MLADINA ■ A. H i *v$ Kif ŠTEVILKA / i CENA 5 LETNIK II 1929 | I piffli» jpl | is " v > ' M ’ ®f' < |8| !■ ■'?' ,a-1 A*iJI > .( - . M r'vf««js* sc, : U '■ j-' 'S wmmm > irffS #§®S f PREMRU K ŠESTDESETLETNICI RIHARDA JAKOPIČA / ONI C PRIČAKOVANJE ZAVRŽENA KAVARNA / MRZEL DETEKTIVSKA ZGODBA / GRAHOR PROFIL / PREMRU O JAZ NE HITIM / BilCH-NER DANTONOVA SMRT / PREGLED / KNJIŽEVNOST DELA NOVOBORCEV I (GSPAN) BLOK DVANAJST (ONIČ) DER STURM JUNGE SLOVENISCHE KUNST (L M) NOVA LITERATURA (M K) GLEDALIŠČE (KOŠAK) POLITIKA (UDE) NA ROB DNEVA (UDE) SVOBODNA MLADINA MESEČNIK ZA SODOBNA SLOVENSKA KULTURNA VPRAŠANJA „Svobodna Mladina" izide desetkrat v letu in stane letini Din 40—. za dijake Din 10—, zu inozemstvo Din 10'— več. / Rokopisov ne vračamo. Naročnino, reklamacije pošiljajte samo upravi: Šelenbur- gova ulica 7, Ljubljana. Urednik:, Ludvik Mrzel / Odgovorni urednik: Vinko Košak / Izdaja za Konzorcij ..Svobodne Mladine*' v Ljubljani: Vinko Košak / Za tiskarno j. Blasnika nasledniki: Mihael Rožanec / Vsi v Ljubljani. • NAROČNIKOM IN VSEM Zaradi izpretnenjenili notranje - poli tirnih razmer smo morali značaj lista izpremeniti: z novim letnikom prenašamo težišče našega udejstvovanja v literaturo in umetnost, razen literarno-kulturnemu eseju pa bomo tudi v nadalje, kolikor bomo mogli, posvečali pozornost družabnim in političnim problemom. Smer lista se seveda v ničemer ne izpremeni. Zato upamo, da nam bodo naročniki ostali zvesti. Za konzorcij in za uredništvo Svobodne Mladine : Vinko Košak. Ludvik Mrzel. To številko smo poslali tudi onim naročnikom, ki za lanski letnik še niso poravnali naročnine. Ti naročniki so največ krivi, da list doslej ni mogel redno izhajati. Prosimo jih, da nam dolg nemudoma poravnajo, sicer prihodnje številke, ki bo izšla pred 1. majem, ne prejmejo več. Vse pa prosimo, da nam takoj nakažejo vsaj polovico naročnine za tekoči letnik. Ker zadnja številka lanskega letnika ni mogla iziti, je vsak stari naročnik upravičen, da nam pri naročnini za letos odbije Din 4'— (odnosno Din 3-—Ker pa bo lisi poslej izhaj:al v večjem formatu, na boljšem papirju, s trdim ovitkom itd., kar je zvezano z večjimi stroški, upamo, da nam bodo naročniki bolj naklonjeni in nam bodo zlasti pridobili še novih naročnikov. Uprava S. M. Seznam za lanski letnik bomo priložili prihodnji številki. Konec Udetove razprave j,Kaj je narod ta čas ne more iziti. Lir, ?T (• W w ^ BO DNA M LADINA LETO II 1929 ŠTEV. 1 K ŠESTDESETLETNICI RIHARDA JAKOPIČA VLADIMIR PREM Ril Ko sedim 1 n in pišem k šestdesetletnici mojstra Jakopiča, mi prihajajo n;i misel vse one neštete ure iz pretekli]) dni, ko sem — kakor skrivnosti od tam, kamor sem hrepenel — poslušal njegove besede s svetostjo in vdanostjo, ko sem prisluškoval silnemu ritmu in globoki melodiji njegovega govora verno in iskreno. Vsi, kar nas je, smo iskali po domovini človeka, ki bi mu zaupali iz vsega srca, o katerem bi vedeli, da nima za nas ene same skrite, hude in nelepe misli, ki bi našega prizadevanja in dela. tudi če je šlo morda preko zmot, ne sprejel s smehom, ki je škodoželjen in boli. Našli smo njega. Vsak drobec slovenske zemlje, ki ga je spoznal, je našel v Jakopiču vernega interpreta, poslušal je do podrobnosti ritem njegovih barvnih melodij, prisluhnil je vsem čudovitim skrivnostim stvarstva, ki zvene v n jem. Kakor ga je zanimala vsaka bilka, vsak del stvarstva, iako je hodil in hodi mimo ljudi; v vsakem izmed njih se je realizirala volja in ukaz življenja, vedno na svoj način, variirana po neštetih valovan jih življenja. S svojim vseobsegajočim duhom je zmožen pogledati vsakemu človeku jasno in z razumevanjem v oči. Kakor ima mojster-slikar svoje častilce raztresene po vsej slovenski zemlji, tako ima človek Jakopič mnogo ljudi, ki se ga za njegovo širokogrudnost spominjajo z ljubeznijo. Preko vsega tega pa je njegov pogled bister in jasen, njegova sodba najtočnejša in najpreciznejša izmed vseh, kar jih je, ker jo vodi vedno zdrav instinkt, intuicija in prost pogled, brez doktrinarnosti. Glejte, mnogo so napisali o njem, a zdi se mi. da enega vendar ni še nihče povdaril tako, kot bi bilo treba — one njegove sile, ki jo najbolje označuje njegov stavek: „brez umetnosti bi bil človek pohabljenec, kakor tiger brez krvoločnosti.“ Zdi se mi včasih kakor lev v pragozdu, ki kraljuje nad njim v popolni mirnosti in zavesti svoje silne, orjaške nature. ] Sleherni gib življenjske poli, ki je v zadnjih letih in desetletjih bežala mimo človeštva s skoro nepregledno brzino, je Jakopič opazil, našel je odmev v njegovi notranjosti; vendar je ostal vedno suveren, sam nad vsemi stvarmi. Odmaknil se je od njih tako daleč, da je dobil distanco do njih in svojo sodbo in obsodbo: „Naše kraljestvo ni od tega sveta. Kar se je rodilo iz materializma, je vse puhlo in goljuf ivo, je od danes do jutri." „Ali smo postali res že popolni norci, da moramo plesati kakor nam drugi godejo? Tuji in domači špekulanti in njihovi hlapci, nam mešajo pamet in trgajo zadnje cape raz naša telesa. Taka je naša svoboda, taki so sadovi prosvetljene dobe, dobe požrešnosti. Le v duhu je naša svoboda. Tu ni carinskih mej, uikdo te ne vpraša, koliko milijonov cekinov premore narod, iz katerega si sc rodil. Tu smo vsi enaki med enakimi. Vzbudimo se in obrnimo svojo pot, da nas ne iznenadi." Vsaka beseda, ki jo izreče, je enostavna in jasna; njegova je in ne more biti drugačna, kakršna je. Tudi njegovo delo je tako tesno vezano nanj, je izraz edino samo njegove zdrave in močne umetniške osebnosti." Izidor Cankar je na njemu lasten eksakten način skušal opredeliti Jakopičevo delo na troje stilnih epoh: a) stil naturalističnega impresionizma od monakovskih let do približno leta 1906. (Zimsko solnce, Kamnitnik); b) stil realističnega impresionizma do približno leta 1917. (Zeleni pajčolan); c) stil barvnega ekspresionizma (Slepec). Da je Jakopič od ,,Slepca" pa do ,,Veže na Ahaeljevi cesti prehodil zopet precejšen del poti, ki bi mu sistematik dodal morda novo oznako, je skoraj gotovo. — Navedel sem te ugotovitve, ker se mi zdi, da kažejo jasno vso Jakopičevo veličino. Nikjer ni bilo zanj točke, na kateri bi se bil jel ozirati nazaj. Njegova pot je držala vedno naprej, njegove sile so ostale vedno čvrste. Ostal je mlad do svojega šestdesetega jubileja. In danes stoji prav tako v znamenju razvoja pred nami, kakor je to bilo ob njegovem nastopu v slovenski domovini. Jasno je, da umetnika in njegovega dela ni možno shematsko izčrpati do poslednje nijanse in globine. „U metnost je materializacije duha po volji neke skrivnostne, s človekom tesno združene sil e.“ Ustvar jan je, umetniško prikazovanje, je plod demonskih, tajnih človeških sil in ni je metode na svetu, ki hi sc jim mogla popolnoma uspešno 1)1 ižali, kaj šele izčrpati in razjasniti. A eno nam podaja gotovo vedno in posebno še v našem slučaju: široko linijo. Jakopič je v svojem delu obsegel dva stilna ekstrema, ki sta zvezana med seboj edino le z njegovo osebnostjo. Vsi veliki možje — vzemimo primer Goetheja — so v svojem dolgem umetniškem delu objeli v sebi vse stilne možnosti, vse načine izražanja. So kakor ocean, ki zakriva v sebi vse tajne globine človeške duše in jih v solnčnih dneh odraža na svoji gladini. — In še se je Jakopič približal idealu večno mladega umetnika in človeka. Nad vse značilno za Jakopiča je nadalje njegovo stališče in njegov odnos do velikili slikarjev vsega sveta. Ni se ustavil pri enem samem in se „speeializiral“ Ar svoji ljubezni do njih. ne z ozirom na kraj, čas ali osebo, marveč je zajel vse in globoko v sebi zaslutil njihovo čarobno moč. „Kar vse navprek jih ljubim, naj si ho že radi oblikovalne sile, radi lepote fantazije, širokosti duše, bistrosti očesa, ali radi nežnosti čustvovanja, — kar navprek jih l jubim, kakor l jubim vsakega v trenotku, ko mu duša zapoje.