Leto II.	September J905.	Štev. 9.
Sv. rožni venec.
v. rožni venec je kristjanom najbolj priljubljena molitev. Kakor pa je ljuba kristjanom, tako je protestantom neljuba. Imenujejo jo pohujšanje, zaničevanje sv. evangelija in celega sv. pisma. Moj Bog, - - — kako so zaslepljeni ti naši bratje. Kdor natančno premišljuje to molitev, ne more, da bi ne občudoval njene lepote in je ne ljubil
Sv. rožni venec obstoji iz premišljevanja in molitve. Premišljevanje obsega petnajst najlepših in najbolj častitih skrivnosti sv. katoliške vere. Kaj naj odgovore na to naši ločeni bratje? Ali ni vredno premišljevanja včlo-večenje, rojstvo, življenje in smrt včlovečenega Boga? Sv. cerkev je uvidela, da vsi njeni sinovi ne bodo mogli brati v sv. pismu visokih skrivnosti: spoznala je, da premišljevanje teh skrivnosti vpliva na notranje življenje kristjana, zato jih je razdelila na petnajst delov tako, da tudi najbolj priprosti kristjani lahko premišljujejo skrivnosti, ki so najbolj potrebne človeku. „Sv. rožni venec", tako piše učeni Bergier, „je ustanovitev, ki ima za predmet češčenje petnajst glavnih skrivnosti iz življenja našega Gospoda in Njegove prebla-žene matere; je kratka razlaga sv. evangelija, kratka zgodovina o življenju, trpljenju in povišanju našega Odrešenika. Ta molitev napolni človeški razum z najlepšimi krščanskimi resnicami."1)
Diet. Theol. V. Ros. — Son institution a pour obiet . . .
6
- 130 --
Drugi del sv. rožnega venca obsega molitev. Ta obstoji iz očenaša, češčena Marije in čast bodi . . . Glede očenaša ni nikakega vprašanja, ker ga je učil sam Jezus Kristus. „Češčena Marija" je molitev, s katero častimo Marijo Devico. Prve besede: „Češčena, milosti polna, Gospod je s teboj, blažena si med ženami" najdemo dobesedno v sv. pismu.1) Druge besede je pritaknila sv. katol. cerkev takrat, ko je v efeškem cerkvenem zboru (431.) slovesno proglasila, da je Marija res mati božja.
Kristjan se z živim zaupanjem obrne do preblažene Device, jo pozdravi in prosi, naj bode njegova priprošnjica: „Sv. Marija, mati božja, prosi za nas . . ." Protestantom je znano, da sv. pismo ne prepoveduje priporočevati se svetnikom in to tem manj preblaženi Devici, zato nam pri teh besedah ne upajo naravnost nasprotovati. In res, sv. evangelij jasno pove, da je Bog storil prvi čudež v Kani po priprošnji ljubljene matere.2)
Tudi „Čast bodi . . ." ne more imeti nasprotstva, ker je skoraj dobesedno vzet iz sv. pisma nove zaveze. Sv. Pavel je pisal Timoteju: „Kralju po večnosti, neumrljivemu, nevidnemu, samemu Bogu bodi čast in slava vse vekomaj. Amen."3) V molitvah torej, iz katerih obstoji sv. rožni venec, ne najdemo nikakih težav, radi katerih bi nas protestantje mogli obsoditi pohujšanja: so besede sv. pisma, in protestantje sami jih priznavajo kot take.
Edinega pohujšanja nas obsodijo protestantje radi ponavljanja iste molitve.4) Po njih mislih to ponavljanje nasprotuje besedam Jezusovim, ki pravi: „Kadar pa molite, nikar veliko ne govorite, kakor malikovavci, ki menijo, da bodo radi svojih veliko besedi uslišani." 5) Ubogi reveži ne pomislijo, da te besede prepovedujejo preveliko besedičenje starih paganov, ki so mislili, da le ono more omehčati srca bogov iz neobčutljivega kamenja. Toda ponavljati isto molitev naš Gospod Jezus Kristus nikakor ne prepoveduje; ako bi to prepovedoval, bi zavrgel z deli ono, kar je učil z besedo. In res, v sv. pismu beremo, da je Jezus v vrtu Getzeniani ponovil trikrat isto molitev. David, veliki prerok, v 13b. psalmu ponovi nič manj kot 27krat: „Ker vekomaj trpi njegova milost." Čudno res, da se protestantje, ki toliko drže na sv. pismo, pohujšajo, ako kristjan ponovi desetkrat angelski pozdrav „Češčena Marija..."
Ponavljanja pa ne najdemo samo v psalmih, marveč tudi drugod v sv. pismu. V tretjem poglavju Daniela beremo hvalno pesem, katero so trije hebrejski mladeniči prepevali v ognjeni peči. V tej hvalnici v 38. vrstah najdemo 32krat besede: „Častite in povišujte ga nad vse." Te besede, na-
1)	Luk. I. 28, 42.
2)	Janez. II.
3)	Pavi. Tiniot. I. 17.
4)	Že predno je sv. Domenik začel učiti sv. rožni venec, so verniki imeli navado šteti molitve na jagode. To opazimo na grobu sv. Jederti (V. Bergier, V. Rosaire); o tem govori tudi papež Benedikt XIV. v knjigi „De Coronis", c. 10. n. 11. p. 2.
5)	Matevž. VI. 7. V grškem tekstu beremo: JTpoaeux<5|j.svoi 8š |jlyj paTco^o-pjaTps. Arij Mantan v prestavi sv. pisma nove zaveze, ki je bila 1. 1671. potrjena na lovanskem vseučilišču, tako prestavi te besede: Orantes autem ne inania loguamini — kadar molite, pazite, da ne boste govorili nepotrebno.
- 131
vdihnjene od sv. Duha, nas učijo, da ponavljanje ne nasprotuje sv. pismu. Zato nikakor ne delujemo zoper božji nauk, kadar ponovimo večkrat isti pozdrav preblaženi Devici. Sv. rožni venec tedaj nikakor ne nasprotuje sv. pismu.
Tudi protestantje, ki nas obsojajo pohujšanja, ponavljajo večkrat isto molitev. Toliko je res, da v Prayer-booku, v anglikanskem molitveniku, najdemo 32krat ponovljen zdihljaj: reši nas, dobri Bog. Ne moremo tedaj umeti, zakaj obsodijo katoličane pohujšanja, kadar ponovijo desetkrat pozdrav, s katerim je angel Gabriel naznanil preveselo skrivnost človeškega rešenja.
