GLASNIK SED 16 (19761 2
31
prispevki informatorjev
S pričujočim sestavkom, ki ga borno v nadaljevanjih objavili v tej in naslednjih številkah, odpiramo v Glasniku prostor, namenjen prispevkom informatorjev; v želji, da bi mogli tako objaviti čirn več spoznanj {in gradiva), ki izhajajo iz neposrednega doživljanja kulturnega okolja, vabimo k sodelovanju.
ZAČETKI NASELJA GALJEVICA
V letih med obema vojnama ¡s imela stanovanjska kriza diugačne vzroke kot danes; revščina, nezaposlenost, samopašnost Lastnikov stanovanjskih hiš in njih oderuštvo pri odmeri stanarin 'td. Zlasti posiednji so se otepali družin, ki so imele več kot enega otroka. Seveda so bili tudi lastniki stanovanj, ki so vzeli pod Streho tudi take družine, toda S precej ozkimi pravicami in razmeroma visokimi stanarinami V primeru odpovedi stanovanja so bili roki kratki in čeprav družina še ni dobila stanovanja so jo neusmiljeno postaviti na cesto.
Da bi se občina rešila postedic takega stanja, je tedanji Magistrat delno rešil najbolj pereče probleme tako, da je dal na razpolago za zazidavo, seveda le začasno, svet južno od dolenjskega kolodvora, ki je bil sicer neprimeren. Šota in itovica "a ob deževju zadrževali vodo, da ni mogla hitro odtekati Toda nuia je bila prevelika, da bi prebivaici nastajajočega naselja kaj Preveč razmišljali, ali naj ponudbo sprejmejo ali ne in kakšne bodo zdravstvene posledice bivanja na mokrem terenu, saj je skrb streho prevladata vsakršni tovrstni pomislek. Tedanja Jugoslovanska banka je dajala bolj ali manj ugodne kredite, ki so se jih interesenti posluževali pač po svojih finančnih zmogljivostih. Temu primerni so bili tudi tlorisi hišic. Tako je "astala pisana paleta različno velikih stavb Ker so imela veliko v'°go finančna sredstva (posojilal, je najrevnejši sloj, ki si visokega posojila ni mogel privoščiti, rešil Svoje stanovanjske DnciblBme tako, da si je v hudi stiski postavil kar najbolj preprosto ™rako z enim bivalnim prostorom. Takih barak je zrastlo le malo, od njih nas na tiste hude čase spominjata le ena ali dve taki
stavbi,
Razen površine za samo stavbo nam je Magistrat odmeril tudi "ekaj zemljišča za vrtičke in morebitno dvorišče Hišice so rastie v določenem vrstnem redu, zato so se prebivalci posluževati erlakega vrstnega reda, kadar so znancem razlagali, kje naj jih el°' čeprav so po istem sistemu rastie tudi številke hiš. Naselje je dobilo svoje ime po potoku Galjevcu, ki teče po , i ern robu starega naselja — GALJEV1CA. Terenu primerno so
bile
v«iln
! grajene tudi hiše; leseno dvojno ogrodje, trdno povezano z
'■mi tramovi — neke vrste montaža —, pritlične, enostano-"iske. Načrte je predlaga! Magistrat, katere so graditelji izbirali 'ni (vsaj tako mislim), pač po finančni zmogljivosti, katero sem na T™"1''8, Opisani način gradnje je ustrezal terenu Tako je 5Pi ' ^ pD"'3s' rast'°, struktura prebivalstva pa se je počasi mmjalu. Namreč pogoj „začasno" je počasi izgubljal svoj 'iste n' namen' 53i je 'a, razmeroma poceni gradnja zamikala tudi sproti 50 si PrePros,° zaželeli svoj lasten dom. Gradnja se je izh ' ^risi SO postajali večji in prostornejši. Prebivalci So vr;t 11 natra2'ionejših stojev. Največ je bilo pritoka iz delavskih [Hm ?ti'e<mičarji, tovarniški delavci, izmed katerih je bilo največ
'''v;t.L .
