322 KRONIKA znanstveni izsledki predstavljajo le redko kon kretne predloge za praktično rešitev kakega vpra šanja, temveč nudijo običajno le načelni okvir v čegar obsegu reši aktuelno vprašanje upravnik, politik ali gospodarstvenik, če obravnava danes tudi »Kronika slovenskih mest« vprašanje, ki je v zvezi s sodobnim vprašanjem inkorporacije okoliških občin našim mestom, stori to zaradi tega, da izpopolni teore tično podlago navedenega vprašanja, potem ko je bila v javnosti iznešena že dolga vrsta misli, ki pa vse izhajajo iz konkretnih, praktičnih — sodeč po dosedaj tiskanih glasovih — predpostavk. »Kronika« v pričujočem poročilu objasnjuje z vidika topograf ske dinamike nekatere pojave na Mariborskem polju, ne da bi se pri tem kakorkoli dotikala konkretne in korporacije okolice Mariboru. Geografsko mejo Maribora moremo danes smatrati kot utrjeno. Maribor omejuje1 črta, ki gre ob dolnji Pološki vodi v dolnje Vimarje, od koder se vzpne na škofov vrh, sledi od tam Kalušnikovemu bregu nad Tremi ribniki in nato Počehovskemu bregu, sestopi v južne Košake tako, da ostavi na severu Počehovo in Vejnik, se dvigne na greben med Vejnikom in Sočo ter na razvodje do Melja in doseže na jugu od Melja Dravo. Na jugu od Drave pa vključuje Maribor kot mestna edinica Pobrežje, Tezno, Radvanje in Studence. Do navedene meje segajo vsi poleografski znaki: geomorfologija terena, razvoj selišča, razdeli tev, zanimanje in gibanje prebivalstva, gospodarsko in kulturno lice pokrajine. Ta meja pa ni mogoče aritmetična sredina, temveč zemljepisni minimum, preko katerega nas vodijo geomorfološki vidiki na zahod za Kamnico ali na jugovzhod do Kamenščaka in Tezenskega gozda, gibanje prebivalstva na vzhod do Brezja, na jug do Bohove in Razvanja, na zahod pa do Peker. V zaledju naše geografske mestne meje Maribora se razprostira s Pekrami, Razvanjem, Bo hovim, Brezjem, Dolgošami, Zrkovci in Kamnico pre hodno ozemlje iz mesta na deželo, v katerem pa nad mestnimi značilnostmi absolutno prevladujejo pode želske razvojne in pokrajinske značilnosti. V okviru današnje antropogeografske mariborske mestne meje so se v toku časa razvijala posamezna selišča z nedoločenim gospodarskim zaledjem; edino izjemo v tem pogledu je tvoril Maribor, kateremu je bilo gospodarsko zaledje, to je njegovo mestno ob močje,2 določeno po mestnih privilegijih. Pravni in teritorialni pojmi meje pa so bili v srednjem veku nejasni, in tako tudi meje politične pripadnosti. Mestna meja kot taka je bila pač nazorno podana po mestnem obzidju, zato pa so bile do začetka XVIII. stoletja nedoločene v podrobnostih meje mestnih 1 CZN XXIV, 1929, 143 173. '-' Burgfried = mestno območje. območij. Zaradi tega so meščani poizkušali dajati poudarka svojim teritorialnim aspiracijam z obhodi po mejah, da z njimi manifestirajo tradicijo in obi čaje ter na spornih mestih tudi s silo uveljavijo svoje težnje. Podoben pohod Mariborčanov na meje mari borskega mestnega območja nam za leto 1671. opi suje R. G. Puff v svoji zgodovini Maribora po so dobnem opisu v Knjigi listin mesta Maribora.3 Ti obhodi so bili meščanski prazniki in niso bili nič redkega. Tako so se napotili Mariborčani tudi 17. aprila imenovanega leta rano v jutro ob zvokih godbe in pod plapolajočimi zastavami na rekognosci- ranje ustaljenih in predpostavljenih mej. Na čelu so jahali mestni sodnik Valentin de Bourgo kot povelj nik, Janez Trančič