Ponavljanje je izraz ljubezni. Kadar pride v mesto knez, katerega ljudstvo ljubi, nehote prihajajo iz njih ust pogosti živijo-klici Poglejte mater, ki drži v naročju ljubljeno dete. Poljubuje je: poljubi nele enkrat, marveč dvakrat, trikrat, stokrat... Recite ji, da zadostuje en poljub; v odgovor boste dobili, da ne poznate človeškega srca.
Ako je tako, ne bo li duša, ki se zaveda Marijino hčer, ki potrebuja vsikdar njene pomoči, naravno prisiljena ponoviti večkrat isti pozdrav? Ogrejte srca v ljubezni in videli boste, da vas bo ljubezen sama silila ponavljati desetkrat, petdesetkrat, stokrat isto molitev. Če bi kristjani občutili v srcu čisto ljubezen do Jezusa in njegove Matere, gotovo bi se ne utrudili moliti sv. rožnega venca, ki je najlepši izraz čiste ljubezni do preblažene Device.
Življenje Don Boska.
XII. Don Bosko na smrtni postelji in čudovito
ozdravljenje.
Marljivost don Boskova je bila tolika, da si ni privoščil trenutka počitka. Kadar se je čutil telesno utrujenega, tedaj je prijel za pero in deloval z duševnimi zmožnostmi. Včasih je celo noč sedel pri mizi in pisaril knjige.
Kdor pomisli velik napor, se ne bo čudil, ako se don Bosku na polju velikega truda, kjer je bil ves za vse, odpovedale moči. Utrujen od spo-vedovanja in pridigovanja po raznin cerkvah, družbah in ječah, utrujen od pomanjkanja nočnega počitka, večkrat žalosten radi nasprotovanja mogočnih oseb, ki so skušale zamoriti blagodejno delovanje, je začel močno hirati.
Neko nedeljo meseca julija se ves utrujen od dnevnega napora vrne domov v Rifugij. Nič več ni mogel stati na nogah; padel je in omedlel. Bolezen se je izpremenila v hudo pljučnico.
9*
— 132 —
Dan, da bo moral zapustiti Rifugij in si poiskati novo stanovanje, se je bližal hitrih korakov. Zdelo se je, da mu Bog- sam nudi stanovanje, da ga hoče vzeti v bivališče izvoljenih.
V osmih dneh je stal don Bosko ob robu groba. Spovedal se je in prejel sv. popotnico. Ker je bila ravno nedelja, je dr. Borei poklical iz ora-torija nekaj dečkov, da so s svečami spremili sv. popotnico. Ko so dečki zapazili don Boska, bledega, slabotnega, napol mrtvega, so začeli milo jokati. Ubogo don Boskovo srce, koliko je moralo trpeti pri pogledu na jokajoče prijatelje.
Glas o don Boskovi nevarni bolezni se je hitro raznesel. Med dečki je nastala nepopisna žalost. Vsak čas so prihajali pred njegovo stanovanje ter popraševali o njegovi bolezni. Besede jim niso zadostovale; nekateri so ga želeli videti, drugi ž njim govoriti, zopet drugi mu streči. Zdravnik je prepovedal vstop, zato služabnik ni dovolil nikomur vstopiti. Pri tem so se godili ginljivi prizori.
„Samo pogledat pustite", je prosil prvi.
„Saj ne bom govoril", je zatrjeval drugi.
„Samo eno besedo bi rad izgovoril", je pristavil tretji.
„Če bi don Bosko vedel, da sem tu, bi mi gotovo dovolil vstopiti",, je govoril četrti; in tako je nadaljevalo od jutra do večera.
Služabnik je ostal neizprosljiv. Ko so dečki to videli, so nekaj časa jokali pred vratmi in slednjič žalostni odšli. Mimoidoči so pa ponavljali: „Ubogi dečki, kako ga vendar ljubijo."
Don Bosko je slišal pogovore in bil je ginjen. Tuintain je poklical služabnika in mu naročil, naj pozdravi dečke v njegovem imenu. To je bilo lek njihovim srcem.
Videč, da človeško zdravilo nič ne pomaga, so se dečki zatekli k Mariji Devici. Razdelili so se na skupine ter hodili molit pred čudodelno podobo Marije tolažnice. Zvečer niso zaspali, da ne bi poprej i z m o 1 i 1 i Če-ščena Marije za ubogega Boska. Nekateri so celo storili obljubo, da se bodo postili v soboto, da bodo vsak dan molili rožni venec.
Bilo je neko soboto meseca julija. Kljub vsem molitvam in prošnjam ni ostalo žarka upanja, da bi don Bosko ozdravel. Ubogi bolnik je bil tako slab, da mu je zdravnik odločil le še par ur življenja. Don Bosko je daroval Bogu svoje življenje in ni mislil drugega, kot izročiti Stvarniku svojo dušo.
Ali bo res smrtna kosa presekala dragoceno življenje ter vsekala v srca nedolžnih dečkov kruto rano? Ne, Marija Devica ne bo zavrgla toliko ubožcev, ki so vse svoje zaupanje obrnili vanjo. Solze nedolžnih dečkov so jo ganile; sprejela je njih prošnje in obljube, postavila jih je pred božji prestol ter dosegla zaželjeno milost.
Okolu polnoči mu dr. Borel, ki je čul ob njegovi postelji ter čakal, da sprejme zadnji njegov zdihljej, kakor navdihnjen od skrivnostnega glasu, priporoči, naj zdihne k Mariji in naj prosi za zdravje.
Don Bosko je molčal.
— 133 —
Po kratkem premolku Borel zopet reče: „Vi veste, kaj uči sv. pismo: V svoji bolezni prosi Boga in on te bo ozdravel."')
Don Bosko odgovori: „Naj se zgodi volja božja".
—	„Vsaj recite: Gospod, če je tebi dopadljivo, povrni mi zdravje", — toda on ni hotel.
„Storite mi to ljubav, ljubi don Bosko", poprosi zopet prijatelj, „prosim vas v imenu vaših dečkov."
Šele tedaj je don Bosko odgovoril: „Da, Gospod, če ti dopade, vrni mi zdravje."
