80 Glasnik SED 63|2 2023 Knjižna ocena in poročila Marjeta Pisk Knjiga Materialni svet otroštva se zač- ne s fotografijo na ovitku in napako pri njenem opisu, ki ju avtorica pojasni v uvodnih stavkih in nas na ta način po- vabi v vznemirljivi svet kompleksnih interpretacij materialnih sledi preteklo- sti. Preteklost v knjigi je čas od začetka 20. stoletja do druge svetovne vojne v Ljubljani in okolici, interpretacijam pa sledi skozi fotografsko in priročniško gradivo ter pripovedi. Avtorica pred- stavi raziskavo, ki je bila zasnovana etnološko in je sledila dvema izhodi- ščema: prvič, da so predmeti pomemb- ni pričevalci preteklosti, saj materiali- zirajo družbena delovanja in pomene, ter drugič, da vzgoja in socializacija otrok konstituirata družbo in kultu- ro. Ker se družba in kultura ustvarja- ta z ustvarjanjem otrok, je avtoričino temeljno vprašanje, kako je družba Ljubljane in okolice v prvi polovici 20. stoletja socializirala otroke preko stvari in predmetov. V nasprotju z na- slovno fotografijo, ki prikazuje bogato oblečeno deklico z modnim klobukom na glavi in knjigo v naročju, postavlje- no v meščansko okolje preobilja igrač in otroških predmetov, je že v uvodu jasno, da bo predmet raziskave inter- pretiran skozi intersekcionalnost ra- zreda in spola. Materialni svet otroštva prečijo razredne in spolne razlike, ki so bile konstitutivni elementi razredno in spolno globoko razdeljene in razslojene slovenske družbe tistega časa. Avtorica nas potemtakem na samem začetku ne povabi samo v vznemirljivi svet kom- pleksnih interpretacij materialnih sledi preteklosti, temveč v še bolj vznemirlji- vo realnost, kjer so bili otroci večinske- ga prebivalstva na vasi »bolj ali manj lačni, redko umiti, slabo oblečeni in tudi duševno zanemarjeni. Nasprotno je bil otrok statusni simbol meščanske družine in zato je bila skrb za njegove materialne potrebe in ‚pravilno‘ vzgojo neprimerno večja« (str. 8). Vanja Huzjan je k raziskavi pristopila z vprašanjem, katere in kakšne so bi- le razmere, v katerih so živeli otroci v Ljubljani in okolici v navedenem ob- dobju, ter kako so te razmere konsti- tuirale kulturo otroštva kot občutenja in vsakdanjega življenja. S preprostim vprašanjem je sprožila niz raznovrstnih odgovorov, ki jih je izvirno sestavila v kompleksno celoto odlično izpeljane raziskave. To zahtevno delo je opravila znanstveno natančno, metodološko do- sledno in osebno raziskovalno angažira- no. Viri raziskave so bili pisni, slikovni in predmetni ter ustni. Med pisnimi viri je avtorica analizirala tedanje priročnike za nego in vzgojo otrok, bontone, član- ke ter strokovne in leposlovne knjige. Kljub temu da so priročnike večinoma pisali moški, je bil najpomembnejši vir priročnik ene redkih avtoric, Milice Stupan, iz leta 1932. Vanja Huzjan je v tem priročniku našla natančno standar- dizacijo otroka in odraslega skladno z normativnim redom takratne družbe, tudi delitev otrok na mestne, kmečke in proletarske. Med slikovnimi in predmetnimi viri je avtorica uporabila družinske filme, posnetke in fotografije, otroške in dru- žinske portrete, shranjene v muzejih in fototekah, ter raznovrstne razstave. Te- meljno gradivo za raziskavo pa je avto- rica pridobila z ustnimi viri. Posnela je slogovno bližje literarnemu pisanju, po drugi pa nudijo izhodišča in nastavke za strožje formulirano znanstveno pi- sanje. Pogosto odražajo meditativno vlogo razmišljanja v gibanju, v kate- rem se prepletajo pretekle izkušnje raziskovalca, ki se obudijo ob dožive- tem na poti in se spojijo s teoretskimi premisleki, pridobljenimi iz del drugih avtorjev in pogovorov s sopotniki. Knjiga tako z rahljanjem in zabrisova- njem meje med klasičnim znanstvenim in literarnim pisanjem nudi zanimivo in tekoče branje, ki ga metodološki di- skurzi in raznolikost primerov ne ovi- rajo. Zato s svojo žanrsko hibridnostjo in novimi pogledi prestopa pogosto ločnico med profesionalnimi bralci in bralci za užitek. Gre torej za delo, ki zahtevne premisleke o metodologiji in epistemologiji prinaša na izjemno svež in berljiv način. VANJA HUZJAN: Materialni svet otroštva. Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana 2023, 206 str. Knjižne ocene in poročila Mirjam Milharčič Hladnik* * Mirjam Milharčič Hladnik, dr. sociologije, izredna profesorica, znanstvena svetnica, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije; mirjam.milharcic-hla- dnik@zrc-sazu.si. 81 Glasnik SED 63|2 2023 Knjižne ocene in poročila Mirjam Milharčič Hladnik dvajset večurnih pripovedi z desetimi pripovedovalci, ki so bili rojeni med le- toma 1916 in 1937 v Ljubljani in okoli- ci. Pripovedovalci so se rodili v tri raz- lične družbene sloje, in njihove zgodbe so posebej privlačno branje. Pripovedi so tematsko vključene v strukturno razdelitev knjige in opisujejo prehran- sko, bivalno in oblačilno kulturo ra- zrednih slojev, kot so se je