kot njegov namestnik ter Gregor Ljudevit Neger kot zastavonoša v spremstvu mestnih očetov in najstarejših meščanov. Preko dravskega mostu so se napotili v smeri proti Radvanjem in so na Teznem zabili žebelj v nizko bukev. Od Teznega se je sprevod okrenil na Pohorje in prispel do velike skalnate stene, imenovane »Bela peč«, pri kateri se je ustavil. In zagrmele so salve iz pušk in samokre sov, zatrobile trobente, zabobneli bobni, mestni sodnik ali župan pa je obdaril bobnarje z manjšimi darili. Po vsem pohorskem potu so Mariborčani zabijali za znamenja mariborske lastnine v križe in drevje žeblje. JTO SO storili tudi, ko so prišli :do bukve poleg starega.rimskega groba in dalje na raznih mestih do studenca pod Sv. Bolfenkom. Pred Sv. Bolfenkom pa sta jim prišla nasproti limbuški in falski oskrbnik ter sta protestirala proti nadaljevanju pohoda. Mari borčani so nato pobožno odšli v cerkev, obdarili otroke z malenkostmi ter jim metali naokrog sre brne pfenige, da so jih lovili in iskali. Domov so odšli skozi gozd naravnost v dolino, obnavljajoč povsod mariborska posestna znamenja na križih in po drevju. Naslednjega dne so Mariborčani — vedno na konjih — nadaljevali obhod mestnega območja. Ko so prispeli z vihrajočimi zastavami in med zvoki godbe do neke ceste v tezenskem gozdu, jim je prišel nasproti gospod Penič z odposlancem slivniškega grofa in mnogimi kmeti, protestiral proti obhodu in dokazoval, da so na tem mestu Slivničani že večkrat zarubili Mariborčane. Kljub protestu pa so Maribor čani nadaljevali pot proti Racam, nakar jih je Penič s svojimi ljudmi dejansko napadel. Z obeh strani so padali ostri streli in razvil se je pošten pretep, v ka terem je bilo nekaj ljudi tudi ranjenih. Naposled pa so Mariborčani zapodili Slivničane v beg in nadalje vali med petjem in godbo obhod naprej ter se vrnili zvečer po poti ob Dravi v mesto. a Urkundenbuch der Stadt Marburg (Deželni arhiv v Gradcu). TOPOGRAFSKA DINAMIKA MARIBORSKEGA POLJA FRANJO BAŠ KRONIKA Tretji dan so šli Mariborčani skozi Koroška vrata proti Kamnici in Sv. Urbanu, uničili mnogo na mari borski posesti brezpravno zgrajenih plotov, zabijali v drevje žeblje ter vrezovali znake in črke. Kakor prvi dan, so imeli nesrečo tudi sedaj. Eden meščanov je po nesreči ustrelil prvi dan meščanskega dečka, tretji dan pa je prebil moker papirnati ovoj patrone Ahaciju Pellizerolliju suknjo, ovratnik in dve srajci ter mu obtičal v rami. Četrti dan so se napotili po graški cesti v Orešje, podirali plotove kakor prejšnji dan med Mariborom in Kamnico ter odšli preko takozvanega kamni tega mosta najprej v Vejnik, nato pa v Počehovo. V Počehovi sta se meščana Kotnik in Mumbl resno spopadla tako, da so morali Kotnika razorožiti in ga z eskorto pod poveljstvom Janeza Trančiča odpeljati v mesto. Zvečer so meščani obhod zaključili pred magistratom. če poizkusimo poročilo o obhodu mestnega mari borskega območja razložiti s historičnogeografskega in topografskodinamičnega vidika, vidimo, da je to izraz neurejenih mej, do katerih segajo mariborske pravice, poleg tega pa historičnopravni dokument za nekdanje obvladovanje Mariborskega polja, najmanj v okviru antropogeografske meje današnjega mest nega selišča, po mestu Mariboru. V dobi pred izgraditvijo sedanje tržaške ceste v XVIII. stoletju je bila glavna prometna pot iz Mari bora proti jugu sedanja Betnavska cesta. In tako imamo, upoštevajoč