“ V naših dneh, ko so mnogi pozabili na svojo slovensko domovino, je Jakopičev odnos do nje tem bolj v tolažbo in pogum vsem, ki z ljubeznijo verujejo trdno vanjo. Žalostna je pot slovenskega umetnika, ker ga v borbi za svoj obstanek izčrpani narod v svoji neizobraženosti ne zna ceniti, še tisočkrat žalostnejša. ker je izobrazba slovenskega inteligenta samo polovičarska politimi in drugega nič. Kljub vsemu temu se Jakopič ni obrnil od nje niti za tre-notek, marveč je upal in veroval v njeno lepšo bodočnost in jo z vsemi silami tudi pomagal ustvarjati. „In vendar pridejo zopet dnevi, nas pa ne bo več, da bi se mogli veseliti, ko se nebo zvedri. Zasijalo bo solnco sprave nad krvavo dolino ponižanja in takrat mogoče tudi naš ubogi trpinčeni narod ne bo zavržen, morda poboža tudi n jega še kak gorak žarek.“ Ob njegovi šestdesetletnici se spominjamo Jakopiča tudi mi. Nimamo daru, s katerim bi se mu oddolžili. Le eno je gotovo. Kadar so nam klonile glave v malodušju in brezupnosti, takrat je bil često spomin na njegovo silno osebnost za nas, kakor da smo sc ozrli v močno srce slovenskega naroda. Dobili smo vedno od tam nove moči, veselja in sil za našo čestokrat zagrenjeno in težko pot. PRIČAKOVANJE FRAN ONIČ Nocoj sem ko soba z mrtvimi stvarmi. Na meni tegobe sivina leži. Skoro bom neslišen, tih, tih, a še te čaka moj zadnji vzdih. C), ti bodeš vstala z menoj iz samote! S teboj se ko mesec mi bol razblesti. In dete iz leme boš moje rodila; čn j ... ko da v naročju sladko že ihti. ZAVRŽENA Vso noč, vso noč sem tekla za teboj, z demoni nočnimi prepirala se zate sem. do zvezd zakričala, da si ti moj, ves moj. — Ta čas zabaval se z dekleti sem in čul sem, da si klicala. Kri tvojili bosih nog, najbolj pekočih ran podaril sem najlepši izmed kurtizan. KAVARNA Ventilatorji kričijo v žar električnih luči. Pred mano skodelica črne kave. Ostanki. Na levi od mene zabuhli obrazi: med njimi in mano, med nami vsemi v praznoto rase nasilni Nič, ko človek, ki je že mrlič. Ha, tukaj pijemo mi vsi: jaz in borzni špekulant, študent, ki gleda mu smrt iz obraza s fosforno sijočimi očmi, deminondke, ki jim izza belih zob igra kraguljčkov drobni nasmeh, in z njimi gospod tovarnar, ki je danes pomnožil armado umirajočih za tristo drobnih ljudi — ha, ha, in nas vse pozna gospod kavarnar, ker tukaj pijemo mi vsi!------- Pri mizi sosednji bleda vlačuga se s svojimi belimi prstki igra, oj, kot da v morju škrlatne propasti z belimi prstki tke misel prelepo, poslednjo, ki jo še v srcu ima. Dvajset naslade pijanih oči (med njimi so moje poslednje in prve!) jo slači za mizo in grize v telo ... Jazz-band se krohoče po stolih in mizah, jazz-band z dvajseterimi očmi na tleh pred telesom vlačuge ječi. Iz čaše, podobne odprti kompavi, izpila na dušek je hladni absint in s smehom opojnim ko roža bohotna prisedla je k starcu s plešo na glavi. Dvajset oči, ki je igro zgubilo, (med njimi so moje poslednje in prve) poteptalo jo je s prezirom na tla. Jazz-band igra, igra... O, in jaz čul sem, kako z jazz-bandom divje moje srce igra. — Zunaj leskeče sc mrzli tlak. Po njem gre človek, ki se opoteka in išče v daljavo z otroškimi očmi. Vidci sem ga, ko je šel pod cestno svetil jko: čul je jazz-band in sc bal je ljudi... IDETEKTIVSKA ZGODBA LUDVIK MRZEL Odlomek Vsako jutro ob osmih pride in obesi klobuk, potem gre čez sobo. se nagne nad svojo mizo in odtrga listek na koledarju. Vsak človek se mora kako prebili do konca, veliko stvari je okrog njega, ki so mu na poti, še več jih je v njem, marsikaj mora streti in tako je Jurij Mešiček zdavnaj že odgnal vsiljivo, malo skelečo misel, da tako-lc prihaja vsako jutro pa trga, mečka med prsti in meče v pljuvalnik dneve svojega življenja. Še mu pride tu pa tam, da v liipu z vsem svojim bitjem, naravnost s svojim ostrim okusom in vonjem začuti, kako je vse to prazno in odveč, toda prav zato mu ni treba nobene misli več, v duši in v d rob ju mu leži nekak dober, top, nesmiselni mir. Ta-le zrak, si misli samo, kaj hočem, in je ves božji dan toliko pisanja in ljudi. In tako secle na oguljeno blazino, ki mu jo je bila žena sešila iz kij), s komolci sc upre ob mizo in si s širokimi rokami zakrije obraz. I)a, da, pravi polglasno, da, da. Potem, po osmi uri pridejo njegovi tovariši, hrupno zapirajo vrata za seboj, presedajo se na starih, razmajanih stolih, da škrip-ljejo, prižigajo si cigarete in pripovedujejo svoje reči. Ne rečem, da se jim zmirom pripeti bogve kaj, io so čisto neznatne, brezpomembne zgodbe, da, tudi oni živijo zelo na tesnem, marsikaj so samo v listih brali ali pa so njihove žene izvedele pri sosedah. Toda to ni važno — tam sedijo in vse jim je prav, njihovim ženam še ni veliko čez trideset let, otrok nimajo čez glavo, pogostem kuhajo meso, lagodno, prožno gredo skozi življenje. On pa sloni nad papirjem, s kemičnim črnilom piše Policijski vestnik, zdaj pa zdaj ga ogovarjajo — slišiš, Mešiček! — toda vse to ni nič zanj, smehlja se pač narahlo, da jih ne bi žalil. To sta dva svetova, on pa te vesele zgodbe in ljudje okrog njega. Mešiček pod milim nebom ničesar ne premore, to ni življenje, v katerem se lahko še kaj zgodi, kjer lahko kaj prideneš ali odvzameš. Zdavnaj, zdavnaj ga je že minilo vse: nič več ne more zaškrtati z zobmi, ne more stisniti pesti in udariti ob mizo, nič več 11111 ne more priti na misel, kar tako nekako živi tjavendan. Bo žc šlo kako, bo že šlo. Samo včasih, kadar doma njegov najmanjši zajoče v zibki, pa gre, ga vzame v naročje, stopi ž njim k stisnjenemu podstrešnemu oknu in pogleda na cesto, kjer hodijo ljudje brez konca in kraja na eno in na drugo stran, se nerodno umikajo drug drugemu, s Irotoarja stopajo v blato in zmirom pride kak avtomobil in jih oškropi — tedaj se nenadoma nekaj zgane v njem, nekaj sladko-grenkega, nekaj kakor upanje in strah. Moji otroci, moji otroci. Pa gre k stelaži, kjer imajo svoje šolske reči, sega na police med zvezke in knjige, jemlje jih v roke, lista po njih in jih polaga nazaj. Vse je tako tuje — latinska vadnica (acjuila, insula), stari vek, geometrija — same stvari, o katerih ničesar ne ve. No, da. gotovo je tudi kaj, na kar bi se spoznal, moj Bog, v računih, recimo, nikoli ni bil slab. Pa lista po zvezkih: črke gor in dol, sem in tja, nerodno, žalostno-smešno povezane v čudne, neznane besede, vsaka zase kakor eno izgubljeno življenje. Tako-le gredo nekam daleč, na tuje, majhni in nebogljeni, padajo, jočejo na tihem, on pa stoji tu, velik, star, pa ne more za njimi in jim ne more pomagati. Kaj bo iz vsega tega? — Ampak, se nasmehne čez čas, bogve, če bo kdo izmed njih imel kdaj zatorej pisavo kakor jaz. In tako sloni nad svojim Policijskim vestnikom in s kemičnim črnilom riše velike, lepe, razločno čitljive črke. Spočetka, prve dni se je zanimal za vse te zgodbe, ki jih je pisal, včasih je celo vstal izza mize in je stopil par korakov po sobi. Kristus, si je mislil, kakšne reči se godijo. Potem, čez dolgo ga je nekoč na vsem lepem obšla blazna misel, da je njegovo življenje pravzaprav tudi taka-le zgodba, da bi jo zapisal med požige in posilstva in bi jo razposlal na vse žandarmerijske postaje: primite storilca. Zdaj pa samo še riše črko za črko in nič mu ni mar. Saj človek bi skoraj ne mogel živeti, če bi mu zmirom bilo najhujše na misli. Okrog