—	„Dosti toliko, zdaj sem gotov, da ozdravite", odgovori Borel, in ni se motil Kmalu nato don Bosko zaspi in se po sladkem počitku prebudi kakor prerojen k novemu življenju. Vsi so se čudili. Celo zdravniki so pri-poznali čudež preblažene Device.
Ko so dečki zvedeli, da je don Bosko čudežno ozdravel, je bilo njih veselje toliko, da je niso mogli izraziti z besedami, marveč le s solzami. Kako različen prizor od prejšnjega; včeraj se je slišal jok bolesti, danes se sliši jok veselja.
To veselje je pa bilo še večje, ko jim je čez nekaj dni don Bosko naznanil, da bo prišel s palico v oratorij. Tisto jutro so nabrali toliko cvetic, da so ž njimi natresli pot od Rifugija do oratorija. Ker so videli, da don Bosko težko hodi, so ga bolj odraščeni posadili na stol in ga nesli kakor kralja, sedečega na svojem prestolu. Manjši dečki so pa nekateri spredaj, nekateri zadaj, drugi pa ob straneh vpili veselja, metali cvetice, pozdravljali don Boska.
Ko so ga prinesli v malo kapelico ljubljenega oratorija, jim je don Bosko obrnil nekaj besedi, polnih očetovske ljubezni. Med drugim je rekel: „Zahvalim se vam, ljubi dečki, za ljubezen, katero ste izkazali v moji bolezni. Zahvalim se vam za molitve, katere ste zame storili. Jaz sem prepričan, da je Bog poslušal vaše molitve. Hvaležnost zahteva, da vse svoje zmožnosti obrnem v vaš blagor in to danes obljubim. Pri tem se pa spominjajmo, da bo hote ali nehote prišel čas, ko bomo morali vsi umreti. Živimo kot dobri kristjani, da se enkrat snidemo skupaj v nebesih, kjer ne bo več smrti, ne joka, ne žalosti." — —
Meseca avgusta je don Bosko po nasvetu svojih zdravnikov moral spremeniti podnebje. Šel je na svoj dom v Bechi. Medtem ko je bival doma, se mu je prigodilo nekaj, kar bo drage čitatelje gotovo zanimalo. Nekega dne se je proti večeru vračal iz Capriglia, rojstne vasi svoje matere, proti domu. Ravno je stopil v gozd, kar zasliši za seboj močen glas: „Ali denar, ali življenje!" Don Bosko se ozre in vidi moža z nožem v roki. Ko se nekoliko umiri, prijazno zavrne: „Prijatelj, ne eno, ne drugo."
—	„Manj besedi; dajte denar, ali pa..."
„In kaj nameravaš storiti don Bosku? Ali mu misliš vzeti življenje ? Ali so to tvoje obljube?"
i) Sirah, 38, 9.
— 134 —
Don Bosko je spoznal v nesrečniku jetnika, kateremu je toliko pomagal v turinskih ječah. Pri njegovih besedah tolovaj izpusti nož, oblije ga rudečica, sramuje se in osramočen pade na kolena zdihujoč: „Don Bosko, odpustite!"
—	„Da, da, jaz ti odpustim, toda pomisli, da se Bog ne norčuje."
—	„Jaz sem nesrečen. Pred nekaj dnevi sem bil izpuščen iz ječe. Šel sem domov, toda nikdo me ni hotel sprejeti. Celo mati mi je obrnila hrbet. Vsi so rekli: — Idi, od koder si prišel, tu ni več tvoje domovje, ti si je onečastil. — Kaj mi je storiti? Že dva dni nisem ničesar užil. V skrajni stiski ..."
—	„Si napadel don Boska, kajne?"
Te besede so bile nov meč v njegovo srce. Začel je bridko jokati in sam pri sebi je zdihoval: „Tolovaj, nikdar več ne boš našel miru."
—	„Zakaj ne?" vpraša don Bosko.
—	„Kako bi mogel biti vesel? Spomin na ta dan bo ostal neizbrisljiv
v	mojem srcu. Nikdar več ne bom miren."
—	„Ali hočeš takoj mir? Tolikrat sem ti ga dal v ječi; tudi sedaj ti ga hočem dati. Idi z menoj."
V bližini je videl kamen. Don Bosko se vsede, tolovaj, skesan in objokan, pa poklekne na zemljo in se spove.
Don Bosko je rekel, da je videl malo oseb tako skesanih, kakor tega nesrečnika. Ginljiv je moral biti prizor. Zadnji solnčni žarki so obsvitali lepo podobo, ko je don Bosko vzdignil roko in izrekel odpuščenje. Potem ga je prijel za roko in ga peljal na dom. Tu mu je pripravil večerjo ter ga tolažil. Ubožec od žalosti ni mogel jesti; vzel je le nekoliko juhe in še to mešal s solzami. Jokal je in zdihoval.
Družina, ki je poznala tega človeka, ni mogla umeti velike izpremembe. Po večerni molitvi je šel v odkazano sobo, toda vlegel se ni: celo noč je prečul.
Drugo jutro po sv. maši mu izroči don Bosko pismo za župnika, v katerem priporoči tega reveža. Tako je bil zopet sprejet v rojstno hišo kot sin in brat. Kratek čas, katerega je preživel na zemlji, je bil zgled krščanskega življenja. — —
Don Bosko pa tudi doma ni pozabil nekdanjih prijateljev. Vedno je mislil nanje. Vsak čas je poslal kak pozdrav in s pozdravom očetovske opomine. Tudi on je vsak dan dobival od njih pisma. Toda to jim ni zadostovalo. Ker se don Bosko le ni povrnil, sklenejo neko nedeljo iti v Bechi ter ga povabiti, naj se hitro povrne. Nekateri so celo rekli: „Ali se
vi	vrnite v Turin, ali pa bomo mi prenesli oratorij v Bechi."
Don Bosko jih je tolažil in jim obljubil, da se bo vrnil, predno bo padlo jesensko listje. V začetku novembra se je v resnici povrnil ne več sam, marveč s svojo materjo in se stalno naselil v oratoriju v Turinu.
(Dalje.)
Svetnica iz Viti.
