v'



5to6S,M,X'f

v

Sola in dom

s posebnim ozirom na

roditeljske večere.

Napisal

Dragotin Pribil,

c. kr. vadniški učitelj in šolski nadzornik v Krku (Isira).

Uredil

dr. Fran Ilešič.

i&JL

V Ljubljani 1907.

Izdala „Slovenska Šolska  Matica 11 .
Natisnila »Učiteljska tiskarna" v Ljubljani.

tfhodkiiGo

Sola in dom

s posebnim ozirom na

roditeljske večere

I. Teoretični del.

Napisal

Dragotin Pribil,

c. kr. vadniški učitelj in šolski nadzornik v Krku (Istra).
Uredil

dr. Fran Ilešič.

V Ljubljani 1907.

Izdala „ Slo venska Šolska  Matica 1 '.
Natisnila »Učiteljska tiskarna" v Ljubljani.

Spominu svojega očeta in svoji materi
posvečuje

pisatelj.


Predgovor.

L. 1906. sem objavil v »Popotniku 11  članek o obiteljskih
večerih. Pogodil sem aktuelno vprašanje; temu je bil pač
najlepši dokaz, da so se začeli širom naše domovine prire¬
jati roditeljski večeri, dočim v istem času pri drugih narodih
ni bilo opaziti tako bujnega naraščanja omenjenih sestankov.
Hotel sem dodati v „Popotniku“ dotičnim člankom še
praktični del, a medtem sva se z gospodom ravnateljem
Schreinerjem zedinila, da priobčim ta del v izdanjih „Slo-
venske Šolske Matice' 1 . Toda kmalu me je obšla misel, da
bi delo ostalo nekak torso, ko bi ne priobčil teoretičnega
dela v novem izdanju. In zopet sem pomislil: Z nekoliko
besedami ne ustrežeš svojim tovarišem. Treba je bilo prvi
del ponatisniti iz »Popotnika". A dasi je doletela moj članek
čast, da so ga preveli na češki jezik, se nisem mogel od¬
ločiti za neizpremenjen natisk. In tako sem spis preuredil
skoro popolnoma.

Pišoč pa sem vedno jasneje uvideval, da roditeljski
večeri (sestanki) niso nič celotnega, ampak le važen člen v
lancu, ki spaja šolo in dom. Potrdila me je v tem zlasti
Paul Crouzetova knjiga »Maitres et Parents" 1 ), kjer je na
nedosežen način očrtana važnost stikov šole z domom.
Uvidel sem v tistih dneh, da tovarišem ne bode usluženo
z obravnavo enega stika, ako ne očrtam važnosti in veljave
vseh drugih stikov, ki so tudi velike koristi za razumno
vzgojo, ki so deloma celo uveti, brez katerih so

)) Učitelji in starši.

6

roditeljski večeri nemogoči. Ni šlo torej drugače;
moral sem zopet poseči po novem delu. In ko sem bil s
tem gotov, ko sem napisal poglavje o stikih šole z domom,
se mi je zdelo nujno, z občo črto označiti potrebo
stikov. Na isti način je nastalo poglavje o kooperaciji,
o domači in šolski vzgoji in o vzgoji vobče. Tako sem
hodil pri sestavi delca rakovo pot. Za logiško analizo pa
je nastopila sinteza, in izkušal sem ublažiti prehode od
prvega poglavja k ostalim.

Pri sestavi knjige sem uporabil najnovejša dela o tem
predmetu. A da ne nastane spis neokusna kompilacija, sem
dotična dela prej natančno proučil in potem odložil. V
mnogih točkah sem z raznimi avtorji istih misli, v mnogih
se ne strinjam z njimi. Originalnost ohraniti je v znan¬
stvenih spisih težje nego v beletristiških. Le tamkaj sem
zajemal iz tujih del, kjer sem potreboval dokazov in raz¬
jasnil za svoje trditve. A citatov navadno nisem napisal v
izvirnem jeziku; ni knjigi na korist, če izgubi narodni značaj
in postane nekak konglomerat, poligloten kameleon, ki menja
vsak hip svojo barvo, ali dvoživka, ki se solnči zdaj pod
nemškim, zdaj pod slovenskim nebom.

Pisal sem v prvi vrsti za učitelje, za svoje tovariše.
A tudi staršem ne bode ravno popolnoma tuja tvarina, ki
sem jo položil v svoje delce. Vzgoja mora postati za oba
dela iste važnosti, nekak skupen pas; mora, pravim — drugače
ne vidim možnosti, da bi se dvignili vzgojni uspehi. Skupno
delo, zveza obeh činiteljev in stremljenje za istimi cilji z
istimi sredstvi in združenimi močmi — to je bil moj namen.
Nemara ta knjiga pripomore, ne, da bi se dosegel ta ideal,
pač pa, da se bode vsaj želel  doseči.

Načrtal sem v občih potezah, kako naj se postopa pri
uredbi roditeljskih večerov (sestankov). Preveč se nisem
smel spuščati v podrobnosti. Kdo ve, če sem pogodil pravo,
kdo mi jamči, da bi bil označil pravo pot, ko bi bil postavil
na vsako razkrižje tablico: „Tod hodi!" Paul Crouzet pravi:

7

„Le meilleur procede est celui, qui convient le mieux a
chaque milieu 1 ), a chaque etablissement, a chaque maitre,
a chaque parent." In malo dalje: „La cooperation des maitres
et des parents est chose trop delicate pour n’ etre pas abso-
lument libre." 2 ) Ponavljam: Moja knjiga ima namen, navdu¬
ševati za idejo, jo popularizovati. V tem me potrjuje zopet
Crouzet, ki pravi: „11 suffit de faire quelque chose, sans
reglements, mais avec regularite." 3 )

Teoretični del sem napisal sam. Za praktični del
potrebujem obilo pomočnikov.  Nekaj prvih naših
pedagogov mi je obljubilo doneskov. A prosim še vse one,
ki so predavali po roditeljskih večerih, vse one, ki menijo

še to storiti tekom letošnje in bodoče zime, da mi blago¬

volijo priposlati izdelane teme; kar bo mogoče, bodemo
uvrstili v knjigo. Dosle imam samo Likarjev spis, ki mi je
tem dražji, ker se je čital na prvem slovenskem roditeljskem
večeru. Prosim samo, da mi pošljete le takšne razprave, ki
so se predavale ob roditeljskih večerih. Druga snov bi ne

imela nobene cene. Pristavite zato tudi, kje in kdaj se je

predavalo o temi. Anonimne stvari se takisto ne sprejmejo
v delce.

In tako pošiljam svojo knjigo prvenko v svet, ravno
danes, ko mi je „dni lepših polovica minula", ko so se
poslovila leta mladosti. Sam sem znal strogo soditi. Ne
zahtevam milosti od kritikov. Le to naj navedem v svojo
obrambo: Ledino orati je težko delo.

Priznanja ne zahtevam, poznam lepše plačilo. Užival
sem preteklo leto neizmerno, ko sem čital v časnikih, kako
se množijo roditeljski večeri po naši domovini. Bil sem
prav od srca hvaležen za vsak poizkus. In tako bodem črpal

1) Najboljši postopek je tisti, ki ugaja najbolj vsakemu milieju,
vsakemu zavodu, vsakemu učitelju, vsakemu roditelju.

2 ) Sodelovanje učiteljev in staršev je prekočljiva reč, a da bi ne
bila popolnoma svobodna.

3) Zadostuje, ako storiš kaj brez pravil, toda pravilno.

8

še v bodoče neizmerno mnogo slasti iz zavesti: Glej, po
tvoji domovini se dani! In še bolj prelestno misel bodem
spajal s prvo mislijo: Za zoro pride dan! — Moj ideal, za
katerega se bodem boril odšle, je zveza doma in šole. Dajte
šoli mir, in razvila se bode; pomozite šoli, in šola Vam
bode obnovila vero v možnost čudežev! Zvežite dom in
šolo v eno bitje z dvema dušama, a samo z eno voljo, z enim
idealom: to je sreča otrok, sreča naroda. Tovariši moji, de¬
lujmo na to, da postanejo učenci naši, da posta¬
nejo starši naši, da bodo zopet starši s ponosom
kazali na nas in naše vzgojevalnice, ne samo
„učilnice“: »Glejte, to je naša šola, to je naš
učitelj."  O bratje moji, to bode raj! In tedaj bodem
ves srečen z Vami.

Na Krku,  dne 19. avgusta 1907.

Uporabljena dela:

Berninger:  Elternabende.

Poppe und Trebst :  Elternabende.
Svoboda:  Schfize s rodiči mych žakflv.
Drescher:  Elternabende.

Lomberg:  Elternabende (V Reinovi Ene.).
Thumser:  Elternabende (v Loosovi Ene.).
Crouzet:  Mattres et Parents.

Spencer:  Education.

Mason:  Home Education.


A. Teoretični del

Stiki šole z domom.

Bistvo, pomen in uprizoritev roditeljskih
večerov (sestankov).')

') Ob izrazu »roditeljski večeri"  je misliti sploh »roditeljske
sestanke".  Naše razmere navadno ne dopuščajo, da bi se shajali z
roditelji po večerih. Uredništvo.


Prvo poglavje.

O vzgoji vobče.

Potreba vzgoje. — Smoter vzgoje. — Vzgojne metode. Vzgojna
sredstva. — Vzgojna načela. — Ovire pri vzgoji. — Vzgojni činitelji.

— Mesta vzgoje.

1. Kulturna zgodovina nam priča, da se človeštvo raz¬
vija neprestano. Kakšna razlika med kulturnim stanjem dveh
stoletij, dveh tisočletij, dveh desettisočletij! Kako bode sto,
tisoč, desettisoč let za nami stanje človeštva v nekdanjih
dobah imamo merilo pri narodih, katerih se prosveta še ni
dotaknila z blago svojo roko. O nekdanjih dneh nam pri¬
čajo zapiski zgodovinarjev, izkopine, razvaline; govorijo nam
„o dneh, ki so bili", stare stavbe, ki jih zob časa ni mogel
pokončati. A niti najbolj živa domišljivost  nam ne more
odgrniti težkega zastora, ki nam zakriva bodočnost človeštva.
Kje je meja, kje je konec razvoju zemljanov? Kje je peri¬
petija in kdaj pride katastrofa, kdaj nastopi v razvoju tega
organizma splošna degeneracija? Tudi najbistrejši duh si
ne more ustvariti nedotakljive sodbe o tem, kar pride, o
tem, kar je božja roka namenila kralju stvarstva. Evolucija
človeštva še ne more biti dovršena; človeštvo hiti dalje po
poti, ki mu je od vekov namenjena. Pospešiti to evolucijo,
je naloga slehernega člana človeške družbe, če se tudi ne
zaveda te naloge. Jedva neha delovati človek, že je drug
na njegovem mestu, ki nadaljuje začeto delo. Usposobila
pa ga je v to — vzgoja.

14

Kako revno je dete ob porodu! Da ga prepustiš nje¬
govi usodi, bi moralo poginiti v najkrajšem času. A nagon
k ohranitvi plemena, ki je v vsakem bitju, se je izpremenil
v materino ljubezen; kakor zenico svojega očesa čuva v
brezprimerni nesebičnosti ljubeča mati svoje dete. — Ta
nežni, slabi stvor je namenjen, da te nekdaj zameni. V raz¬
meroma kratkem času mora prehiteti vso ono pot, za katero
je bilo treba človeštvu eonov, in postane končno aktiven
član naše družbe ter prevzame nalogo v nje evoluciji. A brez
vodnika bi ostal na prvi stopnji omike. Imamo zgodovinske
dokaze za to; ni jih treba navajati. Vodijo človeka najpreje
starši in drugi člani obitelji, potem družba, šola, cerkev,
država i.t.d. To prepotrebno vodstvo človeka od
prvih hipov njegovega bitja do one dobe, ko
prevzame svojo zadačo v življenju, imenujemo
vzgojo. Cim bolje je človek vzgojen, tem več bode koristil
človeštvu, tem sposobnejši bode za izpolnjevanje svoje
naloge.

Pa zapustimo torišče, na katerem se kretamo tako težko!
Poglejmo pomen vzgoje v navadnem, vsakdanjem življenju!
Dobra vzgoja je največja sreča vsakega človeka, je največje
bogastvo, ki ga ne more uničiti rja, ki ga ne more nikdo
ugonobiti. Starši, ki so dobro vzgojili otroka, so mu ostavili
najlepšo dedino, so poklonili človeški družbi naj¬
lepši dar.  Slabo vzgojeno dete se razvije v bič, ki ne¬
usmiljeno bije roditelje, ki tepe vso soseščino, dokler ga
družba ne eliminira, ako nesrečnika ne uniči lastna nesmo-
trenost. „Na dobrima svijet ostaje“; slabo vzgojen človek
je nesposoben za kulturno delo. Ako hočeš izkusiti zemeljski
raj, živi vsaj en dan v hiši, kjer počivata oče in mati od
težkega dela v krogu dobro vzgojenih otrok. Kdo bi si ne
želel po trudapolnem dnevu tihega večera, ki ga ozarja taka
sreča?

2. Kdor hoče vzgajati, mora imeti jasen smoter pred
očmi: kaj in kakšen naj postane gojenec. Kjer ni cilja, ni

15

sistematičnega dela, so le poizkušnje. Jeli človek tako brez¬
pomembno bitje, da se sme z njim eksperimentirati? — In
vendar je nepobitna resnica, da se vzgaja do devetdeset
odstotkov ljudi brez svrhe in cilja. Naši roditelji se ne za¬
vedajo ni smotra ni potov. Po izhojeni poti svojih prednikov
vodijo očetje svoje sinove; vodilo jim je le neki nagon. Priro¬
jeni egoizem jih sili, da služijo z nejasnimi sredstvi nejasnim
namenom: ohraniti svoj „jaz“ v neizpremenjeni, stereotipni
izdaji svojih otrok skozi veke. Lastni način mišljenja,
čutenja in hotenja, združen z absolutistmimi
težnjami in malikovalstvom pred lastno avtori¬
teto — to je vodilo naših mas pri vzgojnem
delu.

Iz tega sklepamo, da imamo dvojno vzgojo: vzgojo s
stanovitim smotrom in vzgojo brez smotra. Smoter vzgoje
pa je lahko dober ali slab. Dobri vzgoji daje pravec etika.
Z evolucionistnega stališča moramo soditi, da je pravi smoter
vzgoje dovršenost,  torej z ozirom na dvojnost našega
bitja: telesna in duševna dovršenost; v to pa služi telesna
in duševna vzgoja.  Ker sta sestavini med seboj odvisni,
je treba harmonijskega razvoja. Kak naj bo idealni produkt
telesne vzgoje, o tem nas poučuje somatologija;  pot k
cilju predpisuje higijena.  Ideal duševne vzgoje nam po¬
jasnjuje etika,  pot k njemu vzgojeslovje,  ki se na¬
slanja na psihologijo.

Ker imajo različni filozofi različno etiko, je več idealov
duševne vzgoje. A pustimo filozofijo in se držimo življenja!
Kaj zahtevamo od ljudi, kaj bi si želeli pri lastni vzgoji? —
Ko bi mi dal Bog sina, bi si želel v prvi vrsti, da postane
mož,  to je, značaj. Ta značaj naj se kaže v krepki, neomajni,
„jekleni“ volji. Toda slepi egoizem naj ne upravlja te volje.
Vodi naj jo bister um, razvit intelekt. Torej Nietzschejev
nadčlovek, brezobzirnež? Ne! Njegovo čuvstvovanje naj bi
bilo plemenito, vsestranski razvito — z drugimi besedami:
nravno in verno.  — Smoter duševne vzgoje bi torej

16

bil meni inteligenten, nravnoveren, krepak
značaj.

Shvatajmo: Namen ali smoter vzgoje je harmonijski
razvoj vseh telesnih in duševnih sil gojenčevih. Smoter
telesne vzgoje je zdravo, jako, okrepljeno, lepo, skladno telo.
Smoter duševne vzgoje je inteligenten, nravnoveren, krepak
značaj. — Mislimo si, da sestoji vse človeštvo iz idealno
vzgojenih individuov. Katera duša more ostati hladna ob
sliki, ki se nam razvije takoj pred duševnim očesom! Ah!
to bi bil raj, obljubljena dežela, sreča brez konca! — A vzgojni
ideali imajo isto usodo kakor drugi vzori, njih vrstniki. „Zvezd si
ne smemo želeti, samo veseliti se smemo njih sijaja,“ pravi
pesnik. Idealom se moremo približevati, doseči jih ne moremo
nikdar! Dokler bode sijalo naše dobro solnce, tako dolgo
bode svtmo na borbo dobrih z zlimi. Da bode dobrih vedno
več, o tem smo prepričani; odpor zlih bode slabel v tem
razmerju, kakor se bode dobra vzgoja širila med ljudstvi.
Ideal vseh kulturnih narodov je bila zmaga dobrega principa
nad zlim. Torej je bila dobra vzgoja vselej ideal vseh na¬
rodov, ki so zažigali pred nami luč prosvete. Zavedali se
bodo važnosti dobre vzgoje vsi potomci sedanjih kulturnih
narodov in tistih, ki še danes žive v temi.

3. Dobra vzgoja mora postopati po dobrem načrtu.
Kdor načrtoma vzgaja, o njem pravimo, da se služi s po¬
sebno vzgojno metodo, to je, skladno s smotrom vzgoje
izbira ob neprestanem oziru na vzgojne pogoje vedno do¬
ločena vzgojna sredstva. Torej kakovost vzgojnih sredstev
in način njih uporabe opredeljujeta značaj posameznih
vzgojnih metod. Vzgojne metode ne moremo učiti, ker bode
skoro v vsakem poedinem slučaju druga: ni mogoče, sesta¬
viti metodike vzgoje. Predmet vzgoje, dani pogoji in smoter
vzgoje vplivajo na vzgojno metodo.

4. Različna so sredstva vzgoje, različna je njih vrednost,
različen njih učinek, različna njih uporaba. Nekatera so
posredna, druga neposredna. Nekatera se sistematično

17

uporabljajo, druga slučajno. Iz velike množine naj navedem
samo najbolj znana vzgojna sredstva. Materi je takoj po
porodu otroka vzgojno sredstvo nega  (negovanje), pola¬
goma se negi pridruži vaja in na vika  (navada). Ko začne
otrok razumevati jezik, olajša materi delo povelje  (pozi¬
tivno: zapoved,  negativno: prepoved).  Na želje otrok
odgovarja z dovoljenjem ali odrekanjem;  potrebni
posluh si zagotovi z nagradami  (poplačili) in kaznimi.
Z mnogimi teh sredstev se služi tudi $ola; a največjega
pomena je v šoli pouk  kot sistematično uporabljeno vzgojno
sredstvo, in nauk,  ki se daje samo o primernih prilikah.
Nadzorovanje  povsod, delo, zabava, igra,  dobri
zgledi  — vse to velja do onega hipa, ko se jame v,učencu
razvijati lastna volja; tedaj pa nastopi vladanj^,,opomin
se uveljavi, in končno postaneta vzgpjevalec in gojenec
istovetna — samo nasvet  še vpliva na gojenčevo voljo,
dokler se ne reši mladi mož, mlada žena še tega vpliva in
ni prepuščen življenju,  ki ga vzgaja s svojimi trdimi, ne¬
usmiljenimi rokami, Samonaobrazba,  vzgoja samega
sebe pa ne sme prestati nikdar. Literatura  je med naj¬
močnejšimi vzgojnimi sredstvi, v življenju naobražencev
najmočnejše.

Pravilna raba vzgojnih sredstev je težavna, a je prav¬
zaprav jedro vzgoje.  Pri naobrazbi vzgojiteljevi bode
torej šlo za usposobljenost, presoditi položaje in se služiti
vselej s pravimi sredstvi. To je takt, ki uči vzgojitelja, kaj
ima storiti. — Zlasti težavno je, kaznovati in deliti nagrade,
odstranjati slabe zglede, razdeliti čas za delo in zabavo.
Vsa modrost vzgojiteljeva včasih tu ne zadostuje, in po¬
greški so neizogibni.

5. Vzgoja se mora ravnati po stanovitih načelih. Vzgajati
moramo umno, naravno, času primerno, praktično,
vsestranski in harmonijski, edinstveno, istinito,
verno, narodno in patriotski.  To so vodilne niti po
zaviti poti; trdno se jih moramo držati, da ne zabredemo

2

18

v zmote. Le tedaj bomo dobro vzgajali, in produkt take
vzgoje bode odgovarjal etičnim zahtevam, bode plemenit
značaj.

6. Mislimo si najboljšega vzgojitelja, človeka, ki je že
nekako predestiniran za tak posel, ki se služi pri svojem
nastajanju (prizadevanju) z najboljšimi sredstvi ter se ravna
po najplemenitejših načelih vzgoje. Kdo bi ne pričakoval,
da bode idealen vzgojitelj odgojil idealnega človeka? —
Samo par primerov: Najidealnejši Grk, Sokrat, je odgojil
najbolj neznačajnega Grka, Alkibijada. Samo za vedo vneti
Aristotel je odgojil Aleksandra, ki je požgal palačo per¬
zijskih kraljev, kjer so se nahajali zakladi vede, ki je končno
hrepenel samo po užitkih. Modri Seneka si je odgojil last¬
nega morilca v osebi največjega tirana, Nerona. Veliki Karel
si je vzgojil sina, ki je bil prava karikatura svojega očeta.
Nemški cesar Friderik III. je vzgojil Maksa L; ponižni kor-
zovski odvetnik je bil oče Napoleonu I. In niso li skoro
vseh naših pesnikov, vseh mož, ki so nas proslavili pred
svetom, odgojili kmetje pod slamnato streho? — Vzgoja
ni vsemogoča. Na eni strani naleti vzgojitelj na
nedogledne ovire, na drugi strani se pridružijo
neljubi sodelavci, sočinitelji.

Kjer manjka potrebnih duševnih darov, kjer očetov
greh še ni poplačan, tam ne koristi najboljši vzgojitelj.
Narava  s svojim podnebjem, s svojimi predmeti in na¬
zornim naukom je jaka sila. Gojenec ni izoliran, na njega
vplivajo roditelji, bratje in sestre, cela obitelj in
družina, jezik in mišljenje drugih; občina, po¬
zneje država in cerkev  zahtevajo svoj delež privzgoji.
Ne samo, da se človek lahko uči,  človek tudi raje po¬
snema  nego vsa druga zemeljska bitja. — Izolirati pa
sploh gojenca ne smemo. Poedinec ne živi nikjer na svetu
sam, povsod se nahaja v družbi. In za to družbo se mora
vzgajati, in ta družba zahteva, da pripade del vzgoje tudi
njej (socijalna pedagogika). — Pa recimo, da bi mogel

vzgojitelj odpotovati z gojencem v srečno naravo in dobro
družbo: Kje ubeži gojenec svoji usodi?  Ah, ta vzgojna
sila pa je nepreračunljiva, je neodvratna, in človek je v
njeni roki samo igrača.

Vzgojitelj torej ne more prevzeti jamstva za produkt
svojega vzgojnega delovanja. A to nas nikakor ne sili, da
bi odrekali vzgoji vsako moč. Ako dobra vzgoja prinaša
slab plod, je to slučaj, pravilo pa je: dobra vzgoja —
dober vzgojenec.

7. Različna so mesta vzgoje. Najvažnejša so dom,
šola in zavod.  O prvih dveh nam je govoriti natančneje
v sledečem poglavju.

Drugo poglavje.

Domača in šolska vzgoja.

I. Domača vzgoja.

Trije najvažnejši vzgojni činitelji. — Vrednost domače in šolske
vzgoje. — Edinstvenost v domači in šolski vzgoji. — Potreba skup¬
nosti vzgojnih činiteljev. — Vzgojni tipi. — Obča karakteristika do¬
mače vzgoje. — Telesna vzgoja. — Duševna vzgoja. — Vzroki slabe
domače vzgoje.

1. Montesquieu je dejal nekoč: „Sprejemamo tri raz¬
lične ali nasprotujoče si vzgoje: vzgojo svojih očetov, vzgojo
svojih učiteljev, vzgojo sveta. To, kar nam reče poslednja,
to prevrača vse ideje prvih dveh.“

Iz navedenega izreka bi sledilo, da vzgaja samo
življenje.  Na prvi pogled je res tako. V valovih življenja
prevlada včasih misel: „Reši se, samo reši se!“ Človek je
v tem položaju pripravljen, se oprijeti najmanjše slamice.

2. No, tako hudo ni, kakor se je o tem izrazil nagli
Francoz. Ne odrekamo življenju moči, a tudi v absolutno
brezvrednost doma in šole ne moremo verjeti,
ne smemo verjeti;  kajti v tistem trenutku, ko dvomimo
o svoji nalogi tu na zemlji, v tistem trenutku izgubi naš stan
v našem srcu vso idealnost. In vsa brezmejna ljubav
in vsa brezmejna hvaležnost naših src do naših
roditeljev bi bila velika laž.  Pa tudi pred hladnim
preudarkom ne more obstati ta trditev, če se ji že stavi po
robu naš čut.

21

Drevo se začne rano kriviti, in tudi človeška narava
se hitro izobliči. Do 14. leta njegove starosti ima šola učenca
v rokah, vpliv doma pa niti tedaj ne mine; ne otrese se ga
dete nikdar popolnoma. Kdo izmed nas bi se ne sramoval
pred svojim očetom, ko bi ga le-ta zalotil pri grehu? Pravo
očetovstvo je tudi moralno očetovstvo, ne samo
fizično, in moralno očuva svoj vpliv tudi po
očetovismrti.

Do 14. leta je podlaga bodočemu značaju dozidana.
Od te podlage je odvisna moč zgradbe. Življenje je arhitekt,
ki določa oblike, v kolikor to dovoljuje podlaga; življenje
je umetnik, ki ornamentira pročelje te zgradbe — a temelj
vsemu smo postavili mi, učitelji v družbi z roditelji, v zvezi
z naravo ali pa v borbi proti njej. Bilo bi preveč, zahtevati
od 141etnega učenca, da se ravnaj vselej po stanovitih na¬
čelih. Šola mu je priskrbela načela, a njih vrednost
mora učenec izkusiti v šoli življenja.  Ne moremo
reči, da je ideal vzgoje že v šoli dosežen, a eno garancijo
imamo: navado.  Če je šel učenec dosle po dobri poti, po
ravni poti, ne bode več tako lahko skakal preko ograj, in
če se mu to vzljubi, ga bode prvi glog in prvi trn opomnil,
da je bolje, hoditi po široki stezi pravice.

3. Zato pa ostane naša vera v moč šolske in
domače vzgoje neomajana. A če hočete, da pre¬
vzamemo odgovornost za produkt naše vzgoje,
potem stavimo med drugimi uveti (pogoji) ta-le
glavni uvet:  Domača in šolska vzgoja morata biti
edinstveni. Brez tega uveta (pogoja) je pač vse izročeno
slučaju, je vse naše vzgojno delo. kakor streljanje proti toči:
človek ne pozna učinka, ne ve, če bode delo blagoslovljeno.

Mislimo si skupno podjetje, pri katerem vsak član dela
po svoji volji! Kakšen bi bil računski sklep te zadruge?
Treba je torej posvetovanj, treba pravil, ki so obvezna za
vse člane in imajo razvoj društva za svrho. In tako bi
bilo treba tudi v vzgoji obče veljavnih direktiv,

22

po katerih bi se morala ravnati zaveznika (ne na¬
sprotnika!): šola in dom. Kajti vse naše delo je odvisno
od sloge; jaki smo, dvojno jaki, če hodimo po isti poti;
če pa smo si nasprotni, je naša moč manjša nego nič; le
o škodi se še da govoriti.

Ob edinstvenosti vzgoje si mislimo složno
postopanje vseh vzgojnih faktorjev, ki se kaže
venotnem cilju,'enotni metodi, vrabi istih sred¬
stev. Treba je najprej, da imamo skupen vzgojni ideal.
Ako hoče dom iz otroka imeti konservativca, ako pa nasprotno
šola kaže istemu otroku napredne cilje, je gotovo, da učenec
ne bode nikdar niti odkritosrčen naprednjak, niti pošten kon¬
servativec. Le če se srce ogreva za idejo, postane ta-le
gonilna sila v učenčevem življenju; kar mi sugerirata dva,
izda gotovo več nego, kar mi klepeče eden. In sugestija brez
protisugestije mora biti na vsak način najjačja.

Starši in učitelji morajo dogovorno upo-
trebljavati ista vzgojna sredstva, ali vsaj ne
paralizirati učinka, ki ga ima sredstvo, uporab¬
ljeno od ene strani.  Saj vemo, da ni mogoče, vselej enako
delovati; nasproti delovati se ne sme.  Šola ima sred¬
stva na razpolago, ki jih dom nima; a kateri učitelj bi pač
mogel reči, da ima takšno sredstvo na razpolaganje, kakor
je materina solza?! — Dogovor torej o tem, kar imata oba
činitelja skupnega, toleranca tam, kjer uporabljata vsak svoja
specifična sredstva! Ne izpodbijajte avtoritete drug drugemu!
Kajti potem ne zaležejo več vzgojna sredstva. Nasprotno:
podpirajta se, dom in šola, povsod in vselej proti
vsakemu, kdor hoče uničiti vajino plemenito har¬
monijo!  Sklenita zvezo za napad in obrambo! Čuvajta se
vseh, ki gledajo vajino avtoriteto z zavidnim očesom! Spoštujta
se prav iskreno, da bode vajin skupni gojenec veroval v to
spoštovanje!

4. Ideal edinstvenosti vzgoje bi pač bil ta,
da se oba faktorja neprenehoma posvetujeta o

23

svojem vzgojnem delu, in sicer takoj početkoma, kakor
je takoj ob rojstvu težko pričakovanega naslednika pisal
Filip Makedonski Aristotelu: „Veseli me, da se mi je narodil
sin sedaj, ko živiš ti, ki ga bodeš vzgojil. “ Tu je bilo
edinstvo sklenjeno in dogovorjeno že v začetku. Tako bi
moralo biti tudi dandanes. Šola in dom bi se morala
skupno posvetovati o vzgojnem delu in se vzajemno
popolnjevati.

Široko, krasno perspektivo smo otvorili našemu pred¬
metu. To je nemara slika bodočnosti. A kako je sedaj?
Ideali so lepe reči. Filip Makedonski je lepo govoril, a en
cvet še ni venec in ena lastovica ne prežene zime. In če
pogledamo v pretekle dni, vidimo, da o edinstvenosti
v vzgoji nikdar ni bilo govora; samo nekateri pedagogi so
si je želeli ob svoji knjigi. In če pogledamo širom naših
vrst, če šroko odpremo oči, vidimo baš nasprotje tega, kar
si želimo videti. Ne osiguravata si v slogi dom in šola
resultata mučnemu delu, nego si v neslogi vzajemno pobi¬
jata svoj vpliv. In zakaj vse to? Velika je razlika med
domačo in šolsko vzgojo dandanes.  Prezanimiva je
naloga, oba vzgojna faktorja primerjati in določati, v kakem
razmerju bi morala biti radi smotra vzgoje. Zato je treba
najprej „zreti v delavnico 11 . Poglejmo si domačo hišo in
šolo, poglejmo si prednosti in napake domače vzgoje in jih
primerjajmo s prednostmi in napakami šolske vzgoje!

5. Češki pisatelj Beneš Trebizsky pravi, da so si slo¬
vanske hiše podobne kakor jajce jajcu. Ta izrek je bil nemara
nekdaj upravičen, dandanes ne velja več. Za nekdanjo eno¬
ličnostjo je v naših selih prišla velika razlika zgradeb. Sedaj
najdemo po naših vaseh poleg ponižne lesene bajtice s
slamnato streho prešerna poslopja vaških mogotcev z ob¬
sežnimi gospodarskimi poslopji. Župnišče se ti predstavlja
kot dvorec, in poleg njega se dviga šola, prava selska pa¬
lača. — Tako različne so si vaške stavbe po zunanjosti. In
kakšna razlika vlada šele v notranjosti!

24

Z ljubljanskega Grada uživaš krasen razgled. Pred
teboj leži, bleščeč se v solnčni luči, veliko mesto. Dalje tam
zunaj vidiš vasi in sela, posamezni dvori se skrivajo med
sadnim drevjem. Mnogo tisoč obitelji živi v teh hišah. Niti
ena ni drugi popolnoma enaka. Vsaka živi v svojemu carstvu
svoje življenje. Poleg bogatega zasebnika, ki nima drugih
skrbi nego, kako bi si okrajšal neznosno dolgi čas, životari
v največji bedi siromašni delavec, ki ne ve, ali bode jutri
kruha za mnogobrojno obitelj. V obrtniški, trgovski, urad¬
niški rodbini vladajo drugi nazori o svetu nego v osamljenih
kmetskih hišah. Pa še v istovrstnih obiteljih kolika razlika!
Tu mir in red, vse se vrši po volji hišnega starešine, tam
zopet činita nemir in nered pravo anarhijo. V tej hiši najdeš
zadovoljnost, srečo, uglajenost, naobrazbo, bogastvo, brez¬
skrbnost; v oni bajti domuje nezadovoljnost, nesreča, ro¬
batost, duševna tema, siromaštvo, obup. In kdo bi mogel
sploh našteti vsa nasprotja, ki so zbrana na razmeroma tako
majhnem komadu »zemeljskega raja“ ali »solzne doline"! V
neposredni bližini jih najdeš, srečnež in nesrečnež sta si
dostikrat soseda.

Vsaka hiša ima svoje znake. Poznamo hiše v vasi, ki
so »zaznamenovane". Iz njih nikdar ne pride nič dobrega.
Naš Cankar nam je to najlepše pokazal v svoji povesti »Na
klancu.". Vsi so poleteli v svet za srečo, in vsi so se vrnili
na klanec s polomljenimi krili. Zakaj? Bilo jim je tako so¬
jeno. In zopet druge hiše so vzele v zakup vse vaško spo¬
štovanje. Kar izhaja iz teh hiš, je dobro, najde doma in v
svetu svojo srečo.

V vaških hišah se namreč vzgaja po tradicijah. Vzgojna
načela prehajajo od očeta na sina in vnuka. Neopaženo
in neopazno deluje v obiteljih nagon, ohraniti
svoj lastni jaz skozi veke.

Vzgoja vsake obitelji ima svoje specifične znake. Odveč
bi bilo in nemogoče, opisati vse načine vzgoje. Pri vsej razliki
najdemo sličnosti in enakosti. V določenih enakih razmerah

25

bodo vladale enake vodilne misli. Če združimo vse obi-
telji, ki jim služijo pri vzgoji naraščaja slična načela ali
ki postopajo na isti način, dobimo določene vzgojne tipe.
Vzgoja pri siromakih, pri srednjepremožnih kmetih in obrt¬
nikih bode drugačna nego vzgoja pri bogatinih. Vaščani
bodo drugače vzgajali nego meščani, in uradniki zopet dru¬
gače nego delavci. Opisovati natanko vse te vzgojne tipe,
še to je za naše namene preveč. Vsi vzgojni tipi imajo zopet
nekaj sorodnega, zajedniškega. V vsem narodu prevladuje
en način vzgajanja, en tip vzgoje, domače vzgoje. Tega opi¬
sati, bodi naša naloga. Kjer bode potrebno, bodemo navajali
tudi podrejene tipe.

6. Teorija o domači vzgoji je jako lepa. Kakor dosežen
ideal se nam vidi vse to, kar se piše o njej v vzgojeslovjih.
Različni pisatelji zatrjujejo, da ga ni vzgajališča nad dom.
V tem je mnogo istine. Najboljši zavod ne more nadome¬
ščati doma. Gorje onemu, „kdor nima doma", tako lahko za¬
kličemo, polni usmiljenja, onim siromakom, ki jih vzgajajo
po sirotiščnicah in najdeniščnicah, ki vzrastejo izven blago¬
dejne vzajemnosti obitelji. — Vsekakor je rodbina najpri-
rodnejše vzgajališče. Prve pravice ima ona do otroka, potem
šele pridejo druge zajednice. Še nema živina odgaja z vso
požrtvovalnostjo svoj zarod. Prvo vzgojo nam nudi dom,
najtrajneje vpliva na nas; šola nas vodi par let, dom vse
življenje. Dom ima največ sredstev za našo vzgojo na raz¬
polago. Nobena avtoriteta ni enaka očetovi, nobena ljubav
tako sladka, tako nežna kakor materina. Nikogar ne smatramo
tako upravičenim, da nas kaznuje ali pohvali, kakor starše.
Nikdo nas ne pozna tako, kakor oni. Kar je podedovanega
v nas, to poznajo po sebi, kar je samoniklega, to so opa¬
zovali v razvoju. Nikomur nismo izročeni v varstvo toliko
časa na dan. Ali ni od domače vzgoje nekako najbolj za¬
htevati vzgojnih uspehov? Je li torej res, kar pravi teorija, da
je dom najboljše  vzgajališče? Da, kakor ideal se nam
dozdeva vse to, kar nam pravijo teoretičarji. A kako se pa

26

ujema s to teorijo, kar nam pravi praktičar Paul Crouzet v
svoji knjigi „MaTtres et Parents": „Če nas more sploh kaj
presenetiti, nas preseneti činjenica, da je propalic na svetu
tako malo v primeri z malo skrbjo, ki jo posvečujejo starši
vzgoji svojih otrok.“ In na strani 299. pravi zopet: „Kar se
tiče obitelji, moram reči, da je ona brez dvojbe največja ovira,
nezmožna, nemarna, včasih sovražna, nad vse nevedna v
racionalnih uslovih človeške vzgoje; manj nego o reji živine
je poučena o vzgoji otrok." Tako trdi francoski profesor v
Toulouseu o svojem narodu, o naprednih Francozih. Ali naj¬
demo pri nas v Slovencih ideal teoretičarjev?

Herbert Spencer trdi v svoji knjigi „Education“, da
noben oče ne zna vzgajati svojega otroka, a
kakor v povračilo ve vsak natanko, kako bi se
morali vzgajati vsi drugi otroci.  — Naših staršev
nikdo ne pouči o vzgoji, zato pa je domača vzgoja
vedno tradicijonalna, konservativna.  Knjig o vzgoji,
recimo poljudno pisanih knjig o vzgoji Slovenci nimamo;
„Blaže in Nežica" nas ne rešita iz zadrege. In da nimamo
„Slov. Šolske Matice" in njenega ustanovitelja, bi pač tudi
znanstvenih knjig o vzgoji ne imeli v tem številu, kakor
jih imamo. Zato pa v naši domači vzgoji ni na¬
predka.  Oče vzgaja sina tako, kakor je njega vzgojil oče.
Da se je treba ozirati na svet in njega izpremembe, to očeta
ne briga. — Kdor hoče vzgajati, mora biti sam vzgojen.
Tako se slaba vzgoja vali v naših hišah dalje in dalje v
istem toku, v isti strugi, in ni tako lahko, prorokovati boljše
bodočnosti; sedanjost pa je mračna, žalostna.

7. Že telesna vzgoja naših otrok je skoro povsod in
v vseh slojih slaba.

Neugoden je že začetek takoj ob rojstvu. Mnogo škod¬
ljivih šeg in bedastih navad priporočajo stare ženice mladi
materi.

Z malim zemljanom je mnogo posla, matere pa nimajo
časa. Ali ni naša doba kruta, da matere nimajo

27

dovolj časa? — Najhuje je v delavskih rodbinah, kjer
mora mati v tvornico. Otrok ostaja doma; ako se ga ne
usmili dobrosrčna soseda, ga čuva dostikrat nedorasla de¬
klica. Otrok leži v moči in nesnagi, lačen po mnogo ur na
dan. Kako žalostne posledice ima to, je vsakomur znano.
Pa tudi po siromašnih selskih rodbinah ni bolje. Tudi tukaj
gledajo krvavo malo na dojenčkovo čistost; o nadzorstvu
skoro ni govora. Mnogo nesreč se dogaja vsled tega; več¬
krat nakazi ali trajno onesreči dete kakšna domača žival.
V nekaterih krajih jemljejo dete s seboj na polje; tam leži
na mokri travi v cunje zavito, na solncu.

V takozvanih „boljših“ krogih se malo dete ne bi
smelo imenovati „dojenček“. Kdo ga doji? Steklenica s
kravjim mlekom. Ali so to še matere, ki prepuščajo najsve¬
tejše opravilo na pol propalim dekletom, pri katerih se
včasih šele prepozno odkrijejo nevarne bolezni? Dognano
je, da kravje mleko nima vseh sestavin, potrebnih za racio¬
nalno hrano otrok. Zato so otroci, ki se rede ob steklenici,
vedno slabi, bledi, želodec in prebavila se jim pokvarijo,
skoro polovica jih umre — žrtva materine ljubezni do . . .
same sebe in svoje lepote.

Kaj bi pa dejali o tistih nerazumnih materah, ki po¬
nujajo svojim otrokom žganje, „da bo dete slaje spalo“?
Ali bi človek ne planil z bičem nad to svojat, ki že dojenčka
zastruplja z alkoholom?

Še na nekaj treba opozoriti: ni vse eno, kako otroka
nosiš. Hrbtenica je še slaba in ne more prenašati teže telesa
in glave. A naši starši prepuščajo svoje dojenčke otrokom,
ki so sami jedva shodili. Kakor mlade mačke vlačijo te
„pestunje“ otroke po svetu, da ne veš, ali bi obžaloval do¬
jenčka ali pestunjo. Kolikokrat se zgodi, da pade takšna pe¬
stunja z otrokom vred! — Sicer pa tudi odrasle pestunje
niso vselej vredne vsega zaupanja. Izkratka: mati je
mati, in edino ona je poklicana, hraniti in nego¬
vati otroka.

28

Ko dete malo odraste, vidimo novih neredov v vzgoji.
Včasih silijo starši otroka prerano hoditi ali pa se služijo
z umetnimi sredstvi, da navadijo dete hoditi. Nasledek so
krive noge, skrivljena ramena; otrok ne bode nikdar po¬
šteno hodil.

Kadar dete shodi, nastanejo nove nevarnosti. Povsod
lazi, po podu, po dvorišču, po vrtu, pleza po stolih, po
mizah, po ognjišču. Vedno moraš paziti, da mu ne pohodiš
ročice ali nožiče. Pade ti s stola, s postelje. Vtika predmete
v usta, ki jih higijena ne dopušča. Lazi po prahu, ki je
poln bakterij. Pade v lužo, v ogenj, v krop. Tu je treba
skrbnega nadzorstva, ko pa „angel varih“ ni vselej pri roki.
A tega nadzorstva ni. Nečistost otrok je v tem času uprav
klasična.

Dete začenja brbljati, a mati brblja z njim. Za organske
napake jezika se ne zmeni. Govori z otrokom umeten jezik,
ki je poln neprijetnih deminutivov in ki ga živ vrag ne
razume. Tako otrok zaostaja v govorici, da se mu posme¬
hujejo součenci in se muči učitelj z njim.

Dete z organskimi napakami, ki bi jih bilo treba ope¬
rirati, bi moralo v tem veku na kliniko. A kdo skrbi za to ?
In tako ostane ubožček kruljav, slep, gluh vse svoje živ¬
ljenje. Ali ni to barbarstvo? — Gorje otroku, če zboli! Ako
ne pomagajo domača zdravila (bolje rečeno: domači strupi),
je dete izgubljeno. Na izoliranje otrok, ki so zboleli za nalez¬
ljivimi boleznimi, nikdo ne misli. Tem načinom se širi bo¬
lezen na kmetih neobično hitro. Stari prenašajo bolezni iz
hiše v hišo, otroci hodijo malega mrliča kropit, spremljajo
rakev ali jo celo nosijo. Za razkuženje se ne brigajo.

V uradniških rodbinah je dete velik siromak. Jed pičla
in slaba, oče prihaja nervozen iz urada in hoče miru, samo
miru. Gorje otroku, ako se makne! Kakor strela ga ima
oče za tilnik! Ven pa otrok ne sme. In tako raste ta slaba
rastlinica brez solnca, brez veselja in igre — brez mladosti.
V teh rodbinah dete nikdar ne dela, zato ostaja mišičje

29

nerazvito, mehko, slabo. Pljuča so siromašna in nagibajo
k jetiki.

Ko nastopi čas šolanja, nagrnejo na otroka nove ne¬
varnosti. Dolga pot do šole, včasih ne brez opasnih krajev;
slabo obuvalo, slaba obleka, slaba hrana opoldne, po zimi
mraz, sneg, poledica, po leti neznosna vročina. Doma tudi
ne pazijo na otroka. Po zimi beži včasih gologlav in boso¬
nog ven na sneg.

V revnih obiteljih vidi otrok le redkokdaj čisto perilo.
Mrčes uniči otroka, kožne bolezni se pojavljajo, glad navaja
krasti. Po leti je zeleno sadje na vrsti, pa kopanje brez
varstva. Otrok spi-neredno. Ali ni potem še ironija, ako
zahtevajo higijeničarji za vsakega učenca ščetko za zobe?

Kaj bi bilo treba še reči o otroški tlaki? Jedva dete
shodi, že mora nositi mlajšega brata, ki je bil tako nepre¬
viden, da je prišel tako rano na svet, sebi in vsemu svetu
v pokoro. Potem pride paša, pride delo na polju. Še huje
je v industrijalnih krajih, kjer nedoraslo mladino silijo k
nočnemu delu. To je moderno robstvo, da si ga hujšega
ne moremo misliti.

Vse to, kar smo navedli dosle, to je samo majhen
izvadek iz knjige roditeljskih grehov. Kje je ostal alkohol,
kje tobak i. t. d.! Ali to nam bodi dosti za naš zaključek:
Skoro nikjer se otroci telesno ne vzgajajo pra¬
vilno.  V telesni vzgoji vladajo pri nas take razmere, da
se moramo čuditi jakosti naših otrok, če se srečno rešijo
vseh prežečih nevarnosti. Ali število otrok, ki nimajo dovolj
fizične sile, da bi se uspešno upirali vsakemu zlu, število
otrok, ki na škodo malega našega naroda prerano zamenja
solzno dolino z nadzemeljskim rajem, to število je tako
znatno, da moramo izkušati vse, kar je v naših močeh, da
zmanjšamo umrljivost našega naraščaja. Smisel za te¬
lesno vzgojo otrok je pri nas še nerazvit, in tu
je točka, kjer je treba v bodočnosti zastaviti
vzvode.

30

8. Duševna vzgoja med našim narodom ni mnogo
boljša. Kako daleč so produkti te vzgoje od pravega ideala!
Ne rečem, da bi popolnoma slabo vzgajale vse rodbine, a
prevesna večina naših staršev ne zasluži zaslužnega križca
za svoje vzgojno delo.

Najmanj skrbi zadaje našim roditeljem intelektualna
vzgoja. To se prepušča popolnoma šolam. Nezmožnost v
tem oziru kažejo starši zlasti, ko se želijo otroka kolikor
mogoče hitro rešiti in ga spraviti v šolski vrtec, odtod v
ljudsko šolo in končno v druge šole ali pa v rokodelstvo.
— Vse, kar je prav! Šole res skrbe za intelekt bolj nego
za vsako drugo duševno stran; a vendar ostaja vedno še
domu mnogo dela v tem oziru. In za to delo je malo de¬
lavcev.

Prva naloga staršev je, naučiti otroka pravilnega jezika.
A redkokje bodeš slišal starše govoriti z otroki v knjižnem
jeziku, kar bi bilo vendar edino pravilno. Še v učiteljskih
rodbinah najdeš včasih v tem oziru neprijetnih napak. Kako
bedasto je, govoriti z otroki umetni, otroški jezik, sem že
poudarjal. Ni pa tudi zdravo, se prerano učiti tujih jezikov.

Z otroki je treba mnogo govoriti; torej se je treba
mnogo z njimi ukvarjati. Kako nizkotno je za naše fine
dame, da prepuščajo svoje otroke paznicam, ki jih vlačijo
okoli po svetu! Kaj more tako vaško dekle doseči pri
otroku? Otrok neprenehoma povprašuje. Če mu zavpiješ:
„Pusti me! Nikdar ni miru!“, ali ni to toliko kakor ubiti
otroško dušo? Duševna zaostalost naših otrok, zlasti po
mestih in v višjih rodbinah, pa tudi po kmetih, ima svojo
korenino v tej nespameti, ki roditeljem ne dopušča, da bi
se dlje ukvarjali z otrokom. Danes sedi oče rajši v gostilni
in prepušča sinčka pestunji, nego da bi v domačem krogu
gojil oporo svoji starosti.

Da bi pripravljali deco na šolo tako, kakor je to že
pred malone tristo leti zahteval Komenski v „Informatoriju
materine šole“, kje najdete take starše? Misliti ne uči otroka

31

nikdo. Za njegove nelogične zaključke imajo starši stereo¬
tipno pohvalo: „Kako si neumen?“ — Da se nauči otrok
dobro soditi, v to je treba uka in priprave. Analiza dušev¬
nega obzorja otrok vam bode pokazala, kako malo in kako
malo jasnih predstav in nazorov ima otrok. Da ima šola
potem mnogo nepotrebnega dela, je razumljivo samo ob sebi.

No, rekel bi kdo, da ni baš treba tako mladih filozofov!
Intelektualna vzgoja otrok naj razvija tudi druge duševne
zmožnosti, recimo domišljijo. To je vse res. A kako se
skrbi za to duševno stran?

Glavni živelj v življenju otrok je igra. Ali se kaj za¬
nimajo naši odrasli za igranje otrok? Premožni starši sicer
nakupijo mnogo dragih igrač, a niso računali z otrokom,
ki rad „popravlja“, ki rad izpreminja. Drage igrače so kmalu
uničene in otrok se rajši povrne k svojemu kupu peska in
k svojim lutkam (pupam) iz cunj. Drugi roditelji zopet ne dado
otrokom prav nobene igrače. Ali se bode tu razvila domišljija?

Zlati vek, ko so še babice pripovedovale svoje prav¬
ljice, ta vek je skoro dodobra minil! Še se pripoveduje
na kmetih ob zimskih večerih. A kaj? Otroci verno poslu¬
šajo neslane šale, pravljice o mrtvecih, o strahovih, da se
jim včasih zarodi od tega kal duševne bolezni. Pravljic,
kakor jih je znal Jurčičev ded, no, teh pravljic, lepih na¬
rodnih pripovedek, teh ne iščite po naših vaseh!

Ko so starši predali otroke šoli, so se rešili velike
skrbi (!). Otrok jim vsaj ni več na poti. Za intelektualno
vzgojo se sedaj še manj brigajo. Izpričevala se še pogledajo,
bolj iz radovednosti nego iz resnega zanimanja za napredek
otrok. Ko bi vsaj oni starši, ki imajo domačega učitelja,
opazovali delo in napredek! Pa tudi ti se ne brigajo za
Plutarhov izrek: „Ne morem drugače, nego da grajam starše,
ki mislijo, da so storili vse za svoje otroke, če so jih oddali
učitelju, a se ne brigajo nikdar za njih napredek.' 1  To je
gotovo velika zmota; zakaj morali bi soditi o napredku
svojih otrok sami in se ne zanašati popolnoma na može,

32

ki jih vodi večkrat samo gmotni interes. Navesti bi moral
besedo modrega konjerejca: »Nič ne odebeli konja tako
kakor gospodarjevo oko.“ — Za samonaobrazbo otrok se
seveda tudi nikdo ne briga. Zlasti na domače čtivo bi mo¬
rali starši natanko gledati. Dogaja se, da delavčev sin čita
vse one krvave cunje, ki tvorijo knjižnico njegovega očeta.
Da bi starši otrokom kupovali slovenske knjige, ali ste to
že slišali? Kakšen „Marchenbuch“ še zajde v slovenske hiše,
a naši mladinski spisi gnijejo pri založnikih v skladiščih.
Edino veselo znamenje je to, da je naš krasni, brez dvoma
najboljši mladinski list „Zvonček“ tako razprostranjen. A še
danes ni v Slovencih potrebe lista za odraslo mladino.

Ko učenec dovrši ljudsko šolo, ga brž oddajo tja,
kamor je namenjen: v višje šole, v rokodelstvo ali pa gre
v službo, če ne ostane za domačim plugom. Za vajenca in
njegov intelekt se mojster briga le toliko, da mu ne po¬
kvari preveč materiala in da mu brž pomaga pri delu.
Hlapče — to je pravi Parija! Kdo se briga za njegovo du¬
ševno stanje? Še na domačega sina, na hčerko ne gleda
nikdo! Šolske knjige so raztrgane ali prodane. Drugih knjig
ni. „Učenec" samo piše. Naša mladež se povrača zopet v
ono stanje, ki ga je zavzemala mladina pred par stoletji:
polagoma pozabi vse, česar se je naučila v šoli, postane
zopet analfabetska.  Koliko imamo mož na Slovenskem,
ki so znali pisati in brati, a danes ne znajo drugega, nego
se podpisati! V onih letih, kjer bi potreboval naš
dečko najbolj pomožne roke, ki bi ga vodila
med nevarnimi vrtinci življenja, se vse obrača
od njega.  In tako se razvije včasih zločinec iz dobrega
učenca, šola pa nosi pred svetom odgovornost zanj. Za zbi¬
ranje naše „nade“ v društvih, na športnih igrališčih — za
to nima nikdo smisla. Naš „Sokol“ nemara postane v tem
naš rešitelj.

Tako raste naš narod! Tako se dela za razvoj naše
inteligence, inteligence naših mas. Tak material naj bo

33

dovzeten za napredne ideje? Ko se nemirnežu ohladi kri,
ko se oženi in mu nastajajo skrbi, tedaj bodete šele v njem
zbujali to, kar je zaspalo že davno; tedaj bodete hodili
pihat v ugasli ogenj?! To srce je zakrknjeno, tu je mrak za
vedno. Dokler se bode naša mladina po šolski dobi vzgajala
tako, tako dolgo napredne ideje ne najdejo poti v narod.

