srce Otroško Vzgoja, marec 2023, letnik XXV/1, številka 97 13 Moja dva nečaka, ki sta zdaj že v obdobju pubertete in adolescence, sta me že od malih nog s svojimi vprašanji postavljala pred izziv iskanja novih odgovorov, drugačnih razmislekov in tudi k spremembi svojih napačnih pogledov. Podobno tudi Sveto pismo, čeprav ni manual razvojne psihologije ali didaktičnih pristopov, predstavi zelo realen pogled na življenje, na razvoj osebe in na človekove odnose z Bogom in sočlovekom. V tem oziru je ključna učljivost, ki se ujema z igrivostjo in ponižnostjo. Jezus na poti v Jeruzalem uspe združiti vse to, ko za model učenca nebeškega kraljestva postavi »otroka, otročiča« (Mt 18,2; gr. paidίοn). Ta življenjska podoba je povabilo k sestopu od samozadostne vsevedne drže k drži ponižnosti, kar edino omogoča medsebojno rast (Mt 18,3–4). Na tej svetopisemski podlagi bi želel razmišljati o tem, kdo je otrok, kaj je drža ponižnosti in kako pristopati k učenju. »Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo!« (Mt 18,3) Otrok Svetopisemski pogled na 'otročiča, otroka' obsega široko paleto izrazov, ki zaznamuje- jo različna časovna obdobja in ne nazadnje tudi družbena razmerja. Z besedo »otrok, otročič« (gr. paidίοn) je zaznamovano malo porojeno dete in majhen otrok. Osnovna beseda »otrok, rojenec« (gr. téknon; hebr. bēn) izraža intimen odnos med »roditeljem in rojencem«, saj grški samostalnik téknon izhaja iz glagola »roditi«, »rojevati otroke« (gr. tíktō; ali v aor. étekon). Na drugi stra- ni pa hebrejski samostalnik bēn govori o sinovskem razmerju do staršev. Na ravni družbe pa je tudi »rojenec« (gr. téknon) kot nedorasel otrok poimenovan kot »su- ženj, služabnik, otrok« (gr. pai ̑s, pau ̑s), to- rej potreben vzgoje in rasti, da resnično postane zrel mladenič, sin in dedič (prim. Gal 3,24–29). Jezus kot model učenca ne- beškega kraljestva postavi »otročiča«, torej otroka, ki raste in potrebuje pozornost in sprejemanje, in sicer v starosti okrog sedem let, kar je mogoče zaznati na kronološki paleti izrazov: (1) gr. paidíon; hebr. bēn, jônēq: otrok do 7. leta starosti (1 Mz 17,12); (2) gr. paidárion; hebr. jele ḏ: otrok okrog 7. leta (1 Mz 37,30) in (3) gr. pai ̑s; hebr. n ̔aar: odraščajoči mladenič med 7. in 14. letom starosti (1 Mz 12,16). V tem družbenem okviru je otrok kot malček vse do svoje adolescence prepuščen skrbniku, varuhu, ki ga v celoti spremlja, varuje in vzgaja, da bi od nezrelega, odvisnega in zagledanega zgolj v svoje potrebe postal zrel, samostojen mladenič, ki zmore svoje življenje usmeriti v dobro sebe in drugih. 1 S to podobo Jezus izpostavi popolno zau- pljivost otroka Očetu, od katerega vse pre- jema in iz česar raste. Poleg tega pa Jezus presega sociološke okvire, saj sebe postavi kot otroka, ki ga je treba sprejeti (18,4–5). 2 Matjaž Celarc, doc. dr., prof. na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, duhovnik. Ima izkušnje pri delu z otroki in mladimi pri verouku, oratoriju in skavtih, predava v okviru Katehetske pastoralne šole. Otrok, ki je neizkušen, se ne more napiho- vati, temveč v svoji nemoči in nedolžno- sti pričakuje skrb staršev, postaja podoba učenca. Če se Jezus identificira s to podobo, je to z namenom, da bi učenci sprejemali drug drugega in drug ob drugem napre- dovali na poti rasti nebeškega kraljestva (18,5). Drža ponižnosti Prevzetneževa samodržnost »pohujša« (18,6; gr. skandalίzō), kar pomeni, da ote- žuje pot in verne učence, male, vodi k pad- cu na poti rasti, jih vodi na stranpoti, stran od cilja, ki je pri nebeškem Očetu. Napuh, s katerim prevzetnež pritiska in onemo- goča rast, postane prevzetneževa zanka in njegov lastni konec. Jezus na to nevarnost opozori z namenom, da bi poudaril, da je drža ponižnosti in medsebojnega spreje- manja pravi ključ do nebeškega kraljestva. Foto: Petra Duhannoy srce Otroško 14 Vzgoja, marec 2023, letnik XXV/1, številka 97 Za razumevanje te drže lahko izpostavimo dve mesti, kjer Jezus to držo postavlja za merilo blagoslovljenega življenja in se s to držo v polnosti identificira: • V petem poglavju Matejevega