V vasi Viu blizu Turina je živela žena, katero so radi nenavadnega življenja imenovali svetnico iz Viu Glas, da že dolgo časa ne uživa nikake hrane, je privabil veliko radovednežev nele iz bližnjih vasi, marveč tudi iz daljnih laških pokrajin. Ljudstvo jo je popraševalo za svet in se ji priporočalo v molitev.
O svetnici je zvedel tudi nadškof turinski monsignor Fransoni. Previdni vladika se je hotel prepričati v resnici, zato je nekega dne poprosil don Boska, naj gre v Viu in naj ondi poizve o obnašanju čudovite device. Don Bosko je ubogal in šel. Vse je hvalilo čudovito bitje in ji radi lepega obnašanja in natančnega izpolnjevanja cerkvenih zapovedi pripisovalo svetniško čast.
Don Bosko se je smehljal in ostal še dalje v dvomu. Ni mu zadostovala hvala občudovavcev, hotel se je osebno prepričati o njeni svetosti.
Ko pride don Bosko v Viu, pošlje naznanit svoj prihod, toda z be sedami, iz katerih je vsakdo lahko uvidel, da se don Bosko norčuje iz čudovite žene. Svetnici ni ugajalo mrzlo naznanje, še manj pa, ko ga je morala pričakovati celo uro. Le s težavo je zakrivala nepotrpežljivost.
Po dolgem čakanju don Bosko vendar pride. Takoj ga peljejo k svetnici. Lepo število občudovavcev je sedelo okrog nje in poslušalo modre besede čudovite žene. Pričakovala je, da se ji don Bosko spoštljivo približa in jo uljudno pozdravi, on pa je niti pogledal ni; vzel je stol in se vsedel med poslušavce.
Ko nekoliko časa tako sedi in posluša, se gospod Melanotti, don Boskov spremljevavec, obrne k njemu in mu reče; „Glejte, don Bosko, mi nimamo take sreče, da bi imeli pri sebi svetnico."
—	„Vse prav, a jaz bi rad osebno govoril s to gospodično."
Svetnici niso dopadle te besede. Vsa užaljena radi predrznega obnašanja, vstane ter z osornim pogledom in ostrim glasom reče don Bosku: „Želim govoriti javno, tako, da me vsi slišijo in vsi vidijo moje obnašanje."
—	„Jaz spoštujem vašo željo", odgovori don Bosko, „toda, če me zaslišite za par trenutkov, vam bom izročil novice, ki vam bodo gotovo jako po volji."
Radovedna, kaj bo don Bosko povedal, gre iz sobe in povabi don Boska, naj ji sledi. Prišedši v bližnjo sobo, jo dobri duhovnik zaničljivo in napol glasno vpraša: „Koliko časa mislite še goljufovati ljudi s hinavskim obnašanjem ?"
— 136 —
—	„Kako? kako?" zavrne žena; „midva se ne razumeva." To pa je rekla tako, da se je videlo, kako se premaguje, da bi prikrila dušno razburjenje.
„Ker se ne razumeva, ponovim vprašanje", odgovori don Bosko.
„Kaj? jaz hinavka? jaz goljufivka?" vpije vsa iz sebe hinavska svetnica.
„Da, da", nadaljuje don Bosko; „vi ste hinavka, ošabnica; vi zlorabite ime božje in s svojo zvijačo goljufujete svet in ljudi."
—	„Vi ste ošabnež", kriči žena ter meče najbolj nesramne psovke na modrega duhovnika.
Don Bosko pretrga besedo in smehljaje se reče: „Jaz vas nisem mislil razžaliti. Ali veste, zakaj sem tako govoril? Samo zato, da se prepričam o vaši svetosti. Toda opazil sem, da manjka kieposti, ki je za svetost neobhodno potrebna, da vam manjka ponižnosti. Prepričan sem, da vaša svetost ni drugega, kot želja po denarju in časti. To vam povem v imenu turinskega nadškofa, ki me je poslal, da preiščem vašo svetost."
Žena je omolknila in se ni upala zagovarjati dalje; ustrašila se je cerkvene in svetne oblasti. Don Bosko jo je pa prijazno svaril ter ji svetoval, naj se spokori in naj začne boljše življenje.
Hinavska svetnica je spoznala svojo krivdo. Zahvalila je don Boska in ga prosila, naj molči o njeni zvijači. Od tega dne je spremenila življenje; zapustila je rojstno vas in se preselila drugam, kjer niso poznali njene zvijače.
Monsignor Fransoni je bil vesel, videč, da je don Bosko s svojo modrostjo spreobrnil življenje hinavske svetnice, istočasno pa je hvalil Boga, da je dal njegovi škofiji tako modrega duhovnika.
Zadnje besede slavnih mož.
Vespasian predno je zapustil ta svet, je rekel: ..Cesar uniira stoje." — Napoleon je vpil: „General, general!" — Byron: „Spijmo." — Nelson: „Poljub." — Al-fieri: „Dajte mi roko, jaz umrjeni." — Slavni zdravnik Halle: „Žila nič več ne bije."
—	Goethe: „Luč, luč." — Elizabeta, angleška kraljica: „Vsi moji zakladi samo za eno minuto." — Kardinal Be auf ort: „Kako? ni nikakega pripomočka zoper smrt?" —
—	Torquat Tasso: „V tvoje roke, o Gospod." — To 111 a ž Moor stopaje na oder: „Prosim pomagajte, nazaj mi ne bo treba pomagati." — Gualt Scott: „Dobro se počutim." — Mozart: „Ne govori mi o tolažbi, ljuba Emilija . . . vzemi zadnje moje note . .. vsedi se h klavirju in zaigraj Marijino pesem, da še enkrat slišim ono harmonijo, ki je bila toliko časa sladkost in lek mojemu srcu." — Autequil, slavni francoski zgodovinar: „Poglejte moža, ki umira v najlepših letih." —• Don Bosko: „Koncem življenja se zbere sad dobrih del: učenje, delo."
Salezilansk! zauod in cerKeu iezusouesa Srca u Rimu.
Ko se je začelo razširjati po svetu češčenje Jezusovega Srca, je papež Leon XIII. izrazil željo, da bi se v Rimu, v središču katoličanstva, postavila velika cerkev na čast presladkemu Srcu. To željo je odkril neustrašljivemu don Bosku, gotov, da bo v njem našel moža, ki bo upal prevzeti težavno
podjetje. Kakor vedno, kadar je don Bosko uvi del željo svetega očeta, tako tudi zdaj ni čakal, da bi ga on prosil: ponižno se je priklonil in rekel: „Svetost, ako me poznate vrednega in sposobnega za takovelikopod-
Salezijanski zavod in cerkev Jezusovega Srca v Rimu,
jetje, jaz sem pripravljen prevzeti."
