R" D 180927 L. XIV., 1-2 EL VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA 25. I. 1967 TEOLOGIJA IN UČENIŠTVO PO PAVLU VI Na avdienci udeležencem Mednarodnega kongresa o teologiji drugega vatikanskega ekumenskega koncila dne 1. oktobra 1966 je papež Pavel VI očrtal odnos med cerkvenim učeništvom in teologijo. „Ta odnos učeništva do bogoslovja se nam zdi zelo pomemben in danes, kakor se reče, aktualen. Predvsem zategadelj, ker se širi v nekaterih krogih težnja zanikati ali oslabiti odnos teologije do cerkvenega učeništva. Ako namreč motrimo duha izobražencev in miselnost našega časa, ugotovimo, da jih posebno kot značilnost označuje presiljeno zaupanje v lastne moči, da zato odklanjajo sleherno avtoriteto in stoje na stališču, da se mora vsakteri ravnati po svoji uvidevnosti na kateremkoli torišču znanosti in potem uravnavati svoje življenje po stopnji svojih spoznav. Žal se ta svoboda ali bolje svojevoljnost bolj ali manj razteza tudi na versko spoznanje in tudi na teološko znanost. Iz tega sledi, da se ne priznava nobeno znanje ali transcendentno pravilo, kakor da bi bil ves obseg resnice obsežen znotraj meje človeškega razuma ali bi imel v tem svoj vzrok razuma, ali kakor da bi se ne moglo ugotoviti nič določnega in absolutnega, kar ne dopuščča nadaljnih napredkov in sprememb v nasprotni smeri, ali da se vrednost nekega sistema meri po njegovi soglasnosti s človeškimi subjektivnimi razpoloženji. Zato se tudi odklanja avtoritativno učeništvo ali se mu kvečjemu priznava pomen za preprečevanje zmot. Ni težko uviditi, kako ta mnenja ne kršijo samo cerkvenemu učeništvu dolžnega spoštovanja, ampak tudi prevračajo pravo bistvo in pojem teologije. Toda nadvse velikega pomena je dejstvo, da imata učiteljstvo in teologija skupno korenino, namreč božje razodetje, izročeno Cerkvi in hranjeno v Cerkvi po Svetem Duhu. Predobro veste, da je bila Cerkev, ko je od svojega Ustanovitelja prejela naročilo in pooblastilo oznanjati evangelij vsem narodom, da bi to službo prav izpolnjevala, ustanovljena kot presveta učenica resnice in da ima v lasti karizmo nezmotljive resnice. Ker se je tega vedno zavedala, Cerkev nikoli ni nehala proglašati se za „steber in temelj resnice" (pr. 1 Tim ■3,15). Po božji Kristusovi volji pa je te nezmotne resnice, neposredno in vesoljno normo mogoče najti samo v avtentičnem učeništvu Cerkve, ki ima nalogo zvesto ohranjati in nezmotno razlagati zaklad vere (pr. Cone. Vat. I., Senss, III. c.: Denz. 1798).“ Nato je papež opredelil specifične naloge teologije in učeništva: „Teologija z razumom, ki ga razsvetljuje vera in ne brez neke luči božjega Duha Tolažnika — na kar more učitelj teolog učljivo- biti pozoren (pr. Pij XII., Humani generis) -— ima nalogo popolneje spoznavati in preiskovati resnice božjega razodetja, seznanjati krščansko občestvo in posebej učeništvo s sadovi raziskav, da bodo po pouku, ki ga daje cerkvena hierarhija, v luč vsemu krščanskemu ljudstvu, potem sodelovati pri razširjanju, razlaganju, dokazovanju in obrambi resnice, ki jo avtoritativno cerkveno učeništvo uči. Učeništvo pa ima v luči oblasti, ki jo je prejelo od Jezusa Kristusa, in daru, ki mu ga je dal v last Sv. Duh za učenje božjega_ ljudstva (Dogm. konst. Lumen gentium 21-25) nalogo, predvsem učiti in izpričevati nauk, ki so mu ga izročili apostoli, tako da si ga osvoji za svoj nauk vesoljna Cerkev in ves človeški rod, potem ohraniti ta nauk docelen brez zmot in potvar, potem v luči božjega razodetja avtoritativno razsojati o novih naukih in o zaključkih, ki jih predlaga teologija za rešitev novih vprašanj, končno avtoritativno predlagati nova globlja spoznanja božjega razodetja in aplikacije božjega razodetja na naše čase, kadar jih učeništvo s pomočjo luči Sv. Duha ugotovi, da so v zvestem soglasju z naukom Jezusa Kristusa. Teologija ima tedaj dvojen odnos: do cerkvenega učeništva in do celotnega krščanskega občestva. Posreduje v neki meri med vero Cerkve in cerkvenim učeništvom. Skrbno se namreč prizadeva razbirati živeto vero krščanskega občestva in doznati njegove resnice, njegove poudarke, njegove probleme, usmeritve, ki jih Sv.Duh vzbuja v božjem ljudstvu. (. . . Duh Cerkve, Raz. 2, 7) . pri tem mora teologija z metodami in svojimi lastnimi znanstvenimi sodili vestno preiskovati to v življenju udejevano vero in nje namene, ko jih primerja z božjo besedo in z zakladom vere, ki ga zvesto upravlja Cerkev, da predlaga rešitev vprašanj, ki ji vstajajo v odnosu s človeško življenjsko izkušnjo, zgodovino in znanostjo in tako pomagati učeništvu v njegovi nalogi, biti vedno luč in pravilo Cerkve, seveda ne nad božjo besedo, temveč v njeni službi. Učeništvo bi sicer moglo brez pomoči teologije ohranjati in učiti vero, toda težko bi doseglo podobno in globoko spoznanje, ki ga potrebuje za popolno Makedonsko vprašanje stopa v OSPREDJE Krsto Crvenkovski, politični sekretar CK kompartije Makedonije je zastopnikom kompartije Hrvatske razlagal tudi lingvistične probleme v komunistični Jugoslaviji: „Potrebno je, da začnemo z najbolj navadnimi rečmi, čeprav nekatere med najbolj bistvenimi — katere so zadnji čas z mnogo več odločnosti dali v debato Slovenci (na primer enakopravnost jezika v Jugoslaviji) izgledajo malotne. Prehajamo sedaj, v tem smislu, na novo etapo. Prav zares smo vedno imeli razumevanje za Slovence, čeprav tega nismo poudarjali tudi kot našo javno terjatev. Razlog temu je pa tale: ni naključje, da so oni bili prvi, kajti pri njih generacija ljudi, ki so javno nastopali, tudi v periodi pred vojsko ni znala hrvaškega jezika. Pri nas je narobe. Generacija, ki je izšla iz vojske in je nekaj pomenila v političnem in javnem življenju Makedonije, je v glavnem obvladala hrvaškosrbski jezik, pa zanjo glede tega zato ni prišlo do problema. Toda sedaj nastopa nova, mlada generacija, ki tega jezika ne zna ali ga pa zna tako pomanjkljivo, da mladi Makedonec, ko začne govoriti v tem jeziku, postane smešen in izgubi možnost, adekvatno izraziti svojo misel. Vprašujem se: Ali bomo tem ljudem omogočili, da na vseh zborovanjih pridejo do popolnega izraza, ali pa se bo še vnaprej insistiralo na tem, da hrvaškosrbski ali srbohrvaški, v nasprotju s tem, kar določa ustava, postane občevalni jeziki Kajti treba je priznati, da nihče nima in 'ni imel poguma, da hrvaškosrbski jezik postavi kot državni jezik." Dobri poznavavec strujanj na komunističnih vrhovih in zvesti Titov pristaš Crvenkovski priznava obstoj tendence uveljaviti srbohrvaški jezik kot državni jezik in torej kot občevalni jezik Tito-vine. Priznava tudi, da bi nekateri^ radi srbohrvaščino naredili kot državni jezik, pa to ne store le zaradi tega, ker nimajo poguma. Torej je vprašanje le praktične izvedljivosti. Končno je to pristno marksistično stališče. Marksistične kategorije pa preprečujejo tudi Crn-kovskemu realno oceno slovenskega odpora zoper vsiljevanje tujega jezika, ki je izšel iz ljudstva ki ga sedaj partija skuša kanalizirati. Če so slovenski komunisti res zato začeli nastopati za pravico slovenščine, ker ne znajo srbsko in zato, „izpadajo“ smešni na skupnih partijskih zborovanjih, naj se pa sami pomenijo s tovarišem Crvenkovskim, ki ima pred njimi tudi to prednost — z belgrajskega vidika —, da dobro zna srbsko. Makedonsko vprašanje je vnovič razburilo jugoslovansko - bolgarsko razmerje, ki uradno velja za urejeno. Prve dni novembra so bili v Sofiji na obisku zastopniki makedonske pisateljske zveze in Zveze pisateljev Jugoslavije. Bili so prijazno sprejeti in vse je kazalo, da bo obisk potekel najbolje. Toda, ko bi bilo treba podpisati zaključni komunike o dosežkih sestanka, je nepričakovano nastal incident. Sklepno obvestilo je bilo sestavljeno v dveh jezikih: v bolgarskem in O TARIFA REDUCIDA 2 - ^ Sž 2 U 8 S g CONCESION 622« R. P. 1. 