devete potrka na vrata gospoda nadzornika. Z vestnikom sem gotov, pravi. Dobro, pravi nadzornik, pa pojdite na postajo. Mešiček vzame klobuk, gre po stopnicah navzdol, z nekakšnim ključem ropoče ob držaj in zraven tiho žvižga. Po ulicah se preliva svetel, topel zrak. Lepa je taka-le služba, najprej sediš v pisarni, potem se pa malo izprehodiš po mestu, in v mestu je lepo — čez čas postane človeku dom, velik in bogat: trgi so sobe, ceste so hodniki, ki vodijo samo od vrat do vrat, ljudje so matere, žene in bratje. Ob nedeljah popoldne, ko je vse prazno, samo iz stranske ulice zavije kaka služkinja in vojak in na križišču stoji policaj — ko so vsi šli. tedaj ti mahoma pride, da bi pobegnil še ti, potem si pa misliš: nekdo vendar mora ostati doma. In tako najbrž ostaneš do konca. Na postaji dene roke na križ, hodi sem in tja, odzdravi ja šoferjem, kočijažem, nosačem, železničarjem — vsi ga poznajo, ia-le je detektiv. Hodi sem in tja, pomeni se s kom par besedi — no, kako je kaj? — na peronu gleda slike in napise, ki visijo na zidu, v čakalnico tretjega razreda gre in pogleda gor in dol. Potem pride vlak, pa se prisloni k izhodu in neko plaho, smešno pričakovanje stopi vanj: toliko vlakov pride zmirom, ni mogoče, (la bi nekega dne ne prišlo nekaj tudi zanj. In tako čaka do zadnjega vlaka dopoldne, potem pa gre in niti mislili si ne upa, da še ni vse izgubljeno, saj morda pride jutri, pojutrišnjem. Gre po ulici, s prsti desne roke treplje po zidovih in izložbah in gleda v tla pred seboj. Tako komično je to, gledaš ljudem v noge in vse veš. Ti-le šolnčki, recimo, ali pa ii-le široki čevlji, ki se kar ulivajo v asfalt. Ni treba gledati ne na obraz ne na nič. Pa se domisli, da gredo za njim ljudje, da ga prav lako gledajo in vse vedo, in se zgrozi. Postoji pred izložbo, gleda skozi šipo in si misli: jaz sem izgubljen, ubil se bom. Tedaj ga presune strah pred vsemi ljudmi in vozmi in hišami, ki se vrte okrog n jega, nečesa bi se oprijel, pa ničesar ni. Na pi- ramidi svilenili kravat v oknu pred njim je tablica z napisom in enkrat, dvakrat, trikrat se Mešičku topo, gluho zganejo ustnice: ZADNJA NOVOST. Da, da, nobenega drugega izhoda ni. Pa sc mu tik za hrbtom ustavi plašen kmečki ženski glas. Prosim, ne zamerite gospod, kod pa se gre v bolnico? Mešiček se okrene. V bolnico? pravi in ne upa pogledati v obraz, na robu trepalnic ga nekaj gosio, jedko žge. V bolnico? Kar naravnost. Velika rumena, začrnela, raskava roka mu nerodno visi v zraku, ne ve, ali bi zakril oči, ali bi kazal smer. Ves čas ob tramvajski progi. Potem se vzravna, gre počasi dalje, s prsti treplje po zidu, čisto prazno je v njem. Da, da, si prigovarja po tihem, ni izključeno, da se bom ubil. Tako razpreza to misel in se polagoma čisto utolaži. Ko gre mimo gimnazije, so domisli svojega Jurija. Vsak čas bo dvanajst, počakal bi ga. Tega je vajen detektiv: ves božji dan lahko sedi nekje ali pa hodi gor in dol. na koncu gotovo pride na vrsto — sicer pa, četudi ne pride, saj je skoraj vse eno. Prestopa se sem in tja, čez cesto gleda v visoko, rjavo, skoraj žolto poslopje, tri vrste oken zija vanj, v šipah igra nekak temen, zamolkel blesk, da so kakor sto in sto slepih oči. Tiho je. Kako težko tiho je vse. Pa to ni nič, približno iako-le je vselej poslednje minute pred poldnem. Pa stopi čez cesto in prav tesno ob zidu gre počasi gor in dol. Na koncu trotoarja se ustavi in gleda. Na dvorišču nekje blizu je ženska škaf vode pljusknila v kanal. Na stavbi na koncu ulice so se klicali zidarji. Znotraj v šolskem poslopju se je nekaj zganilo, morda so zakričali otroci na hodniku, lahko pa tudi, da ni bilo nič, mnogokrat se kaj človeku kar tako zdi. Zdaj zdaj bo konec, si je mislil Mešiček in je stopil pred portal. Čez čas so se otroci usuli po stopnicah in so s svojim živim vriščem preplavili ulico. Nazadnje sc je tudi Jurij prilovil za tovariši, in ko je ugledal očeta onkraj ulice, je nenadoma zardel in vse je nekam odrevenelo na njem. Še gosposke otroke je očetov in mater zmirom malo sram. Kaj si mene čakal? pravi Jurij in gleda vr tla. I)a, tako, mimo sem šel, pa sem mislil, da bi te počakal. in potem gresta počasi drug ob drugem, kakor pač hodijo l jud je, ki se mislijo samo malo spremljati, in molčita. Na svetu se vsak dan kaj izpremeni, samo eno bo najbrž ostalo — zmirom bomo lahko še kak hip pomolčali drug ob drugem in tako nam bo zmirom približno tako lepo, kakor nam je zdaj. Si dobil kako dvojko? Kli. kaj. pravi Jurij, latinščino sem I > i I vprašan, pa mislim, da sc*m znal. J11 čez čas: Danes smo vzeli že sedemintrideseti paragraf. Tako naglo gremo naprej. Tiho in počasi kakor človek na zapuščeni promenadi je veter po ulici prinesel oblak prahu. Siv, oster občutek je Mešičku zarezal v roke in obraz in začudil se je. kako ga na dnu srca nekaj prav tako žge. Sam bogve kako bi zdaj-lc hodil okrog, če hi ne bilo Jurija zraven njega. Samo latinščino? je nazadnje prebil neskončno minuto molka. No, pa matematično nalogo smo pisali, je pripovedoval Jurij, kakor da ni nič. Pa se mi četrta ni izšla. Kaj misliš, da ne bo prav? Ne vem, če ho. Šolske naloge se po navadi zmirom izidejo. In potem spet dolgo nič. Samo granitni kvadri trotoarja pod nogami. Tedaj se je v žlebovih nekaj zganilo, val mehkega, dobrega sobica se je utrgal od nekod in ju je zajel. Mešičku je zaplalo po žilah, prišlo mu je, da bi Jurija poljubil na ustne, ali da bi mu vsaj z roko šel v kuštrave lase in hi ga pobožal. Pa ga je bilo še misli sram — pri Mešičkovih ni bila navada, da bi mehko pokladali roke drug na drugega. Obrnil se je stran, kar tako je pogledal po lepakih na kioksu. O. moj Bog, kadar je človek žalosten, je čisto lahko sam. toda kadar je malo sobica ž njim, takrat, takrat ne prenese samote. Zdaj je pa čas, se je okrenil k Juriju, iti moram. In ko sta potem brez besede šla vsak na svojo stran, ju je oba zagrnil vase tok ljudi, ki se opoldne razlije po ulicah. PROFIL IVO GRAHOR V našem svetu so odsekani kosi življenja. Vse se nam zdi enkratno in majhno. Večnost, neskončnost in vzvišenost so nam odurni in prazni pojmi. Naša velika moč je naše veliko trpljenje. Naše veselje je občutek enote. Vzemite nam kamen in ostanemo brez srca. Naša vsebina sla življenje in simi. Skrivnost je vse novo. Življenje je Soline. ki riše novo krivuljo. Na vsaki ločki je simi. Moč je enakči pogledu z visoke gore in samozavesti enoie. Volja je padec in razkošje. Umeinosl je slog življenja. Vse življenje odseva v bitju kol življen je individua v njegovem svetu. V njegovem osebnem življenju je dinamika, ki jo lahko imenujemo boj /. okolico, rezultanto iz bojev in končno njegovo strnjenost z vsem življenjem, s prirodo, ali pa njegovo razdvojenost z njimi in smrt. • Ob ustvarjanju sc umetnik ne zaveda jasno talnega življenjskega procesa, ki je njega usmeril. Pač pa čuti nujnost nadaljnega procesa, nujnost ustvarjanja. lii je zanj prvi razlog, da si lasti suverenost in svobodo. Drugi razlog se ne opira na ustvarjanje, ampak na umetnost kot svojevrsten pojav. Umetnik navadno ne ve, kaj je umetnost za vse l judi, ve, kaj je njemu, in po tem čuti pravo bistvo umetnosti. Dejstvo je, da posamezni umeinik umetnosti ne more dati drugega bistva, ne more začeti čisto nove umetnosti, kakor ne more sebe prerajnti po lastnih ali pa tujih predpisih. Vsak umotvor jasno ali vsaj močno odraža tvorčevo osebnosi. — V njem se pogovarja človek s človekom, narod z narodom, s vel s svetom in ne le umeinik z uživajočim objektom ali pa estetom. Uredniki in druge avtoritete le povečujejo število