izhaja vsak četrtek
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Trst, Via Machiavelli 13/11., Tel. 3-64-91 — Za Italijo: Gorica, Piazza Vittoria 18. — Poštni predal (casella posV Trst 431. — Pošt. ček. račun: Trst, št. 11/6464.
Poštnina plačana v gotovini
Posamezna št. Lin 25.—
NAROČNINA: trimesečna lir 325 - polletna lir 600 - letna lir 1100. — Za inozemstvo: trimesečna lir 500 - polletna lir 1000 - letna lir 2000. Oglasi po dogovoru.
Spedizione in abb. postale I. gr.
ŠT. 23
TRST, ČETRTEK 28. OKTOBRA 1954, GORICA
LET. III
Katero pol bo ubral Rim na Tržašhem?
Borba med dvema strujama-Požig prosvetnega krožka Rauber - »Trst bije poslednjo bitko."
V trenutku, ko jemlje Italija upravo našega področja v svoje roke in prehajajo tržaški Slovenci i zn o v a pod oblast Rima, sta, se v italijanski javnosti pojavili dve politični struji.
Ena je našla najvidnejši izraz v zadržanju »minskega poslanca Colognattija in monarhista Lucifera, ki sc zgražata, da je Scelbo-va vlada sklenila vrniti tržaškim Slovencem tri narodne domove, češ da se s tem težko ograža italijanska kultura Trsta. K isti struji s 1)3da na žalost tudi tukajšnje glasilo Krščanske demokracije Giornale di Trieste, ki se zavzema z vso odločnostjo za to, da naj Trst kljub narodnostnemu statutu in proti vsem določilom podpisanega sporazuma »o-hrani« svoj dosedanji izključno italijanski značaj. Slovenščina naj potemtakem ostane se nadalje izključena iz javnih napisov ter pregnana iz vseli uradov. Če Slovenci zahtevaj», naj se v smislu sporazuma uresniči narodna enakopravnost, delajo po mišljenju te-
Pooblaščeni zastopniki Slovenske kršč. socialne zveze in Skupine neodvisnih Slovencev, zbrani na sestanku dne 26. oktobra 1954, so razpravljali o položaju, v katerega so prišli tržaški Slovenci po objavi londonskega sporazuma od 5. oktobra t. ter se zedinili v naslednjem:
1.	Sporazum, podpisan od Jugoslavije, Italije, Velike Britanije in Amerike, ter pozneje odobren tudi od Sovjetske zveze, postav Ija tržaške Slovence pred nalogo, da vskladi-jo svoje delovanje z novim položajem, čeprav je bil, kakor večkrat v zgodovini, tudi to pol ustvarjen brez njihovega sodelovanje in mimo njihove volje.
2.	SKSZ in SNS upala, da bo sporazum doprinesel k normalizaciji odnosov med sosednima državama ter tvoril podlago njunemu prijateljskemu sodelovanju. S lem bodo izpolnjeni pogoji za mirno sožitje in sodelovanje tudi med slovenskim in italijanskim ljudstvom na Tržaškem. Podpisani organiza-ciji sta pripravljeni prispevati svoj delež k uresničenju tega cilja.
3.	Ker Sta prepričani, da je mirno sožitje na našem ozemlju odvisno od lojalnega izpolnjevanja posebnega statuta, pozdravljajo izjave in zagotovila, ki so jih v tem pogledu dali predstavniki Italije in matične države.
Odnos tržaških Slovencev do nove uprave bo odvisen od lojalnosti, s katero bo izvajala določila posebnega statuta.
ga lista italijanski večini krivico, jo kratko in malo »davijo«.
Drugo strujo predstavljajo odgovorni državniki in del zrelejšega italijanskega tiska. Ministrski predsednik Scelba je izjavil, da se bo njegova vlada vestno držala sporazuma in ga v celoti izvajala. Še določneje je govoril zunanji minister Martino, ko je branil ustanovitev treh slovenskih prosvetnih domov v Trstu. Poudaril je, da poleg italijanske globoko spoštuje tudi slovensko kulturo, ter dal razumeti, da se bo na Tržaškem lahko nemoteno uveljavljala in razvijala.
Preteklo soboto je pa slovenska javnost doživela pravo presenečenje : znani ostro nacionalistični videmski dnevnik Messaggero-Veneto je priobčil na prvi strani članek g. B. Marina, s katerim se je brez vsakega pridržka postavil na stran Scelbe in Martina.
DANO BESEDO TREBA SPOŠTOVATI
Za sporazum z Jugoslavijo — pravi — so morali Italijani plačati zelo visoko ceno : iz-
4.	Jugoslovansko in italijansko vlado pozivala, naj se čimprej sporazumeta glede svobodnega prometa oseb in blaga ne samo med obema conama, temveč tudi med našim področjem in obmejnimi kraji, ki so v gospodarskem oziru skozi stoletja težili na Trst.
5.	Obenem izjavljata, cla so za gospodarski obstoj in napredek področja, ki je prišlo pod italijansko upravo, potrebni izredni ukrepi. Posebno poudarjata nujnost, da se temu področju v celoti prizna značaj svobodne cone.
6.	J' teh zgodovinskih dneh, ko gre za to, da se konkretno izvedejo načela o zaščiti slovenskega ljudstva na Tržaškem ter s tem zagotovi njegovo bodoče politično, gospodarsko in kulturno življenje, je po mnenju SKSZ in SNS nujno potrebno, da se ne samo gospodarske in prosvetne, temveč tudi politične in ostale slovenske organizacije sporazumejo za skupen in enoten nastop v vseh vprašanjih, ki so življenjskega pomena za naš narodni obstoj. Ustanoviti je treba Narodni svet ali najti kateri drug način za skupno obrambo statuta, ki zadeva interese vseh Slovencev, pa naj pripadajo katerikoli stranki ali ideolgiji.
Ko naslavljata na vse slovenske stranke in skupine vabilo, da pristopijo takoj k razgovorom ter se zedinijo na skupen narodna obrambni minimalni program, sta SKSZ in SIS S prepričani, da tolmačita srčno željo vseh tržaških Slovencev. SKSZ SNS
gubili so Istro. Vendar to ni še vse. Trst jej bil doslej zelo ponosen na to, da je čisto italijansko mesto, a rimska vlada je sedaj tudi italijanski značaj Trsta postavila v diskusijo. Z Jugoslovani ni lahko sodelovati, zakaj oni trde, da leži Trst na slovenskem ozemlju in da se zategadelj mestu ne morejo odpovedati. In kako so v svojih stremljenjih vztrajni in na vse pripravljeni, vemo iz lastne izkušnje. Kako se je mogoče z njimi pod takimi pogoji sporazumeti?
V bistvu gre za naslednje : mi bi morali priznati slovenski manjšini pravico, da živi poleg nas svoje lastno življenje in da je ta njena pravica v zakonu zaščitena. Te stvari se zde preproste in same po sebi umevne, a v resnici niso. Dokler bodo namreč Italijani sumili v tukajšnjih Slovencih peto kolono-, pripravljeno, jim skočiti vsak čas v hrbet, je sporazumevanje s Slovenci težko. Ravno tako je z druge strani prirodno, da nam slovenska manjšina mora biti sovražna vse dotlej, dokler ne bomo spoštovali njene pravice do življenja, ki si jo je izvojevala.
Italija — poudarja g. Marin — je na vsak način prevzela pred celim svetom do Slovencev svečano obvezo in »ta obveza mora biti spoštovana«. Mi Italijani moramo zaupati v lastno moč in ne smemo biti tako malenkostni, da bi Slovencem odrekali pravico, ki jim gre po zakonu, priznanem od naše države, in — bodimo odkriti — tudi po prirodnem pravu.
UČITE SE IZ PRETEKLOSTI
To sta dve politični struji, boreči se v italijanski javnosti za nadvlado-. Katera bo zmagala ?
Prva dela z vsemi silami na tem, da bi pravice, zajamčene Slovencem v posebnem statutu, ostale na — papirju. Njen vrhovni cilj je ustvariti na našem ozemlju tako ozračje, da bi se Slovenci sami ne hoteli posluževati pravic, ki jim jih daje zakon. Kako naj ta cilj dosežejo ?
Surovega nasilja, kakor se je bilo- udomačilo pri nas pod fašizmom, ne morejo več z uspehom uporabljati. Italija je danes demokratična država. Politično lahko obrnejo sebi v prid samo posledice terorja, ki so ga fašisti četrt stoletja izvajali nad našim ljudstvom in ki tiči mnogim Slovencem še danes globoko v kosteh. Ti se še zmerom ne upajo nastopati kot enakopravni in svobodni državljani, temveč se obnašajo kakor podložni, ustrahovani hlapci.
Toda zgodovina je kljub vsemu temu dokazala, da so metode nasilja ostale med primorskimi Slovenci v bistvu popolnoma brezuspešne. V našem narodu, znanem po toliki (Nadaljevanje na 3. strani)
Zil SMPEBl Ii\! EMOTEBJ MST0P SLOffEMCEV
Spoštovanje statuta - Prosta cona - Svoboden obmejni promet.
