Polemika
ZBORNIK ŠTEFANA KÜZMICA
Gradivo s simpozija ob 250-letnici rojstva. Uredniški odbor: Antoša Leskovec, Mira Medved in Jože Ternar. Pomurska založba. Murska Sobota 1974. Str. 150.
Do Šlebingerjevega članka v SBL (zakaj je njegovo ime zamolčano na str. 51 in 55?)
so o Štefanu Kiizmiču objavili dolgo vrsto krajših omemb v preglednih člankih o prekmurski slovstveni dejavnosti; prav tako v slovstvenih zgodovinah, pa tudi samostojnih spisov, vse v raznih jezikih. Kritične opombe k tem objavam je kratko povzel
59
podpisani v CZN 1934, 63—64, njih dotedanji seznam pa objavil v Slovenski krajini 1935. Malo pred tem je Slebinger dotlej najpopolneje označil Kiizmičevo delo. Odtlej so se vrstili številni krajši prispevki, ki so ali priložnostno prikazovali K. življenje in delo, nekateri pa že skušali poglobljeno osvetliti oboje z novimi podatki. "Vsekakor pa niti njegovo življenje niti delovanje ni dovolj preiskano in ocenjeno.
Pričujoči zbornik naj bi prinesel »nova dognanja o Kuzmiču« (7), v resnici pa več govori o drugih predmetih. Ker sta simpozij (13. okt. 1973) priredili Slavistično in Zgodovinsko društvo »iz« (!) Maribora, ki sta zastopani tudi v uredniškem odboru knjige, moramo nanjo gledati kot na znanstveno publikacijo. Ker podpisani (kot predvojni odbornik obeh društev in v zborniku največkrat navedeni avtor 19 enot v Küzmi-čevi bibliografiji) ni imel prilike, na simpoziju nenavzoč reagirati na najbolj grobe izpade in napake v nekaterih referatih, ima menda pravico, zavzeti se zdaj za znanstveno »resnico«, ki je tolikokrat poudarjena — z namigom na doslej o K. pišoče — v prvih dveh spisih zbornika.
V interesu obeh znanosti obžalujemo, da uredniški odbor ni storil svoje najmanjše dolžnosti. Ce že njegovi člani ne poznajo dovolj obravnavane tvarine, so pa odgovorni za uveljavljanje najpreprostejših zahtev znanstvenega pisanja, kot je citiranje (s premnogimi tiskovnimi napakami vred), navajanje virov in slovstva, metoda pisanja, ki se pričenja pri ustreznosti naslova vsebini spisa. Navadno so danes pri nas uredniki strokovnih publikacij strokovni ljudje, odgovorni za raven svoje stroke.
Štefana Kiizmiča obravnavata od osmih prispevkov v zborniku le dva referata, delno en koreferat in bibliografija. 2e prvi referat V. Štiftarja: Vloga petanjskega gradu pri širjenju protestantizma (9—35) nima s Kuzmičem nikake zveze. O predmetu, označenem v naslovu, ponavlja le na str. 27—28 že znane podatke, o kakem »širjenju« pa sploh ne govori. O zgodovini in topografiji Petanjec ter položaju Prek-murja »povzema« (14) v glavnem po I. Zelku in drugih. Sliki na str. 20 sta brez podpisa. Avtor vizitacijskega zapisnika iz 1698 mu je enkrat »pater Karo« (18), pozneje prav »arhidiakon Kazo« (31). V poglavju o reformaciji in protireformaciji (21—32) po splošnem ponavljanju dogodkov in namigovanju o »amaterstvu« dose-
danjih raziskovalcev — v istem odstavku sam ne pozna avtorja »Starin...«, Obširno govori o reformaciji v Radgoni in Gradcu (24—27) z ekskurzi v 19. in 20. stoletje, prepisovanjem o Keplerjevem enomesečnem bivanju na Petanjcih, kar je za predmet docela nepomembno, s ponavljanji na str. 24 in 25. Avtor je ostal dolžan dokazati, kdaj so »ob katoliški cerkveni vizita-ciji ... v Murskih Petrovcih našli Dalmatinovo Biblijo« (28). Datum v op. 15 navedenega Marib. večernika Jutra pa ni 13. 9. 1930, ampak 27. 9. — In kako ravna Š. s tiskano literaturo, dokazuje v CZN, n. v. 7, 1971, str. 305 njegovo navajanje po F. Ko-vačiču: »Kako je v Prekmurju potekala protireformacija (!), je zgovorno ohranjeno v ljudskem izročilu, ki ga je zapisal F. Ko-vačič ...