— „Vrednega in sposobnega", odgovori sv. oče; „le vaša stanovitnost je zmožna izvršiti kaj takega."
Se tisti dan je začel don Bosko delovati in nabirati milo-
dare. Delo se je pričelo. Veliko je bilo težav, a don Bosko jih je znal premagati: sezidal je veliko cerkev, katero smemo primerjati najlepšim cerkvam rimskega mesta.
Tik cerkve je postavil velik zavod, kjer se vsako leto vzgojuje več sto gojencev. V zavodu so obrtne in gimnazijske šole.
Nekaj črtic o
Salezijanski misijonarji v Quitu.
(Dalje.)
VIII.
Da bi pismo, katero je vodja misijonarjev pisal predsedniku v Ibaro, doseglo boljši uspeh, je poslal še drugo pismo škofu, proseč ga, naj on posreduje zanje pri vladi.
S sladkim upanjem je odposlal pismi ter pričakoval odgovora. To noč ni mogel zatisniti oči: tisoč različnih misli mu je krožilo po
glavi.
— 138 —
Okoli jednajste ure ponoči zasliši iz daljave konjsko kopito, ki se je vedno bolj bližalo. Mirno posluša, vstane, se približa oknu . . .
—	Je on.
Da, gotovo se vrača nosilec s pismom. V kratkem zvemo, kaj bo
z nami.
Tudi drugi vstanejo in pazljivo poslušajo.
Konj se ustavi pred vratmi. Bil je resnično nositelj pisma. Prinesel je dve pismi ter ju izročil načelniku vojakov, ki ju je takoj ponesel jetnikom.
—	Oprostite, gospodje, pozno je že, toda v upanju, da vam prinesem dobre vesti, si čutim dolžnost . . .
—	Hvala lepa, gospod načelnik. Vaša prijaznost nam lajša žalost. Kaj nam prinašate?
Dve pismi; vzemite in berite. Obe pismi izroči vodji, vošči lahko noč in zopet odide. Bili ste pismi od predsednika in škofa.
Ob slabotnem svitu male svetilke odpre vodja pismo predsednikovo. S strahom prebere najprej sebi, potem sobratom.
Gospod Moncayo, tako se je imenoval predsednik, ni povedal nič natančnega. Dovolil je le, da smejo toliko časa ostati ondi, da se polajša zdravje bolnikom.
—	Hvala Bogu, tako bomo vsaj nekoliko počili. Kdove, da nas Marija zopet ne popelje nazaj v Quito.
V Quito?
—	Takoj gotovo ne, pa vendar . . .
—	In škofovo pismo?
Razburjen od predsednikovega pisma, bi bil vodja skoro pozabil, če bi ga ne bili opomnili okoli stoječi jetniki. Držal je pismo v roki, in ves zamišljen v pogovor sobratov, ni mislil nanje. Pismo se je glasilo:
Velecenjeni oče!
Ko sem zvedel o Vašem prihodu v Salinas, sem se takoj obrnil do svetne oblasti ter zahteval, da ona prekliče povelje, ki je izgnalo Vas in Vaše sobrate v prognanstvo. Do zdaj nisem prejel nikakega odgovora.
Nocoj se obrnem brzojavno do generala Franka, da dosežem od njega kolikor mogoče v Vašo korist.
Skupno s tem pismom prejmete pismo predsednika Moncaya, ki Vam dovoljuje, da počijete nekaj dni v Salinas.
Z odličnim spoštovanjem
!bara, 28. avgusta 7896.	f Friderik, škof.
Z veseljem so ubogi jetniki poslušali pismo.
—	Kako je ljubezniv, kako ponižen in previden, so ponavljali misijonarji in se mu v duhu zahvaljevali za vse, kar je storil za don Boskove sinove.
Med temi pogovori je čas hitro potekal. Bližalo se je že jutro, ko so nehali govoriti. Sladko so zaspali in mirno počivali.
Zjutraj so prosili, da bi smeli opraviti presveto daritev. Tudi to jim je dovolil načelnik. Vseh sedem duhovnikov je opravilo presveto daritev, dva klerika sta se pa približala mizi Gospodovi.
Po sv. daritvi so se vrnili zopet v ječo. Dobri prebivavci so jim pripravili dober zajutrek. Misijonarji, hvaležni za toliko prijaznost, so se za-
139 -
hvaljevali dobrim prebivavcem in jim obljubljali, da jih ne bodo zabili v molitvi; oni so jih pa pomilovaje poslušali in se s tesnim srcem vračali domov.
Tudi opoldne so se dobre osebe spomnile misijonarjev. Zdelo se je, da si štejejo v čast, da morejo postreči služabnikom božjim, tako so nosile in pripravljale kosilo.
Misijonarji so občudovali njih živo vero. Pozabivši žalostno stanje, niso vedeli drugega, kot zahvaljevati Boga, da je ustvaril tako dobra srca.
—	Lahko rečemo, da smo srečni v nesreči.
—	Nikdo nas ne pozna, a vsi nas ljubijo.
—	Nikdo vas ne pozna? Nikar ne recite tega, zavrne priletna ženica. Vsi govore o vas, vsi vas žele videti, vsem se smilite. Da bi vas Bog kmalu rešil!
Medtem ko jih je ljudstvo obkoljevalo ter jim kazalo veliko ljubezen, je začelo misijonarje hudo skrbeti. Že v Otavolu se je raznesel glas, da se ljudstvo namerava vzdigniti in šiloma rešiti jetnike. To je vzbudilo velik nemir. „Če bi se to zgodilo, kdo bo prepričal nasprotnike, da nismo mi vsega krivi?" Tako so govorili v Otavolu, a zdaj so stvari še bolj napete. V teh mislih jih je še bolj potrdilo pismo, katero so prejeli v ječi, pismo, ki je naznanjalo misijonarjem, da jih ljudstvo namerava rešiti.
Načelnik je začel sumničiti. Povsod je postavil stražo. Da bi se rešil nevarnosti, pokliče k sebi gospoda Calcagna, vodjo misijonarjev, ter ga prosi, da bi dovolil potovati dalje.