Pogostoma lahko čitaš sledeče fraze: „Slovenski narod
ima jako nežnih narodnih pesmi; iz njih se da sklepati, da
je slovenski narod zelo čuvstven, da ga je sama poezija.
Vsak pojav v naravi ga navdušuje, vsak dogodek vnanjega
življenja se zrcali v njegovi duši."

To je nemara res tako bilo — v tistem »zlatem času".
Danes ne vem, kako bi obstal pred svetom s takšno trditvijo.
Kratko povedano: Cuvstvena vzgoja je med nami prav slaba.

Po teoriji bi še morali vzgojitelji potruditi, da razvijejo
v svojih gojencih veselo čud; zakaj le ta je prava podlaga
sreči. A naše dete vidi okoli sebe navadno temne obraze,
na katerih je ostavila skrb globoke zareze. Pri nas je t§ko,
da največji veseljak v družbi prav lahko doma tiranizuje
ženo in otroke. Siromašnih roditeljev sin ne more biti ve¬
selega srca, ko trpi glad in mraz od jutra do večera! Domači
prepiri ne razvijajo vesele čudi.

Za razvoj sočutja niso naše obitelji prava tla. Slovenska
gostoljubnost je zbežala od nas,') in sedaj človek ni baš
najsrečnejši s prosjaško palico v roki. Zato pa je zavist plevel,
ki bujno raste v našem narodu. Kako bi tudi ne! Otroka
že rano uvedejo v to čuvstvo. Vsaka hiša ima namreč svojega
Benjamina, ki sme druge tiranizovati po svoji volji. Ali ni
mogoče, da sklenejo ostali bratje: Ubijmo ga!? Z one¬
moglimi člani obitelji se postopa včasih prav gadno. Povest
o leseni skledi ni vzeta iz devete dežele. Kako bi se v
takih razmerah razvijala milosrčnost? Sirovost, s katero si

i) Istina! Treba se nam bo nazaj poslovaniti preko Hrvatov! Naš
hlad in hrvatska vatra bosta dala baš pravo sredino, krepko življenje nam
in Hrvatom. Uredništvo.

3

34

oponašata zakonska vse svoje „prednosti“, je slana, ki
pada na mlado dušo in uniči čez noč vsako plemenitejšo
kal v njej. Trdosrčnost, ki odganja berače od hiše, ki jo
naši hlapci in gospodarji dajejo čutiti živalim, obuja v otroku
enaka čuvstva; uničevanje ptičic, uničevanje drobnice je
samo dokaz, da učenec pridno posnema svoje mojstre; kmalu
pridejo na vrsto večje živali in odtod do človeka ni daleč.
— Kdaj bodete izkoreninili to sirovost v našem narodu,
kdaj vzamete po naših veselicah in plesih prostemu ljudstvu
nož in poleno, ki sedaj najbolj zabavata?

Samozavest, samoljubje se ne moreta razviti v dečku,
ki ga oče za malenkost kaznuje nečloveško. Pojem o avto¬
riteti je v naših rodbinah slabo razvit. Šiba izgubi svoj
blagoslov, ko začenja otrok misliti in se zavedati, da je kazen
sramota. Tak človek, ki je doma izgubil vse spoštovanje do
sebe, ta res levo lice nastavi, če ga je kdo udaril po desnem.

Starši, ki imajo samo enega otroka, razvijajo včasih v
svojem gojencu preveč intelektualni čut; kako to škoduje,
je pokazal Neter v svoji knjigi „Edini otrok in njega vzgoja“.

Za razvoj estetiškega čuvstva ni v naših rodbinah prav
nobenih uslovov. Lepo vedenje se da samo tedaj doma
naučiti, ako se res vsi člani rodbine vedejo, kakor gre.
Siromaštvo v naših hišah, siromašna oprava, gorostasne slike
po stenah, nečistost, to mora ubiti vsak kal estetiškega čuvstva.
Pa tudi mestne rodbine nimajo baš okusnih domov in sta¬
novanj. Za umetniško vzgojo manjka našim staršem smisla.

Naša etika nemara ni slabša kakor etika drugih narodov.
Nikdo ne more dokazati, da je morala slovenskega ljudstva
nižja od morale drugih narodov. A ne vem, če je prav
Slovence zapala sreča, doseči v tem oziru ideal. Koliko
krivic mora prenašati otrok vsak dan doma, koliko krivic
vidi! Saj so v življenju tako redki plemeniti značaji, ki bi
povsod postopali pravično! Ako otroci tolikokrat vidijo,
kako slavi svojo zmago sirova, krivična sila, ali morejo biti
dostopni etiki?

35

Naše „verno“ ljudstvo je polno praznoverja in vraž.

Našo narodno dušo je zarobilo krivoverstvo. Samo poglejte,
kako se poloarasla mladina vede pred cerkvijo in v njej,
pa bodete spoznali, kaka je ta vernost našega ljudstva!

Mestna mladina pa je sploh izgubila čut za vero.

Tako negojeno čuvstvo seveda kaj lahko prehaja v
afekt, vzrujanost; zato ta nebrzdana sirovost v naših vaseh,
v našem delavstvu, zato ta moralna nizkost v „naših boljših
krogih “, kjer se damam prezentujejo umazanosti prvega reda.

Razvoj volje je najtežji del vzgoje. Značaj vzgojiti, to
je baš tako težko, kakor je idealno. Da vzgojimo malo pravih
značajev, to kaže zlasti žalostna činjenica, da ga ni naroda,
ki bi imel razmeroma toliko narodnih renegatov kakor Slo-^ c

venci. Trde so te besede, ali če jih zapišem s srčno krvjo
jim ne moreš vzeti istine. To ni herostratsvo, če si upam to
povedati. Za dober pogled prodajajo naši ljudje svoje pre¬
pričanje. Naj se v razlago navaja nevednost in zmota, naj
se navajajo demoralizujoči politiški agitatorji, naj se navaja
vzrok katerikoli: pravi vzrok tej naši neznačajnosti
iščite v krivi vzgoji naše volje!

Že najnižjih nagonov naši starši ne negujejo pravilno.

Naše veselice obstoje v tem, da se nagonu po hranitvi po¬
puste uzde. Kaj vse vidi otrok po teh gostijah! Ali naj bi
se tu razvila zmernost?

Kar otroci zahtevajo, in bodisi to še tako malo, starši
jim ničesar ne dovolijo. To je prav tako nespametno, kakor če
jim starši v preveliki ljubezni ne odrekajo niti ene željice.

Tako se razvijajo v otrocih nevarna nagnjenja, ki polagoma
prehajajo v strasti. Strasten človek, bodisi da je bogatin ali
siromak, je slabo vzgojen človek. Kdor ne umeje brzdati
svoje volje, ta ni omikan ali pa ima samo lošč na sebi, ki
ga lahko takoj opereš.

Tako se ne vzgoji stalna, jeklena volja. Tako se rode
naši psevdoznačaji. Popolnoma predan hipnim motivom, po¬
staja človek suženj trenutka in razmer ter nikdar nima dovolj

3 *

36

moči, da bi dosledno zastopal svoje boljše prepričanje. Slaba
volja in „značaj“ pa se ne strinjata. Lahko bi navedel tukaj
marsikaj o naših narodnih voditeljih, o ljudeh, ki bi morali
biti izmed najboljših najboljši, a mojih vrstic namen ni, de¬
lati zdražbe.

9. Rezultat naše vzgoje je torej vobče slab. Kje pa so
vzroki teh neugodnih odnošajev? Mnogo jih je, premnogo;
a nam naj zadostuje, da navedemo glavne zapreke, glavne
ovire dobre vzgoje:

a)  Vzgoja sama na sebi je težka stvar.  Dobri vzgo¬
jitelji so bele vrane. Prigodi se, da so učiteljevi otroci
najslabši v vasi. In učitelj vendar mora imeti nauk o
dobri vzgoji v mezincu.

b)  Naši starši vzgajajo po slabih tradicijah.
Nikdo jih ne pouči o vzgoji, ostajajo v tem oziru vedno
le samouki. Ni knjig, iz katerih bi se učili vzgojevati.
Zato nimajo jasnega vzgojnega ideala, nimajo prave
metode, ne poznajo vzgojnih sredstev in ne vedo jih
uporabljati, ne poznajo vzgojnih zakonov.

c)  Našim staršem pa manjka tudi resne volje,
da bi dobro vzgajali svoje otroke.  Premalo
se zanimajo za vzgojo svojih otrok. Vse je našim očetom
na svetu važnejše nego rodbina. Zato toliko staršev
samo nadzira svoje otroke, nikakor pa jih ne vzgaja.
Dober nadzor pa še ni dobra vzgoja.

čj) Naše obitelji niso najboljša tla za dobro
vzgojo, ker roditelji sami niso dobro vzgo¬
jeni; njim samim manjka naobrazbe, prave
duševne naobrazbe.

d)  Redki so dobri značaji med nami; v vzgoji manjka
doslednosti.  Kar se danes dovoli, se jutri odreka.
Kar se danes izpregleda, se jutri kaznuje.

e) V  nekaterih obiteljih manjka moralnosti.
Francoski publicist je dejal: „Naši otroci preveč vi¬
dijo o življenju staršev, a da bi se ne sprijateljili z

37

življenjem, da bi ga ne spoznali." Preveč zaupamo
otroški nedolžnosti.

f)  Slabo gmotno stanje,  siromaštvo povzroča včasih,
da spe odrasli in neodrasli v istem prostoru. Reški
„Novi list" je pred kratkim o tem priobčil senzacio-
nelne stvari. Siromaštvo pa je tudi krivo, da se roditelji
sploh ne morejo ukvarjati z otroki in jih prepuščajo
samim sebi. — Tudi v uradniških rodbinah zakrivi
število otrok bedo. Zato občutijo otroke kot nesrečo;
otroci nimajo cene. V vseh obiteljih včasih onerao-
gočuje vsako pametno vzgojo

g)  razviti alkoholizem.  Ne glede na dejstvo, da je
dete alkoholičarjev dedno obteženo, povzroča alkoho¬
lizem bedne obiteljske razmere, odurne prizore, da se v
takšnih odnošajih niti ne more več govoriti o vzgoji.
Alkoholizem, krčma je največji sovražnik obiteljske sreče.

h)  Včasih ovirajo pametno vzgojo predsodki
družbe.  Česar drugi ne delajo, tega tudi ti ne smeš,
in kar store vsi drugi, moraš storiti tudi ti. To je
zakon v življenju, ki velja od vekov do vekov, to je
predsodek, ki neizmerno kvari dobro vzgojo.

Težak predsodek je tudi ta: nezakonsko dete ni
dobro. Naši „pankrti“ živijo mučeniško življenje. Na¬
vadno jih „gospodje“ obdarujejo s čisto nečloveškimi
imeni (Glej Cankarjevega „Polikarpa"!). Potem pa opo¬
naša vsak paglavec nesrečnemu plodu nesrečne ljubezni
njegovo rojstvo. Vse se ogiblje „zaznamovanega“. V
črtici „Smrt in pogreb Jakoba Nesreče" je Cankar
uprav genialno razkril krivice, ki jih dela družba tem
bednim sinovom zemlje. Bil bi čas, da se družba spa-
meti v tem oziru.

i)  Nekateri roditelji so preslabi pri vzgajanju.
Manjka jim energije. Ta slabost se vedno bolj opaža.
Paul Crouzet pravi, da so se iz nekdanjih absolutnih
očetov razvili konstitucionelni očetje.

38

Avtoriteta, prava avtoriteta, te manjka zlasti v
boljših krogih. Pravi avtoriteti je največja ovira neiz¬
merna ljubav do otroka. Prav je, da starši ljubijo otroka.
To je najlepši dar narave, največji blagoslov otrokom.
Ali hočemo torej staršem prepovedati ljubiti svoje otroke?
Ne! Ne kličemo jim: „Ljubite svoje otroke manj 11 ,
ampak opominjamo jih: „Ljubite svoje otroke na boljši
način!“ Slepa ljubezen ni prava, ampak ona, ki se zna
ravnati tudi po Jezusu - Sirahu: „Kdor svojega otroka
ljubi, ta ga strahuje . 11

j)  Starši premalo gledajo na vpliv drugih vzgoj¬

nih faktorjev.  Kaj radi izpodkopujejo ugled pokli¬
canih vzgojiteljev z neumestnimi kritikami. Naj bi vsak
oče dobro poznal Komenskega izrek: „Zato naj nikdo
ne dvoji, da more dete bolj ostriti in brusiti dovtip
drugemu otroku nego kdorsibodi. Zato pa drugovanje
otrok z drugimi otroki, igranje in beganje po ulicah

ni brez pomena, in ko bi že ne bilo treba tega prepo¬

vedovati, misliti je o tem vsekakor . 11

k)  Med vzgojnimi faktorji doma ni edinstva.
Kolikokrat se zvežeta oče in otrok ah pa mati in otrok
v vzajemno obrambo! Kjer si oče in mati v vzgoji
nasprotujeta, tam je dobra vzgoja že pokopana.

l)  Ne zabimo končno staršev, ki se hočejo vedno

bolj rešiti vzgoje svojih otrok!  Ah spoznavajo
svojo nezmožnost, ali peša ljubav do otrok sploh?
Claretie pravi o tem neljubem pojavu, o tem ne¬
varnem pojavu: „Oni starši, ki se odrekajo vzgoje

svojih otrok, so podobni materam, ki se odrekajo
dolžnosti, svoje otroke dojiti . 11

Ce je Rousseau propovedoval, naj se vzgoja povrne
k naravi, umevamo v današnjih odnošajih to tako: Povr¬
nitev k ob i tel ji in vzgoji svojih otrok, kakor to
zahteva narava!

39

II. Šolska vzgoja.

Šola pri vzgoji ni vsemogoča. — Vzroki slabe šolske vzgoje.

1. Sedanja doba in njeno tako zvano javno
mnenje zahteva od šole vsekakor prenapete
stvari. Ljudstvo misli, da je šola nekaka višja moč, ki ne
more varati na njo stavljenih nad. Naši starši si jo pred¬
stavljajo kot stroj, ki največje paglavce čez noč izpreminja
v vzorne mlade kavalirje.

Da bi šola ne imela nobenega vpliva na vzgojo, kdo
si upa to trditi? Vsak novi „milije“ učinkuje na našo dušo.
Iz sfere egoizma nas povede šola v altruizem;
šola nas vzgaja za družbo, prevzema in oskrbuje
torej socialno vzgojo.  Naša intelektualna vzgoja je po¬
polnoma v njenih rokah; tudi čuvstvena vzgoja, vzgoja volje
spada deloma v njeno področje. Ali onega velikega
vpliva,ki siga m i sl i na r o d, one absolutne vzgojne
moči nima današnja šola, niti je ne bode imela
šola bodočnosti. Današnja šola je ne more imeti,
ker ima še toliko slabih strani, ker ima še toliko
ovir na svojem potu.

In kako dolgo je sploh, kar si prizadeva šola vzgajati?
Do novejše dobe si vobče ni bila v svesti svoje vzvišene na¬
loge, zadače, še višje od pouka, da bi namreč docela osvajala
pouk za svoje namene. Še danes ni vsak učitelj uverjen, da
mora v prvi vrsti vzgajati, potem šele poučevati. Izza naj¬
starejših časov so videli učitelji svojo nalogo v tem, da so »
dali učencem kolikor mogoče mnogo vednosti; dobra
vzgoja jim je bila istovetna z dobro disciplino.
Herbart je čutil to nesoglasje, zato je proglasil pouk glavnim
vzgojnim sredstvom, je priporočal vzgojni pouk. Kaj pa je bilo
to več nego intelektualna vzgoja? Ali Herbart ni poznal
istine, da imamo zelo naobražene lumpe in nevedne poštenjake ?

Nivelizujočo Herbartovo pedagogiko, ki si predstavlja
šolo kot eno čredo z enim pastirjem, so zamenili novejši

40

pedagogi z individualizujočo pedagogiko, ki rabi pri vzgoji
čisto druga sredstva. — Vsekakor pride čas, ko bode šola
v vzgoji videla svojo edino zadačo, v vzgoji, ki razvija
samo osebnost, a je ne uniči. Vesela znamenja vam na¬
znanjajo bližino te dobe. Niso zaman krstili XX. stoletja za
„stoletje otrok“.

Sedanje stanje vzgoje v naših ljudskih šolah nas le
malo zadovoljuje. Naša šola životari v takih raz¬
merah, da se ne more odzivati visoki svoji na¬
logi.  Šola sama ne more in ne sme biti za to odgovorna;
odgovorni so oni, ki so tako zasužnjili šolo. Naša šola ne
voli svobodno svojih ciljev in svojih sredstev. Nebrojni para¬
grafi označujejo šoli „maršruto“. Učitelju so naložili oklep,
ki ga je imel nekdaj varovati zmot, ki mu pa reže dandanes
ramena; učitelj je vzrastel nad ta oklep, ki mu je premajhen
in ki ga preti zadušiti. Dokler se šola ne reši tega oklepa,
ne bode mogla vzgajati. Samo svobodni šoli, svobodnemu
delu se sme nalagati odgovornost. Učitelj bode odgovarjal
pred svetom tedaj, ko si bode »prost volil svoje postave".
Po sedanjih centralizujočih in birokratizujočih načelih se
mora vsaki rani prilepiti isti obliž, naj si je potem ta rana
nastala na Dunaju ali kje v Boki kotorski. Danes ho¬
čejo ljudje, ki niso šole nikdar videli od znotraj,
predpisovati te obliže.  Če se rana ne zaceli, ampak
zagnoji, ali niso za to odgovorni ranocelniki ?

Kako malo se zanima javna oblast za vzgojo, vidimo
jasno, ako si ogledamo nekoliko natančneje telesno vzgojo
po naših šolah. Ali je učitelj kriv, da so nekatera šolska
poslopja prave morilnice? Majhne sobe, pripravne jedva za
četrtino navzočih učencev, nizek strop, majhna okna, mokri
zidovi, glive v vseh kotih, preperel pod, nečistost pred šolo,
na hodniku, v sobah, ki se pometajo vsake kvatre in umi¬
vajo o svetem Nikoli, nehigijenske klopi, mokri plašči v šoli,
dežniki, železna peč brez ograje s prežganimi cevmi, poplju¬
vana podlaga, nič telovadnega orodja i.t.d.,i.t.d. v nedogled!

41

In ob vsej tej vnebovpijoči mizeriji, ki jo ima na vesti
slaba šolska uprava nesposobnih organov, naj učitelj še
misli na telesno vzgojo! — No, i tu vzhajajo vesela zna¬
menja na obzorju. Naše nove šole so boljše. Razni kongresi
za šolsko higijeno, razne razstave, živahnost, s katero se
propaguje šolska higijena v knjigah in časnikih, vse to
vpliva na vrhovno upravo in nemara se bodo razmere v
kratkem zboljšale. Potem šele pride razgovor o telesni vzgoji
v šoli na red.

2. Najvažnejše zapreke, ki ovirajo dobro duševno šolsko
vzgojo, so te-le:

a)  Naše šole so prenapolnjene.  Zakon ki predpi-
pisuje do 100 otrok v enem razredu, ne ve, da jih je
včasih tudi do 150 izročenih skrbi ene same učiteljice.
Profesor na univerzi more biti ponosen, če ima nad sto
poslušalcev. Učitelj na ljudski šoli pa ve, da nad tri¬
deset učencev ni mogoče vzgajati. Te naše prena¬
polnjene učilnice! Tu ne sede „učenci“, učitelj dela
samo s sencami, ker nikogar ne pozna v dušo. —
Manjša šolska okrožja, več šol, več razredov, to bi
bilo humano. A siliti šestletnega otroka, da prehodi v
snegu in dežju, v vetru in ob vročini 8 km na dan,
to ni humaniteta, gospodje, ki ste delali šolski zakon,
vedoč, da bode vaš sin pohajal v mestno  šolo! —
Zato pa potem prenapolnjeni razredi, v katerih ni mo¬
goče nič opraviti.

b)  Šolska doba je prekratka in ni primerna.
Šestleten otrok je premlad za vzgojo, in 12 leten otrok
premlad za izstop. Da začenjamo vzgajati otroka v šoli,
ko ima sedem let in da nam ga puste do 15. leta, po¬
tem bi drugače govorili o našem delu. Če odračunamo
praznike in počitnice, nam ostajajo po trije do štirje
učni dnevi na teden; ob razdeljenem pouku torej
trikrat tri ure na teden — to je na leto 450 ur, v
šestili letih 2700 ur. Premalo časa nam dajete,

42 _

gospodje, da bi izvršili to, kar zahtevate od
nas! V čudeže pa sami ne verujete več.

c)  Vsako leto se menjajo učenci. Jedva smo jih'
spoznali, jih moramo izročati drugemu. Ko bi imeli
vsaj »osebne pole“ na razpolaganje!  Zato ima Kon¬
rad Pospišil deloma prav, če se zavzema za
enorazrednico.

č)  Preveč nadzorstva je v ljudski šoli. Če gre
paragraf tako daleč, da nam daje analfabete za krajne
šolske nadzornike, nam mora tako nadzorstvo prese¬
dati. Kjer ni svobode, ni navdušenja.

d) Šola ima sovražnikov, kolikor jih hočeš.
Šola je institucija, ki nikomur ni povšeči, od koje pa
vsakdo zahteva kolikor mogoče. Kritika šole in uči¬
teljstva med ljudstvom ne more pospeševati nravne
vzgoje.

e)  Šola ne more odgovarjati duhu časa, ker je
vsestransko vkovana v paragrafe, ki so stari
trideset in več let.

f)  Premalo je šol.  Prave vzgojne sile šolstva še ne
poznamo; zakaj naše šolstvo še ni staro in še ni razvito.

g)  Po naših šolah se učitelji prečesto menju¬
jejo.  Zlasti uradne premestitve so strup naši šoli.
Prebivalstvo je obsodilo premeščenega učitelja, še
preden ga je videlo, učitelj sam pa je ogorčen in
nesrečen.

h)  Naša na obrazba še ni primerna.  Treba bi bilo
učiteljišča izpremeniti, treba bi bilo univerze. Učitelji
so premladi ob nastopu in prestari, ko se poslovijo
od šole.

0  Oče in mati umeta v šoli bolje vzgajati
nego neoženjeni učitelji.  A od naših učiteljic
se zahteva celibat, ki jim uniči življenje, ki jim jemlje
srečo in jih dela nervozne.

43

j)  Učiteljeva plača je taka, da ob vednem boju z
»duhomornim tropom skrbi" učitelj nima veselja za
delo v šoli. Ker je siromak, nima avtoritete, in poni¬
žanja ni ne konca ne kraja.

k)  Tudi mi sami z mnogočim zakrivimo neuspehe
šolske vzgoje. Premalo svetega ognja je v nas,
premalo navdušenja za poklic, premalo sta¬
novske zavednosti; kjer nas je več, nismo
edini, vzajemno si podkopujemo ugled med
ljudstvom, podkopujemo si ga na različen
način sami. In mati vseh teh naših hib je
naša nemarnost. Samonaobrazbe, bratje moji,
samonaobrazbe nam je treba! Potem bodo naši
grehi od dne do dne manjši in „nad sneg
bodemo beli".

No, reforme se morajo vršiti in se bodo vršile. Tudi
mi bodemo napredovali in z nami naše delo.  Šolska
vzgoja bode nekdaj jako blizu ideala. Ali bode
tedaj vsemogoča?  Ne,  tudi tedaj bode nje uspeh,
kakor smo dejali gori, odvisen od edinstva
vzgojnih činiteljev.

Kakšno je sedaj razmerje med šolo in domom? Ali
imata toliko skupnega, enakega, da je edinstvo dela mogoče?

III. Razmerje med domačo in šolsko vzgojo.

Glavno obeležje razmerja med šolo in domom. — Šola ni odgovorna
za vzgojne neuspehe. — Vzroki neugodnega razmerja. — Vzporedba
domače in šolske vzgoje. — Nasprotstvo med šolo in domom je ne¬
naravno. — Vzgojni grehi doma in šole.

1. Neverjetno, a vendar vobče znano, abnormalno, a
vendar vobče veljavno:  razmerje med šolo in domom
je jako hladno; to je njega glavno obeležje. Zazebe te v
srce, če pomisliš na to. Ta hlad prehaja včasih v obliko
popolne brezbrižnosti, včasih v neprijaznost, in neredko se
izcimi iz njega ljuto sovraštvo.

44

Starši ne verujejo, da bi šola imela dobro voljo, na¬
rodu koristiti. Preveč pričakujejo od nje v pouku, še več
v vzgoji, zato se pa preveč zanašajo na njo in sami ne
store nič. A vendar za vse neuspehe krivijo šolo
in jo kličejo na odgovor pred narodno sodbo.

2. Šola ne zmore vsega sama. Čudno pa je, da ima
šola še vedno krive nazore o svoji moči: precenjuje svoje
sile, in le počasi prodira mnenje, da treba odklanjati odgo¬
vornost za vzgojo. Ali ni neumno, da šola zdvaja
radi svojih dozdevnih neuspehov, ko je vendar
preračunano, da je otrok trikrat toliko časa v
domači vzgoji kakor v šolski?  Za vsako uro v šoli
prebije učenec tri ure doma.

Šola ima še vedno napačne nazore, da je treba učenca
dobiti popolnoma v oblast. Domača vzgoja je šoli popol¬
noma nepotrebna in nekoristna. Zato ni manjkalo poizkusov,
nadomestiti dom popolnoma. Napoleon je hotel državno
vzgojo po zgledu Špartancev, mnogi socialisti širijo slične
nauke. Če šola ustvarja šolske kuhinje, igrališča, če skrbi
za obleko, ali ni to toliko, kakor prevzemati vse dolžnosti
in pravice doma? — To je krivo. Dom in šola, vsak
ima svoje pravice, nobeden nima prava, dru¬
gemu jemati pravice in mu uničevati vzgojni
vpliv.  Glavno je, da res vsaka stran izpolnjuje v vzgoji
svoje dolžnosti.

3. Neprijazno razmerje med šolo in domom ima svoje
vzroke. Glavni vzrok je pač ta, da se ne poznata
stranki.  Današnja šola se ne briga za dom. Šolski prag
je meja med njima. Le če otrok ne prihaja v šolo, če nima
šolskih potrebščin, se čuti učitelj poklicanega, da zamahne
proti domu z velikim paragrafom. Šola meni krivo, da za¬
stopa državno oblast proti domu. Šola je še preveč
birokratska.  Mnogi učitelji ne znajo vzgajati; mnogi
mislijo, da je samo pouk naloga šole. Dom pa nima smisla
za podpiranje šole. Smešno je, kako dom oponaša šoli, da

45

ne vzgaja, ko vendar sam ne stori nič, ko s kritiko uničuje
učiteljevo delo! Starši nimajo spoštovanja do šole. Učitelj
jim ni avtoriteta. Ubogim je previsok, enakovrstnim smešen
in samotežen konj, bogatim je dim. Sami prepuščamo
otrokom, da nas slikajo svojim staršem. Staršem slikamo
otroke drugače, nego jih oni vidijo v svoji veliki ljubezni;
naša osorna sodba uverja starše, da smo največji sovražniki
njih otrok, torej tudi staršev. In oni ne morejo premeniti
učitelja. Vse si lahko kupijo; rokodelce si izbirajo sami, le
učitelja si ne morejo odbrati po svoji želji. Zato pa rovajo
pod njim. — Naj si bo kakorkoli: glavni vzrok ne¬
prijaznosti med šolo in domom je njiju razlika,
je veliko brezno med šolsko in domačo vzgojo.

4. Dom je naravno mesto vzgoje, šola je umetna uredba.
Dom ima čisto druga vzgojna sredstva nego šola, zlasti igra
v domači vzgoji ljubezen veliko vlogo. Doma vlada tradi¬
cija, duh prošlosti, v šoli naprednost, duh bodočnosti. Starši
navadno nimajo pojma o pedagogiki. V domu in šoli si
stojijo nasproti: egoizem in altruizem, praznoverstvo in znan¬
stvena istina, robstvo in svoboda. Ohraniti svoje bitje, je
želja očetov, približati se idealu, je naloga šolske vzgoje.
Sola s svojimi nauki in zakoni: enakopravnost, svoboda,
bratstvo ima nekaj revolucionarnega v sebi, dom se ne more
odreči privilegijev, podvrženosti in egoizma.

K tem razlikam, ki ločijo šolo in dom, se družijo vnanji
vplivi. Umazani konkurenti hočejo pridobiti narod samo za
sebe; zato si ovenčajo glavo s krono svetosti, a učitelja sli¬
kajo kot črno pošast, kot brezbožnika in neprijatelja nebes.
Politika deli šolo od doma, povečuje mržnjo med njima,
kali njune odnošaje, da morejo brezvestni demagogi laže
ribariti za svojo korist, maja temelje obstoječim zgradbam,
da morejo egoisti na razvalinah tuje sreče staviti svojo bo¬
dočnost.

5. Sovraštvo šole in doma je navzlic vsemu
temu nekaj umetnega. Nenaravno je, da sta si

46

sovražnika dva naravna zaveznika, ki se pravzaprav trudita
za isti smoter, za srečo otrok. In sovraštvo obeh strank
uničuje to srečo. Sovraštvo je krivo, da onemogočuje šola
domu, dom pa šoli pametno vzgojo.

6. Kako pripravljajo danes starši otroke na šolo? -
Otrokom se mora dozdevati, da pridejo žandarmu v roke,
nekakemu krotilcu zverin. Tako predstavlja dom svojim otro¬
kom učitelja. Starši zapravljajo svojo avtoriteto in majajo
učiteljev ugled z besedami: „Čakaj, seme semensko, ko prideš
učitelju v roke!“ O drugi pripravi za šolo smo že govorili
in konstatovali, da domača vzgoja ne dela nič za šolo. Kaj
pa dela zopet šola, da olajša staršem trud v predšolski
vzgoji? Ali poučuje starše o njih nalogi?

Med šolsko dobo so otroci v desetih slučajih devetkrat
kaznovani radi nemarnosti staršev. Kako neradi skrbijo starši
učencem za knjige! Staršem bi bil ideal, da more vnuk ra¬
biti dedove knjige v šoli. Telesna vzgoja doma prav nič ne
velja. Da se uniči vpliv šole, zato skrbijo starši s kritiko.
Šola zopet kritikuje starše in jim jemlje ugled. Šola ne po¬
učuje staršev o dolžnosti napram šoli.

Po končani šoli prevzamejo starši otroke s skepticiz¬
mom. Ali je, ali ni vzgojen ? Sami nič več ne delajo za vzgojo.
Šola pa se ne briga več za svoje gojence, kakor da so izgi¬
nili za njo raz zemljo, kakor da jih učitelj nikdar ni imel
v srcu. In učenci, kakor da niso nikdar ljubili učitelja! Od¬
vrnejo se od njega, ne poznajo ga več in ko odrastejo, so
šoli nasprotni.

Jeli to pravo razmerje? Ali odobravate to,
tovariši moji? Ali hočete, da ostane večno
tako? Ali nismo dolžni, ugibati, kako bi teme¬
ljito izpremenili te odnošaje?


Tretje poglavje.

Kooperacija šole z domom.

Dolžnosti in pravice doma in šole. — Bistvo kooperacije. — Naloga
kooperacije. — Korist kooperacije. — Težave kooperacije. — Ne¬
varnosti kooperacije.

1. Dobri Bog je dal dete staršem, da ga v družbi
z drugimi vzgojnimi činitelji pripravijo za njega časni in
večni cilj.

Dete ima pravo do zdravja, torej do najskrbnejše te¬
lesne vzgoje, dete ima pravo do najskrbnejše duševne vzgoje,
torej do popolnosti. Dete ima pravo do največje ljubavi
vzgojiteljev. Dete ima pravo do sreče.

Naši interesi so posvečeni dvema vzgojnima činiteljema,
domu in šoli. Samo v slogi je moč; zato morata oba čini-
telja složno postopati.

Sloga pa je le tedaj mogoča, če pozna vsaka
stranka svoje pravice in svoje dolžnosti, če spo¬
štuje pravice druge stranke in če izpolnjuje do
pičice svoje dolžnosti.

Zato bodemo izkušali najprej, določiti dolžnosti in pra¬
vice šole in doma; nato bodemo lahko določili temelj, na
katerem bi se moglo razviti idealno razmerje obeh činiteljev:
a)  Glavna naloga v vzgoji pr i p a da sta r šem,  ker
je dom naravna vzgojevalnica, ker je dom stalna vzgo-
jevalnica, ker je dom trajna vzgojevalnica in ker je
otrok tudi za šolske vzgoje trikrat toliko časa doma
kakor v šoli. Dom ima mnogo tehtnejša sredstva na

48

razpolago, zlasti avtoriteto in ljubav staršev. Vendar
je tudi šoli vzgoja glavni namen.  Pouk je samo
sredstvo vzgoje. A šolska vzgoja ima vsekakor manjši
vpliv na končni rezultat vzgoje nego domača vzgoja.

b)  Ne utrpost, marveč spoznanje pravkar izre¬
čenega razmerja sili šolo, da vabi starše,
naj izpolnjujejo svoje vzgojne dolžnosti.
Dosle so starši odklanjali vsako sodelo¬
vanje privzgoji in prepuščali odgovornost
za vzgojni rezultat šoli, ki pa je to odgovor¬
nost nosila po krivici. V spoznanju svoje rela¬
tivne moči odklanja šola absolutno odgovornost za
vselej, relativno odgovornost pa za dotle, dokler
šolski vzgoji ne zajamči uspeha dobra domača
vzgoja.

c)  Značaj domače vzgoje je popolnoma različen od zna¬
čaja šolske vzgoje. Obitelj zastopa skrajnje individualno
vzgojo, šola mu da občo vzgojo. Obitelj vzgaja za
sebe, za svoje egoistne namene, šola za humaniteto,
za družbo, za altruizem. V obitelji deluje prošlost, šola
gleda v bodočnost. Obe stranki gledata torej življenje
z različnih stališč.

dl Obe vzgoji dasta skupaj pravega, celega
človeka. Obe vzgoji sta torej potrebni.

d)  Obe vzgoji imata pravico do obstanka. Šola ne sme
izkušati, obitelj nadomestiti z internati. Le tamkaj, kjer
obitelj absolutno ni zmožna vzgajati, so internati upra¬
vičeni. Dom pa ne sme odtegniti svojih otrok šoli;
domači pouk je torej nedopusten. Vsak otrok mora
pohajati šolo.

e)  Najvišji interes jima je isti; vso svojo ljubezen posve¬
čujeta dom in šola istemu predmetu. Neki francoski
revolucionarec je hotel, naj bi vsak učitelj nosil na
prsih svetinjo z napisom: Učitelj je drugi oče. Vsako
učiteljsko srce naj nosi ta napis.

49

Šola mora vzgajati na najboljši način, popolnjevati
mora domačo vzgojo, kolikor le more; dom pripravlja
otroka za šolo, podpira šolsko vzgojo in prevzame zopet
(najbolje v zvezi s šolo) pošolsko vzgojo. Šola in dom
si dajata potrebnih poročil.

f)  Šolska in domača vzgoja čuvata svojo po¬
sebnost.  Šola se ne sme vdajati domu, ne iti za
ozkim, slepim utilitarizmom rodbine, ne sme sprejemati
zakonov od doma; starši ne smejo narivati šoli svojega
egoizma, ne smejo šole zarobiti. Šola mora spoštovati
patriarhalnost rodbine.

g)  Šola in dom si skrbno čuvata avtoriteto.  Šola
ne govori zaničevalno o domu, temveč govori s svetim
spoštovanjem o domačem krovu. Dom predstavlja šolo
kot največjo dobrotnico človeštva.

h)  Šola in dom si zaupata.  Šola je uverjena o dobri
volji staršev in pripisuje vzgojne zmote nevednosti.
Šola veruje v požrtvovalno ljubezen staršev in ne sme
z osornimi sodbami žaliti tega čuvstva. Dom je uverjen,
da želi šola srečo otrok in srečo naroda vobče, dom
veruje v ljubezen šole do otrok, v popolnost šole in
opušča vsako nepovoljno kritiko, vsako neprijaznost
napram šoli in pomaga k nje razvoju po najboljši volji.

i)  Oba činitelja bi morala biti za vzgojo spo¬
sobna, torej pripravljena.

Ko bi izpolnila država vse naše upe, ko bi skrbela
za primerno (akademijsko) naobrazbo in za primerno
gmotno stanje učiteljstva, da bi to-le moglo posvetiti
vse svoje sile samonaobrazbi in šoli, potem bi se smelo
in moralo zahtevati od vsakega učitelja, da pozna teorijo
vzgoje (vzgojeslovje) in prakso vzgoje, da bi bil idealen
vzgojitelj.

Starši nimajo prilike, da bi se seznanili z vzgoje-
slovjem. V Parizu imajo šole za ženine in neveste.
Spencer zahteva z vehemenco pripravo staršev za iz-

4

50

polnjevanje vzgojne naloge. („Education“). Kot samo¬
uki v vzgoji morajo torej starši učiteljem brez¬
pogojno priznavati večje znanje; zato bodo vsekakor
v zvezi obdržali učitelji hegemonijo zase. Kajti onemu
gre vodstvo, ki največ ve in največ zna.

Dolžnost staršev, da se potrudijo za izobrazbo svojih
vzgojnih zmožnosti, veže na drugi strani učiteljstvo,
da skrbi za popularizacijo pedagogike, za izvežbanje
staršev v vzgojnem poslu.

j)  Učitelj ne sme odklanjati svojega naravnega zaveznika
pri vzgojnem delovanju, ampak ga mora vezati nase:
vzgoja brez očeta in matere je „boj brez upa zmage“.
Starši se morajo zatekati po vzgojne svete k učitelju,
ako sami ne znajo pedagogike; učitelj pove staršem,
kako se učenec vede v šoli, starši poslužijo učitelja s
podatki o učenčevem vedenju v obitelji.

k)  Učitelji in starši so dobri prijatelji, ki so sklenili zvezo
za obrambo in (ko bi bilo treba) tudi za napad. Učitelj
spoštuje očetovo avtoriteto in se klanja v globokem
spoštovanju materinemu srcu; starši vidijo v učitelju
največjega dobrotnika svojih otrok. Učitelj sam čuva
svojo avtoriteto in se izpopolnjuje, dokler službuje,
vedoč, da je od njegovega dela odvisna sreča gene¬
racij, da je on blagoslov ali prokletstvo svojega naroda.

l)  Starši so dolžni, se odzvati učiteljevemu vabilu na po¬
govor ; šola pa mora kot demokratska uredba dopuščati,
da se starši informirajo o vzrokih in namenu učiteljevih
ukrepov.

m) Učitelj deluje za obče dobro in je nositelj napredka.
Zanima se za vse, kar more pospeševati blagostanje
naroda. Vrhovni cilj našega življenja bodi sreča slo¬
venskega ljudstva in njegova politična veljava. Narod
bodi učiteljstvu zahvalen in mu dovoli pristop k javnim
uradom (v občini, okraju, v deželnih korporacijah)!
Narod dovoli učiteljstvu primerno zastopstvo v vseh

51

šolskih oblastih in v zakonodajnih zastopstvih: v de¬
želnem in državnem zboru, tako da morejo učitelji
čuvati interese šole in svojega stanu.

To je moj „kredo“. Primerjajte to sliko z ono, ki sem
z njo končal prejšnje poglavje, in volite! Jaz sem volil. Za
takšno razmerje med šolo in domom, kakor sem ga očrtal
pravkar v 14 točkah, za takšno razmerje bodem delal, kjerkoli
bodem, z vsemi silami, do zadnjega diha. S tega temelja
se ne maknem več. Če ste z menoj istih misli, tovariši moji,
potem tekmujmo med seboj, kateri nam več doprinese, da
se razmerje med šolo in domom reši sedanjega žalostnega
stanja in se približa idealu.

2. Ozko sodelovanje šole z domom imenu¬
jemo kooperacijo. Vprašanje o kooperaciji  je danes
v pedagogiki najbolj aktuelno.

Naravnost presenetiti nas mora, da so se razmere med
učiteljstvom in javnostjo razvile tako, kakor se so, da namreč
starši ne sodelujejo pri vzgoji svojega bogastva, svoje nade.
Krivico pripisujem učiteljstvu. Po zgledu profesorjev srednjih
šol in vseučilišč smo se zavijali do vratu v plašč nepristop-
nosti. Med ljudstvo nas nikdar niso vodili koraki. Če je
prišlo ljudstvo k nam, smo mu bili osorni (da ne rečem
več). V vzgoji smo poznali eno sredstvo: palico, ne čuteč,
kako je nizko, segati na drugo telo, kako mora taka vzgoja
postati staršem odurna. — No, pustimo iskanje vzrokov
sedanjega položaja, poglejmo si kooperacijo in njen vpliv
na vzgojo nekoliko natančneje!

3. Naloga kooperacije je znana: šola in dom se zvežeta
v vzajemno pomoč pri vzgoji otrok. Potrebo kooperacije
čutijo starši. Na Angleškem imajo društva „Mothers Union 11 ,
Mothers Clubs, Parent teachers Assotiations, na Francoskem
„Zvezo nekdanjih učencev 11 , »Societe amicale de peres de
famille 11 , na Nemškem „Erziehungsvereine“, ki se vsi trudijo,
zbuditi smisel za vzgojo med ljudstvom. Marcel Prevost
pravi: ..Reforma šole mora začeti pri duhu  staršev. 11

4 *

52

Ali nas ta glas laikov ne pouči dovolj ? Petnajststo francoskih
učiteljev se je izrazilo na shodu v Bordeauxu za brezpogojno
sodelovanje šole z domom. Ali mi slovenski učitelji ne
čutimo te potrebe? Kako smo osamljeni, tovariši moji, kako
pusto je okoli nas! Nobeden ne mara prav za nas; kvečjemu
z usmiljenjem smemo računati, z ljubeznijo, z odkritosrčno
ljubeznijo ne. Ali nismo politično mrtvi? Takozvani liberalci
so dolgo koketovali z nami, a pokazali so, da nas le iz
egoizma trpijo pri sebi. Niso li pred kratkim pokazali, da so
pripravljeni, nas zavreči vsak hip kakor izprešano citrono?
„Splendid isolation 11  ne vleče več. Kdor ne išče prija¬
teljev, jih ni vreden imeti.

4. Kako korist nam obeta popolna kooperacija?

a)  Delu staršev bode zajamčena pravilnost,  laže
bodo vzgajali in njih vzgoja bode uspešna. Dobro
vzgojeni otroci so največja sreča staršev, so solnce
človeške zime. Pavel Crouzet pravi: „Korist vzgoje za
moralo, za napredek, za higijeno se kaže v enaki meri
pri gojencu in vzgojitelju.“ Ali ne bodo naši starši
postajali boljši? James je v svojem romanu „The te-
nants of the heart“ rešil problem, kako otroci pobolj¬
šajo tudi zločinske starše.

b)  Koristi kooperacije bode deležna šola. Ne bode se ji
več moglo očitati, da slabo vzgaja. Njen ugled bode,
nov feniks, vstal iz razvalin, pridobila si bode prijateljev,
njeni neprijatelji bodo razoroženi, njenemu daljnjemu
razvoju bodo dane vse premise.

c)  Učiteljstvo bode po kooperaciji neizmerno mnogo pri¬
dobilo za svoj stan, za svojo srečo, za svoj mir. Naša
avtoriteta bode postala neomajna. Ne žandarjem, ne
krotilcem zverin bodo pošiljale matere svoje otročiče;
ljudstvo ne bode v nas videlo uradnika, ampak od¬
kritosrčnega ljudskega tribuna.  Naša vzgojna
moč bode silna in jaka. Vodili bodemo in vodili nas
bodo k skupnemu cilju, kakor pravi Dante, „conduttori

53

e condotti“. Naš stan se bode jačal, hiteli bodo vanj
najboljši ljudje. Naše življenje bode srečno, ker bo¬
demo videli, kako nam uspeva setev, kako nam je delo
naših rok blagoslovljeno; v naše življenje se povrne
mir, ki ga sedaj ne uživamo v borbi zoper ves svet,
zoper vse, kar pride z nami v dotiko in kar nas okro-
žuje. Vprašanje o našem gmotnem stanju bode seveda
rešeno. V Zedinjenih državah, kjer je kooperacija skoro
popolnoma izvedena, so učitelji najbolje plačani.
č)  Levji del, največja korist pripade otrokom. Dobra vzgoja,
največje bogastvo. Naši otroci bodo neizmerno bogati.
Ne bode več muk, ki jih pripravlja otroku slaba vzgoja,
ne bode več ruiniranih eksistenc. Razkol med šolo in
domom je kakor ločitev očeta od matere — otroci so
žrtva. — Ne zabimo tudi tega: Kooperacija bode uspo¬
sobila učitelja, da vzgaja individuelno. Otrok bode
imel torej vse garancije, da se mu bode čuvalo to, kar
ima najsvetejšega na sebi: njegova osebnost.
d)  Človeška družba bodepostala boljša inbode
napredovala z orjaškimi koraki.  Plodovi slabe
vzgoje silijo državo, da trosi velike svote za elimi¬
niranje slabih elementov iz družbe. Dober del te svote
se bode uporabil za boljše namene.

Ali si ne obetam preveč od kooperacije? Ali me ne
pomilujete, tovariši, mene siromaka, ki razdaja milijone? —
Optimizem moj naj nikogar ne straši! Na drugem mestu
zapišem svoje geslo: Učitelji moramo gojiti ideale, mo¬
ramo biti optimisti, kajti sedanjost naša je pretemna.
Če ne verujemo v končno zmago, potem — čemu vse naše
trpljenje? Za svojo osebo gojim trdno nado, da bode sreča
našega stanu dovršena, ko izginejo neprijatelji šole. In dosle
sem videl na svetu, da neprijatelje izpremeni v prijatelje
edino delo, ki nas povzdiguje v očeh nasprotnikov, in dobra
beseda. Zakaj bi si od kooperacije ne obetali zaželenega
uspeha? Sami ne moremo ničesar doseči v vzgoji; o tem

smo uverjeni; uverila nas je prošlost. Ves naš trud, ves naš
znoj: zaman! Zaman žrtvujemo svoj čas, svoje zdravje, za¬
man legamo po bednem življenju v prezgodnji grob: šola
brez doma nikdar ne more uspeti.

5. Da se kooperacija ne bode dala lahko doseči, to
vem. Treba bode ogromnega dela in vztrajnosti.
Ne goreča slama, vi mladi, da bi vzplamteli in takoj ugas¬
nili! Kdor noče pomagati, naj vsaj ne kvari, naj ne gasi
ognja, svetega ognja za dobro stvar. Kdor se za idejo noče
ogreti, naj ne kritikuje pred časom, naj čaka, da ga pri¬
dobijo za delo tuji uspehi. Samo da s kritiko tujega
dela ne zakrivamo le lastne lenobe!  To je slana, ki
lega na spomladnje cvetje.

6. In še nekaj! Kooperacija ima tudi svoje nevarnosti.
Nikar preveč! Ne prenaglite se! To bi strašno škodo¬
valo. In čuvajte svojo avtoriteto! Ne predaleč od
ljudstva, ne preblizu ljudstvu! Dosti blizu, da
greje tvoj ogenj, dosti daleč, da ti ne moti nikdo
delovanja v šoli! Dosti blizu, da te narod ljubi,
dosti daleč, da se te ne nasiti! Dosti blizu, da
učiš, da prožiš pomožno roko, dosti daleč, da te
ne potegne oni, ki si ga hotel rešiti, s seboj v
vrtinec valov!


Četrto poglavje.

O stikih šole z domom.

Potreba stikov. — Dosedanji stiki. — Razdelitev stikov. — Posredni
stiki. — Neposredni stiki. — Kritika stikov.

1. Kooperacija doma s šolo se ne obavi brez
ozkih in pogostih stikov učiteljev in staršev.
Evo dokaza:

Prvič je treba pomisliti,  da se morajo starši šele
usposobiti za kooperacijo. Za sedaj niso zmožni, so¬
delovati pri vzgoji. Drugič je treba pomisliti,  da zahteva
vsako vzajemno delo vzajemnih načrtov in vza¬
jemnih posvetovanj.

Usposobiti starše za kooperacijo, pomeni, jih učiti, kako
imajo pravilno vzgajati in v kakšne odnošaje morajo stopiti
s šolo. To je popularizacija pedagogike. V to pa niso po¬
klicani nešolski faktorji, ampak čisto naravno učitelji. Popu¬
larizacija pedagogike je najvažnejša, najaktuelnejša na¬
loga učiteljstva v najbližji bodočnosti.

Dosle nimamo zakonitega sredstva, da bi dejali staršem:
Pod pretnjo globe Vas pozovemo na to in to uro v šolo,
kjer Vas bodemo učili vzgajati. Učitelji si takih sredstev
kar nič ne želimo. Svoboda mora vladati v vsem,
kar storimo.  Kako torej izvršiti ta neobhodno potrebni
pouk? Ob raznih prilikah, ki se ali same nudijo ali ki jih
dobimo umetnim načinom, to je, vselej, kadar se srečamo
z roditelji: obraznih stikih med šolo in domom. Kar naj¬
več stikov!

56

Te stike uporabimo za usposabljanje staršev za vzgojo.
Ko je to doseženo, bode z nami kaj lahko sodelovati. Pa
tudi ko bodo starši popolnoma vešči vzgojitelji, bode treba
še za vzgojo vzajemnih posvetovanj. Stik z domom bode
torej šoli vekovečno potreben.

2. Dosle so se učitelji nekako bali stikov z domom.
To ni bilo ne pametno, ne plemenito. Naša osamelost je
temu dokaz. In ta naša osamelost nas boli, nas bode bolela
čim dalje tem bolj. Ta taktika nas mora usužnjiti. — Starši
niso stikov želeli, ker smo jih sprejemali z nezaupnostjo v
srcu, ker smo jih sprejemali osorno, ker se raz svoj piedestal
neutemeljene domišljavosti nismo nagibali k njim. In končno:
starši niso čutili potrebe stikov. — „Krida naše dose¬
danje vzgoje, brezsilje, slabost šole in doma nam
nalaga zvezo šole z domom, kooperacijo, stike.

Ni manjkalo pedagogov, ki so priporočali stike šole z
domom. „Družina in šola sestrici sta dve, nobena brez druge
hoditi ne sme." A praksa ni vedela za te nasvete ali ni
marala za njih.

Ker sem se bavil v „ Popotniku “ 1. 1906. podrobno s
potrebo in koristjo stikov in ker je zaslužni naš pedagog
J. Dimnik v „Uč. Tovarišu 11  1. 1907. v jako lepem članku
priporočal stik šole z domom, mi tukaj ni treba na široko
'govoriti o tej stvari. Vsekakor pa moram temeljito in vse¬
stranski obravnavati posamezne stike, sestaviti točen pregled
teh stikov in podati o njih vrednosti primerjajočo oceno.

3. Stikov med šolo in domom dosle ni ravno mnogo.
A mogoče bij jih bilo znatno pomnožiti. K sedaj običajnim
stikom se da pridružiti cela vrsta drugih novih.

Stike med šolo in domom lahko razvrstimo na več
načinov. V svoji razpravi v „Popotniku“ 1. 1906. sem jih
ločil v slučajne in sistematične.  K prvim sem štel
vse one stike, ki nastajajo brez namere učiteljeve. Oni stiki
pa, ki se ponavljajo bodisi radi šolskih zakonov ali drugih
konvencionalnih določeb, so sistematični.

57

Crouzet razlikuje individualne in kolektivne
stike. K individualnim prištevamo vse one, kjer kooperira
samo en oče ali ena mati. Kjer pa je interesiranih več
staršev, tam govorimo o kolektivnih stikih.

Dimnik deli stike po tem, kako se pojavljajo v teku
enega šolskega leta.

Za naše namene bode nemara najbolj važno in najbolj
pripravno, ako delimo stike šole z domom v take, pri ka¬
terih učitelj in oče ne razpravljata neposredno, ampak po
tretji osebi ali po pisanih (tiskanih) poročilih — to so po¬
sredni (indirektni) stikf  — in pa v take, kjer se učitelj
neposredno pogaja z roditelji — to so neposredni (di¬
rektni) stiki.

Ti-le zadnji so važnejši, ker tu vpliva osebnost  uči¬
teljeva. Prvi zahtevajo primerno obliko in mnogo takta,
drugi družbeno uglajenost, opreznost in takt. Učitelj bi naj
v stikih z domom vedno pomnil ono staro: dobra beseda
najde dobro mesto. Zato bi pa naj učiteljišče skrbelo
za to, da se kandidati seznanijo s »Knig.gej em“,
t. j., z »dobrim tonom".  (Knigge je že prestar in sploh
ni priporočljiv). Učitelj telovadbe ima tu lepo polje, pa tudi
drugi učitelji naj nikar ne zamujajo prilike, opozarjati uči-
teljiščnike, kako se je vesti v olikani družbi. Kandidat pa
naj nikdar ne hodi v slabe družbe, kjer se mu pokvari
dobri okus. Naj večkrat čita Valenčiča in druge enake knjige.
Učitelj brez uglajenih oblik bode pač jako malo
koristil šoli, iščoč zveze z domom; to naj vsak
dobro pomni.  Tak neotesanec več pokvari nego popravi,
če ne v vasi, pa vsaj v trgih in v mestih. Sicer pa naši
kmetje tudi čutijo, kdo je olikan in kdo ni. Zdravnik, ki je
najbolj prijazen, ima navadno največjo prakso. Robat od¬
vetnik ima navadno prazno pisarno. Olika ni farizejstvo,
tudi licemerstvo ne, niti laskanje in lizunstvo, kakor mislijo
nekateri »nadljudje 1 * in kakor zopet menijo nekateri »mali
ljudje 11 . V istini olikan človek je in ostane vedno značajen.