« Toda v n. d.. Slovenska Štajerska in Prekmurje, str. 275 govori Kova-čič o reformaciji... Očitek amaterstva v slabem pomenu torej pade na nekoga drugega. Tudi o pomenu Petanjec za prote-stantstvo je že gotova razprava, ki bo pokazala vse kaj drugega. Višek avtorjevega kompiliranja mimo naslova je sklep, ko s Petanjec preskoči na Tišino in da bi »o-svetlil ... obdobje protestantizma v Prekmurju« — navaja iz zapisnika o vizitaciji 1627 dobesedno po I. Zelku, ne da bi bil njegovo ime v besedilu navedel (enako že str. 13, 15—^16) — kar dve In pol strani. Pravno vprašanje za avtorsko agencijo: komu gre honorar za te strani?! — V površnem, časnikarskem slogu (prim. le navajanje virov in slovstva v besedilu!) tudi končuje referat, primeren za sestanek v obravnavanem kraju: »Pomen in vloga petanjskega gradu ... je bila ... pomembna ...«
Za F. Šebjaniča mnogo obetajočim, iskanim naslovom referata: Zgodovinski pomen dejavnosti Štefana Kiizmiča pri utrjevanju protestantizma in nacionalnem osve-ščanju Slovencev na Ogrskem (36—53) sledi cela stran uvodnih trditev z neresničnimi podtikanji, ki jih je treba zavrniti v korist naše kulturne in slovstvene zgodovine kot natolcevanje. Referat se zavzema za »popolnejšo zgodovinsko osvetlitev in objektivno vrednotenje njegovega (Kuzmiče-vega, V. N.) dela« z obračunom o »doslej objavljenih orisih«, ki »ne razkrivajo globlje podobe« Štefana Kuzmiča. To še rad priznam in pritegnem k te vrste spisom tudi ta referat. Dokazati pa bo moral F. S. nadaljnje »dokazovanje« in označevanje teh »informativno ter znanstveno zastavljenih orisov« o Š. Kuzmiču s takimi presenetljivimi trditvami: »...dejstvo (?!), da
601
je med obema vojnama regionalna (pač prekmurska, V. N.) katoliška publicistika bila tako rekoč glavni interpretator oziroma posredovalec nepopolnih ter iz madžarskih virov povzetih, dokaj površnih informacij o Štefanu Kiizmiču in da njej ne iz nazorskih in ne iz politično-strateških razlogov ni bilo v interesu tehtnejše o-bravnavanje heretične osebnosti (ki jo F. S. označuje le kot »šolnik«, V. N.), ki že s svojo pojavnostjo (?) utesnjuje področje tako imenovane katoliške književnosti Prekmurja. Razen katoliških interpre-tov...« (36).
Ko bi imeli madžarščine vešče študente, bi priporočil, da bi kdo izdelal seminarsko nalogo, v kateri bi na eni strani navedel »informacije iz madžarskih virov« o S. Kiizmiču, vzporedno pa le-te v slovenščino prenesene pa morda ob njih še kaj za nameček, česar v njih ni. In z isto metodo bi bilo treba preveriti sleherno trditev navedenega stavka. Ker pa tega ne bo nihče naredil, preostane le, da si jih »osvetlimo« drugače. V tem zborniku je objavljena bibliografija skoro vseh omemb S. Kuzmiča. Tam lahko vsakdo z majhnim poznanjem naše predvojne preteklosti dožene, katere enote sodijo pod inkriminirano »kat. publicistiko«. Po mojem le št. 87 in 92, kjer je S. K. omenjen med drugimi prekm. pisatelji. Povzročitelj teh dveh in skoro vseh drugih predvojnih enot je podpisani. Menda je F. S. njega »počastil« s »publicistiko« in ga celo onika v tem primeru — razen če so mu »katoliški interpreti« vsi slovenski pišoči od Raiča do Kidriča in Slebingerja. To je vsekakor prepozno »odkrivanje« njegovega doslej neznanega izrednega, na razna področja segajočega »pomena« in tako silovito z bombastičnimi, v današnji literarni publicistiki (vsaj knjižni in revijalni) tujimi izrazi, da bi se zrušil pod njega težo, ko bi ga vzel zares ... Krivdo »glavnega interpretatorja« — ki si jo pa rad delim z drugimi— bi še prenesel z obsodbo vred, da so te preplonkane »nepopolne informacije« v škodo in oviro našemu poznavanju S. Kuzmiča in verjetno še koga in česa.