Misijonarji so se podvrgli prošnji. Takoj drugo jutro dne 29. avgusta so zasedli konje in nadaljevali pot.
Na glas trombe se je ljudstvo v obilnem številu zbralo pred ječo.
—	Dragi moji, jih nagovori gospod Calcagno, — kako naj poplačam vašo radodarnost?
—	Oče, nikar tega ne mislite. Kar smo storili, to je malenkost. Molite za nas.
Misijonarji, ginjeni od teh besedi, utihnejo. Ljudstvo poklekne na zemljo in prosi blagoslova.
—	Da, jaz vas blagoslovim: Bog naj poplača, kar ste storili njegovim služabnikom.
Bil je prizor, ki je pretresal srca. Komaj gospod Calcagno vzdigne roko, se začuje splošen jok. Tudi misijonarji so bili ginjeni. Prizor je bil podoben prizoru, ko je sv. Pavel med jokom in vzdihi dobrih kristjanov zapuščal Milet, češ, da zadnjič pozdravlja brate v Kristusu.
—	Misijonarji so odšli molče, s težkim srcem. Po dolgem se ozrejo nazaj in vidijo ljudstvo, ki je še stalo na prejšnjem prostoru, se milo oziralo za njimi ter jih pozdravljalo z robci. Ta prizor je privabil nove solze iz njih očij
Pot je bila lepa in zložna. Skoraj bi mislili, da je govorica o nevarnosti skozi Paylon izmišljena. Toda to je začetek, kdove, kaj jih še čaka.
Med potjo jih sreča dober gospod, ki se je takoj naznanil sorodnika gospe Josipine Leon, pridne salezijanske sotrudnice v Cuajari. Ta je izrazil sožalje ter jim dal na razpolago svoje poslopje. „Opravilo me sili za nekaj dnij zapustiti domovje. V moji hiši je pripravljeno stanovanje; zadostuje za vse, ako vam drago."
Jetniki so spoznali božjo previdnost. Zahvalili so se gospodu. Potem so vzdignili oči proti nebu in iz njih srca se je izvil vzdih: „Kako skrbna je božja previdnost!"
Proti večeru so prišli v Cuajaro, kjer so v hiši dobrega gospoda našli stanovanje in počitek.	(Dalje.)
S 4) 4 4) th S 4 4) S S s si
Ekvador.
Nova misijonska postaja.
(Odrezek iz pisma sal. misijonarja vrhovnemu predstojniku.)
Povrnil sem se iz misijona Pachicosa, kamor sem šel v družbi treh mizarjev, da bi ondi postavil malo hišo in kapelo. Spremljal nas je gospod Moscoso, sin velikega salezijanskega dobrotnika. Nepopisne so bile težave, katere nam je stavil sovražnik svetlobe, toda hvala Bogu in Mariji Devici, delo je dovršeno in kadar se bomo drugič vrnili, našli bomo malo hišo za prenočišče in malo kapelo za božjo službo.
V potovanju nas je spremljalo vedno deževje. Reke so grozno narastle. Bili smo v nevarnosti, da pustimo ondi svoje življenje. Ko smo se vračali črez reko Chuchumbesa, nam je voda naenkrat zasukala čoln in nas kakor blisk hitro potegnila s seboj. Moč krmila je bila preslaba, da bi se zoperstavljala nasprotni moči. Zdihovali smo in klicali k Mariji in sv. Jožefu, toda zaman, voda nas je z vso hitrostjo vlekla dalje. Čoln je letel naravnost proti pečini. Jaz sem jo videl in pri groznem pogledu nehote zatisnil oči.
Ko bi trenil, začutim močen sunek. Čoln bi se bil zdrobil na kosce, če bi ne prihitela božja pomoč. Razbil se je le toliko, da je začel puščati vodo.
Tovariša, ki sta stala na kljunu ladije, sta skočila na suho in si rešila življenje, jaz sem pa ostal na čolnu, katerega je sukal močen vrtinec. Toda Bog je pomagal. Ne vem kako sem se mogel prijeti za neki grm, na katerem sem obvisel, medtem ko je čoln plaval dalje.
Vpil sem in klical tovariše. Hitro so prihiteli ter me potegnili iz vode, toda v kakem stanju! Grm, za katerega sem prijel, je bil poln bodečega trnja in mi je pustil res lepe spominke.
Bili smo mokri do živega. Nikjer ni bilo najti poslopja, da bi posušili svojo obleko ter našli kos kruha, da bi utešili veliko lakoto. Mokri in lačni smo morali ostati to noč na obali. Mala planota ob reki je bilo naše ležišče; nebo. s katerega je lil dež, naša streha.
Ker nam je reka odnesla vse imetje in nismo imeli nikakega bremena, smo drugo jutro brez vsake težave preplavali reko in nadaljevali pot proti Gualaquizi. Da bi nas bili Vi videli! Vsakemu je nekaj manjkalo: eden je bil brez suknje, drugi brez črevljev, vsi pa raztrgani in brez klobukov.
Ker je reka B o m b o i s a močno narastla, smo v takem stanju morali ostati nekaj dni med divjaki v gozdu. Se le tedaj smo se mogli vrniti domov.
Prihod domov je bil veličasten. Prišli smo bosi, brez klobukov, raztrgani kot berači . . .
Blagoslovite nas in skupno z nami misijon v Pachicosi, da bi obrodil mnogo sadu . . .
Gualaquiza, 9. maja 1905.
G. D. Maria, sal. misijonar.
Praznični oratorlji ali zabavišča.
(Glej „Don Bosko" mesec avgust.)
Za marljivejše mladeniče so v prazničnih oratorijih ustanovljene posebne šole. Veliko koristi donašajo te šole mladini. V njih se posebno goji dramatika, godba in petje. Razun tega so posebni oddelki za tiste, ki se žele naučiti raznih svetovnih jezikov. Tudi matematika se poučuje v večernih šolah, kjer se praktično nauče ono, kar človek najbolj potrebuje med svetom. Ob nedeljah in praznikih imajo poduk medtem, ko se drugi zabavajo, med tednom pa vsak večer od osmih do devetih.