Prih IQbacne tovarne, torej večinoma znanci med seboj, bili S0 >z bližnjih predmestij Ljubljane. Prvi prebivalci pa so priiD'P° iares drastičnih in že opisanih primerov, tudi razni hreir^|0Stn' delavci 'n neM (kake tri družine alkoholikov in nihe >L ncže*' oi;- delornrzneževl, ki jih iz upravičenih razlogov Pečat r' Tr,aral pod 3treho. Ti poslednji so pozneje tudi udarili
fVeM *'6'* ostalim delovnim ljudem ni delal časti, druge t ,C' Gal'evice so v le'ih od '928 približno do pričetka najeli Vet°wne vojne živeli svoje specifično življenje. Podoba Podobo V* polagoma spreminjata in dobivala vse prijetnejšo Svojih, - k družina si je urejevala hišico in teren okoli nje po '^stopat ° mOČeh, odvisno od družine in njenih ambicij.
1 so pričeli tisti, ki jim okolja ni bito mar, saj jim je postal
alkohol prvo in edino življenjsko pravilo. Temu primerno je bilo tudi njihovo obnašanje in življenje nasploh. Teh nekaj družin je vnašalo v naselje specifično pisanost s prepiri in javnimi ekshibicijami v pijanosti izzvanih krvavih pretepov in temu primernim besednjakom Otroci smo imeli ob tem svoje veselje, saj so bili taki prizori za nas nekaj novega, cirkusantskega. To so bile tri do štiri družine, ki so se preživljale v glavnem s prekupčevanjem na trgu. v nekaterih primerih tudi s krajo. Izkupiček je po navadi romal v gostilno na poti proti domu in ko se je taka „branjevka" veselo majala po cesti, je glasno naznanjala s primernimi izrazi svoje negodovanje nad vsem in vsakomer in nad vesoljnim krivičnim svetom. Dom, ki je bif podoben svojim prebivalcem, pa je postal prizorišče eksplozij pijanske jeze, Se danes se čudim, kako je mogoče, da ni bilo požarov, saj so imeli stene prelepljene s časopisnim papirjem tudi ob štedilnikih. Veliko pozneje se je primerilo le enkrat, da je zagorelo, vendar v povsem dostojni hišici. Tak papir se je vnel in les je hitro zagorel, vendar je bil poiar popolnoma izoliran, ker niso gasili pogorišča, pač pa so gasilci obilno oblivali sosednje stavbe in tako preprečili širjenje požara, ki bi lahko uničil pol naselja.
KOMUNALNA UREDITEV NASELJA
Skoraj vsaka hiša je imela svoje lastno stranišče-latrino in ob hiši greznico, ki so jo prebivalci praznili ob urejanju in gnojenju svojih vrtičkov. Zelenjava je veselo in bujno rastla. Bolezni zaradi takega natina gnojenja ni bilo, saj zelenjave niso gnojili direktno po povrtnini. Tisti pa, ki svojega stranišča niso imeli ali pa so ga uredili pozneje, so uporabljali javno stranišče, ki je bilo urejeno po vseh sanitarnih predpisih. Imelo je dostopne kabine in veliko greznico, ki jo je mestna komunalna služba praznila v posebne cisterne v določenih dneh. Uporabniki so si izbrali vsak svojo kabino, ki so jo tudi sami čsitili. Za nas otroke |w je bilo to stranišče center iger vseh vrst. Veselo smo tekali okoli njega in od časa do časa tudi kakšno pretkano pogruntalr tistim, ki so naše naselje označili s pečatom sramote. Zaradi strogih staršev smo bili tudi primerno kaznovani.
Teren se nagiba proti potoku Galjevec. Med posameznimi vrstami hiš so bili izkopani odtočni odprti kanati-grabni, ki so obenem mejili posamezne vrste. Po njih se je iztekala meteorna voda v potok. Ti odtoki so bili redno oskrbovani. Za vrtovi pa so bili izkopani nekoliko globlji odtoki, v katere smo večinoma vlivali vodo, ki je izhajala iz domače porabe; vsaka vrsta je imela javni vodovod, ali tkim „pipe" ali „šterne", kjer smo dobivali vodo za vsakdanje potrebe. Te javne vodovode smo po nekem nenapisanem pravilu oskrbovati poleti in pozimi, snaga je bila na višku. Gorje tistemu, ki se pravil ni držal. Celih 30 let smo tako nosili vodo v vsakem vremenu in v vsakem letnem času. Slagr ovali smo tiste, ki So živeli v neposredni okolici in jim vode ni bilo treba nositi preveč daleč do doma. Bilo je mučno, imelo pa je tudi svoj poseben mik. Ob teh vodovodih se je razpravljalo vse mogoče, tu so se reševali probleminaselja, poleti smo pral i solato in ostalo zelenjavo, izplakovali oprano perilo ipd. Po opravljenem delu je moral vsakdo za seboj počistiti.
