Slovenšcina v družini Govorimo in ohranjajmo svoj jezik Martin Kuchling, je pisatelj, prevajalec, zaposlen v Kršcanski kulturni zvezi v Celovcu. Od leta 2010 dalje pod vodstvom Kršcanske kulturne zveze na Koroškem poteka širše zasnovana iniciativa Slovenšcina v družini, ki skuša ozavešcati javnost na Koroškem o pomenu družine kot posredovalke jezika/jezikov in o pomenu družinskega jezika/družinskih jezikov za obstoj jezikovnih manjšin. Pobudo smo v preteklih letih predstavili v številnih krajih po Koroškem in v tujini. V sodelovanju z drugimi ustanovami v zamejstvu smo priredili strokovna mednarodna srecanja in izdali zbrano gradivo s teh srecanj.1 Na teh srecanjih smo se soocali tudi z dejstvom, da se položaj za slovensko narodno skupnost razlikuje od države do države, da pa je hkrati vsem slovenskim manjšinam v zamejstvu skupno, da skušajo najti primerne pristope, ki razvijajo slovenski jezik tako v družini kot v javnosti. Ker smo spoznali velik pomen narecja pri posredovanju slovenskega jezika na Koroškem, smo v sodelovanju s kulturnimi društvi izdali vec zgošcenk s pravljicami, pripovedkami in pesmimi v razlicnih slovenskih koroških narecjih. Kljucno pa ostaja, da slovenski jezik uporabljamo v družini in v javnosti. Družina je zibelka jezika/jezikov Za jezikovne manjšine so merodajni cisto drugacni izzivi kot za govorce vecinskega naroda v neki državi. Za govorce manj­šinskega jezika/manjšinskih jezikov se porajajo in so merodajna vprašanja, ki si jih vecina prebivalcev nikdar ne postavlja: Kako ohraniti svoj (manjšinski) jezik? Kako temu jeziku dati prostor in pomen? Kako ta jezik zašcititi pred napadi in ga obvarovati pred izginjanjem? Na avstrijskem Koroškem od 6. stoletja dalje živijo Slovenci oz. njihovi predni­ki. Po dolgi zgodovini habsburške mo­narhije ter poznejše delitve naselitve­nega obmocja na razne države so ostali narodna manjšina v avstrijski zvezni deželi Koroški. Od razpada avstro-ogr­ske monarhije se je število koroških Slovencev mocno zmanjšalo. K temu je pripomogel hud nacionalni pritisk po prvi svetovni vojni, hude represalije pred drugo svetovno vojno in med njo ter postopno narašcanje nemških naci­onalnih prizadevanj po odhodu zave­zniških sil v letu 1955. Danes se sloven­ska narodna skupnost nenehno bori za obstoj svojega jezika na tem obmocju. S pobudo Slovenšcina v družini želimo ozavešcati ljudi o pomenu posredovanja jezika/jezikov v družini. Materinšcina in družinski jezik/jeziki Jezik nas kot sredstvo sporazumevanja spremlja od rojstva in se prilagaja dano­stim, v katerih se clovek znajde v življe­nju. Že novorojencka obdajajo jezik oz. jeziki, ki zanj predstavljajo pomemben stik s starši in okoljem. Družinski jezik cloveka spremlja od zibelke do groba, saj se ga ne more 'otresti', tudi ce to – kakor to doživljamo v manjšinskem okolju, kjer so ljudje izpostavljeni velikim pritiskom in asimilaciji – želi ali zavestno skuša. Družinski jezik ostaja del cloveka, ne gle­de na to, kakšen odnos ima clovek do nje­ga. Sooceni pa smo tudi z dejstvom, da v jezikovno mešanih družinah, kjer vsak od staršev govori drug jezik, lahko obstaja­ta dva ali še vec družinskih jezikov. To že samo po sebi odpira širši pogled na jezik in osebno povezavo do jezika. Vecjezicnost v družini Vecjezicnost za družino pomeni dodatno možnost pa tudi dodaten izziv. V manj­šinskih okolišcinah smo pogosto sooceni s tem, da moramo zagovarjati svoj manj­šinski jezik, da moramo utemeljevati nje­govo uporabo in se zavestno odlociti za njegovo posredovanje otrokom. Iz tega vcasih nastanejo neprijetne situacije, osebna stiska in strah pred konflikti. V družbi vcasih doživimo nevednost glede položaja manjšine in nerazumevanje po­sebnih izzivov, ki jih pogojuje vecjezic­nost v družini. Vsak jezik govorcu odpira svoj miselni svet in vsak clovek se pocuti doma v 'svojem/svojih' jezikih, mora pa najti tudi spoštljiv odnos do jezika/jezi­kov drugih govorcev. Pomen narecja za posredovanje jezika Narecje je za vecino ljudi prvi stik z jezikom in njegov pomen pri ucenju zbornega jezika je neoporecen. To potrjujejo tudi ucitelji, ki ucijo slovenšcino v šolah – bistvena razlika je namrec med ucenci, ki tudi doma govo­rijo slovenski jezik (pogosto narecje), ter ucenci, ki se slovenšcino ucijo kot tuji jezik v šoli. Narecja so danes nasploh ogrožena, to opažamo v vseh jezikih. Veliko ljudi se izseli z rodnega življenjskega obmocja in iz vsakdanjih razlogov (razumljivost, okrnje­na možnost uporabe, tuje okolje) postopo­ma opušca domace narecje. Da bi opozorili na to dejstvo in hkrati dokumentirali