Nisem pa doslej slutil — kljub skromnosti moram preiti v prvo osebo, da ne zavedem beročih — da sem bil ali predstavnik ali v službi .— angažiran, bi rekli danes — neke »politične strategije« in da sem gledal v Š. Kiizmiču »heretično osebnost«. Marsikdo bo vsem tem donečim dognanjem verjel, jih naprej prepisoval in govoril namesto nepoznanih pozitivističnih
dejstev, kar bo le v škodo resnici, prizadetemu posamezniku pa prav nič. F. S. je tako metodo označevanja prekmurskih ljudi in njih dela, podprto z nepoznavanjem stvari in tujk, že uporabljal, npr. v Panonskem zborniku, kjer je poleg obsodb objavil sliko župnika Štefana Kuharja - — kot sliko bratonskega civilista istega imena, sodelavca Streklja, CZN itn. itn. .— o obeh jasno piše Slebinger v SBL in sliko zadnjega je podpisani večkrat objavil v svojih pisarijah o njem. (V istem zborniku še drug avtor prisoja delo bratonskega S. Kuharja — gradiškemu.)
Ce je že bilo tako potrebno v uvodu referata nameniti toliko zmerjalnih obtožb »tistim« — izkaže pa se, da je v resnici le en sam — ki so baje Kuzmičev pomen zmanjševali iz nečednih nagibov, tedaj ima prizadeti, čeprav v tretji osebi, menda nekaj pravice, da vse to zavrne z eno samo zahtevo: dokazati vsako obdolžitev. — Tistim, ki bi mogoče le nasedli tiskani »znanstveni« besedi, naj za zabavo povem, da izvira obdolženi »nepopolni, površni interpretator« iz poštenega goričkega lu-teranskega rodu, od katerega je podedoval trdovratno protestništvo, ki mu je v vseh časih bilo v napoto pred »političnimi strategi« višje in nižje stopnje. Od tod menda tudi posebno nagnjenje do protestantskih pisateljev, ki ga je že kot študenta gnalo kljub »objektivnim razmeram doma in v svetu« po Kuzmičevih sledovih v Surd, ko je pri prof. Kidriču delal seminarsko nalogo o Štefanu Kiizmiču. Kdor hoče brati, pa lahko vse poznejše bere.
Uganka je nadaljevanje nasprotne hipoteze v referatu: »Napredno (?) usmerjeni šo-lanci s posluhom za nacionalne vrednote iz preteklosti tostran Mure so v obdobju stare Jugoslavije sicer stremeli k jasnejši upodobitvi protestantskih piscev v Prek-murju, vendar jim objektivne razmere doma in v svetu niso omogočale temeljitej-ših raziskovanj ter publicističnih objav, ki bi po vsej verjetnosti prispevale znaten delež k zanesljivejšemu vrednotenju Štefana Kuzmiča« (37). Primerjava prejšnjih trditev s to domnevo bo pač v vsakomer vzbudila vprašanja: kje in kdaj so živeli eni in drugi; kdo si lasti monopol za »posluh za nacionalne vrednote«, posebej pa: kdo in kako je komu onemogočal raziskovanje ter publiciranje? Mogoče se bo kdo tudi vprašal: kje je pa danes »znaten delež«?
Kljub »intenzifikaciji, prosveščanju« ponavljajočim se »bržkone, prav gotovo po
61
vsej verjetnosti« v spisu F. S. ne vidimo niti »vizije nacionalne obstojnosti« (44) in ne dokazanega »zgodovinskega pomena«, ker so njegove trditve tako splošne ali oddaljene od naslova, v marsičem pa vprašljive, nejasne ter bi vodilo predaleč, ko bi hoteli vsako od njih analizirati ali zavrniti.
Edini spis v zborniku, ki je s S. Kuzmičem v tesni zvezi ter vsebuje o njem pozitivna dognanja, je A. Vratuše študija Jezik »Nouvoga zakona« in »Sveti evangyelio-mov« (54—75). Vendar ali je umestna v taki obliki objava »povzetka iz obširnejše študije«? Najbrž bi bilo primerneje objaviti vso študijo in seveda — ker je bila napisana 1940 — vsaj v opombah upoštevati novejša dognanja.
Uredniki bi bili morali popraviti spodrsljaj o »Dalmatinovih Svetih pismih« takoj v prvem stavku. V. analizira K. prevod NZ glede zvestobe grškemu izvirniku in uporabe Dalmatinove Biblije. Glede zadnje si avtor z različnimi trditvami ugovarja, npr.: »Sicer pa, če bi imel Stefan ob prevajanju tudi Dalmatinovo biblijo, bi namesto kovanja novih izrazov, kjer jih ni našel v živi govorici, sprejel raje Dalmatinov izraz« (56) in pozneje: »Poznal pa jo je vsekakor. In sicer toliko poznal, da so mu posamezni izrazi bili toliko prisotni in domači, da jih je ob delu sem ter tja tudi uporabil« (60) ter: »... posameznosti... bi, seveda, lahko imele zvezo z Dalmatinom« (57).
Svojo trditev, da S. K. »iz Dalmatina ni črpal« (IPK 13), popravljam z dognanji, da je zajel iz njega dokaj več, kakor je razbrati iz zbornika, kar bo objavljeno v Dalmatinovem zborniku (rokopis gotov 1973).
