmanjkovalo ti bo časa. Micika pa nova revija pa šola ...«

»No, ja. Za šolo me ne skrbi preveč, še sreča, da ponavljam in ne bo veliko učenja. Micika je razumevajoča punca, sicer pa je tudi v šoli, pa še očetu pomaga v pisarni, tako da tudi ona ne bo imela ravno veliko časa zame. V naši igralski skupini pripravljamo novo igro, se bova dobivala na vajah. Bral in pisal bom pa ponoči. Zdaj je prva naloga proslava ob dvajsetletnici Cankarjeve smrti, že čez deset dni.«



*



Šoštanj, 20. septembra 1938. Že spomladi so se v Sokolu dogovorili, da bo na Akademiji ob dvajsetletnici Cankarjeve smrti govoril samo Cankar, torej njegova dela. Sokolska organizacija je nekoč veljala za napredno, skoraj levičarsko, ko pa so jo jugoslovanske oblasti razglasile za edino državno sprejemljivo, se je njena napredna drža marsikje spremenila v režimsko. V Šoštanju na srečo ni bilo tako, saj so Karli in njegovi levo usmerjeni tovariši prav pod njenim okriljem lahko delovali brez težav. Zato je Karli pripravil izbor citatov iz Cankarjevih del, pri čemer je seveda skrbno pazil, da so bili odlomki najbolj revolucionarni, nastopili so celjski visokošolci, šoštanjski učitelj Robinščak pa je akademijo režiral.

Kinodvorana je pokala po šivih, ljudje so nestrpno pričakovali začetka, ko je v dvorano vstopila skupina orožnikov. Visok, širokopleč komandir je zahteval organizatorja in k njemu je pristopil Biba: »Kaj bo dobrega, gospod komandir?«

»Kje imate dovoljenje za prireditev?«

»Kakšno dovoljenje? Prireditev smo že zdavnaj prijavili. Prepovedi nismo dobili, torej je prireditev dovoljena.«

»Če nimate papirjev, prireditve ne bo! Jasno? Povejte ljudem, naj se razidejo!«

Med bližnjimi obiskovalci je završalo.

»Gospod komandir, kar sami jim povejte, zakaj prireditve ne bo, če upate!«

Komandir se ni hotel izpostavljati, umakniti pa tudi ne, zato je Biba stopil na oder in ljudem razložil, kaj se dogaja. Dvorana se je dvignila na noge: »Dol z diktaturo, živel Cankar, fuj, komandir!«

Komandir je spoznal, da je izgubil, zdaj je trmasto vztrajal le še zaradi ponosa.

»Ali so ljudje plačali za to, da bodo gledali nas ali vas?« je Biba zaklical proti komandirju in dvorano sta zajela glasen smeh in žvižganje. Biba se je ustopil sredi odra in po programu začel z uvodnim Cankarjevim besedilom izpred četrt stoletja. Komandir ga je skušal prekiniti, občinstvo pa je vedno bolj nejevoljno zahtevalo nadaljevanje in Biba se je spet obrnil h komandirju: »Poslušajte ljudstvo. Proslavo hoče. In njegov glas je več kot glas orožnika!« »To mi boste še plačali,« je komandir besno vrgel med ljudi in s spremstvom odšel iz dvorane. Akademija je bila rešena. Karli, ki je dogajanje spremljal iz zaodrja, si je globoko oddahnil in spet začutil bolečino v zobu, ki se je v napetem ozračju za nekaj minut potuhnila. Ko se je dotaknil oteklega lica, se je nehote spomnil Tonetovega popoldanskega zbadanja, da izgleda kot rejeno prase. Res je, z zobmi je imel, kljub skrbnemu drgnjenju, večne težave.



Komandir ni pozabil. Ni minilo deset dni, ko se je v hotelu Jugoslavija pojavil s tremi orožniki in stopil naravnost v točilnico, kjer je ob pultu stal Destovnik s kozarcem in cigareto. »Dober večer, kje imate vašega sina Karla?«

»Zdravo, Tone. Kaj smo pa tako uradni?«

»Vprašal sem, kje imate Karla?«

Destovnik je presenečeno gledal v Toneta, s katerim sta družno spila prenekateri sodček piva. Tokrat je bil orožnik namrgoden, očitno je moralo biti nekaj hudo narobe.

»Gori, v sobi je.«

»Imam nalog za hišno preiskavo, osumljen je protidržavnega delovanja. Peljite me k njemu!« Destovnik je nejevoljno v pločevinastem pepelniku ugasnil cigareto in se pred orožniki povzpel po stopnicah. Preden mu je uspelo potrkati na vrata, je komandir s svojo močno roko že prijel za kljuko in jih na hitro odprl. Karli je od presenečenja pozabil zapreti usta. Sedel je za pisalno mizo, zatopljen v knjigo.

»Karel Destovnik?« je z vso avtoriteto nastopil komandir.

»Ja.«

»Stopite sem in ne ganite se!«

‘To mi boste še plačali!’ je Karliju šlo skozi možgane. Komandir je s svojo grožnjo mislil čisto resno. Užaljenost in napuh sta ga spodbujala k maščevanju.

»Kje imate skrito komunistično literaturo?«

»Kaj, kakšno literaturo? Imam samo šolske stvari.«

»No, bomo videli. Fantje, poglejmo ...« Orožniki so se razkropili po sobi, videlo se je, da jim ta preiskava nič ne diši. Tudi sami so v hotel prihajali na pijačo, povrhu pa še vedeli niso točno, kaj iščejo. Brskanje po omari, pisalni mizi, celo pod posteljo je trajalo več kot pol ure, a našli niso ničesar. Karli je bil miren, saj je prepovedano literaturo dobro skrival na podstrešju, v sobi je imel navadno kvečjemu le eno ali dve sumljivi knjigi, ki jih je lahko v trenutku zatlačil v luknjo za pečjo. Letake in druge nevarne stvari je sproti zažigal. Bil je miren, a globoko v sebi prizadet zaradi grobega posega v njegovo zasebnost.

Komandir je bil besen, da se ne bi povsem osmešil, je zagrabil dve knjigi v srbohrvaškem jeziku in jih s širokim zamahom vtaknil pod pazduho. Odločno se je obrnil proti vratom. Karliju in Destovniku ni namenil niti pogleda. »Gremo!« Ko se je topot težkih čevljev izgubil v pritličju, je Destovnik stopil h Karliju in mu položil roko na ramo: »Ej, sine, sine. Pazi, kaj in kako delaš. Z državo se ni za igrati. Sploh pa ne s takimi važiči, kot je Tone!« To je bilo vse. Nič očitkov, nobenega vpitja ... Konec koncev stari niti ni tako napačen.

V Karlijevi sobi je še dolgo gorela luč. Rodila se je še ena pesem. Polna gneva.



*



Zazvonilo je konec odmora, dijaki so se počasi umirjali, ko je v razred stopil profesor Gmajnar. V eni roki je nosil redovalnico in dnevnik, v drugi šop zvezkov šolskih nalog, ki ga je z višine spretno vrgel na kateder, da je plosknilo, a se kup vseeno ni razletel po gladki ploskvi. V nemirni tišini pričakovanja rezultatov naloge je v dnevnik s pomočjo dežurnega dijaka vpisal odsotne in pričakovano vsebino ure. Popravil si je očala in se zazrl v dijake. Kup zvezkov je potegnil predse, se odhrkal in pričel nagovor: »Tako torej, prva šolska naloga v tem letu je za nami. Naloga ni bila pretežka. Jesen. O jeseni se da zapisati marsikaj, res marsikaj. Nekaterim se krepko pozna, da so vse poletje preživeli na njivi ali v vodi, prav nobenega napredka ne vidim pri njih. So pa tudi takšni, ki so me prijetno presenetili. Ampak teh je bolj malo, čeprav sem nasploh kar zadovoljen,« je pogledal po razredu in se za spoznanje nasmehnil.

»Kaj praviš, Desta, koga je mislil, da ga je prijetno presenetil?« je Franjo dregnil soseda v klopi. Karli ni imel časa odgovoriti, saj je profesor že začel naštevati ocene. Začel je s peticami, bile so štiri in med njimi ni bilo Karlija. Ta je skomignil z rameni in čakal štirice. Tudi tu ga profesor ni omenil. Zdaj je že začudeno pogledal Franja, kajti vedel je, da se je pošteno potrudil, in bil je zadovoljen z napisanim. Pri trojkah je bil že dodobra zmeden, ker profesor njegove naloge ni prepoznal niti za povprečen izdelek. Celo med dvojkami ni bilo Karlijevega spisa.

»No, in na koncu še ena naloga. Spis Karla Destovnika, Jesen v naravi. Te naloge enostavno nisem ocenil. Se vam kaj sanja, gospod Destovnik, zakaj?«

Karli se je osramočen zagledal v klop in odkimal, profesor pa je neusmiljeno nadaljeval: »A da ne? No, pa pridite pred tablo in nam preberite, kar ste napisali!«

Karli je vstal in se počasi namenil proti katedru. Tudi drugi so bili presenečeni, da je prav on najslabši. Tako slab, da sploh ni ocenjen. Nemirno so se presedali in šepetali med sabo. Na poti do katedra je ugibal, kaj se je zgodilo. Vedno je bil med najboljšimi, dostikrat celo za zgled drugim. Kaj je le bilo tokrat, saj se je z Gmajnarjem dobro razumel. V hipu se je odločil, da ne bo igral užaljenosti, svojo nalogo bo končal, kot se spodobi, pa naj se mu le posmehujejo, če hočejo. Profesorja ni niti pogledal, odločno je iz njegove roke vzel zvezek, ga odprl in se postavil pred tablo in samozavestno pogledal občinstvo pred sabo.

»Jesen v naravi. Prosti spis. Stara ženica z umazano ruto na glavi grabi odpadlo listje ob vodi. Zdaj pa zdaj se ozre proti nebu, polnemu težkih oblakov. Nato pa se zazre v vodo, ki teče mimo, kakor bi se naveličala te večno enake poti in bi hotela podreti vse pregrade in bregove, ki jo utesnjujejo. In zdi se mi, da smo jeseni vsi taki. Močni, polni sil – prekipevajočih valov, ki ob misli na ves ta megleni svet iščejo novih svetov, novih ljudi in poti ...«

Za hip je zastal, v razredu je bila popolna tišina. Zavedel se je svoje moči in z umirjenim, prijetnim in odločnim glasom nadaljeval predstavo.

»V sobi sedim za zaprtimi okni. Po šipah bije dež in lije curkoma po njih. Tam zadaj je hrib. Oh, kolikokrat sem ga že gledal od tod. Kolikokrat sem malomarno zrl vanj. Tokrat pa se mi zdi lep kot še nikoli. Tisoč barv je v njem, tisoč lepih, dobrih barv, ki so mi tako blizu, tako domače. Kadar pa se priplazi od nekod tisto svinčeno morje meglá, takrat jih ni več, tistih lepih prijaznih barv, takrat je le še otožnost in sivina. Ne ljubim teh oblakov, ne ljubim teh sivih meglá v svojem srcu. Vendar tako je sojeno in tako bo na vekomaj. Za tistimi lepimi barvami ti pridejo v srce sivi oblaki in za njimi mraz. Škoda, ali sojeno je tako ... Pri oknu sedim in gledam v žice. Še pred nekaj tedni so lastovice čepele na njih. Zdaj pa jih ni več, le nekaj debelih kapelj trepeče na njih, lastovice pa so odšle novih krajev iskat. Premišljujem in hrepenim ... Hotel bi za lastovicami ...«

Destovnik je umolknil in se zagledal v profesorja. Brez zamere, brez očitkov, samo zrl mu je v oči.

»No, kaj pravite, spoštovana gospoda, kaj je s to nalogo narobe?« V razredu je vladala zagatna tišina. »Nič? Torej nič. Seveda nič! To je najboljša naloga v razredu. Izjemen preplet opisa narave in počutja odraščajočega človeka. Mogoče malo spominja na Cankarja, pa nič hudega. Le vzemite si ga za zgled. Bravo, Destovnik! Pa vendar je nekaj hudo narobe. Narobe je to, ker spisa nisem znal prebrati. Šele zdaj sem ga slišal v celoti. Vaša pisava, Destovnik, je nemogoča. Naravnost grozna. Kaj vam pomaga vsa nadarjenost, če pa kracate!«

Karli je zardel, kar se mu je redko dogajalo, ni bilo prvič, da so ga oštevali zaradi pisave. Sam je bil prepričan, da je njegova skoraj ženska pisava z veliko okraski lepa. In morda je celo bila lepa – a lepota in čitljivost si nista vedno v sorodu. Skoraj hvaležno je pogledal profesorja, iz njegovih ust je prišla velika pohvala, ocena gor ali dol. Zmagoslavno je sedel v klop, kjer ga je s komolcem že čakal Franjo: »Bravo, tovariš!«

»In toliko, da veste, Destovnik, vaša ocena ostane nespremenjena! In če prihodnjič naloge spet ne bom znal prebrati, bo ocena spet neocena. Bova videla, kdo bo zmagal.«



*



Že v začetku leta so dijaki vodstvu šole dali pobudo, da na gimnaziji ustanovijo literarni krožek. Vodstvo ni bilo najbolj navdušeno, a je popustilo in za mentorja so določili profesorja Lino in novinca Tineta, za katerega so dijaki počasi že ugotovili, da je čisto prijeten možak naprednih nazorov. Nekaj minut pred ustanovnim sestankom sta se Karli in Tone pred razredom dobila s profesorjem Lino. Čeprav je bil Karli med pobudniki, je Lino prepričal, da ga ne bi predlagali za predsednika odbora, ki bo vodil krožek, saj je bil zaradi svojega početja zanesljivo politično zaznamovan. Na hitro mu je razložil, kako se je s hišnimi preiskavami končala šoštanjska akademija ob obletnici Cankarjeve smrti. Vsekakor pa bi rad bil član odbora, da bo imel nadzor nad njegovim delom. V razred so počasi kapljali dijaki, ki jih je Karli večinoma poznal in računal na njihovo sodelovanje v krožku, ki naj bi bil bolj kot ne levičarski. Skorajda so že začeli pregledovati dnevni red, ko se je v razred vsula kopica dijakov, ki nekako niso spadali v sliko nastajajočega krožka. Karli je takoj ugotovil, da prihajajo naravnost s sestanka Marijine kongregacije, združenja katoliških dijakov. Nekdo iz nasprotnega tabora je spretno zastavil čas ustanovnega sestanka krožka, da bi nanj spravil čim več somišljenikov. In tako se je zgodilo, da so klerikalni dijaki prevzeli pobudo in dosegli, da je postal predsednik njihov kandidat. Karli je bil vseeno izvoljen v odbor. Prevzel je cel kup obveznosti, po prvem sestanku se je odbor redno sestajal in pripravljal literarne večere z nastopi in razpravami, že decembra so v čast Cankarju pripravili podobno proslavo, kot je bila že v Šoštanju. Glavni organizator je bil seveda Karli, ki je bil razpet med Celjem in Šoštanjem, med organizatorskimi posli in pisanjem literature, ki jo je objavljal v Slovenski mladini, pridobival je člane za revijo, vadil za januarsko premiero šoštanjske gledališke skupine, v kateri so mu zaupali glavno vlogo Miška v komediji Pesem s ceste. Ker je bil Henshen odličen igralec in organizator kulturnega življenja v Sokolu, je z njegovim odhodom v Ljubljano na Karlija padlo še dodatno breme. Prijatelj mu je redno pisal in ga usmerjal ter mu pomagal z nasveti. Karli je bil po svoje kar vesel, da je bil ponavljač, saj se mu ni bilo treba kaj dosti učiti. Kostji, s katerim sta si od srečanja na Uršlji gori pogosto dopisovala, je v pismu zaupal, da se za šolo skoraj nič ne briga, da bolj piše in študira. Pisal je res več kot kdajkoli, saj je hotel izkoristiti priložnost v Slovenski mladini, v kateri je objavljal poezijo, prozo, novice, razmišljanja in prevode. Komaj je dočakal tisti dan, ko je po pošti prišla dolgo pričakovana prva številka. Hlastno je listal po njej, da je našel svoje pesmi. Bile so kar štiri, podpisal jih je z imenom Drago Jeran, malo zaradi začetniške negotovosti, predvsem pa zaradi strahu, da si ne bi pri oblasteh pridobil dodatnih črnih pik, saj je bila njihova vsebina izrazito socialna in oblastem nevšečna. »Ne, ni res, ne morem verjeti ... Da bomo z barbarskimi klici hiteli preko zemlje, da bomo pobijali vse, razrušili vse, mi, ki čitamo Byrona, Gorkega, Bloka, Puškina ...« je znova in znova prebiral, kar verjeti ni mogel, da so to njegove besede, njegova prva natisnjena pesem. Pesnik. Postal je pravi pravcati pesnik. Glasnik zatiranih. Glasnik ponižanih in razžaljenih. To je moje poslanstvo, je odprtih oči sanjal zeleni gimnazijec. Vesel je bil Kostjevih iskrenih besed v enem od pisem, da je ob povabilu k sodelovanju pri reviji nanj bolj računal kot na organizacijskega sodelavca za Šoštanj in celjsko gimnazijo, zdaj pa z veseljem ugotavlja, da obeta tudi kot literat.

V gimnazijskem literarnem krožku je imel Karli kmalu po izidu prve številke literarni nastop, s katerim je vse navdušil, saj do takrat njegove poezije niso poznali, pravzaprav niti niso vedeli, da je Jeran v resnici njihov sošolec Desta. Zmanjkovalo mu je časa, po šoli je vsaj dvakrat, trikrat na teden, dokler je to dopuščalovreme, v Šoštanju s fanti vadil nogomet, pozneje pa je zahajal v Sokolski dom na treninge namiznega tenisa. Ljubezen do Micike ga ni minila, toda tudi ona je bila zasedena, poleg tega pa je mama slišala nekaj namigov od klepetavih sosed in je na hčer še posebej pazila. Tako so bile edina prava priložnost za daljše druženje vaje igralske skupine ob koncih tedna, saj je tudi Micika v Pesmi s ceste igrala manjšo vlogo. Vsakokrat jo je po najdaljši poti po vajah spremljal do doma, vmes sta se ustavila v globoki senci dreves in se stiskala. Ampak samo stiskala, kajti Miciko je poletna dogodivščina močno prestrašila, niti predstavljati si ni znala, kaj bi bilo, če bi po nerodnosti zanosila. Najmanj, kar bi bilo, bi jo nagnali od doma. Sedemnajstletnico. Karli je bil ob vsaki zavrnitvi nejevoljen, a ker jo je imel res rad, je, čeprav s težkim srcem, vdano sprejemal zavrnitve. Ko sta se razšla, je v svoji sobici znova in znova oživljal tisti vroči avgustovski dan ob reki.

Večer je bil čas za branje, razmišljanje in pisanje, nemalokrat se je še oblečen zbudil sredi noči, naslonjen na svojo pisalno mizo, med razmetanimi papirji. Tudi pisma Kostji so nastajala v pozni noči, že na Uršlji gori je Karli ugotovil, da mu je štiri leta starejši umirjeni Kostja zelo blizu. Občudoval je njegovo znanje in razgledanost, predanost marksizmu, počaščen je bil, da se je rad pogovarjal z njim in ga tudi poslušal, ko mu je govoril o sebi in dogajanjih v Šoštanju. Po tistem literarnem večeru na Uršlji ga je Kostja potegnil v kot, mu čestital in dejal: »Čestitam, veliko talenta imaš in dobro nastopaš. Ampak moral boš še delati, veliko brati, veliko pisati. Za vsako pesem moraš vedeti, zakaj si jo napisal. Preden jo daš iz rok, moraš verjeti vanjo. Piši za to, da bodo ljudje poezijo tudi slišali, ne samo brali. Čisto, čisto na začetku si še.«

Na vlak je Karli kljub temu da je živel najbližje železniški postaji, s temnimi kolobarji pod očmi vedno pritekel zadnji. Zadihan, a z veselim nasmehom je pozdravil v vagon in sedel k Miciki. Do četrte ali pete postaje je že prepisal naloge, za katere doma ni bilo časa, in na hitro ponovil snov, če bi bil pri katerem predmetu slučajnoizprašan. Šele zadnji del poti se je posvetil svoji Miciki.



*



V začetku decembra je Kostja končno našel čas za dolgo obljubljani obisk v Šoštanju. Prispel je s sobotnim popoldanskim vlakom, na peronu sta se s Karlijem prisrčno objela. Težko svinčeno nebo je obetalo snežno nevihto, zato sta brž zavila na ogled mesta, v katerem je bil Kostja prvič.

»Za gostilne bova imela še dovolj časa, naj ti najprej na hitro pokažem, kje kapitalisti kujejo svoj dobiček.« Namenila sta se k tovarni usnja, sredi neznosnega smrada po razpadajočih kožah in ostrih kemikalijah sta po peščenih poteh obšla nekaj obratov, kjer sta skozi umazana okna v medli svetlobi bolj slutila kot videla postave, ki so se sklanjale nad stroji. Kostja, meščanski fant, si je moral z robčkom zatisniti nos in usta, da je zdržal.

»Vidiš? Iz dneva v dan, iz leta v leto, za nekaj dinarjev na mesec. In o čem naj potem pišem? O ptičkih in rožicah? Veš, zadnjič sem izvedel za štrajk v celjski tekstilni fabriki. Pa sva s Tonetom z železniške postaje namesto v šolo zavila kar pred tovarno. Delavci nikogar niso spustili na dvorišče, kljub mrazu so postajali in posedali za ograjo. Kakšne vse figure si videl med njimi! Največ pa sivih, izžetih obrazov, mršava telesa in tanka, zdelana oblačila. Pa se niso dali, že en teden so stavkali. Ženske so jim na dvorišče od doma nosile tople obroke. Od časa do časa je kdo okoli sebe zbral poslušalce in spregovoril o bedi, ki jih tare in za katero so krivi požrešni lastniki, ki nižajo že tako nizke plače in odpuščajo za sleherno nepokorščino. Skozi usta sindikalistov so govorili tudi komunisti, ki so delavce prepričevali, naj se pridružijo boju za nov svetovni red. Cel dopoldan sva postopala tam okoli in verjemi mi, da sva slišala veliko zgodb, ki pa so si skoraj enake, izkoriščanje in lakota. Tako kot tukaj.«

Od tovarne sta zavila še pod grajske razvaline, v delavsko kolonijo, kjer je živel ded Tone. Že na zunaj se je videlo, da tu vlada revščina. Hiše so bile skoraj vse pritlične, majhne in majhne hiše imajo mala okna. Na vsake toliko je bil vodnjak, vodovod do tja še ni segel. Pred hišami so bili kupi drvi, med katerimi so se v zadnji dnevni svetlobi potikali borno oblečeni otroci.

»Stopiva za hip do starega ata.«

Ded Tone je bil presenečen nad obiskom, a vesel je bil gospoda iz Ljubljane, saj mu ga je Karli večkrat omenil. Hitro je izkoristil priložnost in Karlija napotil v omaro. »Pa vama tudi nalij!«

Tudi njima, ki sta v nosnicah s sabo prinesla vonj po fabriki, je vino zadišalo. Spregovorili so nekaj stavkov, ded se je po dveh kozarcih razživel; ko je videl, da je tudi Kostja proti kapitalistom, je začel jezno udrihati po šoštanjski zalegi, ki izkorišča delavce. Karli je začutil, da se je stari preveč razburil, dolil mu je, potem pa se je izgovoril, da sta zmenjena še drugod, in spravila sta se iz stanovanja.

»Kaj pa si tako strmel v deda?«

»Madona, Karli, neverjeten si. Kako si ga dobro opisal v tisti pesmi, ki si mi jo poslal. Kar čakal sem, da bo v jezi izpil, vrgel kozarec ob steno in stisnjenih pesti napadel tovarnarja ...«

Medtem je tema iz Šoštanja izrinila mrak, na glavni ulici so zabrlele redke luči.

»Kaj pa zdaj? Greva najprej k nam nekaj pojest, potem pa na kozarec ali dva, gostiln v Šoštanju res ne manjka.« Kostja je skomignil z rameni, kar je bržčas pomenilo, da je že lačen in da se strinja s tovarišem.

Mama je sinovega prijatelja najprej sprejela z rahlim nezaupanjem, ko pa je videla, da gre za priljudnega in mirnega fanta, je nezaupanje izginilo. Pa tudi to, da je Kostjev oče zelo pomemben profesor na univerzi, je nekaj odtehtalo. Napotila ju je v jedilnico, ki je bila zaradi zgodnje ure še prazna, in kuharici Ani naročila, da ju postreže. »Pa naj bo, vsakemu daj še kozarec vina zraven!«

Karli je bil vesel maminega sprejema, za očeta pa je Kostji itak že prej naznanil, da je verjetno šel po poslih. Ko sta pojedla golaž in obsedela pred napol polnima kozarcema, pa je sledilo presenečenje. V sobo je namreč stopila starejša, dokaj obilna gospa v rjavi zimski obleki, sive lase je imela tesno spete v figo, kar jo je ob širokem čelu in sivih očeh v bledi hotelski svetlobi delalo vsaj odločno, če že ne strogo. Stara mama Vasletova, v drugo poročena Švarc. Hčerka ji je povedala za obisk in hotela je spoznati fanta, o katerem je Karli vedel povedati toliko lepega. Čeprav stara mati Karlija nikoli ni razvajala in crkljala, je budno spremljala njegovo pot. V jedilnici pa so skupaj sedeli le ob največjih družinskih praznikih.

Karli ji je zmedeno predstavil tovariša in jo povabil, naj prisede. Stara gospa je med globokim vzdihom sedla, si spodobno naravnala obleko in zaklicala Ani, naj ji prinese kozarček šerija, češ, da jo nekaj daje, kar je bilo sicer zadnjih nekaj mesecev čisto res, le da drugim tega ni hotela priznati. »Vi ste torej tisti gospod, ki mojemu vnuku meša glavo z literaturo. Nekoč sem si želela, da bi postal advokat ali inženir, pa me je pokojni mož vedno prepričeval, da to pa že ni za Korleka. On je prenežen za takšne poklice, je vedno govoril. Poglej ga, kako je suh in kako rad bere ter recitira ...«

»Gospa, nič mu ne mešam glave, saj jo že ima zmešano od literature, jaz mu samo pomagam, da svoje besede objavlja v ...«

»… Slovenski mladini, ja, vem, Karli se vedno pohvali, ko ima kaj objavljeno ... Še meni, ki sem stara, se zdi, da zelo lepo piše in bo še daleč prišel. Ampak ne vem, če bo naša država pustila objaviti vse, kar napiše. Smo že imeli orožnike v hiši,« se je stara mama karajoče obrnila k vnuku in na hitrico nagnila kozarček, da otroka ne bi videla skrbi v njenih očeh. Ni jima dolgo delala družbe, malo so se zaklepetali o politiki in Hitlerju, potem se je izgovorila na delo, poslovila in odsopihala iz jedilnice.

»Upam, da te ni prestrašila. Mogoče res izgleda malo stroga, ampak ima zlato srce. Brez nje in njenega Franca bi jaz danes delal v špeceriji, ne pa bogu čas kradel v šoli.« In to niti ni bila šala.

Postala sta lenobna in čas je bil, da se odlepita od toplih sedežev. »Tako, zdaj pa greva med purgerje, v provincialno nočno življenje, morda pa le naletiva na kakšno normalno dušo!« Podprta z dvema kozarcema močnega vina sta iz hotela stopila med lahkotne snežinke, ki so iskale pot do pomendranega peska. Pred vhodom v prvo gostilno se je Kostja nagnil h Karliju: »Takole se zmeniva, Karli, odslej sem jaz tvoj gostitelj, stari mi je pred odhodom stisnil v žep kar nekaj drobiža. Si razumel?« Karli se je nekaj časa upiral starejšemu prijatelju, a na koncu le popustil, saj je imel pri sebi samo nekaj kovancev.

Šele po treh poizkusih, ko sta že skoraj obupala, je bila pri Naraksu, kakšne četrt ure iz mesta, prava druščina zanju. Biba, Tina in nekaj starejših dijakov, med njimi Henshen in Tone, ki ga je Kostja spoznal že na Uršlji gori. Veseli so bili prišlekov in pred njima sta se takoj znašla kozarca španjolca, temno rdečega, gostega in nevarno močnega. Kostjo so hitro vzeli za svojega, pozorno so poslušali njegove besede o nemogočem stanju v ljubljanskih srednjih šolah, o mladinski literaturi in Slovenski mladini. Na mizo so prihajale runda za rundo, razvnela se je burna debata o pokvarjeni slovenski in jugoslovanski politiki, o nujnosti revolucije. Tu je kot navadno blestel Biba, medicinec, najbolj izkušen med njimi, saj je že zaključeval študij in je bil v politiki res dobro podkovan. Ob polnoči je gostilničar prekinil pogovor, vsakemu na račun hiše nalil še kozarček za slovo in jih napodil v noč, v smehu rekoč, da zaradi rdečkarjev pa že noče imeti sitnosti z oblastjo, ki ji je zaradi čudnih gostov že davno padel v oči.

Tista prava, v alkoholni omami rojena razprava o literaturi in prihodnosti Slovenske mladine pa se je med prijateljema razvila šele v Karlijevi sobi in je trajala v zgodnje jutranje ure, ko je nedeljska jutranja izmena delavcev že hitela proti lederfabriki na obrobju podeželskega mesta.



*



V boju za preživetje sta si Destovnika umislila novo dejavnost. Pridobila sta licenco, nekje staknila poceni projektor in veliko hotelsko jedilnico ob nedeljah spremenila v kinodvorano, ki je lahko sprejela več kot sto obiskovalcev. Tako so si meščani končno lahko ogledali svetovne uspešnice, največ obiska je bilo seveda ob ljubezenskih, kavbojskih in pustolovskih filmih. Pred vsakim filmom pa so tudi v Šoštanju zasukali še nekajminutne filmske vesti s celega sveta. Filme je navadno vrtel Destovnik, a ker se je pogosto dogajalo, da je bil zdoma tudi ob nedeljah, je obrti hitro priučil še Karlija, da ga je nadomeščal. Filmski trak je bil za en film navadno navit na tri ali štiri velike in težke kolute. Kolut je bilo treba namestiti na os, trak previdno potegniti skozi režo pred lečami in ga natančno zatakniti na navijalni kolut na zadnji osi. Potem je ostalo opravil brneči elektromotorček, na prvem kolutu je trak kopnel, na drugem se je navijal. Ko je bil prvi kolut prazen in drugi poln, je Karli polnega snel, ga nadomestil s praznim, na mesto praznega pa namestil naslednji del filma. Menjava je navadno trajala nekaj minut in v tem času so se gledalci razživeli in nestrpno spodbujali, da bi se predstava nadaljevala. Razočarani vzdihi in klici »Pa ne že spet ... Pa ravno sedaj, ko je najbolj napeto!« so se zaslišali, ko se je strgal filmski trak, in to je bilo kar pogosto, saj so bile iste filmske kopije predvajane že ničkolikokrat. Takrat je Karli brž prižgal malo svetilko nad projektorjem, poiskal strgana konca traku, ju vtaknil v posebno posteljico in ju z ostrim nožkom prirezal ter zlepil s prozornim lepilom, potem pa spet zagnal projektor. Trudil se je, da bi bil hiter, a za nestrpne obiskovalce je bil vedno prepočasen.



Karli je stal v prazni, napol zatemnjeni kinodvorani in šaril okoli kinoprojektorja. »Joži, skoči pogledat, ali sta ata in mama že šla,« je zaklical v hodnik in s tal dvignil prvi kolut današnje predstave. Bila je namreč nedelja, ura je bila pol treh, starši pa so se odpravljali na obisk k sorodnikom in kinopredstavo prepustili Karliju. Zanesli so se nanj, čeprav je Destovnik dobro vedel, da se mimo fanta v dvorano kar pogosto vtihotapi kakšen njegov prijatelj, pa tudi druga mularija. Pa naj si pogledajo, če je ravno prostor, saj denarja od njih itak v nobenem primeru ne bi dobil, ker ga niso imeli, si je mislil.

Joži je zasopihan pritekel po stopnicah, povedal, da je zrak čist, in lotila sta se posla. Karli je zavrtel projektor, pred njima se je pojavil napis Filmske novosti. Najprej se je prikazala podoba velikanskega kombajna na prostranem žitnem polju in napovedovalec je spregovoril o izredni letini v oddaljeni Ameriki. Naslednja novica je prikazovala skupino planincev, ki uživajo v zelenih švicarskih Alpah. Karli je pozorno strmel v platno, tudi Joži je bil ves napet, čeprav mu ni bilo vse čisto razumljivo, a zaupal je v bratovo pamet. Na platnu se je pojavil velikanski trg, poln lepo urejenih vojaških enot. Po robovih so plapolale velike rdeče-bele zastave s kljukastimi križi, v zrak so v ravnih črtah štrlele iztegnjene roke mladcev v brezhibnih uniformah. Množica na robu trga je norela od navdušenja. Kamera je počasi prešla na ogromen oder, prav tako ozaljšan z velikanskimi rdečimi zastavami, in približala dve postavi. Hitler in Mussolini sta se prisrčno rokovala. »Nemški kancler Adolf Hitler je v Berlinu pripravil veličastno parado v čast svojemu prijatelju in tovarišu Benitu Mussoliniju ...« je iz zvočnika pred platnom odmeval glas.

»Jebenti, jebenti! Svinje!« Karli je ustavil projektor, se malo umiril in spet pritisnil na gumb. Moški glas je nakladal nekaj o boju proti komunistični nevarnosti, kamera pa je ves čas spremljala znanilca novega sveta, in ko se je še enkrat ustavila na znorjenem občinstvu, se je ta novica končala, sledili sta še dve, ena je kazala ljubkega mladiča bengalskega tigra, ki se je skotil v londonskem živalskem vrtu, druga pa obisk mladega jugoslovanskega kralja Petra, ki se v blejski rezidenci oblečen v snežno belo uniformo igra z malim psičkom. Karli je odločno pritisnil na gumb, ugasnil električni pogon in s prebrisanim izrazom na obrazu počasi prvi kolut z roko zavrtel proti platnu. Joži ga je občudujoče gledal. »Bomo videli, svinje svinjske, komu grozi komunistična nevarnost.«

Slike na platnu so se v smešnem ritmu vrtele nazaj, Karli je sukal kolut, dokler se na platnu ni pojavila prva sličica novice iz Berlina. Zdaj je trak položil na posteljico in ga prerezal z nožičkom. S koluta je odvil meter, dva traku, ga podržal proti svetilki in ga pozorno pregledal. Ko je našel zadnjo sličico novice iz Berlina, je trak spet položil na posteljico in oster nožič je opravil svoje. Karli je zadovoljno na posteljici spet staknil oba konca trakov s kolutov in trak zavrtel na začetek. Bil je pripravljen na predstavo, odrezani kos traku je skrbno zvil in ga odložil na poličko, po predstavi ga bo spet potreboval, položil ga bo na posteljico in prilepil na prejšnje mesto. Šoštanjski nemškutarji pa naj se še naprej čudijo, zakaj v Filmskih novostih naenkrat ni več novic o njihovem ljubljenem Dolfeku.



*



Zgodnja pomlad leta 1939 je dokončno razgalila vso umazanijo svetovnih velesil, ki so počepnile, na cedilu pustile Češko in jo podarile na milost in nemilost brezobzirnemu Hitlerju. Vsem na očeh in s soglasjem velikih svetovnih sil je Nemčija z vojsko zasedla Sudete. Povsod po Evropi so se napredne sile oglasile s protesti, ki pa seveda niso dosegli ničesar. Tudi na celjski gimnaziji so se dijaki uprli na svoj način. Večina si je na prsi pripela majhno češko zastavico, v Karlijevem razredu so pri slovenščini celo uro prebirali samo češko literaturo.

Nemcem po vsej Evropi pa so zrasla krila, tudi v Sloveniji. V obmejnih krajih z zasedeno Avstrijo so se nemškutarji množično pripravljali na praznovanje Hitlerjevega rojstnega dne. V majhnih krajih ne more nič ostati skrito, in tako je do Bibe prišla vest, da nameravajo tudi v Šoštanju praznovati firerjev rojstni dan. Na predvečer dogodka, 19. aprila, naj bi se razkropili po bližnjih hribih in prižgali kresove.

Biba je v nedeljo proti večeru v posebni sobi pri Naraksu zbral nekaj najbolj zaupnih tovarišev. Vsi so se dobro poznali med sabo, večina je bila skojevcev, nekateri so bili komunisti, vsi pa zvesti sokoli. »Morda je tudi do vas že prišlo, da se naši nemški someščani pripravljajo, da bodo v sredo v čast rojstnega dneva velikega vodje Hitlerja po okoliških hribih prižgali kresove. Menda so grmade že pripravljene. Jaz mislim, da je naša dolžnost, da jim to preprečimo,« je Biba začel srečanje, pomolčal toliko, da si je ogledal neme obraze, in nadaljeval: »Kolikor vem, se bodo pred mrakom zbrali pri Haukeju in potem odšli v bližnje hribe. Orožniki bodo zanesljivo stali ob strani, saj se bojijo za svoje riti. Nemčurjev bo kakšnih trideset, mislim, da jim lahko pokažemo, kdo je v Šoštanju gospodar!«

Oglasil se je Tinč, ki je veljal za preudarnega, izkušenega nasprotnika vsega nemškutarskega v njegovem rodnem mestu: »Trideset. Nas je tukaj deset, ne bo nam uspelo.«

»Ne mislim, da nas je dovolj. Ampak vsakdo od nas lahko pripelje s sabo še koga. Zdaj je priložnost, da se združimo, da pokažemo, da smo Slovenci. Pritegnimo še Fantovski odsek in sindikat. Ni hudič, da se nas ne zbere sto, to bo pa že dovolj, da jih prestrašimo.«

Razprava je bila živahna, vsi so pritrjevali, da je treba nekaj storiti.

»Torej mislimo vsi enako. Tinč, ti poskrbi za člane Fantovskega odseka, Francl, stopi v fabriko in naberi delavce, vsaj nekaj se jih bo menda ja okorajžilo, Tatjana, ti med dekleta, Karlek, poskrbi za dijake. Dobimo se spet tukaj jutri zvečer in dorečemo stvari. Ampak da bo jasno, brez nasilja, če nas bo dovolj, bo šlo tudi brez tega. Policija bo izkoristila vsako priložnost, da nas spravi v zapor. In pozor: obdržite tole zase, če policija izve, da pripravljamo akcijo, jih bo zanesljivo zaščitila in potem ne bo imelo nobenega smisla tvegati spopada.«

Bili so jezni, razgreti, če bi bilo treba, bi takoj zavihali rokave in šli v akcijo. Dobili so se spet naslednji dan. Zbiranje pristašev je bilo več kot uspešno, prišlo bo zagotovo vsaj sto ljudi, tudi tisti iz Fantovskega odseka, ki so veljali za precej nazadnjaške. Biba je bil zadovoljen: »Torej ni več dileme. Gremo proti nemškutarjem! Zdaj se samo še dogovorimo, kako bomo akcijo izvedli. Predlagam petčlanski odbor, štirje od nas, eden naj bo pa od fantov, da ne bo kakšne zamere. Če ste za to, bi odbor vodil sam, Tatjana zastopa ženske, Karlek dijake, Francl delavce. Stvar nam ne sme uiti iz rok, zato moramo vsi upoštevati navodila odbora. Vidimo se v sredo, kje in kdaj, boste obveščeni po tem, ko se bo jutri dobil odbor in napravil podroben načrt akcije.«

Haukejeva gostilna je stala ob cesti, nekaj korakov oddaljena od mostu, ki je vodil na glavni trg. bila je majhna, nizka zgradba, nad vhodom je bil napis Pri grozdu, seveda v nemščini. V hiši nasproti gostilne je v sredo že od četrte ure popoldan, ob oknu z zagrnjeno zaveso stal možak in napeto opazoval vhod v gostilno. Ob pol petih so se v gostilni resnično začeli zbirati udeleženci praznovanja firerjevega rojstnega dne. Velika večina je bila moških, nekateri od njih so v rokah nosili ročke z bencinom, bilo je očitno, da se nekaj pripravlja. Kmalu se je iz gostilne zaslišalo razigrano vpitje in nazdravljanje, vsakega novega prišleca so hrupno pozdravili. Informacije so bile točne, v gostilni se je zbralo kakšnih trideset ljudi.

Možak za zaveso je poklical dečka in ga poslal iz hiše, bil je čas, da se ples začne. Deček je stekel do Bibe, ki je s člani odbora čakal v bližnjem parku. Ni še minilo deset minut, ko so se z vseh strani gostilni približale skupine ljudi, moških in žensk. Okoli hiše so strnili gost obroč in molče obstali. Zavese v oknih so se razmaknile in hrup v gostilni je hipoma ponehal. Nastala je grobna tišina, ki jo je prekinilo šele škripanje gostilniških vrat. Med podboji se je pojavil gostilničar Hauke, razoglav in zaripel v obraz. »Ja, kaj se pa greste! Gostilna je zaprta, imamo privatno družbo!« Iz obroča se je izvil Biba, za glavo višji je stopil pred gostilničarja in ga pogledal navzdol: »Privat družba, ja. Privat zabava! Kaj pa praznujete? Dolfetov rojstni dan, kaj? Boste tudi kakšen kres zakurili, kaj?«

»Te nič ne briga, spravite se od tod! Takoj, če ne pokličem orožnike.«

»Nikogar ne boš klical. Pet na enega nas je, kar poskusi, če si upaš!« je Biba grožnjo podkrepil s prstom, uperjenim v množico v obroču.

Haukejev pogum je izginil, spoznal je, da Biba ne pretirava. Obrazi v obroču so bili bojeviti, grozeči. Le kako jim je uspelo izvedeti za kresove? Bili so prepričani, da nihče ne ve. No, ja, vsaj orožja ni bilo videti. Previdno je zadenjsko stopil nazaj v gostilno in vrata trdno zaprl za sabo.

Obroč se je razživel, prva napetost je popustila in ljudje pred gostilno so se začeli pogovarjati med sabo. Bili so prepričani, da so se nemškutarji podelali v hlače. Po nekaj minutah so se vrata spet odprla, tokrat sta iz hiše ob Haukeju stopila še najbolj zadrta nemčurja Weber in Schultz. Slednjemu se je na tolstem obrazu videlo, da je zvrnil že nekaj vrčkov piva, besno je začel kričati, naj se drhal rdečkarska takoj umakne, če ne bodo poklicali orožnike, da jih premlatijo.

»Tukaj je Slovenija, zatakni si vašega firerja v svojo debelo rit!« se je zaslišalo iz obroča. Ljudje so se začeli krohotati, Schultz je debelo izbuljil oči in nemočno pogledal v someščane. Krohot so zamenjale parole.

»Dol s fašizmom!«

»Živela Češka!«

»Ven iz Šoštanja!«

Obroč je grozil, da trdno objame hišo in stisne tri možake, da bodo zdruznjeni spolzeli ob umazanem gostilniškem zidu v dvoriščni prah. Vsi trije so se prestrašeni pobrali v gostilno in zaklenili vrata. Še se je nadaljevalo vzklikanje parol, zmerjanje in zaničevanje nasprotnikov, zaprtih v gostilni. Najbolj razgreti so predlagali, da vdrejo v gostilno, a Bibi in ostalim organizatorjem jih je uspelo zadržati. Bitka je bila dobljena, o orožnikih, kot so sporočali stražarji, ni bilo sledu, potuhnili so se na svoji postaji. Obroč se je razklenil, nastalo je sproščeno vzdušje, zaokrožile so zelenke. Biba je stopil na prazen zaboj: »Tovariši in tovarišice. Zaenkrat kaže, da smo zmagali, ampak jaz jim prav nič ne zaupam! Če zdajle odidemo, jim bo spet zrasel greben in bodo šli kurit! Kdo ostane tukaj do jutra?«

Stot rok se je dvignil v topel aprilski večer, zelenke so nadaljevale pot, oglasila se je pesem. Od nekod so se, kot po čudežu, pojavili hlebci kruha in kosi klobas, slučajni obiskovalec ne bi niti za trenutek pomislil, da je tukaj še pred pol ure divjala mala šoštanjska vojna. V varnem zavetju gostilniških zidov so tudi nemčurji spoznali, da s kurjenjem kresov ne bo nič. In ker so videli, da rdečkarji nimajo namena vdreti in obračunati z njimi, oditi pa tudi ne, so se pogumno lotili hrane in pijače, a glasnega nazdravljanja ni bilo več slišati. Ob prvi jutranji zori so praznovalci lahko odšli domov, o obroču ni bilo več sledu.

Na Hitlerjev rojstni dan je bilo v Šoštanju nadvse mirno. Slovenci so se muzali, nemškutarji, kolikor so se sploh pojavili na ulicah, so v zadregi strmeli v tla. Tudi domišljavim meščanom, ki so se vedno držali ob strani in zgolj skrbeli za svoje udobje, je dal dogodek prejšnjega večera misliti. Prvič so se v bran slovenstva enotno postavili pripadniki različnih prepričanj.

Tega dne je bil Karli zaradi neprespane noči v šoli ves mačkast, komaj je čakal, da se vrne v Šoštanj, da se pošteno naspi. Ob prihodu v hotel ga je na hodniku že pričakala mama in jezno pokazala na mladega orožnika ob točilnem pultu. »Kaj si spet storil, človek nesrečni?! Bomo zdaj vsak dan imeli orožnike v hiši, ali kaj?« Orožnik je odložil prazen kozarec, pristopil h Karliju in ga pozval, naj gre z njim na policijsko postajo. Karli se ni upiral, tudi spraševal ni nič, saj je vedel, za kaj gre.



Majhen hodnik pred komandirjevo pisarno je bil natrpan z udeleženci dogodka prejšnjega večer pred Haukejevo gostilno. Ker sta ob vhodu stala orožnika, se med sabo niso mogli pogovarjati, nekateri obrazi so bili zaskrbljeni, drugi so kazali zadovoljstvo zaradi nemira, ki so ga povzročili v zadušljivem mestu. Od časa do časa so se odprla vrata, iz pisarne je izstopil zaslišani in orožnik je takoj poklical naslednjega.

Karli je bil na vrsti med zadnjimi. Brez strahu je stopil pred namrščenega komandirja, ki si ga je dobro zapomnil s Cankarjeve akademije in hišne preiskave.

»Ime?«

»Karel.«

»Priimek?«

»Destovnik.«

»Rojen?«

»13. decembra 1922.«

»Stanujoč?«

»Šoštanj 145.«

Vse to so že vedeli, a Karli je vseeno pridno govoril.

»Kje si bil včeraj od pete ure popoldan do danes zjutraj ob štirih?«

»Včeraj popoldne? Aja, pred Haukejevo gostilno.«

»Kdo te je nagovoril, da greš tja?«

»Nagovoril? Nihče me ni nagovoril, slučajno sem šel mimo, zagledal sem prijatelje in se jim pridružil.«

»Misliš, da ti bom verjel, ti si danes že dvajseti tukaj, ki je slučajno šel mimo. Kdo je organiziral vašo akcijo?«

»Nimam pojma!«

»Bil si med organizatorji, vse vemo!«

»Nisem bil!«

»Drl si se ‘Dol s fašizmom!’«

»Jaz? To pa ne bo držalo. Morda je bil kdo drugi? Jaz sem samo sedel in se pogovarjal s prijatelji. Ali je to prepovedano?« Karlija je bila ena sama nedolžnost. Vedel je, da mu ne morejo dokazati ničesar, da so se vsi njegovi tovariši zagovarjali podobno, saj so se pred akcijo o tem pogovarjali, ker so vedeli, da bodo sledila zaslišanja.

Komandirja je Karlijevo sprenevedanje še bolj raztogotilo, v rokah ni imel nič trdnega zoper zaslišane, nikomur od nemčurjev ni padel niti las z glave ...

»Marš ven, Destovnik! Zapomni si nekaj: Vemo, kaj si in s kom se družiš, še se bova videla in takrat mi ne boš ušel!«

Kaznovan ni bil nihče, policijski arhiv pa je bil odtlej bogatejši za velik kup kartotek. Deset dni kasneje, na predvečer 1. maja, se je zgodba s kresovi skoraj ponovila, a sedaj so bili na delu predvsem komunisti in sokoli, saj sindikata v Šoštanju skoraj ni bilo, Fantovski odsek pa socialdemokraciji ni bil naklonjen. Tokrat je v resnici zagorelo, po okoliških hribih je v čast delavskega praznika vzplamtelo trinajst kresov. Največji in najlepši, ki se je ob koncu izrisal v srp in kladivo, je bil pod razvalinami Pustega gradu. Policija je bila nemočna.



*



Karli je bil proti koncu šolskega leta glede končnega uspeha brez skrbi, čeprav mu je za šolo v resnici zmanjkovalo časa. Na prvem mestu je bila zdaj literatura, vodenje literarnega krožka in ustvarjanje. Bil je najplodovitejši sodelavec Slovenske mladine, udeležil se je seje uredniškega odbora v Ljubljani, pisal je razprave, prevajal, spodbujal mlade talente. Vmes si je vzel toliko časa, da je organiziral namiznoteniško prvenstvo Šoštanja in celo zmagal. Z Miciko sta se redko videvala, čeprav njuna ljubezen ni splahnela. Micika ga je tolažila, da bosta kmalu končala šolo in potem bo lahko njuna zveza postala javna, lahko se bosta poročila, imela otroke. Ko je beseda nanesla na zakon in otroke, se je Karli komaj zadržal, da ni planil v smeh in ji povedal, da še ni star sedemnajst let, da mora pisati, da mora organizirati množice. Kakšni otroci neki! Za sebičnost bo še dovolj časa.

Težko je čakal počitnic, da odloži vsaj šolske obveznosti. Stara mama se ni šalila, ko je ob Kostjevem obisku navrgla, da je z njo nekaj narobe. Aprila je obležala, zdravniki ji niso več znali pomagati. Kadar je utegnil, je Karli stopil v njeno sobo in z njo spregovoril besedo ali dve. Nekega popoldneva ji je prinesel pokazat novo številko Slovenske mladine, jo odprl na strani s svojo pesmijo in jo porinil starki v roke. Brez očal ni videla in ga je nagovorila, da ji prebere. Tako kot nekoč pred dedom Tonetom s Hlapcem Jernejem je tudi zdaj odigral predstavo po najboljših močeh.

Starka mu je s tresočim se glasom velela, naj sede na rob postelje in jo posluša. »Veš, Korlek,« ko sta bila sama, ga je vedno klicala Korlek, »ko mi je tvoja mama povedala, da je noseča, se mi je zvrtelo v glavi. Vedno je bila za razliko od sester svojeglavo in radoživo dekle, ničkolikokrat sem jo okregala zaradi preveč sproščenega odnosa do hotelskih gostov. Sploh tisti trgovec je bil zelo prijazen, trapasta punca pa si tudi ni pustila dvakrat reči ... Vem, vem, da veš, kdo je tvoj pravi oče. Stari ata Franc mi je povedal za vajin pogovor takrat, ko so te v šoli sošolci zmerjali s pankrtom. V navalu jeze sem ji takrat, ko sem izvedela, da je noseča, rekla, da sva opravili. In ko se je zapletla s tvojim kasnejšim očimom, je moja jeza še vedno trajala. Pustila sem, da so tvoji starši z dojenčkom odšli iz Šoštanja in se klatili po Sloveniji. Sčasoma sem se pomirila, a trma in ponos mi nista pustila, da naredim prvi korak k spravi. Končno me je Franc, bog mu daj večni mir in pokoj ...« se je na hitro pokrižala in nadaljevala, »bil je dober človek, prepričal me je, da sem Marijo poklicala k sebi in ji spet ponudila streho nad glavo. Nikoli si nisem odpustila, da sem ravnala tako grdo. Sploh zaradi tebe, saj otroci niso krivi za grehe svojih staršev. Kolikokrat sem te želela stisniti k sebi in te pocrkljati, a zdelo se mi je, da zaradi vsega skupaj nimam pravice do tebe. Čeprav sem vedela vse o tebi, poznala sem vse težave, Franc mi je redno poročal, kaj se pogovarjata, kaj se dogaja s tabo.«

Karli ji je hotel vskočiti v besedo, pa je odmahnila, naj ji pusti povedati do konca. »Videla sem, da si bister in radoveden fant, da je škoda, da obtičiš nekje za točilnim pultom kot tvoj očim. In ko je šlo za to, kam po osnovni šoli, sem starše prepričala, da te pošljejo v Celje v gimnazijo. Ne zato, ker bi me še vedno pekla vest, ampak zato, ker verjamem v tvoj talent in zagnanost. Starši so tarnali zaradi denarja, da to preveč stane in da je bolje, da čim prej dobiš poklic. Pa sva s Francem zagotovila, da je to najina skrb. Niti trenutek mi ni bilo žal, tudi lani ne, ko nisi izdelal razreda. To, kar si mi prebral danes, je najlepši dokaz, da sva s Francem imela prav. Kako rada bi živela še toliko časa, da bo nekaj iz tebe.« Potem ko se je po dolgih letih končno spovedala, je utrujena utihnila in zatisnila oči, roke pa ni umaknila z vnukovegakolena. Šele, ko je njeno dihanje postalo umirjeno, kar je pomenilo, da je od utrujenosti zaspala, je Karli s cmokom globoko v grlu nežno prijel njeno dlan in jo položil na odejo. Za trenutek je še postal ob postelji, potem pa pekočih oči zapustil sobo. Slutil je, ves čas je slutil, da nad njim kot nekakšen dobri angel bdi stara mama.

Čez nekaj dni je mirno umrla. Natanko štiri leta in en dan po moževi smrti in stara natanko toliko let, kolikor jih je učakal Franc. Tisti dan Karli ni jokal, zaprl se je v sobo in napisal pesem stari materi v slovo. S pesmijo se je tudi sam spovedal, pokesal se je za trenutke, ko je mislil, da stara mati ne mara zanj.



*



Karli je starejšemu Kostji v pismih zatrjeval, da je njegov najboljši prijatelj, saj sta se duhovno in nazorsko zares ujela, Kostja mu je bil dragocena zveza z Ljubljano in njenim literarnim življenjem. Toda hkrati je vse močnejše prijateljstvo razvijal tudi s Franjem. Krhki fant je verjel v Karlijev pesniški talent, zase pa je bil prepričan, da je zguba, pesnik brez ali skoraj brez talenta. V tem prepričanju je včasih že prav zahteval od Karlija, da mu surovo resnico vrže v obraz. Na neki način si ga je izbral za zaščitnika, mentorja, kritika in sodnika. Do tovariša je gojil posebno čustvo, še najbližje globokemu občudovanju. Karli je imel občutek, da se ga oklepa kot negodno dete.

Listki, iztrgani iz različnih zvezkov in beležnic, so med poukom toliko časa romali med njima, da sta jih popisala do zadnjega praznega prostorčka. Največkrat sta govorila o literaturi, svojem ustvarjanju, o smislu življenja. Ko je bila razprava že preveč zapletena, sta dopisovanje prekinila in ga skušala dokončati v odmoru. Ko tudi v odmoru ni šlo, sta počakala na konec pouka, ko je bilo še nekaj časa do odhoda Karlijevega vlaka.

Dostikrat se je celo zgodilo, da je Franjo Karlija pospremil vse do železniške postaje, da sta lahko zaključila načeti pogovor. Neredko pa se je Karli odločil, da se odpelje šele s popoldancem, da sta v mali slaščičarnici Pri Mehmedu na dolgo in široko razpredala o vedno istih temah, vse do odhoda popoldanskega vlaka. Če sta seveda v žepu imela kakšen dinar. Navadno sta sedela pri majhni leseni mizici čisto v kotu in žulila vsak svoj kozarec limonade. Tudi tistega dne, ko so črni oblaki pritiskali na mesto in od časa do časa pljusnili nevihto s hladnim jesenskim dežjem, ki je iz ljudi odplaknil še zadnjo vedrino.

»Desta, kateri dvom te muči skoraj vsak dan? Po pravici mi povej. Potem ti povem tudi jaz.«

»Kateri dvom? Recimo moj smisel življenja na tem svetu. Med drugim. Dvomim o svojem delu za slovensko kulturo in nasploh za skupnost. Dostojevski pravi, da je gibalo vsega življenja težnja po samouveljavljanju.«

»In še posebej pubertete, saj menda ne boš trdil, da sva se že izvlekla iz nje. Napraviti nekaj velikega, uveljaviti se naglo, čez noč. Mene pa muči to, ali sem ali nisem pesnik. Skoraj prepričan sem že o zadnjem.«

»Ja, saj tudi mene to včasih muči. Ampak sem skoraj prepričan, da sem pesnik. Tudi zate sem prepričan.«

»Ti si hudič, da veš. Tvoj namen je prozoren. Dal bi mi rad nekaj moči, ko vidiš, kako sem slab. Dal bi mi rad nekaj volje, ko vidiš, da si nič ne zaupam. Ti sam veš, da si mi vse to, kar sem, dal ti.«

»Pa saj si že kar nekaj objavil. Prinesi mi nekaj zadnjih pesmi, da jih malo pogledam.«

»Jutri, če že hočeš.«

»Seveda hočem!!!«

»Zakaj te pa naenkrat tako zanimajo? Bi rad kaj ugotovil iz njih? Imam prav?«

»Da, dokazati ti hočem, da si pesnik.«

»Daj no, pojdi čim prej k zdravniku. Če boš še naprej tako govoril, boš postal pacient pri psihiatru.«

»Zakaj, kar prinesi jih, pa boš videl.«

»Bom, pa upam, da me potem ne boš več tako zajebaval, da ne boš govoril kot doslej, ampak tako, kot v resnici misliš. Če tega ne boš storil, bo najino tovarištvo pač postalo neiskreno, to je nujna posledica.«

»Daj no, Pero, ne pretiravaj.«

»Saj ne, prosim te le, bodi kritičen, povej, ali še bolje, napiši vse, kar v resnici misliš, in napiši vse, kar se ti zdi pomembno. Od tvojega odgovora je marsikaj odvisno. Ti si genialno talentiran kritik!«

»Ne zajebavaj me tako nesramno.«

»Če pa je res, občudujem te kot kritika. Ti imaš za to takšen talent kakor nihče od mlajše generacije. Ta talent, tako mislim, če ti povem čisto odkrito, obeta veliko več kakor pesniški, kajti talent kritike je pri tebi res genialen.«

»Iz česa pa sklepaš, da imam kritični čut?«

»To pač vidim vsak dan, vem pa to tudi iz tvojih sestavkov v Slovenski mladini, da imaš vse pogoje za izobraženega kritika. Sicer pa tudi jaz ne mislim, da bi bil pesnik, rad bi bil pisatelj, in ne pesnik, a kaj, ko nimam talenta za epiko niti malo, za liriko pa vsaj za prvo silo.«

Pa vendar se je Franjo z mislijo na pisateljevanje veliko ukvarjal, še posebej, ko je iz hrvaščine prevajal Zagonetno grofico, ljubezenski roman. Zato je nekega dne, ko sta spet sedela Pri Mehmedu, omenil, da bi se lahko skupaj lotila pisanja drame.

»Če te prav poznam, Pero, imaš že nekaj v glavi ...«

»Pravzaprav res. Mislim, da so takšni časi, da bi morala napisati kaj angažiranega, čeprav si lahko misliš, da nisem ravno marksist, da moj idealistični nauk o plemenitosti spada nekaj stoletij nazaj.«

»Povej že!«

»Torej mislim, če bi napisala dramo o sarajevskem atentatu, o mladini, ki je sprožila svetovno vojno, pa o vplivu atentata na kasnejša dogajanja pri nas. In o tem, kakšni smo danes. Vem, da bi bila takšna drama zelo težka naloga za naju! Precej študiranja bi bilo potrebno in potem, kako naj se drama začne, že to je samo zase veliko vprašanje. Konča pa se lahko sijajno – in to je plus.«

»Začne se lahko v kakšnem stanovanju, morda v Principovem.«

»Treba se bo o vsem točno pogovoriti, ker mora biti kolikor toliko zgodovinska.«

»Res je, toda o tem so mnogi že pisali, tudi marksisti, tako da stvar ne bi bila tako zelo huda. Le da bi nama uspelo stvar življenjsko privesti do konca.«

»Upam torej, Desta, da nama bo šlo. A kaj naj bi prikazala, borbo česa proti čemu? Tu bo treba paziti, da ne bova zavila na stranpota.«

»Predvsem borbo dobrega proti zlu. Natanko bi bilo treba preštudirati tudi obdobje pred atentatom.«

»Jaz mislim borbo proti nesvobodi, borbo proti okosteneli oblasti, ki ne pusti prostega razvijanja zdravih sil ...«

»Ter mladih sil.«

»Tu se bova morala učiti ob Cankarjevem Hlapcu Jerneju.«



*



Težko pričakovane počitnice so spet zbližale Miciko in Karlija, toda čeprav se je Micika malo omehčala in sta se od časa do časa v varnem zavetju poletnih trav spet strastno ljubila, se je v Karliju ljubezen počasi, a vztrajno nagibala v tovarištvo. Micika je bila njegova poslušalka in učenka, bila je njegova muza, saj kateri pesnik pa je brez muze sploh pesnik. Seveda jo je ljubil, iz njune zveze je črpal snov za pesmi, ampak prva njegova ljubezen sta bila literatura in boj za lepši jutri. Deklica iz pesmi iskreno ljubi svojega junaka, toda preden bosta uresničila svojo ljubezen, bosta z roko v roki pogumno stopila v pomladni upor in poletno svobodo. Šele v svobodi, na koncu pesmi nastopi čas za prvinsko ljubezen med moškim in žensko, tako nekako je razmišljal in pisal.

Rada sta se z roko v roki, kadar ju drugi niso videli, sprehajala po okolici mesta in se pogovarjala, zgodilo se je celo, da se je izza grmovja naenkrat pokazala kakšna kuštrava glava iz navihane gruče otrok, ki ju je iz radovednosti zalezovala. Nekega poznega in še vedno vročega popoldneva ga je Micika za roko potegnila v zavetje gozda, in šele ko je zaslišal vesele klice in udarce teniških loparjev, je posumil, kam se je namenila. V širokem loku sta se ognila teniškemu igrišču z razigrano gospodo, stopila po nasutem gramozu in skoraj prišla do ožje ceste, ki je skozi obokan in s kovanimi železnimi vrati zavarovan vhod vodila naprej skozi pas gozda. Tanjšo ograjo, ki je bila vpeta na stebre, sta spremljala v varnem zavetju gozda po shojeni potki.