ter zapisali posamezna slovenska narecja na avstrijskem Koroškem, smo v sodelovanju s slovenskimi kulturnimi društvi pripravili in izdali zgošcenke s pravljicami, zgodbi­cami in pesmimi v razlicnih slovenskih ko­roških narecjih. Leta 2011 je izšla Crnj.va kapca v ziljskem narecju, leta 2012 To ja n.hcer .ne vi … – basni in pesmi v rožanskem narecju – Miklova Zala za otroke ter Kralj Matjaž v podjunskem narecju, leta 2015 Dba munija v selskem narecju, leta 2019 pa Povodni mož v Živovem bvat, zgošcenka z zgodbicami iz Šentprimoža in okolice. Razdvojenost posameznika v vecjezicni družbi Jezik seveda ni zgolj obcevalno sredstvo, temvec ima tudi mocno identifikacijsko vrednost. To velja še posebej za govorce manjšinskih jezikov, ki jih odlikujeta pose­ben cut za jezik in prizadevanje za njegovo zašcito, saj je jezik zanje tudi mocan de­javnik identitete. Zavedanje o pripadnosti jezikovni manjšini v cloveku spreminja od­nos do jezika in ga pusti jezik vrednotiti po svoje. Osebni jezik postaja bolj dragocen, ker je ogrožen. Ogroženost jezika spremi­nja odnos do njega. Na Koroškem so dolga desetletja obstajali odprti konflikti zaradi je­zikovne pripadnosti. Manjšina, ki se je opre­delila za slovenski jezik, je bila tarca napadov vecine, ki je ta jezik oznacevala za manjvre­dnega, preživetega ali celo grdega. S tem so se pojavljala ekstremna stališca, ki so mocno razdvajala družbo. Pritisk s strani vecine je marsikaterega pripadnika slovenske naro­dne skupnosti odtujil slovenskemu jeziku, ker se iz danih razlogov ni mogel ali ni hotel zoperstaviti temu razvoju. Ohranjajmo svoj jezik Prizadevanja za ohranjanje slovenskega jezika v zamejstvu so raznovrstna. Temu cilju služijo mnoge ustanove, ki poleg šol­skih, gospodarskih ali cerkvenih struktur skrbijo za razcvet slovenskega jezika. Tudi pobuda Slovenšcina v družini skuša z raz­licnimi pristopi pripomoci k temu. Ucenje jezika poteka na vec ravneh. Prva raven, ki jeziku daje temelje, pa je družina. Z govor­jenjem v družinah naredimo prvi korak k ohranjanju jezika. Šele potem sta na vrsti vrtec in šola. Danes se pri posredovanju je­zika zavedamo tudi pomena domacega na­recja, ki predstavlja most do zborne zvrsti. To velja v veliki meri tudi za manjšinske jezike. Tako se vsakdanja uporaba pogosto zacne z narecjem v družini in šele pozneje sledi izpopolnjevanje v standardni obliki. Za vse manjšinske jezike je merodajno, da jih pripadniki manjšine govorijo v vsakda­nu in v vsaki situaciji ter jih s tem posredu­jejo naprej naslednji generaciji. Za ohranjanje in krepitev manjšinskega jezika so poleg strukturalnih ureditev, kot so šolske, cerkvene ali športne ustanove, potrebne dodatne pobude. Ena teh pobud je tudi Slovenšcina v družini. Skupaj s slo­venskimi kulturnimi društvi in slovenskimi ustanovami se trudimo za ozavešcanje o potrebi po posebnih jezikovnih pobudah in dodatni obšolski ponudbi za posredovanje slovenskega jezika na Koroškem. Slovenska kulturna društva na Koroškem opravljajo neprecenljivo delo za ohranjanje sloven­šcine. V manjši meri to velja tudi za špor­tna društva. Društveno delovanje skrbi za redno uporabo slovenskega jezika in krepi narodno zavest ter povezuje govorce slo­venskega jezika med seboj. Vedno znova pa so potrebne širše zasnovane pobude, ki da­jejo ustrezne impulze in usmerjajo družbe­no življenje slovenske narodne skupnosti. Opombe 1 Glej seznam literature. Objavljeno besedilo je del clanka: Kuchling, Martin (2021): Slovenšcina v družini - govorimo in ohranjmo svoj jezik. V Erika Ašic (ur.): 3. mednarodna konfe­renca Vzgoja za ljubezen do domovine in države: Odgovorno ohranjajmo slovensko identiteto: zbornik (elektronski vir) (str. 122–125). Ljubljana: Društvo katoliških pedagogov Slovenije. Celoten clanek si lahko preberete na spletni strani: https://www.revija-vzgoja.si/fileadmin/user_upload/Zbornik_MK_2021.pdf. Viri in literatura • Kuchling, Martin (ur.) (2015): Slovenšcina, živ jezik v dru­žini in javnosti (prispevki s posveta 14. 11. 2014 v Tinjah). Celovec: Kršcanska kulturna zveza, Iniciativa Slovenšcina v družini. • Kuchling, Martin (ur.) (2018): Slovenšcina v družini in jav­nosti – jezikovne iniciative in potreba po njih (prispevki s po­sveta 30. 9. 20216 v Plešcih). Celovec: Iniciativa Slovenšcina v družini, Kršcanska kulturna zveza. • Piko-Rustia, Martina; Rosenzopf-Jank, Anton; Wakounig, Vladimir idr. (2011): 12 spodbud za sožitje v družini / 12 Impulse für Sprachenvielfalt in der Familie. Glasnik Sloven­skega etnološkega društva, letnik 51, št. 1/2, str. 93–94. Foto: BS Foto: Petra Duhannoy