kje najdemo moč in upanje Kriza – 10 Vzgoja, marec 2021, letnik XXIII/1, številka 89 Kriza ob pojavu epidemije koronavirusa je vse nas ujela nepripravljene. Do marca smo živeli v nekem svojem ritmu, prepričani, da je sistem, ki nas podpira, trden in da se nam ne more nič zgoditi. Tudi ekonomska kriza leta 2008 za človeštvo ni bila dovolj dobra šola, da bi izstopilo iz začaranega kroga naglice. Prisluhnimo svojemu telesu Še posebej v obdobju krize Krizo, še posebej sedanjo, zaradi virusa, je težko prepoznati. Marsikaj nam je nera- zumljivo in se težko spoprijemamo z njo. Veliko strahov nam v zadnjem obdobju po- sredujejo mediji. V preteklosti so človeko- va čutila zaznavala krizo, danes pa so naši tolmači mediji. Človekovi možgani imajo radi preprosto razlago, mediji pa nam kon- stantno strežejo s senzacionalnimi razlaga- mi in iz človekovih strahov delajo zgodbe, ki trajajo. Strahovi so takó konstantni in bremenijo naš čustveni sistem, kar pa nas šibi. Struktura novic je taka, da nam vedno ponudi še nekaj skritega, da iščemo naprej. Namesto da bi se z zgodbo ukvarjali le po lastni zdravi pameti, begamo po brskalniku za novimi informacijami, ki pa so po ustro- ju enake prvim. Bolj je človek prvobiten, več se giba v nara- vi, pazi na prehrano in čas pred zasloni, več raznovrstnih izkušenj je v življenju doživel in preživel, večja je njegova prilagodljivost v kriznih časih. Žal pa so dejavniki sodobne družbe tako močni, da je večina ljudi v ne- nehnem stresu. Stres V stresu človekov živčni sistem avtoma- tično vznemiri celotno telo, da se zaščiti. Mišice se pretirano zakrčijo, srčni utrip se poveča, dihanje je hitrejše, kar je posledi- ca sproščanja stresnih hormonov. Vklopi Marjeta Krejči Hrastar, višja fizioterapevtka, je inštruktorica za integracijo refleksov po metodi MNRI® in inštruktorica za Brain Gym®. Intenzivno se izobražuje in pridobiva klinično prakso tako v ZDA kot v Evropi, in sicer na ravni neinvazivnih tehnik vstopanja v integracijo primarnih možganskih povezav na podlagi gibanja, katerih rezultat je razvoj višjih in nižjih možganskih funkcij. Vodi rehabilitacijski center, ki se osredotoča na optimiziranje možganskega delovanja. Iskana je v Sloveniji in v tujini. se stresni odziv in to stanje – bega, boja ali ohromitve – naše telo drži v primežu zašči- tnih reakcij. To se odvija na vseh ravneh, začenši od vsake celice. Preprosto obtičimo. Celica ne more biti istočasno v fazi zaščite in v fazi rasti. Ne more se istočasno gibati naprej in nazaj. Naša sposobnost delovanja je okrnjena na vseh ravneh. Tu ni razlike v starosti. Vsak organizem deluje enako. Razlikujemo se zgolj glede na dominan- tnost v našem telesu. V stresu se namreč izklopi človekova nedominantna možgan- ska polovica in posledično se izklopi tudi dostop do vseh dominantnih čutil in udov, ki so oživčeni v tej nevodilni možganski polovici. (Poenostavljen primer: če je moja nevodilna hemisfera desna in imam vodil- no levo roko in levo oko, ki sta oživčena v nevodilni desni hemisferi, posledično v stresu težko vidim, opazim, zaznavam in se težko izrazim in pišem. Več o tem: Hanna- ford, 1997.) Pomembno za organizem je, da se zaščita telesa umiri, ko stres mine. Živčni sistem naj se zopet vrne v nestresno delovanje. Pri sodobnem človeku pa čedalje redkeje priha- ja