Ceste so bile oskrbovane z nasutjem in gladke kot asfalt, saj ni bilo drugih vozil kot kolo in konjska vprega. In vendar je bila, kadar je deževalo nekaj dni Gaijevica v nevarnosti, dajo preplavi
Starejša baraka na Gaijevici, fotografirana 195B.
GLASNIK SED 16(1976)2
32
voda, ki se je le počasi odtekala, teren pa je bil že Tako vlažen in močvirnat. Onstran naselja oz potoka Galjevec s o bili travniki in polja, do katerih so vodile lesene Široke brvi, ki so se bočile nad jarki. Ob edini veliki poplavi, ko je deževalo nepretrgoma teden dni, je poplava poleg celotnega barja dosegla in preplavila polovico Galjevlce. Ne spominjam se točnega datuma, vem fe. da se je jesen ie močno približala. Vreme je bilo po dežju hladno in vlažno. Voda je dvignila vse leseni brvi, ki so nam otrokom služile kot splavi, na katerih smo se neugnano vozili preko poplavljenega terena, ki ni bilo majhno. Po površini so plavale vse mogoče majhne živali: poljske miške, krti, žužki vseh vrst. gliste in slepci. Voda ni bila previsoka, vendar dovolj, da si bil premočen do pasu, če si zdrknil s „splava". Bili smo modri od mraza in moče, vendar vzhičeni in brezskrbni. Kaj pa se |e dogajalo potem doma, o tem rajši molčim.
Večina otrok ni imela hujših posledic od močnega prehlada, le neka deklica še danes, kot zrela žena nosi posledice te edine večje povodnji — paralizo. Poznejša melioracija Barja je teren precej osušila in povodnji se nam ni treba več bati. Seveda so na barjanskih tleh poplavna področja ostala še danes n.pr. Črna vas z okolico.
Vsaka družina je skrbela za snago ne le okrog svojega bivališča, temveč tudi pred hišo in na delu ceste ali ulice. Bilo je pometanja in zasipavanja vsake luknjice, ki se je pojavsla na cesti.
Tako so naši starši že svojim otrokom vcepljali smisel za red in snago, mi pa smo jo posredovali svojim otrokom, tretji generaciji. Imeli smo svojega cestarja, nekaj dobrih pleskarjev, mizarjev in čevljarjev, bile so šivilje in krojači, ki so znali imenitno krojiti in šivati. Večinoma smo bili vedno čedno oblečeni in obuti. Otroci so bili vljudni, razen nekaj izjem omenjenih družin. V njihovi družbi smo slišali izraze, ki jih nismo vedno razumeli, toda vedeli smo, da jih doma ne smemo uporabljati.
Poleti se je področje iger preselilo na potok Galjevec, Tam smo odkrivali nove zanimivosti, Galjevec je bil poln žab vseh vrst, ki smo jih bezali iz njihovih skrivališč iti opazovali nerodno žabje kobacanje, kadar se nam je posrečilo, da smo žabo spravili na suho. Najbolj čudoviti pa so bili majhni paglavčki, ki jim ni bilo konca. Kljub odplakam je bil potok čist in poln življenja.
(nadaljevanje v naslednji številki) Manja Michelizza
lVlŠtudentska
U1 GRU-BcKIcK(^A
Poljanski pipar
Poljanska dolina ob reki Kolpi je odmaknjena od industrijskih krajev. Ljudje, ki živijo tod. so večinoma kmetje, tisti pa, ki jih je pritegnila industrija zaradi zaslužka se vozijo v oddaljeni Črnomelj ali Kočevje. Obrtnikov v vaseh Kot, Prelesje in Dol, ki ležijo v tej dolini, ni. Pač, samo v Dolu je gostilna, kjer si popotnik lahko pogasi žejo. Ljudje si morajo zato pri raznih opravilih in popravilih pomagati sami ali pa prositi soseda za pomoč.