NOVICE Z VSEGA SVETA
PROGLAS GENERALA DE RENZIJA
Dne 26. oktobra ob 10. uri zjutraj je na našem področju prenehala zakonodajna in upravna oblast generala Wintertona ter prešla na italijanskega generala Edmonda De Renzija.
Ta je naslovil na prebivalstvo proglas, se-stoječ iz štirih točk. V njem naznanja najprej, da je prevzel civilne in vojaško oblast V coni A, nato odreja, da ostanejo v veljavi vsi zakoni, uredbe in ukazi, izdani na tem. področju. Funkcionarji in nameščenci javne uprave ostanejo v službah in morajo še nadalje izvrševati svoje dolžnosti. V četrti točki obvešča prebivalstvo, da bo njegova oblast prenehala v trenutku, ko zasede svoje mesto: vladni komisar.
Pravijo, da se to zgodi v nekaj dneh.
^VINTERTONOVO SLOVO
Preden je zapustil Trst, je gen. Win ter ton izdal razglas na prebivalstvo. Vsebina ni važna. Sporoča nam samo, da je ZVE" prenehala, kar vsi že vemo. Zanimivo je le, da je razglas izšel tudi v slovenščini. Winterlon jei ravnal v smislu sporazuma o- Trstu, po katerem morajo biti vse uradne objave dvojezične. Razglas generala De Renzija je izšel samo v italijanščini.
Winterton ne zapušča med Slovenci dobrega spomina. Naše ljudstvo- ne more pozabiti, da je s policijsko silo dal odstraniti slovenske krajevne napise na naši obali. To je storil tudi v Devinu, kjer je več let živel kol gost med Slovenci.
TITO O TRŽAŠKEM SPORAZUMU
Jugoslovanski parlament je soglasno odobril sporazum o Trstu. Pri tej priliki je govoril tudi Tito. Tržaško vprašanje, je rekel, je bilo ugodneje rešeno, kakor so mnogi mislili. Slovenski narod je dobil izhod na morje, ob katerem je živel stoletja, a bil izpostavljen hudemu zatiranju. Koper bo postal središče za vse južno Slovensko Primorje.
Tržaškim Slovencem je obljubil, da bodo predmet stalne pozornosti in bratske ljubezni jugoslovanskih narodov in njih voditeljev. Želi, da bi postali most k nadaljnjemu zbliževanju med Italijo in Jugoslavijo. »Od načina, kako se bo rešilo vprašanje tržaške svobodne luke, posebno pa od tega, kako bodo ravnali z našo manjšino,« je poudaril, »je odvisno, ali bo sporazum služil tudi svojemu širšemu cilju, to je normalizaciji odnosov ter vsestranskemu sodelovanju med nami in Italijo.«
Tito je izrazil zadovoljstvo’, da je sporazum odobrila tudi Sovjetska zveza.
PRIKLJUČITEV CONE B
Tito je podpisal odlok, s katerim se ja pretekli ponedeljek opolnoči priključila cona B Jugoslaviji.
NA BOJNEM POLJU
K o so se poslanci zadnjič nehali pretepati, je rimska zbornica nudila žalostno sliko : raztreskali so bili mizo stenografov, odtrgali številne zvočnike in razbili ministrske stolice. Na tleh so ležale zapestne ure in gumbi, ki so bili odleteli od oblek borečih sc ljudskih zastopnikov.
23. OKTOBER 1954
bo zapisan z velikimi črkami v knjigi svetovne zgodovine. Predstavniki zapadnih držav so ta dan v Parizu vrnili Nemčiji popolno neodvisnost. S tem je prenehalo nadzorstvo zaveznikov nad nemško industrijo, zavezniki se ne bodo več mešali v notranjo zakonodajo Nemčije in ji dovolili, da organizira lastno vojsko.
V	Parizu so ustanovili Zap a dno evropsko zvezo, v katero vstopijo Velika Britanija. Francija, Belgija, Nizozemska, Luksemburg, Italija in Nemčija. Zveza nima samo vojaškega značaja, temveč si je postavila cilj. da tudi politično in gospodarsko organizira Evropo. Saj so sklenili postaviti na čelo zveze nekak svet ministrov in ji dati ob stran posvetovalno skupščino.
Nemčija bo vstopila v Atlantsko zvezo in s tem postala enakopravna članica najmogočnejše obrambne zveze zgodovine.
Najvažnejše pa je, da sta Nemčija in Francija pokopali vsa dosedanja nasprotstva. Zadnji kamen spotike je bila Saarska pokrajina, ki jo je Francija vključila v svoji gospodarski sestav, čeprav je prebivalstvo popolnoma nemško. Zdelo se je že. da se pogajanja zaradi Saarske kotline razbijejo, toda v dolgih nočnih razgovorili, ki so trajali do zore, sta se Mendčs-France in Adenauer končno pobotala in rešila konferenco.
Nemško-francosko prijateljstvo je na j večji uspeh pariškega zasedanja, ker je s tem položen osnovni temelj miru v Evropi.
»AL’ NJEGA OD NIKODER NI«
V	torek bi se bili morali na Glavnem trgu v Trstu srečati in posloviti 3 generali: italijanski. ameriški in angleški. Toda glej, Wintertona ni hotelo od nikoder biti. Zbrani odličniki, med njimi škof Santin, so gledali nervozno na uro, a čakali zaman.
Winterton bi bil moral svečano predati oblast generalu De Renziju. Kaj je Angleža tako razjezilo, da tega ni storil, ne vemo. Vse je opravil po telefonu.
FRANCOSKA MANJŠINA
Poleg južnotirolskih Nemcev in Slovencev živi v Italiji tudi francoska manjšina v Dolini Aosta, kateri je priznana deželna samouprava.
Prihodnji mesec bodo Francozi volili svoje deželne poslance. V volilnih seznamih ja vpisanih 64.000 volilcev. Od teli je ena tretjina tujih priseljencev.
SLOVO ANGLEŽEV IN AMERIKANCEV
Posledji Angleži in A m eri kanci so ziapu-i stili Trst v torek, 26. oktobra zjutraj. Vkrcali so se na ladje in mahali proti mestu.
RUSIJA IN TRST
Zastopnik Sovjetske zveze pri Združenih narodih Višinski je v New Yorku še enkrat izjavil, da se njegova vlada s sporazumom o Trstu strinja. Sovjetski Rusiji — je rekel —■ se ni zdelo potrebno zahtevati, da se izvede mirovna pogodba. Dodal pa je, da je »rešitev začasna«.
Za ljudi, ki znajo brali, so stvari sedaj jasne. Izjavo si je treba zapomniti.
Slovenski župani branijo statut
Župani slovenskih občin so prejeli od oblasten nalog, naj dajo nabiti na zidove poslanico in razglas vojaškega poveljnika De Renzija.
Ker jim je bilo dostavljeno samo italijansko besedilo, župani ukaza niso izvršili. Poslanico in razglas bodo dali nalepiti, ko dobe slovenski prevod.
S svojim nastopom brcnijo zakon, zakaj statut predpisuje v 2. odstavku (točka 5), da morajo vsi »javni razglasi« biti dvojezični.
Ko je bil naš list že v stroju, smo culi, da so se oblastim vdala in razposlala slovenske razglase.
SILNE POPLAVE
V ponedeljek ie mesto Salerno in okolico udarila težka nesreča. Zaradi hudih nalivov, ki so trajali vso noč, so reke prestopile bregove in se razlile po pokrajini. Hudourniki sc prihrumeli z bližnjih hribov ter rušili mostove in hiše, plazovi so razdejali železniške proge, po mestih je uničena vsa kanalizacija. Salerno in okoliška mesta pokriva gosto, okoli pol metra debelo' blato.
Do sedaj so našli 199 trupel, 70 oseh pa pogrešajo. Več tisoč ljudi je brez strehe.
SMRT JE ŠLA MIMO
V sredo se je znani slovenski duhovnik Mario G er dol vez il na motorju po mestu, ko se je nenadoma znašel pred tramvajem, kateremu se ni mogel več izogniti. Zletel je naravnost pod cestno železnico, ki g'a je vlekla 10 metrov za seboj. Preplašeni potniki so bili prepričani, da je po njem. Toda v bolnišnici so zdravniki ugotovili, da je padec ostal brez težjih posledic.
Želimo g. Gerdolu, da bi čimprej okreval.
NAMAZAN GOBEC
Mlad irski bolničar je sklenil postaviti,' nov svetovni rekord. Govoriti hoče nepretrgoma 127 ur o »Čudaških plateh življenja«.
Od časa do časa mu bodo dajali nekaj hrane. Mnogo pametnega gotovo ne bo povedal.
NI NEVARNOSTI
Italijanske vojake, ki so prišli v torek vi naše mesto, je pričakala kraška burja z dežjem. Vendar slabo vreme ni zadržalo velike množice, da jih je hitela pozdravljat.
Ljudje so prišli iz vseh krajev Italije, saj1 so imeli 50% popusta na železnicah.
Ves dan so bile na trgu Unità man’festa-cije.
Govoril je tudi župan Bartoli. Obžaloval je težko usodo Italijanov »v naši Istri in drugih zemljah, ki so bile zaradi krivičnosti' neusmiljene vojne« odtrgane italijanski državi.
