Skrivnostni hip.
J\ot bi nevidno goreli mrakovi, nad zemljo tli sopar, — vanj jek in zamolkel udar, kot ranjeni, daljni zvonovi . . .
Tišina krog tebe, srce. Kako gori to molčanje, to udušeno kričanje v vaših prsih, ljudje!
V prasrce posluhni, srce, čuj — mrko bobni in odmeva, kakor od žolča in gneva se trga drobovje zemlje.
Neslišni potresi zemlje . . . Najtišjih ur molčanje sesa se in vpiva v brezdanje tvoje bolesti, srce.
Po tajnem utripu bijo srca: gnev, grozo, nemir . . . Sesaj, izsesaj nam, vampir, to plahost — bol našo temno!
Jaz sanjam veliki potres, ki zruši nad nami obzorja, da bruhnejo narodov morja podzemeljska v svet kakor kres , . .
i                                     Janko Glaser: Večerna pesem.
Neslišno, po prstih gre skoz noč skrivnostni hip. Mar čuješ v njem utrip bodočnosti, srce? ...
-----------—» e «—-----------
Janko Glaser:
Večerna pesem.
V   večernem solncu grejejo se lesi, jaz roko v roki v solncu grem s teboj; še zadnja luč odmeva pod drevesi — jaz v rokah tvojih vzel jo bom s seboj . . .
Kot pesem sladka, svetla šla bo z mano: o tvoja roka, mlada, strastna zdaj, kako ležala gorko in udano v spominih dragih v moji bo nekdaj!
Od rose tu spet bodo mehke trave, da ne bo čuti najinih stopinj; iz globočin pozvanjalo bo „ave" in zarja bo sijala prek planin.
Kak mnog spomin bo v tisti zarji vroči! Gorak, umiljen, drag in lep in čist. In zadnja strast bo padla od srca, kot loči brezslišno z veje se za listom list.
*
Spet roko v roki bova šla v jeseni in mirne v srcu bodejo strasti; le še odmev od njih drhtel bo v meni, iskren in zvest in poln toplote: Ti.
-— ¦•*- —-