V vasi Kot stanuje Karel Šneler, upokojen cestni delavec šestin šest deset i h let, ki ga ljudje poznajo kot dobrega samouka, zato ga radi prosijo za pomoč. Ob hiši ima sezidano delavnico, poleg nje pa še majhno kovačnico Šnelerjeva posebnost je izdelovanje pip za sode. Kakor so povedali ljudje iz vasi Dol, je Šneler edini v Poljanski dolini, ki jih izdeluje.
Za pipe je seveda važen les, ki ga v Poljanski dolini ne manjka. Najboljše so iz tisovega in slivovega lesa, ker sta oba trda in se lepo obdelujeta. Les, ki mora biti suh — suši se eno leto in več — sežaga Šneler na 30 - 35 cm dolga polena, ki jih obteše s sekiro, da dobe okroglo obliko. Nato obdela les na stružnici. Stružnico za les, različne svedre in dleta, ki jih uporablja pri delu, si je naredil sam. Luknjo za pipič izvrta z električnim vrtalnim strojčkom, vodoravno (podolžno) luknjo pa naredi na stružnici, saj mora biti ta zelo natančna. Ponavadi naredi v ta del pipe ie nekaj okrasnih zarez. Tudi pipič naredi na stružnici, posebno natančno pa mora izdelati konusni del, sicer pipa ne tesni dobro. Pipič ima okrasne zareze in „cajhen", ki kaže, kdaj je pipa odprta, □a se pipič lepo obrača ga namaže z lojem, ki ga vtre v les tako, da vpne pipič v stružnico in med vrtenjem nasadi nanj drugi del pipe. Zaradi trenja se loj stali in enakomerno vtre v les. Z dolgim svedrom po vodoravni izvrtini prevrta še steno pipiča in pipa je narejena. Nazadnje pipo zbrusi s smirkovim papirjem in polakira z brezbarvnim lakom.
V Poljanski dolini, kjer ni vinogradov, Šneler ne proda skoraj nič, pač pa prihajajo po njegove pipe ljudje tja od Črnomlja in iz sosednje Hrvaške. Pipe izdeluje po naročilu: če bi delal od jutra do večera, bi jih naredil štiri do pet, pravi Šneler, Ko sem ga obiskal v decembru 1975, je imel nekaj pip, ki so bile namenjene določenim kupcem. Stanejo od 40 - 50 dinarjev, odvisno pač od velikosti.
Andrej Dular, 2. I
Six Days in Slovenia
I'd like to thank the kind invitation of the students of Ethnology in Ljubljana on behalf of the Debrecen students having stayed in Slovenia between May 1 and 6, vith these lines. We were and we are grateful very much because of the various programme we were presented with. Thanks for Professor Slavko Kremensek, by whom we were warmly received in thé Department of Ethnology. — To tell the truth when staying in the library of Ihe Institute we were envious a bit for the fine book collection the library has.
I think, this meeting of our was very useful, consequently neccessary as well. It was a good occassion to get known something about eachother's aims, fields of work, concepts about ethnology- Now we know more about that in which field could we offer of hope help from eachother. However, I'm sure we have a lot of problems mentioned and discussed only subsidiarily — or even missed to talk about — because the time having been rather short. So I hope we'll find the oportunity to continue such discussions and talks in the near future.
In these days besides the sights of Ljubljana we sa«' various parts of Slovenia. In the Museum of Piran we visited a very interesting — mainly for us, Hungarians " exhibition. Here we got some ideas about a recently die^ out trade; salt-distillation, something completely new for us.
In the north—western part of Slovenia we were glad see types of settlements and peasant-houses unknown ¡n Hungary. The method of hay-making showed some differences on the basis of the different tools and implements used in Bohinj to the Hungarian one, even ¡f we compare it with the farming system of the north eastern — the most mountanious district in our country-Some simultaneous studies would be very useful students working in this field, I believe.