staro lokalno prometno topo grafijo, gozd z nizko bukvijo v sedanjem Betnavskem gozdu. Pred Betnavo so se Mariborčani okrenili na Pohorje. Bela peč imenovana stena je jugovzhodni parobek poštelskega glavnega nasipa, kjer do danes izstopajo tupatam sljudasti škriljavci iz tanke plasti humusa v svetli barvi kakor nikjer na severovzhod nem obronku Pohorja. Bukev v bližini rimskega groba pa lahko lokaliziramo samo ob severni poti pod kmetom škerbinekom. Pot od Sv. Bolfenka do mov je šla po gozdu naravnost navzdol, nekako v sredi med smerjo na Gornje Pekre in pa na Radvanje. Negotova je lokalizacija bojnega torišča med Mari borčani in Slivničani. Po posestnem stanju pod Tez- nem, zlasti po posestnem stanju Slivničanov in po dejstvu, da se je bila bitka v Tezenskem gozdu, moremo predpostavljati kot točko spopada Tezenski gozd za železnico vzhodno od Razvanj, kar pa pred stavlja najjužnejšo možno lokalizacijo, ob stari vozni poti k Sv. Miklavžu in v Rogozo. Povratek se je izvršil preko Pobrežja. Lokalizacija obhoda tretji in četrti dan je jasna razen kamnitega mostu, kjer je skoro na istem mestu kakor danes sekal Počehovski potok šentiljsko cesto. Na Pohorju je imelo mariborsko mesto do začetka XIX. stoletja meščanske gozdove na vsem ozemlju med Sv. Bolfenkom, Pekrami in Radvanjem. Obhod po Pohorju je tvoril v bistvu samo utrditev maribor skih soseskinih mej, katerim sledijo Mariborčani na potu navzgor kakor tudi navzdol. Nekaj sličnega je z obhodom tretji in četrti dan. Večina vinogradov med vznožjem Sv. Urbana in Vejnikom je bila v XVIII. stoletju skupna last mariborskih meščanov. 323 Na polju proti Kamnici in v Orešju pa so bili v indi vidualni lasti meščanstva njive in travniki, kakor je bilo tudi ob Ruški cesti. Bolj kompliciran je obhod preko Teznega. Nam so sicer znani tezenski meščan ski pašniki, ki so pa ležali približno pod današnjo Ptujsko cesto v smeri proti jugu. Na kako uveljav- ljenje nekdanjega posestnega stanja pa Mariborčani na jugu od današnjega vojaškega vežbališča niso mogli misliti, ker ga niso mogli za nobeno dobo izpri čati. Da bi poizkušali razširiti svoje cestne pravice, je prav malo verjetno radi načina njih pridobitve; bolj verjeten je poizkus vdora v dravskopoljske go zdove, ki so bili Mariboru najbližji in tako za me ščane najbolj ekonomični. Motivi za nadaljevanje pohoda proti Racam bi mogli biti tudi trgovsko- obrtni. V razdalji ene milje v okolici mesta ni smelo biti nobene trgovine ali obrti. Prav iz naše dobe pa poznamo pritožbe Mariborčanov proti izvrševanju nedovoljenih obrti, ki so škodovale mariborskim obrtnikom tudi v mariborski okolici, baš v — Sliv nici. Tako bi moglo biti nadaljevanje obhoda proti Racam demonstracija Mariborčanov proti slivniškemu gospodu, ki je bil tudi gospod podeželskih konkuren tov mariborskih obrtnikov. Izključevati pa tudi ne smemo tega dejanja kot posledice napetega razmerja med meščanstvom in okoliškimi kmeti, ki je v mani festacij skem razpoloženju bilo skoro gotovo po ostreno tudi z vinom. S stališča topografske dinamike je obhod zanimiv. V zemljepisno ustaljenem ozemlju proti Pohorju in Slovenskim goricam je meja mestnega območja pre cej evidentno določena; v smeri proti Dravskemu polju, katerega del je Mariborsko polje, pa se pojmi o meji ostro križajo. Težišče nejasnosti v meji je bilo tako tudi v zgodovini tam, kjer je še danes, v zemlje pisnem središču predmestij