BIBLIOGRAFIJA Bibliography Jana Intihar Ferjan, Ljubljana UMETNOSTNOZGODOVINSKA BIBLIOGRAFIJA ZA LETO 1991 Uvod Slovenska umetnostnozgodovinska bibliografija naj bi (končno?) stopila v novo obdobje. V času pisanja tega besedila še nisem seznanjena z za- ključki strokovnega posvetovanja bibliotekarjev v Portorožu, katerega tema je bila Knjižničarji pred novimi izzivi, ki bi mi morda koristili. Tako bom skušala samostojno zapisati nekaj besed v zagovor obširnim letnim bibliografijam, ki jih je Zbornik za umetnostno zgodovino (ZUZ) objavljal nekaj preteklih let in so se uredništvu vedno zdele predolge, zdaj pa jih, kot kaže, ne bo več. Če preberemo geslo Bibliografija v Enciklopediji Slovenije (I, 1987), lahko ugotovimo, da je bila umetnostnozgodovinska bibliografija med strokovnimi bibliografijami na Slovenskem zgodnja. Dr. Izidor Cankar, uteme- ljitelj umetnostnozgodovinske stroke pri nas, človek širokih obzorij in duha, se je očitno zavedal pomena objavljanja aktualnih podatkov, saj je kot urednik no- ve publikacije ZUZ takoj na začetku, leta 1921, namenil prostor v zborniku tu- di tekoči strokovni bibliografiji in poročilom o razstavah. Do leta 1935, ko so iz meni neznanih razlogov bibliografijo prenehali objavljati, so jo zbirali in ure- jali: Marijan Marolt (za leta 1921–1928, v letu 1926/27 skupno s F. Šijancem), Franjo Šijanec (1926/27, 1926) in Janko Šlebinger (1929–1935). Dr. Cankar je bil tudi pobudnik in urednik prvih treh zvezkov Slovenskega biografskega le- ksikona (SBL), ki je le logično nadaljevanje bibliografije oziroma bio-bibliogra- fije posamezne javne osebe, ki je tako umeščena v prostor in čas ter je njeno delovanje laže strokovno ocenjevati. SBL je izhajal od leta 1925 do 1991, to de- lo pa seveda ni nikoli končano. Informacija o njegovi nadaljnji usodi je bila na- povedana na že omenjenem portoroškem srečanju. Umetnostnozgodovinska bi- bliografija je ponovno začela teči leta 1970 v ZUZ nova vrsta, njeni avtorji so bili: Mirko Juteršek (za leto 1967), Maja Krulc Kržišnik (1968–1975) in Jana Ferjan (od leta 1976). 1 Dragoceni vir bibliografskih podatkov za obdobje do 1941 je Bibliografija rasprava i članaka, V., Likovne umjetnosti, ki jo je izdal Ju- goslavenski leksikografski zavod v Zagrebu leta 1977. Publikacije in članke o li- kovni umetnosti, muzeologiji, konservatorstvu in drugih strokah, ki se dotika- jo tudi teorije in prakse umetnostnih zgodovinarjev, je moč najti v Narodni in 262 1 Natančnejši podatki o objavah bibliografij in poročil o razstavah v ZUZ so zbrani v: Zbornik za umetnostno zgodovino. Bibliografija 1921–1991. Ljubljana, 1992. IN MEMORIAM 258-266 12.12.2005 10:42 Page 262 univerzitetni knjižnici (NUK) v Ljubljani, kjer bibliografski oddelek skrbi za po- pis vsega slovenskega tiska in ga objavlja v Slovenski bibliografiji (od leta 1945), ki je za knjižno gradivo tekoča, izhaja tudi v knjižni obliki, od leta 1985 v sno- pičih. Zadnja Slovenska bibliografija člankov (Serija C: Članki in leposlovni prispevki v serijskih publikacijah in zbornikih) pa je v knjižni obliki izšla za le- ti 1978–1979! Zanemariti ne smemo novih medijev, saj je bibliografija, ki jo vo- dijo slovenske knjižnice po enotnem sistemu COBISS, že na internetu. 2 V grobem je torej 20. stoletje bibliografsko razmeroma obdelano, ko pa se lotimo raziskave konkretnega problema, ugotovimo, da so tu zbrane le oporne točke, saj se nacionalna bibliografija ne more spuščati v detajle in ko- mentarje, ki si jih lahko privošči specialna bibliografija. To vrzel je doslej zapol- njevala umetnostnozgodovinska bibliografija na svojem področju z zmanjšano selektivnostjo. Skušala je združevati dva pojma, ki naj bi bila pomembna za po- datkovno osnovo razlagam in raziskavam tudi v humanističnih vedah. Poleg po- pisov strokovnih tiskanih besedil je zajela tudi t. i. dokumentarno (informativ- no) gradivo, s pomočjo katerega se razjasni ozadje ustvarjanja, vzpostavi nekakšna kronologija dogajanja (raziskovalci starejših obdobij se zelo trudijo, da bi iz bistveno bornejšega gradiva predstavili