Kako se je medved vozil        
^ffpnogo lepih pravljic in dogodkov so nam pove-^il'.?* dali naš ded; a nič nam ni nudilo veselejšega smeha kot sledeči dogodek:
Mirno smo sedeli okrog peči in čakali, kdaj bodo že vendar izvlekli naš sivolasi ded ves dim iz svojega starega ,,strnada". Počasi so puhali sive oblačke in slednjič iztrkali pepel ob noht iz ožgane čedrice.
JEj, danes se boste pa smejali! Dolgo je že od tega. Še pri svojem očetu sem bil. Huda zima je bila. Dež — in nato je ielo zmrzovati. Po takih potih nisi mogel z živino nikamor. Lahko se ti razkrehne ali drugačc kaj pohabi na gladki poli. Čez noč je palo še nekoliko suhega snega, da je bila pot še bolj ne-varna. Ko sem nakrmil zjutraj živino. sem sedel k peči in zadovoljno sem gledal skozi okno, vesel, da sem na gorkem. Kar se oglasijo oče, ki so vilf na drugi strani peči prejo: ,,Fant, drv bo zmanjkalo. Kaj. ko bi šel gor v strmi breg in bi oklestil ono češnjo na senožeti. Senco dela in trava ne raste, za drva bi pa bila. Morda bo vsak dan slabše in več snega Jaz vstanem in grem pod streho po sani, ki so bile ondi spravljene čez leto. Pofegnem jih, da jih nesem dol, pa odleti ena krivina — preperelo je bilo v dolbišču. Jezno pustim vse tam, grem dol, pa vzamem sekiro in krivinasta kola na dveh kolesih in jo krenem v strmi breg. Moj vožiček je bil pa takle : Vštric dve ob-tesani krivini, dva čevlja narazen, zbiti s klini in pre-pleteni s srobotom. Na onem koncu, kjer je bilo bolj krivo, je bilo dvoje koles. Pravtako kot samokolnica. Ko pridem do češnje, pustim kola, splezam hitro na drevo in začnem klestiti. Klestim, sekam — kar za-gledam po bregu kobacati medveda ravno proti meni. Strah in groza, kaj bo. Postavim se v rogovilo, da me kosmatinec ne opazi. Mrcina je prišel menda prav moja kola vohat. Ker nisem mogel stati mirno vedno na eni nogi v ozki rogovili, sem se popnjel z drugo, in stric kosmatinec me je začutil. Ozrl se je kvišku, stopical semintja toliko časa,   da   se  je zvrnil   po ne-
¦
8s   7   ia
rodnosti vznak na moja kola. Voziček se je sprožil, zdrčal po strmem bregu in peljal mrmrajočega strica naravnost v vodo, ki je tekla po dolini. Da sem utegnil, to bi se bil smejal, pa sem splezal rajši hitro dol in jo udrl domov. Kako se je kožuhar izkopal, ne vem; gotovo pa je prestal večji strah kot jaz.
Še enkrat sem imel priliko, pogledati se z medvedom Poleti je bilo. Tople so bile noči, in v gozdu sem bil kar čez noČ. Ko sem nehal sekati, sem zapalil velik ogenj in sezul po použiti večerji čevlje, legei poleg ognja in sem zaspal. Kar naenkrat pa me začne nekaj vohati po nogah. Jaz sunem in zago-drnjam, meneč, da je kaka ovca, ki se je izgubila čez dan. A zjutraj sem s strabom opazoval medvedji sled na svežem mehkcm svetu."                       Mokriški