Glasnik SED 1 6 (1976) 1
17
prispevki informatorjev
ZAČETKI NASELJA GALJEVICA
{Nadaljevanje iz Glasnika SED 16/1976, št. 2)
MENTALITETA PREBIVALCEV
Že v samem pričet ku je bila struktura prebivalstva precej raznolična. Vendar so bili ljudje, z malimi izjemami, dobri in ustrežljivi. Ne bom naštevala majhnih ali večjih napak v karakterjih posameznikov, ker je bila splošna solidarnost tako spontana, da take napake popolnoma izgube svojo važnost. Sosed je rad. in ne da bi pričakoval kakršnokoli plačilo, pomagal kjerkoli. Avtomatsko se je pomoč vračala sosedu brez nadaljnjih in naknadnih prošenj. Omenjam večino in ne tisto manjšino, ki ni koristila nikomur. Se samim sebi ne.
Vsak sosed se je zanimal za počutje drugega, težko je bilo ostati neprizadet če se je nekomu zgodila nesreča ali pa v svojem zasebnem življenju ni bil srečen. Malo je bito tistih, ki so živeli svoje življenje v lastnih mejah. Bili pa so prepuščeni samim sebi, kadar bi jim sosedska pomoč bila Se kako potrebna. Seveda ni ostalo brez sporov, ki pa niso presegli meja toliko, da bi se tak spor i; kakršnihkoli razlogov sprevrgel v sovraštvo.
Morda nas je združevala gostota, morda enaki razlogi, da smo se znašli na istem terenu pod podobnimi pogoji, morda pa se mi le zdi, da so bili ljudje v tistih časih boljši. O tem ne bom sodila, saj sem takrat komaj odraščala v dekle, ki je imelo Svoje lastne probleme in lasten pogled na svet in v bodočnost. Trdno pa sem prepričana, da se je karakter ljudi pričet spreminjati, ko je bila druga generacija že na poti k lastnemu individualnemu življenju.
Odraščajoča mladina ni imela preveč izbire za kulturno udejstvovanje. Tu je imel veliko vlogo Salezijanski zavod, ki je vodil oz. imel neke vrste internat za ..notranje" gojence. Kleriki so jih spremljali vsak dan v mestne šole vseh vrst in prav tako tudi po končani Soli. Bili so tudi zunanji gojenci (vsi le moškega spola), katerim so nudili vse vrste iger in športa do nogometa. Na Rakovniku so imeli vse vrste delavnic: krojaške, čevljarske, mizarske umetniške, (sami so si opremljali cerkev z izdelki domaČih delavnic), bili so pravi mojstri. Še danes se spominjam imenitnih čevljev, ki so mi jih izdelali v njihovi Čevljarski delavnici. Toda v krojačnico so smeli le moški. Velika večina moške mladine je tam našla vsaj enega izmed športov, ki ga je privlačil. Moram priznati, da so fantje našli na Rakovniku marsikaj koristnega, tako kulturnega kot zabavnega. Redki so bi It, ki so se potepali, in Tudi sicer niso bili dostopni za koristno dejavnost.