evange- lija Jezus postavlja za ključ življenja po- nižnost in krotkost. V prvem in tretjem blagru Jezus izpostavi držo ponižnosti in krotkosti. Prvi, »blagor ubogim v duhu« (5,3), in tretji blagor, »blagor krotkim« (5,5), nasprotujeta na eni strani logiki samozadostnosti, napuha in prevzetnosti ter na drugi strani logiki lakomnosti in posedovanja, kar toliko- krat zaznamuje naš svet. Jezus s pova- bilom k ponižnosti in krotkosti govori o sestopu s piedestala napuha in pre- vzetnosti ter o sprejetju drže zaupanja, učljivosti in odkrivanju drugačnega, novega. Jezusova življenjska modrost je namenjena vsakemu, ki se odpira real- ni danosti, sočloveku in Bogu. • V enajstem poglavju, ko Jezus moli k Očetu, nakazuje, da Oče modrosti ne razodeva prevzetnim, temveč malim. Jezus se poistoveti s to držo in jo iz- postavi kot merilo notranjega miru, ko pravi: »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen.« (11,29) Jezus tudi ob pogledu na otroka izpostavi to naravno držo nebogljenosti, ki se ne za- pira v samozadostnost, ampak se odpira v svet. Jezus besede o ponižnosti udejanja, ko jezdi na osličku kot kralj krotkosti, ki ne jemlje, temveč daje samega sebe (21,5). To postavlja vodilo modrosti za vzgojite- lja; namreč, beseda in zgled, ki usmerjata onkraj ugodja in samozadostnosti k spo- sobnosti osmišljenja svojega življenja, po- slanstva in darovanja. Učenje Jezus govori o šoli krotkosti, pri čemer ne gre mimo modrosti, ki jo je tudi sam prejel preko izročil očetov. Jezusov pristop nago- varja tako po načinu podajanja kot tudi po globini vsebine. Že sama prilika o sejalcu (13,3sl.) govori o drži ponižnega spreje- manja Besede ter o resnici semena, ki ob- rodi obilo življenja zgolj preko darovanja svojega življenja. Jezusov način podajanja modrosti življenja odmeva starozavezno modrost. Modri Sirah tako svoje modro- stno učenje podaja z osebnim roditeljskim nagovorom »otrok« (Sir 2,1; gr. téknon). V tej osebni navezi želi podati resnico ži- vljenja, ki si jo je sam pridobil. Sirah z vso iskrenostjo podeli svoj pogled na življe- nje, ki najde svoj izvir, cilj in smisel ravno v odnosu z Bogom. Življenje v odnosu z Bogom prinaša preizkušnjo; ne le kot sku- šnjavo in notranji boj (2,1; gr. peirasmόs), temveč kot izkušnjo sužnosti, zavedeno- sti (2,2; gr. epagōgē) in ponižanja (2,4; gr. tapeínōsis). To je kot prečiščevanje, ki ga je mogoče prenesti zgolj v zaupanju Bogu, kar daje veselje in potrebno potrpežljivost (2,6). T udi novozavezni modri pisec nago- vora Hebrejcem spoznava potrebnost re- alne vzgoje, ki postavlja meje (Heb 12,4– 7), a obenem tudi dviguje, če je potrebno za resnično življenje (Heb 12,12). Jezus poleg zavedanja preizkušnje, ki jo prinaša življenje, v svojem govoru sprego- vori tudi o človeški krhkosti, omejenosti in grešnosti. Človek se v nezaupanju do Boga zakrči in od Boga usmeri k sebi. Jezus v tej resničnosti vidi pomen odpuščanja, ki izhaja iz drže ponižnosti in popolnega za- upanja v Boga; namreč v Očetovo skrb za vsakega malega, za vsako »ovco« (18,12; gr. prόbaton), ki ji nudi svojo ljubezen in odpuščanje. Odpuščanje je največji dokaz človekove popolne odprtosti za sprejema- nje Božje ljubezni in obenem način, da človekovo srce ostaja čisto, zazrto v Boga v želji, da bi vsi rasli k Bogu (Mt 18,33–34). Evangelist Matej razume skupnost učen- cev kot družino, kjer je prisotna dinamika življenja vsake družine. Lepi in težki tre- nutki izoblikujejo modrost, v kateri človek sam raste in jo predaja mlajšim rodovom. Poudarek ni na posameznih službah, tem- več na ponižni, učljivi drži, kar omogoča medsebojno zaupanje, poslušanje, razu- mevanje, učenje in napredovanje v rasti tako posameznika kot celote skupnosti. Opombe 1 Več informacij o družbenem ozadju varuha, ki ga je oče družine izbral med starejšimi sužnji, je v: Witherington, Ben III. (1998): Grace in Galatia. A Commentary on St Paul's Letter to the Galatians. Grand Rapids (MI): Eerd- mans, str. 262–267. 2 France, Richard Thomas (2007): The Gospel of Matthew. NICNT; Grand Rapids (MI): Eerdmans, str. 676–679. Foto: Nataša Pezdir