58

4. Med posredne stike šole z domom štejem:

a)  Učiteljeva poročila in opomine staršem,

b)  korespondenčni zvezek,

c)  urnik,

č)  šolske in domače zvezke,

d)  domače naloge,

e)  domači pouk,

f)  izpričevala-in naznanila,

g)  letna poročila,

h)  osebno polo,

i)  vprašalno polo,

j)  samopomoč učencev,

k)  dobrodelnost šole,

l)  šolski list,

m)  vzajemno književnost,

n)  učiteljevo delo za napredek.

Poglejmo si po vrsti kakovost in vrednost teh stikov
a)  Vsakdanje šolsko življenje večkrat prisili učitelja, da
naznani kaj staršem, da jim sporoči kaj; večkrat jih
mora tudi opominjati. Navadno storijo tovariši to tako,
da reko učencu: „Reci doma to in to!“, ali pa pošljejo
drugega učenca v dotično hišo. Učenec kaj lahko po¬
zabi na taka sporočila. Drugih učencev tudi ni dobro
pošiljati; kajti ti se včasih prav odurno vedejo v tuji
hiši. Zato bi bilo pač najbolje, ako pošlješ šolskega
slugo. Če je pa dom preoddaljen, mislim, da je vselej
dobro, poročilo napisati in poslati po učencu. Tako
učitelj lahko odgovarja za obliko sporočila in za na¬
tančnost. Nikakor pa takih poročil ni pisati na uma¬
zane lističe, ampak vselej vzemi čisto polo papirja,
kakor ga navadno uporabljaš za pisma, in jo pošlji
pod zavitkom. Ako javimo staršem pogreške otrok,
moramo zelo taktno postopati; ne smemo dečku dajati
slabih imen in kar je takih nedopustnih izrazov, ter
se groziti staršem. Izrazimo svoje obžalovanje, da se

59

je dogodilo to in to. Sicer pa je v takih slučajih naj¬
bolje, povabiti starše na pogovor.

Prepogostoma ne kaže pisati staršem;
kajti to bi se marsikomu dozdevalo premalenkostno
in bi se učitelj prav lahko osmešil. Torej le tamkaj
poročaj staršem, kjer je res potrebno: kjer se je poja¬
vila v bližini nalezljiva bolezen, kadar učenec nima vseh
knjig, kadar se nam dozdeva izostajanje sumljivo i. t. d.

b)  Vsak učenec nosi v šolo peseben zvezek, ki služi za
korespondenco med domom in šolo. Učitelj zapiše v
ta zvezek, kar opaža o učenčevi marljivosti, o vedenju,
napredku. Starši čitajo ta poročila ter jih podpišejo. S
svoje strani pristavijo, kaj mislijo o dotičnem slučaju,
vprašajo učitelja po tem in onem. Paziti se mora,
da ne podpišejo otroci namesto staršev ali
pa da tega ne store iz bratske ljubezni bratje
in sestre.  Tak zvezek je obligaten v nekaterih fran¬
coskih šolah.

Tudi tukaj velja: zmerno več koristi, kakor
preobilno.  Če si kdo izmed učiteljev omisli take
zvezke, naj ne zapiše vsake malenkosti vanje. Samo
važna poročila naj se zapisujejo.

c)  Kakor v šoli, tako naj visi tudi v vsakem
domu na steni urnik.  Ne samo da bode učenec čital
ta urnik, tudi starši bodo vedeli, kakih predmetov se
uči otrok v šoli. Tako se bodo bolj zanimali za učen¬
čevo delo.

To zahteva zopet od učitelja,' da se drži urnika. A
tega ni storiti tako hlapčevski, da se prekine sredi be¬
sede, ko zapoje šolski zvon. Kadar vidimo, da so učenci
zavzeti za predmet, bi bilo greh, prestati koncem ure.
Tedaj uči dalje in kuj železo, dokler je vroče.
Če pa vidiš, da se učenci za predmet ne zanimajo,
končaj pred uro. Potem bode manj neljubih
predmetov v naših šolah.

60

č)  Šolski in domači zvezki se v naših šolah ne
uvažujejo dosti. In vendar: če hočeš spoznati učenčev
značaj, poglej njegove zvezke! Ne samo, da kažejo
spisi učenčeve zmožnosti, tudi njegovo čuvstvovanje se
ti razodeva v nalogah. Če gledajo starši zvezke svojih
otrok, bodo gotovo prisiljeni, tu in tam sodelovati s
šolo. Ker pa ni pričakovati, da bi to storili starši brez
naše želje, zato jih prosimo, naj vsaj enkrat na mesec
pregledajo in podpišejo domače in šolske zvezke svojih
otrok. Ta mera bode vplivala zelo blagodejno, in videli
bodemo v kratkem, da postajajo zvezki naših učencev
snažnejši, lepši, da vlada v njih red in dober okus.
Vsekakor je dobro, spravljati vse zvezke svojih učencev.
Koncem šolskega leta imaš potem natančno merilo za
njih napredek in gradivo za majhno šolsko raz¬
stavo. Učenec sam pa bolj čuva zvezek, če ve, da gre
porabljen v omaro.

d)  Domače naloge naj bi zainteresirale starše
za šolo.  To tudi store naloge, a na jako čuden način,
čisto drugače, nego si misli šola. Koliko jeze po¬
vzročajo domače naloge staršem, to nam ve vsakdo.
Koliko solz poteče radi teh domačih brig, nam je
znano. Zakaj torej kvarimo mladini mladost z doma¬
čimi zadačami? Ko prihajajo učitelju počitnice, je vesel
in se skrbno ogiblje vsake misli na šolo. Učenec pa
naj misli vse počitnice, kdaj bode napravil domačo
nalogo! „Ali že imaš domačo nalogo?" slišiš govoriti
po naših vaseh. „Daj mi, da jo prepišem!" ti zveni od
onstran plota na ušesa. Ali ni to tiranstvo, kvariti
otrokom počitnice? Ali ni to navajanje, kako se dol¬
žnosti izpolnjujejo površno in brezvestno? Kolikokrat
so primorani starši, pomagati otroku pri nalogi! No,
pa to je baš dobro, kaj ne? A starši kolnejo pri tem
delu šolo in učitelja, naloge pa ni napravil učenec,
ampak oče ali mati. — Ne zabite potem tega, da je

61

otrok v šoli preobložen z delom! Njegov mladi duh
ne more vsega zmagati. In niti po šoli naj bi ne smel
dečko počivati od težkega dela? — Nekateri učenci
nimajo niti mize doma, na kateri bi delali. Drugi ni¬
majo luči, tretji nimajo tinte. Beda se namreč kaže v
različnih oblikah. In takega siromaka bode šolski pe-
dant kaznoval, ker ni napisal tistih pet vrstic „za razvoj
samodelavnosti in za vezanje šole z domom"! — Kdor
ljubi mladino, ta bode z menoj  istega mnenja.
Proč z domačimi nalogami! Pustite mladini
mladost in veselje mladosti!

e)  Domači pouk  je pri nas le redek pojav, in prav je
tako. Učenec naj se nauči vsega v šoli. Cesar se pa
ne more naučiti v šoli, tega ne kaže ponavljati doma.
Slab učenec ima slab intelekt. Da bi pa kazalo,
slab um še bolj uporabljati, to gre proti
vsem higijenskim pravilom.  Baš narobe: slab
učenec naj bi doma ne delal ničesar s svojim umom.
Počitek je takim dušam neobhodno potrebni lek. Za
slabe učence je edino pravilno, če jih oddamo pomož¬
nemu razredu, kjer je vsa učna snov tako odmerjena,
da slabotnikom ne dela prav nobene težave. Sicer pa
je treba dobro pomniti: Ni nesreča, če učenec ponavlja
kako šolsko leto, oddelek ali razred. So slučaji, kjer
se učenec razvije kar čez noč. Ni li boljše, da se učenec
temeljito seznani z elementi predmetov, kakor da ostane
polovičar vse svoje življenje ? V tem oziru treba starše
poučiti. Učitelju pa mora biti učenčeva sreča
bolj na srcu nego zamera pri starših.

f)  Šolska naznanila in izpričevala  imajo namen,
starše poučiti o napredku njih otrok v šoli. Vobče je
najti med ljudstvom malo zanimanja za ta naznanila.
Če so se le podpisali, pa je stvar gotova! Nemara je
temu vzrok obča brezbrižnost za vzgojo in pouk. Pa
priznati nam je, da sedanja oblika izpričeval ne od-

62

govarja namenu. Okrajšani znaki staršem niso umljivi.
Bolje bi bilo, rabiti številke. Proti različnim redom iz
pridnosti in nravnosti se tudi prigovarja. Nadarjen
učenec in največji lenuh ima včasih jako dober red
iz pridnosti, dočim dobi priden slabotnik slab red v
zahvalo in nagrado. Bolje bi bilo, na koncu šolskega
leta dati učencu izpričevalo, ali je zrel za višji razred
ali ne, in zakaj ne. Vsi drugi redovi so nekako ima¬
ginarni. Kako bodeš vsakega izmed sto učencev za
toliko predmetov sodil pravično? Namesto naznanil
med letom bi bilo dobro, poslati staršem samo tedaj
obvestilo, ako kaže učenec izvanredno nemarnost in
lenobo. Tako obvestilo bode hkratu starše opozorilo
na njih dolžnosti.

g)  Letna izvestja  izdajajo navadno samo večje šole po
mestih. Tako izdaja v Ljubljani ravnatelj deške ljudske
šole na Ledini, gospod J. Dimnik, jako lepa in primerno
urejena letna izvestja o stanju šole (L. 1907. je imelo
to izvestje tudi kratek sestavek o roditeljskih večerih.)
Vsekakor mnogo koristi tako poročilo, ako je primerna
tvarina v njem: poučni pedagoški sestavki, razdelba
učne snovi za bodoče leto i. t. d. Samo nekaj je težav¬
nega pri stvari: tiskovni stroški se le težko pokrijejo,
ako ni dosti odjemalcev. In na selih si skoro misliti
ne moremo, da bi se našlo dosti staršev, ki bi kupili
letno izvestje, in ko bi bilo še tako po ceni.

h)  O osebni poli  sem izrekel svoje nazore v 6. številki
„Popotnika“ 1. 1907. Osebna pola pospešuje v toliko
stik med domom in šolo, ker je učitelj večkrat pri¬
moran, doma vprašati po nekaterih lastnostih učencev.
Sicer se pa tudi lahko inforinuje po posebni

i) vprašalni poli,  ki jo ob popisu učencev v svrho
izpolnitve lahko puščamo doma. Ko pridejo starši z
učenci k vpisovanju, izročijo učitelju tudi izpolnjeno
vprašalno polo. Vprašalna pola bi morala biti tako

63

urejena, da dobi učitelj o telesnem in duševnem stanju
novih učencev kolikor mogoče jasno sliko. Podatke
staršev mora učitelj zabeležiti v osebno polo. Koliko
koristi bi lahko imela šola od teh pol, je jasno. Pri¬
poročam torej te vprašalne pole kar najtopleje. Njih
izpolnitev bi se morala zakonitim potem
naložiti kot dolžnost vsem staršem.  — Ali bi
kazalo, početkom vsakega leta zahtevati od staršev
vprašalne pole, v katerih bi se konstatiralo, kaj se je
novega opazilo na učencu med letom doma, to vpra¬
šanje prepuščam kolegom.

j)  Samopomoč učencev  je na Francoskem jako lepo
razvita. Kak namen ima taka zveza? Starši vpoši-
ljajo mesečno po svojih otrocih malenkosten znesek.
Svota se porabi za podporo siromašnih učencev v slu¬
čaju bolezni, kupijo se jim zdravila, kupuje se jim
obleka i. t. d. Francoska „Mutualite“ ima še druge na¬
mene in je drugače urejena. Plačuje tudi šolnino za
revne dijake, člani so odrasli i. dr. Samopomoč bi
zlasti siromašne starše privezala na šolo. Zato bi bilo
pač dobro, ko bi se tudi pri nas uvelo kaj sličnega.

k)  Dobrodelnost šole  je danes že zelo razvita. Šolske
kuhinje dajejo siromašnim učencem zastonj, premož¬
nejšim za par novčičev topli obed. V higijenskem oziru
je to pač neizmernega pomena. Koliko morajo siromašni
učenci trpeti, ko gladni gledajo svoje tovariše, ki se
opoldne sitijo vsaj s kruhom! Zato naj bi šolske ku¬
hinje nastale, kjer je le količkaj mogoče!

Po nekaterih krajih (n. pr. v Brežicah) zbirajo rodo¬
ljubi prispevke, da se kupi siromašnim učencem obleka
za zimo. Naj jim mili Bog stotero povrne njih trud in
njih požrtvovalnost!

Tudi šolske in leposlovne knjige kupujejo dobrot¬
niki po nekaterih krajih za ubožne učence. Tako mi
je znano, da kupujejo nekateri rodoljubi v Istri po

64

deset in več izvodov „Mladega Istrana 1 ' in ga pošiljajo
šolam po selih.

I) Nekatere bogatejše šole na Francoskem se usojajo izda¬
jati svoj šolski list, v katerega pišejo učenci in učitelji.
Po nekaterih šolah je seveda samo hektografiran.
Sredstvo je malo bizarno — a vendar podpirajo stik med
šolo in domom tudi taki literarni proizvodi. Ne verjamem,
da bi katera slovenska šola poizkusila, izdati v naj¬
bližji bodočnosti svoj „Glasnik“.

m)  Slovenci imamo list »Domače ognjišče," ki je na¬
menjen staršem in učiteljem in ki je, kakor čujemo,
lepo razširjen. Urejuje list prav srečno pedagog Dimnik.
Korist tega lista pač uvideva vsak učitelj, in ni treba
izgubljati besed v tem oziru. Naj bi ne bilo nobene
slovenske hiše brez tega lista! Vsak tovariš je dolžan,
nabirati naročnikov in list širiti med narodom.

K vzajemni književnosti  za šolo in dom
spadajo tudi poljudno pisane vzgojeslovne knjige. V
tem oziru smo Slovenci veliki ubožčki. Razen »Blažeta
in Nežice" — o tej knjigi pa si dovoljujem imeti
svoje mnenje — in pa prevoda Salzmannovega »Krebs-
buchlein" (Fr. Jamšek »Napake pri vzgoji otrok v
zverižosteznem vrtu") mi ni znana nobena taka slo¬
venska knjiga. Tu nas pač še čaka hvaležna ledina.

K vzajemni književnosti štejem tudi pedagoški
roman, kakor je na pr. Pestalozzijev »Lienhard und
Gertrud". Znano je sicer, da imajo slovenski romani
večinoma tendenco. Ali vzgojnih romanov je le prav
malo in kar kaže preočitno nauk, to sploh
preseda.  Vzgojni roman pa še ni vzgojeslovni
roman: tega torej Slovenci še nimamo. Za stik med
šolo in domom bi mogla storiti vzajemna književnost
neizmerno mnogo. Na delo torej!

n)  Kar stori učitelj danes za napredek, je mnogo, se
množi z vsakim dnevom. Učitelj in šola sta tako ozko

65

zvezana, da učitelj z vsem koristi tudi šoli, kar stori
za razvoj blagostanja, za prosveto v kakem kraju.
In šola pridobi ugleda tam, kjer je vpoštevan učitelj.

Učitelji so glavni činitelji v čitalnicah, bralnih in
pevskih društvih, pri „Sokolu“, v godbenih klubih, v
olepševalnih društvih, v zabavnih, lovskih in planinskih
društvih. Učitelj je povsod odbornik, predsednik,
tajnik, blagajnik, kakor pač nanese prilika. To nam služi
v čast. Samo treba pametno postopati v teh društvih,
kjer stoji sloga vedno na tako tankih nogah; sicer se
stanu kvari avtoriteta. Kakor dosle, tako delajte tudi
v bodoče, dragi tovariši! Snujte posojilnice, pevska in
izobraževalna društva, javne knjižnice, olepševalna
društva i. t. d.

Ljudstvo bode spoznalo, da mu hoče učiteljstvo
dobro. Ne obupavajte ob prvih neuspehih, ki jih je
nemara povzročila lastna nerodnost! Posnemajte vztrajno
mravljo! Učitelj, ki izmed svojih sten ne pride
na dan, ta prav malo koristi našemu stanu.
„Ven med ljudstvo," to bodi naše geslo.

5. Mnogo važnejši nego posredni stiki šole z domom
so neposredni stiki  učiteljev in staršev. Vsekakor bode
dobro, ako izpregovorimo o njih kaj več.

Med neposredne stike štejem:

a)  slučajne stike,

b)  šolski popis,

c)  šolsko vpisovanje,

č)  vpisovalne skupščine,

d)  učiteljeve posete doma,

e)  roditeljev posete v šoli,

f)  roditeljske tedne,

g)  roditeljske dni,

h)  roditeljske ure,

i)  stik nadzornika z narodom,

j)  šolske razstave,

5

66

k)  šolske slavnosti in izlete,

l)  šolske izpite,

m)  nagrado pridnih učencev,

n)  vzgojna društva, društva bivših učencev i. t. d.,

o)  šole za vzgojo,

p)  šole za roditelje,

r)  roditeljske večere (sestanke).

Niso še vsi izmed teh stikov običajni v Slovencih, ne¬
kateri so se pa že preživeli. Vendar ne kaže izpuščati niti
prvih niti drugih.

a)  Slučajni stiki  učiteljev in staršev se vršijo pač
dnevno. Zlasti na selu je skoro nemogoče, da bi se
ne poznala učitelj in oče. Le pri zelo oddaljenih rodi¬
teljih je mogoče, da ne vedo, kdo jim uči in vzgaja
otroke. V večjih mestih pa bode učitelj že teže poznal
vse očete, oziroma vse matere. — Šole še niso, hvala
Bogu, obdane z visokim zidom. Učitelj in oče se
srečata na potu. Eden jima mora pozdraviti prvi. Ako
te oče ne pozdravi in ne počasti vzgojitelja svojega
otroka, pa ti pozdravi očeta svojega gojenca, zlasti če
je starejši od tebe! Postoj in izpregovori dve, tri, ni
treba, da takoj obrneš na šolo! O šoli se govori le
tedaj, če oče direktno vpraša po učencu. Na svojih
šetnjah hodiš mimo hiš. Pred hišo najdeš mater svojega
učenca. Izpregovori z njo par besed, ne bode škodo¬
valo. A pusti dovtipe popolnoma! Bodi vselej resen
in prijazen. Za dovtipom pride dovtip, ki včasih ni več
dovtip. Če greš mimo polja in najdeš delavce na
njem, želi jim sreče pri težkem delu! Govori z njimi
o letini, o žitu i. t. d., govori sploh z ljudmi o takih
stvareh, ki jih najbolj zanimajo, ne misli, da moraš
tudi o takih stikih pokazati takoj pedagoga
in modrijana!  To pride že o drugih prilikah, za
sedaj ti bodi dovolj, če te začne vas spoštovati kot
pametnega in prijaznega moža. Po poljih je včasih

67

huda kritika. Glasen zasmeh sprejme vsakogar, ki gre
mimo. Ali ne bode dobro, da si ta zasmeh prihraniš?
Že to je nekaj za začetek.

Ne vem, kaj pomeni to, da učitelji navadno ne
poznajo svojih učencev zunaj šole. Kakor da se nista
nikdar videla! Koliko še tu manjka ljubezni v naših
srcih! Če srečaš učenca, naj ti bode v srcu, kakor če
vidiš lepo cvetlico. Postoj malo pri njem, pogladi ga
po licu, poglej v oko njemu, ki te gleda z neizmerno
ljubeznijo! Pokaži mu, da nosiš res v srcu tisto me¬
daljo o očetovstvu! — Še danes se spominjam, kako
mi je dobro delo, ko je moj učitelj Rantar šel mimo
naše hiše ter me našel čitajočega na pragu. Samo to
je dejal: „Kaj čitaš? To je lepo!“ In možu sem še
danes hvaležen za njegove besede. Če najdeš otroke
pri igri, nasmehni se jim, postoj, pokaži, da čutiš z
njimi veselje mladih dni! Ali ni žalostno, če se raz¬
krope pred teboj kakor kokoši pred jastrebom? Druži
se z njimi, kjer se e moreš! Učenci te morajo spo¬
štovati; to še ni vse: učenci te morajo ljubiti,
to je cilj, ki moraš po njem hrepeneti. In ti moraš
ljubiti vse, ako hočeš, da bodo vsi ljubili tebe. Ako
potem ostane dom zanikrn, ako te ne bodo pri vsakem
koraku spremljali hvaležni pogledi roditeljev — no,
potem živiš v deveti deželi, kjer mati ne ve več za
plod, ki ga je nosila pod srcem — kakor kukavica!

Da, da, mnogo se da doseči za slogo med šolo in
domom o teh slučajnih stikih. Treba samo opreznosti
in pa takta. Kdor gleda svet z odprtimi očmi, temu
ne bode težko biti opreznemu; in kdor hodi po svetu
z odprtimi ušesi, ta bode kmalu spoznal, kako je
treba občevati z našim človekom na selu in v trgu.
Največjega pomena pa je, da se kažeš — ne, da si v
istini mladinoljub! Ne žandarm, ne uradnik, ne kro¬
tilec zverine — drugi oče bodi svojim učencem!

5 *

68

Potem te bodo kot drugega očeta priznali in spoštovali
vsi, starši in otroci.

b)  Šolski popis  je jako dobra stvar. Učitelj spozna ob
tej priliki domačo hišo in starše. En pogled po sobi

— spoznal bodeš gospodinjo; en pogled po dvorišču

— spoznal bodeš gospodarja. Govoriš z roditelji —
takoj zveš za njih mnenje o šoli, o vzgoji. To si vse
zabeležiš in uporabljaš za osebno polo. — Ne pridi
kot uradnik in ne poslovi se kot tepec! Bodi človek,
bodi prijatelj ljudem, ne umišljen dostojanstvenik! Ali
te je strah, stisniti žuljavo roko? Včasih je bolj po¬
štena nego fina, gojena ročica. Govori z ljudmi pri¬
jazno, vprašaj jih po tem in onem, po njih otrocih,
po lastnostih novega učenca! Ne misli pa, da moraš
takoj svetovati! Svetujejo si navadno le prijatelji.
Tudi tukaj bodi oprezen, ne delaj slabih dovtipov, ne
bodi zvedljiv, ne lovi se s pogledi po sobi, pusti stvari,
kjer so in kakršne so! Če si starinar, pusti starinarja
spati ob šolskem popisu! „Komaj je prišel, pa je že
gledal, kaj bi odnesel" — ali poznaš to opombo? —
Tudi z deco se malo pomeni, z odraslimi in z naj¬
manjšimi! Kakor svetel dan mu bode ostalo vse to v
spominu, kako si ga božal po licu; tega ti mali pri¬
jateljček nikdar več ne pozabi. — Učitelj prvega
razreda bi moral na vsak način spremljati nadučitelja
ob teh prilikah. Široko bode odprl oči tu in
tam in vedel bode, da ne dobi toliko in
toliko imen v šolo, ampak da so to deli
materinega srca.

Na noben način se šolski popis ne sme vršiti po
šabloni. Učitelj naj bi se pomudil nekoliko v vsaki
hiši, da nabere potrebno gradivo za osebno polo, za
karakteristiko domačih razmer učencev. Če še kaj
omeni o sreči, ki čaka otroka v šoli, če daje staršem
navodila za vpisovanje in za izpolnjevanje prvih

69

dolžnosti do šole, je storil mnogo. Če se je ugodno
dojmil domače hiše (če je zapustil dober vtisk), je
storil za dobro razmerje med šolo in domom dovolj.
c)  Ob vpisovanju  prestopijo roditelji prvič prag do¬
mače šole. Naj jim ostane ta dan in ta prvi korak v
dobrem spominu. Sprejmi vsakega uljudno, prijazno,
ne pozabi pozdraviti malega gosta! Ne hodi kakor
anjen lev pred šolo ali po šoli, ne kriči na ni¬
kogar, če tudi ti pride s klobukom na glavi in z zama¬
zanimi črevlji v šolo! Ne deri se na starše, če govorijo
med sabo preglasno; znaj, mnogo si imajo danes
matere povedati: o prebedenih nočnih urah ob postelji
malega bolnika, o svojih nadah in upih. — Nikdar
niso starši tako pripravni, se zvezati s šolo, kakor
ta dan, ko čutijo — da otrok ni več njih
edina last, da ga izročajo življenju.  Uporabi
to priliko dobro, ne bode ti žal!
č)  Po maši, ko se zberejo starši v šoli, stopi pred njih
in jim govori primerno besedo! Omeni njih skrb za
otroke, dotakni se z rahlimi prsti materinega srca.
Omeni namen šole, dobroto šole, očrtaj perspektivo,
obetaj otrokom ljubezen in srečo v šoli, obetaj jim
veliko korist! Prosi pomoči, sodelovanja, sloge! Reci
jim, da si prijatelj naroda! Ne žali in ne omenjaj ni¬
kogar! Naj ne žali niti en neprijeten glas harmonije
tega dne! Sedaj je prilika, da poučuješ starše, kako
jim je vzgajati otroke, kako morajo biti dosledni v
vzgoji in zmerni v svoji ljubezni i. t. d. Potem jim po¬
nudi zvezno roko, in storil si ta dan za zvezo med
šolo in domom neizmerno mnogo. Omenjam, da bi
bilo dobro, ko bi vsi učitelji vse šole priso¬
stvovali temu slavnostnemu činu, ko kopu-
lira nadučitelj dom s šolo.  Kjer se nasprotno
starši ob vpisovanju ignorujejo in odpravljajo z urad¬
nimi krhlji — z Bogom kooperacija!

70

d)  Nič ni bolj naravnega nego to, da izkuša učitelj spo¬
znati vse činitelje, ki z njim vred vzgajajo učenca.
Zato je zelo važno, da se odloči učitelj, posetidi
učenčev dom.  Tam so ..korenine učenčeve moči",
t. j., njegovih navad in lastnosti. Učitelj naj bi torej
na vsak način vsaj enkrat posetil vse starše. Mnogo
gradiva bode nabral na tem potu. Včasih bode pri¬
moran, posetiti starše tudi radi skupnega dela pri vzgoji,
opozoriti jih bode moral na razvijajočo se učenčevo
razvado. Tuintam bode našel zaprek. Siromaka boli
siromaštvo. Učitelj bode primerno potolažil domačine.
Ako poseti bogate in uboge starše, mu vsaj malici-
oznost ne bode oponašala sebičnosti. Nikjer naj ne
posedi predolgo. Četrt ure bode dovolj. Dece pri tem
ne sme prezirati, kajti tudi učencu veljaj poset.

Neobhodno potrebno pa je, posetiti domačo hišo,
če je učenec zbolel. Prideš k postelji malega trpina,
in v tistem hipu odleže bolniku. Izraz bolesti na licu
izgine, umakne se izrazu srčne sreče. Oh, zakaj ne
osrečevati, kjer je sreča tako cena! In če prineseš
bolniku majhen dar:  jabolko s šolskega vrta, knjižico,
otrok te bode nosil v srcu vse svoje žive dni. Starši
te bodo ljubili in spoštovali. — Če otrok umre, veš,
kaj imaš storiti. Neobhodno potrebno je, da prideš
starše tolažit. Reci jim, da je tudi tvoje srce osirotelo. —
Tako se bode dom uveril, da ima iste interese s šolo,
in tako se bode dal pridobiti za kooperacijo. — Samo
nekaj pomni! „Ako hočeš kaj veljati, moraš večkrat
izostati", to je, ne posečaj doma prepogosto.
Enkrat do dvakrat na leto bode zadoščalo.

e)  Roditeljev nekateri učitelji ne vidijo radi v šoli. Na¬
vadno jih ne prižene v šolo želja po kooperaciji. Poseti
staršev so navadno posledica več ali manj egoistnih
teženj. Da je temu res tako, svedoči ta-le statistika:
Neki francoski ravnatelj ljudske šole je sprejel od

71

1. oktobra do 31. decembra 1901 od 442 staršev všo-
lanih otrok 284 posetov. Ravnatelj je skrbno zapisoval
vzroke posetov. 91 posetov je imelo namen, pribaviti
otrokom raznih potrebščin, 60 staršev je prosilo obleke,
44 je prosilo brezplačnega obeda, 29 je reklamovalo
izgubljeno čepico, 18 je protestovalo proti šolskemu
redu, ki hoče, „da ves svet rano vstajaj 11 , 17 jih je
prosvedovalo proti sirovosti součencev napram njih
otrokom, 16 staršev je bilo poklicanih od ravnatelja,
izmed teh je 12 prigovarjalo, zakaj jih kliče ravnatelj
za „prazen nič“, 6 staršev je tožilo učitelja. In končno
3 — reci trije — očetje so prišli vprašat, kako napre¬
duje njih otrok, 3 od 284 posetov, 3 od 442 obitelji!
In starši prihajajo vprašat, kako napreduje otrok, le iz
obiteljske sebičnosti. Ne želja, da bi sprejeli navodil
za vzgojo, samo radovednost, skrb za napredek
otroka je prignala očeta ali mater k učitelju. Če se
jim postreže s podatki, potem gredo zopet zadovoljni
svojo pot.

Ne more se reči, da je tak stik šole z domom brez
vsake koristi. Če ga zna učitelj dobro izkoriščati, postaja
celo zelo pomenljiv za kooperacijo. Pred vsem vedi
posetnika v konferenčno sobo in ga ne pusti s klo¬
bukom v roki na šolskem pragu! Tam mu ponudi stol
in se razgovarjaj z njim kakor s kristjanom. Zadržuj
ga, ne izpusti ga takoj; govori z njim o vzgoji, o na¬
predku otrok, izprašuj ga, kaj delajo otroci doma i. t. d.
In ko odhaja, ga spremi do praga, in poslovil se bodeš
od prijatelja šole.

Nekatere starše pa priganja obiteljski egoizem k
učitelju, da branijo svojega ljubčka proti namišljeno
napačni ali krivični uporabi disciplinarnih kazni. To so
za učitelja grenke ure in ne brez nevarnosti za mlado,
burno kri. Sirovost, drznost, pretnje, psovanja, glupa
očitanja, vse to za to, da si poizkusil radikalno ozdraviti

72

duševno bolezen! In vaški komplot! Kako se je hvalil
oče na potu, kako bode učitelju „posvetil“. Napeto
pričakujejo sosedje izida zanimive pravde. Ali ga bode?
Ali ga bode učitelj zapodil? — Tovariš moj, pred¬
vsem — mirno kri! Poslušaj ves izbruh svete jeze mirno
in dostojno! Potem mu reci, da v šoli ne sme kričati,
ker ga bode kaznoval zakon. Vedi" ga v sobo, ponudi
mu stol in ga lepo prosi, naj nadaljuje! Potem, ko
je izrohnel, pa ga prosi, naj te ne moti, kakor si ti
pustil njega govoriti. In nato mu drži pedagoško lekcijo.
„Roka, ki je prej grozila 11 , ta bode sedaj molče in hva¬
ležno stisnila tvojo, možak bode šel po drugem potu
domov, sosedje so ob zabavo. Odgovarjati sirovo na
sirovost, ne, to ne pristaja našemu stanu. Če ne po¬
maga dobra beseda, če te psuje besnež pred deco še
dalje — poišči si obrambe pri sodišču! A ne bodi v
svoji stvari tožnik in sodnik, ne ponižuj se pred svojimi
učenci! Sveta jeza je izgovor, za hlapca pa nisi po¬
stavljen, da bodeš metal neljube goste na cesto. Sploh
pa: učitelj, ki se tako poniža, da tepe učenca, ta ni
drugega vreden, nego da se mu vrača sirovost s siro-
vostjo. In če drobna učiteljičina roka udari fanta po
nosu, da začne krvaveti, potem je to tako grdo, da ni
na svetu tako grde, nenaravne reči. Proč s telesnimi
kaznimi, ki delajo iz nas biriče!

Večkrat prihajajo starši opravičevat svoje otroke,
včasih tudi prosit dovoljenja, da jih uporabijo za nujno
delo. Tudi v tem slučaju učitelj lahko koristi, ako pouči
starše o koristi in potrebi rednega pohajanja šole. Ome¬
niti je še, da se smejo vršiti ti stiki le po šoli, nikdar
med šolskim poukom. Starši naj vedo, da jih smejo
sprejemati učitelji le v prostem času. — A kjerkoli se
srečaš s starši: nikdar ne žabi, da si učitelj naroda!
Bodi uljuden, prijazen, fin! In videl bodeš, da ti stiki
ne ostanejo brez koristi.

73

f,g,h )Demokratska je naša šola. Vsaka demokratska uredba
pripušča prosto kontrolo. Velik čin liberalnosti bi bil
odlok, da je staršem dovoljeno, se uveriti kadarsibodi
na svoje oči v šoli o delu te institucije, o sredstvih
vzgoje in stanju pouka. Tako sem čital, da je dovo-
jeno v nekaterih švedskih in ameriških šolah staršem
prihajati v šolo, kadarkoli se jim hoče, in ostati tamkaj,
dokler jih je volja. Vsak razred ima za klopmi velik
prostor, kjer se nahajajo sedeži za take skrbne starše.
— Na prvi pogled je to uprav idealno. A vendar vemo,
da ob navzočnosti tretjih oseb niso prosti ne učitelji
in ne učenci. Imeti nadzornike vedno okoli sebe — kje
bi ostala učiteljeva svoboda, njegova individualiteta ?
Ko bi se pa ta liberalna misel le uresničila, potem bi
se moralo to storiti na tak način, da bi šola ne trpela.
Prihajati bi smeli starši le pred poukom, ne smeli bi
motiti pouka z vprašanji in pogovori. V odmoru bi
smeli zopet oditi. Morali bi pa imeti starši tudi pra¬
vico, po pouku vprašati učitelja o uspehih otrok, o njih
nravnosti in prositi dobrih nasvetov za domačo vzgojo.
Pedagoške novotarije se porode navadno na Nemškem;
a tam se ta ideja ni ukoreninila. Samo dr. Lietz jo
je v praksi izvedel v svojem zavodu v Pulvermuhle
pri Ilsenburgu. Tukaj smejo starši prihajati v šolo
in prisostvovati pouku vse božje leto. Po mnenju
tega pedagoga se je ta misel prav dobro obnesla in
dobro vpliva na vzgojo. Ne smemo pa pozabiti, da je
ta zavod zasebno podjetje in ne javna ljudska šola.
Starši, ki imajo svoje otroke v dragem zavodu, so tudi
iz čisto drugega testa nego naši vaščani.

V nekaterih nemških šolah so hoteli popularizovati
to idejo, krčeč dovoljenje, prisostvovati pouku, na
nekoliko tednov v letu. Razglasi se, da se bodo
uveli na tej ali oni šoli v tem ali onem času „obi-
teljski tedni“,  ob katerih smejo prihajati starši v

74

šolo, da se seznanijo s poukom in z metodo. V od¬
morih smejo prositi učitelja vzgojnih svetov. — Uspehi
so bili zelo slabi. Ideja ni našla odmeva v občinstvu,-
Le malo staršev je prihajalo, in ravno onih roditeljev
ni bilo, katerim bi bil vpogled v vzgojo in pouk najbolj
potreben. Število rednih posetnikov se je krčilo veno¬
mer. Nekateri so pričakovali, da bode učitelj izpre-
menil svoj navadni pouk ob njih prisotnosti, da si bodo
osvetlili lice zlasti njih miljenčki. Ker se pa učitelj ni
oziral na določene otroke, ali bolje rečeno, ker iz peda¬
goških ozirov ni smel vpoštevati teh pobožnih željic, so
starši izgubljali zanimanje za stvar in jeli izostajati. Šolska
soba se je izpraznila sama. To je bil menda povod, da
so se izrekli 1. 1904. nemški filologi in šolniki pri zboro¬
vanju v Halli n. S. proti „obiteijskim tednom". Pruski
prosvetni minister pa je izdal dne 7. februarja 1. 1905.
odlok, v katerem izjavlja, da od ..roditeljskih tednov"
ni pričakovati oživljenja stikov med šolo in domom.

V drugih zavodih so poizkušali, uvesti ..roditeljske
dni"  in ..roditeljske ure". Povabili so namreč starše
ob določenih dneh in k določenim učnim uram; za te
dni oziroma ure se je radi ugleda šole pouk izlikal
in priredil do najmanjših minucioznosti. Baš to-le
je imelo v sebi nekaj nenaravnega, kar je odvračalo
laika od šole. Nadalje so se taki dnevi in take ure
uprizarjale le parkrat vsako leto, torej niso mogli tvo¬
riti čudežev. Zanimanje staršev, ki je začetkoma bilo
še dosti znatno, je moralo v obstoječih razmerah uga¬
šati, in dogodilo se je, da so se vršile take ..roditeljske"
ali „obiteljske ure" v najožjem tete-a-tete med učiteljem
in učenci. Tudi pogovori učiteljev in staršev po takih
urah niso imeli bogve kakšnega vpliva na vzgojo, ker
so bili prekratki in preredki.
i)  Stika nadzornikov z narodom  ni. Ne vem,
če bi ne bilo dobro, da nadzornik zbere narod

75

o priliki svojega nadzorovanja. Govoril bi jim lahko
o vzgoji. Tudi pritožbe naroda bi lahko sprejemal.
Toda birokrat bi ne smel prijeti za ta posel. Nadzornik,
ki ne čuva učiteljevega ugleda pred narodom in učenci,
tak človek spada v kasarno. — Po nevihti se lahko
diha. Tako bi moral nadzornik pomiriti duhove. Staršev
pa nikdar ne bi smel slušati, če ni učitelj prisoten.
Za stik šole z domom mora kazati nadzornik največje
zanimanje; moram priznati, da prednjači v tem oziru
moj prijatelj Stiasny. S hvalevredno marljivostjo pri¬
reja sam roditeljske sestanke in predava ob teh pri¬
likah. Naj bi mu bili v tem enaki vsi nadzorniki! Tudi
nadzornik je del šole, ni nad njo, in če se učitelj briga
za stik šole z domom, mu mora nadzornik v tem ka¬
zati pot.

j)  Šolske razstave  so dobro sredstvo, da se narodu
pokaže šolsko delo v vidni obliki. Zato naj bi vsaka
šola priredila koncem leta razstavico pisank in risank,
ročnih izdelkov dečkov in deklic. Nadučitelj bi ob tem
govoril narodu o dobroti šole, ■ o potrebi, šolo podpi¬
rati i. t. d. Take razstave pridobivajo gotovo boljšim
načinom (snov se pripravlja vse leto in počasi) dom
za šolo nego

k)  šolske slavnosti,  bodisi da se uprizarjajo koncem
leta ali med letom. Optimizem, s katerim so nekdaj
sodili o teh uprizoritvah, je znatno ohlajen od tistihmal,
ko so se začeli s kritičnim očesom motriti uspehi teh
včasih zelo dragih poizkusov. Dognalo se je, da za
velikimi obljubami ni bilo preobrata v medsebojnih
odnošajih šole in doma. To so bili lepi momenti, a
minljivi; zapuščali so sicer lepih spominov zlasti v
otrocih in nekaterih starših, a niso mogli izpremeniti
mnenja roditeljev o šoli. Znano je tudi, da zastopajo
nekatere šolske slavnosti v narodno mešanih krajih čisto
druge, nešolske namene, ki jim je pedagogika popolnoma

76

tuja in ki jim je ob porodu kumovala zloglasna
politika naših narodnih nasprotnikov. To so strankarski
nameni, ki hočejo popularizovati najpodlejšo nakano
nemškega šolstva v naših še ne dovolj zavednih krajih,
iztrgati otrokom materni jezik in jih odtujiti njihovemu
narodu; to je podpiranje najnižjih činov, odtujevati
narodu nežna srca, ki še niso občutila dobrodejne
toplote ljubezni do svojega naroda. In s tem so
šolske slavnosti stigmatizovane. Nemške slavnosti imajo
podel namen, slovenske so le obrambna sredstva, ne¬
kako pariranje nemških zavratnih udarcev.

Pa poglejmo natančneje te šolske slavnosti in njih
vrednost! Kaj se nudi ob takih prilikah? Nekaj govorov,
petja in godbe, par deklamacij, včasih par gledaliških
prizorov, otroške igre, telovadba i. t. d. Kot dodatek
se vršijo ob nadzorstvu nespametnih učiteljev še druge
stvari, o katerih se nič ne čita v slavnostnem poročilu.
Vprašal sem po takšni slavnosti svojega nečaka, kaj
mu je najbolj ugajalo pri tej priliki. Možek se je od¬
rezal: „Vsi smo bili pijani-.“ Ni pa pozabiti,

da se hočejo starši tudi zabavati ob takih prilikah, „ko
nič ne košta“. In ta zabava je včasih malo robata.

Kar odnesejo starši s takih uprizoritev, je bore malo.
Vidijo svoje otročiče v lepih oblekah, a srce jih boli,
da so drugih staršev deca še bolj našuškana. Vidijo
učitelja v vsej njegovi slavi, v beli kravati in rumenih
rokavicah. Slavnostni del jih včasih le dolgočasi, ker
za posamezne točke nimajo dovolj smisla. Težko pri¬
čakujejo zadnjega dela, proste zabave. — Tudi učitelj ima
malo od zabave. Trudil se je, beračil, pripravljal otroke,
okitil prostor, a za ogromno delo bode žel posmeške,
včasih se mu bodo tudi kontrolovali računi, seveda
samo od daleč, in zaluča se mu v obraz še sumnja o
poštenosti. In učenci! Koliko truda so imeli s pripravo,
koliko duševnih muk! Memorovati dolge govore, pesmi,

77

uloge, to ni šala! Dogodilo se je, da se je pogubnost
takih pretiranih zahtev za mlade glavice pokazala v
nevarnih živčnih boleznih, dogodilo se je, da so odnesli
glavnega junaka take slavnosti onemoglega, brezza-
vestnega s poprišča, druge je bolela glavica še dolgo
po takih nenavadnih vajah. To so pač predrage, pre-
krute žrtve; tudi teniški Moloh ni bil krutejši! — In
ves uspeh slavnosti — par lepih spominov! Starši niso
dobili vpogleda v šolo, niso videli, koliko truda je
stala učitelja vsa ta slepitev javnega mnenja; vsakdanja
šola, vsakdanje delo učiteljevo, tiho delo za prosveto
— vse to jim ostane zapečačena knjiga. — Z ozirom
na vse te resnice, na te deloma žalostne činjenice mo¬
ramo apodiktno šolskim slavnostim odreči vsako korist.
Sporazum med šolo in domom se tem potem ne do¬
seže. Skupno vzgojno delo se ne uvaja s takimi slav¬
nostmi. Slavnosti se ne ujemajo z bistvom naših
učencev, z namenom šole, telo in duša naših otrok
trpita pri takih prilikah: slavnosti so torej nehigijenske,
škodljive, in naši šolniki naj v bodoče prepuščajo
mirnim srcem uprizoritev takih pompov nemškim nadri-
pedagogom.

Čisto drugo lice kažejo šolski izleti.  Tako-le z
otroki čez breg in dol — ah, to je nekaj lepega, nekaj
oživljajočega! Otroci so za take ekskurzije strašno za¬
vzeti. En izlet jim velja več nego deset slavnosti.

K šolskim izletom se lahko vabijo tudi starši. Seveda
se jih udeleži tudi učiteljeva družina. To osveži, to
krepi zvezo med šolo in domom, in tu naj učitelji
poizkušajo svojo moč. Lepa pesem ob pohodu, veselje,
zdrav zrak, krasota narave — kakor kalejdoskop — da,
to je lepo, to je prava zabava za otroke, za dušo
in telo!

I)  Javnih izpitov  v novejši dobi ni več, ne vidimo
več monstroznih ostankov dobe, ko so še možje nosili

78

kito in je bila brezova metla glavni simbol učite¬
ljeve moči. Stara šola pa je videla v njih svojo naj¬
višjo svrho, svojo glavno nalogo. Skoro vse leto
je pripravljala (včasih le preveč individualno) na ta
izpit. Učitelj in učenci so bili proti koncu šolskega
leta v nekakem napol blaznem stanju; taka napetost,
taka razčiljenost je vladala v vsaki vasi. In ni bila
malenkost, če se je v modni ali nemodni kočiji pri¬
peljal strogi gospod „šolski oče“ ali „šolski patron"
s skrbno počesano kito! Zgodovina pedagogike nam
pripoveduje o teh izpitih marsikaj zanimivega. Zna¬
menite šole so uprizarjale izpite, k katerim so prihajali
starši in pedagogi iz daljnih krajev (prim. pogjavje o
filantropistih, zlasti o Basedowu). Kakšen je bil končni
uspeh teh izpitov? Skoro povsod je odločeval prazni
slučaj. Upajmo, da se ta pedagoška zmota ne povrne
nikdar več v naše šole. Če so bili nekateri starši po
izpitu navdušeni za šolo, so jo drugi tem bolj sovražili,
in če so imeli še prilike, pogledati za kulise, jim znanje,
ki se je kazalo pri izpitih, ni moglo omiliti šole.

m)  Izpiti naj bi bili zbujali v javnosti zanimanje za šolsko
delo. Posebno dobrim učencem se je delila ob tej pri¬
liki nagrada  — deli se še danes tu in tam. Za na¬
grado delati — delo izgubi na moralni ceni. Nagrade
so častiljubje napenjale do skrajnosti. Zato so bile v
etičnem oziru dvorezen meč. Nagrada je učencu lju¬
bezniv pogled učiteljev, ena sama beseda zadostuje,
da srce učenčevo bije živeje. Neki francoski pedagog
je imenoval vzgojo z nagradami ,,1’education homicide"
(ubojno vzgojo). Tako neugodno vpliva prenapeto
učenje na živce in na možgane. Proč torej tudi z na¬
gradami iz naših šol!

n)  V novejšem času se pojavljajo po svetu različna
vzgojna društva.  Ta društva imajo plemeniti namen,
nuditi staršem znanje o vzgoji otrok. Pri nas Slovencih

79

še nimamo takega društva. Le nekatera učiteljska
društva nosijo naslov »Društvo učiteljev in šolskih
prijateljev". Tudi pri drugih Slovanih ta misel še ni
prodrla. Seveda: zabava in vzgoja je dvoje, in zabavno
društvo je laže ustanovljeno, nego pedagoško društvo.
A upam, da bodemo sčasoma tudi mi napredovali. Pa
o tem pozneje! Za sedaj si oglejmo nekoliko ino¬
zemska pedagoška društva.

Po Spencerjevi knjigi „Education“ in po Tolstega
»Listih" se je med narodi vedno bolj širila zavest, da
ne zadošča naravna vzgojna sposobnost staršev. V Li-
ježu so se izrekli 1. 1905. vsi pedagogi enoglasno za
ustanavljanje pedagoških društev za starše. Francoska
je polna različnih »Cercles de Parents educateurs",
»Clubs de peres et de meres", »Societes d’education
familiale" i.t.d. Njih geslo je: »Začnimo z reformacijo
staršev" ali »Vzgajajmo vzgojitelje!"—Na Angleškem
obstoji od 1. 1890. društvo »Parents National Edu-
cational Union", ki ima svoje glasilo in je priredilo
že 8 velikanskih shodov. Tam v Ameriki obstoji gla-
sovita „Mother’s Union", ki je štela 1. 1903. že 202.738
članov v 4322 sekcijah. Tamkaj obstoje še društva
„Mother’s Clubs", »Parent teachers Associations". Lahko
se reče, da ima vsaka vas tako društvo. Belgijci imajo
svoja pedagoška društva, Nemci istotako, v Petrogradu
obstoji že od leta 1884. društvo staršev, ki se je v Liježu
prezentovalo s 50 zvezki o domači in šolski vzgoji, torej
s posebno pedagoško enciklopedijo. Na delo tudi pri nas!
o)  V Parizu se nahaja v Avenue de Wagram »šola za
bodoče matere".  Učijo se deklice v tej šoli higijene,
kuhanja, pranja, likanja, šivanja, kako streči bolnikom
in otrokom, kako voditi račune in gospodinjstvo. Ta
šola nima namena, privezati ženo za kuhačo, ampak
zbujati in razvijati v ženah smisel za »toploto doma¬
čega ognjišča".

80

»Šole za očete" pridejo kmalu za materinskimi
šolami. Zakaj že 1. 1904. se je »Union de pensee fe-
minine" enoglasno izrekla, »naj se ustanove šole za
očete, za mladeniče" in pa »naj se uče očetovstva
mladeniči pri vojakih in v obrtnih šolah".
p)  Nekatera pedagoška društva v Ameriki so ustanovila
posebne šole za starše,  v katere zahajajo novopo-
ročenci. Telesna in duševna vzgoja otrok so učni
predmeti. Je li to ideal? Po mojih mislih: da! Nekake
šole za starše v manjšem slogu obetajo postati naši
r)  roditeljski večeri (sestanki).  Pa o njih po¬
zneje.

6. Mnogo stikov med šolo in domom sem navedel
dosle. Bodočnost najde nemara novih potov, na katerih se
bodeta srečala oče in učitelj. Ali gotovo je, da bi zveza
med domom in šolo že davno bila sklenjena, ko
bi bila šola pošteno gojila navedene stike, ko
bi si bilo učiteljstvo prizadevalo, pridobiti  dom
zase. Pozabili smo, bratje, da so naše korenine razpro¬
stranjene v ljudstvu: tu leži strašna latentna moč, treba samo,
da začnejo korenine delovati. A naš stan je dosle mislil, da
je dovolj, če dvigne ponosno krošnjo v zrak — prvi vihar
ve, kaj mu je storiti s takim drevesom brez jakih korenin.
Koketovali smo le z višjimi sloji, tiho in mirno smo pre¬
našali preziranje, samo da smo smeli ostati v salonu, tam
nekje v kotu, in smeli gledati veselo rajanje. Poglejte si slo¬
vensko literaturo, poglejte Zmuzneta in poglejte si »ščeti-
nastega šolmoštra" po Mohorjevih knjigah! Poglejte si vso
svetovno literaturo (Auerbachov „duc-Lehrer“, Turgenjeva,
Dostojevskega učiteljske postave, d’Amicisov »Romanzo d’un
maestro", poglejte »Flachsmanna" itd.), povsod najdete do¬
kazov obilo za to, da učiteljstvo ni vedelo, v katerem milieju je
imelo delovati. Najprej spodaj do veljave, potem
zažugamo tudi navzgor!  Smešen je, kdor se naslanja
v današnjih dneh na »gornjih deset tisoč" in žuga navzdol-

81

Danes so se obrnile karte, in ministri moledujejo pri prole¬
tariatu za mandate.

Iz razlage naštetih stikov izvajam sledeče teze:

a)  Učiteljstvo je dosle podcenjevalo pomen
stikov med domom in šolo.

b)  Poštena kooperacija pri vzgoji se more raz¬
viti le, če mnogi stiki z učitelji usposobijo
starše za vzgojo; šola pa dobi le tedaj
veljavo, če bodo starši pridobljeni za ko¬
operacijo.

c)  Nimajo vsi stiki enakega pomena za propa¬
giranje kooperacije. Nekateri so zastareli,
drugi so celo škodljivi, tretji so brezpo¬
membni, ker niso dovolj zanimivi in ker se
jih naveličajo prizadete stranke, četrti so
preneznatni in brez pomena zato, ker so po-
edinci premajhen del občestva.

č)  V Slovencih še niso udomačeni oni stiki,
ki bi nudili staršem sistematski pouk o vzgoji.

d)  Treba je za naše razmere popularizovati pe¬
dagogiko v posebnih našim razmeram pri¬
pravnih malih šolah vzgojeslovja. Velik uspeh
bode odgovarjal velikemu trudu edino le pri
„roditeljskih večerih (sestankih)". Treba pa je gojiti
vse dobre stike med šolo in domom, da se izpolni
rek škofa Slomška:

Družina in šola sestrici sta dve,
nobena brez druge hoditi ne sme.


♦

6 .

Peto poglavje.

Roditeljski večeri (sestanki).

L Razvoj ideje roditeljskih večerov.

Pedagogi o potrebi popularizacije vzgojeslovja. — Pota za popula¬
rizacijo vzgojeslovja. — Nastanek ideje roditeljskih večerov. — Raz¬
širjanje ideje. — Roditeljski večeri in det. učni in šolski red. —
Roditeljski večeri v Slovencih. — V Hrvatih in Čehih. — Pri ostalih
Slovanih in drugih narodih.

1. Herbert Spencer je napisal v sedemdesetih letih
v svojem glasovitem delu „Education“ te-le besede: „Ali ni
monstrozna stvar, da se prepušča usoda nove generacije
slučajnim vplivom nespametnih navad, sugestijam nevednih
dojilj in predsodkom babic? Če bi zašel v veliko trgovino
trgovec brez najmanjšega znanja iz računstva in knjigovodstva,
bi vpili radi njegove gluposti; prerokovali bi mu nesrečne
posledice. Če bi kdo brez znanja anatomije vzel kirurgovski
nož v roko, ali bi nas ne presenetila njegova smelost, ali
bi se nam ne usmilili ubogi bolniki? Toda da prevze¬
majo starši težko nalogo vzgoje otrok, ne da bi
se jim kdaj sanjalo o vzgoji, ne da bi se bili kdaj
vprašali, kateri so temelji fiziške, moralne in
individualne vzgoje, to nas niti ne preseneča,
kar se tiče očetov, niti nas ne navdaja z usmi¬
ljenjem, kar se tiče otrok, njihovih žrtev.“

Tako je Spencer po svojem načinu drastično pokazal,
da je treba misliti na pripravo staršev za vzgojo otrok, torej

83

na pripravo za kooperacijo pri vzgoji. Evropa in Amerika
sta culi te glasno govorjene besede, in bolj nego nekdaj se
je čutila bridka resnica, skrita v teh stavkih: da se na
svetu ne podcenjuje nič tako, kakor dobra do¬
mača vzgoja.  Vsakdo misli, da je vzgoja sama ob sebi
umevna, da je vsak oče nekako predestiniran vzgojevalec
svojih otrok, ki se mu ni treba ničesar učiti o vzgoji, ki
opravi to najtežje opravilo igraje.