Dramatična šola ima svoje predstave razun posta vsako nedeljo in praznik takoj po blagoslovu. Igravci zahajajo v oratorij po več let ter se s pogostim nastopanjem prav dobro izvežbajo. Predstave vabijo dečke v oratorij, jih zabavajo, istočasno pa poučujejo in vzgajajo. Dečki ne plačajo-ničesar. Včasih dovolijo vstop tudi drugim osebam. Tem pa določijo malo vstopnino, katero obrnejo v prid oratoriju. Med odmori nastopa godba, ki navadno dobro in umetno proizvaja točke. Javno nastopajo le listi, ki so skozi več let pridno in vestno obiskavali godbeno šolo. Tudi pevci pokažejo med igro velik napredek.
Razun šol imajo marljivejši učenci zanimivo knjižnico, bogato lepih, koristnih knjig. Ker v oratoriju radi velikega hrupa ni mogoče brati, in se dečki ob nedeljah in praznikih rajši zabavajo ali pa uče v raznih šolah, jemljejo knjige na dom, kjer jih v prostem času pridno prebirajo.
Razun velike olajšave v spolnovanju prve cerkvene zapovedi „posvečuj praznik", razun očetovskih opominov in nasvetov svojih katehetov, deli praznični oratorij še druge duševne koristi.
') V začetku tega meseca sem imel priliko opazovati praznični oratorij v mestu Schio na zgornjem Laškem, v katerega zahaja v delavnikih do 200, v nedeljah in praznikih do 500 dečkov. Šele pred štirimi leti so odprli salezijanci ta oratorij, in že se je pokazal; sad njih delovanja. Meščani, ki so pred prihodom salezijancev dvomili o delovcnju, so kmalu spoznali veliko korist: vse jih čisla, vse hvali, vse pravi, da toliko koristi niso pričakovali. „Kar so salezijanci v Schio", tako mi je govoril spoštovani meščan, „so otroci spremenjeni. Škoda, da niso prišli poprej; če bi bili prišli pred desetimi leti, naše mesto bi ne poznalo socijalistov." Po dnevi prihajajo le mali dečki. Vsako popoldne imajo kratek govor in blagoslov z Najsvetejšim. O, kako lepo jih je zreti v cerkvi! Vsi skupaj molijo, vsi skupaj pojejo. In kako ubrano! Če pa po blagoslovu poslušaš njih godbo, obstoječo iz 40ih godcev, skoraj ne boš mogel verjeti, da igrajo mali dečki! — Zvečer ob sedmih se mali dečki vrnejo domov, na njih mesto pa pridejo odraščeni mladeniči, ki se poučujejo v raznih predmetih. Ti imajo posebno društvo, imenovano „Concordia\ Namen društva je podpirati male dečke, jih vabiti v oratorij, jih svariti zunaj, jih poučevati in bolj pridnim preskrbeti tuintam posebne darove. Vsak teden imajo pod vodstvom sal. duhovnikov sejo.. Društvo ima tudi svojo hranilnico. — Op. Ured.
— 142 —
Vsak mesec jim ravnatelj oratorija določi poseben praznih ali nedeljo za skupno spoved in sv. obhajilo. To naznani dečkom že teden poprej ter jim določi uro za spoved. Marsikdo se pa tudi večkrat med tednom približa Gospodovi mizi.
Vsak večji praznik ima svojo tridnevnico. Prično jo štiri dni pred praznikom, tako jim zadnji dan ostane prost za sv. spoved. Med tridnevnico sta vsaki dan po dva govora. Na praznik imajo zajutrek v zavodu, da jim po sv. maši ni treba hoditi domov.
Vsako leto med počitnicami imajo pet dnij duhovnih vaj. Med tem časom ostanejo v zavodu; tudi to je docela brezplačno. Ker vsi mojstri ne dovolijo učencem, da bi toliko časa ostali iz delavnic, napravijo za te še druge duhovne vaje, ki obstoje iz dveh vsakdanjih govorov in konečno skupnega sv. obhajila.
Na pusten torek je vse tako, kakor ob nedeljah, le zabave je več in je bolj živahna. Dečki ostanejo cel dan v oratoriju.
V postu imajo dvakratni pouk v krščanskem nauku in sicer od ene do dveh popoldne in od pol devetih do desetih zvečer.
Vsako leto se pripravi lepo število dečkov za prvo sv. obhajilo. Ti imajo skušnjo veliki teden. Koncem leta pa izprašajo tudi one, ki so že opravili prvo sv. obhajilo. Ako dobro odgovorijo, tedaj smejo pristopiti ¡k obhajilni mizi vsako nedeljo in vsak praznik. Oni pa, ki so prestali to skušnjo, morajo napraviti še tretji in zadnji izpit, po katerem, ako so lepega vedenja, smejo pristopiti, kadar hočejo.
Učenje in ponavljanje katekizma pa s tem še ni končano, marveč nadaljuje, dokler mladeniči obiskujej o oratorij.	Ivan Perovšek, S. Sal.
Različno:
Cuyaba, (Brazilija). Dne 26. aprila se je s parnikom N i o a c povrnil v Cuyaba misijonar Anton Malan z novimi tovariši. Pri sprejemu je ljudstvo pokazalo, koliko spoštovanja in hvaležnosti goji do salezijancev. Predsednik onih pokrajin, gospod Anton Paes, jim je šel nasproti s posebnim parnikom „Rio Cuyaba in salezijansko godbo. Velika množica ljudstva je čakala v pristanišču. Pri prihodu parnika so iz vseh strani odmevali živijo-klici. Pri zavodu je čakala vojaška godba, ki je pri prihodu misijonarjev zaigrala veselo koračnico. Najodličnejši meščani so se zbrali v zavodu ter izrazili misijonarjem vesel „dobrodošli".
Svetovna razstava v s. Louis. Svetovna razstava v s. Louis je obdarila sal. zavod v Cuyaba s srbrno svetinjo radi načrta o vzgoji, salezijansko poljedelsko šolo v Barreiro do Araguaya pa s srebrno svetinjo radi lepih poljedelskih pridelkov.
Lurška votlina. Lurško votlino, katero so sklenile postaviti pridne sotrudnice na Rakovniku, so začeli graditi. Načrt je izdelal spošt. gospod Franc Kavdela, arhitekt v Ljubljani. Notranjišče votline bo dva metra široko in štiri metre visoko. Kakor se vidi, bo lepo delo. Blagoslovi se prihodnji mesec.
