UDK 551.3+551.736(497.12)t=8C3
Karbonske in permske plasti v severnih Julijskih Alpah Karbon- und Perm-Schichten in den nordlichen Julischen Alpen Carboniferous and Permian beds from the northern Julian Alps
Anton Ramovš
Katedra za geologijo in paleontologijo, Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12
Vanda Kochansky-Devide Geološko-paleontološki zavod, Sveučilište u Zagrebu, 41000 Zagreb, Socijalističke revolucije 8/II
Kratka vsebina
V severnih Julijskih Alpah so paleontološko dokazani zgornjekarbon-ski skladi gželijske stopnje, zgornji psevdoschwagerinski apnenec z rodom Zellia sakmarijske stopnje in zelo različne kamenine trogkofelske formacije (artinskijska stopnja). Srednjepermski grodenski skladi niso z gotovostjo najdeni na površju. Zgornjepermski dolomit je določen le po lito-loških značilnostih in stratigrafskem položaju.
Zusammenfassung
In den nordlichen Julischen Alpen wurden die Oberkarbon-Schichten der Gshel-Stufe, die Unterperm-Schichten der Sakmar-Stufe (Zellia fuhrende obere Pseudoschwagerinen-Kalke) und der Artinsk-Stufe (Trog-kofelschichten) palaontologisch nachgewiesen. Mittelpermische Grodener Schichten konnten nicht sicher festgestellt werden. Die Oberperm-Dolomite sind nur durch ihre Lage und die lithologischen Besonderheiten bewiesen.
Abstract
Paleontologic evidence is given of Upper Carboniferous beds of the Gzhelian stage, and Lower Permian beds of the Sakmarian (Zellia bearing Pseudoschwagerina limestone) and Artinskian (Trogkofel Beds) stages from the northern Julian Alps. Middle Permian formation of the Val Gardens facies could not be recognized. The Upper Permian dolomite is indicated by its stratigraphic position and lithological particularities.
Vsebina
Uvod..............................f
Dosedanje raziskave........................
Razširjenost mlajšepaleozojskih skladov v Julijskih Alpah in njihova biostrati-grafija.............................23
T
iins
UNES\0
Project 5
Karbonske plasti.........................23
Rotnoveški skladi.......................!	25
Karbonatna trogkofelska formacija in njen klastični ekvivalent.......26
Grodenski skladi........................32
Zgornjepermske plasti....................' .	32
Ostanki mlajšepaleozojskih plasti v moreni...............33
Paleontološki del.........................33
Dasycladaceae ............................34
Foraminifera ... ......................34
Problematica...................... *	35
Biostratigrafski pregled.......................36
1.	Mikrofosili..........................36
2.	Makrofosili..........................37
Pregled izsledkov...............'.....! . ' !	38
Palaontologische Schlussfolgerung..................39
Literatura............................54
Uvod
V okviru raziskovalne naloge Biostratigrafski razvoj severnih Julijskih Alp so bile v prvi fazi zajete tudi paleozojske plasti, ki doslej še niso bile nadrobneje raziskane. O njih imamo samo splošne Tellerjeve in Kossmatove podatke. Ker sva stratigrafsko in paleontološko že precej temeljito obdelala karbonske in permske plasti v zahodnih Karavankah, je bila potrebna še sistematična obdelava sosednjih julijskih paleozojskih kamenin in fosilnega materiala ter korelacija med razvojema in fosilnimi ostanki v obeh orografskih enotah.
Delo so finančno omogočili Raziskovalna skupnost Slovenije, Raziskovalna skupnost občine Jesenice in Tehniški muzej Železarne Jesenice. Vsem se toplo zahvaljujeva.
Dosedanje raziskave
Na avstrijski rokopisni karti lista Bovec v merilu 1:75 000 so označene med Martuljkom, Kranjsko goro in sedanjo jugoslovansko-italijansko mejo samo triadne plasti. Mlajšepaleozojske sklade je odkril v severnih Julijskih Alpah šele F. Teller (1901, 12; 172—173). Na orientacijskih obhodih jih je našel na več krajih med Kranjsko goro in Ratečami, na južni strani Savske doline pa so najvzhodnejše golice zgornjekarbonskih plasti ob grapi na vzhodni strani Kranjske gore. Sestoje iz temnega skrilavca z vložkom črnega apnenca s fuzu-linidami in krinoidi; na njem sledi skladnat kremenov konglomerat. V krovnini karbonskih plasti leži najprej skrilavec, nato pa peščenjak. V višjem delu slabo razgaljenega pobočja se kažejo pisane permske kamenine in končno spodnjc-triadne plasti s fosilnimi ostanki.
Zgornjekarbonski kremenov konglomerat, skrilave kamenine s fosilnimi ostanki in črni krinoidni apnenec pogledajo na površje na severnem pobočju Vitranca in segajo do višine 1100 m. Tudi na severnem vznožju Ponc je našel Teller v grapi južno od nekdanje železniške postaje Rateče-Fužine zgornjekarbonski skrilavec in peščenjak in više svetli »permokarbonski« grebenski apnenec. Kot najzahodnejše najdišče zgornjekarbonskih plasti je označil Rem-šendol v pasu, dolgem 14 km, ki poteka od zahoda proti vzhodu in je večkrat prekinjen ali prekrit s kvartarnimi usedlinami.
F. K o s s m a t (1913, Taf. (1) III) je navedel v zahodnih Julijskih Alpah med Kranjsko goro, Rabljem in Kobaridom v zgornjem karbonu svetli permokar-bonski apnenec, temni fuzulinski apnenec, glinasti skrilavec, peščenjak in kremenov konglomerat. Nad temi plastmi sledi vrzel in nad njo leži rdeči permski peščenjak. Kot najmlajši paleozojski stratigrafski člen je štel Kossmat zgornjepermski apnenec, vendar z vprašajem.
Na pregledni Kossmatovi geološki karti se vleče na julijski strani med Gozd-Martuljkom in Ratečami južno od kvartarnih naplavin najprej pas karbonskih in permokarbonskih plasti, južno od tod pa nekoliko širši enoten pas permskih in spodnjetriadnih kamenin.
Teller ni dokončal geološkega kartiranja na listu Bovec v merilu 1:75 000. Po njegovi smrti je Kossmat nadaljeval kartiranje v zahodnem delu Julijskih Alp. Vendar tudi on ni dokončal geološke specialke lista Bovec in zato danes nimamo niti Tellerjeve niti Kossmatove rokopisne geološke karte tega prostora.
Kasneje je I. Rakovec (1951, 109—112) pisal o razvoju karbonskih in permskih plasti v Julijskih Alpah v zvezi s paleogeografsko študijo. Podatke je povzel po literaturi, ali pa je plasti samo domneval. Po razširjenosti hoch-wipfelskih skladov v Karnijskih Alpah, Karavankah, Loških hribih in Posavskih gubah je sklepal, da je bil starejši karbon odložen tudi na območju Julijskih Alp. V starejšem delu zgornjega karbona pa je bil verjetno ta prostor na kopnem. Morsko dno se je v zgornjem karbonu neenakomerno ugrezalo; dviganje kopnega je precej vplivalo na sedimentacijo, saj se je obala večkrat približala in zopet odmaknila. Zgornjekarbonsko morje se je obdržalo še v permsko dobo in po razvoju najnižjih permskih usedlin v Karnijskih Alpah in Karavankah je sklepal Rakovec na podobno sedimentacijo tudi na območju Julijskih Alp, čeprav najnižjih permskih plasti v Julijcih ni na površju. Trogkofelski skladi pa so razviti v Julijskih Alpah enako kakor v Karavankah in Karnijskih Alpah. Glede trogkofelskega apnenca je trdil, da je zastopan samo njegov spodnji del. Trbiška breča in grodenski skladi so bili sicer odloženi, vendar jih danes ni na površju. Belerofonski skladi se pokažejo samo na severnem vznožju zahodnih Julijskih Alp, kjer leže po A. Desiu (1925, 264) na ploščastem apnencu la-porni in peščeni apnenec, nato dolomit z lečami in žilami sadre, na vrhu pa spet apnenec. Po podobnem razvoju najmlajših permskih plasti v Loških hribih in Polhograjskih dolomitih je Rakovec domneval zgornjepermske sklade tudi v podlagi vzhodnih Julijskih Alp.
Razširjenost mlajšepaleozojskih skladov v Julijskih Alpah in njihova
biostratigrafija
Pas mlajšega paleozoika kaže slika 1; na karti ni mogoče ločiti karbonskih plasti od permskih. Na površju je teh plasti manj kot kaže Kossmatova pregledna karta, pa tudi njihova razporeditev je drugačna.
Karbonske plasti
Najdišča v vzhodnih Julijskih Alpah. Mlajšepaleozojski skladi preidejo s karavanške strani čez Savsko dolino pri Logu vzhodno od Kranjske gore in se pokažejo v prvih golicah zgornjekarbonskih plasti v spodnjem delu Tofovega
grabna kot kremenov konglomerat s posameznimi liditnimi prodniki in peščenjak ter modrikasto siva ilovica, nastala iz skrilavih kamenin. Manjše golice enakih kamenin so tudi ob grapi, ki se zajeda na vzhodnem koncu Kranjske gore proti jugu — proti Trebežu.
Najdišča v zahodnih Julijskih Alpah. Zgornjekarbonske plasti gželijske stopnje so lepo razgaljene po travniku in ob robu gozda severovzhodno od Bedan-čevega doma pod Vitrancem. Razen sljudnega glinastega skrilavca, glinovca in skrilavega peščenjaka so značilne pole laporastega apnenca s številnimi fosilnimi ostanki; v enih polah prevladujejo fuzulinidne foraminifere z vrsto Ruposofu-sulina alpina antiqua (Schelwien), v drugih pa apnene alge z vrsto Anthracopo-rella spectabilis Pia. Kjer je v apnencu veliko foraminifer, ni alg ali so redke, kjer pa prevladujejo alge, skoraj ni foraminifer. Makrofosili so zelo redki.