južno od Drave, na Teznem. Pohorske gozdove je Maribor definitivno izrabil 1813; njegove pravice na njih so zastarale, ker je na nje pozabil, ko ni terjal dogovorjene najemnine od radvanjskih in pekrskih kmetov, ki so postali sedaj njih lastniki. Meščanske soseskine vinograde in paš nike pa so si meščani do srede XIX. stoletja defini tivno razdelili. Zemlja, katero pa so poseljevali Mari boru podložni kmetje, je prešla z agrarno reformo 1848 v kmetsko last. Mariborska agrarna meščanska posest je tako propadla in ne more tvoriti danes podlage za konkretne inkorporacijske aspiracije. Važna pa je, ker nam priča o starem zgodovinskem posestnem vplivu Maribora na ozemlje, ki spada danes v njegovo geografsko posest, ki je pa ločeno od njega upravno; poleg tega pa je tudi dokaz za stoletni neposredni absolutni vpliv na ozemlje v okviru svojih geografskih mej. Meje nekdanjega mariborskega mestnega območja se večinoma skladajo z geografskimi mejami današ njega mariborskega selišča. Skoro identični sta obe meji na severu v Slovenskih goricah, identični proti zahodu proti Dravski dolini, isto je proti vzhodu proti Zerkovcem in Brezju, bližajo se na jugu na Teznem, med tem ko je ozemlje med Sv. Bolfenkom, Pekrami in Radvanjem večinoma izven mariborske 324 KRONIKA aglomeracijske skupnosti; zato pa je to ozemlje tako redko poseljeno, da ne tvori niti teoretično niti prak tično načelnega, temveč samo administrativni pro blem. Pojmovanje mariborskega mestnega območja po primitivnem in prirodnem mariborskem meščanu je iz obhoda 1671 jasno; v tem prirodnem mariborskem ogredu je čuval zgodovinski meščan svoje privilegije in svojo meščansko posest, po kateri je bilo z obho dom podano mestno območje njegova kolektivna last. Na politično inkorporacijo pa ni mislil, ker ni hotel deliti svojih privilegijev z okoličani, šele ko padejo z revolucijo 1848, je v Mariboru nastopilo inkorpo- racijsko vprašanje in po dolgotrajnih pogajanjih, v katerih so meščani in okoličani uporabljali skoro točno iste ugovore in zagovore kakor jih čujemo danes, so bila 1850 priključena Mariboru predmestja Graško z Orešjem, Koroško in Magdalensko. Razen manjših poznejših teritorialnih izprememb (zlasti proti Krčevini in Košakom) je do danes ostal teri torij političnega mesta Maribora enak teritoriju iz leta 1851. Iz obhoda 1671 in iz inkorporacije 1850 vidimo, da je historični Mariborčan instinktivno čutil v Kamnici in Pekrah zemljepisna mejnika proti Dravski dolini; v Slovenskih goricah je segal do Rošpoha, Počehove, Vejnika, Soče in žabnika, torej v bistvu do prvih razvodij. Na Dravskem polju pa se je ustavil v tezen- skih šumah, ki nakažejo pravo Dravsko polje in ka terega ločijo od Mariborskega kot izrazito prehodne pokrajine med Dravskim poljem in Dravsko dolino. Topografska dinamika tukaj na prehodu iz Dravske doline v Dravsko polje pa se je udejstvovala v raz ličnih smereh. V predzgodovinski dobi je prodiral človek s pohorskih (Radvanje, Razvanje) in slovenje- goriških vznožij (Kamnica, selišče pod Kalvarijo) proti nemirni strugi Drave in se ob njej naselil, ko je Drava zavzela končno veljavno uravnano pot po svojih ledenodobnih naplavinah, kar se je moralo zgoditi približno na početkih naše sedanje ere. Sred nji vek je predzgodovinske naselbine stabiliziral v vaških seliščih: Radvanje, Pobrežje, Studenci, Kam nica, Maribor in Orešje, od katerih pa se je Maribor