Že pred Spencerjem so pedagogi uvidevali, da je treba
pridobiti dom za kooperacijo. Tako je dejal Diesterweg:
„Najnaravnejša zveza, ki jo more skleniti šola, je zveza
s starši."

Lavrencij Kellner pravi v svojih „Aforizmih“: „Oni
učitelj bode najboljši, ki ga navdaja prepričanje o potrebi
sporazumka med šolo in domom, ki ve, da se mora delo¬
vati za uslužbenje roditeljske vzgoje šoli. Bolj ko raste za¬
nimanje staršev za šolo, bolj ko se strinjajo njih želje in
nameni z željami in nameni vrlega učitelja, bolj ko sploh
spoznavajo blagoslov dobre vzgoje, tem sigurneje bo pala
setev šole na dobro zemljo, kjer bode rodila trideseteren in
stoteren sad."

Dr. K. A. Schmid je dejal: „Dom in šola morata skle¬
niti zvezo za podporo skupnega dela, v katerem so meje
obeh poprišč očrtane in dolžnosti in pravice obeh delov
označene."

Pa tudi po Spencerju je ostala potreba, neprenehoma
poudarjati to istino. Učitelj Berninger je rekel v Norimbergu
na shodu higijeničarjev: „Od srca moramo pozdravljati istino,
da ne kažejo na visoko ceno kooperacije šole z domom
samo učiteljski krogi in starši, ampak tudi naše šolske
oblasti."

2. Tako se je vedno jasneje izluščevala potreba stikov
med šolo in domom. Vedno občutneje se je kazal nedostatek
takih stikov, po katerih bi se mogla popularizovati peda¬
gogika v pravem pomenu besede. Vsa dosedanja sredstva

6 *

84

za pospeševanje kooperacije so se izkazala za jalova. Prejšnja
animoziteta med šolo in domom si je osigurala obstanek
do naših dni in tja proti časom naših zanamcev. Obrat k
boljšemu je bila živa želja. Iz roditeljskih domov so se mno¬
žili glasi, da je treba skrbeti za sistematski pouk staršev o
vzgoji. Bilo je treba novih stihov za izvedenje popularizo-
vanja pedagogike, novih stikov za sistematski pouk staršev
o vzgoji.

Vede se popularizujejo po tisku in javnih predavanjih.
Znak naše dobe so nešteta društva, potrebna in nepotrebna.
Vsako mesto, vsaka večja vas nosi ta beleg dobe na sebi.
Združila je posameznike želja po zabavi, politiški nazori so
ločili dosle složne sloje v sovražne si tabore, humanitetne
potrebe so si ustvarile svoja ognjišča, in gospodarski oziri
silijo na skupno akcijo. Začeli .so se stanovi zavedati, da
leži v edinosti moč in spas, in nekdanje kaste, zloglasne
cehe je zamenila stanovska organizacija. — Tudi želja po
prosveti je združevala in združuje duhove. Meni se dozdeva,
da hira in gineva avtodidaktovstvo prejšnje dobe vedno bolj
in bolj. Popularizacija znanja je svrha mnogim prirodo¬
slovnim, geografskim, zgodovinskim, lingvističnim društvom.
V društvih se vršijo predavanja, a društva imajo tudi svoja
glasila, ki naj zamenjujejo živo besedo in zagotavljajo pre¬
davanjem trajen vpliv. Torej živa beseda, potem šele tisk!

In tako je morala seči tudi pedagogika po teh sredstvih,
če je hotela postati obča last naših narodnih mas. Nekdaj
se je preveč zaupalo avtodidaktovstvu. Mnogi pedagogi so
spisali knjige, ki niso bile namenjene izrečno šoli, torej
učiteljem, ampak so imele nasprotno glavni namen, po¬
učiti starše. Naj navedem tu le Komenskega „Informatorij
materinske šole“, Salzmannovo ,.Rakovo knjižico 11  in „Kon¬
rada Kieferja 11 . Pestalozzi je ustvaril v ta namen pedagoški
roman „Lienhard in Gertrud 11 , naš Slomšek je napisal „Bla-
žeta in Nežico“. No, danes se je spoznalo, da po tej poti
ne pridemo nikamor. Zato smo avtodidaktovstvu odpovedali

85

zaupanje in začeli misliti na poučevanje mase z živo
besedo, na javna predavanja o pedagogiki.

Začela so se taka predavanja v posebnih društvih, o
katerih smo govorili v prejšnjem poglavju. „Barbarska“ Ru¬
sija ima na čudo vseh akcionarjev prosvete v Nemčiji že
od 1. 1884. v Petrogradu svoje „roditeljske krožke", v katerih
se je govorilo že neštetokrat o vzgoji. Na Angleškem in v
Ameriki so se začenjali pojavljati shodi staršev „Parent’s
Meetings", „Mother’s Meetings". To je bil vsekakor lep na¬
predek. Da so si vodstvo na takih sestankih začenjali rekla-
movati učitelji, je popolnoma naravno, saj so se učili vzgoje-
slovja edino le oni. „Elternkonferenzen“ in druge prireditve
so pripravljale tudi na Nemškem novo uvedbo, ki naj bi
popolneje dosegla namen teh sestankov. Šola je čutila in
čuti težko svoje neuspehe. Ni obnemogla; le novih potov
je iskala, na katerih bi se združila z domom.

3. Pred približno dvajsetimi leti so začeli ameriški
učitelji (govorim le o učiteljih v Zedinjenih državah) skli¬
cevati starše na posebne sestanke, pri katerih so se a)  po¬
svetovali o kooperaciji šole z domom in b)  rodi¬
telje učili vzgoje.  Seveda so praktični Američani te
sestanke sklicevali v onem času, ki je bil namenjen počitku
in zabavi, ob večerih. Tako je Amerika ustvarila nov pre-
važen stik med domom in šolo — naše »roditeljske večere".
Angleži so uvidevali praktičnost teh sestankov, in zato so
se pri njih kmalu udomačile te prireditve.

4. In sedaj mi je orisati način, kako so našle te pri¬
reditve pot k nam Slovencem. V nobeni knjigi nisem našel
zgodovinske črtice o našem predmetu. Kar podavam v na¬
slednjem, to so moja domnevanja; za svoje trditve ne morem
prevzeti odgovornosti. Iz raztresenih opazk sestaviti »zgodo¬
vino roditeljskih večerov", je težko delo. Vsak naj sodi sam,
koliko sem se zmotil. Kdor je o stvari bolje poučen, naj ne
zamudi prilike in naj o pravem času objavi svoje mnenje,
da se v bodočih spisih popravijo eventualne zmote.

86

Med prvimi uprizoritelji »roditeljskih večerov 11  na Nem¬
škem slujeta nadzornik Trebst in profesor Poppe. Ti večeri
so se vršili takoj po letu 1890. na dekliški meščanski šoli
v Franckejevih zavodih v Halle ob S. »Naloga in namen
roditeljskih večerov 11 , ta tema je privedla Poppeju mnogo
poslušalcev. Za prvim sestankom so prišli drugi. Na glavnem
zborovanju »društva rektorjev v merseburškem okraju 11  dne
13. maja 1893 je poročal nadzornik I. Trebst tako-le o uspehih
svojega truda: »Prireditev je našla med starši priznanja in
veselega pritrjevanja. Od 400 učenk je prišlo povprečno
350 roditeljev, matere so bile v večini. Za predavanja so
kazali vsi največje zanimanje. Nauki so se sprejemali z raz¬
umevanjem, da, z nekim spoštovanjem. Poročilo je končal s
trditvijo: »Glavna zahvala za sporazum šole z domom gre
roditeljskim večerom; nobeno drugo sredstvo ne vpliva tako
dobrodejno. 11

L. 1893. je izšla knjiga obeh prvoboriteljev »Eltern-
abende an Volks- und Biirgerschulen 11 . Ftinf Vortrage nebst
Leitsatzen und Richtlinien iiber Stellung, Aufgabe und Ein-
richtung der Elternabende. 11  (Halle, Hermann Schrodel.)

L. 1892. je izdal Dorpfeld »Das Fundamentstiick einer
gerechten, gesunden, freien und friedlichen Schulverfassung 11
(Hilchenbach). Na str. 337. in 338. omenja roditeljske večere.
Tega leta je izdal tudi Tischendorf svojo knjigo »Die Eltern¬
abende und ihre Stellung zum Volksschulziel 11  (Dohna).

Nekako istodobno so se začeli poizkusi v Wiesbadenu.
Dne 3. februarja 1892 se je vršil tamkaj prvi roditeljski
večer. O njem piše Berninger: »Prvi poizkus se nam je po¬
polnoma posrečil; prišlo je mnogo staršev in posvetovanja
so bila zadovoljiva. Vsled teh uspehov smo prirejali vsako
leto nekoliko roditeljskih sestankov. 11

L. 1895. je August Lomberg priobčil v Reinovi peda¬
goški enciklopediji članek, ki ga konča z besedami: »Rodi¬
teljski večeri so prava vseučilišča za učitelje. 11

87

No, tudi ovire niso izostale, in po prvih uspehih so
prišli dvomi. V Jeni in na Dunaju so poizkusili prirediti
roditeljske sestanke, a v obeh mestih je popolni neuspeh
povzročil nevarno debato, za kojo je prišla majhna kriza.
No, že 1. 1897. se je izrekel kongres nemških pedagogov v
Halle povoljno o roditeljskih večerih. Novi poizkusi Thum-
serjevi in Tlučhorovi so povzročili, da je izdalo ministerstvo
za bogočastje in uk dne 10. maja 1901 (št. 13.964) odredbo,
učiteljstvo naj se seznani z roditeljskimi večeri in naj jih
po možnosti uprizarjajo tudi po srednjih šolah. Thumser je
obelodanil v programu Mariahilfske gimnazije 1902/03 jako
navdušeno pisano razpravo o predmetu.

L. 1903. se je izrazilo „Društvo nemških filologov in
šolnikov" na shodu v Halle v prilog roditeljskim večerom
in je priporočalo njih uprizoritev.

L. 1904. je izdal I. Berninger v Wiesbadenu (Otto Nem-
nich) jako dobro knjigo „Elternabende, ihre Bedeutung fiir
Haus und Schule“. Istega leta je izdal pri Pichlerju na Du¬
naju Ivan Drescher svoje zelo priporočljivo delo »Eltern-
abende, Anleitung zu deren Veranstaltung und Vortragsstoffe".
V tej knjigi pravi, da uprizarja že pet let v Gradcu z lepim
uspehom roditeljske večere.

V. Thumser je napisal 1. 1906. v Loosovem delu „En-
zykl. Handbuch der Erziehungskunde" kratek, a jedrnat članek
o roditeljskih večerih.

5. Imenoval sem tukaj najvažnejša dela o roditeljskih
večerih. Razen tega se je pisalo mnogo o tem predmetu v
raznih nemških pedagoških listih in lističih. Prevažno in
največjega pomena pa je, da je šolska oblast sprejela pri¬
reditev roditeljskih večerov v svoj program. „Šolski in učni
red“ z dne 29. septembra 1905, št. 13.200, uvaja med dru¬
gimi novostmi tudi roditeljske večere; vsled tega je postala
stvar za vso Avstrijo hkratu aktuelna. § 120. tega reda se
glasi: »Učitelji so dolžni, z vso vnemo posredovati med šolo
in domom; to zahteva napredek pouka, zboljšanje pohajanja

88

šole, zlasti pa zboljšanje vzgoje. Za razgovor o dotičnih
vprašanjih se morejo z dovoljenjem okrajne šolske oblasti
uvesti večerni sestanki učiteljev in roditeljev. 11  — Ta naredba
ustreza zahtevi časa. Kar se je prej samo želelo, kar je uvedlo
samo učiteljstvo največjih mest, to se more sedaj uprizarjati
v vsaki vasi: učitelji se morejo z roditelji skupno posve¬
tovati na posebnih sestankih o upravi najdražjega imetja,
najlepšega zaklada našega naroda, o vzgoji naše nade,
našega jamstva za boljšo in srečnejšo bodočnost, o vzgoji
mladine.

6. Polagoma je iz Nemcev prehajala ideja o roditeljskih
večerih tudi k nam. — Enajsto leto že pišem „Razgled“ v
„Popotniku “. Četudi mladolet, sem takoj uvidel važnost ro¬
diteljskih večerov in sem o tem predmetu poročal v ime¬
novanem „Razgledu“. Zelo me je veselilo, da so začeli
tovariši poizkušati, kako bi se ta stvar obnesla pri nas v
Slovencih. Učitelj Kosi je začel v Središču sklicevati starše.
Marljivi pionir na narodnem in šolskem polju pa ni zasle¬
doval namena, starše poučevati o vzgoji, hotel je samo
združiti šolo in dom, kar se mu je v Središču, kolikor mi
je znano, posrečilo popolnoma. L. 1906. sem potem slišal,
da je bela Ljubljana pokazala slovenskim učiteljem pot, po
kateri naj hodijo. Tovariš Likar je sklical prvi rodi¬
teljski sestanek.  Predmet tega shoda priobčim pozneje.
Da popularizujem idejo, sem napisal v „Popotniku“ 1. 1906.
članek „Obiteljski večeri' 1  (4. 5. 6. 10. 11. št.). Dimnik je
priobčil v „Uč. Tovarišu" 1. 1907. kratko navodilo za te
prireditve, in ištega leta je tudi v „Letnem poročilu" svoje
šole staršem priporočal to stvar. In prišli so kolegi na
pomoč. Nadzornik Stiasny je začel delovati jako plodonosno
v svojih okrajih za našo idejo; na Goriškem, na Štajerskem,
povsod so tovariši začeli uprizarjati roditeljske sestanke.
Pokazali so se tudi prvi odpori, ki se jih pa ne bode bati.
Nadejam se, da postanejo roditeljski sestanki
prevažen činitelj v slovenskem šolstvu.

89

7. Pri Hrvatih napreduje stvar le polagoma. Učiteljstvo
krškega okraja je pri svoji konferenciji meseca maja 1907.
sklenilo, prirejati roditeljske večere. Če mi bode Bog dal
zdravje, bodemo pokazali kmalu prve uspehe. — Srbi istotako
malo govore o teh prireditvah. V „Novem Vaspitaču 1. 1906.“
sem našel članek o njih. 1 )

8. Pri Čehih se ideja roditeljskih večerov še ni po¬
polnoma udomačila. Češko učiteljstvo se za predmet še ni
ogrelo, in le redka so poročila o novih roditeljskih večerih
sporadično nam izveščajo listi o novih poizkusih. L. 1906.
je napisal in izdal učitelj mešč. šole v Roudnici, Vojteh
Svoboda, brošurico „Schuze s rodiči mych žakuv“, kjer
podaja teorijo roditeljskih večerov in dvoje predavanj (prvo
se je vršilo dne 2. februarja 1905).

Pedagoški list „Učitel“ v Brnu je prinesel prevod
mojega članka v „Popotniku“ (maj 1907). Prevod je oskrbel
brez mojega znanja učitelj Hrška. „Posel z Budče“ je pri¬
nesel vidno pod dojmom tega članka v juliju 1907 člančič,
v katerem opozarja na vzroke, zakaj se roditeljski večeri
večkrat ne posrečijo. V tistih dneh je bil pedagog Ulehla
pri meni v Krku na večdnevnem posetu. Vprašal sem ga
po vzrokih, zakaj ne prospeva ideja o roditeljskih večerih
na Češkem. Povedal mi je, da so bili nekateri prvi poizkusi
prav nesrečni. V Zlinu na pr. so se starši ostro izjavili proti
učitelju, češ „v svoje pravice si ne damo segati«. V ostalem
pripoznava Ulehla pomen roditeljskih večerov in goji trdno
nado, da se bodo tudi Čehi ogreli za stvar.

Poljaki se ne ganejo. Ruse odlikuje v novejšem času
živa želja po napredku. Tudi pedagoški sestanki se vršijo.
Trdno menim, da bode Tolstega plemenira ideja, združiti
šolo in dom, kmalu želja vse Rusije.

i) G. pisatelj sam deluje med Hrvati; njegova redka in vse hvale
vredna vnema za to stvar nam je porok, da obrodi njegovo delo naj¬
lepših uspehov. Brat da bratu, kar ima najboljšega.

Uredništvo.

90

Francozi delajo sedaj, ko so vzeli kongregacijam šolo,
uprav z občudovanja vredno marljivostjo in vnemo na pe¬
dagoškem polju. „Roditeljski večeri“ se uprizarjajo vse
češče. Paul Crouzet pravi: „Že najdeš učitelje in starše
zvezane na neutralnem poprišču in pod geslom enakoprav¬
nosti za skupno delo pri vzgoji otrok in pri vzajemni pe¬
dagoški vzgoji. Nič se nam ne dozdeva laže nego koope¬
racija in nič ne obeta toliko srečnih rezultatov. “ — Tudi
v francoskih kolonijah se uprizarjajo roditeljski večeri.

Italija zaostaja v pedagoških stvareh kakor po navadi.
O roditeljskih večerih ni duha ne sluha. Ravno tako je
Španija mrtva.

V „deželi vzhajajočega solnca“ se živo deluje. Rodi¬
teljski večeri niso na Japonskem več redkost. Angleži in
Američani pa z vso vnemo nadaljujejo srečno začeto delo.

To bi bila kratka zgodovina roditeljskih večerov. Do¬
sedanji poizkusi obujajo največje nade za bodočnost. Zlasti
Slovenci obetajo mnogo v tej stvari. Upati je, da se
oprime dela vse učiteljstvo, da se polasti tega
sredstva zlasti organizovano učiteljstvo, saj
bode to sredstvo kmalu, največjega pomena za
šolo.  To me vede k nadaljnjemu oddelku.

II. Bistvo, pomen in korist roditeljskih večerov
(sestankov).

Bistvo roditeljskih večerov. — Artikulacija roditeljskih večerov. —
Korist roditeljskih večerov.

1. Če govorimo o roditeljskih večerih, si ne mislimo
vsi ob isti besedi iste stvari. Dokaz tej trditvi je istina, da
se faktično roditeljski večeri prirejajo na različne načine.
Bistvena razlika je v te m- le: Ali samo „ u t i 1 e “
ali pa „ u t i 1 e “ in „dulce“,  z drugimi besedami: Ali naj
služijo roditeljski večeri samo pouku ali pa pouku in
zabavi ?

91

Ako si hočemo pridobiti pravi kriterij o tej stvari, čujmo
različne avtorje, da zvemo, kako si oni predstavljajo bistvo
roditeljskih večerov.

Thumser pravi: „Z »roditeljskimi večeri« mislimo one
prireditve, ob katerih gre šoli za to, da pouči dom o vzgoj¬
nih in šolskih vprašanjih občega in individualnega značaja,
morebiti tudi, da pozove dom na skupno posvetovanje.
Popularna predavanja splošnejše vsebine, muzi-
kalno-deklamacijske akademije učencev ne spa¬
dajo semkaj, ker idejo za drugimi nameni nego
roditeljski večeri v ožjem pomenu/

Lomberg pravi, da so roditeljski večeri svobodni shodi
staršev in učiteljev, na kojih se razpravljajo zlasti obče zani¬
miva vzgojna vprašanja. Skupno posvetovanje ima namen,
dovesti dom in šolo do sporazumljenja in ju združiti v pri¬
srčno zvezo.

Berninger pravi: „Roditeljski večeri so prijateljski

shodi, pri katerih se združujejo zastopniki rodne hiše in
šole (torej starši, učitelji, šolski zdravniki, veroučitelji in
šolski nadzorovalni organi), da se pogovore o važnih vpra¬
šanjih vzgoje in naobrazbe mladeži.“

Drescherju imajo roditeljski večeri namen, učitelje z
roditelji seznaniti v onih krajih, kjer bi se sicer ne našla
dom in šola. Nadalje imajo te prireditve namen, popu-
larizovati vzgojna načela in utemeljiti edinstvo domače in
šolske vzgoje.

Trebst razume pod imenom „roditeljski večeri 11  one
prireditve šole, ob katerih se na posebno povabilo zberejo
starši z učitelji svojih otrok, da se prostovoljno posvetujejo
o vzajemni podpori in pomoči pri vzgojnem delu.

V teoriji torej bistveno soglašajo vsi avtorji. V praksi
pa vidimo, da so načela teh pisateljev različno umevana.
Nekateri združujejo namreč ob roditeljskih večerih vzgojno
posvetovanje z različnimi zabavami, drugi predavajo razen
o vzgoji tudi o drugih znanstvenih predmetih i. t. d. Kako

92

mislim o tej stvari, to razjasnim nekoliko niže. Za sedaj
formulujem bistvo obiteljskih večerov tako-le:

Obiteljski večeri so radovoljni shodi star-'
šev in vseh onih, ki sodelujejo v šoli pri vzgoji
otrok: učiteljev,katehetov,šolskih zdravnikovi.t.d.,
da se posvetujejo v neobveznih, povsem prija¬
teljskih oblikah o vseh vprašanjih, ki se tičejo
vzgoje otrok. Glavni nameni obiteljskih večerov
so: a)  sprijazniti dom in šolo, b)  omogočiti in
utemeljiti kooperacijo doma in šole, c)  priprav¬
ljati starše za vzgojo otrok in za kooperacijo.
Zlasti gre torej pri teh zborovanjih za to, da se določijo
vzgojiteljem skupni smotri in se izberejo skupna pota. Ti
shodi imajo določni namen, poučiti starše; starši so torej
bistveno sprejemajoči del. Pouče se o vsem, kar naj bi
jim omogočilo razumno vzgojo otrok. Seveda je polje po¬
svetovanj zelo obširno, tako obširno, da moramo takoj začet¬
koma opustiti vsako misel na popolno obravnavo vsega
vzgojeslovja. Kar se more nuditi, to so le nekateri važnejši
momenti, le nekatera vzgojna vprašanja. Za popolnoma siste¬
matski nauk o vzgoji nedostaje časa; razmere staršev ne
dovoljujejo prečestega sklicevanja obiteljskih predstojnikov.

2. Potrebe staršev v vzgojeslovju so seveda individualne.
Naloga prirediteljev je torej, izbrati svojim predavanjem
takšno snov, ki bi zanimala kolikor mogoče mnogo poslu¬
šalcev, ki bi bila aktuelna. Potreba šole, potreba skupnega
delovanja stavi svoje postulate, ki se pri uprizarjanju
roditeljskih večerov ne smejo prezirati. Zato naj se omogoči
strankam, se zediniti v prostem pogovoru. Nastaja torej
potreba posvetovanj učiteljev in staršev;  pri
njih poizkušata oba dela, zvedeti drug od drugega vse,
kar morata vedeti za uspešno postopanje z gojenci. Ni
končno pozabiti vprašanj, ki jih narekajo prirediteljem, torej
v prvi vrsti učiteljem stanovske potrebe. Artikulacija
roditeljskih večerov bode po tem takem t a -1 e :

93

a)  Seznanjanje prišlecev z učiteljstvom, b)  pre¬
davanje, ki je zvezano z vzgojo, šolo in učitelj¬
stvom, c)  razgovor, svoboden pogovor o poslu¬
šani temi, č)  individualni nasveti, ki jih dajejo
učitelji staršem.

3. Število shodov je v obratnem razmerju z važnim
in obsežnim delom, ki naj bi se na njih opravljalo. Kdo bi
se ne lotil tega dela z veseljem, z navdušenjem? Saj to
delo koristi vsem prizadetim strankam ter je občutna po¬
treba v mestih in na selih. V velikih mestih ni mogoče, da
bi spoznal učitelj starše vseh svojih gojencev. In kdo more
na selu trditi, da je govoril že z vsemi starši? In kako se
more složno delovati brez dogovarjanja?

Ko bi hotel na tem mestu res vsestranski pojasniti
pomen in korist obiteljskih večerov, bi moral vse ponavljati,
kar sem dejal o potrebi stikov med šolo in domom. Dovolj
bode, če poudarjam, da omogočijo obiteljski večeri
na j ožji, najpripravnejši stik med šolo in domom.
Šolski organi posredujejo med sovražnimi si tabori in ze¬
dinijo stranke v skupnem delu. 'Starši  se poučujejo.
Marsikaj slišijo, kar bi morali pri vzgoji vedeti, česar pa bi
ne čuli nikdar, da niso prisostvovali obiteljskim večerom.
Učitelj jim daje tudi za posebne potrebe v vzgoji direktivo.
Vsak hip ga lahko vprašajo za svet, učitelj jim vrhutega
natančno poroča o napredku in ponašanju otroka v šoli.
Šolska naznanila v ta namen ne zadoščajo.

Učitelj  si sme biti v svesti, da se bodo njegovi
nauki vpoštevali v vzgoji; čim bolj bodo starši pedagoško
naobraženi, tem večjo veljavo bode imela njegova svetujoča
beseda. Dobival bode torej boljši material v šolo, njegovo
delo bode olajšano in uspeh mu bode zagotovljen. Znanje
s starši, pogovor z njimi mu bode nudil priliko, da na¬
tančneje spozna individualiteto učencev. Saj je dečko v šoli
lahko velik hinavec, oziroma v šoli res priden, doma pa
lahko kaže ta naša dvoživka čisto drugo lice. Baš ta širitev

94

spoznanja obeta učitelju popolnejši uspeh v vzgoji. Če učitelj
poučuje, se tudi sam uči. Večja pedagoška naobrazba bode
torej kakor sama ob sebi osrečila marljivega delavca. Uči¬
teljski poklic bode postal popolnejši, torej še bolj vreden uva-
ževanja in spoštovanja. Ne zabimo tudi tega, da so učitelji
v deželi, kjer so roditeljski večeri najbolj popu¬
larni, najbolje plačani.

Šola  seveda pridobi, ker ne bodo zamujali učitelji
prilike, omenjati njene veljave. V očeh ljudstva se dvigne
ta ustanova, ki ji nič ne more tako koristiti, kakor naklo¬
njenost občinstva. Boljša disciplina in boljša priprava, večja
pomoč zboljšajo delo in rezultat šolske vzgoje; pridobila
bode šola baš po svojih uspehih. Višji ugled ji pomaga pri
razvoju ter pospeši njene korake do boljše bodočnosti.

Največjo korist pa bodo imeli od roditeljskih večerov
prav oni, ki nikdar ne smejo prisostvovati tem uprizoritvam
— otroci!  Dobra vzgoja je največja sreča otrok, jamstvo
za njih bodočnost. Starši, ki posečajo roditeljske večere, se
bodo pri vzgoji držali pravih vodil. Otroci se bodo zdeli
staršem važnejši. V šoli se bode z njimi pravilno postopalo,
ker se bode študiral vsak individuum posebe in se bode
vzgojevalo vsako dete individualno. „Kako bi učitelj mučil
učenca, o katerem ve, da mu je življenje posuto s trnjem,"
pravi Svoboda. Približal se bode otroštvu polagoma zlati
vek, in prorokovanje Ellen Keyeve, ki je imenovala to
stoletje „vek otrok", se bode izpolnilo.

Še nekaj naj tu-omenim: pomen obiteljskih večerov v
sociološkem  oziru. — Naši šoli se oponaša, da družba
po njej ne postaja boljša. V dokaz se navajajo dolge sta¬
tistike, iz katerih je razvidno, da se nič ne zmanjšuje število
zločinov. To je mogoče. Samo opozarjati moramo na ne-
pobitno istino, da ne smete radi tega kriviti šole. Učenec
ostane le kratek čas pod našim varstvom in še med šolskim
časom je le deloma naš. Družba ga pokvari, ne šola. Če
hočemo zajamčiti svoji vzgoji lepše uspehe, moramo

95

poboljšati sredo, v kateri vzraste učenec. Pride čas, bratje, ko
bodemo vzgajali zlasti družbo, in to v zvezi s svečeniki, ki
bodo po reformacijah imeli druge cilje nego sedaj, v zvezi
s sodiščem in drugimi javnimi uradi, ko sodniki ne bodo več
imeli naloge, maščevati, ampak boljšati. — Za sedaj učitelju
veže roke šolski zakon in njega nesrečni interpret — biro¬
kratizem. Ne sme „politikovati“, ne sme javno nastopati,
njegovo delo mora biti skrito. Samo v društvih sme vplivati
na člane. Učitelju so roditeljski večeri ugodno sredstvo, da
direktno vpliva na maso, na sredo, v kateri živi učenec pred
šolo, v šolski dobi in po šoli. Če se mu posreči, poboljšati
to sredo, ji vriniti idealizem in iztisniti iz nje materializem,
je verjetno, da se bode družba dvigala tudi v etiškem oziru.
Na roditeljskih večerih torej učiteljstvo eminentno pospešuje
evolucijo družbe. In to je sociološki moment roditeljskih
večerov. — Natančneje o tej stvari ne morem govoriti, ker
spadajo taka razmotrivanja v modroslovje in presegajo okvir
mojega delca in mojega znanja. Nisem imel sreče, da bi
prišel na višje šole, a samonaobrazba ima svoje meje.

III. O prirejanju roditeljskih večerov (sestankov).

Početne težave. — Možnost uprizoritve. — Pomisleki pred uprizo¬
ritvijo. — Modalitete prireditve.

1. Vsaka nova ideja potrebuje za svoje udomačenje
primernega časa. Ko se je do dobra ukoreninila, se čudimo
polpretekli dobi: ne moremo pojmiti, da je stala ideja toliko
bojev, da je bilo propagatorjem liti toliko znoja. Mnogo
jalovih poizkusov je dobri stvari skoro več škodovalo nego
koristilo; končno je srečna roka ugladila novosti pot med
narod, po kateri se je polagoma povzpela do občega pri¬
znanja. Na osebo je navezan uspeh ali neuspeh ideje navadno
v večji meri nego mislimo. Primerov bi lahko naštel nebroj
iz navadnega in iz našega stanovskega življenja.

Kdor bi mislil, da se bodo roditeljski večeri kar na¬
enkrat udomačili v sleherni vasi, bi lahko doživel veliko

96

razočaranje. Ideja je lepa, a navzlic temu bode treba nemara
mnogo dela, mnogo samozatajevanja, mnogo vztrajnosti
učiteljev, predno bodemo mogli reči: obiteljski večeri so
postali med Slovenci popularni. Pomislimo samo na stališče,
ki ga sedaj zavzemamo med ljudstvom! Koliko poizkusov
se bode izjalovilo! Koliko učiteljev bode nehalo takoj po
prvih uprizoritvah, ker uspeh ne bode primeren naporu, ker
udeležba ne bode povoljna, ker ljudstvo dolgo ne bode
razumevalo končnega namena roditeljskih večerov! Koliko
jih bode po prvih poizkusih samo za eno srčno nado rev¬
nejših, za eno bolno izkustvo bogatejših! Vse to se ne da
pokriti s plaščem; to je očito in znano vsakomur, kdor ni
slep za vsakdanje pojave v javnem življenju. S tem se mora
računati, in propagatorji nove ideje se bodo morali oborožiti
z veliko mero vztrajnosti za boj proti nerazumu, v skraj¬
njem slučaju proti zlobnosti. Umestno je, da se stvar
pripravlja mnogo časa naprej.  Preudarjati moramo,
predno se lotimo izvajanja svojih namenov, kako bodemo
najlaže dospeli k svojemu smotru. Zato bode umestno, ako
izpregovorimo dve tri o uprizoritvi roditeljskih večerov.

2. Kako težko je uprizoriti roditeljske večere, to se
občuti nemara najbolj pri prvi uprizoritvi, zlasti na vasi.
Vaški svet je čuden. Tudi on ima svoje proroke, ki se
skeptično izražajo o vsaki novosti ter ji izkušajo zastaviti
pot, kolikor je le mogoče. Strup iz činičnih ust deluje v
narodu včasih prav sigurno. Šele prvi uspehi vrnejo kmetu
zaupljivost in odbijejo skepticizmu ost. — Da v našem ljudstvu
na selu ne najdemo smisla za roditeljske večere, je lahko
predvidevati. Da pa njih uprizoritev sploh ni mogoča, s to
mislijo se pač tolaži samo indolentna, lena duša, ki ni imela
nikdar dovolj poguma, dovolj energije, da bi uprla svoje
moči v ovire, ležeče povsod na poti življenja, in ki ni nikdar
občutila sladkosti doseženih uspehov. Uprizoritev roditeljskih
večerov je mogoča: v poslednji gorski vasi bi si upal zbrati
roditelje na vzgojno posvetovanje. In v poslednjem gorskem

97

selu bi morali postati roditeljski večeri ljudstvu duševna
potreba! Prej ne smemo odnehati, a bolje je, nikdar ne
začeti, nego ostaviti pol dela nestorjenega.

Samo v enem slučaju, mislim, je nemogoče, uvesti te
prireditve: kdor čuti, da je po lastni krivdi, po lastni kratko¬
vidnosti naščuval proti sebi vso vas, kdor nima sploh niti
enega prijatelja v vasi, ta naj pusti reformatorstvo in naj
se umakne drugemu kolegi, sam pa naj reformuje naj¬
prej sebe.

3. Kdor torej začenja uvajati roditeljske večere, naj
dobro preudarja, da li ima dovolj vztrajnosti in zmožnosti,
dovolj popularnosti, dovolj avtoritete, dovolj vpliva med
ljudstvom. Ge te sili mladost k delu, ne veruj svojim na videz
titanskim silam, ki bi prestavljale gore! Čedno presojaj svojo
moč in spoznavaj samega sebe! Vprašaj se, imaš li dovolj
zaupanja pri starših svojih gojencev; dokler nimaš tega
zaupanja, nikar ne začenjaj! In ako si že osivel v delu, pa
bi še rad poizkusil, da li ti je ostalo še kaj moči za uvedbo
nove ideje, se vprašaj, ali te ljudstvo spoštuje, ali ti pri¬
znava vse, kar si storil zanje, ali je bilo tvoje privatno živ¬
ljenje tako, da si smel zahtevati od vsakogar, naj se odkriva
pred teboj. — Če si z izpraševanjem svoje pedagoške vesti
zadovoljen, potem začni premišljevati, kako bi najlaže ugladil
obiteljskim večerom pot v svojo vas. Če nimaš še zaupanja
pri starših, potem išči z njimi raznovrstnih stikov. Pri teh
prilikah govori z njimi o njih otrocih! Razodeni posameznikom
svoje namene, pokaži jim, kaj manjka vzgoji, vprašaj jih za
svet, pusti takorekoč njih agitirati, ko si jim vsugeriral, da
je to pravzaprav njih ideja. Tehtno preudarjaj vse, kar
govori za uvedbo roditeljskih večerov in proti njej, računaj
z vsemi razmerami, potem pa z vso železno energijo na
delo! Ne oziraj se več nazaj; mostovi za teboj so se podrli,
sedaj ti ostane samo še pot naprej. Hodi čvrsto, dosledno,
a oprezno; zmaga bode tvoja.

4. Posebno nam je v ozir jemati naslednja vprašanja:

7

98

a)  Ni vse eno, v kakšnem prostoru  uprizarjamo rodi¬
teljske večere. Poprišče mora biti primerno izbrano.
Vidi se nam pač, kakor da bi bila šola najprimernejše
mesto za zbiranje staršev. Večina avtorjev je tudi tega
mnenja. Da, tudi jaz bi bil za to, ko bi imele naše
šole dovolj veliko konferenčno sobo. A le malo šol
sploh ve, da so take sobe mogoče. Šolska soba pa ni
pravi kraj za obitelj; le v skrajnem slučaju jo bodemo
rabili. Uprizoritev v šoli sploh da vsej stvari tako
čudno obliko, kakor bi hotel učitelj vse odrasle zopet
izpremeniti v svoje učence. Prav ker delamo za šolo,
moramo delati izven šole. Naj me nikdo ne umeje
napačno! Moja navidezna ozkosrčnost je upravičena.
Še k zabavam, ki se vrše v šoli, prihaja odraslo ljudstvo
nerado. — Dobro je, če se nahaja v kraju primerna
sobana, kjer se navadno zbira narod na predstave,
zborovanja in druge slične uprizoritve, recimo, da je
to društvena soba Čitalnice, Bralnega društva, Sokola.
Tudi telovadnice in drugi javni prostori bodo služili
namenu. Nikakor pa ni v to pripravna krčma, to je,
tista soba, v kateri se navadno pije, ki še diši po to¬
baku in pijači. To izpremeni takoj vso stvar ter ji
vtisne na resno lice beleg smešnosti, nizkotnosti, pravi
primer za resnico besed: „Od vzvišenega k smešnemu
je le en sam korak.“ Če ima krčmar za posebne pri¬
like rezervirano dvorano, potem seveda nimamo po¬
misleka proti uporabi takega zbirališča.

Če ni drugače, se lahko uprizore roditeljski večeri
v ugledni zasebni hiši, recimo, pri županovih, ali v
uglednih hišah po neki vrsti. Meni zlasti ugaja ta način.
Tu-sem bi postavil začetek roditeljskih večerov. Milije
(sreda) bi bil gotovo srečno izbran: sredi v obitelji
govoriti o obiteljskih stvareh! (Otrok seveda ne sme
biti v sobi.) Domačin, par sosedov — to je tako srč¬
kana slika, idila zimskih večerov sredi sneženih

99

zametov. — Ako je več vasi všolanih, potem se vršijo
taki miniaturni roditeljski večeri po vrsti v vsaki po-
sebe. Tako nam veleva namen; zakaj dobro vemo, da
so se tudi največje ideje zaplodile v zelo ozkih krogih,
da bodemo tudi pri roditeljskih večerih imeli počet-
koma jako skromen krog poslušalcev. (Ne gledaj nikdar
na stanovske razlike! V šoli imaš bogate in uboge
otroke; bodi tako tudi pri večernih sestankih.) A kar
je bilo last par duš, je kmalu razvnelo sto in sto src.
Iz malega raste veliko in slavno. Vedno več sosedov
bode čutilo potrebo, prisostvovati skupščinam — ideja
roditeljskih večerov bode postajala popularna.

Pri velikih uprizoritvah v velikih mestih ni treba
misliti na okrašenje dvoran. Prav puritanska preprostost
v velikih dvoranah naj zbuja v starših domnevanje,
da so doma. Čemu preproge in lesteneci in smrekove
vejice in drage rože kakor na plesu! Tak kraj ni kraj,
kjer bi se domačo čutila pedagogika, vajena otroške
sobe in siromašne učilnice.

b)  Tudi čas za uprizoritev roditeljskih večerov se mora
primerno odbrati. Naši kmetje morajo računati s časom
in ne morejo zamenjati dvorane in polja, kadar bi jih
bila volja. Utrujen od dela, o kojega napornosti
nimamo niti pojma, se vrača kmet z rodnih leh;
željan počitka, poišče zgodaj okrepčevalno ležišče, da
se da drugo jutro zbuditi takoj prvemu vabilu zore.
Pomlad in poletje torej ne sodita za naše namene in
črtati ju moramo takoj iz svojega koledarja za rodi¬
teljske večere. Vpoštevati smemo zlasti na selu samo
pozno jesen in zimo. Ko mete zunaj sneg in stresa
okna vihar, tedaj je lepo v prijetni družbi v topli sobi.
In tedaj se čuje rada moška beseda. V tem času ima
naš kmet dovolj prostega časa in rad bode skrbel za
svojo omiko. — Pa tudi v mestu ne kaže, pomladi in
poletja vpoštevati za predavanja. Iz vroče delavnice

7 * -

100

gre tudi obrtnik rad iskat hladu pod milo nebo, in
uradnik iz pisarne ne bode hodil v toplo sobano. Zato
pač velja obče pravilo: obiteljski večeri naj se upri¬
zarjajo samo v zimskem času. V tem soglašajo vsi av¬
torji do enega. — Zlasti ugoden čas za uprizoritev
roditeljskih večerov bode začetek šolskega leta. Tedaj
so roditelji zaupljivi, tedaj so nekako mehki in radi
sprejemajo vse, kar se jim priporoča. Nobenega ne-
sporazumka še ni med šolo in domom; sloga veže oba
dela. Pa tudi šoli bode hodilo v prid, če se starši po¬
učijo početkom šolskega leta o vsem, kar morajo vedeti
o šolskem obisku, če se jim odkrivajo dolžnosti do šole.

Na kmetih pa tudi po zimi ne bode kazalo, se zbi¬
rati ob pozni uri. Pot je včasih dolga in uplaši marsi¬
koga, ki bi se sicer rad udeležil posvetovanja. Nekoliko
po popoldanski službi božji bode nemara za večje
uprizoritve najpripravnejši čas. Drescher svetuje, začeti
ob šesti uri zvečer, Svoboda po veliki maši. Če se ra¬
čuna samo z ožjim slušateljstvom, če se torej vrše v
gori omenjem smislu obiteljski večeri v domači hiši,
v poedinih vaseh, ne bode treba računati z dnevom v
tednu. Učitelj že najde domov; če si še vzame sprem¬
ljevalca, mu pot tudi ne bode predolga. Nikakor pa ne
začenjajmo prepozno s predavanji! Na kmetih se ve¬
čerja zgodaj, in ko lega mrak na zemljo, se dozdeva
našim vaščanom že jako pozno.

V mestih in trgih vladajo seveda drugi običaji. Tu
odpadejo našteti oziri. Starši se zberejo, kadar jih po-
zoveš, najlaže po večerji. Tedaj je že davno nehal
posel v delavnicah, trgovinah in uradih, matere so
spravile svoje otročiče pod odejo in iz prvega sna se
dete ne prebudi takoj. Namesto v krčmo pojde obrtnik
in trgovec in uradnik prav rad na predavanje.
c)  Važno je tudi število  predavanj na leto. Prečesto ne
kaže uprizarjati roditeljskih večerov. Prisiljena reč ni

101

dobra, zlasti od početka ne smemo preveč hiteti s
predavanji. Polagoma naj se vživijo poslušalci v idejo,
naj se v njih samih za prvim in drugim preda¬
vanjem zbudi želja po tretjem. Thumser pripoveduje, da
na gimnaziji v Mariahilfu sklicujejo starše štiri- do
petkrat na leto. Lomberg svetuje dve do tri uprizo¬
ritve. Trebst bi rad videl pri sebi starše tri- do štirikrat
na leto. Berningerju sta dve uprizoritvi dovolj, Drescher
končno bi se zadovoljeval z enkratnim roditeljskim
večerom vsako zimo. Moje mnenje je: če si predaval
prvo zimo dvakrat ali trikrat, si storil za stvar še
preveč. Drugo leto bode nemara potreba markantneje
izražena, in potem lahko vsako leto pomnožiš število
predavanj. Tedaj bo čas, da ustanoviš vzgojno društvo.
Lomberg misli na ..Pedagoško bralno društvo 11  ter na¬
vaja nekega učitelja, ki je čital ljudstvu tako, da mu
je sam Palleske v svojem delu postavil večen spomin.

Zlasti če počenjaš z malimi roditeljskimi večeri, —
to za vaške šole na vsak način toplo priporočam — ti
bode še vedno preostajalo dovolj dela, četudi predavaš
na leto samo po dvakrat v vsaki vasi. Cim manj jih
imaš, tem skrbneje se lahko pripravljaš na roditeljske
večere, tem laže prikrajaš snov, da bode prilagodjena
obstoječim razmeram, da bode pripravna za tvoje
slušateljstvo, da ne bode po vsebini in obliki ne pre¬
visoko nad in ne prenizko pod duševnim obzorjem
tvojega ..avditorija 11 . Posebno mladi učitelji naj se ne
prenaglijo in naj dobro pamtijo, da je resnica starega
latinskega rekla, ki je z njim pokazal mlajši Plivij
svojo modrost (..Multurn, non multa 11 ), veljavna tudi
za roditeljske večere.

d)  O načinu,  kako naj se uprizorijo roditeljski večeri,
bi se dalo mnogo pisati. Ker vidim, da mi vedno bolj
nedostaje prostora, ki mi ga je odkazala „Slov. Šolska
Matica", hočem podati na tem mestu le najpotrebnejše.

102

a)  Kjer je več učiteljev, naj uprizore roditeljske ve¬
čere v lepi slogi.  Tudi s katehetom mora vladati v
tem oziru edinstvo.

/?) Predno zbereš starše na roditeljski večer, moraš
imeti primerno snov.  No, o tem bodem pozneje več go¬
voril; za sedaj omenjam le to, da mora biti snov dobro
naučena, da ne pride do fiaska; to bi stvar v dotičnem
kraju seveda ubilo za dolgo časa. Menim, da je bolje,
ako se predava prosto, brez zapiskov. Beseda ima potem
več moči, in znano je, da je laže, dobro govoriti nego
dobro čitati. Poslednje opravilo zahteva izurjenost, ako
nočeš postati dolgočasen.

7 ) Če je snov pripravljena, potem je treba misliti
na izpolnitev ostalega večera.

Naša mesta in sela imajo pevska društva; tuintam
se nahaja godbeni klub, vežbajo se diletantje v majhnih
gledaliških komadih, po čitalnicah in bralnih društvih
se goji deklamacija. Vse to uporabljajo v nekaterih
krajih pri uprizoritvi roditeljskih večerov. „Dulce et
utile“ (pravijo uprizarjatelji) je treba zvezati, in pri
roditeljskih večerih se poje, muzicira, deklamuje i. t. d.,
da je veselje. Seveda bi ples tudi ne zamudil prilike,
marveč bi tiste, ki so se dolgočasili pri dolgoveznem
predavanju, reševal neugodnega dojma (vtiska). — Tako
omenja Berninger, da je imel pri nekem roditeljskem
večeru ta-le program:

I.

1. Klaviervortrag. 2. Begriifiungsansprache. 3. Pro¬
log: „Unsere Kinder" von P. J. Schneider u. Firmenich.
4. Vortrag: „Wie kann und soli das Elternhaus zur
Wahrung der gesundheitlichen Verhaltnisse unserer
Jugend beitragen? Ein zeitgemafies Mahnwort,“ Re¬
ferent Lehrer J. Berninger. 5. Diskussion.

103

II.

6. Mannerquartett: Glaube, Liebe, Hoffnung. Zwyssig.
7. Sologesang: Mutterliebe. Haser. 8. Mannerquartett:
Ich weifi ein Bliimlein. Zanger. 9. Sologesang: Das
Kind hat keine Mutter mehr. Neckel. 10. Manner-
quartett: Das einsame Roslein. Blied.

To je vse lepo in dobro. Resni pedagogi priporočajo
tako postopanje, ker menijo, da bodo tem načinom že
pridobili roditelje za svoje smotre. Pa poglejmo si
malo natančneje to stvar! Kak vpliv pa ima ob takšnih
prilikah ozbiljna, koristna beseda, če jo tako maski¬
ramo? Ali ne zbuja to v tebi enakega čuta, kakor če
bi videl resnega moža, ki rad moralizuje, hkratu v pred¬
pustnih oblačilih? Kako pa bode mogel konkurirati
pouk z zabavo ? — Kdor je bil na veselicah, je nemara
opazil, kako težko pričakuje mlado in staro konec spo¬
reda, samo da nastane brž „prosta zabava". Ali ne bode
pri takih roditeljskih večerih vse želelo, da bi se le
kmalu končala dolgočasna stvar, to „grozno“ preda¬
vanje? Nekateri poslušalci ne morejo strpeti; zato gredo
iz dvorane za ves čas predavanja, zunaj se vprašujejo,
„ali bode še dolgo pridigal", ter se vrnejo v dvorano
šele po „pridigi“! To se dogaja, to se bode dogajalo
tako gotovo, kakor sedim sedaj, ko to pišem, pri pisalni
mizi. — Nemara pa imajo le prvi prav, ki trdijo, da
se ublaži s takimi zabavnimi sredstvi ozbiljnost večerov.
Saj se tudi lek ponuja v sladki vodi in ne izgublja
nič svoje moči. — Mene nikdo ne prepriča o tem.
Jaz vztrajam pri trditvi, da izgubijo obiteljski večeri
s teatralnimi prispevki svoj pomen popolnoma. Princi-
pielno moram biti proti vsakemu mešanju pedagogike z
valčki in serenadami ob zamenjavi učitelja z muzi¬
kantom. Zabavi bodi posvečen zabavni večer, resni
pedagogiki pa resno, pošteno delo! — Če mi kdo po-

104

reče, da bi bilo vsaj začetkoma dobro nekoliko reklame
za obiteljske večere, mislim, da bi bilo vsekakor ne¬
varno, vabiti občinstvo k znanstvenim razpravam z
gledališkimi listi. Dokler bi se skrbelo za zabavo, bi
občinstvo hodilo k roditeljskim večerom; ko bi se pa
vesele točke jele opuščati, bi se kmalu zmanjšalo šte¬
vilo naših poslušalcev. Pustimo torej šarlatanska sredstva
za popularizacijo ideje, ki ima dovolj življenske sile v
sebi, da si pomore sama.

Ko bi že pripustil kaj k roditeljskim sestankom, bi
bilo to: aa)  čitanje vzgojnih spisov, bb)  pre¬
davanja iz drugih ved,  kakor dela Stiasny, cc)  kako
telovadbo, čč)  razstavo risarskih, pisalnih
izdelkov, ročnih del, modelovanja  i. t. d., kar
je celo priporočljivo, ker kaže ljudstvu delo otrok in
uspehe šole.

8)  Za roditeljski večerne delaj preveč reklame.
To ni cirkus, za katerega je treba bobnati; ni treba,
da bi otročaji gledali skozi vsako špranjo v dvorano.
Pustimo stvar, naj po svoji lastni veljavi dela reklamo
za sebe. Učitelj naj povabi vse roditelje na udeležbo,
in sicer pismeno s povabili, kakor jih priporoča Svo¬
boda in ki se glase:

Roudnice, dne.

P. T.

Mislim uprizoriti dne .....  (na praznik . . .)
shod staršev svojih učencev. Zato iskreno želim,

da pridete tega dne ob ... v.ali pa vsaj

pošljete svojega zastopnika.

I. L, razredni učitelj.

Opomba: Ta poziv blagovolite prinesti s seboj
kot legitimacijo.

Na vsak način naj obveže z besedo par rodbin za
poset, vsaj najuglednejše. Otroci nimajo nikdar

105

pristopa. Odrasle mladenke in mladeniči, zlasti oni,
ki se mislijo oženiti, bi se naj zbrali na posebnem
prostoru, a besede nimajo ves večer. — Če je vse to
uravnano, potem pa naj skrbi prireditelj, da si bode
stvar sama najboljše priporočilo.

Samo ob sebi se razume, da mora biti poset prost
vsakih ovir; torej ne nabirajte pri takih prilikah za no¬
beno stvar, da se ne bodo rogali „novourejeni beračiji“.

i)  Pri roditeljskem večeru se vedi tako, da nikogar
ne odvrneš od teh sestankov! Najprej bode dobro, da
se seznaniš s prišleci ter jih prosiš, naj se vpišejo v
posebno prezentacijsko listino. Ob napovedanem času
naj sklicevatelj pozdravi prisotne, naj jih lepo zahvali
za odziv, potem pa naj začne predavatelj govoriti.
Pomni dobro, da ni baš predavanje edina točka dnev¬
nega reda naših večerov in niti najglavnejša. Važen,
prevažen je zlasti razgovor, ki pride za predavanjem.
Tu stopi učitelj v ozadje in prepusti oblast staršem,
ki sicer od početka boječe in nesigurno, toda pola¬
goma vedno pogumneje govore o povedanih resnicah,
o načinu, kako bi se dalo to ali ono uporabiti v
vzgoji i. t. d. Učitelj naj se tu ne vriva v ospredje!
Le če ga kdo direktno vpraša za mnenje, naj mu od¬
govori; nikar pa naj ne zahteva, da se mu poveri
tudi tukaj glavna beseda. Odgovarja pa naj prijazno
in ljubeznivo, z dobrohotnostjo, brez nervoznosti, in to
brez ozira na to, ali vpraša bogatin ali siromak, ali so
vprašanja umestna ali neumestna, pametna ali „ne-
umna“. V marsikateri „neumnosti" se skriva prav glo¬
boka misel, katere ni znal vprašalec prav razjasniti ali
kateri ti ne vidiš dna. — Pazi na to, da je bolje pustiti
vso stvar, nego razžaliti samo enega očeta ali eno
mater v njenih čuvstvih.

Po debati pridejo na vrsto razgovori o učencih. Po¬
samezni starši se zanimajo za napredek in vedenje

106

svojih otrok. Učiteljem je to zelo koristno, ker pri teh
razgovorih zvedo od roditeljev vse, kar hočejo vedeti
o individualnosti otrok. Ne govori na vsa usta, da te
vsi slišijo, postopaj taktno in sukaj jezik oprezno, da
nikogar ne zbodeš! Ne ponižuj se do psovk i. t. d. in
ne trgaj učenca z besedami! Še manj smeš očitati
roditeljem pogreške. Samo svetovati smeš in nič dru¬
gega. In potem bodo prav ti pogovori za roditeljske
večere najlepša reklama, pa tudi največjega realnega
pomena.

Pred odhodom pozdravi prireditelj še enkrat starše in
jih ponovno zahvali za pozornost in trud. Priporočaj
se za nadaljnji obisk in potem se pri vratih še enkrat
poslovi od prišlecev.

IV. Snov predavanj.

Najvišje navodilo. — Podrejena pravila. — Dosle obrav¬
navane teme.

