Grofov jagar. Povest iz doraačih hribov. 39 Saj nihče drug ne ve, kako je z njim, kakor le on sam in pater Valerijan in Veronika. Ali nobeliega od teh nl blizu kje. Zapuščen je in zavržen kakor kamen na cesti ln nikogar svojega nima. Ko t»i do Veronike mogel ali ko bi ona prišla k njemu, koliko laže bi mu bilo! Silno hrepenenje ga je prevzelo: o, k Veroniki! Vse misli so se mu strnile v to eno: k Veroniki! Morda ima vendarle še toliko moči, da se privleče y Smarje. Poskusil bo, pa če bi moral po vseh štirih Vso dolgo pot. Ko se je ozrl, je zagledal za ridom kup drv. Zavlekel se je do njih ln spoznal, da so pobrana iz •tarega plota. Tu bi ei mal najti palico! Res si jo 4© laforal. Oprl ae je nanjo in poekusil vstati. Hvala feogu, fie kar Slo je! Prestopil je. Glej, saj pojde! Baj leva noga ni zlomljena, le izvil »i jo je. Stisnil je zobe, premagal hude bolečine in počasi odkrevsal. Najhuje ga je bolelo v rami in v hrbtu. Ko ie prlšel na ravno cesto, mu je bilo nekoliko laže. Afl zdaj ga je jel kašelj siliti in zdaj pa zdaj mu je bruhnila kri iz prs. Bolelo ga je manj, toda slabel je vedno bolj. Sprva ga je zeblo, ker je bil ves premočen, zdaj pa se je začel potiti; toda pot mu je bil mrzel. Tam, kjer se za mlinom cepi bližnjica od ceste v Šmarje, je bila staja, zraven te pa korito, ki jo je polnil studenec. Ko je tu sem prikrevsal, je v Kapli udarila ura tri. Počil si je in se napil. Bistra voda ga je okrepčala, zavil je navkreber in zdelo se mu je, da hodi laže navzgor kakor po ravnem. Ali dolgo ni bilo tako. Ko se je jela pot vzpenjati proti onim macesnom pod Šmarskim poljem, je jel omagovati. Vse ga je bolelo, kašljati je moral pogosteje, na nstnih mu je bila krvava pena. Blizu vrha je bil star križ; tu se je zgrudil in naslonil na breg. Za hribi je postajalo nebo že svetlosivo, potera je porumenelo in rahlo zardelo. Tedaj se je zopet zavedel. Hotel je vstati, ali glava se mu je povesila in je omahnila. Ali prihaja smrt? Da, h kraju gre z njim ... Ali bo moral res brez krsta na oni svet? »O moj Bog, odpusti mi vse moje grehe!« Pred očmi se mu je stemnilo in prevzela ga je neskonena trudnost. Ali spanec so mu odganjale vročične sanje. Kar ga je vzbudil ljub, znan glas. Ko je odprl oči, je bil že Jan, pred njim pa je stala v popotni obleki z zavojčkom v roki — Veronika. »Veronika! Ali si res ti? Ali pa je moj angel varuh?« je vzkliknil. Tako se je razveselil, da je brez težave lahko dvignil glavo. : »Kaj je s teboj, Anza?« je vprašala plaho in mehko. »Kako si prišel sem? Bolan si.« »Veronika, slaba je z menoj... S stolpa sem skočil pa sem se pobil — zunaj — znotraj.«- Zakašljal je in bruhnil kri. Debele potne srage so mu stopile na čelo. »Revček," revček moj!« se je prestrašila. Iz zavojčka je vzela bel robček in mu obrisala pot s čela in tudi kri z ust. »Saj si ves premočen!« je dejala »Na dežju sem ležal.« »Moj Bog! Kako se mi smiliš! Ali te zebe?« »Ne, zebe me ne. Ali žejen sem, žejen — in člsto slab sem — slab.« Na svojo pot si je bila vzela steklenico mleka; to je odmašila, ga z levico nežno prijela za glavo in mu dala nekaj mleka piti. »Bog ti povrni, Veronika — to je bilo dobro,« je zasopel; »zdaj mi bo bolje... O, da si le ti prišla ... K tebi sem hotel, pa nisem mogel dalje.« »K meni?« »K tebi; saj nikogar drugega nimam na svetu, ki bi mi pomagal.« »Oh, ko bi ti le mogla pomagati, moj ljubi Anza! Saj zaradi tebe sem se namenila na to pot v Gradec h grofu Kristalniku. Temu hočem vse povedati in ga prositi, naj kaj stori zate.« »Ljuba Veronika, tega mi ni treba več. Kmalu — kmalu — bom umrl...