povzpel od vasi do privilegiranega mestnega položaja. Novi vek, zlasti z XIX. in XX. stoletjem pa je Mari bor komercializiral in industrializiral. S tega svo jega položaja je začel Maribor brisati rustikalni značaj selišč na Mariborskem polju ter jih proleta- rizirati, pri čemer je ustanovil Novo vas in Tezno, v XX. stoletju pa tudi industrializirati Tezno, Pobrežje in Košake, deloma tudi Radvanje. V predzgodovinski topografski dinamiki je človek poselil Mariborsko polje od pohorskih in slovenjegoriških vznožij v smeri k Dravi; v današnji dobi pa ga proletarizira in industrijalizira od Drave, od mariborskega mesta do vznožij Pohorja in Slovenskih goric. V srednjem veku sicer poizkuša fevdalizem z mozaično politično raz klanostjo likvidirati zaključeno topografsko dina miko pokrajine; vendar jo uveljavi Maribor s svo jimi meščanskimi privilegiji, tako da nam jo more nazorno v začetku novega veka potrditi obhod mest nega območja 1671. Iz vsega tega vidimo, da je topo grafska dinamika Mariborskega polja enotna in da tvori v gibanju in snovanju vseh selišč eno intropo- geografsko enoto, katere središče je danes mesto Maribor. Vprašanje topografske dinamike je vprašanje pro stora, na katerem se izživlja prebivalec v svoji antro- pogeografski enoti. Ta prostor je deloma teritorij za civilizacijsko udejstvovanje posameznika (v obratih, uradih itd.) in poleg tega teritorij za fizično življenje (v stanovanju, sprehajališču, vzdrževanju družinske ga gospodarstva itd.). Dokler sta v okviru antropo- geografske enote razdeljena na eno topografsko točko n. pr. civilizacijski teritorij in na drugo n. pr. fizični vsak v svojem funkcionelno prevladajočem značaju, tako dolgo se dinamično izpopolnjujeta na isti način kakor dopolnjuje n. pr. vas mesto ali poljedelstvo industrijo. Ko pa se začneta civilizacijski in fizični teritorij topografsko prepletati, nastopi sociološko nujnost političnega poenotenja, kakor smo ga videli n. pr. v inkorporaciji predmestij Mariboru 1850, ali v zadnjih letih v združitvi Zemuna in Pančeva z Beo gradom ali pa Barmna in Elberfelda v novo edinico VVuppertal. Topografsko gledano imamo med političnim Mari borom in politično okolico seliščno strnjenost, po dano na večini sektorjev današnje politične meje. Na severu se lepo izraža v Vinarski ulici, Tomšičevem drevoredu ali proti Košakom ob Šentiljski cesti; na jugu pa v prehodu selišča s Tržaške ceste na Ptujsko, na Radvanjski, Pohorski in Ruški cesti ali pa v se- liščni aglomeraciji na Mejni ulici proti Pobrežju. Geo grafske kontinuitete imamo istotako v seliščnih praz ninah na današnji mestni meji, ki so deloma geomor- fološkega izvora, kakor na šentpetrski cesti ali pa povzročene po strnjenosti kultur, kakor jih vidimo na jugu v območju Tržaške ceste, Gozdne ali Nasipne ulice. V tem enotnem selišču, katerega vodi v deželo de loma urbanistična gradbena zaključenost, deloma pa kontinuiteta rustikalnih kultur, se širi na jugu od Drave pas, ki loči s svojo sproščenostjo od vsake ur banistične in rustikalne aktivnosti mariborsko selišče v dva dela: V mesto in v predmestja, če pridemo s severa na Trg kralja Petra I., še vidimo na njem ab solutno komercializacijo, ki pa skoro izgine z bližnje Tržaške, Frankopanove ali Ruške ceste. Šele v ob močju današnje politične mestne meje nastopi zopet komercializacija v tipično onem stanju, ki je značilno za kraje, ki se osamosvajajo