910730 makedonskem. Predsednik bolgarske pisateljske zveze G. Džagarov je odklonil svoj podpis pod makedonski tekst in zahteval, da se tega zamenja z besedilom v srbohrvaščini, to je v „uradnem jeziku ( je za svet bolgarsko zunanje ministrstvo. Makedonska delegacija je seveda odbila Džagarovo zahtevo in takoj odpotovala v Skopje. Po vrnitvi je bil 'sklican plenum Zveze pisateljev republike Makedonije zgolj zaradi sofijskega incidenta. Enoglasno je bilo sklenjeno, da se o dogodku uradno poroča makedonski vladi in centralnemu komiteju kompartije Makedonije in pa Zvezi pisateljev Jugoslavije v Belgrad s protestom zoper protijugoslovansko in protimakedonsko zadržanje Georgija Džagarova, predsednika bolgarskih piscev. Zveza makedonskih pisateljev je hkrati razodela javnosti, da’ je Džagarov med obiskom ponovno oporekal obstoj makedonskega naroda, jezika in slovstva, trdeč: ,,Makedonci so Bolgari, njihov jezik in njihovi pisatelji so pravtako bolgarski." Belgrajski in drugi tisk Jugoslavije je incidentu dal veliko publiciteto. Za zamejski tisk je dal eden izmed makedonskih pisateljev, ki so bili navzoči pri incidentu, Dmitar Solov (letnik 1930) intervju, ki v njem govori o „provakacijah“ Džagarova. Prvič po normalizaciji odnosov med Bolgarijo in Jugoslavijo se je zgodilo, da je neka bolgarska organizacija s pomenom pisateljske zveze očitno zanikala uradno jugoslovansko tezo, da so Makedonci poseben in neodvisen slovanski narod. Nekoč so komunisti očitali „bur-žujskim" režimom,, da so iz Makedonije naredili jabolko balkanskega prepira. Jugoslavije dejstvo, da Dogodku daje posebno tezo Džagarov popreje vprašal izpolnjevanje svoje naloge; zaveda se namreč, da ni obdarjeno s karizmo razodetja ali s karizme navdihnjenja, temveč le z asistenco Sv. Duha.“ Poleg tega ima teologija glede na učeništvo še eno opravilo: posreduje krščanskemu ljudstvu njegov nauk, da je ljudstvo pravilno poučeno o verskih :i,n nravnih rečeh." V drugem delu govora je sv. oče poudarjal dolžnost teologov ostati v službi krščanskega ljudstva in cerkvenega učeništva in biti z njima povezani v duhu občestva. „Teologi morajo biti veseli, da služijo občestvu in da služijo učeništvu. Zato njihova pomembnost ni toliko v novih idejah in naukih, kolikor v stanovitni in prizadevni skrbi, učiti besede večnega življenja", „seznanjati vernike ne s kakšno resnico, ki so jo našli oni sami, temveč z resnico, ki jo je izročil edini Jezus Kristus, da se v Cerkvi pod vodstvom svetega učeništva od vseh in povsod veruje." »Zatorej naj imajo za najbolj vestno zadevo pred Bogom ostati zvesti verski resnici in cerkvenem nauku. Z enako skrbjo se bodo varovali, da bi se dali zaplesti želji po poceni odobravanju in popularnosti, ki škoduje zdravemu nauku, kakor ga uči učeništvo." »Morajo biti prepričani, da nič toliko ne koristi krščanskemu ljudstvu in vsemu človeštvu kot gotovo spoznanje zveličavnih resnic." »Duh skupnosti spada k bistvu krščanskega poklica, kakor uči apostol Janez (pr. 1 Jan, 2-3), toda še posebno spada k bistvu res dobre teološke metode. Božjo resnico ohranja Sv. Duh v vesoljni krščanski družbi. Zatorej boste v njej našli resnico toliko lažje, kolikor bolj tesno boste živeli s prenotreno vezjo skupnosti povezani s celotno družbo krščanskega ljudstva in če boste v ponižnosti srca tekmovali z malimi, ki jim nebeški Oče bolj odkrito razodeva skrivnosti svojega bitja in svojih namenov. Božjo resnico v Cerkvi Sv. Duh ohranja in pojasnjuje posebno po svetem učeništvu. Zategadelj boste predvsem vi toliko bolj gotovo dosegli to resnico, v kolikor bolj prisrčno boste združeni s cerkvenim učeništvom. Če bi iskali resnico oddaljeni od njega, da bi si svojevoljno utirali lastna pota, se boste podali v nevarnost postati učitelji brez učencev, ločeni od vseh , delali zaman, brez sadu v korist družbe vernikov, celo zaiti s prave poti, ker bi izbrali namesto misli Cerkve svojo sodbo za sodilo resnice; to bi bila samovoljna (hairesis) pot v herezijo." Papež je podčrtal potrebo občestvenega duha med teologi samimi. V sklepnih izvajanjih pa obrazložil, kako »ima delo teologov svojo posebno metodologijo, ki se razlikuje od metodologije profanih znanosti, ki pa zato ni nič manj znanstvena in racionalna". TAJNI PROCESI PROTI UKRAJINSKIM PISATELJEM — Okoli Zagreba je mnogo naselij, kjer so verniki brez cerkva. Že dalj časa so si vaščani v Kozari Boki pomagali tako, da so bile nedeljske službe božje v napol podrti stavbi, ki so jo zasilno pokrili. Ker je postajala premajhna, so kapelo povečali, vendar brez dovoljenja, ker so prebivavci že navajeni izogniti se uradnim težavam s tem, da plačajo potem globo, kakor jo bodo odmerile oblasti. Toda dne 4. julija 1966 je pridrvela policija z delavci, da bi kapelo takoj podrli. Toda delavci so se uprli, nakar je policijski komisar odšel po policijsko pomoč in 14 miličnikov je s1 policijskimi psi razpodilo ljudi, nakar so stene podrli do tal. Na pomoč je vernikom prihitel zagrebški pomožni škof Kuharič, pa ni nič opravil. Miličniki so potem do večera stražili razvaline kapele, posvečene Presveti Krv/ 'ezusovi. — FESTIVAL V PORURJU je letos privabil 72.409 udeležencev. Med gledališkimi deli, ki so jih uprizarjale različne povabljene igravske družine, so največji uspeh dosegle drame »Plebejci že vadijo za upor", ki jo je napisal Giin-ther Grass in jo je uprizoril berlinski Schillers Theater; »Raziskava", najnovejša drama nemškega avtorja Petra Weisa, ki je zaslovel z dramo »Marat Sade"; novo gledališko delo z najmodernejšimi dosežki obravnava duševno vzdušje sojencev in publike na lanskem frankfurtskem procesu proti nacističnim krvnikom kazenskih taborišč med zadnjo vojno; dramo je uprizoril Wiirttembergi-sches Staatstheater iz Stuttgarta. Zajela pa je tudi Friedrich Diirrennattova komedija »Meteor" — trenutno tudi na repertoarju ljubljanskega Mestnega gledališča — ki jo je uprizoril Thalia Theater iz Hamburga. Londonska tedenska revija “New Sta-tesman” (16. dec. 1966) objavlja daljši članek o uporu ukrajinskih pisateljev. Sicer je celo Rusijo zajel val tajnih procesov proti pisateljem, vendar je vsa ostrina tokrat usmerjena proti ukrajinskim pisateljem, Procesi so se sprožili, ker so pisatelji terjali, da mora biti njihova materinščina pred ruščino. Hkrati je bilo več procesov proti ukrajinskim pesnikom, pisateljem in univerzitetnim profesorjem v Kijevu, Lvowu, Odesi in Tarnopolu, kjer so izrekli nad sedemdeset obsodb. Sodišče jih je obsodilo, ker so širili letake z zahtevo, da naj se prizna popolna svoboda uporabi ukrajinskega jezika. Še bolj pa je bila poudarjena zahteva, da mora postati ukrajin-ščina uradni jezik ukrajinske republike. Največ razburjanja je povzročil proces v Lvovu, kjer je sodišče povabilo na razpravo tri mlade člane Ukrajinske pisateljske zveze, da bi se prepričali o pravilnosti postopka. Toda v dvorani so začeli izražati simpatije za obtožence, nakar jih je sodnik kar takoj priključil k ostalim na zatožno klop in jih obsodil na več let ječe. Toda sodniku kljub temu niso hoteli odgovarjati v ruskem jeziku in je sodnik res moral popustiti in voditi razpravo v njihovi materinščini, toda kazen je bila izredno stroga — vsak je prejel šest let. Nad dvajset ukrajinskih pisateljev in univerzitetnih profesorjev je poslalo posebno spomenico sodišču in prosilo oprostitev. Mesec dni so študentje v Kijevu prirejali javne demonstracije in zahtevali enakopravnost ukrajinščine z ruščino. Pri tem so poudarjali, da je enakopravnost obljubljena v ustavi, le oblasti se je ne drže. Kijevske študente so potem izpustili, toda njihove tovariše v Odesi in Ivanovu so postavili pred so- dišče, ko so priredili kijevskim podobne demostracije. Pisatelja Ivan Svetličnij in Ivan Džu-ba' sta morala pred sodišče, ker sta v tujino istihotapila rokopise, dodala sta še pesmi Vasilija Simonenka, kjer je pesnik ostro obsojal sovjetski socialni red. Pesnik je pred kratkim umrl, za usodo Svetličnega se ne ve, pač pa je bil spuščen na svobodo Ivan Džuba, potem ko so ga nekaj mesecev imeli zaprtega v bolnišnici za živčno bolne. Zdravniki so sedaj ugotovili, da ne bo nikdar več sposoben ustvarjati. Sovjetske oblasti so se zmotile, če so pričakovale, da se bo razburjenje po procesu proti Sinjavskemu in Danijelu poleglo. Dejansko so po vsej Rusiji nabrali 61 podpisov vodilnih književnikov za spomenico, kjer prosijo, naj oblasti oba izpuste. Med podpisniki spomenice sta tudi veterana Ilija Ehrenburg in Kornelij čakovski. Aleksander Ginsburg je objavil nekakšno »belo knjigo" o njunem procesu, ki obsega 