»Ej, kaj se greš, veš, da mi ni prav nič do te buržujske vile!« ji je živahno očital. Ni odgovorila, le še odločneje ga je vlekla za sabo. Znašla sta se namreč v gozdičku, ki so mu domačini od nekdaj pravili Široko, zdaj pa so si Vošnjaki tam zgradili vilo. Pepca, Henshenova sestra, ki je v vili pomagala pri gospodinjstvu, je v žepu nosila že dodobra pomečkani fotografiji iz notranjosti vile in zasanjano razlagala, kakšno razkošje je znotraj zidov. Vsepovsod parket, debele preproge, ki zadušijo vsak korak, okrogle stopnice v nadstropje, bogati lestenci, težke zavese na oknih, v kopalnici in straniščih bele in črne keramične ploščice in srebrne pipe, razkošni tapecirani divani in fotelji, udobni jedilni stoli za lepo furniranimi mizami, kipci, na steni slike v zlatih okvirjih. Kaj šele kuhinja, velika, svetla, nobenega dima, velik bleščeč štedilnik, visoke in nizke kredence, ogromno pomivalno korito s tekočo mrzlo in toplo vodo. Pa lovska soba s steklenicami najdražjega vina, ki ga ima gospod za svoje prijatelje. Pri naštevanju je bila deklica zelo natančna in nekaj časa na kopališču skoraj ni minil dan, da ne bi kazala fotografij in razlagala, kako lepo je v novi Vošnjakovi vili. Jasno, da ni bilo vsakomur dano stopiti v to svetišče, zato je imela zavzete poslušalce. Karli v nasprotju s prijatelji ni kazal prav nobenega zanimanja za njeno besedičenje o vili. In zdaj je bil z Miciko, ne čisto po svoji volji, tam, pred vilo Široko. Naenkrat je zmanjkalo podrastja in skozi smreke se je pokazala velika jasa. Debla smrek so bila skoraj do vrha gola, saj so še pred kratkim stala sredi gozda, ki so ga izkrčili, da so dobili prostor za hišo in urejeno okolico. Ne samo Micika, tudi Karli je osupel in za nekaj dolgih trenutkov očitno prevzet z očmi zajemal to, kar je bil nekoč gozd. »Karli, ali ni čudovito,« ga je predramil navdušen glas. Res je bilo. Na sredini prostornega zemljišča je stala velika, dokaj enostavno zgrajena dvonadstropna hiša. S te strani je bilo videti prizidano večjo pokrito teraso s kopico miz in stolov v varni senci pod streho. Stene so že lizali prvi trakovi vinike, ki ji je bilo namenjeno, da bo nekoč prekrila vse stene in v zgodnji jeseni s svojimi listi rumeno-rjavo-rdeče žarila hišo, okoli katere so bile nasute peščene potke, ki so prepredale tudi skrbno pokošene in zalivane zelenice in grede, ki jih je urejal domačin Alojz, eden najbolj izobraženih in sposobnih vrtnarjev daleč naokoli. Številna, navadnim prebivalcem neznana drevesa in rože so pripeljali iz tujine in vrtnar jih je vešče razporedil okoli hiše.

Ob ograji sta, skrivaje se med debli smrek, zaključila krog in si tako vilo ogledala z vseh strani. Pred bazenom, od katerega sta ju ločila le ograja in nekaj grmovja, ki še ni dovolj zraslo, da bi zastrlo pogled na kopalce, se Micika spet ni mogla zadržati: »Ali ni čudovito, Karli? Bazen! O, kako bi imela takšno hišo,« je očarana globoko zavzdihnila. Pustil jo je, da je, obešena na ograjo, še nekaj časa uživala v sanjarjenju, potem pa se ji je z vsem telesom prilepil na hrbet in jih dahnil za vrat: »Kaj sanjaš, saj veš, da takšne hiše ne more imeti vsakdo. Pozabi.«

S Franjem, ki je spet zlagal počitniške zidake in premetaval kupe peska, sta si pisala nekaj pisem, Franjo mu je v branje celo poslal knjigo Dečki iz internata, ki je to leto dvignila veliko prahu, saj je bil to prvi slovenski roman, ki je obravnaval istospolna nagnjenja pri odraščajočih fantih. Karli je knjigo prelagal s police na polico, saj je nekje v podzavesti nehote zaslutil rahel, prikriti namen zvestega tovariša. Ko jo je končno prebral, to seveda ni bila literatura, ki bi ga navdušila, saj je bila daleč od Gorkega, Cankarja, Kranjca. Bila je sicer iskrena pripoved, da, verjetno celo izpoved o nežni ljubezni med odraščajočimi dečki v internatu, ki hudo grešijo, a je njihova narava močnejša od strahu pred grehom. V Karliju se je nelagodje še povečalo, ko ga je prijatelj po mesecu dni počitnic okrcal, da so njegova pisma vedno krajša, in mu zagotovil, da je vsako njegovo pismo zanj dogodek, da je vsak njegov stavek in vsaka njegova beseda kakor krepak prijateljski stisk njegove roke. In da bi ga rad že spet videl in govoril z njim, je še pripisal. Na trenutke se je Karliju zazdelo, da bi si občudovanje in globoko vdanost svojega prijatelja Primca zdaj morda lahko razlagal drugače kot pred mesecem ali dvema.



Na novo srečanje sodelavcev Slovenske mladine konec julija je Karli spet šel s prijateljem Tonetom in se že začel pripravljati na prvi literarni večer ustvarjalcev, ki pišejo za Slovensko mladino, ki je bil napovedan za konec avgusta prav v Šoštanju. Resno se je lotil preverjanja vsega, kar je dotlej napisal, popravljal in črtal je, polglasno je bral verze, dokler ni bil zadovoljen. Pesmi so namenjene ljudem, zato jih morajo slišati.

Da jih bodo slišali, morajo biti povedane tako, da bodo pritegnile. Vsaka pesem mora biti predstava, kot jo je pripravil dedu in stari mami. Besede morajo biti jasne, odločne in vsem razumljive. V nastopu je treba slišati veselje, žalost, ponos in klic k uporu. Na koncu je izbral sedem pesmi.

Priložnost v domačem mestu je dodobra izkoristil, saj je prebral največ lastnih pesmi. Še več pa mu je pomenilo to, da je med mladimi literati za spodbudo nastopil tudi eden najbolj znanih slovenskih pisateljev, Miško Kranjec, ki mu je takoj po prireditvi zagotovil: »Smisel za poezijo imaš, fant, zdaj pa le pazi, da se boš pravilno razvijal, in če se boš, potem bo vse v redu. Pošlji mi kaj gradiva, če bodo pesmi godne za objavo, jih bom posredoval v uredništva revij.« Hkrati pa mu je pisatelj potrdil tudi njegova razmišljanja, da bi se Slovenska mladina morala odločiti, ali bo samo literarna revija za srednješolce in vmesna stopnička za vstop najbolj nadarjenih v svet višjih revij ali pa se bo ukvarjala še s čim, pri čemer je mislil na širjenje ustreznega svetovnega nazora. V tem primeru pa bi se morala revija približati tudi kmetom in delavcem.

Večina nastopajočih je po uspeli prireditvi sedla k večerji v bližnji gostilni, kjer so se navadno zadrževali premožnejši meščani in kmetje. Tudi tokrat so bile zasedene vse mize, ozračje je bilo hrupno, polno alkoholnih hlapov in cigaretnega dima. Omizja so bila že prav razigrana, tudi gostje kulturnega večera so izpraznili prenekateri kozarec. Med tistimi bolj veselimi je bil tudi Kostja, ki so mu lica žarela od popitega, pogled pa mu je nenehno uhajal k prijetni plavolaski pri sosednji mizi. Gospodična ali morda že gospa, ki je bila v družbi znanih mestnih obrtnikov, mu je spogledljivo vračala pozornost, tu in tam je skoraj zapeljivo podržala rob kozarca z vinom pred ustnicami in hkrati pomežiknila Kostji, ki je v pijanosti važno prevzemal glavno besedo v svoji družbi, seveda da bi napravil vtis na plavolasko. Že dodobra okajen se je odločil nekaj storiti in majavih korakov je stopil do koketne ženske. Opletal je z jezikom, kako da mu je všeč in da bi jo najraje vzel s sabo v Ljubljano, pri tem pa prijazno s slino škropil omizje. Plavolaska je kot utelešenje nedolžnosti buljila v mizo, dokler ni eden od njenih spremljevalcev vljudno prosil Kostjo, da se vrne k svoji mizi.

»Ti boš mene naganjal, buržuj domišljavi! Kdo misliš, da si, če imaš denar? Kar vprašaj jo, če bi bila s teboj, če bi bil reven kot cerkvena miš,« je glasno izzival pijani Kostja, da je naenkrat hrup v gostilni prenehal. »Brez skrbi, da pride dan, ko vas bo vse odneslo, boste videli, kapitalisti važni ...« Zdaj je bilo možakarju iz družbe dovolj, vstal je izza mize in se na široko ustopil pred Kostjo. Bil je za glavo višji, čez ramena je meril skoraj toliko kot konjska vprega, dlani je imel lopataste. Karlijevo omizje se je kar nekako potuhnilo, vsi so se v pričakovanju razpleta zavlekli med svoja ramena.

»No, fantiček gosposki, vse si nam povedal. Zdaj se pa spokaj, če ne ti bom dal eno okoli ušes!« je z mirnim, a grozečim glasom silak povedal v pojavo pred sabo. Zagrabil je presenečenega Kostjo za ramena, ga zasukal in odločno porinil proti mizi, kjer so sedeli prijatelji. Kostja se je osramočen opotekel do stola in se trdo sesedel nanj. Njegov ponos je bil globoko ranjen in ni se mogel več sprostiti, medtem ko so njegovi prijatelji na dogodek hitro pozabili in spet uživali v pogovoru in šalah. Kmalu je prosil Karlija, naj mu da ključ svoje domače sobe, in se opravičil, da ga boli glava. Preden je odšel iz gostilne, je še enkrat na hitro stopil do plavolaske in se nerodno priklonil: »Oprostite, prosim, ker sem bil neroden, preveč sem spil.« Gospodična pa ga je le že spet očarljivo pogledala in zamahnila z roko: »Eh, kaj bi to, nič hudega, je že pozabljeno.«

Ko je Karli sredi noči utrujen ponoči prišel za njim v sobo, Kostja še vedno ni spal. Takoj se je opravičil prijatelju za sramoto, ki mu jo je naredil v domačem kraju. »Tako smo se trudili, da s Slovensko mladino in našim ustvarjanjem približamo domačinom na prijazen in pošten način, pa sem s svojim obnašanjem vse zapackal!« je obupan potožil in brž dodal, »ampak kateri zdrav mlad moški bi pa drugače ravnal, če bi ga izzvala takšna koketa! Tudi jaz sem samo moški.« Preden je utonil v spanje, mu je Karli zagotovil, da bodo njegovi someščani na to nerodnost kaj hitro pozabili.



Dan, ki je sledil literarnemu nastopu, je bil temačen, Nemčija je napadla Poljsko, Anglija in Francija sta Nemčiji napovedali vojno, začenjala se je nova morija. Minula svetovna vojna je postala I. svetovna, pred novo so pripeli rimsko številko II. Poljska je bila sicer oddaljena, toda negotovost in nemir sta pljusknila tudi v vagon celjske realne gimnazije. Šestošolca Franjo in Desta sta nekaj dni pustila ob strani literaturo in največ razpravljala o politiki. Ko sta se po dolgem času znašla v kotu male slaščičarne, je Karli najprej pred Franja položil Dečke iz internata. Franjo jo je v zadregi ošinil s pogledom: »In kako ti je bila knjiga všeč?«

»Hja, kot umetnost morda ni vrhunec, je pa zanesljivo pogumno, zelo pogumno za našo dolino šentflorjansko. Drugače pa, saj veš, mene zanima vse kaj drugega, zdaj ni čas za tovrstno literaturo.«

»Ah, oprosti, nisem te mislil obremenjevati s tem. Zdelo se mi je samo ... No, ja, kar čudne vtise si moral imeti, ko si me spoznal, ali ne? Zdaj si se že privadil moje idiotske zunanjosti, ne?«

»Pero, sploh nikoli nisem pomislil na tvojo zunanjost, ti, Pero, si dober tovariš in rad te imam. Ampak pustiva zdaj to, povej mi raje, kaj bova storila z najino dramo,« je Karli zaključil zadrežno razpravo.

»Nisem ravno prepričan, da je pravi čas ...«

»Kašne pomisleke pa imaš?«

»Nimava prostora, kjer bi lahko pisala. Zlasti ne zdaj v jeseni in pozimi. Saj veš.«

»Da, toda lahko bi ga dobila.«

»Karli, če ti povem odkritosrčno, trenutno gledam pesimistično na vso stvar. Dramo napisati je namreč najlaže, a hkrati tudi najtežje. Jaz mislim, da midva ne bi mogla narediti kaj posebnega. Bojim se neživih oseb, možganskih tvorb, ki jih v življenju ni. Zato predlagam, da se s tem letos ne bi več ukvarjala.«

Karli, ki je bil za delo še vedno zagret, je ugovarjal: »Stvar ni tako enostavna, da bi jo kar tako opustila. Če bi imela dobro zgodovinsko podlago ...«

»Ah, Karli, če ti po pravici povem, mi zdajle prav nič ni do drame niti do poezije. Utrujen sem od vsega, obupal sem nad svojim talentom, strah me je sveta, ki nima nobene prihodnosti.

Veš, edino ti me vežeš, da ne pridem v nesmrtnost. Sicer ne bi pomišljal niti malo. Do vsega mi ni popolnoma nič. Saj ne bi imelo nobenega smisla več nič, če bi ne bilo tebe. Tako pa si mi v veliko moralno oporo.«

»Pero, pustiva zdaj to, sem preveč žalosten ob tvojih besedah.« Karli se je zbal Perovih črnih misli, ker je v mračni jeseni, ko je svet bliskovito drvel v pogubo, tudi sam dostikrat razmišljal podobno, a manj pogumno.

»Veš, meni bi res ne bilo težko umreti, jaz nimam ne sedanjosti ne bodočnosti, jaz nimam mesta na zemlji. S teboj je drugače, čisto drugače.«

»Ne, Pero, ravno tako, zakaj drugače, saj živiš tudi zame, z menoj.«

»Ti živiš za več ljudi, jaz za nikogar. Točno za nikogar. Zato se bom morda odločil nekdaj ...« Franjo ni dokončal stavka, v hipu je pograbil vrnjeno knjigo in prvič brez pozdrava pobegnil iz lokala. Prijatelja sta se trudila, da se ne bi več pogovarjala o smrti, oba sta mračne misli potisnila nekam v podzavest.



Pri dolgočasni uri veronauka je Karli očitno potrt odsotno pogledoval skozi veliko okno v pobočje, ki se je že krepko ojesenilo, med zelenimi smrekami so v temnomodro nebo tiščale rumeno opleskane bukve in kostanji. Še to se mu ni ljubilo, da bi, kot mnogokrat doslej, nagajal skrajno nazadnjaškemu profesorju in ga s provokativnimi, a razumnimi vprašanji in stališči na koncu speljal v burno razpravo s celim razredom.

»Kaj je s tabo?« se je k njemu šepetaje nagnil Franjo.

»Ah, nič,« je Karli odkimal.

Franjo ni več drezal vanj, že nekaj dni je videl, da je nekaj narobe. Med odmorom sta skupaj stopila na hodnik in Karli ni več zdržal: »Ti, Pero, z Mičico sva se ločila.«

»Kdaj? Zakaj?«

»Včeraj. Že nekaj dni se je tako čudno vedla, ko pa sem jo včeraj vprašal, kaj ji je, je rekla, da je zaljubljena. Zato!«

»Ampak tovariš, to ni bilo prav! Mislim, da ni prav storila – vendar pa mislim tudi, da si tega tudi ti kaj kriv – poleg zakonov narave.«

»Saj sva ostala najboljša tovariša! In to je že dosti! Glede ločitve sem pa res tudi jaz nekaj kriv. Bil sem preveč naturalist. V življenju je še kaj drugega kot objemi in žvrgolenje ptičkov in ona to težko razume.«

»Veliko boljše bi bilo, če bi ostala to, kar sta bila. Oprosti, kako ti je zdaj?«

»Tako, jebeno!« je bil Karli jedrnat in to je pomenilo, da je konec pogovora. Mimogrede se mu je zazdelo, da je na Franjevem obrazu zagledal sled olajšanja.

V resnici je bil žalosten, čeprav se je ločitev napletala že nekaj časa. Zadnje tedne je bil sam po sebi nerazpoložen, še posebej po tistem pogovoru s Franjem se je nenehno spraševal o smislu življenja, Micika pa je hotela živeti. In tako se ji je počasi približal prijatelj iz otroštva, s katerim je zapolnila del skopo odmerjenega prostega časa. Da sta za vedno opravila, mu je sicer vrgla v obraz med manjšim prepirom, potem ko Karlija ni bilo na spregled že nekaj dni.

Čez nekaj dni je Franjo plašno poskusil: »Čuj, tovariš, si kaj bolje?« »Kako to misliš?« »Mislim, glede ločitve.«

»Ah, nič ni. V soboto po vajah mi je rekla, da je bila neumna, da me je samo dražila. Zdaj je spet, kot je bilo.«



*



Toda s pomiritvijo z Miciko se v Karlijevo dušo ni vrnilo ravnovesje, pred očmi se je v krvavi prah sesipal svet, star je bil že skoraj sedemnajst, pa v življenju ni napravil še nič posebnega. Kaj mu je pomagalo, da je bil glavni v Slovenski mladini, hotel je več, pa ni videl v prihodnost. Okusil je že ravno dovolj, da je postajal samovšečen in nestrpen.

Sedela sta Pri Mehmedu, oba sta bila črnih misli, šele pri drugem kozarcu limonade je pogovor začel Franjo:

»Veš, bojim se zate, ker vem, kako je to. Ti nosiš v sebi neko grenko kal, ki se lahko ob določenih pogojih razgradi v nekaj strašnega, v krizo, iz katere vodi le en izhod. In prav tako je z menoj.«

»Saj je vseeno, saj bom rad umrl.«

»Ni vseeno, ni vseeno! Veš, premisliti je treba vedno, vživeti se v dušo onih, ki so ostali. Če bi ti umrl, bi se takoj ubil tudi jaz, ker potem ne bi imelo več smisla. To sem premišljeval sinoči skoraj do polnoči. Da, brez pomisleka bi se ubil, če bi se ti,« je zatrdil Franjo.

»To je težko. Lahko bi se ubila, če bi bila oba enako razpoložena, tako pa je težko, sicer pa dajva živeti in dajajva drug drugemu vero v življenje.«

»Če ne bi bilo tebe, bi mi ne bilo nič težkega. Kvečjemu bi me vezalo to, da bi se s tem pokazal slabega.«

»Če bi se ubil, bi dokazal, da sem močan,« je Karli zatrmaril.

»Dokazal bi, da si slab. Da si ne upaš boriti z življenjem.«

»Nasprotno, mnogi bi se lahko ubili, pa se ne upajo.«

»To je spet drugo. Jaz bi se lahko ubil, jaz. Nimam nikogar razen tebe, ki bi mu bilo žal za menoj. Ti pa moraš misliti na starše, na Mico.«

»Pero, tako žalosten sem, kar umrl bi.«

»Saj sem ti rekel, pomisli na svoje ...«

»Ne muči me zdaj s takimi stvarmi, sem čisto blizu smrti, ubil bi se, ubil!«

»Kako je vse bedasto, Desta. Moje bivanje je brez smisla, bivanje vseh ljudi je brez smisla, vse je brez smisla. Vse se mi zdi nekaj irealnega. Ta neznana sila med življenjem in smrtjo, vsi jo slutimo, nihče je ne pozna.«

»Se še spomniš, kaj je napisal Majakovski, preden si je pognal kroglo v glavo? Tisti Majakovski, ki je tako ljubil življenje. Da samomor ni način reševanja težav, da ga nikomur ne priporoča, da pa sam res nima nobenega drugega izhoda.«

Mehmed, ki je vsaj z enim ušesom vedno poslušal njun pogovor, je zavil oči proti stropu. Presneta mularija, prav nič jim ne manjka, nekoč bodo advokati in profesorji, pa tako črno gledajo v svet.



Micika je Karlija z izgovorom, da se gre učit k prijateljici, večkrat obiskala v sobici. Običajno sta se le pogovarjala, si izmenjala nekaj nežnosti, potem pa je s šopom listov odhitela domov. Zdaj je bila že vešča tipkarica, zato se je Karliju ponudila, da mu prepiše njegove rokopise.

Res je bilo čisto drugače, ko je na revije začel pošiljati lepo urejene, natipkane zapise. Brez težav jo je pregovoril, da se je lotila prepisovanja Franjevega prevoda Zagonetne grofice, saj prijatelj ni imel denarja, da najame pravo tipkarico. Včasih pa se je le zgodilo, da je bil v hotelu mir, da so bili starši zaposleni, Joži pa se je potikal okrog s prijatelji. Takrat je zavrela kri in dijaška soba je postala ljubezensko gnezdo. Tako je bilo tistega torka v hladnem decembrskem večeru, ko je plašno potrkalo na vrata. Micika je hitro odskočila od Karlija in si gredoč, vsa razgreta in zardela v obraz, hitela zapenjati gumbe na bluzi in jo tlačiti za krilo. Oboje naenkrat. Karli bi se ob tem prizoru najraje na glas zasmejal, pa se je pravi čas ustavil, ko je med podboji zagledal prepaden obraz prijatelja Franja. Ta je namesto pozdrava v zadregi zajecljal nekakšno opravičilo: »Mama je rekla, da si gori, da se učiš ali pa spet bereš pogrošno literaturo. Nisem vedel, da imaš obisk, nisem vaju hotel zmotiti.«

»Ah, daj no, saj veš, da mene ne moreš nikoli zmotiti. Z Miciko sva se ravno pogovarjala, da je že čas, da se odpravi domov, da je ne bo spoštovani očka iskal po celem Šoštanju,« je Karli brž skušal prijatelja spraviti iz zadrege. Obrnil se je proti Miciki, ki je razumela njegov poudarjen pomežik in se brž poslovila.

Franjo se ni mogel odločiti, kaj storiti, počasi si je slekel debelo, na vseh koncih ponošeno jakno in se začel ozirati po stolu.

»Daj, sedi na posteljo, tamle imaš Jutro, jaz pa skočim po čaj.«

S skodelico v roki sta se nekaj časa gledala, Franju so lasje neurejeno polzeli po čelu, njegov pogled je bil topo globok, nemirno je utripal z vekami, kruha s salamo, ki ga je Karli prinesel hkrati s čajem, se ni niti dotaknil. Karli je začutil, da je prijatelj v silni stiski. »Povej, kaj te je ob tej uri prineslo v Šoštanj, dopoldan v šoli nisi nič omenil, da prideš.«

»Saj še nisem vedel. Veš, da bi ti rekel.«

»Vem, doslej me še nikoli nisi tako presenetil. Pa ne mislim glede Micike, tako na splošno.«

»Pravzaprav še sam ne vem, kaj me je pičilo. Pri kosilu mi je oče spet očital, kako mora garati, da lahko z bratom hodiva v šolo in igrava brezdelna gospoda. Tega ne bo trpel v neskončnost, je rekel. Šel sem v sobo, vzel v roke Jesenina, da bi se pomiril, pa ni šlo. Hodil sem po sobi kot lev v kletki. Zaprt in sam. Sam in zaprt. Če ne bi stekel na cesto, bi se v sobi še zadušil. Nekaj časa sem taval po ulicah, potem pa sem se nenadoma znašel pri Mehmedu. Ob tej uri je bila slaščičarna prazna, sedel sem na stalno mesto, Mehmed mi je brez vprašanja prinesel vroče limonade. Nekaj se je hotel še pošaliti, pa sem moral zgledati še bolj grozno kot običajno, zato je samo zmajal z glavo in se brž umaknil za pult. Sedel sem tam in gledal v strop. Pa razmišljal, razmišljal sem o tem, kar sva premlevala zadnje tedne. Imel sem polno glavo mračnih misli, nisem še popil do konca, ko sem bil spet na ulici.«

Karli ni hotel prekiniti prijatelja, iz katerega je kar vrelo.

»Taval sem od hiše do hiše. Tako hudičevo sam sem bil, Desta. Ne morem ti opisati. Potem me je zaneslo proti glavni cesti, kar hodil in hodil sem. Namenil sem se k edinemu prijatelju, k edinemu človeku, ki mu, upam vsaj, res nekaj pomenim. In zdaj, po šestih urah hoje, sem tu.« Živčno se je presedal po postelji, položil komolce na pokrčena kolena in glavo objel v koščene dlani. »Karli, ubil se bom. Resno mislim.«

Karli je začutil njegovo bolečino, imelo ga je, da bi sedel k njemu in ga objel, pa se je zadržal. »Pero, dobro veš, da sem tvoj prijatelj, da se name vedno lahko zaneseš. O samomoru sva se že dosti pogovarjala. In vedno so minile te neumne misli. Tudi tokrat bodo. Minilo bo. Nekoč se bova še smejala tem najinim traparijam.«

»Ja, so minile, ampak zdaj ne bodo. Nobenega smisla nima več. Doma ne gre več tako, v šoli sem popustil, pesnik ne bom nikoli. Nihče razen tebe me ne razume, pa še ti ne veš vsega o meni ...«

»Daj no, Pero, veš, da se name lahko zaneseš. Skupaj bova že nekako preživela,« je prijatelja poskusil opogumiti Karli. Potem je začel razpredati o Slovenski mladini, o poeziji, o Franjevem talentu in obetavni prihodnosti, ki je še pred njim. Tudi drame bosta še pisala in nekoč bosta slavna. Ja, takrat se bosta vsemu temu še na ves glas smejala. Bil je gostobeseden kot nikoli, samo da bi Franja odvrnil od temnih misli in namenov. Prijatelj ga je poslušal, čeprav mu ni verjel, je prikimaval, celo kakšen bled nasmešek mu je kdaj pa kdaj ušel. Karliju se je zdelo, da je največja kriza mimo. Ponudil mu je, da zaradi pozne ure prenoči pri njem. Na njegovi postelji bosta ležala na hrbtu in se pogovarjala kot že nekajkrat, odkar se poznata. Toda Franjo je zagotovil, da je zdaj prišel k sebi, da mora nujno domov, sicer bo oče spet znorel in morda celo uresničil grožnjo, da mu bo nehal plačevati šolanje.

»Kako boš pa šel domov ob tej uri? Še za vlak nimaš.«

»Peš, si bom vsaj zbistril glavo.«

»Ne bodi nor. Za danes imaš hoje že vrh glave. K mami stopim po denar, lahko še ujameš zadnji vlak.«

Mama ni spraševala, vedela je, da mora biti sinov sošolec v velikih težavah, sicer Karli ne bi pritekel k njej po pomoč. Brez besede je sinu porinila v dlan denar za vozovnico.

Vso kratko pot do železniške postaje sta molčala.

»Drži se, Pero! Se vidiva zjutraj!«

Franjo je samo odločno pokimal in izginil v vagonu, Karli pa se je zamišljen obrnil proti domu.



*



Vlak je utrujeno, počasi speljal s postaje, Franjo je nežno položil dlan na mrzlo šipo in tako pozdravil prijatelja, ki se je že davno izgubil v temi. Vagon je bil poln Vošnjakovih delavcev iz okoliških krajev, ki so se zbiti vračali s popoldanske izmene. Zaudarjalo je po živalski gnilobi in jedkih izparinah, potniki so dremali v medli svetlobi, redki so se tihoma pogovarjali. Franjo se je ves zgrbil v leseno klop, kot da ne bi hotel biti nikomur v napoto. Ta neznana sila med življenjem in smrtjo, vsi jo slutimo, nihče je ne pozna, se mu je lastna misel kotalila po možganih. Od čela do zatilja. Od zatilja do čela. Vsi jo slutimo, nihče je ne pozna. Od zatilja do čela. Od čela do zatilja. Ni se potrudil, da bi ustavil kotaljenje. Misel je bila vedno močnejša. Vsi jo slutimo, nihče je ne pozna. Od čela do zatilja, od zatilja pa do čela. Bolj se je vlak bližal končni postaji, bolj se je krepila. Na obraz utrujenega potnika je legal neskončen mir. Ta neznana sila med življenjem in smrtjo. Vsi jo slutimo, nihče je ne pozna. Lastna misel je zapolnila možgane. Do zadnjega kotička. Ni se več imela kje kotaliti. Miru na obrazu se je pridružil blažen nasmešek. Vsi jo slutimo, nihče ...

»Ceeeljeee!« je glasno zapotegnil sprevodnik v dotrajani uniformi.

Franjo je stresel z glavo, skoraj srečen nasmešek ni izginil z njegovega bledega obraza. Vstal je, se skozi prazen vagon pomaknil proti vratom in odločno izstopil. Bila je pozna ura, zadnji potniki so hiteli s kolodvora, čistilka je pometala tla pred straniščem. Vedno polna restavracija je zdaj samevala, le na visok pult pred njo se je s praznim kozarcem v roki utrujeno naslanjal zaraščeni brezdomec. Franjo se je namenil v njegovo smer, pobrskal po žepu in iz njega kot po čudežu privlekel kovanec za pet dinarjev, ostanek od vozovnice. Z iztegnjeno roko ga je položil na polito mizo pred samotarja, ki ga je začudeno pogledal. »Na, prijatelj, privošči si še kozarec. Jaz ga ne potrebujem več.« Obrnil se je, ne da bi počakal na zahvalo, in stopil na peščeno stezo ob stranskem izhodu s perona. V krhki svetlobi je sledil uhojeni poti. Njegov korak je bil miren in premišljen, kot da je po njej hodil že tisočkrat. Ko se je priključila tlakovanemu prehodu čez železniške tire, je brez omahovanja stopil med tirnice in nadaljeval pot. Še vedno ni hitel, mirno je prestopal s praga na prag. Zgodilo se bo. Slej ko prej se bo zgodilo. Saj je že skrajni čas. Ta neznana sila med življenjem in smrtjo, vsi jo slutimo, nihče je ne pozna. V daljavi, daleč pred sabo je zagledal dve rumeni piki. Ni ustavil koraka, le srce je hitreje utripnilo. Piki sta se počasi levili v pegi, zaslišalo se je nežno brnenje, ki se je stopnjevalo iz koraka v korak. Ni čutil mrzlega vetra, ki mu je lizal spokojen nasmešek na obrazu. Pegi sta zrasli v veliki sonci, da je moral pripreti oči, iz brnenja se je rodil hrup, ki je v milijon krvavih koščkov razbil še edino misel v glavi. Ta neznana sila med življenjem in smrtjo, vsi jo slutimo, nihče je ne pozna.



Ko je Karli naslednje jutro stopil v razred, je bila njuna klop še prazna. Čudno, saj je bil Franjo na stolu vedno pred njim in mu veselo pomahal. Karlija je obšla temna slutnja, a jo je brž odgnal, Perov oče se je gotovo razjezil zaradi poznega prihoda in ga kaznoval s tem, da ga ni pustil v šolo. Vendar je bil nemiren ves dopoldan. Za pouk ni bil zbran, ves čas se je obračal proti vhodu v učilnico, kdaj bo Pero stopil skozi vrata. V začetku pete ure je v razred namesto profesorja matematike vstopil razrednik. Že z njegovega obraza je bilo razbrati, da je nekaj narobe. Dijaki so posedli, se umirili in pričakujoče strmeli v profesorja. Ta se je v zadregi odkašljal. »Dragi dijaki. Ni mi lahko, ampak na žalost vam moram povedati, da smo izgubili našega dijaka Francija Primca. Včeraj ponoči ga je povozil vlak. Menda si je sam vzel življenje. Danes za vas ni več pouka.« V grobni tišini se je počasi obrnil in zapustil razred.

Karli je onemel. Brada mu je začela podrhtavati v suhem joku, brez smisla je prestavljal predmete pred sabo. Prekleto, prekleto, zbežal je. Res je zbežal. Zbežal je iz klopi, zbežal je od svojega edinega prijatelja.

Obsedel je v klopi in položil dlan na prijateljev stol. Nikoli več se ne bosta pogovarjala o literaturi, o smislu življenja, ne bosta več pila limonade. Nikoli ne bo pesnik, nikoli ne bosta sanjarila o pisanju drame, nikoli, nikoli več. Sošolci so se obzirno odmaknili od njega, v gručah so tiho obujali prve spomine na pokojnega sošolca. Nekje so staknili debelo svečo in jo prižgano postavili na Franjevo polovico šolske klopi. Zadušljivi vonj dima je Karlija spomnil na smrti, ki jih je doživel v zadnjih letih, pograbil je šolsko torbo in se prebil iz razreda. Taval je po mestu, ustavil se je pred Mehmedom, pa ni zbral poguma, da vstopi. Zakaj mi je to storil? se je spraševal. Zakaj mu nisem znal pomagati? Ali nisem mar tudi jaz kriv? Premalo sem mu vračal njegovo vdanost. Ali je res zbežal? Ne, ni zbežal. Ni bil beg, bila je rešitev, ga je prešinilo spoznanje. Bil je uboga osamljena reva brez prihodnosti. Ni se ustrašil, ampak je zbral moč in pogum, da je sam prekinil nit brezupnosti. Rešen je.

Domov se je Karli izgubljen vrnil šele s popoldanskim vlakom, se vrgel na posteljo in glavo zaril v blazino. Šele sedaj je zaihtel, krčevit jok je stresal njegovo telo. Bilo mu je vseeno, če ga kdo najde v bolečini. Izčrpan je v joku zaspal in se zjutraj ves prazen prebudil v nov dan.

Želeli so, da spregovori ob Franjevem grobu. Vedel je, da je to prijatelju dolžan, a ni zmogel. Šele čez mesec dni je v Slovenski mladini v nekrologu zapisal: Nič črnih zastav ni bilo, nič pevcev in godbe; kar tako kot po navadi, če siromak umre.





3. POGLAVJE





O, Španija, tvoji sinovi so padli v boju,

v herojskem boju so padli,

v boju življenja, v boju bodočnosti,

v boju za mir.





Franjeva smrt je v Karliju pustila globoke sledi, prazna šolska klop je vedno budila spomin na sošolca. Franjo je napisal oporoko, v kateri mu je zapustil vse svoje knjige in rokopise. V njej je med drugim zapisal, da ga je v smrt pognalo predvsem nerazumevanje soljudi, domače razmere, glavni vzrok pa da je nekaj čisto drugega, česar pa ne sme povedati, ker ga ne bi razumeli. Karli se je ob tem globoko zamislil, spomnil se je prijateljeve občudujoče vdanosti, spomnil se je knjige, ki mu jo je Franjo posodil in jo je v nelagodju prelagal po polici. Bi moral tudi sam čutiti odgovornost za prijateljevo smrt? Zase se je trdno odločil, da bo šel po svoji poti naprej, črne misli o samomoru iz pogovorov s prijateljem so počasi bledele. Na koncu koncev je res imel Miciko, starše, veliko željo po spreminjanju sveta in ustvarjanju.

V šoli, ki je tudi počasi pozabljala na dijakovo nesrečno smrt, se je krepil pritisk na tiste, ki so mislili bolj napredno, kot je dopuščal diktatorski sistem, ki je imel tudi med profesorji zveste podanike, med katerimi je prednjačil prav profesor veronauka Hanželič.

Malo daljši februarski dnevi so že obetali prihod pomladi, dijaki višjih razredov so hrupno zapuščali kino Metropol, kjer so si ogledali filmsko predstavo in se začeli razhajati v vse smeri. Nihče ni opazil profesorja Hanželiča, ki je v zavetju vhoda v staro zgradbo nasproti kina z roko vneto kazal v smeri dijakov, ob njem pa so stali trije možakarji v usnjenih plaščih s klobuki na glavah.

Nekaj skupin dijakov se je namenilo proti železniški postaji, v prvi je bil tudi Karli, ki ni hotel zamuditi svojega vlaka. Ko se je že namestil v kupeju, je skozi okno vagona zagledal prerivanje na peronu. Možakarji v usnjenih plaščih so ustavili gručo veselo razposajenih dijakov. Po kratkem pogovoru so vsi razen Lada in Lojza iz njegovega razreda lahko odšli na vlak, zadržana fanta pa so, očitno policijski agenti, porinili do klopi na peronu. Oba sta brez upiranja položila šolski torbi na zdrsano klop, ju odprla in začela iz njih jemati stvari, zvezke, knjige, peresnico, na koncu sta ju morala še dvigniti v zrak in iz njiju iztresti preostalo vsebino. Vsi trije agenti so se lotili pregledovanja, listali so po knjigah, zvezke jemali iz ovojev, iskali po peresnicah. Karlija je oblila vročina, saj je s sabo vedno nosil kaj, kar bi zanimalo orožnike, tudi danes je med odmorom v torbo vtaknil pismo, v katerem mu je tovariš iz skojevskih vrst v oceno dal zapis o neizbežnosti revolucionarnih sprememb v državi. Kot je bilo videti, agenti, ki jih vlak očitno ni zanimal, bržkone pri osumljenih niso našli nič posebnega, zato sta lahko torbici spet napolnila z maloprej razsuto vsebino, odšla na peron, da počakata svoj vlak, agenti pa so železniško poslopje zlagoma zapustili pri glavnem izhodu. Karli si je pošteno oddahnil, ko je železničar važno dvignil loparček in zažvižgal vlaku, da lahko odhrope z njegove postaje, vlakovodja je ubogal in vlak je po polžje le speljal in se oddaljeval od perona. Karli se je udobno namestil na leseni klopi, na pol razmišljal, na pol pa poslušal živahne glasove mladine, ki je bila vesela, da je za njo še en truda poln šolski dan. Dokler ni po prvi postaji že zaprl oči in se prebudil šele, ko je začutil trd sunek v ramo. »Dajmo, prijatelj, zbudi se!«

Zmedeno je pogledal v lastnika grobega glasu. O, ti sranje! mu je prešinilo zmedene možgane, bil je agent s postaje in ob njem preostala dva. Ime, priimek, rojen, stanuješ in tako dalje, dokler jim pred nos ni porinil dijaške izkaznice.

»Dijak torej. No, pa poglejmo, kaj se dijaki učijo v šoli,« se je glas izpod brčic spremenil v hinavsko pričakovanje.

Karli ni imel izhoda, ubogljivo je vstal in agentu, medtem ko sta druga dva skrbno spremljala postopek, ponudil usnjeno torbo. »A, ne, ne. Kar sam jo odpri in počasi položi stvari eno za drugo na klop.« Karli je zares počasi praznil torbo in se oziral po potnikih, ki so radovedno buljili, kaj je zagrešil Destovnikov. Ko je bila torbica prazna, je spet zaslišal agenta, ki mu je ukazal usnje dvigniti v zrak, ga obrniti in iztresti vse do zadnje drobtinice. Tudi to je uslužno storil, preklinjajoč svojo nespametno odločitev, da pismo obdrži. Svinje so se po odhodu vlaka iz Celja očitno hitro usedle v avto in se na vlak iz avta prestavile že na drugi postaji iz mesta. Svinje, svinje prodane! Povrhu pa se pisma ni niti potrudil skriti, ampak ga je samo vtaknil med kemijske formule.

Agenti so se složno lotili dela, tako kot maloprej v Celju so brskali po razsutem. Imeli so čas in bili so natančni. »Kaj pa je tole, v tej kuverti?« se mu je vodja z modro kuverto v visoko dvignjeni roki naenkrat z ostrim pogledom zaletel v oči.

»Kakšni kuverti, to ni moja kuverta. V Celju nisem imel še nobene kuverte ...«

Agent je odprl nezalepljeno ovojnico in iz nje izvlekel dva z lično pisavo na gosto popisana lista. Ustnice so se mu lahno premikale, ko se je mučil z besedilom. »Ali je to tvoj zvezek za kemijo?«

»Je, ampak notri nisem imel nobenega pisma.«

»Povej, kaj piše v pismu?«

»Ne vem, jaz nisem dal v zvezek nobenega pisma.«

»Lažeš, ti bom jaz povedal, kaj piše v pismu. Naslov je Vloga napredne mladine v boju za pravice ... Potem pa naprej, no, ja, že vidim, da si pravi ptiček.« Zdaj je bil agentov glas že kar priliznjeno prijazen. »Tole pisemce ti bomo lepo zaplenili, kmalu pa pričakuj vabilo na zaslišanje.« Agent je desni kazalec pritaknil k svojemu klobuku, pomignil pajdašema, skupaj so zadovoljni zapustili vagon ter Karlija vznemirjenega pustili sredi šolskih potrebščin in sredi radovednih pogledov. Očitno si je nakopal še eno težavo. Na samega sebe je bil besen, da se je dal ujeti s takšno lahkoto.



Policijsko vabilo na zaslišanje na celjski policiji je na srečo prispelo na šolo, tako da je Karli dogodek, vsaj do razpleta, doma lahko še zamolčal. Na pogovoru z mrkim policijskim uradnikom je dosledno tajil, da bi vedel za pismo. »Nekdo mi ga je v torbo podtaknil med vožnjo iz Celja, ko sem dremal.« Prič v njegov zagovor ni bilo, proti njemu je pričal vodja agentov. Zapisnik zaslišanja je romal na banovinsko upravo in na koncu pristal na prosvetnem oddelku. S prosvetnega oddelka so na gimnazijo poslali poseben dopis, v katerem je bila zadeva razložena, od vodstva gimnazije pa je bilo zahtevano, da dijaka izključi iz vseh srednjih šol.

Ravnatelj, ki je bil znan kot poštena slovenska duša, je Karlija dal poklicati v pisarno in ga posedel na oblazinjen stol nasproti svoje pisalne mize. »Destovnik, iz Ljubljane je prispelo pismo, ki nas seznanja, da so pri vas pri preiskavi na vlaku našli pismo s protidržavno vsebino. Kaj mi imate povedati?«

»Gospod profesor, pismo so mi podtaknili.«

Ravnatelj je malo razmislil o dijakovem zagovoru, preden je nadaljeval: »Morda vam jaz celo verjamem, ampak policija je jasno zapisala, da ste krivi. In zdaj iz Ljubljane zahtevajo, da vas izključimo iz vseh srednjih šol. Zdaj ko je že skoraj konec šolskega leta. Pozanimal sem se o vas, niste slabi, lahko bi razred končali celo s prav dobrim uspehom.« Ni bilo čisto res, da se je šele zdaj pozanimal o njem, saj je že nekaj let spremljal njegov talent pri proslavah in delu literarnih krožkov. Tudi Slovenska mladina je imela mesto na njegovih policah, po službeni plati, se je izgovoril kolegom.

»Nisem kriv, gospod profesor. In ne znam si predstavljati, da bi zdaj nehal hoditi v šolo.«

»Kakorkoli že, Destovnik. Zadevo moram predati posebni komisiji, ta pa bo profesorskemu zboru dala predlog za kazen. Zavzel se bom, da vam tokrat pogledamo skozi prste. Nasvidenje!«

Komisije za čuvanje državne zakonitosti je država pred časom oblikovala v vseh srednjih šolah, zato da bi skrbele za ustrezno moralno in politično podobo. Na celjski gimnaziji so bili v njej na srečo v glavnem najbolj izkušeni in najboljši pedagogi, ki niso ravno trobili v isti rog z oblastjo. Člani tega, za jugoslovansko državo izjemno pomembnega organa so se sestali večkrat, tudi Karlija so zaslišali, ta pa je še vedno vztrajal pri trditvi, da mu je bilo pismo podtaknjeno med vožnjo in da pisca ne pozna. Šli so celo tako daleč, da so na seji prebirali njegove objavljene pesmi. V njih niso našli nobenih protidržavnih naklepov, kvečjemu njegov globoko razvit socialni čut. Večina profesorjev bi najraje zadevo kar opustila brez kazni, a to bi lahko pomenilo prevelik upor oblastem, zato so za dijaka, ker pisma ni izročil oblastem in ker ni prijavil pisca, predlagali ukor profesorskega zbora, kar je sicer pomenilo zadnjo kazen pred izključitvijo. Profesorski zbor je predlagano kazen z veliko večino tudi sprejel. Razmeroma mili kazni sta ostro nasprotovala le profesorja Hanželič in Bitenc, ki sta spisala pismo in ga tudi osebno odnesla na prosvetni oddelek v Ljubljani. Dosegla sta svoje in država je s ponovnim dopisom ostro zahtevala še strožjo kazen, izključitev iz vseh jugoslovanskih srednjih šol.

Proti koncu aprila se je Karli spet znašel v ravnateljevi pisarni. Kar zdelo se mu je, da ne bo slišal dobrih novic. Ravnatelj je vedel, da ga bo prizadel, zato je začel previdno, z blagim glasom: »Destovnik, žal vam ne morem sporočiti nič posebno dobrega. Morda veste, da sta se dva profesorja na naš sklep o ukoru pritožila v Ljubljano.« Za trenutek je postal in se zazrl v enega najbolj nadarjenih dijakov v generaciji, ki se je nemirno presedal na stolu. »Pred dnevi smo s prosvetnega oddelka prejeli dopis, v katerem od vodstva šole zahteva, da vas takoj izključimo iz vseh srednjih šol v Jugoslaviji. Torej še hujša kazen. Profesorski zbor se je ponovno sestal. Bili smo v hudih škripcih. Po en strani vam nismo želeli onemogočiti prihodnosti, saj se vaš svetovni nazor šele razvija in bi vas morda za vedno ustavili na vaši poti, ki vam, moram priznati, uspeva. Po drugi strani pa bi s trmastim nasprotovanjem šoli v prihodnosti nakopali obilo težav.«

Karli je že slutil, kaj ga čaka, zato je najprej pomislil, kako bo slabo novico sporočil staršem.

»Torej, po dolgi razpravi smo se težko, a vendar odločili, da vas z 29. aprilom na podlagi zakona o srednjih šolah za vedno izključimo iz vseh celjskih srednjih šol ... To je seveda veliko blažje, kot zahteva država. Pa še za to kazen večina profesorjev meni, da je veliko prestroga.«

Karliju se je sesul svet, skoraj bi se mu na oči prikradle solze, a je raje stisnil zobe in vstal s stola.

»Počakajte, mladenič, sedite še malo. Nisem še končal.«

Karli je sedel in poslušal le na pol.

»Vem, kaj vam pomenita šola in izobrazba. Saj ni konec sveta. Skoraj prepričan sem, da bomo našli kolikor toliko sprejemljivo rešitev. Ravnatelj mariborske realne gimnazije je moj prijatelj in napisal sem mu pismo, v katerem sem mu razložil vse o vašem primeru ter ga prosil, naj vas sprejme v šolo še pred koncem šolskega leta. Glede na to, da imate skoraj vse predmete že ocenjene, mislim, da vam zaključek letnika v Mariboru ne bi delal nobenih težav. Obvestil vas bom, kakor hitro dobim odgovor. Glavo pokonci in nasvidenje!«

Do železniške postaje se je Karli že pomiril, začutil je hvaležnost do poštenega ravnatelja, ki se je trudil zanj, čeprav je moral vedeti, da mu tistega pisma v resnici niso podtaknili. Ko so Destovniki sedli skupaj k poznemu kosilu, je Karli brez volje brkljal po krožniku in žlico le redko ponesel v usta. Marija, ki je sina navadno opozarjala, naj je počasneje, saj se mu je vedno mudilo v svojo sobo med knjige, je takoj opazila, da je z njim nekaj narobe. »Kaj je s tabo, Karli? Ni dobro?«

»Dobro je, ampak nisem lačen.« Še naprej je počasi premetaval grižljaje po ustih, ko pa se je oče že namenil vstati od mize, je le zbral pogum. »Vrgli so me.«

»Vrgli? Kako to misliš?«

Oče je začutil, da zdaj ni čas, da bi zapustil prizorišče, spustil je zadnjico nazaj na stol in čakal.

»Iz šole so me vrgli.«

V nastali tišini se je iz pritličja zaslišal oddaljen ropot kuhinjske posode v hotelski restavraciji. Joži je zabuljil oči v brata in ni ga več mikalo na ulico nabijat žogo.

»Vrgli so te iz šole? In to konec leta.«

»Kaj za božjo voljo pa si spet napravil? Saj sem vedela, od tistega s Cankarjevo proslavo naprej sem čutila, da bo nekaj še hudo narobe.«

»Nič takega nisem napravil.«

»Kako nič takega?« se je vmešal Destovnik. »Človeka menda ne vržejo kar tako iz šole.«

»Res ni bilo nič takega, na piki me imajo.« Potem je v nekaj stavkih povedal, za kaj je šlo. Dolgo časa ni nihče spregovoril, skozi kuhinjsko okno se je začel plaziti odrešujoči mrak, nihče ni stopil do stikala ob vratih, da bi prižgal luč. Ko so tako že nekaj časa negibno sedeli in je Marija molčala, Karli pa prazno gledal v strop, se je Jožetu zahotelo cigarete in kozarčka močnega in je pospešil pogovor. »In kaj bomo sedaj? Predlanskim si padel, letos so te vrgli iz šole.«

Karli je takoj izkoristil zatišje po nevihti, ki je v resnici sploh ni bilo. »V Maribor bi šel. Ravnatelj je zame posredoval, menda bi me vzeli. V šoli sem v redu in me sploh ne bi več spraševali do konca leta, saj imam že vse predmete ocenjene. Škoda bi bilo, če ne bi šel.«

»Ampak to stane ...«

»Že, ampak šolnine mi itak ni treba plačati, ravnatelj mi bo v dijaški kuhinji uredil brezplačno kosilo, več pa tako ne rabim. Spim pa morda lahko ta dva meseca pri teti Geli, potem bomo pa že videli«.

»Marija, jaz sem za. Bo že nekako. Piši Geli, če bi šlo, saj bo že našla kakšno posteljo v tisti čudni hiši. Pa še pod nadzorom bi bil.«

Marija je bila vesela hitre Jožetove privolitve, že sama se je takoj odločila, a s predlogom ni hotela pohiteti, ker ni vedela, kako razmišlja Jože. Pred možem in otrokoma se je naredila, da globoko tehta, kaj storiti, končno pa je s hudim pogledom v skoraj temnem prostoru izdavila: »Naj bo, poskusimo. Ampak prvi dan pojdem s tabo k ravnatelju!«

Iz Celja je prišlo pismo, naslovljeno na Karlija, naj se takoj zglasi pri gospodu ravnatelju, da na šoli uredi še zadnje formalnosti pred odhodom. »Moj prijatelj je sicer star nezaupljiv godrnjač, a mi je odgovoril, da se lahko prepišete na njegovo gimnazijo. Seveda če se boste od zdaj naprej ogibali težavam. Tudi iz dijaške kuhinje imam pričakovani odgovor. Pri gospe tajnici vas čakajo papirji, stopite se še v svoj razred poslovit od sošolcev ... in želim vam veliko sreče na novi šoli.«

Karli se je začel ravnatelju jecljaje zahvaljevati, ta pa je le brž segel po šolskem dnevniku in pohitel k vratom, da pred zmedenim dijakom, katerega je tako na hitro odpravil, ne bi pokazal, da mu ob slovesu ni vseeno.

Zdaj že nekdanji dijak je s tajnico hitro uredil vse potrebno, odšel je v prvo nadstropje in postal pred vagonom, iz katerega se je slišala enolična profesorjeva razlaga. Ni vstopil. Ne zato, ker sošolcev ne bi maral, nasprotno, v slabih dveh letih se je nanje pošteno navezal. Nekaj drugega ga je zadržalo pred vrati. Vedel je, da ne bi prenesel pogleda na prazno šesto klop.



*



Ko si je z vodo poškropil bujno lasišče in v suknjiču stopil pred ogledalo, da lase spravi v znosen red, se je Karli nehote spomnil, kako ga je mati pred sedmimi leti spremila v prvi šolski dan na celjski gimnaziji. Zdaj je bila ona kakšen kilogram težja, on pa za glavo višji od nje in neslavno izključen s taiste gimnazije. Vlak je že stal na postaji, ko sta stopila v vagon, je mati sedla na prvo prazno klop in za sabo potegnila sina. Zdelo se ji je, da si ju prav vsi v vagonu radovedno ogledujejo. Nesposobnega sina in nesrečno mater. Karli ni čutil zadrege, saj novica o njegovi izključitvi ni bila več novica. Čutil je, da prej kot za poraženca v marsikaterih očeh velja za junaka. Na celjskem kolodvoru se je sproščeno poslovil od tistih, ki jih je pot vodila v šole, z materjo pa sta vstopila na vlak za Maribor. Vagon je bil kljub delavniku poln svatov, ki so potovali nekam v Prekmurje. Alkoholni hlapi so se že mešali z živahnim smehom potnikov. Medtem ko je mati zaskrbljeno slonela ob oknu, je Karlija veselo vzdušje kar nekako pritegnilo. Ena od redkih priložnosti, da se ljudje ob vsakdanjih skrbeh vsaj malo sprostijo, si je mislil.



Ravnateljeva pisarna je bila velika, svetla in popolnoma zatrpana z velikimi omarami, polnimi knjig. Na pisalni mizi je vladal nered, za skladovnicami papirjev je sedel majhen debelušen možak. Stopil je do njiju, jima podal roko in odredil dva od treh prostih stolov.

Res je deloval malo odljudno, čim prej ju je hotel odpraviti. »Spoštovana gospa. Nikakor vam ne zavidam tegale vašega sina, marsikaj so mi povedali o njem. Toda kolegu v Celju sem obljubil, da ga bomo sprejeli, in besedo bom držal. Ampak pod pogojem, da se bo fant držal pravil, ki veljajo na naši šoli in se ne bo več spravljal v težave pri državi!«

Marija je dregnila Karlija pod rebra.

»Ja, seveda, obljubim.« Nikoli doslej v življenju obljube ni izrekel s takšno lahkoto. Prepričan je bil namreč, da tej državi dolguje še veliko težav in da bo obljubo najbrž prelomil že naslednji dan.

Ni še izzvenel njegov sfigani obljubim, ko je Marija iz težkega rjavega cekarja, ki ga je k sebi tiščala vso pot iz Šoštanja in je Karlija ves čas dajala radovednost, kaj se skriva v njem, potegnila v Slovenca zavito nekaj, kar je spominjalo na obilno kračo, in to hitro položila na prenapolnjeno mizo ter na njej našla prostor še za steklenico žganja. O, ti zvita lisica, je prešinilo Karlija.

»Nekaj domačega, za priboljšek. Hvala lepa, gospod ravnatelj, za prijaznost,« je uslužno zagostolela. Ravnatelj se ni prav dosti upiral prijaznemu darilu. »Ah, kaj bi to, bomo že kako uredili.«

Imela sta dovolj časa, da sta se počasi, peš odpravila na Metelkovo ulico, kjer je imel tetin mož dimnikarsko delavnico. Gela, mamina sestrična, ni bila ravno vesela nečakovega prihoda, saj je imela svojih otrok in skrbi vrh glave. A žlahta je žlahta.

»Saj ne bo za vedno, konec junija bo konec šole, do jeseni pa že rešimo drugje. Čez dan bo jedel v dijaški kuhinji. Za zjutraj bi te pa prosila, da mu kaj malega pripraviš za zajtrk. Sicer boš pa videla, da ne bo skrbi z njim, če ne bo v šoli, bo pa za knjigami. Za stroške se bova pa že zmenili, da ne boš na škodi.« Potem se je ponovil prizor iz ravnateljeve pisarne. Iz cekarja je na mizo priromala v Slovenca zavita krača in za njo še steklenica. »Tole je pa nekaj malega s kmetov.«



Čas do konca šolskega leta je bil kratko odmerjen. Profesorji se z novim dijakom niso ukvarjali, zaupali so ocenam iz Celja in ni bilo nepotrebnega izpraševanja. Tako je Karliju ostajalo obilo časa, da pohajkuje po mestu, ki mu ni bilo nič kaj všeč in kjer je kanil ostati le do konca leta, kot mu je zaenkrat obljubil ravnatelj. Njegov trdni namen je bil, da se jeseni prestavi v Ljubljano. Kar prvi dan je na poti v šolo po naključju srečal Štefana, ki je bil mariborski sodelavec Slovenske mladine in je hodil celo visti razred, kamor je bil poslan Karli. Že po nekaj dneh sta prijateljsko kramljala v majhni gostilni nad Dravo.

»Kaj praviš, bo šlo?«

»Bo, pa saj bo hitro minilo teh nekaj tednov. Za šolo se ne bojim, čeprav tile vaši profesorji niso ravno vzor pedagogov.«

»Katerega misliš? Mlakarja, razrednika?«

»Ta je hudičev pedant in klerikalec.«

»Kako se ti pa zdi matematik Tonin?«

»Svinja.«

»Tominčevka, latinščina?«

»Histerična baba!«

»Kaj pa Potokar, francoščina?«

»Pijanec.«

»Kaj pa Bogovič za verouk?

»Klasična prasica.«

»Karli, če misliš ostati v Mariboru še naslednje šolsko leto, se boš moral malo potegniti nazaj, če ne se ti ne bo dobro pisalo.«

»Ne bom ostal, niti slučajno. V Ljubljani je čisto drugačno življenje kot v tem zakotnem gnezdu. Nemčurji se napihujejo, kot da je Maribor njihov, Slovenci pa, kot da so se s tem že davno sprijaznili. Še navadnega gimnazijskega časopisa ne spravimo skupaj. S Kostjo sva že domenjena, da mi uredi vpis in bivanje v naslednjem šolskem letu.«



S prav dobrim spričevalom v žepu se je vrnil domov, kjer so bili njegovega uspeha po vsem prestanem veseli.

»Jeseni grem pa v Ljubljano!« je sporočil staršem, ki so nad sinovo vnemo samo skomignili z rameni. Že po nekaj dnevih jih je naprosil za denar za pot v Ljubljano, kjer je obiskal Kostjo, da se natančno pogovorita, kako in kaj. Ni ga obiskal prvič in prijatelj je bil kot vedno doslej iskreno vesel. Dan je preživel v druščini Kostjevih prijateljev in sodelavcev Slovenske mladine, večer pa sta končala v lokalu Daj-dam pri bokalu španjolca, ki je kmalu dobil mlade. Pridružila sta se jima še Dušan in Rado, pa še prijatelj Henshen, ki je medtem v Ljubljani že študiral medicino.

»Ali že veste, da bi nas radi ukinili?« je pohitel Kostja, ko so tudi prišleki dobili polne kozarce.

»Zakaj že spet?« je bil radoveden Dušan.

»Zaradi tebe in mene, jebem jim pizdu materinu do Adama in Eve!« se je razburil Kostja in pošteno nagnil kozarec. Karli, ki je seveda tudi sam brez zadržkov preklinjal, te zares sočne kletvice še ni poznal in se je moral nasmehniti, ostali so bili Kostjevega preklinjanja že navajeni. »Ohoho, če bi te zdajle slišal tvoj spoštovani gospod ata, profesor, dekan in predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti ...« je podražil Kostjo, toda ta ga je samo nervozno pogledal in razlagal naprej. »Ja, Ivo je šel danes k prosvetnemu ministru. In veš, kaj mu je ta rekel? Da je revija osumljena komunizma, ker sva ustanovitelja jaz in ti,« se je zagledal v Dušana, ta pa je nejeverno zmajal z glavo.

»Pa smo ja hudičevo pazili, da nismo pretiravali, pa itak so nas vedno cenzurirali, da je bil končni izdelek sprejemljiv. In kaj zdaj?«

»Ivo pravi, da nas bodo s peto številko, ki je že skoraj pripravljena, še spustili skozi, potem pa verjetno ne več ...«

Karli se je vmešal: »Ampak saj ne moremo kar tako nehati, končno smo dobili revijo, ki daje možnost objavljanja pravim talentom. Če prenehamo izdajati Slovensko mladino, bo levica veliko izgubila.«

»Mislim, da smo v boju proti tem klerofašističnim svinjam že vnaprej obsojeni na propad, oni imajo v rokah najmočnejše orožje, policijo, vojsko, sodstvo ...« je dodal Rado, Kostja pa je spet vzkipel, da so tudi pri sosednjih mizah postali pozorni: »Ne, ne smemo se predati, ne smemo kar tako vreči puške v koruzo. Če pa bomo že morali ustaviti izdajanje naše revije, potem naj pizde gledajo, kurbe blesave, tavžentkrat pofukane, kaj bomo še naredili!« je zajel sapo in zaripel pribil: »Porka madona!«

Tokratnemu izlivu kletvic so se namuznili tudi ostali trije, Karli pa si jih je skušal zapomniti, morda mu kdaj pridejo še prav. Kostja se je ozrl po gostih v lokalu, ki so strmeli vanj, skomignil z rameni in izpraznil kozarec do dna. Potem je vino teklo skoraj v potokih, po dolgem in počez so mladeniči udrihali po gnili državi. Pošteno pijana sta se Karli in Kostja v Nahtigalovo hišo skozi okno uspešno prebila šele proti jutru, polna obljub in pričakovanj novega obdobja v njunem prijateljstvu.

V Šoštanju ni bilo nič novega, iz Španije se je vrnil Božo in se nekje skrival pred oblastmi, tudi Biba se je skrival, z ostalimi se je Karli srečeval kot nekdaj na kopališču ali pa na travniku preko železniških tirov, največ s Tonetom, študentoma Vladkom in Henshenom. Padla je Francija, Hitler je napadel Anglijo, jugoslovanska vlada se je vedno bolj nagibala k nacistični Nemčiji. Tako je bilo snovi za ugibanja in pogovore več kot dovolj.



*



Kolo je Karli prislonil na drevo in se po dveh stopnicah povzpel na leseno teraso zdraviliške restavracije v Topolšici. V zdravilišče so zaradi izjemne klime in dobrega osebja prihajali pljučni bolniki iz vse Jugoslavije. Do Karlija so hitro prihajale novice o zanimivih obiskovalcih, zato se je tam večkrat oglasil in zapletal v pogovore. Seveda je izbiral, iskal je ljudi, ki so se ukvarjali z literaturo in političnim delom. Eden od teh je bil tudi Črnogorec Radovan, pesnik in kritik, ki je bil profesor jugoslovanske književnosti in je bil pri triintridesetih letih zaradi svojih nazorov brez službe. Pristal je v Beogradu, se ukvarjal z literaturo, urejal literarno revijo, preživljal pa se je z inštrukcijami dijakom. In potem je zbolel. Jetiko si je prišel zdravit v Topolšico, ker je kot nezaposlen imel pravico do brezplačnega zdravljenja. Karli je v zadnjih mesecih njegovega okrevanja pogosto prihajal v Topolšico in skupaj sta preživela dolge ure. Veliko sta se pogovarjala o politiki, saj je bil Radovan trden komunist. Še več pa o literaturi, kjer je Karli pravzaprav več poslušal in se učil. Novi prijatelj je za hrvaške založnike veliko prevajal Gorkega in Majakovskega. Karli je najbolj užival, ko je Radovan v roke vzel eno od štirih knjig poezije Majakovskega, počasi izbral pesem, jo najprej prebral v mehki ruščini, potem pa jo še prevedel v srbohrvaščino. Karli je zdravilišče pogosto zapuščal s kakšno izposojeno knjigo v roki in doma še v noč prebiral Majakovskega.

Za mizo, v najgloblji senci, kjer je bilo še vsaj malo svežine, je sedel možak, ki se je ob Karlijevem prihodu dvignil in mu dal roko v prisrčen pozdrav. Morda ni bil ravno tipični predstavnik junaške črnogorske rase. V višino je meril le kakšen centimeter več od Karlija, bil je suh kot prekla in zaradi bolezni bledega in upadlega obraza, ki ga niso krasili dolgi brki.

»Zdravo, prijatelj moj. Te je utrudila vročina?«

»Ni hudega, bolj me skrbi zate, Rade.«

»Danes še gre, ne vem, kako bo doma.«

Kot vedno sta govorila vsak v svojem jeziku. Karli se je srbohrvaščine dovolj dobro naučil v šoli, Rade, kaj hitro sta si poenostavila imeni in se začela tikati, pa slovenščine iz knjig in stikov s Slovenci. Če se kdaj nista čisto razumela, sta brez oklevanja spregovorila v sogovornikovem jeziku ali pa se celo zatekla k nemščini ali francoščini.

»Jutri torej odhajaš?« je bolj ugotovil kot vprašal domačin.

»Jutri. Kar nekaj nas je takšnih. Vsaj ne bo dolgčas na vlaku. Saj je že čas, pa tudi bolje se počutim.«

»Ne pozabi mi poslati revij, naslov imaš.« Karliju je bilo žal, da ga zapušča človek, od katerega je toliko dobil, čeprav sta si obljubila, da stike obdržita in da si bosta izmenjavala novice in literaturo.

Ob malem pivu sta več molčala kot govorila, ni jima bilo vseeno. Zato je le tu in tam še padel kakšen stavek o vremenu, o zdraviliških gostih in čednih sestrah. Karli se je počasi že pripravljal na odhod, ko se je Rade kot že stotič tisti dan, kot že tolikokrat v treh mesecih, odkašljal. »Karli, prijatelj moj, ne mi zameriti, toda nekaj ti moram reči. Zelo si nadarjen in izjemno zrel človek, to ti že veš čas priznavam, in priložnost imaš, da postaneš res dober pesnik.«

Karli je videl, da gredo Radetu besede težko z jezika.