Zavzemal se je za obojestransko spoštovanje statuta, a izrazil bojazen, da ne bi italijanska vlada šla predaleč. Mislimo, da te nevarnosti ni.
IZJAVA
Spodaj podpisani sem dne 13. t. m. v Borštu nepremišljeno izgovoril proti županu g. Lovrihi in občinskemu odboru žaljive besede, češ da si lastijo javno občinsko imetje.
Zatrjujem, da sem navedene besede izgovoril, ne da bi imel o tem najmanjšega dokaza, in zato prosim imenovano občinsko oblast oproščenja.
Boršt, 16. oktobra 1954.
Petaros Karel
Katero pot bo ubral Rim na Tržaškem?
Nadaljevanje s 1. strani miroljubnosti in pokornosti zakonom, da ni v teku dolgih stoletij pod Avstrijo dal niti enega političnega atentatorja iz svoje srede, je fašizem izzval tak odpor, da je nas same in svet presenetil.
Glasilo komunistične stranke l’Unità je objavilo te dni seznani vseli od posebnega fašističnega sodišča obsojenih. Iz njega posnemamo, da je bilo v tem času n v smrt obsojenih 14 pripadnikov naše manjšine, italijanskih komunistov 5, vseh Italijanov skupaj pa 24. Pri tem moramo upoštevati, da je v državi živelo približno 45 milijonov Italijanov, Slovencev in Hrvatov pa le pol milijona. Če primerjamo številke, pridemo do zaključka, da je naše ljudstvo v borbi proti fašizmu doprineslo ne desetkrat, ne dvajsetkrat, temveč devetdesetkrat več žrtev kakor Italijani. Da bi bili nam enaki, bi bili morali imeti 1260 na smrt obsojenih in ne 24.
Kakšno vlogo je igrala naša manjšina v borbi proti fašizmu, je javno poudaril sam Mussolini, ko je decembra 1931 podaljšal trajanje posebnega sodišča za nadaljnjih 5 lei ter utemeljil svoj korak s potrebo, da sc g čim odločneje in hitreje« uničijo žarišča odpora v Julijski Krajini. »To je tem bolj potrebno zavoljo tega,« je rekel, »ker je spokojnost teli krajev pomembna ne samo za mir italijanskega naroda, temveč tudi za mir Evrope.«
STARI ČASI SG ZA VEDNO MINULI
Istočasno je Piccolo opisoval patriotične slavnosti v slovenskih vaseh in poročal, kako je ljudstvo za fašizem navdušeno ter se čedalje bolj preliva v italijansko večino. Kakšna je bila resničnost, je pokazal september 1943, ko so slovenske in hrvalske množice zagrabile za orožje ter je v borbah padlo okoli 50.000 naših ljudi. To je bil končni uspeh fašistovske raznarodovalne politike.
Vse te stvari omenjamo zavoljo tega, da bi se nacionalistični nestrpneži iz preteklosti nekaj naučili in ne bi padali v stare napake, £ katerimi so neizmerno škodovali nam, a na kraju še bolj samim sebi in Italiji.
Zapomniti si morajo, da so za vselej minili časi, ko je bilo mogoče ravnati s Slovenci kol s podrejenim in manjvrednim narodom.
Res je, da se jim je v trenutku, ko je italijanska vojska spet prekoračila mejo Tržaške, posrečilo zagrešiti nad našim ljudstvom nov zločin : na Greti so sežgali .slovenski prosvetni krožek Ra uh er. Toda s svojim hudodelstvom so neprimerno več škodovali Italiji kakor tržaškim Slovencem. Naše prebivalstvo pretresa globoko, nepopisno ogorčenje : »Spot se je pojavila Italija s svojimi požigi in zločinskimi škvadrami!« gre glas po deželi in preko meje. Zares, di ven začetek miru in prijateljstva med sosednima narodoma na Jadranu!
Nacionalistični divjaki naj le tako nadaljujejo! Pri nas bodo uničili vsak ugled Italije, obenem se pa v kratkem prepričali, da so za zmerom minili časi, ko je naše ljudstvo mirno in krotko prenašalo fašistična nasilja. Leto 1954 ni leto 1920 ali 1924.
»TRST BIJE POSLEDNJO BITKO«
Mnogi italijanski nacionalisti upajo, da Lodo v svoji politiki do Slovencev uspevali s
preračunanim socialnim pritiskom. Prizna-,amo, da tu lahko še marsikaj dosežejo. Iz strahu za vsakdanji kruh in iz koristoljubja bo še marsikateri Slovenec vpisal otroka v laško šolo in govoril na uradih italijanski.
Vendar tudi to sredstvo ne more trajno uspevati. Napočili so časi, ko sc ljudstva ne morejo več tako izlahka raznarodovati kakor pred daljnimi stoletji. Saj se celo kolonialna ljudstva dramijo k zavesti svojega človeškega dostojanstva. Tudi v beneški Sloveniji je doba raznarodovanja v bistvu zaključena in narodnega prebujenja tamkajšnjega prebivalstva ne more nobena sila na svetu več preprečiti.
Toda vzemimo, da bi se tržaškim nacionalistom socialni pritisk obnesel. Kaj bi s tem dosegli ? Pomnožili bi za nekaj tisoč število tukajšnjih Italijanov, to je vse. Pojdimo pa Še dalje in recimo, da se jim posreči poitalijančiti vse Slovence v mestu in vse Slovence na deželi. Toda čeprav bi ta sicer nemogoči, a najvišji cilj dosegli, bi tržaško vprašanje s tem ne bilo še rešeno. Trst z ozkim pasom do Štivana bi bil še vedno otok v morju slovanstva, ki se le nekaj kilometrov od meje širi proti vzhodu.
Narodne manjšine same po sebi niso važne. Važno je, da stoje za njimi, kakor pra-\ Uno piše Messaggero, njihovi matični narodi. Londonski sporazum ni bil sklenjen med tukajšnjimi Slovenci in Italijani, temveč med Jugoslavijo in Italijo. Njegov namen je bil ustvariti mir in sodelovanje v jadranskem delu Evrope, kar je v interesu zapada in, kakor smo brali, tudi Sovjetske zveze.
To je vzrok, zakaj Messaggero Veneto poziva rimsko vlado, naj zelo dobro preudari, kakšno politiko bo vodila s -Slovenci na Tržaškem. Rim naj se zaveda, da »bije Trst
POŽIG PROSVETNEGA KROŽKA NA GRETI
V noči od ponedeljka na torek je skupina nacionalističnih pobalinov vdrla na dvorišče kulturnega društva Rauber na Greti. Skozi steno lesene stavbe so zvrtali luknjo, zlili v notranjost bencin in ga zapalili. Takoj so so dvignili plameni in ovili zgradbo, ki je sko-ro popolnoma zgorela. Uničeno je tudi pohištvo. Škoda znaša več milijonov lir. Gasilci sc ogenj pogasili, ali škode niso mogli več preprečiti.
To je kultura, ki jo prinašajo med tržaške Slovence. Ogorčenje prebivalstva se ne da. popisali. Ljudje, posebno pa delavci škripajo z zobmi od jeze. Nov dokaz, kako nujno je potrebno, da se tukajšnji Slovenci čvrsto združijo ter skupno branijo.
PRITISK V ŽELEZARNI ILVA
Skupina nacionalističnih delavcev je to dni predložila ravnateljstvu seznam tridesetih delavskih tovarišev ter zahtevala, naj jih podjetje vrže z družinami vred na cesto.
Ravnatelj pa je bil pameten in odločen : rekel je, naj se ovajalci obrnejo na sodišče, ki naj razsodi, ali je ta ali oni delavec zagrešil kako protizakonito' dejanje.
LEP ZAČETEK DVOJEZIČNOSTI
Nedavno tega je bila na pošti v Dolini imenovana oseba, k' ne pozna jezika prebi-
svejo poslednjo bitko ; pri tem ni važno, koliko časa bo trajala, jasno pa je, da gre za odločilno borbo! « Če ne bomo Italijani ust v a rili med nami skrajne discipline, pravi list, in razvili največjih naporov, bomo bitko izgubili in propadli.
KAKŠNA JE PRAVA POT
Če vse to upoštevamo, bi za trezno misleče Italijane ne smelo biti nobenega dvoma, Katero strujo naj rimska vlada skuša dovesti do popolne zmage. Ker je ravnanje z manjšinami odločilnega pomena za dobre ali slabe odnose med sosednima državama, bi Rim ne smel nikomur dovoliti, da ovira izvajanje slovesno sklenjenega sporazuma. Časniki, ki veljajo za glasila Krščanske demokracije, bi morali delati na pomirjenje med tu živečima narodoma in si postaviti za cilj, da se s časom tu ustvari ozračje strpnosti, poštenega sodelovanja in prijateljskega sožitja. Tukajšnji Italijani in Slovenci bi morali poslati most med Italijo in Balkanom, Trst pa životvoren posrednik med latinskim in slo vanskim svetom.
