Svojim mlajšim tovarišicam! Lepe počitnice so1 minule in pričelo' se je zopet naše delo — delo v šoli in zunaj nje. O delu v šoli vam ne bom govorila; dovolj ste podkovane, vsaka ve zase, kako in kaj! Poimenile bi se pa prav odkritosrčno, samo par besed o delu zunaj šole. Končale ste s poukom in proste ste! Kam se obrniti! Dnevi so jesenski — mrzli; večeri pa dolgi, dolgočasni; in to že sedaj jeseni. Kaj bo šele pozimi?! — Ne ugovars jajte mi! Ni mi dolgčas! Knjig imamidovolj, ročna dela delam, kuham — ni mi dolgčas! Kaj ma brigajo drugi! —>Vem za vse te iiigo* vore,, saj sem bila sama mnogo let na raznih mestih, v gorski vasici na samotni šoli in tudi v večjih krajih. — Ni vam dolgčas! Nikdar?! »Saj ženska lahkoi najde dosti dela, samo, če ga hoče.« Hm, sobica je hitro pospravljena, šiva» nja za eno osebo ni ravno preveč, gospodinj« stvo mlade samske učiteljice je bolj bomo, ¦knjig ni preveč na razpolago —• večeri so dolgi — in nedŁ'lje v samo'tni vasi — hu, kas ko so puste! Kam naj se obrnem? — Vidite tovarišice! Vem za vse te težave, zato sem tudi prepričana, da nobeno vaših zatrjevanj rte drži. Tovarišica, ki živi sama zase, živi nekako 'brez pravega veselja, brez prave sre* če in zadovoljstva* v srcu. Preveč jifl časa za premišljevanje in stokanje po družbi, zakaj človek je naposled vendarle družabno bitje. V duši s>e naseli nezado>voljstva in s tem pri« dejo tudi grenke ure. Zato pa si poinagajma — sebi in dru= gim! Koliko delklet jie na vasi in v okolici, ki težko čakajo, da bi prišla med nje učiteljica, ki bi se malo zavzela za nje, ki bi jim dajala razne nasvete, nauke, jih učila nekoliko iz gospodinjstva, zdravstva, higijene, jim poka* zala račna dela in prikrojevanje, jim malo povedala, kako je po svetu — in še mnogo drugega. Pa žal, mnogo, mnoigo je tovarišic, ki iščejo in najdejo> nešteto izgovorov, samo da se otresajo dela. Vem, da se lahkia dela povsod med Ijudstvom, samo če se hoče, če je volja. Nikjer niso ljudje takoi barbarski, da bi se1 posmehoivali vašemu delu, ali da bi vas ovirali pri delu. A, če se najde slučajno kje tak posameznik — idite preko njega in na» daljujte svoje delo. Marsikatera malodušna se bo tudi iz>go» varjala s slabotnim zdravjem! Pa ni tako hu= do! Uredite si tečaje ali sestanke po moža nosti; tudi prevelika zgovornost ni pri tt'm poitrebna. Vsaka ima prav gotovo veselje do ene stroke — naj prične z isto! Počasi spo* znate dekleta ini vse se uredi lepo. Sama ni« sem pi:eveč krepka in vendar se nisem izpods kopala zdravje z delom za druge, čeprav sem žrtvoivalai nešteto uric dTugim. !Ne glejte kos leginj na ud&bTiih mestih, ki morda nič ne delajo! Večina od njih je žei služboivala zu= naj; delovale so med ljudstvom, vsaka pač po svoje. Glejte in vprašujte za svet one pridne tovarišice,, ki so že delale in še delajo. O metodi izvenšolskega dela vam ne bom govorila, ker najdete vse natančno opi« sano v članku tovarišice Dolganove v »Tova^ rišu« z dne 16. februarja in 23. februarja 1928, ki vam ves svoj naort tako prisrčno po« laga na srce. Poročajite o svojem delu v »To« variša« ali pa pišite na odbor »Oio« o vaših uspehih, da spoznamo1 kraje in Ijudstvov Vsi se zanimajmo za enega in eden za vse! Marsikatera tovarišica, ki bo premeščena v drug kraj, vam 'bo hvakžna, ako bo iz va» ših dopisov v »Tovarišu« spoznala krajevne razmere in odnošaje med ljudstvom. Zato tovarišice, s pogumom na delo in ire ustrašite se žrtev! V poznejših letih, ko se spomnite svojih mladostnih dni, se bodo razgrinjale slike vašega lepega dela v vaših mislih in vam pomlajale srce! Anka Celnar jeva.