spominjali avtoričini sogovorniki. V pripovedih sledimo opisom izjemnih razlik med tistimi, ki so odraščali v boljših druž- benoekonomskih razmerah, in tistimi, ki jih ni obdajala blaginja materialne preskrbljenosti. Kot poudari avtorica, pa je paradoks, »da so meščani, delavci in kmetje živeli na različne načine in otroke vzgajali z različnimi vzgojnimi prijemi, a kljub temu v enakih patriar- halnih razmerjih« (str. 170). S posnetimi pogovori s starejšimi pre- bivalci Ljubljane z okolico je Vanja Huzjan opravila pomembno delo, saj je zbrala dragocene spomine, ki osta- jajo pomemben vir za nadaljnje preu- čevanje pričujoče tematike. Z njimi je obogatila spoznavanje in razumeva- nje vsakdanjega življenja ne le otrok, temveč tudi družin in družbe v času od začetka 20. stoletja do druge svetov- ne vojne. Skozi spomine, diskurziv- no analizo prevladujočih ideoloških predstav o otroštvu in spolnih vlogah ter zgodovinsko kontekstualizacijo re- alnih življenjskih razmer je predstavila osupljivo nasprotje med konstituirano podobo otroštva in resničnim življe- njem otrok skozi prizmo razrednih, socialnih, ekonomskih, spolnih in kul- turnih družbenih razlik. Pri nedvomno z dejstvi ter pisnimi in ustnimi viri podprto podobo material- nega sveta otroštva se mestoma ven- darle zdi, da je shematična predstava razredno različne izkušnje otroštva pomanjkljiva. Ko opisuje delavskega otroka »v topli, a zatohli bivalni kuhi- nji«, ki je očeta videl le »ob nedeljah«, ki je jedel »močnate jedi in gomoljno zelenjavo, ki se jima je z leti pridru- žil okus po zelju in fižolu«, se igral »s predmeti iz narave«, njegova obleka pa je bila »večinoma sprana in pono- šena«, čeprav je dobil tudi novo oble- ko, a jo »je sešila mama iz cenejšega blaga ali pa je predelala odsluženo obleko odraslega«, z leti pa se je otrok vedno več zadrževal zunaj in »skupaj s sosedovimi otroki tvoril vrstniško skupino« (str. 171), se ne morem ubra- niti občutka, da v opisu nekaj manjka. Morda gre le za tako velik poudarek na »materialnosti«, da so zaradi njega drugi vidiki socializacije, občutenja otroštva in konstituiranja družbe zastr- ti ali prezrti. Mislim na čustva, čustvo- vanja, izkušnjo in tiste individualne, intimne vidike konstituiranja družine, odnosov med spoloma in doživljanja otroštva, ki jih nedvomno določa ma- terialnost realnosti, a presegajo njeno enodimenzionalnost. Sprašujem se, in nedvomno ta vprašanja izhajajo iz pri- povedi o otroštvu na vasi v času pred drugo svetovno vojno, ob katerih sem sama zrasla, kako veliko je lahko ve- selje pri igri »s predmeti iz narave«; kako močan občutek povezanosti z »vrstniško skupino«; kako vzhičeno zadovoljstvo z novo obleko ali igra- čo, ki jo »je sešila mama iz cenejšega blaga«; kako vsakodnevno prijeten ob- čutek, da ima hrana »okus po zelju in fižolu«; kako nepozabni trenutki petja in pripovedovanja zgodb v »topli, a za- tohli« kuhinji, in nenazadnje, kakšna sreča, ko se očeta vidi »ob nedeljah«. Po drugi strani gre morda tudi v tej recenziji knjige za nepremostljiv pre- pad med »črno« in »belo« znanstveno interpretacijo otroštva, ki že desetletja zeva med tistimi, ki v otroštvu vidijo bedo, usodno odvisnost in izkorišča- nje, ter nasprotnimi, bolj pozitivnimi ali »svetlejšimi« interpretacijami otro- štva. O tem poglobljeno piše tudi av- torica, ki pregled kompleksnega razi- skovanja otroštva sklene z ugotovitvijo, da je ob vseh materialnih determinantah otroštva navsezadnje vendarle ključno ravnanje odraslega in vprašanje, ali ga otrok zanima ali ne. Po njenem mnenju »zanimanje odraslega za otroka priskrbi odnosu kvaliteto (intimnost), konstan- tnost (kvantitativna navzočnost) in zato otroku občutek varnosti v svetu« (str. 41). Prav v tem avtoričinem zaključku, v dejstvu, da je odnos do otroka indivi- dualen in da ni pogojen zgolj z razredno pripadnostjo, tiči nastavek tako za pre- seganje črnega in belega interpretiranja otroštva v preteklosti in danes kot tudi za razširitev razumevanja materialnega sveta otroštva v okviru analize intersek- cionalnosti razreda in spola. Knjiga Vanje Huzjan raziskuje »kul- turne krajine« prehranjevanja, nege, oblačilnega videza, bolezni, iger, bi- vanjskih razmer, otroškega dela ter preživljanja prostega časa in vzgoje otrok v Ljubljani in okolici v prvi po- lovici 20. stoletja. Tako kot so komple- ksni prostor, čas in spomin, ki so pred- met njenega zanimanja, je tudi v knjigi predstavljena raziskava kompleksno delo, ki mu posebno vrednost dajeta izvirni pristop in uporabljena kvalita- tivna metodologija. Avtorica nedvou- mno in pronicljivo pokaže in dokaže, kako so bile in so še vedno prav fan- tazije odraslih odločilen konstitutivni element procesov ustvarjanja otroštva v materialnem in nematerialnem smi- slu ter kako izjemno pomembna – tudi ko gre za materialni svet otroštva – je navezava analize preteklega obdobja na današnji čas.