S tem zgodovinskim poslanstvom Trsta se kaj slabo ujema stališče, ki ga je Piccolo zavzel že v svoji prvi številki od 26. oktobra. V uvodniku se pritožuje, da je sporazum težko okrnil pravice italijanščine na Tržaškem. Niti »habsburški Dunaj« si ni upal iti tako daleč kakor Scelbova vlada. To je bojna napoved posebnemu statutu in s tem sporazumu med jadranskima sosedoma. Obenem je to dokaz, da se tukajšnji nacionalisti niso iz preteklosti ničesar naučili.
Položaj je torej pri nas izredno težaven in napleten. Če bo hotel Rim izvesti sklenjeni sporazum, bodo njegovi uradni zastopniki v Trstu morali imeti mnogo potrpljenja, mnogo pameti, predvem pa nenavadno mnogo odločnosti.
Vsak njihov korak, ki nas vodi v enakopravnost, bomo iz srca pozdravili!
valstva ter govori s strankami v italijanščini. Dosedanji uradnik, ki je prostovoljno odstopil, je bil domačin in poznal oba deželna jezika.
Prvi uspeli posebnega statuta je torej ta, da se je položaj tamkajšnjih Slovencev poslabšal, namesto da bi se izboljšal. Ali so poštno ravnateljstvo zaveda, kako porazno' vpliva to na naše prebivalstvo? Slovencem ne preostane drugo, ko da s? poslužijo zakonite pravice ter zahtevajo tolmača.
LEPA VEST
Priljubljeni pianist g‘. Gabrijel Devetak, naš rojak iz Štmavra pri Gorici, je doživel g koncertom v »Josefstadtu« na Dunaju izreden uspeh. Njegovo izvajanje je odlično ocenila vsa dunajska glasbena kritika.
Koncert je priredilo Udruženje za podpiranje slepcev. Kako človečansko je njegovo delo, ko je podjirl slepce on, ki je sam slep.
LETEČ KROŽNIK
se je končno prikazal tudi pri nas. Ljudje so ga zagledali v ponedeljek takoj po 6. uri zjutraj. Videli so ga v mestu in na Bazovici. Imel je obliko žarečega okroglega predmeta z dolgim repom in letel z veliko brzino.
Leteče krožnike so videli isti dan tudi v raznih mestih srednje Italije in gledali, kako frčijo čez morje proti Jugoslaviji.

PROSEK
V	noči od ponedeljka na torek smo pri nas bolj malo spali. Trušč avtomobilov in motornih koles je bil prevelik. Drugi dan smo izvedeli, da so bili to ljudje, ki so odšli" italijanski vojski naproti.
Proti temu se seveda ne moremo pritožiti. Toda obnašanje teh ljudi je bilo vse obsodbe vredno. Drveč skozi slovensko vas se niso mogli premagati in so nas hoteli z raznimi žaljivimi klici izzvati. Pa tudi kak manjši kamen je sfrčal v naša okna.
A spomin na sprejem v Sv. Križu je bil še preživ in zato se niso upali ustavljati se in nas huje dražiti. Pa bi tudi ne bilo modro, ker smo bili na to pripravljeni.
OPČINE
Tudi pri nas smo bili v noči od ponedeljka na torek na nogah. Že naprej smo namreč vedeli, da se gostje italijanske narodnosti, ki so jih naselili v našo vas, ob tej priliki ne bodo mogli premagati, da nas ne bi izzivali.
In res, pričakovanje se je uresničilo. Okoli 21. ure je večja skupina ezulov in prebivalcev »Villaggia del Fanciullo« začela lepiti, po naših hišah laške lepake. Razumljivo je, da smo se temu kot Slovenci uprli. Italije smo si vse prej kot želeli, sedaj naj bi pa dopustili, da bi nam naše domove ošarili z zastavami in laškimi napisi!
Naši ljudje so se zato zbrali in z odločnim nastopom preprečili nadaljnje lepljenje. Da se niso končno nočni borci za italijanstvo razšli, bi znala pasti na njihove grbe še kaka krepka. To- je uvidela tudi policija, ki jih je spočetka zagovarjala in jih nato razgnala.
Zdi se pa, da so imeli isti ljudje v načrtu še eno junaško akcijo : izobesiti na cerkvenem zvoniku italijansko zastavo. Samo tako si lahko razlagamo, da so bila v isti noči. vrata naše cerkve vržena iz tečajev.
Tak vandalizem Openci odločno obsojamo. Naše domove in našo cerkev bomo znali vedno braniti! Tu nam ne bo' nihče ukazoval in razgrajal!
NABREŽINA
Po dolgem odlašanju smo vendarle prišli do novih orgel, ki jih je naša župna cerkev pogrešala celih 40 let. Prejšnje orgle so bile stare in so bile poškodovane že v prvi svetovni vojni.
V	ponedeljek jih je tvrdka Zanin iz Co-droipa, pri kateri so bile naročene, pripeljala na mesto in mojstri te tvrdke so takoj pričeli s postavljanjem novega glasbila. Ce bosi o delo nemoteno naprej, jih bodo nabrežin-ski verniki slišali že prihodnji teden.
V	naši javnosti se veliko razpravlja o novem položaju in o vsem, kar je s tem v zvezi. Povsod govorijo o potrebi po enotnem nastopu vseh Slovencev,, da si priborijo pravice, ki so jim zajamčene v manjšinskem statutu.
Ker gre za reševanje in utrjevanje slovenstva na teh tleh, smo mnenja, da je taka enotnost nujna in tudi neizogibna. Zato pozivamo vse naše vodilne kroge različnih gledanj in stremljenj k uvidevnosti. Novi položaj, v katerem se nahajamo, naj pravilna ocenijo! Razumljivo je, da se vse stranke
ne morejo zliti v eno, a neki skupni organ za reševanje nadstrankarskih, narodnostnih vprašanj je nujno potreben.
SLIVNO
Nesreča, ki je prejšnji teden zahtevala življenje mladega Stanislava Miliča, nas je hudo pretresla. Pokojni je zvečer popravljal svoje motorno vozilo. Ker je bila že tema, mu je mati pridržala električno žico z žarnico. Nenadoma je mater močno streslo. Sin jo je hotel odtrgati od žice, a pri tem je tudi njega stresel tok in se je zgrudil.
Sosedje, ki jih je priklicalo kričanje prestrašene matere, so takoj obvestili policijo. Bolničarji so nemudoma začeli z umetnim dihanjem. Ko pa to ni pomagalo, so Miliča odpeljali v nabrežinsko zdravilišče, kjer je kmalu potem izdihnil.
Pokojnika so spremili na zadnji poti številni prijatelji in vsi sovaščani. Takega pogreba Slivno še ni videlo. S starši in sorodniki iskreno sočustvujemo.
DEVIN
V ponedeljek okrog polnoči so "tirje mladeniči, Italijani iz Devina, odstranili slovenski napis, ki je stal na majhnem trgu in kazal smer k morju. Napis je bil pod italijanskim, ki je iste vsebine. Sicer je tabla z napisom v našem jeziku bila že dalj časa pokvarjena, ker so jo bili skušali sneti že lansko leto.
To je bilo edino dejanje, s katerim so naši »prijatelji« prispevali k »osvoboditvi« Trsta. Kje in kaj so delali do sedaj, ne vemo. V njihovo čast jim moramo priznati, da so istega dne nalepili nekaj pozdravnih napisov italijanski vojski in razobesili nekaj zastav.
Čudimo pa se njihovi narodni zavesti, ki pride na dan samo v varnih časih.
Še hujša zadeva je izzivalno obnašanje nekaterih oseb, ki so prišle k nam šele po drugi svetovni vojni. Ti prišleki se obnašajo tako, kakor da bi bili že stoletje na tej zemlji. Veljati hočejo za nekake voditelje, če že ne za naše predstavnike. Zavedati pa bi s.e morali, da so naši gostje- in ne bi v nobenem primeru smeli pozabiti na dolžnosti gostov. Veliko bolj dostojno so se obnašali Italijani, ki že mnogo let živijo v prijateljskem sožitju s Slovenci. Dolžnost teh zadnjih je, da novim prišlekom stopijo na prste. Opozorijo naj jih, da z razbijanjem tabel s slovenskimi napisi in z zasramovanjem Slovencev ne bo šlo naprej. Zna se zgoditi, da jim tudi pri nas zmanjkajo tla pod nog’ami in bodo morali še naprej po svetu.
BAZOVICA
Ko so nas te dni zapuščali ameriški vojaki, smo bili priča čudnemu »pospravljanju« vojaške imovine. Medtem ko so lansko leto oktobra, ko se je zdelo, da bodo zapustili Tržaško, vojaki prodajali razno blago po zelo nizkih cenah domačinom, jim je bilo letos to prepovedano. Zato so mnogo blaga zmetali v znano jamo »Saht«.
Sedaj bomo imeli okoličani mnogo dela, saj bo gotovo marsikdo poskusil privleči kaj iz jame. Če ne bi imeli Amerikanci tako čudnih navad, bi nam bilo delo prihranjeno.
KROGLE
Družino Vodopivec iz Krogel je zadela huda nesreča. Sin Dušan se je v noči med soboto in nedeljo smrtno ponesrečil. Padel je z motorjem v bližini kamnoloma »Faccanoni« in nekaj ur nato izdihnil.
Nesreča je družino toliko bolj prizadela, ker je ravno v tem času pred 10 leti podobna smrt doletela tudi hčerko iste družine. Prišla je pod angleški tovornik na Brodu pri Boljuncu.