Dekleta pa smo telovadila pri „Sokolu"', nekaj pa Se nas je odločilo tudi za cerkveno petje. Nihče ni imel nobenih obveznosti, šli smo tja, kjer je bilo za nas lepo in koristno. Aktivno smo se udeleževali sokolskih zletov in nastopov, hodili na procesije, pasli firbee na Rakovniku ob raznih cerkvenih praznikih in z njimi povezanih romanj, mamljivih „štantov" in cedili sline nad dobrotami, ki so jih nudili kramarji. Po Galjevici so hodili razni krošnjarji in ponujali svoje blago, sladoledarji so v ličnih vozičkih vozili dišeči sladoled. Čeprav je bil precej cenen, ga vedno nismo bili deležni Pomarančo sem videla le enkrat na leto in sicer ob Veliki noči. Za nas je bilo to sadje pravo razkošje in hranila sem jo toliko časa, da je že skoraj razpadala. Nismo bili revna družina, toda ena plača za sedemčlansko družino pač ni dovoljevala vsega, kar smo si otroci želeli, če smo hoteli biti preskrbljeni z najnujnejšim. Vendar pa smo bili neskončno hvaležni za vse, kar smo dobili, pa čeprav je bilo Še tako skromno. Naše matere so delale prave Čudeže s tisto malo denarja in praznike smo veiiko bolj občutili, kot danei Imeli smo res zlato mamo. !n takih je bilo na Galjevici veliko. Naučiti smo se odpovedati marsičemu, kar nam je v poznejšem življenju zelo koristilo. Ker sem bila dober risar, sem v Soli risala sošolkam šolske risbe v zamenjavo za njihov dišeč bel kruh in debelo rdeče jabolko. Kljub vsemu pa smo znali biti veseli in razigrani veliko bolj, kot današnja mladina. Imela sem dom, brate in sestre ter mamo, ki nas je znala povezovati. Pomagali smo onemoglim na Galjevici in v srcu nam je ostala zavest, da smo storili nekaj nadvse lepega.
Če je umrl Galjevičan, smo družno zbirali denar za prizadeto družino, da smo ji olajšali začetne težave. Ni bito veliko, a kar je bilo zbrano, je imelo pečat prave solidarnosti in Sožalja. To zbiranje je postalo galjeviški zakon in nihče ni izostal, pa če je bil Še tako reven.
Poletni večeri so pozvanjali ob najrazličnejših glasovih. Gospodinje so se pogovarjale o svojih skrbeh ali kričale na otroke,dobrohotno opravljale, se jezile pri vodovodih, ker je nekdo pustil za seboj raztreseno solato, ki se je ob pranju izmuznila iz sklede, ali pa je pustil teči Vodo iz pipe v prazno, da se je nabirala itd. S travnikov in vrtov Se je razlegalo čričkovo petje in nikomur se ni mudilo v posteljo. Odraščajoča dekleta smo prepevale in sanjarile o lepi prihodnosti. Galjevica pa je neopazno spreminjala svojo podobo bodisi v ljudeh, bodisi ob spremembah pri hišah. Umirati so eden za drugim prvi prebivalci in pionirji pri snovanju naselja, mladi pasmo počasi snovali tn sanjarili o lastnem življenju. Vse. kar je tedaj motilo pri starejši generaciji, smo želeli spremeniti, mnenja so se pričela razhajati, ljudje so se ob bližajoči se vojni nevarnosti pričeli odtujevati eden od drugega. Na Galjevico seo prihajali novi ljudje, zginjati je pričela prijaznost in solidarnost, ker je pričelo zginjati tudi zaupanje. Tik pred izbruhom poslednje strahotne vojne je Galjevica izgubita svojo specifično Podobo tako na zunaj kot v ljudeh.
VOJNA. Večina mladih je že osnovala svoje družine drugje in na Rakovniku se je pričelo dogajati nekaj čudnega. V mnogo družinah se )e vrinilo dvojno mišljenje, družine so se razcep Ij a le v dva tabora. Naši mladi in pošteni fantje so v veliko primerih postali žrtve tistih, katerim so brezmejno zaupali. Tedaj nisem več živela na Galjevici in ¿nano mi je le to, kar so mi pozneje pripovedovali znanci. Ljudje so ostali nezaupljivi, bali so se eden drugega, bali so se izdajstev, nihče ni vedel, v katerem taboru je drugi. Izdajal jih je standard, ki se je ^ekaterim neverjetno dvignil, medtem ko so drugi neusmiljeno stradali. Čas je prinesel med znance jasno sliko vsakega posameznika.
materi so se udinjali okupatorju za hrano, drugi iz prepričanja. Po Barju so se godile strahotne reči, saj so se ljudje med seboj še predobro Poznali. In vendar je bito število upornih veliko. O tem pričajo zgodovinski podatki dovolj zgovorno.
