654
Carmen: Slutnja. -   Slovo.
In midva ne zapaziva, kako
pomiče naglo se kazalec tam-le
na uri iri kako poteka čas.
Sam sebe ne poznam in čudim se,
kako sem v družbi tvoji se razvnel.
Dovtip in smeh, beseda resna vmes . . .
Tako je pač, tako je pač, če dva
že nista videla se sedem let! . . .
Ce filozof sem še ko svoje dni ?
Filozofija — to je moja strast!
Tako-le rad modrujem na primer:
Če stopi ti življenje kdaj nasproti
s šampanjca polno čašo se penečo —
ne pij, obrni hrbet, pojdi mimo! . .  .
A če pogledaš me takisto toplo,
ko solnca žar pomladnjega pogreje
pogled ta tvoj  mi hladno dušo mojo:
In vrag jo vzemi vso filozofijo
in ž njo vred mrtvo resignacijo!
Objel bi te, poljubil strastno, blazno —
črez sedem let, črez sedem dolgih let . . .
Stoj! Skoro sem pozabil  . . . Tu nasproti
sedi molče tvoj mladi, srečni ženin . . .
Onjegin.
—>— m   4 •
Slutnja.
JLvoji poljubi, strastni poljubi          Drugega morda skoraj  goreče
ko ogenj na ustnah me žgo;         in strastno poljubljala boš;
tvoje besede, sladke besede          drugemu  morda skoraj porečeš:
pa v srce obup mi lijo.                 »Preljubi moj ženin, moj mož!
Carmen.
0
Slovo.
dhajam! . . . Kar ti si mi bila,      Plakaje nasloni na prsi nobena ne bo več nikdar;            mi ličece svoje, bledo . . .
v
božanstvo mi bila si jasno,           Crez naju je žarke plamteče
pred tvoj sem poklekal oltar...    razlivalo solnce zlato.
Carmen.