« »Ne! Za božjo sveto voljo, Anza, tako nikar ne govori!« »Le verjemi nii, Veronika, tako je! Samo eno še želim — krščen bi bil rad, preden umrem, da bi prišel potem v nebesa... Ali tudi to je že prepozno.« »Moj Bog! Res, krščen moraš biti! Čakaj, v Kaplo stečem po gospoda,« je razburjeno rekla. »Veronika, ljuba Veronika, ostani pri meni, prosim te,« je zastokal. »Ce odideš, bom tako zapuščen. Saj si ne učakam več, da bi se vrnila z gospodom. O, saj me Bog ne bo zavrgel!« Zakrilil je z rokami in se skušal na stran uleči. Tedaj je jel krčevito kašljati in v močnem curku se mu je ulila kri. »Jezus Marija!« je zakričalo dekle. Toda naglo se je zbrala in rekla odločno: »Anza, čuj! Ne boš umrl brez krsta. Jaz te bom krstila.« »Ali je to mogoče?« je vprašal s tihim, slabotnlm glasom. »Seveda. Ce je sila, sme vsakdo krstiti. Krst velja, naj krsti kdorkoli. All ti pater Valerijan tega ni povedal?« >Ne — pač — ne vem.« »Ali ti Je torej prav, če te jaz krstim?« >Da, da, da. Cista si, nedolžna. Od nikogar tako rad ne sprejmem svetega krsta kakor od tebe... Krsti me, Veronika, brž, brž!« je prosil. Oči so mu gorele. »Takoj grem po vodo. Čisto miren bodi ta čas!« je rekla. »Kajne?« Odhitela je s steklenico, v kateri je bilo še mleko, po bregu dol in k potoku, izlila mleko in steklenico oprala ter jo napolnila z vodo. Anza je sedel nepremično, obraz mu ie bil mrtvaško bled. . n.., »Anza!« je prestrašeno zavpiJa, ko je na moč prisopihala nazaj. »Da, Veronika,« je zašepetal onemoglo; >Bog je dobrotljiv. — Poslal te je kakor angela, da ne umrem brez svetega krsta. — Angel si. — Kajne, da mi VBe odpuščaš?« »Nimam kaj, Anza. Saj veS, da sva eno srce in ena duša. Toda zdaj bova molila, kajne?« Pokimal je, ona pa je začela s svojim zvonklm glasom: ^ »Moj Bog, verujem v te! — Moj Bog, upam na te! — Moj Bog, ljubim te nad vse!«. »— nad vse, nad vse, ker si vse ljubezni vreden,« je molil za njo. »Moj Bog, odpusti mi moje grehe! Zal mi jih je iz vse duše in iz vsega srca.« »— da, da, žal mi jih je, vseh mi je žal... Moj Bog, bodi mi milostljiv! Usmili se me!« je šepetal. »Anza, zdaj se bo zgodilo! — Nagni glavo!« Ozrl se je še enkrat v nebo, potem se je sklonil, naslonil glavo na trato in zaprl oči. Počasi mu je ulila Veronika vodo na čelo in rekla pobožno in slovesno: »Janez, krstim te v imenu Očeta in Sina in svetega Duha.« Oba sta nekaj časa molčala, potem mu je dekle zašepetalo: »Anza, zdaj si ud svete Cerkve, otrok božji — in midva sva si brat in sestra v Gospodu.« »— in rad imam Boga — ki je moj oče,« je dejal tiho. Bil je ves zamaknjerr In obraz mu je žarel od svete groze. »Zdaj ti je duša čista In bela kakor sneg,« mu Je rekla Veronika še bolj prisrčno in toplo; »v vsem Smarju in vsej Kapll ni tako nedolžnega človeka, kakor si ti.« Od sreče mu je zasijalo lice. »— In v nebesa pridem, ko umrem, kajne, Veronika ?« »Še topel boš v nebesih. Prav, kakor novo rojen otrok, ki umre takoj po krstu.« r »Bog ti povrni, Veronika! Povedal bom Jezusu, kaj si mi dobrega storila. Dobra si. Tako dober kakor ti mi ni bil nihče na svetu.« »Vesela sem, da sem ti vsaj malo mogla pokazati, kako rada te imam.« Oslabel je tako, da nekaj časa ni mogel spregovoriti. Dala mu je, da je goltnil požirek vode, in ga obrisala. Potem je rekel: »Zdaj lahko umrem. Le to eno mi je žal: da se moram od tebe ločiti.« »Saj je le za kratek čas,« ga je tolažila. »... Zdaj pa me poslušaj, Anza, kaj ti povem! Nobenega drugega ne bom vzela. Tebi ostanem zvesta vse življenje. V nebesih se spet snideva in tedaj ostaneva za zmerom skupaj.« »Veronika! Veronika!