do stanja brez stresa, zato je življenjskega pomena znanje o tem, kako stres izklopimo oziroma zmanjšamo. Šolanje na daljavo – stres? V medijih je veliko govora o tem, da bo šo- lanje na daljavo 'uničilo' generacijo otrok. Zdrav odnos funkcionalnih staršev do la- stnih otrok jih vendar ne more uničiti. Mor- da bi se bilo dobro vprašati, koliko življenj se je s tem ukrepom rešilo. To, da so otroci doma, je zanje gotovo težje kot hoditi v šolo. Stisko doživljajo vsi. Nikakor pa to zanje ni travmatično, razen če živijo v patološkem okolju, ki pa ga šolanje 'v živo' ne bi odvzelo. Zaskrbljujoče pa je, da se nekateri starši, to so ljudje, ki so v obdobju največje življenj- ske moči, ne znajo tako organizirati, da bi obvladali svoje lastne otroke. Predvidevam, da so bili otroci takih staršev v predkoron- skem obdobju dopoldne v šoli, popoldne na različnih dejavnostih, doma pa le v času večerne rutine. Če dejavnosti ni bilo, so na- stalo vrzel velikokrat zapolnili stari starši ali varuška. Vse to je v času krize odpadlo; v tem času so starši postali glavni hranitelji svojih otrok. Tudi te okoliščine so stres tako za otroke kot za starše. Učitelji trdijo, da je za učence, ki jim je šlo že prej dobro, tudi šolanje na daljavo 'mala malica'. Drugim učencem pa so navodila z monitorja še večji izziv. Oni so že tako veza- ni na vodenje odrasle osebe, kar se je v tem času še bolj izrazilo. Kako opazimo stres? Najpogostejši pokazatelji doživljanja stresa pri otroku so: • mišična napetost v vratu in ramenih, • umaknjenost vase, • zaustavljen razvoj, • pretirana zaščita, • težave s pozornostjo, • negativizem, • pogostejši čustveni izbruhi in izbruhi trme, kje najdemo moč in upanje Kriza – Vzgoja, marec 2021, letnik XXIII/1, številka 89 11 • težave s prilagajanjem (nefleksibilnost), • opozicionalno in agresivno vedenje, • težave z očesnim stikom, • preobčutljivost itd. Pri odraslih opazimo podobno. Najpogo- stejši znaki doživljanja stresa pri odraslem so: • mišična napetost v vratu in ramenih, • nizka tolerantnost, razdražljivost, • slaba koncentracija, • težave s spominom, • preobčutljivost na določene senzorične impulze, • anksioznost, socialne fobije, • telesni znaki, kot so: visok krvni tlak, vi- sok krvni sladkor, slaba prebava, motnje ciklusa pri ženskah, glavoboli, bolečine v hrbtenici, upad libida ipd. Kako lahko otrokom pomagamo sprostiti stresne hormone? Da bomo otrokom pomagali zmanjšati stres, sprostiti stresne hormone, lahko sto- rimo naslednje: • zmanjšamo 'bombardiranje' višjih misel- nih funkcij, • otrokom omogočimo čim več gibanja v naravnem okolju, • poskrbimo, da imajo v domačem okolju dovolj možnosti za gibanje (telovadne žoge, trampolin, ravnotežnostne deske in blazine), • skrbimo za reden urnik, • skrbimo za vnos zdrave hrane, • poskrbimo za umik od ekranov, ko je šolanje na daljavo za tisti dan zaključeno, • zagotovimo prijazno večerno rutino in dovolj spanja. Dobro je tudi, če uspemo otrokom čez dan omogočiti 'ravsanje' med otroki in očeti – to omogoča čustveno stabilnost in učinkovito spopadanje s stresom. Kaj pa odrasli? Kako pa lahko odrasli poskrbimo za spro- stitev stresnih hormonov? Kar velja za male otroke, velja tudi za velike otroke … s tem da bomo 'ravsanje' zamenjali za objeme in zdrav dotik v našem 'mehurčku'. Gotovo