405
Nekrologi
PRIM. DOC. LJUBO DJORDJEVIČ,
DR. MED., SPECIALIST
NEVROPSIHIATER
Milan Ličina
Prim. doc. dr. Ljubo Djordjevič, rojen 18. 10. 1931, sta-
nujoč na Celovška 147 v Ljubljani, umrl 28. 12. 2007,
sodi v skupino zdravnikov nevropsihiatrov, ki so na
Psihiatrični kliniki Ljubljana-Polje začeli delati v 60. le-
tih prejšnjega stoletja. Na Psihiatrično kliniko Ljublja-
na-Polje je prišel leta 1964 in tam delal do svoje upo-
kojitve leta 2002, to je 38 let.
šalo, malo zares.« Bil je »večni mladenič« in takšen je s
klinike tudi odšel.
Zelo kmalu je prišla težka in neozdravljiva bolezen. Z
njo se je bojeval nekaj let. Ob strani so mu stali le naj-
bližji domači.
Zdi se, da je želel, da ga ohranimo v spominu kot moč-
nega, zelo angažiranega, včasih tudi pikrega človeka.
Prim. doc. dr. Ljuba Djordjeviča se spominjamo kot
enega pomembnejših zdravnikov na Psihiatrični kli-
niki v Ljubljani, kjer je služboval skoraj vse življenje.
V SPOMIN
PROF. DR. EDVARD GLASER
(5. 2. 1922–1. 12. 2007)
Lidija Lokar
Gospod profesor prim. dr. Edvard Glaser je bil 31 let
predstojnik oddelka za transfuziologijo in imunohe-
matologijo Splošne bolnišnice Maribor. Leta 1952 je
diplomiral na Medicinski fakulteti v Zagrebu in se po
končanem stažu zaposlil na »transfuzijski postaji« Splo-
šne bolnišnice Maribor. Leta 1962 je bil imenovan za
predstojnika oddelka in ga vodil vse do upokojitve.
Delal je na »1. ženskem oddelku« in bil dolgoletni, te-
sni sodelavec pokojnega prof. dr. Momčila Vitorovi-
ča. Tudi on je bil po rodu Srb, vendar je bil celotno
poklicno življenje slovenski zdravnik – nevropsihiater.
Ukvarjal se je predvsem z zdravljenjem bolnic s psi-
hotično motnjo. V tem obdobju so se poleg nevrolep-
tikov uveljavili tudi prvi antidepresivi in stabilizatorji
razpoloženja.
Imel je posluh za psihoterapevtske in socioterapevt-
ske dejavnosti ter »odpiranje« Psihiatrične klinike na-
vzven.
Sodeloval je pri uvajanju meril »terapevtske skupno-
sti« pri zdravljenju ter pri oblikovanju prvih klubov
zdravljenih alkoholikov (KZA) ter klubov odpuščenih
bolnic z depo-terapijo oziroma Litijem. Klub odpu-
ščenih bolnic z Moditen depojem v Psihiatrični klini-
ki še vedno obstaja in praznuje 35 let delovanja. Nosi
tudi njegovo ime.
Kot prvi se je začel ukvarjati s problemom duševnih
motenj pri študentih Univerze v Ljubljani. Tudi nje-
gov doktorat znanosti je s tega področja.
Med prvimi se je začel ukvarjati z duševnimi motnja-
mi v povezavi z varnostjo v cestnem prometu ter so-
deloval z Inštitutom za medicino dela, prometa in
športa v Ljubljani.
Prevzel, odprl in spremenil je namembnost »F oddel-
kov« v Polju, ki so postali predhodniki sedanje/ga
»Enote« (Centra) za gerontopsihiatrijo Psihiatrične kli-
nike Ljubljana.
Veliko je pisal strokovno, pa tudi poljudno. Resnim
strokovnim problemom v Psihiatrični kliniki Ljublja-
na je pristopal z njemu znanim pristopom »malo za
Leta 1964 je opravil specialistični izpit v Beogradu in
postal prvi specialist transfuziologije v Sloveniji. Leta
1976 je pridobil akademski naslov doktorja znanosti
z disertacijo Preučevanje razširjenosti hepatitisa B an-
tigena in podtipov v zaprtih in polzaprtih kolektivih.