1. Najvažnejše vprašanje vse razprave smo si pustili
za konec. Kaj torej naj predavamo? Le v širokih potezah
moremo v prvem, teoretičnem delu dajati potrebna navo¬
dila. Kdor misli, da je ob roditeljskih sestankih
staršem čitati levite in jih psovati radi slabe
vzgoje, se je korenito zmotil.  Vrhovno načelo nam
bode: Izbrati moramo tako snov, da se doseže
svrha roditeljskih večerov, kakor smo jo postu-
lirali zgoraj. Snov mora imeti dovolj privlačne
sile, zanimati mora dom in šolo, mora biti po¬
trebna za edinost doma in šole.

2. a)  Vsaka uradna snov je a priori izklju¬
čena; istotako nima pristopa strogo znan¬
stvena pedagogika.  Roditeljski večeri ne smejo
nikdar postajati podobni učiteljskim konferencam.

b)  Pedagoško snov vzameš iz vzgojeslovja,  deloma
tudi iz ukoslovja in zgodovine pedagogike.

107

Pri vzgoji se oziraj na duševno in na telesno vzgojo.
Zlasti higijena  bode nudila bogato polje. — Pri
duševni vzgoji je treba navesti cilje in sredstva vzgoje;
zlasti važna pa je uporaba vzgojnih sredstev. Razjasni
roditeljem, kaj naj dosežejo v predšolski, medšolski in
pošolski dobi otrok. Razpršiti moramo predsodke o vzgoji
in skrbeti, da se seznanjajo starši z edino pravimi vzgoj¬
nimi navodili in pravili. Važno in zlasti v mestih je pre-
važno, da pretreseš in oceniš različne vzgojne činitelje.

Iz ukoslovja bode manj tvarine, ker se uk tiče šole
in je roditeljem k večjemu podpirati tozadevno šolsko
delo. Tako lahko opozarjaš na rezultate šolskega dela,
da bodo starši vedeli ceniti šolo. Razkrij staršem
brez strahu vse dolžnosti šole! Razjasni jim učne
osnove, predpise, nove odloke! Ocenjuj učne predmete
po njih vzgojni vrednosti! Govori o učnih sredstvih
in učnem postopku! Razlagaj namen novih učil, zlasti
novih knjig! Omeni koedukacijo in se zavzemaj za
skupno poučevanje obeh spolov! Izpodbujaj k samo-
naobrazbi in daljnji naobrazbi iz šole izstopivših učen¬
cev, o ljudskih in mladinskih knjižnicah, o mladinskih
spisih, o igračah, govori o mladinskih igrah. Potem
pa navedi staršem njih dolžnosti do šole, oceni raz¬
merje med šolo in domom, med starši in učitelji, po¬
udarjaj potrebo in korist stikov, kooperacijo, roditeljske
sestanke same, namen in korist teh uprizoritev.

Iz zgodovine pedagogike bodo starše zlasti zanimali
razni vzgojni ideali in vzgojni in učni načini v raznih
dobah. Čitali se bodo majhni izvadki iz velikih del.—
Tudi biografija znamenitih mož, zlasti njih mladinska
doba se bode dala jako lepo uporabiti. Cornegiejeva
knjiga o njegovi mladosti in slična dela bodo jako
dobro došla. Spominjam samo še na krasni Goethejev
oris domače vzgoje v „Dichtung und Wahrheit“. Pa
tudi biografije domačinov se lahko nudijo.

108

Nadalje sta šolsko vprašanje in vprašanje o vzgoji
ozko zvezani s sociologijo. Estetika in etika
bodeta dali obilo gradiva. Pri higijeni moramo misliti
na higijeno šolskega poslopja in privatnih
stanovanj.  To so torej predvsem one znanosti, iz
katerih bodemo črpali.

c)  Snov bodi primerna poslušalcem, občinstvu.
Ne bodeš govoril uradništvu tega, kar govoriš lahko kmetu.
Tudi krajevne razmere moraš pri izboru snovi vpoštevati in
pa potrebe šole. V nekaterih krajih bode treba govoriti
zlasti o alkoholizmu, v drugih o škodljivosti napornega
dela za otroško zdravje i. t. d. Ko bi hotel takoj na
prvem večeru kmetu govoriti o potrebi umetniške
vzgoje, mislim, da bi ne imel dosti vnetih poslušalcev,
pač pa bode marsikateri dvomil, da li je v tvoji glavici
vse v redu. Občinstvo je treba prej vzgojiti, zato je
treba velikega načrta v razporedbi predavanj. Od pre¬
prostih, lahkoumevnih, najbližjih stvari k težjim, bolj
zveriženim, bolj oddaljenim, to bode nemara tudi tukaj
edino prava pot. Aktuelnost snovi je važna. Snov ne
sme dražiti nikogar, ne sme biti niti sama ob sebi
strupena, niti ne sme biti odeta v strupeno obleko.
Vsako predavanje naj bi bilo v nekaki zvezi s starimi
predavanji, pa vendar toliko samostojno, da je ume
tudi tisti, ki ni bil navzoč pri prejšnjih večerih. A boj
se enoličnosti! To umarja. Če si imel danes teoretično
temo, vzemi prihodnjič bolj praktično snov, recimo
kakšno vzgojeslovno sliko znamenitega moža. Saj veš,
da razveseljuje samo različnost.

č)  Snov bodi narodno bojadisana  (barvana). Slo¬
vensko učiteljstvo delaj v prvi vrsti za slovensko šolo
in za slovenski narod. Brutalna epoha, ki v njej živimo,
ne mara idealizma, ne mara oljkinih vejic, ne mara za
sedaj popolnoma nečasnih sanjarij o mednarodni vza¬
jemnosti in o mednarodnem delu na polju šole. Problem

109

mednarodne vzgoje je lepa stvar, ali sedaj nečasna.
Ravno pri roditeljskih večerih lahko odkrijemo staršem
kruto potrebo brezobzirno narodne vzgoje.

Kar govori Drescher o šolskem miru, je jako lepa
stvar, a ne verujem volku v ovčjem runu. Če vzgajajo
drugi narodi svoje sinove v nacionalne »Obermen-
schen“, potem ne bodemo zalivali doma lipovih
drevesec. Radikalno narodna vzgoja nam je edini
lek za narodne rane.

3. Da vidimo, kaj se je dosle predavalo po roditeljskih
večerih!

Trebst in Poppe sta govorila o naslednjih temah:
Naloga in namen roditeljskih večerov, sredstva, ki
morejo zbližati šolo in dom. Kako naj se zanima obitelj za
domače naloge. Kaj čitajo naši otroci. O modemi dekliški
vzgoji. Nedeljski počitek in ljudske igre. Ljudske igre v Devinu.

Drescher navaja v svoji knjigi, da se je govorilo
Gradcu o teh-le vprašanjih:

Sreča in vzgoja. Umetnost in vzgoja. Šola in dom. O
poučnih dogodkih v življenju. O skrbi za zdravje. O izbi¬
ranju stanu. O dednosti, posnemanju, alkoholizmu, o pose¬
danju gledališča in krčem, strasti za užitkom, o lenobi in
negi telesa. Kako se naučijo otroci lagati. Skupno delo šole
in doma pri vzgoji. Izleti na polje praktične vzgoje otrok.
O pripravi za študij. Vzgoja otrok za resnicoljubje, čistost
in delavnost. Naloga doma z ozirom na vzgojo značaja.

Svoboda je govoril o „Vzgoji otrok“ in o »Izbiranju stanu".
Berninger je predaval o teh-le vprašanjih:

Kako bode domača hiša pomagala, da se uresničijo
cesarjeve besede: »Zlasti moramo paziti, da narod ne izgubi
vere"? Kako more dom pomagati pri telesni vzgoji otrok?
Vpliv alkohola na telo in dušo otrok.

Tlučhor je volil naslednje teme:

Domače delo. Učenec v krčmi. Pouk mladine o seksu¬
alnem življenju. Higijena mladosti.

110

V „Učiteljskem društvu Ottakring“ se je predavalo
nekoč o teh temah:

Hrana ljudstva. Bolezni otrok. Mladina in alkohol.
Kaj hočejo šolski zdravniki? Poučuj svojega otroka! Iz
dnevnika ottakrinškega paglavca. Delo elementarnega uči¬
telja. Mati kot učiteljica. Očetove nedelje. Spretnosti. Otrok
kot opazovalec narave. Fizikalni eksperimenti v najenostav¬
nejših oblikah. Zakaj in kako naj gojijo otroci cvetlice.
Od kdaj in zakaj uči šola zemljepisje? Kaj naj vedo otroci
o nebu? Načrt dela za počitnice.

V „ Domačem ognjišču “ čitamo, da so slovenski uči¬
telji govorili na roditeljskih večerih o teh le vprašanjih: O
tobaku z ozirom na mladino. O vzgoji otrok v predšolski
dobi. O alkoholu z ozirom na mladino. Kriva vzgoja otrok
je slabih časov mati. O dekliški vzgoji. O domači vzgoji.
O vzgoji otrok. O ubogljivosti otrok. O higijeni doma in v
šoli. Otroci, naši biseri — varujte jih! Nevednost je naj¬
dražja stvar v deželi. O stiku šole z domom. O nalezljivih
boleznih. O telesni in dušni vzgoji otrok v prvih par letih.
O vzgoji otrok do šolske dobe, t. j., do šestega leta. Pomen
družine za vzgojo otrok. Kako naj roditelji in stanodajalci
podpirajo vzgojno delovanje šole. O pomenu ročnih del in
njih korist. O nekaterih glavnih napakah pri vzgoji otrok.
O hrani otrok do šolske dobe. O rednem pohajanju šole.
O duševni vzgoji otrok v predšolski dobi.

Ni mi do tega, da bi kritikoval te različne teme. Ve¬
činoma so dobre; kar pa ne sodi v naše razmere, je lahko
eliminovati.

V. O obliki predavanj.

Marsikaj sem že povedal o obliki predavanj. Le še
malo dostavkov:

a)  Predavanja naj bodo vedno kratka;  zlasti v
začetku, ko še nimaš vzgojenega občinstva, naj se ne
vlečejo po več ur ali celo čez več večerov. To utruja in

111

ozlovoljuje. Saj se da snov tako odbrati in prikrojiti,
da dobimo organsko celoto za vsak večer. Poslušati
par ur istega govornika, to je težka stvar za razum¬
nika, za akademika; za preprostega človeka je to abso¬
lutna nemogočnost.

b)  I z p r e m 1 n j a j tendenco!  Bodi danes rahlo šaljiv,
ne satiričen ali ironičen, jutri bodi zopet resen! Menjaj
živo in temno bojo, očrtaj dobre in slabe uspehe,
Zdaj govori mirno, zdaj živahneje, a varuj se lažnega
patosa in jokavosti!

c)  Jezik predavanj bodi preprost,  tako da te bodo
umeli vsi prisotni. Ne mislimo tu, da mora biti trivi¬
alen, rovtarski. A vsi vemo, kako težko nam je najti
take zveze besed, da se dozdeva preprostemu človeku,
„kakor da bi rožice sadili" (tako so se Bizeljani izra¬
zili o Slomšku). Poslušaj tega mojstra, čitaj njegove
knjige! Čitaj Stritarja! Čitaj druge poljudne spise!
Lahko olikano govoriš, in sleherni težak te umeje,
lahko pa tudi nanizaš besede v takem redu, da ne
pride za teboj živ krst. Zlasti bi te svaril pred gosto¬
besednostjo in dolgoveznostjo. Praznih fraz se ogiblji!
Kar hočeš povedati, to reci moški, v par jedrnatih
stavkih! Blestečih period ne rabi; tega kmet ne more
umeti in ne ceniti.

č)  Jezik bodi nazoren.  Kdor je čital evangelij, ta ve,
kaj hočem, ta pozna pravi vzor poljudnih predavanj,
ta pa ima tudi vzor nazornega jezika. Primeri, žive
slike, kakor izklesane, nikjer neprebavljivega doktri-
narstva! Kako težko se zopet čitajo listi nekaterih
apostolov! V evangelijih ti seva iz vsake besede na¬
vdušenje, prepričanje o resnici ideje. Kdor bi znal danes
tako govoriti, ta bi pridobil za svoje nauke ves svet.
— Torej ne dajmo samo moralizovati: sezimo v živ¬
ljenje in pokažimo jasno na primerih, kako je treba

112

postopati. Vsakdanji dogodki, časniki, knjige, vse to
ti bode nudilo obilo takega gradiva.

d)  Na vsak način predavaj prosto.  Nečitaj iz knjig,
ne čitaj z listov, živeje bode, naravneje, in globlje se
bode dojmilo (vtisk naredilo), če govoriš tako, kakor
bi to vse čital v navdušeni notranjosti svoji. Pa naj
se ne pozna tvojemu govoru, da si se vsega tega na¬
učil lepo na pamet!

e)  Pri predavanjih rabi nazorila.  Seveda v večjih
mestih je to vse lahka stvar. Tam so pri šolah kabi¬
neti, muzeji, zbirke učil, o katerih se nam na vasi niti
ne sanja. — No, marsikaj pa tudi lahko storimo v
svojih skromnih odnošajih. Imej pri predavanjih vedno
šolsko tablo blizu sebe, kredo in gobo na mizi! Riši
in piši, kar se da, in kar ne bode umetniški dovršeno,
naj se spozna vsaj iz par grobih potez. — Napravi si
doma nazoril, diagramov, shem i. t. d.! Prinašaj s seboj
knjige, v katerih so uporabne slike, služi se vobče z
vsemi sredstvi, ki jih le zmoreš in ki si o njih obetaš,
da ti bodo oživila mrtvo besedo.

f)  Pri pogovorih, ki pridejo za predavanjem,
postopaj razumno!  Govori z ljudmi prijazno, a
moški. Ne zavračaj neukosti z brutalnostjo, ne po-
smehuj se naivnosti, ne ironizuj in ne delaj se pre¬
pametnega ! Razgovarjaj se z ljudmi kakor z davnimi,
milimi prijatelji, ki jih uvažuješ in spoštuješ, ki jih
ljubiš, ker ljubiš njih otroke, ko j i h slabosti velikodušno
ne opaža tvoje oko. .Ne bodi prepotenten! Nikdar
ne žabi, s kom imaš posla: z neukimi ljudmi, včasih
celo z analfabeti. V omikani družbi se vedi še oprez-
neje; zakaj najmanjša netaktnost ti more mnogo po¬
kvariti. Izpodbujaj k povpraševanju, ne bodi tiran v
svojem mnenju in ne bodi oblastnež, ki društvu vsi¬
ljuje samo lastne nazore, lastno mnenje in lastno znanje.

.Ce sam izprašuješ, bodi oprezen, da ne budiš suma

113

nizke radovednosti. Če daješ nasvete, stori to v taki
obliki, da ne razžališ. Če govoriš o otrocih, si bodi
vedno v svesti, da govoriš o še nerazvitem bitju, in
to s starši, katerim je otrok največje dobro, največji
zaklad na svetu, katerim je pokvarjen otrok še vedno
oboževan idol ali vsaj najbolj skeleča rana preveč
ljubečega srca. In mučiti ranjeno materino srce, to je
največji greh na svetu! Tolaži in svetuj, če je dete
pokvarjeno, izpodbujaj, nikar pa s preostro grajo ne
greni skrbnim staršem veselja nad otroki! Vedi, da je
najbolj pokvarjeno dete materinemu srcu vedno naj¬
bližje, ker ga ljubi s solzami!

In tako bi se še dalo mnogokaj navesti. O vsem po¬
trebnem te bode bolje nego moje teoretično razmiš¬
ljanje poučila živa praksa. Kdor se hoče naučiti plavati,
mora v vodo. Tam med starši se bodeš naučil vsega,
samo odpri oči in opazuj! Bodi si oster kritik, ne pri¬
zanašaj si! Potem bodeš lahko sodil moje besede;
popolnil jih bodeš, pridal, kar manjka, popravil, kar je
krivega v njih. Pripoznavam svojo slabost in nič ne
želim iskreneje nego mnogo pomagačev.

VI. O prirediteljih in predavateljih.

Uprizoritelji roditeljskih večerov bodo navadno nad¬
učitelji. Le redkokdaj bode treba, da skliče poedin učitelj
roditeljski večer staršev izključno svojih učencev. Vselej naj
se postopa složno pri takih uprizoritvah, v slogi tudi s
katehetom. Če seveda ta-le neče — Bog z njim! Učiteljska
društva niso pripravna za take prireditve. Nemara za velike
prireditve —- nemara vzgojne tabore? No, pri tej misli se
ne morem ubraniti smehljaja.

Vsekakor bodi sklicatelj in predavatelj uva-
ževana oseba.  Vsaka beseda, ki jo izpregovori, mora imeti
v lastni njegovi osebi potrebno oporo. Kdor druge uči, mora

8

114

biti sam vzgojen. Lahek je izgovor: ne delaj, kakor me vidiš
delati, ampak tako, kakor me slišiš govoriti. Ta izgovor je
slab, ne velja, škoduje; ne ravnaj se po njem, ne tolaži se
z njim! Če sam preveč ljubiš opojne pijače, ne grmi proti
alkoholizmu! Tvoj grom bode zbujal smeh. Če strastno
pušiš, ne govori o tobaku! Če imaš prepir v hiši, ne govori
o domači slogi, in če ti otroci niso dobro vzgojeni, ne
nastopaj kot propagator dobre vzgoje ! „Nerado spreje¬
majo starši navodil od mladeničev, pravi Berninger, zato
naj mladeniči opuščajo za sedaj predavanja na
roditeljskih večerih;  pač pa naj pridno prakticirajo,
naj se pripravljajo, dokler ne bije tudi njim prava ura; po¬
slušajo naj dobre učiteljske govornike in naj se vsestranski
naobrazujejo. Visoko naj se prej dvignejo. Inteligenten,
občespoštovan mož, ki je obogatil svoje teo¬
retično znanje z dolgoletno izkušnjo, stopi pred
narod in se ga okleni z vso ljubeznijo, z vso
močjo idealizma.

Zlasti starejši učitelji in učiteljice so pozvani za delo
na tem polju; po možnosti bodo prevzeli delo oni, ki so
sami tako srečni, da se po delu v javnosti vrnejo
v krog svojih ljubljenih, ljubečih, dobro vzgo¬
jenih otrok.  Govor učitelja, ki je sam oče, ki je sam
dobro vzgojil svoj zarod, bode tehten, ker vsakdo ve, da
prihaja iz izkustva.

Če hočeš res dobro predavati, čitaj dobre
sestavke,  ki so spisani za predavanja na roditeljskih
večerih. Opazuj dobre učitelje, kako občujejo z narodom!
Predstavljam si nekatere pedagoge naše pred ljudstvom,
predstavljam si njih milo vedenje, njih prijaznost in želel
bi, da bi mogel sam hospitirati pri njih roditeljskih večerih.

Se nekaj malenkostnega, kar ni ravno vsakomur ma¬
lenkost. Ne hodi pred roditelje v fraku in salonski suknji,
ne v čipkah in svili, ne z rokavicami in črevlji na škripec.
Ne gledaj z lornjono po materah! Prihajaj v čisti, preprosti,

115

vsakdanji obleki, da se ne bodo starši ravnali po tvojem
zgledu in da se bodo čutili bolj domače.

Želel bi, naj bi tudi katehetje predavali na roditeljskih
večerih, a samo oni, ki so vneti za šolo in ne vidijo v nas
samih nevernikov, ampak ljudi, s katerimi je mogoče tudi
prijateljevati. Kar n as loči, naj ostane nedotaknjeno :
spaja naj nas gorka ljubav do poverjene nam
mladine.

Higijenska predavanja naj oskrbe po mož¬
nosti šolski in nešolski zdravniki.  Pridobiti jih v
ta namen ne bode težavno.

O stanovanjih in poslopjih bode govoril v
večjih mestih stavbenik.

Pripuščal bi izjemoma tudi modre laike,  naj govore
na roditeljskih večerih. Selfmademan bodi vzor mladini. Ko
bi naš Hribar govoril v Ljubljani o svojih izkustvih — kdo
bi ga ne poslušal rad?

Omeniti moram še to, da je mnogo tem, vprašanj,
katerih učitelj ne bode mogel obravnavati v prisotnosti žen.
Naj skliče v ta namen, ko predava na pr. o spolnih stvareh,
posebne večere za očete. Ne morem si predstavljati niti
ene vasi, niti enega mesta na Slovenskem, kjer bi mogel
učitelj v mešani družbi govoriti o takih kočljivih stvareh, a
da bi se ne čutil nesvobodnega. Kar se ima povedati ma¬
teram in samo njim, naj se pove na posebnih materinskih
večerih. Tu se bode lahko vse obravnavalo brez nerodne
priderije, pa tudi brez več ali manj upravičenega stida.

VII. Beseda mojim tovarišem.

In tako sem pri koncu. Povedal sem o roditeljskih
večerih vse, kar sem smatral za koristno. Sedaj izročam na¬
daljnjo nalogo Vam, dragi tovariši! Vi uvedite to misel
v prakso, Vi vdahnite mrtvi stvari življenje;
uravnajte vse tako, da zadobe roditeljski večeri za nas ta

116

pomen, ki si ga obetamo v nemara preveliki, a neškodljivi
idealnosti.

Delajte z vsemi močni na to, da izpremenite raz¬
mere, prežalostne razmere, v katerih životari naš stan.

Mrak nas duši, kvišku bi radi, k solncu! Vse sili k dobro¬
dejni svetlobi, mi smo s težkimi lanci prikovani v noč. Ne
moremo hkratu vzleteti kakor orel — le polagoma se bo¬
demo nemara z naporom vseh moči in v tesni slogi dovili
do morja luči. Iščimo si zaveznikov na tej poti!
Približajmo se narodu, ki smo se ga bali, ker smo bili
gluhi in slepi. Spoznajmo narod, narod naj spozna nas!
Svoje srce mu odprimo; naj ga preiskuje v vseh skritih
kotih, naj se na lastne oči uveri, da v tem srcu ni niti
sence egoizma, da v njem žari edino le ljubezen do naroda,
usmiljenje do trpinov, želja in neodoljivo hrepenenje, do¬
vesti narod do prosvete. Narod naš je neveden, narod naš
je nezaupen, oboje ne vsled lastne krivde; stoletja gorja so
povzročila to žalostno stanje.

Ta narod ne pripoznava dobrotnikov, ker
jih ni bil nikdar vajen.  Če ti za dobrodejstvo udari v
obraz, ali se bodeš zato obrnil od njega?

Delajte za stik z ljudstvom! Ne zanemarjajte nobe¬
nega sredstva, ki vas približa narodu, ki popularizuje naše
šolstvo. Ne proti narodu nam je hoditi, ampak z njim,
združiti se imamo z njim, in če reklamujemo svoje mesto v
višjih slojih (v kar nas upravičuje naša omika), dvignimo
narod k sebi! Ne pripoznavamo moči srebra, pripoznavamo
moč in veljavo vede, prosvete. Potem bode naš narod postal
krepak, v kulturi svoji istinito sposoben za brambo v velikem
boju narodov za obstanek. Le s prosvečenim narodom se
moremo bojevati proti prosvečenemu narodu.

Naj Vas ne ustraši neuspeh v začetku! To vse mine,
samo ako bodete vztrajni in — voljni. Led je prebit —
prvi poizkusi so pokazali, da je uprizarjanje roditeljskih
večerov na Slovenskem mogoče. In ker je mogoče in ker

117

je koristno, smo dolžni sodelovati vsi, vsi, ki čutimo spo¬
sobnost za to.

Slovensko učiteljstvo je že toliko storilo za razvoj narodne
zavesti. Natovorimo si še to delo, še to dolžnost, koristilo
bode narodu, pa tudi — nam. Začnimo z roditeljskimi večeri
najprej po naših mestih in trgih. Potem se bode ideja širila
naglo iz teh središč po deželi. Uporabljajmo tisk za reklamo,
poročajmo o vsakem roditeljskem večeru v dnevnikih in
natančno v »Domačem ognjišču 11 , da iskra zaneti tudi drugod
in da postane vsaka šola širom naše domovine v resnici
»ljudska", narodna šola, to je, ne samo učiteljeva, ampak
skupna last učiteljev in občinstva, za ko j e dobrobit,
za koje razvoj tekmujeta obe stranki v pleme¬
niti borbi.


•' ;V.







s posebnim ozirom na

roditeljske večere.

Napisal

Dragotin Pribil,

c. kr. vadniški učitelj in šolski nadzornik v Krku (Istra).
Uredil

dr. Fran Ilešič.

V Ljubljani 1908.

Izdala »Slovenska Šolska  Matica 11 .
Natisnila ,.Učiteljska tiskarna' 1  v Ljubljani.

\

v

Sola in dom

s posebnim ozirom na

roditeljske večere.

II. Praktični del.

Napisal

Dragotin Pribil,

c. kr. vadniški učitelj in šolski nadzornik v Krku (Istra).

Uredil

dr. Fran Ilešič.

V Ljubljani 1908.

Izdala »Slovenska Šolska  Matica' 1 .
Natisnila »Učiteljska tiskarna' v Ljubljani.

B. Praktični del.




Društvo za otroško varstvo, njega
pomen, namen in ustroj.

(Govoril na ustanovni skupščini v Ljubljani dne 15. aprila 1908
sodni tajnik Fran Milčinski.)

Nujna potreba je rodila naše društvo. Nujna potreba
na dveh straneh: na strani nesrečne, zapuščene in zanemar¬
jene dece, ki je, pogrezujoč se v propast, zaman iztezala
ročice na pomagaj, in na strani onih, ki sta jih srce in vest
gnala pomagat, a sami, neorganizovani, niso mogli pomoči.

A utegne kdo vprašati: Kako da je baš sedaj društvo
postalo tako sila potrebno? Ali dosle ni bilo zapuščene
in zanemarjene mladine? — Bila je, a videli je nismo!
Kakor gre šetalec dan za dnem, leto za letom mimo iste
hiše in ne ve, koliko oken ima in kako je pobarvana! Gle¬
dali smo, a videli nismo! In ako kdaj baš nismo mogli
prezreti tragedije iz otroškega življenja, ki se je dogodila
pred našimi očmi, pa smo jo hitro zopet pozabili, misleč:
Kar je, to je, in kakor je, tako pač mora biti!

Pojavili so se pa mladino- in človekoljubi in so nam
odprli oči: kakor z Rontgenovimi žarki so posvetili člo¬
veški družbi v telo in razkrili nevarno rano: zanemarjenost
mladine! Postali smo pozorni, pričeli smo opazovati in vi¬
deli smo grozo! Zvedeli smo, da od gladu, od nezadostne
oskrbe umirajo rejenčki; priglušni vek teh malih mučenikov
ne sega niti v vežo, kamoli na ulico; ne more priklicati po¬
moči. Videli smo telesno in duševno pohabljeno deco, žrtve
podivjanosti njih staršev ali hraniteljev. Videli smo starše
in hranitelje, kako so s premišljenim, hladnokrvnim, po¬
časnim trpinčenjem stregli otroku po življenju, da pode-

6

dujejo za njim, ali tudi le, da se rešijo bremena. Videli
smo. otroke, ki so se skrivali o mraku po cerkvah, preze¬
bali po cestah, ker so se bali doma in hude mačehe, otroke,
ki jim je pohajkovanje prišlo v navado: daljna cesta je njih
dom, cestni jarek in gozd sta jim ležišče, a navihana laž
potni list; otroke, ki od gladu beračijo, in otroke, ki jih
beračit pošiljajo starši, da dobe za žganje; otroke, ki ne
znajo ne pisati ne čitati, pač pa krasti in premeteno go¬
ljufati!— Čudom se začudimo: Ali je mogoče toliko bede
in zanemarjenosti mladine? Odkod izvira, ali je neizogibna,
ali ni pomoči zoper njo? — Čim je družba spoznala to
nevarno bolezen na svojem telesu, ji je instinktivno pričela
iskati zdravila!

Utegne pa kdo vprašati: Ali se spričo vse te telesne
in duševne bede mladeži dosedaj še ni nič zgodilo njej v
prid, ali res vse to delo čaka samo našega mladega društva?

Stvar je taka. Ponašamo se lahko že z lepim številom
zavodov in naprav, namenjenih bednemu, bolnemu, zapušče¬
nemu, zanemarjenemu otroku.

Imamo n. pr. koristna, uspešno delujoča vzgajališča za
zanemarjene dečke. Zavod pač stoji, zanemarjeni dečki se
pa po cestah potepajo, beračijo in kradejo in so v škodo
in v pohujšanje vsej svoji okolici. Obstoj zavoda nikakor
še ne zadošča. Treba činitelja, kateri naj izsledi take otroke,
preišče vsak slučaj, preudari, kaj je ukreniti v prid otroku,
ali spada v zavod in v katerega, in v tem slučaju izpo¬
sluje njegov sprejem v zavod ter skrbi za pokritje stroškov.
Ta činitelj pa bo naše društvo!

Imamo n. pr. tudi Elizabetno otroško bolnico. Prijazen
sprejem, ljubezniva oskrba je ondi zasigurana vsakemu otroku,
ki išče pomoči, celo takemu, čigar vsa in edina bolezen je
— lakota! Ali kaj, ko otrok sam ne najde vanjo in starši
in hranitelji često ne vedo zanjo, in ako vedo, so od bede
tako apatični, da je ne uporabijo; morebiti jim pa sploh ni
do tega, da otrok ozdravi'!

7

Tudi v takih in sličnih slučajih je torej treba otroku
zaščitnika in posredovalca in to mu bodi naše društvo!

S tem je tudi označeno tesno prijateljsko stališče našega
društva napram obstoječim mladinskim zavodom; njih pro-
speh je prospeh naših ciljev, naša sredstva so njih sredstva!

Toda obstoječi zavodi ne zadoščajo vsem dejanskim
potrebam. Ne glede na to, da so zavodi, ki jih imamo, iz-
večine prenapolnjeni, vzgajališča za izprijeno žensko mladino
sploh nimamo, nimamo najdeniščnice, varovalnic nam pri¬
manjkuje na vseh koncih in krajih, , primanjkuje dnevnih za¬
vetišč itd.

Poleg skrbi za poedinega pomoči potrebnega otroka
bo imelo društvo tudi to širšo nalogo, da se bo zavzemalo
za ustanovitev potrebnih zavodov in jo podpiralo.

Za marsikakega bednega otroka so se že dosedaj
uspešno zavzela razna splošna dobrodelna društva. S temi
društvi hoče naše društvo delovati roko v roki in jih v prid
stvari razbremenjati. Dobrodelnost ni igrača, ampak umet¬
nost. Onemoglemu starčku je drugače pomagati nego vboga-
ime prosečemu otroku. In tudi otroci si niso vsi enaki;
vsak slučaj je posebe preudariti in posebe rešiti! Zato ne
zadoščajo zgolj dobra volja, usmiljeno srce in denar, treba
je tudi obsežnega strokovnega znanja o vzgoji duše in o
pravoslovju ter temeljitega poznavanja ljudi in krajevnih
razmer in potreb. Ako naj bo špecialno delo dovolj inten¬
zivno, treba pač Specialne organizacije, našega društva!

Tak je torej pomen našega društva, tak njegov namen
in tak njegov delokrog. Temu delokrogu primerno je za¬
snovan tudi ustroj društva. Delovanje našega društva sega
na polje varuštvenega prava, na polje javne varnosti, javne
vzgoje, javnega zdravstva, javne ubožne preskrbe. Zato po¬
trebuje stalnega stika z onimi oblastmi, katerim so izročene
te stvari. Ta stik naj na eni strani podpira in pospešuje
društveno delovanje, na drugi strani pa naj daje dotičnim
oblastvom važne informacije, ki bodo povod in izpodbuda

8

za načelne ukrepe in reforme; osigurati si ga hoče društvo
s tem, da kot viriliste vabi v svoj odbor odposlance knezo-
škofijskega ordinariata, kranjskega deželnega odbora, mestne
občine ljubljanske, okrajnega glavarstva, okrajnega sodišča
ljubljanskega in okrajne šolske nadzornike obeh šolskih oko¬
lišev, mesta in okolice. Poleg teh virilistov je v odboru
sedem za dobo treh let voljenih  odbornikov. Vseh od¬
bornikov vkup je torej petnajst. A tudi ta obsežni odbor
sam ne bo zmogel vsega dela; podpirali ga bodo skrbniki
in skrbnice, ki bodo v poedinih slučajih izvrševali potrebne
pozvedbe in nadzorovali poedine jim v nadzorstvo izročene
otroke. To osebno delo je velevažno; v njem tiči težišče
vsega društvenega delovanja. Onim velecenjenim damam
in gospodom, kateri so pripravljeni, prevzeti posel skrbnice
ali skrbnika, bodo v presrčno radost uspehi, ki jih bodo
doživeli, bodo jim pa tudi bogato plačilo za njihov trud.
Reševanje otrok je plemenito, a tudi hvaležno delo!

Skrbniki in skrbnice se smejo povabiti na odborove
seje, takisto razni zvedenci. Za posvet o posebno važnih
društvenih stvareh in za njih izvršitev, se sme odbor po¬
množiti s posebnimi odseki, ki se sestavijo iz kroga druš-
tvenikov.

Tako je odboru zasigurana ona gibčnost, ki jo potre¬
buje za dosego svojih mnogovrstnih nalog.

Potem pa je treba društvu še denarnih sredstev, obilnih
denarnih sredstev.

Uvažujte le, da stane vzgoja enega samega otroka v
Takem zavodu ali zavetišču ali tudi v zasebni družini po¬
vprečno 200 kron na leto, uvažujte, da čaka že sedaj, ko
društvo ni pričelo niti še delovati, znatno število takih resnih,
nujnih slučajev, ki naj bi jih rešilo naše društvo, uvažujte,
da je šel v javnost v tisočih in tisočih izvodih naš oklic, naj
se nam naznani vsak otrok, ki je zanemarjen in izprijen, da se
zavzamemo zanj, in mislite si lahko, koliko bo treba sredstev
le za tekoče slučaje in brez ozira na širše naloge društva!

9

Velike bodo potrebščine, ali za njih pokritje se društvu
ni bati; za pokritje mu jamči bogat, neizčrpen zaklad,
to je, dobro, zlasti bedni mladini iskreno naklonjeno srce
našega prebivalstva! Molčim o ljubljanskih hišah, kjer je
dan na dan miza pogrnjena ubogemu šolarčku in dijaku.
Molčim o blagih ljubljanskih damah, katerih imena čujem
o vsaki priliki na sodišču iz ust hvaležnih, revnih mater, ki
v svojih stiskah nikdar niso pri njih zastonj iskale pomoči.
Povem vam naj le o preprosti ženi obrtnikovi, ki je za svo¬
jega vzela otročiča, dve leti starega, od očeta pijanca in
matere beračice zapuščenega. Bolno je bilo dete in nič ni
znalo govoriti, a se ga je le usmilila! V njenih skrbnih
rokah je ozdravelo. Čez tri leta je pot zopet mimo pripe¬
ljala njegovo mater. A deček ji ni maral dati roke, češ:
„Ti nisi moja mama, mama je ta, ki mi da jesti!" — Zdaj
je deček star deset let, zdrav, krepak, zelo priden in ponos
svoje druge, a prave mame.

In povem vam naj o stari, revni ženici delavki, ki je
našla o mraku v cerkvi dečka, bridko se jokajočega, brez
očeta, brez matere, od vsega sveta zapuščenega. Brez po¬
misleka ga je vzela s seboj v svoje borno stanovanje, mu
skuhala in postlala, a drugi dan nabrala potrebnega denarja,
da mu je kupila obleko. Revež je delil z revežem zadnji
grižljaj! In ko je deček, ki je bil premeten lažnik in po¬
tepuh, obleko prodal in izginil, je jokala za njim, ker se ji
je smilila njegova izgubljena duša!

Še mnogo drugih takih preprostih ženic sem spoznal,
ubogih na posvetnem blagu, neizmerno bogatih na usmi¬
ljenju in požrtvovalnosti za bednega otroka.

Ni dolgo tega, kar je s kopico otrok obdarjena vdova
po listih potožila svojo bedo in prosila pomoči. In njeni
prošnji so se takoj odzvala usmiljena srca blizu in daleč in
iz vseh slojev: duhovščina, dame, delavci, odvetniki, kuha¬
rice itd., Slovenci in Nemci iz Ljubljane, s kmetov, iz Ko¬
roškega, iz Trsta, z Dunaja so priskočili na pomoč. Odrezki

10

poštnih nakaznic so prišli slednjič tudi meni v roke. Mnogo
čitam, povem pa, da me že dolgo ni noben literarni pro¬
izvod ganil tako, kakor ti preprosti nakaznični odrezki!

Spričo takih zlatih src se ni bati našemu društvu. Brez
strahu lahko zre v bodočnost. Res je, društvo mora štediti.
Mehkužno ne sme vzgajati v svojo skrb prevzete dece, po¬
tuhe ne sme dajati zanikarnim staršem, nasprotno, vsakikrat
mora izkušati, da jih prisili vsaj v plačilo enega dela stroškov
nadomestne vzgoje, in takisto bo društvu skrbeti, da store
tudi država, dežela in občina svojo dolžnost. Tako bo društvo
štedilo. Nasproti pa mu mora veljati načelo: Vsakemu sle¬
hernemu trpečemu, zapuščenemu, zanemarjenemu otroku mo¬
ramo pomagati, brez razlike, brez izbire! Vsi so naši! Naj
stane, kolikor hoče! Bo že Bog dal! Tam, kjer je skrajnja
sila — in naše društvo se bo bavilo zgolj s takimi slučaji
— tam ni mesta hladnemu računanju. Bo že Bog dal, tisti
Bog, čigar odsev nam živi vsem v srcu, najsi smo katerega¬
koli naziranja! Nič se ne bojmo! Ali pa hočete mar mirno
gledati od gladu umirajoče dete, od neusmiljenih staršev
trpinčenega otroka in se ne boste ganili? Mar boste hladno
dopuščali, da leze pred vašimi očmi ubog, izbegan, zapuščen
otrok po lestvici beračenja, tatvine, vlačuganja nizdol na
dno bede in zločinstva, ko pa ga z malo žrtvijo, prav obr¬
njeno, lahko rešimo?

Ogromne so res pri nas zahteve neštetih društev. Ali
vsem lahko prej odrečete podporo, le otroku je ne morete
odreči, ako ljubite svojo lastno mladost, ako ljubite svojo
lastno deco, ako ljubite spomin na svojo mater! Saj ne
bomo večno živeli na tem svetu in ničesar ne vzamemo
s seboj v grob. Obrnimo delo svojega življenja bližnjemu
v prid, v prid njegovemu otroku, in življenje nam bo imelo
popoln smisel, najlepši smisel.

Odprite srca, odprite roke za otroka!

Predavanja ob roditeljskih večerih.

I. Popolna predavanja.

JAKOB DIMNIK:

Pozdrav staršem.

(Govoril na prvem roditeljskem sestanku na I. mestni deški ljudski šoli

v Ljubljani.)

Povabili smo vas v te prostore, da se nekoliko med
sabo pomenimo o vašem najdražjem zakladu, o vaših otrocih.

Svoje otroke zaupate šoli, nadejaje se, da jih vzgoji v
dobre ljudi in koristne člane človeške družbe. Šola pa tudi
res stori vse, kar le more za blagor in srečo vaših otrok;
ne uči jih le znanosti, potrebnih za vsakdanje življenje,
ampak jih tudi vzgaja v dobre ljudi.

Ta naloga ljudske šole, namreč vzgoja  otrok, je jako
težka, tako težka, da šola sama ne opravi skoraj ničesar,
če je pri tem delu ne podpira dom. Šola in dom morata
pri vzgoji otrok podpirati drug drugega in starši in učitelji
morajo hoditi roko v roki, to je: starši in učitelji se morajo
večkrat shajati ter pogovarjati o vzgoji otrok.

V ta namen so uvela naša šolska oblastva take rodi¬
teljske večere, kakršen je današnji.

Res je, da se nekateri starši seznanijo z učitelji svojih
otrok pri vpisovanju ob začetku šolskega leta ter se pogovore
pri tej priliki o marsičem, kar bi bilo dobro za njih otroke.

Nekateri starši imajo tudi to lepo navado, da pridejo
večkrat v šolo povprašat, kako se uči otrok, kako se vede itd.

12

To je hvalevredna navada, ki jo prav toplo priporočam
vsem staršem.

Žalibog je pa še mnogo staršev, ki niti ne poznajo
učiteljev svojih otrok; vsled tega silno trpi vzgoja takih
otrok. Zato so pa potrebni roditeljski večeri; na njih se
bomo seznanili tudi s tistimi starši, ki dosle niso imeli na¬
vade, prihajati k učiteljem.

O čem se bomo pa razgovarjali na roditeljskih ve¬
čerih?

O pouku, o pohajanju šole, največ pa o telesni in du¬
ševni vzgoji otrok.

Nekateri otroci imajo posebne telesne hibe ali napake,
ki jih mora učitelj poznati, na pr. bolezni na mehurju, kilo,
želodčno, črevesno bolezen itd. Če iztakne otrok kako kožno
bolezen, če naleze uši, je treba o tem učitelja obvestiti.
Grde razvade otrok, na pr. kajenje, uživanje opojnih pijač itd
morajo biti znane staršem in učiteljem. O nalezljivih otroških
boleznih je treba tudi staršem in učiteljem skupnega raz¬
govora in posvetovanja.

O vsem tem in o marsičem se bomo razgovarjali na
roditeljskih večerih. Pa tudi o duševni vzgoji otrok bomo
predavali. Laž, tatvina, kletev in druge grde lastnosti so
med mladino zelo razširjene; mogoče jih je odpraviti le, če
delujejo starši in učitelji skupno. Pri večji šolski mladini
je najti tu pa tam tudi grešno navado (onanijo), ki razjeda
otroku telo in dušo. Dober učitelj ozdravi v zvezi z vero-
učiteljem tudi to bolezen. Vzrokov je torej več ko dovolj,
da se starši in učitelji večkrat snidejo ter pouče, kako bi
bilo mogoče, odpraviti to ali ono napako otrok in privesti
otroka na pravo pot, da postane dober človek in koristen
član človeške družbe. Pozdravljam vas vse še enkrat, ki ste
prišli na današnji roditeljski večer, ter vam kličem: „Dobro
došli!“, želeč, da se večkrat snidemo o takih prilikah. V to
pomozi Bog!

13

JANKO LEVSTIK:

Starši, delujte vzajemno z učitelji!

(Govoril na roditeljskem sestanku v Zagorju.)

Preljubi očetje in matere! Sreča ali nesreča prihodnjih
dni je v vaših rokah. Kakor vzgojite svoje otroke, takšne
čase bomo imeli, slabe ali dobre.

Res je sicer, da je ljubezen do otrok prva učiteljica
vzgoje. Toda čestokrat se izpremeni prava ljubezen v na¬
pačno, pretirano. Taka pa otroka ne osreči, pogubi ga.

Vprašam: Kako naj pripravimo in zagotovimo otroku
srečno bodočnost?

Nekateri menijo, da je v dosego zemeljske sreče naj¬
boljše sredstvo denar; zakaj denar je sveta vladar. Bogatinu
se gotovo ne godi slabo.

Toda moti se, kdor misli, da more edinole bogastvo
otroku zagotoviti srečno in veselo prihodnost. Ne rečem
sicer, da bi bila skrb za posvetno blago napačna; lepo in
hvalevredno je, če zapuste starši svojim otrokom primerno
blagostanje. A najboljša dota in najboljši zaklad, najlepša
zapuščina staršev je pametna vzgoja.

Dobra vzgoja je največja sreča za vsakega človeka,
največje bogastvo, ki ga rja ne more uničiti. Starši, ki so
dobro vzgojili otroka, so mu ostavili najlepšo dediščino, so
poklonili človeški družbi najlepši dar.

Slabo razvito dete se razvije v bič, ki neusmiljeno bije
roditelje in ki tepe vso soseščino; končno pa takega človeka iz¬
obči družba, če nesrečnika ne uniči lastno nesmotreno življenje.

In kaj ste storili za vzgojo otrok, od katere je zavisna
vsa sreča naših potomcev, dragi mi starši, in kaj smo sto¬
rili dosle učitelji, ki nam je izročena mladina od dovrše¬
nega šestega do dvanajstega, oziroma štirinajstega leta?

Pogovarjamo se o tem in onem, le o vzgoji otrok
molčimo. Prebiramo različne knjige, posvetne in duhovne

14

vsebine — o vzgoji ne čitamo nikdar. Naročene imamo
različne časopise. Katera hiša sprejema časnik o vzgoji?
Dimnikova knjiga o domači vzgoji ni znana pri nas, tudi
„Domače ognjišče 1 ' še ni dovolj razširjeno. In vendar stane
ta list na leto samo dve kroni.

Bridka resnica je, da se na svetu ne podcenjuje no¬
bena stvar tako kakor dobra domača vzgoja. Vsakdo misli,
da je vzgoja sama ob sebi umevna, da je vsak oče nekako
že od rojstva sposoben, vzgajati svoje otroke, da se mu
ni treba ničesar učiti o vzgoji, da opravi to najtežje opra¬
vilo lahko igraje.

Vzgojevalec Herbert Spencer je v sedemdesetih letih
preteklega stoletja napisal te-le besede: „Ali ni prečudna
stvar, da se prepušča usoda novega zaroda slučajnim vpli¬
vom nespametnih navad, nevednih dojilj in predsodkom
babic? Ako bi zašel v veliko trgovino trgovec brez naj¬
manjšega znanja iz računstva in knjigovodstva, bi vpili radi
njegove gluposti; prerokovali bi mu žalostne posledice.
Ce bi kdo brez temeljitega poznavanja človeškega telesa
vzel zdravniški nož v roko, ali bi nas ne presenetila nje¬
gova drznost, ali bi se nam ne smilil ubogi bolnik? Toda
da prevzamejo tu in tam starši težko nalogo vzgoje otrok,
ne da bi se jim kdaj sanjalo o vzgoji, ne da bi se bili kdaj
vprašali, kateri so temelji telesne in nravne vzgoje, to nas
niti ne preseneča, kar se tiče očetov, niti nas ne navdaja z
usmiljenjem, kar se tiče otrok, njihovih žrtev."

Tako nam je Spencer kaj lepo pokazal, da je treba
misliti na pripravo staršev za vzgojo otrok. In prav v tem
pogledu je naša javnost dosle mnogo grešila, grešili smo
z njo vred tudi mi učitelji, ker smo bili kot strokovnjaško
naobraženi vzgojevalci v prvi vrsti poklicani, da poučimo
širše sloje o načelih prave vzgoje. Skrajnji čas je, da sto¬
pita šola in dom v najtesnejšo zvezo. Le oni učitelj bo
pogodil pravo pot, ki je prepričan o potrebi sporazumljenja
med šolo in domom, ki ve, da je treba ljudstvo poučiti o

15

domači vzgoji, o tem temelju uspešnega vzgojnega dela v šoli.
Bolj ko raste zanimanje staršev za šolo, bolj ko se strinjajo
njih želje in nameni z željami in nameni učiteljevimi, bolj
ko sploh spoznavajo blagoslov dobre vzgoje, tem sigurneje
pade setev šole na dobro zemljo, kjer obrodi stoteren sad.

Potrebo vzajemnega delovanja staršev in učiteljstva je
uvidela tudi vlada sama. Prevažno in največjega pomena
je, da je šolska oblast sprejela prireditev roditeljskih se¬
stankov v svoj program. „Šolski in učni red“ z dne 29. sep¬
tembra 1905 uvaja med drugimi novostmi tudi roditeljske
sestanke. 120. točka tega učnega redu se glasi: „Učitelji
so dolžni, z vso vnemo posredovati med šolo in domom;
to zahteva napredek pouka, zboljšanje šolskega obiska, zlasti
pa zboljšanje vzgoje." Ta naredba ustreza zahtevi časa. Kar
se je prej samo želelo, to se more sedaj uprizarjati v vsaki
vasi: učitelji se morejo z roditelji skupno na posebnih se¬
stankih posvetovati o vzgoji našega najdražjega imetja, naj¬
lepšega zaklada našega naroda, o vzgoji naše nade, našega
jamstva za boljšo in srečnejšo bodočnost, o vzgoji mladine.

Da učiteljstvo hoče ustreči temu zakonu, o tem naj
vam priča sestanek, ki ga prireja danes zagorsko učiteljstvo
staršem svojega okoliša.

In vi, predragi nam navzoči! Prihajajte radi na te
sestanke, ne imejte gluhih ušes, če vas bomo v prihodnje
zopet vabili na enake prireditve. Nič nam ne pomaga, to¬
žiti o izprijenosti naše mladine in zraven držati križem roke.
Zabičimo si enkrat za vselej v glavo: Prvo in najvažnejše
naše delo je vzgoja otrok! Življenje poedincev, družin, občin
naroda — človeštva je odvisno zgolj od vzgoje. Blagostanje
in gorje ima svoje korenine v vzgoji. Kateri sinovi delajo
čast očetu in materi, občini, domovini? Dobro vzgojeni!
In kateri ne? Odgovor si misli lahko vsakdo sam. Res je pa,
da je vzgoja nekaj jako, jako težkega. Vzgoja je umetnost
vseh umetnosti! A če kje, potem mora v vzgoji veljati geslo:
„Z združenimi močmi!" V tem oziru smo dosedaj strašno

16

grešili. Hodili smo večinoma vsak svojo pot: šola svojo,
dom svojo. Nastala je med šolo in domom zev, ki bo vzrok
naše pogube, če je ne zamašimo hitro. To pa storimo, če
stopimo v ožjo zvezo in si vzajemno za skupno delo podamo
roke ter podpiramo drug drugega. Le na ta način bo naše
delo uspešno in bo rodilo obilo sadu.

Kakor domača vzgoja le tam lepo napreduje, kjer ži¬
vita oče in mati v lepi slogi in sporazumljenju, tako se
morejo tudi le v oni občini pri vzgoji in pouku doseči po-
voljni uspehi, kjer je med starši in učitelji lepa sloga in
edinost, kjer domača hiša vseskozi podpira učitelja pri nje¬
govem blagem prizadevanju.

Sloga, vzajemno delovanje, torej soglasje med šolo in
domom olajšuje delo vzgoje in je prvi pogoj, da se dose¬
žejo ugodni vzgojni uspehi; nesloga pa jo ovira in obtežuje
in je za mladino pogubna.

Družina in šola sestrici sta dve,
nobena brez druge hoditi ne sme.

Teh besed se držimo v prihodnje, starši in učitelji!

ANDREJ RAPE:

Roditeljski večer.

(Govoril na roditeljskem sestanku v Smledniku.)

Častiti starši! Cenjena gospoda! Pozdravljam vas prav
presrčno vse, ki ste se zbrali danes v teh prostorih na prvi
roditeljski sestanek, ki vam ga je priredila tukajšnja šola.
Prav toplo pozdravljeni! Dal Bog, da bi bilo še mnogo takih
sestankov in da bi koristili mnogo!

Nismo se sešli danes zaradi sebe samih; zaradi svojega
najdražjega zaklada na svetu, zaradi svojih otrok smo se
sešli. O, vem, da ljubite vsi svoje otroke! Saj so kri
vaše krvi.

17

Prepričan sem zato, da ste z veseljem žrtvovali nekaj
dragega časa sreči in blaginji svojih otrok. Roditeljske se¬
stanke ali večere sem imenoval take-le sestanke, kakršen je
danes. Roditeljske zato, ker so v prvi vrsti namenjeni vam,
roditelji ali starši. Večeri pa se lahko imenujejo zato, ker jih
bomo prirejali navadno ob večerih, ko končate svoja dnevna
opravila; zvečer bodete drage volje darovali nekaj časa bodoč¬
nosti svojih otrok, ki bodi srečnejša, nego je naša sedanjost.

Ne smete si pa misliti, častiti starši, da smo priredili
take sestanke zato, da bi vas vnovič priklenili na šolske
klopi, kakor nekdaj, ko ste bili še majhni in ste morali
prihajati v šolo. Ne! Vodila nas je pri tem koraku ljubezen
do vaših otrok in njih bodočnost, ki bode srečnejša, ako se
bodete radi udeleževali takih sestankov in se tudi ravnali
po naukih, ki jih bodete slišali tu. Na takih sestankih si
bomo vsi enaki. Kakor mi, tako bode imel tudi vsak izmed
vas besedo. Najprej bo eden izmed nas predaval kaj splošno
koristnega o vzgoji otrok, potem pa se bomo prijateljski
med seboj pomenili o svojih otrocih. Vi nas bodete lahko
povpraševali, kako je z njimi v šoli, in mi vam bomo od¬
kritosrčno odgovarjali. Povedali nam bodete o svojih otrocih
marsikaj, kako se n. pr. vedejo doma, na paši, pri igrah, s
kom občujejo, kako se vedejo proti vam. Povedali nam
bodete n. pr., če ima kateri kako bolezen; tudi to je važno.
Pa ne le o dobrih, tudi o slabih lastnostih otrok se bomo
pogovorili. No, da! Kdo pa je med nami, ki bi ne imel
niti ene slabe lastnosti? Tak človek bi bil popoln.

Častiti poslušalci, ljubi starši! Sedmo leto sem že med
vami, pa reči moram: Med vašimi otroki ne poznam ravno
hudobnih. Pa -ko bi tudi bil kateri, Bog varuj, zametati se
tak otrok ne sme! Nasprotno! Baš tak otrok tem bolj po¬
trebuje modre roke, da ga strga s pota, ki pelje v pogubo,
in ga postavi na pot sreče.

Zapomnimo si pa še to-le prav dobro: Velik, silno
velik bi bil greh, ako bi zaradi takega otroka žalili njegovo

2

18

mater. Mati ljubi takega otroka bolj nego navadne matere,
njena ljubezen je globlja in večja, ker ona ljubi s solzami.
Njene solze so lepi biseri, ki bi jih bilo greh zametavati.
Njena duša je živ vrelec, iz katerega pije njen otrok toliko
ljubezni, nesamopridne in trpeče, da ga večkrat spravi na
pravi pot. Greh bi tedaj bil, zametati takega otroka, velik
greh, žaliti njegovo mater.