podobo nekdanjega vsakdanje- ga življenja). Ta odločitev je temeljila v praksi. Ko smo skušali ob pripravah na razstavo in katalog Ekspresionizem in nova stvarnost (Moderna galerija Ljublja- na, 1986) vzpostaviti sliko dvajsetih let tega stoletja, smo ugotovili, da so nam marsikateri podatek ali celo razlago dale le drobne notice, ki smo jih pazljivo izbrskali iz dnevnega časopisja, čeprav je tedanji revijalni tisk skrbno spremljal in komentiral letna dogajanja na področju likovne umetnosti. Katalogi predvoj- nih razstav v Jakopičevem paviljonu so večinoma le seznami umetnikov in del, bibliografsko torej nepomembni, a so danes dragocen vir pri iskanju in defini- ranju umetnikov in njihovih del. Vsak umetnik je bil sprva le neznano ime v množici znanih. Zanimivo je tudi ugotavljati, na primer, kako si deklarirani nasprotniki spomenikov v relativno kratkem času sami postavijo spomenik. Umetnostnozgodovinska bibliografija je ostala edini vir kronoloških podatkov, potem ko je revija Sinteza prenehala objavljati sezname razstav, nagrad, jav- 263 BIBLIOGRAFIJA 2 Za ta ekskurz v popis najosnovnejših virov za iskanje podatkov o sloven- ski umetnostnozgodovinski publicistiki 20. stoletja sem se odločila zato, ker imam občutek, da študentje niso seznanjeni z njimi. Ob osnovnih bi- bliografijah je vsekakor treba omeniti še dokumentarne dele katalogov iz serije Jugoslovenska umetnost XX. veka, ki jih je Muzej savremene umet- nosti Beograd izdajal (s sodelovanjem republiških osrednjih galerij) v ob- dobju 1967–1985, izšlo je sedem knjig. Temeljna literatura za sodobno slovensko likovno umetnost pa je objavljena v katalogu Izbrana dela slo- venskih avtorjev iz zbirk Moderne galerije, Ljubljana 1995. Naj še pouda- rim, da je retrospektivno zbiranje podatkov in njihovo vnašanje v kakršen- koli medij dolgotrajen proces in da se vsak zaostanek z leti potencira. IN MEMORIAM 258-266 12.12.2005 10:42 Page 263 nih del. 3 Res je, da je teh podatkov vsako leto več, a še vedno je Slovenija do- volj majhen teritorij, da ga je moč informativno enotno zaobjeti, če le obstaja želja po tem. Prav pri želji pa se zatakne. Tudi meni je bilo kdaj nelagodno, ko sem ob zaključku redakcije bibliografije ugotovila, koliko prazne slame se je zo- pet namlatilo. Toda za tako stanje ni kriva bibliografija. Ta le beleži dogajanja, ki jih kreirajo in dopuščajo ljudje v stroki in okoli nje ter končno tudi plačniki, saj je velik del vsega subvencionirala država. Vedno sem se tudi zavedala, da bi- bliografija ni popolna, da manjkajo pomembne objave kolegov v tujih publika- cijah: kljub mojim večkratnim prošnjam, da bi me obveščali o tovrstnih do- sežkih, se nanje ni nihče odzval. Zgolj objava informacije v strokovnem časopisu stanovskega društva za naše raziskovalce ni dovolj močan motiv. V dokumentaciji Moderne galerije še vedno zbiramo podatke o so- dobnih slovenskih likovnih umetnikih in jih sproti klasificiramo, še vedno evi- dentiramo razstavišča in razstave v Sloveniji, dnevno beležimo odzive nanje, sledimo slovenskim umetnostnim zgodovinarjem, urejamo tematske mape o problematiki stroke in njenih pomožnih ved. Pripravljeni smo slediti ne le ti- skanim medijem, temveč tudi drugemu gradivu, tako arhivskemu kot zapisom na novih nosilcih informacij. Namesto da bi uporabniki tem informacijam sle- dili doma v fotelju, se bodo v prihodnje pač morali potruditi in podatke v dobi informatike poiskati sami. 4 Novi časi navidezne resničnosti kljub medmrežjem 264 BIBLIOGRAFIJA 3 To hvalevredno nalogo informiranja je opravljala od svojega začetka, od leta 1964, sprva bolj spontano – kot pred njo revija Umetnost (1936/37 – 1940/41) in Likovna revija 1961–1962/63) – , od leta 1972 pa v sodelo- vanju z novoustanovljenim oddelkom za dokumentacijo v Moderni galeri- ji sistematično, in je prenehala z njo ob začetku izhajanja revije Moderne galerije M’ars, leta 1989. A tudi uredniki M’arsa so se hitro odpovedali množici podatkov, ki so zasedali preveč prostora. V šestdesetih letih se je za podatke o razstavah in publikacijah ob njih potegovala tudi revija Argo in jih je za čas od 1963 do 1970 z nekaterimi vrzelmi tudi objavila. Ne morem si kaj, da ne bi citirala dr. J. Kastelca iz Arga, I/2, 1962, str. 49: »Največja hiba slovenske… arheologije je razdrobljenost, nepovezanost, individualistična zaprtost, pomanjkanje teamskega dela, pomanjkanje dol- goročnega in trdnega načrta, skratka pomanjkanja dejanskega povezova- nja mnogih dragocenih in žal prečesto zaradi takega stanja jalovih napo- rov.