družabnih \ plivov, dobrih in slabih učinkov na umetnika, mu lahko življenje olajšajo ali pa onemogočijo. Umetnik živi močneje s svetom, kakor pa n. pr. kritiki, zato se navadno zanje ne meni. In to ni krivičnost. VLADIMIR PRKMRlf O j;i/, nc liitiin. med .skalovjem slo jim, od skalnate stene odkrušena skala... in nemo strmim v blazno hitenje pred menoj: razblinja se vsako hotenje Ar meni v neskončen nič, ki kakor bič se vili ti nad menoj. O, jaz ne hitim, le kot pajek verižen si spredem oklep spoznanj in potem — le pihaj vihar — ko poslednje spoznanje mi pade v grob — tedaj bo moj lasten siroten pokop. DANTOVA SMRT GEORG BDCriNER Tri scene Costa. Simon: Ha, Lukrecija! Nož sem. dajte mi nož. Rimljani! Ha, Appins Claudius! I. meščan: Seveda, nož. pa ne za ubogo lajdro! Kaj pa je zagrešila? Nič! Njen glad se vlači in prosjači. Nož za ljudi, ki kupujejo meso naših žen in hčera! Gorje tistim, ki se vlačijo s hčerami ljudstva! Vaši želodci kruli jo, njihovi pa se napenja jo; vi imate strgane bluze, oni pa tople obleke; vi imate žulje na dlanih. oni pa žametne roke. Ergo vi delate, oni pa nič; er go ste si vi prislužili. oni pa vse pokradli; ergo, če hočete iineii od vaše ukradene lastnine spet kaj nazaj, se morate vlačiti in morate pros jačiti; ergo so oni falotje in zato jih je treba pobiti! ITT. meščan: Še tisto krvi. kar je imajo, so jo nam izsesali. Dejali so nam: pobijte aristokrate, to so volkovi! Pobesili smo aristokrate na laterne! Dejali so nam: velo vam požira vaš kruli: pobili smo (udi veto. Dejali so nam: žirondisfi vas bodo izstradali: pa smo žirondiste obglavili. Ampak oni so slekli mrliče, mi pa begamo okoli po bosih nogah in zmrzujemo. Ampak mi jim bomo posneli kožo z njihovih beder in si bomo hlače z nje naredili, puščali jim bomo mast in si bomo naše juhe ž njo zabelili. Naprej! Naj pogine, kdor nima luknje v suknji! I. meščan: Naj pogine, kdor zna pisati in brati! II. meščan: Naj pogine, kdor hodi navzven! \ si: Naj pogine! Naj pogine! SoJb«. R o I) e spit; r r e . D a 11 ton. P a r i s. Robespierre: Rekel sem: kdor me zgrabi za roko. kadar potegnem meč. je moj sovražnik — njegovi nameni ne spremenijo ničesar; kdor me ovira, kadar se branim, me pravtako ubija, kakor če bi me napadel. Danton: K j e r p r e n e li a sil o b r a 11 . i a 111 s e z a č e n j a n m o r : jaz ne vidim razloga, ki bi nas še dalje silil k po- bijanju. Robcspierre: Soeijalna revolucija še ni končana: kdor dokončava revolucijo napol, tisti si sam koplje grob. Greli mora biti kaznovan. krepost mora vladati s terorjem. Danton: Jaz besede kazen sploh ne razumem. — li pa tvoja krepost. Robespierre! li si nisi izposojal denarja, li nisi napravljal dolgov, ti nisi še ležal pri ženski, zmerom si nosil spodobno obleko in se nisi nikoli napil. Robespierre. ti si razburljivo pošten. Mene bi bilo sram. da bi letal trideset let z isto moralno fizionomijo med nebom in zemljo samo zaradi k la vernega veselja. da lahko vse druge smatram za slabše od sebe. Kaj res ni ničesar v tebi, kar bi ti včasih na tihem, na skrivnem dejalo: (i lažeš. ti lažeš!? Robespierre: Moja vest je čista. Danton: Vest je zrcalo, pred katerim se zvirajo opice: vsak se nališpa, kakor se zna in hodi pri tem pač po svoje po svojih zabavah. Prav splača se. da si pulimo zaraditega lase. Saj se vsak lahko brani, če 11111 drugi kvarijo zabavi). Ali misliš, da imaš pravico spreminjati giljotino v čeber za umazano perilo drugih ljudi že zaraditega. ker nosiš sam vedno lepo skrtačeno suknjo? Ne rečem, lahko se braniš, če ti pljujejo nanjo ali če ti jo trgajo: ampak kaj te to briga, dokler te puščajo v miru? Če se sami ne sramujejo hoditi taki okoli, ali imaš ti zavoljo tega pravico, da jih zapiraš v grobove? Mar si ti nebeška policija? In če ne znaš vsega lega tako mirno gledali kakor tvoj ljubi gospod Bog. potem si drži pač robec pred oči! Robespierre: Ti tajiš rednost? Danton: Čednost in greli. Na svetu so samo epikurejci in sicer grobi in fini: Kristus je bi! najfinejši: io je edini razloček, ki ga vidim jaz med ljudmi. Vsi se ravnajo po svoji naturi, io se pravi, da. delajo to. kar jim prija. — Kaj ne. ti nepodkupljivi, okrutno je, da ii lako trgam pete s tvojih čevljev? Robespierre: Danton, greli je v izvestnili časili laliko veleizdajstvo. Danton: Nikar ga ne proskribiraj. za božjo voljo, nikar, to l>i bilo nehvaležno: preveč mu dolguješ, zaradi kontrasta, seveda. Sploli pa. da ostanem pri ivojili besedah, naši udarci morajo republiki koristiti, mi ne smemo obenem s krivičnimi zadevati tudi nedolžnih. Robespierre: Kdo pa ti pravi, da smo zadeli tudi nedolžne? Danton: Ali slišiš. Fabricius? Da nobeden ni umrl nedolžen! (Odide, spotoma Parisu): Ne trenotka ne smemo izgubiti, zdaj se je treba pokazati! (Odideta). Robespierre (sam): Le pojdi! Zaustavljati bi hotel konje revolucije ob bordelih, ko kočijaž svoje dresirane mrhe; toda imeli bodo sile, dovolj, da ga bodo zavlekli na trg revolucije. Pete trgal s čevljev! — Da ostanem pri tvojih besedah! — Stoj! Ali je io tisto? — Dejali bodo. da me je njegova gigantska postava premočno zasenčila in da sem ga zaradi tega pognal izpod solnca. — Tn če bi imeli prav? — Mar je to tako potrebno? Da. da. republika. On mora vkraj. — Smešno je. kako se mi misli med sabo nadzirajo. — On mora vkraj. Kdor se v masi. ki sili naprej, zaustavlja. se ji prav tako upira, kakor če bi se ji zoperstavil: masa ga pohodi. (Stopi k oknu). Noč hrope nad zemljo in se valja v pustem snu. Misli in želje, komaj še slutene, motne in spačene, ki se plaho skrivajo pred lučjo dneva, zadobe zdaj obraz in obleko in se vkradejo v tihi hrani sanj. Odpirajo duri. poglcdavajo iz oken. spreminjajo se napol v meso. udje se v spanju proteza jo. ustna mrmrajo. — Ali ni naše bdenje le jasnejši sen? Ali nismo vsi mesečni? In vse naše početje kot v sanjali, le bolj jasno, določno in bolj natančno? Kdo nas more zbog lega psovati? \ eni sami uri opravi naš duli več dejanj v mislili, kakor pa zmore leni organizem našega telesa v celili letih. Greli tiči v mislili. Da. da, krvavi mesija, ki žrtvuje, njega pa ne žrtvuje nihče. On jih je odrešil s svojo krvjo, jaz pa jili odrešujem z njihovo lastno. On jili je tiral v greh. jnz pa jemljem greh nase. On je imel slnsl bolečine in jaz imam muke krvnika. Kdo S(' j C' bolj zata jeval. jaz ali on? — Tn vendar jr nekaj norosti v leli mislili. — Čemu neki se oziramo venomer le po Njem? Resnično. Sin človekov je križan v nas vseli, mi vsi se borimo Ar vrtu getze-manskem v krvavem znoju: toda niliče ne odreši drugega s svojimi ranami. Moj Camille! — Vsi me zapuščajo — vse je pnsto in prazno — in jaz sem sam. Revolucijski tribunal. Danton: Republika je v nevarnosti in on je brez vsakili inslnikeij! Ali apeliramo na ljudstvo: moj glas je še vedno dovolj močan, da bom govoril deeemvirom nagrobni govor. (Fonqnier. Amar in Vouland vstopijo) Fonqnier: Mirno v imenu republike, spoštovanje zakonu: Konvent je odločil: Glede na to. da se javljajo v ječali sledovi npora. alede na psevdoema ncjpi ra n kr. ki (orno ustreza medicinskim opisom pod naslovoma: histerija in h i p o h o n (I r i j a. In ta ..junakinja", ki sr nikjer ur bori /a etična načela, ki je vseskozi pasivna, ki se kremži vsa tri dejanja in pre- ganja svoj pesimizem, naj hi vzbudila v gledalcu sočustvovanje! \ sak dramatik \e, da je bistvo odrskega dela gibanje, dejanje (1’action, die llandlung), ki \ leče gledalca za seboj, ki razvija s prepričevalnostjo in logično nujnostjo prizor za prizorom, in jih veže v enovito, umetniško-zaokroženo celoto, če