Toda nazaj k pogovoru! Med pogovori, ki jih bomo
imeli ob takih sestankih, se nam bo odkrila njihova bogata,
za vse sprejemljiva duša. Videli jo bomo pred seboj, kakor
na krožniku in lahko bomo izbirali pomočke in pota, po ka¬
terih bomo vodili otroka, da vam bo v veselje, da bo veren
kristjan, dober državljan in koristen član človeške družbe.

Resnično, taki sestanki staršev in učiteljev so zelo
važni. A niso nič novega! Že 20 let se trudijo pametni
in učeni možje, da zbližajo dom in šolo, da bodeta delala
vzajemno in da ne bo podiral dom, kar sezida šola, in
obratno. Prav ta namen imajo roditeljski večeri, ki se pri¬
rejajo dandanes po mestih, trgih in vaseh.

Resnično, potrebni so ti sestanki; zakaj dom in šola
sta si danes še nasprotna. Kaj ne, častiti starši, mislite si:
Čemu nam je šola? Čemu posebno nam, kmetom? Šola nam
jemlje otroke, ki jih rabimo doma pri delu, na paši i.t. d.
Za šolo moramo šteti težko prisluženi denar. Plačevati
moramo večkrat tudi kazni zaradi zamud! Seveda to vas
večkrat ujezi in šola vam ni všeč. Morebiti daste duška
svoji jezi tudi z besedo vpričo svojih otrok. In vidite, to
silno kvari otroke. Otrok, ki ve, da se v šoli ne nauči nič
slabega, sliši, kako se zabavlja čez šolo, in izgubi vse veselje,
hodi v šolo le nerad, jokajoč, se ne uči i.t.d. In to, vidite,
je silen kvar za otroka.

Potrebna so taka shajanja. Treba je, da se učitelji in
starši pogovorijo med seboj. Najprej se pogovorimo, potem
se pomirimo in prepričan sem, naposled bomo tudi dobri
prijatelji.

19

Hiša in šola imata v rokah, kar je vam in nam naj¬
dražje: mladino. Ali gotovo je pred Bogom in ljudmi večja
vaša dolžnost, skrbeti za srečo in blagor svojih otrok, nego
je to dolžnost šole. Vendar delati morata oba: dom in šola.
To je pomisliti. Sedaj si pa mislimo tak slučaj: Bogat po¬
sestnik, naj si bo že, kjer hoče, si hoče sezidati novo po¬
slopje. Delo odda dvema mojstroma. Ta dva se kar nič ne
pogovorita med sabo. Prvi gre in začne staviti temelj. Se¬
zidal je že precej, a glej, pride drugi in pravi: „Kaj! Tako
boš zidal? To vendar ne gre!“ Vzame kladivo in podere,
kar je sezidal prvi.

Začne zidati sam. Že je nekaj sezidal čisto po svojem,
pa pride prvi in pravi: ..Prijatelj, to vendar ne gre! Tako
vendar ne boš zidal, če imaš le kaj pameti!“ Vzame kladivo
in podere. — Tako podira eden, kar je sezidal drugi. Vprašam
vas, častiti starši, ali prideta kdaj s poslopjem do strehe?
Ne, nikdar ne prideta, zakaj že v temelju sta si nasprotna.

In mi! O, mi imamo zidati lepše, dragocenejše in tudi
imenitnejše poslopje nego ona dva mojstra. Mi imamo zidati
tempelj božji, zidati imamo poslopje neumrjoče duše, čujete!
Ali ni to naše poslopje brez primere dragocenejše? Gotovo!
mi odgovarjajo vaši obrazi. In sedaj vas vprašam: Ali pri¬
demo z zidanjem kdaj do strehe tega poslopja, če podiramo
drug drugemu? Nikdar in nikdar!

Pogovoriti se moramo, da bomo zidali enotno, z istimi
pripomočki in istimi cilji. Potem bomo sezidali to poslopje
do neba: vzgojili bomo svoje otroke tako, da bomo imeli
koristi vsi! Vi, šola, človeška družba, a največjo in nepre¬
cenljivo korist pa vaši otroci sami.

Ob takih shajanjih bomo spoznali otroško dušo po¬
polnoma, saj se bomo o njej menili, spoznali pa bomo tudi,
da otrok ni samo neprijeten plod prijetne ljubezni, ampak,
da je ustvarjen za kaj višjega, da je njegov cilj v Bogu,
da je tempelj božji.

2 *

20

Tako sem vam naslikal ob kratkem pomen in važnost
sestankov, kakršen je danes, in prehajam k pravi svoji
današnji nalogi; povedati vam namreč hočem, kakšen pomen
ima družina za vzgojo otrok.

Predno pa pričnem o tem, bo gotovo koristno, če
vam razložim, kaj je pravzaprav vzgoja.

Sledite me in pazite! Izkušal vam bom predočiti to na
prav preprost način. Mislimo si:

Vroč poletni dan je. Nebo gleda na zemljo, kakor
v ognju razpaljeno. Noben vetrič ne dahne. Žalostno po¬
vešajo rastline glavo in kakor b slišale smrt, kličejo: „0
dobrotno nebo, daj nam piti, utolaži nam žejo, pošlji nam
življenskega olja — mokrote, umiramo!“

Ali nebo se ne gane. Veter ne dahne, kapelj hladilnih
ni. Posuše se rastline in umrjejo. Umorila jih je suša.

To je ena podoba. Oglejmo si sedaj drugo!

Na nebu so se nakopičili oblaki! Veter poteza sun¬
koma. Kakor bi trenil z očesom, se zabliska tu in tam med

oblaki in iz daljave se čuje grom. Bliže je in bliže! Silen
tresk! Zvije se vse. Ali nebo je dobrotno: blagodejen dež
se ulije na zemljo.

O, hlastno pije žejna zemlja, pijo rastline. Glave dvi¬
gajo in zopet se nam zdi, kakor bi klicale: „Hvala, hvala,

dobri Stvarnik, dal si nam novo življenje!" In prijetno za¬

dehti cvetje, z veseljem hrepeni vsa rast kvišku pod nebo.

Dež jim je pospešil rast.

Glejte, te dve sliki nad poljem sem vam prikazal
zaradi sledečega:

Duša otroška se mi zdi prostrano polje. In kakor na
polju rastejo rastline, tako rastejo v duši otroški tudi rast¬
line: to so lastnosti, ki so pa dobre in slabe.

Suša, sama ob sebi, kajne, nemore nič, prav nič ustvariti
ali pomoriti. Tudi dež ne more nič novega ustvariti, le po¬
spešuje rast.

21

Prav tako, kakor suša in dež, vpliva vzgoja: Sama od
sebe v duši otroški ne more ustvariti nič novega, vpliva pa
le na rast in razvitek duševnih lastnosti otroških.

Dobre lastnosti mora vzgoja razvijati in pospeševati,
a slabe moriti in zatirati, da ne vzrastejo v visoka drevesa.

Kaj je tedaj vzgoja?

Vzgoja je vpliv na razvoj duševnih lastnosti otroških.
Kaj mora delati dobra vzgoja?

Dobra vzgoja mora dobre duševne lastnosti pospeše¬
vati in zle zatirati.

Tako se mi zdi, da sem vam umljivo razložil, kaj je
vzgoja in kaj je dobra vzgoja, in šele po tem pojasnilu
prehajam k vprašanju:

Kakšen pomen ima družina za vzgojo otrok?

Dandanes se bolj nego kdaj zahteva od šole, da naj
vzgaja otroka. Šola mora biti, tako si mislijo, otroku ne le
kraj, kjer si pridobi znanja in duševnih moči, t. j., zmožnosti,
ampak mu mora biti tudi podlaga za razvoj nravstvenega
ravnanja in značaja.

A resnično! Cesto se zgodi, da prične mati, ki svojega
otroka ne more ukrotiti, tako-le:

„0, počakaj, le malo še počakaj! Ni več daleč čas,
ko pojdeš v šolo. O, ni več daleč! Le verjemi, učitelj te že
ukroti, verjemi, da te ukroti itd.“

Taka mati pa ne pomisli, da je prav ona . in družina
prva, ki vpliva, in to trajno vpliva na nravstveno vrednost
otrokovo, kakor tudi na vrednost njegovega življenja. Ne
pomisli, da družina lahko vse to podere, kar je že s trudom
sezidala šola.

Pomnite ta-le zlati izrek:

„V rosnem jutru, t. j., v mladosti so strupene sape naj¬
nevarnejše!"

22

Vtiski (dojmi), v katerih je vzrastel otrok v svoji dru¬
žini, so za njegovo bodočnost tako odločilni, da je treba
družini prisoditi večjo nalogo, pa tudi večjo važnost v vzgoji,
nego s.e je to delalo dosle.

Seveda se mora družina prav razvijati, ako hoče biti
dobra vzgojevateljica. Navade in zgledi, ki jih vidi otrok v
družini, so veliko važnejši pripomočki za vzgojo, nego n. pr.
ustna poučila, svarjenje, kaznovanje, grožnje, prošnje itd.
Na to se mora tedaj družina posebno ozirati.

Seveda bo družina le tedaj dobra vzgojevateljica, ako
vsak njen ud izpolnjuje natanko prostor, na kojega je po¬
stavljen, to se pravi, ako vsak ud družine prav igra svojo
ulogo, kakor jo igra prav igralec v gledališču, in ako so te
uloge prav razdeljene.

Oglejmo si sedaj člane družine in njih naloge!

Oče je glava družine, jo vodi in ji zapoveduje, zato
mu že naravno in pravično pripada prva uloga.

Oče gospodari in otroku se zdi zapovedovalec, čigar
povelje se mora izpolniti brez ugovora, čigar volja je ne¬
upogljiva. In resnično, oče se zdi otroku zapovedovalec še
tem bolj, ker le tu in tam prihaja v krog svoje družine,
in vendar vodi družino njegova podoba sama celo takrat,
ko ga ni doma. Blagor takemu očetu, ki si je vedel v dru¬
žini ustvariti tako stališče! Zakaj otroci ga bodo v vsem
posnemali, posebno dečki.

Ali njegova podoba se ne sme zdeti otrokom strogost
sama, temveč mila resnost, ki sočuvstvuje z vsem, kar polni
otroku dušo. Zdeti se mora ta podoba otroku sveta in vedeti
mora, da bi bilo nespodobno, če bi jo potegnil iz njene
višine doli k sebi med svoje igrače.

Očetje! Bodite strogi! Večkrat morate celo žrtvovati
za nekaj časa hišni mir, če bi bila mati premehka, če hočete
resnično osrečiti svoje otroke.

Napoleon I. se je pritoževal neki visoki gospe, da ljud¬
stvo ni dobro vzgojeno, in jo vprašal, kaj bi bilo storiti, da

23

bi bila vzgoja boljša. Eno samo besedo je rekla visoka gospa.
Rekla je: „Mati!“

O, to sladko ime! Veliki Napoleon je takoj spoznal,
kaj je hotela gospa reči; zato jo je prosil, naj vzgoji ona
več dobrih mater, ki bodo potem dobro vzgajale otroke.

Tu naj pa omenim dveh velikih napak in krivih mnenj,
ki ju imajo matere. Prva je ta-le: „Saj je otrok še premajhen,
saj še ne razume!" A druga: „Nekatere napake in zle last¬
nosti so otroku prirojene in se ne dado odpraviti." Oboje
je napačno in ni res.

Neka gospa je vprašala učitelja, kdaj naj začne vzgajati
svojega štiriletnega sinčka.

Začudeno jo je pogledal učitelj in rekel: „Ako še niste
z vzgojo začeli, potem so že štiri leta zamujena!" S tem je
hotel reči: Otroka je začeti vzgajati takoj ob rojstvu. Kako
je treba ravnati s takimi otroki, vam bom povedal ob dru¬
gem sestanku, ker bi me to danes vedlo predaleč, saj je že
tako dolgo.

Prav je imela ona visoka gospa: Mati! Mati ima v
vzgoji še veliko večjo in važnejšo nalogo nego oče. Mati,
ki je rodila svoje dete v bolečinah, ona edina more umeti
z vsem samozatajevanjem otroške potrebe, ona ga more edina
umeti v vseh njegovih posebnostih.

Edino ona more zle duševne lastnosti zatreti takoj v
prvem početku, dobre oploditi in njih rast pospeševati. „Le
ljubezen more vzgajati." In zato mati lahko za vzgojo največ
stori, ker največ ljubi. Brez ljubezni najboljša vzgojna pot
ni nič.

Mati je otroku angel. In z veseljem se spominjamo
onega svetega bitja, ki mu je žarel obraz, ko nas je blago¬
slavljalo, ki smo iz njegovih rok prejeli vso srečo — do
konca svojega življenja.

Kdo bi mogel pozabiti, pa naj bode, kjer hoče, materin
glas, njeno pesem, ki nam jo je pela, njen sveti obraz.

24

Mati vpliva na otroka pravzaprav čisto tiho, toda ne-
izrečno važno.

Spoštovanje do vere, nravnosti in čistosti srca je glavno,
kar mora mati posebno gojiti v otroku. Njen lastni zgled,
združen z miloto, je najmerodajnejši.

Ako oče zapoveduje, ne čuti otrok le strogosti zapo¬
vedi, čuti tudi, da je oče telesno močnejši od njega, in to
zbuja odpor; ako pa opominja in svari mati, je opaziti brž
tudi ljubezen, ki si pridobi otroška srca.

Oče ima pravico, kaznovati, in njegova volja se zdi
večkrat samovoljnost, dočim se pri materi kaže bolj ona
sveta ljubezen, ki za svoje ljubljence skrbi, dela, moli in
bedi. Odtod nam je tudi jasna čast, ki jo izkazujemo svojim,
četudi umrlim materam do groba.

O sveta materina ljubezen! Kaj more vse učiniti samo
ime: mati!

Mati je vzgojila sina kar najbolje, saj je bila sama
dobra, pobožna. Ali ugrabila jo je zgodaj smrt in njen sin
je ostal sam na svetu. Zašel je bil v slabo družbo in padal
je, vedno niže je padal v blato razuzdanosti in pregrehe.
Za zgled so ga stavili ljudje, kakšen človek ne sme biti.
Groza ga je bilo videti v njegovih črnih dejanjih.

Pa je stal nekega dne na pragu hiše. Mimo je prišel
izprevod. Nesli so mrliča. Za krsto je šla deklica in solze
so ji tekle po obrazu.

Naš znanec je stal in gledal nekaj časa, potem pa je
iz dolgega časa in radovednosti stopil med ljudi in tudi
odšel na pokopališče.

Pogreznili so rakev v zemljo in ko je padla prva gruda
bobneče na krsto, je obupno zavpila ona deklica: „Mati,
oh, moja ljuba mati!"

Kakor strela iz jasnega neba je zadela edina ta tako
žarko izgovorjena beseda „mati“ izgubljenega, hudobnega
sina. Vsi lepi nauki, ki jih je slišal nekdaj od dobre svoje
matere, ki so pa spali sedaj mrtvi doli globoko pod blatom

25

njegovega srca, so se zganili, zganili so se in so oživeli v
trenotju. Kvišku so zahrepeneli in dvignila se je grešniku
duša iz blata. Solze so mu porosile lica in duša je vstala
zopet k Bogu. Edina beseda: mati — ga je privedla na
pravo pot!

Da,častite matere! O,zavedajte se svoje svete dolžnosti
do otrok in svoje velike moči, ki jo imate do njih. Ne za¬
mudite torej trenotka več, da bi jim ne vsajale blagih čed¬
nosti v srca in ne ruvale iz njih plevela in osata, kakor
dobre vrtnarice!

Očetu in materi v družini pa pomagajo pri vzgoji
mlajših otrok tudi starejši otroci. Ne da bi hoteli ali mislili,
so postali njihovi pomagalci! Starejši so mlajšim zgled,
so jim učitelji, svarilci, kaznovalci, varuhi, pa tudi seveda
večkrat zapeljivci.

Ker vemo, da se duševno življenje mlajših bratcev in
sestric razvija hitreje in da večkrat nravstveni napredek sta¬
rejših vleče mlajše za sabo, zato moramo skrbeti, da naj¬
starejšega otroka vzgojimo kar najbolje. Ako je najstarejši
dober, poslušen, odkritosrčen, reden in snažen, potem pre¬
vzame staršem velik kos dela pri vzgoji mlajših bratcev in
sestric.

Tako sem vam po možnosti razjasnil pomen roditeljskih
večerov, pojasnil, kaj je vzgoja in kakšna mora biti dobra
vzgoja, in slednjič, kakšen pomen ima družina za vzgojo
otrok.

Kakor že rečeno, pri prihodnjih takih sestankih bodete
slišali še veliko dobrega in lepega; že naprej vas vabim
na obilno udeležbo ter vam kličem k sklepu: Starši, na delo,
na delo, na skupno delo za srečo in lepšo bodočnost svojih
otrok!

26

LJUDEVIT STIASNY:

Dajte nam boljših mater in dobili bomo boljše

može.

(Govoril na roditeljskem sestanku v Krškem.)

Francoska narodna pripovedka pripoveduje:

Mladenič je ljubil prekrasno dekle. Nekoč mu je velela
ljubica: „Ako me resnično ljubiš nad vse, pa pojdi tja in
iztrgaj svoji materi živo srce iz prsi in prinesi ga meni!“

Pa gre mladenič domov in iztrga rodni materi živo
srce iz kadečih se grudi in odhiti z njim k svojemu dekletu.

Ali na pragu mu sklizne krvavi plen iz rok na tla
Mladenič stopi nanj, se spotakne in pade ter ves razjarjen
prekolne drgetajoče srce.

Zvesto materino srce zatrepeta poslednjikrat v presilnih
smrtnih mukah in povpraša sina: „Ali te hudo boli, oh, ubogi
moj otrok?"

Slične pripovedke nahajamo v vseh narodih, iz vseh
časov in tudi dandanes čitamo in opazujemo marsikaj, kar
kaže zvesto materino srce v najlepši luči. Kljub temu je že
veliki Napoleon bridko tožil: „Dajte nam boljših mater in
dobimo boljše može!“ Radi mnogih vojsk je potreboval
Napoleon vedno novih vojakov in jemati so jih morali ne
samo s sel, ampak tudi iz mest. Toda mestni mladeniči so
bili tako slabotni, da jih je več podleglo navadnim boleznim,
nego jih je padlo v boju. Napoleon skliče zaradi tega naj¬
boljše zdravnike francoske države in jim zapove, naj doženejo
vzroke, zakaj so mladeniči v mestih tako slabotni. Po daljših
preiskovanjih izjavijo zdravniki: „Otroci v mestih so rojeni
večinoma prav tako zdravi kakor na selu ter imajo v sebi
vse pogoje, da postanejo kdaj krepki možje ali krepke žene.
Skrbne matere v svoji slepi materni ljubezni pa negujejo svoje
otroke tako zelo, da jim pozneje škoduje vsaka sapica."

27

Kakor že za Napoleona v francoskih mestih, tako so
tudi v naših mestih otroci vsled napačne vzgoje omehkuženi
in podvrženi raznim boleznim. Skrbne mamice namreč pazijo
samo, da bi se otroci ne prehladili, ne skrbijo pa v prvi
vrsti, da bi se utrdili.

Delo samo že krepi otroka. Seintertja pa dobra mamica
raje opravi vse delo, samo da si njeni otroci ne zamažejo
svojih lepih oblačil; a mnogokrat opravijo vse delo same,
ker se otroci branijo dela. V imovitejših rodovinah pa se¬
veda prepoveduje moda in ponos, da bi -se mladi naraščaj
poprijel dela.

Zdravi starši pošljejo otroka v mesto; tu se oprime
le duševnega dela, potem pa z zaničevanjem gleda na vsako
telesno delo, ki je bilo vendar vir zdravja njegovih pradedov!
Pomanjkanje telesnega dela je vzrok njih občutljivega te¬
lesnega nazadovanja. Nekateri pa celo trdijo, da je to v prvi
vrsti vzrok, da so že njihovi otroci slabotni in nervozni ter
da stojijo njihovi vnuki že ob rojstvu z eno nogo v grobu,
oziroma so celo takoj preskrbljeni z vstopnico za blaznico.
Ako so tudi te trditve pretirane, opazujemo vendar lahko
čestokrat, da dobimo z dežele mnogo izrednih talentov, da
pa že njihovi otroci ne kažejo posebne nadarjenosti.

To veliko zlo bi se odstranilo, ako bi človek pravo¬
časno vpošteval, da naše telo ni zavitek za notranje moči,
temveč zemlja, iz katere rastejo.

V nekaterih dobro posečanih zdraviliščih zdravijo dan¬
danes tudi bolnike z vodo, z zrakom ali s solncem. Naši
otroci na deželi so krepki, ker se mnogo gibljejo v svežem
zraku in na solncu. Skrbimo torej, da tudi naši otroci v
malih mestih utrdijo svoje zdravje z vodo, z zrakom in s
solncem! Umivati se morajo naši otroci vsak dan, tudi po
zimi z mrzlo vodo, in sicer ne samo glave in rok, nego tudi
vrat in vse gornje telo. Ako ni prilike, da bi se otroci kopali
tudi po zimi, si morajo vsaj večkrat umiti noge. Po leti
pa ne branimo otrokom, da bi se ne kopali pod milim nebom,

28

temveč jih k temu še izpodbujajmo! Kadar so otroci svo¬
bodni, naj se gibljejo, ako je le možno, v svežem zraku, in
sicer ne samo po leti, nego tudi po zimi. Ne kratimo torej
po zimi otrokom veselja na ledu in v snegu, zakaj prav v
ostrem zimskem zraku se otroci najbolj utrdijo. P. Neymajer
pravi: „Strah pred svežim zrakom je prvi pogoj tuberkuloze.
Kdor premaga ta strah, je storil že mnogo za pokončevanje
te nevarne bolezni. “ Razen tega pa jako vpliva na zdravje
plameneče solnce, ki oživlja vsa bitja na svetu. A ravno v
tem greše največ naša mesta. Ko začne pomladi solnce
ogrevati zemljo, že vidimo, kako korakajo dekleta z lepim
solnčnikom, ki skrbno pazi, da bi ne otemnel nežni obrazek,
— raje naj bi se gibale, kolikor je le možno, razkrite v vse
oživljajočem solncu! Vsako leto se zdravi v zdravilišču v
Gradezu in v nekaterih drugih zdraviliščih mnogo bolnih
otrok v prvi vrsti s solncem. Vsi ti otroci so oboleli, ker
so doma pogrešali solnca, oziroma se ga celo ogibali.

Razen preneznatnega gibanja v svežem zraku in na
solncu škoduje našim otrokom v naših mestih tudi še obleka,
hrana in pomanjkanje spanja.

O obleki sodi po mestih le moda, ki se ne ozira vedno
na zdravstvene predpise. Otroci so osobito pretoplo oblečeni
ter se pri gibanju preveč segrejejo in potem prehladijo.
Poglejmo le otroke po mestih, kako so večinoma zaviti v
v zimskih mesecih! Opazujemo pa čestokrat, da skrbne
mamice zavijajo tudi vrat svojega otroka, dasiravno ga s tem
le omehkužijo. Galoše dobro služijo, da ostanejo noge vedno
suhe in tople; čestokrat pa zopet lahko opazujemo, da otroci
v mestih dirjajo v galošah ter da jih ne sezujejo v gorki sobi;
to ima zopet slabe posledice. Pred tridesetimi leti so hodili
dečki in deklice po naših mestih brez ogrtačev in volnene
spodnje obleke; tako, kakor so se nosili naši pradedje. Sča¬
soma pa so prišle v modo debele, goste, volnene srajce ter
druga topla obleka, to pa provzroči, da dobimo sedaj v
naših mestih naraščaj, ki mu škoduje vsaka mrzla sapica.

29

Hrano dobijo v naših mestih otroci večinoma isto,
kakor odrasli. Ta hrana pa čestokrat ne prija otrokom, ker
so navajeni na slaščice, ki jih jim dajejo dobre mamice;
zato zaostajajo naši otroki za otroki na deželi. Pri nas se
nadalje morajo zadovoljevati zjutraj s kavo in žemljo, zvečer
pa gredo navadno s polnim želodcem v postelj. Pravo je
pa le, da bi večerjali par ur, preden gredo počivat, ter da bi
zjutraj dobili obilnejšo hrano, zakaj čez noč se spočije želodec.

Tretje zlo pri vzgoji mestnih otrok je to, da otroci
navadno premalo spijo. V mestih gremo počivat navadno
pozno v noč in tudi otroci se tega kmalu navadijo.

Neizrečeno mnogo koristi ona mati svojim otrokom,
ki z umno vzgojo skrbi za telesno utrjevanje svojih otrok,
neizrečeno mnogo pa škoduje svojim otrokom ona mati,
ki v slepi materni ljubezni neguje svoje otroke in jim ustreže
v vsem, kar si izmislijo, dasiravno sem ter tja dobro ve, da
bi jim moglo to pozneje škodovati. Zadnji čas je torej, da
se matere po naših mestih bolj zanimajo za pravo vzgojo
otrok ter da se potem tudi držijo pravih navodil.

Ako lajiki čitajo zdravstvene knjige, si poiščejo kak
simptom, ki ga slutijo v sebi, in v njihovi domišljiji se raz¬
prede bolezen. Zato prinaša čitanje takih knjig 90% čita-
teljev hipohondrijo. Prepustimo torej čitanje zdravstvenih
knjig raje zdravnikom in se zanimajmo za vprašanja, kako se
izognemo boleznim oziroma kako obvarujemo otroke bolezni.

Popolnoma napačno je namreč misliti, da so bolezni
in slabotnosti neodvrnljive, torej nepotrebno zlo. Že Hipo¬
krat je v s tarem veku znal, da bolezni niso nič drugega,
nego posledica cele množine malih, navadnih pogreškov,
ki se sčasoma pomnože in provzročijo polom.

Ako se v mestu kdo ne počuti dobro, večinoma takoj
teče k zdravniku in ako mu ta ne pomaga, pa k drugemu.
Mnogi se sami zdravijo z raznimi zdravili. Bolje bi pa bilo,
da bi se vprašali: Zakaj nisem tako zdrav, kakor bi bil rad?
Pameten človek bi potem pripoznal, da ne živi prav, osobito

30

da ne skrbi za krepitev svojega telesa, ter bi sklenil tako
živeti, da bo odvrnil vsako bolezen.

V Kini imajo osobito v boljših rodovinah zdravnike,
da jih ohranijo zdrave; zato dobi zdravnik honorar le o
dnevih, ko so vsi zdravi. Pri nas pa poiščemo zdravnike, le
da nam preženejo naše bolezni, ki smo jih večinoma zakri¬
vili sami.

Jasen zgled, koliko se doseže s primernim utrjevanjem
telesa, je danski pisatelj Muller. Le-ta pripoveduje v svoji
knjigi „Moj sistem 11 , da se je rodil kaj slaboten in da je
bil v mladosti vedno bolehen. Dandanes pa je eden naj¬
lepših in najzdravejših mož, ki je zmagal v 132 tekmovalnih
borbah. Tega zdravja in te moči pa ni podedoval, temveč
si je to pridobil z raznimi telesnimi vajami, ki jih je izvajal
(gojil) sistematično.

Navadno v visoki starosti oslabi ne samo telo, temveč
tudi razum. A vendar so tudi v tem oziru častne izjeme.
Govore angleškega ministra Gladstona je občudoval ves
omikani svet, tudi, ko je bil Gladston star 83 let. Gladston
sam pa je trdil, da si je ohranil svojo duševno čilost v
visoki starosti le s telesnim delom. Ako ni mogel drugega
delati, žagal je vsaj nekoliko časa drva.

Vsak je svoje sreče kovač. Sreča ni odvisna od pode¬
dovanega denarja in od naslovov, temveč v prvi vrsti od
zdravja.

Prva dolžnost vsake matere je torej, da se potrudi,
utrditi zdravje svojih otrok ter da ima vedno pred očmi
izrek starega zdravnika: Moč in inteligenca človeštva vzklije
iz zdravja otrok.

V zadnjih desetletjih v raznih evropskih mestih vedno
bolj skrbe za telesno utrjevanje mladine ter v tem posne¬
majo Angleže in Američane, ki jih moramo prištevati k
prvim narodom sveta. Kako zelo pa skrbe za telesno utrje¬
vanje svoje mladine, bode razvidno iz prihodnjega predavanja.

31

JANKO LIKAR:

Vzgoja otrok v predšolski dobi.

(Govoril na prvem slovenskem roditeljskem sestanku v Ljubljani.)

Namen in pomen roditeljskih večerov, kakršnega smo
priredili nocoj, vam je razjasnil gospod vodja. Meni pa je
dana naloga, govoriti o predmetu, ki zanima vas in nas.
Govoril bodem o vzgoji otrok v predšolski dobi; velike važ¬
nosti je, kako je otrok vzgojen, ko začne hoditi v šolo.

Gotovo ste že sami opazovali svoje otroke in pa
otroke svojih sosedov, kako se vedejo doma napram svojim
staršem, napram svojim bratom in sestram, kako se vedejo
na cesti, ko so prepuščeni samim sebi, in kako se vedejo
pri svojih igrah na različnih igriščih. Ob takšnih prilikah
ste opazili, da so nekateri otroci mirni, tihi in uljudni,
drugi nagajivi in prepirljivi, pri tretjih ste zapazili še večjo
hudobnost. Dobe se tudi slučaji, ki nam pričajo, da so
otroci že v svoji nežni mladosti moralno pokvarjeni; o tem
nam priča njih nespodobno vedenje in grdo govorjenje.
Dobe se žalibog otroci, ki še ne znajo dobro govoriti,
a že znajo preklinjati. Leto za letom dobivamo v šolo tudi
deco, ki se odlikuje s svojo neposlušnostjo in trmo, ki rada
laže in goljufa in celo součencem izmika, kar le more. Res
je, da so taki otroci izjeme; verjeti mi pa smete, da delajo
taki otroci učitelju mnogo preglavice. Otrok, ki je že v
nežni mladosti moralno pokvarjen, je največkrat izgubljen
za vse življenje; šola ne more delati čudežev. Tudi pri naj¬
večjem naporu učitelj navadno ne doseže z njimi mnogo.
Šest do osem let dela tak otrok učitelju same ovire, ko pa
ostavi šolo, postane največja nadloga za starše. Zato pa
vam ne morem dovolj živo opisati važnosti prve vzgoje, in
ne bi bilo odveč, ko bi vas vsak dan opominjal: „Starši,
pazite, kako vzgajate svojo deco!“

32

Kdaj pa naj pravzaprav začnemo vzgajati otroke ? Če
dobro pomislimo, lahko rečemo, da se prične vzgoja otrok
s prvim dnevom, ko zagleda dete luč sveta. V prvi dobi
seveda ne daja novorojenček mnogo posla in skrbi; če je
dete normalno razvito in zdravo, prespi večji del časa in
se oglaša le tedaj, če postane lačno. Vendar so pa tudi otroci,
ki dajo materam mnogo opravila takoj po porodu. Vzgoja
v tej prvi otroški dobi se ne ozira toliko na duševne
lastnosti, ki se še ne pojavljajo jasno. Vse, kar storimo za
otroka ob tem času, meri le bolj na to, da ga živimo in
čuvamo poškodbe. Šele kasneje, ko se jame otrok zavedati,
ko zaznava reči in ljudi, takrat, ko se jamejo zbujati v njem
občuti, želje, hrepenenja, ko prvič iztegne svojo ročico po
luči, po kaki svetli stvarci, po rdečem jabolku ali po kaki
igrači; ko prvikrat pokaže, da hoče od očeta k materi, ali
pa obratno: takrat pa morajo biti starši že pozorni, takrat
se začenja vzgoja v pravem pomenu besede. Prav v tej
nežni otroški dobi se posebno lahko greši v vzgoji, in trdo¬
vratnost, svojeglavnost, jeznoritost se začno kazati že takrat.
Te zle lastnosti rastejo z otroki vred, ako jih ne iztrebimo
pravočasno do korenin.

Starši imamo pač to napako, da radi damo in dovo¬
limo svojim malim ljubčkom vse, kar hočejo imeti. Naj bo še
tako dragocena reč, recimo, draga posoda, lepa slika ali karsi-
bodi: otrok dobi vse v roko!

„Nu, pa mu daj, da bo tiho," reče mati, čeprav ve, da
bo otrok treščil posodo že čez nekaj trenutkov ob tla, da
se bo razletela na tisoč kosov, in čeprav ve, da bo sliko
umazal in raztrgal. Dete vse doseže z jokom, vse dobi za¬
radi ,ljubega miru*, a pri tem se pa čimdalje bolj razvaja v
svojeglavnosti in trmi. Tak otrok bo kmalu uničil vse okoli
sebe, z vpitjem doseže, kar mu koristi, a dostikrat tudi to,
kar mu je v škodo! Če se mu ne da takoj, česar poželi,
tepta in se dere, da se vznemirja vsa hiša. Vse tetke pri-
drve, se zberejo okoli dojenčka in ga pomilujejo: Ljubček

33

se je moral jokati, je moral prelivati solze! Obenem pa
grajajo provzročitelja te grozne muke in nesreče! Celo tako
daleč se dostikrat izpozabijo, da grajajo otrokovo mater, ki
ima nemara malo več pameti v glavi, nego pa one stare tetke.
„Grda mama, mama grda ni dala Jurčku vinčka, ubogi
revček, ljubček ti dragi!" — Tako govore nespametne že¬
nice, četudi vedo, da je vinček strup za ,revčka 1  in ,ljubčka 1 .
Otroku pa rastejo v takih slučajih krila. V njem je vzklilo
prepričanje, da doseže z vpitjem in jokom vse, kar hoče in
da svet mora slednjič ustreči njegovi želji. Ta trma se pa
ne kaže samo v tej obliki, kmalu zapazite, da se pokaže
trma tudi v drugi. Kmalu vam namreč razvajeno dete tudi
tega ne bo storilo, kar bodete vi zahtevali od njega. Vaša
volja se mora pokoriti njegovi, a njegova se vaši neče.

Imel sem priliko, opazovati sledeči prizor: Mati je
skuhala kosilo. Ura je bila že pozna, zadnji čas je bil, da
ga ponese kdo možu, ki je delal v tvornici. Predno je vlila
jed v pripravljeno posodo, jo je mati še enkrat poizkusila
in zapazila, da ni osoljena. Soli pa ni bilo doma. Hitro po¬
kliče sinčka:

,.Lojzek, pojdi, pojdi naglo po soli ! 11

„Jaz pa že ne grem ! 11

„Moraš iti, saj vidiš, da bo kmalu poldne!“

„Ne grem — pa naj gre Peter ! 11

„No, Peter, pa pojdi ti!“

„Jaz tudi ne grem , 11  se odreže Peter.

»Peter, Peterček, le pojdi, pa boš priden ! 11

»Negrem! Saj sem šel prej po olje, zdaj naj gre Lojze ! 11

»Torej Lojze, steci pa ti, glej, Peter noče iti.«

Lojze ji obrne hrbet in niti ne odgovori. Materi pri¬
haja vroče, skrbi jo, da bi ne dobil mož prepozno kosila,
pozna ga, da je hud, če mora opoldan čakati na jed. Jok
jo posili.

„Za božjo voljo, Peter, prosim te, pojdi po soli, krajcar
ti dam, če greš ! 11

3

34

„Za en krajcar pa že ne grem, dva dajte, pa grem.“

„Na, tu imaš dva krajcarja, pa hitro steci!" In fant
je šel.

Uboga mati! Tako moraš prosjačiti! Plačati moraš
svojega lastnega otroka, da ti stori malo uslugo! Ne usluge,
dolžnost! Pa v tem slučaju bi bil Lojzek ali pa Peter storil
samemu sebi uslugo, saj bi jima menda vendar ne dišalo
neosoljeno kosilo! Da je mogla osoliti kosilo za moža, pa
tudi za Lojzeta in Petra, je morala plačati temu-le dva krajcarja.

To so posledice nespametne vzgoje. Tako je ta mati
vzgojila pri svojih otrocih ono nečednost, ob kateri se raz¬
bije največkrat vse naše prizadevanje, ob kateri je nemo¬
goča vsa dobra vzgoja. Nepokorščina, neposlušnost, to je
rak, ki uniči vso vzgojo, to je ona lastnost, ki napravi to¬
liko tisoč in tisoč ljudi nesrečnih, ki jih spravlja v ječo in
na boben.

Pokoriti se najrazličnejšim predpisom in zakonom, to
mora vsak, prav vsak izmed nas. Celo cesar in papež nista
izvzeta iz te postave. Tudi ta dva ne smeta in ne moreta
storiti vsega, kar in kakor bi sama rada; tudi ta dva se
morata ravnati po gotovih predpisih in morata, kakor vsak
drug, izpolnjevati zakone. Ves svetovni red sloni na po¬
korščini; le pomislimo, kaj bi bilo pri vojakih, ako bi ne
bilo pokorščine, kaj bi bilo po tvornicah, če bi smel delati
vsak, kar bi hotel, če bi se ne ravnal po predpisih, če bi
ne slušal svojih prednikov in nadzornikov. Kako je v dru¬
žini, kjer ni pokorščine, kjer se ne ravna po volji družin¬
skega glavarja, in kako bi bilo v občini, recimo, v Ljubljani,
ko bi meščani in prebivalci sploh odrekli pokorščino, pa bi
delal vsak, kar bi hotel! Ljudje se pobijejo v enem dnevu.

Vidite torej, kako važno je, da zna otrok slušati. Ne¬
poslušen otrok postaja trmast in prepirljiv, in če si pridobi
te štabe lastnosti v mladih dneh, jih obdrži navadno vse
svoje življenje; ko tak človek doraste, težko izhaja v vsaki
službi, ker se noče pokoriti predpisom, ki mu jih dajejo

35

predstojniki; prepira se z njimi, pride ob to in ono službo,
polasti se ga mržnja do dela, začne pohajkovati in slednjič
zaide na pota, ki ga privedejo v zapor. Zato pa obračajte
vso svojo pozornost na to, da znajo vaši otroci slušati!
Kako se to doseže, vam povem na prihodnjem roditeljskem
večeru. Danes vam povem slučaj, ki se je pripetil meni. Iz
njega boste lahko posneli, koliko težav prizadeva neposlušen
otrok učitelju v šoli.

Pred dvanajstimi leti sem dobil na barjanski šoli v
prvi razred otroka, ki ni znal ubogati. Že prvega dne sem
zapazil, da se prav nič ne briga zame; igral se je vedno.
Če sem ga vprašal, je trdovratno molčal, sploh se ni dalo
z njim nič napraviti. Čez nekaj dni, ko so se otroci že
nekoliko privadili šoli in ko je pouk že nekoliko napredoval,
sem poklical tudi tega dečka in sem mu dejal:

„No, Janezek, sedaj pa pridi še ti k tabli, pa napravi
tudi ti tako črto na tablo, kakršno so naredili že drugi!“

„Jaz že ne grem!“ mi odvrne prav osorno in se obrne
v stran.

„Glej, Janezek, tako ne bo šlo v šoli; tukaj mora vsak
učenec ubogati svojega učitelja; ubogaj tudi ti lepo in pojdi
k tabli!"

„Ne grem!"

„Pa zakaj ne? Saj ti ne bom storil nič žalega! Pe¬
terček, ki sedi pred tabo, je tudi bil zunaj. Peter, pojdi še
enkrat k tabli, da bo Janezek videl, da ni to nič hudega."

Peter pride; pogladim ga lepo po glavi in ga vprašam:

„No, Peter, ali ti je hudo tu zunaj?"

„Nič,“ se odreže Peter.

„Torej, Janezek, pridi še ti k tabli!"

„Jaz pa že ne grem!"

Hm, bil sem v zadregi! Takoj prve dni ga s hudim
spraviti ven, ne gre. To mi oplaši druge otroke, ki so na
kmetih itak preboječi; s tem jim lahko pokvarim veselje
do šole. Janezka pustiti pri njegovi trmi, to mi je pa še

3 *

36

manj ugajalo. Moral sem rabiti zvijačo: osramotiti sem ga
hotel!

„Veste, zakaj ne gre Janezek k tabli?“ se obrnem k
učencem, »zato ne, ker se boji, preboječ je! Vi drugi pa
niste nič boječi! Lojzek, pokaži ti Janezku, da se nič ne
bojiš, kar korajžno stopi k tabli!"

»Ali si ga videl, Janezek? Lojzek je večji junak kakor
si ti. Pa celo Rezika tam-le (na Barju sem imel namreč
dečke in deklice skupaj) ni tako boječa, kakor si ti. Kaj
ne, Rezika, da se tudi ti upaš priti k tabli?"

Rezika pride ven in pohvalim jo.

»Glej, celo Tončka je tukaj, ki je več kakor za glavo
manjša od tebe, nič se ne boji in pride ven, kadar jo po¬
kličem, samo ti si tako boječ, da se ne upaš!"

Deklice in dečki so se natihoina smejali Janezku, tega
je bilo čimdalje bolj sram; na obrazu sem mu bral, da bije
hud boj v svoji duši. In ko mu privoščim še enkrat pri¬
jazno besedo in rečem: »No, Janezek, sedaj pa pojdi še ti,
da deklice ne bodo mislile, da si res tako boječ," se vzdigne
iz klopi, tava k tabli, in ko sem ga hotel pogladiti in po¬
hvaliti, so se mu posule solze po licih, zaihtel je in zajokal
in ihtel in jokal je, dokler se ni končal pouk.

Zmaga je bila moja, prelomil sem njegovo trmo, a
posledica temu je bila — da Janezka štirinajst dni ni
bilo v šolo.

»Kaj so pa vendar naredili našemu Janezku?" me
vpraša čez teden dni njegova mati. »Ne morem ga več
spraviti v šolo; ne gre, pa ne gre!"

»Niti dotaknil se ga nisem, zameril sem se mu, ker
sem ga pripravil do tega, da je šel proti svoji volji k
tabli."

Mati pa je imela ves teden dela, da ga je zopet pri¬
peljala v šolo.

S takimi svojeglavnimi učenci je nam učiteljem težko
izhajati; to mi lahko verujete. Ne store nikdar tega, kar bi

37

morali, ne slušajo, se ne uče, ne pazijo, ne izvršujejo nalog itd.
Da so pa uspehi tudi potem, je umevno samo ob sebi.

V zgodnji mladosti se mora otrok priučiti poslušnosti.
Vendar pa ni prav, če gre človek v tej stvari predaleč. Pre¬
velika strogost tudi ni umestna. So zopet starši, ki uničijo
s palico in tepežem popolnoma otroško lastno voljo. Nekaj
lastne volje naj imajo vendarle otroci, posebno dečki, sicer
postanejo ,mevže 1 , ki se slepo pokore vsakemu, še tako
nespametnemu ukazu. Z zatrto lastno voljo je zatrto tudi
samostojno mišljenje in samostojno delovanje. O prihodnjem
roditeljskem večeru bodem razpravljal o pokorščini posebe
in takrat bom govoril obširneje o tem.

Obrnimo se danes k drugi točki vzgoje, k pouku.
Nastane vprašanje: „Kaj pa, ali je potrebno, da zna otrok
že nekaj, predno stopi v šolo?“ — Odgovor na to vprašanje
je jako obsežen in bi izpolnil en roditeljski večer; zato
bom danes govoril le v splošnih potezah.

Otrok mora razmeroma že jako mnogo znati, ko začne
pohajati šolo. Dušeslovci trdijo, da se normalno razvit
otrok v prvih letih več nauči, nego vse svoje kasnejše življenje.

Vendar pa ne smete zaradi tega misliti, da morajo
otroci s šestim letom biti že učenjaki! Posebno po mestih
se pregreše starši s tem, da zahtevajo od svojih nedoletnih
otrok preveč, preveč in prerano jim napenjajo možgane.

Glejte, ako bi imel slabotnega otroka in bi želel, da bi
se hitro ojačil, da bi hitreje rastel in da bi preje omočnel,
pa bi tlačil vanj žgancev in krompirja, pa krompirja in žgan¬
cev, in bi mu dajal hrane toliko, kakor odraslemu človeku,
kaj bi dosegel s tem? Prav nasprotno od tega, kar sem
nameraval. Otroku bi pokvaril želodec, otroka bi uničil,
umoril bi ga, ker otroški želodec ne more prebaviti toliko,
kakor želodec odraslega človeka. Prav taka je tudi z du¬
ševno hrano. Tudi te morejo otroški možgani prebaviti le
izvestno količino, nekateri nekoliko več, drugi nekoliko manj,
a vsi pa le do gotove meje. Prezgodaj in preveč napenjati

38

možgane, ni prav, iz takih otrok ne postane navadno nič
prida, v kasnejših letih duševno otope in pozabijo celo še
to, kar so znali v svoji mladosti. Prav pomemben slučaj
sem doživel sam v svojem poklicu.

Leta 1884. sem nastopil svojo prvo službo. Da bi spo¬
znal nekoliko ljudi in se bolj seznanil z njimi, sem stopil
prve dni po svojem prihodu v gostilno. Gostilničarka je
bila prijazna, zgovorna ženica. Prav uljudno me je sprejela
in mi izrazila svoje veselje nad tem, da so dobili šolo in
vendar enkrai tudi učitelja (Bil sem namreč prvi učitelj
v dotičnem kraju). Med razgovorom me opozori tudi na
svojega petletnega sinčka in pravi:

„Gospod učitelj, z našim Lojzkom bodo imeli veselje,
kadar ga dobe v šolo; že zdaj zna vse!“

„Tako?“

„Pojdi sem, Lojzek! Moli očenaš, da bodo gospod
učitelj slišali!" Lojzek moli očenaš.

„Sedaj pa še pet cerkvenih zapovedi!“ Lojzek jih pove.

Lojzek našteje še deset božjih zapovedi, dvanajst božjih
lastnosti, tuje grehe in ne vem kaj še vse! — Čudil sem se
brihtnemu dečku. Čez leto in dan stopi Lojzek k meni v
šolo. No, deček ni bil najboljši, pa tudi najslabši ne. Toda
drugo leto sem bil že manj zadovoljen z njim, še manj pa
tretje leto. Dečka se je polastila nekaka duševna lenoba;
mislil je počasi, počasi sodil, in še takrat dostikrat napačno.
Mine zopet leto. Deček se je pripravljal za prvo sveto ob¬
hajilo. Mati me naprosi, naj posredujem pri gospodu kate¬
hetu, da bi ga sigurno pustil k sv. zakramentu. In res vprašam
gospoda kateheta, če pojde Lojzek k prvemu sv. obhajilu.

„Letos še ne!“

„Kako je to?“ vprašam, čudeč se.

„Ne zna nič; še deset božjih zapovedi ne zna!“

Gospod katehet, tega vam ne morem verjeti, pred pe¬
timi leti jih je že znal; predno je hodil v šolo, jih je naštel
vpričo mene.“

39

„Danes jih ne zna.“

„Ni mogoče!“

„ Prepričajte se, stopite z menoj v razred, vprašal ga
bom vpričo vas!“

Šel sem z njim, in Lojzek — res ni znal. Pozabil
jih je.

Pred nekoliko leti sem bil zopet v tisti vasi. Pokazali
so mi Lojzka. Petindvasetletni mladenič je bil telesno dobro
razvit, velik in krepak, toda duševno popoln bebec! Pamet
mu je bila popolnoma opešala.

Ne bom trdil, da je bilo tu prezgodnje napenjanje
možganov edini vzrok, da se mu je tako obrnilo; morda
bi bil fant oslabel na umu tudi brez tega, vendar trdim, da
ni dobro, nežne otroke prezgodaj mučiti z učenjem.

Ta napaka pa je posebno po Ljubljani jako razširjena.
Mnogo staršev greši s tem, da pošiljajo svojo deco že s
četrtim in petim letom v otroške vrtce. Ne morem si kaj,
da bi ne posvetil tudi tej stvari nekoliko trenutkov. Po
dolgem premišljevanju sem prišel do zaključka, da moram
starše svariti pred otroškimi vrtci. Otroški vrtci so dobre
naprave za take otroke, ki so ves dan sami sebi prepuščeni;
bolje je, da so pod nadzorstvom vrtnarice, kakor pa da bi
se klatili po mestu. Toda dobra, vestna mati, kateri ni treba
hoditi po zaslužku, ki ostaja doma in lahko sama nadzoruje
in poučuje svojo deco, taka ne bo dala deteta s štirimi ali
petimi leti že od sebe, med svet, ne bo ga puščala brez
potrebe med tako veliko otroško družino, v kateri je že
žalibog kolikor toliko pokvarjenega. Ena mati — in če je
še tako dobra — je za enega otroka jedva zadosti, in kje
more ena vrtnarica mater nadomeščati dan za dnevom tri¬
desetim, štiridesetim otrokom?! Preveliko komoditete, pa
premalo požrtvovalnosti, to je vzrok, da pošiljajo tudi take
matere svojo deco v otroške vrtce, katere bi jih lahko same
nadzorovale in vzgajale.

40

Imel sem že priliko, govoriti o tej stvari s to ali ono
gospo.

„Saj v vrtcu ni nič hudega za otroke, saj se nič ne
uče, samo igrajo se.“

„Ni res! Uče se! Uče se pesmic, ki jih deklamujejo
in pojo, in teh ni premalo! Pa — igrajo se! Kaj pa še!
Če mora otrok storiti, kar veleva vrtnarica, če mora tam
stati, kamor ga ona postavi, če se sme sukati le tedaj in
le tako, kakor je ukazano, to za otroka ni igranje, to je
dresura, pri kateri mora napenjati prav tako svoje možgane,
kakor jih napenja rekrut, ko dela svoje prve vaje. Na desno
se zasukati, pa zdaj na levo in zopet okoli, pa hoditi malo
sem in tja, to navidez ni težko, a utrudljivo je vendarle,
ker morajo otroci biti pozorni, ker morajo paziti na povelja
in ker ne smejo delati po svoji želji, ampak morajo storiti
le to, kar zahteva poveljnik. Prav tako in nič drugače ni z
otroki; velika večina iger je tako prirejena, da gre vse po
povelju in po redu; take igre pa niso igre za otroke, ampak
bolj ali manj mučna dresura. Ali veste, kdaj se igra otrok?
Takrat, kadar sedi blizu mamice v kotičku, pa se razgovarja
tam s svojo punčiko, jo devlje spat, pa jo zopet zbudi, ji
lepo prigovarja, a jo včasih zopet kara in (če je bilo dete
samo kdaj tepeno) tudi našiba. Ali pa če deček zida hiše
in cerkve in bogsigavedi kaj iz deščic ali kamenčkov, pa
zopet podira in iznova začne staviti itd. To je igranje za
otroke, in takrat je otrok najbolj zadovoljen, kadar je tiho.
Takrat se najbolj zabava, kadar je dete tiho v kakšnem
kotičku, da ga začnemo pogrešati “.

Zopet druga gospa mi je rekla: „Se mi vsaj ušesa
umirijo med tem časom, ko so v vrtcu; ne veste, kakšni so,
saj jih ni ygnati, vedno me izprašujejo, človek jim ne more
sproti odgovarjati!"

»Milostiva, ako bi vedeli, kako ste se s tem izgovorom
obdolžili, bi ga ne bili izrekli! Vaših otrok ni ugnati, ži¬
vahni so?“

41

„Preživahni!“

„Preživahni? — Hm, in niste za to Bogu hvaležni? Ne
veste, da je živahnost znak zdravja? Poglejte bolehno dete,
kako mimo ždi na svojem stolcu; to ni živahno. Prosite
Boga, da ohrani vašo deco čim najdlje živahno. Pridejo
leta, še prehitro, ko jih ostavi živahnost — kakor je vas in
mene. In pa izprašujejo vas, da jim ni moči, sproti odgo¬
varjati? — To je znak zdrave, vedoželjne duše. In to zdravo,
vedoželjno dušo pošiljate vsak dan po več ur v temno ječo,
kjer nima prilike, da bi se razvijala, kjer ji je odvzeta svo¬
boda, kjer se ne more in ne sme javiti tako, kakor bi rada,
kakor ji veleva in jo sili notranji nagon! Naj bodo otroci
živahni, pustite jih, dajte jim priliko, da udovoljavajo svoji
živahnosti, pošljite jih na dvorišče, na vrt, tam naj skačejo,
naj kriče, naj se gibljejo po volji, naj se naužijejo čistega
zraka! Telo se jim bo krepilo in duša se jim bo jačila, in
če nastane zaradi tega tudi milijon več vprašanj — odgo¬
varjajte jim, kolikor morete, kolikor veste in znate; preveč
jim nikdar ne boste povedali!"

Dajte, dajte otrokom zraka in solnca — puščajte jih
pod milim nebom, da se jim nežna telesca okrepe. Le v
zdravem telesu biva zdrava duša! Ne silite prezgodaj otrok
v šolo, s tem nič ne pridobite! K nam prihajajo otroci,
mnogokrat telesno in duševno nerazviti, dasi štejejo že šest
let. A s takim otrokom se ne dosežejo učne svrbe. Prej ali
slej zaostane in izgubi leto. Naj bi raje porabil izgubljeno
leto v 'to, da bi bil ostal doma, pa ozdravel in se okrepil;
najsi bi tudi eno leto kasneje pričel hoditi v šolo, prav
takrat bi jo dovršil kakor sicer, ko ste ga za eno leto pre¬
zgodaj poslali v šolo.

Še na nekaj naj vas opozorim, kar potrjuje to mojo
trditev. Ako hodimo po Ljubljani, vidimo tu in tam spomenike.
Spomeniki se stavijo znamenitim možem, ki so se po svojih
duševnih zmožnostih odlikovali od drugih. Postavil se je
spomenik Prešernu. Prešeren je bil največji slovenski pesnik.

