100 let Uršule Dominiko
Uršuli Dominiko bo torek, 26. januarja za-gotovo ostal v trajnem spominu. Tega dne se je namrečpri njej na Viški 49 zbralo malodane vse, kar je povezano s krajevno skupnostjo Vič: predstavnika sveta te skupnosti, pa pred-stavnika SZDL, RK in še moja malenkost povrh - z rožami in simboličnimi darili, predvsem pa z iskrenimi željami, kajti Uršula je natanko teden dni poprej zaokrožila častit-ljivih 100 let življenja.
»Ah, vsega tega pa res nisem pričakovala,« jubilantka kar ni vedela, kako bi se nam zah-valila, koje sprejemala čestitke; »kakšne lepe rožice, oh, te zlate rožice, kako rada sem jih nekoč imela.« Božala je z očmi žlahtno cvetje in bilaje neskončno srečna pa tudi nenavadno bistra hkrati, saj so ji v pogovoru, ki ga je razpletel predstavnik KS, karprivreli spomini na tninula leta, na njeno davno mladost.
»Veste, včasih smo drugače živeli kot da-nes,«je zavzdihnila. »Ni bilo vsega na pretek tako kot danes. Danesje mladina sita. Včasih pa smo bili lačni. O, kako smo bili lačni. Dvanajst otrok nas je bilo v družini, tam v Pevmi pri Gorici, kjer sem doma, in se je težko našlo kruha za vse. Paje prišla še kuga, tista strašna bolezen, in jih je v pičlih treh tednih pobrala sedem. Tedaj so na veliko umi-rali ljudje. Kar z vozom so hodili od hiše do hiše in pobirali mrliče.«
Uršula se še dobro spominja tistih časov. Tedaj je bilo resnično hudo. A so se vendar nekako pretolkli. Spomin pa ji seže še veliko dlje, kotpravi, vse tja do svojega četrtega leta. Tudi svoje none se spominja, kije bila stroga, da le kaj. Otroci so seje bali. A o tem raje ne govori veliko. Misli se ji raje vrtinčijo okoli let, koje bila že odrasla inje že znala presojati življenje, ki sejepretakalo okoli nje. Tam leta 1911 se je omožila. To je bilo še pred prvo strašno vojno. Z možem, ki je služil kruh pri
železnki, sta imela pet otrok. a so trije kmalu umrli. Ostala stajima le hčiPavla in sin Milan. Pri njima živi tudi še danes. 1915 leta so se preselili v Ljubljano. Kraj, ki je bil precej drugačen od njene Pevme ali Kaštelbona. kjer je bila rojena, a se je vendar privadila nanj. Leta 1964 jije umrlmož. Toje bilše enudarec zanjo. Toda treba je bilo preboleti. Živijenj-ska usoda ne pozna kompromisov.
»Kar thinpetdeset let sva živela skupaj z možem,« se spominja Uršula svojega življenj-skega sopotnika. »To je dolga doba. Zdaj pa sem ostala sama.«
Vendar pa v besedah Uršule Dominiko ni tarnanja. Ve, da se morajo vse skupne živ-ljenjske poti nekoč raziti. Tu se prej poslovi on, zopet drugje ona. Da ji zdaj na pozno starosl le zdravje ne bi preveč nagajalo, pra\h Tako pa bolj slabo sliši in tudi vidi ne več preveč dobro.
»Kadar se okoli mene kaj pogovarjajo in nič ne slišim, si vselej mislim: k kaj me spet opravljajo... ? Tudi z vidom imam težave, a ne toliko, da ne bi tu pa tatn še poškilila v ,cajtnge'. Pač, še vedno me daje firbec«
Koje bilo Uršuli 88 let, seje še sama podala na Rožnik. Zdaj pa ne more hoditi več. Noge jine dajo. Po mnenju hčere Pavle, to morda še ni toliko zavoljo starosti, kot zavoljo tega, da stanuje v drugem nadstropju bloka. Ko bi bila spodaj, pravi Pavla, bi najbrž še hodila. A vendarje njena čilost in duhovna svežina vse-ga zavidanja vredna. O skrivnosti tega feno-mena pravi jubilantka:
»Čez domačo hrano je ni. No, tudi kavo imam rada. A ne tisto, pravo, ampak samo projo, toda tisto malo bolj močno. Hkosilupa vsakič kanem tudi nekaj kapljic terana, tistega tapravega, seveda...«
Potem je Uršula razkrila še svojo drugo življenjsko radost: petje. Koje bila še mlada, je silno rada pela. Misel na tiste čase jo je na lepem prevzela kar sama od sebe io oči so ji iznenada zažarele: »zdaj vam bom eno zapela. Tisto božično, kijoje pel še moj oče. Čakajte, samo da pridem k moči.« Potem se je počasi dotipala do prvih glasov in nežna krhka pesem se je kot nevidni val razlila po prostoru; na lepem smo postaliprav vsi razigrani in veseli, pa čeprav je bil zunaj sneg in led in so bile sploh vse nadloge teh pustih zimskih dni.
BRANKO VRHOVEC