403 strani in je že pri založnikih na zapadu, kopije pa tajno krožijo po vsej Rusiji. Pesnica Lidija Čakovska, hčerka Kornelija, pa je objavila oster protest proti šolohovu, ker je odklonil podpis v prid obema pisateljema in še dodal, da smatra kazen za prenizko. Seveda ruski listi niso objavili niti besedice o protestih. Pač pa kroži po Rusiji pismo Lidije čakovske, kjer primerja pogum ruskih pisateljev v prejšnjem stoletju v borbi za svobodo z grdim obnašanjem Šolohova. Vse to ne prodre v javnost, toda vsa Rusija govori. Na tak dialog odgovarjajo oblasti s procesom in zaporom. Vsaj v Sovjetski zvezi komunistične oblasti sproti dokazujejo, kaj je zanje dialog. meddobje IX, 4-6 Vključitev Frana Grivca med častne doktorje Karlove univerze ob njeni šestoletnici je dala Francetu Dolinarju priliko, da je z glosiranim prevodom Grivčevega članka V družbi srbskih učenjakov, ki je izšel leta 1948 na češkem, prikazal primer prijateljskega sodelovanja med slovenskim teologom in srbskimi pravoslavnimi znanstveniki navkljub napetim verskopolitičniv idnšajem med Srbi in Slovenci v prvih letih SHS. V razkošnih, vestno dokumentiranih opombah navaja Dolinar še en podoben primer, ko je mariborski škof Karlin sprejel pod svojo streho patriarha Pavloviča. Vendar opozarja Dolinar, da Grivčev sklep, češ da je skupno življenje v miru in prijateljstvu med katoli-šškimi in pravoslavnimi Slovani v duhu sv. -Cirila in Metoda mogoče, velja le za prijateljske zveze in strokovno sodelovanje med visoko izobraženimi možmi, ne da se pa aplicirati na narode. Cirilmetodijska in jugoslovanska ideja spadata vsaka v svojo sfero. Vinko Brumen je za dvajsetletnico Ozvaldove smrti — kot pred kratkim Vebra — topot orisal drugega svojega profesorja. Medtem ko je Dolinar naravnost strasten v iskanju virov, je Brumnu žal edini postopen vir lasten spomin. Ta nujno osebni odnos je vkljub pomanjkljivosti glede podatkov vzrok, da zraste Ozvaldova podoba toplo živa pred bravcem, a je obenem „karseda objektivna". O razvoju zadržanja Cerkve do problema ateizma razpravlja Alfonz Čuk. Divini Redemptoris Pija XII. je bila odločna obsodba ateizma in njegove borbene oblike ateističnega komunizma. Ecclesiam suam Pavla VI. pa je psihodina-mična študija ateista in njegovih nagibov. Ta premik v gledanju — ki ni preklic Pijevega — izvira iz pastirske dolžnosti ateista razumeti. Tako Pavel VI. analizira nekaj res zmotnih a plemenitih nagibov, ki vodijo do ateizma. V tem zornem kotu sovražnost komunističnih režimov daje Cerkvi povod bolj za tožbo kot pa za obsodbo. Branko Rozman je napisal psihološko črtico z naslovom Dlan. V preprostem pi4ipovedovalnem tonu zna ustvariti napetost in jo zdržema privesti do presenetljivega zaključka. Odlomek iz romana Marcelino Vazquez (Velikonjeva nagrada 1965) Rude Jurčeca mogoče ni zadosten, da bi bravec mogel razbrati problem Marcelinove identitete, pač pa je razviden slikovit stil nametanih prizorov in barvitih prispodob: „labirint in freska v tisoč odtenkih". Pesniški del revije je razmeroma zelo obširen: štirje originalni cikli in dva prevoda. Petnajst sonetov Frana Sodja Lesene jagode ustreza petnajstim skrivnostim rožnega venca. Zahtevna sonetna oblika morda ni najprimernejšša za sladko leporečje nekaterih pesmi, marsikatera pesem pa bi dognana utegnila postati dober sonet, zlasti kjer osebna izpoved prevpije pripoved. Tri nade je nazval Vladimir Kos svoj pesniški cikel v osmih delih. Oplojena z orientalno motiviko se abstraktnost Kosovih verzov kristalizira okrog nekaterih jasno definiranih jeder. Ritem pa mu poje z besedo. Pod mestoma okornim izrazjem Pesmi Majde Volovškove (cikel osmih) utripa pulz pristne prizadetosti, porok pesniškega efekta. Manj posrečene so besedne kombinacije s konkretnimi sestavinami (telefonska številkg K-*ga; križev pot semaforjev; je leglo popoldne na pare), medtem ko so zveze abstraktnih pojmov resnično dobre (natančen premer smeha; osramočeno usmiljenje oskrunjene stvari). Pod skupnim imenom Podedovano ime je nabrala Milena šoukal devet pesmi o dediščini smrti, prepovedi na pragu dneva, izginutju sanj, prekletstvu kaznovanih, sovražnosti, osamljenosti. Razen upora „nočem umreti kakor kaplja" so tožbe romantično resignirane. Romantičen je motiv rdeče rute utopljene Fanny, po kateri je jezero podedovalo ime in še zdaj „rdeči pljunek na obrežju | izmivajo valovi | z zeleno tihimi očmi". Kopičenje samostalnikov (previdnost slo iskanja; glas budnosti življenja; sila trdnost tal) vkljub trdoti stilu Šou-kalove pristoji. Spričo Gradnikovega prevoda Vic (Ljubljana 1965) bi se zdela Debelja-kova verzija osmega speva nepotreben luksus. Primerjava obeh prevodov pa pokaže, da še tako mojstrski prevod ne more biti končnoveljaven. Debeljak in Gradnik sta tako različna, da bo bodoči elektronski prevajalni stroj v zadregi, če bo hotel iztisniti standardno slovensko obliko Božanske komedije. Na splošno se G. bolje bere; D. ima bolj razsekane stavke, celo z oklepaji: (o, trpka lesnika!), več besednih izrednosti (ledovina, preveski, zadolžnina, voskovina), več (tiskovnih?) napak (kot brvi; najožji pestu; nam hišno ime obdaja). Nasprotno je v Gradnikovem prevodu več nejasnosti (le tebi, Bog, bom mila; njih enemu oslon bila je skala; ki nam svoj prvi skril ‘čemu’ je; bo s tvojo voljo olja moč otela; ki meč in mošnja lahko jo posaja). D. je marsikje bolj pesniški: pravkar porojenim | drevesnim listom slična (G. kakor listje scela j mlado); ne bo ji dala takega imena | na grobu, ‘kača’, ki Milance vlada, j kot dal ‘kokot’ bi mojega plemena (G. Gomile nje tak kača ne okiti, | ki je Milancu vdilj bila vodnica, | kakor kokot gallurski plemeniti). Drugje ga prekaša G.: Dva angela, ki kakor plamenice | dva meča sta v rokah jima žarela, | ki pa bila sta topa, brez konice (D. in videl sem: spustila se v nižino i dva angela sta, vsak z mečem žarjenim, j z rezilom skrhanim, s topo ostino); Tako dejal je, ko izdala lica | sled tisti plemenitega so gneva, | ki srca vžge, a umerja ga pravica (D. Tako je rekel mirno, a iz jada, [napravil vtis, da v plemenitem besu | ljubezni vnema se, a ga obvlada). Zasluženi pospeševatelj Eliotovega kulta France Papež je v uvodu in prevodu njegove Pušče s tenko uglašenostjo zajel pesnikovega duha. Zato je zgolj nekaj jezikovnih pogreškov le drugotnega pomena, npr.: pokop mrtvega nam. (Dalje na 6. str.) NAŠ NOVI LETNIK GLAS prehaja, v štirinajsto leto in s tem tudi izpoveduje, koliko let ima Slovenska kulturna akcija za seboj. Vendar je njegov nastop v njenem okvwu pomenil mnogo več: Ge smo se zanj odločili, smo želeli s tem povedati, da želimo slovensko kulturno delo premakniti iz okviru provincialnosti — e-migracija nam je pomeniku izredno priložnost za pravo afirmacijo slovenstva v svetu, ko smo hkrati sklenili ostali v stalnem stiku z rastjo vsega slovenstva; naše delo v tujini naj bi nam vsem okrepilo stremljenje po novem in mladem v sodobnem snovanju duhovnega in še občečloveškega. Za nas Evropa in njen zaklad nista prestala, ko smo se preselili na nov kontinent; treba je živeti ne samo z Evropo in njeno kulturo, ampak s snovanjem vsega sveta v vedno istem zagonu, ako nam je res kaj za dvig iz tradicionalnosti, pri tem pa se z novim pravilno bogati, kdor ohrani pravi in zdrav odnos do vsega v preteklosti. Kdor se danes vključuje v kulturni in duhovni razvoj s čistim srcem, mu je za nagrado dano, da časa ne meri po letih ali razdaljah, ampak živi v njem z vso pristnostjo tu in tam — razdalj že dolgo' ni več in pravo življenje živi, kdor se zaveda, da je s poštenim, odkritim delom na pravi poti v službi slovenstva, pa naj živi na tem ali na onem kontinentu; taka služba slovenstvu pa je že del občečloveških, najglobljih stremljenj. Zato naj bo delo pri SKA in vse sodelovanje v GLASU še naprej dokaz te žive vere, ki nas ohranja mimo vseh drobnarij, ki se na/m tod ali tam sipljejo na pot in žele zmanjševati naš pomen in optimizem z obzorji, ki ne segajo onstran stolpa domače fare ali izven obroča neke vrinjene preplašene skromnosti, sloneče na nezdravi ponižnosti. Zavedajmo se, da so naše naloge že daleč pred našim časom — razdalj med kontinenti, ki najs