že abstrahirani vse druge, tudi v naturalistični drami veljavne oblikovni' zakone. Ali enostavnejše: \ drami mora imeli vsaka posledica svoj n t e in e 1 j en in jas e n vzrok i n o b r at n o. Mesto izvedbe tega načela pa nam Sever stavlja v svoji tragediji celo vrsto ugank, izmed katerih navajamo samo glavne: Zakaj se dejanje vrši v slovenskem Primorju'' Kdino mesto, ki se nanaša na to. je ihtenje in lov za sapo gospodične Danice v drugem dejanju (str. 41).). Zakaj je Slavica že mesec pred začetkom drame tako izpremenjena in razočarana? Kaj naj pomeni tisto geslo ..Nikoli več!", ki se ..krije za resnobo" (str. ■>4)!' Kako more razočarati človeka, ki mu je samo do svobode, materino razmerje in kako more biti to povod za samomor? kaj ima v vsej njeni „tragediji" opraviti Dušan in kako iipiivu njegov častniški čin na njen darvinizem? kaj prispevajo k njenim notranjim borbam ciganka. Srečkovo in Daničino kihanje, l-kanjr in „pojčkanjc“, tete. gospod svetnik, ki je edina oseba, ki more senzibilnemu človeku izvabiti solze, in še vsi ostali? Najbolj skrivnosten je še listi ...Mornar", ki se sploh ne pojavi na odru. — Kako. da ostane Neža še v če-Irtem in vseh naslednjih prizorih na odru. po tem ko je že ugasnila luč in opravila svoj posrl? Kaj sr neki zgodi s Slavico v pavzi med 2. in 3. dejanjem? Ali se maščujejo njene besede ..Zaigrati z življenjem! Bravo!..." (str. 58.) tako. da se mora potem vse tretje dejanje cmeriti radi stila? Zakaj vendar sprejme Pero-vo ponudbo za zaroko (morda bi koga zanimalo med drugim tudi materino mnenje o tej zadevi) in kako je vendar to, da mu navsezadnje le pobegni' izpod plašča in da se takoj na to. ko napiše obligatno poslovilno pismo, kjer razlaga, da jo je ..tako neizmerno sram", radikalno zastrupi? In še to. iz lastne skušnje vem, da se totalno pijan človek (liki Miha) \ petih minutah težko prespi, da potem čisto trezen vzklika „Ali right". — To je čisto miselna plat te tragedije. Kje pa naj iščem zdaj vso pesniško emocijo, kje je zdaj tisti dih pesniške osebnosti, ki oživi mrtvo materijo tako, da ima beseda ali zvok ali kamen dušo? Mar v kaotiki stilov: naturalizma, ekspresionizma, romantike in še vseh drugih? Izrazna sredstv a, s katerimi operi ra Sever, so na eni strani najbolj obrabljeni odrski efekti kot n. pr. babilonščina (osebe govorijo v šestih jezikih), reflektorji, veter, klavir, prepevanje, tuljenje psa itd., na drugi strani pa nenaravni dialogi med Slavico in Peroni, kjer se razodeva vse Slavino gorje v obliki neduhovitega ..hofiranja" in praznili filozofskih debat z nemogočimi aforizmi: ..ravno posebnostim dolguje človek svojo individualnost", ..mislimo nn velika dela in pozabljamo, da so nam dana komaj velika zla-dela“, ..ljudje bi počeli (sic!) mukati v eno samo korito, ki bi bilo nebo — in — človek bi v tem tronotku prenehal biti človek", „saj gluma (sic!) na odru bi bila le odsev umetnosti, igranje z življenjem pa je umetnost sama" in ..verujem samo še v brezmejno človeško zabitost in zlobo." Poleg tega imajo njegovi ljudje in živali slutnje (ali ni očital prav Sever Župančiču Freudovo psihoanalizo?), linli nekatere nove prispodobe je treba na tem mestu omeniti n. pr.: .,vlažne mehke oči“, Ib ..besno igranje ob krik", „boino culi salto mortale" in da ne pozabim še liste (na strani 62.) o ranjeni golobici, ki se je tako dolgo zaganjala v luč, da je padla in „kri ji je curljala iz ubitih oči in iz glave", prispodoba, ki je tako očividno izposojena iz Cankarja (lliša Marije Pomočnice) in Župančiča (Manom Josipa Murna). — Severjeva jezikovna specialiteta so germanizmi („se čutite nesrečno", „dopasti“, „ponašanje") in hrvatizmi („glup“, „premeniii“, „vzpone-seno“, „i)očeti“ — za začeti, ,,mozeg" za možgani, ,.lice“ — za obraz, „iziti“ — za oditi, „prepoznati“, „probava“, „nesvesten“), poleg navadnih slovničnih napak in vseh nemogočih besednih jezikovnih tvorb. Sever piše: „zarudeti“, „kovček“, ljudje „letajo“ iz sobe v sobo, „vzemalo je vid", „ciganka se grebe", „izljubiti koga", .. „ta ne mora nikdar delati", ..dajte si blizu", „grda sem vam", „tako se je napil, da so ga morali odpreiniti“ itd. Takih jezikovnih zablod Sever nikakor ne more opravičiti, češ da je hotel z dikcijo posamezne osebe označiti, ampak mora mirno priznati, da bi mu - študij slovenske slovnice prav nič ne škodoval. Mislim, da je upravičeno uporabljati pri ocenjevanju dela človeka, ki nastopa javno kot esejist in kritik, ostrejše kriterije, kakor pa če napiše kak peto-šolec tako zavoženo stvar za svoj predal. In Sever bi se moral zavedati, da mn izdaja tako nezrelega dela škoduje tudi tam, kjer bi se sicer lahko uspešnejše udejstvoval. Upajmo, da bo kljub raznim izrodkom literarne dekandence. ki jo je povzročila svetovna vojna, dobila prava umetnost — ne glede na osebne spore in antipatije — svoje mesto tam, kjer ji gre... In v tejle temi trepeče majhen in plah plamenček Berkopčevih Pesmi, ki le prinese tupatam kak žarek toplote, dasi tudi ta zbirka ni bila izdana z zadostno avtokritiko, o čemer se bo pesnik enkrat še sam prepričal. Oton Berkopec je sin belokranjske zemlje in gleda nanjo kot skozi zlat zastor Župančičeve pesmi. Kadar je solnce razlito čez polje, se šali in bi se boril, kadar pa je noč in jesen, mu je težko. Večji in boljši del njegovih pesmi nam ga kažejo kot čisto subjektivnega pesnika, ki niu je da 11 a lepa beseda, da ž njo opiše svoje razpoloženje. Na moje gredice pomlad ni prišla, cvetk ni vsej a la, mimo je šla — to je motto, ki kaže vso pesnikovo mladost, kateri je primešana ena sama kapljica grenkobe, ki se ji pravi osamelost. I11 ta motiv se ponavlja v drugačni okolici: enkrat je večer, drugič je jesen v gozdu, potem v sobi in na polju, same dvokitične, skoraj žensko občutene refleksije v ubrani dikciji naše ljudske tradicionalne pesmi. Tam, kjer je poslušal Murna (Vstajenje), Ketteja in preprostega človeka, kot sta n. pr. Tkalica in Plakala je Marica, pisani v čisti belokranjščini, je silno neposreden in ubran, tam pa, kjer hodi po potih ekspresionizma (Poet, Grlica, Na prsih beli ptič sedi...), se izgublja v nejasni simboliki. Lepa slika je Voznik. Tudi religiozna motiva Poldne in Sveti večer sta lepi, zaokroženi celoti. Kjer pa naj bi misel globlje zaorala (Bratom, Spoznanje, Lepa Vida), mil zmanjka tal, fla omahne, predno zapiše zadnji verz. Berkopec ima smisel in mladost, ki bosta lahko razvila enostavna občutja v globljo, težjo in originalnejšo poezijo. n • 1 .-.n Alfonz Gspan, rans, dne 20. marca 192‘>. 