»Po tistem, ko si mi zadnjič omenil, da pripravljate novo revijo in da boš prevzel vodenje rubrike nasvetov mladim pesnikom, sem razmišljal, da to ne bi imelo smisla, da je jalovo početje, da mlad literat svetuje mladim začetnikom. Oba sva še premalo izkušena, da bi lahko s svojimi izkušnjami koristila drugim. V Sovjetski zvezi je mladim začetnikom svetoval Gorki in to je imelo smisel, morda bi ti to nalogo raje prepustili Kranjcu ali Klopčiču.« Čeprav previdno izbrane in mehko izrečene, so bile Radetove besede neusmiljene. Karli ni odgovoril, ni imel kaj. Sploh pa Rade odgovora ni niti pričakoval, besede so bile samo v razmislek, morda v opozorilo, da je prezgodaj, da bi se Karlijeva samozavest spremenila v prevzetnost.



Micika je bila ob fantovem odhodu v Maribor potrta, toda z nekaj ljubečimi pismi jo je potolažil in zdaj sta doživljala tretje skupno poletje. Veliko sta se kopala in sprehajala, tudi ljubila sta se na bregovih reke, predvsem pa skupaj zorela. Karli je bil neizprosen, ko je šlo za literaturo in idejna vprašanja. Dolge ure sta razpravljala, učila se je od njega in prevzemala odgovornosti za mladinsko delo v kraju. Odkar ni bilo Bibe, je delo v Šoštanju kar nekam zastalo, Sokol so spet prevzeli do levičarskih pogledov manj naklonjeni člani. Tudi Henshenov odhod na študij se je močno poznal, saj je bil strasten kulturnik, gledališčnik in organizator. Na Karlija je padlo še več bremen. Z Miciko sta bila ljubimca in tovariša, to je bil odnos, ki je pri Karliju štel in ga je vedno pogosteje prenašal v svojo poezijo. Ne, za plehke pesmice o rožicah in ljubezni pri njem res ni bilo prostora.

Hudo razočaranje pa je doživel ob koncu poletja. Šel je v Ljubljano, da se vpiše na eno od ljubljanskih gimnazij, za hrano in spanje je imel zagotovilo prijateljev, za vpis je računal na Kostjo in njegovega pomembnega očeta, da zastavi besedo zanj. Toda ko se je hotel vpisati, je naletel na gluha ušesa povsod, največkrat so se ravnatelji izgovorili, da ni iz njihovega šolskega okoliša. Na prosvetnem oddelku banovinske uprave ga predstojnik ni hotel niti sprejeti. Preostalo mu je le še, da si sam plača šolanje in opravljanje izpitov, toda to možnost sta z materjo ovrgla že pred odhodom v Ljubljano. Slabe volje se je odločil, da se vseeno odpelje v Maribor in tam vpiše sedmi razred.



*



Stropna svetilka v zanemarjenem vagonu Jugoslovanskih železnic je ob dveh zjutraj le še brlela, vlaka kolesa so se z enolično, ponavljajočo se melodijo vrtela v noč. Zaudarjalo je po potu, smrdljivih nogah, poceni tobaku in alkoholu, ki je dodobra utrudil može, ki so zdaj v najrazličnejših položajih na trdih klopeh dremali, hrkali ali smrčali. Karli je s priprtimi očmi mimo spečih Toneta in Henshena nasproti svojega sedeža gledal nekam v prazno in razmišljal o zadnjih mesecih, ki so ga privedli na ta vlak. Po neuspešnem poskusu, da se vpiše v sedmi razred v Ljubljani, se je že v sredini septembra vrnil v Maribor med sošolke in sošolce. Moral se je nasmehniti ob misli na mešani razred, kajti ko je spomladi Miciki omenil, da se je prvič znašel v mešanem razredu, v Celju so bili namreč v razredu samo fantje, je takoj postala nevarno ljubosumna. »Ej, daj no, ne sekiraj se, saj so skoraj same nacionalistke. Povrhu pa še nobena ni niti približno tako čedna kot ti,« jo je potolažil in to je celo držalo.

Ni mu preostalo drugega, kot da se vrže na delo. Učil se je pridno, sodeloval je pri ustanavljanju nove šolske revije, pisal, prevajal Gorkega, ure in ure je preždel v študijski knjižnici, zvečer nikoli ni ugasnil luči pred polnočjo. Glede na to, da je bil tudi v Mariboru pod budnim očesom oblasti, se je trudil, da bi svoje stike z naprednimi sošolci čim bolj skrival. Za pot v Šoštanj ni imel denarja, zato sta si z Miciko pogosto pisala pisma, ki so bila polna ljubezni in zagotavljanja zvestobe. Skoraj v vsakem pismu pa sta precej prostora namenila tudi mladinskemu delu v Šoštanju, Micika je poročala, Karli ji je dajal napotke. Razočarana je bila, ko ji je v enem od pisem sporočil, da ga pred božičem ne bo v Šoštanj, ker bi ga slovo od nje spet preveč prizadelo. Ni mu čisto verjela, pa ji je zagotovil, da je to res, da pa tudi nima dovolj denarja za pot in da bi enotedenski premor močno zavrl njegovo delo, ki si ga je res naložil veliko. Naslednje njeno pismo je bilo spet polno ljubezni. Počutil se je pravega packa, kajti za to, da ne odide domov pred božičem, je bil še en razlog, najpomembnejši.

Karli je stegnil noge in zaprl oči ter se ob skoraj nežno podrhtevajočem tkanju železnih koles po tračnicah zamislil v tisti oktobrski večer v prostorni, toplo zakurjeni kuhinji Slavčevega podnajemniškega stanovanja. Skupina isto, levomislečih, predvsem dijakov in študentov, je ob svečah vroče razpravljala o zadnjih dogodkih v državi. Skorajda vsi, še posebej Slavc in nekaj let starejša umetnica Mira, so bili, podžgani s poceni vinom, tisti večer pripravljeni stopiti na ulico in zagnati revolucijo. Karli je bil sproščen, ni se branil kislega vina, užival je v prizoru, saj je bil med ljudmi, ki bodo spremenili svet. Celo tako daleč so ga pripravili, da je deklamiral nekaj svojih pesmi, tistih najbojevitejših. Po polnoči se je začelo stanovanje prazniti, na koncu so na kavču v kuhinji ostali le še Slavc, Mira in on. Vsi so bili razgreti od pogovora o revoluciji in še bolj od pijače. Mirine črne oči so žarele, tanka bluza se ji je rahlo razprla in razkriti košček kože je nakazoval obilne dojke. Za trenutek je Karli pomislil na svojo ljubo Miciko, stresel z glavo in srknil še požirek vina.

»Karli, zelo lepo si deklamiral.«

»Misliš?« je umaknil pogled s kože med robovi bele bluze. Tedaj se je Slavc mukoma dvignil, zamomljal, da ima dovolj, da je pijan in lahko noč, ter se opotekel v svojo čumnato ob kuhinji. »Čutim, da boš nekoč še velik pesnik,« se je Karliju dobrikala Mira, prisedla bližje in zdaj se ni več trudil umakniti oči z obetajočih nedrij. »Rada bi imela spomin na bodočega velikega pesnika, daj mi kaj. Daj mi kakšno svojo pesem.« Bila je kot otrok, ki starše prosi, naj mu kupijo sladoled. Igrano nestrpno je čakala darilo. Karli jo je že spregledal in pobrskal po svoji usnjeni šolski torbi, ki je danes še ni utegnil odložiti v podnajemniški sobi. Med zvezki je otipal tanko revijo in jo potegnil na plano. »Na, tu imaš, zadnja številka Slovenske mladine, tudi nekaj mojega je notri.«

»Oj, čakaj, kaj pa posvetilo? Moji ljubi Miri in tako dalje ...« ga je igrivo skušala.

Pobrskal je za svinčnikom, s pogledom uprtim nekam mimo bele bluze v dogodke večera, in hitro zapisal posvetilo s svojo lepo okrašeno nečitljivo pisavo. Mira mu je revijo izpulila iz rok, obraz ji je spreletelo narejeno razočaranje. »Ampak ne razumem francosko. Preberi mi.« Z rahlo priprtimi očmi je v pričakovanju obvisela na njegovih ustnicah, s telesom se je še tesneje zrinila k njemu.

»La vérité est en marche et rien ne l'arrêtera. Zola.«

»In kaj naj bi to pomenilo?«

»Ves večer smo se pogovarjali o tem. To je Zolajev stavek. Pomeni pa: Resnica je na pohodu in nič je ne bo ustavilo.«

S kazalcem desnice mu je nagajivo zaprla usta. »Oh, ne moreš iz svoje kože. Sem mislila, da bo kaj bolj romantičnega. Recimo kaj o ljubezni, o poljubih, o nežnih dekliških prsih.« Brezsramno je nadaljevala svojo igro zapeljevanja, prijela ga je za roko in si jo brez naglice potisnila pod bluzo. Dojka je bila velika, polna in topla, kot lešnik velika in tudi kot lešnik trda bradavička ga je žgala v tresočo se potno dlan. Brez zadržkov je sprejel njeno igro. Saj tole je kot mala revolucija, ga je pijano obšlo, ko je divje suval med voljna dekliška stegna. Silovita, glasna in ognjevita.



In potem ga je bilo sram, da je izdal svojo ljubo Miciko.

Zato ji nekaj časa ni pisal, zaradi slabe vesti se je odpovedal obisku v rodnem mestu, še bolj se je zakopal v študij. V prvem naslednjem pismu je Miciki že ne vem kolikič izpovedal ljubezen in obljubil večno zvestobo. In ni lagal, samega sebe mu je uspelo prepričati, da je bilo takrat z Miro v kuhinji samo njegovo telo, srce je bilo vedno Micikino. Med božičnimi počitnicami na dogodek z Miro ni več pomislil, z Miciko je bilo kot prej. Zdaj, med podrhtavanjem zadušljivega vlaka, ki je potrpežljivo sopihal proti vzhodu, jo je začel močno pogrešati. Pa ne samo njo, tudi svoje domače, kot da jih ne bi videl že celo večnost. Spomin se mu je ustavil na drobnem, potegnjenem svetlolasem dekletcu. Jožica. Na obraz mu je zašel nasmeh. Pri svojih osmih letih je najbolj sovražila, če jo je kdo poklical Pepika. »Jaz sem Joži!« je vsakogar jezno popravila, tudi Karlija, čeprav ji je bil brkati mladenič neznansko pri srcu. Deklica je rada prihajala v Destovnikov hotel, saj je bila kuharica Ani njena prava teta, cele popoldneve, ko je mama pomagala v tujih hišah, da so doma laže preživeli, se je vrtela okoli tete in štedilnika in veselo klepetala. Karli je, kadar je bil doma, dostikrat stopil v kuhinjo, si izprosil kos belega kruha z marelično marmelado in vedno dobre volje poklepetal s kuharicami in natakaricami. Vse sorte govoric je izvedel od njih, spoznal je njihove osebne zgodbe, zgodbe njihovih mož, ki so garali v tovarni, zgodbe otrok, ki so bili obsojeni, da bodo nekoč delali zgolj za preživetje.

Tako kot vedno je tudi tisti dan božičnih počitnic, ko je v kuhinji zagledal Jožico, veselo presenečen vzkliknil in jo brž podražil: »O, glej jo, Pepiko!« Toda tokrat je namesto ugovora »Jaz sem Joži!« zaslišal le tiho, jecljajoče hlipanje. Šele potem, ko je natančneje pogledal, je videl, da deklica z obema rokama krčevito v gubo nabira tetin predpasnik in joče. Toliko, da ga je pogledala, pa je spet podrhtavala v joku.

»Ej, mala, kaj pa je tako hudega,« jo je nežno vprašal.

»Da grejo otroku narediti kaj takega, da jih le ni sram,« se je zdaj oglasila Ani in Jožico mehko pogladila po laseh. Karli je radovedno pogledal v Anijin mladi, jezni obraz.

»No, povej svojemu Korleku, kaj je bilo,« je teta spodbujala nesrečno bitje, Joži pa je samo še globlje zarila obrazek v predpasnik. »Tri ure je popoldan z drugimi otroki čakala, da od Vošnjakov dobi božično darilo. Saj veš, kot vsako leto, da se malo pokažejo in potolažijo vest. Dva, tri kose blaga za srajčko in pižamo in kupček sladkarij, ampak za otroke je to res nekaj najlepšega. No, in ko je prišla Joži na vrsto, je pred njo stopil župnik, ki pridno služi Vošnjakom, in ji povedal, da tokrat pa ona ne bo dobila darila. In veš, kaj ji je rekel, da zato, ker svoje krave pase na farovški gmajni. Si predstavljaš?« je Ani razburjena skoraj kričala v Karlija, »si predstavljaš farja, kako pokvarjen mora biti, da takole prizadene nedolžno bitje!«

Karli je nejeverno pogledoval zdaj teto, zdaj deklico, stisnil je pesti v nemočni jezi, potem pa stopil k Jožici, jo rahlo prijel za zapestja in jo nežno potegnil od tete. Skozi od joka razmočene lase se je rdečih in mokrih oči zagledala v prijazen obraz pred sabo. Potegnila je smrkelj vase in se prepustila Karliju, da jo je objel okoli pasu in dvignil, da sta si gledala iz oči v oči. Potrudil se je, da ji je veselo pomežiknil in ji na uho zašepetal: »Ej, ej, princeska. Ne joči! Ko boš velika, boš imela toliko denarja, da si boš lahko kupila bluzico, kakršno boš hotela. Pa obleke in čevljev. In bombonov in čokolade. Pa veš, kaj bo še, ko boš velika?« se je odmaknil in jo spodbudil s pogledom. Radovedno je odkimala, zato je nadaljeval: »Ko boš ti velika, ti ne bo treba delati cele dneve tako kot tvoji mami, ki nikoli nima časa zate. Pa še dopust boš imela! Obljubim! Zdaj nama bo pa teta Ani dala kruha in marmelade.«

Morda ni vedela, kaj je to dopust, a v njenih očeh je opazil iskrico hvaležnosti in upanja. Še enkrat jo je močneje stisnil, potem pa previdno spet postavil na tla. Z rokavi si je brisala obraz, ki je počasi že dobival svojo pravo podobo, in se mu še sedaj, med smrčečimi sopotniki, smehljala skozi solze, medtem ko je vlak neutrudno nadaljeval pot in ga zanesel v nove misli.



Po novem letu se je spet zgodilo. Poklicali so ga k ravnatelju.

»Gospod Destovnik, pred materjo ste obljubili, da ne boste več rovarili proti državi,« ga je namesto pozdrava pričakal jezni možic in mu ukazal, da sede. »Poglejte, tukaj imam ovadbo šoštanjske žandarmerije in mariborske policije zaradi komunističnega delovanja. Zaslišati vas moram, kaj ste počeli med božičnimi počitnicami, s čim se ukvarjate izven šole, kaj pišete. Vse to mi boste zdaj natančno razložili. In glejte, da ne boste lagali, očitno so špijoni vsepovsod.«

Karli je odgovarjal počasi, preudarno, pazil je, da ni omenjal imen. Ravnatelj se je zlagoma umiril in ni bil več tako divji kot na začetku. Morda je to zaradi tiste krače, zavite v Slovenca, je Karliju uspelo za trenutek pomisliti. Ravnatelj njegovega posmeha na srečo ni opazil. Karli je podpisal zapisnik in odšel. Čez nekaj dni je prejel vabilo na vojaške vaje. Končna postaja Ivanjica. Međurećje. Srbija.

In zdaj je na tem vlaku, polnem opitih, smrčečih in smrdljivih protidržavnih elementov.



*



Poziv na vojaške vaje je bil seveda pesek v oči, kajti klicali so obveznike po vojaških tajnih spiskih sumljivih oseb, starih od šestnajst do šestdeset let. Država se je v poslednjih krčih enostavno hotela znebiti nevarnih levičarjev. Javnost je kmalu izvedela za to sramoto in začele so se demonstracije in zahteve po preklicu vaj.

V Ivanjici se je zbralo kakšnih tisoč obveznikov iz Slovenije, Bosne in Makedonije. Med njimi so bili mnogi, ki so za sabo imeli že lepo število let po različnih zaporih. Dijakov ni bilo veliko, Karli je bil med najmlajšimi. Razporedili so jih v šestindvajset barak in oblikovali pet čet, z njimi pa so pod nadzorom orožnikov hoteli graditi železniško progo. Toda obvezniki so se že med potjo organizirali, določili so skupno vodstvo in enotno nastopili proti vodstvu taborišča. Ker so bili vojaški obvezniki, so zavrnili vsakršno fizično delo, razen vzdrževanja taborišča. Vodstvo taborišča je bilo nemočno.

Ker niso hoteli delati in izpolnjevati ukazov, so imeli obvezniki obilo časa, ki so ga izkoristili za bogato družbeno življenje. Na kulturnih večerih, na katere so vabili tudi okoliške prebivalce, so prebirali pesmi in prozo, nastopil je Miško Kranjec, ki je bil eden od obveznikov, tudi Karli je deklamiral svoje pesmi. Poslušali so politična predavanja starejših, izkušenih tovarišev.

»Kaj misliš, Tone, kako dolgo nas bodo držali tukaj?«

»Ne vem, vpoklicali so nas za osemnajst dni. Nekateri pravijo, da bomo tu tri leta.«

»Ne serji, te države čez tri leta ne bo več. Sicer pa, boljše šole za revolucijo, kot so te vaje, država ne bi mogla pripraviti.« Karli je bil vsaj zase prepričan, da ima prav. V Ivanjici je dotlej spoznal veliko pravih revolucionarjev, ki so imeli za sabo že leta najtežjih režimskih ječ. Naučil se je revolucionarnih množičnih pesmi, preučeval jih je z jasnim ciljem, da spoznanja kasneje uporabi. V urah, ko je poležaval na svojem trdem pogradu, je nastalo nekaj pesmi o njegovem doživljanju vojaških vaj. Zapisal jih je v zvezek, v katerega so pisali skupni dnevnik s Henshenom in Tonetom, ki so bili tudi v teh dneh nerazdružljivi.

Oblasti so očitno spoznale vso brezplodnost vpoklica protidržavnih elementov na vojaške vaje in taborišče se je počasi začelo prazniti. Ivanjico so prijatelji zapustili po devetnajstih dnevih negotovosti. Karli se je nemudoma vrnil v Maribor, da skuša nadomestiti zamujeno. Ves se je posvetil šoli, še bolj pa pisanju, ki ga je spodbudilo bivanje v Srbiji. Jugoslovanska vlada je na Dunaju podpisala pristop k trojnemu paktu Nemčija-Italija-Japonska, dan za tem so generali v Beogradu izvedli državni udar, po vseh večjih mestih so bile množične demonstracije v podporo novi vladi, kralju in proti trojnemu paktu, ki pa ga nova vlada ni preklicala. V Mariboru se je zbralo nekaj deset tisoč ljudi, med njimi je bil glasen tudi Karli. Komunisti niso imeli navodil, kako v teh razmerah ukrepati, in so se pač obnašali vsak po svoje. Slutiti je bilo, da za udarom stoji angleška obveščevalna služba zaradi svojih interesov.



*



Nekaj dni po demonstracijah je Karli spakiral najnujnejše in odpotoval, z upanjem, da bo v Šoštanju izvedel kaj več, kako naprej. Oglasil se je pri Bibi, ki se je skrival v domači hiši. Ta mu je povedal, da se zaenkrat v Šoštanju ne dogaja nič posebnega, se pa naslednji dan dobijo z nekaj zaupnimi mladinci iz Velenja, da se dogovorijo o njihovem ravnanju v primeru vojne. Dobili so se pri Naraksu. Vsi so bili videti zaskrbljeni, vendar trdno odločeni, da je nekaj treba storiti. Najbolj so se bali nemškutarjev, ki bi v primeru vojne lahko naredili veliko škode. Že med sestankom so dva tovariša zadolžili, da stopita na žandarmerijo in poskusita dobiti orožje, pa iz tega ni bilo nič. Tako so se dogovorili samo, da bodo skrbno opazovali morebitne saboterje.

Ko je Karli kasneje z Miciko postopal po mestu, je med njima vladala zadrega, malo zato, ker sta se zadnje čase videla zelo poredko, malo pa zaradi tega, ker sta bila zaskrbljena zaradi nejasne prihodnosti.

»Kaj misliš, Karli, kaj bo iz vsega tega?«

»Ne vem, vem samo to, da smo v dreku. Če nas Nemčija napade, nas Anglija ne bo branila, oni imajo čisto svoje interese.«

»Torej smo prepuščeni sami sebi, tako kot Čehi in Poljaki?«

»Bojim se, da res. Nemčijo lahko premaga samo Sovjetska zveza, oni bi nas lahko rešili. Ampak se bojim, da se tudi oni ne bodo žrtvovali za nas. Sicer pa imajo tudi ti s Hitlerjem sklenjen dogovor, da ne bodo napadli drug drugega. Ne vem, kaj bo. Nič dobrega. Morali se bomo zanesti samo nase.«

»Sami proti nemškemu rajhu, si nor?«

»Kaj pa naj? Sedimo doma in jočemo? Ali pa se pustimo brez boja pomendrati in zvesto služimo novemu gospodarju?«

Vprašanje je obviselo v zraku, Micika se je izgovorila, da jo doma že gotovo nestrpno čakajo, saj da mora na mamino željo še na hitro splesti butaro za jutrišnjo cvetno nedeljo. Karlija je pustila samega in zaskrbljenega na cesti, da se je obrnil proti domu. Jože Destovnik je v restavraciji ob točilni mizi modroval z nekaj možaki. »Glej ga, glej, od kod pa ti. Pridi na pivo,« mu je oče prvič v življenju ponudil pijačo. Karli vabila ni zavrnil. Prvič zato, da ne užali očeta, in drugič zato, ker je bil pijače res potreben. Tudi možakarji pri mizi so bili zaskrbljeni, pogovor se je ves čas sukal okoli vojne in splošne mobilizacije, ki se je menda že začela. Po dveh kozarcih piva je Karli omizje zapustil in legel v posteljo. Napletel je dva ali tri verze, ki pa so se v nemirnem spancu izgubili v vesolju.

Prebudil se je šele zjutraj, ko je v sobo planil Joži. »Karli, Karli, vojna je!«

»Kaj noriš, kakšna vojna?«

»Zdajle je bilo po radiu, da Nemci bombardirajo Beograd!«

»Jebenti, svinje svinjske,« je starejši brat uporabil svojo priljubljeno kletvico in nase brž navlekel hlače in srajco ter za Jožijem, preskakujoč po dve stopnici hkrati, stekel v restavracijo. Tam sta že stala mati in oče, z njima osebje hotela in še nekaj zgodnjih obiskovalcev. Tihi in zaskrbljeni so poslušali Radio Ljubljana, ki je brez prestanka ponavljal novico o letalskem napadu na Beograd in prodiranju nemških divizij čez meje. Karli je mimogrede vtaknil v usta košček kruha in ob zaprepadeni materi oddrvel na cesto. Biba je za napad že vedel in začela sta zbirati tovariše od prejšnjega dne. Proti poldnevu so bili pri Naraksu skoraj vsi.

»Tovariši, zdaj gre zares. Naša država, kakršnakoli že je, je napadena. Zdaj se moramo dogovoriti, kaj lahko naredimo,« jih je nagovoril Biba. Nekateri so se nagibali k temu, da počakajo, kaj bo prinesel čas, drugi so bili za to, da nekje najdejo orožje in gredo naproti sovražniku. Časa ni bilo veliko. »Takole se zmenimo. Nikogar ne bomo silili, vsak naj se odloči sam. Še vedno bo kdaj kasneje prilika, če si kdo premisli. Torej, kdo se prijavi v prostovoljni odred za boj proti Nemcem? Dvignite roke,« je Biba predlagal po krajši razpravi, skoraj prepiru. Nekaj rok se je dvignilo takoj, odločno, nekaj počasi in z oklevanjem, redke so ostale spuščene. »Ne smemo čakati do večera, tisti, ki smo dvignili roke, se dobimo ob dveh na tem mestu.«



Kljub težkim vestem so imeli pri Destovnikih običajno nedeljsko kosilo z govejo juho in praženim krompirjem. V zraku je vladala neka čudna napetost, ki jo je presekal Karli: »Nekaj se nas je zmenilo, da se gremo borit proti Švabom.« Čakal je, kaj se bo zgodilo. Bil je trdno odločen, ni se imel namena pogajati in zagledal se je v starše. Oče je presenečeno odložil vilice, ošinil Marijino lice in vprašal: »Kaj ste se zmenili, kdo se je menil?«

»Nasproti jim gremo, Nemcem. Vojska razpada, braniti pa se je treba. Biba, Pepč, Ruda pa še nekaj tovarišev.«

»Jezus, Joža, pa mu menda ja ne bova pustila, mulcu smrkavemu,« se je Marija s strahom in upom obrnila v moža in odrinila krožnik.

»Mama, skoraj osemnajst let sem star. Bil sem v Ivanjici. Nekdo mora ...«

»Ja, seveda, nekdo mora. Ne pa otroci. To ni vaša stvar. Ne dovolim, pa pika. Jože, reci že kaj.«

Destovnik je po svoji maniri molčal, bil je istih misli kot žena, toda tudi sina je razumel. Karli je bil v tistih letih, ko bi vsi fantje reševali svet, ko ni meje med pogumom in norostjo. Po svoje mu je celo zavidal odločitev, vprašanje je, ali bi sam v njegovih letih imel toliko korajže.

»Sem te zato dojila in ti brisala rit, da boš zdaj umrl zaradi neumne vojne?!«

»Mama, ni neumna. Saj se ne moremo pustiti ...«

»Jože, slišiš, reci že kaj!«

»Marija, saj ga poznaš. Trmast je. Bo pa ušel ...«

Ne, to ni bila Cankarjeva mati. V jezi je divje vstala od mize in za sabo zaloputnila vrata. Karli se je dvignil, da bi stopil za njo, pa ga je oče, ki je v rokah že svaljkal cigareto, s kretnjo roke ustavil. »Pusti jo, bo že prišla k sebi.«

Karli je v nahrbtnik zmetal najnujnejše, bil je april in zunaj še precej hladno. Bog ve, kje vse se bodo potikali.

Ni pozabil na beležko in svinčnik, za vsak slučaj. Nekaj minut pred drugo uro je bil v gojzarjih pripravljen na odhod, s težkim srcem je spet stopil v kuhinjo. Mama je brkljala za štedilnikom in si s predpasnikom tu in tam otrla obraz. Ko se je obrnila k njemu, je opazil, da ima od joka zabuhle oči.

»Grem, čakajo me. Moram.«

Marija je stopila k mizi, z nje vzela par debelih pletenih nogavic, jih podala sinu in pri tem nežno, kakor slučajno, s prsti podrsala po njegovi dlani. »Mrzlo bo, prav ti bodo prišle, pazi se ...« Spet se je obrnila k štedilniku.

»Javil se bom, čim bom lahko.«

Zbežal je po stopnicah, prvi solzi se je uspelo prebiti skozi veke, ostale je odločno zatrl. Po kratkem čakanju se jih je zbralo osem, skoraj sami komunisti. Poslovit sta se prišli še Slavka in Micika, prva od brata, druga od fanta. Zdaj ko je šlo zares, so bili tihi in zamišljeni. Karli je na hitro predlagal, da vodenje skupine prevzame Biba, in ker ni bilo ugovora, so si oprtali nahrbtnike. »Gremo v revirje, tam se bomo dobili z zasavskimi tovariši, potem bomo pa videli naprej,« je Biba prevzel komando, Karli je k sebi rahlo privil Miciko, ki se je že nevarno utapljala v solzah, in stopil za tovariši.

Bili so mladi in spočiti, skrivati se jim ni bilo treba, pa so bili pred večerom že pri Preboldu, kjer so naleteli na skupino orožnikov in na žandarmerijski postaji dobili nekaj starih pušk, saj so bili doslej brez orožja, razen pištol, ki sta ju imela le Biba in Srečko. Malo dalje so srečali kolono jugoslovanskih vojakov, ki so se umikali, skušali so prepričati komandirja, da jim da novejše orožje, pa jim ni uspelo. Zato so si v trenutku nepozornosti počivajočih vojakov sami z vozov pobrali puške in dva zaboja streliva. Tako je zdaj vsak imel puško in nekaj bomb, preostanek orožja pa so zakopali ob robu gozda.

V Trbovlje so prišli proti jutru, toda zasavski tovariši so že prejšnji dan odšli v hribe nad mestom, saj ni bilo varno, da ob prihodu Nemcev zaradi svojega ilegalnega dela končajo v zaporu. Tako je skupina iz Šoštanja tudi sama sprejela odločitev, da grejo v hribe in se tam sestanejo z zasavskimi tovariši. Nastanili so se v odmaknjeni planinski koči in čakali zvezo. Pojavila sta se možaka v debelih suknjičih in lovskih klobukih. Brez ovinkarjenja sta povedala, da bo Jugoslavija vojno v vsakem primeru izgubila, vendar bodo komunisti organizirali odpor, ki se mu lahko vsi pridružijo, če pa kdo hoče, lahko odide domov. To je storil le Franc, drugi so ostali v koči. Po nekaj dnevih čakanja je padla odločitev, da gredo v gozdarsko barako globlje v planini in začnejo terensko delo, zbiranje prostovoljcev in urjenje. Zakopali so orožje, saj bi bilo prenevarno z njim hoditi po vaseh. Pot v gozdarsko barako so za nekaj dni odložili, saj je Karlija nenadoma napadla utrujenost, dobil je vročino in začela ga je tresti mrzlica, napori zadnjih dni so ga spet premagali. Kakor hitro je za silo okreval, so odšli do cilja. Čez dan so vsi razen njega odhajali v okolico, zbrali podatke in celo pridobili nekaj novincev.

Čeprav so vedeli, da so Nemci pred dnevi že zasedli Trbovlje, so se počutili varne in so brezskrbno opravljali svoje dolžnosti. No, kljub neizkušenosti so vendarle poskrbeli za stražo.

Tega dne so ravno povečerjali in se počasi spravljali k počitku, ko se je z lovske preže kakšnih petsto metrov pod kočo oglasil divji petelin. Znak za nevarnost. Orožje so pred dnevi zakopali, zato so imeli le še toliko časa, da so pobrali najnujnejše in se po strmem pobočju pognali v divji beg. Za hrbti so slišali glasno streljanje in pokanje stekel v oknih koče. Karli je bil od bolezni še vedno šibak, med redkimi drevesi in grmovjem je tekel po skalnatem pobočju zadnji. Bilo je tako temno, da je tovariše pred seboj slutil le po njihovem oddrsavanju po grušču. Naenkrat mu je zmanjkalo tal pod nogami, z rokami je poklatil skozi zrak, začutil grm in se toliko oprijel vej, da je pri padcu čez manjši previs vsaj malo ublažil pristanek na kamenje, po katerem se je zakotalil še nekaj metrov. Vzelo mu je sapo, pekoča bolečina mu je objela prsni koš. Tole je bila pa res dolga vojna, je še pomislil, preden ga je zagrnila tema. Hrup padajočega telesa je tovariše opozoril, da je s Karlijem nekaj narobe, vrnili so se do njega. Pokanje pri koči se je poleglo, nemški orožniki si na neznanem terenu v temi niso upali za njimi siliti po pobočju. Po nekaj neusmiljenih udarcih medicinca Bibe po licu se je Karli zbudil. Ni še konec vojne, si je oddahnil.

Skoraj dva dni je trajalo, da so Karlija, ki se mu je neznosna bolečina v prsnem košu razrasla do poslednjega vlakna, na večer nekako prenesli do zaselka ob robu Šoštanja, kjer so ga namestili na osamljen kozolec, z dogovorom, da pridejo ponj naslednjega dne. Toda Karli se na kozolcu ni počutil varnega, skozi temo se je po odhodu tovarišev namenil do Henshenovega doma in po skoraj polurnem opotekanju obstal pod prijateljevim oknom.

»Henshen, Henshen!« je potiho zaklical.

Izza okna ni bilo odgovora, poklical je še enkrat. Tedaj so se odprla vežna vrata in v snopu svetlobe je zagledal prijateljevo sestro Pepco. »Henshen je še v Ljubljani, pridi noter na toplo, brž!« Potegnila ga je v kuhinjo in se zgrozila ob njegovi izčrpani pojavi in vročičnih očeh. Medtem ko mu je pripravljala hrano, ji je na hitro razložil, da je padel in da ga Nemci ne smejo dobiti v roke. Zaradi varnosti seveda ni bilo govora, da ostane v hiši, in ko se je najedel, ga je Pepca pospremila v senik.

»Zdravnika potrebujem, bodi tako dobra in stopi do Micike, ona pa naj gre do moje mame in ji pove zame,« je poprosil Pepco, preden se je zavil v odejo in se zakopal v seno.



Marija je z domačim zdravnikom prišla na skedenj zgodaj zjutraj. »Sem ti rekla, da vojna ni za otroke,« je Karliju namesto pozdrava karajoče očitala, da se slučajno s kakšno solzo pred njim ne bi pokazala mehke in srečne, da jo je odnesel tako poceni. Karli jo je hvaležno pogledal in se ji skušal nasmehniti. Zdravnik je ugotovil le to, kar je Karli že vedel. Močan udarec v rebra in zvin gležnja. Zdravil ni, zavoj okoli reber in mrzli obkladki na gleženj ter redni zdravniški nadzor. Kar je pomenilo, da je treba Karlija na skrivaj spraviti v domačo hišo sredi Šoštanja. Na skrivaj zato, ker so mesto že pred dobrim tednom zasedli Nemci. Dva dni je Karli preležal v zavetju senika, Henshen, ki se je medtem vrnil iz Ljubljane, in Pepca pa sta kar tekmovala, kdo bo do njega bolj pozoren. Medtem je Destovnik poskrbel, da so ga tretje noči, brez nevarnosti, da jih odkrijejo Nemci, varno preselili domov, v hotel Jugoslavija.



*



Karli se je zavedal, da ima na grbi že toliko grehov, da ga bo nemška oblast slej ko prej skušala spraviti za zapahe. Zato sta z očetom, takoj ko je malo prišel k sebi, na podstrešju za dimnikom uredila majhno skrivališče.

Proti koncu aprila sta z Miciko v pojemajočem dnevu stala na leseni verandi ob hiši in se tiho pogovarjala, ko se je na cesti pred hotelom naenkrat pojavil črn avto, Iz njega je stopil visok, močan gestapovec v črni uniformi. Bilo je prepozno za karkoli, saj ju je prišlek že opazil. »Po mene so prišli,« je čisto mirno dejal Karli, kot da je vse dni čakal samo na to. Gestapovec se je povzpel na verando, grobo odrinil Miciko, Karlija pa močno stisnil za nadlaket. »Z menoj pojdete,« je ukazal v pravilni slovenščini. Očitno še ena prodana nemškutarska duša, si je mislil Karli in pokimal.

»Z vami grem, da s sabo vzamete najnujnejše za nekaj dni, vi, gospodična, pa kar lepo domov, pozno je že.«

Micika je na hitro poljubila Karlija in se obrnila ter mimo avtomobila stekla po ulici.

Gestapovec je Karliju sledil v sobo in budno spremljal, kako je ta v majhno platneno torbo spravljal najnujnejše. Ko je hotel k ostalemu vtakniti še Cankarja, mu je samo strogo odkimal. Karli je bil vesel, da staršev ni doma, saj jim je bilo prihranjeno ponovno ponižanje in trpko slovo. Skozi odprta vrata restavracije je Ani spremljala njegov odhod in prepričan je bil, da bo starše obvestila.

Gestapovec je mladeniča odločno porinil na zadnji sedež avtomobila, sam pa sedel na prazni del sedeža z druge strani. Peljali so se le do policijske postaje, kjer je pred zidom že stalo nekaj moških. Skoraj vse je poznal, večina jih je bila po ljubezni do Nemcev podobnih njemu. Pripeljal je manjši tovornjak s pokritim prostorom za tovor in moške so nagnali nanj. Na vsaki strani je bila dolga klop, posedli so jih tako tesno, da so se tiščali z rameni, na konec vsake klopi pa je sedel vojak z brzostrelko. Medtem se je že znočilo in tovornjak je speljal s prižganimi lučmi. Moški so se s pogledi spraševali, kam jih peljejo. Z redkih obcestnih tabel so razbrali, da so se vozili skozi Velenje, skozi Mislinjo, potem pa so čez kakšne pol ure ostro zavili na desno, kjer je na smerokazu pisalo Šmartno. Po nekaj sto metrih so se ustavili pred veliko zgradbo z debelimi zidovi, korak od cerkve. Jetnike so napodili s tovornjaka in jih skozi velika lesena vrata usmerili v notranjost. Ni bilo težko ugotoviti, da je zgradba nekoč služila v božje namene.

V velikem predprostoru nekdanjega župnišča so se možje na ukaz postavili v vrsto in eden po eden stopili pred obsežno, močno obrabljeno mizo. Drug za drugim so morali izprazniti vsebino žepov in prtljago, ki so jo nosili s sabo. Policisti so bili strogi, vsaka vsaj malo sumljiva stvar je končala v zaboju pod mizo, kar je bilo po volji policistov, so smeli pregledani obdržati. Po končanem postopku so jih v štirih skupinah po tri odpeljali po širokem hodniku. Karlijevo skupino so skozi vrata porinili v veliko sobo s šibko žarnico na stropu. V prostoru je bilo zatohlo, ostro je zaudarjalo po urinu. Nasproti vrat je bilo veliko, z železnimi rešetkami zagrajeno okno. Deset parov radovednih oči se je uprlo v novo pošiljko. Desetim moškim so se pridružili še trije, prazna slamnjača na tleh pa je bila samo še ena. Gostitelji so se nemo stisnili in naredili prostor še za dva. Karli jim je bil hvaležen, saj po vsem, kar je prestal zadnje tedne, ne bi zdržal spanja na mrzlih kamnitih tleh. Posedli so in se začeli ogledovati po zapornikih. Bili so vseh starosti, po videzu delavci, kmetje, za dva, tri bi lahko ugibali, da so morda učitelji.

»Od kod pa vi fantje?«

»Iz Šoštanja. Ali nisi ti Mlinarjev Zdravc iz Cirkovc?«

»Sem, ja, o, glej ga, Tineta,« je bil vesel droben možak z redkimi sivimi dlakami na obrazu. Soba se je naenkrat napolnila z živahnim pogovorom. Novince je zanimalo, kam so prišli, oni drugi so hoteli vedeti, kaj se je zadnje tedne zgodilo zunaj.

»Zaslišujejo. Vse imajo črno na belem. Izgleda, da so si hudiči nemčurski vse zapisovali, ko so čakali, da pridejo Švabi. Tudi tepejo, če si preveč trmast. Potem te dva, tri dni pustijo pri miru in potem spet na novo. Pa spet. Pravijo, da nas bodo nekaj poslali v taborišča v rajh, nekaj v Srbijo, kakšnega pa tudi izpustili, če mu res ne bodo našli greha,« je razlagal močan mladenič, ki se mu je na obrazu poznalo trdo delo v tovarni.

»Kakšnih tristo nas je tukaj. Včasih je bilo to župnišče, zdaj pa je mučilnica. Kam smo prišli, hudiči prekleti,« je vstal možak v fini, sivi obleki, preko iztegnjenih nog prečil sobo in se ustopil pred temnorjavo vedro v kotu, ki ga prej Karli ni opazil. Dvignil je kovinski pokrov in se olajšal. Karlijev sosed na slamnjači je opazil njegov zmeden pogled in ga dregnil v še vedno boleča rebra, da je glasno zastokal. »Če boš hotel srati, pa samo trikrat potrkaj na vrata in te bodo peljali na stranišče,« ga je potolažil.

Karliju je bilo dovolj vsega za ta dan, legel je na hrbet, pod glavo položil torbo in zaprl oči. Ko je ugasnila žarnica in se je soba potopila v temo, je mislil na Miciko. Le še od daleč je slišal pritajene glasove in utrujen zaspal kot ubit. Zbudilo ga je šele škrtanje ključavnice, vrata so se odprla in v mraku prebujajočega dneva je v prostor stopil paznik ter oznanil jutranje umivanje. Po dva so jih spuščali v tesno umivalnico čez hodnik, kjer so se smeli za nekaj trenutkov z mrzlo vodo za silo podrgniti po obrazu. Obrisati se seveda ni bilo kam.

Ko se je vrnil v sobo, Karli ni več zdržal, tudi sam se je ustopil pred vedro in osvobodil boleči mehur. Imel je občutek, da so vsi pogledi uprti točno vanj.

Za zajtrk so jim v sobo porinili skodele s svetlo brozgo, ki naj bi bila kava, z njo pa vsakemu dodelili še košček presušenega kruha. Potem se čez dan, do kosila, ki je bil skodela zelenjavne juhe in kos kruha, ni dogajalo nič, le enkrat so se odprla vrata in paznik je zaklical ime. Klicani je skočil na noge in odšel skozi vrata. Vrnil se je čez kakšno uro, sedel na slamnjačo in se topo zagledal v strop. Nihče ni silil vanj. Nasploh so se zaporniki pogovarjali samo o nedolžnih stvareh, o prvi košnji, družini, delu v tovarni. Vsakdo se je bal, da je med njimi kakšen ovaduh.

Dva dni se zanj nihče zmenil, potem pa tretjega dne: »Destovnik!«

Vdano je sledil pazniku po mračnih hodnikih, dokler ga ni ta porinil skozi obokana vrata v majhen, visok prostor, z enim, zaradi zračenja priprtim oknom, polepljenim s črnim papirjem. Svetilka s pločevinastim obodom in močno žarnico je bila prva stvar v prostoru, ki jo je opazil. Stala je na manjši pravokotni mizi, ob katere daljših robovih je bil po en lesen stol. Sredi sobe je stal visok, suh gestapovec v uniformi in vanj upiral modre, zlovešče hladne oči. Očitno je bila kapa na lesenem obešalniku ob steni, grozljivo velika kapa, črna kot uniforma, s srebrnim orlom na sredini in mrtvaško glavo pod njim, njegova. V kotu malo od obešalnika je stala še majhna mizica, na njej pisalni stroj, prav tako svetilka, a šibkejša, in na stolu ob mizici je sedela starejša ženska v rjavozeleni uniformi. In to je bilo vse, kar je Karlijevo oko ujelo v nekaj sekundah.

Gestapovec je pokazal na stol in sedel na nasprotno stran. Močna luč je zaporniku svetila naravnost v oči, da je začel živčno mežikati.

»Ime, priimek, rojen, naslov ...« Vse to je Karli nekajkrat že dal skozi, skoraj naveličano je odgovarjal, medtem ko so iz kota udarjali zvoki tipk na pisalnem stroju. Izpraševalec je govoril slovensko, torej še en izmeček. »Poklic?«

»Dijak, ampak to že verjetno že veste.«

Gestapovec se ni pustil izzvati in je mirno listal po papirjih pred sabo. »Povej mi, od kdaj si član Komunistične partije?«

»Nisem član nobene partije.«

»Kako nisi, tukaj je zapisano, da si. Ali te niso zaradi tega vrgli iz šole?«

»Ne vem, kdo je to pisal, jaz sem bil samo član sokolske organizacije, tako kot mnogi.«

Po krajšem premisleku je gestapovec, še vedno umirjeno, a rahlo grozeče nadaljeval. »Kaj si počel 19. aprila pred dvema letoma popoldan?«

»Pred dvema letoma? Nimam pojma!«

»Pred dvema letoma, na predvečer firerjevega rojstnega dne.«

»Ne spomnim se.«

»Videli so te pred Haukejevo gostilno.«

»Aja, tisto. Sprehajal sem se z dekletom, šla sva slučajno mimo, in ko sva videla množico, sva šla iz radovednosti pogledat bližje, kaj se dogaja.«

»Slišati so te vpiti 'Dol s Hitlerjem!'«

»To nisem bil jaz. Jaz sem se pogovarjal z Miciko.«

»Videli in slišali so te!«

»Kdo? Naj pride sem in mi to pove v obraz.«

Izpraševalec je spet pomolčal. »Pesmi pišeš. Pišeš, da svetu grozi fašistična nevarnost. Kaj si mislil s tem?«

»To je poezija, vsak si jo lahko razlaga po svoje.« Zdaj je že kazalo, da se bo pogovor usmeril v literarne vode, saj gestapovec niti ni bil videti nerazgledan, a je ta le odrinil papirje in ugasnil močno svetilko, da sta prostor za silo osvetljevala le še strojepiskina šibka luč in ozek reženj svetlobe priprtega okna. »Dovolj bo.« Odprl je vrata, pred katerimi je že čakal paznik. Karli je šel po hodniku skoraj dobre volje. Gestapovec je bil videti kar znosen, sam pa je bil s svojim zagovorom zadovoljen. Morda ga že danes izpustijo. Mirno je čakal do kosila, potem pa je že postajal nestrpen. Poklicali so naslednjega, vrnil se je šele po dveh urah. Polomljen in krvav.

Minila sta še dva dneva v pričakovanju izpustitve. Vsakokrat, ko se je v sobo vrnil krvav jetnik, je ozračje v sobi postalo še bolj moreče.

Potem pa spet: »Destovnik!«

Isti prostor, ista svetilka, isti gestapovec, tokrat s kapo na glavi, in ista strojepiska. Spet sta sedla. Zasliševalčev glas, se je zdelo Karliju, je bil za odtenek ostrejši kot zadnjič, roki, na desnem sredincu se je bleščal velik zlat pečatni prstan, je sklenil nad papirji. »Pa poskusiva še enkrat. Od kdaj si član Komunistične partije?«

»Nisem!«

»Lažeš!«

»Nisem!«

»Kdo je organiziral akcijo pred Haukejevo gostilno?«

»Ne vem, tam sem bil slučajno.«

»Še enkrat te vprašam, kdo je organiziral akcijo pred Haukejevo gostilno.« Mrtvaška glava na kapi se je grozeče približala čez mizo.

»Ne vem ...«

Desna dlan v črnem rokavu se je zravnala in se s sredincem dotaknila levega gestapovčevega ramena. Karli je videl le še rumeno svetlobo pečatnega prstana. Zamah s hrbtno stranjo dlani je bil hiter in silovit, da mu je odneslo glavo. Nos se je spremenil v toplo bolečino, ki se je med brki razlila v mokroto in slano namočila ustnice. Trmasto je stisnil zobe. Gestapovec se je v stolu spet vzravnal in opazoval učinek udarca. Vstal je, obšel mizo in se ustavil korak od Karlija. »Kje si bil med šestim in petnajstim aprilom?«

Karli je molčal.

»Še enkrat te vprašam, kje si bil med šestim in petnajstim aprilom?«

»Pri stricu na kmetih. Pomagal sem na polju.«

»Lažeš. Videli so te, ko si sredi dneva z drugimi banditi odhajal iz mesta.«

»Bil sem pri stricu na vasi ...«

Drugi udarec je bil še močnejši, Karli toliko, da ni padel s stola. Gestapovec pa je z levico mirno segel v žep, iz njega potegnil snežno bel robec in si z njim počasi brisal okrvavljeno roko. Strojepiska je še naprej enakomerno tipkala.

»Se bomo oglasili pri tvojem stricu, in če si se zlagal ...« Poklical je paznika.

Kri se je z novim zagonom preko ustnic prelivala na brado, nadaljevala pot preko vratu proti prsim, karirasta srajca je bila ob ponovnem prihodu v sobo že vsa lepka od krvi. Karli se je sesedel na slamnjačo in na sebi začutil sočutne poglede sotrpinov. Ni se bal gestapovskega obiska pri stricu, saj je že v Šoštanju pričakoval zaslišanja in je oče stricu sporočil, kaj naj govori, če ga slučajno obiščejo. Niti ni čutil bolečine, le globoko ponižan in razžaljen je bil. Svinje svinjske! Šele pod večer si je od možaka v sivi obleki, res je bil učitelj, kot je ugibal prvi dan, sposodil majhno ogledalce. Skoraj se ne bi prepoznal. Lasje so bili še bolj skuštrani kot navadno, oči še večje in temno obrobljene, nos otekel, pod njim pa črne zaplate strnjene krvi na brkih in nabrekla zgornja ustnica. Kri se je ob robovih potoka na bradi in vratu že izsušila v prah, sredica pa je bila pokrita s temnorjavo skorjo. Stopil je k vratom in potrkal za veliko potrebo. Na stranišču si je pod curkom ledeno mrzle vode počasi izpiral obraz. Bolečina v nosu je že ponehala, ostro je skelelo le, ko se je mrzla voda dotaknila presekane ustnice med brki. Zatipal je rob zateklega mesa. Velik, zlat pečatni prstan, se je spomnil. V sobi je staknil majhne, dovolj ostre škarjice in pred izposojenim ogledalcem je z njimi segel med brke. Sprva je strigel le okoli rane, da se zaradi umazanije med brki ne bi zagnojila, potem pa je jezno zarezal v polno. Kako prisrčno se je Micika nasmejala, ko je iz Maribora prvič prišel z brki, ki so se pod rahlo usločenim nosom vlekli od kotička do kotička ust. Ni hotel imeti takšnih ozkih, samo v širini nosu, kot Adolf. Micika ga ni bila vajena takšnega, pa povrhu še posebno gosti niso bili. Takrat. V dobrem letu je postal ponosen nanje, zdelo se mu je, da ga delajo zrelejšega, morda tudi bolj boemskega. Ko je bil s škarjicami gotov, se je moral nasmehniti samemu sebi, bil je drugačen, še mlajši, kazila ga je le debela črna črta, ki je pod nosom ustnico delila na dve neenaki polovici.

Noč je bila težka. Ni ga več bolelo, toda bil je preveč nemiren in temno razpoložen, da bi zaspal. Premetaval se je z boka na bok in srepel v temni strop. Kako je kaj mati sprejela novico, da so ga odgnali? Skrbi z njim so se sedaj vlekle ena za drugo. Ni ga razvajala, kot da bi ga hotela navajati na trdost življenja, a vedel je, da ga ima rada. Poskusil se je spomniti, kdaj ga je nazadnje stisnila k sebi in poljubila. Morda takrat, ko so ga, otroka, na pol mrtvega potegnili iz mrzle reke pred hotelom. Spomnil se je njunega prvega šolskega dne v Celju in krače na ravnateljevi mizi v Mariboru, debelih nogavic pred odhodom v gozd. Vedno je mislila na vse. Tudi to je ljubezen.

Pomislil je, da že dolgo ni napisal pesmi, začel je zlagati besede, stokrat je obrnil vsako, da je sedla k drugi. Ob zori je bil potešen, čeprav vso noč ni zatisnil oči. Po zajtrku je izpod strgane podloge v torbi potegnil prelomljen kos svinčnika in prazna lističa iz beležke. Ni si natančno zapomnil vseh verzov, veliko je še črtal in popravljal, a pred kosilom je bil zadovoljen z opravljenim. Pesem je prepisal na prazen listič in ga previdno zložil v droben kvadrat ter ga skril nazaj pod podlogo.

Po tednu dni v župnišču mu je oče, ne da bi sina smel videti, prinesel sveže perilo in odnesel umazano. V zmečkani okrvavljeni srajci je bil skrit tudi tisti drobni kvadrat. Namesto pisma. Preden ga je Karli vtaknil tja, ga je še enkrat odprl in preletel. O, mama, če bi davi tu bila,/ ne veš, kaj vse so delali z menoj,/ iz ust mi kri je bruhala na tla .../ O, mama, če bi davi tu bila,/ bi moj krvavi obraz v dlani zajela/ in tiho, tiho pesem mi zapela. Je to prehudo za mamo, je ne bo spravil v jok? Kljub pomislekom je listič znova položil med perilo.

Po nekaj dnevih zatišja, ko se je Karliju rana že lepo celila, so ga spet poklicali na zaslišanje. Isti gestapovec, ista vprašanja in isti odgovori. Gestapovec je bil očitno prepričan, da ga je z dvema udarcema uničil, zdaj pa je spoznal, da pri njem z nasiljem ne bo dosegel ničesar. Zabrenkal je na druge strune, pohvalil je njegov talent in mu ponudil lepo prihodnost, če bo sodeloval. Nič. Zaslišanje se je končalo brez želenih odgovorov in brez udarcev. Tudi čez nekaj dni je bil rezultat isti in potem so ga pustili, da je v miru poležaval v sobi in se prepuščal mislim. Konec tretjega tedna, kot je izračunal, se je na vratih spet zadrl paznik. »Destovnik!«

Skočil je pokonci, že je hotel skozi vrata, ko je paznik zakričal še enkrat.

»Vzemi svoje stvari!«

Presenečeno in nejeverno je Karli na hitrico strpal tistih nekaj predmetov v torbo in stopil na hodnik. Tokrat sta s paznikom zavila v drugo smer, proti izhodu. V majhni sobici, natrpani s papirji, mu je moški v civilni obleki v roke porinil papir. »Podpišite, lahko greste domov.« Brez besed je v šoku hitro podpisal obrazec ter stopil skozi glavna vrata župnišča in postal na jarkem majskem soncu. Kaj pa zdaj? je pomislil zmedeno, ko je k njemu smejoč se pristopil možakar v železničarski uniformi. »Jakob,« mu je podal lopatasto roko. »Najprej greva do železnice, potem te bomo spravili naprej. Pohiti, da si hudiči ne premislijo.«

Karli, brez moči po tritedenskem poležavanju, je komaj sledil in ves čas živčno pogledoval kolesarja, ki sta počasi vozila za njima.

»Ah, to sta samo naša prijatelja, za vsak slučaj, če se kaj zalomi.«

V nadzorniški hišici ob železniški progi ju je že čakal železničar v uniformi. »Herman, nadzornik.«

»Karli.«

»Tole legitimacijo našega prometnika za vsak slučaj vtakni v žep. Peš greva naprej do prve vasi, tam bova počakala na tovorni vlak.«

Nekaj časa sta molče stopala drug ob drugem, potem pa Karli ni zdržal: »Kaj se sploh dogaja? Kako to, da so me izpustili?«

Nadzornik se je razgovoril: »Tvoji starši so najbrž izvedeli, kam so te odpeljali, in v obupu poiskali tvoje tovariše. Ti so navezali stike s slovenjgraškimi prijatelji komunisti in tako prišli do človeka v Šmartnem, ki je slučajno moj tolmač. Naš človek. Zaveden. Naš človek je tudi gostilničar v Šmartnem, kamor hodijo jest gestapovci. Tako sva stopila k njemu. Na srečo se je prijatelj gostilničar zbližal z nekaterimi gestapovci, ki so kolikor toliko normalni, ne čisto v vrhu, ampak storijo pa le lahko kaj. Pri bližnjem kmetu, ki je tako kot gostilničar naš človek, je dobil veliko svinjsko kračo in petlitrsko pletenko žganja. Zvečer, ko so se gostje po napornem delu v župnišču že malo opili, je izkoristil priložnost ter enega od njih povabil v kuhinjo in mu napletel zgodbo o svoji nesrečni sestrični, katere sina so nič dolžnega, nič krivega zaprli v župnišče. Mimogrede je gestapovcu pokazal na debelo kračo in pletenko, češ da bo vesel, če jo bo, kot pozornost seveda, odnesel s sabo. Menda so se dedcu kar oči zasvetile. Ničesar mu ni obljubil, je pa rekel, da bo poskusil kaj narediti. In tako si danes tukaj.« Herman še ni končal zadnjega stavka, ko je Karli planil v smeh, da ga je ta presenečeno pogledal. Kako enostavno, ni samo mama tista, ki verjame v moč svinjske krače. Na postaji v Turiški vasi se je preoblekel v kurjačevo uniformo, da ne bi imel težav, če bi se med vožnjo slučajno pojavila gestapovska patrulja, ki je pogosto spremljala vlak. Herman ga je v lokomotivi pospremil še do Velenja in mu ob slovesu krepko stisnil roko, Karli pa je z naslednjim vlakom, spet na lokomotivi, prišel do Šoštanja.



*



Pričakovanje, da ga bodo zdaj pustili pri miru, je bilo seveda samo utvara, zato so starši razmišljali, kje bi ga najlaže skrili. Začasno rešitev so našli prav pri maminem bratu na deželi, kjer je podnevi pomagal na posestvu, ponoči pa pogosto zahajal na obiske k družini, ki jo je skozi politično delo spoznal že prej in se je z njimi lahko neobremenjeno pogovarjal o vsem, hkrati pa iskal stike, da bi se priključil redkim tovarišem v gozdu.

Vendar so do njega že prišle govorice, da so mu na sledi. Med njegovo odsotnostjo so ga Nemci že večkrat iskali, vendar so jim starši zagotavljali, da je šel v Ljubljano, da bo nadaljeval študij. Od strica so ga nemudoma preselili k prijateljem v vasi, kakšni dve uri hoda iz Šoštanja.

Po povratku iz zapora je spet začel hlastno pisati. Čeprav je iz šole in literature poznal pravila za pisanje poezije, nanja ni dal prav veliko. Zdaj je že vedel, da hoče pisati za preproste ljudi, ki potrebujejo razumevanje, sočutje in tudi spodbudo za svoja dejanja. Kot izkušen gledališčnik je čutil, da ljudi najbolj pritegne melodičnost, enoten ritem, iskrenost in preprostost. Zato je pisal globoko občutene lirične pesmi, ki so bile hkrati prijetne za uho. Še v gimnaziji, ko sta ustvarjala s Franjem, je začel razmišljati o svoji prvi pesniški zbirki. Bil je celo tako zagret, da si je sam na risalni list z akvarelnimi barvami narisal ovitek zbirke. Na modrem ozadju, pred stebroma v grškem templju, ki sta v vrhu povezana s kamnitim blokom, na katerem stoji razširjenih kril velika bela ptica, je izrisana moška figura v dolgem rumenem oblačilu z rdečim ogrinjalom in lovorovim vencem na glavi. Pevec, ki v rokah drži liro, glasbilo, simbol lepote, harmonije, preprostosti, pa tudi simbol lirskega pesništva in glasbe. To je on sam, pesnik Karel Destovnik. Da ne bo dvoma, v višini kamnitega bloka z malo temnejšimi velikimi tiskanimi črkami piše PESMI, desno pred nogami pa D. K.

No, ostalo je le pri ovitku, pesmi za zbirko še ni bilo dovolj, kljub precejšnji samozavesti pa tudi ni bil zelo globoko prepričan, da si zbirko že zasluži. Kasneje, ko se je od celjske gimnazije že poslavljal, je Micika v desetih izvodih pretipkala trinajst njegovih pesmi. Karli jih je zložil v deset svežnjev in vsakemu dodal še naslovno stran: Pesmi, Destovnik K. ... V spomin prijatelju ... Liste je spel in tako je nastalo deset izvodov pesniške zbirke, ki jih je ponosno podaril najbližjim prijateljem.

Pisal je tudi v varnem zavetju kmetije. Zdaj, po začetku vojne, so postajale njegove pesmi polne sovraštva do okupatorja in zavedanja, da je treba nekaj storiti. Ni skrival, da je Majakovski, glasnik revolucionarne lirike, eden od njegovih vzornikov. V domači kuhinji je potem te pesmi svojim kmečkim gostiteljem tudi prebiral. Sproti, kot so nastajale. In ko je imel prve odzive preprostih, kmečkih ljudi, je spet sedel za mizo in pilil in brusil in polglasno prebiral verze.



Vest o dedovi smrti ga ni presenetila. Preden je odšel iz Šoštanja, se je oglasil pri njem. Po kuhinji se je motala teta Lina, ki je za deda skrbela zadnje mesece. Kuhinja je bila še vedno enaka kot pred desetimi, petnajstimi leti. Ded je v polmraku sedel na divanu ob mizi, v roki je držal pipo, ki je že davno ugasnila. Kot po navadi je vzel stol in ga primaknil k divanu. Ded je obrnil glavo proti njemu, ni kazalo, da ga je spoznal. »Zdravo, ata, jaz sem, Karlek!« ga je glasno pozdravil.

Stari je pokimal, kar je najbrž pomenilo, da ga je prepoznal. Redke sive dlake so prekrivale močno upadla lica, oči so bile mrtve, globoko udrte, redki sivi lasje so bili zaležani, obraz je bil bledo rumen. V karirasti srajci in rebrastih hlačah se je skrivalo drobno telesce, iz katerega so že iztekli življenjski sokovi. Vsake toliko se je starec stresel v sunkovitem kašlju.

»Ti kaj preberem?« je Karli pokazal na časopis na mizi.

Ded je počasi odkimal.

»Boš kozarec vina?« je poskusil. Tokrat sta se v očeh narisali iskrici in ded je prikimal. Karli je stopil do omare, vzel kozarec, in ko je natakal, je slišal govoriti Lino: »Ne bo več dolgo, noče jesti, nič več ne govori, kot da se je odločil ...«

Z zadrgnjenim grlom je pred starca na mizo položil kozarec. Ta je stegnil tresočo se roko, a kozarca ni dosegel.

»Ti mu daj piti,« se je od štedilnika spet oglasila teta.

Karliju je bilo hudo, ded se mu je smilil in tudi njemu se je zatresla roka, ko je kozarec ponesel k presušenim ustom in ga rahlo nagnil. Starec je mukoma odpil požirek, drugi se mu je že zaletel in vino se mu je pocedilo po bradi. Nemočno je gledal v Karlija, ko mu je z brisačo otiral vino z brade in vratu. To ni bil več njegov uporniški ded iz fabrike, ki je zaklel, ko je popil, ni bil več ded, kateremu je bral časopise in Hlapca Jerneja. Bil je nekaj, kar odhaja. Še je posedel pri njem, pogovarjala sta se z očmi, še mu je ponudil vina, pa je ded odkimal. Potem se je Karli odločil, s hrbtom dlani pobožal starega po usnjenem licu, rekel »Adijo, dedi.«, pomahal proti teti in odšel. Vedel je, da se ne bosta nikoli več videla.

Ni jokal, ko so mu povedali, da deda ni več. Šel je ob rob gozda, sedel in toplo mu je bilo pri srcu, ko je razmišljal o starcu, ki ga je imel tako preprosto in globoko rad, o človeku, ki mu je prvi pokazal, da so na svetu tisti, ki imajo, in tisti, ki nimajo. Ni silil na pogreb, saj bi bilo prenevarno, da ga Nemci spet ujamejo. Vse je opravil kar tam, na robu gozda.



Končno so tudi starši spoznali, da bi bilo za Karlija najbolje v Ljubljani, mama si je celo po tihem želela, da se tam res vpiše v gimnazijo in tako pozabi nore želje, da se gre s puško v roki revolucijo. Preko sorodnikov so uredili prvo stanovanje zanj in tako se je konec avgusta vrnil domov, da se počasi pripravi za pot. Imel je neznansko srečo, ko so v hotel čez nekaj dni spet pridivjali nemški policisti. Oče ga je brž opozoril, tako da se je pravočasno iz stanovanja skozi okno visoko nad cesto umaknil na ozek rob strehe in se s hrbtom tesno ob steni tresočih se nog prebil do okna, za katerim je bila sobica za služinčad. Bilo je poletje in na srečo okno odprto, da se je prekobalil v sobo in se skril za omaro. Toda Nemci tokrat niso prišli ponj, odpeljali so vse tri, mamo, očeta in Jožija, ter zapečatili hišo. Karli si ni upal ganiti iz hiše, hrane je imel dovolj in izza zastrte zavese je opazoval, kaj se dogaja. Starši in Joži so se vrnili po treh dneh. Zasliševali so jih, kje je njihov sin, pa je bil odgovor vedno: Ljubljana. Tudi Joži je zdržal in brata ni izdal. Grozili so jim, da jih bodo izselili, vendar grožnje zaenkrat niso uresničili. To je bila zdaj kaplja čez rob. V zgodnjem jutru sredi septembra je na hotelsko zadnje dvorišče tovornjak pripeljal pijačo za restavracijo. Voznik je z Destovnikovo pomočjo s tovornjaka po lesenih deskah skotalil v shrambo nekaj polnih sodov, na njihov prostor pa postavil prazne, v jedilnici na hitro pojedel par klobas z žemljico, zaželel nasvidenje in v starem tovornjaku odropotal z dvorišča. Ob njem je v kabini sedel Destovnik. Po prašni, makadamski cesti je tovornjak hrumel čez ovinkaste vzpone in se ves zaprašen ustavil šele ob manjši hiši na robu Kranja. Jože je skočil s sopotnikovega sedeža, se ozrl po bližnjih hišah ter trikrat močno potrkal po stranici tovornjaka. Nad sodi se je najprej pokazala črnolasa glava, nato je Karli na plano porinil še od vožnje pošteno pretreseno telo. V trenutku, ko je skočil na tla, so se že odprla hišna vrata, skozi katera je stopil gospodar. »Ni dobro, da se s to kripo preveč zadržujete tukaj, bolje, da se čim prej spravite naprej!«

S temi besedami je preprečil morebitno zagato ob slovesu sina in očeta, ki sta si le še pokimala, voznik je spet zagrabil volan in z Destovnikom ob sebi odpeljal. Še tisti hvala, pa mami povej, da bom pisal, se je zataknil nekje v zraku. Čez dve uri je Karli kot Drago Jeran ob Savi v Črnučah na skrivaj že prestopil mejo med tretjim rajhom in Italijo.