od prevladujočega rusti- kalnega gospodarskega značaja, Ta subcitvzem se na daljuje organsko naprej v predmestja kot taka, kjer polagoma preneha. To poleogeografsko cezuro v or ganizem mestnega selišča so zarezale javne in pro metne naprave, v prvi vrsti železnica, ki preprečuje subcitvju naslon in organski kontakt z mestnim sre diščem, z mariborsko city. Vprašanje, ki iz tega iz haja, je topografsko dinamično in obstoja v tem, kam se bo subcitv usmerila v svojem bodočem komerci alnem in industrijskem stremljenju: ali se bodo pred mestja na mestni periferiji v svojem bodočem poleo- biološkem ustroju naslonila na predmestja, kar je danes topografsko že v toku, ali pa se bodo strnila k Foto Viktor Delniška tiskarna, d.d. v Ljubljani GENERAL RUDOLF MAISTER KRONIKA mariborski city, kamor jih navaja uprava in deloma še tudi promet. Dinamično je to osrednji problem to pografskega razvoja bodočega Maribora, ki nam tudi kaže, da je topografsko težišče mariborskega selišča že prešlo s severa, kjer je bilo do svetovne vojne blizu periferije tik nad Dravo, na jug, kjer sedaj dekli- nira, da se v toku časa ustali. Od tega odvisi bodoče aglomeriranje mariborskega prebivalstva, ki sledi geografskemu dejstvu, da se strinja na površinsko večji južni ploskvi Mariborskega polja tudi večje šte vilo prebivalcev. Težiščno gibanje mariborske aglomeracije prebi valstva postaja danes važno zaradi nastoja tretjega mariborskega kolodvora na Teznem in zaradi katerega prehaja pravkar opisano mestno ozemlje na jugu od koroške železnice v matematični položaj četrte zna menite točke, poleg tega pa tudi v izrabljanju grad benih prostorov v južnem delu mesta. Radi pomanj kanja prostora za industrializacijo v severnem Ma riboru se bo bodoča mariborska industrija naselje vala na jugu od Drave, kar je predvideno tudi v no vem namestitvenem redu za mariborsko industrijo. Industrializacija pa sledi redno v slučaju ustaljene poseljenosti — in ta tukaj obstoja — komercializa- cija. Topografsko pa položaj pasu ob železniških pro gah razvija tako Maribor k dvema središčema, ki bosta in ki sta že socialno utemeljeni, to je severno mesto s komercialnim in upravnim patricijatom in južno na jugu od Drave in železnice s prevladajočim indu strijskim živi jem. Na ta južni mestni del pa se nasla njajo današnja predmestja Studenci, Radvanje, Tezno in Pobrežje, od katerih igra Pobrežje deloma zaradi južne železnice, deloma pa zaradi stražunske doline proti celoti slično vlogo, kakor jo vrši južno mesto proti severnemu. V razdruženosti južnega Maribora pa stopa na plan nov razvojni činitelj, kolodvor na Teznem. Novi ko lodvor ima topografsko nalogo, da strnjuje vse južno mesto s predmestji razen Studencev, ki imajo lastni kolodvor, v prometno edinico. Radi prometnega polo žaja bi tako morala topografska dinamika razklati mariborsko selišče v dvoje delov — nekaj podobnega, kakor je to v srednjem veku ustvaril fevdalizem — ako bi mariborsko selišče tudi ob železniških progah ne bilo gradbeno strnjeno in vezano po upravi, no tranjem prometu in poleobiološki povezanosti v ma riborsko city. Gravitacijsko središče celotnega mesta pa se pomika baš zaradi aglomeracije južnega dela proti jugu in je z Gosposke ulice v predvojni dobi prispelo danes že preko mostu na Trg kralja Petra I. Gibanje mariborskega težišča na jug je znak za stop- Ijevanje predmestij z južnim mestom in obenem do