1 • Aleksander Blok, Dvanajst. Prevedel Mile Klopčič. Založila proletarska knjižnica v Ljubljani 1928. O Blokovem odnosu do revolucije bodo ostale sodbe najbrž zelo različne, kakršni bodo pač ljudje in časi. Eno pa je gotovo: ruska revolcuija je iz svoje neposredne bližine, iz svojih umetniških tal iztisnila pekočo krvavo solzo, kakršne ni zmogla francoska pred več kot dobrim stoletjem. Ko čitam Blokove »Dvanajstere" z vso enostavnostjo ponazoritve dvanajsterih revolucijskih postav, ki so okrutne, brezbožne, nadčloveške in pračloveške do nam težko pojmljive groze, slutim trpljenje pesnikovo, s katerim je odel te ljudi, ki ne izpolnjujejo svoje osebne volje, z glorijo apostolstva. Nihče med nami ni morda zaslutil do kraja, kaj se pravi ob osebni tragediji, ob nekem osebnem porazu doživeti vstajenje elementarne sile, ki ji ob lastni raztrganosti moraš priznati svetost v ustvarjanju novega sveta. Njemu je ob tej orjaški sili tako tesno, tako je l>il vedno sam s seboj... ,,Česa je treba? Vasice, ki ima svoje zborovanje, svojo cerkev (samo eno —■ malo, belo), svoje pokopališče!" (Iz dnevnika). Ali priznanje je veliko, tragično, morda že čisto ob robu vrat vrta Getzemani, kjer človek s Križanim poprosi, da naj bi šel ta kelih mimo: — „V meni se ni izpremenilo nič (to je ravno moja ni Vaša tragedija)" •— piše Zinaidi llippius. nekdanji prijateljici, ženi Merežkovskega, strastni sovražnici novega ruskega sveta — „toda poleg postranskega se je zdramilo najvažnejše. Vedno sva si nekaj prikrivala. Vozel tega prikrivanja se je vedno bolj zavezoval, kar je bilo čisto naravno in je težko leglo na naju, kakor pač je bilo vsenaokrog težko prenašati in so se vsi vozli trdno zavozlali; treba jih je bilo presekati. Veliki oktober je vse presekal.. Kako globoko je Blok zatrl svojo lastno tragedijo, kako neizmerno trpljenje je moralo razjedati to izredno rusko dušo, ki je potrgala toliko dragih vezi in se ni bala očitka, da je podlegla neki surovi brezbožni sili in izdala visoki ideal ruske kulture, to nam ravno priča že citirani dnevnik njegov. Slutim to trpljenje posebno v sledečih njegovih besedah: ..Marksisti so na j razumnejši kritiki in boljševiki imajo prav, če se radi „I)vanajsterih“ boje. Vendar... tragedija umetnika ostane njegova tragedija". Ko poslušam Blokove strastne, z neizmernim studom in boljo napolnjene krike sovraštva do meščanstva in stare „svete“ Rusije, kakor da se s tem strastnim sovraštvom hoče maščevati nad njimi za svoje trpljenje, za svojo lastno tragedijo. Ali ga ni morda prav to in tako sovraštvo zvezalo z revolucijo, mu takorekoč pomagalo unesti v njo svojo lastno tragedijo, ga v njej sami napravilo za tistega velikega protestirajočega, ki ima pravico sovražiti vse, karkoli se upira njegovi združitvi z revolucijo!? Zloba, tužna zloba v prsih nam kipi ... Črna zloba, sveta zloba... „Da. Patriotizem je nesnaga (Alzacija in Lorena — francoski želodec, premog). Religija je nesnaga (popi in podobno). Najstrašnejša misel teli dni je: ne gre toliko za to, da so rdečegardisti nevredni Krista, ki gre z njimi, ampak za to, da gre prav On z njimi, ko hi moral na njegovem memstu bili nekdo drngi. Romantika je nesnaga. Vse, kar se je kot nežen prah sesedlo v dogmah, kar jo postalo pravljično, je sedaj nesnaga. le nekak elan je ostal. Samo vzlet in vzgon; vzleti, iztrgaj se, sicer te na vseh potih doleti poguba!" (Iz Blokovega dnevnika.) In z elanom, s katerim se je iztrgal iz groba „svete“ Rusije, je poletel mimo bežno potapljajočih se slik prve kompozicije v pesnitvi „Dvanajst“ na dno revolucije, na peterburško ulico. Tam je pospremil dvanajst rdečegardistov skozi noč, sneg in vihar po peterburških ulicah, pospremil jih je s svojim sovraštvom in zatrto ljubeznijo, streljajoče v „sveto“ Rusijo, nesvetc, brezobzirne, brezbožne in brezsrčne. In morda tisti trenotek, ko je zagledal nad njimi Jezusa Kristusa, ki jih vodi neomadeževan in neobremenjen /, njihovo uesvetostjo, je Blok mogoče začutil, kako premaka, kakor kri skozi prevezo, njegova osebna tragedija umetnika tudi skozi njegovo združitev z revolucijo... Revolucija, ki ji je dal svojo najdražjo kri, ki ji je ustvaril veliki poem, ga ni odrešila. • Prevod je oskrbel Mile Klopčič; čita se dovolj dobro, samo mestoma se mi zdi. da ni obvladal fines H lokov« poetične strukture. Fran Onič. Der Sturm. Junge slovenische Kunst. Berlin Januar 1929. Herausgeber llerwarth Walden. Čeprav je ta publikacija izmed tistih belih vran, ki zunaj v svetu tu in tam rečejo kako besedo o nas, vendar Delaku nismo prav hvaležni zanjo. Najbrž je bilo to delo čisto odveč. O tanku bi človek sodil, da je Nemcem že znan — saj je bil od početka namenjen bolj internacionalnemu kakor slovenskemu občinstvu — vse mlade slovenske umetnosti pa ne gre vezati nanj iu na tradicijo Novega odra. Samo eno je dobro na vsem: jasno je stopilo pred oči, kako malo je bil tank kako kolektivno revolucionarno umetniško vrenje na Slovenskem; sicer bi Delaku zdaj ne bilo treba v isti sapi naštevati Avgusta Černigoja in Miha Maleša, Marija Kogoja in Slavka Osterca in literarnih pasa-tistov poleg Toneta Seliškarja. In še to: morda je ta zvezek Sturma, ki sta ga napisala Delak in Heinz Luedecke, zadosti oster opomin, kako odveč je, da se mladi literati in umetniki zaklepajo za kake majhne modne devize, organizacije in struje in kako bi bilo treba med nami vsemi malo več tolerance. L. M. • Nova literatura (Nolit) je mesečna revija za kulturna vprašanja, ki jo izdaja književna matica ..Nolit" (Beograd, Ca ra Uroša 15). Naloga te književne matice je, ..približati res-napredne duhove naše dobe med seboj preko vseh mej narodnega omejevanja in prenašati ideje in dela duha v množice." Boriti se hoče ..proti breznačelnosti in I a rt pour I’artizmu, za zdravo, mlado neposredno in sodobno duhovno delo." Revija se naslanja na tovrstne inozemske revije, iz katerih prinaša prevode, ter predvsem seznanja s svetovnimi kulturnimi problemi. Tako so posamezne številke revije posvečene problemom 1'rancije, č eške. Amerike, ter prinašajo po večini prevode. (Polil, Lania, Neverov, Gorki, Barbusse, Baillon, Sinclair, London, Dreiser, črnec Mac Kay itd.). Ilustracije so od Grosza, Kollvvitzeve, črnca Rice-ja, Minorja in dr. Prve tri številke je nreclil Bihaly, s četrto pn je prevzel uredništvo dr. Branko Gavella, ki je v prvi številki napisal članek o novem gledališču. Originalne prispevke so priobčili srbski in lirvatski književniki Fodor. Cesaric, Josip Kulundžič, Filipovič. Mihajlovič. — Matica .,Nolit“ bo poleg revije izdajala za svoje člane vsake tri mesece po cn roman, katerih prva dva sla že izšla (Andre Baillon, O jednoj Mariji — lipton Sinclair. Metropola). m. k. GLEDALIŠČE Skoraj neopazno je šla mimo nas desetletnica ponovne otvoritve slovenskega gledališča, kakor da bi se ne zavedali njegovega pomena za slovensko kulturo. Dnevniki so priobčili le nekaj anekdot iti tudi ..Gledališki list" se je omejil le na nekaj stavkov. Zakaj vse to? Saj navadno nismo tako skromni in tudi bežen pregled desetletnega delovanja gledališča bi lahko ob tej priliki samo koristil; videli bi njegove hibe, videli pa tudi njegove dobre strani. Zdi se mi. da je temu krivo dejstvo, da bi morali starejši kritiki in gledališki funkcionarji zapisati mar-sikak minus na svoj račun, zato so se pač rajše ognili. Mi se temu nočemo izogniti, ker hočemo po svojih močeh, in kolikor nam je omogočeno, sodelovati pri zgradbi našega gledališča v bodočnosti. Če hočem vsaj na kratko označiti desetletno delovanje našega gledališča, moram ugotoviti naslednje: večne denarne in umetniške krize, pomanjkanje centralne osebnosti, slabo in le slučajno izbran repertoir (preveč Shakespearja in premalo domačih ter sodobnih del) ter preveč uradniško udejstvovanje večine igralcev. Tem hibam sta skoraj dosledno pomagali vsehvalisujoča kritika z običajnimi privatnimi zvezami ter publika. Vsemu pa lahko odpomoremo sami, morda z izjemo denarnega vprašanja, pa tudi tu bi se takoj izboljšalo, če bi že enkrat uredili razmerje med opero in dramo. (Mislim, da je vsakomur jasno, da je drama za našo kulturo največjega pomena in da je opera, vsaj taka, kot je sedaj, za slovensko kulturo prav zelo malo pomembna, ker premleva skoraj izključno le tuja dela in še ta povečini zastarela, razentega pa pojejo razni pevci v vseh mogočih jezikih, oziroma zapuščajo naše gledališče, ko se razvijejo do gotove umetniške višine ter odhajajo v Zagreb, Beograd ali tujino, da se vrnejo spet, ko je že njih glas v zatonu, da doslužijo polno pokojnino. (Kot vadnica za druga gledališča je