ločijo, pa se boje le tisti, ki se v sebi strašijo odgovornosti za službo bogastvu idej, ki se nam vsak dan povsod odpira, v Evropi in tu! Vera optimizma, ki smo jo v listu skušali braniti in oznanjati, pa ni ostala brez odmeva in brez podpore tam,, kjer je zavesi slovenstva najbolj čista. Poleg drugega nam to dokazuje tudi odmev v rubriki, ki nosi naslov: ZA TISKOVNI SKLAD GLASA SO DAROVALI. .. V preteklem letu so mecenski in drugi darovi pri-nesli skupno okrog 350.000 pesov. Nikakor ni denar glavno, vendar je vsak dar dejansko tudi stalni plebiscit, da smo pravilno zasidrani v srcih vseh, ki zro na delo duha in Iculture z zagonom mladosti in nezlomljivo vero v slovenstvo. To nam bodi vodilo! kroniko POETIČNA VIZIJA EZRE POUNDA 4: h France Papež Severnoameriški pesnik in kritik EZRA POUND (1885), ki je podobno kot T' S. Eliot preživel leta svojega literarnega in kritičnega ustvarjanja v Evropi, je eden tistih redkih živečih revolucionarnih duhov, ki so vplivali odločilno na moderno ! umetnost (pred nekaj meseci je umrl surrealist Andre Breton). Poezija Ezr® Pounda je sicer bolj kot umetnina svojska dokumentacija tistega vrenja na začetki’ stoletja, ki je povzročilo v umetnosti eksplozije osebnega in trenutnega, preusmeri' tev v novo stvarnost in zametanje konvencionalnih oblik. Ezra Pound ni pesnik či' tega emotivnega doživljanja; poleg Appolineira in Tzare je eden najvažnejših ekspf' rimentatorjev verza po prvi svetovni vojni. Zanimiv je kot član sprednje gard« (Appolinaire, Breton, Marinetti, Joyce, Picasso idr.) in kot predstavnik dobe, ki je spočenjala sicer navidezno ekstravaganco v umetnosti, pa je bila vendar zametek svobodnega razpona človekovega duha. Pound je bil med začetniki imagističnega gibanja, ki je nekak ameriški ekS' presionizem. Od tu izhaja dobršen del poezije T. S. Eliota; med njim in Poundom je bilo globlje medsebojno vplivanje in razumevanje, le da je Eliot omejil in očistil svoj ipoetični izraz, Pound pa je še globoko v starost ohranil tisti prvotni in mladostno iracionalni zagon. Poundovo največje poetično delo Canti se, slično kot Eliotova Pušča vrti okoli kritičnega položaja sodobnega človeka v njegovi zgodovinski stvarnosti. Značilno in programatsko je, da je njegov I. spev (canto) nekak prosti prevod XI. speva Odiseje, ko z bolj ali manj prikrito ironijo uvaja v kraljestvo , senc: Nato smo šli k ladji, potegnili gredelj v valove, v morje božansko, postavili jambor, jadra razpeli, spravili ovce na krov in tudi svoja telesa, ganjena do solz. Veter od zadaj se je zaganjal v trebušasta jadra — zvijača Kirke bila je to, kodrolase boginje. Nato smo sedli v ladjo; krmilo in veter sta se borila z jadri nabreklimi, ko smo leteli po morju ves dan. Sonce je zašlo, sence so zagrnile ocean, prišli smo dc mej najglobljih voda, do krajev kimerijskih in obljudenih mest, prekritih z gosto meglo... Moderna poezija hoče do golih dejstev človekove stvarnosti. Pri tem je osebnostna, obskurna, fragmentarna, nelogična itd. Takšna poezija je na nek način osebna in ekonomska metafizika. Problemi današnjega človeka so tako zapleteni in globoki, da jim stare (aristokratske) poetične sheme dostikrat ne morejo do živega; nov poetični izraz — demokratsko nezadržan — se spušča v najnižje vezave, v dru- * ženje najbolj nasprotujočih si podob, simbolov, misli in čustev. Canti Ezre Pounda 1 so dober primer moderne poezije; v neizčrpnem vretju raztrganih podob in misli 1 ter s prepletanjem citatov iz mrtvih in živih jezikov odkrivajo dantejevski inferno 1 kaotičnosti, ki pa je lahko — če ga gledamo iz neke oddaljenosti — značilen presek < sodobnega sveta. V naslednjem sem iz posameznih spevov izbral po nekaj verzov ter tako praV po načinu, ki ga je Pound uporabil za gradnjo svojih epov, sestavil mozaik nekakega ■ novega “canta”. MECENSKI DAR ZA GLAS: g. P. P., Bucv nos Aires, je za XIII. letnik, to je za leto 1966, daroval skupno 200.000 (dvesto tisoč) pesov („... dragi gospod urednik, zelo rad Jem daroval to vsoto, ker vidim, da delate za uobro stvar.") ZA TISKOVNI SKLAD GLASA so darovali: g. Luka Milharčič, Ezeiza, 2.000 pesov; g. dr. Vladimir Pezdirc, Villa Ballester, 260 pesov; g. fl'ranček Korošec, Castelar, 100 pesov; g. Matija Esih, Castelar, 500 pesov; g. Vester, Ramos Mejia, 500 pesov; ga. Betka Vitrih, Ranelagh, 500 pesov; g. France Prelog, Ciudadela, 200 pesov; g. Branko Pogačnik, ZDA. 3 dol.: č.g. Janez Hafner, Graz, Austria 100 šil.; g. Louis Gorjup, Francija, 5 dol.; ga. Anica Tushar, ZDA, 3.15 dol.; č. g. Leopold N. N. Slovenska vas, 500 pesov; g. Franc Mihelič, ZDA, 5 dol.; č. g. dr. Al. Šuštar, Švica, 50 fr.; g. Ivan Trtnik, Bs. Aires, 200 pesov. — Vsem se prav iz srca zahvaljujemo ! — PISMO DR. MIHE KREKA: „Dragi gospod predsednik Jurčec, Vam in gospodu tajniku Maroltu se najlepše zahvalim za božično in novoletno voščilo. Bog Vam nakloni mir in vse dobro. Iz vsega srca želim, da bi Slovenska kulturna akcija v novem letu kar najbolje uspevala! Kot je že doslej tako izvrstno dokazovala, naj se v bodoče prepričuje za sedanjost in bodočnost, da je slovenska ideološka emigracija, skupina idealistov, ki so zvesto in vztrajno delali za slovensko dobro, njeni ustvarjavci pa so z deli trajne vrednosti obeležili in ozaljšali dobo svojega in narodnega največjega trpljenja in preizkušenj. — Bog vam daj srečo. — S prisrčnimi pozdravi vaš dr. Miha Krek. — 3. jan. 1967“ — GLAS IZ LJUBLJANE: Univ. prof. dr. Fran Stele, član Slovenske akademije znanosti in umetnosti nam piše: „Dragi gospod Jurčec! Za Glas iskrena hvala (pisal je ob njegovi osemdesetletnici, op. ur.). Pozdravite prisrčno tudi g. dr. Debeljaka. Kaj pa je z Maroltom? Pozdrav seve tudi njemu! Čeprav smo daleč drug od drugega, se v duhu vendar pogosto srečujemo. Kako je z Vašimi Spomini? Prvi zvezek sem prejel, je dragocen prispevek za zgodovino med obema vojnama. Če izide drugi, bi bil hvaležen zanj. — Veseli me, ko iz lista vidim, da ste polni delovne volje. Iskren pozdrav, dr. Fr. Stele." — Naslovna oprema za novi letnik GLASA je delo akademskega kiparja Franceta Goršeta. — Umrl je 12. januarja v Rimu g. Anton Iskra, dolgoletni slovenski napovedovavec pri Vatikanskem radiu in vicerektor rimskega vikariata. Na znanstvenem polju se je mislil posvetiti predvsem bibličnim vedam, sicer pa je bil poln socialne aktivnosti v korist potrebnim, poleg tega pa je veliko skrb posvečal mladini. — Naj v miru počiva !Š DRAGO MARIO ŠIJANEC je za svoje obsežno in plodovito glasbeno delovanje pri širjenju Mozartovega kulta v Argentini prejel od Mozarteuma v Salzburgu najvišje odlikovanje te svetovne glasbene institucije — zlato medaljo. — Našemu članu in prijatelju iskreno čestitamo! — GLAS (XIII, štev. 21, 30. XI. 1966) je objavil članek Fr. Dolinarja Drobec o medvojnem obveščevanju. Prosimo, da cenjeni bravci vrinejo v sedmi odstavek v 18. vrsti besede: „SLS je proti Mihajloviču." — Georges Blond je znan francoski pisatelj in zgodovinar. Zaslovel je lani in predlanskim, ko je napisal zgodovini bitk ob Marni in v Verdunu v letu 1914 in je kritika označila spise kot doslej najboljši zgodovinski deli o najpomembnejših vojnih dejanjih v prvi svetovni vojni 1914 -1918. Pred kratkim pa je hkrati izšla na francoskem in že tudi nemškem knjižnem trgu njegova knjiga Tujska legija, kjer popisuje vzpon in zaton oborožene francoske vojne sile, ki je v svoje okrilje sprejemala prostovoljce iz vseh dežela in jih potem pošiljala v prve bojne vrste po vsem svetu. Sicer so se oddelki Tujske legije vojskovali največ v francoski Severni Afriki (Alžir in Maroko), kjer so deželi branili pred vdori arabskih upornikov, vendar so jo uporabljali tam, kjer je bil . položaj najtežji. Vanjo so prihajali avair ( turisti, številni pobegli kaznjenci, poli' , tični obupanci, pa tudi idealisti, ki jil1 i je prijelo izginiti v anonimnosti, da se ; s tem odpovedo vsem zvezam z ostalii11 i svetom. Blond pravi, da so v nekem i oziru člani Legije bili neke vrste re- i dovniki. Okoli nje so se potem netil® : in širile legendarne zgodbe in nekateD 1 njeni generali — poveljniki so vpisani z zlatimi črkami v anale francoske vojaške slave. Po letu 1960 pa je Legij® usahnila, ko