— 98 -
Cvetice iz rajskega vrta
4. Dobrohotnost.
obožen romar je prišel na svojem potovanju do velikega gozda. Ne daleč od male ko-čice zagleda čudovito lepega otroka, ki je imel v roki pastirsko palico, ob strani niu je pa visela prazna torba. Deček je bridko jokal. Poln sočutja ga vpraša popolnik: ,,Moj otrok! Kako da si prav sam tukaj? Kaj se ti je zgodilo, da jokaš?" ,,Kako ne bi jokal?" pravi otrok. ,Moj oče jc imel sto ovac; devetindevetdeset jih jc na najboijši paši, ena, in sicer najlepša, pa se je izgubila. Sedaj jo pa iščem in točim bridke solze, ker je ne morem najti; k očetu pa ne smem, dokler je ne dobini." Rado-veden vpraša popotnik: ,,Kdo pa je tvoj oče, moj otroki" ,Moj oče je imeniten gospod. Na tisoče je njegovih podložnikav, na tisoče služabnikov; bogastva ima brez konca i:i kraja." .Če je tvoj oče tako ime-niten gospod". pravi nato popotnik. ,kaj pa se tnijni potem za majhno izgubljeno ovco ?'¦ ,Seveda moj očc lahko pogreša ovco", pravi otrok, ntoda ima jo neizrekljivo rad in zato je poslal svojega sina, da bi jo poiskal in s tem pokazal vsem Ijudem, kako Ijubi ovčico. Ljudje bodo videli, da jaz, edini sin imenit-nega gospoda, bos in v raztrgani obleki, vedno v smrtni nevarnosti hodim čez hribe in doline ter iščem ovco; iz tega bodo spoznali, kako Ijubi moj oče ovco. Ljudje me slišijo, ko vpijem: Vrni se ovčica, vrni se: saj ti ne bom storil nič hudega in tudi moj oče ne. KakSno srce bi morali pač imeti, da bi ne bili ganjeni zaradi ljubezni, katero kaže moj oče iz-gubljeni ovčici?'
Ootovo ste, ljubi otroci, že uganili pomen pri-like. Ono čudovito lepo dete je sam Sin božji, ki je prišel na zemljo. Mesto svile in tančice je irnel v zi-belki — v jaslicah slamo in seno. Ondi je začel iskati izgubljeno oviico in jo je iskal potem v Egiptu, v Nazaretu in skozi tri leta neprenchoma sedaj v Judeji,
- 99 -
sedaj zopct v Galileji in Samariji, dokler je ni našel na gori Kalvariji. Mi Ijudje smo ona ovčica. Orch je bil vzrok, da človeštvo ni več vedelo za pot v ne-besa. Jezus i am je zopet pot pokazal in s svojo smrtjo potolažil nebeškega Očeta, da nam je odpustil in nas sprcjel kot svoje otroke. Ljirbezen Sinu bož-jega jc pa tudi najlepši zgied, kako naj kažemo lju-bezen do bližnjega, kako naj razodevamo dobrohot-nost, ki je tista čednost, s katero bližnjcmu želimo vse dobro, se veselimo, če se mu dobro godi, in mu pomagamo k temu. Kakor je Jezus Kristus sam vedno v dejanju kazal Ijubezen do vseh Ijudi, tako zahteva tako Ijubezen tudi od nas. ,Na tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, ako bote vedno imeli Ijubezen med seboj!" Tako je govoril apostolom malo pred svojo smrtjo. ,,Vse, kar hočete, da vam Ijudje store, tudi vi njim storite!" Ta nauk Zveličarjev so prvi kristijani tako zvesto izpolnjevali, da so pagani kar kazali nanje in rekli: ,Olejte, kako se Ijubijo med seboj!"
Tudi dobri otroci so se že od nekdaj odlikovali v tej čednosti. Sv. Bernard je imel posebno veselje takrat, če je mogel svojim bratom in sestram kaj dati ali jim kaj pomagaM. Sv. Marjefa Ogerska je vselej, kadar je scstra zaslužila kazen, prosila, da bi njo kaznovali. Sveta Marija od križa je imela jako revne stariše. Kct scdemleten otrok jih je že prosila, naj ji ne dajo zajutreka, da si bodo tako kaj prihranili. — Opoludne pa je večkrat bratcu dala del svojega kosilca.
Kako grda pa je nasprotna pregreha — nevošč-Ijivost! Kakor jc ljubez.cn do bližnjega in dobrohotnost nebeSka cvetka, tako je ncvoščljivost plevcl iz pekla. Hudobni duh je bil nevoščljiv Adamu in Evi radi njune prevelike sreče. ln dobro veste, otroci, kaj je storil v svoji grdi zavisti. Nevoščljlvost je bila vzrok, da je Kajn umoril svojega brata. — Varuj se torej že vsake nevoščljivosti v mislih, bodi potrpežljiv in rad pomagaj drugim otrokom, da se s tem vadiš v dobrohotnosti in posfajaž bolj podoben delelu Jezusu.
At. Stroj.
7*