Na tem kraju so karbonske okamenine najštevilnejše v Julijskih Alpah; določila sva naslednje mikrofosile:
Dasycladaceae : Anthracoporella spectabilis Pia, Pseudoepimastopora Ukana (Kochansky-Devide & Herak) in Epimastopora sp.
Codiaceae : Eugonophyllum magnum (Endo).
Fusulinidae: Rugosojusulina alpina antiqua (Schellwien).
Mikroforaminifera: Tuberitina bulbacea Galloway & Harlton, Tu-beritina sp., Climacammina sp., Tetrataxis sp., Endothyridae, gen. indet., Apte-rinella sp., Globivalvulina sp., Paleotextulariidae, gen. indet. in sesilne foraminifere.
Problematical Tubiphytes obscurus Maslov.
Drugi fosili: ostanki briozojev, brahiopodov, krinoidov in drobne polžje hišice.
Zelo zanimiv je izdanek zgornjekarbonskih plasti na položnejšem delu smuške proge južno od Podkorena v višini okoli 1060 m. Tam je razgaljen pas sivega sljudnega kremenovega peščenjaka in glinovca z vmesnimi ploščami črnega apnenca, delno alginega delno fuzulinidnega. V alginem apnencu prevladuje Anthracoporella spectabilis, v fuzulinidnem pa Quasifusulina longissima ultima. Zanimivo je, da se samo v tem zgornjekar bonskem najdišču pojavlja v velikem številu problematični fosil Ramovsia limes Kochansky-Devide, ki je veljal doslej za vodilno vrsto v obmejnih plasteh spodnjega perma. V teh gželijskih plasteh pripadajo fosili naslednjim skupinam:
Dasycladaceae: Anthracoporella spectabilis Pia in Epimastopora sp.
Codiaceae: Eugonophyllum magnum Johnson in Anchicodium sp.
Fusulinidea: Schubertella sp.. Quasifusulina longissima ultima Kan-mera, Boultonia willsi Lee, Triticites (Ferganites) aff. ramovsi Kochansky-Devide, Rugosojusulina alpina antiqua (Schellwien) in Nankinella sp.
Mikroforaminifera: Tuberitina sp., Climacammina sp.} Endothyra sp., Bradyina sp., Palaeospiroplectammina sp., Tetrataxis sp., Globivalvulina sp. in Palaeotextulariidae.
Problematica: Tubiphytes obscurus Maslov in Ramovsia limes Kochansky-Devide.
Drugi fosili: ostanki briozojev in iglokožcev.
V Klemucovem grabnu — zahodno od prejšnjega najdišča — pripadajo gže-lijski stopnji modrikasto sivi sljudni skrilavec, kremenov peščenjak, konglomerat in črni apnenec z belimi kalcitnimi žilicami in s številnimi fosili; konglo-
Karbonske in permske ptosti Carboniferous and Permian beds
SI. 1. Razširjenost karbonskih in permskih plasti v severnih Julijskih Alpah Fig. 1. Distribution of Carboniferous and Permian beds in the northern Julian Alps
merat sestoji v glavnem iz belih kremenovih oblic in posameznih črnih liditov brez prodnikov apnenca. Kamenine so močno tektonsko prizadete, skrilavec je navadno pregneten in spremenjen v modrikasto sivo ilovico, med njimi ali ob njih pa mole na površje razkosani bloki in čeri kremenovega konglomerata in apnenca. V apnencu so bile določene naslednje okamenine:
Cyanophyta : Palaeolithoporella sp.
Codiaceae: Eugonophyllum magnum (Johnson).
Dasycladaceae: Anthracoporella spectabilis Pia, Epimastopora sp., Gyroporella ? sp. in Pseudogyroporella mizziajormis Endo.
Fusulinidea : Schubertella sp., Quastfusulina sp., Boultonia willsi Lee
in Rugosofusulina sp.
Mikroforaminifera: Tuberitina bulbacea Galloway & Halton, Tube-ritina sp., Eotuberitina sp., Ammodiscus sp., Climacammina sp., Deckerella sp., Tetrataxis sp.f Endothyra sp., Pseudobradyina sp., Calcivertella sp., Apterinella sp. in EoZasiodiscus sp.
Problematica : Tubiphytes obscurus Maslov.
Drugi fosili: ostanki briozojev, brahiopodov in krinoidov.
Zgornjekarbonske kamenine, predvsem zmečkani glinasti skrilavec ali modrikasto siva ilovica in posamični bloki kremenovega konglomerata, se še nekajkrat pokažejo v golicah ob prelomnih conah.
Za vsa najdišča so značilne mikroasociacije zgornjega dela gželijske stopnje; združbe njenega spodnjega dela, kjer bi prevladovali triticiti, nisva našla.
Rotnoveški skladi
Paleontološko dokazani rotnoveški skladi so doslej znani le v grapi med Rutičem in smuško progo, ki vodi s severnega pobočja Vitranca proti Podkorenu v severozahodni smeri. S fosili nisva mogla dokazati spodnjega psevdoschwage-rinskega apnenca niti obmejnih plasti. Slednjim pripada verjetno nekaj malega temno sivega sljudnega apnenčevega skrilavca in črnega beložilnega apnenca,
ki ju prelom odreže od paleontološko dokazanega zgornjega psevdoschwagerin-skega apnenca.
V spodnjem delu te litološke enote, ločene s prelomom od sosednjih plasti, je najprej dva metra temno sivega apnenca, nato nekaj centimetrov črnega, nekoliko lapornega skrilavca, tri metre črnega apnenca, nekaj plasti sljudnega peščenjaka in konglomerata, zatem pa okoli 25 m debela skladovnica temno sivega in črnega zgornjega psevdoschwagerinskega apnenca; pojavlja se v ploščah, debelih štiri do okoli 20 cm, redki so do 40 cm debeli skladi. V spodnjih štirih metrih je v apnencu vse polno kroglastih psevdoschwagerin, vretenastih fuzulinidnih foraminifer in veliko ostankov iglokožcev. V višjem delu postajajo fosilni ostanki redkejši. Debelina zgornjega psevdoschwagerinskega apnenca znaša okoli 30 m.
Fosilni ostanki pripadajo naslednjim skupinam:
Dasycladaceae: Anthracoporella spectabilis Pia in Epimastopora sp.
Codiaceae : Eugonophyllum sp. in Anchicodium sp.
Fusulinidea: Schubertella australis Thompson & Miller, SchuberteZIa sp., Boultonia willsi Lee, Rugosochusenella sp., Quasifusulina tenuissima (Schel-lwien), Pseudofusulina vulgaris rugosa Kochansky-Devide, Pseudofusulina sp., Pseudoschwagerina sp., Zellia sp. A cf. mira Kahler & Kahler, Z. sp. B cf. he-ritschi Kahler & Kahler, Z. sp. C in Z. sp. D.
Mikroforaminifera: Tuberitina sp., Ammodiscus sp., Climacammina sp., Tetrataxis sp., Globivalvulina sp. in Pachyphloia sp.
Drugi fosili: drobci brahiopodnih lupin in briozojev, ostanki morskih lilij in morskih ježkov, pogostni stromatoliti.
Karbonatna trogkofelska formacija in njen klastični ekvivalent
V	artinsku ločimo dva razvoja: karbonatnega in klastičnega s posamičnimi vložki apnenca.
V	karbonatno trogkofelsko formacijo uvrščava svetlo sivi, sivi, rožnati, rdečkasti ali mesnato rdeči apnenec z različnimi fosilnimi ostanki, predgreben-sko trogkofelsko brečo, vijoličasto rdeči peščeni skrilavec, kremenov peščenjak in konglomerat s precej apnenčevega veziva, ki ležijo med pisanim grebenskim apnencem. Klastičnemu razvoju pa prištevava temno sivi peščeni skrilavec, glinovec, peščenjak in konglomerat s kremenovim in apnenčevim materialom ter vmesne leče in plasti temno sivega in skoraj črnega apnenca s fosilnimi ostanki.
Trogkofelski apnenec je delno neplastovit — grebenski (bioherma), delno pa skladovit s fosilnimi ostanki (biostroma). Iz grebenskega apnenca sestoji v Julijskih Alpah vzhodno od Velike Pišnice del griča, pomaknjenega v savsko dolino; na vzhodnem koncu Kranjske gore tvori večjo čer z navpično severno steno. V zahodnih Julijcih je na površju v dveh čereh tik pod žičnico na Bedančev dom zahodno od Kranjske gore, največ pa je razgaljenega po severnem vznožju Vitranca, kjer se začne severovzhodno od Bukovnika, se vleče pod Rutičem v Klemucov graben in se nadaljuje proti grapi južno od Kolovratov. Tam zgine pod mlajše kamenine in se spet pokaže v čereh v grapi južno od Rateč ter še v naslednji grapi tik ob jugoslovansko-italijanski meji. Debelina apnenčevega grebena je različna, nekaj metrov do okoli 100 metrov.
Skladovnica prevladujočih mehanskih usedlin. Na območju Bukovnika in ponekod južno od Podkorena se pokažejo na površje tudi večidel klastično razvite trogkofelske kamenine. Prevladuje temno sivi ali modrikasto sivi peščeni sljudni skrilavec, sljudni glinasti skrilavec in peščeni glinovec ter sljudni kremenov peščenjak z apnenčevim vezivom. Vsi postanejo na površju rjavkasto sivi ali rjavkasti. Med mehanskimi usedlinami so nepravilne leče in čeri temno sivega, sivega, le redkokje rožnato sivega apnenca, povečini z redkimi fuzuli-nidnimi foraminiferami, malimi foraminiferami, apnenčevimi algami in kri-noidnimi ostanki. V nekaterih vložkih apnenca je veliko fuzulinid. Apnenec vsebuje ponekod siderit, ki je po površju limonitiziran. Med peščenim glinov-cem ali laporastim skrilavcem so tudi posamične neravne plasti temno sivega ali sivega apnenca z rjavkastimi pegami po površju in posamičnimi psevdoschwa-gerinami (Schwagerina vel Pseudoschwcigerina), cilindričnimi fuzulinidami, apnenčevimi algami {Anthracoporella sp., ?TeutloporelIa) in pogostnimi kri-noidnimi ostanki. Zelo redke so korale, mahovnjaki in preseki majhnih brahio-podov. Precej pogosten je problematičen fosil vrste Tubiphytes obscurus. Med glinovcem so tudi tanj še pole glinastega apnenca, nekatere s številnimi kri-noidnimi ostanki. Zelo redki so v glinastem apnencu ostanki brahiopodov, med njimi je bila najdena tudi večja Martinia sp. Krinoidni in algin apnenec sta ob-lepljena z glinovcem ali glinastim oziroma laporastim skrilavcem. V tej skladovnici večidel mehanskih usedlin se pojavljata tudi apnenčeva breča in bre-časti konglomerat z veliko krinoidnih ostankov. Konglomerata je v Julijskih Alpah zelo malo in se ga ne da primerjati z razširjenostjo v Karavankah. Skladovnica s prevladujočimi mehanskimi usedlinami je debela največ 100 m.
Trbiška breča je razgaljena na smuški progi južno od Podkorena nekaj več kot 1000 m visoko. Debela je vsaj štiri metre in sestoji iz večjih in manjših kosov sivega, rožnatega in rdečkastega apnenca; nekateri kosi so tudi bolj ali manj oglajeni. Velika večina jih vsebuje fosilne ostanke, enake kot v raznobarvnih različkih trogkofelskega apnenca. V nekaterih kosih je vse polno fuzulinidnih foraminifer, v drugih so številne apnenčeve alge, veliko kosov in prodnikov pa sestoji iz samih ostankov morskih lilij. V breči so denudacijski ostanki vseh različkov pisanega trogkofelskega apnenca, zlepljeni z rdečkastim peščenim vezivom, in nikakor ne gre za predgrebensko trogkofelsko brečo.
Trbiška breča se pojavlja v tektonskem položaju med zdrobljenim sivim in rožnatim trogkofelskim apnencem tudi pod slapovi v Klemucovem grabnu južno od Podkorena.
Nekaj podrobnosti o zanimivejših golicah in profilih trogkofelskih skladov:
Okoli 30 m debela čer apnenca na vzhodnem koncu Kranjske gore sestoji iz svetlo sivega, sivega in vmes tu in tam bledo rožnatega apnenca, ki je delno grebenski delno pa ploščast. V plastnatem delu so bile najdene redke dazikla-daceje (Gyroporella sp.), fuzulinide (Daruasites contractus, Pseudojusulina) in male foraminifere. V apnencu je ponekod več, drugod manj ostankov iglokožcev.
Ceri pod žičnico na Bedančev dom. V zgornji čeri (si. 2 in 3) se nepravilno menjavata svetlo sivi in sivi apnenec z rožnatimi lisami ter rožnati apnenec. Kamenina je v spodnjem delu nejasno plastnata, v zgornjem delu pa je plasto-vitost razločna (si. 3). Med slabo izraženimi skladi so plošče apnenca, debele tudi po okoli osem centimetrov. Med sivim in rožnatim apnencem leži približno meter debela leča apnenčeve breče, oziroma brečastega konglomerata, z rožnatimi in
SI. 2. Dve čeri trogkofelskega apnenca pod žičnico Kranjska gora—Bedančev dom
zahodno od Kranjske gore Fig. 2. Two cliffs of the Trogkofel limestone along the Kranjska Gora—Bedančev Dom
aerial ropeway
belimi prodniki ter s precej temno sivim lepilom. Največji prodnik je debel sedem centimetrov. Leča se lateralno naglo tani. V zgornjem delu te apnenčeve čeri je v približno 20 cm debeli plasti vse polno iglokožcev vrste Palermocrinus togatus.
V	niže ležeči čeri (si. 2 in 4) v enakem apnencu ni razločne plastovitosti in vmes manjka tudi konglomeratni vložek. Apnenec vsebuje poleg pogostnih ostankov morskih lilij (predvsem Palermocrinus togatus) tudi mikrofosile.
V	grapi proti Rutiču je trogkofelski apnenec debel največ 10 m; je rožnat, rožnato siv in v posameznih delih skoraj mesnato rdeč; barva se menjava na majhne razdalje. Ob rdečkastem apnencu leži tudi temno sivi, ki je sicer značilen za klastični razvoj trogkofelske formacije v Karavankah in pri Ortneku. V posameznih delih rožnatega, rdečega in belkastega apnenca so fuzulinide ka-rnenotvorne; določeni so bili naslednji mikrofosili:
Dasycladaceae : Gyroporella nipponica Endo.
Fusulinidea : Darvasites contractus (Schellwien), Paratriticites jese-nicensis Kochansky-Devide, Pseudofusulina ex gr. vulgaris (Schellwien) in Nankinella ? sp.
Mikroforaminifera: Climacammina sp., Tetrataxis sp. in Globi-valvulina sp.
Zelo zanimiv razvoj trogkofelske formacije v Julijskih Alpah, in sploh v Sloveniji, nudi profil pod Rutičem. V spodnjem delu je okoli 50 m neskladna-tega sivega in svetlo sivega, redkeje tu in tam rožnatega zrnatega in zelo trdega
grebenskega apnenca z redkimi vidnimi fosilnimi ostanki. Strm prelom odreže ta apnenec od zgornjepermskega dolomita. Na grebenskem apnencu leži najprej 35 cm trogkofelske apnenčeve breče, nato pa si slede naslednje plasti:
30 cm tanko ploščasti vijoličasto rdeči kremenov peščenjak z apnenčevim vezivom;
30 cm ploščasti vijoličasti peščenjak;
150 cm vijoličasto rdeči konglomerat in peščenjak; prevladujejo kremenovi prodniki in zrna z malo apnenčevega veziva;
60 cm sklad belega zrnatega apnenca brez vidnih fosilnih ostankov;
30 cm vijoličasto rdeči laporasti skrilavec;
100 cm dva sklada, 60 in 40 cm debela, spodaj povsod belega, zgoraj pa rožnatega apnenca; lezika med skladoma je vijoličasto rdeči laporasti skrilavec. Zgornja ploskev vrhnjega apnenčevega sklada je vegasta;
60 cm ploščasti peščenjak s kremenovimi zrni in obilico apnenčevega veziva;
80 cm bledo vijoličasti konglomerat s kremenovimi prodniki in peščenim vezivom, ki vsebuje tudi precej karbonatne primesi;
10	cm dve plošči pisanega peščenjaka z apnenčevim vezivom;
45 cm sivi zrnati apnenec;
4	cm vijoličasti laporasti skrilavec;
63 cm sklad rdečkastega apnenca s številnimi fuzulinidnimi foraminiferami in drugimi mikrofosili: Mizzia cornuta Kochansky-Devid6, Schuber-tella sp., Pseudoreichelina? sp. in Paratriticites jesenicensis Kochan-sky-Devide.
11	cm tanko ploščati vijoličasti peščenjak z apnencem v vezivu;
5	cm pola rdečega apnenca;
8 cm pola peščenjaka z apnenčevim vezivom;
40 cm tanko ploščasti in skrilavi vijoličasto rdeči peščenjak z apnencem v vezivu;
60 cm sklad kremenovega peščenjaka z apnenčevim vezivom;
100 cm sklad rožnatega in sivo rožnatega trdega zrnatega apnenca brez vidnih fosilnih ostankov.
Nad tem zaporedjem leži konkordantno okoli 20 m neskladnatega svetlo sivega ali bledo rožnatega grebenskega apnenca.
Navedeni profil kaže na enake sedimentacijske razmere, kot so bile za časa sedimentacije trogkofelskega apnenca v Dolžanovi soteski. Grebenska sedimen-tacija je bila na obeh krajih nekje v srednjem delu prekinjena in v morju so se odlagale vijoličasto rdeče mehanske usedline: skrilavec, peščenjak in konglomerat ter vmes plošče in skladi pisanega apnenca. V profilu v Julijskih Alpah vsebuje le ena plast številne mikrofosile, medtem ko makrofosili manjkajo, v Dolžanovi soteski pa so razen fuzulinid (tudi Robustoschwagerina, manjka pa Paratriticites jesenicensis) pogostni še brahiopodi in krinoidni ostanki, posamič pa se dobe tudi trilobiti, majhne solitarne korale in mahovnjaki. Fosili so tam v več tanjših polah. Na obeh krajih je bilo za časa sedimentacije mehanskih usedlin različno življenje.
Vijoličasto skrilave in peščene kamenine in med njimi ploščasti pisani apnenec so razgaljeni tudi v strugi Klemucovega grabna, in sicer med spodnjo skupino slapov in zgornjim slapom, ki padajo prek grebenskega apnenca. V pisane
3 — Geologija 22/1
SI. 3. Zgornja čer trogkofelskega apnenca pod žičnico Kranjska gora—Bedančev dom. V sredini slike je plošča-
sti trogkofelski apnenec Fig. 3. The upper cliff of the Trogkofel limestone along the Kranjska Gora—Bedančev Dom aerial ropeway. Note the plate-like limestone in the mid of the cliff
klastične kamenine in ploščasti apnenec je voda izdolbla dober meter širok kamniti žleb.
Najbolj pester razvoj apnenčeve formacije je na površju na trasi smuške proge južno od nekdanje podkorenske železniške postaje. V spodnjem delu leže med peščenim glinovcem nepravilna lečasta telesa temno sivega in sivega ne-plastnatega apnenca s prevladujočimi krinoidnimi ostanki; fuzulinide so redke.
SI. 4. Spodnja čer trogkofelskega apnenca pod žičnico Kranjska gora—Bedančev dom Fig. 4. The lower cliff of the Trogkofel limestone along the Kranjska Gora—Bedančev
Dom aerial ropeway
Nad temi kameninami mole na površje po pobočju čeri pisanega trogkofelskega apnenca z različnimi okameninami. Značilen je sivi drobnozrnati zelo trdi algin apnenec s pogostnimi rdečimi pegami po površju in rjavimi žilicami, ki segajo z belimi kalcitnimi vred tudi globlje v kamenino. V apnencu je tudi precej krinoidnih ostankov, predvsem vrste Palermocrinus togatus. Posamične so velike fuzulinidne foraminifere, redki pa belerofontidni polži.
Druge bioherme sestoje skoraj iz samih ostankov krinoidov vrste Palermocrinus togatus; po površju izluženi členki so debeli tudi po več kot en centimeter. Apnenec je siv in temno siv, zelo trd, ponekod s preperelimi sideritnimi pegami in žilicami po površju.
Naslednji različek predstavlja rožnati in rdeči apnenec, ki ima v posameznih delih veliko glinenega materiala; v sivkasto rožnati laporni masi leže številni ostanki iglokožcev.
Pogostne so nadalje čeri belega in rumenkasto belega, sivega ali temno sivega krinoidnega apnenca z belimi kalcitnimi žilicami. Med tem apnencem so bile najdene v neravni vmesni apnenčevi plošči kroglaste psevdoschwagerine.
Približno v sredi trogkofelske skladovnice leži temno sivi precej glinasti apnenec s številnimi fuzulinidnimi foraminiferami vrste: Schubertella australis Thompson & Miller, Paratriticites jesenicensis Kochansky-Devide in Nankinella ? sp. Razen fuzulinid se pojavljajo male foraminifere Ammodiscus sp., Palaeo-spiroplectammina sp., Globivalvulina sp. in Pachyphloia sp. Apnenčeve alge
zastopa Gyroporella nipponica Endo. Kot skoraj povsod drugje, je tudi tu vmes problematikum Tubiphytes obscurus Maslov.
Ta litološki Člen s prevladujočo fuzulinido Paratriticites jesenicensis ima vse značilnosti paratriticitnega glinastega apnenca nad Koroško Belo in vzhodno od Valvasorjevega doma v Karavankah. Tam sestavlja trogkofelsko formacijo tudi beli zrnati apnenec brez razločnih fosilov, ki so bili uničeni pri diagenezi.
Južno od Rateč je razen belega in svetlo sivega grebenskega trogkofelskega apnenca tudi nekaj temno sivega apnenčevega konglomerata in brečastega konglomerata.
V	grapi ob jugoslovansko-italijanski meji in ob grapi je razgaljen temno sivi in skoraj črni apnenec s številnimi fosilnimi ostanki. V več zbruskih iz različnih plasti so bili določeni naslednji fosili:
Cyanophyta : Girvanella sp.
Dasycladaceae: Mizzia cornuta Kochansky & Herak, Gyroporella nipponica Endo, G. intusannulata Kochansky-Devide in Pseudoepimastopora sp.
Codiaceae : Neoanchicodium catenoides Endo.
Fusulinidea : Schubertella sp., Pseudoreichelina ? sp., Darvasites contractus (Schellwien), Pseudofusulina sp., Nankinella ? sp. in Staffella sp.
Male foraminifere: Calcivertella sp., Globivalvulina sp., Clima-cammina sp. in Lasiotrochus sp.
M ikroproblematica : Tubiphytes obscurus Maslov in T. carinthiacus (E. Fliigel).
Razen navedenih fosilov je v apnencu ponekod več, drugje manj ostankov krinoidov, mahovnjakov in ramenonožcev.
Grodenski skladi
Na površju nisva nikjer z gotovostjo našla grodenskih skladov. Morda so kje na površju v majhnem obsegu, vendar jih pokriva vegetacija. Po grapi leže tu in tam kosi rdečkaste kamenine, ki ima vse značilnosti pisanih grodenskih skladov. Vendar so enake pisane kamenine tudi v spodnjetriadni skladovnici. Grodenske mehanske usedline so bile močno dislocirane, zgnetene in pri premikanju delno izrinjene iz paleozojske skladovnice delno pa zmečkane in zgnetene med razkosanimi bloki grebenskega trogkofelskega apnenca in med zgornjepermskim dolomitom.
Zgornjepermske plasti
V	zahodnih Julijskih Alpah so na več krajih razgaljene tudi zgornjepermske plasti, ki spremljajo trogkofelski apnenec ali spodnjetriadne kamenine. Kamenina je povsod enak in enoličen dolomit; zato ne kaže omenjati vseh najdišč.
Najlepše je razgaljen zgornjepermski dolomit na grebenu med Veliko dolino in grapo južno od Kolovratov: na eni strani leži v normalnem kontaktu s spodnjetriadnimi plastmi, na drugi pa je v tektonskem konktaktu s srednje-triadnimi kameninami. Meja z grodenskimi skladi ni nikjer odkrita in zato ne poznamo tamkajšnjih najnižjih zgornjepermskih plasti.
V	spodnjem delu leži različno sivi luknjičavi dolomit, povsod v tankih plasteh oziroma polah. Vmes je nekaj satastega dolomita in sadre.
Večji del zgornjepermske skladovnice pa sestoji iz skladnatega in ploščastega delno dimasto sivega delno svetleje sivega dolomita; precej je drobnopeščenega, nekaj pa gostega ali zrnatega. Dolomitni skladi so debeli večinoma okoli 20 cm, le redko čez 50 cm, vmes pa so štiri do osem centimetrov debele dolomitne plošče. Kamenina se značilno paralelepipedsko kroji, površje pa karaktenzira sistem pravokotno na plastovitost potekajočih belih žil in žilic; ker preperevajo žilice hitreje kot ostala kamenina, postane površje mrežasto. V zgornjeperm-skem dolomitu nisva našla nobenih fosilnih ostankov. Njegova debelina je tu največja na raziskovanem delu Julijskih Alp, znaša okoli 80 m.
Zgornjepermski dolomit je razgaljen tudi na več krajih v paleozojskem pasu južno od Podkorena, npr. južno od podrtega železniškega mostu pri prvih hišah v Podkorenu. Je dimasto siv, povečini drobnopeščen in se pod prsti drobi v dolomitno moko, delno pa luknjičav, ploščast in skladnat (osem centimetrov debele plošče do pol metra debeli skladi) z belimi dolomitnimi žilicami.
Zgornjepermske kamenine so v slovenskem delu Julijskih Alp potemtakem drugače razvite, kot je pisal A. De si o (1925) za zahodne Julijske Alpe in po njem J. Rakovec (1951). Imamo samo dolomit, ki je v spodnjem delu luknjičav in ponekod satast. Nikjer ni bilo mogoče najti apnenca s favno južnotirol-skega tipa. Zgornji perm je v severnih Julijskih Alpah razvit enako kot v sosednjih Karavankah. Na obeh ozemljih je moral biti v zgornjepermski epohi enoten sedimentacijski prostor z enako ali približno enako sedimentacijo.
Ostanki mlajšepaleozojskih plasti v moreni
Hribovje med Ratečami in planiškimi skakalnicami pokrivajo večinoma morene, sestoječe večidel iz blokov in kosov triadnega apnenca in enakega vmesnega drobnega materiala. Južno od Rateč so v moreni na višini malo pod 1000 metri poleg blokov in kosov svetlo sivega triadnega apnenca pogostni veliki prodniki kremenovega konglomerata, ki vsebujejo ali samo kremenove oblice ali pa tudi apnenčeve prodničke, prodnike apnenčevega konglomerata, kremenovega peščenjaka z apnenčevim lepilom in ostanke črnega apnenca ter temno sivega laporastega apnenca. V enem od večjih prodnikov so bile tudi številne fuzulinide vrste Paratriticites jesenicensis. Fosili in kamenine paleo-zojskega dela morenskega materiala kažejo, da gre za ostanke klastično razvitih trogkofelskih skladov, ki jih je odnašal ledenik na svoji poti.
Paleontološki del
Združbe mikrofosilov. Podobne združbe kot v Karavankah in v okolici Ort-neka na Dolenjskem nahajamo tudi v Julijskih Alpah, kar kaže na približno enake pogoje v posameznih ekoloških nišah. To velja predvsem za trogkofelske sklade. Tudi tu sestoji mikrofavna biomikrita ponekod samo iz vrste Paratriticites jesenicensis. Drugje vsebujeta biosparit in biomikrit fuzulinido Darvasites in značilne alge Neoanchicodium catenoides in vrste rodu Gyroporella, posebno G. nipponica. Tu izjemoma najdemo rodova Paratriticites in Darvasites skupaj,
ne pa tudi v Karavankah.
Vodilnost posameznih mikrofosilov. Auerniški skladi so v severnih Julijskih Alpah bogati z algami. Poleg antrakoporele, rodov Epimastopora,, Pseudoepima-stopora in Eugonophyllum, znanih iz zaporedja auerniških do vključno trog-
kofelskih skladov, nastopata tudi Gyroporella in Pseudogyroporella mizziaformis; slednja je bila do sedaj znana pri nas samo v permskih plasteh. Se bolj moti v auerniških skladih Julijskih Alp Ramovsia limes, do sedaj najdena samo v obmejnih plasteh in njihovih ekvivalentih, npr. v Iranu (J. Jenny & C. Jenny-Deshusses, 1978a, b). Torej Ramovsia limes in Pseudogyroporella mizziaformis razširjata združbo mikrofosilnih vrst, ki so tako zgornjekarbonske kot spodnjepermske.
Dasycladaceae
Pseudogyroporella mizziaformis Endo Tabla 2, si. 1, 2
1962 Pseudogyroporella mizziaformis, Kochansky-Devide & Mila-
novič, str. 218, tab. VII, si. 1—3 (Sinon). 1973a Pseudogyroporella mizziaformis, Kochansky-Devide str. 47. 1973 Pseudogyroporella mizziaformis, Kochansky-Devide, Buser, Cajhen& Ramovš, str. 7.
Zelo široke vejice stojijo tako na gosto, da je njihov prerez povečini šestero-koten in nastane satasta zgradba. Zdi se, da so navzven zaprte, vendar se mestoma na poapneli tenki lameli na površju vejic lahko opazi fine pore, ki vežejo vejico z zunanjostjo. Verjetno so tam prehajali navzven lasasti asimilatorji. Enako poroznost pokrova vejice smo našli tudi pri vrsti Mizzia velebitana Schubert. Ni namreč verjetno, da bi bila stena tako grobo prekristaljena in da bi temne črte, ki jih interpretiramo kot fine pore, predstavljale meje med navpično postavljenimi velikimi kristali.
Foraminlfera
Familia Nodosinellidae Rhumbler Tuberitina sp. Tabla 2, si. 11
Primerki tuberitin predstavljajo eno do štiri polkroglaste in lagenidne celice, priraščene druga na drugi; bazalna celica pa je priraščena na katerem si bodi predmetu v morju. Bazalna celica je polkroglasta ali še nižja, naslednje so bolj vzbočene, medtem ko je zadnja lagenidna ali vsaj podolgovata. Poševni prerez čez zadnjo celico in del predzadnje celice kaže slika 11 (desno) na tabli 2, poprečni presek je krog (ista slika spodaj). Rod Diplosphaerina Derville, čigar zgradbo stene sta J. Jenny & Jenny-Deshusses (1978a: 12) primerjala s steno svojih primerkov Tuberitina cellosa Reitlinger, je zares Tuberitina. Poševni prerez je spodnji prekat presekal tangencialno kot okroglo kaloto. Taki prerezi tuberitin se pogosto najdejo; na naši sliki je »prehodna« oblika, na kateri se priraščena baza ne vidi niti ni spodnja celica popolnoma okrogla, ker je pač globlje prerezana.
Familia Lasiodiscidae Reitlinger
Eolasiodiscus sp.
Tabla 2, si. 6, 7, 11
E. Schellwien (1898) je v Alpah opisal rodova Ammodiscus in Hemi-aiscus. Prvi je pravilno navita cevka v eni ravnini, pri drugem pa leži zadnja
polovica navoja zunaj ravnine drugih navojev kot nepravilen kos cevke na površju diska. M. Reichel je leta 1945 opisal iz Grčije permski rod Lasio-discus ki je tudi spiralno navit; na eni strani diskoidne zavojmce lezi prosojno-fibrozna masa, na drugi pa sekundarni prekati, katerih stene povečini kon-vergirajo k osi navijanja. Tudi v karbonskih plasteh nahajamo v eni ravnini ozko spiralno navite foraminifere, ki imajo na eni strani diska pravilna kockasta zrnca kot sekundarne prekate. To je v Sovjetski zvezi razširjeni karbonski rod Eolasiodiscus, ki je sicer bolj pogosten v srednjem karbonu živel ie pa tudi v zgornjem. Najdemo ga tudi v moskovskih plasteh na Velebitu. Verjetno oba primerka, naslikana pri V. Kochansky-Devide & A. R a -movš (1966, tab. 1, si. 6,7) in poimenovana kot rod Ammodiscus, dejansko pripadata rodu Eolasiodiscus. Ammodiscus (tab. 2, si. 8) ima nekoliko hitrejši prirastek in enostavne peščene stene.
Lasiotrochus tatoiensis Reichel Tabla 2, si. 9
1945 Lasiotrochus tatoiensis n. sp., Reichel, str. 531, si. 11, tab. 19, si. 5. 1970 Lasiotrochus tatoiensis Reichel, Kochansky-Devide, str. 187—18»,
tab. 16, si. 6.	.
Redka vrsta v trogkofelskem apnencu je po enem samem primerku znana
tudi iz trogkofelskega apnenca Julijcev.
Familia Schwagerinidae Dunbar & Henbest Triticites (Ferganites) aff. ramovsi Kochansky-Devide Tabla 3, si. 6 do 8
1969 Triticites (Ferganites) ramovsi n. sp., Kochansky-Devide, str.
100—103, tab. 1, si. 1 do 9; tab. 2, si. 1 do 7.
Vrsta je kamenotvorna v gželijski stopnji nad Solčavo; v Julijcih je najdena v najvišjem karbonu skupaj z vrstama Quasifusulina longissima ultima m Ra-movsia limes. Mlajši primerki so manjši in bolj ozko naviti, septa pa so nekoliko bolj nagubana.
Rugosochusenella sp. Tabla 3, si. 9 in 10
Mala vrsta, dolga okoli dva milimetra iz zgornjega rotnoveškega apnenca se ne ujema z oblikami iz karbonskih plasti niti iz trogkofelskih skladov Karavank. Ima kunikule in izrazito rugoznost spiroteke, 6,5 navoja, drobceni pro-lokul in samo 2 notranja navoja z ravnimi septi.
Pseudojusulina ex gr. vulgaris (Schellwien) Tabla 4, si. 1
Široko vretenčasta, 10,7 mm dolga Pseudofusulina po obliki, debeli spiroteki, tenkih nepravilno in močno gubanih septih brez dvoma pripada krogu okoli vrste P. vulgaris; še najbližja je tipični vrsti. Najdena je v združbi Darvasites-Staffella-Gyroporella, torej tipični trogkofelski, je pa najbolj reprezentativen primerek v Sloveniji. V Karavankah v Košutniku (V. Kochansky-Devide & aut. 1973, tab. 1, si. 3 do 5) je najdena tudi oblika iz skupine vulgaris, ki pa ima bolj pravilna septa in frenoteko; je torej druga vrsta.
Pseudoschwagerina in Zeliia Tabla 4, si. 7 a, 7 b; tabla 6, si. 3
Rodovno določeni obliki iz zgornjih rotnoveških skladov poudarjava zato ker nosita v zunanjem navoju spiroteke na notranji strani majhne zobčke ki dajejo slutiti tendenco razvoja proti neošvagerinidni obliki stene. Primerek s še bolj poudarjenimi zobci, ki so pravi orimenti transverzalnih septul že poznamo iz obmejnih skladov Karavank pri Kranjski gori (V Kochansky-Devide, 1970, tab. 12, si. 1 in 3). Ker nikjer na svetu ne poznamo tega pojava, kaze to na zvezo permskih plasti karavanškega kranjskogorskega območja z julijskim podkorenskim ozemljem. Zveza je obstajala, po teh fosilih sodeč, dlje časa.
Problematica
Ramovsia limes Kochansky-Devide
]lllh *amovsia limes> Kochansky-Devide, str. 462—468, si. 1 tab 1 1978a Dorudia dorudensis n. gen. n. sp., Jenny & J e n n y-D es h u s s e s
8—9, si. 3, 4, tab. I, si. A, B, C, D, F. 1978b Ramovsia limes (= Dorudia dorudensis) Jenny & Jenny-Deshusses, str. 1 Do sedaj iz obmejnih plasti Karavank, Velebita, južne Orne gore in ekvivalentnih spodnjepermskih plasti Irana znana vrsta se tu prvič pojavlja v najvišjem karbonu, je pa tipična brez*opaznih razlik.
Biostratigrafski pregled
J. Mikrofosili
Mikrofosilne združbe zgornjekarbonskih (gželijskih) plasti, zgornjega rotno-veškega apnenca m trogkofelskega apnenca se razlikujejo med seboj le po nekaterih večjih fuzulmidah. Razen tega nekaj malih foraminifer še ni znanih v karbonu (Pachyphloia, Lasiotrochus), nekaj drugih pa še ni bilo določenih v permu (Eolastodiscus, Ammovertella, Pseudobradyina). Od alg kodiaceia Neo-anchicodium catenoides do sedaj še ni bila najdena v našem karbonu, razen te pa seveda Mxzzxa in določene vrste giroporel.
V karbonskih skladih sva določila naslednje mikrofosile-
Cyanophyta: Girvanella sp.
irhJaC0P°rella sVectabilis Pia> Pseudoepimastopora Ukana ^zzia/ormis Endo ' EpimaSt0p°ra sp" ^porella ? sp. in Pseudogyroporella
C o d i a c e a e : Eugonophyllum magnum Johnson in Anchicodium sp
meraUll;Jnn a,; ScJhube:tfa SP> * Quasifusulina longissima ultima Kan-mera Boultoma willsx Lee, * Triticites (Ferganites) aff. ramavsi Kochansky-Devide Rugosofusulina alpina antiqua (Schellwien) in Nankinella sp
M i k r o f o r a m i n i f e r a : Tuberitina bulbacea Galloway & Harlton Tu-bentina sp., Eotuberitina sp., Ammodiscus sp., * Ammovertella inversa (Schellwien) Chmacammina sp., Deckerella sp., Palaeospiroplectammina sp., Tetrataxis sp., Palaeotextularia sp., Daixina sp., Endothyra sp., Bradyina sp., Pseudo-
* Z zvezdico označene oblike naj bi bile izključno karbonske.
bradyina sp., Calcivertella sp., Apterinella sp., Globivalvulina sp. in * Eolasio-discus sp.
Problematica in ostalo: Tubiphi/tes obscurus Maslov, Ramousta limes Kochansky-Devide, Bryozoa in Crinoidea.
Zgornji rotnoveški apnenec vsebuje:
Dasycladaceae: Anthracoporella spectabilis Pia in Epimastopora sp.
Codiaceae : Eugonophyllum sp. in Anchicodium sp.
Fusulinidea: Schubertella australis Thompson & Miller, Schubertella sp., Boultonia, Ruposochusenella sp., **Quasi/usuZina tenuissima (Schellwien). Pseudofusulina sp., **P. vulgaris rugosa Kochansky-Devide, **Pseudoschwage-rina sp., **Zellia sp. A. cf. mira Kahler & Kahler, **Z. sp. B cf. heritschi Kah-ler & Kahler, **Z. sp. C in **Z. sp. D
Microforaminifera: Tuberitina sp., Ammodiscus sp.f Climacammi-na sp., Tetrataxis sp., Polytaxis sp., Globiualuultna sp. in **Pachyphloia sp.
Problematica in razno: Tubiphytes obscurus Maslov, Stromatoliti, Crinoidea, Echinoidea, Bryozoa in Brachiopoda — punktirane lupine.
Med trogkofelskim apnencem sta v Julijskih Alpah izraziti paratriticitni raz-liček (tabla 6, si. 1) in darvasitni različek (tabla 6, si. 2) redkejša kot v Karavankah. Navadno so favne pomešane in niti litofacies ni značilen; v prvem primeru gre za gosti rdečkasti apnenec, v drugem pa za beli apnenec. Zdi se, da so v Julijskih Alpah pogostejši prehodi med faciesi kot v Karavankah. V Julijskih Alpah nisva našla trogkofelskega brečastega apenca z robustošvageri-nami, ki prevladuje pri Ortneku in severno od Kranjske gore ter Jesenic, pa tudi ne značilnega darvasitnega apnenca s kamenotvornim rodom Darvasites.
Skupna lista mikrofosilov trogkofelskega apnenca je naslednja:
Cyanophyta: Girvanella sp.
Dasycladaceae: Anthracoporella spectabilis Pia, Pseudoepimastopora sp., **Mizzia cornuta Kochansky & Herak, **Gyroporella nipponica Endo, **G. intusannulata Kochansky-Devide in Pseudogyroporella mizziaformis Endo.
Codiaceae : Neoanchicodium catenoides Endo.
Fusulinidea: Schubertella sp., **Pseudoreichelina ? sp., **Darvasites contractus (Schellwien), **Paratriticites jesenicensis Kochansky-Devide, **Pseudofusulina ex gr. vulgaris (Schellwien), **Pseudofusulina sp., **Pseudoschwa-gerina ? sp., **Paraschwagerina ? sp. in Nankinella ? sp.
Mikroforaminifera: Ammodiscus sp., Climacammina sp., Tetra-tvxis sp., Palaeospiroplectammina sp., Globivalvulina sp. in Lasiotrochus ta-toiensis Reichel.
Problematica in ostalo: Tubiphytes obscurus Maslov, T. carinthiacus, (E. Flugel), Crinoidea, Bryozoa in **Bacinella ?
2. Makrofosili
V karbonskih in permskih plasteh Julijskih Alp je malo makrofosilov. v gželijskem glinastem skrilavcu in spremljajočih drobnih mehanskih usedlinah nisva našla nikjer brahiopodov, briozojev, trilobitov, polžev in ostankov iglo-kožcev, ki sestavljajo značilne favnistične združbe v Javorniškem rovtu, na Planini pod Golico in v Savskih jamah ter še ponekod drugod v bližnjih
** samo v permu
Karavankah. Vzrok za to je treba najbrž iskati v dejstvu, da so bile te mehke klastične usedline v Julijcih močno tektonsko spremenjene in so danes le malo-kje na površju. Nasprotno pa je apnenec v čereh in polah med klastiti v Julijskih Alpah prav tako bogat z mikrofosili, predvsem z algami in fuzulinidnimi foraminiferami, kot v Karavankah. Pogrešava pa produktidne in spiriferidne brahiopode ter morske gobe v bolj ali manj glinastem apnencu.
Psevdoschwagerinski apnenec tudi v Karavankah ne vsebuje kaj prida makrofosilov; podobno velja za Julijske Alpe. Zelo redki so v zgornjem psevdo-schwagerinskem apnencu produktidni brahiopodi.
V	svetlo sivem in rožnatem apnencu je v Julijskih Alpah samo eno znano najdišče kamenotvornih fiksosesilnih brahiopodov. Med njimi prevladuje Scacchinella gigantea Schellwien, redki so drugi ramenonožci, precej pa je zraven krinoidnih ostankov. Številna brahiopodna favna, kakršno vsebuje temno sivi apnenec klastičnega razvoja trogkofelske formacije v Karavankah, v Julijcih še ni bila najdena.
Krinoidi predstavljajo z značilno karavanško vrsto Permocrinus togatus Sieverts-Doreck & Ramovš karakteristični favnistični element tudi v Julijskih Alpah in so ponekod kamenotvorni.
Nobenega najdišča z bogato produktidno in spiriferidno favno, kakršno je na primer v Dolžanovi soteski, v Julijskih Alpah ne poznamo, pa tudi v Karavankah z veliko večjim obsegom trogkofelskega apnenca so takšna bogata najdišča zelo redka.
V	zgornjepermskem dolomitu Julijskih Alp doslej niso znani nobeni fosilni ostanki.
Pregled izsledkov
V	vzhodnih in zahodnih Julijskih Alpah sva paleontološko dokazala vrhnji del zgornjekarbonskih plasti (gželijska stopnja), zgornji psevdoschwagerinski apnenec (sakmarijska stopnja), zelo različne kamenine trogkofelske formacije (artinskijska stopnja). Grodenski skladi niso bili z gotovostjo najdeni na površju, zgornjepermski dolomit pa je stratigrafsko uvrščen po litoloških značilnostih in legi.
Zgornjekarbonski skladi sestoje iz prevladujočih mehanskih usedlin ter značilnih čeri, plasti in pol apnenca s številnimi mikrofosili. Kamenotvorne so alga Anthracoporella spectabilis in fuzulinidni foraminiferi Rugosofusulina alpina antiqua in Quasifusulina longissima ultima. V vrhnjem karbonu sta bili najdeni tudi naslednji obliki, ki sta doslej veljali za permski: Pseudogyroporella in Ramovsia limes, ki tako povečujeta svojo vertikalno razširjenost.
Najnižje permske plasti manjkajo. Več vrst rodu Zellia označuje zgornji psevdoschwagerinski apnenec.
Posebno pestra je trogkofelska formacija: deloma je grebenska deloma plast-nata. Sestoji večidel iz belega, sivega, rožnatega in rdečega apnenca, ki vsebuje kamenotvorne fuzulinide in krinoide ter redko fiksosesilne brahiopode. V mehanskih usedlinah so vložki povečini temno sivega fosilonosnega apnenca. Grebenska sedimentacija je bila vsaj enkrat prekinjena, takrat so nastajale plastnate karbonatne in mehanske usedline. Mikrofosilne združbe so bogate in podobne tistim v Karavankah in na Ortneku, mikrofosili pa so zelo siromašni. Paratriticites jesenicensis predstavlja ponekod sam mikrofavno biomikrita,
drugje pa se pojavlja skupaj z rodom Darvasites in značilnimi apnenčevimi algami. V Julijskih Alpah ni trogkofelskega brečastega apnenca s kroglastimi psevdoschwagerinami rodov Robustoschwagerina in Schwagerina (s. Rauzer), ki je med najbolj razširjenimi združbami v sosednjih Karavankah in na Ortneku.
Trbiška breča ima iste značilnosti kot v Karavankah. V zgornjepermski seriji je razvit samo dimasto sivi in sivi plastnati dolomit, v spodnjem delu pa tudi luknjičav in satast dolomit. Nikjer ni apnenca s fosili, ki jih omenjajo starejši avtorji (A. D esio, 1925).
Primerjava karbonskih in permskih plasti v Karavankah in Julijskih Alpah nam pokaže, da je bilo ozemlje današnjih Karavank in severnih Julijskih Alp v zgornjekarbonski epohi in permski periodi enoten sedimentacijski prostor. Enake sedimentacijske razmere so se nadaljevale na obeh ozemljih še v spodnje-triadno epoho, to pa dokazujejo na obeh ozemljih približno enako razvite spodnjetriadne plasti.
Tudi današnja meja med Karavankami in Julijskimi Alpami je le oro-grafska. Stratigrafske in tektonske razmere kažejo, da so Karavanke in Julijske Alpe ena geotektonska enota z močno deformiranim mlajšepaleozojskim antiklinalnim jedrom in mogočnim mezozojskim karbonatnim pokrovom. Mlaj-šepaleozojski skladi pa leže na variscični zgradbi starejšega paleozoika in spodnjega karbona, ki se pokaže na površje na Jezerskem in nad Solčavo (cf. Ramovš, 1976, 37).
Palaontologische Schlussfolgerung
Vergesellschaftungen. Ahnliche Vergesellschaftungen wie in den Karawan-ken und in der Umgebung von Ortnek in SO Slowenien, finden wir auch in den Julischen Alpen, was an ungefahr ahnliche Bedingungen, die in einzelnen oekologischen Nischen auftraten, weist. Das gilt besonders fur die Trogkofelab-lagerungen. Auch hier bildet Paratriticites jesenicensis stellenweise selbst die Mikrofauna des Biomikrits: anderswo finden wir Biosparit oder Biomikrit mit der Fusulinide Darvasites, den leitenden Algen Neoanchicodium catenoides und Gyroporellen-Arten, besonders G. nipponica. Oft wurde die Fauna ver-mischt, so dass wir Paratriticites und Darvasites nebeneinander finden, was im Karawankenraum nicht beobachtet wurde, es jedoch moglich erscheint, z. B. am Ubergang der verschieden bedingten oekologischen Raume.
Die Auernigschichten sind algenreich. Neben der Anthracoporella, Epi-mastopora, Pseudoepimastopora und Eugonophyllum, die wir alle von Auernig-bis einschliessend Trogkofel-Ablagerungen kennen, kommen auch Gyroporella und Pseudogyroporella mizziaformis vor. Die letzte wurde bisjetzt in Jugosla-wien nur in permischen Ablagerungen gefunden. Noch mehr verirrend ist das Vorkommen des Problematicums Ramovsia limes, die bisher nur in den permischen Grenzlandbanken und ihren Aquivalenten, z. B. in Iran (J. Jenny & C. Jenny-Deshusses, 1978) festgestellt wurde. Leider miissen wir jetzt gestehen, dass sie auch im obersten Karbon vorkommt. Alle Auernigschichten von Vitranc reihen wir in das oberste Karbon ein. Demnach vermehren Ramovsia limes und Pseudogyroporella mizziaformis die reiche Liste der Arten, die sowohl im Oberkarbon als auch im Unterperm gleichermassen vorkommen.
Beschreibung der einzelnen interessanten Arten
(Synonymie- und Abbildungen-Nachweise sind im slowenischen Text nachzusehen)
Pseudogyroporella mizziaformis Endo
Die sehr breiten Astchen stehen so dicht, daB ihr Querschnitt meist sechs-eckig (wabenformig) ist. Es scheint, dass die Astchen aussen geschlossen sind, inzwischen kann man stellenweise an der dtinnen Kalklamelle, die die Ober-flache der Astchen deckt, feine Poren bemerken, die die Astchen mit der Oberflache verbinden. Wahrscheinlich gelangten da haardiinne Assimilatoren nach aussen. Eine gleichartige Porositat der Astchendeckel wurde bereits auch bei der Mizzia velebitana Schubert beobachtet. Es ist keinesfalls glaubwurdig, dass die Wand so grob kristallisiert war und dass die dunklen senkrechten Linien, die wir als Poren interpretieren, die Grenzen zwischen den grossen Kristallen vorstellen konnten.
Tuberitina sp.
Die Exemplare der Tuberitinen stellen 1—4 halbkugelige bis lagenide Kam-mern dar. Diese sind eine auf der andern angewachsen, die basale auf den verschiedenen Objekten im Meer. Die Basalkammer ist halbkugelig oder noch niedriger, die folgenden sind mehr nach aussen gewolbt, die letzte flaschen-formig oder ovoid. Der Schragschnitt durch die letzte und einen Teil der vorletzten Kammer gibt das Bild wie an der Taf. 2, Fig 11 rechts (unten in derselben Figur ist ein Kreis — ein Querschnitt). Die Gattung Diplosphaerina Derville, dessen Wandstruktur J. Jenny & C. Jenny-Deshusses (1978 a: 12) mit der Handstruktur ihrer Exemplare von Tuberitina collosa Reitl. vergleichen, ist wirklich eine Tuberitina. Der Schragschnitt hat die untere Kammer tangential durchschnitten in Form einer runden Kalotte. Solche Schnit-te sind bei den Tuberitinen nicht selten. An unserer Figur ist eine »Ubergan-gsform«, an der man weder die Anheftungsflache noch den ganz kreisrunden Schragschnitt sieht, da die Kammer etwas tiefer durchschnitten wurde.
Eolasiodiscus sp.
Schon im J. 1945. beschrieb M. Reich el aus dem griechischen Perm die Gattung Lasiodiscus mit planispiraler Form; von einer Seite der diskoidalen Windungsspirale liegt eine durchsichtige fibrose Masse, an der anderen se-kundare Kammern, die meist gegen der Windungsachse konvergieren. Auch im Karbon findet man planispiral gewundene diskoidale Formen, die an einer Seite regelmassige quaderige Korner, vielleicht Sekundarkammern, zeigen. Das ist in der Sowjetunion sehr verbreitete karbonische Gattung Eolasiodiscus, die zwar haufiger im Mittelperm (wie in Jugoslawien im Velebitgebirge) vorkommt, aber noch im Oberkarbon lebte. Wahrscheinlich gehoren zur Gattung Eolasiodiscus auch die beiden Exemplare, die als Ammodiscus bei V. Kochansky-Devide & A. Ramovš (1966, Taf. 1, Fig. 6, 7) genannt und abgebildet wurden. Ammodiscus (hier Taf. 2, Fig. 8) hat einen etwas rascheren Zuwachs und einfache sandige Wande.
Lasiotrochus tatoiensis Reichel
Diese seltene Art des Trogkofelkalks der Karawanken ist auch in der bese hriebenen Fauna der Julischen Alpen nur durch ein Exemplar aus dem Trogkofelkalk bekannt.
Triticites (Ferganites) aff. ramovsi Kochansky-Devide
Die Art, beschrieben aus der Gshell-Stufe von Solčava in N Slowenien, wo sie gesteinsbildend auftritt, wurde jetzt im obersten Karbon in Vergesellschaf-tung von Quasifusulina longissima ultima und Ramovsia limes gefunden. Diese jvingeren Exemplare sind kleiner, enger aufgewunden und ihre Septen sind etwas mehr gefaltet.
Rugosochusenella sp.
Kleine, etwa 2 mm lange Art aus dem oberen Rattendorfer Kalk entspricht der Form nach nicht den Arten des Karbons oder der Trogkofel-Stufe der Karawanken. Sie entwickelt eine ausgesprochene Rugositat und Cuniculi, sie hat 6,5 Umgange, ein winziges Proloculum und nur 2 innere Windungen mit geraden Septen.
Pseudofusulina ex gr. vulgaris (Schellwien)
Breit spindelformige, 10,7 mm lange Pseudofusulina entspricht nach der Form, dicken Spirothek, dunnen, stark und unregelmassig gefalteten Septen zweifellos dem Kreis um die Art P. vulgaris; noch am nachsten steht sie der typischen Art. Sie wurde in Gesellschaft von Darvasites, Staffella und Gyro-porella gefunden, also im typischen Darvasitenkalk. In den Karawanken im Ko-šutnik-Bach (V. Kochansky-Devide & Mitarb. 1973, Taf. 1, Fig 3—5) wurde auch eine Art der vulgaris-Gruppe gefunden, sie hat jedoch regelmassi-gere Septen und die Phrenothek: es handelt sich also um eine andere Art.
Pseudoschwagerina und Zellia
Die nur generisch bestimmten Formen aus dem oberen Rattendorfer Kalk betonen wir deshalb, da sie in der ausseren Windung eine innen gezackte Spirothek zeigen, die eine Entwieklungstendenz gegen dem neoschwagerinoiden Wandtypus andeuten. Ein Exemplar mit noch mehr betonten Zacken, die schon echte Orimente der Transversalseptula zeigen, ist schon bekannt aus den Grenz-landbanken der Karawanken bei Kranjska gora (V. Kochansky-Devide, 1970, Taf. 12, Fig. 1, 3), also unweit vom Vitranc-Berg. Da, unseres Wissens, diese Erscheinung nirgends in der Welt bekannt ist, zeigt eine solche Entwieklungstendenz an eine Verbindung der permischen Ablagerungen im Raum von Kranjska gora durch einen langeren Zeitabschnitt.
Ramovsia limes Kochansky-Devide
Die bisjetzt aus den Grenzlandbanken der Karawanken, des Velebitgebirges. der sudlichen Črna Gora (Montenegro) sowie der unterpermischen Aquivalente des Irans (J. Jenny & C. Jenny-Deshusses, 1978 a, 1978 b) bekannte Art kommt hier schon im hochsten Karbon vor. Sie ist typisch ohne bemerk-baren Unterschiede.
Tabla — Tafel 1
1	Anthracoporella spectabilis Pia. Zbrusek št. (Schliffnummer) 7/77-65 Zgornji auer-niški skladi (Obere Auernigschichten). X 20.
2	Epimastopora sp. 7/77-KGP 249. Zgornji auerniski skladi (Obere Auernigschichten). X 40.
3	Pseudoepimastopora Ukana Kochansky & Herak — zgoraj (oben). Anthracoporella spectabilis Pia. 7,/77-KGP 249. Zgornji auerniski skladi (Obere Auernigschichten). X 20.
4	Eugonophyllum magnum Johnson. 7/77-67. Zgornji auerniški skladi (Obere Auernigschichten). X 10.
5	Gyroporella intusannulata Kochansky-Devidč. 37/77-34. Trogkofelski apnenec (Trog-
kofelkalk). x 10.
Gyroporella nipp kalk mit Darvasi
7 Tubiphytes carinthiacus (E. Fliigel). 37/77-36. Trogkofelski apnenec (Trogkofelkalk). X 20.
6 Gyroporella nipponica Endo. 13/77-45. Trogkofelski darvasitni apnenec (Trogkofel kalk mit Darvasites). X 10.

Tabla — Taiel 2
1,2 Pseudogyroporella mizziaformis Endo. 1. Zgornji auerniški skladi (Obere Auernigschichten). 58/77-54. X 30.
2. Trogkofelski apnenec (Trogkofelkalk) 37/77-34. X 20.
3	Pseudogyroporella mizziaformis Endo — zgoraj (oben); Mizzia cornuta Kochansky & Herak — spodaj (unten). 37/77-34. Trogkofelski apnenec (Trogkofelkalk). X 20.
4	Neoanchicodium catenoides Endo. 37/77-34. Trogkofelski apnenec (Trogkofelkalk). X 20.
5	Ramovsia limes Kochansky-Devide. 65/77-11. Zgornji auerniški skladi (Obere Auernigschichten). X 20.
6, 7 Eolasiodiscus sp. Zgornji auerniški skladi (Obere Auernigschichten) 6. 58/77-54a X 75; 7. 58/77. X 100.
8	Ammodiscus sp. 63/77-22a. Zgornji rotnoveški apnenec (Oberer Rattendorfer Kalk). X 100.
9	Lasiotrochus tatoiensis Reichel. 37/77-33. Trogkofelski apnenec (Trogkofelkalk). X 100.
10	Ammovertella inversa (Schellwien). 58/77-54. Zgornji auerniški skladi (Obere Auernigschichten). X 83.
11	Eolasiodiscus sp., zgoraj levo (oben links); Tuberitina sp. 58/77-52. Zgornji auerniški skladi (Obere Auernigschichten). X 50.
4 — Geologija 22'I
Tabla — Tafel 3
1 Schubertella sp. 63/77-22. Zgornji rotnoveški apnenec (Oberer Rattendorfer Kalk). X 100.
2, 3 Schubertella australis Thompson & Miller. 63/77-22. Zgornji rotnoveški apnenec (Oberer Rattendorfer Kalk). X 100.
4,5 Quasifusulina longissima ultima Kanmera. 65a-62. Zgornji auerniški skladi (Obere Auernigschichten). X 10.
6—8 Triticites (Ferganites) aff. ramovsi Kochansky-Devide. 65a/77-18. Zgornji auerniški skladi (Obere Auernigschichten). X 40.
9,10 Rugosochusenella sp. 63/77-24. Zgornji rotnoveški apnenec (Oberer Rattendorfer Kalk). X 40.
11	Paratriticites jesenicensis Kochansky-Devidč. 9/77-43. Trogkofelski apnenec (Trogkofelkalk). X 10.
12	Darvasites contractus (Schellwien). 62f/77-15. Trogkofelski apnenec (Trogkofelkalk). X 30.
13,14 Pachyphloia sp. 63/77-22. Zgornji rotnoveški apnenec (Oberer Rattendorfer Kalk). X 75, X 100.

Tabla — Tafel 4
1	Pseudofusulina ex gr. vulgaris (Schellwien). 13/77-45. Trogkofelski apnenec (Trogkofelkalk). X 10.
2	Pseudofusulina vulgaris rugosa Kochanskv-Devide. 5/77-251. Zgornji rotnoveški apnenec (Oberer Rattendorfer Kalk). X 30.
3	Zellia sp. A cf. mira Kahler & Kahler. 63a/77-22a. Zgornji rotnoveški apnenec (Oberer Rattendorfer Kalk). X 30.
4,5 Zellia sp. B cf. heritschi Kahler & Kahler. 63/77-9, 63/77-9. Zgornji rotnoveški apnenec (Oberer Rattendorfer Kalk). x 30.
6 Zellia sp. C. 63/77-8a. Zgornji rotnoveški apnenec (Oberer Rattendorfer Kalk). X 20.
7a, 7b Zellia sp. D. 63/77-9. Zgornji rotnoveški apnenec (Oberer Rattendorfer Kalk). 7a. X 30. 7b. Detajl, ki kaže nazobčano spiroteko (Detail, die gezackte Spirothek zeigend). X 80.

Tabla — Tafel 5
1	Zg?r*?jiJ1*1*rniSki apnenec — biokalcirudit. (Oberer Auerniger Kalk — Biokalzi-rudit): Trittctles ramovsi Kochansky-Devide, Quasifusulina longissima ultima Kan-mera, Epimastopora sp., Crinoidea. 65a/77. X 8.
2	Zgornji rotnoveški apnenec — biopelsparit (Oberer Rattendorfer Kalk — Biopel-spant): Zel ha sp. div., Quasifusulina tenuissima (Schellwien), Rugosochusenella sd Pseuaofusuhna sp., Tubiphytes obscurus Maslov. 5/77-251 X 10

Tabla — Tafel 6
1	Trogkofelski apnenec - biomikrit (Trogkofelkalk — Biomikrit): Paratriticites jesemcensis Kochansky-Devide 9/77-43. X 5.
2	Jrn0^01?*^1 ifPneTC«oT7^biomikrit (Trogkofelkalk - Biomikrit): Darvasites contractus (Schellwien). 62f/77. X 25.
3	Pseudoschwagerina sp z znotraj nazobčano spiroteko (mit innen gezackter Smrčiš ?Un/njIA"aV°3 (Aussere Windung). 63/77-7. Zgornji rotnoveški skladi (Obere Rattendorfer AblaeeruneenV v sn
------' • —-..»-..J » . Uj v i '"Mtl C »»111
Rattendorfer Ablagerungen). X 50. Vse slike je fotografiral M. G r m

Literatura
Desio, A. 1925, La costituzione geologica delle Alpi Giulie occidentali. Atti Soc. I tal. Sc. Nat. 64. Milano.
Jenny, J. & Jenny-Deshusses, C. 1978a, Dorudia dorudensis n. gen., n. sp. et les Tuberitinae du Permien de l'Elbourse oriental en Iran. Note Labor, pa-lčont. Univ. Geneve, 2, 1—14, 9 sl.r 1 tab. Geneve.
Jenny, J. & Jenny-Deshusses, C. 1978b, Ramovsia limes Kochansky-Devide 1973 (=Dorudia dorudensis Jenny & Jenny-Deshusses 1978), sa presence dans le Permien d'Iran, observations morphologiques complčmentaires et rectification ta-xonomique. Note Labor, paleont. Univ. Geneve 12, str. 1. Geneve.
Kochansky-Devide, V. 1969, Triticitenkalk (Oberkarbon, Gshel-Stufe) bei Solčava, Ostkarawanken. Geol. vjesnik 22, 99—104, 1 tabela, 2 tab. Zagreb.
Kochansky-Devide, V. 1970, Permski mikrofosili zahodnih Karavank. Geologija 13, 175—256, 26 tab. Ljubljana.
Kochansky-Devide, V. 1973 a, Trogkofelske naslage u Hrvatskoj. Geol. vjesnik 26, 41—52, 1 si., 1 tab. Zagreb.
Kochansky-Devidč, V. 1973b, Ramovsia limes n. gen., n. sp. (Problematical ein Leitfossil der Grenzlandbanke (unteres Perm). N. Jb. Geol. Palaont., Mh., 1973, 462—468, 2 si. Stuttgart.
Kochansky-Devide, V., Buser, S., Cajhen, J. & Ramovš, A. 1973, Podroben profil skozi trogkofelske plasti v potoku Košutnik v Karavankah. Razprave Slov. akad., razr. IV, 16/4, 169—188 (1—20), 5 tab., 1 stratigr. lestvica, Ljubljana.
Kochansky-Devid4, V. & Milanovič, M. 1962, Donjopermske fuzu-linide i vapnenačke alge područja Tare u Crnoj Gori. Geol. vjesnik 15/1, 195—228, 1 si., 1 tabela, 8 tab. Zagreb.
Kochansky-Devide, V. & Ramovš, A. 1966, Zgornjekarbonski mikrofosili in stratigrafski razvoj v zahodnih Karavankah. Razprave Slov. akad., razr. IV, 9, 299—333, 1 si., 11 tab., 5 strat. lestv. Ljubljana.
Kossmat, F. 1913, Die adriatische Umrandung in der alpinen Faltenregion. Mitt. Geol. Ges. 6, 61—165 ,Taf. Ill, IV, Karte des alpin-dinarischen Grenzgebietes. Wien.
Rakovec, I. 1951, K paleogeografiji Julijskih Alp. Geogr. vestnik 23, 109—135. Ljubljana.
Ramovš, A. Biostratigrafski dosežki v paleozoiku Slovenije v zadnjih 20. letih. 8. jugoslov. geol. kongres, Bled 1.—5. oktobra 1974. 2: paleontologija, sedimentologija, stratigrafija, 27—44, Ljubljana.
Reichel. M. 1945, Sur quelques foraminiferes nouveaux du Permien m^diterra-neen. Ecl. geol. Helv., 38, 524—560, 44 si., 1 tab. B&le.
Rokopisna geološka karta lista Bovec (Flitsch) v merilu 1:75 000. Dunajski geološki zavod.
Schellwien, E. 1898, Die Fauna des karnischen Fusulinenkalks. Teil II. Fora-minifera. Paleontographica, 44, 237—282, 8 tab Stuttgart.
Teller, F. 1901, Jahresbericht des Directors. Verh. Geol. R. A., 11—13, Wien.
Teller, F. 1910, Geologie des Karawankentunnels. Denkschr. Math.-naturwiss. Kl. Akad. Wissensch. 82, 143—250, Taf. II, III. Wien.