pač malo predraga.) Nadalje bi morala uprava izdelati repertoir, ne samo za pol sezone, temveč vsaj za dve ali tri leta, v katerem bi moralo ostati nekaj praznih mest za najnovejša domača in svetovna dela. Gledališče res ne more, niti ne sme uprizarjati samo sodobnih del, vendar pa bi moralo naše bolj kot dozdaj upoštevati sodobna. Igralci pa bi morali izgubiti občutek, da so državni uradniki s toliko in toliko uradnimi urami na dan, kajti razviti se morejo le z umetniško ambicijo, in čim bolj se bodo razvi jali oni. tem višji bo nivo gledališča. Opozoril bi rad še na nekaj; uprava našega gledališča prav rada povdarja v reklamnih noticah, da so to ali ono stvar igrali z velikim uspehom že na Dunaju ali v Parizu, kar pa nikakor ne sme in ne more bili merilo za nas. Tam si pač lahko dovolijo razne skoke, saj je za vsakim oglom gledališče, mi pa imamo le eno narodno gledališče, in če tu ni vse v redu, je to v veliko škodo naši kulturi in publiki, s katero se je nekdaj hvalila uprava, da je skoraj petdesetkrat napolnila gledališče, ko so uprizarjali „IIamleta“, a zdaj prav tako in še z večjim navdušenjem obiskuje Nestroyevo bedasto burko „Utopljenca“. Naravnost največjega pomena pa so za našo kulturo delavske, ljudske in dijaške predstave. Izpregovoril bom o njih malo podrobneje, ker se je o teni pri nas še vse premalo razmišljalo. Tu bi bila enkrat za vselej potrebna energična preorientacija. Pri nas postopa uprava navadno tako-le: kadar kaka igra več „ne gre", takrat jo ponove kakšno popoldne pri »znižanih" ali „globoko znižanih" cenah ter obesijo pod to reklamno tablico z napisom ..ljudska", „delavska“ ali ..dijaška predstava". To je v temelju pogrešeno. Naše gledališče je narodno gledališče, to se pravi namenjeno vsemu slovenskemu narodu in ne samo „izbrani“ ljubljanski družbi, ki ima pač denar, za slovensko kulturo pa bore malo smisla. In povečini ga lahko obiskujejo samo ti, ker je za vseh drugih 99% predrago. (Kdor je ves dan garal, ne bo zvečer šel 2—3 ure stat.) Ti hodijo zato v kino in polagoma sploh pozabijo na eksistenco gledališča, posebno še, ko jim nudi kino marsikdaj večjo umetnost ali vsaj, če hočete, močnejše dražilo za živce. Vem, da je temu težko odpomoči, ker potrebuje gledališče denarja, vendar pn bi se z dobro voljo dalo. Uprava naj bi postopala približno tako-le: po par reprizah bi se vršila ljudska predstava pri cenah za sedeže največ 5—15 dinarjev. Vstopnice pa bi dali v razpečavanje raznim delavskim društvom ter ljudskoprosvetnim zvezam. Prepričan sem, da bi s primerno organizacijo lahko dosegli najsijajnejši uspeh. Pridobili bi za gledališče in posredno za slovensko kulturo vse one delavske in ljudske množice, katerim bi moralo biti gledališče predvsem namenjeno in mislim, da bi uspeli tudi denarno, kar pa je sicer postranskega pomena, ker ni gledališče trgovska, temveč kulturna institucija. S primernimi ukrepi pa bi se lahko omogočil obisk gledališča tudi podeželskemu prebivalstvu iz bližnje okolice. Repertoir za te predstave bi moral biti izbrano najboljši, ker ni prvič prav nič res, da ima priprosti človek smisel samo za literarno slabe stvari (glej seznam knjig, ki si jili izposoja delavstvo v knjižici D. Z.) in drugič, ker mora biti namen gledališča dvigniti splošni nivo občinstva, ne pa še poslabšati. Če bi se posrečilo naši gledališki upravi organizirati ljudske predstave, bi izvršila naravnost pomembno kulturno delo. (V glavnem veljajo gornja izvajanja tudi za dijaške predstave). Pozabiti pa tudi ne smemo na deželo, ki je toliko oddaljena od Ljubljane, da ljudje ne morejo obiskovati predstav. Zato pa bi bila potrebna vsako leto najmanj eno ali dvomesečna gostovanja po večjih podeželskih odrih. Da bi tudi to ne bilo mogoče pri spretni izbiri repertoirja, dobri organizaciji gostovanj ter primerni požrtvovalnosti igralcev (ki naj bi malo reducirali svoje zahteve po dije-tah), se mi zdi povsem jasno. • Prehajam k letošnji sezoni. V upravi se je v začetku sezone izvršila važna izprememba, mesto prejšnjega nesposobnega upravnika je zavzel Oton Župančič. V začetku je kazalo, da se v svojih upih nanj nismo varali, poznejše njegovo upravnikovanje pa nas je prepričalo, da smo bili pač preveliki optimisti. Obljubil je sicer mnogo boljši repertoir, kot smo ga imeli prejšnja leta, ga tudi nekaj časa izvajal, vendar je — kakor vse zadnje mesece kaže — predčasno iz neznanih vzro- kov omagal. V poslednjih mesecih je kvaliteta repertoirja silno padla, deloma so se uprizorila nemogoča dela (Kukuli, Betlehemska legenda, Utopljenca), deloma pa začela ponavljati dela, ki bi brez škode lahko izostala (Fanny, tete, strici etc., Trmoglavka, Vdova Rošlinka). Tudi delo režiserjev ni sorazmerno razdeljeno. (Zakaj ,.počiva" Skrbinšek?) Pravtako je nesorazmerno razdeljena zaposlitev igralcev; medtem ko nekatere naravnost obremenjujejo (Jan je igral v začetku sezone kar tri glavne vloge zapored), uporabljajo druge le kot nekake boljše statiste, dasi bi zaslužili boljših vlog (Jerman). To bi se ne smelo goditi, ker ubija ene kot druge ter jim jemlje veselje do igranja. Drama se je pomnožila tudi z nekaterimi novimi člani (Bratina, Železnik, Kaukler, Potokar, Gabrijelčičeva, Slav-čeva), od katerih je Potokar popolnoma nemogoč, pri večini pa še nismo imeli prilike, da bi se prepričali o njihovih zmožnostih. Nerešeno je pustil Župančič tudi vprašanje baleta, ki je samo kot dekoracija nepotreben. Treba ga bo ali odpraviti, ali pa reformirati, da bo v resnici dosegel umetniško stopnjo. (Dalje sledi.) Vinko Košak. P O L I T I K A Kratek pregled notranje politike v kralj. SHS v leti 1927/2S. Za ljudi, ki se ukvarjamo s politiko bolj znanstveno, brez vsake strankar-sko-politične zaverovanosti, je pomenil način, kako je o Veliki noči 1927. nastopila vlada Vukičevič - Marinkovič, jasen signal in opomin (I. št. ..Mladine" Jetnika 1927/28!). Kamen je bil zatočen po bregu nizdol. Na dnu je bila jugoslovanska demokracija. SLS je stala takrat na za vso bližnjo bodočnost zelo odločilnem razpotju. Po klavrnem principu oportunistične politične taktike: ukloni se pred močnejšim, vrasti vanj in skušaj na ta način rešiti, kar se da — taktika, ki koncem vseh koncev nikdar nič ne prepreči, kar močnejši resno hoče — se je SLS po svojem šefu odločila, da to politiko podpre. Ker se od Hrvatov takrat v resnici ni moglo pričakovati, da bodo v bližnji bodočnosti začeli zopet z borbo za revizijo vidovdanske ustave in ker se tisti čas zaradi nestalnosti njihove politike res ni bilo mogoče zanesti nanje, je imela SLS dovolj izgovorov, da prikrije svoj glavni nagib. S takozvanim blejskim paktom (10. julija 1927) se je ta odločitev izvršila. Ta odločitev ni bila velikega pomena samo za usodo jugoslovanske demokracije, temveč je bila velikega pomena tudi za razvoj odnosov med Slovenci in Hrvati ter Hrvati in Srbi in po njem zopet za demokracijo. Hrvati so se od tistega časa čutili stisnjene kakor v kleščah med Slovenijo in Srbijo, kar jili je tiralo do čezdalje večje besnosti. Zn razpaljenje političnih strasti so bile le klešče prvotnejši vzrok kakor n. pr. razprava o nettunskih konvencijah, ki je bila le bolj povod za njihov izbruh. Po znanem žalostno-slavnem dnevu v parlamentu so se nasprotja le še stopnjevala. V tem kritičnem času, v katerem je bilo zlasti Slovencem treba pokazati, da razumejo naravno vlogo prosredovatelja med hrvatskimi in srbskimi strankami, je SLS to vlogo razumela tako, da se je prej ko slej solidalizirala z radikalno stranko in še nadalje nastopala z močnejšimi proti slabejšim. Po