Leto kasneje je bil izvoljen za docenta in leta 1982 za
izrednega profesorja imunohematologije na Medicin-
ski fakulteti Univerze v Ljubljani.
V rutinsko delo je uspešno uvajal novosti s področja
transfuzijske medicine. Z razvojem se je transfuzijska
postaja preimenovala v oddelek za transfuzijo krvi in
leta 1973 v oddelek za transfuziologijo in imunohe-
matologijo, kar je bil rezultat odlične strokovne de-
javnosti. Z izjemno zavzetostjo in odličnim vodenjem
je oddelek prerasel v učni oddelek ne samo za Slove-
nijo, marveč tudi za druge republike tedanje Jugosla-
vije.
Prof. prim. dr. Edvard Glaser je razvijal sodobno trans-
fuziologijo z uvedbo najmodernejših postopkov, teh-
Zdrav Vestn 2008; 77: 405–13
406 Zdrav Vestn 2008; 77
nik in metod. Svoje znanje je nenehno izpopolnjeval
in nesebično prenašal na mlajše kadre.
Bil je začetnik prostovoljnega, brezplačnega in ano-
nimnega krvodajalstva. Na tem področju je zaoral glo-
boko brazdo, katere sadovi so prisotni še danes in
smo mu za to neizmerno hvaležni.
Bil je neutrudljiv organizator zbiranja krvi in organi-
ziranja krvodajalskih akcij na Štajerskem. »V maribor-
ski bolnišnici noben bolnik ni umrl zaradi pomanjka-
nja krvi« je stavek, katerega je s ponosom velikokrat
izrekel. S svojim nastopom, stiskom roke in toplo be-
sedo je odprl številna vrata in dokazal nesebičnost in
plemenitost človeka, ki je pripravljen pomagati sočlo-
veku.
Neprecenljiva je bila njegova zdravstvenovzgojna de-
javnost. Krvodajalce in organizatorje krvodajalstva je
sproti seznanjal z najnovejšimi dosežki v krvodajal-
stvu in transfuziologiji. Opravil je stotine predavanj,
obiskal stotine zborov Rdečega križa in aktivno sode-
loval pri organiziranju prostovoljnega, anonimnega
in brezplačnega krvodajalstva. Aktivno je sodeloval
tudi pri oskrbi s krvjo ob nesrečah in katastrofah tudi
ob potresu v Skopju.
Vsa leta je tesno sodeloval z RK Slovenije, ker je bila
samo na ta način zagotovljena nemotena preskrba s
krvjo.
Imenovan je bil za predsednika Odbora za krvodajal-
stvo in transplantacijo pri RKS in dolga leta bil pod-
predsednik mestnega odbora RK v Mariboru.
Bil je dolgoletni predsednik transfuziološke sekcije
Slovenskega zdravniškega društva in njen častni član,
predsednik Združenja hematologov in transfuziolo-
gov Jugoslavije (1984–1986), dolgoletni tajnik Sloven-
skega zdravniškega društva Maribor.
Poznali smo ga kot organizatorja, predavatelja in mo-
deratorja številnih mednarodnih seminarjev in sim-
pozijev o novostih in napredkih v stroki.
Napisal je številne strokovne članke. Njegovi biblio-
grafski podatki obsegajo nekaj sto člankov, prispev-
kov, samostojnih publikacij in soavtorstvo učbenikov
kot sta npr. Mikroanalize fetalne krvi in novejši po-
stopki v porodništvu (izdano v Mariboru 1971, leto
dni kasneje razširjena izdaja v srbskem in hrvaškem
jeziku) in Perinatalna medicina. Sodeloval je pri na-
stanku zvočnega barvnega filma v slovenskem, nem-
škem, srbskem/hrvaškem in angleškem jeziku Mor-
bus haemolyticus fetalis leta 1969, ki je bil z uspehom
predvajan v številnih evropskih državah.