42

Poleg tega imamo še druge spomenike, tako Vodnikovega
na Vodnikovem trgu, Valvazorjevega na Muzejskem trgu.
Slovenci pa imamo poleg teh mož še mnogo drugih, ki so
tudi znameniti. Mesto jih je počastilo s tem, da je po njih
imenovalo ceste in ulice. Vsi poznate Bleiweisovo, Miklo¬
šičevo, Levstikovo cesto, Šubičevo ulico. Imamo Dalmatinovo,
Trubarjevo, Jenkovo, Ravnikarjevo, Holzapflovo, Cegnarjevo,
Cigaletovo, Kopitarjevo ulico i. t. d. A glejte — ne Vodnik,
ne Prešeren, ne Bleiweis, ne Jurčič, ne Levstik, ne Miklošič,
ne Cigale, ne Cegnar, ne . . . nobeden ni bil Ljubljančan,
nobeden meščan. In poglejmo si može, ki igrajo sedaj večjo
ulogo med Slovenci: skoro nobeden jim ni Ljubljančan!

To nam da vendar misliti; kako je to, da se ljubljanski
otroci, ki so se rodili takorekoč na izviru učenosti, ki imajo
razen vseučilišča vse druge šole na razpolago, niso po¬
vzdignili tako visoko, kakor so se drugi? — Saj so vendar
ob svojem času sedeli z našimi veljaki v istih klopeh, v
istih razredih, pred istimi profesorji tudi Ljubljančani, a
vendar ni dosle nihče tako zaslovel kakor možje izpod
slamnatih streh. Po mojem mnenju je vzrok ta, da so oni
' prišli v šole s kmetov, kjer so imeli drugačno življenje,
kakor ga imajo naši otroci v mestu.

Mladi dečki so ti možje vstajali s prvimi solnčnimi
žarki. Bosi, gologlavi in goloroki so morali goniti živino
na pašo, jutro za jutrom so se gibali v čistem svežem zraku,
pod jasnim nebom v lepi božji naravi. Nasrkavali so se
čistega zraka, bistre vode. Izpostavljali so svoje telo' vplivu
solnčnih žarkov in rastli so krepko na duši in telesu. Pri¬
hajali so v mesto študirat sicer že bolj v letih, a zato pa
tudi duševno dovolj razviti, in zato so, mislim, v kasnejšem
življenju nadkrilili druge. Posnemajmo jih, ravnajmo s svo¬
jimi otroki prav tako! Ne puščajmo jih v postelji do zadnjega
trenutka, preden jim je iti v šolo! Naši otroci prihajajo v šolo
dostikrat prepozno, še vsi zaspani, marsikateri se ne utegne
niti umiti. Zbujajmo otroke zgodaj, izpustimo jih na sveži

43

zrak, v lepo naravo, videli bodemo, da postanejo krepkejši
na duši in na telesu.

Predolgo izrabljam vašo potrpežljivost, in vendar bi
vam imel še toliko povedati. Pa vse to moram odložiti za
drugikrat. Saj ne bode zadnjič, da si damo roko za skupno
delo. — Prisrčno vas zahvaljujem za obilni poset, za vaše
zanimanje za stvar in vas vabim, da se ponovnemu vabilu
odzovete zopet tako mnogobrojno. Saj gre za našo ljubljeno
mladino, za našo bodočnost, za očete naroda, kakor je dejal
umen Francoz: Na mladima svijet ostaje.

t OLGA KOBAU:

O dekliški vzgoji.

(Govorila na roditeljskem sestanku v Ljubljani.)

Izmed krivih nazorov, tičočih se često najvažnejših
vprašanj, ki jih rodi človeško življenje, je eden najbolj raz¬
širjenih ta, da se za poklic vzgajanja ni treba ničesar učiti.
Že to, bi rekla, je treba znati, da je vzgoja prava umetnost.

Pri nas se je desetletja mislilo ali celo govorilo, da
pride vsaka umetnost sama ob sebi, da se za poklic umet¬
niški sploh ni treba ničesar učiti — to pride kar tako od
nekod, Bog ve od kod.

Koliko je moral veliki učitelj našega naroda, Josip
Stritar, grmeti proti tej pogubni zmoti, predno so jo opustili
oni, ki se jih je tikala! Posledica njegovega dela pa je bila,
da smo doživeli ves ta cvetoči napredek na literarnem, glas¬
benem, umetniškem polju. Tu je torej že prišlo spoznanje,
da samo ne pride nič.

Le glede vzgoje jih je še mnogo, mnogo, ki mislijo,
da so padli že kot mojstri iz nebes. Ne mislim tu na vzgo¬
jitelje po poklicu, na učiteljstvo, ampak na one, katerim se
je baviti z domačo vzgojo. Koliko je staršev, ki svoje od-

44

raščajoče otroke in take, ki stopajo v zakon, pouče o vzgoji
otrok? O, da, kuhati, šivati, gospodinjiti se še nauči naša
moderna nevesta, a o najsvetejši nalogi, ki jo bode imela
reševati v zakonu, se nihče ne zmeni. Mlada mati je naj¬
večkrat sama najmanj kriva, ako nima pojma o tem, kaj naj
počne z mehko dušico svojega ljubljenčka, ko se začne od¬
pirati, kakor čaša pri cvetici.

Naj torej postane naravnost naš bojni klic: Sirimo
pouk o vzgoji v vse vrste našega ljudstva, predvsem pa se
obrnimo čimprej do naših slovenskih mater in jim ponu¬
dimo vse svoje znanje! Naj se začne veselo življenje kakor
na umetniškem, tako tudi na tem prevažnem polju, saj je
nam vsem napredek našega naroda pri srcu. —

Da bode naš narod premagoval vse težave sedanjosti,
še več, da bode procvital bolj in bolj, za to nam treba
močne opore. Zavednih mož, krepkih, korenitih značajev! A
tudi žena je velike važnosti. Pridna gospodinja hiši tri ogle
podpira, pravi pregovor. Tudi v velikem narodnem gospo¬
darstvu bi slabo izhajali brez modrih žena. Njih vpliv in
njih moč sta velika. Vemo, kako žalostne so posledice, če
uporablja žena svoje moči v zlo, in kako koristno in plodo¬
vito deluje blaga žena. Naj torej postanejo naše hčere blage
in dobre žene! To pa dosežemo le z vestno vzgojo.

Vendar baš dandanes rodi napačna vzgoja mnogo
sadu, slabega sadu. Potrebno se mi zdi radi tega, da se
pred vsem dotaknem nekaterih najočitnejših tozadevnih
napak. Kot prvo navajam neenako vzgojo. Če je, recimo, v
družini več otrok, dečkov in deklic, se mnogokrat pripeti,
da imajo eni prednost pred drugimi. Za dečke se navadno
skrbi z večjo vnemo in natančnostjo nego za deklice, prav
tako, kakor bi bile zadnje manj vredne.

In vendar je to velika krivica, ki škoduje v prvi vrsti
dotičnernu zapostavljenčku oziroma zapostavljenki, a v drugi
vrsti naravnost takim staršem samim, ki dožive prej ali slej
žalostne posledice take vzgoje. Tu se .mi ne zdi neumestno,

45

omenjati, da je najžalostnejše tako razlikovanje in zapostav¬
ljanje takrat, kadar izvira iz že starinske motivacije, češ:
fantje so vendar prvi! Ne fantje, ne deklice niso prvi, drug
poleg drugega so enakovredni in enakovažni.

Seveda s tem nečem nikakor trditi, da so si enaki
tudi po lastnostih in zmožnostih. Zmožnosti, katerih nima
en spol, dičijo drugega, saj zato pravimo, da se žena in
mož izpopolnjujeta. A enakovredne ženske zmožnosti se
nikakor ne morejo razviti do prave veljave, če deklice kakor
za ironijo potiskamo v kot, v senco, češ: Tako, glej, boš
vzcvela. In to stori morda tista mati, ki znese vsako jutro
vse svoje lončke s cveticami na — solnce.

So pa tudi starši, ki v svoji zaslepljenosti še posebe
razlikujejo celo med hčerami samimi. Lepša zunanjost, gladko
lice je deklico priljubilo staršem bolj, nego je priljubljena
sestra, katero je narava manj odlikovala. Prva dobiva lepše
obleke, hodi večkrat z materjo na izprehod, za njeno iz¬
obrazbo se skrbi v višji meri, druga mora sama opravljati
domača dela. In posledica temu? Prva vzraste v prevzetno,
trmoglavo, koketno dekle, druga ostane skromna, ponižna,
delavna, a vsa njena narava je zakrknjena in zagrenjena in
zagrenjeno je vse njeno početje.

Starši, ki imate več otrok, oklenite se vseh z enako
ljubeznijo, posvečujte vsem isto vzgojo! Mislite si, da bije
vsem enako čuteče srce v prsih, vse pa vam je gotovo iz¬
ročil Bog in za vse bodete nekdaj enako odgovorni. Zato
pač ne smeta odločevati spol in zunanjost.

Seveda tudi ne bi bilo prav, ako bi hoteli vzgajati vse
otroke na eden ter isti način. Kakor na drevesu ne najdeš
dveh listov, ki bi si bila povsem enaka, tako je tudi med
otroki. Vsak je drugačen. Že o bratih Kajnu in Ablu vemo,
da je bil prvi prepirljiv in godrnjav, a drugi miren in pri¬
jazen. Taki so otroci še danes. Eden je vesele čudi, drug
je tih in miren, nekateri so mehkočutni, nekateri lahkomiselni,
drugi so bistrega uma in dobrega spomina. V tem oziru

46

treba pač individualizirati, z vsakim ravnati tako, kakor to
zahteva njegova narava.

Mnogokrat se očita ženam in dekletom, da so lahko¬
miselne, da hrepene le po zabavi in lepih oblekah in ena¬
kega več. Tiste žene in dekleta, ki so morebiti res take,
niso kar čisto nič same krive teh svojih grehov. Mnogo,
mnogo je zakrivila napačna vzgoja. Vsaka taka slaba last¬
nost se je začela razvijati že v nežni detinski dobi.

Le oglejmo si tako malo dekletce! Tam stoji na stolu
in mati ji baš oblači novo obleko. Kako jo hvali venomer!
„0, kako boš lepa! Poglej se vendar v ogledalu, da vidiš,
kako lepo ti pristoja ta obleka!“ Vse tete in še posli se
skličejo, da ponavljajo isto hvalo, če možno, v še višji meri.
Ni čuda, da otrok o tem premišlja, smatra novo in lepo
obleko za največjo srečo, v tej misli vzraste in pozneje
meri celo človeško vrednost edino po zunanjosti.

Bodimo pri vzgoji svojih hčera tudi v takih malen¬
kostih natančni in ne pozabimo, da vzraste veliko iz malega!

Velika napaka je dalje tudi to, da se naša dekleta
časih preoblagajo z duševnim delom. Koliko se morajo učiti
nekatera dekleta! Poleg šolskega pouka posečajo francoske
ure, se uče glasbe in še mnogo drugega, brez ozira na
morebitno sposobnost ali nesposobnost, ne glede na to, da
pri tem vidno hirajo. Pa tako mora biti, ker je edino to
gospodsko in ker se vsega tega uči tudi ta in ta. To je
motivacija nekaterih staršev.

Tudi v tem oziru je treba opreznosti. Kaj pomaga, če
se dekleta uče kar navzkriž vsega, saj jim nazadnje navadno
ne ostane mnogo. Preveč je bilo, zato je eno zatrlo drugo.
Prepričajmo se radi tega vselej prej, ali je dekle zmožno,
obvladati novi predmet, ali bode imelo od tega res kaj
koristi za življenje. Sicer raje pustimo dotično stvar in ji
priskrbimo koristnega dela!

Težka naloga je pač, prav vzgojiti svoje otroke, da,
velika umetnost je to, kakor sem omenila že v svojem

47

uvodu. Seveda pa je namen in bistvo umetnosti nekaj čisto
drugega, nego je bistvo in namen vzgoje. Upravičeni smo
govoriti o vzgoji kot umetnosti le v toliko, v kolikor se
nam stavijo tudi tu na pot težkoče, ko ustvarjamo nekaj
živega iz mrtve snovi. Saj je otrokova duša, predno se
začne razvijati, pravzaprav tudi mrtva stvar in je skoro vse
odvisno od tega, kako spretne roke se lotijo modeliranja.
To važno in težko delo si delita oče iti mati. Večji del
vzgojne naloge pa pripada materi, kar je tudi popolnoma
prav. Saj ima ona povsem večje zmožnosti za vzgojni poklic
nego mož. Vsa njena zunanjost, njeno čuvstvovanje, njen
glas jo bolj približata otroku nego očeta.

Zavedaj se, mila mati, tega svojega vzvišenega poklica!
Skrbi za svojega otroka z vso natančnostjo, ne pozabi naj¬
važnejše naloge svojega življenja!

Ko je dete še. prav majhno, da, ko leži še v povojih,
začne pametna mati z vzgojo. Njeno izkušeno uho prav
dobro razloči, joče li dete iz potrebe ali iz same objesti.

In že sedaj zatre lahko v njem napako, ki se pozneje
utegne razviti v grdo samoglavost. Navadi ga lahko na red
in točnost in ne trpi nobenih tistih malih napak, ki sicer kaj
srčkano pristajajo tem malčkom, a imajo lahko hude posledice.

Ko se začne tvoje dete zavedati, postane za vse spre¬
jemljivo. Njega srce in duša sta kakor vosek; kar hočeš,
lahko upodobiš iz njiju.

Povedi, mila mati, svoje dete pod zvezdnato nebo,
povej mu, kdo vlada tam gori, povej, kako lep in mogočen je,
večji od zvezd in nebeškega oboka! Naj posluša dete šu¬
menje gozda, vršenje vetrov, bobnenje groma — vse oznanja
navzočnost božjo. Neguj v srcu svoje hčere pravi verski čut,
bodi pa tudi sama živ zgled, ki ga naj posnema hči. Tako
vcepiš v dušo plemenito čuvstvo, ki bo v poznejših letih
najsigurnejši porok hčerine kreposti in zato — sreče.

Otroka voditi ven pod milo nebo, v božjo naravo, je
v vsakem oziru največjega pomena. Ne le, da se mu v svežem

48

zraku krepi telo, zbuja in utrjuje se v njem tudi čut ljubezni
do prirode. Da otroci tako radi tekajo za pisanimi metulji,
si nabirajo cvetic, vse to priča o prirojeni ljubezni do pri¬
rode. Neguj ta čut! Sama vodi svojo hčerko na izprehod,
kaži ji drevesa, živali in cvetice, pripoveduj o njih razvoju,
škodi in koristi, povej, da živalce čutijo kakor ona. Vse to
se jih bo dojmilo globlje nego vse mrtve knjige in slike,
ki leže nemara doma na zaprašeni polici. Tu v prirodi najde
vedno mnogo veselja, mnogo srečnih ur oni, ki jo zna uživati.
Deklica, ki se veseli zelenja in cvetja in petja ptic, ostane
za vse življenje rahločutna, skromna, veseli se vsake ma¬
lenkosti.

Otrok naj pa tudi spoznava, da ta svet ni kakor vsak
drugi, da ima na sebi nekaj čisto posebnega, kar ga loči od
tujega, da je samo ta svet njegova domovina — lepa Slove¬
nija. V njegovem srcu naj se razseva žar domovinske ljubezni.

Zato uči, draga mati, svojo hčer tudi čistega narodnega
jezika. Da pa bodeš tudi v tem oziru delovala uspešno,
moraš biti sama polna pravega, čistega rodoljubja.

Ni dobra čebela, ki zanemarja svoj panj in se zaletava
v tuj čebelnjak. Tudi ni moder oni vrtnar, ki zasaja tuj vrt
s cvetjem in zelenjem. Čemu bi prezirali domači jezik in
više spoštovali tujega?

Odgajajte torej svoje hčere v narodnem duhu in pa¬
zite na svoj sladki materni jezik! Za ta jezik so se bojevali
naši pradedi —■ tudi mi ga čislajmo in govorimo s ponosom
samo slovensko. Verjemite mi, tudi značaj krepite tako na
najpreprostejši in najuspešnejši način! Otrok, ki ne ve, kaj
je, ali Slovenec ali Nemec ali Turek, je že vnaprej obsojen,
da postane — cunja. In s cunjo brišemo prah in ometamo
z njo — tako tudi svet z neznačajniki.

Ko se približa čas vstopa v šolo, stori otrok prvi
važni korak v življenju. In kako je začetek storjen, ni vse eno.

Že prej vcepi, draga mati, otroku v srce ljubezen do
šole in učiteljev, veselje do učenja. Ne slikaj mu šole, kakor

49

da je nekaka kaznilnica, kjer se postopa z otroki najstrože.
Saj s tem svojega otroka le oškoduješ. Šola je važna na¬
prava. Starši ne bi mogli sami doseči vzgojnega namena;
v šoli strokovnjaki izpopolnjujejo to, kar iz raznih vzrokov
staršem ni mogoče. Šola in učitelj sta velika dobrotnika
tvojemu otroku. Vpoštevaj to, draga mati! Podpiraj ju in
pomagaj jima, da skupno dosežete zaželjeni cilj. Največje
važnosti je, da se seznaniš z učiteljico, jo opozoriš na mo¬
rebitne posebnosti otrokove, ali je mehkočuten, samoglav,
bolehen, kratkoviden itd. To je velike važnosti. Težko, težko
delo ima učiteljica, predno spozna dušne in telesne lastnosti
60—70 otrok.

Ves čas šolskega obiskovanja je treba, da starši kažejo
za šolo največje zanimanje. Pazijo naj na primer tudi doma,
kako se otrok uči. Vse lekcije se nauči gladko po besedah,
ne da bi pri tem mislil na vsebino, in večkrat ne razume
tega, kar govori. Prepričaj se večkrat, ali tvoja hči tudi
razume, česar se uči iz knjige. Šola sama ne more vsega
storiti, ona sadi in cepi, zalivati in negovati mora dom. Ako
vadimo svoje hčere delati vse z razumom, se jim ta zmož¬
nost razvija bolj in bolj in gotovo bode velike koristi, če
jim bode v poznejšem življenju vodnik razum, če postanejo
— misleče žene.

Deklica postaja vedno večja in starejša. A matere le
kaj rade prezrejo to. Nečejo uvideti, da njih hčere ne osta¬
nejo vedno otroci, temveč da se razvijejo v ljudi s samo¬
stojnimi mislimi in občutki, z lastno voljo in samostalnimi
sklepi.

Sedaj so materine podpore in ljubezni najbolj potrebne.
Zde se mi podobne vinski trti. Ako se ta vzpenja po moč¬
nem kolu, ki ji služi v oporo, rodi izvrsten, okrepčujoč sad.
Če pa se vlači le po zemlji, med travo in trnjem, rodi tudi
sad, a ta je divji in kisel.

Močna opora svoje hčere pa postaneš, draga mati,
samo, ako ji nisi le mati, temveč prijateljica, prva in naj-

4

50

boljša prijateljica, pred katero nima hči nobenih tajnosti in
jih ji tudi ni treba imeti, saj ve, da jo boš dobrohotno ume¬
vala tudi tedaj, ako se v čem pregreši.

Vživi se, draga mati, v tisto dobo, ko si bila ti tako
dekle! Gotovo se še spominjaš, kako si na skrivnem čitala
kako prepovedano knjigo ali si skrivaj prelomila kako drugo
prepoved. Kako vse drugače bi bila ravnala takrat, ko bi
imela današnje izkušnje in sedanjo pamet! Nadomesti sedaj
pri hčeri, kar ji manjka! Živi z njo, a misli zanjo in svetuj
ji kot izkušena in modra prijateljica, nikdar pa ji ne delaj
temnega obraza, dolgočasnih in dolgoveznih pridig, ker to
zaleže gotovo najmanj in ti samo odvrne hčer od tebe. In
potem se lahko pripeti, da se srce tvoje hčere z vsemi
svojimi skrivnimi željami oklene kake sovrstnice; njej zaupa,
nje se oprime s svojo ljubeznijo, dočim se materi vedno
bolj odtujuje. Ne da bi tvoja hči izgubila otroško ljubezen
do tebe! Ljubezen, rekla bi, „dolžnostna ljubezen" ostane, a
sporazumljenja ni pravega, ne pravega zaupanja; to pa je
za mater zelo žalostno, a za hčer največja škoda.

Koliko je mater, ki z vso natančnostjo pazijo, da njih
hčere ničesar ne zvedo o resničnem življenju! Najraje bi
jih za vedno ohranile v tisti nedolžni nevednosti, ki je za
življenje nemogoča. Posledica temu je, da take deklice z
največjim hrepenenjem pozvedujejo pri izkušenejših prija¬
teljicah, brskajo po knjigah in si zamažejo srce in dušo.
Dolžnost vsake matere je, deklice pravočasno seznaniti s
tem, kar morajo vedeti.

Sem spada tudi pretirana bojazljivost, kaj smejo naše
deklice čitati. Ostro se pazi, da hčerki ne pride pod roko
knjiga, v kateri se opisuje življenje tako, kakršno je. A
deklice jih čitajo vendarle. In kako čitajo! Morebiti po noči,
pri slabi luči, z razburjeno domišljijo, hlastno — le v škodo.

Mati, ali bi ne bilo pametneje, da ti sama podaš
svoji hčeri kako zrelejšo knjigo, da se pa potem razgovarjaš
o vsebini, pomagaš, kjer je kaj teže razumljivega, in razložiš,

51

kako treba vsak zgled, dobrega in slabega, obračati v svojo
korist.

Pri vsem tem pa vestno pazi, da se v vencu vseh
hčerinih kreposti najbolj blesti nežna cvetka — čista ne¬
dolžnost in sramežljivost. To sta draga kamna, ki sta krepka
podlaga zadovoljnega in srečnega življenja.

Čistost srca naj se blesti na jasnem čelu, odseva naj
iz bistrih oči, govori iz nežnih ust.

Varuj svoje hčerke hudobnih ljudi in uči jih, ceniti
čednost in nedolžnost nad vse!

Ako se bomo matere na tak in enak način trudile, doseči
vzgojni smoter, naše delo in naš trud ne ostaneta brez¬
uspešna. V pozni starosti se bomo veselile svojih otrok,
naše deklice pa postanejo blage, čuteče in misleče žene —
dične in ponosne slovenske matere.

Ker mi je čas prekratko odmerjen, moram mnogo,
mnogo opustiti, kar bi bilo treba še povedati. Zato pa vam
tem topleje priporočam: Čitajte, dragi starši, knjige, v ka¬
terih se piše o vzgoji, in ravnajte se po navedenih naukih!

Začel je izhajati list, ki ima jako plemenit namen,
poučiti starše o dobri vzgoji in pospeševati stik šole z
domom. List se imenuje „Domače ognjišče". Naročajte se
nanj in čitajte ga! Ker nam je učiteljem in staršem večkrat
nemogoče, priti osebno med seboj v dotiko, naj ta novi list
posreduje med nami.

LJUDEVIT STIASNY:

Vzgoja otrok v industrijskih krajih.

(Govoril na roditeljskem sestanku v Zagorju.)

Naš presvetli cesar odklanja po možnosti vse slavnosti,
ki se hočejo prirediti njemu v proslavo, ter priporoča, naj
se ta denar porabi raje v prid dobrodelnih ustanov. Zato

4 *

52

znači vse znamenite dogodke iz življenja cesarja Franca
Jožefa I. dolga vrsta ustanov, ki bodo našim potomcem bolj
priporočale njegov spomin nego razni spomeniki iz kamena
in brona. Po želji našega dobrega vladarja bodo ustanove
ob priliki njegovega šestdesetletnega vladanja v prvi vrsti
namenjene izboljšanju vzgoje otrok in vsekakor se bode s temi
ustanovami rešilo mnogo nravno zanemarjenih in zapuščenih
otrok iz blata, v katerem bi se drugače utopili.

Blaga želja našega preblagega cesarja bode obrodila
stoteren sad. Ker pa je sploh v zadnjem času zanimanje
za primerno oskrbovanje zapuščenih in nravno zanemarjenih
otrok vedno živahnejše, se smemo nadejati, da bode zani¬
manje za tako mladino zelo napredovalo z onimi ustano¬
vami. Trdi se celo lahko, da je napočil nov čas, nova doba,
ki ne bode primerno vpoštevala samo vzgoje otrok, temveč
tudi javno skrbela za nravno zanemarjeno mladino. Ne ime¬
nujejo radi tega nekateri tega stoletja zastonj: stoletje otroka.

Bilo pa je to že ob dvanajsti uri, saj je v nekaterih
krajih strašno naraščalo število nravno zanemarjenih otrok.
V Nemčiji je n. pr. narastlo prebivalstvo od 1882. do 1896. 1.
za 15-8 0  'o, število obsojenih za 38‘5%, a mladoletnih ob¬
sojencev pa celo za 44T°/o.

Da so v tem oziru tudi na Kranjskem v nekaterih
krajih razmere kaj neugodne, je pokazalo pozvedovanje o
nravno zanemarjeni mladini v letu 1905. Iz poročil sodišč,
župnih uradov in šolskih vodstev se je dognalo, da pro-
vzročujejo posirovelost mladine: 1.) Starši otrok, ki so vdani
opojnim pijačam. Neugodno vpliva na nravnost otroka tudi
prenapeto delo matere pred porodom ali pa nje prevelika
vzrujanost (razburjenost). Taki otroci podedujejo baš te
napake. 2.) Razmere, v katerih živi otrok do štirinajstega
leta, ga ženejo v greh. Pri vzgoji otroka za red, snažnost
in dostojnost vpliva največ njegova rodbina. Ta more dati
otroku dober zgled ter zaslombo. Ako pa živita mož in žena v
neslogi; ako je oče pijanec ali celo mati pijanka, potem pač

53

ni govora o dobrem zgledu. Resna nevarnost preti mladini
tudi ob celodnevni odsotnosti očetovi; če mora še mati po
poslu, so otroci prepuščeni popolnoma samim sebi. Tedaj se
potepljejo po ulicah. Par ur, ki jih preživijo s svojimi starši,
pač ne more zatreti drugih slabih vplivov.

Najlaže pa propadejo otroci, ki nimajo lastne rodbine:
sirote ali nezakonski otroci. Zelo slabo vpliva tudi na otroke,
ako dobivajo denar, ko so komaj štirinajst let stari in ko
se še ni dovolj utrdil njihov značaj. Poželijo si namreč
naslad, ki še niso za to starost. Ni čuda, da deklice nočejo
potem več v službo, temveč si poiščejo delo v tvornicah,
samo da si potem okrajšajo večere in nedelje po svojem
okusu..

Na podlagi vseh teh preiskav se končno toplo pripo¬
roča, naj se oddajo vsi nravno zanemarjeni otroci v posebno
vzgojevališče, n. pr. v salezijanski zavod v Rakovniku pri
Ljubljani.

Korist takih vzgojevališč so pripoznali pred vsem prak¬
tični Angleži. Komisija, ki jo je določil angleški kralj za
preiskovanje vseh podjetij za varstvo otrok, je izjavila sle¬
deče: „Uspeh vzgajanja nravno zanemarjene mladine v po¬
sebnih zavodih se kaže v izdatnem znižanju števila hudo¬
delstev odraslih, pred vsem pa mladoletnih. Tem šolam se
sme pripisovati razen tega še po vsej pravici zasluga, da
so zatrle tolpe mladoletnih zločincev v velikih mestih, da
so znižale število tatov ter obvarovale mladoletne obsojence,
da niso postali hudodelci iz navade. Nič manjša pa ni ta
njih zasluga, da so veliko število otrok očuvale pohujšanja
po nravno zanemarjeni mladini, ki je bila dobro spravljena
v zavodih in s katero torej niso mogli priti v dotiko.“

Da od zanemarjenih staršev ni pričakovati dobrih otrok,
je jasno. Toda tudi slab zgled tovarišev provzroči mnogo
zlega. Ena garjava ovca lahko okuži vso čredo in en nravno
zanemarjen otrok lahko izpridi vse svoje tovariše. Posiro-
velost je pač nalezljiva, zato je pa tudi tem nevarnejša.

54

Kolike važnosti pa je, da rešimo poedinca nravnega
propada, nas poučita sledeča zgleda: Leta 1740. se je na
Angleškem porodila Ana Tuhe. V zgodnji mladosti je iz¬
gubila svoje starše ter je nravno popolnoma propala, ker je
odrastla brez vzgoje. Ko bi jo bili poslali v primeren zavod,
bi bili prihranili mnogo stroškov. Vsi njeni potomci (834
jih je bilo) so postali nravne propalice. Angleška je izdala
dosle za to rodbino pet milijonov.

Ravnotako obžaluje neka švicarska občina, da ni po¬
slala Pavla Zera, ki se je rodil 1. 1700., v vzgoje val išče. Nje¬
govi potomci provzročajo občini skoro nepremagljive stroške.
Iz tega je razvidno, da občine ne storijo prav, če se branijo
malih stroškov za vzgajanje nravno zanemarjenih otrok.

Vzgoja otrok je prirodna pravica staršev. Bistvo vzgoje
pa je, uvesti otroka v samostojnost, preskrbeti otroka z onimi
lastnostmi, ki ga usposobijo, da ostane čednosten, ko se loči
od svoje rodbine in stopi samostojno v vsakdanje življenje.

Ni pa dovolj, da usposobimo otroka za poznejše pri¬
dobivanje kruha, ampak skrbeti moramo tudi za njega nravno
izobrazbo. Nravna izobrazba usposobi človeka, da se čuti
članom celote, nravna vzgoja ga izpremeni v socialno bitje,
ki ne stavlja vedno svojih zadev v ospredje, ampak pri¬
merno vpošteva tudi tuje. Vzor te nravnosti je pač čuvstvo
največjega zadovoljstva ob blagostanju drugih.

Država zahteva od staršev, da vzgoje otroke v poštene
ljudi, ki so skupnosti koristni in ki socialno ne škodujejo.

Da se pa to doseže, potrebuje vsak otrok ljubeznive,
neprestane vzgoje in neprestanega nadzorovanja barem do
šestnajstega leta. Kolikor bolj pa mora pogrešati otrok to
vzgojo, toliko bolj je izpostavljen nevarnosti, da nravno pro¬
pade. V največji nevarnosti so pač sirote, zapuščeni in ne¬
zakonski otroci kakor tudi otroci onih staršev, ki svoje otroke
vedoma slabo vzgajajo ali jih celo trpinčijo.

Taki otroci so bili še pred nekoliko leti brez vsakega
pravega varstva. Dandanes pa je skrb za osebne razmere

55

varovancev v prvi vrsti stvar varstvenega in skrbstvenega
sodišča. Temu sodišču gre tudi nadzorstvo nad roditelji in
njihovimi namestniki. A tudi učiteljem je dolžnost, da mo¬
rajo paziti na duševno in telesno blaginjo učencev, in de¬
lovati morajo na to, da se odpravijo opažene napake.

Dolžnost vseh prijateljev mladine pa je tudi, da v tem
oziru podpirajo varstveno in skrbstveno sodišče. Tako naj
se temu sodišču naznani, če roditelji ali njih namestniki zlo¬
rabljajo svoje pravice ali zanemarjajo otroka. Posebno naj
se javi sodišču, če je potrebno, da se omejijo ali vzamejo
očetovske ali materinske pravice, da se postavi kak drug
varuh, da se otrok izroči kaki drugi rodbini ali da se otrok
odda v kak pripraven zavod ali poboljševalnico.

Veselo znamenje je, da tudi pri nas dobiva ideja
varstva in oskrbovanja otrok vedno več prijateljev in pod¬
pornikov. Najbolj pa je potrebno splošno zanimanje za
izboljšanje vzgoje otrok v velikih in v industrijskih krajih.

Ker imamo v industrijskih krajih čestokrat osirotele,
zapuščene in nezakonske otroke v znatnem številu in ker so
ti otroci v takih krajih največja nevarnost za nravnost drugih
otrok, sem se natančneje bavil s tem vprašanjem.

Oglejmo si še nekatere hibe pri vzgoji otrok v indu¬
strijskih krajih!

Dragi starši! Ko sem služboval na tej šoli, sem se
prepričal, da se starši v tem okolišu večinoma zanimajo za
napredek svojih otrok in da so učenci učiteljem hvaležni za
vsak pouk. O svojem prihodu nisem našel vsega v redu.
Koliko podivjanosti je bilo najti med mladino! Koliko skup¬
nega napora je bilo treba, da se je tu obrnilo na bolje!

Vseh napak pa še do danes nismo mogli zatreti. Mla¬
dina še vedno kadi, in to z dovoljenjem staršev, ki jim da¬
jejo celo potrebrega denarja. To je slepa ljubezen do otrok,
ki želi otrokom dobro, a doseže ravno nasprotno ter jim
škoduje. Treba bode, da se zanima za to zadevo skrbstveni
sod, ki mora posvariti takšne nespametne starše.

56

Največji ljudski sovražnik je alkohol. Mržnja do dela
in grozno uboštvo so njega posledice. Alkohol provzroča
nravno, duševno in telesno propast. Koliko delavcev je uničil
alkohol, koliko rodbin strmoglavil v pogubo! Upam, da ne
• bodete več zastrupljali nedolžnih otrok z alkoholom. Otrok,
ki pije opojne pijače, zaostaja telesno in duševno. Žalostno
je torej, da ravno delavci vadijo svoje otroke opojnih
pijač. Ako pije oče, ponuja pijačo tudi sinu! Kaj navadnega
je, da gre ob nedeljah vsa rodbina v gostilno. Pri raznih
veselicah dobimo otroke pozno v noč. Otroci se sicer končno
dolgočasijo in so zaspani, a oče jih tolaži s pijačo. Ali je
čudo, da se takšni otroci razvijejo v pijance? Če se potem
krivi slaba tovarišija, je to le slab izgovor za lastno krivdo.
Francoski, angleški, ameriški delavci so že davno uvideli to
napako in so nehali voditi otroke v zakajene gostilne. Dal
Bog, da bi se temeljito zatrla ta škodljiva razvada tudi pri
nas! Ali bi ne bilo v korist delavskemu stanu, ko bi se
izdala naredba, da morajo biti gostilne ob nedeljah zaprte?
Ali bi ne bilo bolje, da se prosti čas uporabi za izlete in
za lastno naobrazbo?

V nespametni ljubezni dovolijo starši otrokom vse,
česar si želijo. Svojemu ljubčku da mati kaj rada sladčice.
S tem ga sama navaja na sladkosnednost. Pozneje zahteva
otrok denarja, da si more v prodajalnici kupiti sladkarij, ali
pa si otroci pridobijo denar na nepošten način, samo da
ustrežejo svoji strasti. Sladkosnednost namreč ne škoduje
samo zdravju, ampak zavede otroka tudi v laž in nepo¬
štenost.

Kajenje in sladkosnednost provzročata, da mladina v
industrijskih krajih kar sproti zapravi vsak denar. Otrok, ki
se ne navadi štedljivosti, postane zapravljivec. Kako smo
zaostali v štedljivosti za drugimi narodi! Seveda, kjer se
popije toliko kakor pri nas, tam štedljivosti ni mesta! Na
Francoskem je manj prebivalcev nego pri nas. A vendar
vlagajo ljudje tamkaj dvakrat toliko kakor pri nas. Mnogo

57

vlagajo namreč tudi francoski delavci, ki štedijo v mladosti
za poznejša leta. Starši, vadite svoje otroke varčnosti, pazite
skrbno, kako uporabljajo denar! Na tukajšnjih šolah dobivajo
učenci vsa učila brezplačno, in to tudi radi tega, da se vzame
učencem prilika, zapravljati denar, ki ga dobe za učila.

Vsak otrok naj ima svoj hranilnik; kadar ima prihra¬
njeno krono, naj jo vloži v poštno hranilnico. V Ameriki so se
udomačile domače hranilnice. Vsak otrok dobi odprt hranilnik
in vložno knjižico. Ako nabere eno krono, jo nese v hranil¬
nico, ki hrani ključek od hranilnika. A tudi vlaganje v poštne
hranilnice s poštnimi znamkami je kaj pripravno za mladino.

V industrijskih krajih je za otroka nevarnost večja, da
postane mlačen v svojih katoliških dolžnostih ali celo brez¬
veren. Vzemite otroku Boga in vzeli ste mu vse! S čim mu
nadomestite to izgubo? Varujte svoje otroke slabe tovari¬
šije! Ne pustite nikdar, da bi se sam potepal! Pred vsem
pa ne jemljite več svojih otrok v gostilno ter pazite, kaj
čita vaš otrok, zakaj marsikaj, kar je v knjigah, ni za otroke.
Navadite pa tudi otroka na red in točnost in skrbite, da
bode skromen in z malim zadovoljen. Zbudite mu veselje
do dela in mu položite s tem temelj zadovoljnosti in sreče!

Razna društva za otroško varstvo bodo tudi v industrij¬
skih krajih znatno olajšala vzgojo otrok. Ako bodete izku¬
šali, umno vzajati svoje otroke, bodete doživeli še mnogo
veselja. Vaši otroci bodo vzrastli v dobre sinove in hčere, vas
bodo redili v starosti, vas hvaležni blagoslavljali vse svoje dni.

DR. JANKO BEZJAK:

Pokorščina.

(Govoril na roditeljskem sestanku v Ljubljani.)

Pokorščina je sveta dolžnost vsakega človeka, pri otrocih
pa lepa čednost. Pokorni moramo biti Bogu, državi in ce¬
sarju in pokorni v raznih razmerah svojega življenja. Pokoren

58

mora biti hlapec gospodarju, žena možu, otroci staršem,
vojak poveljniku, učenci učitelju, uradnik in učitelj svojim
predstojnikom, državljani svojemu vladarju in zakonom. Brez
pokorščine bi na svetu ne bilo ne redu ne miru, ampak
žalostno in strašno življenje.

Saj pa imamo tudi največji ter najlepši zgled nove
pokorščine: to je naš Odrešenik, ki je bil Bogu Očetu po¬
koren do smrti.

Pa celo živali nas uče biti pokornim. Le poglejte mravlje,
kako slušajo! Zato pa imajo tudi prav dobro in lepo urejeno
državo! Ali pa čebelice! Kako so delavne, kako poslušne!
In človek?

Pokornost je torej prva in najimenitniša podlaga vse
vzgoje, pokornost je podlaga vse nravnosti. Kjer vlada po¬
kornost otrok do staršev, tam cveto najlepše čednosti, tam
je bogastvo doma; kjer pa vlada nepokornost, tam raste
plevel, tam se širi snetljivost, tam je siromaštva dom.

Pa tudi ni tako težko, vzgajati pokorne otroke! Odkod
torej vedne tožbe staršev, da imajo nepokorne otroke, da
jih otroci nočejo slušati in jim delajo toliko jeze? Večinoma
si sam kriv, dragi moj, če te ne sluša tvoj otrok. Le poslušaj
me pazno, kar ti bom sedaj razlagal, in spoznaš resnico
teh besed!

Ker je pokornost tako lepa in tako potrebna čednost,
jo moramo zasejati v otroško srce, kakor hitro je za to spo¬
sobno. Mlajši ko je otrok, tem laže ga bomo navadili in
naučili pokornosti.

Pa kakor je treba pri vsej vzgoji pravega razuma, tako
je tudi potrebno vedeti, kako naj dobro vzgojim otroka, da
bode lepo slušal. Če slabo sejem, bom slabo žel; če ne
znam prav ravnati z otrokom, ga tudi ne bom nikoli naučil
poslušnosti. Ako se moram otroku dobrikati in prilizovati,
da bi me slušal, sem že izgubil igro; nikoli mi ne bode
več pokoren. In prav tako ravnam krivo, če hočem otroka
s palico in šibo prisiliti k pokornosti.

59

Že pri otročiču v zibeli starši greše najprej. Kadarkoli
začne kričati in vekati, hitro priskoči kdo, ali mati ali sestrica
ali dekla ter ga izkuša pomiriti. Gotovo kriči otrok mnogo¬
krat, ker ga boli kaj. Pa ne vselej. Večkrat se začne dreti
tudi iz dolgega časa; ako pa tedaj ne prileti nihče, prime
malega paglavca huda jeza: z nogami in rokami jame suvati
in kričati na ves glas, da vendar koga privabi k sebi. To
si zapomni prav dobro; to ponavlja pri drugih prilikah in
tako zadobi oblast nad svojo okolico, nad starši, posebno
nad materjo. Ta oblast raste, čim večkrat starši ustrežejo
njegovi želji: otrok postane oblasten gospodar in starši njega
ponižni hlapci. O tem še izpregovorim besedico.

Že z majhnim otrokom morajo torej starši ravnati tako,
da spozna, da ni on gospodar, ampak starši in da se jim
mora pokoriti.

Ko pa otročič malo doraste ter razume zapoved in
prepoved, tedaj šele lahko opazuješ hibo za hibo, s katero
starši poganjajo otroka na krivo pot nepokornosti.

Ali še nisi slišal, ljubi moj čitatelj, da matere ali
pestunje in dekle ves ljubi dan kriče nad otrokom: „Stori to,
pusti to! Kaj zopet počenjaš? Ali ne boš dal miru? Ne
jezi me!...“  A malokdaj se brigajo za to, ali otrok res
stori to, kar zahtevajo. Otrok se naposled navadi tega krika
in vika kakor mlinar mlinskega ropota in se ne briga več
za ta povelja.

Ena izmed glavnih resnic je torej: Ne zapoveduj in
ne prepoveduj preveč in prepogostokrat. Ako si pa dal
povelje, skrbi tudi, da se gotovo izvrši!

In zopet lahko slišiš in vidiš to-le: Mati ali pestunja
sedi pri otroku, ki bi se rad igral. Otrok steče k potočku,
a ona zakliče: „Ne hodi k potočku!“ — Otrok sname klobuk
in ga hoče napolniti s kamenčki. „Ne devaj kamenčkov v
klobuk!“ se oglasi mati. — Nato se obne otrok k drevesu
ter jame plezati po njem. In zopet zakriči pestunja: „Ne
plezaj po drevesu!" — Nemara je otrok zraven še lepo

60

oblečen. Potem ga mati obsiplje s povelji: „Ne lezi v travo!
— Pazi na suknjo! — Kakšne imaš hlačice? — Ne igraj se
v pesku!“ itd., itd. Otrok naposled ne ve, kaj bi storil; saj
nič ni prav, kar počne. Godi se mu kakor konju, ki ga ravna
neveden voznik. Zdaj ga požene na desno, zdaj na levo,
zdaj na sredo ceste in zdaj kraj jarka, da konj ne more
mirno korakati. — Zato začne otrok iz hudomušnosti uga¬
njati baš take reči, ki so prepovedane. A tudi mati ali
pestunja večkrat ne ve, kaj bi zapovedala, kaj prepovedala.
Ali bi ne bilo pametneje, ako bi ne zapovedovala samo,
ampak otroku določila igro, rekoč: „Tako ali tako se igraj!
Zberi si kamenčkov in napravi križ!“ Ali: „Natrgaj mi
cvetlic!" itd. Posebno pa je nespametno, otroka lepo obla¬
čiti in mu potem igranje prepovedovati iz strahu, da bi se
ne umazal.

Druga izmed glavnih resnic je torej: Olajšaj otroku
slušanje s tem, da ne prepoveduješ samo, ampak mu tudi
zapoveš, kaj naj stori, in da mu ne dajaš na enkrat več
povelj!

Odkod pa prihaja mnogokrat, da morajo starši ali
vzgojitelji toliko zapovedovati in toliko prepovedovati? Odtod,
ker svojih otrok niso rano navadili dobrega redu. Kjer
otroci poznajo red, tam si bo oče ali mati prihranil marsi¬
katero trdo besedo. Otrok naj dobro ve, da mora shraniti
svoje igrače, kadar se ne igra več; da mora svoj klobuk
ali svojo kapico obesiti na klin; da mora lepo zložiti svojo
obleko, preden pojde spat; da mora vsako reč položiti na
svoj prostor, kadar je ne rabi več; da mora moliti, ko je
vstal in preden leže v postelj; tako naj ga starši lepo na¬
vadijo še mnogo drugih vsakdanjih opravkov, Potem jim
ne bode treba neprestano zapovedovati: „Shrani igračo,
shrani knjigo, idi molit, ne puščaj klobuka ležati na tleh
ali na postelji!" itd.

Vsak dan lahko opaziš tudi to-le: Mati zapove otroku:
„Poberi in spravi igrače, ki si jih razmetal po tleh!" Otrok

61

sluša ter prične spravljati reči. Ali otroci so počasni in tudi
neokretni. Materi traja to spravljanje predolgo; naposled
sama pristopi, rekoč: „Ali si ti neroden in počasen!“ in shrani
sama še ostale reči. Otrok si dobro zapomni to. Prihodnjič
zlaga še počasneje, misleč: „Saj bodo že mati pomagali.“
In ni se varal! Naposled pa ne zlaga nič več. Zgodi se pa
tudi, da otrok sploh ne sluša materinega povelja. Mati to
vidi, čaka nekoliko časa, nazadnje pokara otroka ter sama
spravi razmetane igrače. S tem je storila največjo napako.
Kako naj bi jo otrok drugič slušal, če spozna, da zapoved
ni bila prav resna, da je itak ni bilo treba izpolniti!

Enako greše starši, ki danes otrokom prepovedo, da
ne smejo skakati čez plotove, ne smejo trgati tujih jabolk,
ne smejo počečkavati svojih knjig, ne smejo puščati igrač
razmetanih, jutri so pa boljše volje in se ne brigajo za te
stvari ter otrokom vse to dovoljujejo, kar so včeraj prepo¬
vedovali. Tudi to slabost hitro spozna otrok in če je tudi
prej že hotel slušati, si misli sedaj: „Ej, saj ni tako hudo,
kakor se zdi. Oče bodo že zopet pozabili, kar so zapove¬
dali. Saj je zadnjič bilo tudi tako.“ Kaj je posledica takega
postopanja? Neposlušnost.

Pomnite si torej tretjič, dragi starši: Kar ste zapove¬
dali otroku, to mora otrok tudi brezpogojno izvršiti. Pre¬
mislite prej, toda če je zapoved dana, se mora tudi izpolniti

Kar ste včeraj prepovedali, to morate prepovedati,
tudi danes in kar ste včeraj zapovedali, to morate zapove¬
dati tudi danes. Bodite torej dosledni v zapovedi in pre¬
povedi !

Če ne postopate tako, izgubi otrok pravo spoštljivost
do vas. Koliko se zopet greši na to stran! Kolikokrat slišiš,
da zagrozi mati paglavcu, ki noče slušati: „Le počakaj!
Kadar pridejo oče domov, ti že pokažejo!" Sinček takoj
spozna: „Lej, lej, mati se me ne upajo kaznovati!" In hitro
je proč ves strah otrokov in ves ugled materin. Razumemo,
da bode prihodnjič še manj slušal mater. Slaba je torej

62

tista mati, ki nima v sebi toliko moči, da bi otroka pripra¬
vila sama do slušanja. Kdor se zanaša na drugega, sam ni
dosti vreden. Razen tega pa postavi taka mati otrokom
očeta kakor strašilo, ki se ga morajo bati. To pa ni prav.
Otroci naj se ga ne boje, ampak naj ga spoštujejo! Matere,
bodi vas tedaj skrb, da ne boste potrebovale pomočnika,
ampak da boste otroka obvladale same.

Sploh pa ni dobro otrokom žugati in jih na tak način
siliti, da so pokorni. Ako morajo oče ali mati žugati, otroci
gotovo niso poslušni. Žuganje je krivo, da se otroci še bolj
upirajo pokorščini. Čim večkrat žugaš, tem manj dosežeš.
Ako pa si že zažugal kazen, jo moraš tudi brez premiselka
in dosledno izvršiti, inače si izgubil svoj ugled.

Važna resnica je torej četrtič tudi ta: Glej, da vedno
ravnaš tako premišljeno, da otroci ne izgube spoštljivosti do
tebe, da si ohraniš svoj ugled pred njimi.

Pa kakor ni dobro žugati, tako je slabo in še slabše,
otroku kaj obetati, da bi zato slušal. Koliko je nespametnih
mater, ki otroku kaj zapovedo in zraven pristavijo: „Potem
dobiš košček potvice ali sladkorčka" itd. Otrok, ki je na¬
vadno sladkosneden, le sliši drugi del povelja; hitro se mu
zbudi poželjivost, že vidi pred seboj potvičico ali prijetno
sladčico in da ustreže svoji poželjivosti, sluša, mati pa je
dosegla, da je slušal otrok. Take matere same pokvarjajo
svoje otroke ter jih same napeljujejo k nepokorščini! Ali
bode tak otrok drugič slušal sam od sebe? Ali ne bode
zopet zahteval plačila za poslušnost? — In joj, ako bi mu
mati sedaj odrekla! Kako bo kričal in vikal ter se jezil!
Saj meni, da je to njegova pravica, saj misli, da mora do¬
biti svoje darilo, preden sluša.

Kakor ta, greši tudi ona mati, ki hoče z ljubkovanjem,
ali z mnogim rahlim besedičenjem doseči, da bi otrok slušal.
„Ljubi France," pravi, „ali ne bi bil tako prijazen, pa skočil
k studencu po vode?" Seveda France ne skoči takoj, ker ga
baš ni volja. In mati ponovi: „No, no, bodi tako dober,

63

prosim te, prinesi vode! Potrebujem j e! “ Morda bo sedaj
izpolnil prošnjo, če ima mater posebno rad, morda pa bo
zopet rajši obsedel pri svoji igri. — Celo drugače pa je,
ako reče mati z mirnim glasom: „France, pojdi hitro po
vode!“ Ne bo se obotavljal, če se je sploh učil slušati, in
hitro bo prinesel vode. Mnogo besed pri povelju nič ne
velja. To vedo tudi vojaki, to ume tudi živina, ki mora slu¬
šati na kratke zloge. Zavoljo tega ne najdejo matere, ki so
že po svoji naravi navajene, da več govore pri otrocih, take
točne pokorščine, kakor očetje, ki zapovedujejo kratko. Se¬
veda pa povelje ne sme biti osorno ali trdo. Z osornim
poveljem se lahko zbudi v otroku odpor in nevolja. Osorno
in strogo zapovedovanje pada na dušo otrokovo kakor je¬
senska slana ter počasi mori njegovo ljubezen in spošto¬
vanje do vzgojitelja.

Pač pa je tu in tam dobro, če kratko pristaviš razlog
za svoje povelje. Otroku, ki hoče vgrizniti v nezrelo jabolko,
prepovej to, rekoč: „Ne jej nezrelega jabolka, drugače zboliš!“
Če hoče skočiti čez jarek, mu reci: „Ne skači čez jarek,
da si ne zlomiš noge!“ — Taka povelja bi bila še ta-le:
„Ne plezaj po brunu, da si ne raztrgaš hlač! — Ne polegaj
po vlažni zemlji, da ne zboliš! — Ne meči klobuka po sobi,
priden otrok tega ne stori! — Zloži in shrani knjige, da
jih laže najdeš! — Piši nalogo lepo, drugače boš kaznovan
v šoli! — Pazi na živino, da ne bo delala škode! Podvizaj
se, podvizaj, kmalu bo noč!“ itd. Otrok spozna pri tem,
da oče in mati ne zapovedujeta samo zaradi svoje oblasti
ali iz dolgega časa, ampak zgolj iz ljubezni do otroka,
da bi ga obvarovala nesreče ali da bi mu olajšala delo itd.
Otrok izprevidi, da je tako prav, da mora tako biti, da so
starši modri, da več vedo nego otrok. Seveda morajo tudi
razumeti otroci razlog povelja, drugače ga ni treba povedati.
Majhen otrok še marsičesa ne razume, a vendar mora slu¬
šati; a tudi večjemu otroku ni mogoče vselej pristaviti raz¬
loga, ker se ne da povedati ali ga še tudi ne razume.

64

A tudi tu naj se vzgojitelj varuje dolgega besedičenja!
Ne bilo bi dobro, ko bi prepovedal tako-le: „Ne plezaj na
drevo; lahko se ti pripeti, da se ti spodrkne ter padeš na tla.
Pri tem si lahko zlomiš roko ali nogo ali se drugače raniš
ali celo ubiješ. Tudi hlače si zraven lahko raztrgaš in mati
bodo morali šivati.“ Ampak kratko naj reče: „Ne plazi po
drevesu, da ne padeš in se ne raniš (ali: da se ti ne zgodi
nesreča)!“ — Med dolgim govorom utegne otrok premišlje¬
vati o prepovedani stvari; začne ga še bolj mikati in zdi
se mu, da oče ali mati svojega povelja ne dajeta s polno
resnobo, morda le samo tako, da kaj govorita.

Pomni, dragi moj, tudi to resnico: Povelje bodi kratko
in dano z mirno in resno besedo! Ako moreš, ga podkrepi
s kratkim razlogom! Nikoli pa ne obljubi darila, da bi pri¬
pravil otroka k pokornosti!

Kakor pa v vsej vzgoji, tako sodelujeta tudi tukaj še
dva krepka pomagača: navada in dober zgled.

Ako si hodil pravo pot in otroka lepo navadil pokor¬
ščine, se ti ne bode treba nič več jeziti, ker te bode otrok
vselej slušal. Duh prave krščanske pokorščine si mu moral
vcepiti v srce. Pobožni otroci, ki ljubijo svoje starše in
vzgojitelje ter jih spoštujejo, so jim tudi pokorni. Spozna¬
vati morajo, da so starši in učitelji namestniki božji; bil bi
velik greh, se jim upirati. Iz tega pa sledi, da morajo starši
sami biti najlepši zgled pokornosti. Kjer starši spoštujejo
božje zapovedi in posvetne zakone, kjer se v hiši spoštljivo
govori o gosposki, o predstojnikih, o vladarju: tam se seje
v otroška srca blago in dobro seme prave pokornosti; tam
se vzgajajo pokorni in poslušni otroci, ki bodo nekdaj, do¬
rasli, prav tako spoštovali vse naprave, ki so potrebne, da
se vzdržuje red na svetu. Jasno je tudi, da se v takih hišah
otrokom ne bo velevalo, kar bi bilo proti božjim in člo¬
veškim zapovedim, ali kaj takega, česar bi ne mogli storiti.
Žalibog, da se take reči gode pri marsikateri družini! Na
tak način se otrokom škoduje na duši in na telesu; na duši,

65

ker se otroci zapeljujejo v pregreho, na telesu, ker se silijo,
izvršiti povelje, ki mu niso kos.