svoji politični legi in po dejstvu, da smo tretji glavni sestavni del te države, predstavljamo Slovenci važen faktor za reguliranje odnosov med Hrvati in Srbi. S pravim razumevanjem in poudarkom bi mogla SLS v tistem času to slovensko pozicijo dobro izrabiti in pritisku srbskih strank na hrvatsko seljačko stranko zlasti pred inozemstvom vzeti vsak videz moralne upravičenosti. Kljub temu pa, da je v tem času odpadla cela vrsta razlogov, ki so mogli biti merodajni za sklenitev blejskega pakta, kljub temu, da je bila politična situacija po juniju 1928. docela drugačna kakor takrat, je SLS vendar vztrajala na liniji blejskega pakta, drla z radikali čez drn in strn 111 se ni niti poizkusila približati HSS. Tako se je njen pravi, bistveni duh, ki je blejski pakt v prvi vrsti narekoval, tem bolj razgaljal in se izpremenil v popoln moralni in idejni razkroj, v izdajstvo vsega njenega slovensko-ljudskega programa. Naenkrat je bilo slišati samo še o nekih višjih interesih. Hrvati so v tem času napravili usodno taktično (o moralni strani njihovega koraka ne govorim) napako, da so zapustili parlament. Za stranko, ki nima niti volje niti moči izvesti kake revolucionarne akcije (kakor je tisti čas pravilno zapisala „Nova Evropa") — o 1ISS sem prepričan, da ni imela take volje in moči — ostane v parlamentarni državi parlament edino torišče, kjer je, če sploh kje, predvsem mogoče kaj preprečiti, izvojevati. Gledano pod tem vidnim kotom je bil ta njihov korak hud udarec jugoslovanski demokraciji. Razen tega je bil takoj po juniju 1928 najugodnejši trenotek, da HSS predloži svoje jasno formulirane zahteve. Ona tega ni storila, temveč se je dolgo časa omejevala pretežno na moraliziranje in na brezplodno časniško kampanjo. Njen sufler Pribičevič je k povečanju vse te nejasnosti v ciljih in taktiki po svojih močeh pripomogel. Svojo dvoreznost in neorientiranost je pokazal zlasti, ko je bilo slišati o nekaki amputaciji, tem skoziinskozi smešnem bavbavu. s katerim so od časa do časa nekateri srbski politiki poizkušali strašiti Hrvate in Slovence. Kakor da bi bila država Srbov, Hrvatov in Slovencev ustanovljena samo po volji Srbov in ne tudi po volji Slovencev in Hrvatov, samo po volji teh treh južnoslovanskih narodov in ne tudi po volji Francije, Anglije in drugih! Tudi inozemstvo je začelo z večjo pozornostjo zasledovati notranje-politične boje v Jugoslaviji in od več strani so se čuli razni glasovi, opomini in nasveti. Italijansko časništvo je s sumljivo simpatijo za Hrvate komentiralo te notranje boje. Politiki kmetsko - demokratske koalicije (združene hrvatske stranke razen TIPS, samostojna dem. stranka in slovenska kmetska stranka) so vse te glasove po svoje razlagali in se udnjali čisto praznim upom. Vladno časništvo je zagnalo silen in vedno silnejši hrup, da je država v nevarnosti. Tenor je pelo ves čas časništvo SLS. Država pa ni bila v nevarnosti. Pred kom neki? Pred HSS? Moj Bog. kdaj se je še kaka država zrušila odn. nova ustanovila s samimi izjavami, pa če še tako radikalnimi! Pred Italijo? V pomenu nevarnosti, da italijanska armada prekorači jugoslovanske meje gotovo ne. Sicer pa smo pred Italijo vedno nekako enako „varni“, pa naj bo notranji položaj v kralj. SHS tak ali drugačen. V krizi je bila jugoslovanska demokracija, v nevarnosti po vidovdanski ustavi inavgurirani centralizem ter prestiž vladnih strank. Tako se je klobčič jugoslovanske notranje politike vedno bolj zamotaval. Pošteni, od vseh, posebno od slovenskih katoličanov zasmehovani Davidovi6, pač ni mogel ustaviti kamena, ki so ga pomagali zatočiti Vukičevic in njegovi ter mu dajali pospeška tudi vsi drugi žalostni vitezi demokracije z veliko večino opo-zicionalnih politikov vred. Za odvijanje vsega klobčiča mu je, žal, manjkalo tudi globljega razumevanja. Kamen je na dnu. Tn klobčič? šele tretji mesec poteka. Lojze Ude. NA ROB DNEVA ..Pozabljenje, da, rekel hi celo. da tudi zgodovinske zmote so bistven činitelj pri tvorbi kakega naroda----------------Enotnost se dela vedno le z brutalno silo,“ tako pravi Ernest Renan v svoji razpravi „Kaj je narod?“ (prevod — ug — v drugem letniku ..Napredne misli" str. 113). V nadaljnjih izvajanjih prihaja sicer ta slavni francoski mislec tudi še do drugih rezultatov, vendar pa je vredno, da se nad to njegovo ugotovitvijo malo zamislimo in si predočimo vse konsekvence, če bi jo priznali kot pravilno ter bi se hoteli po tem ravnati. Renan izvaja ta socialni „zakon“ predvsem iz francoske zgodovine. Ni pa nujno, da bi tisto, kar velja za Francijo, moralo veljati tudi za vsak drugi narod. Niti to ni gotovo, če je celo za Francijo s to ugotovitvijo izrečena že zadnja beseda (Provansalci, Bretonci). Razen tega zadene nasilje proti tvorbam, ki so nastale in se zgradile v valu demokratične narodnostne ideje 19. stoletja, na dosti večje ovire odnosno je dosti bolj razkrajajoče, če uspe, kakor pa nasilje nad neko jezikovno individualiteto v prejšnjih stoletjih. Ob socialnem „zakonu“, ki ga ugotavlja Renan, zadenemo — in to je bistvo. — na tisti moralni problem, ki je centralni problem človeške zgodovine od začetka do danes: ali naj se ljudje s tein, kar je, sprijaznijo, pa če sc tudi gradi s „pozab-ljenjem" in „zmoto“ od njihove in z nasiljem od druge strani, ali je tisto, kar je, tudi že tisto, kur naj bo, ali pa da ne pozabijo, priznavajo svojo zmoto, se spokore ter sc proti nasilju bore. O. ljudje smo tako nagnjeni k temu, da tisto, kar je, zamenjujemo s tem, kar naj bo, da pozabljamo in zakrknjeno vztrajamo v svojih zmotah, da sc nasilju strahopetno uklanjamo. In vendar je čisto jasno: ali hočemo živeti ljudje kakor tolpa sužnjev brez lastne smeri, kot kramarji, ki jim je vse naprodaj, kot slabiči, ki odpuste vsako lopovščino, bedaki, ki že danes ne vedo več, kar so še včeraj doživljali in govorili, ali pa da kot duhu resnice, pravice in svobode do smrti zvesti možje, kot razumni ljudje, ki vedo za svojo smer iz včeraj skozi danes v jutri, nastopimo svojo pot. Cre kratkomalo za to, ali verujemo v možnost in nujnost moralnega napredka v odnosih človeka do človeka, skupine do skupine, naroda do naroda ali pa ne verujemo; ali nam jo ta napredek bistven, ali pa vidimo bistvo napredka nekje drugje. Če verujemo in hočemo iti za to vero, moramo socialni „zakon“, kakor ga ugotavlja Renan, zavreči in se boriti proti onim ljudem, katerih delo v kateremkoli območju človeškega snovanja in dela vodi ta skrita misel. Če pa bi priznali ta „zakon“ in ga sprejeli kot smernico za življenje, bi se obsodili v sužnost, postali bi tolpa kramarjev, priznali bi, da smo slabiči in bedaki. Lojze Ude. Urednikov imprimatur 27. marca 1929. lisk J. Blasnika liasl. v Ljubljani. — Odgovoren Mihael Rožanec. Na sestanku sotrudnikov ..S. M." s. februarja t. 1. je večina sklonila, da sc začne z novim letnikom. V reviji naj se goji odslej v prvi vrsti literatura in umetnostni esej. Za urednika je bil nato soglasno izvoljen Ludvik Mrzel. Izjavljam le. da se s premaknitvijo vsebinskega težišča v literaturo in umetnostni esej ne strinjam. Ni-nmm pa nobenega povoda prenehati s soirudništvom, sa j je „Svoboduu ■Mladina" prt j ko slej tista slovenska revija, v kateri je mogoče resnico še aajbolj svobodno izpovedovati. Ljubljana, dne 14. marca 1929. Lojze Ude. KNJIGOTISK UTOfiMFjM KAMEHOTISK OFFSETTISK KARTO NAŽA PAP. VREČICE RAZNE TISKOVINE KOT VIZITKE, TRG. PISNA. KUVERTE. LETAKE, LEPAKE. ilPIONE V ENI Ali veC barvah itd. KAKOR TUDI VSA V KARTONAtO SPADAJOČA DELA. LJUBLJANA BREG 10-12 UMETNIŠKI GRAFIČNI ZAVOD J. BLASNIKA NASL.