Težko preizkušeni družini iskreno sožalje!	j

ODMEVI SPORAZUMA O TRSTU NA GORIŠKEM
SEJA DEŽELNEGA SVETA Preteklo soboto je bila v dvorani trgovske zbornice seja deželnega sveta. Predsednik dr. Culot se je dotaknil sporazuma o Trstu in je najprej obžaloval, »da ne pomeni sporazum tudi prenosa suverenosti in da živi se toliko bratov odrezanih od domovine«. Ugotovil je, da je mednarodna napetost popustila, ker je celo Sovjetska zveza sporazum odobrila. Omenil je ugodnosti, ki jih je vlada določila za Trst, kar sc bo brez dvoma razširilo tudi na Goriško. Nato je predsednik predlagal, naj deželni sve- odobri posojilo enega milijona lir za Trst, kar so vsi soglasno sprejeli.
STALIŠČE SLOVENCEV V ITALIJI Slovenski deželni poslanec g. Rudi Bratuž je na seji dal izjavo, s katero se strinjajo vsi Slovenci v Italiji. Dejal je: »Slovenci cone A so želeli, da bi se uresničilo Sv ob od n oi o-zernlje, toda kot realni ljudje moramo sprejeti dogovor, ki sta ga podpisali Jugoslavija in Italija. Sporazum namreč jamči pravice
manjšinam v coni A in B. Slovenci v Italiji želimo iste pravice, ki so zagotovljene tržaškim Slovencem. Če resnično težite po pomirjen ju med dvema narodoma, dajte nami torej iste pravice. Bodite prepričani, da se bosta potem pomirjenje in sodelovanje med našima narodoma resnično ustvarila«.
Izjavi g. Bratuža se je pridružil tudi deželni poslanec g. Viljem Nanut. Sporazum o Trstu je navdušeno pozdravil tudi komunist Poletto, ki je tudi izjavil, da je treba statut o manjšinah razširiti na Goriško.
Od svoje strani pa dodajamo tole: Med Italijo in Jugoslavijo ne bo prišlo do trajnega miru in sodelovanja, dokler ne bò italijanska vlada popravila, krivic, storjenih slovenski manjšini na Goriškem in v Beneški Sloveniji. Tu mislimo predvsem na optante in na razna poslopja, ki smo jih zgubili med fašistično vladavino. Alojzijevišče, poslopja Zadružne zveze, Centralna posojilnica, Ljudska posojilnica in Trgovski dom morajo vrniti bivšim lastnikom, optante pa zopet sprejeti v slovenske šole!
=Popisi iz Goriške
POTEK IN ZAKLJUČEK MARIJASKEGA TEDNA
Marijanski teden je potekel v najlepšem.' redu. Slovenski misijon je vodil generalni definii or kapucinskega reda o. Odilo, ki je, imel vsak dan ob 18.30 pridigo v cerkvi na Placuti. Cerkev je bila vedno polna. Opazili pa smo, da je bilo fantov in mož malo. Mnogi izobraženci, trgovci, obrtniki, kmetje in delavci opravičujejo svoje preziranje do cerkvenega življenja med drugim tudi s tem, da katoliška cerkev raznaroduje naš narod. Podobno s'o svoj čas nekateri zagovarjali izstop iz katoliške cerkve in prestop v pravoslavno. Tudi nas izredno boli jezikovna neenakopravnost Slovencev v cerkvenem življenju. Toda krivice, ki se godijo katoliškim Slovencem v Italiji in ki jih naš list ob dani priliki žigosa, ne opravičujejo nikogar, da bi smel biti nenaklonjen do cerkve kot božje ustanove in zato zanemarjal cerkveno življenje. Prav nasprotno! Vsak izobraženec bi se moral še bolj poglobiti v versko življenje. Ce nekateri cerkveni dostojanstveniki grešijo, v verskih rečeh dobro poučen človek ne bo zato postal nezvest božji ustanovi.
2. PREBAV ATS]E DR. UKMARJA
Tudi drugo predavanje dr. Ukmarja za izobražence je bilo na višini. Povedal je mnogo lepega in globokega. Poudariti hočemo predvsem njegovo1 zlato misel, da nam pekel in nebo pomenita stanje duše in da je vsako razpravljanje o prostornosti pekla in nebes popolnoma postransko. S stvarnimi in z znanstvenimi dokazi je tudi pribil, da se katolikom ni treba bati napredka v znanosti, še manj pa v prirod osi o vju in astronomiji, v kateri je dr. Ukmar pravi strokovnjak.
Dvorana na Placuti je bila pri predavanju polna.
ZAKLJUČEK MISIJONA
Misijon se je zaključil s procesijo iz stolnice na Travnik. V cerkvi je najprej govoril italijanski misijonar in za njim nadškof Ambrosi.
Slovenski verniki so še enkrat povesili glave. Ni prav, da se ni ob tej priliki pojavil tudi slovenski misijonar, ki bi nam slovesno zaključil svečanosti. Čudimo se, da nadškof tudi to pot ni mogel napraviti hrabrega koraka, ki bi enkrat za vselej prebil led jezikovne neenakopravnosti katoliških Slovencev v cerkvenem življenju. Če bi bil to na-
1 e,.	^ se hil povzpel do velikega lika ka-
toliškega škofa.
Dokler se ta zgodovinsko važen problem ne resi v smislu naših zahtev, se bojimo, da je tudi vsako pomirjcnje, ki ga ustvarjajo pcsvctnjaki, neuresničljivo.
SOVOBNJE
Vsi naročniki z največjo pazljivostjo beremo Novi list in se vsake številke veselimo ter jo z napetostjo pričakujemo. Njegovo pi-sanje ie resno, resnično, razumemo’ vsako besedo' in se poleg tega učimo lepe in pravilne slovenščine. List ne seje prepira med brati, ne goji sovraštva do nikogar, cerkvena in državna oblastva opozarja na dolžnosti do slovenskega naroda. Ugaja nam posebno zato, ker se bori za narodne in kulturne pravice naših vasi ter izčrpno poroča o njihovih gospodarskih potrebah. Strinjamo se tudi z dopisi iz Rupe, z Vrha in iz Sovodenj. Res je,
da morajo oblastva poskrbeti za razrite ceste v okoliških vaseh. Prav tako imajo prednost potrebe sovodenjskega kmečkega ljudstva. Sele potem pride na vrsto asfaltiranje glavne ceste. Stroške bi morala kriti država, saj služi cesta splošnemu prometu. Del stroškov naj prevzame tudi avtomobilsko podjetje, ki bo v kratkem zidalo v Gorici veliko štirinadstropno poslopje. To stališče je edino pravilno in socialno utemeljeno.
IZ BOLA
Z letošnjo trgatvijo smo kar zadovoljni, čeprav je vina precej manj ko lani. Upamo pa, da bo- zato boljše.
Naša zahteva, da pošlje šolsko skrbništvo na ljudsko šolo še eno učno moč, je ostala tudi letos brez sadu, čeprav nujno potrebujemo dve učni moči. Tako nam ostane eno-razrednica s skrajšanim poukom. Kot nadomestek so pustili večerno šolo. Po našem mnenju pa imamo pravico do dveh učnih moči in do večerne šole za otroke, ki so ljud-sko šolo že dovršili. Ravnanja šolskega skrbništva mi navadni zemljani sploh ne moremo razumeti. Vemo namreč, da je precej učnih moči brezposelnih.
Prav tako še niso merodajna oblastva izpolnila naših upravičenih zahtev po napeljavi elektrike v naših vasicah in prenosu poštne uprave iz oddaljenih Ronk v Doberdob.
Kljub temu še vedno upamo, da ne ostane naš glas glas vpijočega v puščavi. Ušesa, glava in srca se bodo morda v kratkem tudi tam prečistila, kjer so bila doslej strašno zaprašena. Naj upravitelji goriške dežele ne pozabijo na naše ljudske potrebe, ko se bodo razne ugodnosti, ki so namenjene Tržaški, vsaj deloma gotovo razširile tudi na Goriško.
JAZBINE
Letošnja trgatev je bila zelo žalostna. Mnogi niso imeli kaj trgati, saj je toča drugič uničila, kar nam je pustila prvič. Zaradi toče in trajnega deževja so trpeli tudi drugi pridelki, posebno krompir in sadje. Zalo ne moremo razumeti, da nam nihče resno ne priskoči na pomoč. Vsa občina Steverjan je dobila za škodo, nastalo po toči, 160.000 lir. To je tako malo, da se vsote ne splača deliti med oškodovance. Celo uradna komisija je ugotovila, da je bilo nad 22 milijonov lir škode. Nič čudnega ni, če se vsi zime zelo bojimo, ker ne vemo, kako jo bomo preživeli. Prefekturo ponovno opozarjamo na naš obupni gospodarski položaj. Nujno je potrebno, da našim ljudem pomagajo z izredno in hitro podporo.