« Citirani stavek je bil sicer zapisan za arheologijo in ob neki drugi priložnosti, a se ga zlahka prenese na drugo stroko v sedanji čas. 4 Problem je le v tem, da galerije in drugi prireditelji razstav nimajo več motiva, da bi nam redno pošiljali svoje publikacije ali obvestila o svoji de- javnosti, saj le neko abstraktno računalniško vodenje podatkov ne odteh- ta objave njihove dejavnosti v časopisu. Nisem se spuščala v vsebinsko plat publikacij in objav, ki jih popisujejo bibliografije. Ta tema pa bi zah- tevala posebno daljšo študijo. IN MEMORIAM 258-266 12.12.2005 10:42 Page 264 in drugim pripomočkom hitrega informiranja postajajo pri nas časi površnosti, nekomunikativnosti, samozadostnosti. Komentar k letu 1991 V bibliografiji za leto 1991 so objavljene knjižne izdaje in zborni- ki, ki bi utegnili biti zanimivi za umetnostne zgodovinarje, kakor sem jih zasle- dila v Slovenski bibliografiji (leto izida snopičev se ne ujema vedno z letom iz- daje popisanih knjig!) in drugih virih. Med knjižne izdaje je pomešan tudi izbor razstavnih katalogov. Pri člankih sem opustila tradicionalno delitev po zvrsteh: poudarek je na prevodih, ki jih je bilo v tem letu kar precej, sledi abecedno- imenski seznam (po piscih) člankov s splošnimi ali tematskimi vsebinami, razširilo pa se je področje t. i. biografskih prispevkov, kjer so zbrani članki, ki pozornost posvečajo izbranemu umetniku ali piscu, bodisi njegovi biografiji ali mnenju; ti so razvrščeni po imenski abecedi obravnavanih oseb. Tako se lahko z bežnim pregledom vidi, komu je bila namenjena pozornost javnosti v tem le- tu, seveda le okrnjeno, saj tu ni podatkov o razstavah, ki jih je v letu 1991 za- beleženih 1008, v Sloveniji 830 (v 238 razstaviščih s 1543 sodelujočimi ume- tniki). S tem ko nismo te bibliografije preoblagali s podatki o razstavah in odzivih nanje, smo se izognili veliki večini pisanja po dnevnem časopisju (t. i. likovni kritiki). Borzo galerij sta v reviji M’zin (št. 5 in 6) objavili umetnici Moj- ca Pungerčar in Alenka Pirman. Izpustili smo tudi druga poročila po dnevnikih (čeprav ti zapisi prebudijo zanimanje za likovno umetnost pri večji množici ljudi kot naše šole). Tako niso upoštevana redna poročila o arhitekturi, ki so jih pisali Tomaž Brate in Saša Vidmajer (slednja je v nadaljevanjih predstavljala tudi sodobno obliko- vanje) v Delu ter Darinka Kladnik v Dnevniku. Novi dnevnik Slovenec se je na začetku sistematično lotil tudi likovne umetnosti: Vesna Velkovrh Bukilica je v sodelovanju s fotografom Tihomirjem Pintarjem v seriji Podobe v nastajanju predstavljala slovenske slikarje in kiparje. Tadej Bratok je vodil rubriko Mojstri umetniške fotografije, Aleš Vrhovec pa Arhitekturne dimenzije. To je bilo leto osamosvajanja Slovenije in 10-dnevne vojne ter voj- ne na Hrvaškem, zato so bili večkrat objavljeni apeli muzealcev in varuhov kul- turne dediščine. Prav pri muzeologiji postane še bolj očitna nesmiselnost igno- rance do tekočega informiranja, saj prav muzealci hitijo loviti sedanji čas in vključujejo v svoje zbirke tako rekoč sveže predmete. S tem in novimi postavi- tvami (instalacijami) se nehote približujejo trendom sodobne likovne umetno- sti, na katero pa vse prevečkrat gledajo zviška. Mednarodni kongres oblikovalcev ISCID v Ljubljani je bil prestav- ljen na leto 1992. Pojavile so se polemike o slovenskih simbolih. Pisalo se je že o odstranjevanju spomenikov. In končno: zaradi protesta zoper slovensko kul- turno politiko je odstopil direktor Moderne galerije Jure Mikuž. 265 IN MEMORIAM IN MEMORIAM 258-266 12.12.2005 10:42 Page 265