Ivan Razpotnik
Skrivnost zelene jame
(Čudovili doživlfafl dveh dečkov)
Obisk o polnoči
Tomo in Branko sta sedela drug nasproti drugemu in igrala šah. Ka-ko naj bi tudi ubila dolge, počasi minevajoče ure? Toda oba sta po-klanjala lepim, pestro poslikanim kipcem iz slonove kosti na črno-beli deski pred sabo le malo zani-manja. Napenjala sta sluh, kdaj bosta zaslišala Cvetanino trkanie.
»Šah kraljici —!« je zaklical To-mo in je nejevoljno dodal:
»Pazi vendar, Branko!«
»Ah, kaj—,« Branko je sunil svo-jo kraljico, »sedaj mi lahko napo-veš mat. Jaz ne vzdržim več!«
In ravno v tem trenutku je potr-kalo na steno. Dečka sta skočila s stolov, ko je tudi že Cvetana od-prla vrata in rekla:
»Pridita, skrajni čas je že!«
»In kje naju boš skrila?«
»Jaz bi ga na vsak način rad vi-del!« sta še vzkliknila skoro oba hkrati. Cvetana je pokazala na vi-sok podstavek izrezljane in z zla-tom okrašene ure:
»Če sta oba dovolj ozka, bi bil to. najbolj pripraven prostor. Kakor vidita, sestoji prednja stran urine omare iz izrezljanega lesa; skozi to rezbarijo lahko gledata po vsej so-bi. Povrh se pa ta prednja stran da še odpreti kakor vrata. Poskusita torej!«
»Napravila se bova tako tenka, kakor je le mogoče,« je zatrjeval Tomo, in res se jima je posrečilo, da sta se zbasala v omaro. »Prijetno in udobno sicer ne bo, toda bova že izdržala. Koliko časa pa ostane don Fernando pri tebi, Cvetana?«
»O, to je zelo različno. Toda ni-koli ne ostane dlje kakor eno uro!«
»Torej dobro, uredila se bova, da bo vse v redu!«
»Ni potrebno, da vama povem, dečka, da se ne smeta za nobeno ceno izdati. Ne pozabita, da bi s tem sebe pa tudi mene obsodila na smrt!«
Tomo in Branko sta svečano ob-Ijubila, da bosta tiho ko dve miški, in sta zlezla v omaro, katero je Cvetana zopet zaprla. Nad niuni-ma glavama je ropotalo starinsko urino kolesje. Njuno neprijetno stanje v omari jima skoro ni delalo nobenih neugodnosti, tako sta bila razburjena.
Videla sta, kako je Cvetana hi-tela sem in tja po sobi in ureievala to in ono. Naenkrat je stal v sobi, ne da bi bila prav za prav opazila, kdaj je vstopil, visoko rasel mož v črnem žametnem plašču.
Njegov obraz je bil vpadel in bled kakor vosek. Oči so ležale glo-boko v očesnih duplinah in so ble-stele v mračnem blesku. Čuden, sr-
ce stiskajoč strah se je prijel obeh prisluškovalcev v urini omari.
Gost je pozdravil Cvetano z glo-bokim, staromodnim poklonom in ona mu je ponudila, kakor sta mo-gla Tomo in Branko jasno videti, svojo malo desnico v pozdrav.
»Kako gre moji mali Cvetanki?« je vprašal don Fernando in je sedel v naslanjač. Tudi Cvetana je sedla:
»Dobro mi je, kakor vedno, don Fernando, in to se imam samo vam zahvaliti,« je odgovorila vljudno. »Nič mi ne manjka — samo ne-
kaj —-------,« pri tem je sklonila
za trenutek svojo svetlolaso glavi-co, kakor da bi ji bile zadnje besede ušle proti volji.
»Samo nekaj?« je ponovil don Fernando vprašujoče. »Če ti tisto lahko preskrbim, Cvetana, naj bo tvoje!«
Toda deklica je žalostno zmajala z glavo: »Ne, moj dragi don Fer-nando, kar si tako zelo želim, tega mi ne morete dati!«
»Kaj pa je tisto?« je vprašal mož v črnem plašču.
»Moja svoboda!« Cvetana je iz-rekla ti dve besedi z veliko odloč-nostjo.
Don Fernando je bobnal s svo-jimi bledimi, koščenimi prsti po nizki mizici. »Ti veš, Cvetana, da to ni v moji moči,« je rekel in nje-gov glas je zvenel še bolj krhko ka-kor običajno. »Vse ti lahko dam, kar mi nudi mesto, zlato, dragulje in zaklade, ki si jih niti predstav-ljati ne moreš. Toda poslati te na-zaj v svet, ki leži onstran Estere, tega ne morem. Saj ne smeš poza-biti, Cvetana, da živiš v kraljestvu sence in teme. Tudi jaz sam sem taka senca!«
Dečka v tesnem skrivališču sta se zgrozila, ko sta slišala moža, ki je v resnici sedel v naslonjaču, ta-ko govoriti. Senco je imenoval sa-mega sebe — torej je duh, ne pa človek iz mesa in krvi. In oba sta bila s Cvetano vred izročena na milost in nemilost tem senčnim bitjem potopljenega mesta Estere! Ali res ne bodo videli več son-ca ...?
(Dalje prihodnjič.)