Kljub bedi pa smo se razveselili, ko smo slišali, da bomo morda v kratkem dobili ljudsko šole. Zvedeli smo namreč, da je občina zanjo zaprosila in da se sedaj bliža u-godna rešitev. Če bi se to v kratkem času res zgodilo, hi imeli vsaj nekaj dela. Izgubili pa smo skoraj vsa vero v hitrost upravnih ukrepov. Oblastva so najbrž pozabila na resnico, da »kdor hitro da, dvakrat da«.
IZ ŠTEVERJANA
Čujemc, da je županstvo že napravilo potrebne korake, da se pri nas ustanovi otroški vrtec. Upamo, da bo ministrstvo v kratkem prošnjo ugodno rešilo. Vesti smo po e-ni strani vsi veseli, po drugi se pa bojimo, da bi se plemenita ustanova spremenila v nekulturno in duha moriino raznarodovalnico. Če bi se to zgodilo, vsi zavedni Števerjanci vrtec že vnaprej odklanjamo.
Italijanski listi prinašajo vest, da je goričko kmetijsko u druženj e poskrbelo za kmetove tropine. Tudi letos je namreč kmetoip dovoljeno kuhati iz tropin žganje za domačo' rabo. Tropine smejo seveda žgati v žganjar-ni, ki jim namesto denarja vrne določeno količino žganja.
Vest je pravo slepilo. Kmetje nimajo' od tega nobene koristi. Namesto pristnega tropinovca dobijo le tovarniško mešanico in soi poleg tega prizadeti še pri ceni.
Trdno smo prepričani, da so vsi obstoječi predpisi o žganjekuhi zastareli ter kmetom in državi v veliko škodo.
Svobodni kmet je lastnik kokoši, krav, mleka, trt, grozdja, vina, sadnih dreves in sadja ; ravno tako bi moral biti lastnik svojih tropin in žg'anja. Če sme prodajati jajca, grozdje, vino, mleko itd., zakaj ne bi smel prodajati svojih tropin in žganja ? Naj nam gospodje povedo samo en stvaren razlog, g katerim lahko opravičijo nesmiselno prepoved preste žganjekuhe!
Na prizadevanje poslanca Baresija je bila po letu 1947 prosta žganjekuha zopet uvedena za nekaj časa. Nato so jo iznova L 1951 ukinili. Mi pa bomo nadaljevali borbo zai njeno ponovno uvedbo in se ne bomo zadovoljili s slepilnimi nadomestki.
^ Poslanca Baresija naprošamo, naj težnja kmečkega ljudstva obmejnih pokrajin podpre. Prosto žganjekuho smatramo za veliko' socialno in gospodarsko dobrino.
DOBERDOB
Ljudska šola s]e je začela v začetku oktobra. Ni nam prav, da niso med zelo dolgimi počitnicami izvršili potrebnih popravil na, naši šoli in dvorišču. Kakor marsikje drugod v slovenskih občinah je tudi pri nas nekaj, slovenskih staršev vpisalo otroke v italijanske šole. Sedaj se ti nesrečneži opravičujejo, ker jih peče vesi. Kot opravičilo ne velja noben razlog. Tega greha ne bodo mogli izbrisati iz svoje vesti nikdar.
Če bi pazljivo citali naš in druge slovenske liste, bi tega greha ne mogli nepraviti. Saj je naš tisk dovolj jasno dokazal, da morajo slovenski starši vpisati otroke le v slovenske šole, bodisi v ljudske, bodisi v srednje. Kajti le dijaku, ki konča slovensko šolo, je zajamčena zdrava duhovna rast kakor tudi uspešen gospodarski napredek.
Prizadeti starši bodo svojo zmoto prepozno spoznali. Uvideli bodo, da jih je do tega privedlo le nespametno koristoljubje. Naj svoj napačen in useden korak popravijo vsaj drugo leto ob vpisovanju otrok v šole.
Radi bi vedeli, zakaj je šolsko skrbništvo' letos ukinilo večerno šolo, ki je za našo občino prepotrebna. Prepričani smo, da bi morali ugoditi volji vsega prebivalstva in šolo letos zopet odpreti.
IZ KRMINA
Županstvo poziva vse vinogradnike, da, prijavijo na trošarinskem uradu letošnji vinski pridelek, in sicer najkasneje do 31. oktobra. Obrazci za prijavo se dobe na županstvu.
ČETRTKOV SEMENJ NA TELOVADNEM TRGU
Ker gradijo nasproti pošte novo ,poslopje za kmetijsko društvo, bo odslej živahen četrtkov semenj na Telovadnem trgu, ki mu sedaj pravijo trg Battisti.
PRODAJA NOVEGA VINA
županstvo sporoča, da je do 31. oktobra prepovedano prodajati sladek, polsladek in koncentriran mošt. Prav tako ni dovoljeno mešati mošta z navadnimi vini ali z vini, boljše vrste.
Jjpiie&licg {/Iffi'wij/fi
STARA GORA
Stara gora je ena izmed naših najstarejših božjih poti. Semkaj že nad 1000 let romajo slovenski in furlanski verniki.
Število letošnjih romarjev pa je doseglo vrhunec. Razen okoličanov je prišlo večje število ljudi iz notranje Italije. Oh nedeljah in praznikih je bil pravi naval. Mnogi niso našli prostora v svetišču. Očetje kapucini, ki imajo sveto goro v oskrbi, so dali temeljito; popraviti cesto iz Čedada, kar je znatno povečalo dotok romarjev. Na trgu pred vhodom v grad večkrat ni bilo prostora za številne avtobuse.
Kapucini so letos preuredili tudi cerkev., čeprav ne preveč okusno. Cerkev in stari zvonik so zvišali za poldrugi meter. Svetišče so-pokrili z bakrenimi ploščami.
Preskrbeli so dobro pitno vodo. Za vodovod so potrošili precejšnjo vsoto denarja.
Drugo nedeljo v oktobru je goriški nad-
Ko sta na stolpu Mandracchio udarila Mihec in Jakec na zvon, se je na stojnicah začelo kupčevanje in pogajanje. Bilo je trušča: kot danes v ribarnici!
Tu pa tam je ta trušč prevpil udarec na drugi zvon. Kaj pa to? Brž si zagledal, kako se med gnečo prerivajo svetovalci, ki jih zvon kliče v mestno hišo. Dva udarca na drugi zvon sta pa bila znak, naj pobite trgovci na borzo.
Zdaj je udarilo trikrat prav zamolklo na bron. Hrup se poleže, kot bi trenil! Vse steguje vratove proti stolpu Cavana. Ta trikratni udarec pomeni, da bodo pripeljali na trg na smrt obsojenega človeka. Tri dni pred smrtjo- so ga imeli zaprtega v stolpu, zdaj pa bo tu pred vsemi njegov konec. Na sredi je oder, na njem tnalo ali vislice — smrt.
Hladna groza zgrabi ljudstvo, večina se razhaja. Popoldne pa je spet vse po starem, kupčija, hrumenje, življenje. Mrači se že, a še vedno prodajajo v svitu »latern«. Javno razsvetljavo so vpeljali šele leta 1769, a še to slabo. Ob desetih zopet udarec zvona. Pomeni, da mora vsa kupčija prenehati. Le še iz kavarn in gostiln prihajajo ozki prameni na temni trg in zavite ulice. Po mestu še vedno brenči. Kako bi ne? Saj so konec 18. stoletja našteli kar 172 gostiln in okoli petdeset kavarnic ali »kafeterij«. Zdajci se pa razleg-ne še zadnji udarec. Ura je dve! Vse je treba zapreti. Tema zavije mesto.
Le še pozni popotnik sme v mesto-. Morda tudi nagli jezdec skozi vrata Riborgo ven proti Dunaju, kamor ho na spenjenem konju prijezdil s tajnimi poročili, da grozijo tudi Trstu novi, strašni časi in da prihaja — Napoleon.
XVIII
Popolnoma drugačno življenje kot doslej je v drugi polovici 18. stoletja zajelo tudi Trst. Hudi glasovi s'o prihajali iz daljne Francije, kjer je z a divjala velika revolucija in sekala kraljem glave. Prve novice so prinesli v Trst nekateri plemiški begunci, ki so
škof blagoslovil nove naprave. Ta dan se je zbrala ogromna množica, ki ni mogla vsa v svetišče. Praznično razpoloženje je dvigalo streljanje topičev in mogočno pritrkovanjp zvonov. Vsa gora je bila že na predvečer razsvetljena.
Vodstvu svetišča se čudimo, zakaj zanemarja steze, ki vodijo iz Nadižke doline. Od tu prihaja o-b navadnih časih največje število vernikov. Ne moremo razumeti, zakaj o ■ čelje kapucini tako mrzijo slovenske molitve in pelje. Težko je celo dobiti patra, ki zna slovenski. Zato ne moremo v slovenščini o-praviti spovedi. To- početje moramo obsojati in naprošamo cerkvena oblastva, naj ne« krščanskemu ravnanju naredijo konec. Msgr. Ambrosi je imel priliko vse to videti. Ker pripada kapucinskemu redu, je njegova dolžnost, da vpliva na odgovorne kroge.