— 143 -
Nova cerkev. V Riobambi v Ekvadoru so salezijanci blagoslovili novo cerkev na čast Mariji, pomočnici kristjanov.
Nova bolnišnica. V Agua de Dios so odprli salezijanci zavod za gobave pod imenom „Asilo di Unia". Isti dan so v bolniški kapelici tri gobove mladenke oblekle redovniško obleko in se pod imenom „hčere Jezusovega srca" posvetile Bogu. Njih namen je streči gobavcem.
Velikost svetišča na Rakovniku. Zidanje svetišča Marije Pomočnice nadaljuje dobro in srečno. Zidanje pod cerkvijo je bilo radi debelega zidovja in zidanja s kamenjem težavno in zamudno, toda zdaj, ko zidajo z opeko in je zid nekoliko tanjši, vsak dan opazimo precejšen napredek. -Svetišče bo stalo sredi bodočega zavoda, ki bo dolgo 158 m, visoko pa 17i/2 m. Dolgost svetišča brez zakristije bo 40 m. Notranja dolgost svetišča bo 36 m. Pod svetiščem bosta dva prostora: dvorana za shode, široka 13'/2 m, in kapelica duš v vicah, široka 21 m. Notranja širokost svetišča bo 14 m, v križališču 22 m. Križališče s prezbiterijem in korom bo dolgo 16 m. Stolpa bosta visoka po 47 m, svetišče pa skupno z dvorano 37 m. Notranja visokost cerkve bo 20 m, nad križališčem pa 24 m. V visokosti Qih metrov začnejo okna, visoka po IOV2 m, široka pa po 3 60 m.
Miso sanje, to je resnica.
Prišel sem iz šole utrujen, v resnici užaljen. Vrgel sem se na stol in mislil: toliko truda, od jutra do večera toliko govorjenja, pri tem pa toliko nehvaležnosti. Vzel sem v roko knjigo ter začel brati. Bral sem, bral dolgo, toda razumel nisem: moje misli so bile daleč, predaleč: mislil sem na ne-hvaležnost, na sebičnost, na nepoštenost ljudi.
—	Sem li zgrešil poklic? Sem se li zmotil? . . . Kaj naj storim? . . . Spremeniti zrak? Spremeniti službo?
Mislil sem in mislil, dokler ni padla iz roke knjiga. Naslonil sem glavo, zaprl oči in sladko zaspal. V sanjah sem našel tolažbo, katero sem zastonj iskal v knjigi, v premišljevanju.
Zdelo se mi je, da stojim v vrtu dišečih cvetic. Slišal sem skrivnostne glasove, ki so prihajali iz bujnih cvetk; poslušal sem, a razumel nisem. Začuden sem stal v vrtu, ko mi zakliče nežen glas: „Pridi in poglej!" Jaz se obrnem ter vidim dečka veselega obličja, nenavadne lepote. Z nežno ročico in ljubkim obličjem mi pokaže svit, sredi njega pa stol, zlat, veličasten, nad njim pa moje ime sredi lepega venca svežih cvetic; — venec pa ni bil dovršen.
—	Kaj to pomeni? vprašam vodnika; — kaj zaznamuje? Zakaj ni venec popoln?
—	Ne razumeš? Pridi in poglej!
Vodnik me prime za roko in me popelje na široko ravan. Tu opazim množico živahne mladine, okrog nje pa polno strupenih kač in divjih živali. Usmiljene osebe so stegovale roke ter reševale mladino.
— 144 —
— Glej, mi pravi vodnik, — tudi ti se povrni k usmiljenim srcom, vrni se in dopolni venec.
Utolažen sem se zbudil iz sladkega spanja in poln veselja sem vzkliknil: V nebesih mi bodo dečki lik cvetnemu vencu vikšali slavo: to niso sanje, to je resnica.

katere je razodel Jezus pobožni redovnici blaženi Mariji Margareti Alakok za častivce presladkega svojega Srca.
1.	Dal jim bom vse njih stanu potrebne milosti.
2.	V njih rodovine bom prinesel mir.
3.	Tolažil jih bom v trpljenju.
4.	V mojem Srcu bodo imeli vse žive dni gotovo pribežališče.
5.	Tudi v smrtni uri jim hočem biti zavetnik.
6.	Blagoslovil bom vsako njih podjetje.
7.	Grešniki bodo našli v mojem Srcu usmiljenje.
8.	Mlačne duše bodo postale goreče.
9.	Goreči se bodo povzdignili do visoke popolnosti.
10.	Tistim, ki delujejo za zveličanje duš (duhovnikom), bom dal milost, da bodo omehčali najbolj trda srca.
11.	Blagoslovil bom hiše, v katerih bo izpostavljena in češčena podoba mojega Srca.
12.	Imena tistih, ki pospešujejo to pobožnost, bodo zapisana v mojem Srcu in nikdar jih ne bom izbrisal.
13.	Neizmerno je usmiljenje mojega Srca, in obljubim Ti, da bo njegova vsemogočna ljubezen podelila milost spokornosti vsem, ki bodo devet mesecev zaporedoma vsak prvi petek pristopili k mizi Gospodovi. Vsi ti bodo ostali do konca stanovitni in ne bodo umrli brez svetih zakramentov ; moje Srce jim bo pribežališče in bramba v zadnjem trenutku.
Milosti, katere uživajo darovalci ene krone za svetišče Marije Pomočnice na Rakovniku v Ljubljani:
1.	Postanejo deležni sv. maše vsako prvo soboto v mesecu. Ta sv. maša se bo opravljala vedno tudi po smrti darovalcev.
2.	Po dovoljenju vrhovnega predstojnika d. Mihaela Rue se vsako soboto bere sv. maša na oltarju čudodelne podobe Marije pomočnice kristjanov v Turinu. Te svete maše se bodo opravljale, dokler svetišče in zavod ne bosta popolnoma dovršena.
3.	Vsakdanjega blagoslova z Najsvetejšim.
4.	Vseh molitev in dobrih del, ki se opravljajo v salez. zavodu na Rakovniku in po drugih salez. zavodih po širnem svetu.
Kdo se pri pogledu na tolike milosti ne bo odtrgal od ene krone in jo daroval za zgradbo svetišča in zavoda na Rakovniku v korist sebi, svojim dragim, ubogim dušam v vicah ?
Obljube,