je Francija izgubila zadnje kolonije in si je zapisala zadnje strani slave v bitki pri Diem Bien Phuju, kjet so legionarji vzdržali do konca in se jih je živih rešilo komaj pet odstotkov. Blon® tudi objavlja posebnost: v bitkah Legij® obrazi in obzorja . S takšno svobodno variacijo Poundove poezije sem skušal rešiti eno od nešte-■‘h Podob (Mitteleuropa), ki jih je iz šesto strani dolge odisejade dostikrat skoraj ^mogoče izluščiti. r. j« )0 '0 :U i- i' f le ie •M 3' r n d »t (i ti ■o i i Sedel sem na stopnicah carinarne, kajti gondole so bile drage tisto leto. Suha planjava pred usti pekla in dve gori... Troja kup kadečega se obzidnega kamenja... Mars pada na nebu, kaj si storil, Odisej! Steklenica piva na podnožju kipa — „to je era, Fritz; danes proti preteklosti." Stari Sforza nas je oblajal v Pesari, Benečani so poslali ambasadorja, mi pa sedimo tu pod zidovjem. Kung je dejal in pisal na velike liste: „Če ni človek v sebi urejen, ne more razširjati reda okoli sebe." Kung je oživil besedo red, ni pa rekel ničesar o življenju po smrti, lo venni in luogo d’ogni luce muto veke se zapirajo, tema nezavestna... zaradi tistega pasjega sina avstrijskega Franza Josefa Liste officielle des morts 5.000.000 Ena vojna za drugo — blago, ki ga potrebujemo, je dejal Schacht (anno seidici) in vsi so peli: „Hej Slovani!" To se je zgodilo, ko je bila Troja na tleh, da, superbo Ilion... Aldovrandino kriv vsega je bil obglavljen (1425). Tudi zapis Poncija Pilata, datiran “leto 33”. A jaz nisem gradil onega zidu, nisem položil kamna na kamen, tovariš! Peti element: blato — je dejal Napoleon. In dva bolestneža sta tekla skupaj: Gentz in Metternich. Torej to je (recimo) Mitteleuropa: g. Cortes je poveljeval strojnici, a ko je prišel čas, da bi streljal, je prižigal cigareto in šel. Knecht gegen Knecht. Luč je vdrla v jamo. lo! lo! Ljubezen minila kot blisk trajajoč 5000 let. Lux in diafana. ■ eL ^ra Pound je, slično kot Eliot, vplival odločilno s svojim eruditivnim poetičnim i ftir)j)er’meiltirarijem s svojo originalno kritiko na evropsko in ameriško mladino i C61-«6- Njegova moč je vidna v revolucionarnem in polemičnem duhu. V nesoglas-) Rln11 z ameriškim načinom življenja in ameriško kulturo je preživel pol stoletja po c 0vp] Posebnost je bila, da je kot Fsti • * korakal v borbo vedno v prvi 'elja ln brez orožja — zanj je imel sam? bajonet. Kot legionar nik-Iftij.] ' p0S^ srajce. Ko je leta 1942 ta v Parizu, je v oporoki terjal, da 'atj Zase.d®nem Parizu ne smejo pokole „ Vojaškimi častmi in v krsto mu eJo dodati njegovih odlikovanj. Nemški okupacijski poveljnik general von Stulpnagel pa je zaprosil svojce, če se sme udeležiti pogreba in je korakal blizu za krsto z vsemi odlikovanji in v slavnostni uniformi. (Ob julijskem atentatu leta 1944 proti Hitlerju je bil v zaroto upleten tudi general von Stulpnagel in to plačal s svojim življenjem). — ROLF HOCHHUTH, diskutirani avtor še bolj diskutirane drame „Na- mestnik božji", je napisal novo gledališko delo ,,Vojaki". Hochhuth, ki živi v Bazlu v Švici, je izjavil, kako bi naslov nove drame govoril za to, da bi igra svoj krst doživela v Nemčiji. Pa ga bo doživela v Londonu v angleški verziji, ker se dejanje drame odigrava med zadnjo vojno na Angleškem. ANGELA RAKARJEVA, dolgoletna, plodna igravka ljubljanske Drame, eden njenih stebrov prav od rojstva slovenskega gledališča naprej, se je za vedno poslovila od ljubljanskega Talijinega hrama. Umrla je v starosti 80 let v Ljubljani. Kot enaindvajsetletna je polna vneme in gledališkega ognja stopila v vrste opernega zbora. Kaj kmalu se je znašla v dramski šoli, skoraj potem pa je že nastopala v drobnih vlogah, bodi v drami, bodi v operi; takšno razdajanje slovenskega gledališčnika je v tistih časih terjalo slovensko gledališko življenje. Kot članico prvega ansambla mladega Slovenskega narodnega gledališča srečamo Angelo Rakarjevo sredi vihravih let prve vojne. V sezoni 1919-20 je prvič nastopila v vlogi, ki je hkrati postala skoraj sinonim njenega gledališkega ustvarjanja: mati v L Cankarja drami „Hlapci“. Rakar jeva je slovenskemu gledališču oblikovala dolgo vrsto karakterjev v domači in tuji gledališki literaturi. Lep je njen delež tudi v razvoju slovenskega filma. Za svoj štiridesetletni jubilej je skromno, kot je bilo skromno vse njeno življenje, priznala: „Lahko rečem, da sem delala na sleherni vlogi, pa če je bila na videz še tako neznatna, z vso ljubeznijo. Iz sebe sem dala vse: če je bil potreben smeh, sem dala smeh; če jok, jok. ..“ Za takšno človeško in umetniško darilo ji je slovenska gledališka kultura iskreno hvaležna. — Prijatelj iz domovine nam piše, da je položaj iz dneva v dan slabši in poln negotovosti. Kakor je brez moči vlada pri urejanju gospodarske krize, tako so ljudje popolnoma apatični do vsega, zlasti do politike, ker ne vidijo izhoda. Za partijo so samo še njeni člani oportunisti. Mnogo se komentirajo novice, da je Tito moral ustaviti postopek in preiskavo proti Rankovicu na ukaz iz Moskve; prav tako se je za Rankoviča zavzela tudi poljska vlada; Tito je Djilasa pomilostil, da bi med Srbi imel človeka jugoslovanske usmerjenosti, ker je Djilas pri sodni razpravi odločno izjavil, da je Jugoslovan. Med splošno brezbrižnostjo se zlasti med ljudmi na deželi slišijo govorice: Dve okupaciji smo že prestali, nemško in italijansko, sedaj nam grozi pa še ruska. Odtod vsaj nekaj podatkov o tem, zakaj ima Tito še vedno nekaj zaslombe med množicami. Ob Krajgerjevi nenadni avtomobilski nesreči pa se širijo govorice, da je žrtev sabotaže. Krajger je Tita rešil, ko je lovil in ujel Rankoviča ob pravem času. Tehnično je Rankovičevo odstranitev izvedel Boris Krajger. In Krajger je med tistimi, ki so pred dvema letoma pripravljali osamosvojitev in odcepitev Slovenije in so v ta namen že bili poslali zastopnike v tujino za pogajanje o nekakšnem dvostrankarskem sistemu v novi Sloveniji... — Katoliška tiskovna agencija KNA poroča, da so češke oblasti sicer delno ukinile nadzorstvo nad škofi, ko posebni vladni organi škofov več ne spremljajo na njihovih potovanjih, pač pa se je povečalo število vladnih uradnikov po škofijskih ordinariatih. Njihova nalogo je bila nadzirati davčne obveze škofijskih ustanov, dejansko pa so uradniki sedeli po pisarnah, da so podrobno nadzirali škofovo delovanje. Sedaj so vladne oblasti nekaj nalog takim nadzornikom odvzele, vendar se je olajšanje zgodilo zaradi tega, da morejo mirneje nadaljevati z opazovanjem in infiltracijo. Prav tako poročajo, da je bilo še več duhovnikom prepovedano ob nedeljah pomagati po sosednih farah, vendar londonski Tablet dodaja, da oblasti več ne preprečujejo duhovnikom maševanje po zasebnih hišah. Trije slovaški škofje so se dolgo borili za dovoljenje uvoza molitvenikov iz Rima. Šlo je zlasti za latinsko-slovaški misal. Imprimatur je slovaški in pred kratkim so oblasti uvoz dovolile. DESETI LETNIK knjižnih izdaj Slovenske kulturne akcije vsebuje: Vinko Brumen, ISKANJA (zbirka esejev; Velikonjeva literarna nagrada za leto 1965) Ruda Jurčec, MARCELINO VAZOUEZ (roman; Velikonjeva literarna nagrada za leto 1965) Milena Šoukal, IZBOR PESMI MEDDOBJE, šest številk GLAS, štirinajstdnevnik Podrobnosti bomo objavili. Knjižna založba SKA knjige in revije — OPERA V FLORENZI je kljub velikanski škodi, ki so jo mestu in gledališču še posebej zadejale zadnje povodnji, začela ob koncu novembra z redno sezono. Teatro Communale, ki je sedež florentinske opere, si je moral za prvo letošnjo predstavo obleke za igravce izposoditi pri milanski Scali, sedeže pa je posodilo beneško gledališče La Penice. 