« je zavpil in se po sili vzravnal. Bilo pa je prehudo zanj. Zakašljal je in omahnil, Iz ust mu je privrela kri in težko je zahropel. Veronika je pokleknila k njemu in mu zašepetala molitev na uho. Čez nekaj časa je glasno vprašal: »Kje si, Veronlka? Ne vidim te več. Cisto temno je vse.« »Tu sera, Anza,« je odgovorila in mu stisnila roko. »Pri tebi sem.« Obrisala mu je pot s čela in kri z ust. Tedajci se mu je ustavila sapa; kake pol minute ni dihal. Veronika mu je glasno molila: »O ljubi Jezus — o dobrotljivi Jezus — o sladki Jezus! Sveta Marija, mati božja in moja mati, etoj mi ob strani v tej moji zadnji uri!« Iznenada je odprl oči in zašepetal: »Veronika, ali vidiš, kako prihaja? O, kako je lepa!« »Kdo pa?« »Mati Marija,« je dahnil. Zopet mu je sapa obstala. Potem je še enkrat hlastnil po njej in s smehljajočim se obrazom je izdihnil.... Sonce, ki je bilo že visoko, se je nagnilo nad bližnje drevo in je z zlatim žarom obsijalo glavo grofovega jagra. Veronika mu je gledala v smehljajoči se obraz, ki je bil lep, kakor da je živ, in ni trenila. »Gospod, daj mu večni mir in pokoj, večna luč naj mu sveti!« je tiho molila. Potem je vstala, se nagnila nad njega in ga poljubila na čelo. Tedaj mu je še zadnjič vzdrhtelo telo, Veronika pa se je na glas zajokala. Toda kmalu se je umirila in je rajnemu nežno zatisnila oči. Sklenila mu je roke in mu prste ovila s svoiim rožnim vencem. Več ko četrt ure je še ostala pri njem, nato pa je odhitela naaaj v Smarje. Vso pot so ji vrele solze, in vendar ji je bila v srcu velika, tlha radost. Dva dni pozneje — bilo je prelepo jasno jutro — so grofovega jagra pokopall. Imel je tak pogreb, kakor ga v Šmarju Se niso pomnili. Tudi iz Kaple je prišlo mnogo ljudi, nekateri iz radovednosti, drugi iz usmiljenja, drugi zopet, ker so nenavadnega, drznega moža spoštovali. Tudi solz ni bilo malo. Najbolj se je jokal mojster Gašpar, ki je po pogrebu dejal, da še svoj živi dan ni okusil toliko deževne moče pa še brez strehe je bll. Veronika, ki so jo ta dan prviS videli v črni obleki, je bila čisto zadaj med ženskami. Polno radovednih oči se je oziralo za njo, ali ne eden ni opazil solze na njenem licu. Tem bolj pa se je jokala pctem V svoji kamrici, kjer je nihče ni videl. Vse leto in vso jesen, dokler ni zapadel sneg, je bil jagrov grob poln cvetja. Na vigred je bil zopet dehteč šopek tam, ali ta je bil zadnjl. Ovenel je in trava se je razkošatila in prerastla gomilo. Kajti Veronike ni bilo več. Sla je y Celoveo in postala nuna. Malo pozneje so postavill na grob skromen krlž. Kupil ga je jagru za spomin mojster GaSpar, kl je po dolgih sodnijskih obravnavah dobll, kar je za Cenco ostalo. Tudi napis na križu je sestavil mojster Gašpar: Tukaj počiva JANEZ KRESNIK grofov jagar t 1757 ' Strašen ga dež je > na poti življenja ujelf zdaj ga sam Jezus pod streho nebeško je vzel. Krčmarjevo Spelo je sodišče obsodilo na smrt In tako je končala Bvoje življenje na morišču. Zadnji dan pred smrtjo se je še spravila z Bogom. Nekaj tednov nato je dobila šmarska cerkev zopet vse dragotine. Za gamse v planini zdaj nihče ni skrbel. Nekaj jih je poginilo, drugi so se razbežali ali pa so jih postrelili divji lovci. Le kakih štirideset jih je še ostalo. Ojstrc pa strmi slej ko prej v jasne višave in več ko sto let je minulo, da mu je zopet stopila človeška noga na vrh. Kadar pa se podi okoli njegove glave vihar, se stisnejo pastirji in drvarji v svoje kožo. Tedaj se jim ob prasketajočem ognju vzbuja spomin na grofovega jagra; kajti kdor koll je kdaj Cul zgodbo njegovega življenja, je zlepa pozabiti ne more. K O N E C