4. POGLAVJE





Bosa pojdiva, dekle, obsorej,

bosa pojdiva med bele cvetove,

v krilo nalomiva češnjevih vej,

da jih poneseš na talcev grobove.





Skrbno v piramide zloženo fižolovo kolje na vrtovih je tisto dopoldne konec septembra že napovedovalo jesensko podobo, ko je Karli počasi meril široko peščeno pot. Kakšno leto je že minilo, odkar je zadnjič, takrat, ko se je še skušal vpisati na ljubljansko gimnazijo, obiskal Kostjo. Odtlej sta si samo pisala, pa še to vedno redkeje. Slovenska mladina je ugasnila, Kostja je začel študirati, Karli pa je imel v Mariboru v šoli in po njej tisoč obveznosti, tudi v Šoštanju niso mogli brez njega. Zadnjo kartico je prijatelju poslal iz taborišča v Međurečju, pa nanjo ni dobil odgovora. Že prve dni svojega begunstva v Ljubljani je iskal nekdanje sodelavce Slovenske mladine, ki jih je poleg literature seveda povezovala tudi politična usmerjenost, in spraševal po Kostji. Toda novice so bile nejasne, menda so ga že marca za krajši čas zaprle jugoslovanske oblasti, potem pa po zasedbi Ljubljane še za nekaj časa Italijani, a naj bi ga izpustili, da pa jim je še vedno trn v peti in ga bodo verjetno slej ko prej spet zaprli. In zato se menda skriva. Karli se je hotel sam prepričati, kaj se dogaja s prijateljem.

Hiše so se mu zdele med sabo dokaj podobne, a občutek ga je le pripeljal pred Nahtigalovo majhno, a udobno vilo. Železna vrata med dvema, z rdečo viniko ovitima betonskima stebroma so bila odklenjena, tečaji so suho zacvilili, ko jih je negotovo porinil od sebe in potem za sabo skrbno zaprl. Zdaj ko je bil na dvorišču, je odločno stopil še tistih nekaj korakov do vhoda v hišo, kjer je bil nad tablico z imenom in vsemi znanstvenimi nazivi Kostjevega pomembnega očeta električni zvonec. Na kratko je pritisnil okroglo porumenelo tipko sredi črnega stikala in čakal. Že je hotel pritisniti še enkrat, ko je zaslišal drsajoče korake in obračanje ključa v ključavnici. Vrata so se odprla le za dobro dlan, skozi režo je opazil sivolaso gospodinjino glavo. Marija je pri Nahtigalih gospodinjila že od maminega odhoda, Karli prijatelja nikoli ni spraševal, zakaj je odšla, stari Nahtigal je bil cele dneve v svojem znanstvenem svetu, povrhu je bil še šibkega zdravja in Kostja s sestro ni zmogel hkrati gospodinjiti, streči očetovim muham in še študirati povrhu.

»Dober dan, mogoče se me še spomnite, jaz sem Karli, Kostjev prijatelj iz Šoštanja.«

Ženska, ki jo je imel s prejšnjih obiskov v čisto lepem spominu, ga je nezaupljivo opazovala in samo nemo pokimala. Morda je bila malo zmedena, ker ga je nazadnje videla z brki.

»Ali je Kostja mogoče doma?« je Karli z upanjem v glasu nadaljeval.

»A Kostja? Ne, ni ga doma!«

»Pa morda veste, kje bi ga lahko našel?«

»Ne vem. Odkar je prišel iz zapora, ga ni več domov,« je sivolasa glava odpirala usta v očitno nezaželenega gosta.

»Gospa, ali bi mu lahko, prosim, rekli, če bo kaj prišel, da sem zdaj tudi jaz v Ljubljani in da sem ga iskal?«

Gospodinja je samo nemo pokimala in narahlo zaprla vrata pred razočaranim obiskovalcem, ki je še nekaj trenutkov postal, se potem obrnil in se skozi škripajoča ograjna vrata po peščeni poti namenil nazaj proti mestu. S ceste se je še enkrat ozrl na hišo in na oknu Kostjeve pritlične sobe – joj, kako sta takrat, ko sta se ga napila v Daj-Damu, s težavo kar skozi okno splezala v sobo – opazil, kako se je zagrnila zavesa.

»Morda je pa le doma ...« ni vedel, ali naj bo jezen na prijatelja ali pa naj razume njegov strah, da ga Italijani spet zaprejo. Sam je pred štirinajstimi dnevi pribežal v Ljubljano in bil je prepričan, da bodo Italijani kmalu na seznam sovražnikov dali tudi njega. Imel je dobro ponarejene dokumente, toda nikoli ne veš. Družil se je predvsem z ljudmi, ki so bili člani ali vsaj pristaši Osvobodilne fronte, kar seveda ne more dolgo ostati neopaženo. To pa je pomenilo tudi, da se bo moral kmalu odseliti iz male sobice pri daljnem stricu, ki fanta ni bil najbolj vesel, saj je vedel, da je imel že doma kup težav z oblastjo.

Ker je opoldansko sonce prijetno grelo, časa pa je imel obilo, se je Karli odločil, da posedi v Tivoliju in tako prebrodi čas do kosila, ki si ga bo za nekaj lir privoščil v kateri od gostiln. Park je bil kljub lepemu vremenu precej prazen, iz njega so se že umaknile mamice z vozički, upokojenci so pohiteli k zgodnjemu kosilu, veliko meščanov je bilo še v službi. Lesene klopi so tako zavzele predvsem gruče dijakov in študentov, katerih glasni pogovori in bučni smeh nikakor niso spominjali na to, da je Evropa sredi vojne.

Slekel je usnjeno jakno, najdragocenejši del garderobe, ki jo je prinesel iz Šoštanja, sedel na edino prazno klop, se naslonil na leseno naslonjalo, stegnil noge in se nastavil soncu. Obisk pri Nahtigalih ga je spravil v čudno, nič kaj vedro razpoloženje. Prisilil se je, da je nehal misliti na karkoli, in užival v sončevi toploti.

»Hej, ali ni to Desta iz Šoštanja?« je naenkrat zaslišal fantovski glas in odprl oči.

»Čakaj malo, čakaj, Miran, si res ti?«

»Seveda, tisti od Slovenske mladine. Se spomniš, kako pogumni smo bili na tistem našem srečanju na Osredku? Zdaj smo pa res sredi vojne. In kaj ti počneš tu v parku, se ti je končno uspelo vpisati na gimnazijo?«

»Kje pa, z mojo karakteristiko bi me nagnali iz vsake ravnateljeve pisarne. Zbežal sem iz Šoštanja. Zdaj sem begunec.«

»Dobrodošel, tudi jaz sem begunec. Se mi je pa uspelo tukaj vpisati v zadnji letnik gimnazije. Tudi moji starši prihajajo v Ljubljano, zaenkrat sem še pri svoji gospodinji v centru.« Še enkrat je natančno premeril Karlija: »In kako si ti, ne zgledaš mi najboljše volje?«

»Ah, nisem. Ravnokar prihajam od Nahtigalov, pa me je gospodinja kar na vratih odpravila, češ, da ga domači že nekaj časa niso videli ...«

»Ja, sem slišal, da se skriva, da je v ilegali, ker ga bodo Italijani ob prvi priložnosti spet pospravili. Bojijo se lastne sence, kaj šele tako aktivnega komunista. Tebe še niso zagrabili?«

»Niso, sem še kar previden, pa tudi na dokumente se zanesem, če bi me slučajno zajeli med racijo.«

»Nisi Karli Destovnik?« je previdno vprašal Miran.

»Nisem ...« mu je Karli pomežiknil in se prvič rahlo nasmehnil.

»In kako si se znašel v Ljubljani?«

»Tako, tako. Stanujem pri stricu, že to je nekaj, čeprav vem, da bi se me rad čim prej rešil. Jem pa malo tu, malo tam, nekaj šoštanjskih rojakov sem že srečal in kar pogosto hodim na obiske, čeprav jim nočem biti preveč v nadlego. Pa saj ne rabim veliko.«

»Si danes že kosil?«

»Ne, saj je še zgodaj,« je neodločno odgovoril Karli, ki ga je Miran spomnil, da pravzaprav tudi zajtrkoval ni.

»Veš kaj, zdajle greš z mano, nama bo gospodinja dala kosilo. Potem bova še videla, marsikaj se da urediti, za začetek ti pripada vsaj nakazilo za prehrano beguncem. Kar meni prepusti.«



Znanstvo z Miranom se je zdaj, ko ni imel stika s Kostjo in se je več družil le s šoštanjskim rojakom Zdenkom, ki je v Ljubljano pribežal s starši, izkazalo za nadvse koristno. Ne samo, da mu je Miran uredil bone za hrano, seznanil ga je z mnogimi kulturniki, ki so bili kar vsi po vrsti člani ali pristaši Osvobodilne fronte, mnogi pa tudi člani Komunistične partije ali pa Zveze komunistične mladine, skojevci – kot Karli.

V manjši skupini so se redno sestajali na skojevskih sestankih v Miranovem in Zdenkovem stanovanju in ob političnih temah prirejali literarne večere, na katerih je tudi Karli deklamiral svojo poezijo, ki je z njegovim gledališkim nastopom dobila še poseben čar. Goreče pa so bile razprave o vojni in revoluciji, o vlogi kulture in kulturnikov v uporu proti okupatorju, pa o novi državi, ki bo zrasla iz pepela gnile Jugoslavije. Karliju so se, kot priznanemu avtorju Slovenske mladine, odprla vrata v kulturne kroge, spoznal je starejše, uveljavljene literate, pesnike, pisatelje. To ga je gnalo k pisanju, čutil se je sposobnega, da se postavi ob bok najboljšim. Pri stricu ni šlo, na obiskih pri Miranu ali Zdenku pa je vneto pisal in trikrat, štirikrat predelane pesmi deklamiral na literarnih večerih in jih pošiljal v revije. Pretežno socialno poezijo iz predvojnih časov je dopolnil klic k uporu in zrušitvi gnilega sistema, zdaj mu ni bilo več dovolj opisovanje bede najnižjih slojev, bila je vojna in prepričan je bil, da mora nagovarjati ljudi, da se uprejo – kljub temu da upor pomeni prelivanje krvi. Decembra je v pesmi, ki jo je namenil Franju ob drugi obletnici smrti, jasno napisal, da čas terja dolg krvavi. Svojih sporočil ni zavijal v lepe, meglene rime. Nasilje opravičuje nasilje. Včasih je v tej neposrednosti le šel predaleč, še njemu so se zazdeli nekateri verzi, ko je samemu sebi na glas deklamiral, preveč krvavi in nasilni, zato jih je, preden jih je dal iz rok, omilil. Pesmi je dal v oceno starejšim kolegom in spodbujen z njihovimi mnenji se je že spogledoval z mislijo na svojo prvo pravo pesniško zbirko.

Od nekdaj je bil vajen polnega življenja, zato tudi v Ljubljani ni miroval. Če je le bila priložnost in je dobil brezplačno vstopnico, je šel na predstave v Opero in Dramo. Bil je sicer med najboljšimi v domači, ljubiteljski gledališki skupini, a zavedal se je, da to še zdaleč ne pomeni, da je res dober, zato se je tudi vpisal v igralski tečaj pri znanem režiserju. Tudi prevajal je, spoznal je namreč upravnika Drame, ki mu je, vedoč, da je v škripcih, zaupal v prevajanje nekaj besedil, da mu je lahko dal vnaprejšnje plačilo. Tako je pomagal tudi drugim literatom v stiski, čeprav takšne količine prevodov Drama takrat zanesljivo ni potrebovala.



Karli je dvignil roko: »Čakaj malo, preberi še enkrat zadnji odstavek!«

Bojan je zavzdihnili in obrnil list: »Ni ga zidu dovolj trdnega, da se ne bi porušil. Mi bomo sicer obležali pred njim, toda tisti, ki bodo prišli za nami, bodo razdejali zid, da ne bo ostal kamen na kamnu ...«

»To je prenežno! To je vojna, revolucija, potrebne so močnejše besede, da bodo ljudje dojeli vso krutost!« so Karliju žarele oči in tresel se mu je glas, »jaz bi v drugem stavku dodal, ja, v drugem stavku za njim dodaj z okrvavljenimi glavami mrtvi, pa potem še za bodo dodaj pobrali naše kosti in z njimi ... To, da, da, saj ne piševa romantične veseloigre. No, daj, preberi zdaj še enkrat! Ne, daj meni, bom sam!«

In spet je postal igralec, vstal je s stola ter glasno in odločno prebral:

»Ni ga zidu dovolj trdnega, da se ne bi porušil. Mi bomo sicer obležali pred njim z okrvavljenimi glavami mrtvi, toda tisti, ki bodo prišli za nami, bodo pobrali naše kosti in z njimi razdejali zid, da ne bo ostal kamen na kamnu ...« Zadovoljno je spet sedel in vprašujoče pogledal Bojana. Ta je le pokimal, ni bilo prvič, da je imel Karli prav.

Spoznala sta se na literarnem večeru pri Miranu in brž našla kar nekaj skupnih točk, ideja o drami pa se je rodila nekaj dni zatem za točilnim pultom, ko so stoje pili pivo z Dušanom, ki je že partizanil na Notranjskem in je bil ta čas po opravkih v zasedeni Ljubljani. Dušan je nekaj časa poslušal njun pogovor o politiki, potem pa ju prekinil: »Fanta, do konca leta bodo Rusi nagnali Švabe in še pred novim letom bodo osvobodili Ljubljano. Biti moramo pripravljeni. Tudi kulturniki. V roke bomo prevzeli Narodno gledališče, treba bo zaigrati kaj primernega. Kaj, ko bi se vidva lotila kakšne igre, seveda primerne času. O borbi proti okupatorju, o revoluciji?«

Bojan ga je nejeverno pogledal: »Midva? Dva smrkavca, falirana dijaka? Saj nimava nobenih izkušenj. Časa je pa vsega dva meseca, saj si nor!«

»Pa kaj, saj sta že pisala za Sodobnost ...«

Karli je odpil požirek piva in si hrbtom roke obrisal gosto, belo peno, ki je obvisela na ustnicah. Spomnil se je, kako sta se s Franjem pogovarjala o drami, ki jo bosta napisala, spomnil se je svojih sanj, ko se je, prijatelju v spomin, v mislih že loteval nečesa velikega. Skoraj zakričal je v Bojana: »Ja, dajva, zakaj pa ne!« V očeh mu je zasvetil poseben ogenj, tisti nemir, ki ga je gnal v ustvarjanje. Samozavesti pa mu, ob vseh uspehih v Slovenski mladini, tako ali tako ni manjkalo.

In sta začela. Do konca leta enainštirideset in prihoda Rusov morata biti gotova. Da bodo do takrat Rusi že v Ljubljani, kljub trenutno drugačnim razpletom na bojiščih, ni dvomil skoraj nihče.

Da bi se lotila epske teme, kakor sta že skoraj poskusila s Franjem, ni bilo časa, treba je bilo napisati nekaj namenskega, uporabnega, primernega času. Ne predolgo ne prezahtevno. Karli se je zavedal, da tudi poezije ne sme preveč ali celo, še bolje, nič vpletati v dramo. Igra naj bi bila polna dogodkov, spopadov in presenečenj. Dokaj hitro sta se z Bojanom sporazumela, da se bosta zgledovala malo po Gorkem, malo po Cankarju, in sta se odločila za Karlijev predlog, da bosta pisala o družini, o njenih članih, ki jih vojna pahne v različne vloge. Drami sta dala naslov Mati. Osebe so bile izbrane iz resničnega okolja, še največ usod je bilo iz Karlijevega rojstnega kraja. Nekaj časa sta pisala – pravzaprav je pisal Bojan, saj je bila Karlijeva pisava kljub okraskom še vedno skoraj nečitljiva – v stanovanju enega, nekaj časa v stanovanju drugega prijatelja. Bila sta mladeniča devetnajstih let, razgretih glav, polna šolskega in ilegalnega marksističnega znanja, zato so bila njuna ustvarjalna srečanja pogosto nabita s posebno energijo in vročimi razpravami. Največ sta se ukvarjala z vprašanjem, ali je pravično ubiti v imenu revolucije, ali je pravično ubijati ljudi, ki nasprotujejo revoluciji? Materi sta v igri v usta položila svojo misel: Ne ubijaj, da ne boš ubit! Torej – nasilje rodi samo nasilje!

Ker naj bi bilo za premiero vse pravočasno nared, sta že našla režiserja, za vloge pa sta se dogovorila z igralci, za katere sta vedela, da so člani ali pa vsaj naklonjeni osvobodilnemu gibanju. Ko sta končala zadnje, tretje dejanje drame, ki je sicer obsegala le petdeset, šestdeset na gosto popisanih listov, sta bila nadvse zadovoljna z ustvarjenim in globoko prepričana, da bi igro morali nekoč igrati tudi v Moskvi.



Bilo je le še nekaj dni do tistega silvestra 1941, ko naj bi Rusi vkorakali v Ljubljano, a to so bile le sanje. Vojna v Rusiji se je šele dobro začela. In tako je drama Mati, prvenec mladih pisateljev, zaenkrat ostala nekje v Bojanovem predalu. Zdenko, Miran, Bojan in Karli so namesto o premieri razpravljali o novoletni zabavi, ki jo je predlagal Zdenko, saj so njegovi starši za nekaj dni odpotovali in mu prepustili stanovanje. Zabava sicer ni ustrezno nadomestilo za vrhunski kulturni dogodek, ki bi v vesolje izstrelil vsaj dve novi literarni zvezdi, a načrtovanja so se vseeno lotili z velikim navdušenjem. Pol leta od prihoda tuje vojske je bila mladina že pošteno potrebna sprostitve, četudi le med štirimi stenami. Pri organizaciji je bilo mladeničem najteže poskrbeti za ženski del udeležencev. Iz zagate jih je rešila Lena, ki je bila Miranovo dekle in hkrati sostanovalka in je povabila prijateljice.

Prostorna meščanska soba, ki jo je krasilo veliko božično drevo s svečami, je bila dovoljšna, da je v kotu ostalo nekaj prostora za plesišče. V sredini je bila velika jedilna miza, v kotu ob plesišču pa eden ob drugem dva udobna kavča in med njima okrogla klubska mizica. Zdenko, ki je med vsemi razmišljal najbolj praktično, je v lestencu odvil večino žarnic, da je v sobi nastal prijeten polmrak. Le sredi obeh miz so gorele sveče. Kljub splošnemu pomanjkanju je bilo hrane dovolj, že nekaj dni prej so jo nakupili na tržnici in od prekupčevalcev. Bilo jih je deset, gostitelji in štiri dekleta, Lena in pevki iz Opere Magda in Silva, s katero sta prišla tudi sestra Fani in brat Leon, ki ni hotel ostati sam doma z materjo.

Nelagodje je hitro minilo, izpraznili so prvi kozarec vina in pogovor je stekel. Karli si je hitro ustvaril vtis o obiskovalkah, ki so bile kar za kakšno desetletje starejše od njega in prijateljev. Odločil se je svojim devetnajstim dodati kakšno leto, da ga ne bodo imele za smrkavca, in je brez zadrege pred vsemi, ko je beseda nanesla, mimogrede omenil, da pri sedemindvajsetih letih pač še ni zrel za zakon. Prijatelji so komaj zadrževali smeh, a dekleta so kupila laž. Sicer pa je bil Karli s svojo mršavo pojavo, bledih lic, temnih oči in bujne pričeske v resnici videti starejši. Starejši, a razmišljajoč, občutljiv in krhek fant, potreben nežne skrbi.

Na hitro so, bolj za izgovor, celo pripravili nekakšen kulturni program, Karliju so zaupali, da napiše kroniko minulega leta. Imel je že izkušnje iz dijaških let in se ni posebej trudil, v dvanajstih na hitro skovanih štirivrstičnih kiticah, kjer se je seveda vse rimalo, je duhovito povzel vsak mesec posebej. Kakšnega posebnega navdušenja med občinstvom ni požel. Magda, Silva in Fani so kar brez spremljave zapele tri sladkobne arije iz popularnih operet, Bojan je zdeklamiral Prešerna in to je bil ves kulturni program. Na ta večer jim je bil še ta nekako za lase privlečen, bili so željni sprostitve in zabave.

Navili so gramofon in zaplesali. Najprej hitre in vesele plese, ko se je večer prevesil v noč, pa vse bolj počasne, nežne. Karli ni bil posebno dober plesalec, na prireditvah v domačem kraju se je plesu navadno izognil in se raje pogovarjal, največkrat o kulturi in o revoluciji, tako da je bila Micika marsikdaj kar nejevoljna in ni bilo čudno, da ga je kdaj podražila s kakšnim vnetim plesalcem, najraje z Vladkom, ki mu je bila na skrivaj ves čas všeč. Dasiravno to, da Karli ne mara plesati, ni bilo čisto res. Užival je v počasnem plesu, ko je Micika dvignila glavo proti njemu in je na vratu čutil njeno toplo sapo in v rokah voljan život. Takrat ni razmišljal o ničemer in se je samo lenobno predajal počasnemu ritmu in toplini, ki ga je zalivala.

Tudi tokrat je izpustil hitro glasbo, z Bojanom sta se zapletla v pogovor o pomenu ruske revolucionarne literature za svetovno književnost, spila sta že kar nekaj kozarcev vina, ko ga je Fani prijela za roko in potegnila na plesišče. Bila je prijetna ženska, skoraj njegove višine, dolgih valovitih svetlih las in v tistem trenutku se mu je zdelo, da naravnost spogledljivega pogleda. Ni se upiral, bil je prijetno opit in glasba je bila počasna. Na vratu je začutil njene kodre, močneje jo je prižel k sebi. Naenkrat se mu je od nekod, iz preteklosti nasmehnila Micika in minila ga je želja do plesa. Fani je za roko odvedel do kavča, kjer jima je nalil vina. Tudi drugi so posedli in po nekaj zdravicah so že klepetali vse povprek. To noč so hoteli pustiti vojno in politiko daleč stran, hoteli so verjeti, da je to silvestrovo prvo in zadnje v vojni. Fantje so pripovedovali svoje šolske in seveda pivske pustolovščine, dekleta so prenašala trače iz Opere.

Fani je sedela tesno ob Karliju in mu tu in tam, kakor slučajno, med pogovorom roko položila na koleno ali na laket. Sprejel je igro, čeprav mu je pogled večkrat ušel na njeno sestro Silvo, ki je potrpežljivo prenašala Zdenkove poskuse dvorjenja in na kratko pogledovala proti Fani in njemu. Zdela se mu je enostavno ljubka, prvič je imel občutek, da lahko črne oči naravnost žarijo. Če ne bi vedel, da je celih deset let starejša od njega, bi jo imel za vrstnico. Fani je s kotičkom očesa zajela nekaj pogledov in s svojim nezmotljivim ženskim čutom zaznala v sestri tekmico. To jo je spodbudilo, da se je še bolj odločno posvečala sogovorniku, ki je popil že kar nekaj vina in mu je njeno dvorjenje čisto godilo.

Ob polnoči, ko je bila soba že nabita z alkoholnimi hlapi in dimom poceni cigaret, si je Zdenko kot gostitelj vzel pravico do prazničnega nagovora. Od popite pijače se mu je jezik že nerodno zatikal po ustih in komajda mu je uspelo vsem zaželeti konec vojne in veliko ljubezni. Če bi še nadaljeval, bi ga lastni prijatelji prav gotovo izžvižgali. Tako pa so si raje segli v roke in se poljubili, potem pa izpili do dna.

Proti zori so bili že vsi utrujeni od plesa, hrane in pijače, pa vendar jim še ni bilo, da bi šli narazen, zato so se odločili, da silvestrovanje končajo nekje v mestu, saj so gostinci dali vedeti, da bodo imeli svoje lokale kljub vojni odprte čez noč. Od vina segretim telesom mraz ni prišel do živega, bučno so se negotovih korakov namenili v središče mesta. Fani se je privila h Karliju, ga objela okoli pasu, on pa njo okoli ramen, od časa do časa sta zastala za prijatelji in se poljubila, potem pa sta jih razigrano lovila. Ustavili so se pred Riom na glavni ulici, ki je bil poln zakasnelih praznovalcev. Spet se je kot gostitelj izkazal Zdenko in vsakemu na ulico prinesel kozarec vina. Toda utrujenost se je že krepko poznala, Leon je široko zehal, Silva je silila Fani, da gredo domov, ker mamo zanesljivo že skrbi. Fani sicer še ni bilo, da bi odšla od Karlija, a je popustila, ga vroče poljubila in se pridružila bratu in sestri. Tudi preostali dekleti sta se odločili, da je dovolj, in sta odšli takoj za Ponikvarji, tako da so pred Riom ostali le še štirje prijatelji. Najprej so po moško spregovorili o minuli noči in novih prijateljicah, pri čemer so nesporno ugotovili, da se je Karli zaljubil v Fani in da se je Fani zaljubila v Karlija, čemur ta sicer ni oporekal, prepričan pa o tem ni bil. Po dveh novih rundah vina pa so se lotili že stokrat premletih političnih tem, se skoraj sporekli in v mladem jutru opotekaje se, bolj utrujeni kot pijani, odšli domov.

Čez nekaj dni sta se dobila pred Riom. V zadregi sta se nasmehnila in se rahlo dotaknila z ustnicami. Fani se je v tisti noči zaljubila, težko je čakala na ponovno srečanje, Karli pa v teh dneh ni veliko razmišljal o njej, bila mu je lep spomin, in če se ne bi že v silvestrski noči dogovorila za današnji zmenek, je najbrž ne bi iskal. Imel je vse preveč opravkov in načrtov, prisiljen se je bil skrivati pred policijo in ni mu bilo do tega, da bi se zdaj dobival še z dekletom. Ne, na to ni bil pripravljen. Toda ni se branil, ko ga je prijela pod roko, se med sprehodom ustavljala in mu nastavljala usta v poljub. Igra je bila prijetna in odmerjeni urici sta minili kot blisk. Ob slovesu sta se dogovorila, da se ob koncu tedna spet dobita pred Riom. Čakala ga je debelo uro, potem pa razočarana odšla.



Znova sta se srečala čez kakšen mesec, ko se je z majhnim kovčkom, v katerem je imel najnujnejše, nenadoma pojavil na vratih hiše Ponikvarjevih na Vošnjakovi ulici 22, čez železnico nasproti pivovarne Union in par minut od železniške postaje. Hiša pravzaprav ni bila njihova, Ponikvarjeva mama jo je najela po tem, ko se je razšla z možem. Ob začetku vojne so v njej z njo živeli le še najstarejša hči Fani, Silva in Leon. Hiša za enostavno železno ograjo ni bila velika, na pročelju, kjer je bil vhod, in na zadnji strani je imela po tri, na stranskih stenah pa le po eno okno. Fasada je bila enostavna, nekoč bela, okna so bila obrobljena s sprano tintno modro barvo. Vhod je bil zaradi vkopane kleti nekaj stopnic nad peščenim dvoriščem, s katerega so potke vodile naprej do kleti, do velike češnje in mimo pozidanega vodnjaka z lepo oblikovano črpalko do kar obsežnega vrta. Notranjost hiše je bila enostavna, opremljena s trpežnim pohištvom. V prostorni kuhinji, ki je bila srce hiše, je ob oknu trdno stala skoraj mogočna miza iz belega javorovega lesa, za katero je lahko sedla tudi velika družina, ob keramičnem štedilniku z bleščečimi kromiranimi ročaji je bil lično izdelan zaboj za drva, eno steno pa je v celoti zasedla dolga in visoka, zeleno pobarvana kredenca. Pod drugim, manjšim oknom je, tako da je lovil svetlobo, stal šivalni stroj, pokrit z lepim, z orehovim furnirjem prelepljenim ovalnim pokrovom. Iz kuhinje so vodila vrata v sobico, ki je bila nekoč, ko so hišo zgradili, verjetno namenjena starim staršem, čez hodnik pa je bila mamina spalnica. Sobice v nadstropju so bile podstrešne, tisti na stranskih stenah sta bili večji in sta imeli vsaka svoje kar spodobno okno, ostali dve le bolj enostavni strešni lini. V vsaki sobi pa enako – postelja, lesena omara, mizica in navaden stol ali dva.

Vse tri ženske so že kmalu začele sodelovati z odporniškim gibanjem, zbirale so pomoč, Fani je celo pisala parole po zidovih in trosila letake. In tako se je po naključju zgodilo, da so Ponikvarjevo zaprosili, da za podnajemnika vzame Karlija, ki ga je italijanska policija že imela na spiskih sovražnikov imperija in je nujno moral zamenjati stanovanje.

Zaradi Fani je imel Karli slabo vest in se je nelagodno počutil, ko ga je Ponikvarjeva posedla za mizo nasproti Fani in ob bok Silvi. »Fani in Silvo že poznate, pridni dekleti sta, lahko jima brez zadržkov zaupate. Hiša sicer ni velika, je pa kar oddaljena od centra in dovolj varna. Če boste previdni, boste lahko brez skrbi,« je govorila mati, medtem ko je z vodo napolnila lonec za čaj in ga postavila na štedilnik.

Dekleti sta bili do Karlija zadržani, Fani, ker je gojila zamero za košarico, ki jo je dobila od mladeniča, na katerega je še vedno mislila, in Silva, ker se ji je sestra zaupala, pa ji je bil Karli tudi všeč. Tako je ob čaju v glavnem klepetala mati, govorila o bivšem možu, očetu svojih otrok, ki da pije in je nezanesljiv in kriv njihove revščine, hvalila je pridnost hčera in glasbeno nadarjenost sina ter novega podnajemnika do potankosti izprašala o njegovi družini in o tem, kaj ga je prineslo v Ljubljano. Ko je potešila najhujšo radovednost, je gosta spremila v njegovo sobico v nadstropju, sestri pa sta obsedeli v kuhinji, vsaka s svojimi mislimi.



*



Kljub mrazu in obilici snega se je Karli vsako jutro odpravil v mesto in dan preživel pri prijateljih ali na skrivnih sestankih po različnih stanovanjih in gostilnah. Na Vošnjakovo se je zaradi policijske ure navadno vračal zgodaj zvečer in tako z domačimi ni imel posebej veliko opravka. Fani je bila do njega, ko je videla, da njune silvestrske romance ni več, sicer prijazna, a redkobesedna, Silva, ki se je z vaj v Operi navadno vračala tik pred policijsko uro, pa mu je z drobnimi dejanji dala vedeti, da ji je všeč. Včasih sta sama posedela v kuhinji in se pogovarjala o vojni, svobodi, o umetnosti, o svojem otroštvu in ljubeznih. Zaupala mu je, da ima nekje na Primorskem fanta, trgovca, ki pa ga zaradi vojne ni videla že nekaj mesecev, pa tudi sicer sta se zaradi oddaljenosti bolj kot ne odtujila. On ni hotel priti v Ljubljano, ona ni šla iz Opere na Primorsko. Čeprav je imela trideset let, ni imela veliko povedati o svojih ljubezenskih izkušnjah. Karli ji je govoril o Miciki, svoji prvi in edini ljubezni, o njenih strogih starših, o njenem zanimanju za literaturo, o njenem igralskem talentu, pa tudi želji po srečnem življenju, otrocih, družini, kar pa njemu, ki je vse stavil na literaturo in revolucionarno delo, v gimnazijskih letih nikakor še ni dišalo. Veliko sta se presmejala, ko je pripovedovala anekdote iz Opere, kjer nihče nikogar ne mara in vsi obirajo vsakogar.

Ko je nekoč staknil visoko vročino in ni mogel v februarski mraz in sneg, mu je v sobo prinesla čaj in sedla na rob postelje. Razgledovala se je po majhnem prostoru, ki je bil skromno opremljen, tik ob postelji je stala miza z dvema stoloma, nasproti postelje je bila ozka omara, na steni ob njej pa je visel obešalnik s Karlijevo usnjeno jakno. Dva, trije zvezki in knjige so povprek ležali na mizi, na tleh pa je bila k omari prislonjena zguljena usnjena torba.

»Bereš?« ga je vprašala, ko je na mizo odložila skodelico s čajem in ob vzglavju zagledala debelo v rdeče usnje vezano knjigo. Vojna in mir, Tolstoj. Šele potem se je zazrla v njegov obraz. Bil je vročičen, še bolj bled kot navadno, kljub mrazu v sobi, saj je v majhnem gašperčku le še tlelo, so se mu lasje lepili na čelu. Samo oči, temne oči, so bile tople kot navadno in ustnice je ukrivil v nekaj, kar naj bi bil nasmeh.

»Če berem? Še na misel mi ne pride. Čakam, da me bo hudič vzel. Vse me boli, vsaka kost posebej, še na stranišče se komaj odvlečem, pa bi bral ...« jo je s šibkim glasom zavrnil.

»Hočeš, da ti jaz berem?«

»Ne, ne zdaj. Morda potem, ko se vrneš iz službe. Vesel bom, če me prideš pogledat.«

Zvečer, ura je bila nekje okoli desete, se je vrnila, spet s čajem in posodico s piškoti. »Kako je, mladenič, je kaj bolje ali bi še vedno rad umrl?« se je pošalila in mu ponudila čaj. Bil je za spoznanje boljši, z veseljem je sprejel še vročo skodelico. Zazdelo se mu je, da ga opazuje tako ljubeče, kot je to nekoč počela njegova mati, ko je zbolel. Ampak zdaj je bil že velik in Silva ni bila njegova mati. Ko je napravil požirek, ga je spomnila na to, da bi mu brala. »Si resno mislila, da bi mi brala tole knjigo? Vidiš, kako debela je, ampak to je šele prvi del, trajalo bo najmanj do konca vojne. Čeprav je imenitna, v njej je veliko krvi, ljubezni, spletk in strasti. Tolstoj je res mojster. Nekoč bi rad napisal knjigo, kot je ta. Samo da že mine ta prekleta vojna.«

»Seveda sem mislila resno, nekoč sem jo že prebirala po odlomkih in priznam, da so se mi kar nekajkrat ulile solze. Hočeš torej, da berem, ali nočeš?«

»Ne, danes rajši ne. Res me je pošteno zdelalo. Morda jutri, če bom boljši. Raje mi povej, kako je bilo v službi.«

Ni bila dolgo v sobi, bolnik je kmalu utonil v nemiren spanec in ugasnila je luč, preden ga je zapustila. Prišla je naslednji večer, šele po službi, ker čez dan ni utegnila. Skoraj nestrpno jo je že čakal in jo veselo pozdravil. Takoj je opazila, da je mnogo boljši kot prejšnji dan. Dvignil se je v postelji, podložil blazino na stranico postelje in na pol sedel, še vedno z odejo pokrit do vratu.

Skrbno ga je vprašala po počutju, on njo po tem, kaj je novega v službi. »No, bova danes brala?« ga je spomnila.

Raje bi še naprej klepetal, pa ni hotel zatreti njenega navdušenja. »Poskusiva.«

Udobno se je namestila na stolu pod lučjo, ki je prostor oblivala z mlečno rumeno svetlobo, in v naročje vzela knjigo. Imela je jasen, zvonek glas, brala je gladko, s pravimi poudarki na pravem mestu in z občutkom za igro. Seveda, saj je bila vendar poklicna pevka. Užival je v poslušanju. Zdaj ko se je posvetila branju, se je v šibki svetlobi edine žarnice prvič zares zagledal vanjo. Temnorjave, kodraste lase je imela ob straneh spete s sponkama, da ji niso silili na za spoznanje oglato čelo. Temne obrvi so bile, verjetno zaradi nastopov v zboru, stanjšane v ozki črti. Črne, vražje žareče oči, ki so na drobnem obrazu najbolj izstopale, je opazil že na silvestrovo, po nekaj srečanjih je v njih počasi že prepoznaval hudomušnost, veselje, žalost, tesnobo, skrb ... Nos morda celo čisto malo prifrknjen, nikakor velik, usta morda malo večja, ustnice tanjše, med ustnicami pa, v nasprotju z njegovimi, je grenko pomislil, prav lepi, zdravi, beli zobje. Če bi ga kdo v tistem trenutku vprašal, kakšna se mu zdi, bi brez razmišljanja zatrdil: Ljubka, prav otroško ljubka. Okreval je v nekaj dneh, Silva pa je ob večerih še vedno prihajala. Pogosto sta drug ob drugem sedela na postelji. Rad jo je poslušal, rada sta se pogovarjala o prebranem in sanjarila o daljni Rusiji, domovini svetovne revolucije.

Nekega večera je Silva sklenila, da je dovolj razvajanja, ker je otrok končno ozdravel, saj čez dan že hodi v mesto, porinila je odprto knjigo Karliju v roke in trmasto zamižala. Ni mu bilo težko, kot že tolikokrat je bil spet na odrskih deskah. Še posebej se je potrudil in bila je očarana, pred sabo je videla široko rusko stepo, kri, ki je tekla v potokih, in občutila je sočutje do prevaranih ljubimcev. Igralec je utrujeno umolknil in hotel zapreti knjigo, a ga je prepričevala, naj nadaljuje. »V redu, ampak ne morem več takole sedeti, knjiga je težka, boli me hrbet.« Izkoristil je nenačrtovano priložnost in se v trenutku vrgel na hrbet ter glavo položil v Silvino naročje. Od presenečenja je otrpnila, rekla pa ni nič. Ni ji bilo odveč. Karli je skrčil noge, nanje naslonil knjigo in mirno bral naprej. Počasi je prišla k sebi, poslušala pa je le še na pol. Priprla je trepalnice in si okoli kazalca nežno ovila fantov črn koder. Potem je s prstom rahlo krožila po lasišču, zdrsnila na čelo, se dolgo minuto zadržala na njem, na nosnem korenu oklevala, pa najprej pobožala eno in potem drugo obrv in počasi, res počasi zdrsela po nosu. Karliju ves ta čas ni bilo niti najmanj lahko, s težavo je obdržal ritem, glas je postajal vedno bolj zamolkel in začel se mu je že tresti. Odločil se je. Hipoma je odložil knjigo, izpod čela široko odprtih oči poiskal obraz nad sabo, nežno prijel predrzni kazalec, ga ponesel k ustnicam in rahlo ugriznil vanj. Sprejela je svojo vlogo in se sklonila nadenj. Z obema rokama je objel ljubko glavo. To je bil njun prvi poljub.



*



Sneg je končno skopnel, sonce je postajalo močnejše in Karli se je še slaboten po dolgem času pozno popoldan podal do Mirana, od katerega že nekaj časa ni bilo glasu. V podnajemniški sobici ga je v polmraku našel na postelji, z rokami pod glavo in z zamišljenim pogledom. Komajda se je uvelo dvignil in dal prijatelju prostor na postelji.

»Kaj je s tabo? Tudi tebe zdeluje bolezen?« je Karlija zanimalo, ko je videl, da je Miran ves bled in skuštran.

»Ne, ni to,« je prijatelj zanikal in zastal, kazalo je že, da sploh ne misli odgovoriti, ko je mukoma izdavil: «Ubijal sem, Karli, ubijal!«

Karli je bil prepaden: »Kako to misliš – ubijal?! Kaj za vraga, kdaj, koga si ubil?«

»Izdajalca. Pravzaprav ne vem, ali sem res bil jaz ali kdo drug. Trije smo sprožili naenkrat in kar sesedel se je in odprtih ust začudeno pobuljil v zrak. In potem je zagrgral in iz ust se mu je ulila kri.«

Karli je čakal, zdelo se mu je, da se hoče prijatelj spovedati, toda ta je umolknil. Z mize je vzel zavojček cigaret, ponudil Karliju, še sam izvlekel cigareto, v koš izpraznil zvrhano poln pepelnik ogorkov in si s tresočo se roko prižgal cigareto.

»To je bila moja prva akcija, veš. Mislil sem, da bo lažje. Pa saj je vse gladko teklo, šele potem, ko sem videl tisti začudeni pogled in krvavi curek iz ust, me je stisnilo v želodcu. Med begom sem se sklonil ob grm in bruhal, vse sem vrgel iz sebe. Prej smo se zmenili, da bomo streljali vsi naenkrat. Da bo lažje. Pa ni. Ni razlike med tem jaz sem ga in morda ga pa nisem jaz. In potem sem se v gostilni, ko so nas tovariši hvalili, napil. Do mrtvega.«

Spet je nastal dolg premor, v sobo se je skozi majhno okno že rinila tema.

»Torej si vosovec,« je končno izjavil Karli, »vsa Ljubljana je polna zgodb o vosovcih, za zavedne Slovence so junaki.« Čeprav je šlo za tajno organizacijo Osvobodilne fronte, je bilo aktivnim komunistom in skojevcem vendarle le znanih nekaj dejstev. Varnostno-obveščevalno službo Osvobodilne fronte, ki je imela dve veji, varnostno in obveščevalno, so ustanovili že takoj poleti po okupaciji, njen namen pa je bil vriniti se med okupatorje, zbirati koristne informacije in justificirati pripadnike okupatorskih sil, domače izdajalce in sodelavce okupatorja. Justifikacija je bil v resnici samo suh, pravni izraz za odstranitev, usmrtitev, likvidacijo človeka. O tem, koga bodo pripadniki Vosa justificirali, je na podlagi zbranih dejstev s terena odločalo vodstvo Vosa, ki pa je bilo neposredno povezano z vrhom Komunistične partije. Seveda niso bili vsi pripadniki Vosa likvidatorji – justifikacije je izvajal le manjši del pripadnikov v varnostni službi, večina v obveščevalni službi pa je na terenu le zbirala podatke.

»Od kdaj pa ti, nikoli nisi govoril o tem?«

»Seveda nisem, tudi z najboljšimi prijatelji o tem ne smemo govoriti. Poklicali so me pozno jeseni.

Partijski sekretar. Povedal mi je, da me bodo sprejeli v Komunistično partijo in da imajo zame kot zavednega Slovenca in skojevca pomembno zadolžitev. Na kratko mi je razložil, za kaj gre. Nisem dolgo okleval. Saj veš, o tem, da moramo tudi mi kulturniki nekaj narediti za našo stvar, smo se dostikrat pogovarjali. Zdaj sem imel priložnost.«

Karli mu ni oporekal, ne, še posebej on, pesnik zatiranih, pesnik revolucije, tega nima pravice storiti. Če bi to storil, bi izdal vse, kar je v zadnjih letih govoril in zapisal v svoji poeziji.

Kot da bi bral njegove misli, je Miran previdno nadaljeval: »Tudi o tebi je bil govor.«

»Kako to misliš?«

»Na tistem sestanku, ko so me vzeli v Vos, so povprašali o tebi. Vedeli so, da se veliko druživa, da si pesnik, prepričan skojevec, niso pa vedeli, ali si primeren za akcije na terenu.«

»In kaj si jim lepega povedal o meni?«

»Ne veliko, to, kar so že vedeli, pa to, da si kar spremenljivega zdravja, da morda ne bi zdržal v akcijah. Da si pa dober organizator in da znaš kot pesnik dobro opazovati in presojati ljudi. S tem smo zaključili.«

»In kaj ti v resnici misliš o meni?«

»No, ja, to, kar sem jim rekel. Ne znam si te predstavljati na cesti, s pištolo v roki. Škoda bi te bilo za takšno delo. Več boš koristil, če boš veliko pisal. To mislim in to sem jim tudi rekel.« Karli se je zmeden vprašal, ali se Miran morda ne moti.

Ko je bil pepelnik spet skoraj poln in se je bližala policijska ura, se je Karli zamišljen odpravil po ulicah mesta, ki so ga je le nekaj dni pred tem obdali z žico. Zdelo se mu je, da ni daleč dan, ko bo tudi sam pred preizkušnjo. In v resnici so ga že kar kmalu povabili na sestanek. Ista zgodba kot pri Miranu. Partijski sekretar ga je pohvalil za njegovo poezijo, kulturno in politično delo in mu povedal, da resno razmišljajo, da bi ga sprejeli v Komunistično partijo, kar je Karlija seveda skoraj dvignilo v nebesa.

»Zdaj pa k stvari. Veš, da imamo v Osvobodilni fronti močno Varnostno-obveščevalno službo, ki je strah in trepet okupatorjev in domačih izdajalcev. Dobro veš, kako odmevne so likvidacije, ki jih izvajajo člani varnostne službe.« Sekretar je za nekaj trenutkov utihnil, da so izrečene besede naredile vtis na mladeniča na nasprotni strani mize, potem pa nadaljeval:

»Za uspešno delo celotne službe je še posebej pomembno dobro obveščevalno delo. Pridobiti moramo maso zavednih ljudi na terenu, da nam bodo posredovali čim več pravih podatkov o okupatorju in naših rojakih, ki z njim sodelujejo, o tem, s kom se družijo, kje se gibljejo, kaj počnejo, kaj jedo in ne nazadnje s kom spijo. Vemo, da si zelo dober organizator še iz dijaških in sokolskih časov, da si bister in zanesljiv. Zato resno računam, da boš pristal na to, da te vključimo v obveščevalno službo Vosa.«

Karli je bil na pol že pripravljen, da ga bo sekretar nagovarjal, da se priključi likvidatorjem, in ni vedel, kakšen naj bi bil njegov odgovor. Zdaj ga je rešil dvomov. »Ja, pristanem, tovariš sekretar,« je z olajšanjem potrdil in tako postal obveščevalec Vosa z ilegalnim imenom Korlek, že čez nekaj dni pa na partijskem sestanku še član Komunistične partije Slovenije, brez ceremonij, le nekaj visoko donečih besed spodbude in tovariški stisk roke partijskega sekretarja.



*



Navadno, kadar ni imela vaj ali predstave, je Silva zvečer s skodelico čaja v roki postala pred Karlijevo sobo, nežno potrkala, bolj podrsala po vratih in v istem trenutku že vstopila. Običajno ga je zalotila pri mizi, ko je grizel svinčnik in polglasno ponavljal in pilil verze. Delal se je, kot da je ne sliši. Stopila je za njegov hrbet in skodelico previdno odložila na najmanj obložen del mize. Potem se je z životom pritisnila k naslonjalu stola, mu roke položila na prsi, se z obrazom tesno naslonila na njegovo lice in se kot mačka podrgnila obenj. In skoraj vedno jo je v igri skušal odgnati od sebe, odmaknil je stol od mize, in ker se ni pustila odgnati, jo je potegnil v naročje. Plitko dihanje med vlažnimi poljubi je izdajalo željno telo, pogumno je z roko segal pod preprosto bluzo, iz objema krila izvil še majico in segel po dojki. Mali, polni. Ko je osvojil in zdramil prvo, se je posvetil še drugi. Skoraj prehitro, neučakano. Odrinila se je od njega in legla na posteljo. To ni bilo vabilo, bila je igra. Ko je legel obnjo, se je z boki skoraj dekliškega telesa zrinila k njemu, da ni več zadržal diha in je začel sopsti in segati po njeni obleki. Izmikala se mu je in ga dražila, ko ji je segal za hlačke. Imela je dolge, goste, svilene, črno črne dlake, in ko se je dokopal do njih, jih je božal in gladil ter jih lovil med prste in grabil z razprto dlanjo.

Delala se je sramežljivo in mu hkrati vračala z enako vnemo, da je na trenutke že mislil, da ga bo val potešitve zalil, še preden se bo zatekel vanjo. Rad jo je imel na sebi, rad jo je z malima dojkama v dlaneh gledal, kako se premika, počasi, hitreje in nazadnje v krčih, z zaprtimi očmi in kriki na ustnicah, ki so bili jecljajoče glasni, kadar sta bila v nadstropju sama, sicer pa nevarno tihi, na robu eksplozije. Vedno znova je ugotavljal, da je v postelji prav takšna kot na ulici, v kuhinji, v družbi prijateljic in znancev. Nasmejana, prijazna, igriva, učljiva, hvaležna, da, in tudi v postelji je bila prav ljubka, ko ji je med ljubljenjem rdečica zalivala lica. Zato je vedno znova zagodrnjal, ko je obležala ob njem in bi jo še gledal in božal, pa jo je zazeblo in je nase zvlekla odejo. Včasih je še malo poležala in se potem odpravila k materi v kuhinjo ali pa v svojo sobo, dostikrat pa sta gola ležala objeta in se pogovarjala. Ali pa sta, še vedno gola in pokrita, sedela naslonjena na blazini in brala. Navadno Vojno in mir. Včasih je Karli na glas bral svoje nove verze, jih vpričo Silve popravljal in znova bral. Oboževala ga je.

Karli je bil priden. Bil je razpet med Silvo, literaturo in obveščevalnim delom. O slednjem Silvi ni veliko razlagal, le to ji je povedal, da dela za Osvobodilno fronto, da organizira dejavnosti, predava in da o tem ne sme govoriti. Zato ga ni dosti spraševala, verjela mu je, čeprav jo je močno skrbelo zanj.

S Silvo je bil srečen in bil je nabit z ustvarjalno močjo. Tovariši so posredovali njegove pesmi drugim tovarišem in ti tovariši so jih poslali naslednjim tovarišem in končno je prišel odgovor, da bodo natisnili njegovo prvo pesniško zbirko. Zdaj je veliko delal na tej zbirki, ki jo je naslovil Markacije. Pri izboru pesmi se je omejil na svoje zgodnje obdobje, nekako do odhoda v Ljubljano, saj je upal, da bo kmalu priložnost za naslednjo knjigo pesmi, kjer bo objavljena najnovejša poezija, ki je še nastajala.

S Silvo sta vse proste trenutke preživela skupaj, veliko sta se sprehajala, čeprav morda ni bilo najbolj varno, saj so Italijani mir na mestnih ulicah dostikrat prekinjali z blokadami in racijami in pri tem aretirali marsikaterega aktivista. Bila sta celo tako pogumna, da sta se nekajkrat šla kopat na letni bazen, kjer je Karli obujal spomine na mladeniška leta na jezovih v domačem kraju. Pa še zaradi nečesa je užival. Od nekdaj je bil skoraj suženj umivanja. Doma si je s krtačko in poceni kalodontom drgnil zobe, ki so mu kljub temu ves čas povzročali težave in bolečine, če je le bila priložnost, si je umival roke, obvezno pa pred jedjo in po njej. Komaj je čakal rednega tedenskega namakanja v kadi. Ko je odšel od doma, najprej v Maribor, potem v Srbijo in nazadnje v Ljubljano, tega razkošja naenkrat ni bilo več, zato je močno trpel. Pri Silvi pa so vsaj vode imeli dovolj in rad se je predajal tem svojim navadam, da ga je Silva včasih celo malo podražila, da je hujši od vsake ženske. Po tistem, ko je še v prvih letih gimnazije v ogledalu nezadovoljen opazoval svoje mršavo telo in neubogljive lase, se je potegnil v višino, še vedno je bil suh, rahlo upognjen nos ga je delal upornega, vedno nasmejane oči in močni, neubogljivi lasje pa simpatičnega mladeniča, ki je povrhu še pesnik. Vsega tega se je začel zavedati, vse pogosteje je na sebi zaznal radovedne ženske poglede, postal je samozavesten in v resnici že kar malo nečimrn, kar pa seveda Silvi ni ušlo.

Nevajen meščanskega življenja, je v njunih sprehodih po mestu silno užival. Tudi zato, ker je Silva od nekod pričarala dve, tri lepe srajce, suknjiče in hlače. Ko si je nadel temno modro srajco s tankimi belimi črtami, oblekel svetlo sivo lahno poletno obleko in mu je Silva privezala rdečo kravato, je iz njega v hipu nastal pravi mestni gizdalin. Ko si je na bujno lasišče rahlo postrani poveznil še širokokrajni klobuk, je spominjal na mlade šarmantne zapeljivce iz ameriških filmov, ki jih je vrtel in občudoval v domačem kinu. Tako sta bila s Silvo, ki si je sama šivala garderobo, prav lep, zaljubljen in sproščen par, kar pa je seveda pomenilo, da italijanskim vojakom nista bila sumljiva že na prvi pogled in sta se zato izmaknila marsikateremu nerodnemu in nevarnemu položaju.



Ko je Miran začel delati za Vos, se je zaradi varnosti odselil iz dotedanjega podnajemniškega stanovanja, tako da je Lena ostala sama. Zato se je v začetku poletja priselila k Ponikvarjem, ki jim je denar za stanarino prišel še kako prav. Kmalu za njo pa sta v hišo prišla še Jan in Hana, mož in žena, ilegalca, oba aktivista Osvobodilne fronte. Tudi Jan je bil vosovec in Karliju neposredno nadrejen. Bil je slavist, levičar od nekdaj, in kar ga je še posebej povzdigovalo v očeh tovarišev: boril se je v španski državljanski vojni. Takrat so Leona že odgnali v taborišče v Gonarsu in sobica je bila prazna.

Karli je zvečer dostikrat čakal, da se Silva vrne z vaj v Operi, pred sabo je imel liste in vztrajno pisal in črtal ter na glas ponavljal. Pogosto se mu je pri čakanju pridružila Lena, ki ga je rada poslušala. Če ni ustvarjal, sta kramljala, on ji je pripovedoval o svoji materi, ona njemu o svojem Miranu, skupaj sta sanjarila o lepših časih, ki pridejo prav kmalu. Pogosto sta skupaj pregledovala poročila Karlijevih sodelavcev na terenu in jih ocenjevala. Če sta kdaj prisedla še Jan in Hana in so napolnili kozarce, je spanje preložila tudi mati in bili so lahko prav prijetna druščina. Karlija ni bilo težko prepričati, da je deklamiral. Bili so prvi ocenjevalci novih verzov, nekakšni poskusni zajčki. A deklamiral je tudi druge pesnike, ni jih le deklamiral, kot vedno jih je igral z glasom, mimiko in govorico telesa.



Sovražnikove racije so bile pogoste in seveda nenapovedane, dostikrat so sledile kot maščevanje justifikacijam, ki so jih izvajali vosovci. V ulico so z obeh strani prihrumeli tovornjaki, z njih so poskakali oboroženi italijanski vojaki, ki so v skupinah začeli hoditi od hiše do hiše in vdirati v stanovanja. Navadno je bil med njimi domačin, ki je poznal ljudi v ulici in jih usmerjal. Kaj kmalu se je začel tovornjak polniti z osumljenci, starimi znanci policije, ljudmi s ponarejenimi dokumenti, ljudmi brez dokumentov.

Prvo vročo izkušnjo z racijami je Karli doživel sredi poletja, ko je popoldan obiskal Toneta, že dobro znanega pesnika in pisatelja, ki je s svojim socialnim čutom risal bedo delavskega življenja in budil zavest delavcev. Bil je skoraj enkrat starejši od Karlija, a še vedno zelo mlad, za njim pa je bilo že veliko novel, nekaj pesniških zbirk, nekaj romanov, lotil se je tudi mladinske literature. Tone je bil eden velikih slovenskih literatov, ki si jih je Karli jemal za vzornike. Spoznala sta se na sestanku kulturnikov, ki so se vključili v OF, in si takoj postala blizu, Karli je njegovo delo spoštoval od nekdaj, zdaj pa mu je postal všeč tudi kot topel, občutljiv in resnicoljuben človek. Toneta je mladi pesnik navduševal s svojim nemirom, neučakanostjo, imel ga je za nadarjenega mladeniča, morda mu je celo po malem zavidal njegovo gorečo vnemo po spreminjanju sveta. Tone je bil rojen Ljubljančan, iz železničarske družine, živel pa je v mirni ulici, malo iz središča mesta, v pritlični hiši, v katero so vodila vrata s peščene ulice.

Že v mraku sta sedela v kuhinji Tonetove hiše ob odprtem oknu, tik nad majhnim, z gostim grmovjem poraščenim dvoriščem, s hišami zagrajenim z vseh strani; vročina je počasi že jenjavala, v zraku je bilo čutiti spokojni mir bližajočega se poletnega večera, še pticam so se čez dan pregreli glasovi, da se je zdaj le tu in tam še oglasil kateri od zamudnikov. Nič ni dalo slutiti, da se tega večera lahko zgodi še kaj posebnega. V zadnjem času so Italijani v tem koncu mesta opravili racijo kar dvakrat in ni bilo pričakovati še tretje. Z užitkom sta žulila vsak svoj brizganec in modrovala o literaturi. Na trenutke sta bila precej ognjevita, zato sta preslišala tovornjake, ki so zaprli ulico. Zavedla sta se šele močnega butanja na vhodna vrata. Tone je prebledel in v strahu počasi stopil proti vratom. Ko so Italijani prihrumeli v hišo, Karlija ni bilo nikjer. Prebrskali so vse prostore, toda našli niso ničesar sumljivega, Tone pa je imel na srečo vse dokumente urejene. Ko je zaprl vrata za vsiljivci, se je vrnil v kuhinjo, na dušek izpil brizganec in si s tresočo se roko nalil kozarec čistega, močnega vina ter spet sedel na stol, da se umiri. Italijani so v kratki ulici hitro opravili in zvok tovornjakov se je oddaljil. Takrat je Tone doživel nov šok, na kuhinjskem oknu se je pokazala kuštrava glava in širok Karlijev nasmeh. Seveda ni čakal Italijanov, da ga zajamejo, urno je skočil skozi nizko okno in se pritajil v grmovju. Italijani so bili v vročini preveč leni, če bi pobrskali še po dvorišču, bi ga zanesljivo našli. Steklenico sta izpraznila do konca, saj se je Karli odločil, da ne bo več izzival usode, in je raje prespal kar pri Tonetu.



Kakšen mesec kasneje so zvečer na Vošnjakovi ulici v kuhinji posedali Ponikvarjeva mama, Silva, Fanči, Karli, Jan in Hana in se pogovarjali, na mizi pred sabo pa so imeli nekaj ilegalnih letakov. Iznenada so zaslišali hrup tovornjakov in se spogledali. Hiša je imela samo en vhod in na beg ni bilo misliti, vojaki so hišo že obkoljevali. Fanči se je hitro znašla, z mize pobrala letake in jih vrgla v straniščno školjko. Jan in Karli sta se skrila v sobico ob kuhinji, mati je vzela v roke pletilke in volno, Hana in Silva pa sta se lotili pomivanja posode. Glasno ropotanje je ponehalo šele, ko je Fani v lahni poletni obleki na široko odprla vhodna vrata in se nedolžno zagledala v italijanskega oficirja in s tem vsaj malo omilila prvi naval vojakov. Trije, štirje so se zgnetli v sobo in oficir je začel mahati s papirjem in v polomljeni slovenščini spraševati: »Destovnik. Karlo Destovnik. Kje je?« Očitno je bilo, da je nekdo izdal, da v hišo, ki je bila Italijanom že sicer sumljiva, zahaja tudi Karli.

»Kdo?«

»Karlo Destovnik!«

»Ne vem, res ne vem,« je Fani skomignila z rameni, medtem ko so ostale zatopljeno opravljale svoja gospodinjska dela. Oficir se je obrnil k svojim vojakom in že je kazalo, da se bodo ti lotili brskanja po stanovanju, tedaj pa je iz sobice hladnokrvno stopil Karli, na sebi je imel samo hlače in spodnjo majico, v rokah pa je držal brisačo. Radovedno je pogledal Fani: »Koga pa iščejo?«

»Nekega Destovnika, Karla. Ampak jaz ga ne poznam.«

Karli se je popraskal po glavi: »Tudi jaz prvič slišim zanj. Če bi bil prijavljen, bi moralo biti njegovo ime tamle zunaj pri vratih na spisku.« Čeprav že nekaj časa ni stal na odru, je svojo vlogo odlično odigral. Italijani so ga očitno imeli za člana družine, Leona, ki je bil še vedno na spisku, čeprav so ga pred časom že odgnali v taborišče. Oficir je dvignil obrvi, zmignil z rameni, se galantno poklonil proti ženskam in se skupaj z vojaki hitro pobral iz hiše. Ko se je z vojaki vrnil čez teden dni, je bil mrkega obraza. Hladno je ukazal Fani, naj odide z njimi. Aretirana je bila, ker naj bi skrivala ilegalno gradivo, ki so ga našli v nekem smetnjaku. Očitno jo je naznanil kakšen ovaduh. Karli je vedel, da je bila v zadnjih mesecih izjemno dejavna v Osvobodilni fronti, da je opravila sanitetni in telegrafski tečaj in da je v svojem rajonu zadolžena za zbiranje hrane in zdravil. Pred nekaj tedni pa jo je celo sam nadrejenim priporočil za pomembnejše delo v obveščevalni službi.

Italijanski sodniki so Fani kmalu po aretaciji obsodili in poslali v Gonars. V strahu pred novimi racijami pa so v hiši na Vošnjakovi 22 na podstrešju nemudoma uredili skrivni bunker, v katerega bi se lahko ilegalni prebivalci zatekli ob nepričakovanih obiskih okupatorjevih vojakov.



*



Ko so po hitri aprilski vojni zasedli Gorenjsko, so Nemci seveda odpustili vse jugoslovanske orožnike. Franc je bil razočaran. Orožnik je postal z veseljem, takoj ko je odslužil vojsko, čeprav se je izučil za ključavničarja. Da bi zdaj šel v poklic, ki ga nikoli ni opravljal, ga ni mikalo, pa tudi ni bilo veliko verjetnosti, da bi takšno službo sploh dobil. Zato je bil vesel, ko so Nemci ugotovili, da brez domačih ljudi tudi nemška policija ne bo mogla delati uspešno, pa so nekdanjim orožnikom dali priložnost, da se vrnejo. A izbrali so le tiste z dobro karakteristiko, tiste, ki so se izkazali tudi pri ustnem izpraševanju. Franc je, jasno, uspešno prestal pogovor, karakteristika pa ga je itak kazala v najlepši luči. Poslali so ga na dodatno polletno šolanje in potem je spet pristal na Gorenjskem.

Zdaj je bil že skoraj leto dni v nemški službi, ki pa se ni dosti razlikovala od prejšnje, le gospodar je bil drugi. Red in disciplina je bilo še vedno vodilo, ki mu ga je v glavo vcepil njegov oče, železničarski uradnik. Skrbel je za red v nemški državi, ki mu je hitro prirasla k srcu, saj je bila urejena in stroga do tistih, ki je niso upoštevali. Nikakor ni mogel razumeti ljudi, ki so šli v gozd in se borili proti tisočkrat močnejšemu sovražniku. Nobene, ampak res nobene možnosti niso imeli za zmago. Frančeva službena dolžnost je bila, da brani nemški rajh, da se bori proti svojim rojakom, ki so kršili nemške zakone in silili v propad. Bil je že nekaj let vdovec, z ženo nista imela otrok, od nekdaj je bolehala. Trudila se je, da bi bila dobra žena, da bi bila takšna kot njena tašča, ki je dobro vedela, kje ji je mesto, a ni šlo tako, kot bi si Franc želel. Zato je v službi rad potegnil, se dostikrat zadržal v kakšni gostilni in prijetno združil s koristnim, v gostilni je izvedel marsikaj, kar mu je pri delu prišlo prav. Ko je kdaj okajen prihajal domov, ga ni čakala topla večerja. Takrat sicer ni udaril kot njegov oče, a imel je sto načinov, da je ženo kaznoval. Tudi tako, da je kdaj skočil čez plot. Ko je reva končno umrla, si je skoraj oddahnil in poslej še več časa prebil v službi in v gostilni. V mestu in okolici je rad kazal svojo moč, užival je, ko je legitimiral državljane in v njih prepoznaval strah pred uniformo.

