Januš Golec: Zlora&a €€rhĄ€ne^ci pelfa Svete Gore Stoletja so Sv. Gore nad Št. Petrom v spodnjih krajih ob Sotli ena najbolj znamenitih Marijinih božjih poti. Zatekajo se v to svetišče na razgledni gori tisočeri Stajerci, Prekmurci in Hrvati. Največji shod božjepotnikov je na Malo Gospojnico in še celo osmino prihajajo k Mariji posamezne procesije. Na Mali Šmaren je sigurno vsako leto na tem prijaznem hribu do deset tisoč romarjev. Zelo prostorna eerkev je nabito polna ob glavnem romanju, da se prerije človek z največjim trudom in počasi skozi gnečo, ako hoče ven ali noter. Samo ob sebi umevno, da so Sv. Gore za te dneve tako številnega obiska posute z berači iz vseh delov Slovenije in Hrvatske. Poleg beraške nadloge je motila na ta Marijin praznik v prejšnjih letih pobožno razpoioženje žeparska drznost, ki se je ravno na svetogorski božji poti tako rada udejstvovala. F*ekordni obisk slovenskih in hrvatskih romarjev so doživele Sv. Gore 1. 1918. Preprosti narod je imel tedaj denar; na drugi strani pa ga je stiskalo iz svetovne vojne toliko privrelega gorja, da ga je gnalo kam dalje na višine po pomoč ter uteho k nebeški Materi. Na Malo Gospojnico v letu 1918. so sprejele Sv. Gore toliko romarjev, da je bil od lipe pod mežnarijo pa do vrha vsak kotiček več nego trikrat prenapolnjen in se je vse drenjalo v hudi vročini gcr in dol. Tuji pcvei Omenjenega leta so se pojavili v ::akristiji svetogorske cerkve štirje moški. Plačali so že rajnemu šentpeterskemu g. župniku Lahu zgodnjo peto, deseto slovesno in še eno tiho sv. mašo. Pravili so, da so vižarji dolge procesije, katera je priromala peš od Mure in madžarske meje. Prosili so za dovoljenje, da bi smeli peti pri dveh glavnih službah božjih na koru ob spremljevanju domačega organista, kateremu bodo dobro nagradili trud. Vižarji, ki so se ponujali za pevce, so bili srednje stari, boljše oblečeni in naravnost vsiljivo ponižnega vedenja. Dva po svojih debelih, da ne rečem krofastih vratih, nista obetala, da bi znalo prikipeti iz njunih grl kaj za uho prikupljivega. Gospod župnik se je udal s pristankom organista, ker so tujci zagotavljali, da so priznani pevci. Ako bi pa njih petje ne odgovarjalo zahtevam ter pričakovanju romarjev, jih lahko zamenjajo po zgodnji peti sv. maši običajni domači pevci. Izredno ubrano petje Povsem neznani vižarji niso pretiravali, ko so sami hvalili ubranost svojih glasov. Že očenašna pesem pred samo pridigo je zadonela s tako izredno prikupljivostjo po cerkvi, da se je trudil vsak romar ozreti na kor, da bi videl moške pevce s tolikanj v srce segajočimi glasovi. Na vsaki strani orgel sta stala po dva pevca. Najlepše sta privijala ona dva krofasta, od katerih bi ne bil nikdo pričakoval na prvi pogled, da sta njuni grli sploh sposobni za spuščanje človeškega glasu. Po pridigi je bila peta sv. maša. Očenašna pesem je že privabila v itak nabito polno cerkev toliko ljudi. da je vse stokalo radi prerivanja in kar zevalo od soparice. ;<Dalje sledi)