4. novembra letos je Arno zadivjal tudi v firenškem mestnem gledališču in delno uničil oder, sedeže v parterju, gledališko mašinerijo in gardarobo. Ves mesec so trdo delali, da so gledališče počistili. Pri čiščenju je sodelovalo celotno gledališko osebje, vključno pevci, plesavci in muzikantje. .. Nova sezona se je začela z uprizoritvijo Monteverdijeve opere „Kro-nanje Popeje“. Achila Corona, italijanski minister za prireditve in turizem, ki je govoril na začetku sezone, je dejal med drugim: „Veliko je bilo razdejanje, a še večja je volja Florentincev, da si obnove svoje kulturno življenje..." FRANC SODJA CM: MEDITACIJE Bistvo umetnosti in z njo tudi poezije je snov, ki vsebuje prvinske sestavine v skali od leve na desno — od emocij do meditacij. Ni umetnine in posebno ne pesmi brez čustvenosti emocije, a tudi ne brez zrn, ki jih lušči meditacija. Nova pesniška zbirka Frana Sodje CM MEDITACIJE, ki jo je izdalo in založilo Baragovo misijonišče, tiskala in vezala pa Editorial Baraga, kljub svojemu naslovu ne ostaja samo na desni in ne poje samo iz modrosti. Je sicer v mnogih pogledih intelektualna in reflektivna lirika, vendar so čustva ponekod bolj, ponekod manj izrazita. Umetniško in emotivno moč stopnjujejo tudi lesorezi, ki so delo Jureta Vombergarja. Po vsem tem se glas zbirke nagiblje k čusUvotn, ki tso srce vsake poezije ■— to kar bije in daje življenje poetičnemu subjektu. Zbirka je razdeljena na pet oddelkov: Spomini (15 pesmi), Misli (16), Lesene jagode (15), Pred vrati pekla (13) in Sinjine (11). V prvem delu Spomini je posebno posrečena združitev emocij z narodnim potivom v pesmi Na mostu, ki je prava mojstrovina v družitvi desnih in levih poetičnih elementov. Čustvena nota se razboli ob materi: „Midva na mostu sva stala. | Pomniš? Slovo sva tam prvič jemala." Ali pa patetični akordi: „Mati, ne čakaj! J Vse nas pograbil je svet; | most zdaj noben ni med nami razpet." Določena oblika in formalna vezanost, ki jo pesnik goji kot umetnostno enakovredno emociji in meditaciji, je vidni izraz notranje dozorelosti v tradiciji slovenske klasične in moderne vezane besede. Poezija, ki sestavlja živec Meditacij, je zadnja in morda najdlje izsekana pot tiste katoliške umetnostne tradicije, ki je z novo stvarnostjo postavila idealizem nasproti naturalizmu in ekspresionizmu. Ta idealizem, ki je v svojem bistvu metafizičen realizem, se kristali iz vseh strani Meditacij. To je realizem, ki ga je oblikovala doba tridesetih let in katerega najtanjše koreninice segajo tja do Gregorčiča. Iz istih virov je poganjala Sardenkova in šalijeva poezija; bolestno in rdeče se je raz-cvela iz Balantiča in drugih, zdaj pa se duhovno bogati, ko trpi v velikem svetu (Debeljak, Rozman, Truhlar). Idealistična katoliška stvarnost je v Meditacijah dosegla nekaj vrhunskih izrazov. Posebno v oddelkih Misli, Lesene jagode in Sinjine so zajete in obdelane delikatne aktualne teme: „Samo todaj dospem na vrh spoznanja, | če si pogled z ljubeznijo odstiram." Ker je emotivno, je tudi umetniško prepričljivo podajanje globokih meditacij: .»Počakaj s trgatvijo, moj Gospod, j in žetev preloži na kasnejši čas, | da grozd zazori. ..“ V oddelku Pred vrati pekla si je pesnik izluščil dovolj dognanj za globinsko podobo časa: „Bilo je tiste dni, ko so dejali | resnici laž..." Tu ni simbolizma, ampak dosledno in globoko izhojena pot metafizičnega realizma. Meditacije, ki so zrasle iz tradicije, so podoba sodobnega sveta in — na tolikih mestih — izraz bolečega bitja človeka pred samim seboj in pred Bogom. France Papež — ZA STOLETNICO SMRTI francoskega romantika Hector Berlioza, ki tokolom in še pregled nekaterih podrobnosti v zvezi s protokolom. Med dokumenti je objavljena Izvirna listina o iz- HRVATSKA REVIJA (izhaja kot tri mesečnik) XVI, zvezek 1/61. V sebi na : Nous saluons la France; V bliži .......... ^ jvl ni domovine (uredništvo); Jure Petri- ključitvi hrvatskih študentov, pod za bo 8.*marca 1969, ^pripravljajo zgodovin- čevič: Pot do ustvaritve hrvatske drža- glavjem Odmevi pa sestavek Vatikanska sko kritično izdajo vseh skladb franco- ve m ni(-ni medsebojni odnosi do držav politika do_Hryatov. Objavljeni sta tudi skega glasbenega genija. Pripravlja jo ~ naslednic Jugoslavije; Lucijan Kod-posebna mednarodna komisija glasbeni- r'd: Melodije ponosne Bosne; Bogdan kov, ki sestavlja poseben Berlioz Cente- Radiča: Francija i Hrvati; Gvido Sa- pismi dr. Branka Pešlja in Derviša Še-hoviča uredništvu revije. —• Naslov revije: La Revue Croate, Boite postale 71 nary Committee v Londonu, pa mu bot- ganič: Rehabilitacija miselnosti; Bori- “ Pariš XIV, France. Za uredni- štvo je podpisana ga. Jacqueline Špehar. DUHOVNO ŽIVLJENJE (1967, — XXXIV, štev. 1). Vsebina: Leto Gospodovo 1967 (A. S.) ; Novoletno razmišljanje (Alojzij Košmerlj) ; Kako je nastal ruje Calouste Golbenkian Foundation iz slav Maruna: Pesmi o moči in ljubezni; Lizbone. Skladbe bo založila Barenreiter Kulturni pregled zajema poročilo o knji- Verlag. Prva izdaja Berliozovih del je gi R- Maixnerja: Charles Nodier in Ili- izšla v letih 1900 in 1907. Že dolgo,, kar rija (A. Nizeteo), dalje je več člankov je ni več na knjižnem trgu. Nova, ki bo ob krizi v partiji v zvezi z Rankovi- izšla v 26 zvezkih, bo izpolnila občutno čem, ob protokolu med Belgradom in vrzel v sodobni muzikologiji. Vanjo sta Vatikanom pa je objavljeno najprej be- osrednji dokument II. vatikanskega zbo- vključeni tudi celotni partituri slovitih sedilo listine, takoj nato izjava hrvat- ra_ (d^- Alojzij Starc) ; Zakramenti so Berliozovih oper „Benvenuto Cellini" in skih zamejskih duhovnikov o protokolu, dejanja Jezusa Kristusa (Boris Koman) ; „Trojanci v Kartagini", kot tudi od- sledi Izjava hrvatskih intelektualcev v lomki iz nedokončanih „Iskreni sodniki" obrambo hrvatskega duhovništva in kopa „Kruta babica". risti hrvatskega naroda v zvezi s pro- ( m e d d o b j e ) mrtvih (naslov), zarji nam. svitu (61), poplavili so grič nam. valili so se po cesti navzgor (66), v glavnem mestu nam. v hotelu Metropol (214), še jo svet preganja nam. še goni svet (102), pod zvezde ugašajoče nam. po nerazsvetljenih stopnicah (248). Škoda, da so izostale opombe od 221 do 279 in da je v opombi 357 namesto odlični odločni, podobnost pa podrobnost. V zaglavju Črke Besede Misli R. Jurčec razčlenjuje subjektivni memoarni stil, kot so ga gojili Proust, Mauriac, Juenger („memoari so odmikanje duha od predmeta"), Sartre. V novi memoarni literaturi je „nosivec vsega dogajanja človek". Izvijanje iz objema časa, tako značilno za Prousta, je našlo odmev celo pri zgodovinarju Toynbeeju: „Večnost nas bo rešila spon zgodovine." Karel Rakovec Ob šestdesetletnici kronanja (Marijan Marolt); Življenje in vzgoja v deželah za železno zaveso (Avgust Horvat); Tekma za mir (Ruda Jurčec) ; Iz dnevnika Janeza XXIII (dr. Filip Žakelj) ; Živahni dialogi v Carigradu (Ruda Jurčec) ; Pavel VI. o. urejevanju rojstev; V družini: Sveta noč v zapuščenih bolniških sobah (Tilda E.) ; Ljubosumnost med otroki (D-ova) ; Dopisujemo si; Anketa XII (Žarko); Dnevnik Ane Marije (Michel Quoist - M. M.); Trije za zakon; Zlato večnega Juda (Hugo Wast) ; Novice iz Slovenije; Med nami v Argentini; Slovenci v svetu; Svetovne novice; Molitev za mojo ženo ((Paul Roth). — Novi letnik je odpremil arh. Jure Vombergar. SLOVENSKI SLAVISTI O OGROŽENOSTI SLOVENSTVA Poldrugo leto po „Pismu o jeziku", ki ga je pod pritiskom javnega mnenja v Sloveniji izdala Socialistična zveza Slovenije, so slovenski slavisti čutili potrebo opomniti Slovence, da je ta poseg pomožne, množične organizacije partije cistal brez uspeha. Zbrali so se v Mariboru in dva dneva razpravljali o |polo-žaju slovenskega jezika v Jugoslaviji. Posvetovanju je predsedoval sedanji predsednik Društva slovenskih slavistov dr. Bratko Kreft. Listi so pisali, da je bila udeležba precej večja, kot pa so pričakovali, da pa je bilo največ navzočih iz srednjih šol in mlajših letnikov. Socialistično zvezo sta zastopala predsednica Vida Tomšič in predsednik ideološke komisije Marijan Javornik. Partija tedaj naravnost ni bila zastopana... Na zborovanje je prišel en sam profesor slovenščine z drugih jugoslovanskih univerz. Ljubljanski komentator ocenja to dejstvo kot ,,zaskrbljujoče". Os diskusiji je postavil z uvodnim referatom Janko Čar, predavatelj na pedagoški akademiji v Mariboru, ki je govoril o vprašanjih slovenščine v šoli in javnem življenju. Razprava o slovenskem jeziku v šolstvu je imela predvsem strokoven, didaktičen značaj, ugotovili so pa že tu, da je razmerje učencev do materinščine odvisno od „družbenega položaja, družbenega ugleda, ki bi bil potreben vzgojiteljem za uspešnejše delo“. Očividno je socialno vrednotenje slavista v socialistični Sloveniji zelo