— 62 — Klop pod lipo, ali Kaj se je vse en dan na klopi godilu, Igra za otroke v enem dejanji. Spisal A. P. 0 s e b e : Popotnik. — Pekovska dečka. — Učenec. PEEVI FEIZOK. (Zjutraj zgodaj je. Na klopi leži ubog pnpotnik. Zbudi s«, mane si oči, in pravi:) ,,Oj ljubeznjiva klop! Ti si bila necoj nioja mehka postelja. Spal sem tako sladko, kakor bi bil ležal v najbolj mehkej pernici. Čimu per-nica? Trudne kosti in zadovoljno sereč počiva na terdej deski kakor v naj-boljšej gosposkej postelji. V mehkej postelji marsikoga tiščš nemirne misli ia prehude skerbi. Jaz pa sem, hrala Bogu! zdrav, brezskerben kakortiček v zraku; kamor pridem, imajo me radi in dobro plačujejo moje delo. Pa od kod imain vse to? Kmalu bi bil že zopet pozabil na svojo ljubo ino-litvico, ki so mi jo rajnka mati, Bog jim daj dobro, nekdaj tako živo na Sercč gOVOrili." (Sklene roki in moli:) ..Prisvetil dan, zbežala noč. Veselo spet na delo grem, Živirn, radujeru se; Veselje daje vspeli, Skaznje solnce božjo moč, Le dobro da naj dela-m, vem, In kak dobrotljiv je! In vedno čertirn greh. Kdo nam počiti sladko da, Človeka pred seboj imaš, In kdo za nas skerbi? Naj, kamor hoee gre, Kdo nas utrudene krepča? Serce njegovo vse poznaš, Kdo drug, o Bog! ko ti ? Vse misli in želje. Od tebe zvira vse, Gospod! Oe sem pobožnosti udan, Eer vse je tvoja vlast, RavnHtu. živim lepo, Brez konca nam deliš dobrot, Me ljubiš, Bog, sera prav' kristjan, Zato ti pojeui čast. Nie hud'ga mi ne bo!" (Odide.) DEUGI PEIZOE. (Pekovski deček pride s košem aa rami; postavi nevoljno koš na klop, in beseduje:) ,,Naka! to je nič. Človek nima rniru ne po duevu, ne po noči, ne nikoli. Drugi ljudje delajo po dnevu in počivajo po noči; jaz pa moram celo noč čuti, mesiti, derva nositi, se pri ognji potiti, druge buditi in zju-traj na vse zgodaj s košeia od hiše do hiše hoditi; zraven vsega tega pa imam še dosti preterpeti, če prepozno ali prezgodaj pridem, če je kruh pre-majhen, prekisel, preopresen, pretolst, prenizek, previsok, premalo ali preveč — 63 — zapečen, in Bog ve, kaj vse, kakor se ravno poljubi kakej sitnej in nejevolj-nej gospodinji. Ko pridem. domii, me pa zopet psuje vsaki, kdor ima čas in voljo za to. Naka to je nič." (Zadeva koš, in hoče oditi.j (Pride drug deček s cajnico na roki.) (Drugi deček pervemu:) ,,Lej ga, lej ga zaspanca! Kaj si še-le tukaj? Laziš kakor polž. Kdor hoče zgodaj kosiljčati, ne sme tvojih žemelj cakati. Vidiš, jaz imain žp prazno cajno. Juhu! kako sem lahek!" (Poskoči in grc urno dalje.) (Pervi deček šepa počasi s košem naprej, malo postoji, in pravi:) ,,Sej sem rekel, da me psuje vsaki, kdor me vidi; gorje mi! Moj krub. je grenak. — Pa le počakaj ti nadležni koš in ti sleparija pekarija, kuialn vaji obesim na kol. (Nevoljen odide.) TRETJI PEIZOK. (Pride učenec s knjigaim v roki. je na klop položi, vzdihne globoko iz pers. rekof:) ,,Oj nebeški zrak, kako me čversto poživljaš! — Dobro! tukaj jekraj, kjer lehko iztresem svoje zaperto blagd kakor orehe po tleh. Doma v te-mačnej in plesnjivej izbi že človek komaj diha in se obrača, in če hočem kaj glasno brati ali se uriti, da bi si nekoliko ogladil svoj rtftarski jezik, me berž stara mati gospodinja v kot zažene, češ, m61či! sej še nisi despto-Solec, da bi se učil pridigovati. Poskusil bom tukaj — tukaj na prostem, čverstem zraku pesem, ki jo boin prihodnji teden v šoli deklamoval." (Od-krije se, vstopi se ravno in govori:) ,,Obvaruj Bog vas, liribje ljubeznjiri! Zelene trate vatn! Bog živi vas! Dolin cveteč, prijazno tihi ra>! In tebe drevje, vas, studenci hladni, Vi pašniki, vi logi, Bog vas živi! In tebe jek, doline sladki glas, Slovo Jovana vzame vekomaj. Ki zvesto se z napevora pesmi snide; Jorana gre, — ossir še jeden zadnji. Jovana gre, in nikdar več ne pride. —" (Pomaue si roki in reče:) Dobro Sem gOVOril. (Ošabno se vstopi in po strani obernjen nadaljuje:) ,,B6lite si glavice, Poznam jaz, svojo liro, In trudite na polji Ki vodi me in vlada. Koke pri terdem delu; Ne bom se trudil s poljem, "' Jadrajte t tuja mesta, Ne bom oral ne kopal; • ¦'• Premer'te križem morje, Sadil bom raje terte, Vojskujte siloviti Bom stiskal raje vino, Za ozko ped se zemlje; Ki v serci zbuja pesmi, Jaz pil bom in prepeval. Ki spremlja je po strunah. Ne bom si belil glave, Prepeval boni in citral Ne boin štel zvezd nebeikih; Veselje rajsko vžival." Le eno milo zvezdo Res! Tako sklenem in obetarn pod tvojimi košatimi vejami, predraga domača lipa, in pri tebi, preljuba moja klopica. (Počasi odide.) (Zagrinjalo pade.)