Današnje jezikovno stanje na Stari gori ja huda žalitev vsega našega katoliškega naroda.
pribežali semkaj v spremstvu Marije Adelajde in Viktorije Luize, tet umorjenega kralja Ludvika XVI. Toda naši kraji so bili predaleč, vsaj za tiste čase, da bi se navzeli no- j vib idej. V višjih slojih, kjer so brali francoske prosvetljence, so radi govorili o novih svoboščinah. Zanje so- bili navdušeni posebno trgovski krogi in menda sam načelnik policije. Upali so, da bo- Trst dvignil svojo trgovino, če bi odpadle vse carinske in cehovske ovire. Toda v našem mestu, vsaj v prvih letih revolucije, se ni prav nič -spremenilo. Mihec in Jakec sta mirno bila ure, kakor pravi ulična popevka iz onih dni :
»Xe storto ’1 palazzo, xe bruta la tore,
ma Michez e Jachez ne bati le ore«.
Da jima ni bilo dolg čas, sta imela spodaj ob velikih vratih v mestno hišo tudi dve prijateljici (kipa ob vhodu) :
»E Tinza e Marianza
che sta sul p ort on«.
Vsem štirim so dali slovenska imena. Ne smemo namreč pozabiti, da je bilo v Trstu v začetku 18. stol. vedno- več Slovencev, posebno med srednjimi trgovci. Slovenska imena in izrazi so -bili močno v navadi. Pa so prišli še prehitro drugačni časi.
OB SOČI GRMI!
Avstrijski dvor se je zastran »žlahte« sprl s francoskimi jakobinci. Francoska kraljica Marija Antonijeta, žena umorjenega Ludvika XVI., je bila namreč hči Marije Terezije. Brusili so bajonete in sna žili muškete na o-beli straneh. Zagrmeli so topovi! Avstrijske vojske so vdrle čez francoske meje, ko so v Parizu kraljevo družino zaprli in obglavili.
Tudi v Trstu so se pokazali znaki vojne. Že L 1793 so začeli utrjevati nasipe. Povečali SO’ posadko in pripeljali na grad več topov iz Prage. Bil je že čas! V Franciji je prijel za sabljo veliki vojskovodja Napoleon Bona-parte. Njemu so dali nalogo, da udari preko zgornje Italije Avstriji v bok. L. 1796 so že
drle njegove armade preko Lombardije proti Benečiji. Vsa beži pred zmagovalcem Korzičanom. V Trst prihiti papežev odposlanec msgr. Albani prosit pomoči in orožja. Pa Tržačani so že polni strahu, ker so zvedeli, da je franco-ska mornarica v dragi Mirne (Quieto) ob istrski obali napadla avstrijske in angleške ladje. Tako blizu so že! Se hujši strah jih prevzame, ko pride brzi sel z novico, da se nadvojvoda Karel umika pred Napoleonom proti Tilmentu.
Tržaški poveljnik generalmajor Spechi u-kaže potegniti vojaški kordon ob furlanski in koroški meji. Medtem se grmenje topov približuje že Soči. V naglici popravljajo obzidje v Gradiški, vozijo baterije na griče nad Pevmo, Podgoro, Rubijami. Toda francoskih čet ni nič ustavilo.
18. marca so> njih polki že v Farri pri Gradiški. Kmalu se vname boj za Gradiško samo, ki jo je general Bernadette obkolil tudi od Soče. Vname se strahovito klanje. Pravijo, da je toliko Francozov padlo, da so ranjence kar klali, drugače bi jim bili v napoto. V Trstu poslušajo preplašeni meščani, kako bobni tam pri Soči . . .
Na praznik sv. Jožefa, 19. marca, je prišla zadnja pošta v Trst : Gradiška je padla. Še isto noč so pripeketali francoski huzarj" v Gorico. Naslednjega dne je slovesno vkorakal v mesto sam Napoleon. Zdaj so bili Tržačani na vrsti.
KAJ BO S TRSTOM?
Napoleon je hitro postavil začasno vlado v Gorici. Nato je začel pošiljati svoje polke v razne smeri, da udarijo v srce Avstrije. Pokalo je ob Nadiži, od Soče na Tolminsko in po Vipavski dolini.
V	Trstu je vse trepetalo. Strah je prikipel do viška, ko je še isti dan, ko- je padla Gorica, ostal Trst — odrezan. Avstrijska posadka jo je brzo odkurila proti Hrvatski. Tedaj so odplule tudi angleške fregate iz pristanišča, čeprav se je angleški poveljnik pridušal, da bo mesto branil do- zadnjega. Vse je bilo jezno na Angleže in njih besedo-.
V	stari kroniki iz tistih dni berem, da so brž po odhodu »branilcev« vsi trgovci hiteli zapirat trgovine, vse je hitelo domov in zaklepalo veže. Bogatejši so zbirali dragotine in se vkrcavali na ladje, tretji so bežali ;z mesta proti Dolini.
Od Gorice sem že pribeži 40 mož iz polka Tliurn. Po morju hitro privesla iz Tržiča pet bark z oficirji in vojaki, ki so oplenili po stari vojaški navadi skladišča. Na barkah imajo polno vreč moke. Vname se prepir za živež.
K sreči je v tej zmedi prevzel v Trstu vlado mestni magistrat. V listu »Gazzetta di Trieste«, ki je začel izhajati namesto »Osservatore Triestino«, je naslovil na meščane proglas, naj vsi ostanejo mirni. Kdor bo četam, ki prihajajo, nasprotoval, bo ustreljen. Da bi se novim gospodarjem še bolj prikupil, je list izšel že z novim revolucionarnim geslom: »Svoboda, enakost, bratstvo«. Policijski predstojnik Streinz, ki je imel nalogo izročiti mesto Francozom, je razglasil : »Prebivalci se ne smejo zbirati po ulicah, nobenega tujca ne smejo prenočiti, če nima legitimacije; ob devetih se morajo vsa hišna vrata zapreti; po enajstih ne sme nihče na cesto«.
Vse je v strahu ugibalo, kaj se bo s Trstom zdaj zgodilo.
Spomini iz starega Trsta
IZ KULTURNEGA ŽIVLJENJA Osemdesetletnica pisatelja Franca Us. Meška
štajerska je rodila našemu narodu predvsem mislece: od tam so filozofi Ušemčnik, Veber, Trstenjak, Janžekovič ; manj pesnikov in pisateljev, čeprav je danes glavno mesto slovenske štajerske Maribor takoj za Ljubljano naše drugo kulturno središče. Zdi se, kot bi zemlja naredila izjemo, da nam je dala lirika Meška.
MEŠKO MED KOROŠCI IN ŠTAJERCI Mladi Meško ni dolgo živci med vinorodnimi goricami in v senci zelenih gozdov. Ko je končal prve šolske razrede in se je odločil za duhovniški poklic, si je kmalu izbral Koroško1 za svoje delovno področje. Bil je kaplan v Škocjanu ob Klopi,nskem jezeru. Tam je bilo prvo polje njegovega javnega ver^ skega, narodnega in kulturnega udejstvovanja, I-skreno domačega, odkritega in mehkega, duhovnika so škocjanci takoj vzljubili. Ves se je posvetil delu in kmalu je postal eden izmed Korošcev, ves zasanjan v lepoto polja, jezera pod Obirjem, ves zavzet za bodočnost Koroške.
Več let (1906—1919) je bil župnik pri Mariji na Zilji. Tu je nadaljeval svoje narodno delo. Pot do Celovca mu je bila kratka in nemalo zaslug za rast Mohorjeve družbe, ki je imela svoj sedež prav v tem mestu, ima pisatelj Meško. Tistega drobnega dela narodnega delavca, ki najde pot v sleherno hišo, skoraj do vsake družine, do vsakega človeka, tega drobnega dela, dela ljubezni in narodne vzpodbude, ne bo več mogoče nikdar prav in dosti temeljito oceniti. Meško je ves gorel za to delo. Napovedan je bil plebiscit, ki bo odločil, kam bo pripadla Koroška : ali k Avstriji ali k tedaj nastali Jugoslaviji. Meško se je zavedal, da je vsak glas dragocen in zato je bil nemiren vse do glasovanja. Svoje moči in sposobnosti je uporabil za to, da je med Slovenci utrjeval narodno zavest. Toda, tedaj 'bi bilo potrebno, da bi delovalo na Koroškem več takih idealnih mož, kot je bil Meško, in več let, kot Pa jih je imel on na razpolago. Plebiscit je odločil v dobro Avstrije. Meško je bil potrt, ker je bil zaveden Slovenec. Bil je pripravljen delati naprej med svojimi koroškimi rojaki, toda avstrijska oblast ga je pregnala,
Meško se je vrnil spet v deželo svoje mladosti. Spet je bil kaplan, in sicer v Dravogradu, potem na Brezjah in župnik na Selih pri Slovenjem Gradcu. A tudi tu ni živel v miru. Ko je prišla druga svetovna vojna, so ga pregnali Nemci v Srbijo in na Hrvatsko :	živel je dalj časa v Bosni in Beo-
gradu, nazadnje je smel ,priti do Stične na Dolenjskem, Tam je živel v samostanu do konca vojne. Nato pa se je vrnil na štajersko in je zdaj župnik in dekan spet na Selih pri Slovenjem Gradcu.