Bil je avtor in urednik zbornika Sto let rentgenskih
žarkov skozi prizmo medicine, veterine in medikohi-
storikov (1998).
Profesor Glaser se je udejstvoval tudi na različnih
drugih področjih zunaj svoje stroke. Uvajal je patro-
nažno službo na mariborskem področju. Leta 1961
je bil imenovan za predsednika upravnega odbora
Sklada za izgradnjo Splošne bolnišnice v Mariboru.
Bil je predsednik Društva za boj proti raku v Maribo-
ru, prvi predsednik mariborske podružnice Znan-
stvenega društva za zgodovino zdravstvene kulture
Slovenije in predsednik Mediko-historične sekcije
Zveze zdravniških društev Slovenije. Bil je tudi član
Izvršnega odbora visokošolskih profesorjev maribor-
ske Univerze.
Številne so njegove pobude za ohranitev mestne iden-
titete Maribora. Bil je izbran za podpredsednika Mest-
nega sveta Maribor.
Leta 2004 mu je Mestni svet Mestne občine Maribor
podelil priznanje Častni občan mesta Maribor v znak
spoštovanja za obsežno znanstveno delo na področ-
ju sodobne transfuziološke in serološke dejavnosti s
poudarkom na imunohematologiji in krvodajalstvu.
Prof. prim. dr. Edvard Glaser nam bo vsem ostal v spo-
minu kot človek, ki je naredil neizmerno veliko za do-
bro sočloveka z eno samo vodilno mislijo, pomagati
bolnemu in reševati življenja. Naj nam ob spominu
nanj pred očmi ostane njegov topli nasmeh in njego-
va življenjska energija.
Aktualni pogovor
POGOVOR Z DOC. DR. MAJO
ATANASIJEVIČ-KUNC O
RAČUNALNIKIH IN
INFORMACIJSKI TEHNOLOGIJI
Doc. dr. Maja Atanasije-
vić-Kunc, univ. dipl. ing.,
je bila rojena 21. 4. 1957 v
Ljubljani, kjer je obiskovala
osnovno šolo in gimnazijo.
Leta 1976 se je vpisala na Fa-
kulteto za elektrotehniko,
kjer je leta 1981 diplomirala,
1984 magistrirala, 1997 pa
doktorirala. Zaposlena je na
Katedri za sisteme, avtoma-
tiko in kibernetiko na Fakul-
teti za elektrotehniko, kjer
predava predmete Električ-
na in mehanska vezja, Mode-
liranje in simulacija ter Osnove sistemov in vodenja na
visokem strokovnem študiju, sodeluje pri predavanjih
in vajah pri Multivariabilnih sistemih, vodi vaje pri pred-
metih Teorija regulacij in Modeliranje procesov, vse na
univerzitetnem študiju ter je na podiplomskem študiju
odgovorna za Izbrana poglavja iz teorije avtomatskega
vodenja. Dejavno sodeluje tudi pri specialističnem štu-
diju Tehnologija vodenja industrijskih procesov. Njeno
raziskovalno delo je usmerjeno na področje modelira-
nja, simulacije in vodenja dinamičnih sistemov, posebej
multivariabilnih. Leta 1985 je za magistrsko nalogo pre-
jela nagrado Vratislava Bedjaniča, leta 1988 pa skupaj s
sodelavci nagrado sklada Borisa Kidriča za delo s pod-
ročja računalniškega načrtovanja vodenja sistemov.
ZV: V katerih pogledih je vaš osebni računalnik (note-
snik) boljši, koristnejši kot svinčnik in blok papirja?
MAK: Svinčnik in papir pogosto pomagata človeku
pri razmišljanju o določenem problemu, pri ponazo-
ritvi problema in končno tudi pri njegovem reševa-
nju. Mnogokrat torej ti dve orodji povsem zadoščata.
Računalnik pa je lahko precej učinkovitejši, kadar gre
za procesiranje oz. obdelavo velike količine podat-