Tiste avgustovske dni je bila huda pripeka, popoldneve so močile silovite plohe in nevihte, da kmetje niso mogli v miru pokositi. Država je bila že drugo leto v vojni, nič še ni kazalo na njen skorajšnji konec. V gozd je šlo vse več mladeničev, premikali so se po sosednjih hribih in poraščenih delih Kamniških Alp. Nekaj močnih partizanskih enot se je že nekaj časa zadrževalo tudi na Krvavcu, nenehno so se premikale, nemška policija je imela vedno več podatkov o njihovem gibanju v hribih, pri čemer so jim seveda obilno pomagali domačini, eni iz strahu, drugi iz odpora do komunistov, spet tretji zaradi koristi.

In tako se je Franc znašel v vojašnici na robu Ljubljane. Bilo jih je kakšnih sto, največ orožnikov, pa kakšnih dvajset nemških policistov in morda trideset civilistov, ki so jih pripeljali od ne vem kod in katerih večina je kazala bore malo volje za učenje vojaških veščin, saj bi raje doma kosili ali spravljali prvi krompir. Francu urjenje ni bilo tuje, brez odpora je premočen od potu opravljal vse, kar so oficirji naročili, prepričan, da bodo opazili njegovo vnemo. Ni se pretirano ukvarjal s tem, za kaj so jih zbrali, ko bo napočil čas, jim bodo že povedali. V tem trenutku ni bila njegova naloga, da razmišlja, temveč da uboga ukaze. Res mu ni bila vedno všeč oholost nemških oficirjev, a tako pač je, v vsaki vojski obstajajo pravila, tisti na vrhu ukazujejo, oni spodaj ubogajo.

Šele po štirih dneh urjenja in treh prekvartanih večerih v zadimljeni kantini vojašnice so jih peti dan, v še vedno vročem in soparnem popoldnevu postrojili na dvorišču in jim povedali, kakšna naloga jih čaka. Boj proti partizanom na Krvavcu. Po zboru so jih poslali v skladišče, kjer je vsak dobil rabljeno civilno obleko, nekateri so dobili tudi navadno kapo, na kateri je bila prišita rdeča zvezda iz blaga. Postali so raztrganci, kot so jim pravili ljudje. Vojaki, orožniki, civilisti. Nemci in Slovenci, oblečeni v navadna oblačila, z orožjem, da so se lahko pretvarjali, da so partizani, in se resničnim partizanom, ki v večini še niso premogli pravih uniform, na takšen način čim bolj približali ter jih potem zajeli ali pobili. Franc je to že poznal, v takšni akciji je že sodeloval.

Zbudili so jih opolnoči, na hitro se jim je uspelo za silo umiti, v kantini so dobili kavo in belega kruha, a večina je namesto kruha ob kavi raje prižgala cigareto. Tudi Franc, ki je bil na začetku svoje orožniške poti goreč nasprotnik kajenja. Potem so jih naložili na tri avtobuse in jih še v trdi temi odpeljali pod vznožje Krvavca. Od tam so v koloni zlagoma krenili v goro. Ptiči so se že oglašali, vojska raztrgancev si je v toplem, vlažnem jutru odpenjala gumbe na ponošenih suknjičih. Ob zori se jim je uspelo povzpeti do prazne lovske koče nekje na pol poti proti vrhu. Oficirji so jih razmestili v zasedo nad in pod kočo, ki je bila po zagotovilih izdajalca javka, kjer naj bi se vsako jutro ob osmi uri dobivali partizani in od tam odhajali naprej. Franca so s skupino orožnikov razporedili tik nad kočo, v roki je stiskal brzostrelko, ob sebi na tleh je imel tri ročne bombe. Ni ga bilo strah, počutil se je kot lovec na divjad in mirno čakal na morebitno borbo.

Malo pred osmo se je nebo na hitro pooblačilo, težak zrak je pritiskal proti tlom, ko so v daljavi zagledali dva partizana. Ko sta pred kočo zagledala skupino civilistov, sta se za trenutek ali dva ustavila, pa so jima pomahali, naj prideta bliže, in brez zle slutnje sta se namenila k njim. Ko sta prišla do njih, je že padlo po njiju. Enemu se je še uspelo iztrgati iz močnih rok, a ga je rafal v hipu pokosil, drugega so zvezali in ga odvlekli do zasede. Grmenje je udušilo rafal. Napadalci v zasedi so imeli nalogo, da v tišini čakajo naprej. Ni bilo dolgo, ko sta se koči spet bližala dva partizana, a tokrat so na njiju skočili že izza grma pod kočo, ju v hipu zvezali in odvlekli.

V nevihti, ki so jo že prej napovedali črni oblaki in grmenje, so preoblečeni vojaki še naprej čuječe strmeli v gozdni obronek pod kočo. Franc si je zaželel cigarete, toda kajenje je bilo strogo prepovedano. Čas se je vlekel, nevihta se je unesla, minilo je že kakšnih dvajset minut, odkar so zajeli druga dva partizana, ko se je na čistini pod kočo prikazala prva postava s puško na rami. Franc je nameril in čakal na povelje. Prvi postavi je sledila še druga pa tretja, na čistino se je iz gozda po Frančevi oceni izvilo kakšnih šestdeset, sedemdeset partizanov, hodili so tesno skupaj in videti so bili sproščeni. Vsi so bili že na planoti, na odprtem, prvi le še kakšnih dvajset metrov od Frančeve zasede. Skrbno je nameril v prsi partizana v prvih vrstah kolone. Preletelo ga je, da je še otrok, da ima mamo in da bi moral izbrati nekoga drugega. A to je bila samo misel, trenutek, prst je že imel na petelinu, in ko je poveljnik končno dal ukaz, je hladnokrvno ustrelil dolg rafal. Nastal je strašanski hrup, pokalo je z vseh strani, partizani so v krvi padali en čez drugega, med rafale so se pomešali poki granat. Preživeli so se v neredu umaknili po pobočju.

Bitka, ki to sploh ni bila, saj napadenim ni uspelo niti odgovoriti z ognjem, je trajala le nekaj kratkih minut. Pogled na prizorišče, na kakšnih deset, petnajst mrličev in nekaj ranjencev je bil grozljiv, toda Franc je ostal hladen. On je samo opravljal službo. In če ne bi streljali oni, bi njih postrelili banditi. Tako enostavno je to. Mirno je preostalo od treh bomb zataknil za pas, na rame obesil orožje, si končno prižgal cigareto in čakal na nove ukaze.



*



Jeseni se je Karli polno vključil v obveščevalno delo, zadolžen je bil za zbiranje podatkov, pridobival je nove sodelavce, zbiral posamična poročila s terena, jih ocenjeval ter poročal svojim nadrejenim. Skušal je biti pošten in v svojih poročilih ni omenjal podatkov, ki jih je imel zgolj za opravljanje ali morda za zavist.

Njegovi obveščevalci na terenu niso bili šolani, bili so navadni ljudje z napakami. Zasledovali so italijanske oficirje, skozi okna izposojenih stanovanj so opazovali, kdo vse zahaja v stanovanje znanega sodelavca okupatorja, sledili so dekletom, ki so se družila s sovražnimi vojaki, opazovali vojašnice in skladišča ... Med svojimi obveščevalci je Karli morda še najbolj zaupal Vladu, ki je bil učitelj, razgledan, pameten in zanesljiv in je z njim v svojih krajih sodeloval že pred vojno. Naložil mu je, naj na vsakem koraku spremlja italijanskega generala, naučil ga je skrivanja in spreminjanja zunanjosti, da ga ne bi prepoznali kot obveščevalca. Kasneje je Vlado na vsakem koraku spremljal tudi plavogardističnega vodjo Novaka. V Vladovem stanovanju so poslušali Radio London, novice prepisovali in jih pošiljali skritim tiskarnam, da so jih razmnoževale. Karliju je dostikrat prišlo na misel, da so prav od njega odvisna mnoga življenja. Bo ocenil tako ali drugače? Bo poročal tako ali drugače? Dovolj je bil skoraj nedolžen namig, pa je bilo človekovo življenje na nitki. Ne enkrat se je, potem ko je izvedel za kakšno usmrtitev, vprašal, ali je k njej s svojim obveščevalnim delom prispeval tudi sam. V teh trenutkih si je olajšal vest tako, da je vso odgovornost prevalil na vrh Vosa, ki je zadnji odločal o kaznih.

Ob obveščevalni dejavnosti pa je bil tudi politično zelo aktiven. Bil je član ožje komunistične partijske skupine v obveščevalni službi, ki naj bi bila motor, ki vodi in nadzira delo službe. Poleg tega je vodil še poseben krožek vrinjencev, ki so bili posebej pomembni za obveščevalno dejavnost, z njimi je namreč Vos prodiral v najbolj pomembne okupatorjeve službe. Članom skojevske organizacije v obveščevalni službi je skupaj z nekaterimi tovariši predaval o marksizmu, komunizmu, tekoči literaturi in usmeritvah partije. Partijske sestanke so običajno imeli v posebni sobi v gostilni Fortuna v Šiški, ki je bila zbirališče vosovcev. Na mizi so imeli kozarce s pijačo in igralne karte, če bi v gostilno slučajno vdrli Italijani. Po koncu sestanka je vedno sledil kulturni program z branjem svetovne in domače literature, prav pogosto pa je z deklamiranjem svojih pesmi nastopil tudi Karli.

V gostilni je bilo posebno vzdušje, ko je bila uspešno izvršena katera od likvidacij. Gostje so bili pijani uspeha, prepričani o pravičnosti kaznovanja sovražnikov in domačih izdajalcev. Karli je navadno sedel v kotu in zamišljeno opazoval fante, tri, štiri leta mlajše od sebe, ki so se pred ostalimi hvalili s svojimi dejanji. Nekateri so bili čisto ravnodušni do svojega početja, pri nekaterih je bilo opaziti nenaravno žejo po krvi. Nikoli ni užival v teh zmagoslavnih večerih, če so ga nagovarjali k deklamiranju, je ubogal, stopil v sredino gostilniške sobe in oddeklamiral nekaj svojih borbenih pesmi, najbolje kot je v tistem ozračju sploh zmogel. To je bilo zgolj še eno od mnogih dejanj v dolgi vojni drami.

Nekega večera je z enega takšnih slavij prišel na Vošnjakovo ves pobit, z žlico je stikal po polenti, jo nazadnje odložil, na hitro izdavil lahko noč in odšel v sobo. Silva je kmalu prišla za njim, našla ga je ob prižgani luči oblečenega ležati na postelji. Bil je bled kot stena, noge je imel pokrčene, roke pa tesno prižete k prsim. Sedla je v njegov zgib in ga nežno pobožala po licu. »Ljubi, kaj je narobe?«

»Ah, nič,« je s težavo zamomljal.

Ni mu verjela, a ni silila vanj. Potem je začel sam: »Se spomniš, ko sem ti povedal, da je Miran dobil nove naloge v Osvobodilni fronti? No, malo po tistem sem ga obiskal in ga našel v prav bednem stanju. Govoril je o tem, kako je ubil človeka ...«

»Kako to misliš? Da bi Miran ubil človeka?« je nejeverno zmigala z glavo.

»Nisem ti povedal, da je postal pripadnik Vosove varnostne službe, saj veš, eden izmed tistih, ki po mestu izvajajo likvidacije. In zadnjič je bil v prvi akciji. Bili so trije. Pravzaprav ne ve točno, kdo od njih je bil tisti. Ustrelili so naenkrat. In potem je bruhal.«

»Ampak to je bilo spomladi, mar ne? Kakšno zvezo ima to danes s tabo?«

Odločal se je, ali naj ji zaupa ali ne. Ko ga je ohrabrujoče stisnila za roko, je bil pripravljen.

»Čeprav ne bi smel, sem ti povedal, da sem tudi sam član Vosa, ampak tistega dela, ki se ukvarja samo z zbiranjem podatkov. Več ti o tem nikoli nisem govoril. Tudi zaradi tvoje varnosti. Vosovci se kar pogosto dobivamo v gostilni v Šiški, še posebej je burno po uspelih likvidacijah.« Počakal je, da je vsrkala izrečeno, in še vedno mukoma nadaljeval: »Tudi danes smo imeli takšen večer. Umaknil sem se v kot, ni se mi zdelo, da bi sodeloval v praznovanju. Pa je prisedel k meni eden izmed tistih najbolj hladnih varnostnikov, ki jim je petelin na puški kot kmetu lopata. Delo je delo. Opraviti ga je treba. Dolgo me je gledal, potem pa porogljivo navrgel: 'Kaj je pesnik? Te moti, da pobijamo izdajalce? Ja, ja, pisati je lahko, potem pa ...' Nisem mu odgovoril. Pa je nadaljeval: 'Sicer pa slišim, da nas je premalo in bodo v ples smrti vključili tudi vas, obveščevalce. Potem se boš pa lahko izkazal, pesnik!' Kot bi me udaril s sekiro po glavi ...« Utrujeno je umolknil in ji glavo zaril v naročje. Silvi se je zdelo, da ihti.

Malo se je umiril in spet spregovoril: »In veš, da je imel prav. To najbolj žge. Ničkolikokrat sem v pesmi ubil, ničkolikokrat sem v pesmi umrl, v smrt sem pošiljal reveže in junake. In če mi bodo zdaj v roko dali pištolo in ukazali: 'Ubij! Za svobodo, za enakost! Ubij!' Kaj bom storil? Bom ubijal? Ali bom rekel: 'Ej, ej! Jaz sem vendarle pesnik in pesniki ubijajo samo v pesmih!' Ne vem, Silvica, ne vem ... videl sem Mirana, možak, ki so ga ustrelili, se je zgrudil s krvavo peno na ustih in Miran je bruhal.«

V prsih je podrhtaval, ko se je Silva s hrbtom privila k njemu in si njegovo roko položila na trebuh. Ni vedela, kako naj mu pomaga, pa saj pomoči tudi ni pričakoval. Z nekaterimi stvarmi pač mora opraviti sam.

Pisal tisti čas ni veliko, kot otrok pa se je veselil izida svojih Markacij. Obljubili so mu, da bodo natisnjene septembra, in marsikje se je že pohvalil. Knjižica je bila res tik pred tiskom. Toda v začetku oktobra, ko je bil že ves na trnih, je doživel hladen tuš – ilegalno tiskarno v Šiški so odkrili in uničili, z njo pa tudi pripravljeno zbirko. Tolažili so ga, mu naročili, naj začne na novo zbirati pesmi, da se bo zagotovo kmalu našla tiskarna, ki ji bo zbirko uspelo natisniti. Razočaranje je bilo globoko, nekaj dni ni pustil blizu še Silvi, ki ga je hotela s svojo igrivostjo razvedriti, potem pa se je vdal in se odločil, da nekoč izda neke druge Markacije, v katerih bodo vse njegove pesmi, tiste, ki jih je že, in tiste, ki jih še bo zapisal.



*



Brigada je tisto noč napadla kar tri postojanke belogardistične vaške straže hkrati, vsak bataljon drugo. Med napadom so borci drugega bataljona ujeli komandanta vaške straže in ga v bližini prosvetnega doma zasliševali. Toda možak je začel na vse glas kričati in s tem je svoje vojake opozoril nase. Usula se je toča krogel, borci so se v paniki umaknili, vaški stražar je pobegnil, na tleh pa je obležal mrtev partizan, ki so ga zjutraj na lojtrskem vozu prepeljali do vaškega župnišča, kjer so ga položili v preprosto krsto, zbito iz svežih smrekovih desk. Mladenič kakšnih dvajsetih let pri sebi ni imel nobenih dokumentov, župnik pa je želel pred pokopom v knjigo umrlih zapisati vsaj njegovo ime. Med domačini se je hitro razvedelo za mrtvega partizana, kar nekaj jih je prišlo v župnišče pogledat mrliča. Eni iz radovednosti, drugi pa iz skrbi, da gre za kakšnega znanca ali sorodnika. Šele katehet, ki se je oglasil popoldne in si je mrliča kar nekaj časa ogledoval, ga je spoznal: »Tega fanta pa poznam, iz mojih krajev je. Destovnikov Karl.«

»Si prepričan?« je hotel župnik potrditev.

»Prepričan? Kakšnih pet let ga že nisem videl, ampak sem, prepričan sem, da je res,« je katehet potrdil. In tako je župnik v mrliško knjigo k svojemu prvemu jutranjemu zapisu 'neznan moški' pripisal 'morda dijakDestovnik Karol iz Šoštanja, starost okoli 21 let'. Vest o Karlijevi smrti se je hitro razširila po Ljubljani, pojavil se je celo očividec, tudi rojak iz Šoštanja, ki naj bi bil priča Destovnikove smrti v partizanskem napadu na postojanko. Karli je za 'svojo' smrt izvedel na Vošnjakovi, ko so bili nekaj dni po dnevu vseh svetnikov zbrani pri skromni večerji.

Hana je dolgo časa pozorno gledala Karlija, kar sicer ni bila njena navada, potem pa zbadljivo začela: »Ja, glede na situacijo kar dobro izgledaš. Celo bled nisi tako kot navadno!«

Seveda je bil Karli začuden, Hana je bila v nasprotju z Janom vedno precej zadržana. »Kako to misliš, katero situacijo?« jo je vprašal.

Tudi drugim, mami, Silvi in Leni ni bilo jasno, za kaj gre, in so zmedeno spremljali pravkar rojeni pogovor, edino Jan je modro molčal, saj je zgodbo že poznal.

»Ja, no, glede na to, da si mrtev.«

»Čakaj malo, a se ti res zdim zelo mrtev?« ji je Karli hudomušno pomežiknil, čeprav še vedno ni vedel, pri čem je.

Hani se ni zdelo, da bi nadaljevala burko, in se je zresnila: »Profesor Hvastja mi je danes pravil, da mu je znanec povedal, da je Karel Destovnik padel pri napadu partizanov na postojanko vaških straž. Da je bil zraven in je na lastne oči videl, kako si padel. Da te je poznal še iz Šoštanja.«

»No, rad bi vedel, kdo je ta moj znanec, drugič naj pusti naslov, da ga obiščem kot duh,« se je Karli veselo nasmejal, čeprav ga je pri srcu kar zmrazilo, kajti še prehitro se to lahko zares zgodi. Skušal pa je najti še dobro plat govoric: »Po drugi strani pa so takšne govorice morda čisto v redu, morda me bodo pa Italijani nehali iskati.«

»Ne norčuj se iz tega! Si predstavljaš, kako bi mi bilo pri srcu, če bi nekega dne izvedela, da je moj ljubi mrtev? Pobralo bi me od žalosti, tisti trenutek bi umrla,« mu je Silva zagotovila, ko se je v postelji stisnila k njemu.



*



Do začetka decembra so imeli stanovalci na Vošnjakovi pred Italijani mir, kljub temu pa so bili ves čas, odkar so odpeljali Fani, v strahu pred aretacijo. Ob najmanjši slutnji racije so Karli in zakonca brž z vajenimi gibi poskrili vse morebitne sumljive stvari in se umaknili v skrivališče. Tudi v zgodnjih jutranjih urah v mrzlem zimskem dnevu so, ko so zaslišali hrup pred hišo, skočili na podstrešje v zasilno skrivališče za dimnikom, v kuhinji sta ostali le Silva in mama, Lena se je zatekla v svojo sobo.

Tokrat so se Italijani odločili temeljito preiskati hišo. Sobici, v katerih so spali Karli ter Jan in Hana, sta bili videti zapuščeni, hladni, saj so ju takoj zjutraj vedno temeljito prezračili, mama je vojakom povedala, da sta to sobi njenih otrok Leona in Fanči, ki sta v taborišču. V Lenini sobi pa jih je čakal dober plen, na dnu omare je bil med čevlji skrit radijski sprejemnik. Posedovanje radijskih sprejemnikov je bilo že od začetka leta, ko je oddajala ilegalna radijska postaja Kričač, strogo prepovedano, vsi prebivalci so morali sprejemnike odnesti v najbližjo italijansko postojanko. Mnogi tega ukaza niso spoštovali in so še na skrivaj poslušali Kričača, ki je oddajal do konca pomladi, potem pa Radio London, da so bili na tekočem z novicami s fronte. Lena je prebledela, na vprašanje, čigav je radio, je samo skomignila z rameni, da ne ve. Še predobro je vedela, da ni njen, tam je bil samo shranjen. Ob večerih so ga vzeli iz omare in poslušali London, preklinjali ob porazih zavezniške vojske in navdušeno stiskali pesti ob zmagah. Mar naj bi s prstom pokazala na Jana, Hano in Karlija? In ko so v globini omare našli še pisalni stroj, se je že tresla od strahu. V predalniku kuhinjske mize so našli še kupček fotografij z neke italijanske vojaške akcije. Karli se je namreč z nekaj ljubljanskimi fotografi dogovoril, da mu prinašajo kopije fotografij, ki so jih italijanski vojaki dali izdelati pri njih. Zdaj so bile vse tri ženske v kuhinji in se zaskrbljeno gledale, če bodo še naprej brskali in našli polno skrivališče. Oficir pa je bil z zaseženim vidno zadovoljen in se je obrnil k Leni: »Gospodična, aretirani ste, oblecite se,« je ukazal, in ko si je Lena nadela zimski plašč, sta jo dva vojaka pospremila do tovornjaka, ki je že čakal s prižganim motorjem.

Čez čas so se preostali spet zbrali v kuhinji, mama je bila vsa prestrašena. Najprej Leon, potem Fani in za njo zdaj še Lena. »Ne vem, kako se bo to končalo. Tukaj tudi vi trije očitno niste več varni. Verjetno kdo izdaja.«

»Poiskali si bomo drugo stanovanje, ampak kakšen teden bomo še že morali ostati, da se znajdemo,« je Ponikvarjevi zagotovil Jan, Silvi pa misel, da bo Karli po skoraj enoletnem, dokaj umirjenem življenju pri njih, ob svojem krhkem zdravju spet prepuščen menjavanju stanovanj pri dobrih ljudeh in neredni prehrani, ni bila čisto nič všeč, čeprav ji ni preostalo drugega, kot da se s tem sprijazni.

Ni pa si niti v sanjah mislila, da bo prav ona naslednja. Komaj dva dni po Lenini aretaciji sta se pred hišo popoldne spet ustavila vojaška avtomobila. Vsi trije ilegalci so bili na srečo v skrivališču na podstrešju, saj se po zadnjih dogodkih niso upali zadrževati v kuhinji. Toda tokrat Italijani niso več imeli namena brskati po hiši. »Berta Ponikvar, aretirani ste zaradi sodelovanja z banditi,« je oficir hladno zdrdral v prestrašeno mamo in glavo zasukal proti Silvi: »Silva Ponikvar, aretirani ste zaradi sodelovanja z banditi!«

Ženski sta se spogledali, mama je planila v jok, Silva jo je objela okoli ramen in skušala ugovarjati, pa ni zmogla glasu. Dovolili so jima, da sta se oblekli in v torbico porinili nekaj najnujnejših stvari.

V skrivališču je bila še naprej popolna tišina, vsi so bili napeti, Hana se je tresla od strahu, Janu so tu in tam zašklepetali zobje, tolažil se je, da je to od mraza in ne od strahu. Karli bi planil med vojake in skušal rešiti Silvo, pa je vedel, da bi bil to samomor. Ko se je stemnilo, so se, še vedno v strahu, spustili v kuhinjo in se prepričali, da so v hiši sami. Niso si upali prižgati luči, v temi so si narezali nekaj kruha in sira ter za mizo brez teka jedli.

»Tukaj ne moremo več ostati, treba bo ven iz hiše in si najti prenočišče,« je tišino pretrgal Jan.

»Vsi trije skupaj se bomo težko znašli,« je zaskrbelo Karlija.

»S Hano sva se že večkrat pogovarjala, kaj storiti, če bo treba nenadoma od tod. Njo bo za nekaj dni zanesljivo sprejela sestrična na Barju, midva se bova pa že morala kako obrniti.«

»Dobro, važno je, da se čim prej spravimo od tod, tem svinjam nič ne zaupam, da se ne bodo še danes vrnili,« je med žvečenjem zadnjega koščka kruha potrdil Karli.



Skoraj tipaje so si v temi v skromne torbe zmetali stvari, ki jih nikakor ne bi mogli pogrešati, in skozi okno v pritličju splezali na plano. Moška sta Hano pospremila do prve tramvajske postaje, kjer sta se Jan in Hana objela v slovo, potem pa nadaljevala pot. Sklenila sta, da se ustavita v Riu, spijeta kozarec vina in temeljito premislita, kako naprej. Morda tam celo naletita na koga, ki ju bo sprejel pod streho za noč ali dve. Ker se je bližala policijska ura, je bil lokal že na pol prazen, prepoznala sta le nekaj gostov, ki pa se jim nista upala približati s prošnjo po pomoči ali pa sta vedela, da nimajo pogojev, da ju prenočijo. Ob kozarcu kuhanega vina sta premlevala možnosti, ko pa se je kazalec na uri nad točilnim pultom že nevarno bližal deveti uri, je Jan predlagal, da poskusita pri njegovi znanki, igralki v Drami, ki sama živi v manjšem stanovanju blizu centra mesta in ki je seveda tudi naklonjena Osvobodilni fronti.

Na trkanje je za špranjo odprla vrata, in ko je spoznala Jana, ju je spustila naprej. Z Janom sta se prijateljsko objela, predstavil ji je Karlija, potem pa sta v majhni predsobi sezula čevlje in v copatih po parketu oddrsala v sobo, ki je bila očitno kuhinja, dnevna soba in spalnica hkrati. Ob kuhinjski omari je bil manjši štedilnik na premog, majhna miza na sredini prostora je premogla štiri stole, del stene in kot nasproti kuhinje je zavzemala dokaj široka postelja, pred katero je bila vidno obrabljena, debela preproga.

Karliju je bila Daša všeč, svetlolasa, prijetno polne, kar visoke postave in očitno družabna ženska sredi tridesetih let.

Posedla ju je za mizo in pristavila za čaj. »Tako, tačas da zavre voda, mi povej, kaj vaju je prineslo. Kje imaš pa Hano? Kolikor te poznam, Jan, imaš verjetno spet kakšno težavo.«

»Kdo pa danes nima težav, jaz sem se pa sploh rodil z njimi,« se je pošalil Jan in se v trenutku zresnil, da ga je Daša radovedno pogledala. »Ja, imam, pravzaprav imava težavo. Vrgli so nas iz stanovanja, mene, Hano in Karlija. Pravzaprav ne vrgli, tam, kjer smo živeli v ilegali, so naredili racijo in odpeljali gospodinjo in njeno hčer. Mi smo se na srečo še pravi čas potuhnili v skrivališču na podstrešju. Ko so Italijani odšli, smo jo hitro pobrisali na cesto.«

»In kje je Hana?«

»Odšla je k teti na Barje. Tam bo nekaj dni na varnem. Potem bo pa že kako.«

»In vidva?« je Daša s svetlimi očmi pobliskala po Karliju, ki se ji je s svojo kuštravo glavo in nasmejanimi očmi prikupil že na vratih.

»In midva? Midva sva tista težava, ki si jo tako pametno zaslutila. Iščeva prenočišče.«

»In ti si se spomnil na svojo prijateljico Dašo, ki komaj čaka, da se ji v stanovanje vselita dva možakarja, ki ju preganja italijanska vojska? Ta je pa lepa,« ga je zbodla, vendar v njenem glasu ni bilo jeze.

»Glej, Daši, samo za eno ali največ dve noči, potem se bova že znašla ...« ji je zagotavljal Jan in jo proseče pogledal.

»Ampak kam pa vaju naj dam, vidiš, da imam še vedno samo eno posteljo!« se je že na pol predala.

»Glej, mraz je. Če se stisnem k tebi, ti bo toplo,« jo je skušal Jan prepričati.

»Toplo? Moja spalna srajca je topla, ne potrebujem nikogar, da me pogreje, pa še poročen si povrhu,« se je izlisičila in nadaljevala: »Lahko pa prespita na tleh, preproga je debela, kakšna odeja se bo pa že našla, da vaju ne bo zeblo.«

»Na preprogi?« jo je razočarano pogledal Jan, potem pa pokimal: »No, če nama drugega ne preostane, bo tudi to šlo.«

V smehu je Daša še navrgla: »Pa da bosta pridna!«

Karli si ni predstavljal, kaj naj bi to pomenilo, Jan pa ji je pomežiknil: »Seveda, pa saj me poznaš.«

Ko so počasi spili čaj, je Daša vsakemu ocvrla dva jajčka in iz kredence potegnila steklenico toplega vina. Bolj se je steklenica praznila, bolj je tekel pogovor, Jan je stresal šale, Daša pa se mu je prešerno smejala. Kot da sta pozabila, da so sredi vojne, obdani z žico. Karli zanju ni bil prava družba, pil je in mislil na Silvo, kaj počne, kaj bo z njo.

Ko je bila steklenica prazna, je bil tudi že čas za spanje. Kot je bilo domenjeno, sta moška legla na preprogo ob vznožju postelje, pod glave zvila suknjiče in se pokrila s tanko, od moljev prežrto odejo. Daša se je v debeli, z rožnatim vzorcem poslikani spalni srajci udobno zleknila na postelji. Preproga je bila res debela, toda po pol ure je postalo ležišče trdo, odeja pa pretanka, da ju ne bi zeblo. Jan se je nekaj časa premetaval in vzdihoval, potem pa zašepetal v noč: »Ej, Daša, spiš?«

»Ja. Zbudil si me! Kaj bi rad?«

»Trdo je tukaj na tleh, pa mrzlo tudi, daj, naj prideva k tebi.«

»Si nor, ni prostora za tri.«

Jan je vztrajal: »Se bomo stisnili, pa bo. Midva na tleh ne bova mogla spati, tudi tebe bova motila.«

Tišini je sledil globok zdih predaje: »Dobro, naj bo, če že sitnariš.« Karliju je odmerila prostor ob steni, podala mu je odejo s preproge, sama je legla na hrbet v sredini, Jan pa ob njej na drugi strani postelje, pokrita sta bila z njeno odejo. Res je bilo tesno, Karliju je bilo skoraj neprijetno, ko je ob sebi čutil Dašin bok, a toplota, popito vino in misel na Silvo so ga hitro uspavali.

Sredi noči ga je zbudilo pritajeno šepetanje. Ni mogel verjeti, ko je slišal, kako Jan vztrajno nagovarja Dašo, ta pa ga zavrača, češ da nista sama. Zakašljal je in šepet je prenehal, potem pa se je spet začel, tokrat tišji, čutil je, kako se premika odeja, kako se premetavata telesi. Odprl je oči in v temi skušal razbrati, kaj se dogaja. Videl je obris Janovega telesa, ki se dviguje in spušča, šepet je zdaj že zamenjalo sopenje, po minuti, dveh tiho ječanje in potem globoko, sproščeno dihanje. V njem se je naravna človeška vznemirjenost ob ljubečem se paru mešala z nejevero in zamero. V iskreni zaljubljenosti v svojo Silvo je Janu zameril, kako lahko kaj takšnega počne svoji Hani. Obrnil se je k steni, si pokril oči in zatisnil ušesa. Le stežka je spet zaspal, zbudil se je šele proti jutru, ko se je ljubezenska igra ponovila. In potem ni več zatisnil očesa. Zjutraj, ob jutranji kavi pri mizi, nobeden od trojice ni niti omenil minule noči, le Karli je vztrajal, da še isti dan najdeta novo prenočišče.



*



Skromno oblečen, z usnjeno gimnazijsko aktovko pod pazduho, kovček, s katerim je pribežal v Ljubljano, je že davno pustil v enem od svojih nekdanjih bivališč, je Karli taval po mestu in iskal stanovanje. Na večer se je ves premražen zatekel v Dramo, kjer je v upravnikovi pisarni še gorela luč. Po vročem čaju si je želel le še počitka, zato ga je upravnik pospremil do manjše garderobe za igralce, kjer se je Karli zavil v deko in zaspal. Tovariši iz Vosa so mu naslednji dan že našli majhno, vlažno, neogrevano sobico. Že tja je prišel z vročino, ki se je v naslednjih dneh le še stopnjevala, tako da se je vročičen, brez spanja cele dneve premetaval po postelji. Gospodinja mu je nosila čaj in skromno hrano, ki pa mu ni dišala.

Ko se je po dveh tednih končno postavil na noge, se je iz neprijazne sobe za nekaj dni odselil nekaj ulic naprej, kjer je bilo sicer toplo, a precej nevarno zaradi ovaduhov. Potem se je selil vsakih nekaj dni od prijatelja do znanca. Za obveščevalno delo ni imel dovolj moči, vročico bolezni pa je zamenjala ustvarjalna. Nekaj pesmi so mu objavili v Slovenskem poročevalcu, ilegalnem časopisu Osvobodilne fronte. Veliko pesmi je prepisanih krožilo po mestu, po zaporih, na podeželju in na fronti. Te pesmi so bile polne bolečine in zanosa, klica k orožju in prepričanja, da kmalu pride svoboda. Ne za vse, toda brez krvi ni zmage. Zdaj so ga ljudje počasi že prepoznavali pod imenom Kajuh, s katerim se je prvič podpisal pod pesem, ki jo je objavila revija Naša žena. Dotlej o tem ni veliko razmišljal, podpisoval se je kot Drago Jeran pa kot Jernej Puntar, misleč pri tem na hlapca Jerneja, ki se namesto za samouničenje odloči za upor. Iz ruske literature je za nekaj časa kot Blaž Burjevestnik pobral ime ptiča burevestnika, ki preživi vse mrazove krutih severnih morij. Zdelo se mu je, da mora umetniško ime, ki si ga končno že zasluži, je nečimrno pomislil, pokazati njegovo bit, hrepenenje po svobodi. In tako se je spomnil dedovega pripovedovanja in svojih hrepenenj, da bi kot kanja, kanjuh, kajuh jadral na modrem nebu.



Močno ga je prizadela Silvina aretacija, šele konec decembra je dobil prve novice. Mamo so že naslednji dan izpustili, Silva pa je ostala v zaporu. Aretacija ga je čisto potolkla, a ni imel moči in vpliva, da bi ji pomagal. Da ne bi padel v malodušje, se je z vsemi silami oklenil pisanja. Prva pesem je bila namenjena Silvi, poslal ji jo je s pismom v zapor. Nekako sta si organizirala prenašanje pošte iz zapora in v zapor, našla tanke koščke papirja, ki sta jih na gosto popisala z ljubkovanjem. Silva se je nalezla Karlijevega optimizma, ki je vel iz vsakega pisma, in mu obljubljala, da četudi jo za desetletje dolgo pošljejo v zapor, bo vedno ostala njegova.

Obljubil ji je pesmi in pošiljal jih je v zapor, nekaj starih in nove, ki so nastajale iz njune ločitve. Ko mu je v pismu omenila, da je sanjala vrtnice, je nastala ljubezenska pesem, ko se je spomnil, kako mu je nekoč prinesla jasminovo vejico, je pisal pozno v noč, razmišljal je o njuni sreči v minuli pomladi, ko je cvetela češnja na vrtu, in v pesmi ji je zapisal, naj s češnje odlomi samo en cvet, en češnjev cvet, dehteč in bel. Nikoli doslej ni pisal pravih ljubezenskih pesmi, tokrat pa so mu prihajale res iz srca. A to ni bila ljubezen sama po sebi, vedno jo je spletel s tolažbo in upanjem, da prihaja čas, ko bodo pregnali sovražnika in zaživeli v človeka vredni družbi. Obljubil ji je, da ji bo napisal vse svoje pesmi, pa si je pri prijateljici izprosil zvezek in v njega lepopisno, počasi zapisal nekaj deset pesmi, starejših in novih, ki jih je skoraj vse znal na pamet. Ob koncu zvezka, na zadnjo stran je napisal še pismo, v katerem ji je že ničkolikič izpovedal ljubezen in zvestobo.



*



Po nekaj dneh so Silvo iz zapora odpeljali na policijo. Zaslišanje je bilo kratko:

»Čigav je radijski sprejemnik?«

»Ne vem. Moj ne.«

»Čigav je pisalni stroj?«

»Od kod so fotografije?«

»Ne vem. Moje niso.«

To je bilo vse in odpeljali so jo nazaj v zapor. Potem se niso več zmenili zanjo. Vedela je, da nimajo dokazov in da bi jo morali slej ko prej izpustiti ali pa jo bodo kvečjemu poslali v Gonars. Toda to bi bilo še vedno bolje kot pristati v zaporu. Negotovost, ubijajoče čakanje in ločitev od Karlija so jo delali obupano in živčno, da je v glavnem poležavala in jokala. Najlepši so bili dnevi, ko je dobila Karlijevo pismo, ki ga je potem prebirala znova in znova.

Železna postelja, ena od dvajsetih v temačni sobi, je bila tudi tisto popoldne njeno zatočišče. V rokah je držala zvezek knjige Vojna in mir in skušala brati, pa ji ni šlo, obrnila je list, pa ni vedela, kaj je prebrala na prejšnji strani. Knjigo je odložila na nočno omarico in se brez misli zagledala v strop. Nenadoma je spodaj, globoko v trebuhu, začutila kratko pekočo bolečino, da je noge močno pokrčila k telesu, in potem je prišla nova bolečina, pa še ena, nakar je v trebušnih stenah začutila olajšujočo toploto. Bila je neskončno prestrašena in pretresena. V temni slutnji je odtavala do ženskega stranišča in se zaprla v kabino z golimi betonskimi tlemi in enostavnimi belimi keramičnimi ploščicami na steni. Blizu zaprašenega stropa je bilo na eni steni zamreženo okno, ki je v prostor spuščalo hladen zimski mrak. Tresočih se rok je odprla gumbe na zaporniški halji, jo razprla, spalno srajco je potegnila čez boke in v strahu povlekla perilo pod kolena. Čeprav je že slutila, se je prepadeno zagledala v velik krvav madež sredi zaprane beline ... Kabina se je začela vrteti, naslonila se je na hladno steno, glasno zaihtela in si z rokami segla v lase. Prste je krčevito sklenila okoli mastnih štren in v obupu silovito vlekla, noge je tesno stiskala, da življenje ne bi odteklo. Toda sanje so se končale ... Do tega trenutka je upala, da bo malo bitjece v njej obstalo, da ga zapor ne bo odnesel.

Začelo se je takoj po prihodu za rešetke, obhajale so jo slabosti, celo bruhala je. Najprej je bila prepričana, da je to zaradi zapora in vseh naporov in živčnosti v zadnjem času. Potem je seštela dve in dve. Ko je prišla na obisk mama, je bila že prepričana: »Mami, noseča sem,« ji je žarečih oči zaupala.

»Otrok moj, vojna je ...« je mati začela in utihnila, ko je videla, kako je Silva srečna. »No, ja, bo že kako, samo da te izpustijo.«

In zdaj je teh sanj konec. Pa kako je bil Karli brezmejno srečen, ko mu je mama to povedala, takoj ji je pisal. Sojetnica Marija, njena zaporniška prijateljica, jo je našla sedečo na robu postelje, vso objokano, kako bolšči v list papirja v zvezku. »Kaj je Silva, kaj se je zgodilo?« jo je zaskrbljena nagovorila.

Silva jo je pogledala in odsotno odgovorila: »Ni ga več, ni. Mrtev je.«

»Kaj praviš? Karli?«

»Ne, ne Karli. Najin otrok, najin mali dojenček.«

»Kateri dojenček?« jo je Marija začudeno vprašala, saj se o tem nista nikoli pogovarjali.

»Zdajle. Na stranišču. Kri. Ni ga več ...« Po licu ji je spolzela solza. »Pa kako se je Karli veselil, ko je izvedel ... Poglej,« ji je v roke porinila list papirja. »Potihoma upam, da je to, kar mi je povedala mama, res! Silvica, ne moreš si misliti, kako sem srečen! Otrok! Živ, majcen, droben otrok, ki bo ves tvoj in moj. Oh, kako bova še srečna ...« je brala Marija, nesrečnico tesno objela in potem sta jokali obe.



*



Karlijevo življenje po Silvini aretaciji je bilo prav bedno. Selil se je iz stanovanja v stanovanje, bil je slabo oblečen, hranil se je malo tu in malo tam, a če je le bila priložnost, je pisal. Obveščevalne dejavnosti je opravljal s skrajno muko, tovariši so se trudili, da bi mu zagotovili vsaj osnovne pogoje za življenje. Dobival je nekakšno plačo, ki je zadoščala za stanovanje, če ga je imel, hranil se je pri prijateljih ali pri prijateljih prijateljev. Telo je spet popustilo mrazu in naporom, po Ljubljani je hodil s pljučnico, s skoraj štiridesetimi stopinjami vročine in iskal stanovanje, kjer bi se končno lahko v miru ulegel, pogrel, spočil in ozdravel. Bil je prav zoprn dan, ko bi se najraje zakopal v odeje in ga prespal. Silva je bila že nekaj časa v zaporu, težki, svinčeni oblaki pa so napovedovali sneg. Kljub poznemu dopoldnevu je bilo mesto v mraku, ljudje so zlovoljno hodili po umazanih ulicah, obrnjeni vase. Z neba je že tu in tam v zimski mraz zašla kakšna snežinka. Saj se ne bi ganil od doma, kakšnega doma, je grenko pomislil, že tri noči je spal nekje drugje, soba ni bila ogrevana, ljudje niso imeli kurjave niti zase, a bil je dogovorjen s tovariši iz Vosa. Še prej pa se je namenil k Figovcu pojest nekaj malega, saj že od popoldneva prejšnjega dne ni dal v usta grižljaja. Morda golaž z belim kruhom. Žemljico. Skorajda se mu je pocedila slina, ko se je spomnil, da je imel v otroštvu za zajtrk najrajši lonček vročega mleka, v katerega je namakal bel, močno zapečen kruh, ki si ga je najprej nalomil na podolgovate režnje. Neskončno je užival, ko je tako namočen kruh z močno nagnjeno glavo lovil v usta. Mati ga je vedno oštevala, ko mu je od brade mleko kapljalo na mizo. Nekaj malega denarja je še imel. Za kakšni dve enostavni kosili ga je, potem upa, da bo od Vosa spet dobil mesečno podporo. Ves denar je imel s sabo, v žepu suknjiča, in vsakega toliko časa je potipal, če je še tam. Nagnjen naprej, sklonjene glave in zatopljen v prijetno misel na bližnjo malico se je znašel pri Prešernovem spomeniku in za trenutek okleval, ali naj zavije na desno ali naravnost nadaljuje pot do pošte ter zavije v desno, proti Figovcu, šele tam. Odločil se je za pošto. Ulica je bila za ta čas kar polna hitečih meščanov, ki so vstopali v trgovine na obeh straneh tlakovane ceste. Vsake toliko časa se je proti Karliju stegnila roka, za njo je bila presušena pojava z lačnimi očmi. Pogledal je skoznjo in nadaljeval pot. Ni jih videl, ni imel. Preklel je državo in vojno, preklel je bogastvo in revščino.

Na tleh, nekaj metrov pred sabo, je zagledal moža, ki je siv in zaraščen pod napuščem trgovine sedel na odeji starih časopisov. Na glavi je imel morda nekoč temnorjavo volneno kapo, preko tankega suknjiča je bila okoli ramen ogrnjena stara, zamazana deka. Noge, obute v že davno odslužene, pošvedrane čevlje, je pokrčene tesno stiskal k prsim in z golimi rokami objemal kolena. Pred njim je stal piskrček. Bil je še prazen. Nič posebnega. Berač pač. Toda ko je zagledal suho, rdečerjavo ščene, ki se je radoživo zaganjalo v možakov migajoči čevelj in od veselja mahalo z repom, je oči uprl v možakov obraz, ki je kljub bedi izžareval posebno toplino in jo preko igre prenašal na psa. Ni prosil, samo igral se je s prijateljem v redkih snežinkah. Sredi vojne sta se našla človek in pes. Karli je potipal po žepu, segel vanj in na plano potegnil bankovec, ga zvil v rolico, da se ne bi na prvi pogled videlo, da je najmanjši, kar jih imperij premore, odkar so vse kovance pretopili v topove, se sklonil in ga porinil v piskrček. Možak in pes se nista pustila motiti in Karli se je brž oddaljil. Toda z vsakim korakom ga je bolj pekla vest. Ko je prišel do glavne ceste, kjer se je zamišljen komaj izognil prihajajočemu tramvaju, mu je bilo že pošteno hudo. Revežu, ki je imel še manj kot on, je dal miloščino, ki ne bo zadoščala niti za kost za psa, sam pa si bo privoščil golaž. Pospešil je in med hojo skušal pregnati podobo berača in razigranega, brezskrbnega ščeneta, pa ni šlo. Upočasnil je korak, skoraj je bil že pri Figovcu, ko je začel oklevati. Potem je obstal, glavo počasi dvignil v svinčeno nebo, kot bi od tam pričakoval namig, v obupu grdo zaklel in se z globokim vzdihom odločil. Brž se je obrnil, prehojenih petsto metrov je zdaj skoraj pretekel, spotoma iz žepa potegnil ves denar, ga razpolovil, eno polovico vtaknil nazaj v žep, drugo pa zvito močno stiskal v roki, dokler se ni upehan ustavil pred piskrčkom, zvitek skrbno položil vanj, pobožal psa, pokimal beraču, se rosnih oči urno zasukal proti pošti ter z lahkim korakom odšel po ulici, polni zlovoljnih ljudi. Želja, da bi prespal turobni dan, je bila daleč za njim.



*



Silva mu je v pismu sporočila, da lahko gre čez kakšen čas nazaj v svojo sobico na Vošnjakovi, tudi če nje še ne bo. Karli se je o tem hotel dogovoriti s tovariši, toda Jan ni bil navdušen, saj je računal, da se na Vošnjakovo vrne z ženo, in verjetno ni hotel tvegati, da bi se Karli pred njo zagovoril o tisti noči pri Daši. Slutil pa je, da mu je zameril. Toda tovariši so se nekako strinjali s Karlijem, saj so vedeli, da je pravzaprav že član Ponikvarjeve družine. Tako so odločili, da se na Vošnjakovo, ko bo čas za to, ko bo končan sodni proces, vrnejo vsi trije.

Silvi Italijani niso mogli dokazati ničesar. Ni hotela priznati, da karkoli ve o radijskem sprejemniku in pisalnem stroju. Na koncu je bila kaznovana Lena, prisodili so ji devet let zapora.

Silvo so po skoraj treh mesecih spustili na prostost. Njena prva skrb je bila, da poišče Karlija in poskrbi zanj, saj ji je mama že sporočila, da je spet bolan in še vedno išče primerno sobo. Ulico v središču mesta je zlahka našla, po temnem stopnišču nekoč bogate meščanske hiše se je povzpela do prvega nadstropja in gospodinja, lastnica stanovanja, stara gospa, jo je preko dnevnega prostora odvedla v majhno, temno in nezakurjeno sobo, kjer je na postelji vročičen, udrtih lic in odsotnih oči ležal Karli. Vrgla se je nanj in zahlipala od sreče in bolečine, ko ga je videla tako nemočnega.



Kakšen teden dni kasneje je Karli na pol sedel v prijetno topli sobi, ki jo je zapustil pred skoraj pol leta, v roki je držal skodelico čaja ter z neskončno mirnim izrazom na obrazu gledal in poslušal Silvo, ki je sedela ob njem in kot včasih brala Vojno in mir. Hitro se je popravil, vročine ni imel več in hrana mu je spet teknila. Ko je začutila njegovo dlan na kolenu, je zaprla knjigo in jo odložila na mizo. Zleknila se je na bok in ga toplo gledala: »Korlek, ali si resno mislil to, kar si napisal, ko si mi poslal pesmi?«

»Kaj pa sem ti napisal takega?« se ni hotel spomniti, medtem ko je njen glas sporočal, da ima nekaj za bregom.

Segla je pod blazino in na dan potegnila tisti zvezek, v katerega ji je zapisal pesmi in ji ga poslal v zapor, in šop z vrvico povitih listov.

»Nesramnež. Kar naenkrat se ne spomniš več,« ga je v šali okarala, »počakaj, ti preberem.«

Udobno se je namestila in iz kupčka potegnila prvo pismo, list papirja, iztrgan iz zvezka in popisan po eni strani. »Takole si napisal, če si slučajno pozabil: 'Potihoma upam, da je to, kar mi je povedala mama, res! Silvica, ne moreš si misliti, kako sem srečen. Otrok, živ, majcen, droben otrok, ki bo ves tvoj in moj. Oh, kako bova še srečna! Toda če ne bo imel očeta, tedaj mu bodi ti oče in mati. Pripoveduj mu o meni in povej mu, kako neizmerno sem te ljubil. Ti sama pa se vedi kot moja žena, ki ji zapuščam vse, kar imam in kar pripada meni ...'«

Sprva se je še naprej hotel delati neumnega, da bi jo malo podražil, a ko je videl, da jo je med branjem oblila žalost, je brž zagotovil: »Ja, seveda sem resno mislil, trapica! Zakaj pa sprašuješ? Saj veš, da te imam zelo, zelo rad.«

»Veš, včeraj po vaji sva šli z Milo v Rio na kavo, pa sva malo govorili tudi o tebi in o meni. Pravi, da tako zaljubljenega para še ni videla in da bi se midva morala poročiti. Pravi, da mi bo šla za poročno pričo, če bom hotela. In da že ima ogledana prstana za naju.« To je torej imela za bregom.

»In zdaj hočeš torej reči, da bi res rada bila moja žena. In jaz tvoj mož? Da bi se poročila? Da bi imela z mano en kup otrok in nam stregla do konca življenja?« jo je blago vprašal. Ko je omenil otroke, je v njene oči za hip zarezala ostra bolečina, razen prvega dne po povratku iz zapora, ko se mu je razjokala v naročju, nerojenega deteta nista več omenila. Preveč je bolelo.

»Ja, to bi rada, veš,« je v zadregi, a prepričano in odločno zatrdila Silva.

»Tudi jaz bi to rad, veš. Resno sem mislil. Hočem te za vedno imeti za svojo ženo!« Dopolnil je že dvajset let in niti za trenutek ni okleval z odgovorom. In potem sta se ljubila. Ne tako kot nekoč v igrivem in divjem jemanju. Ne, zdaj sta oba le dajala, z vsakim koščkom toplih kož sta se za vedno lepila drug na drugega, prepričana, da je pred njima še za celo življenje ljubezni.

Upehana je Silva položila glavo na njegovo iztegnjeno roko, ni ji še bilo do spanja.

»Korlek, beri mi,« si je zaželela.

»Vojno in mir?«

»Ne, beri mi pisma, ki si mi jih pisal,« je pokazala na povezana pisma ob vzglavju, »jaz sem jih prebrala po desetkrat, tako lepa so bila. Zdelo se mi je, da se s pismi pogovarjava. Zdaj bi te res rada slišala.«

»Daj no! Veš, koliko časa bi to trajalo. Izberi si raje samo eno, tisto, ki ti je zelo pri srcu, potem pa še jaz izberem eno tvoje in mi ga boš ti prebrala. Ali pa nič,« jo je v smehu izsiljeval. Pokimala mu je in pobrskala med listi in listki, pisala sta na čim tanjše lističe, da so jih zaupniki lažje pretihotapili mimo strogih paznikov. Izbrala je pismo in s kazalcem pokazala v sredino popisane strani: »Od tukaj dalje beri.«

Ubogal jo je brez ugovora, se dvignil v postelji in bral: »Upam, da si lahko predstavljaš, kako sveta in polna prelepih spominov in občutkov mi je vsaka tvoja beseda, kaj beseda, vsaka črka. Vsaka črtica, ki jo dobim od tebe, mi napolni vse moje bitje z neizmerno ljubeznijo in neskončnim hrepenenjem. Ah, saj nimam besed, moja dobra, zlata, edina Silvica, in kar sram me je, da ti moram to pripovedovati na star in že obrabljen način, ki se ti bo morda zdel banalen. Tebi bi moral govoriti tako, kot ni do zdaj še nihče govoril svojemu dekletu! In to bom tudi storil. V pesmih ti bom postavil spomenik, ne nagrobni, kakršnega ni postavil pri nas v literaturi še nihče svoji ljubici. Kako se je prevzel, boš rekla, kaj? Toda ob tako neizmernem hrepenenju, kot ga čutim jaz, se je lahko prevzeti. In vendar to ni prevzetnost, temveč ljubezen, močna in silna tako, da bi lahko premaknila svet s tečajev. Verjemi mi, da to niso besede, temveč brezmejna ljubezen. Tudi jaz spim le malo, odkar te ni, in tudi jaz sleherno noč sanjam o tebi ...«

»In to, si tudi vse to čisto resno mislil?« ga je prekinila Silva.

»Tudi to. In pesmi, ki jih pišem zate. Vse so čista resnica. Nekdo mi je nekoč rekel, da šele ko bom doživel nekaj silnega, ko me bo neko dogajanje do kraja prevzelo, takrat se bom v vsem svojem bistvu zavedel, da sem pesnik. In to je prišlo s teboj. Jaz čutim, ljubica, kako si vse premaknila v meni.«

»Se mi zdi, da mi bodo ljudje, ko bodo izvedeli, čigava sem, da sem žena velikega pesnika, kar zavidali. Že zdaj te poznajo povsod, povsod berejo tvoje pesmi. Kaj šele bo, ko bo konec vojne. Če se le ne boš prevzel in pozabil na svojo Silvico,« mu je zaigrano žalostno zamerila že zdaj.

Karli je vse, kar je rekel, mislil resno, nikoli doslej še ni pisal tako vneto in zadovoljen sam s sabo. Dobro pa se mu je tudi zdelo, da ga Silva tako hvali. »Pustiva zdaj mene. Jaz izbiram, daj mi pisma.« Silvinih pisem je bilo več, vsako je vzel v roke in ga vsaj preletel, dokler se ni odločil za eno: »No, tole mi preberi!«

Počutila se je malo neprijetno, bila je samo pevka v opernem zboru, ne solistka. Poleg tega ni bila pesnica ali pisateljica. Njena pisma so bila preprosta, tudi otroško preprosta, a sila iskrena. In nerodno ji je bilo prebirati svoje besede. Saj napisati je mnogo lažje kot gledati človeku v oči in govoriti. Pa se je vendarle lotila odkazanega: »Vem, kaj imam s teboj. Praviš, da sem vredna tvojih pesmi, saj ti verjamem, samo tako neverjetno je, da sem prav jaz izvoljena izmed tolikih. Toliko vrlin imaš, da se včasih vprašujem, ali je še kje na svetu tak zlat fant. Vse je združeno v tebi, kar je lepega, poštenega in plemenitega. Gotovo si misliš, le kaj ji je stopilo v glavo, da me tako povzdiguje. Ljubi, ni to moj namen, samo rada bi ti nekako povedala, kako te imam rada in kaj vse vidim v tebi, saj sem doslej poznala bolj ali manj slabe ljudi. Vesela sem, da je toliko pesmi v tebi, le priden bodi, saj mi z vsako tvojo pesmijo vedno znova daješ tudi sebe in jaz vedno znova spoznavam ljubezen, ki ji ni meja. Vse drugo se mi zdi ob najini ljubezni neskončno majhno in neznatno. Nikdar nisem mislila, da sem jaz zmožna takšnega čustva, vedno sem se zdela sama sebi ledena in brez srca. Ti pa si me vso ogrel in tako prevzel, da mislim nase samo z mislijo nate. Tako zelo sem vedno s teboj, da kar čutim tvojo bližino, slišim tvoj glas, da govorim s teboj. Vem, da je tebi prav tako, da si ravno tako vedno z menoj ...«

Pri zadnjih besedah je Karli z blaženim izrazom na upadlem obrazu že spal in Silva je skrbno spet zložila pisma ter se izkopala izpod odeje.



*



Jan je izkoristil priložnost, ko sta bila v stanovanju na Vošnjakovi sama, ker so šle ženske po opravkih, in Karliju resnega obraza velel, naj sede za mizo. Odkar so se vrnili, je bilo med njima čutiti rahlo napetost. Karli ni zdržal in se je o tistem večeru pri Daši pogovarjal s Silvo, ki pa je na te stvari gledala nekoliko drugače, bolj spravljivo, saj je bila celih deset let starejša od njega, imela je nekaj več življenjskih izkušenj, ne nazadnje pa je bila zaposlena v poklicu, kjer so odnosi med spoloma načeloma bolj sproščeni.

»Zakaj bi se vtikali v druge, če pa imamo sami s seboj dovolj opravka,« mu je čisto resno navrgla med pogovorom in ga pogledala v naravnost v dušo, «vsakdo nosi svoj križ, Karli. Sva morda midva kaj drugačna? Franjo še vedno misli, da sva par. Res se nisva videla že več kot pol leta, a jaz mu tudi še nisem pisala, da je med nama konec. On pa še vedno pošilja pakete, meni in mami. Na trenutke se zdim sama sebi zelo pokvarjena. Je to kaj drugega? Ali pa Fanči, vem, da mi je zelo zamerila, ker sem s tabo, ker sem te na neki način speljala, po tistem, ko sta imela romanco za silvestrovo. Ko bo konec vojne, ko se bo vrnila iz taborišča, ji bova našla čudovitega fanta, da se odkupiva za najino obnašanje do nje.«

Moral je priznati, da ima Silva prav, zavestno se je odrekel zameri, v podzavesti pa je le ostal kanček zadržanosti do tovariša. In ko mu je Jan ukazal sesti za mizo, je najprej pomislil, da se bosta pogovarjala o Daši. Toda ne. Jan je na mizo pred njega vrgel kup papirjev, iz njih izločil enega in mu ga porinil pred nos: »A mi lahko razložiš tole, tovariš Korlek?«

Karli se je zatopil v s pisalnim strojem popisan list, ko je prišel do neke točke na listu, je trznil z očmi in začel brati na glas: »Destovnik Karel, faliran študent iz Šoštanja. Pred nedavnim je stanoval na Puharjevi ulici. V Jugoslaviji je bil zelo aktiven komunist. Iz celjske gimnazije je bil izključen zaradi komunizma, odšel je v Maribor, kjer je nadaljeval propagando in bil ponovno izključen. Prišel je v Ljubljano, bil je zelo previden in hkrati zelo aktiven pripadnik OF. V hribe ni šel, ker je obupal nad uspehom. Sam je izjavil, da nas bo vse Slovence vrag vzel. Mislil je na borbe med komunisti in belogardisti. Še vedno pa je ostal komunist po prepričanju in še vedno zelo nevaren. Sedaj je nekje v Ljubljani.« Ko je prenehal brati, je mirno pogleda Jana: »Od kod ti to?«

Jan je bil nad njegovo mirnostjo presenečen: »Od kod? Misliš, da imamo samo mi obveščevalno službo? In Italijani? Ne, ni od Italijanov. Na Novem trgu je pisarna in v njej sedi gospod, ki je vodja Mihajlovićeve monarhistične, plavogardistične, če hočeš, obveščevalne službe. In hvala bogu je Pepelka, naša obveščevalka, te papirje vzela iz blagajne in nam jih prinesla, da smo jih prepisali.«

»Dobro, in kaj zdaj? Kaj ima to z mano?«

»Kaj, jebenti, ima to s tabo, a? Bi rad bil naslednji na spisku za likvidacijo? Notri piše, da nisi šel v hribe, ker dvomiš o uspehu. Omahljivec, malodušnež, od tod je le še korak do izdaje, mar, ne ...«

»Ampak Jan, saj veš, da me vi ne pustite v hribe. Pravite, da lahko tukaj naredim več za našo stvar kot pa s puško na terenu. Daj, spravite me že na Dolenjsko, da se že enkrat neham skrivati v strahu, da me bodo zdaj, zdaj zajeli,« se je Karli razburil in povzdignil glas.

»V redu, pomiri se. Veš, da bom moral tale papir posredovati naprej, vodstvu Vosa, in vsako zapisano besedo razložiti, da te operem vseh sumov. Na primer tega, da res misliš, da nas bo vse Slovence vrag vzel. Ali res ne verjameš, da bomo premagali Nemce in Italijane z belo gardo vred?«

»Dobro veš, da nisem mislil tako, četudi sem kdaj kje, morda pred kakšnim špicljem v gostilni rekel nekaj podobnega. Sama sva se nekajkrat pogovarjala o tem, spomni se, kakšna škoda je, da se nismo enotno uprli. Da se nekateri udinjajo okupatorju, ki bo na koncu premagan, v narodu pa bo zasejano seme sovraštva, da se rane morda nikoli ne bodo zacelile. Če kdo, ti poznaš vso mojo poezijo. Ali je malodušna? Ali ne kliče k uporu in krvi okupatorjev in njihovih pomagačev? Ali se ne preganjam po tej kurčevi Ljubljani bolan in sam in čakam, da me bodo danes ali najkasneje jutri zagrabili in pokončali kot psa? Veš kaj, ti si tale papir nekam zatakni, če hočeš!« se je do kraja razburil Karli.

»Daj, no! Pomiri se. Veš, da imam o tebi dobro mnenje, ampak oni zgoraj bodo meni zvijali roko na hrbtu zaradi tebe. Zato moram biti prepričan, da je s tabo vse v redu,« je spravljivo povzel Jan.

»Torej, si se zdaj prepričal, da tale papir, kar se mene tiče, ni vreden prav nič?« je vprašal Karli in dodal, »sicer pa sem mislil, da bi se rad pogovoril o tisti noči zadnjič, pri Daši. Vedi, da sem bil od začetka res jezen, zdaj mi je pa vseeno ...«

Jan ga je presenečeno pogledal: »Eh, kaj bi tisto!« in s tem je bil pogovor končan.



*



Karli je šel mimo ogromnega cvetočega grma forzicije, ki je v zadnji aprilski nedelji zlato žarela v prijetnem soncu, in spomnil se je, da so ji doma, zaradi obilja žarko rumenega cvetja, rekli kar zlati dež. Stožilo se mu je po domu, skoraj dve leti je bil že v Ljubljani. Nedelja je, oče in mati sta zanesljivo pri kosilu, oče že motnih oči, mati verjetno zamišljena. Novice od doma so bile redke, a med njimi je bila ta, da je Joži odšel v nemško vojsko, na pogoltno rusko fronto. Menda zato, da reši starše pred izselitvijo v Srbijo. Kako se le počutita mama in oče, en sin v partizanih, drugi pri Nemcih. Z njim se pred nemško oblastjo bržčas ne moreta ravno hvaliti, z Jožijem pa ne pred domoljubi. Pa sta oba njuna otroka. Jožija je imel rad, čeprav je bil drugačne narave, bolj po očetu. Komajda je končal osnovno šolo, počasi je začel pomagati staršema pri poslih, do nadaljevanja šolanja mu ni bilo. Bil je postaven, privlačen fant, ki se je rad lepo uredil in v žepu vedno imel bankovec ali dva za pijačo v družbi. Karli ga za politiko, ko je videl, da mu gredo po glavi druge stvari, niti ni skušal pridobiti. Toda rad je verjel, da se je Joži ponudil v zameno za starše, ki jih je v nemilost potisnil sin komunist.