Vidimo torej, kako pametno in modro je treba ravnati
pri zapovedih in prepovedih. Pa še nekaj naj tu povem!
Otrok raste in z njim raste tudi želja po večji svobodi in
samostojnosti. To je celo naravno.

Ko bi hotel vzgojitelj z mladeničem ali z devico prav
tako ravnati kakor z otrokom, bi- to nikakor ne bilo prav.
Treba je torej polagoma popuščati vajeti, ki so dosle bile
napete. Ali kako? So.nespametni in oblastni starši, ki nočejo
doraslim otrokom puščati nobene proste volje. Dvajsetletni
fant naj bi jih prosil dovoljenja v vsaki reči, karajo ga
kakor desetletnega dečka, če jih ne poprosi vsake stvari. In
dorasla hčerka naj povpraša mater, katero obleko bi danes
oblekla itd. Od tod prihaja, da postanejo otroci nezadovoljni,
dečki, ki so bolj moškega značaja, pa naravnost uporni in
trmasti; od tod pa prihaja tudi, da so dorasli otroci mno¬
gokrat celo nesamostojni, da so navajeni, vedno biti na
vojnici, in da se dado lahko zapeljati, če jih nihče več ne
vodi, ne vlada in ne krega. Seveda se ne sme ta prehod od
pokornosti do večje svobode zgoditi namah, vršiti se mora
polagoma. Treba je otrokom počasi dajati svobode v ma¬
lenkostih in zraven paziti, da te svobode ne uporabljajo sebi
ali drugim v škodo. V glavnih stvareh pa še ostanejo vedno
starši gospodarji, ki jim je biti pokornim. Tudi se lahko
večkrat otroku veleva kaj večjega, obsežnejšega, a kako to
izvršiti, to se prepusti njegovemu preudarku. Naposled naj
starši tudi več ne velevajo strogo, ampak naj rajši žele, pri¬
čakujejo ali prosijo. Ta oblika bode imela boljše nasledke
nego ostro povelje.

Gotovo najtežje pa je za starše, od otroka zahtevati
popolno pokorščino, kadar se mu je odločiti za kak stan.
Dokler je otrok še mlajši, staršem ne bode pretežko, pri¬
praviti otroka do tega, da si izvoli tisti stan, ki jim je najbolj
všeč. Vendar prevzamejo starši s tem preveliko odgovornost

5

66

za bodočnost svojega otroka. Zaradi tega morajo dobro in
vsestransko premisliti, kaj bi mu najbolj koristilo in kje bi
bil najsrečnejši. Posebno jim je pri tem paziti na njegove
zmožnosti in njegova nagnjenja. Mnogokrat seveda ni mo¬
goče, da bi starši otroku izbrali stan. Življenske razmere že
same prisilijo otroka k temu ali onemu stanu. Uboga deklica
mora iti služit, ko je izstopila iz šole, marsikaterikrat že prej,
ali mora iti delat v kako delavnico ali tvornico svojega
kraja, ubogi deček prav tako, ker starši ne morejo plačati
učnine pri kakem mojstru, da bi se izučil rokodelstva, da
bi hodil še dalje v šolo itd.

Kadar pa je sin že nekoliko dorastel in si hoče sam
izvoliti svoj stan, bi ne bilo dobro, ko bi starši ne dopuščali
tega, ker baš njim ne ugaja tisti stan. In naj ne zahtevajo
slepe pokornosti, ker s tem lahko uničijo srečo svojega
otroka. Tako je pri našem slovenskem kmetu navada, da
starši dado svojega fanta študirat z namenom, naj bi postal
mašnik, naj bi postal „gospod“, kakor pravijo. Ali pa že veš
naprej, dragi moj, da čuti tvoj otrok v sebi pravi poklic za
ta sveti in težavni stan? Ali si prepričan, da bode kdaj res
srečen, ko ga doseže? Koliko je takih, ki so slušali svoje
starše ter postali duhovniki, ker so jim oni-le vedno pravili:
„Ti le zato študiraš, da boš gospod", ali ker jim je nedo-
stajalo sredstev za druge študije, po katerih so hrepeneli.
Vdali so se v voljo svojih staršev, ker jih niso hoteli žaliti
ali pa ker sami niso imeli volje in moči, da bi se obrnili
kam drugam. Ko bi pa 'starši mogli pogledati v srce teh
mladih duhovnikov, bi se prestrašili, ker bi videli, da so
nezadovoljni in nesrečni za vse svoje življenje. Nikar torej,
drage matere, ne silite svojih otrok, da bi se posvetili du¬
hovnemu stanu, ako ne čutijo v sebi poklica zanj, ako bi
rajši študirali kaj drugega; nikar jim, dragi starši, ne odte¬
gujte podpore, če so si izvolili drug stan, ampak podpirajte
jih, da ga lahko dosežejo. Saj tudi v vsakem drugem stanu
lahko služijo Bogu in se zveličajo. Ne sme vas pri tem vo-

67

diti ničemurnost, da se lahko pobahate: »Glejte, moj otrok
je gospod", ampak dajte se voditi pameti, ki vam veleva,
da morate v prvi vrsti skrbeti za to, da bodo vaši otroci
srečni. A nasprotno bi prav tako bil velik greh, ko bi se
protivili želji svojega otroka, ki želi postati duhovnik. Ne
zahtevajte torej, dragi starši, slepe pokorščine od svojih
otrok, kadar gre za njihov bodoči poklic! Hvalite jim ta ali
oni stan, ki vam posebno ugaja, razkazujte jim korist, udobnost
in srečo, ki bi mogla zanje izvirati iz njega, toda ne silite
jih vanj!

Le takrat, kadar vidite in opazite, da je želja vašega
otroka neizvedljiva, morda celo neumna, da bi se zanj izci¬
mila velika nesreča, ko bi si izbral zaželjeni stan, takrat je
vaša dolžnost, da se protivite in da otroku s pametnimi
razlogi dokažete, naj odjenja, če noče biti nesrečen.

In še en korak je v človeškem življenju, katerega otroci
ne bi smeli storiti brez dovoljenja staršev, pri katerem za¬
htevajo starši stroge pokorščine od svojih otrok, in to je
korak v sveti zakon. Pametni in po marsikaterih izkušnjah
izučeni starši bodo tu pogodili že pravo pot. Ako je njihov
sin ali njihova hčerka dobro vzgojena, ako imata srce na
pravem mestu, ako sta poštena in dobra, potem je le treba
paziti, da dobi sin prav tako nevesto in hčerka prav takega
ženina. Naj v prvi vrsti ne gledajo na veliko posestvo, na
bogastvo, na imenitne sorodnike! Vse to je že nekaj vredno,
a nikdar toliko, da bi moglo postati vzrok nasprotstva in
sovraštva med starši in otroki, ampak gledajo naj na delavne,
marljive roke, na poštenost, pravi krščanski duh in blago
srce. Naj mislijo s Prešernom:

»Zvesto srce in delavno ročico
za doto, ki je nima miljonarka,
dobil z izvoljeno bi bil devico."

A tam naj se protivijo z vsemi silami, kjer bi njih ljub¬
ljeni otrok padel v pogubo, ako bi prišel v roke sirovemu,
ničvrednemu možu ali lahkomiselni, malovredni ženski. Treba

5 *

68

je paziti zlasti na to, da se noben otrok ne zaljubi v osebo,
ki te ljubezni ni vredna, kajti če že gori v otroku ljubezen
plamenoma, potem je težko gasiti. In tudi za to naj skrbe,
da se ljubezen ne vname prerano, kadar še dolgo ni misliti
na zakon; zakaj iz take prerane ljubezni se večinoma ne
izcimi nič dobrega. Sicer je tu težko mnogo govoriti in
mnogo svetovati. Marsikaterikrat je tudi rana ljubezen pri¬
vedla zaljubljenca v srečen zakon! Pameti, pameti, dobre
volje, značaja in blagega srca je tu pred vsem treba.

Kadar bodo starši ravnali tako, kakor smo izkušali
tukaj učiti, bodo imeli pokorne otroke in spoznali bodo, da
so resnične besede sv. Avguština, ki pravi: Pokorščina je
mati in začetek vseh čednosti in tudi njih varuhinja.

KAREL HUMEK:

Matere, pripovedujte otrokom povesti!

(Govoril na roditeljskem sestanku v Krškem.)

Nedelja popoldne. V senci širokovejne lipe sedi na
klopici mati in žarečih oči opazuje kopico svoje dece, ki
se igra na trati okoli nje. Tu in tam ji splava pogled črez
lepo obdelano polje do gozdnega parobka in dalje po dolini,
kjer vali Sava peneče valove proti Hrvatski. Na nasprotni
strani se koplje v jasni solčni svetlobi griček, ki nosi na vrhu
razvalino starega gradu. Materino oko se ustavi ob groblji,
„ki prerašča jo mah že mnogo let . . .“

„Otroci, povem vam povest!" Ta materin klic čarobno
deluje na razposajence. Zdajci popuste igro in v trenotku
so ob materi na klopici, na tleh in v naročju. Vsak hoče
biti materi najbližji. „Mama, pripovedujte zdaj!" In mati
pripoveduje dolgo povest o hudobnem graščaku, o neusmi¬
ljeni graščakinji in o zakletem gradu. Povest je čula od
svoje mamice, ohranila jo je in jo podaja otročičem svežo

69

in olepšano po lastni domišljiji, da se ob njej naslajajo in
jo ohranijo v spominu. Otroci poslušajo zavzeto, s široko
odprtimi očmi. Ne upajo se niti dihati, da bi ne preslišali
kake besedice. Otroška domišljija jih vodi po blestečih dvo¬
ranah, ki se lesketajo v bajni krasoti, lepše nego vaška
cerkev.

Dokončala je mati povest, domišljija pa prede dalje,
razvalina starega gradu raste in se oživlja. „Mama, pripo¬
vedujte še!“ Še in še! Otroci bi poslušali do poznega po¬
poldne, do mraka, do trde noči, ko bi luna obsevala razorane
zidine starega gradu.

Čudovito vplivajo pravljice in pripovedke na otroško
dušo. Žal, da naše matere čedalje bolj opuščajo ta prepotrebni
način občevanja z otroki. Res je, da živimo dandanes dru¬
gačno življenje nego v prejšnjih, takozvanih „dobrih“ časih.
Skrb za življenje, težavno delo in pehanje za zaslužkom
zamori vsa nežnejša čuvstva v srcu odraslih, ki so krivi, da
ostanejo otroška srca takisto prazna in nedovzetna za dobro
in blago.

Ugovarjate mi, češ: „Kje naj vzamem potrebnega časa,
čemu te budalosti? Naši otroci se ne zanimajo za take
stvari, čemu nam je šola? Nam ni nikdo pripovedoval po¬
vesti, kaj bi imeli otroci od tega?“ in dolgo vrsto ugovorov
mi naštevate, tako da sem skoraj prepričan in bi najrajši
ponovil priljubljeni izrek našega slovenskega kmeta: „Če je
bilo dobro dosle, naj bode dobro še dalje!“

Žal, da smo danes prave mrtve duše brez notranjega
življenja. Kdo se potrudi premišljevati? Kaj delate s knji¬
gami, ki vam jih podaja dična Mohorjeva družba ali ki vam
jih prineso otroci iz šolarske knjižnice? In če preberete po¬
vest, pomišljate li, da se v naši vasi dogaja sto in sto povesti,
da je vaše življenje samo dolga povest, polna veselih in
žalostnih poglavij ?

Še več! Imate vnetih učiteljev in duhovnikov, ki vam
govore zlatih besedi; se li potrudite, premišljevati o njih?

70

Niti ob navadnem govorjenju ne mislijo ljudje veliko, še
manje ob molitvi. Kdo si upa trditi, da je ženica, ki je pre-
ropotala dvajset očenašev in češčenasimarij, res „izmolila"
en sam očenaš in eno samo češčenasimarijo ? Kdo misli na
besede, ki mu vro iz ust kakor naviti muziki neubrani
glasovi?

In zakaj tako? Vzrok temu so naše mrtve duše. O da¬
našnjih ljudeh bi morali pravzaprav trditi, da so sestavljeni
iz telesa in nekakega dušnega ostanka, ki še tu in tam
vzplapola, kakor svetilnica, ki ji primanjkuje olja. Sami o
sebi lahko smelo trdimo, da smo pravi pravcati stroji, ki
nimajo duše, ampak delamo enakomerno tja v en dan,
vedno eno in isto, nehote in nevede, dokler nam ne poide
gonilna sila in nas ne vržejo med staro železo, pozabljenih
in zaničevanih.

Glavni vzrok tem žalostnim razmeram tiči v vzgoji
mladine. V najnežnejši mladosti je deca prepuščena sama
sebi, liki živinče na paši, in kaj bi se čudili, da imamo vse
polno res poživinjenfh otrok? Koliko je zglednih mater, ki
bi se potrudile, vzgojiti svojemu otroku dušo? Če rečete
malemu poniglavcu stokrat: „Bodi usmiljen do ljudi in ži¬
vine," vam ob teh besedah ne misli prav ničesar in ob prvi
priliki povede slepega reveža v lužo namesto na suho pot
ali pa prav hladnokrvno zavije vrat nedolžnemu ptičku, ki
ga je vzel iz gnezda.

Vse drugače pa vpliva mična pripovedka. Otrok se
zamisli v dejanje, nehote primerja sebe otroku, ki ga opi¬
suje povest.

Koga ni veselila povest o Zlatolaski, o Krkonošu (Re-
poštevu), o kralju Matjažu itd. ? In koliko dela ima otroška
domišljija, da se vživi v te bajne čase! Kolikokrat zaide v
duhu v skalno duplino k kralju Matjažu ter občuduje dolgo
njegovo sivo brado, ki se vije okoli mize, pazljivo premo-
triva speče vojake v bleščečih bojnih opravah in premišlja,
kako bi pač bilo, ko bi zdajci vstal speči junak. Pripravlja

71

si sto in sto želj, ki bi jih povedal Krkonošu, ako bi ga
nenadoma srečal v gozdu; neznansko se huduje ob misli
na hudobnega graščaka, ki je zapiral nedolžne žrtve v glo¬
boko, mokro ječo, kamor ni nikdar prodrl zlati solnčni žarek.
Kako si želi, da bi bil lep mladenič, ki bi s poljubom rešil
zakleto princezinjo, in srce se mu širi ob misli na junaka,
ki je posekal velikana Brdavsa.

Otroška duša pričenja živeti; obzorje se širi bolj in
bolj. Polagoma se razvija domišljija, razvija se volja; zlasti
nauki, ki so globoko skriti v povesti, obrode tisočeren sad.

Sedaj naj tudi odgovorim pomislekom, ki ste jih imeli
iz početka mojega predavanja.

Če mi pravite, da za take stvari nimate časa, potem
sem pravzaprav z vami gotov in samo lahko pristavim, da
ni lepo, če mati nima za lastno dete časa. A dokazati vam
hočem, da je časa dovolj, če le hočemo resno. Vsakdo najde
časa, da tako nekoliko pozabavlja sosedu, toži o slabih časih
ali v navzočnosti otrok govori nepotrebne in žaljive besede
o sovaščanih, o gosposki, o učitelju itd. Velikokrat se po¬
nuja prilika za pripovedovanje v nedeljo popoldne, na praznik
in posebno ob zimskih večerih. Malo že pač najdemo danes
kmetskih hiš, kjer bi čuli zimski večer ob brnečem kolovratu
lepo povest ali staro narodno pesem. Če slučajno najdemo
družino, zbrano ob skupnem ročnem delu, slišimo najčešče
opravljanje, tu in tam neslano šalo, dogodke dvomljivega
značaja, kletvice in kvantanja brez konca in kraja. Če so
navzoči otroci, je pač umljivo, da se takisto poprimejo slabih
navad, da dečki posnemajo možakarje v zarobljenosti in da
deklice popolnoma izgube prirojeno žensko sramežljivost.

Kadar opravljaš lahko ročno delo, na poti v cerkev, v
mesto, na semenj in še ob mnogih prilikah, lahko porabiš
zlati čas, da podajaš otroku duševne hrane.

Najteže odgovarjamo neukemu človeku pač na vpra¬
šanje: „Čemu vse to?“ No, potem bi si dovolil tudi jaz
vprašanja, n. pr.: Čemu se oblačite dandanes v drago, tvor-

72

■niško blago in si ne tkete oblek doma, kakor vaši pradedje?
Čemu rabite železne pluge za oranje? Vaš ded je še pred
petdesetimi leti prav lahko izhajal z lesenim. Čemu sadite
visoko trto v lepih vrstah, saj je še vaš oče prideloval
sladko vino na trti, ki je rastla, kakor je Bog dal? Čemu
gnojite s kajnitom, čemu vam je galica, žveplo in drugi
novi pripomočki pri kmetijstvu? Pametnejši med vami vedo
prav dobro, da je to potreba časa; če mi pa ta ali oni
zatrjuje, da so to posledice greha in kazen današnjemu hu¬
dobnemu svetu, potem je pač treba poboljšati človeka in
pričeti je pri otroku.

Kdor toži, da je dandanes mladina izprijena in pokvarjena
ter išče vzrokov tam, kjer jih ni, naj se ponižno potrka na
prša in naj pomisli, da imamo lep narodni pregovor, ki
veli: „Jabolko ne pade daleč od jablane. 11

Morebiti trdite, da vaših otrok ne zanimajo povestice.
Če je to resnica, potem tiči vzrok v vas in vaših otrocih.
V vas zato, ker ne znate zanimivo pripovedovati, ne znate
ljubeznivo občevati z deco ali pa ji pripovedujete stvari,
ki so ji še neumljive. Ako pa tiči vzrok v otrocih, potem
je to jako slabo znamenje za vas in za nje; potem so otroci
gotovo že pokvarjeni. Duša jim je bolna, zastrupljena. Pre¬
baviti more le še nezdravo hrano in podobna je pijancu,
ki mu je alkohol jed in pijača.

V novejšem času govore mnogo o šoli. Ta ji je pri¬
jatelj, oni sovražnik; pripoznati moramo, da so se baš šolski
neprijatelji izdatno pomnožili v zadnjih letih. Veliko jih je,
ki iz nevednosti zabavljajo šoli in šolski vzgoji, a so tudi
taki, ki iščejo v tem lastne koristi. Večnoresničen ostane v
tem pogledu edino-le pregovor, ki veli: „Narod brez šole
je narod brez bodočnosti."

Ko bi se naše ljudstvo hotelo nekoliko zanimati za
dogodke po širnem svetu, ko bi živelo nekoliko bolj duševno
življenje, bi spoznalo, kako daleč smo zaostali in kako silijo
bolj izobraženi narodi v ospredje in neusmiljeno izpodrivajo

73

duševno zaostale sodruge. A danes mi ni toliko na misli
šolska vzgoja, ampak moje besede veljajo v prvi vrsti otroku
v predšolski dobi. V teh letih je poklicana edino-le mati,
da čuva svojo deco kakor oko v glavi in jo pripravlja na
poznejše šolanje.

V tej dobi je dete najbolj dovzetno za lepe nauke,
če mu jih ne nudimo suhoparnih, ampak v obliki lepih pri¬
merov in mičnih povestic.

Če je pa otroška duša v teh prvih trenutkih prepu¬
ščena sama sebi, ji preti nevarnost, da se pogubi, in podobna
je drevesu, ki ga brezskrbni vrtnar ni nakolil, ampak ga
je prepustil neusmiljenemu viharju, ki ga je pripogibal na
vse strani, dokler ne ostane skrivenčeno, nerodovitno, izmeček
med svojimi sodrugi.

In kje naj zajemate snovi za pripovedovanje? Morebiti
ste bili sami tako srečni, da ste imeli dobro mamico, ki
vam je v detinski dobi povedala dokaj pravljic in pripo-
vedek. Gotovo ste imeli babico ali deda, ki sta vam včasih
povedala kaj lepega. Brali ste šolske knjige ali zbirke po¬
vestic za mladino.

V prvi vrsti pa moramo vpoštevati domačo okolico,
rodno zemljo, kjer ima vsak kamen, vsak hram svojo zgo¬
dovino. Žal, da se ti dragoceni ostanki narodnih pripovedek
izgubljajo čedaljebolj, kakor se izgublja lepa narodna pesem.
Vedno redkejši so stari ljudje, ki še vedo razne dogodke
iz pradavnih časov. Radi pripovedujejo, kako so prihrumeli
divji možje z Gorjancev, napadli premožne kmete ter jih
prisilili, da jim povedo za skrite novce. Pokažejo nam celo
hram, kjer so ti razbojniki pekli kmeta, ki jim ni hotel ali
ni mogel dati zahtevanih denarjev. Vodijo te k kamenu, ki
ga je „Ajdovska deklica" v svoji jezi vrgla z vrha Gor¬
jancev na sredo polja, kjer še danes priča o orjaških nek¬
danjih prebivalcih naših pokrajin. Dobro vedo povest o
zmaju, ki je vlačil ljudi v skalno duplino, ali pa povest o
nedolžni deklici, ki je bežala pred hudobnim vitezom ter z

74

vrha visoke skale skočila v peneče savske valove na kraju,
ki ga še danes imenuje ljudstvo s pokvarjenim nemškim
imenom ,Jungfernsprung‘. Tam-le ti pokažejo na nizkem
gričku cerkvico in ti povedo, da so ta griček nametali Turki,
ki so bili tepeni na Krškem polju; bilo jih je toliko, da je
vsak vrgel le pest zemlje in je vendar narastel kup, ki nosi
v nepozaben spomin na vrhu cerkvico. Po naših krajih
nahajamo vse polno imen, ki so se ohranila iz davnih,
davnih časov; vsako ime je naslov pripovedki, ki še živi
vsa predrugačena in prenovljena ali pa se je docela iz¬
gubila in propala.

Malo je mater, ki bi bile zmožne, povedati povest po
svoji domišljiji; tem tudi ne veljajo moje besede. Vsakdo
pa si lahko nabere zadostno število primernega gradiva,
če le hoče. V ta namen je seveda treba, da tu in tam vza¬
memo v roko knjigo ali da vprašamo koga druzega, kaj je
čital. Saj imamo lepih zbirk narodnih pravljic, marsikaj
prineso Mohorske knjige; treba je le, da primerno prikrojimo
tvarino, tako da nas razume mlada družbica. Kako krasnih
povesti smo dobili v Slov. Večernicah! Kdo se ne spominja
„Miklove Zale“, „Izdajalca“ in drugih! Imamo pravljice o
„škratu“, o ..rojenicah in vilah", o „palčku“, o ..povodnem
možu" in še marsikaj podobnega. Vse to zanima otroka,
navaja ga k mišljenju in ga izpodbuja pozneje, da rad vzame
knjigo v roko in čita tudi resnejše povesti in spise poučne
vsebine.

Naposled naj še pripomnim, kako je treba pripovedovati
otrokom, da jim zbudimo zanimanje in jim pripravimo,
kolikor moči, veliko užitka. Ako poslušamo govornika, ki
nam razlaga tuje, neumljive pojme, se dolgočasimo. Takisto
ne zanima otroka povest, ki mu je neumljiva in ki presega
njegovo duševno obzorje. Treba je torej, da primerno pri¬
krojimo povest ali pa jo tudi okrajšamo.

Govoriti moramo jezik, ki se prilega otroškemu čuvstvo-
vanju, sami se moramo vživeti v otroško dušo, v otroško

75

mišljenje in delovanje. Presmešne povesti niso na mestu,
vendar pa dobra smešnica oživi pripovedovanje. Ne pri¬
povedujmo v temi ali v mraku! Otroška domišljija si slika
vsakojake postave, glasove in strahotne prizore; otrok po¬
stane strašljiv. Otrokom strašljivost ni prirojena, ampak
prigojena. Zato ne strašimo otrok z osebami, ki smo jih
slikali v povesti; tako postopanje je docela napačno. Če
pripovedujemo zvečer, prižgimo luč, da nas otroci vidijo
v obraz, s tem jim povečamo pazljivost. Pripovedovanje v
temi in neumno strašenje je krivo, da so otroci strašljivi,
da vidijo po noči v vsakem kotu strah in da se ne upajo
niti izpod odeje.

K koncu mi dovolite malo opazko! Človek nima zato
prevrtane glave, da mu prihajajo lepe besede skozi kakor
vlak skozi prevrtano goro. Izkušajmo se ravnati po navodilih,
ki jih slišimo od bližnjega in ki jih čitamo po knjigah.
In če sem danes izkušal pokazati, kako naj občuje mati z
detetom, da mu vdihne duševno življenje, se mi zdi naj¬
primerneje, da zaključim z besedami našega prvega in naj¬
boljšega učitelja: »Pojdi, in stori tudi ti tako!“

Zobozdravnik Dr. E. BRETL:

Kako si ohranimo zdrave in trdne zobe.

(Govoril na roditeljskem sestanku v Ljubljani.)

»Zdravi zobje so velikega pomena za dolgo življenje,
ker so neobhodno potrebni za dobro prebavljanje hrane, in
človek, ki izgubi zgodaj svoje zobe, si pripravlja takorekoč
že sam pot na oni svet." Te zlate besede slavnega Hufe-
landa, navedene v njegovi svetovnoznani knjigi Makrobio¬
tiki (Nauk o dolgem življenju), naj bodo vodilo za sledeča
izvajanja.

78

Na tem mestu moram omeniti neki splošno razširjen,
toda popolnoma napačen nazor. Takrat ko dobiva otrok
prve zobe, se pojavi pri njem mnogokrat vročina, božjast
in drugi znaki bolezni. Mati zavrača krivdo na to, da do¬
biva otrok zobe. Temu pa ni tako, kakor so dokazali stro¬
kovnjaki po natančnem opazovanju. Dobivanje zob je pojav
naravnega razvoja in kot tak ne more povzročati bolezni.
Vzrok temu je večjidel le bolan želodec, mnogokrat pa tudi
angleška bolezen (rahitis).

S tridesetimi meseci ima navadno vsak otrok vse mlečno
zobovje, t. j., 20 zob; polagam vam na srce, častiti starši in
učitelji, ki poznate važnost zdravega zobovja mogoče že iz
lastnih slabih izkušenj, da vestno poučujete otroke o rednem
negovanju zobovja, da ohranite otrokom mlečno zobovje,
dokler se ne nadomesti s stalnimi.

Zalibog vlada med občinstvom še vedno mnenje, da
za mlečnjake ni treba skrbeti, saj zrastejo drugi zobje. To
je popolnoma napačno naziranje; mlečni zobje so za otroka
najmanj tolike važnosti, kakor stalni za doraslega.

Od svoje mlečne dobe do trinajstega leta — takrat
se menjajo zadnji mlečnjaki — se otrok lahko razvija in
raste naglo, kakor pozneje v nobeni dobi več. Da otrok ne
zaostane v svojem razvoju, se mora izdatno rediti in zato
potrebuje dobrih zob. Zanemarjeno mlečno zobovje vpliva
jako slabo na razvoj čeljusti in na stalne zobe. Dobro
mlečno zobovje je prvi predpogoj za zdrave zobe.

Največji kvar za naše zobe je gniloba. Ker pa se z
večjim uspehom branimo sovražnika, ako ga poznamo, naj
v kratkih besedah razložim bistvo zobne gnilobe.

Kakor pri mnogih boleznih, igrajo tudi tukaj bakte¬
rije glavno ulogo. V vsaki ustni duplini je na milijone razno¬
vrstnih bakterij; tu se počutijo izborno, toplota jim ugaja,
živil (sline, ostanki jedi itd.) jim tudi ne manjka. Poleg
milijonov neškodljivih bakterij se nahajajo v ustih tudi take,
ki morejo povzročati smrtonosne bolezni. Bacili davice in

79

jetike, nadalje bakterije, ki povzročajo pljučnico, niso redke
prikazni v ustih. O pomenu vseh teh izpregovorimo še po¬
zneje. Tu nas zanimajo v prvi vrsti one bakterije, ki povzro¬
čajo zobno gnilobo.

Kako vplivajo te bakterije na zobe? Neposredno ne
morejo škoditi zobovju, ker je le-to prevlečeno z jekleno-
trdim emajlom.

Pri vsaki jedi obtiče med zobmi jedilni ostanki. Na te
ostanke se najprej spravijo bakterije in povzročajo, da začno
gniti. Pri tem gnitju jedi se tvorijo kisline in te odvzamejo
emajlu apnenca; s tem dobi emajl majhne razpoke; bakterije
se tu vgnezdijo in nadaljujejo svoje pogubno delo, dokler
ne nastane na kakem mestu emajla luknjica.

Torej bakterije producirajo iz jedilnih ostankov kisline
in te uničujejo naše zobovje. S tem spoznanjem pa nam je
že tudi dana pot, ki jo moramo iti, ako se hočemo z uspehom
boriti proti gnilobi; spraviti moramo vse bakterije iz naših
ust ali pa moramo delovati na to, da ostane kolikor mogoče
malo jedilnih ostankov med našimi zobmi.

Davno pa je že dokazano, da bakterij v ustih ne moremo
popolnoma uničiti, ker ne moremo rabiti tako močnih raz-
kužujočih raztopin, kakor bi jih bilo treba v ta namen. Sicer
pa to ni potrebno, saj dokler ni v ustih jedilnih ostankov,
tudi bakterije ne morejo zobem škodovati. Če vpoštevamo
to, razvidimo, v kakem smislu je treba usta snažiti, da se
zabrani razvoj zobne gnilobe. Glavna skrb za usta in zobe
ostaja v tem. da po vsaki zaužiti jedi vestno odstranimo vse
ostanke izmed zob in iz ust.

Kako pa dosežemo to? Tu so nam razna sredstva na
razpolago, kakor raznovrstne ustne vode, zobna krtačica,
zobnik, zobni prašek. Najprej par besed o ustnih vodah.

Po prejšnjem je samo ob sebi jasno, da je nespameten
in neuspešen trud, ako si hoče kdo samo z izplakovanjem
z ustno vodo ohraniti zobovje. Seveda hočejo nekateri fabri-
kantje s kričečimi anonsami občinstvo preveriti, da more

80

edino le ta ali ona ustna voda ohraniti zdrave zobe. Naj¬
boljše ustne vode, ki jih dobimo v kupčiji, nimajo razen
osveževanja nobene druge prednosti, kakor da vsaj zobem
ne škodujejo, toda mnogo jih je naravnost škodljivih. Strokov¬
njaki so preiskali znanstvenim potem raznotere ustne vode
in dokazali, da ne donaša nobena izmed njih posebne koristi.

Najboljšo in najcenejšo ustno vodo dobiš, če vzameš
čašo navadne vede in raztopiš v n j e j noževo
konico kuhinjske soli.  Če pa hoče kdo imeti še hladilen
okus, naj dodene tej raztopini kapljico metnega olja.

Veliko večjega pomena kakor ustna voda je zobna,
k rta čica.  Ta ne sme biti ne premehka, ne pretrda. Njena,
oblika ni toli važna; ščetine ne smejo biti pregosto zasajene.,
Z njo človek naj ne snaži samo zunanje strani zob, ampak
posebno oni del zob, ki žveči in melje, ter notranjo stran.
Čistijo naj se slednjič zobje s krtačico, ne le počez, ampak
posebno v smeri od zobnega mesa proti kroni.

Priporočati je nadalje dober zobni prašek,  ki ima
dvojen namen; prvič, da izčisti zobe mehaničnim potem, in
drugič, da vzame škodljivost kislinam, ki se nahajajo v ustih..
Večina zobnih praškov obstoji iz krednega prahu in mag¬
nezije z malo primesjo olja in poprove mete. Karmin da
rdečo barvo in saharin sladek okus, to je vsa skrivnost. Vsi
ostali dragi zobni praški v lično izdelanih škatlicah in z
blestečimi napisi nimajo v sebi ničesar drugega ali pa imajo
podobne snovi. Kupi za par krajcarjev semlete krede (Scblemm-
kreide), dodaj morda še nekaj kapljic metnega olja in tako dobiš
najboljši zobni prašek, ki zadostuje za celo leto. Zobni prašek
naj se rabi k večjemu enkrat na dan. Ni priporočati praškov
iz lipovega olja, plovca (Bimsstein), iz pepela smotk, praže¬
nega kruha in iz stolčenih ostrigovih lupin, ker škodujejo
sčasoma emajlu.

Jako važno orodje za čiščenje zob je zobnik,  ker
se morejo le z njim natančno izčistiti presledki med zobmi.
V mislih imam tukaj seveda le zobotrebce,  ki so shra-

81

njeni na umivalni mizi, ne pa onih, ki so v gostilnah sploh
na razpolago. Najboljši zobniki so oni iz gosjih peres, ker
so dovolj tanki in vendar precej močni. Nekoliko teže, toda
prav točno se presledki rned zobmi lahko očistijo tudi s
svilnatimi nitmi.

Do tretjega leta naj mati otroku očisti usta po vsakem
uživanju hrane, a vsaj zjutraj in posebno zvečer. Od tega
časa dalje naj se otrok polagoma navadi, da si sam čisti
svoje zobe, navadi naj se, rabiti zobno ščetko. Če se v tej
zgodnji mladosti pri otroku strogo pazi na snago, mu ta
postane potreba in otrok ne bo šel več spat in ne bo šel
k zajtrku, ne da bi si prej osnažil zobe.

S tem sem vam kratko razložil, kako naj se negujejo
zobje doma; drugo, prav tako važno delo pa je naloga vest¬
nega zobozdravnika. Izkušnja namreč kaže, da se v mnogih
slučajih ne more preprečiti zobna gniloba, najsi se doma
še tako vestno negujejo zobje. O vzrokih bomo govorili
še pozneje. Radi tega naj od tretjega leta redno preiskuje
zobe zobozdravnik, in sicer vsaj dvakrat na leto. Na vsak način
pa se naj to vrši, preden otrok začuti bolečine. Če dovedeš
otroka šele takrat k zdravniku, ko ga že boli zob, tedaj boli
tudi potrebna operacija. S tem se loti otroka tak strah pred
zobozdravnikom, da ga starši težko zopet spravijo k njemu.

Kakor hitro se pokaže v kakem zobu luknjica, se naj
takoj zalije; s tem se otroku ohrani mlečnik, dokler se ne
nadomesti s stalnim zobom. Če se pa ne zgodi nič, začne
zob kmalu boleti, otrok ne more več prav jesti, ker ga pri
vsakem grižljaju zaboli. Navadno se naenkrat pojavi več
takih gnilih zob in lahko se zgodi, da otrok vsled večnih
bolečin in vsled pomanjkanja hrane oslabi, tako da je mnogo
bolj podvržen raznim nalezljivim boleznim. Edina pomoč
v takem slučaju je, da se boleči zobje odstranijo. Na takem
mestu pa, kjer so bili mlečniki prezgodaj uničeni, zaostane
čeljust v rasti; ko prodro pozneje stalni zobje, ne najdejo
potrebnega prostora; vsled tega imajo stalni zobje mnogo-

6

82

krat nepravilno lego. Tako stalno zobovje, kjer so zobje
prepogosto ali nepravilno zasajeni, je mnogo težje snažiti;
radi tega mnogo laže oboli za zobno gnilobo; prvi vzrok
pa je temu bilo zanemarjeno mlečno zobovje.

V šestem letu, še predno izpade kak mlečnjak, se po¬
kaže zadi v čeljusti prvi stalni zob, to je, prvi meljač stal¬
nega zobovja. Akoravno je ta zob največji v človeškem
zobovju, ga mnogokrat ne opazi mati ali ga ima še za
mlečnik. Ta zob je posebne važnosti; od njega sta mnogo¬
krat odvisna razvoj in pravilna lega celega stalnega zo¬
bovja. — V sedmem letu se menjajo spredaj srednji zobje
in v trinajstem letu je to menjavanje že končano. Takrat
ima otrok 28 zob. Šele pozneje, t. j., od sedemnajstega do
štiridesetega leta se prikaže tretji meljač, takoimenovani zob
resnosti ali modrosti (Weisheitszahn). Ta zob mnogokrat
sploh več ne prodre, ker ne najde prostora v premajhni
čeljusti, in poznejši rodovi ga najbrže sploh ne bodo dobi¬
vali. Nasprotno so imeli naši predniki pred mnogo, mnogo
tisoč leti več zob kakor mi. Čim bolj so se razvili mož¬
gani, tembolj je zaostala čeljust in z njo število zob.

Samo ob sebi je umevno, da veljajo za gojenje stal¬
nega zobovja ista načela, kakor za gojenje mlečnega, in to
so: 1. skrb za zobe doma in 2. negovanje zob po zobozdrav¬
niku. Če se je otrok zgodaj navadil, se ravnati po teh na¬
čelih, mu bo to, ko odraste, neobhodna potreba, kakor pravi
pregovor: „Stara navada je železna srajca. 11

Vsakemu zobozdravniku se mnogokrat pripeti, da mu
pacient toži po pravici: „Storim vse za svoje zobe, jih
snažim, grem štirikrat na leto k zdravniku in vendar vse
zaman! Zobje mi gnijejo dalje." In takih pacientov je
mnogo, taki pacienti smo več ali manj vsi. Vzrok temu nismo
mi sami, vzrok temu so naši predniki, naši starši, naši živ-
ljenski pogoji, naša kultura.

Naše zobovje je degenerirano ne samo, kar se tiče
števila zob, ampak tudi glede kakovosti in odpornosti proti

83

gnilobi. Drugače si ne moremo raztolmačiti žalostne istine,
da ima v evropskih mestih najmanj 95 odstotkov vse mla¬
dine slabe zobe.

Zakaj živalim nikoli ne gnijejo zobje in zakaj ne div¬
jim narodom, pri katerih kuharska umetnost še ni razvita?
Ker ti rabijo svoje zobe za to, za kar jih jim je dala narava.
Njih življenski uveti so taki, da morajo izdatno rabiti svoje
zobe; oni uživajo svojo hrano, bodisi sirovo meso, bodisi
vegetabilno hrano, v taki obliki, da posamezni individuum
sploh ne more eksistirati brez dobrega zobovja. Radi tega
brzo izgine vsak v tem oziru slabejši individuum in mu ni
dana prilika, prenašati svoje slabe lastnosti na svoje po¬
tomce.

Torej izdatna raba zob je prvi uvet za močno zobovje.
Vsak organ, vsaka mišica, ki se izdatno rabi in vežba, se
močno razvije, nasprotno degenerira vsak organ, ki se ne
rabi. O tem se lahko prepričamo povsod in vsak dan.

S tem, da krepko grizemo trde stvari, postane cirku¬
lacija krvi v čeljusti živahnejša in v zobeh se deponira več
apnenca in vsled tega postanejo zobje trdi. Dobro zavap-
neli trdi zobje so pa najzanesljivejše varstvo proti gnilobi.
In sedaj, cenjeni poslušalci, si predstavljajte kak moderen
menu! Z vso rafiniranostjo, z vso umetnostjo moderne ku¬
hinje se skrbi za to, da zobem ne preostane niti naj¬
manjše delo!

Seveda s tem nikakor ne mislim reči, da naj gremo
nazaj na stopnjo divjih narodov; navedel sem jih samo zato,
ker nam kažejo pot, po kateri moramo iti, ako hočemo pre¬
prečiti popolni propad človeškega zobovja. Svojega zo¬
bovja ne bomo več mnogo izboljšali, koristili bomo svojim
otrokom in poznejšim zarodom. Vam, častite matere, po¬
lagam na srce, da daste svojim otrokom, kakor hitro so tega
zmožni, krepko, trdno hrano, ki jo morajo izdatno žvečiti,
da jim daste rajši redilen črni rženi kruh s trdo skorjo,

6 *

84

kakor ničvredne slaščice in prazno belo pecivo! Otroci in
njih otroci vam bodo hvaležni za to.

Ena najvažnejših točk v moderni medicini je profilaksa,
to se pravi, stremljenje za tem, da preprečimo bolezni, predno
se razvijejo; bolezen je laže preprečiti, nego jo zdraviti,
kadar je že razvita. Ravnajmo se tudi mi po tem načelu, da
našim otrokom — pri nas je seveda prepozno — sploh ne
bodo gnili zobje, potem jih tudi ne bo treba zalivati. Kakor
že omenjeno, so najboljša garancija zoper gnilobo dobro
zavapneli zobje. Naša skrb mora torej biti, da dobivajo
naši otroci močne, dobro zavapnele zobe, ki so mnogo manj
podvrženi gnilobi. Ali je to sploh mogoče doseči in kaj
nam je storiti v ta namen ?

Eksperimentiralo se je v ta namen z različnimi živalmi,
z levi, z leopardi i. t. d. Ako se je dala noseči materi hrana,
ki je imela v sebi veliko apnenca, je bilo pri mladih celo
okostje in tudi zobovje močno razvito, v nasprotnem slučaju
pa so bili zobje in kosti pri mladih slabo razviti. Prav tako
je pri človeku. Pri njem se začne mlečno zobovje razvijati
že v drugem mesecu embrionalnega življenja in v sedmem
mesecu so krone že zavapnele. V tej dobi torej mora mati
dovajati sebi in s tem tudi otroku kolikor mogoče mnogo
apnenca, in to se doseže s primerno hrano. V tem oziru
grešijo zastopnice lepega spola, posebno imovitejših slojev
naravnost neverjetno. Ne da bi redno uživale krepke, izdatne
jedi, trpinčijo svoje želodce z različnimi praznimi sladkarijami.
Posebno priporočati je, da se v tem času redno v malih
množinah uživa sočivje, ki ima poleg zelenjave in jajc največ
apnenca v sebi.

Stalno zobovje se zavapnuje v prvem letu po rojstvu.
Naša skrb naj bo, da dobiva otrok tudi sedaj s hrano po¬
trebno množino apnenca. V tem oziru je za otroka najbolj
primerna hrana materino mleko, ki ga popolnoma ne more
nadomestiti nobena umetnost. Če hočete torej, častite ma¬
tere, doseči, da bodo imeli vaši otroci močne kosti, trpežne

85

in lepe zobe, jih morate dojiti same. — Potem ne bodo več
prihajali k zobozdravniku otroci, ki imajo že s tremi leti
popolnoma uničeno zobovje.

Kakor sem omenil že prej, je zobna gniloba najbolj
razširjena bolezen, je ljudska bolezen v pravem pomenu be¬
sede. Dokazati vam hočem to dejstvo z zanesljivimi števil¬
kami in se sklicujem tukaj na izborno knjižico „Die Zahn-
pflege in der Schule“ von Jessen, Motz, Dominicus. Pisa¬
telji sami pravijo v uvodu: „Želja pisateljev je, da bi se
nahajala ta brošura v rokah vsakega učitelja. “ In res bi
bilo velike važnosti, da je vsebina te knjižice znana vsem
vzgojiteljem ljudstva.

Na Nemškem so preiskali na stotisoče šolarjev in so
dognali, da ima tam povprek 97% vseh šolarjev bolna zo¬
bovja. V drugih deželah pa te številke niso mnogo ugod¬
nejše, deloma še slabše. V Avstriji n. pr. ima po neki,
najbrž ne popolnoma zanesljivi statistiki 99°, o šolarjev slabo
zobovje; na Ogrskem 65 do 87%, v Švici 90 do 100%, v
Rusiji 82%, na Angleškem 77 do 95%, v Ameriki 92% i. t. d.

Te strašne številke se tičejo samo otrok, starih šftst do
štirinajst let. Tudi pod šestim letom ne bi bile številke mnogo
ugodnejše, ako bi imeli kako statistiko. In sedaj vzemimo
cvet vsega prebivalstva, vzemimo vojake, kjer so slabejši
elementi eo ipso že eliminirani; tudi tukaj najdemo še vedno
90% do 95% bolnih zobovij.

O vzrokih tega skoro neverjetnega propada človeškega
zobovja sem že govoril. Pri posamezniku je tega krivo
nezadostno gojenje zobovja in neprimerna hrana. Ves civili¬
zirani svet boleha na tej kugi, ker že stoletja ne rabi več
svojih zob tako, kakor bi bilo naravno. Zaradi tega je naše
zobovje degenerirano in bo še bolj, če ne najdemo sredstev,
da preprečimo to.

Posledice strašno razširjene zobne gnilobe sezajo da¬
lje, kakor bi kdo mislil na prvi hip. Zanemarjeno zobovje
postane mnogokrat nevarno zdravju celega telesa. Ako je

86

v ustih kak gnil zob, preide gniloba kmalu tudi na sosedne
zobe. Pri trajnem zanemarjanju se izkvari zob za zobom in
posledica temu je končno popolnoma uničeno zobovje, kakor
ga najdemo tolikokrat že v otroški dobi. Usta so polna gnilih
korenin, iz oteklin na zobnem mesu se povsod izceja gnoj.
Vse to provzroča grozovito neprijeten duh iz ust.

Umevno je, da se ob takem stanju zobovja takorekoč
okuži vsak dihljaj in vsak grižljaj. Želodec in pljuča so
predvsem v nevarnosti. Pri takih nesrečnežih trpi želodec
tudi v drugem oziru. Pacient že dolgo ne more žvečiti.
Jedi prihajajo premalo razkosane v želodec; ta jih vsled
tega ne more dobro prebaviti. Velik del hrane ostane na
ta način neizrabljen; otrok vsled tega oslabi. Iz ust se do¬
vaja oslabljenemu želodcu z vsakim grižljajem množina gnoja
z milijoni bakterij. Ni čuda, če nastanejo vse možne že¬
lodčne bolezni, če oslabljeni otrok nima več toliko odporne
sile napram drugim boleznim.

Dognano je dalje, da so pri otrocih bolne žleze mnogo¬
krat prvi stadij tuberkuloze. In ravno zanemarjeno zobovje
je največkrat vzrok, da zbole in oteko žleze. Posebno pri
otrocih med osmim in štirinajstim letom otečejo vsled dolgo¬
trajnega gnitja korenin in vnetja zobnega mesa bezgavke
in žleze na spodnji čeljusti ter na vratu tako, kakor pri
škrofulozi. Ti organi so se navzeli bolezenskih kali iz ust
in utegnejo polagoma okužiti ves organizem. Taki otroci
bolehajo pogostoma za malokrvnostjo. Temu se pridruži
glavobol, pomanjkanje teka, nervoziteta, lenoba i. t. d. V
primeri s starostjo navadno niso dovolj razviti. Tak mlad
naraščaj, ki naj bi bil ponos staršev, je popolnoma oslabel,
brez moči napram raznim boleznim. Ni čuda, če večino te
mladeži prej ali slej pobere jetika.

Opozarjam naj še v kratkem na zelo važno dejstvo.
Kakor že omenjeno, se nahajajo v ustni duplini vse možne
bakterije, poleg neškodljivih tudi provzročiteljice davice,
pljučnice in jetike. V ustih z ždravo sluznico ne morejo ti

87

bacili napraviti nobene škode. Če so pa usta zanemarjena,
če so dlesna vneta in gnojna, tedaj so dani bakterijam vsi
pogoji za nadaljnji razvoj. Naselijo se v zrahljani in po¬
škodovani dlesni, v votlih zobeh, v gnilem zobnem mozgu,
od koder prodro v razne žleze v čeljustih, v čelno duplino,
v notranja ušesa, v pljuča, v prebavila in v krvne cevi.
Čim bolj je zanemarjena ustna duplina, tem večja je ne¬
varnost, da nalezemo bolezen.

Ker so otroci mnogo bolj podvrženi nalezljivim bo¬
leznim nego odrasli (Part, Hygiene der Zahne und des Mundes),
se more ravno pri njih z rednim gojenjem zobovja in ust
mnogo storiti, da se preprečijo te bolezni. To velja za da-
vico, Škrlatico in ošpice, ki imajo svoj glavni sedež v ustni
duplini, oziroma pri njih se pojavijo prva znamenja bolezni
v ustih, tako da ni dvoma, da imajo bolezenske kali tu
svoj vhod v organizem.

Otroci z zanemarjenimi usti zaostajajo tudi v šoli,
prvič, ker radi zobobola mnogokrat zamude šolo, drugič pa
tudi, ker niso zdravi, saj samo v zdravem telesu biva zdrav
duh. Taki otroci z gnilimi in smrdečimi škrbinami v ustih
so tudi vedno preteča nevarnost za svoje sošolce in za uči¬
telje. Pri vsakem dihu, pri vsaki besedi, pri vsakem kaš¬
ljanju pride smrad in nebroj eventualno nevarnih bakterij
v zrak šolske sobe, ki ga vdihavajo vsi otroci in učitelji.
Na ta način se razširjajo lahko infekciozne bolezni. Kaj nam
pomagajo vse moderne higijenske priprave v šolah, n. pr. ko¬
peli in ventilacije, če zahajajo otroci z gnojem v ustih v
šolo in okužujejo tam zrak, ki ga morajo vsi dihati.

Če premotrivamo vse to, mora biti vsakomur jasno,
da je vsa javnost, da je v prvi vrsti šola in javna oblast v
lastnem interesu dolžna skrbeti, da se izboljšajo tozadevne
higijenske razmere. Največ se da v tem oziru doseči v šoli.
Tam se da popraviti, kar se je zamudilo doma. Začeti se
mora že v otroških vrtcih; tam je časa dovolj, da se de¬
jansko goji zobovje. Pridnim otrokom naj se tam razdele

88

zobne krtačice; take otroke pa, ki se ustavljajo ali katerih
starši ne dopuščajo, da bi se njih otroci privadili snažnosti,
je lahko prisiliti s tem, da se eventualno izključijo, to tem
laže, ker otroški vrtci niso obligatni. Na ta način otroci
lahko spoznajo, da spada k gojenju celega telesa samo ob
sebi umevno tudi gojenje ust in zobovja.

V ljudskih in srednjih šolah bi učitelji lahko veliko
koristili, ako bi med prirodopisnim poukom podajali kratka,
lahko umevna navodila za zdravstvo ust, eventualno na
podlagi tabel. V učne knjige naj bi se sprejel kak sestavek

0 negovanju zob. Kot odgojitelj naj bi učitelj pazil, kakor
na umite obraze in roke, tako tudi na osnažene zobe. Dajala
naj bi se otrokom tiskana navodila za pravilno snaženje zob
in ust.

Največ uspehov pa bi bilo pričakovati od rednega, brez¬
plačnega preiskovanja šolarjev; preiskovati bi moral obvezno
šolski zdravnik, odnosno zobozdravnik. Ob preiskavanju bi
se podali otrokom primerni nasveti; na listkih naj bi se
vselej zabeležil uspeh preiskave, da bi starši vedeli, kako
je z zdravjem zobovja njihovih otrok.

Seveda nam pri tem še manjka sredstev, da bi se
ubožni otroci zdravili brezplačno. Pa ravno zaradi tega bi
bile take preiskave prevelike važnosti; zakaj če se nam po¬
sreči, uveriti merodajne faktorje, da je gniloba zob rakrana
ljudstva (Ritter, Zahn- und Mundhygiene im Dienste der
offentlichen Gesunheitspflege), če dokažemo, da se nahajajo
že v otroški dobi v ustih najhujše kvare, če končno doka¬
žemo, da je slabotna generacija često posledica slabega
ustnega zdravja v otroških letih, potem bi uvidela i država

1 mestna uprava, da je treba temu zlu temeljite odpomoči.
Tudi zasebnih dobrotnikov bi bilo dobiti, ki bi se zavzeli
za resno stvar.

Skoro v vseh kulturnih državah, kjer so uvideli važnost
teh dejstev, so se uvedle v zadnjih desetih letih velikanske
naprave, da bi se prišlo v okom tej najbolj razširjeni bo-

89

lezni, gnilobi zob. Vsem na čelu je Angleška, kjer niso samo
v šolah, ampak tudi v armadi, v jetnišnicah in bolnišnicah
nameščeni stalni zobozdravniki.

Na Nemškem nastavljajo v zadnjih letih povsod šolske
zobozdravnike. Posebno v Strafiburgu vladajo v tem oziru
vzorne razmere. V šolah se poučujejo otroci o važnosti in
o negovanju zobovja na jako praktičen način, kakor se lahko
prepričate iz navedene Jessenove knjige „Die Zahnpflege in
der Schule“, ki jo še enkrat najtopleje priporočam vsem
učiteljem.

Nadalje se tam obvezno preiskujejo zobovja in bolni
otroci se brezplačno zdravijo v mestni kliniki za zobobolne
šolarje. Tam se otrokom zobje ne rujejo samo, ampak
se jim tudi zalivajo. Uspeh te človekoljubne institucije je
očividen.

Pri nas je v tem oziru še jako slabo. Skrajnji čas bi
že bil, da bi se začeli zanimati merodajni činitelji za to
važno stvar. S primerno majhnimi sredstvi se da na tem
polju doseči jako mnogo. V šolah moramo začeti, obenem
pa naj se ljudstvo s predavanji in s tiskano besedo vedno
in vedno zopet opozarja na to, kar mu je najbolj potrebno.
S tem se bo povzdignilo ljudsko zdravje, s tem se bo po¬
vzdignila uporna sila in delavnost celega naroda.

Zahvaljujem vas, častita gospoda, in končujem s proš¬
njo, da tudi vi storite, kjer vam je mogoče, vse, da za¬
snujemo v tem oziru boljšo bodočnost.

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA