PISMA
Dragi gospod Doropoljski,
zelo sem se spet razveselil septembrske številke »Zvončka«. Joj, Tomo in Branko se še vedno nista rešila iz skrivnostne Estere, upam pa, da nista več daleč od srečnega dne, ko se bosta povrnila k lju-bim staršem!
V prvem razredu gimnazije je jako pri-jetno. Posebno rad se učim slovenščine in francoščine, ki se zelo čudno izgovarja. Piše se chapeau, izgovori pa šapo, po naše klobuk. Upam, da se bom temu kmalu pri-vadil.
Prav lepo pozdravljam Vas in vse tova-riše Zvončkarje doma in na tujem!
Peter Zagradnik, prvošolec, Ljubljana.
Spoštovani gospod Doropoljski!
Jaz Vam pišem danes drugič. Oprostite, ker sem se v svojem prvem pismu pozabila podpisati. Hodim v peti razred vsakdanje šole. Stara sem  enajst let, imam  tri  sestre
in štiri brate. Ena sestra in en brat sta že umrla. Do lani sem imela dobro spričevalo, a lansko leto sem imela precej slabo.
»Zvonček« bodi že dve leti bre^plačno na naslov mojega brata Štefana, ki Vam pa nima časa pisati. Ker tudi nima časa či-tati Vaš lepi list, je rekel, da naj bo moj. Jaz ga zelo rada čitam in se Vam srčno zahvaljujem,   da  hodi   brezplačno.
Zdaj se bo pri nas začela šola. Moram končati, ker ne vem več kaj pisati.
Lepo Vas pozdravlja
Marija Lampe, Višne št. 16, pošta Zolla, Gorizia, Italia.
Marija, Tvojega pisma sem bil zelo vesel. Iskreno pozdravljam Tebe, Tvoje drage domače in vse naše v Julijski Be-nečiji. Pa kmalu spet kaj piši! — Peter naj se nikar preveč ne čučli francoščini, saj tudi pri nas pišemo lonec, izgovar-jamo pa piskerl[