Zaneslo ga je, saj vendar ni prišel z drugega konca Ljubljane peš do Rimskega zidu, da bi obujal spomine in jokal nad svojo usodo. Tovariši iz partije so ga poslali, da se seznani z enim od članov kulturniške skupine Osvobodilne fronte in sodeluje z njim do odhoda iz Ljubljane. Roke je porinil globlje v žep ponošenega suknjiča, tistega usnjenega, v katerem je prišel v Ljubljano, je že dolgo nazaj, pred zimo, podaril tovarišici, ki jo je zdelovala vročina. S pogledom je previdno zatipal ob zidu, le na eni klopi je sedel možak, ki se je na videz brezbrižno nastavljal soncu. Stopil je k njemu. »Dober dan, gospod. A vas lahko prosim za avtogram?« je zdrdral dogovorjeno geslo in pred njega porinil beležnico. Možak se je zdramil iz prijetnega dremeža, počasi z roko segel v prsni žep, izvlekel svinčnik, ga z iztegnjenim jezikom počasi oslinil in se podpisal v nastavljeno beležnico. Potem pa se je dvignil s klopi ter mlademu oboževalcu ponudil roko v pozdrav, s tem pa ga spravil v pošteno zagato. Karli je namreč šele takrat, ko je že stegnil desnico, opazil, da je neznančev desni rokav prazen in skrbno zatlačen v žep.

»France Novšak,« se je, zdaj že znanec, nasmehnil v zmedenega Karlija.

»Drago Jeran ... nisem vedel,« je pogledal v prazen rokav.

»Ah, ne sekiraj se, tovariš. Nisi edini, ki ne ve, kako bi reagiral. Sem že navajen, nimam je že od tretjega leta ...«

Zdaj se je Karli radovedno zagledal v njegov obraz, črni, skrbno postriženi in na prečko počesani lasje ter črne obrvi so še poudarjale bledo polt. Pravilen nos nad polnimi, skorajda ženskimi usti. Ah, seveda! Tisti Novšak, ki je napisal Dečke, prvi slovenski homoerotični roman, ki mu ga je v branje, morda s čisto določenim namenom, posodil Franjo in mu vzel nekaj dni notranjega miru. Kje pa si je mislil, da bo nekoč, v nekem drugem svetu srečal avtorja, ki je z romanom dvignil toliko prahu. In ki je komaj nekaj, pet ali šest let starejši od njega.

France je znova sedel in z roko pokazal Karliju, naj prisede. Zdaj je bil ta še bolj v škripcih, proti istospolno usmerjenim seveda ni imel nič, toda to je bila samo teorija, zdaj pa je bil prvič, vsaj prvič, da je zavedal, soočen z enim od njih. Če je to sploh bilo tako. Nagonsko je sedel kakšen centimeter dlje od Franceta, kot bi bilo potrebno. »Niso mi povedali, s kom se bom dobil. Bral sem Dečke. Franjo, moj sošolec, mi jih je posodil. Prevzeli so ga. Mene ne, morda knjiga ni prišla ob primernem času. Ni ga več, skočil je pod vlak. Morda sem tudi jaz kriv ...« Karli je pomolčal in se zagledal v konice svojih starih, a lepo zloščenih čevljev.

»In ti, praviš, si Drago Jeran. Povedali so mi, koga mi tokrat pošiljajo. Berem tvoje pesmi. Po Ljubljani kroži mnogo prepisov, menda te berejo tudi na terenu. Dober si. Znaš se približati ljudem. Počasi se že pripravljamo na svobodo, Rusi so vse močnejši, Američani se bodo vsak čas izkrcali v Evropi. Radi bi, da se vključiš v kulturniško skupino Osvobodilne fronte. Potrebujemo takšne, kot si ti. Znaš pisati pesmi, poznaš politično abecedo, predavaš o marksizmu ...«

»Hja, ne vem, če bom lahko kaj dosti napravil, pod nogami mi že močno gori. Treba se bo čim prej umakniti v hribe, zagrabiti puško ...«

»Tudi sam sem razmišljal o tem, da odidem v partizane, a kaj si bodo tam pomagali s kripljem ...« je zavzdihnil France, »pravijo, da sem tu, v sovražnikovem gnezdu, bolj koristen. Baje znam dobro organizirati. Sicer pa sva se danes dobila samo, da se seznaniva. Prihodnjič se nas bo dobilo več, razdelili si bomo naloge.« Iz žepa je potegnil cigaretnico, jo položil na pokrčeno nogo, iz nje s palcem in kazalcem spretno potegnil cigareto, jo vtaknil v usta in ponudil še Karliju, ki je okleval, pa vseeno vzel, čeprav ni prižgal ravno pogosto. Tako sta kadila in razpredala o kulturi in politiki, o skorajšnjem koncu vojne, govorila sta o svojem otroštvu in mladosti. Ko sta se poslovila, so se na peščenih stezah pojavili prvi popoldanski sprehajalci, ki so že zaključili nedeljsko kosilo. Karli je bil tega srečanja resnično vesel, France je bil izredno prijeten, širok človek in na neki čuden način mu je bilo žal, da se jima na klopi ni pridružil tudi Pero.



*



Po dveh letih so bili vojne že vsi siti, napovedovalo se je zavezniško izkrcanje na evropskih tleh in Osvobodilna fronta se je že pripravljala na nove razmere. Večji del obveščevalnih služb so nameravali prenesti na osvobojeno ozemlje, kjer so že nastajali zametki nove oblasti. Karliju se je tako obetalo, da bo kmalu odšel iz Ljubljane, tovariši so ga nameravali tja poslati, da si telesno opomore od vsega, kar je prestal kot ilegalec, in pa seveda zato, ker se je izkazal kot izreden kulturnik, uporaben za vse. S Silvo o tem sicer še ni govoril, a želel si je, da bi na Dolenjsko odpotovala skupaj, potem ko se poročita, saj je Mila menda že kupila obljubljena medeninasta prstana. O poroki se nista dosti pogovarjala, le to, da to s skromnim obredom opravita še pred poletjem. Veliko pa sta sanjala, kakšno bo njuno življenje po koncu vojne. Karli bo pisal poezijo, prevajal, pisal kritike, Silva bo njegova zvesta pomočnica in mati njunih otrok.

Toda vojne še ni bilo konec. Italijanski ovaduhi so še vedno oprezali okoli hiše, zato sta se Jan in Hana odločila, da poiščeta varnejše stanovanje, in sta se sredi maja že odselila, Karli pa je za vsak slučaj čez noč vse pogosteje ostajal pri znancih. Tako je bilo tudi tisto noč s petka na soboto, ko je ostal pri Tonetu in z njim razpravljal pozno v noč. Tokrat sta se pogovarjala o tem, ali ima človek pravico ubijati v imenu revolucije. Ubijati za to, da bo jutri lepše. Kljub popiti steklenici vina do pravega odgovora nista prišla.

S Silvo je bil dogovorjen, da pride sredi dopoldneva in se gresta potem popoldan potepat na drugi konec Ljubljane, na Mirje, kjer sta na dolgih sprehodih preživljala svojo prvo skupno pomlad. Od Toneta do Vošnjakove ni bilo daleč, bil je čudovit, vroč sončen dan, poletje je že naganjalo pomlad. Pot je spremenil v sprehod, s polnimi pljuči je srkal z vonjem cvetja nabit zrak in se veselil popoldneva s Silvo. Nabrekli plodovi na češnji so se že barvali in se med sveže zelenimi listi bleščali v močnem dopoldanskem soncu. Preskočil je tistih nekaj stopnic do vhoda in nestrpno potrkal na vrata. Po drsajočih korakih je brž ugotovil, da mu prihaja odpret Ponikvarjeva mama. Ko je odprla vrata, je takoj vedel, da je nekaj narobe, imela je zabuhel obraz, objokane oči. »Odpeljali so jo, prišli so še pred zoro,« je s težavo izdavila, »spet so jo odpeljali, revico.«

Najraje bi tudi sam zatulil nekam pod streho, a je le nemo stal in gledal v mamo. Pa tako lep dan se je napravljal.

V kuhinji sta še nekaj časa posedela, pila navadno kavo in več molčala kot govorila.

»Lahko se spet vrnejo, tako kot nazadnje. Ne bi rad, da me dobijo tukaj, pri vas. Tudi za vas to ne bi bilo dobro.« Karli se je zavedal, da je spet imel prekleto srečo, da ga niso zajeli.

Ponikvarjeva mati je pokimala: »Ja, mogoče je res tako najbolje.«

Z isto usnjeno aktovko, v kateri je imel vse najnujnejše, se je s širokim nasmehom, ki si ga je nadel iz zadrege, po dobri uri spet prikazal na vratih pri Tonetu: »No, pa sem spet tu. Saj menda lahko ostanem kakšen dan, da si najdem novo posteljo?«

Pred očmi se mu je v prah sesulo sončno poletje, ki je obetalo poroko in skorajšnji umik na osvobojeno ozemlje. Prejšnji večer sta s prijateljem nazdravljala čimprejšnjemu koncu vojne, danes se mu je izpovedal, po dolgem času prižgal cigareto in se iz obupa napil.



*



Pri Tonetu ni ostal prav dolgo, tovariši so mu našli novo stanovanje, kjer naj bi bil nekaj časa varen. Ko se mu Jan že dolgo ni oglasil, je od zanesljivega vosovca izvedel, da sta šla s Hano s precejšnjo prtljago na počitnice, kar je v vosovskem žargonu pomenilo, da ju je zajela policija, ko sta imela pri sebi kup ilegalne literature, in ju odpeljala v zapor. Karli je bil prepričan, da ne bosta izdajala, in je zato še vedno pogosto hodil k Silvini materi, tolažit in po tolažbo. Mati je ostala sama, popolnoma na tleh, ob sebi ni imela nobenega otroka več. Kaj rada je zašla v gostilno in po prvem kozarčku jo je pogosto še bolj zažejalo. Bila je naivna in tudi z denarjem ni znala najbolje.

Že po kratkem času so Silvo s posredovanjem znancev in privržencev OF zaradi šibkega telesnega zdravja in živčne razrvanosti iz zaporov premestili v zaporsko bolnišnico, kjer je nestrpno čakala, da se končno odloči o njeni usodi. Še vedno so jo spraševali o radijskem sprejemniku in pisalnem stroju. Lena je bila za to že obsojena, zato ji ni prišlo na misel, da bi karkoli priznala še sama. Bala se je le, da jo bodo kljub temu po odpustu iz bolnišnice obsodili bodisi na zapor bodisi na izgon v taborišče. S Karlijem sta si pogosto pisala, pisma so bila nabita s čustvi in hrepenenjem, hkrati pa sta reševala celo vrsto praktičnih težav, največkrat takšnih, ki sta jih imela z mamo in njenim vsakdanjim življenjem. V tem času je Silva v zapor dobila skoraj vse njegove najlepše pesmi, posvečene njej, kakšna dva ducata se jih je naučila na pamet. Delila jih je v sobi s tovarišicami, čeprav sta le ena ali dve vedeli, čigave so. Pesem Materi treh partizanov je krožila po vsem zaporu.



V mali podstrešni sobici je bilo sredi noči zadušljivo vroče, v samem perilu je Karli sedel na postelji in ob borni svetlobi pisal. Silvina ponovna aretacija je v njem sprožila plaz. Noro se je vrgel v pisanje, skoraj vsakemu pismu, namenjenemu svoji dragi, je priložil pesem ali dve. A to noč mu ni šlo najbolje. Bilo je prevroče in ves čas ga je srbelo vzdolž rok, od zapestja do komolca. Do krvi se je praskal po rdečih bulicah in preklinjal. Kar zdelo se mu je, kaj naj bi to bilo. V tistih štirih mesecih, ko je bila Silva prvič v zaporu, je zamenjal toliko postelj, da ni bilo nič čudnega, če je staknil garje. Brez spanja je v upanju, da bo naslednji dan boljše, prebedel noč. Pa ni bilo. In naslednjega dne tudi ne. Roke so se mu spremenile v eno samo rdečico, ki je neznansko srbela, bolj se je praskal, slabše je bilo. Srbečica se je raznesla tudi po telesu. Prijatelji so uredili, da je prišel do zdravnika, ta ga je poslal na zdravilno kopel v bolnišnico, kjer je bila zaprta Silva. Ko mu je ta v pismu sporočila, da jo je pretekle dni srbelo po celem telesu, se je, kljub bednemu stanju, moral od srca nasmejati. Spomnil se je namreč številnih uric, ki sta jih spomladi gola, tesno objeta preživljala v njegovi sobici. Morda jo je okužil on, morda je garje iz zapora prinesla Silva. Kdo bi vedel. Plačujeta oba. Tudi Silvi so predpisali kopel in v pismih sta ugibala, da sta se morda kopala v isti banji. Kdo bi vedel.

Silva se je bolezni otresla, Karliju pa se je po krajšem izboljšanju samo še poslabšala. Njegovo telo je bilo po vseh selitvah in boleznih očitno premalo odporno. Roke so postale ena sam krasta, bolele so ga tako, da še pisati ni mogel. Vročičen je sanjal, kako pršice pod kožo vrtajo globoke rove, serjejo vanje in potem ležejo jajčeca, ki se večajo do velikosti kurjih; iz ogabnih, sluzasto sivozelenih jajc se usujejo tolste, požrešne ličinke, velike kot gliste, ki z ostrimi gobčki grizejo iz bule ven, na svobodo, da spet postanejo pršice, zdaj že tolikšne kot ogabni ščurki, ki z neštetimi nogami neumorno živahno drsajo po koži, da srbi, neskončno srbi, in potem se sparijo in spet začnejo vrtati, da bodo legli jajčeca. V grozi ostudnih sanj se je zbujal ves prepoten in potem bedel do jutra. Bolj je bilo toplo, bolje se je golazen počutila in bolj je srbelo in bolelo. Praskanje je bilo kot odrešitev, ki prinaša novo pogubo. Ko je bilo že neznosno, je preko zvez končno prišel do specialista za kožne bolezni. Čez dva tedna se je Silvi v pismu že pohvalil, da je bolezen prešla, da se mu na rokah skoraj ne pozna več.



Dva tedna ni napisal ničesar, potem pa se je s podvojeno vnemo spet vrgel v pisanje. Selil se je iz stanovanja v stanovanje in pisal, hodil je z obiska na obisk in spet pisal. Z Vosom je skoraj opravil, zdaj ga je vsrkala kulturniška skupina pri OF, ki mu jo je omenil že Novšak med njunim srečanjem. Spoznal je celo vrsto najboljših in najbolj zavednih slovenskih literatov, nastopal je pred njimi in požel same pohvale. Ko je nekoč deklamiral Še veš, ko si prinesla mi jasmin, so mu rekli, da je kot Jesenin. On, dvajsetletni mulec. Bil je neznansko ponosen in še bolj odločen, da postane velik pesnik. Ni se pozabil v pismu pohvaliti Silvi, zavedajoč se nekje v podzavesti, da je v svoji samohvali že skoraj nadut.

Nova potrditev njegove veljave je prišla, ko so mu predlagali, da v tonskem studiu posname gramofonske plošče, na katerih bo sam deklamiral svoje pesmi. Kot mu je zagotovil organizator snemanj Janez, hočejo, da deklamira svojo poezijo sam, ker bolje kot on je ne bi znal nihče. Takrat Radio Kričač, na katerem so prejšnjo pomlad že prebrali nekaj Karlijevih pesmi, sicer ni več oddajal, toda kulturniška skupina pri OF je imela namen posneti več plošč z revolucionarnimi pesmimi v izvedbi različnih igralcev, pesnikov in zborov. Karli se je potrudil, zbral nekaj najbolj znanih in udarnih ter dodal ljubezenske, posvečene Silvi, a za snemanje ni bilo več priložnosti. Tako kot je morala na konec vojne čakati drama Mati, ki je še vedno ležala nekje v predalu pri Bojanu, tako kot je morala na naslednjo priložnost čakati njegova prva zbirka pesmi Markacije, tako so bile na konec vojne obsojene čakati tudi pesmi na gramofonskih ploščah.



*



Franc je bil zaradi svojega dobrega znanja nemščine in zavzetosti zelo uporaben tudi za gestapo, ki ga je izkoriščal za zbiranje podatkov o partizanih in njihovih sodelavcih. Če ni preveč spil in ni bil v uniformi, je znal biti čisto priljuden in to je tudi s pridom izrabljal, ko je obiskoval okoliške kraje. Ni skrival, da je orožnik, marsikomu pa je dal vedeti, da je orožnik po sili in da bi rad pomagal partizanskemu gibanju. Od gestapa je celo dobival municijo, zdravila in obveze, da je pri ljudeh, za katere je vedel ali domneval, da so blizu partizanom, pridobival zaupanje.

Bilo je kakšno leto po hajki na Krvavcu, ko se je v orožniški uniformi ustavil ob vrtu ob majhni gorenjski hišici, na katerem je v poletnem popoldnevu ravno plela ženska. Roza ga ni bila najbolj vesela, ni hotela, da jo vidijo sosedje govoriti z njim, saj je veljala za pošteno žensko, mož pa je bil v partizanih. Toda vsakokrat, ko je prišel mimo, je prinesel nekaj za gošarje, kot je sam rekel. Zdelo se ji je, da ji morda celo malo dvori, a vedno je le vzela ponujeno in po zvezah poslala naprej. Po nekaj previdnih stavkih o vremenu in letini je tudi tokrat iz nahrbtnika povlekel velik platnen zavoj. »Glej, Rozi, tole je pa za gošarje. Nekaj povojev sem spravil skupaj in razkužila. Prav jim bo prišlo. Skrij, da tega gestapo ne najde pri tebi, sem slišal, da bodo spet hodili po hišah.«

»Hvala, bo verjetno kar prav prišlo. Ampak kaj pa če tebe zalotijo, da nosiš?«

»Zaenkrat sem imel še srečo, pa saj ne bom več dolgo.«

»Kako to misliš?«

»Odločil sem se, da grem čim prej v partizane, takoj ko bodo razmere zrele. Res se ne počutim več varnega, ampak zdi se mi, da bi lahko v tej službi naredil še marsikaj dobrega za odpor. Pravzaprav sem zaradi tega danes tudi prišel.« Še bolj se je primaknil k ograji in ona mu je, še vedno z zavojem v roki, zavzeto prisluhnila. »Pred nekaj tedni sem Kolarjevemu Ferdu, ki je v četi, pa se od časa do časa oglasi pri najinem skupnem prijatelju v vasi, prinesel škatlo municije, kot že nekajkrat prej. Povedal sem mu še nekaj zaupnih podatkov o gestapovcih in mu navrgel, da resno razmišljam, da pridem k njim. In mi je rekel, naj ga le poiščem, ko se odločim, in mi bo pomagal. Zdaj pa imam nekoga, ki ne zdrži več v mestu, hoče se boriti proti Nemcem. Pa sem se odločil, da poiščem Ferda, da prijatelja spravimo noter. Ti mi zanesljivo lahko pomagaš, da se najdeva.«

»Ne vem, mogoče. Pridi spet čez kak dan, bom več vedela,« je bila Roza vseeno previdna. Zvečer je z glavico solate za izgovor odšla v vas k prijateljici Renati, ji vse natanko poročala in jo prosila, da skuša poiskati Ferda, potem pa naj se on odloči. Odgovor je dobila v dveh dnevih. Ferdo se je strinjal, Franc naj možakarja naslednjo sredo pripelje tja in tja, ob tej in tej uri, to naj mu sporoči Roza, ki bo s tem svojo nalogo opravila, na zvezo pa bo s Ferdom odšla Renata.

Ko je čez tri dni Franc od Roze spet odhajal s praznim nahrbtnikom in datumom ter krajem srečanja, je bil več kot zadovoljen. Načrt, ki ga je napravil skupaj z gestapovcem Alojzom, se je lepo uresničeval.

Kadar se je Ferdo prikazal v vasi, je bil vedno v civilni obleki, brez orožja, če bi ga slučajno ustavili in legitimirali. Tako je bilo tudi sedaj, bil je v poletni kmečki srajci z dolgimi rokavi, v hlačah za na polje in v okornih čevljih. Z Renato sta imela še dovolj časa, zato sta se že skoraj v mraku izven vasi, na robu bukovega gozda ustavila pod veliko divjo češnjo, ki se je lomila od temnordeče-rjavih plodov. Obirala sta nizke veje, srkala sok iz drobnih plodov in v travo pljuvala koščice, medtem ko sta klepetala. Potem sta stopila pod mogočne krošnje starega bukovja z bogatim podrastjem. Do dogovorjenega mesta, skromne kapelice ob križišču dveh poti, sta imela še kakšnih dvesto metrov in hodila sta počasi, Renata ob robu, Ferdo z rokami v žepu po sredini kolovoza, korak ali dva pred njo. Če bi ju nekdo srečal po naključju, bi bil prepričan, da sta mož in žena ali pa morda fant in dekle na sprehodu pred večernim spanjem.

Ko se je rahel zavoj pred njima zravnal, sta najprej zagledala kapelico, kakšen meter dva od nje pa dva možaka. Franc je že od daleč mahal v pozdrav, ob njem je bil moški, na pol mestno opravljen, s klobukom in kljub toplemu dnevu v sivem suknjiču, na tleh ob njem pa je ležal nahrbtnik, bržčas z najnujnejšim za odhod v partizane. Ferdo in Renata sta se počasi, še vedno eden za drugim, bližala možakarjema, ki sta stopila korak ali dva proti njima. Franc je stegoval roko v pozdrav, tudi Ferdo je desnico vzel iz žepa, da mu seže v roko, ko se je svet obrnil na glavo. Franc in njegov gestapovski tovariš sta skočila na Ferda, ki je osupel najprej okamnel, potem pa začel opletati okoli sebe. Renata ni razmišljala, jadrno se je v silnem strahu obrnila in stekla nazaj po kolovozu.

Ferdo se je obupano upiral, a bila sta dva, tolkla sta po njem, se ga oklenila in podrla na tla. Bolj se je upiral, bolj sta ga grabila in s pestmi udrihala po njem. Ležal je na hrbtu, ustnice je imel razklane, iz nosa je tekla svetla kri, a še vedno se je z vsemi močmi otepal, grizel in brcal. Brez prestanka je padalo po njem, branil se je do onemoglosti, krike je počasi zamenjalo hropenje in ječanje, toda napadalca nista odnehala, mlatila sta, kamor je padlo. Obraz je imel že povsem izmaličen, neprepoznaven. Vsi so bili krvavi in človek pod napadalcema je še vedno živel ter se zvijal v smrtnem boju. Ko sta krvnika za hip prenehala težaški posel, se je Ferdo prevalil na trebuh in se skušal postaviti na vse štiri. Franc je z nogo, obuto v vojaški škorenj, silovito brcnil, da se je zaslišalo lomljenje reber in Ferdo se je s krvavo peno na ustih z glavo zaril v prašno pot pod sabo. Še so odmevali topi udarci škornjev pod stoletnimi bukvami, ječanje je že pojenjalo, telo je trzalo, od nekod se je pojavil ročaj pištole, ki je padel po krvavi glavi, lobanja je hreščeče počila, telo se je močno pokrčilo, še je trzalo, ko je počil strel, in kmečka srajca se je počasi obarvala rdeče. Morilca sta se upehana obrnila od krvavega trupla in vsa zadihana obsedela ob kapelici. »Prekleto, človek je pa res trpežno bitje, ne pusti se tako zlahka ubiti,« je utrujen, vseeno zadovoljen z opravljenim ugotavljal Franc, ko si je prižgal cigareto.

Zvečer so gestapovci prišli po Rozo, toda potem, ko je popoldan Renata pretresena pritekla do nje in ji v solzah povedala, kaj se je zgodilo, je ta v nekaj minutah spakirala nahrbtnik in odšla. Tudi Renato so iskali, pa je ni bilo več v vasi. Zato so šli do njenega brata, ga odvedli in na orožniški postaji štirinajst dni pretepali. Kmalu za tem je Adolf Hitler Franca odlikoval z vojnim zaslužnim križem II. stopnje in ga povišal v glavnega orožniškega stražmojstra.



*



V začetku julija so se zavezniki končno izkrcali na Siciliji in zdaj so se karte v Italiji premešale na novo. Skorajda ni bilo dvoma, da bodo italijanske čete v Sloveniji zamenjale nemške. To pa za odporniško gibanje v Ljubljani ni pomenilo nič dobrega; Nemci so bili po svoji krutosti v primerjavi z Italijani še nekajkrat hujši. Zato se je vodstvo OF odločilo, da večino lojalnih in vplivnih kulturnikov preseli na osvobojeno ozemlje in tam razvije kulturne ustanove nastajajoče nove države. Med temi, ki naj bi iz Ljubljane odšli na nove dolžnosti, je bil tudi Karli. Ko so mu povedali, da je izbran, je brez razmisleka pristal, bil je preganjana žival, utrujen od vsega, ves čas na robu bolezni, izčrpan od skrivanja in negotovosti. Ko je Silvi v pismu prvič omenil, da mu ponujajo novo službo na Dolenjskem, kjer se bo ukvarjal samo s poezijo, ji je zagotavljal, da službe brez njenega soglasja ne bo sprejel. Ko ji je pisal, da se je za službo dogovoril, mu je razočarano odgovorila, da ji je zarinil nož v srce. Toda vedel je, da poti nazaj ni. Še ji je z vso ljubeznijo in nežnostjo skušal dopovedati, da je bila njegova odločitev težka kot še nobena v življenju, da je to za njiju najboljše, a iz vsakega njenega pisma je kljub temu da je razumu počasi že dajala prednost, vela silna žalost. Medtem so jo po zaslugi vplivnih prijateljev že preselili v psihiatrično bolnišnico, kar je pomenilo, da ji ne morejo več soditi in bo tam ostala do konca vojne ali pa do konca življenja. Skratka – pred Italijani je bila na varnem. Prav zaradi tega se je Karli za odhod iz Ljubljane odločil veliko lažje. Vzel bi jo s sabo, a kaj, ko je vedel, da za to ni nobene, prav nobene možnosti. Če hočeta, da bosta nekoč skupaj, morata najprej preživeti vsak zase.

Ko sta s Silvino mamo stopala kot mama in brat bolnice proti psihiatrični bolnišnici, ga je stiskalo pri srcu. Kljub temu da je bila na vratih ta dan, po Silvinih besedah, straža prijazna, je tvegal, da ga zasačijo in aretirajo. V prostorni sobi je bilo kakšnih deset postelj, po kosilu pa je bilo v njej samo nekaj bolnic. Berta se je zrinila pred Karlija in padla v objem ženski v tanki bolniški halji ob postelji pri oknu. Šele potem, ko jo je Silva že skoraj odrivala od sebe, je dala prostor tudi Karliju. Negotovo, zadržano, malo zaradi matere, bolj pa zato, ker je vedel, da je bledice na njenem obrazu kriva njegova odločitev, je stopil proti Silvi in razširil roke. Topla in mehka se je ovila okoli njega, z nosom se mu je zarila v vrat, začutil je njene vlažne ustnice in mokroto njenih oči. Berta je opazila, da je odveč, zato je nekaj zamomljala in odšla iz sobe. Sedla sta na posteljo in se držala za roke.

»Kako si?« jo je vprašal s skrbjo v glasu.

»Kako naj bi bila, ko vem, da odhajaš?«

»Glej, ljubica, mora biti tako, ti si zdaj na varnem ...«

»Nočem biti na varnem, hočem iti s tabo.«

»Veš, da ne moreš. Vsaj ne še zdaj. Meni pa ne preostane drugega. Prišli bodo Nemci in ne bom se mogel več skrivati. Na Dolenjskem pa se bom ukvarjal samo s kulturo, še puške mi ne bodo dali v roke. Sicer pa bo vojne kmalu konec in bova spet skupaj, za vedno.«

»Kakšen konec neki. To mi govoriš, že odkar se poznava.«

»Ljubica, Američani so pred Rimom, na ruski fronti so Rusi končno pokazali zobe. Kmalu bo konec. Ob mojem godu bo vsega konec!«

»Ob tvojem godu? Še pred koncem leta? Vem, da me samo tolažiš.«

»Ne, ne tolažim te. Res je. Greva stavit?« Tisti njegov nalezljivi nasmeh jo je razorožil, da se je prvič med obiskom tudi sama nasmehnila.

»In kakšna je stava?«

Sklonil se je k njeni glavi in ji zašepetal na uho. V trenutku je živo zardela in mu po moško stisnila iztegnjeno desnico. »Stava velja!«

Materi se je zazdelo, da sta imela dovolj časa zase, in se jima je pridružila na postelji. Ni vedela za Karlijevo odločitev, zato so le še kramljali. Ob slovesu je Karli Silvi obljubil, da še pride, ko bo spet prijazna straža, in jo nežno poljubil na čelo.

»Pridna bodi!«

»Pazi nase!«

»Karli!«

»Kaj je ljubica?«

Spet se je privila k njemu: »Ne pozabi, kaj sva se zmenila. Tisti tvoj zvezek pesmi in vsa najina pisma spravi v modro škatlo od karamel, ki je v kredenci, in jo zakoplji pod češnjo, preden odideš. Boš?«

Brez oklevanja je pokimal. Pospremila ju je do izhoda iz bolnišnice, in ko ju je videla odhajati po parku, je vedela, da se bo še enkrat obrnil. Imela je prav.

V novo službo so ga poklicali že čez dva dni. Poleg majhnega nahrbtnika z najnujnejšim je s sabo vzel le še dokumente, še vedno je bil Drago Jeran. S prijateljema je stopil na vlak za Novo mesto. Brez težav so prešli vse preglede dokumentov, ki so bili izvrstno ponarejeni.



V tistem času je nekje v Ljubljani, v psihiatrični bolnišnici, na predzadnji postelji v veliki bolniški sobi sedela Silva in zrla skozi okno. V rokah je držala Karlijevo zadnje pismo, ki je prišlo to dopoldne. Znala ga je že skoraj na pamet, tolikokrat ga je obupana prebrala in v praznino okna je v sebi obnavljala njegove besede: »Draga moja ljubica, rad bi ti napisal pismo, kakršnega ti nisem še nikdar napisal. Pismo, nežno kakor češnjev cvet, preprosto kakor smeh najinega še nerojenega otročička, tolažilno kot pesem, pesem velikih zvonov, oznanjujočih vstajenje. Vem, ljubica moja zlata, kako zelo si potrebna besede, ki bi bila bodrilna kakor stisk tovariške roke. In to pismo, čeprav ni še zadnje, bo tako. Draga, dvigni glavo, ne joči, danes sem bolj kot kdajkoli prepričan, da je korak, ki ga bom storil, edini pravilen. Ne samo pravilen, najnujnejši. Nihče me ni silil v to! Toda vseeno; gre tudi za najino srečo. Bodi mirna, ko bi ti lahko vse napisal, bi bila gotovo brez skrbi ...«





5. POGLAVJE





Ali predno mi skovir odpoje,

malo predno bom umrl,

se bom v tihi hram zaprl

in izpel vse pesmi svoje.





S težavo je odprl oči in se zmedeno ozrl okoli sebe. Kar nekaj časa je potreboval, da je ugotovil, kje je. V glavnem štabu slovenske partizanske vojske, nekje sredi kočevskih gozdov. Končno. Kar oblečen je ležal na preprostem pogradu v leseni baraki. Niti pokrit ni bil, saj se poletje še ni poslovilo. Ostali trije pogradi v majhni izbi so bili prazni, tovariši, ki jih še ni spoznal, so očitno že odšli po svojih opravkih. Prvič po ne vem koliko mesecih se je spet počutil varnega. Globoko je nekajkrat v pljuča zajel svež gozdni zrak in kot v svojem domačem kinu nazaj zasukal filmski trak, da si še enkrat ogleda prejšnji dan. S tovarišema je izstopil šele nekaj postaj iz večjega mesta, ki je bilo polno italijanskih vojakov. S postaje so jo mahnili peš, kot prijatelji na izletu, proti cerkvici, kjer naj bi jih čakala zveza, ki jih popelje na dogovorjeno javko. Vsak je imel na ramenih le ohlapen nahrbtnik, v katerega je zložil le najnujnejše, sicer bi bili ob morebitnem zajetju takoj spoznani za prebežnike. Če bi jih vendarle ustavili vojaki, bi se izgovorili, da v mestu ni dela in gredo sekat v dolenjske gozdove. Računali so na to, da jih bodo za zimo že oskrbeli v partizanih. Stopili so v senco zvonika in k njim je kmalu pristopil možak z nahrbtnikom in gozdarsko sekiro na rami. »Dober dan, gospodje. Ste pa pozni. Vse gobe so že pobrane,« jih je brezskrbno ogovoril.

»Ne bo držalo. Vemo za prostore, kjer jih je še ...«

Geslo je bilo enostavno, nedolžno in podali so si roke. Možakar, ki se je predstavil za Berta, morda je to celo bil, je pokazal proti obrobju vasice: »Gremo! Čeprav zunaj kasarn ni Italijanov, bomo zaradi varnosti vseeno naredili nekaj ovinkov.« Potem je obmolknil, tudi oni so molče so hodili za njim po kolovozih, malo navkreber, malo po ravnem. Karli je pil s poznopoldanskim soncem obsijano naravo, dve leti ni šel iz Ljubljane, hribi in mogočni gozdovi so ga spomnili na njegove kraje, da je moral trdno stisniti ustnice, da ni globoko zavzdihnil. Zavili so v pobočje vinogradov, kjer se je grozdje že barvalo, tu in tam so na hitro utrgali napol dozorel grozd in spešili naprej. Bert je še naprej molčal, tudi ostali so se ukvarjali s svojimi mislimi.

Po kakšni uri so sopihajoči, prepoteni, nevajeni hoje prišli do male, iz kamnov pozidane zidanice. Možak jim je pomignil, naj sedejo na klop pod trto, odložil sekiro in nahrbtnik, segel nad lesene podboje nizkih vrat in izvlekel velik ključ. Ključavnica je zaškrtala, odsunil je vrata, da so na široko zazijala, iz temne notranjosti je hladno zavel vonj po trohnobi. Bert je vstopil in se malo po tem spet pojavil na nizkem vhodu. Tokrat je imel v eni roki vrč, v drugi pa od starosti in pogoste uporabe že čisto zamegljen kozarec. Iz vrča je nalil do roba in ponudil prvemu: »Lanski je še. Malo kisel je, ampak za žejo bo že. Zgodnji smo, šele ob mraku pridejo po vas.

Tule bomo počakali na tovariše.«

Kislica res ni bila kaj prida, a odžejala je. In tudi v glavo je hitro stopila, saj niso ostali le pri enem kozarcu. Razvezali so se jim jeziki, kmalu so se zatopili v pogovor o bližnjem koncu vojne. Iz Bertovega nahrbtnika je priromal hlebec lepo sivorjavo zapečenega kruha in zajeten kos slanine. Z užitkom so jedli in pridno zalivali z vinom, kar za vedno bi ostali pri prijazni zidanici. Ob prvem mraku sta se po potki z vrha vinograda previdno, oprezajoč okoli sebe bližali dve postavi. Bert je vstal in stopil korak, dva proti njima. Očitno sta ga spoznala in zdaj sta stopila hitreje.

Prišleki so prvič videli partizane. Bila sta mladeniča njihovih let v uniformah, ki bi lahko bile tudi nemške, le na glavah sta imela titovki z rdečo zvezdo. Na hitro so pospravili, Bert je zaklenil zidanico, jim zaželel srečno pot in se obrnil v dolino.

Prvi koraki so bili zaradi obilja hrane in pijače še nekako brezvoljni, potem so brez besed ubogljivo stopali za partizanoma. Niso se ustavljali, le vsake toliko je kdo stopil za grm in se potem hitro priključil skupini. Bilo je že proti polnoči, ko so prispeli na cilj, za katerega so vedeli le to, da leži globoko v kočevskem pragozdu. Baza 20, sedež Osvobodilne fronte, Komunistične partije in glavnega štaba slovenske vojske.

Večji ogenj je medlo osvetljeval bližnje barake, ob njem so sedeli ali postopali ljudje, nekateri v civilnih, drugi v vojaških oblekah, le malokdo je imel pri sebi tudi orožje, nekateri, verjetno malo pomembnejši, so imeli pripasane pištole. Eden od njihovih vodičev je ob ognju poiskal moža v uniformi in s pištolo za pasom ter pokazal na prišleke. Nagovorjeni se je brž namenil k njim, segel vsakemu posebej v roko in veselo pozdravil: »Čakali smo vas, le bliže, bomo spili kozarček, tudi za jesti se bo kaj našlo, potem vas namestimo. Jutri pa se pogovorimo več.«

Trojico so posedli na leseno klopco ob ognju in jim v roke brž porinili kozarce. V hipu se je ob njih nabral grozd radovednežev, z nekaterimi so se poznali še iz Ljubljane in veselje ob ponovnem snidenju je bilo veliko. Spraševali so, kako je v Ljubljani, pogosto se je pomračil obraz ali zasvetila solza, ko so izvedeli, da so okupatorji zaprli ali ustrelili znanca ali sorodnika. Karli ni srečal nikogar iz Šoštanja, pa saj tudi ni bilo veliko možnosti, nekaj najpomembnejših komunistov so Nemci takoj izselili v Srbijo, med njimi sekretarko šoštanjske partije študentko Olgo, nekaj tovarišev je odšlo v partizane, pa je izvedel, da so padli, nekatere so zaprli in ustrelili kot talce, tudi Bibo. Nekaj jih je bilo v različnih partizanskih enotah po Sloveniji. V začetku leta je padel ves Pohorski bataljon, sedemdeset partizank in partizanov, mnoge med njimi je poznal. Henshen je menda v nemškem taborišču, Rudi in Pepč naj bi partizanila nekje na Štajerskem, Zdenko na Primorskem, a novice so bile redke, skope in nezanesljive.

Ob polnoči je bila v barakarskem naselju zapovedana tišina, zato so jih pospremili do bližnjih barak, vsakega v svojo, saj, kot se je nekdo pošalil, to ni hotel, kjer bi lahko izbirali. Karli se je znašel v baraki, kjer je v veži še svetila petrolejka, v njenem soju je sedel na edini prazni pograd, odložil nahrbtnik in sezul čevlje. Kar oblečen je legel na hrbet in zaprl oči. Malo omotičen od pijače, izmučen od poti in poln nemira, kaj vse se bo še dogajalo, zdaj, ko je končno med svojimi. Zaspal je kot ubit.



Film se je iztekel, težke glave je vstal, za silo zgladil hlače in suknjič, kar z rokami počesal zaležane lase, se pogladil po bodečem strnišču, treba se bo obriti, je nečimrno pomislil, in ko je ugotovil, da ni v baraki niti stranišča niti vode, da bi se za silo uredil, se je napotil skozi izhod.

»Ko se boš spočil, se oglasi v baraki šestnajst v propagandnem oddelku, tam boš izvedel vse, kar je treba,« so mu naročili, preden so ga zvečer poslali v posteljo.

Med iskanjem šestnajstice je obhodil skoraj vseh dvajset med gozdom razmetanih barak, povsod so bile table s številko, na nobeni pa ni pisalo, kaj se v njej dogaja. Iz pogovora pri ognju prejšnji večer je vedel, da gre za bolnišnico, za različne delavnice, sedeže vodstva, nekaj pa je razbral iz glasov in ljudi, ki so prihajali in odhajali skozi vrata. V baraki, ki jo je iskal, skoraj še ni bilo ljudi. Dva, trije so se pri razmnoževalnem stroju ukvarjali s kupi in kupčki papirjev, ob tabli na steni, ki je bila vsa polepljena s pisanimi listi, je stalo dekle v civilni obleki. Za mizo v vogalu pa je sedel partizan, ki se je dvignil takoj, ko je Karli vstopil in za sabo zaprl vrata, ter se predstavil za namestnika komisarja, ki je med drugim pri štabu zadolžen za kulturo in propagando. »Kar naprej, brez strahu,« ga je spodbudil, »počasi se boš moral navaditi, tovariš.«

Karli se je zaman oziral po prostoru, da bi zagledal še koga od kulturnikov, ki jih je bilo prejšnji dan ob ognju kar nekaj in jih je večino srečeval že po Ljubljani, pa za marsikoga niti slutil ni, da je sodelavec Osvobodilne fronte. Vedel pa je, da člane kulturniške skupine že od pomladi počasi selijo v varne dolenjske gozdove, saj je prišel čas, ko je bilo treba borbo prenesti iz mesta, okrepiti vojaške enote s propagandnimi in kulturnimi oddelki, organizirati civilno oblast in ustanoviti za to nujne ustanove na osvobojenih ozemljih.

»Tvojih tovarišev še ni, tisti, ki so tukaj že dlje časa, pa imajo svoje obveznosti. Nekaj jih iz mesta pride šele čez kakšen dan. Potem pa bo šlo zares. Za zdaj se bova kar sama malo pogovorila. Najprej pa moram iz tebe narediti partizana, šla bova v skladišče, zanesljivo se bo našlo kaj primernega. Upam, da si si že izbral partizansko ime, pravega imena in priimka namreč ni pametno razglašati naokoli. Saj veš, če sovražnik slučajno izve, se lahko maščuje družini, dekletu ...«

»Ja, sem razmišljal. Kar Kajuh bom, ljudje že poznajo nekaj mojih pesmi, ki sem jih podpisal s tem imenom, zdaj pa naj spoznajo še mene. Kaj bi kompliciral.«

V skladišču uniform je kar nekaj časa prebiral po lesenih policah, preden je našel pravo številko. Imel je srečo, nova uniforma kanadske vojske, ki je bog si ga vedi s kakšno vojaško pomočjo prišla v skladišče, mu je bila prav. Hlače so bile pod koleni zožene, tako da je bilo treba najti še ustrezne škornje, in tudi tu je imel srečo. Vojaški plašč je bil malo neroden, a je obetal, da bo odlična zaščita v prihajajoči zimi. Slekel se je do perila, oblekel novo uniformo, obul zloščene škornje in se postavil pred velik kos ogledala na steni. Ko je na glavo malo postrani nataknil še titovko z rdečo zvezdo, si je bil takoj všeč. Ob vsej krhkosti njegove pojave ga je uniforma naredila nekako bolj možatega, čeprav še vedno simpatičnega fanta z nasmeškom na obrazu, ki je bil všeč ženskam, česar se je po dveh letih ilegale sicer že krepko zavedal. Ampak kljub vsemu se je hipoma odločil, da si spet pusti rasti brke, da bi še poudaril, da so tista najbolj mladostniška leta že daleč za njim. In čeprav je bil med partizani šele en dan, je bila daleč za njim že tudi Ljubljana. Nič več se mu ni treba skrivati in zaspati v strahu, da na vrata potrkajo vojaki v zelenih uniformah. Le misli na Silvo se ni mogel znebiti, čeprav se je ves čas tolažil, da je na varnem in da bo kmalu konec vojne, ko se spet vidita.



Večji skupini je še pred koncem avgusta v bazo prišla zadnja skupina kulturnikov – pisatelj Ignac, pevka Nada in plesalka Brina – in naslednji dan so se vsi kulturniki zbrali v propagandni baraki. Mnogi so se videli prvič, drugi po nekaj mesecih in med njimi je bilo prijetno vzdušje, nabito z dobro voljo in željo po delu. Namestnik komisarja je imel že kar dobro izdelan načrt, kako jih bo zaposlil. V zadnjem času sta nastali dve novi diviziji, Štirinajsta in Petnajsta. V obeh so oblikovali propagandno in kulturniško skupino, v Petnajsti so za vodjo določili izkušenega pesnika Bora, v Štirinajsti pa deset let mlajšega, a v ilegali prekaljenega Kajuha, ki ga seveda niso vprašali, ali nalogo sprejema. Bil je komunist in ni bilo dvoma, da se ne bo uprl. Bil je celo ponosen, prepričan je bil, da je to zanj nov izziv. Čeprav ga je malo le skrbelo, kako bo, saj je bil najmlajši. Vodja tehnike in ilustrator Belač, urednik divizijskega glasila Ladislav, fotoreporter Jože, recitator Krn, glasbenika Špik in Lavrič in plesalka Brina so bili prvi tovariši, ki so jih določili v propagandno kulturniško skupino Štirinajste divizije pod Karlijevim vodstvom.

Bor in Karli sta se z veliko vnemo lotila dela, še preden so kulturnike poslali na teren, v divizije. Že nekaj dni sta, za preizkus, kot sta opravičevala morebitne napake in nerodnosti, v bazi, pri tabornem ognju, pripravila prvi miting. Tokrat še brez propagandnih nagovorov, pač pa veliko recitacij, petja in plesa. K petju so pritegnili vsi, recitiral je Krn, prebral nekaj Cankarja, tudi Karli je navdušil s svojimi pesmimi, nenavaden pa je bil Brinin plesni nastop. Pozneje, ko so že družno sedeli ob ognju, je Karli prisedel k njej. »Nisi videti najbolj zadovoljna,« je načel.

»Saj tudi nisem,« mu je nejevoljno odvrnila.

»Lepo je bilo. Ljudje so bili navdušeni ...«

»To ni to,« ga je prekinila in skoraj jezna nadaljevala: »Poglej samo tele široke, debele in nerodne hlače. In škornji do kolen. Kdaj si še videl plesalko v škornjih. Da ne govorim, na čem sem plesala, zemlja in kamen! Ves čas sem pazila, da se ne spotaknem in padem. Še dobro, da sem odložila pištolo. In da sem si titovko na lase pripela s sponkami. Nikoli si nisem takole predstavljala svoje plesne poti. Sram me je,« se je ulilo iz nje.

»Poglej, Brina. To niso odrske deske. Vojna je, so pač takšne razmere. Boljših ne bo. Gledalci, ki povečini še nikoli niso videli plesnega nastopa, ne bodo čakali tvojih bravur, ampak to, kar boš s svojimi gibi sporočala. Pokaži jim trpljenje, pokaži jim borbo, daj jim upanje ...« jo je pokroviteljsko, njo, celo desetletje starejšo žensko, skušal potolažiti in spodbuditi Karli. Zagledala se je vanj, malo oklevala in se s posmehom v glasu skušala pošaliti: »Razumem, tovariš vodja!«

Takoj, tisti večer, ko je prišla iz Ljubljane v bazo in so sedeli ob ognju, se mu je zazdela zanimiva. Čedna, lepa, ljubka? Morda vsega po malem, vsekakor pa izredno zanimiva. Medtem ko so oddaljeni plameni živahno božali njen obraz, jo je skrivoma opazoval. Bila je v širokih izletniških hlačah, ozka v pasu, s tesno zatlačeno svetlo sivo srajco, z odprtima gornjima gumboma, ki sta odstirala pogled na nežno kožo pod vratom. Košati, črni kodrasti lasje so na čelu risali nežne sence, na spodnjem robu čela so se od nosu proti temenu bočile močne, temne obrvi. In globoko pod njimi oči. Njihove barve v temi ni bilo mogoče razbrati, vsekakor pa so bile temne. In ozke. Kot bi se ves čas branila pred močnim soncem in bi zato morala imeti nenehno priprte veke. Oči, kot bi bila ves čas na preži, kaj se dogaja okoli nje, oči, ki so njenemu obrazu podarjale večni nasmeh tudi takrat, ko je bila zamišljena ali nejevoljna kot ta dan.

»Prosto, tovarišica Brina,« ji je vrnil in pomežiknil.



*



Po nekaj dneh se je skupinica kulturnikov končno pridružila Štirinajsti diviziji, ki je med boji križarila po vsej Notranjski. Italija je pravkar kapitulirala in partizanska vojska se je trudila, da zajame ali prežene čim več sovražnih vojakov in belogardistov, ki so panično bežali iz utrjenih postojank, ko so padale druga za drugo.

Zasegli so velike količine orožja in opreme, za katero so vedeli, da jim bo prišla še zelo prav, kajti italijanska kapitulacija še ni pomenila konca vojne, saj se je zaradi razmer na fronti na njihovo mesto že vrinjala nemška vojska in z njo belogardisti, ki jim je prej uspelo pobegniti pred partizani.

Kulturniški skupini se je zdaj pridružil še vedno veseli harmonikar Kostja. Karli je bil vodja, organiziral je delo, med pohodi in akcijami pa je bil tudi njihov vojaški poveljnik, podrejen neposredno vodstvu divizije. Pred odhodom iz baze so mu celo dodelili nerodno, zaplenjeno italijansko brzostrelko, kar ga je prej begalo kot navdajalo s ponosom. Mitinge so imeli iz dneva v dan, za borce po enotah, za prebivalce, za ranjence, pred cerkvami in v njih, na trgih, v šolah, v vrtačah sredi gozda, na pogrebih ... Sčasoma so se dobro ujeli, Karli je skupaj s tovariši pripravil program nastopov, kjer so se mešali idejnopolitični nagovori, pesmi, recitacije in ples. Ker jih je bilo malo, so vsi pritegnili k pesmi, tudi tisti z manj posluha, recitirali so tudi pevci in tehniki. Brina se je privadila razmeram, sprostila se je, njeni gibi niso bili več negotovi in gledalci, navajeni zgolj trdega dela na polju ali v tovarni, so jo vedno nagradili z iskrenim ploskanjem.

Karli je imel dovolj izkušenj, da je čas mitinga in njegovo vsebino spretno prilagodil obiskovalcem, ki so jih pričakovali. Pogosto je šlo za kmečko prebivalstvo, ki mu je bilo treba z enostavnim nagovorom predstaviti smisel borbe proti okupatorju in mu približati cilje revolucije. Za te je bil čas v nedeljo, takoj po maši, najbolj primeren. Zadržali so jih kar pred cerkvijo, včasih se je pred njih najprej postavil kateri od poveljnikov ali komisarjev, ki jih je nagovoril z bolj ali manj zanimivim govorom in potem besedo prepustil kulturnikom. Največkrat pa se je zgodilo, da je vlogo govornika prevzel Karli, ki se je pred zbrane ustopil z nahrbtnikom na ramenih in včasih rahlo naslonjen na cev svoje brzostrelke. Na pamet, po sicer natanko zamišljeni dramaturgiji je najprej predstavil vojno stanje v svetu, potem pa, nikoli enako, na kratko povedal, za kaj v njihovi borbi gre, kako bo nekoč, ko bo konec vojne, in kaj nova oblast pričakuje od vsakega državljana. Nato so se vrstile primerne recitacije, borbene pesmi in Brinin ples. Karli je kmetom vedno odigral Kmetovo pesem, vedno jasno, odločno in z istim žarom, kot da je to dolžan njim in svojemu dedu, hlapcu Jerneju iz lederfabrike. Ko je prišel do vrhunca pesmi, je vedno še iztegnil svoj vitki vrat, žile na njem so mu močno nabrekle, spodnja čeljust se je za dolgi trenutek v premoru zatresla, ko je v zamaknjeno množico v zanosu končno izbruhnil: »Pa sem udaril!« Takrat je marsikdo še sam stisnil pesti in zobe.

V skupino se je vključil še duhovnik Jože Lampret, ki je bil sicer verski referent divizije in je uradno spadal neposredno pod štab. A potreboval je družbo in kulturniki so ga bili veseli. Bil je iz Karlijevih koncev, nemirnega duha in povsem socialistično usmerjen, tako da je cerkvi in civilnim oblastem v Jugoslaviji povzročal številne težave in zaradi tega marsikateri dan preživel na zaslišanjih in po ječah. Če ni šlo drugače, je pomagal zapeti, v vaseh brez župnikov je vodil maše, koga dal v sveto olje ali krstil novorojenca, ki je bil nebodigatreba spočet in rojen, medtem ko so rohneli topovi. Vodil je zaprisege novih borcev, blagoslavljal orožje. Jožeta je potrebovala nova oblast zato, da pokaže, da partija ne izključuje nikogar, da so verniki prav tako del družbe, ki nosi odgovornost za osvoboditev in bo žela sadove zmage in revolucije. Ena Jožetovih najštevilčnejših zapriseg je bila ob ustanovitvi rabske brigade, ki so jo s svojim obiskom počastili najvišji vojaški voditelji, s slavnim komandantom Stanetom na čelu, saj je šlo za poseben dogodek. Brigado so namreč sestavljali nekdanji zaporniki taborišča na Rabu, ki so preživeli italijansko okupacijo, ob njenem razpadu razorožili stražarje in se opremili z zaplenjenim orožjem ter se prebili na Dolenjsko. Kakšnih tristo so jih postrojili na travniku med mogočnimi bukovimi gozdovi, skromni oltarček z velikimi svečami, ki je bil hkrati govorniški oder, so postavili kar na travnato streho večjega bunkerja. Po kratkem nagovoru političnega komisarja divizije je pred zbrane vrste shujšanih in utrujenih taboriščnikov v uniformah stopil prav tako uniformirani duhovnik Lampret, ki ga je od vse duhovniške opreme krasil le duhovniški ovratnik, in spregovoril o trpljenju, ki na koncu posvečuje zastavljene cilje, o minljivosti človeškega življenja in dolžnostih, ki jih ima slehernik do svojega bližnjega in domovine. Potem je po delčkih bral prisego in zbrani so mu glasno sledili. Vodja kulturniške skupine Karli je po mitingu, ki je sledil zaprisegi, blestel, mnogi so mu segli v roko za lepo prireditev, še posebej za njegov nastop, med njimi tudi komandant slovenske vojske Stane. Godilo mu je, kaj mu ne bi, čeprav se je ves čas zavedal, da je bil miting skupinsko delo, da brez svojih tovarišev ne bi zmogel. Res je bil njihov vodja, toda bolj kot vodja je bil organizator, ki je skrbel, da dobro naoljen stroj gladko teče. Nikoli ni ukazoval, njegova umirjena in preudarna beseda je vedno dosegla svoje in v skupini je bilo ves čas dobro vzdušje. Vrhunec dneva pa je bilo srečanje z Vero, ki jo je našel med novo zapriseženimi partizani. Veselo presenečena sta se prisrčno objela in na hitro obnovila dogodke, odkar so jo zaprli in o njej ni bilo več glasu. Bila sta dobra znanca iz obveščevalne službe, poznal in cenil je njen igralski talent, čeprav je bila po izobrazbi pravnica, zato ji je po krajšem preudarku povedal, da jo hoče imeti v svoji skupini. Še v senci slave minulega mitinga so mu v štabu brez pomisleka ugodili.



Karli se je zalotil, da vse pogosteje išče Brinino bližino. Ko so po mitingu sedeli kje ob ognju, je dostikrat prisedel in jo skušal zaplesti v pogovor. Bila je zadržana, ves čas nekam zamišljena, kljub temu da so ozko priprte oči ves čas obetale smeh, se je v resnici smejala le redko, a takrat iz srca, zvonko, z visokimi čistimi glasovi. Čisto drugače kot Karli, pri katerem bi pričakovali, da se bo večni, prijazni nasmeh prelevil v bučen smeh. Med smehom je res na široko odpiral usta, a glas, ki se je izmotal iz njih, je bil suh, tih, da so ga spraševali, kaj je z njim. Da se je glasno odvadil smejati v ilegali, zaradi varnosti, jih je navadno odpravil.

Brina ni veliko govorila, sploh pa ne o sebi, z užitkom pa je poslušala Karlija, ki so mu pred njo besede kar same vrele iz ust. Ko je videl, da o vojni in politiki kot izkušena ilegalka, zanjo je slišal že v prejšnjem, ilegalnem življenju, ve veliko, skoraj toliko kot sam, ji je govoril o svojem rojstnem kraju, o sebi, družini, rad je povedal kakšno zgodbico, ki sicer morda ni bila čisto resnična, a jo je zabavala. Užival je, ko jo je iz zadržanosti popeljal v sproščen smeh, ni mu ušlo, da je tudi ona rada v njegovi družbi. A naj se je še tako trudil, naj se je sam še toliko razgaljal, ko ji je pripovedoval podrobnosti iz svojega življenja, je iz nje izvlekel bore malo.



V kotu vasi, pod goro, je ob potoku stala dokaj velika, stara osamljena žaga, kamor se je naselil štab divizije, v njej pa so manjši prostor dodelili tudi kulturnikom. V njem so prebivali, ko so hodili na mitinge v bližnje vasi, navadno so se v žago vračali pozno zvečer, ko je pred njo še gorel ogenj, ob katerem so se v svežih in mokrih oktobrskih dneh pogreli in za silo tudi posušili. Zgodilo se je celo, da se je našla pletenka vina ali zelenka prave dolenjske slivovke, in pogovor je postal živahnejši, zaigrala je tudi harmonika.

Karli se je spustil na velik hlod, ki je ležal ob razplamtelem ognju, v roki je imel kozarec vina in postrani pogledoval v Brino, ki je zamišljeno strmela v ognjene zublje. »Dam ti dinar, če mi poveš, o čem razmišljaš,« jo je zdramil. Čisto narahlo je raztegnila usta, da bi mu pokazala, da ga je slišala. Ni se dal. Prosil jo je, naj mu pridrži kozarec, in se hitro vrnil s še enim. Začudeno ga je pogledala, saj se je pijače vedno branila. »Daj, vzemi, včasih se prileže, misli so manj mračne ...«

Besede v družbi nenarejenega nasmeha so jo razorožile. Molče je sprejela ponujeni kozarec, Karliju vrnila njegovega in potem sta molčala oba, strmela v ogenj, poslušala harmoniko, ki je postajala vse bolj otožna, za ruskimi baladami je Kostja spretno prešel na slovenske narodne. Brez besed ji je Karli iz roke vzel prazen kozarec, še opazila ni, ko je odšel, prišel in se je v njeni roki znašel nov kozarec, ki se ga je trdo oklenila.

Vročina je postala premočna, premaknila sta se pod napušč žage in sedla, drug ob drugem, na kup nametanega smrečja in se, še vedno obrnjena k ognju, naslonila na leseno steno. In spet utonila v molk. Ni dolgo zdržal, s kazalcem jo je rahlo dregnil v ramo, da se je obrnila k njemu: »Še vedno velja, dinar za tvoje misli.«

»Ni misli. Samo plesala bi, Karli.«

»Saj plešeš.«

»Ne tako. Ne narobe razumeti, saj sem rada tukaj, vem, da me ljudje radi gledajo, vem, da je tudi moja dolžnost, da to počnem, ampak ...« je pomolčala.

»Ampak?«

»Nisem za to garala deset let, deset let za to, da zdaj plešem na kamenju, nekje bogu za hrbtom,« je nagnila kozarec, da bi prikrila solze razočaranja, ki so silile skozi veke.

»Ne lomi ga, punca! Veš, koliko boš še preplesala, ko bomo pregnali te preklete svinje. Še malo, pa bo konec. In takrat se boš smejala današnjim solzam. Daj no, Brina,« jo je blago tolažil, pa saj je tudi sam verjel v to. »Raje mi kaj povej o sebi.«

»Kaj naj ti povem, saj ni kaj ...«

»Kakšna je bila Brina, ko je bila še Marta?«

Zaprla je oči. »Čisto navadna punčka. Živela sem z mamo in teto. Oče je padel na fronti. Nič slabega mi ni bilo, čeprav nisem imela vsega kot nekatere sošolke. Veliko sem brala, tudi v šolo sem rada hodila, a sem se vedno raje držala zase in cele ure sanjarila. Mislim, da sem bila stara kakšnih enajst, dvanajst let, ti si se takrat šele rodil, ko smo šli s šolo v opero prvič gledat baletno predstavo. Plesalke so imele čudovite kostume, glasba je bila prekrasna, mislim, da med vso predstavo nisem zaprla ust, tako me je prevzela. Doma sem se zaprla v sobo in skušala ponavljati gibe glavne plesalke. Seveda brez glasbe, pri hiši ni bilo niti gramofona niti radia. Potem sem postala sitna, mama me je morala spet peljati na baletno predstavo, pa še v kino sva šli gledat kakšen plesni film, čeprav smo bili na tesnem z denarjem. Takrat so bili filmi še brez zvoka, le glasbena spremljava je bila ob njih.

Ure in ure sem doma preplesala ob namišljeni glasbi. Proti koncu osnovne šole sem trmarila, da bi šla v takšno šolo, da bi lahko postala plesalka. Pa seveda ni šlo. 'Si neumna, čim prej moraš do kruha, saj vidiš, da komaj shajamo,' sta me v en glas zavrnili. In sem šla v trgovsko šolo. Potem pa sem imela srečo, da sem postala uslužbenka na radiu,« se je razgovorila in Karli je ni hotel prekinjati. »V službi mi je bilo lepo, delo ni bilo posebno naporno, ampak to niso bile moje sanje. Še vedno sem se zapirala v sobo in brez glasbe plesala. Seveda sem bila preveč okorna, da bi bila zadovoljna s sabo, hotela sem več kot samo nerodno podrsavanje in poskakovanje na zloščenem parketu moje sobe. Hotela sem biti prava plesalka, na baletnem odru, pred množico, ki me na koncu predstave pospremi z bučnimi ovacijami. Od plače sem skrivaj dajala na stran v upanju, da mi nekoč uspe. Ta nekoč se je pojavil, ko sem slučajno, že dvajsetletna gospodična, spoznala čudovito mlado plesalko in učiteljico sodobnega plesa Meto. Previdno sem jo povprašala, ali bi me sprejela med svoje učenke. 'Vidim, da si navdušena. Če le nisi pretrda, te vzamem v šolo.' Povabila me je k sebi in spustila glasbo v prostor. 'Pleši,' mi je ukazala. Kar tako, po občutku, sem zaplesala in res me je sprejela. To je bil najsrečnejši dan v mojem življenju.«

Že je mislil, da je konec zgodbe, vzel ji je prazen kozarec iz roke, ko je med globokim vzdihom vendarle nadaljevala: »Ampak to je bil šele začetek. Cele dneve sem delala v službi, ob večerih pa plesala v plesni šoli in doma pred spanjem še ponavljala gibe. Ves denar od plače, kar ga nisem dala mami za hrano in stanovanje, je šel v ples. Bila sem utrujena, prepotena in vsa potolčena, toda bila sem trmasta in vztrajna in sem lepo napredovala. In potem se je pojavil on. Prijeten na pogled, simpatičen in prijazen, pameten, izobražen, profesor, razumevajoč. Morda sem si tako približno predstavljalaočeta, ki ga nisem imela. Moj prvi moški. Še bolj sem garala, da bi se dokazala pred njim, spodbujal me je. Veliko sva se pogovarjala, tudi o politiki, med ljudmi je veljal za levičarja, še sama sem se nekaj tega nalezla od njega. Kar kmalu sva se preselila v skupno stanovanje ...«

»O, to je bila pa resna zveza,« je ušlo Karliju.

»Ja, resna, verjela sem celo, da večna. Še vedno me je spodbujal, zmerom je bil za stopnico nad mano, za vsa vprašanja je imel odgovore, vedno sem se lahko obrnila nanj in pomagal mi je. A počasi sem ga spregledala, spoznala sem, da me hoče prikleniti nase, narediti odvisno od njega, da se moram vedno zavedati, da mi brez njega ne bo uspelo. Začela sem se upirati, najprej nežno s pogovori, potem so se začeli prepiri. In po desetih letih je odšel z drugo. Bila sem presenečena, ker me ni prizadelo. Še bolj sem se vrgla v ples in komaj nekaj mesecev pred začetkom vojne sem imela svojo prvo samostojno plesno predstavo pred polno dvorano Opere. Sama sem plačala najemnino za dvorano, šiviljo, pianista. Nagradili so me z burnim aplavzom. Še moja učiteljica je bila več kot zadovoljna, čeprav sem jo menda ves čas mučila s svojo trmoglavostjo in odstopanji od njene trde šole. Ploskanje mi je poplačalo vsa leta garanja in odrekanja. Predstavo sem ponovila še v Mariboru ... in potem konec. Vojna. Konec, razumeš. Nič več nastopov. In ko so me poiskali, da bi pomagala v odporu, nisem razmišljala, odločila sem se, da se jim pridružim, da se uprem. Tako je Marta postala Brina. In zdaj sem tu, sredi ničesar ... To je vse, tovariš Kajuh.« Odmaknila je glavo od stene, ga pogledala in se počasi dvignila. »Pozno je, spat grem,« ga je oklevaje s kazalcem pobožala po dlani. Ni je skušal zadržati, obsedel je s praznim kozarcem.

Pri zajtrku, se ga je v širokem loku izognila. Komaj je našel priložnost, da ji je presekal pot. Ni imela kam pobegniti, zato ga je nemirno pogledala v sprašujoč obraz: »Oprosti za včeraj. Nisem vajena pijače. Preveč sem se razkrila. Pozabi in ne izkoriščaj tega, prosim.«

»Ne bodi neumna, ničesar se ne spomnim. Prisežem,« se je zlagal. In skoraj mu je verjela.