nizko v primeri z npr. direktorji. Tudi mariborske diskutante je najbolj zanimal problem slovenščine v javnem življenju. Prof. Janko Čar ga je obravnaval glede na javna občila (morda bolje: priobčila ali priobčevala), glede na trgovinsko območje in glede na politično področje. Naravno se je debata o občilih, ko je preko časopisja prešla na radio in televizijo, nujno prevesila k vprašanjem o slovenščini v političnem življenju. V zvezi s tem je bilo ugotovljeno, da „sta na tem območju bili materinščina in govorna kultura zanemarjani, če ne prezirani dolgo vsrto let (podčrtave so naše). Utrdili so tudi, da so takega stanja krivi „neodgovorni‘‘ posamezniki. K temu je prof. Pavle Vozlič poudaril, da ljudstvo tem zastopnikom, ki jim je dalo možnost javnega nastopanja in zastopanja, s tem ni dalo pravice, da pačijo slovenščino. Kot eden izmed objektivnih vzrokov tega pačenja se je diskutantom izkazala „okoliščina, da je velika večina teh posameznikov šla skozi jezikovne srbohrvaške politične in druge šole in da je dolga leta dobivala gradivo in napotke za politično delo prav tako v srbohrvaškem jeziku". (Kritika je obstala na prvi četrtini poti, ko partijske birokrate skriva pod evfemizem „posameznikov“, s tem pa zakriva kolektivno krivdo partije kot celote, saj je edino ta mogla in more organizirati politične in podobne šole.) „Spričo le preštevilnih primerov zanemarjanja ali omalovaževanja materinščine na tem področju našega javnega življenja, ki je bilo in je pred vsemi drugimi," se je oblikovala nekakšna norma slabega jezika. Nastopiti zoper to partijsko latovščino z javno kritiko pa je nevarna zadeva, kajti v partijski diktaturi je tudi slab jezik partijcev in partije politi-cum. Diskusija v Mariboru je namreč mogla ugotoviti, da je „norme slabega jtezika" opravičevalo in onemogočalo (nje) kritiko dejstvo, da je šlo za določeno politično torišče. In če se je pred leti ob raven strankarskega jezika in slabo govorjenje kdo zadeval, je bil prav zaradi tiste kategorije ljudi, ki do materinščine niso imeli pravega odnosa, preveč v nevarnosti, da bo označen kot ozkosrčen malomeščan, nejugoslovan, ali pa kar nacionalist in celo šovinist." Za zadnji izraz poročilo trdi, da so z njim v Jugoslaviji „pač radodarni". Sodi, da se o navadnem državljanu, „posebno še, če je Slovenec", sploh ne da rabiti, sicer pa misli, da „sta že izraza nacionalist in nestrpnež dovolj ostra in negativna".) Tudi v domovini potrjujejo, da gre v boju za slovenski jezik v Jugoslaviji samo za eno — morda najbolj varno obliko slovenskega boja za obstoj. Slavisti v Mariboru so ocenili za „značilno, da so se skrbi za narodno prihodnost najprej začele javno izražati v skrbi za materinščino”. (Tako torej Slovenci 1966 še niso iz jezikovnih bojev nekdanje Avstrije.) Izražanje skrbi za materni jezik je bilo „ne le najbolj potrebno", „ampak je bilo hkrati najbolj blaga in oportuna oblika izražanja teh skrbi (namreč: za narodno prihodnost), ki so se večale spričo rastočih narodnostnih zadev tako v zvezi z izseljevanjem in preseljevanjem kot tudi glede tega, da je bila slovenščina v neenakopravnem položaju v zveznih aktih, zveznih organih in službah, tudi če so delovale na območju Slove-nije". Vkljub takemu položaju slovenstva pa je celo „Pismo o jeziku" bilo partijskim birokratom nezaželen pojav. Diskusija na slavističnem sestanku je ugotovila „da so posamezniki po objavi ‘Pisma’ izrazili v političnih organizacijah in aktivih zaskrbljeno svojo rezerviranost do njega in menili, da je pismo prenagljeno, da razmere vendarle niso tako hude, da Slovenci razumemo srbohrvaško in smo torej na boljšem kot drugi." „S tem so kazali svoje razmerje do materinščine, svojo načelnost, posredno pa vzbujali nezaupanje do tistih, ki so pismo pozdravljali s pripombami, češ da se ‘bunijo samo intelektualci’, pa so — hote ali nehote — prizadevanje za jezik in s tem tudi za socialno samobitnost označevali kot nacionalistično, tiste, ki so se za to zavzemali, pa kot nacionaliste. In če upoštevamo zadnje ugotovitve našega političnega razpravljanja, da ‘ima vsak nacionalizem klasni značaj’, so jih skušali pravzaprav politično in razredno diskreditirati." V pomirjenje „posameznikov“ in zaradi varnosti pred njimi poročilo dodaja: „Na srečo je bilo takih, ki so tako reagirali na pismo malo." Toda teh malo ni brez moči. Kajti poročilo more ugotoviti te nasledke njihovega zadržanja: „Vendar pa je zaradi takih in podobnih mišljenj in interpretacij zelo razumljivo, da slovenski poslanci, predstavniki slovenskega delavskega razreda in delovnega ljudstva sploh, v zveznih organih ne morejo uresničiti tiste pravice, TITOV REŽIM IN SLOVENSKA EMIGRACIJA Najstarejši hrvatski neodvisni časopis v Ameriki „ Dani c a - The Moming Star“ in ga izdajajo frančiškani, je (v svoji številki 49, leto XLVI, Chicago, Illinois) dne 7. decembra objavila na u-vodnem mestu in sicer na prvi strani članek z naslovom Spletke Titovega režima protiv nezavisne slovenske emigracije (Spletke Titovega režima proti neodvisni slovenski emigraciji), ki ga v informacijo objavljamo v prevodu: „Ni samo hrvatska emigracija izpostavljena udarcem jugokomunistov, ampak tudi slovenska. Sedaj po podpisu protokola so na vrsti posebno duhovniki in duhovniške ustanove, ki jih belgrajski režim na vsak način želi vpreči v svoj voz. Načelo je: ‘Ali se mi pokloniš, ali pa se mi podrediš!’ Od tega načela se Tito ne umakne niti za trenutek. Za izvedbo tega mu najbolj prija najti kakega duhovnika, ker mu potem nikdo ne more očitati, da dela proti koristim cerkve ali proti verski svobodi. Vsekakor ni ravno lahko najti vedno takšno osebo, ki pri svojih zdravih očeh ne bi uvidela, komu in kakšnemu namenu služi. Najprej se zadeva načne z intrigami in izmišljotinami, če pa to ne gre, tedaj se Tito poslužuje bolj neposrednih in krepkejših sredstev. V tej smeri so zelo značilni dogodki, ki so se začeli razvijati v slovenski emigraciji. Kakor znano, je vodja slovenskega dušnega pastirstva v Italiji ljubljanski duhovnik prof. Pavle Robič. Med razgovorom z nekim kardinalom ga je ta vprašal, kako to, da je podal ostavko, pri tem pa on kot poglavar vsega tega o tem nima pojma. Dr. Robič je odločno zanikal resničnost te novice in vprašal, odkod izvira. Izvedel je tudi to: izvirala je od uradnih jugoslovanskih zastopnikov. Sedaj je bilo vse jasno. Tito terja glavo dr. Robiča in ga skuša najprej omajati in zlomiti s takimi ‘govoricami’, kakor da je sam podal ostavko na svoje mesto. Če pa se to ni posrečilo, tedaj je vsaj pristojna cerkvena oblast bila opozorjena, kaj naj se stori! Če pa se te oblasti tega ‘ne bi spomnile’, tedaj bi pa Tito naravnost udaril in tega moža obtožil ‘politiziranja’ in ga predstavil kot ‘zlobnega izrabljivca vere v politične namene’, če ne celo kot ‘vojnega zločinca’. Na vsak način je že danes jasno, kdo na slovenski strani danes ‘moti dobre odnose med državo in Cerkvijo’ in kdo bo, ako pri tem vztraja, nekega dne moral iti s svojega mesta in ga odstopiti ‘manj kompromitiranemu’ in ‘bolj uslužnemu duhovniku’. Seveda vse s stališčča komunističnega režima in ne s stališča Cerkve ali dotične emigracje. Paralelen služaj borbe, ki jo Titov režim previdno vodi proti slovenskemu speakerju na vatikanskem radiu, preč. g. Iskri. Vsekakor spada tudi on med neubogljive in zagrizene elemente, pri tem pa ima tako mesto, od koder bi se mogla voditi dobra reklama, če se to Bel-gradu posreči, a tega odgovorni organi vatikanske radijske postaje ne bi opazili. Seveda mora najprej proč. g. Iskra, ki ima o tej zadevi jasne pojme. In začeli so s streli nanj iz nepričakovane smeri. Neki visoki duhovnik iz domovine je na svojem potovanju po Ameriki na več krajih izjavljal, da se g. Iskra poslavlja od vatikanskega radia in sicer po lastni želji, ker je bolan. Ko so ga na raznih mestih vpraševali, odkod to ve, novo novo Založba Baraga pred izidom je knjiga ruda jurčec SKOZI LUČI IN SENCE II. del obsežno gradivo spremljajo številne slike novo novo je dejal, da ima informacije iz uradnih virov. Spet ista stvar, isti vir in ista taktika. Zadeva je popolnoma izmišljena in je njen edini cilj zlomiti g-.Iskro in opozoriti