kaz za potrebno strnitev Studencev, Radvanja, Tez- nega in Pobrežja z magdalenskim mestom v enotno mestnoupravno enoto. V nasprotnem primeru mora topografska dinamika Mariborskega polja razviti na jugu od Drave trializem v eni organski celoti: Po brežje s Teznim, Studenci z Radvanjem in Maribor, katero trojico pa bi družil novi teženjski kolodvor samo v prometnem oziru, medtem ko bi partikula- 325 rizem ustvarjal lokalno mišljenje, ki bi ne dovolje valo pokretov in podvigov v okviru potreb enotnega selišča. V tem pa leži podlaga za bodoči razvoj organske topografske celote na Mariborskem polju. Vaščan ima drugo miselnost kakor meščan in prebivalec malega mesta zopet drugo kakor prebivalec velemesta. Dote- kanje prebivalstva v Maribor, v prvi vrsti z dežele, pa konzervira svoje prvotno mišljenje o sodobnih mestnih vprašanjih najbolj v predmestjih, v veliki meri pa tudi še v Mariboru samem. Mariborski me ščani se večinoma trudimo, da čutimo vaško in pri rojeni čut, katerega smo prinesli s seboj iz naših rojstnih vasi, oziroma iz podeželja, nas povsod usmerja v dozdevno romantično podeželje, da živimo z njim duševno naprej in da se pri tem včasih tudi prisiljeno izogibljemo bistva mesta in meščanstva. Ali pa iščemo v meščanstvu čase, ki so bili. Z ustalit vijo narodnostnih prilik po letu 1918. se je v Mari boru rešilo vprašanje dotoka prebivalstva, iz katerega rase novo mariborsko meščanstvo, na katerem bo v bodočnosti slonela mariborska meščanska tradicija. In baš zaradi te časovne dobe v rasti novega Maribor čana ni vseeno, ali bo njegova miselnost identična mi selnosti manjšega ali pa miselnosti srednjega mesta; prav tako pa tudi ni za bodočnost mariborske me ščanske miselnosti vseeno, da se v predmestjih v oko lici konzervira vaški duh, ki ne glede na organsko enotnost predmestij z mestom, v prvi vrsti loči me ščana od predmeščana. Čim velepoteznejši in bolj me ščanski bo duh bodoče generacije, toliko velepotezneje bo ona razvijala seliščno enoto na Mariborskem polju in toliko enotnejša bo zavest njegove kulturne, gospo darske in politične misije. Generacije pa v posamez nem selišču na novo vzraščajo samo enkrat v tisoč letju. In tako dobo, ko se to dogaja, doživljamo danes mi, zaradi česar je v interesu naše bodočnosti na Ma riborskem polju, da jo izrabimo. Da posnamemo: Topografska dinamika Maribor skega polja je v predzgodovini izhajala s Pohorja in Slovenskih goric k Dravi. Srednji vek je predzgodo- vinsko topografijo ustalil, mesto Maribor pa je raz širilo nad ožjo okolico do Pohorja in Slovenskih goric svoje mestno območje. V nadaljevanju tega je ko mercialni in industrijski Maribor okolico urbaniziral in razvil iz mesta in okolice v geografskih mejah Ma riborskega polja organsko seliščno enoto. Pri tem pa je razvil dvoje težiščnih celic: na severu od Drave v mariborsko city, na jugu od Drave pa v matematič nem položaju četrte znamenite točke južnega mesta in predmestij. V okviru južne celice nastopa kot pro metno osišče novi kolodvor na Teznem, ki stavi j a vprašanje selišča na Mariborskem polju pred alter nativo: ali trializem v okviru organsko enotnega se lišča ali pa združitev. Psihološki položaj za združitev mesta z njemu organsko enotnimi predmestji je danes za bodočnost zgodovinsko važen in od njegove usme ritve v okviru Maribora s 50.000 prebivalci bo odvisna miselnost bodoče mariborske meščanske generacije. 5