*



Vsak dan so iz žage odhajali na mitinge v bližnje vasi in se vedno znova mimo majhnega, iz kamnov zidanega mlina, kjer je na majhnem okencu v soju petrolejke iz notranjosti rdeče cvetela pelargonija, ki je kljubovala prihajajoči zimi, vračali v žago. Nekega večera je Karli, ki je stopal na koncu skupine, neopazno zavil s poti in odločno potrkal na nizka lesena vrata.

Čez slabo uro je že stal pred žago in med postavami ob ognju iskal Brino. Ni je našel. V upanju se je zagnal v notranjost, na levo, v sobo kulturniške skupine. Planil je v prostor, kjer so odsevi plamenov z dvorišča temo igrivo tiščali v kote, da je ob steni komaj zagledal na odeji sedečo Brino. »O, glej ga, kod se pa ti potepaš, skrbelo nas je že,« ga je zbodla.

Prisilil se je, da je počasi, umirjeno odložil orožje in slekel plašč. Pa vendar je Brina zaznala neko posebno vročico, ki je vela od njega. Sedel je na leseno klop nasproti nje in si položil titovko v naročje. »Se spomniš tistega malega mlina ob poti? S pelargonijo.«

»Mhm.«

»Danes sem potrkal na vrata in odprla jih je v črno ruto ovita starka. Ko je videla, da sem sam in se nima česa bati, me je povabila noter. Tam je za mizo sedela ženska, no, ja, bolj dekle kot ženska, in šivala. Starka je rekla: 'To je moja hčerka. Dali so nama nekaj uniform, da jih pošijeva, mraz se začenja.' In potem me je posadila za mizo in mi ponudila žganja. Nisem se branil, seveda ne. In potem sva se zaklepetala o vojni, svobodi in takih rečeh. Dekle je vseskozi molčalo. Bila je rdečih in zabuhlih oči. Nisem vrtal, pa je stara kar sama od sebe načela.« Globoko je zajel sapo, da se je zbral za nadaljevanje: »Z glavo je pokazala na hčer. 'S fantom sta se že skoraj poročila, pa je prišla vojna in šel je v hribe.

Prejšnji teden je prišla novica, da je padel. Tu v bližini. Skoraj se je za njim vrgla v jamo,' je rekla. Dekle jo je obtožujoče pogledalo, češ, kaj grebeš po rani, planilo v jok, trdo odložilo šivanje in se zagnalo iz sobe. Nisem vedel, kaj bi, starka mi je dolila žganja in potem še enkrat.«

Ampak ni bila pijača tista, ki ga je delala vročičnega, nagnil se je proti Brini, da je v zraku začutila sladek vonj slivovke. »Imam jo, Brina, imam,« je skoraj zakričal, »odkar sem prišel iz Ljubljane, še nisem niti čutil pesmi, kaj šele, da bi kaj napisal. Zdaj imam pesem v glavi, samo zložim jo še!« Brina ga je nejeverno gledala, takšnega ni poznala, spanec jo je naenkrat minil.

»Boš poslušala, povem ti jo in jutri jo zapiševa, si za?«

Nalezla se je njegovega navdušenja, brez omahovanja je prikimala in mu z roko pokazala na odejo pod sabo.

Toda tisti ustvarjalni nemir, ki se ga je še predobro spominjal, mu ni dovolil, da sede. Korakal je po sobi, iz ust so mu vreli verzi, ki so bili sprva še negotovi, pa jih je v zanosu popravljal in ponavljal, da se je Brina na trenutke že kar izgubila med njimi. A na Karliju je bilo v tisti poltemi nekaj strašansko lepega, strašansko privlačnega. Neskončna energija in moč, s katero je bruhal besede. Ni vedela, ali je trajalo uro, dve ali več, oba sta bila utrujena, ko je ves preznojen in tresoč se utihnil. Pogladil se je z roko po laseh in jo pogledal: »Tako, zdaj pa poglejmo, kaj je nastalo! V slovenskih vaseh bova dala pesmi naslov.« Stopil je daleč stran od Brine, se zravnal, roki trdno sklenil nad pasom in tiho, a razločno, z vešče žalostnim glasom deklamiral. Brina je kot uročena poslušala zgodbo o vetru, ki veje po slovenski zemlji, po požganih vaseh, med rdečimi pelargonijami, med dekleti, katerih fantje in možje so obležali v hostah. V zadnji kitici se je žalostni, turobni glas spremenil, postal je višji, živahnejši, Karli je vanj vložil vse upanje, ki ga je premogel: »Kmalu vel bom po slovenski zemlji, šel bom, vriskal od veselja in junaški partizan bo z nagljem okrasil lase dekletu. Vse drugače, lepše bo takrat na svetu.«

Kar sesedel se je k Brini in se utrujen, izpraznjen, zaprtih oči naslonil na zid. Brina ga je nekaj časa opazovala, potem pa ga že drugič v nekaj dneh s prstom pogladila po dlani: »Bo res tako? Kaj bo z nama, Karli?«

»S tabo? Z mano? Z nama? Brina, jaz ...«

Obrnila se je k njemu, še vedno je imel zaprte oči, in mu s prstom nežno priprla ustnici, da ni mogel nadaljevati. »V Ljubljani te čaka Silva ...«

Prijel jo je za dlan in jo odmaknil od obraza. »V Ljubljani, Ljubljani. Kje je to. Tisoč let od tod. To je bilo nekoč. Zdaj pa sva tu, sama, morda na smrt obsojena. Dve duši, ki ne vesta, kaj ju čaka. Morda usojeni druga drugi, pa preboječi, da si to priznata ...«

»Ampak ...«

»Ampak? Kaj ampak, zakaj odrekanje, ko ne veva, kaj bo jutri. Morda bo jutri prepozno. Morda te izgubim, morda izgubiš ti mene. Še predno ...«

»Utihni, prosim, utihni! Vem, da te potrebujem, čeravno nimam pravice do tebe. Ta trenutek, v tej prekleti vojni imam zares samo tebe. Rada bi preživela. S tabo, razumeš?!« se ni mogla premagati. Bilo je izrečeno. Prestrašila se je sama sebe, a koraka nazaj ni bilo.

Kot pijan se je za spoznanje dvignil in pokleknil nad njo. Prijel jo je za ramena in jo potegnil od stene. Prvič je videl, kako ima na široko odprte oči. Globoke, polne temnih skrbi in nepopisnega hrepenenja. Zajel je njen obraz v dlani, skoraj grobo, trdo ob njem segel v lase in ji nagnil glavo. Tako kot je iz sebe prej hlastno bruhal verze je lačno zagrizel v priprte ustnice, da se je kar zdrznila v pekoči bolečini in se ga trdno oklenila.



*



Nemci so sklenili zasesti vsa ozemlja, ki so jih v naglici zapustili Italijani, saj je Slovenija ležala prav na oskrbovalni poti nemških sil do fronte sredi Italije, kjer so navzgor prodirale zavezniške armade. Z miniranjem železniških prog in mostov so partizani skoraj onemogočili preskrbo, zato je bilo nujno ukrepati. Nemško poveljstvo je sprožilo močno ofenzivo in v ponovno osvojene postojanke so se vračali mnogi tistih belogardistov, ki so jih partizani pognali prav do Ljubljane.

Kulturniki so bili skoraj ves ta čas s štabom Štirinajste, od blizu so doživeli ozračje vojne, a po orožju jim zaenkrat ni bilo treba seči. Vseskozi so bili v gibanju, noč za nočjo so preživljali drugje in se po treh prehojenih tednih v rahlem sneženju ustavili pod razpadajočo logarsko lopo, ki so ji manjkale stene, streha pa je bila preluknjana kot beraški čevlji. Kulturniki in propagandisti še niso dobro prišli do sape, ko so dobili ukaz, da razmnožijo številko divizijskega glasila in Kajuhovo zbirko pesmi, za katero so bili dogovorjeni že pred tedni, pa je namene preprečila ofenziva. V enotah in terenu so pesmi že nestrpno pričakovali, saj so okoli krožile le posamične prepisane ali pa so jih prenašali tovariši, ki so jih znali že na pamet.

Karli je bil sicer navdušen, da bo končno prišel do svoje prve pesniške zbirke, zaradi težkih pogojev za tisk pa je kmalu postal živčen in siten, kakršnega tovariši še niso poznali. Šele ko je k njemu stopila Brina in ga blago opozorila, da so vsi utrujeni in da bo vse v redu, tudi če bo manj napet, se je sprostil. Zavoj papirja za zbirko so v nahrbtniku nosili s sabo že od odločitve za natis, zato je bil ves vlažen in so morali liste najprej sušiti ob ognju, ki so ga zakurili sredi ilovnatih tal barake, a je bil še vedno prepojen z vlago, pa še veter je od časa do časa potegnil tako močno, da so liste lovili med snežinkami. Brina je sedla na manjšo klado in v roke vzela pisalni stroj. Karli je imel zasnovo zbirke že v glavi, sklenil je natisniti nekaj zgodnejših pesmi, vse iz cikla ljubezenskih in najbolj borbene, za konec pa še V slovenskih vaseh, edino pesem iz njegovih partizanskih dni in hkrati edino, ki je bila zapisana, saj jo je dan po njenem nastanku v svojo beležko po nareku zapisala Brina. Ostale pesmi je Karli Brini zdaj narekoval po spominu. Le nekajkrat je moral pomisliti, kaj napisati, večkrat pa ga je zaneslo in je začel kar deklamirati, da je Brina besede komaj lovila v stroj. Vsi v baraki so obstali, ko so ga zaslišali deklamirati Bosa pojdiva, dekle, obsorej,/ bosa pojdiva prek zemlje trpeče,/ sredi razsanjanih češnjevih vej/ sežem ti nežno v dlani koprneče .../ Bosa pojdiva, dekle, obsorej,/ bosa pojdiva med bele cvetove,/ v krilo nalomiva češnjevih vej,/ da jih poneseš na talcev grobove.

Kako nenavadno, skoraj groteskno so med snežinkami zvenele besede o pomladnem travniku in cvetočih češnjah. Brina je imela motne oči. Vedela je, da je bila pesem namenjena Silvi.

Prva stran je bila obupna, vlažen papir je le za silo vpijal tiskarsko barvo, črke so se razmazale, za nameček so na sušeče se liste padale še snežinke. Čeprav po naravi trmast in vztrajen je Karli že hotel prekiniti razmnoževanje, pa mu je nekaj reklo, da se ne smejo zgoditi nove Markacije. Drugi list je bil že boljši in za silo so natisnili osemintrideset izvodov sedemindvajsetih pesmi. Naslovnico je oblikoval Belač, na njej je bil obraz partizanke, pod njim partizana, vmes pa ju je z močnimi, poševno postavljenimi črkami prekrival naslov PESMI. Čisto zgoraj v desnem kotu je bil manjši napis iz votlih črk KAJUH. Končali so še pred mrakom, pesnik je iz kupčka izločil eno od knjižic za skupino in eno zase, za preostale pa naročil, naj jih oddajo v štabu. Z izvodoma v roki se je iz barake umaknil pod gosto smreko. Hotel je biti sam. Sedel je v vlažno blazino smrekovih iglic, se naslonil na raskavo, smoleno deblo, iz žepa potegnil cigaretnico, izvlekel zvito cigareto in jo počasi in z globokim vzdihom vtaknil med ustnici. Še enkrat je segel v žep in potipal za vžigalicami. In potem si je počasi, kot bi hotel zavlačevati, prižgal. Prvi dim je z užitkom puhnil visoko v veje in šele potem je predse stegnil roko, v kateri je držal svoj izvod. Svojega otroka, prvo pesniško zbirko. Skoraj pobožno je pogladil naslovnico, odprl list in prebral pesem za pesmijo, čeprav je vse znal na pamet. Srečen je zaprl zadnji list. Iz prsnega žepa suknjiča, kjer je vedno skrival malo črno beležnico za literarne domisleke, je potegnil svoje dragoceno dijaško nalivno pero in spet odprl naslovnico, se zagledal v krošnjo nad sabo in dolgo tuhtal, spet prižgal cigareto, in ko je dogorela, je na odprti list hitro napisal nekaj besed. Nalivno pero in zbirko je porinil k črni beležnici v žepu in se vrnil v barako. To noč so ostali v baraki, vsi so bili prešerno razpoloženi, še posebej Karli, ki je kar pokal od ponosa. Spet se je našla zelenka, da so nazdravili. Tudi Brina je bila vesela za Karlija, le čisto malo je bila užaljena, da je ni vzel s sabo pod drevo, da bi z njo delil srečo. Toda Karli je ni pozabil, na njenem obrazu je zaznal senco, ko je sama stala v kotu barake. Stopil je do nje, ji pomežiknil, iz žepa potegnil tisti svoj izvod in ji ga porinil v roke: »Tole je pa zate!«

»Ne, Karli, ne morem. Ti si pesnik, tebi pripada.«

»Kaj bom s tem, vse pesmi sem se že naučil.«

»Pa mi notri vsaj kaj napiši, tako, za spomin,« ga je s cmokom v grlu zaprosila.

»Sem že, poglej.«

Na prvi notranji strani knjižice je bilo z ličnimi, čisto pravimi Karlijevimi črkami, a tokrat čitljivo, zapisano: Napisati posvetilo Tebi mi je najtežje. Kajuh.

Najlepše posvetilo, ki ga je kdajkoli dobila. Cmok je zrasel v kepo, pogledala je po baraki, ga bežno poljubila na usta in stekla v temo.



*



Nemška ofenziva je bila končana in spet so bile na potezi partizanske enote, napadi na nemške in domobranske utrdbe so se vrstili dan za dnem. Počasi je na novo osvobojeno ozemlje spet dobivalo nekdanjo podobo. Nad gričevnato pokrajino so se med sabo butali sivi oblaki in obetali dež, za sneg je bilo pretoplo, veter pa je bil nadležen. Vrane so se vrešče družile na golih vejah bukev in prežale na živahno dogajanje v mali vasi, ki ni bila vajena vrveža množice vojakov.

Karli to dopoldne ni imel posebnega dela, namenil se je malo pobrskati po mislih in morda sestaviti kakšen verz. Njegova črna beležnica je bila še skoraj prazna, le nekaj kratkih osnutkov, s katerimi pa ni bil najbolj zadovoljen, se je znašlo v njej, edina nova pesem je pristala v Brinini beležki. Ko bo konec vojne, bo moral vso to norijo, ki se zdaj dogaja, temeljito popisati, nastalo bo še veliko dobre poezije. Zdaj ni priložnosti in tudi volje manjka.



Tega dne je bil dobre volje, veselo požvižgavajoč v brado se je namenil k pritlični, z ilovico ometani hiši. Ko je s pogledom že iskal, kam bi sedel in prižgal cigareto, je nekaj metrov pred sabo na tleh zagledal večji kos govejega loja, vsaj za dobro moško pest ga je bilo. Kuharjem se je očitno izmuznil, ko so meso zaklanega goveda nosili h kotlu. Nič lepšega kot košček loja, da si z njim pošteno natre svoje škornje in jih zaščiti pred zimsko vlago, je zadovoljno pomislil, se ustavil in že brskal po žepih za kosom časopisnega papirja, da shrani nepričakovano darilo. Pa še lepo se bodo svetili, si je živo predstavljal. Še preden je spet prestopil, pa je, na drugi strani izgubljenega loja, približno tako daleč, kot je bil sam na tej strani, uzrl psa. Tudi ta je očitno že zagledal plen in hip za tem človeka. Ustavil se je. Kaj si je žival tisti trenutek mislila, si Karli ni mogel predstavljati, najbrž pa ne, da bi si namazala tačke, je dobro razpoložen ugotovil. Človek in pes sta se ocenjujoč opazovala. Kosmatinec je bil presušen, imel je gobec in telo volčjaka, uhlji pa so mu ohlapno viseli na glavo, koščene tace so bile za njegovo telo kar nekam predolge. Kdo ve, koliko različnih pasem se je pretakalo v njegovi krvi. Nekoč je moral imeti krepko postavo, močne noge. Toda dlaka je bila, v nasprotju s klavrno pojavo, še vedno svetleča se, ne dolga, malo po volčje siva in malo lisičje rjava. Košat rep je stisnil med noge in prihuljeno čakal, kaj bo storil človek. Karli je še vedno stal na mestu, radoveden, kaj se bo zgodilo, in pozorno opazoval nasprotnika. V pasjih očeh ni zaznal lakomnosti, temveč tisto pravo lakoto, ki jo je neštetokrat videl v očeh revežev, ki so se naslanjali na izložbe pekarn in mesnic. Iz rahlo priprtega pasjega gobca se je proti tlom počasi začenjala cediti tanka nit sline, v očeh pa se je svetilo nekaj, kar je govorilo, da je žival prepričana, da ima neodtujljivo pravico do prašnega koščka loja in da se je pripravljena zanj s človekom tudi boriti do konca. To je bil zdaj pogled nekoga, ki nima več kaj izgubiti.

Ne zaradi strahu pred pasjimi zobmi, pač pa zaradi lakote in odločnosti v njegovih očeh je Karli zavrgel misel na zloščene škornje in naklonjeno strmel v psa. Tudi pes ni odvrnil pogleda od njega, ko je premaknil desno sprednjo taco v smer koščka izgubljenega loja. In potem je rahlo nagnil celo telo in premaknil še zadnjo levo taco. Čakal je nekaj trenutkov. Ker je človek še vedno stal na mestu, je zlagoma prestavil sprednjo levo taco in malo za njo še zadnjo desno. Lakota je premagala strah. Še vedno počasi, ampak odločno, taco za taco, se je premikal k cilju in ves čas še vedno nezaupljivo pogledoval v Karlija. Ko je ocenil, da je človek dovolj daleč in on dovolj blizu, se je ustavil, sedel na zadnji taci in stegnil svoj pasji vrat, da se je z vlažnim smrčkom skoraj dotaknil loja. Nežno, zlagoma je prevohal ves čudovito dišeč plen, poškilil proti človeku, pa se naenkrat odločil, kot da bi se bal nasprotnikovega napada, hlastnil in rumenkasti kos loja scela pogoltnil. Še vedno se je zadovoljno oblizoval, ko se je dvignil s tal, z očmi poiskal Karlija, ki se mu je utrnilo, da se mu pasja mrcina bržčas zahvaljuje, ker se mu ni bilo treba boriti za loj, in počasi odtacal za vogal hiše. Droben dogodek je Karlija še bolj utrdil v dobri volji, sedel je v zavetje drvarnice ob hiši, prižgal cigareto, kadil in gledal nekam proti gozdnemu robu nad vasjo.

Ni mu bilo dano, da bi dolgo užival samoto, Jože je izkoristil trenutek in mu že od daleč mahal. Kadar je bila priložnost, sta rada poklepetala ali pa vroče razpravljala o predvojnem sistemu, njegovi nepravičnosti in razpredala o prihodnosti.

»Glej ga, glej, pesnika. Čisto sam. To je pa zadnje čase bolj poredkoma. Za starega tovariša kar naenkrat nimaš več časa.« ga je zbodel duhovnik.

Karli je seveda brez težav takoj uganil, na kaj namiguje. Da je vedno pogosteje v Brinini družbi, tudi drugim ni ušlo. »Dragi tovariš far, v življenju je še kaj drugega kot prižnica in oltar,« mu je, še vedno dobre volje zaradi srečanja s sestradanim psom, vrnil med smehom.

»Sin moj, kaj misliš, da duhovniki ne poznamo skušnjave? A se ji znamo upreti. No, ja, vsaj nekateri,« je Jože zaključil zbadanje in se zresnil. »Včeraj je padla tista mala vas čez železnico, Grahovo.«

»Vem, menda je bilo hudo.«

»Hudo, domobranci so nabijali še iz cerkvenega zvonika. Naši so ga morali razbiti s topovi, da so jih utišali. Bog jim odpusti, a bilo je nujno, bi moral zdaj reči. Veliko jih je iz vasi zbežalo, veliko je bilo mrtvih, nekateri se niso in niso hoteli predati, ko so jim naši ponudili, čeprav je bilo za njih brezupno.«

»Ja, so povedali tovariši, ko so se ponoči vračali z napada,« ni Karli pokazal posebnega zanimanja, vesti iz bojev je bil zdaj že vajen.

»V tisti hiši, ki je zgorela, jih je v ognju ostalo kakšnih dvajset, drugi so že ob začetku napada ušli. Naš komandant jih je večkrat opozoril, da bodo napadli s topovi, pa so vztrajali. In potem so naši napadli in na koncu je zagorelo. Vsi so ostali notri, med njimi je bil tudi ...« je Jože uprl oči v Kajuha, ki očitno še ni vedel.

»Kdo?«

»Balantič.«

»France?«

»France. Zadnjič si ga mimogrede omenil, pa sem mislil, da ti povem.«

»Vojna,« je Karli odgovoril nekam pod nebo, »ljudje umirajo.«

»Pesnik je bil.«

»Tudi pesniki umirajo, mar ne?«

Duhovnik je vedel, da je ta brezbrižnost samo krinka za Karlijevo vznemirjenje.

»Bi morda rad, da ti rečem, da me je prizadelo?«

»Te morda ni?«

»Vsaka smrt v tej vojni me prizadene, prekleto! Tudi njegova,« se je pridušal Karli in odvrgel ogorek že davno ugasle cigarete. »Ampak, ali sem jaz začel to sranje, oprosti, oče, ker govorim tako grdo, sem jaz napadel tujo državo, sem se jaz pridružil napadalcem? Se naj jaz kesam za tuje grehe? Vsakega človeškega bitja je škoda, toda veliko ljudi ima izbiro. Balantič je izbral, odločil se je, da bo služil našemu sovražniku, in znašel se je v tisti hiši. Konec! Ja, škoda, bil je pesnik. Celo Kocbek ga je vabil v svoj krog, pa se je raje odločil drugače. Italijani so ga med racijo zajeli, dovolj je bilo, da je bil študent, pa so ga poslali v Gonars. Ko se je vrnil, je spet imel možnost izbire ...«

»Je bil dober, mislim, kot pesnik?«

»Kdo pa je pri dvajsetih res dober. Kosovel, Gregorčič, ja. Jaz si morda mislim, da sem, glej, celo zbirko sem že izdal, pa vedno znova spoznavam, koliko mi še manjka. Po vojni bom moral marsikaj nadomestiti, se naučiti ... Ko je proti koncu gimnazije začel ustvarjati Balantič, sem se sam, gimnazijec na drugi strani Slovenije, že imel za kritika. Pa so me hitro postavili na trda tla, smrkavca.«

Jože je že hotel speljati pogovor v druge, mirnejše vode, pa je Karli nadaljeval: »Nikoli se nisva srečala, bral pa sem ga. Ni dosti objavil, morda deset, dvajset pesmi. Kar sem jih videl, so bile temne, polne obupa in smrti, ves čas je glodal samo po sebi. Malo me je spominjal na mnoge pogovore o smislu življenja, smrti, samomoru, ki sem jih imel s sošolcem v gimnaziji. Tistim sošolcem, ki na koncu ni videl več poti naprej in je obupan končal pod vlakom. Balantič se je, namesto da bi se odprl, ozrl okoli sebe, pokazal na bedo in izhod iz nje, namesto da bi našel svoje pesniško poslanstvo v služenju svojemu narodu, raje zakopal v svoj obup. Pa, ja. Tudi, če bi se odločil drugače, bi na koncu morda vseeno ugasnil v neki drugi goreči hiši, smrt pa ga itak ne bi vprašala, kateri ideji pripada, preden bi zamahnila s koso.«

»Nič kaj prizanesljiv nisi. Celo sarkastičen. Različni smo si, ne moremo biti vsi Bori in Kajuhi ...«

»Kaj bom prizanesljiv! Dve leti se že klatim po svetu, iz postelje v posteljo, izpod smreke pod bukev, s Švabi za ritjo. In tu je bistvo. Vojna. Vsaka vojna je zločin! Če ne bi nekdo svojih krempljev stegnil po nas, bi midva z Balantičem danes morda sedela v Daj-damu in prijateljsko žulila vsak svoj kozarec španjolca,« je Karli zamahnil z roko in s tem dal vedeti, da mu je vsako nadaljnje razpredanje odveč. Jožetu je uspelo, da ga je iz veselega spravil v mračno razpoloženje. Tudi sam je to opazil in se brž pobral. Karli je prižgal novo cigareto in si v isti sapi nejevoljno očital, da preveč kadi. Resno je začel že v Ljubljani, ko so drugič zaprli Silvo, v partizanih je samo še stopnjeval. Ljubljana. V četrt leta je spomin na ilegalno življenje že skoraj izginil, le Silva mu je ponoči še prihajala pred oči, vsa nasmejana in čedna ali pa z objokanimi očmi za rešetkami zapora. Nekajkrat ji je pisal, toda odgovora ni dobil. Morda je sploh ni več v Ljubljani, upal je, da so jo po odhodu Italijanov iz bolnišnice izpustili, pa je pošta ni dosegla. Ali pa mu je odpisala in njenega pisma ni dobil, ker so bili vsak dan na drugem koncu. Upal je, da je na varnem, kjerkoli že je. Čez dan pa je misel nanjo podzavestno odrival od sebe. Več se je družil z Brino, bolj je Silvina podoba bledela.



*



Komandantovega ukaza, ki mu je sam sicer rekel želja, namreč, da zložijo divizijsko himno, so bili veseli vsi člani skupine. A ni šlo tako hitro in gladko, kot je sprva kazalo. Ustavili so se že pri tem, ali naj najprej Špik sestavi melodijo ali Karli napiše besedilo. Kaj je bilo prej – kokoš ali jajce? Končno so ugotovili, da bi lahko ustvarjali malo tako in malo tako. Špik je kmalu začel požvižgavati prve melodije, toda brez klavirja ni šlo. Tudi Karli je vlekel svojo črno beležnico iz prsnega žepa in jo brez zapisanih verzov nejevoljen spet spravljal nazaj. Špikove nedokončane melodije so bile le premalo, da bi zapisal kaj več kot nekak osnutek, nekaj verzov. Potem je Špik v neki vasi le staknil klavir in po dveh dneh je veselo sporočil, da je melodija gotova. Karli sicer izkušenj s pisanjem pesmi na melodijo ni imel, toda imel je dober posluh in končno je bilo v njegovi beležnici čisto spodobno besedilo. Ne umetniška pesem, kot jih je bil vajen pisati, temveč zanosna, bodrilna himna, ki se jo bodo partizani z lahkoto naučili in jih bo spremljala do konca vojne in še po njej, v svobodi. Dobili so se v prostorni kmečki sobi, tokrat si je harmoniko prilastil kar Špik, Karli je pel besedilo, drugi pa so pritegnili. Ne enkrat, stokrat so ponavljali. Niso vse besede stale, tako da bi bili zadovoljni, zato so jih premetavali, jemali stran, dodajali nove in na koncu so si ob Karliju tudi drugi lahko lastili vsaj delček besedila. Zadovoljni so bili, končno jim je le uspelo. Nastali so dve kitici in refren, Karli pa je obljubil, da ob priliki doda še dve kitici.

Komandant Bračič si je vzel čas in jih pozorno poslušal. Čeprav je bil predvsem vojak in se na umetnost ni kaj prida spoznal, je himno navdušeno sprejel.

Kajuhovci so imeli prav, besedilo je bilo enostavno, melodija spevna in zanosna in v nekaj dneh so borci v enotah že požvižgavali refren V borbo, Štirinajsta, juriš! Naj se razlega prek sveta! Dvignimo puške in naprej junaško, vsi za komandantom v boj. Naprej!

Toda takrat komandanta iz njihove himne ni bilo več, le nekaj dni po njenem nastanku je med poveljevanjem v napadu na bližnje mesto padel. Člani njegove kulturniške skupine so se mu oddolžili tako, da so del besedila spremenili in njegovo ime za vedno zapisali v pesem Štirinajste divizije.



*



Zadnji dan leta 1943 so v vasi pripravili velik miting za borce in prebivalce. Skoraj ga ni bilo, ki ne bi verjel, da je silvestrovo leta 1943 poslednje v tej vojni. To ni bilo več upanje, ampak je postajalo prepričanje, ki ga je še podkrepil novi komandant divizije, ki mu je Kajuh odstopil govor, sam pa se je po najboljših močeh potrudil, da je s tovariši iz skupine dal gledalcem največ, kar so premogli. Ustvarili so prijetno, vedro razpoloženje, ki ni popustilo cel popoldan, še čez večerjo, za katero je z življenjem plačalo kar nekaj goved, ni nergal nihče. Ob polnoči so se, tako kot ob božiču, zbrali v cerkvi, ki je bila nabito polna. Na klopeh so sedeli domačini, partizani so zasedli sleherni prost kotiček hladnega prostora, kulturniško skupino je Karli nekako zrinil na kor, čeprav pri maši niso sodelovali. Na orgle je igral Špik, mašo pa je vodil njihov Jože. Karli je s kora z nekim posebnim veseljem opazoval zamaknjene obraze pod sabo, ko je duhovnik čisto preprosto, a prepričljivo govoril o tem, da jih bog ne bo pustil na cedilu in bo prihajajoče leto leto osvoboditve in konca trpljenja. S ponavljanjem besed za župnikom in križanjem so domačini v klopeh in velika večina borcev spremljali obred. Karli je že davno spoznal, koliko nekaterim ljudem pomeni vera v boga, in nekako vesel je bil zanje, včasih celo malo zavisten, globoko verni so bržčas lažje prenašali tegobe življenja. Nikoli ni imel nič proti veri, iz srca pa je sovražil cerkev in pokvarjeni del farjev, ki jim ni bilo mar za ljudi, temveč le zase in koristi pokvarjenih politikov.

Jože je že zaključil mašo in se namenil od oltarja, ljudje so se začeli pogledovati, da se dvignejo, ko so se orgle spet oglasile. Špiku ni dalo miru, po tihi cerkvi so se oglasili mogočni zvoki njegove himne Štirinajste divizije. Harmonika nikoli ni mogla pričarati vse veličine te pesmi. Kulturniki so se spogledali med sabo in prvi je odprl usta Krn. Potem so peli vsi in z njimi ostali, prav vsi so zapeli, v cerkvi je veličastno donela pesem in tresle so se šipe.

Ta noč ni bila namenjena mirnemu spancu. Bili so velika vojska, na varnem, globoko v osrčju osvobojenega ozemlja, vznemirjeni od pričakovanja novega, boljšega. V decembrskem mrazu so po vasi goreli ognji, ljudje so nazdravljali, se objemali in poljubljali vsepovprek. Poveljniki so blagohotno pogledovali mlade, zdrave fante, ki so pretiravali z jabolčnikom in žganjico. Zaslužili so si sprostitev, četudi s pijačo. Bilo je hudičevo trdo leto in vedeli so, da bo to, ki je pred njimi, morda še hujše. Ranjena zver se ne bo predala kar tako, z opletajočim repom premaganca bo uplenila še marsikatero življenje.

Karli je z negotovim korakom in s kozarcem v roki stopil k Brini, ki se je grela ob ognju. »O, glej jo, tovarišica Brina. Kar sama,« jo je ogovoril z opletajočim jezikom, »ali sem tebi že voščil srečno novo leto?«

»O, si, si. Že trikrat,« se mu je vedro nasmehnila v kalne oči. Prav nič mu ni zamerila, da je popil, krožil od ognja do ognja in se zapletal v dolge pogovore z nič slabše razpoloženimi soborci, da zanjo skoraj ni imel časa. Za njim je bilo hudo leto, polovica še v Ljubljani, težka odločitev, da gre v partizane, potem pa desetine mitingov in odgovornost za skupino. Previdno mu je iz roke vzela kozarec, ga ponesla k ustom, na dušek izpila preostalo pijačo in se s celim telesom stresla. »Dovolj je, tovariš Kajuh. Pospremi damo v njene prostore,« ga je odkrito povabila. Bolj zaradi lepšega se je še skušal izviti, da je noč še dolga in bi še en kozarec, toda ni se mu uspelo ji upreti.

V poltemi bornega prenočišča, kjer je že bilo slišati smrčanje tovarišev, sta ležala tesno drug ob drugem in se držala za roke. Karli je spet začel navdušeno pripovedovati, kaj vse si je že zamislil za čas, ki prihaja, kako bodo spodbujali ljudi, da se jim priključijo, pa mu je z dlanjo odločno pokrila usta. »Molči že vendar, nisi na mitingu. Novoletna noč je, Karli.« Ubogljivo je utihnil, jo prijel za zapestje, se obrnil proti njej, njene dlani je vzel v svoje in jih oblikoval v zavetje, v katero je nežno potisnil svoj obraz in obmiroval. »Kaj bo z nama, Karli?« ga je nežno vprašala, čeprav odgovora ni pričakovala. Iz dlani je že uhajalo globoko, spokojno dihanje utrujenega pesnika.



Takoj zjutraj ga je še vsega zmačkanega od skoraj prečute noči dal k sebi poklicati komisar, ki je takoj prešel k jedru: »Kajuh, čez nekaj dni bo šla Štirinajsta na Štajersko! Ja, vem,« je nadaljeval, ko je Karli komaj opazno prikimal. »po enotah se že nekaj časa šušlja o tem. Treba je pridobiti novo vojsko, drugje po Sloveniji smo pobrali že skoraj vse za borbo sposobne. Tam pa je fantov, ki se še niso odločili, še kar nekaj. Pa tudi vojaško je treba poživiti teren, tamkajšnje enote so precej majhne in zato tudi manj učinkovite. Povsod, kjer bomo hodili, moramo imeti močno propagando, pa tudi kultura bo imela pri vsem skupaj veliko vlogo. Zato mora z divizijo tudi kulturniška skupina, o tem ni dvoma.«

»Razumem, tovariš komisar!«

Komisar se ni dal zmotiti: »Ampak s komandantom in tovariši iz glavnega štaba smo se pogovarjali, da bi ti in Brina ostala na osvobojenem ozemlju. Tu sta morda še bolj potrebna. Ustanavljamo partizansko gledališče in tovariši menijo, da bi ga prevzel ti, ki imaš z gledališčem še od doma velike izkušnje, pa tudi dober organizator si. Veliko dela bo potrebnega. Jaz sem predlagal, da odločitev prepustimo tebi.«

Karli je bil presenečen: »Vodja gledališča? Sliši se lepo. Na varnem, daleč od borb, preskrbljeno prenočišče in redna hrana. Ampak premisliti moram, odločitev ni tako enostavna.«

»Vem. Sicer pa, tudi jaz bi te imel rajši ob sebi, če ti odkrito priznam. Dober vodja si, soborci iz skupine te imajo radi in na mitingih potegneš ljudi. A kot rečeno, premisli in mi sporoči do večera. Tudi Brino bi sprejeli v gledališče, plesalk ni, igralke bomo lažje dobili.«

Karli se je umaknil k potoku ob vasi, se tesno zavil v plašč in sedel na skalo. Pobrskal je za cigareto in dolgo opazoval razgoreli plamen vžigalice, prižgal cigareto in se zamislil, spuščajoč v mrzli zrak bele obročke cigaretnega dima. Vodja partizanskega gledališča, vodja edinega pravega slovenskega gledališča. Veliko so mu zaupali, mladeniču, ki še gimnazije ni končal. Lahko je bil resnično zadovoljen in ponosen nase. Kaj bi dal, da bi ga zdajle videla Vasletova babica, ki je tako verjela vanj. Sam mora prevzeti breme odločitve, ki je vse prej kot lahka. Sicer pa je bil navajen samostojnega odločanja. Za tisto pogumno in skoraj noro pustolovščino, ko so šli s prijatelji branit Jugoslavijo, ko za to še ni bilo pravih možnosti in je komaj preživel nesrečni padec, se je odločil sam in prizadel mamo. Tudi za pot v partizane se je odločil sam, Silvi ni dal možnosti, da ga prepriča, da ne bi šel. Zavedal se je, da je to sebično, obnašal se je, kot da je na svetu sam, toda njegova prva misel, tako kot v poeziji, sta bila tudi v vsakdanjem življenju upor in revolucija. Pa vendar je zdaj drugače. Tokrat se ne more odločiti sam. Brina.

Dolgo se je še izgubljal v začaranem krogu, iskal je razloge za in proti, nekaj časa je bil odločen sprejeti nov izziv, nekaj časa pa je bil prepričan, da mora dokazati, da ni samo pesnik in da se mora dokazati tudi v borbi, če bo potrebno.

Z zmedo v glavi se je odlepil od skale in poiskal Brino. »Pogovoriti se morava. Pridi z mano, ne morem tu pred vsemi.« Brina je vedela, da je odšel v štab, in čudno se ji je zdelo, kod je hodil toliko časa. V strahu, da so mu jih v štabu napeli zaradi njunega druženja, mu je sledila v lopo, kjer so kulturniki spali in čez dan ni bilo v njej nikogar. Prvi je sedel na poležan kup slame, ona malo dlje od njega, kot da bi se bala, da ju kdo ne zaloti. »Daj, no, pridi no bližje,« jo je povabil. Zdaj je vedela, da ga niso klicali zaradi nje, kar oddahnila si je in, ne da bi vstala, podrsala proti njemu.

Resno jo je pogledal v oči: »Čez nekaj dni gre divizija na Štajersko. Dolga in naporna pot bo. Ampak meni so v štabu ponudili, da prevzamem vodenje partizanskega gledališča na osvobojenem ozemlju, ki ga ustanavljajo.« Sprva je iz ozke globine njenih očes zabliskal plamen veselja, potem so se veke razširile in veselje je izginilo. Vedel je, zakaj, morda jo je celo malo preizkušal, zato je hitro navrgel: »Tudi tebe bi radi imeli v gledališču, Brina.« Zajela je zrak, začutil je, da so se prsi pod debelim suknom močno napele, in iz ust ji je ušel globok izdih olajšanja. »In kaj si jim odgovoril?«

»Da moram premisliti, do večera imam čas. Zate nisem govoril, dovolj velika punca si, da se odločiš sama,« jo je spet skušal.

»Karli, jaz ...« je s tesnobo skušala nekaj izdaviti iz sebe.

»Ko sem odšel iz štaba, sem se umaknil za potok. Edino, česar sem se domislil po nekaj cigaretah, je bilo to, da ni važno, kje bom, le da ostaneva skupaj.«

Položila mu je roko na prsi in se z licem naslonila na njegovo ramo. »Kaj bova storila, Karli?«

»Ne vem, nikoli si nisem domišljal, da bi nekoč lahko postal vodja nekega pomembnega gledališča.

Takšne priložnosti marsikdo ne bi izpustil iz rok. Po drugi strani pa ... divizija gre na Štajersko, v moje kraje, v bližino mojih ljudi. Morda bi spet srečal mamo, očeta. Tam nisem bil že, sploh se ne spomnim, kako dolgo. Tudi tam se je treba boriti, veliko dela bi imel.«

S prsti je grebla po njegovi uniformi, dolgo časa razmišljala z zaprtimi očmi, potem pa le spregovorila: »Tudi mene mika gledališče, s takšnim pravim odrom, kjer ne lovim ravnotežja na vsakem koraku kot nerodna kokoš. Deset let sem se mučila. Ampak veš, v teh mesecih sem se navadila na zemljo in kamen. Tudi zaradi tebe,« ga je hvaležno pogledala. »Zavrgla sem skoraj vse, kar sem se v letih plesnega šolanja naučila, šlo je samo za plesni izraz, ki ima korenine v tej naši, domači zemlji. In čisto preprosti ljudje, ki nikoli niso videli gledališča, so me, se mi zdi, sprejeli za svojo. In jaz, čeprav je bilo od začetka hudo, sem se nekako navezala na hvaležno občinstvo. Prepričana sem, da sem jim dala nekaj, kar si bodo zapomnili za celo življenje. In tudi kot plesalka vem, da sem napredovala, če drugega ne, sem spoznala, da se da z voljo doseči skoraj vse. Pogrešala bi vse to.«

In potem sta premlevala v nedogled, tehtala za in proti in se lovila med čustvi in razumom. Odločitev ni bila lahka, a ko so kuharji klicali k večerji, sta vedela. Ostala bosta med svojimi, z divizijo.



*



Takšne treme Karli še ni imel. Stal je v tesnem zaodrju prosvetnega doma sredi osvobojenega ozemlja in čakal, da Brina odpleše in potem sam stopi na oder, pred skoraj sto gledalcev. V dvorani so sedeli pisatelji, pesniki, profesorji, igralci, slikarji, glasbeniki, arhitekti, kritiki in publicisti, ki jim je v vojnih razmerah uspelo priti na prvo zborovanje slovenskih kulturnih delavcev. Ves dan so vneto razpravljali o vlogi in prihodnosti slovenske kulture v novi državi. Karli je tudi sam vseskozi potrpežljivo sedel v dvorani, poslušal ter se v odmorih enak med enakimi pogovarjal s pomembnimi ljudmi, za katere nikoli ni slutil, da jih bo nekoč spoznal. Bil je srečen, da je tudi sam povabljen kot kulturnik, in ponosno se je vpisal na listo prisotnih, med sama znana imena. Po uradnem delu so zanje, vojaške poveljnike in predstavnike oblasti pripravili bogat kulturni program. Tu ni bilo več govorov, samo glasba, besede in ples. Brina je ob Janezovi spremljavi na harmoniki, oblečena v belokranjsko nošo, odplesala ples, poln hrepenenja in upanja, ob bučnem ploskanju je zasopla in zardelih lic pritekla do Karlija ter ga porinila pred zaveso. Ko je stopil na rob odra, so se mu pošteno tresle noge, bal se je, da ga bo prevrnilo med zabrisane obraze pod sabo, da ne bo zmogel povedati vseh štirih pesmi. Prve besede so bile tihe, skoraj plašne, glas se mu je za spoznanje tresel, potem pa je priprl oči in odločno napel vrat v dvorano ter začel. Poslušalci so ga pozorno spremljali. Niso še slišali pesnika, ki bi tako iskreno, prepričljivo in z zanosom deklamiral svojo poezijo. Ker je poznal njen učinek, je preračunljivo za zadnjo izbral Kmetovo pesem.

V popolni tišini je začel mirno, potem pa v sredini pesmi stopnjeval do zatajevanega besa: Pa so prišli ti prekleti hudiči,/ koder so šli, so za njimi mrliči,/ meni so mater in sina ubili,/ ženo so ... kaj naj bi ženi storili?/

Nisem več vzdržal, v meni je tlelo, v pesti skelelo, pa sem udaril!

Glas obupanca z visoko dvignjeno pestjo je stresel dvorano, počakal je nekaj trenutkov, da so gledalci prišli k sebi, in v dvorano z ubitim glasom, skoraj neslišno, da so vsi kar otrpnili, izšepetal zadnje verze: Zdaj me bijo kakor črno živino .../ Moje oči plameneče poglejte, tovariši,/ in mi povejte: še vidite v njih domovino?

Ves prepoten je utihnil in stopil korak nazaj, ploskanja kar ni hotelo biti konec. Ko se je skril za zaveso in prislonil telo na steno, da se umiri in uživa v trenutkih slave, je bil srečen. Osvojil jih je, takšnega ploskanja še ni doživel. In to od slovenske kulturniške smetane. Mnogi so želeli nazdraviti in stisniti roko temu simpatičnemu in ognjevitemu mladeniču, ki je navdušil s poezijo in nastopom. Zavedal se je, da je dosegel enega vrhuncev v svojem kratkem življenju.

In kar ni mogel verjeti, ko ga je ogovoril znan slikar: »Tovariš Kajuh, jaz sem Jakac,« mu je ponudil roko, kot da Karli še ne bi slišal zanj. »Izvrstno si nastopil, rad bi te narisal,« je pokazal na risarski blok in v pričakovanju stal pred njim. Karli seveda ni okleval, čeprav ga je predlog presenetil, godilo mu je, ker je med starimi mački izbral tudi njega. Voljno mu je sledil pod okno, sedel na ponujeni stol in važno poziral, medtem ko so mimo njega hodili ostali udeleženci. Spomnil se je, kako je moral v svoji sobi doma skoraj ves popoldan brez ugovora sedeti, ko ga je risal sošolec Tona. Takrat si je bil kar všeč, prijatelj ga je naredil resnega in starejšega. Brina se mu je celo nasmehnila, pa jo je pospremil le z očmi, togo obsedel in slikarju potrpežljivo nastavljal svoj profil.

Ko je bila risba končana, mu jo je slikar pokazal. Kljub veselju vseeno ni mogel skriti rahlega razočaranja. Jakac je videl, da nekaj ni v redu: »Je kaj narobe?«

»Pravzaprav nič. Ampak, ali se ti ne zdi, tovariš, da je tale nos malo prevelik pa mogoče malo preveč usločen?« je bil Karli v zadregi.

Jakac v sebi sicer ni bil istega mnenja, a tega očitno nečimrnemu pesniku ni hotel pokazati. »Ja, morda pa res, bom moral kasneje popraviti, nekje v žepu imam tudi radirko,« ga je potolažil, da se je Karli spet vedrega obraza vrnil med ljudi.



*



Tako velike partizanske enote, zbrane na enem mestu, kot je bila takrat na travnikih za vasjo Štirinajsta divizija, sestavljena iz Tomšičeve, Šercerjeve in Bračičeve brigade, vse od začetka odpora še ni bilo. Pomrznjeno travo, januar dotlej še ni postregel s snegom, je preplavilo več kot tisoč borcev, ki so se potem zvrstili v dolgo kolono in med petjem zapustili vasi, kjer so se dodobra spočili in pripravili na pohod. Vodstvo se je taktično odločilo, da ne bodo šli naravnost proti Štajerski, temveč so kolono usmerili proti Hrvaški, ki je bila ponekod osvobojena, ponekod pa so jo branile dokaj šibke ustaške enote, potem pa naj bi mejo spet prestopili nekje pri Halozah ter od tam pot nadaljevali po Štajerski. S tristokilometrskim ovinkom so hoteli Nemce popolnoma presenetiti, in še preden bi se ti zavedli, kako velika partizanska enota se jim je prikradla v osrčje zasedenega ozemlja, bi že bili na varnem na Pohorju, od tam pa bi začeli akcije in mobilizacijo novih borcev.

Kulturniška skupina je bila nekje v sredini kolone, takoj za štabom. Daleč spredaj so bili obveščevalci, za njimi predhodnica, ki je bila pripravljena na hitre akcije. Sledili so zastavonoše z visoko dvignjenimi slovenskimi in proletarskimi zastavami, v njihovem zavetju so harmonikarji raztegovali mehove, da so spodbujali petje v koloni. Za štabom in prištabnimi službami in oskrbovalnimi enotami, v katerih so desetine mul in konjev prenašale hrano in nujno opremo, je korakala zaščitna enota, potem so sledili ostali borci, na koncu pa so močne živali nosile težke strojnice, minomete, konji pa so vlekli celo dva topova. Divizija je bila izredno dobro opremljena, v orožju ni zaostajala za sovražnikom, municije je bilo dovolj, z njo je bilo nekaj zdravnikov, celo kirurgi, imeli so dovolj zdravil in povojev. Za začetek je bilo tudi dovolj hrane, divizija je premogla celo radijsko postajo. Bili so dobro oblečeni, siti in spočiti. Skratka, to je bila vojska, o kateri je Karli, ki je stopal med Brino in Jožetom, sanjal in pisal. Še tistih nekaj dvomov in strahov, ki jih je imel pred dnevi, se je razblinilo. Vedno bolj je bil prepričan, da jim bo uspelo, pogledal je Brino in zdelo se mu je, da tudi ona ne obžaluje odločitve, da sta ostala s tovariši.

Po dveh dneh pohoda, ko so prešli mejo med Slovenijo in Hrvaško, so se že kazali prvi znaki utrujenosti in prvi žulji. Toda sovražnika skoraj ni bilo videti. Hodili so večinoma ponoči, čez dan so počivali v hrvaških vaseh, kjer so jih ljudje, sami vajeni skromnega življenja, sprejemali z odprtimi rokami. Kulturniki so spet prirejali mitinge, čeprav so nastopali v slovenskem jeziku, so jim domačini navdušeno sledili. Govoril jim je verski referent, čeprav je kdaj uporabil čisto posebne besede, so ga pozorno poslušali in mu z glavami vneto pritrjevali.

Hodili so po močvirnih poteh, januar je zmrzoval in led na mlakužah se je s steklenim glasom lomil, ko so hodili po njih. Čevlji so se zmočili, Karli se je nehote spomnil psa in koščka loja, ki bi mu zdaj prišel prekleto prav. Sam je zaenkrat imel še srečo, škornji so držali vodo, nekaterim pa so se nogavice vode napile, stopala so čmokotala na vsakem koraku. Z neba se je usipal leden dež in za ovratniki mezel po hrbtih. Čez dan, ko so počivali, je obleka ostala vlažna, čevlji se niso posušili in neznosna muka je bilo spet nadeti razmočeno usnje, žulji so se znova in znova hranili z mokroto in napori.

Po desetih dneh so se končno za dva dni ustavili v večjem mestu, da so se pošteno očedili, si za silo pozdravili žulje na nogah, nekateri pa celo z žico povezali razpadajoče čevlje. Kljub temu da so bili utrujeni kot vsi ostali, so Kajuh in tovariši skupaj z domačini pripravili velik miting. Točke so se izmenjavale v slovenskem in hrvaškem jeziku, Karli je deklamiral z istim žarom kot nekoč in domačini so ga vedno nagradili s ploskanjem. Razumeli so preproste besede, ki jih niso slišali prvič, njegova poezija se je s prehajanjem manjših enot in v skupnih borbah že razširila tudi med njimi. Brina je plesala, odločno in živahno, čeprav je Karli videl, da je tudi ona močno utrujena. Med pohodom sta se še bolj zbližala, cele dneve sta hodila skupaj, čeprav sta bila le redkih besed. Včasih, potem ko so ga spet začela izdajati pljuča in je rahlo pokašljeval, ga je vprašala, kako se počuti, in on je odgovoril: »Gre, nič ni, cigarete so krive.« Ali pa: »Malo prehlada. Bo že.«

In ko je on opazil, da se ona začenja opotekati, jo je bodril: »Še malo, še malo, pa se bomo ustavili,« in ona mu je navadno odgovorila: »Eh, saj ni nič, bom že.« In potem sta spet zdrsnila v svoje misli.

Povabili so ga na skupni sestanek vojaških predstavnikov divizije in poveljstva domačih partizanskih enot, ki so jih ves čas pohoda spremljale in podpirale. Ko so pretehtali vse vojaške zadeve, so mu na koncu le povedali, zakaj je z njimi. »Hrvaški tovariši menijo, da bi izdali zbirko tvojih pesmi. Pravijo, da te imajo ljudje radi in bi je bili veseli. Menda celo razmišljajo, da bi jih nekaj prevedli.« Čeprav je bil pobude vesel, je okleval. Ko so mu v diviziji predlagali nov natis, je predlog vedno zavrnil, češ, naj počakajo, da bo nova zbirka, ki ne more biti enaka stari, dozorela.

»Glej, Karli, veš, da gremo v kraje, kjer bi bila zbirka več kot dobrodošla. Veliko bo treba delati med ljudmi. In tovariši pravijo, da sploh ni težav s papirjem in razmnoževanjem. Tačas, da bomo pred slovensko mejo, nam bodo zbirko že dostavili.« ga je prepričeval komisar. Seveda je Karli privolil in komisar je na njegovo presenečenje iz usnjene torbice s prebrisanim nasmeškom potegnil izvod njegovih pesmi, že pred odhodom na sestanek je dobro vedel, da se bo Karli uklonil. »Tu imate,« je čez mizo porinil zvežčič pred domačine, »tiskajte. Čim več!«



Med tistimi, ki v mestu niso počivali, je bil fotograf Jože. S fotoaparatom in nahrbtnikom je hodil od hiše do hiše, od skupine do skupine borcev, se šalil in pred levo oko vneto nastavljal fotoaparat, ki mu ga je jeseni podaril komandant Bračič.

»S tem ti ne bo uspelo posneti naše borbe, tovariš Jože,« se je nasmehnil komandant, ko ga je videl med borci postopati s staro škatlo v rokah in z zavistjo pogledovati v Leico, ki jo je sam nosil obešeno čez ramo. »Tu jo imaš, pa glej, da bo nastalo kaj lepega za našo zgodovino!« je komandant snel dragoceni fotoaparat in mu ga slovesno obesil okoli vratu. Od takrat Jožeta niso videli brez fotoaparata in Karli je bil prav vesel, da so dobrovoljnega fotografa, ki je tudi lepo pel in igral nekaj glasbil, dodelili v njegovo skupino.

Res je fotoaparat kar naprej nekam usmerjal, a na sprožilec je pritisnil šele po tehtnem premisleku, saj je imel bore malo filmov in vsakega je bilo treba temeljito, po pameti izkoristiti, preden ga je previdno in v temi vzel iz aparata, ga skrbno zavil v močan, nepremočljiv papir in ga priložil k drugim, že posnetim, v kovinsko škatlo, ki jo je spravil na dno nahrbtnika, od katerega se nikoli ni ločil.

Še po tednu, dveh marljivega fotografiranja, ko so se mu z veseljem nastavljali, borci niso videli še nobene njegove fotografije, tako da so ga, ko je spet prišel z dvignjenim fotoaparatom v njihovo bližino, vprašali: »Ej, Jože, kdaj bomo pa dobili fotografije?«

On pa nazaj: »Kakšne fotografije neki? Nikoli. Saj ne fotografiram za vas, ampak za zgodovino,« je uporabil komandantove besede. Čeprav je vedel, da fotografij enostavno ne bo, dokler ne pride do fotografske temnice. Seveda mu niso zamerili, toda zdaj je vedno, ko se je preveč smukal okoli, padla zbadljivka, dovolj glasna, da jo je slišal tudi sam: »Kaj pa ta, a spet fotografira za zgodovino?«

In ko sta tistega dne, malo preden so odšli iz gostoljubnega mesteca, v lepi topli svetlobi odhajajočega popoldneva Brina in Karli zatopljena v pogovor stala na peščenem dvorišču, sta zaslišala znan glas: »Ej, golobčka, pa sem vaju končno zalotil sama, poglejta sem!« Brina se je nejevoljno obrnila k Jožetu, ki ji je bil sicer zelo pri srcu, tudi fotografiranja se ni branila, ko sta bila s Karlijem v skupini z drugimi tovariši. A podzavestno se je izmikala, da bi bila na fotografiji sama z njim. Zdaj pa bi Jožeta in morda tudi Karlija, ki je slutil, za kaj gre, užalila, če bi se ozrla stran. Zato se je vdano nasmehnila.

»Ja, takole, Brina, ja, glej vame. In ti, Kajuh, stopi za njo, lepo dostojno, ne preblizu, pa ne tako, da si ves zakrit. Brina, daj za cekin nasmeha. Tako, ja.« Potrpežljivo sta čakala, da je umiril fotoaparat in končno sprožil.

»Tale bo pa za zgodovino,« se je fotograf narejeno grozeče pošalil tudi na svoj račun in odhitel iskat novih motivov.



Preostanek poti po Hrvaški ni bil nič manj naporen, toda zdaj so hodili podnevi, po osvobojenem ozemlju. Mraz je bil sicer njihov stalni spremljevalec, a narava jim je prizanašala vsaj s snegom. Namesto da bi izzivali spopade, so se rajši teden dni premikali po varnih gozdovih, ne da bi napredovali proti meji. Nekateri so bili zaradi tega nejevoljni, večina je vodstvu zaupala. Tudi Karli, saj je vedel, da štab mrzlično išče najboljši način, da spet pridejo čez mejo. Obveščevalci so redno poročali o stanju na terenu in izkazalo se je, da bo prehod proti njihovemu prvotnemu cilju nemogoč in je treba poiskati novo zanesljivo pot. Po skrbnem razmisleku je tako Štirinajsta divizija po mesecu dni skrajno utrudljivega tristokilometrskega pohoda in skoraj brez žrtev pri majhni vasici na Kozjanskem spet stopila na slovenska tla.



*



Skoraj sto borcev, ki so bili ranjeni, bolni ali do onemoglosti izčrpani, je ostalo na hrvaški strani. Drugi so bili, kljub dolgemu pohodu, sposobni nadaljevati pot. Še vedno so bili do zob oboroženi, le obleka in obutev je bila pri večini že skrajno dotrajana in neprimerna za zimske razmere, obetali so si, da se bodo v zavetju štajerskih hribov na novo oblekli in obuli.

Karli je bil dobro oblečen, škornji so mu še vedno služili, toda bil je že na robu moči, kašelj ga je mučil vedno pogosteje, tako da je iz dneva v dan težje prenašal tegobe napornih premikov. Zdaj je tudi zima v najbolj kruti obliki pokazala svoje zobe. Sneg je podal roko mrazu, v dveh dneh ga je bilo čez kolena, temperature so se spustile dvajset stopinj pod ničlo, pihal je močan veter. Kot bi se narava hotela maščevati za vse dosedanje suhe in tople zimske dni. Tudi Nemci so končno ugotovili njihove namere in začeli lov na njih.

Karli se ni se ubadal s tem, ali so štabne odločitve pravilne ali ne, otopelo je sledil tovarišem pred sabo, se ustavil, ko so ukazali, in nadaljeval pot, ko je bilo treba. Tudi misli niso bile več tako živahne kot še nekaj dni prej, le trdno se je oklepal upanja, da bo vsega v nekaj dneh konec. Topla sapa iz ust in nosu mu je na brkih zmrznila v trde kepe, in ko mu je Brina v šali navrgla, da se bo kmalu čisto skril pod ledeno zaveso, se je le šibko nasmehnil. Dolgim nočnim pohodom in tavanju v temi so sledili kratki, na pol budni dnevni počitki, ko so sedli v zavetje bajt ali dreves in zaužili boren obrok.

Začeli so se krvavi boji, veliko živali je pod tovorom onemoglo, mnoge so zadeli streli. Kljub temu da je bilo v načrtu, da se brigade v Sloveniji ločijo in se prebijajo naprej vsaka na svoj konec, se je štab odločil, da ostanejo skupaj, saj je sovražnik zbral proti njim vsaj trikratno moštvo, tako da samostojne brigade ne bi preživele, skupaj pa so le pomenili močno silo.

Na kakršnekoli mitinge že dolgo niso pomislili, kulturniki so postali čisto običajni borci, z vsemi nalogami. Karli v tej vojni še ni izstrelil naboja, tudi svojo brzostrelko je sprejel zato, ker so mu tako naročili, ko so mu jo po prihodu v partizane potisnili v roke. Saj je bil vendar poveljnik propagandne in kulturniške skupine. Toda že po nekaj dneh pohoda po zasneženi slovenski pokrajini je doživel svoj ognjeni krst.

Po neporaščenem pobočju nad skupino hiš je v oblačnem mrazu skušal hiteti za svojo skupino proti varnemu robu gozda visoko nad njim. Določen je bil le cilj, vrh hriba, enote so se morale do njega prebiti ločeno, same. Z vseh strani se je slišalo smrtonosno lajanje strojnic, kriki ranjenih borcev in zateglo riganje zadetih živali med redkimi premori. Pobočje se je zaenkrat zdelo še varno, grizel je v breg, vsakih nekaj metrov je v shojenem snegu zdrsnil korak, dva nazaj. In ko končno ni več dohajal svojih in so ga pljuča prisilila v kašelj, se je odločil vsaj za trenutek odpočiti. Bil je zadnji, drugi so bili že kakšnih petdeset metrov nad njim. Pokleknil je na sneg in skušal ustaviti kašelj iz pekočih pljuč ter umiriti krče utrujenih mišic v stegnih. Iz doline pod sabo je zaslišal rezka povelja v nemščini in se ozrl proti hišam spodaj, od katerih ga je ločilo le dvesto, tristo metrov. Napel je oči in zagrabila ga je panika, na dvorišču najbližje hiše se je skupina vojakov v zelenih uniformah trudila, da proti pobočju, ki je bilo še polno vzpenjajočih se borcev, usmeri večji top. Najprej se je ustrašil zase, potem še za tiste nad sabo. Medtem ko je čas neusmiljeno tekel, je mrzlično razmišljal. Ni našel rešitve, sam proti njim, saj jih bodo pobili kot zajce, je pomislil. Potem je v jezi in obupu snel z ramena brzostrelko, premaknil varovalo, nameril nekam v dolino, proti topu, in pritisnil na petelina. »Pizda vam materina švabska,« je kričal na ves glas, ko je brzostrelka škropila krogle. Njegovi streli so opozorili tiste nad njim, polegli so po tleh, po dolgi minuti ali dveh, ko je Karli s prazno brzostrelko še vedno v šoku strmel v vojake, ki so si mrzlično dali opravka okoli topa, pa se je nekje z boka godrnjaje oglasil težki mitraljez. Vojaki pri topu so se bliskovito pognali v zavetje hiše, Karli pa se je šele na klice iznad sebe zdramil in se tresoč dvignil ter stopil v gaz, da se čim prej umakne z dosega topa.

Napori so se še stopnjevali, Nemci so nenehno pritiskali in napadali, Štirinajsta pa se je bila v iskanju rešitev prisiljena braniti in prebijati iz enega v drug sovražnikov obroč. Znebili so se težkega orožja, trupla mrtvih, razmesarjenih živali so ležala vsepovsod, kjer so se spopadli. Večalo se je število ranjencev, kirurgi so operirali kar pod drevjem ali v izbah revnih hiš. Primanjkovalo je obvez, primanjkovalo je hrane. Izčrpani borci so vedno bolj udrtih oči in izmozgani vse pogosteje zapuščali kolono in sedali v sneg, da si vsaj malo odpočijejo, poveljniki pa so se na vse načine trudili, da jih spravijo nazaj v kolono. Izmenjaje so na nosilih prenašali težke ranjence, še sami komaj na nogah.



Karli niti poskušal ni več šteti dni od takrat, ko se je začel mrtvaški ples v snegu in mrazu, morda je minil teden, morda dva, samo čakal je še, da se končno ustavijo in spočijejo. Po neuspehih je bil pred njimi zadnji mamljivi cilj divizije, obsežno Pohorje z varnimi gozdovi, kjer jih ne bodo mogli več obkoliti. Ljudje so bili na koncu moči, ko so se prebili na vrh hriba nasproti Pohorja, ki se je zdaj zdelo že zelo blizu, skoraj bi že lahko zalučal kamen nanj, posedli so po stajah in redkih bajtah in hišah ter si lizali rane. Skušali so pregnati gnilobo iz premraženih stopal, čakali na košček kruha, brskali za redkimi čiki. Zvečer se prebijemo na Pohorje, se je razvedelo. Končno. Žarek upanja jih je obsijal. V trdi temi so jih res postrojili, podali so se v dolino. Prestrmo je bilo, da bi hodili v koloni. Drsali so v temo, padali drug čez drugega, se kotalili in preklinjali. Živali so podrsavale in padale pod težkim bremenom. Spodaj, pred cesto, je bilo kot v peklu, nekaj enot se je prebilo na drugo stran, potem se je ozki prehod pod točo krogel in min spet zaprl. Padlo je novo povelje: »Vsi nazaj. V hrib.«

In so ubogljivo stopili v sneg. Malokdo je še preklinjal sovražnika in štab, kot utrujene stare ovce so tipaje stopali proti vrhu. Če si izgubil podobo v koloni izpred oči, si lahko iz gazi stopil do pasu v sneg, iz katerega si se potem komaj izkopal. Tudi Karli je vdano lovil stopinje, tu in tam zdrsnil, se ujel, postal, da si vsaj malo odpočije od vroče bolečine zdelane noge. V pljuča ga je rezal ledeno mrzel zrak, ki ga je nenehno silil v kašelj. Skušal si je predstavljati svojo podobo. Že od dni, ko je začelo snežiti, je pred vsakim pohodom titovko spravil na varno v nahrbtnik in si glavo skrbno zavil v širok, topel volnen šal, ki ga je prijetno grel tudi po vratu visoko v brado. Suh obraz, že dolgo časa neobrit, je bil stisnjen v ozki oval šala, katerega zgornji rob je zakrival lase in polovico čela. Od strani se je šal skoraj dotikal močnih, z ledom na debelo pokritih brkov in kotičkov na pol odprtih oči.