je osnovno pravilo 8 ur spanja, 8 ur dela, 8 ur prostega časa. Idealno bi bilo, da toliko časa, kot ga preživimo za računal- nikom, namenimo gibanju, po možnosti v naravi. Vsaj 20-minutni sprehod po gozdu je odlična dnevna doza proti depresiji. No- vice spremljajmo le enkrat dnevno, po mo- žnosti ne tik pred spanjem. Modra svetloba monitorjev v večernih urah našemu telesu sporoča, da je še dan, zato se telo ne pri- pravlja na počitek. Za pripravo na umirjen spanec je priporočljivo nekajkrat dnevno za pol minute zapreti oči. Učinek umirjanja še povečamo, če očesi rahlo prekrijemo z bla- zinicami prstov, tako da je očesu prijetno. To povečuje produkcijo melatonina. Kon- centracija le-tega v krvi je namreč bistvena za sproščen in umirjen spanec. Negujmo tople prijateljske in družinske odnose. Po- iščimo zaupno osebo za pogovor. Bodimo hvaležni za vse, kar imamo. Če česa ne zmoremo, prosimo za pomoč. V današnjem času se veliko govori o stresu. Obstaja veliko imenitnih knjig na to temo, po katerih je povzeta tudi vsebina tega se- stavka. Malo pa se govori o koreninah poja- va. Vse okoliščine, ki so omenjene v uvodu članka, vodijo v konstanten stres in v temu odgovarjajoč telesni odziv. Poslušajmo svoje telo Čas bi bil, da bi kot družba dali prostor dostojanstvu vsakega posameznika, da bi lahko dosegal neodtujljivo pravico do dolo- čanja lastnih meja – kolikor zmore. Častiti življenje pomeni častiti telo, ki je posoda Svetega Duha, in spoštovati njegove fizič- ne meje, ki varujejo naš psihični svet. Telo s svojo neodtujljivo potrebo po sprejetosti, počitku, globokem in svobodnem dihanju, varnosti, sproščenem gibanju in nežnosti jasno sporoča, ali živimo v skladu s svojo človeškostjo ali ne. Sami do sebe bodimo ljubeznivi in si nastavimo opomnik za gi- banje in sprehod, uro za pravočasen odhod v posteljo in podobne sladkosti, po katerih kliče naše telo. V tem času vsi občutimo neko negotovost. Postala je del našega vsakdana, zato je to- liko bolj pomembno, da negotovost sprej- memo, jo vzamemo za svojo in poiščemo svoj način iskanja globoke varnosti. Telo verjame le njej. Na dan zaključevanja zgornjega članka je bil drugi dan vrnitve prve triade v šolo. Vnukinja je kar na drobno s prstki ploska- la, kako lepo je bilo v šoli. Na spletu sem prebrala, da se je nek otrok veselil šole bolj, kot pa da bi šel na morje; soseda, ki je uči- teljica in se je opoldne pripeljala domov, pa mi je na daleč vsa radostna klicala: »V službi sem, v službi sem … ne veš, kako zlati so otroci, pa kako starši bolj cenijo naše delo …« Morda pa smo potrebovali nekaj, da nas je pripeljalo do tega, da se veselimo tako pre- prostih, a vrednih stvari? Literatura • Bagola, Aljoša (2019): Kako izgoreti. Ljubljana: Mladinska knjiga. • Blomberg, Harald (2011): Movements that heal. Bookpal. • Bončina, Tina (2019): Izgorelost: si upate živeti drugače? Lju- bljana: Mladinska knjiga. • Hannaford, Carla (1997): The dominance factor. Alington: Great Ocean. • Lipton, Bruce H. (2019): Biologija prepričanj. Brežice: Primus. • McGonigal, Kelly (2017): Druga stran stresa. Ljubljana: UMco. • Rebula, Alenka; Prebeg, Josipa (2014): Vera vase. Komen: ART, izobraževalne in založniške storitve. • Spitzer, Manfred (2017): Digitalna demenca. Celovec: Mohor- jeva. Foto: Matej Hozjan