V drugem delu obravnava V. odvisnost Mi-kloša Kuzmiča v prevodu evangelistarja od Štefana. K stavku: »Zagovorniki Mikloše-ve literarne samostojnosti (predvsem V. Novak...)« 63 naj navedem svoj stavek: »Jezikovno kaže M. K. v glavnem isto osnovo in iste tuje prvine kakor njegovi predniki« (Slovenska krajina, 37). Tudi Slebinger je trdil, da se je Mikloš naslanjal na Štefanov prevod. Vratuša sam pa je 1939 zapisal: »Miklošev jezik je naroden, brez tujk, brez nepotrebnih naslonic, pa tudi brez člena, ki mu ga je nudila predloga« (Trgovski list 1939, št. 68, str. 11). Enako Slebinger 1932 in Novak 1936. K V. stavku: »... da ne bi bilo prav trditi, da vsaka podobnost oziroma enakost med
našima tekstoma kaže Štefanov vpliv na Mikloša, saj lahko izvira že iz predlog« (64) — je treba dodati bistveno dopolnilo: sintaktična podobnost ali enakosti leksi-kalna pa izvira seve iz istega ali sosednega govora, ki ga je V. analiziral.
— Vsi naslednji referati so le delno v zvezi s Kuzmičem ali pa sploh ne. J. Caplovič (iz Bratislave) je prikazal Studiranje slovenskih protestanata u Bratislavi (76—85) z naštevanjem dijakov iz Prekmurja, pa tudi hrvaških, od sredine 18. stol. Velik del referata govori o značaju in organizaciji bratislavske evangeličanske šole. Marsikaj v njem se ponavlja iz drugih referatov ( npr. str. 82). Vse to bo treba revidirati in natančneje preiskati, posebno glede prekmurskih pisateljev.
Docela brez zveze tako s S. Kuzmičem kot s prekmurskim slovstvenim delom sploh je referat Z. Bartoliča Hrvatsko-slovenske veze u doba protestantizma (87—113), drugi najdaljši referat, ki ga moramo tu imeti za mašilo namesto vsega, kar bi bilo potrebno in mogoče povedati o vprašanjih, ki jim je bil menda simpozij namenjen. To nas tudi odvezuje, da bi ga obravnavali in boljši poznavalci naj povedo, ali je v njem
— poleg obširne ponovitve znanega — kaj novega, pa tudi, ali je tu primerno mesto, naznaniti doslej neznane hrvatske protestantske tiske.
M. Orožen je v »diskusijskem prispevku« k Vratuševemu referatu O vzhodnosloven-skem knjižnem jeziku (114—22) marsikaj ponovila iz Vratuševega referata, sama pa je o predmetu že ponovno pisala drugod. Popraviti je treba v prvem stavku, da so Mikloševi SE iz 1804 (to je 2. izdaja), saj V. navaja pravilno 1780.
Drugi diskusijski prispevek V. Smole j a Naše posvetovanje (123—29) govori o sloven-sko-slovaških stikih z mnogimi, malo ali nič znanimi dejstvi iz preteklosti in z nalogami, ki čakajo na tem področju raziskave.
Sklepni prispevek je Bibliografija Štefana Kuzmiča (131—50), ki jo je sestavila N. Brumen. K slovstvu o Kuzmiču le nekaj drobnih pripomb. Mnogi sestavki Kuzmiča le omenjajo. Bakoševega predgovora (35) ne bi dal med »razprave in članke«. Ce je navedeno Caplovičevo delo v nemščini (45), bi bil moral biti tudi madžarski izvirnik iz 1828 in ob njem — Košičevo ime, ki
62
je njegov resnični pisatelj. Prav tako bi bil moral biti omenjen Košič kot pisatelj Starin (51), kljub bibliografskim pravilom, sicer ga bodo še v bodoče prezirali, kot ga že v tem zborniku (Stiftar) in drugod. — Ne zdi se mi prav, navajati več spisov istega avtorja po abecednem redu njih naslovov, namesto po časovnem redu. Pri Novaku manjka Slovenstvo prekm. pisateljev (Cas 1936/37). Anonimni spisi so razmetani po vsem oddelku glede na abecedni začetek — tudi te bi dal skupaj, po časovnem redu.
V celoti prinaša zbornik kaj malo novih bistvenih dognanj o Štefanu Kiizmiču, razen o njegovem jeziku (Vratuša, Orožno-va, Smolej), pa tudi o protestantizmu v Prekmurju. Brez načrtnega in strpnega, toda strokovnega sodelovanja vseh — kar so poudarjali na simpoziju tudi neobjavljeni diskusijski prispevki — do njih ne bomo zlahka prišli, posebno pa ne do tako potrebne skupne objave, kakršno predstavlja pričujoča zamujena priložnost.
Vilko Novak Ljubljana
63