Kolona se je trgala ali pa se pred njim zbijala v gruče ljudi, ki so padali v sneg. Ob gazi so se borci menjavali pri nosilih, nekateri ranjenci na njih so blodili, kričali, drugi so, morda že zmrznjeni, strmeli v temno nebo.

Karli je bil na koncu z močmi, vse mišice so mu gorele, z vsakim korakom se je bolj tresel in iskal opore v vejah grmovja in dreves ob gazi, snel je brzostrelko in se med hojo opiral nanjo, čeprav ga je gola roka, ki je objemala cev, skelela od prekletega mraza. Bil je le še bleda senca vojaka, najraje bi se vrgel v sneg in zaspal za vedno. In bil bi rešen. Morda pa ne, morda pa je še kakšna druga rešitev, ga je obšlo. Kaj pa če stopim iz kolone in se potuhnem. Ko bodo naši mimo, pa se po drugi strani spet spustim v dolino in zjutraj ob železnici previdno stopim proti Šoštanju. Tri, štiri ure mi bo vzelo, če ne bo kakšnih večjih ovir. Doma me bodo veseli, v skrivališče ob dimniku me bodo dali, toplo mi bo, hrane bom imel ... Ko bo konec vojne, pa bo že kako, se bom že kako izgovoril. Grešne misli so ga povsem zalile s prijetno toploto. Kar lažje je stopil. Kaj pa Brina, kaj bo z njo? Ne morem je pustiti same. Z mano bo šla. Naši jo bodo z veseljem sprejeli. Kje drugje bo treba urediti skrivališče, za dimnikom bo premalo prostora ... Kakor hitro bo prilika, jo poiščem, da se zmeniva. Misli na skorajšnjo rešitev so bile preveč mikavne, da bi jih zavrgel, in zdaj se je spet z novimi močmi zaganjal v gaz. Kolona je hitela, ob zori, ko so bili že prepričani, da so na varnem, so se z vrha zaslišali divje streljanje in poki granat. Očitno so spet padli v zasedo in preostanek kolone je dobil povelje, da sedejo in odložijo ranjence. Popadali so po tleh. Gledal je tovariše. Nič bolje niso izgledali kot on. Bledi, izpiti, ubitega pogleda so se vrgli v sneg kot on. In postalo ga je neskončno sram svojih misli. Strahopetno bi jih zapustil in se potuhnil v varno zavetje doma. Najraje bi poniknil globoko v zamrznjeno skalovje. Kurba pokvarjena.

Streljanje je končno utihnilo in šli so naprej. Videl je, kako se je Jože, golih rok in z ozkim, snežno belim duhovniškim ovratnikom, mukoma pripognil, da dvigne sprednji konec nosil z nemirnim ranjencem. Brzostrelko je Karli porinil v roke Veri in tovariša potrepljal po rami: »Pusti, Jože, bom jaz.«

Duhovnik ga je hvaležno pogledal skozi zarošene kroge očal in se umaknil. Zdaj so pristopili še Krn, Špik in Belač ter zamenjali preostale tri nosače. Hoja je bila še težja kot kdajkoli, Karli je bil prešibak, da bi robati ročaj nosil samo v premraženi dlani, položil ga je na ramo in si ga z roko ves čas premikal v namišljeno boljšo lego. Ko je bila bolečina prehuda, je poprijel še z drugo roko in toliko dvignil ročaj, da si je boleča rama vsaj malo oddahnila; roki sta se spet utrudili, breme je znova neusmiljeno pritiskalo na ramo. Ko bi vsaj hodili po ravnem, tako pa so se prebijali poševno navzgor po slabo zgaženem snegu in ves čas so morali paziti, da ne zdrsnejo. Kolikor se je dalo, so se trudili, da ne bi ranjenca, ki je zdaj še komajda dajal znake življenja, preveč premetavali. Prečili so planoto, od koder so prej slišali streljanje. Toliko rdečega snega še ni videl. Mrtve tovariše so že odnesli ob rob nizkega smrečja, okoli ranjencev v razritem snegu so se trudili bolničarji, trupla mul so se grozljivo bočila iz belordečih tal, ki so jih črno krasili ostanki opreme in orožja. In med vsem tem temnim zlom se je vila kolona počasnih senc, ki so bile nekoč ljudje.

Bolj mrtvi kot živi so v popoldnevu v dolgih razmikih kapljali na dvorišča hiš, kjer so se nastavljali redkim sončnim žarkom. Razširila se je vest, da se je trem bataljonom, kakšnim dvestotim tovarišem, le uspelo prebiti na Pohorje. Srečneži, zdaj so že zdavnaj na varnem, lahko se bodo v miru najedli in naspali, so zavistno razglabljali preostali.

Še pred mrakom so se zgnetli v hleve in hiše, pogreti in spočiti se je treba, morda spet najesti, ponoči bodo spet poskusili. V drugo smer.

Petrolejki sta metali svetlobo v nabito polno kmečko sobo, ki je sprejela vase toliko borcev, da se skoraj ni bilo mogoče gibati po njej. Gospodinja, mlajša ženska v pisanem predpasniku in z nazaj zavezano ruto na glavi, se je spretno sukala med borci in jim ponujala kruha in koščke suhega mesa, gospodar je hodil okoli s pletenko mošta in točil v nastavljene debele decilitrske kozarce.

Pri topli peči so se stiskali otroci in zvedavo opazovali množico odraslih.

Karli se je komaj zrinil skozi vrata in pogledoval za Brino. Njegovi so bili vsi tu, le nje ni bilo. Vera je opazila njegovo zaskrbljenost in mu od daleč z roko pokazala nekam nazaj v vežo in na desno. Pokljukal je na prva vrata, ki jih je zaznal v temi, in vdala so se. V soju zamazane petrolejke je na skromni postelji sedela Brina in objemala pokrčene bose noge. Ni zatajila hlipanja, ko ga je zagledala. Po licih so ji tekle solze.

»Kaj je, punca, kaj ti je?« jo je vprašal s skrbjo.

»Konec je, konec. Nikoli več ne bom plesala,« je v obupu pogledala na gola stopala.

»Ne lomi ga, veš, da boš.«

»Ne bom. Ne čutim prstov, zmrznili so mi.«

»Daj no, vse bo še v redu, boš videla.«

Pokleknil je pred posteljo in jo previdno pobožal po hladnih stopalih. »Boli?« jo je nežno povprašal.

»Ne, ne boli. Sploh jih ne čutim. Pomrznili so, Karli, slišiš! Konec je. Če bom sploh preživela, mi jih bodo odrezali.«

»Pogrel te bom ...«

»Prepozno je,« se je divje umaknila, legla na bok, se zvila v klobčič in planila v histeričen jok. Vedel je, da je zdaj nima smisla tolažiti in da hoče biti sama. Pokril jo je z odejo, jo pobožal po laseh in ji šepnil na uho: »Spočij se, ljubica. Minilo bo.« Vrnil se je v izbo, pri težki leseni mizi so mu naredili prostor. Gospodinja ga je radovedno opazovala, ko je pred njega položila spodoben kos kruha, namazan z ocvirki, in kozarec mošta ter navrgla: »O, ti si torej Kajuh.«

Silna lakota, ki jo je čutil še pred nekaj minutami, ga je minila. Mračno je na silo žvečil kruh in ga zalival z moštom, da mu je nekako uspelo pogoltniti grižljaje. Po drugem kozarcu mošta se mu je na neobriti obraz spet naselil večni nasmeh.

Večina borcev je že vsepovprek pozaspala, le redki so se še tiho pogovarjali, gospodinja in gospodar sta na hitro pospravila najnujnejše, potem pa prisedla k mizi.

»Veliko smo že slišali o tebi,« se je ženska zagledala v Karlija, ki je imel pred sabo že tretji kozarec.

»Ljudje tu okoli znajo marsikatero pesem že na pamet, tudi jaz imam nekje zapisani dve ali tri. Menda si iz teh krajev?« ga je skušala zaplesti v pogovor, medtem ko je njen mož nalil tudi sebi.

Karli ni videl nobenega smisla, da bi prijetni ženski skrival, od kod je. Domačnost sobe ter prijaznost in neposrednost kmečke ženske so ga odnesle v bližnji Šoštanj, razgovoril se je o domu, mami, bratu, ki je ta trenutek verjetno nekje na ruski fronti. Ni ga prekinjala, čutila je, da se mora mladenič po vseh preživelih naporih nekako izprazniti. Prav uživala je v njegovem prijetnem glasu in pripovedi.

Govoril in govoril je, ampak samo o lepem, grde stvari je zamolčal. Naenkrat je nehal, spet nagnil kozarec in jo poprosil za list papirja. Z mladimi, zgaranimi rokami je pobrskala po predalu mize in iz obledelega šolskega zvezka iztrgala list. Iz prsnega žepa je potegnil nalivno pero in se zagledal v strop. Molče ga je opazovala, ko je po papirju potegnil prve črke. Ni trajalo dolgo, ko je pred njo porinil popisan list: »Že dolgo nisem kaj napisal, saj veš – služba,« se je pošalil, »ampak tole tukaj je pa za vas, da si boste zapomnili, da je bil pri vas nekoč Destovnikov Karli. Mogoče bi se dalo še kaj popraviti, ampak za danes bo ...«

Obrnila je list k petrolejki in s premikanjem ustnic brala verze. Ko je prišla do konca, mu je list podala nazaj: »Kaj piše tu na koncu, slaba svetloba je, pa črke so tudi malo nerazločne.«

»… če pa krogla me zadane, pa molite zame ...« ji je prebral.

»Zakaj si to napisal?«

»Saj veš, ni še konec.«

»Pa saj ne verjameš v boga!«

»Jaz ne verjamem. Ti pa,« se je zagledal v Kristusa v kotu, »in če ti dovolj veruješ, potem ni hudič, da pri onem zgoraj z molitvijo ne bi dosegla še zame kakšnega odpustka,« je spet obrnil na šalo, ki jo je gospodinja z nasmehom sprejela in zatrdila, da zanesljivo lahko računa nanjo, ampak da naj se vseeno pazi in po vojni od doma kdaj pripešači na obisk.

Sredi noči so jih zbudili med najtrdnejšim spancem in jih spet segnali v kolono. Povedali so jim le najnujnejše, pot na Pohorje je zaprta, prebili se bodo v drugo smer, proti Savinjski dolini. Isti ledeni mraz in novo trpljenje. Tokrat so že v svitu poskusili nekaj nižje kot prejšnji dan in brez težav in bojev prečkali cesto in železnico ter se stopili z nasprotnim bregom.



Kazalo je, da je najhujše mimo, in nekje na vrhu hriba so se razkropili po hišah majhne vasi. Zdelo se jim je, da so prišli v obljubljeno deželo. Zjutraj je vsak pojedel samo nekaj kuhanih krompirjev in kot požrešne zverine so se lotili hrane, ki so jo pripravili domačini. Karli je bil tako utrujen, povrhu pa se je razbolela od nosil ožuljena rama, da je brezvoljno brskal po skodeli, iz nje lovil nadrobljene koščke svežega kruha in počasi žvečil. Pogledoval je Brino, ki so ji zadnji dnevi pobrali vso moč in voljo do življenja, ki se ga je oklepala le še nagonsko. O zmrznjenih prstih nista več govorila. Do večera, ko so vsaj malo odpočili svoja izmučena telesa, je vasica postala živahnejša in zaslišali sta se že tudi harmonika in pesem. Zgodaj so legli po hišah in hlevih, obljubili so jim počitek do jutra.

Na hrbtu sta Karli in Brina stisnjena med telesi ležala na lesenih tleh nad živino, bilo je skoraj toplo. Bila sta preveč utrujena in otopela, da bi sploh kaj govorila. Pobožal jo je po licu, na katerega so se v mokroti solz lepili šopi las. Potem je svojo roko položil na dlan, ki je mrtvo ležala ob njenem boku, in jo nežno, a odločno stisnil, le toliko, da je začutila, da je z njo.

Tokrat so imeli komandirji z bujenjem med gostim sneženjem nekaj manj opravka, v pičlih urah spanja si je vojska vsaj za silo opomogla, pogledi v koloni so bili vedrejši, verjeli so, da je najhujše za njimi, da jih sovražnik ne more več obkoliti. V koloni ni bilo več najtežjih ranjencev, čez dan so jih poskrili v podzemne bunkerje na domačijah.

Toda zatišje ni trajalo dolgo, že v spustu po soteski so bruhnile strojnice postavljene nemške zasede. Partizanski mitraljezi so silovito odgovorili in krogle so žvižgale nad poleglimi borci. Tudi Karli se je vrgel na trebuh pod smreko in čakal, da spopad mine. Prvi borci so se že dvignili, ko se je tudi sam odločil, da je skrivanja dovolj, in je sedel ter s čudnim občutkom toplote pred oči dvignil levico: »Jebenti!« se je pridušal, ko je zagledal okrvavljen prst. »Tole je bilo pa blizu,« ni mogel verjeti, ko je zagledal razcefrane robove rane na prstu, ki je široko zevala in izlivala potoček goste, temne krvi. Razprl si je plašč in iz hlačnega žepa potegnil zamazano krpo, ki je bila nekoč robček, ter z njo za silo povil vroč prst na mrzli dlani, da bi ustavil krvavitev. Pohitel je za odhajajočimi tovariši in med prvim daljšim postankom poiskal bolničarja, da mu je povil prst, kot je treba. Špik se ga je lotil takoj, ko je prišel do svojih. »Glej ga, ranjenec. Rabiš nosila?« se je pošalil s črnim humorjem. Karlijev kisel nasmeh mu je dal vedeti, da se mu šala, s katero je skušal razvedriti otrple obraze okoli sebe, ni ravno posrečila.

S severa je spet začel veti oster veter, z vseh koncev se je slišalo nabijanje strojnic in minometov, na redko poraščenem griču se je del kolone ustavil, da na koščku sveta, kjer ni bilo bojev, po dolgi poti spet pridejo k sebi. Karli je z Brino in Vero sedel pod osameli brin in jima s prstom kazal v dolino, kje približno je Šoštanj.

»Tako blizu?«

»Blizu, ja, dve uri, pa si tam,« je potrdil z razmehčanim glasom. Dvajset korakov pod njimi je na čistini v gruči borcev sedel njihov Belač, ki je iz žepa pričaral cigareto, in ko si jo je s slastjo prižigal, je s kotičkom očesa opazil Vero, ki ga je pohlepno opazovala. Z ugasnjeno vžigalico v roki jo je povabil, naj pride bliže. Hvaležno mu je pokimala, ko ji je ponudil prižgano cigareto, da je vroč dim potegnila globoko vase. Izmenjaje sta cigareto pokadila skoraj do konca, ko se je najprej zaslišal rahel pok, potem žvižganje in nazadnje eksplozija na pobočju pod njimi. Nenavadno, a ni bilo panike. Borci so se zatekli za redka drevesa, Vera se je s težkimi, ozeblimi nogami namenila k Brini in Karliju, ki sta medtem malo višje že poiskala varnejše zavetje. Zakričala je proti Belaču, ki je zdaj sedel sam, naj se takoj umakne s čistine, pa je samo odmahnil z roko, češ, ne delaj panike. Spet je počilo in zažvižgalo, Vera je počepnila in objela kolena, večina se je podzavestno, tako kot so jim ves čas vbijali v glavo, vrgla na trebuh, in potem se je med njimi razklal svet. Ko se je razkadil dim, je bilo slišati le žalostno riganje smrtno ranjene mule, ki se je valjala nekaj korakov stran od na boku ležečega Belača. Vera je vstala in nejeverno stopila k njemu. Bil je negiben, ves spokojen, steklenega pogleda, iz ušesa pa je počasi lezla tanka črta krvi. V upanju ga je divje stresala za ramena in klicala zdravnika, ki je takoj pritekel, a ob pogledu na ranjenega samo zmajal z glavo. Brina je klicala prijateljici, naj brž steče v zaklon, in Vera je, vsa uboga v izgubljenem upanju, prišla do njiju in glasno jokaje izdavila: »Janez je ...« Pa se je spet obrnila in odtavala do v zavetju smreke stoječega Špika ter ga povlekla proti truplu, kjer je že čepel in jokal Krn. Brina je bila tako pretresena, da ni prenesla pogleda na mrtvega tovariša in je ostala zgoraj, ob drevesu. Karli je nemo stal nad razoglavim Belačem, ki mu je nekdo v tistem kratkem času, ko je Vera obupana begala med njim, Brino in Špikom, že sezul čevlje in slekel plašč. »Pokopati ga moramo,« je zahtevala Vera in komaj so jo prepričali, da to ni mogoče. Zanesli so ga pod smreko, Špik je iz krvavega snega pobral titovko. »Naj ostane njemu,« je zašepetal in jo mrtvecu položil na prsi, potem so po tleh nabrali okleščene smrekove veje ter ga z njimi mehko pokrili. Duhovnik Lampret je z nožičem na hitro v drevesno skorjo nad njim zarezal njegovi začetnici in se pokrižal.

»Takole bomo šli zdaj, drug za drugim, vsi,« je počasi zavlekel stavek Špik, kot da mu je to že čisto jasno in da se je treba z resnico čim prej sprijazniti.

Spet je udarilo pod njimi, brez odlašanja so skoraj stekli do vrha griča in od tod spet stopili v gaz, vsak v svojih mislih. Karlija je Belačeva smrt silovito pretresla, čeprav je ob mrtvem tovarišu Vero ošteval, naj se drži, naj ne joče pred ostalimi. Bolela ga je rama, kljuvalo mu je v otekajočem prstu, tresel se je od mraza, dušil ga je kašelj in lotila se ga je omotica, da je scela padel na kolena v kup snega ob poti in mu je glava padla na prsi.



Oblaki so se razkadili in na dvorišču pred mogočno kmečko hišo so se končno ustavili. Ko ne bi tako hladno pihalo, bi v toplih poznofebruarskih žarkih sonca, ki so obsijali osamljeno kmetijo, lahko slekli plašče in debele vojaške bluze, tako pa so se samo z užitkom v zavetrju nastavljali blagodejni toploti.

Izčrpan do onemoglosti je Karli ob vhodu odložil nahrbtnik in brzostrelko ter vstopil v mračno vežo. Z desne je slišal hrup polne sobe, a mu ni bilo za družbo. Iskal je naprej in že skoraj v temi našel obrise vrat. Poskusil je in vrata so se najprej tiho odškrnila, potem pa ob škripanju suhih tečajev voljno odprla v sobico, ki je bila zalita z močno sončno svetlobo, da so ga pekoče zaščemele oči. Za hip je priprl veke, potem pa jih sunkovito spet razširil. Ob steni je stala mizica, ob njej pa je z bokom naslonjena na topi rob mize na lesenem stolu sedela ženska in sončnemu slapu, ki je lil skozi okence, z naročjem nastavljala knjigo. Videl je, kako so se temni, dolgi kodrasti lasje pod titovko začeli počasi obračati proti njemu, in ko ga je zagledala, je v rdeče usnje vezana knjiga s topotom padla na tla. Tolstoj. Vojna in mir, ga je prešinilo.

»Karli!« Tihi krik je prišel globoko iz grla.

»Silva, Silvica.« Obstal je. S komolcem je za sabo nerodno porinil vrata, da so se počasi jekoma priprla. Še vedno je trdo stal pred vrati, Silva je počasi, vsa ožarjena vstala in stopila proti njemu.

»Tu sem, Karli, končno sem tu.« Glas se ji je tresel od silnega razburjenja.

»Kako, kako pa si prišla sem v te hudičeve kraje? Pisal sem ti, pa ni bilo odgovora,« je končno tudi sam prestopil.

»Izpustili so me iz tiste preklete norišnice, potem sem poiskala prijatelje in se skrivala. Povpraševala sem po pošti, pa nič. Potem sem se odločila. Spraševala sem po tebi, pa so me dobri ljudje vodili iz enote v enoto in zdaj sem tu, lubči ...« ji je zmanjkalo glasu. Stegnila je roko in ga od daleč pobožala po gostem, ostrem strnišču na zdelanem licu. »Shujšal si in obriti bi se moral,« se je nežno nasmehnila. Spet je, zagledana v njegove oči, prestopila korak, dovolj, da je roke naslonila na njegove rame, in kot da se je bala, da ga bo ranila, glavo nalahno prislonila k suhemu vratu in solzam prepustila, da so zalivale premočeno bluzo pod plaščem.

V zadregi so mu roke obvisele ob razbolelem telesu, v dno duše se mu je zasmilila njegova nežna, krhka Silvica. Skozi otopele možgane ga je prešinil hipen spomin na njune srečne dni, tam nekje daleč v njegovi sobici na podstrešju. S palcema se je dotaknil njenih drobnih ramen in jo nežno odsunil, da je zviška zrl v njene objokane oči. Dihala je globoko, krčevito in zaželel si je, da ji s poljubom odžene jok. Nagnil se je v njen obraz, iz katerega so sijale pričakujoče oči.

Ob suhem, škripajočem zvoku zarjavelih tečajev sta se zdramila iz zamaknjenosti, hkrati sta pogledala proti na pol odprtim vratom. Med njimi se je za hip pojavila ženska postava, črnolasa, z dolgimi razpuščenimi lasmi, z ozkimi očmi, ki so se za dolg trenutek razširile v globoko, temno brezno razočaranja. Ženska je stopila korak nazaj in počasi, čisto narahlo, da ju morda ne bi motila, spet zaprla vrata. Na Silvinih ustnicah se je narisal plašen vprašaj, v njegovi glavi je butalo ...



»Ej, pesnik, bi rad crknil v tem jebenem mrazu, ali kaj!« ga je ozmerjal borec in ga trdo dvignil iz zamrznjenega snega. Ni vedel, koliko časa je v blodnjah preklečal v snegu, morda minuto, morda deset. Ni bilo več njegove Silvice, konec je bilo sonca, spet mraz in hoja. Bolje bi bilo, da bi zaspal do konca, ja, da bi crknil kot zapuščena žival. Prehitel je Vero, dohitel Brino in jo, kot bi se opravičeval, toplo pogledal skozi pomrznjene trepalnice. Spet ga je zaneslo v rob, da je omahnil v gaz. S težavo se je postavil na noge. »Nič ni, samo malo se mi je zmotilo v glavi,« je skušal odgnati vznemirjeni Brino in Vero, potem pa le sprejel njuno pomoč. Podpirali sta ga, obe na koncu moči, z vsake strani in nekako so se prebili do vasi, kjer sta ga zrinili v prenatrpano hišo in posadili na klop, ob otopelega Lampreta, da se vsaj za silo ogreje. Od nekod je prišel v njegove roke lonček vročega šipkovega čaja, ki so ga družno pili.

»Prav je imel Špik, počasi nas bo vse pobralo, enega za drugim,« je Karli spomnil na Belačevo smrt.

»Ne govori tako! Ne kliči smrti!« se je v nemoči razjezila Vera, Brina pa je le nemo strmela nekam pod strop.

Lampret je komolce naslonil na mizo in spustil čelo v dlani. Komaj opazno je premikal ustnice. Karli ga je gledal skozi priprte oči in ga potihoma, počasi, kot bi besede trgal nekje iz globin zamrznjene zemlje, ogovoril: »Se spomniš, ko si me takrat, ko si mi povedal za Balantiča, vprašal, ali me ni njegova smrt nič prizadela. Pa sem ti odvrnil, da me vsaka smrt v tej vojni prizadene. Tudi njegova. Danes, ko crkujemo v tem snegu, bi ti odgovoril drugače. Ja, vsaka smrt me prizadene, ampak, žalibog, duhovnik, nekatere me prizadenejo bolj. In teh smrti je veliko. Danes je odšel Belač, Janeza ni nikjer ... Bibo, Boža, Kostjo, Slavka so strahopetno ustrelili kot talce, padla je Vera, Dušana in Rada je vzelo Pohorje ... In koga vse je še pobralo do zdaj in koga še bo? In niso vse smrti enako velike, da veš, pa če smo še tako popustljivi in tako enaki pred bogom.« Komaj je brzdal bolečino in bes, ki sta se v njem prepletala ob spominu na mrtve tovariše. Duhovnik mu ni znal odgovoriti, le nemo je še naprej slonel na presušenih dlaneh in govoril tišino.

Počitek je bil kratek, a so že skoraj izgubili stik s svojimi, naredila se je trda tema, mrzel veter je mraz delal še bolj peklenski, do kolen so se pogrezali v zamete ali oddrsavali po ledenih ploščah. Brina se je oprijela Karlija, ni bilo videti, ali ona podpira njega ali on njo, oba sta se opotekala navzdol, nekajkrat padla, pa se mukoma pobrala. Vera je hotela biti sama, da izjoče svojo bolečino. Kolona je hodila vedno hitreje, z neznosno hitrostjo, in se končno pred v temo zavito vasjo opotekajoča se in hropeča ustavila. Od nekod je bilo slišati razočaran glas: »Jebenti, šest ur smo divjali in zdaj smo tam, kjer smo bili že zjutraj.« Vse hiše so bile že polne, tisti, ki so prihajali zadnji, so se zunaj stiskali k stenam in skušali vsaj malo zaspati. Dolgo v noč ni bilo nobenega ukaza, poveljujoči so bili še vedno nekje v temi. Brina, Vera in Kajuh so v mrazu obupali in se vendarle zrinili v hišo, a se niso še niti dobro ogreli, ko je prišel ukaz: »V kolono!« Naprej ali nazaj v pekel. Nihče se ni spraševal, kam gredo, premraženi in utrujeni kot tovorne živali so samo hodili in padali po strminah; ko so šli navzgor, so se mehkih nog naslanjali na kolena in lovili trenutke za počitek, navzdol grede so se valili in plazili drug čez drugega.

Nova zora, novo upanje. A ne za dolgo. Bili so že v tesni dolini, na njihovi strani, za hrbti do grabna poraščen breg, po katerem so bolj pridrčali kot prišli, nasproti na nič bolj ravnem, a manj poraščenem redke hiše. Ko so iz njih začele strojnice kašljati smrtonosno brozgo v smer, kjer je moštvo čakalo na prehod na drugo stran, se je v sibirskem mrazu spet začenjal boj za življenje. Zaseda. Premik v zaklone. Ostra povelja, skupina dobro oboroženih borcev se je odplazila k hišam. Eksplozije bomb in kratki rafali brzostrelk. Grobna tišina. Borci so napeto spremljali glasove. Nič. Strojnična gnezda so padla. Hvala bogu. S topovi v to divjino ne morejo. Na srečo. Naprej, čez cesto, gor! Preklete kurbe, presenetili so jih. Spet, tokrat iz grabna, z leve in desne, gosti dež krogel. Nazaj. Počakaj. Spet hitenje skupine, kakšnega ducata najbolj pogumnih ali pač najbolj predrznih borcev, verjetno komunistov, dva, trije mitraljezi lezejo v pobočje pod njihovim ciljem. Čakanje. Dlje kot prej. Če bi namesto mrzlega svinčenega neba sijalo sonce, bi bilo že v zenitu. Spet kratko kašljanje mitraljezov v dolino. Že nekaj dni primanjkuje streliva, le nekaj nabojev na puško je še. »Končno naši.« Z višine so nabijali levo in desno po skritih nemških zasedah, vmes je bil ozek pas odrešitve. »Gremo!« »Hitro!« »Čez čistino!« In potem gor. Bilo je strmo, a pot iz pekla je bila vsaj kratka. Še vedno so po zraku žvižgale krogle, ogenj je bil manj gost kot spodaj. Vseeno, na široko poteptanem snegu je ležal človek z razmesarjeno glavo. Malo naprej je Vera naletela na ležečega Špika, ki ga je krogla zadela v nogo, in se ustavila pri njem. Rana ni bila videti huda, a močno je krvavela. »Pojdi,« jo je odganjal Špik z od bolečine skremženimi usti, »tamle so bolničarji, ne skrbi, že grejo.« In je šla.

Tudi po uri ali več Špika ni bilo na vrhu. Vera ga je videla zadnja. Spraševali so mimoidoče. Nekdo ga je videl mrtvega, drugi, kako je jahal na konju. V skrbeh so. Tolaži jih le novica, da so zdaj res zunaj, da jih ne morejo več obkoliti. Tudi oni imajo ranjene in mrtve, tudi oni so na koncu moči.

Nadaljevali so pot, a bilo jih je dvajset manj kot zjutraj. Ob mitraljezih so ostali vsi, ki so jih med prebojem varovali z ognjem. Vsi do zadnjega moža. Na pustni torek.

Skoraj brezskrbno so se raztegnili čez široko cesto, nikjer ni bilo ne duha ne sluha o sovražniku. Vseeno so morali hiteti, da ne naletijo na kakšno skrito patruljo in pridejo tja, kamor so namenjeni, še pred nočjo. Karli je zaostajal za svojimi, ustavil je kurirja in mu naročil, naj se kdo, ki gre v dolino, oglasi pri njegovi materi. »V hotelu, pri železniški postaji. Reci ji, da sem v redu in da se kmalu kaj oglasim.« Potem je šel naprej, spet se ni počutil dobro, spet tresavica in omotica, ni zmogel tako hitro kot oni pred njim. S poslednjimi močmi se je ustavil pri prvi hiši, ki je bila že polna na pol mrtvih, prestradanih bitij, ki so željno čakala prvih pustnih krofov iz velike črne posode. Njegovi so že spredaj, je izvedel. S saniteto in štabno zaščito. V prvi hiši, kakšnih petnajst minut od tod, je štab, potem, v naslednji bodo oni, še pet minut naprej, menda. Počakal je toliko, da ga je za silo minila omotica. Petnajst in še pet minut, toliko bom že še zmogel, si je izračunal in se pred hišo pridružil tovarišema, ki sta bila namenjena v isto smer.



*



Pod goro Peco, na slovenski strani, se je v zgodnjem zimskem dnevu 22. februarja 1944 pred orožniško postajo zbrala skupina kakšnih tridesetih nemških vojakov in orožnikov z nekaj koroških orožniških postaj. Nebo so zakrivali sivi oblaki, iz katerih so se po mrzlem zraku sukljale redke suhe snežinke. Možje so bili siti, kuhar se je na pustni torek potrudil, da so dobili, kar je najboljšega premogla vojaška kuhinja. Vroča, kuhana in dobro dimljena svinjska krača, kislo zelje in žganci. Za povrhu pa še kozarec vina in v vojni nepričakovan krof z lepim, svetlim vencem. Za na pot pa vsakemu še velik kos kruha in hladne pečenke. Stotnikova odkupnina za nalogo, ki jih čaka. Vojaška tovornjaka sta, polna moštva, izpred orožniške postaje zapeljala po makadamski cesti, po pol ure preropotala skozi središče mesteca in na obrobju, kjer ni bilo več hiš, ustavila. Možje so poskakali izpod zelenih plaht in se postrojili ob robu ceste. Poveljujoči stotnik je bil mlad, oster in je kljub črnim poročilom z vseh front še vedno verjel v zmago. Moštvo je nagovoril v nemškem jeziku: »Vojaki. Smo sredi taktičnih bojev, ki bodo nemški rajh privedli do končne zmage. Danes je naša naloga zavzeti gorsko sedlo in tako preprečiti banditom, da se prebijejo na Koroško in tam zasedejo ceste in železnico. Bandite moramo pobiti, vse do zadnjega! Razumeli?«

Vojaki so skoraj v en glas v nemščini zatrdili: »Razumemo,« čeprav na marsikaterem obrazu ni bilo videti navdušenja, malokdo je še verjel v nemško zmago.

»Vsi ste pod mojo neposredno komando. Da ne bo morebitnih nesporazumov med vojsko in orožniki, bo poskrbel glavni orožniški stražmojster,« je stotnik pokazal na Franca, čigar imena niti ni poznal.

Možje so se ogrnili z belimi plašči, se razvrstili v kolono, počasi stopili po cesti in po dveh, treh kilometrih zavili levo v pobočje. Od tod naprej so gazili globok sneg, ki se je prvim ugrezal preko kolen.

Glavni stražmojster Franc je odločno stopal za vojakom pred sabo. Kmalu se je zatopil v misli. Čeprav hladen, brezobziren in brezpogojno poslušen, neumen vendarle ni bil. Komandant je omenil taktične boje. Kakšni taktični boji neki? Italija je padla, med vojaki so že davno krožile vesti, da je počila ruska fronta in da se zavezniki pripravljajo na novo izkrcanje. Rusi prodirajo na jug, proti Jugoslaviji, in nemškim silam gorijo tla pod nogami na Balkanu, zato se morajo umakniti. In vse to Francu ni bilo nič všeč. Vojna se za rajh verjetno ne bo dobro končala. In kaj bo z njim?

Med hojo je spet premleval in iskal opravičila za svoje odločitve. V poslušnosti vzgojen ni okleval, ko so mu ponudili, da ostane v orožniški službi in služi novemu gospodarju. Postavljati se po robu največji državi na svetu je skrajno neumno. Kaj pa bi Slovencem manjkalo, če bi živeli v urejeni državi? Tudi sicer, kaj pa naj bi, saj je bil ključavničar, služb ni bilo. Boga ni imel, za največje praznike je, kot njegovi tovariši, obiskal cerkev in se pokrižal, a utehe v bogu ni iskal. Ni imel vere. Njegov svetovni nazor je bil skrčen na poslušnost, red in disciplino. Njegova prva družina so bili tovariši na orožniški postaji. V službi je kljub prizadevnosti in ubogljivosti napredoval počasneje, kot si je želel. Poslušnost je bila njegovim nadrejenim všeč, vseeno pa niso vsi odobravali njegove brezobzirnosti in nasilnosti, ki ju je, v želji ustreči gospodarjem, pogosto kazal. Leta vojne so mu nudila novo priložnost, ni okleval, ko so ga Nemci pošiljali v borbe z banditi. Nikoli ni štel, koliko jih je padlo pod njegovimi streli, morda ga je vest malenkost zapekla le takrat na Gorenjskem, ko je v past zvabil tistega Ferda. Kar z golimi rokami sta ga s tovarišem pobila. Kmalu se je nehal spraševati, ali je to dobro ali slabo. Dobil je ukaz in izvršil ga je. Samega sebe je prepričal, da ga ne sme peči vest. Pa saj je sploh ni imel, za to je nekoč, davno tega, poskrbel že oče, ko je pred njim hladno zaklal kokoš. Tako pač mora biti. Zato je zdaj nagrajen, saj so ga pred nekaj meseci z Gorenjskega premestili na položaj poveljnika orožniške postaje v mestecu na Koroškem. Glavni orožniški stražmojster Franc se je kljub nemirnim mislim zadovoljno nasmehnil predse, ko se je spomnil kratkega dopusta, s katerega se je pravkar vrnil. Izkoristil ga je za to, da se je poročil. Drugič. Z žensko, ki jo je spoznal še na začetku svoje orožniške poti. Resda je imela majhnega sina, a bila je pridna. In tudi drugače je bila pripravna, tri dni sploh nista šla iz hiše. Čisto prehitro je minilo. Morda mu spet uspe dobiti kakšen dopust, morda je že danes priložnost, da se izkaže.

Kolona se je po treh urah zložne hoje počasi bližala sedlu. Poprejšnje, skoraj sproščeno vzdušje se je umaknilo negotovosti, kaj bo na vrhu, kaj bo tam čez. Topot težkih čevljev so ob gazi zajemale s snegom debelo obložene košate smreke in ga zadrževale v vejah toliko časa, da je izzvenel nekam v zrak. Poveljnik je poslal v izvidnico tri može, ostali so posedli ob robu gozda, nekateri so iz žepa privlekli ploščate čutarice, drugi prižgali cigareto. Niso govorili, v zraku je bilo čutiti napetost pred morebitnim srečanjem s sovražnikom. Čakali so. Zmračilo se je.

V Franca se je kradoma zalezla tiha skrb. Kaj, če so banditi tu kje blizu? Koliko jih je? Se bodo spopadli? Morda bo to njegov poslednji boj. Kaj, če pade, kdo bo na njegovem grobu prižigal svečo? Če bo sploh imel grob ... Zamahnil je z roko in odgnal temne misli. Storil bo svojo dolžnost in se boril do konca.

Izvidnica se je vrnila, poveljnik je poklical Franca in mu potihoma razložil načrt. V osamljeni hiši, pol ure hoda od tod, so opazili luč in sence okoli nje. Morda so le domačini, bolj verjetno gre za bandite, bile so moške postave. Z zgornje strani se bodo počasi približali domačiji, obkolili hišo in ob pravem trenutku, ko bo dal znak, napadli. Če so tam banditi, jih bodo pobili, če so samo domačini, bodo iz njih izvlekli kar se da veliko podatkov o sovražniku. Možje so trdno prijeli za orožje in se v koloni drug za drugim previdno in tiho s sedla spustili proti domačiji.



*



Pred manjšo hišo jih je že v trdem mraku ustavil oborožen stražar, in ko je spoznal Karlija, ga je veselo pozdravil: »Oj, od kod pa ti, pesnik? Vsi so že davno na toplem!«

»Doli pri zadnji hiši smo se ustavili, malo sem se zagovoril z gospodarjem, tačas pa so mi moji ušli sem gor.«

»Niso daleč, v prvi hiši od tod, kakšnih pet, deset minut, tule na levo pa gor v hrib. Gaz je dobro vidna, ne boš zgrešil.«

»Pogledam še štabovce, pa nadaljujem,« je odvrnil Karli in se namenil proti vratom, medtem ko sta ostala tovariša že stopala v breg.

»Hej, tovariš, imaš kakšen čik?« Ko je videl, da Karli okleva, mu je stražar dejal: »Ne za zdajle, saj vem, da je na straži prepovedano kaditi. Za potem, ko bom končal. Saj ti vrnem.«

Karli se mu je nasmehnil: »Če mi vrneš, pa ja, pa še pust je danes. Poglejva, če je še kakšen.« Pobrskal je po notranjem žepu zimskega plašča in iz njega potegnil cigaretnico. V brleči svetlobi, ki je uhajala skozi majhno okno, jo je odprl. V njej je bila tanka cigareta, iztaknil jo je iz objema cigaretnice in podal stražarju.

»Daj polovičko, zadnja je!«

Karli je zamahnil z roko in cigareto položil na stražarjevo dlan.

»Hvala, tovariš!«

»Ah, kaj bi to. Stopim noter.«

Veža je bila majhna, a zaradi odprtih vrat v kuhinjo, ki je v mnogih kmečkih hišah služila tako za kuhinjo, jedilnico in marsikdaj ponoči še za spalnico, je bila dovolj svetla, da je našel pot naprej. Sklonil se je, da ni z glavo udaril v podboj nizkih vrat, in vstopil. Hiša kot toliko takšnih, ki jih je zadnje tedne videval na podeželju, majhna, z nizkimi stropi in majhnimi okni. Na stenah, že davno opleskanih z valjčkom z vzorcem, visi nekaj obledelih slik v enostavnih okvirjih iz letvic, koledar in petrolejke, če ljudje premorejo denar za petrolej. Ali pač sveče, če pri hiši ni denarja. V temini kota nad pravokotno klopjo ob mizi je nepogrešljivi bogkov kotek, s svetlim telesom Jezusa na temnem križu, pod njim pa na trikotni polički star, obrabljen kozarec s papirnato rožo.

V kuhinji je bilo veselo razpoloženje, štabovci so si očitno za prvo silo že privezali dušo, iz pipe debelušnega intendanta, le kje vedno stakne tobak, je za hip prešinilo Karlija, je prijetno dišalo. Obrazi so bili morda zaradi šibke svetlobe dveh petrolejk nekako manj robati, bolj mehki kot običajno. Glasno je pozdravil in možje za kmečko mizo so mu hrupno odzdravili. Stopil je do štedilnika, da pozdravi gospodinjo. »Zdravo, mati, diši, diši.«

»Bog daj, sine. Vraga diši. Tvoji tovariši me bodo s svojimi smotkami še zadušili, še malo, pa jih bom pognala ven, na sneg,« je smeje se odgovorila gospodinja, zamahnila z železno grebljico in z njo odkrila gorišče štedilnika ter previdno pobezala po ogorkih, da je oranžen sij za hip ali dva ožaril njen starikavi obraz.

Karli se je obrnil proti mizi, kjer so mu tovariši že naredili prostor na dolgi klopi.

»Sedi!« mu je na pol ukazal in ga na pol povabil komandant.

Karli se je sesedel na rob klopi in si odpel plašč. Oči so se mu lačno zasvetile, ko je na sredi mize na belem krožniku zagledal kose črnega kruha in ob njem na tanko narezano slanino.

»Jej!« mu je še enkrat ukazal komandant.

Kruh je bil svež, sladak, s hrustljavo skorjo, slanina pa dodobra ogreta, skoraj že prosojna od toplote v prostoru, ravno prav slana, z nežnimi sledmi mesa po sredini in dobra kot še nikoli. Odsotno je žvečil, s pogledom uprtim v preprosto okroglo, rjavo kovinsko uro ob vratih, glasovi tovarišev so prihajali nekje od daleč.

Oglasil se je komisar Matevž: »Kaj je, pesnik, nekam odmaknjen si. Si utrujen?«

»Ja, sem. Utrujen. Zbit, zbit, jebenti.«

»Vsi smo zbiti, jebenti. Vojna je.«

»Ja, vojna je.«

»Ni samo to, a ne?«

»Ni, blizu sem, blizu ...«

»Blizu. Blizu česa, jebenti boga?«

»Blizu doma ...«

»Aha ...«

»Več kot dve leti se potikam po svetu.«

»Nisi edini ...«

»Če hitro stopim, sem v treh urah pri materi in očetu ... če sta še.«

»Zbit si, jebenti!«

»Zmogel bi!«

»V mestu so Nemci!«

»Vem, poznam poti. Morda se mi posreči ...«

»Ne serji, morda gremo že ponoči naprej. Izgubil bi nas.«

»Morda.«

»Glej, poba. Še dva, tri dni, pa bomo zunaj obroča, v Savinjski. Tam bo čisto drugače. Potem pa še kakšen mesec in osvobodimo tudi tvoj Šoštanj.«

»Ja, seveda. Prav imaš. Grem gor, do Žlebnika, k svojim. Menda ni daleč, par minut.«

»Kaj boš hodil, stisnili se bomo, pa bo tudi zate dovolj prostora. Za teh nekaj ur ... Zbit si, jebenti.«

»Čakajo me,« je Karli v roko brisal drobtine, ki so mu padle na mizo. Skrbno jih je zbral v dlan in jih mimo brkov previdno spustil v usta. Še so ga hoteli tovariši prepričati, a misel na Brino, Vero in ostale tovariše je bila močnejša od njihovega pregovarjanja in utrujenosti. Zaprl je vrata za sabo in pomahal stražarju v senci. »Hvala, tovariš. Ti vrnem!« je še slišal za sabo odmev njegovega glasu.

Močno je vdihnil, da je mrzel zimski mraz zarezal globoko v pljuča in je zapeklo. Slabo vidna gaz se je zlagoma dvigala v pobočje, in čeprav si je silno želel počitka, ni hitel. Na blagem zavoju je postal. Pred sabo je zaslutil obrise domačije, na desno pod njo pa se je snežno pobočje, poraslo z redkim drevjem, izgubilo v temini doline. Nekje daleč spodaj je, bolj kot opazil, zaznal nekaj skromnih svetilk. Verjetno železniška postaja, morda velenjska, morda celo šoštanjska. Oj, kolikokrat sem zjutraj tekel na to postajo, je skoraj veselo pomislil. Le kje so zdaj moji sošolci in prijatelji z vlaka. In kje je Micika, moja Mičica. Gotovo doma pridno pomaga v očetovem podjetju, morda se je celo že poročila, se je brez grenkobe spraševal. Mamo in očeta gotovo skrbi zanj, saj si pošte niso izmenjali celo leto. Joži se tolče nekje na ruski fronti, bog ve, ali mu je kaj bolje kot nam tukaj. Tam nekje na desno, za hribom, je Skorno. Dedova domačija. Kaj bi dal za to, da bi bil dan, modro nebo in bi se razgledal po razkošju zelene pokrajine svojih mladostnih dni.

Nekje blizu je žalostno zahukal skovir. Karli je stresel z glavo, mrzel pot mu je oblil čelo in obrnil se je v gaz. Hiša je počasi dobivala obliko, bila je nekaj večja od tiste, ki jo je pravkar zapustil, nadstropna, razločil je temno pravokotno liso vhoda, dve svetlejši odprtini oken spodaj ob vhodu in dve nad njima zgoraj. Stražarja ni opazil, na lesenem predpražniku si je s škornjev topotaje otresel zaledeneli sneg. Če bi bilo še svetlo bi nadpodboji opazil tablico. 2 Šentvid pri Zavodnjah. Vrata so bila rahlo priprta in previdno jih je z desnico odsunil. Z nogama je pretipal čez prag in se znašel v veži, od koder je na levo od vhoda slutil stopnice, nasproti njega pa opazil ostre špranje vrat. Tipaje po steni se je previdno namenil tja, segel za kljuko, potrkal in vrata zrinil v prostor. Pozdravil je nekam predse, medtem ko se je na hitro razgledal. Znašel se je v kuhinji, ni bila velika, nizek strop, eno samo okno in ob njem, točno nasproti vhodnih za njegovim hrbtom, mnogo ožja vrata, ki so verjetno vodila nekam za hišo. Kredenca, miza s klopjo in rjavimi lesenimi stoli, pozidan štedilnik – to je bilo vse v tem prostoru, kar je v nekaj trenutkih, ko so se oči šele privajale nenadni svetlobi, opazil. In seveda razpelo v kotu. Šele potem se je ozrl po ljudeh. Možak srednjih let, očitno gospodar, gospodinja, kuštrav deček kakšnih sedmih let in dva borca, ki so sedeli za mizo levo od vrat, so glasno odzdravili. Od štedilnika v desnem kotu, okoli katerega se je sukal kuhar Tone, je prijetno dišalo po jedi.

Karlija je zajela toplota nekega pozabljenega ognjišča, z obema rokama je spoštljivo segel v šal in ga ob glavi porinil za vrat. Odprl si je zgornji gumb plašča, potem pa skoraj v zadregi obstal pred ljudmi, ki so ga pričakujoče opazovali. Led na brkih se je začel tajati, prve kapljice so že spolzele po dlakah in se prebijale proti ustnicam. »Zamujam, svoje iščem, kulturnike ...« je vprašujoče zajel skupino.

Gospodar je vstal in namignil Karliju, naj sede k mizi. »Prav si prišel, so že tukaj. Daj, sedi, tudi zate se bo kaj našlo, če se ne bo kuharju prismodilo,« ga je vabil.

Toplota in utrujenost sta ga prikovali na tla, še mokra od številnih čevljev, ki so se jih že dotaknili v tem popoldnevu. Mikalo ga je, pošteno ga je mikalo, da sede za mizo k tem prijaznim ljudem, da se z njimi pogovori, nasmeje. A ni zmogel, ne, zdaj ni imel moči za to.

»Hvala. Doli pri Banku sem pojedel, rad bi se čim prej malo ulegel, bog ve, kaj nas še čaka jutri.«

»Pravijo, da ste iz najhujšega,« je ugibal gospodar, in ko se je pozorno zagledal v Karlijev izmučeni obraz, brž dodal: »kar gor, po stopnicah, prva vrata desno. Pa previdno, stopnice so gladke, luči pa ni.«

Še enkrat je Karli objel ljudi v prostoru, jim pokimal in voščil lahko noč. Po veži se je spet tipaje z roko po steni in drsajočim korakom vračal k stopnicam, potem pa stopinjo za stopinjo z grobimi podplati božal zlizane kamnite stopnice, da se ni spotaknil, z roko je tipal po neometani steni in se tako prebil proti vrhu, kjer je levo in desno zagledal komaj zaznavni trak svetlobe na lesenih tleh. Desno, je ponovil gospodarjeve besede, levo so sanitejci in kurirji. Postal je pred vrati, izza katerih je bilo slišati pritajene glasove, in z roko pritisnil na kljuko. »Zdravo.«

»Zdravo.« je zaslišal odmev iz sobe.

Prostor je na prvi pogled odseval nekaj posebnega, skoraj zasebnost, v katero neznanci nimajo pravice vdirati. Očitno je služil za kuhinjo, bivalni prostor in spalnico hkrati. Pod poševnino strehe je bil na vsaki strani k steni stisnjen še kar širok pograd, ob zidu je stala kredenca in ob njej skromen štedilnik. Karli je najprej ob majhni mizi zagledal Vero, Ivana, Bineta in Jožeta, ki so se tiho pogovarjali, petrolejkin stenj je dajal le malo begajoče svetlobe, zato je šele nazadnje na enem od pogradov razločil zleknjeno postavo.

»Brina je na smrt utrujena. In žalostna. Skrbi jo za noge. Zdi se, da je že obupala. Kar legla je, ni hotela počakati na večerjo,« je zaslišal Vero.

»Sezula se je ...«

»Ja, je rekla, da še vedno ne čuti prstov na nogah. Da ji bo toplota koristila. Sem ji pomagala sezuti se. Bojim se, da se njeni prsti nikoli več ne bodo ogreli ...«

V skrbi je Karli za trenutek postal ob postelji in spečo Brino objel s pogledom, v mraku je videl le obrise pod debelo deko in košate lase, ki so se razsuli po blazini. Sedel je na prazni stol ob Veri, med noge odložil nahrbtnik in brzostrelko, zdaj si je odprl še preostale gumbe plašča, da se je težko blago razprlo ob nogah. Vero je imel rad, vedel je, da so tudi njene noge ozeble, še bolj pa jo je prizadela Janezova smrt. Čeprav je bila izmučena kot drugi, je v tej polsvetlobi vendarle izžarevala neko posebno moč in upanje. Z Brino sta se tesno navezali, čeprav se do prihoda v partizane nista poznali. Želel ji je reči stavek, dva, da bi vedela, kako ji je naklonjen in hvaležen za njeno skrb za Brino, a je le nemo bolščal predse, v mizo, na kateri so na večerjo že čakali obtolčeni krožniki in spraskane žlice.

»Zamujaš, čakala te je, potem pa jo je odneslo. Kuhamo polento, gospodinja je dala nekaj ocvirkov. Boš?«

»Hvala, pri štabnih, tam spodaj, sem nekaj pojedel. Tudi jaz sem crknjen kot žival, legel bom.«

Vera mu je pokazala proti Brini. »K njej lezi!«

»Pa ti?«

»Ne skrbi, se bom že stisnila h komu,« se je Vera bledo pošalila.

Bil ji je hvaležen, imelo ga je, da bi jo objel. A je le počasi stopil do pograda, k nogam ležišča je pri vzglavju prislonil na zid nahrbtnik in brzostrelko, na nahrbtnik odložil plašč, si z vratu snel šal, ga potrpežljivo poravnal po celi dolžini ter ga za vzglavje položil na posteljo, ob Brinino glavo. Zlagoma je sedel na rob trdega ležišča in si odprl še gumbe na suknjiču. Sedel in molčal je kar nekaj časa, ko ga je Vera s skrbjo v glasu potihoma vprašala: »Kaj tako globoko razmišljaš, Karli? Te boli, ker si tako blizu doma?«

»Ah, kaj bi to, je že mimo. Razmišljam, razmišljam, ali naj ostanem obut ali naj se tudi sam sezujem ...« je zadnji trenutek odgovor mukoma zavil v svoj navihani nasmeh.

Odločil se je, da vseeno ostane obut, nikoli se ne ve, ničkolikokrat so jih vrgli pokonci sredi najslajšega spanca. Brina je ležala obrnjena z obrazom proti steni, pokrčena kot dojenček, roke je skrivala pod grobo tkanino in tiho sopla v nemirnem spancu. Privzdignil je odejo, legel na bok, se stisnil k toplemu telesu v vojaški opravi in se ogrnil čez hrbet. Glavo je naslonil na levico in skoraj v temi, brez misli opazoval obrise Brinine glave, dokler roka od utrujenosti ni začela podrhtavati. Z desnico ji je z obraza pazljivo odstranil pramene gostih las in jo nežno pobožal po licu. Potem je glavo spustil na šal in roko rahlo položil na deko, tja, kjer je zaslutil njen pas, se prižel k njej in v trenutku zaspal kot ubit.



*



Kolona v belo zagrnjenih vojakov se je kradoma, v gosjem redu bližala osamljeni kmetiji, zaviti v temo. Obstali so na robu gozda nad hišo, poveljnik je tiho dajal ukaze in razvrščal vojake. Vrsta se je razcepila. Polovica moštva je odšla navzdol v desno, v smeri vhoda, druga polovica levo, proti zadnji strani hiše, da bi jo obšla in se pred zahodno steno spet spojila s prvo, da udarijo naenkrat. Možje so bili tihi, napeti, previdno so stopali v temo. Strupen mraz je rezal v čela. Puške so bile pripravljene na strel. Eden od mož na levem krilu se je na zgornjem vogalu hiše že prilepil k drevesu z veliko prazno krošnjo, desno krilo se je previdno bližalo gospodarskemu poslopju nasproti vhoda. Franc, ki je bil prvi v napredujoči vrsti na levi strani, je silovito napenjal oči, da je videl obrise hiše in redkega sadnega drevja pred sabo. V rokah, ki so bile kljub mrazu v debelih rokavicah potne, za hip je pomislil, da je to od strahu, je čvrsto stiskal brzostrelko. Še dvajset, trideset korakov, pa bodo sklenili obroč. Pred hišo iz njegove smeri ni bilo videti nikogar. Izgleda, da banditi niso postavili straže ali pa je stražar zadremal, je ugotavljal. Bele halje so jih očitno dobro varovale.

Naenkrat pa, še preden je postavam v belem uspelo skleniti obroč, je domači pes na drugi strani, pod gospodarskim poslopjem, besno zalajal v noč. Hkrati se je premaknila zavesa na majhnem oknu in iz hiše se je zaslišal prestrašen krik: »Nemci!« Od stene pri vhodu sta se odtrgali sključeni senci in padel je prvi strel. Potem se je začel pekel. Skovir je z divjim presunljivim krikom prhnil z velike lipe.



Karli je zmedeno planil pokonci, za hip ali dva posedel na robu pograda in poslušal v temo. »Nemci, madona!« je odmevalo po hiši. Zaslišal je strel. Iz hiše, takoj iz hiše, je bila prva misel. Ne smejo nas ujeti v hišo! Bežno se je ozrl na Brino, ki je zmedena, še na pol v spanju proti njemu obrnila glavo in se dvignila v pasu. Ni imel časa za razlago in tolažbo. Če jih ne bodo razbili zunaj, bodo padli vsi. V naglici je nase potegnil nahrbtnik, v roke pa vzel brzostrelko. Plašč in šal mu v tem trenutku nista bila mar, da bi si vsaj zapel gumbe na suknji, mu še na misel ni padlo. Še enkrat se je ozrl po Brini, jo na hitro s prsti stisnil za ramo in jo odločno potisnil nazaj na blazino. »Tu ostani!«

V dveh korakih je bil mimo otrple Vere, ki je v krču še vedno sedela za mizo. Razoglav se je v temi vrgel skozi vrata, ki sta jih odprla že tovariša pred njim, ko sta se pognala iz sobe. Mrzlično se je pretipal mimo vrat, za katerimi so sanitejci na glasen ukaz zdravnika že popadali na tla, kamnite stopnice, ki jih je malo prej premagoval celo večnost, je divje preskočil v nekaj tveganih korakih in se znašel v veži. Hudiči so zanesljivo na dvorišču, pred vrati, mu je blisnilo skozi možgane. Bilo je temno kot v rogu, negotovo se je namenil v smeri vhoda, ko je butnil v nekoga. »Ne tu!« se je ta zadrl. Nagonska odločitev ... skozi kuhinjo! Skozi kuhinjo pa na prosto, da užgemo po njih!



Franca so streli sprva prikovali na mesto, noge je imel težke, misli pa počasne. Potem pa so le zmagale izkušnje, zapodil se je proti zadnji strani hiše. Tu je bilo majhno razsvetljeno okno, ob njem pa ozka, nizka vrata. Napetost je izginila, nozdrvi so mu plale v lovski strasti. Hladnokrvno je z levico tipal za bombo, z desnico pa še naprej držal brzostrelko. Takrat pa so se vrata na hitrico odprla, čez prag je hušknila senca, tudi sam se je pognal naprej in skoraj trčil v človeka, ki je tekel od hiše. Bil je oddaljen le še korak, dva, ni ga popadla groza, le mrtvaški pot ga je v hipu zalil, ko je bandit nameril vanj. Klik, je banditova puška ostala nema. Franc je brez oklevanja nameril vanj, pa je tudi njegova brzostrelka zatajila. »Mraz, prekleti mraz!« Mož pred njim je z levico zagrabil za cev, ga z brzostrelko v desnici sunil v prsi, da mu je vzelo sapo in se je sključen izgubil v temi. Ni bilo časa za razmišljanje. Franc je globoko vdihnil, še enkrat pritisnil na petelina, tokrat je brzostrelka ubogala in s svincem poškropila sneg pred njim. Z novo voljo se je pognal proti vratom.

Karli je divje butnil v kuhinjska vrata in stopil čez nizek prag. Mali fantič je z na široko odprtimi očmi prestrašeno čepel za štedilnikom, ob njem je kuhar Tone, ki so ga prvi kriki našli še s kuhalnico v roki, zdaj že s puško napravil korak proti izhodu. Karli je zagledal grozo v dečkovih očeh, ko je nekje blizu, onkraj na stežaj odprtih vrat, počil strel in je Tone najprej klecnil na kolena ter se potem zviška na glavo prekucnil stran od štedilnika. Gospodar in gospodinja sta otrpla čepela pod mizo, Karli se je obrnil proti prestrašenemu dečku ob štedilniku, hotel ga je tolažiti, a mu v tistem delčku časa na misel ni padlo nič pametnega, samo nasmehnil se je in zavpil: »Ne boj se, vse bo v redu!«

V notranjost kuhinje so prodirali glasni ukazi, kletvice v nemškem in slovenskem jeziku, slišali so se streli pušk in regljanje strojnice. Karli se je krčevito oprijel brzostrelke in stopil naprej, korak proti vratom, ki so pomenila rešitev. Malo, čisto malo in zunaj bo, v varnem zavetju noči. Še korak, dva ...

V temi za vrati ni opazil visokega, mrkega orožnika, ni videl hladu v njegovih modrih očeh in tudi mrzle cevi, ki je bila uperjena vanj, ni videl. Glavni orožniški stražmojster Franc Č. je sprožil ...

V prsih je Karlija najprej ostro zapeklo, potem pa ga je zajela topa bolečina, opotekel se je nazaj, orožje mu je padlo iz roke, ki jo je mukoma ponesel na prsi. Gosta, lepka, temno rdeča kri je na zeleno vojaško bluzo risala veliko krvavo rožo in si utirala pot skozi razkrečene prste. Počasi, počasi, kot da ne more verjeti, kot da se mu nikamor ne mudi, kot da je vse življenje šele pred njim, je padal na od tisočih nog zglajeni tlak. Široko razprte, temne oči pa so, še vedno z odsevom nasmeha, skozi črn strop zrle nekam daleč v nebo, kjer so na razprtih krilih samotne kanje lebdele njegove prestreljene sanje.





Avtorjeva beseda





Sprva naj bi bil to roman o nekem pesniku, ki bi lahko bil tudi Karel Destovnik - Kajuh. Toda kaj kmalu se je pokazalo, da se nima smisla sprenevedati. Pesnikova zgodba je tako posebna in zanimiva, da ji ni treba niti kaj veliko dodajati niti kaj dosti jemati. Zato je to v resnici roman, v katerem je glavni junak Kajuh.

Kajuhova socialna, ljubezenska in uporniška lirika je preprosta, polna čustev in strasti, plodna tla je zlahka našla med širokimi množicami, ki so jo posvojile in prenašale naprej. O pesniku in njegovem delu, umrl je star enaindvajset let in za sabo pustil le poldrugi stot pesmi, je bilo napisanih že kar nekaj knjig, ki pa so predvsem strokovna, literarnozgodovinska dela s krajšim ali obširnejšim biografskim opisom. Razen redkih izjem so bile te knjige namenjene ožjemu, poznavalskemu krogu bralcev.

Zato sem bil prepričan – potem ko sem se že vrsto let poklicno srečeval s Kajuhom –, da njegova izredno zanimiva, polna in tragična usoda naravnost kliče po literarni upodobitvi, ki ga bo približala taistim množicam, ki jih je on nagovarjal s svojo poezijo. Da je njegovo življenje samo po sebi že roman, ki ga je treba le še zapisati. Sam se nikoli nisem imel namena lotiti tako zahtevne naloge in zgolj naključje je (hvala, Lidija in Mitja), da sem na koncu vendarle prijel za pero.

Največji dvomi so me obhajali, ko sem se moral odločati, do katere mere je besedilo lahko faktografsko, ne da bi postalo dolgočasno, oziroma do katere mere je lahko izmišljeno, da ne bi izgubilo verodostojnosti.

Končni izdelek je morda še najbližji zvrsti literarnega dela, ki se ji v nekolikanj nerodnem prevodu iz angleščine reče fakcija (faction). Skoraj vse osebe so resnične, čeprav vse morda nimajo pravih imen, skoraj vsa dejstva so resnična in jih lahko preverimo v knjigah in dokumentih, kraji dogajanja, ki so poimenovani, obstajajo. Celo za mnoge dialoge lahko trdim, da so resnični, čeravno morda izvirno obstajajo v kakšni drugi obliki. In, kot je nekoč zapisal Frédéric Beigbeder: »Vse drugo je domišljijsko in za to svetoskrunstvo prosim otroke, vnuke in pravnuke svojih junakov, naj mi oprostijo vsiljivost.« Nič, kar je domišljenega (izmišljenega), ne vpliva na verodostojnost cele zgodbe.

In končno: tudi odločitev, da je v besedilu le toliko poezije, kot je nujno potrebno, gre v prid tekoči pripovedi.

Seveda sem se pri pisanju opiral na številne vire in za to gre zahvala vsem posameznikom in institucijam, ki so mi omogočili dostop do gradiv, še posebej hvala Evelyn Natek Mešič, lastnici dobršnega dela Kajuhove zapuščine.

Največje delo pri proučevanju življenja in dela Karla Destovnika - Kajuha je opravil dr. Emil Cesar. Njegova knjiga Zbrano delo (1978) mi je bila močna opora pri pisanju, pogovori z njim pa zaradi razkritih novih, mnogokrat neuradnih in doslej nezapisanih podatkov izjemno dragoceni. Za oboje sem mu globoko hvaležen.





Vlado Vrbič

PRESTRELJENE SANJE



Knjižna zbirka: LITERA

Glavni urednik: Orlando Uršič

Jezikovni pregled: Tadeja Ivančič

Fotografije: Tomaž Bešter, Egon Horvat, Vlado Vrbič, arhiv Knjižnice Velenje, Shutterstock

Oblikovanje in prelom: Peter Stanislav Hafner

Izdajatelj: Založba Litera, 2020

Za založbo: Orlando Uršič



1. elektronska izdaja



Avtorja Fotografij predmetov z naslovnice, ki so v lasti Narodne in univerzitetne knjižnice in Muzeja novejše zgodovine Celje, sta Tomaž Bešter in Egon Horvat, fotografije ostalih predmetov: arhiv Knjižnice Velenje in avtor. V knjigi je uporabljeno gradivo iz zasebne zbirke Evelyn Natek Mešič, iz Arhiva RS, Muzeja novejše zgodovine Celje, Narodne in univerzitetne knjižnice Ljubljana, arhiva Knjižnice Velenje ter odlomki pisem iz knjige dr. M. Glavana Ljubimca z Vošnjakove..



Knjižni program založbe Litera izhaja s finančno pomočjo Javne agencije za knjigo in Mestne občine Maribor.