Kačja svila
Borutu
45
Lidija Gačnik
SNEŽENJE     Na neki daljni poti,
pod luno s pasjo glavo,
sva se razblinila v dišeči zrak,
snežilo je skozi naju.
Igrala sva na brinovje
in na čarobno svilo,
bledi luni sopotnici
sva v spomin prižgala kadilo.
Megle so se razgrinjale v sinjino neba in oken, na koncu najine poti sva našla mrtve oblake.
In sva se pokrižala, kot da sva za vse kriva, v razkošju rdečega snega sva v jutro utonila.
MRTVI SVATI     Sama pod temnim nebom sva pod kostanji sedela, svetilka je znamenje čarala, kot da sva poslednja.
Vešče so se dobrikale
v plesu smrtne violine,
od zvezd je zlati vosek kapljal,
bleščala se je črnina.        .   .
S svilo sem te zagrnila, ko so se zbrali mrtvi svati, z brinovo vejico križ naredila čez vhodna in zahodna vrata.
V sinjem jutranjem zraku si me na vodi zagledal. Drsela sem po gladini, usta so bila bleda.
KAČA    Na nebu cvetel je tulipan, ko sva obstala na poti, med vonji vetra in trav drhteli so snežni ognji.
Pokazala sem ti šipkov grm, nabreknil je v plodno tišino, še preden sem ti z njim prekrila obraz, zagledal si kačjo svilo.
Gledala sva rumeno telo, zvito v duplini smokve. Zrelo listje nebo je pregibalo, kačji rep zagrinjal je sonce.
Stopila sva v pozni dan, držala sva se za roke, drevesa so se umikala: kača vaju spremlja na poti.
46
Lidija Gačnik
Kačja svila
SVEČA     Gledala sva v nočno nebo, pred nama zaprta ograja, hladno je velo od cipres, zavijala sva se v šale.
Voščeno je odmevalo med nama in za nama, kot da se krste odpirajo, se je razlegalo hreščanje.
Mrtvaki so se bližali, bledi in opotekavi: zakaj sta pojedla najin kruh, nikdar več ne bomo< plesali.
V cipresah se je že svetlikalo, ko sva se spet zavedla, na grobu blizu izhodnih vrat je gorela začarana sveča. '
NOČ     Pod nebom iz črnila na ozki gozdni poti, sva tipala v tišino, jokale so počene gosli.
Vse bolj navzdol sva tavala, na poti k zadnji postaji, nocoj se bosta še žgala, so umirali konji v drgljajih.
Počasi sva križarila, kot da sva zgnetena iz gline, nad nama je zaskovikalo; lajež psov je prevpila tišina.
S kostmi sva se dotikala, iz žil si kri iztočila in tiho so naju skozi noč slepe oči vodile.
47
GOSLI     Ojoj, kaj sem storila, zgubila sem svoje gosli, kako bom zdaj jutro budila v tej zaspani hosti.
Brinova kri se je že na tvojih vekah posušila in zvokov ni, da bi te še zadnjič pokrila s črno svilo.
Lune se menjavajo, vse zvezde so se utrnile, brez rok v temi te iščem, telesi sta iz papirja.
V kateri krsti jesenski vas najdem, žalostne gosli, da z glasbo začaram kačo, ki ljubemu spi na prsih.
Nikoli nisem videl, si šepnil iz globine, vodo so pregibale roke rožmarina.
Oči si si zatiskal, tako je tema bolela, za tabo sem pot iskala, gladina me je vabila.
Od zvonika je plavala bela, samotna ptica. In si odsanjal v krošnje zvezd brez besede in dotika.
Še prej si mi izpil oči
in me razlit v hladno svilo,
ko sem tonila v voščeni tolmun,
je zvonjenje umilo tišino.
SLOVO
48
Lidija Gačnik
49                                                                                            Kačja svila
JUTRO    V sinjini se je jutro rojevalo in luni sta se že ločili, v bledih krošnjah kostanjev sta se vsaka v svojo smer izgubili.
Hodila sva po mokrih poteh, Čisto zvenele so gosli, na temnih oknih začarane cerkve drhteli so nemi konji.
Tvoj obraz je bil spokojen in bel, kot da drsiš na drugem bregu reke, zaman sem se iskala v tvojih očeh, tvoja luna je zatisnila veke.
Prisluškovala sem drgetanju neba, ves obraz mi je počrnelo, ubit je v ceste odtekal korak, potovanje se ni nikdar začelo.