Vatikan na ‘dobre želje’ bel-grajskih oblastnikov. Ali bo vse ostalo samo pri tem, bo pokazala bližnja bodočnost. Zadnja in najznačilnejša stvar pa je, da se Tito trudi, da hišo, ki je lastnina katoliške emigracije in kjer stanujejo slovenski duhovniki v Rimu na Via dei Colli iztrga iz njihovih rok in jo podredi cerkvenim oblastem v domovini in razpodi duhovnike — emigrante ter uniči njihovo 20-letno delo, ali pa jo sebi podredi, če bo uspelo." MED VATIKANOM IN ČEŠKOSLOVAŠKO Konec novembra so v Pragi zborovali češkoslovaški cirilmetodijski duhovniki, ki se tam imenujejo „borci za mir“. To druščino je leta 1951 ustanovil že leta 1948 suspendirani češki duhovnik in sedanji minister za zdravje Plojhar. Ploj-harjevo duhovniško mirovno gibanje je zajelo več duhovnikov kot pa analogne organizacije, ki jih je po vojni med katoliškimi narodi ukazala ustanoviti komunistična stranka. Na letošnji novembrski kongres je prišlo okrog tisoč duhovnikov. Glavni govornik je bil Plojhar ( v Dachauu se je ta mož nahajal v nemškem oddelku, ker se je tedaj oklical za Nemca — v tem oddelku so bile razmere znatno lažje). Ta se ima sedaj skupaj z drugimi miroborci za edinega predstavnika „uradne“ cerkve v Češkoslovaški in terja, čeprav teoretično avtoriteto Vatikana v verskih rečeh prizna, zase in svoje vlogo poglavitnega posredo-vavca med Cerkvijo in državo. V govoru je izrečno zahteval, da ga Vatikan obravnava z isto resnostjo kot praška vlada. Kritiziral je ne samo Pavla VI, temveč tudi Janeza XXIII, ker sicer njegov „znameniti program" ne sprejme v celoti socialističnega sistema. Dalje je Plojhar zahteval, da se škofje za nezasedene škofije izbero v glavnem izmed cerkvenih oseb, katere so v preteklosti dovolj pokazale pozitivno razmerje do države. To se pravi: med miroborskimi svečeniki. Edini laični zastopnik političnih oblasti na tem kongresu, minister za vzgojo in kulturo Jirži Hajek je v imenu vlade zagotovil miroborce, da se bo vlada obračala na njihovo organizacijo „glede različnih problemov, ki zadevajo življenje katoliške Cerkve v češkoslovaški pa tudi odnose do Vatikana. Mi smo zelo jasno precizirali to stališče v naših razgovorih s sv. Sedežem." Reakcija Vatikana še ni znana, toda odslej je jasno, da bo moral računati ne samo s praško vlado, temveč tudi s temi verniki posebne vrste. Tako dobesedno sodi 26. XI. dopisnik dnevnika „Le Monde", ki je znan po svojih simpatijah do progresi-stičnih kretanj. — Glede na praški kongres miro-borskih (cirilmetodijskih) duhovnikov je dne 1. decembra Osservatore Romano objavil neslednjo pripombo, ki jo je sig-niral vicerektor Federico Alessandrini: „Tiskovne agencije so razširile trditve, ki so bile baje izrečene na nekem tako-imenovanem „Mirovnem kongresu"; vršil se je te dni v Pragi in so bili nanj poklicani mnogi duhovniki. Udeležili so se ga med drugim tudi duhovniki iz tujih dežel, med njimi dva Italijana, kot se je reklo, popolnoma zasebno. Zdi se odveč na tem mestu soditi o pobudah družb in tudi takoimenovanih gibanj, glede katerih kanonična disciplina in danes koncilski odloki ukazujejo kot dolžnost rezervo in nezaupanje. Trditve, ki nanje mislimo, ne morejo vzbujati samo presenečenja, temveč še več, skrb, ker po eni plati kažejo pomanjkljiv smisel za resnost in odgovornost, po drugi pa očitno lahkomiselnost v postavljanju in obravnavanju problemov, ki so skrajno težki za življenje Cerkve same, na način, ki ni združljiv z neodpravljivimi prerogativami sv. Sedeža. Pojave kakor ta — to poudarjati bi moralo biti odveč — ne koristijo nastajanju in ohranjevanju ozračja medsebojnega spoštovanja, ki je nujno za morebitno iskanje morebitnih rešitev. Preseneča navzočnost oseb, ki se jih je omenjalo, ker bi moralo biti samo po sebi razumljivo, da udeležba na shodih take vrste — četudi iz osebnih pobud -— prav gotovo ne more biti ocenjena kot pozitiven doprinos k nujno potrebni jasnosti." Praška vlada bo torej morala izrečno priznati pravice sv. Sedeža v verskih in cerkvenih zadevah in odstopiti od želje, da bi se Vatikan morebiti pogajal z njo preko samozvanega Katoliškega odbora, za katerega se ve, da je popolnoma odvisen od komunistične oblasti. — ROVAL SHAKESPEARE COM-PANV v Londonu, najbolj znatna prizadevnost Shakespearove umetnosti našega časa, išče nova pota, oblike in izrazne možnosti. Zdaj, ko so člani te znamenite gledališke skupine večino svojega repertoarja posneli na plošče, se pripravljajo tudi na fibnanje Shakespearovih stvaritev. Z januarjem bo začela ta gledališka skupina s filmanjem „Macbetha“ in „Kralja Leara"; obe naslovni vlogi bo odigral Paul Scofield. Filmanja Shakespearovih komedij in tragedij bodo trajala čez štiri leta. Režiser Peter Broock, ki je za Shakespearovo 400-letnico svet in Angleže razburil s svojsko režijo »Kralja Leara", bo taisto tragedijo režiral tudi v filmu, medtem ko bo Peter Hall, ki s Scofieldom za letošnjo sezono pripravlja uprizoritev »Macbetha" v Straf-fordu, le-tega tudi filmal. — Ves ta velikopotezni načrt angleških gledališčnikov ima svoj vzvod v mogočnem uspehu, ki ga je Broock dosegel z režijo Weis-sove drame „Marat-Sade“, kar je bilo začetek in sprožilo za posnetke na ploščah in v filmu. ki so jo nekdanji slovenski meščanski poslanci lahko uresničili v dunajskem parlamentu, tržaški Slovenci pa se kot manjšina borijo za to pravico in jo poskušajo že tudi uresničevati. Celo v času diktature v stari Jugoslaviji so bojda slovenski poslanci govorili v belgrajskem parlamentu slovensko." Točno je diskusija v Mariboru poudarila, da sta položaj in vloga slovenščine v slovenskem gospodarskem in trgovskem življenju povezana s pravkar omenjenim pojavom nepravilnega odnosa do kultivirane materinščine in do slovenščine sploh v političnem življenju domovine. Referent je navedel vrsto slovenskih gospodarskih in trgovskih podjetij, ki s svojim početjem pri tekstovnem opremljenju izdelkov, embalaže, pri navodilih in jamstvenih listih uporabljajo le srbohrvaščino tudi za slovensko trSno območje. Celo kadar gre za izdelke, namenjene slovenskim šolarjem npr.: Aero školske hojice. S tem vplivajo tudi na kupce, ki »se začno sprijaznjevati z mislijo, da mora biti tako in da nič ne pomaga". »Določeni kategoriji ljudi na gospodarskem in komercialnem območju — morda tudi drugje — bi bilo potrebno »obuditi otopeli na/rodni čut“. »Nacionalna vzgoja (t. j. vzgoja k nacionalnosti) je bila zadnja leta preveč zanemarjena". Ker ni narodnega čuta in ponosa, »pa je sama jezikovna vzgoja postavljena na nerodovitna tla, sklicevanje na ustavne pravice in na enakopravnost, ki je že tako in tako ohromelo spričo počasnega reagiranja zveznih forumov in organov, pa je jalovo," Tako smo se Slovenci po zaslugi partije znašli v stanju pred 1918 in celo 1848. Diskusija je ugotovila, da »Pismo" ni ničesar spremenilo, kajti pribilo je, da se bodo »vse socialistične, narodne sile še nadalje morale zavzemati za materinščino, za ustrezen odnos do slovenščine in za njeno dejansko enakopravnost v naši socialistični skupnosti". Posvetovanje slavistov se je v sklepu povzpelo celo do očitanja in poziva oblastodržcem, ki ga Naši razgledi formulirajo tako: »Komur je do resne narodne politike, kdor čuti odgovornost pred zgodovino in pred našimi delovnimi množicami, ki jih pri nacionalnem čutenju in njihovi nasploh zdravi narodni zavesti ne ovirajo razne osebne relacije in kombinacije in še vprašanje trenutne oporlunosti, ta bo moral priznati, da je treba o nadaljnem razvoju tudi slovenske nacionalnosti misliti, ne pa prepuščati tok naključnosti in stihiji." Gotovo je treba misliti, toda misliti na razvoj slovenskega naroda, slovenskega državnega naroda. Zatorej je treba odvreči jugomarksistični pojem slovenske nacionalnosti. Dokler se to ne zgodi, bo diskusija o slovenskem vprašanju brez potrebne miselne profiliranosti in ne bo mogla privesti do političnega dejanja. (PS. Zaradi obilice gradiva se je objava članka zavlekla.) OLAt uraja Ruda Juritc. — Tilka »Editorial Baraga S.R.L.“, Pedomara 3253, Buenos Aires. — Vsa rK*azila na: Rodolfo Jurcec, Ramon L. Falcon 4158, Bumios Air««. — Editor retponsabl«: Rodolfo Jurž«c, Ram6n L. Falc6n 4158, Buenos Aires.