Minila je strahota vojne, minila pa je tudi spontana solidarnost Galjevičanov. Spet sem se vrnila na Galjevico in moje razočaranje je "o veliko. Nekaj moje generacije je še ostalo v naselju. Odraščati je pričela že tretja, tudi moji otroci. Galjevica je dohila vodovod v hiše. °maČnosT in prijateljstvo je obstajalo le med neposrednimi sosedi, pa še to dvomljivo. 2 novim političnim redom se je priče) dvigati standard in t njim prikrito tekmovanje. Izginili so leseni plotovi, ki so jih zamenjale lične ograje, spremenile so se fasade hiš, na katerih se ,e jasno odražala stopnja premoženjskega stanja. Potrošniški krediti so vsem omogočali večje ali manjše izboljšave,v ulice pa so se ob naraščanju avtomobilskega prometa zarisale prve brazde. Rasti je pričela nevoščljivost tistih, ki so dosegli manj kot sosed. Izginilo je tisto &njetno pisano življenje prvotne Galjevice. Novi priseljenci so se visoko ogradili v svojo individualnost. Malo je še ostalo sledov stare, )etne Galjevice v tisti generaciji, ki je še ostala. Navada pobiranja prostovoljnih prispevkov za pokoj ni kom je postala izrodek, saj vsa Procedura diši bolj ali manj po izkoriščanju. Če je tvoj prispevek majhen, nisi deležen niti besedice „hvala" ali pa te nesramno zavrnejo.
y iameno za veselo vrabčje čivkanje, orjejo po uiicah avtomobili,, ki v večini primerov kršijo najosnovnejše predpise o hitrostih v ^aseiiu, da ne govorim o iuknjah in razo ranih površinah ulic. Vsakdo misli le na svoje koristi, na lasten JAZ. Veljaš toliko, kolikor imaš lvr,itl sorodnikov ali najmanj strica v Ameriki, ki ti pošilja težko prislužene dolarje, ali pa si si v nevem kakšnih pogojih spraskal nekaj v , ; Sl kupil rabljen avtomobil in na hiši popravil streho ter odbrzel nazaj v novo suženjstvo za devize. Ob praznikih in v času dopustov se Drava)° ^^"tsno glavo tisti lastniki deviznih računov kot kralji, 1am preko meje pa opravlja dela, ki jih domačini niti pogledajo ne. No d ■ t0 je prpričanje vsakega posameznika, čeprav so med njimi tudi častne izjeme. Dejstvo je, da je Galjevica postala povsem nekaj sega, neprijetnega.
Glasnik SED 1 6 (1976) 1
17
Za naše ceste se nihče ne zmeni. Cestarja smo že skoraj pozabili, odvodni jarki so izginili, ker so si posamezniki dovolili svobodno razpolaganje z dohodi za avtomobile, za garaže in lažji dostop, čeprav na Škodo neposrednega soseda. Občina je do sedaj ostala gluha za vse pritožbe, da o Krajevni skupnosti niti ne govorim. Luknje na cesti pred hiio, pa Čeprav nimamo avtomobila, mašimo z i} lastnega žepa kupljenim peskom. Zato prihaja do žolčnih prepirov med sosedi, češ, zdaj pa voda udarja na naš del cestiiča. Voda ob deževju, posebno ob nalivih, pa neusmiljeno spreminja ulico v potok in odnaša za seboj tvoj denar, ki si ga tako težko vrgel na cesto, a ta je izključno skrb Krajevne skupnost i in občine, kateri rodno plačujemo vse dajatve, ki jih od nas zahteva in gorje, če nisi točen plačnik.
Naj končam to malo kroniko o nekem obdobju nasetja Galjevica. To je v glavnem le zelo majhen izsek iz nastanka življenja, zgod in nezgod tega malega starega naselja Galjevtce In njenih prebivalcev. Življenje teče dalje, ljudje se menjajo, menjajo pa se tudi navade in način življenja vsega človeštva ne samo v tem naselju. Štabe in dobre strani človeka so povsod tam, kjer živi Človek. Toda življenje mora teči dalja z vsemi spremljajočimi pojavi v slabem in dobrem. Vse opisano se je dogajalo in se v spremenjeni obliki dogaja kjerkoli na našem planetu, ne le na tej mali in krivično ob lat eni Galjevici. (Konec)
Manja Michelizza
30 let
ailpinai specialna smučarska obutev Rlpina ženska in moška modna obutev