1232
Kronika
JOŽE SNOJ, LILA AKVARELI
V nekaj mesecih je pesnik, pisatelj in publicist Jože Snoj izdal dvoje zbirk (Piknik Pikapolonic in Lila akvareli), dokaj različnih po svojem pesniškem izrazu, hotenju, izpovednosti, kot da bi se nenadoma hotelo razkriti dvoje pesniških osebnosti: prva, intimno angažirana, izpovedna, polna človeško občutljivih in ranljivih mest, izgovorjenih tudi skozi lahko določljive simbole in metafore, znane iz zgodovine človeštva, skratka, osebnost, polna v svoji človeški ujetosti v dogajanja sveta, in druga, ta prihaja na dan v zbirki Lila akvareli,* dvignjena nad problematiko lirskega subjekta in njegovih položajnih leg v življenju, zunaj izrazitejšega socialnega in družbenega okvira, zunaj akcije in sorodnih oblik angažmaja.
Zdi se, kot da je Jože Snoj v Lila akvarelih vidneje pretrgal vezi s tipom poezije »lirskega subjekta«, se v večini tekstov osvobodil njegove izpovedne teže in zavezanosti in s tipom liričnih »akvarelov«, impresij, prešel v območje čiste poezije, esteticizma. Vendar to še ne pomeni, da lirskega subjekta ni več, da ne nastopa kot določevalec svojih razmerij s svetom in da se je Sno-jeva poezija povsem nagnila v iskanje novih pomenov znotraj relacij besed in besednih zvez. impresionističnega tipa. Tekst »pridi na pusti breg« je v zbirki najizrazitejši dokaz »izpovednosti lirskega subjekta«: »pridi na pusti (breg) pusti vse in pridi za (mano) tam bova gledala / kako se / ta kamniti svet / stanjša v / travo / tam bova slišala / trohljiv / krik / iz korenin / in
(* Jože Snoj, Lila akvareli, Mladinska knjiga 1977, zbirka Nova slovenska knjiga, opremil Julijan Miklavčič, grafično oblikoval Borut Kovše, str. 69.)
bova bližala / tam bova nižala / ta / dotik / mehak in / umrljiv« (67).
Lila akvareli z motom »reki savi od svita do svita« se približuje v izboru leksike in gradnje verzov v posameznih tekstih v bližino slovenske ljudske pesmi, samo da je tu motivika teže določljiva, skratka, bolj zavila v simbolne pomene in nadpomene. Jože Snoj je temu tipu poezije dodal v več tekstih stilne, ritmične elemente, s čimer se ponekod rustikalna tematika in krajinske impresije spreminjajo v strogo vodeno tekstovno gradnjo, v ravnovesje vsebine in oblike, ritma in glasovne podobe: »rosa / na nebu kosa / rosa / na nebu kosa / rosa / na nebu glava / pla-vica / mak / trava« (7) ali pa »šolo / žvižg v pokrajini / kanjini / sonca / šolo senca / pašniki / pol peruti / pol sence / pašniki / nobene peruti / nobene sence / pašniki / pašniki / pašniki / pašniki« (19) ali »ringa ringa ra / j a / v krogu raste / trava / v krogih raste / trava / svet še zmeraj traja / trave Še latijo / trave še klasijo / vode jih mejijo / vode jih mejijo / ijo / ijo / ijo / skrij-mo se v gomilo« (53).
V nekaterih tekstih se v zbirki Lila akvareli močneje uveljavljajo zarodki tipa socialne poezije, vendar se nakazana zasnova ne spremeni v oblikovan motiv, ampak ostaja nedorečena v impresiji: »kaj se je zgodilo / z otroki? / kaj se bo zgodilo / z vnuki? / kdo pozna to oblekico? / kdo pozna to obleko?« (21). Snojeva poezija v Lila akvarelih je poezija odprtega tipa, v kateri sme in more bralec iz verzne fakture opredeliti trdnejšo zgradbo v smeri dopolnjevanja motivov in teme. Zdi se, kot da je pesniku že dovolj, da nakaže motiv, zdaj s posameznimi verzi kot njegovimi nosilci, zdaj z navskrižjem izpuščenih mest v oblikovanju celote. Tu
Književnost
1233
pa prihaja Snojeva pesniška impresija najbolj do veljave: »reka zastane / galeb pade / reka nazaj / poteče / galeb je na / produ / razkrečen / voda mu v oči / gleda / ne rečeta si niti / besede« (33).
V Snojevi poeziji v Lila akvarelih je opazen še en nov tip poezije-moderna balada, kot da bi se deloma zgledoval pri Kosovelu deloma pa še prej: »v sinjo loko / po prstih po mahu / priti / potiho / za hrbet / strahu / prestrašiti se / do oči / do grla / ko se spoznata / bosta oba / umrla« (31) ali pa: »dolge so niti / vode / nikoli razpletene / in nobene plavuti / več / nobene / in nobenega konca / več / nobenega / z brega do / brega / gaz / utopljenega / tu se mu joče / tam se mu hoče / siva caplja / senco utaplja« (35).
Jože Snoj v Lila akvarelih svet antropomorfizira, s čimer bogati tip impresionistične poezije in ga z rabo simbolov pravzaprav skozi vso zbirko drži v napetosti skrivnostnega balad-nega vzdušja in pomensko težko natančno določljivega izraza. Lila akvareli potemtakem skrivajo v svojem estetskem, besednem tkivu globlje, skrite pomene, kot nalašč za bralčeva pesniška dopolnjevanja in nadgradnje.
Jože Snoj, Lila akvareli