NJEGOVO PISATELJSKO DELO
Meško je pisal pesmi, novele, romane, povesti, črtice, drame in mladinske zgodbe. Daši kot pesnik Meško: ne pomeni mnogo, je s svojim prvim romanom Kam plovemo? vzbudil veliko pozornost. V tem delu se pozna močan vpliv naturalistične smeri nanj, obdržal je le idealistično miselno kritiko dogodkov. Sledile so njegove črtice in povesti, gotovo pa sta najbolj znani Meškov! knjigi Ob tihih večerih in Mir božji. Knjigi se dopolnjujeta in sta bogati zbirki mehkih črtic, zasanjanih in intimnih razmišljanj.
V romanu Na Poljani je povzdignil slovensko vas v simbol vse Slovenije. V njem pisatelj oznanja vero v moč ljubezni. Pred prvo svetovno vojno je simbol domovine prikazal v drami Mati. Tudi v drami Na smrt obsojeni? je Meško ves prevzet od skrbi in ljubezni do domovine, tokrat od ljubezni do
Koroške in njene usode. K podobnemu vprašanju se vrača Meško v drami Pri Hrastovih.
Pogosto pa se Meško zazira v otroški svet. Napisal je več krajših in daljših spisov za mladino.
MEŠKO — SVEČENIK SVOJEGA NARODA
Od tedaj, ko se je mladi Meško odločil, da se bo ves posvetil službi svojega naroda, ko se je odločil za duhovniški poklic, pa do- svojih visokih let je os-tal res svojemu sklepu zvest. Podobno kot Finžgar ali Jalen je hotel tudi Meško služiti ljudstvu z govorjeno in pisano besedo. Vedel je, da mora biti njegova književnost globoka in dovršena, če hoče ljudi zares pridobiti zanjo. Zato je stremel vedno k -poglabljanju svoje umetnosti. Ostal pa je tudi v umetnosti učitelj in vodnik. V bistvu je ljudski pisatelj, to se pravi, da hoče biti tudi učitelj. Vendar ne tisti površni in narejeni vodnik, pač pa temeljit in prepričevalen. Ko vzamemo njegovo knjigo v roke, nas z neznano silo priklene nase. In Meško, kljub svoji starosti še vedno ustvarja. Zato mu želimo še mnogo let življenja in novih uspehov v književnosti.	—lr—
fvWV>AG/VvVVvVvVvVVVVVVVWWWVV\GA/VVVWVWVWWvWWWVVVWVVVV)
Bine Sulinov: Krst pri Sanici
Slovenski oder v Trstu je v nedeljo ponovno u-p-ri-zoril na odru Marijinega doma šulinovo- dramo v petih dejanjih Krst pri Savici. Prvič so delo igrali na Repentabru pred več kot enim letom, zdaj je prišlo nekoliko v spremenjeni obliki ponovno na oder.
Drama obravnava obdobje naše narodne zgodovine, ko se Slovenci odločijo in sprejmejo krščanstvo, le del se jih še upira mladi duhovni sili. Nastane boj med -njimi in iz tega spopada se reši edini Črtomir, poveljnik poganskih Slovencev. Končno pregovori tudi njega Bogomila, da, se da krstiti in da odide v Oglej, od koder bo šel oznanjat božjo besedo med nevernike.
Zgodba je točno taka, kot jo je opel Prešeren v svojem velikem epu Krst pri Savici, šu-linov je dal drami le še nekaj novih o-seb, da je tako zapletel dejanje, kot to zahteva drama.
Mladi igralci so v režiji prof. Jožeta Peterlina dobro rešili svojo nalogo. Po-leg nekaterih starejših so nastopili največ mladi dijaki in dijakinje in je bilo zato čutiti zanos in navdušenje, s katerim so držali -gledalce ves čas v napetosti. Drama je zelo primerna za misijonsko nedeljo in je tudi bila v ta namen izvajana.
Naš slovenski človek ima zelo oster čul za razlike v govorjenju.
Že ko je otrok v zibeli, pravimo, tla beblja, žlobudra, čeblja itd. Z leti pa se delokrog jezika znatno razširi. Ali ne slišimo prepogos-tokrat: ta ima dober ali dolg jezik; drugi ga ima celo tako dolgega, ko krava rep. Pa tudi ohlapni in hudi jeziki niso redki.
Nekaterim jezik gladko teče, drugim celot tako kot v mlinu, gobezdačem pa tiči srce kar na koncu jezika.
Le pomislimo, kako dobro zna naše preprosto ljudstvo razlikovati razne jezike : ta človek ima n-abrušen jezik, sosedov je pa že kar strupen ; ona klepetulja ga ima sračjega, njena družica pa tudi nima izpodrašče-i nega. Sirokoustnež se baha in zafrkava, ne«
Kulturne vesti
Pri Državni založbi Slovenije je izšla pred kratkim zanimiva znanstvena knjiga o kraški ilovici. Napisal jo je inž. Alojzij Hrovat. V njej je obdelal vse s-noivne in kemične lastnosti in značilnosti tega kraškega materiala in njegov vpliv na zgradbe. Delo je napisano sicer na strogo znanstveni -podlagi, je p-a tako zanimivo, da ga bo z zanimanjem prebiral vsakdo, ki se zanima za ta vprašanja, zlasti tudi naši kraški kmetje. Pisatelj je prikazal celoten problem naših kras kih tal, ki ga je poučeval dolga desetletja. Svoja dognanja je -podkrepil v knjigi s številnimi slikami.
V kratkem bodo- izdelali v Sloveniji p-rvi naš omnibus-film, to je s-kup-no prikazovanje več kratkih filmov. Ta bo obsegal tri dela, in sicer Na valovih Mure (režira Igor Pretnar), Hudičevo čeljust (režira Janez Kavčič) ter Vodnjak (režira France Kosmač).
Pred nedavnim so v jugoslovanskih kinematografih začeli vrteti domači film Stojan Mutikaša, ki ga je po istoimenskem delu srbskega -pisatelja Co-roviča priredil znani režiser Fedor Hanže-kovič. Film prepričljivo prikazuje življenje »čaršije«, to je trgovskih stremuhov v Hercegovini, v času, ko se je tudi polfevdalni osmanski svet pričel prebujati v modernejše socialno življenje. V vlogi lepega in bistrega, toda neskončno -pohlepnega Stojana nastopa Dušan Janičijevič; vlogo čutne žene starega trgovca igra pa Mira Stupičeva. Režiser Han-žekc-vič je delo upodobil verno- in umetniško. Skoda le, da se dejanje mestoma prepočasi razvija.
* * *
V soboto so v Ljubljani odprli slikarsko razstavo našega primorskega rojaka Vena Pilona, ki živi zdaj v Parizu. Razstava obsega umetnikove grafike in risbe od leta 1920 do danes. Med njimi so tudi sodobni portreti nekaterih slovenskih umetnikov.
Te dni slavi -petdesetletnico pesnik in slovstveni zgodovinar Alfonz Gspan. Bil je prijatelj Srečka Kosovela in je leta 1927 izdal prvo zbirko njegovih pesmi. Po vojni je priredil prvo knjigo literarne zapuščine začetnika slovenske dramatike Antona Linharta. Gspan velja za najboljšega poznavalca njegovega življenja in dela.
Nestor slovenskih tržaških slikarjev Avgust Černigoj razstavlja svoja dela na Reki. Razstava je do-b-ro -pripravljena, Iz razstavljenih olj, temper, barvni-h jedank, lino- in lesorezov je do-bro razviden njegov razvoj od nekakšnega polimpresioni-zma do novega kubizma.
itd.
Kdo bi si mislil, da je udejstvovanje jezika tako mnogostransko! Od milega laskanja do robate kletve vse ena veriga ; z istega godala zvene sladke melodije in lireščej odvratni glasovi.
In vendar je govorica tista odlika, ki loči človeka od neumne živali. Le pomislimo : ko-liko lepili misli, koliko blagih čustev nam posreduje prav — jezik. Kako bi se naj razodela božanska -ljubezen, če ne z jezikom? Ali ne uteši mati otroka s sladko besedo? Ali nas ne vodi k popolnosti umno govorjenje poduhovljenih in nesebičnih ljudi ?
Večina naspro-tstev med posamezniki, narodi in državami prihaja torej zaradi hudobnih jezikov. Zatorej krotimo ta majhen delček mesa v naših ustih. Zmerom je bilo in bo tako :
Ljubezniva govorica te povzdigne neba,
strupeni te jeziki potegnejo na dno peklà.
—Ir—
VZGOJNI KOTIČEK
kdo ti pa kar sre-di govora besedo pregrizne
KAKO DOLGO NAJ VINO KIPI
Naše sveže grozdje, kot smo žc pisali, ni nikdar toliko sladko, da bi se ne moglo na naravni način docela spremenili v alkohol in ogljikovo kislino. Redki so primeri, da mošt vsebuje preko 22%, sladkorja. Pisec teh vrst še ni ugotovil pri moštu, ki ga pridelamo v naših krajih, več kot 25% sladkorja. Tak mošt bi namreč dajal vino s 15% alkohola!
Pri nas' razširjene kvasnice ali kipelne glivice lahko razkrajajo sladkor v vsakem našem naravnem moštu. Zaradi tega moramo smatrati naša vina, ki so ostala še sladka, kot vina, ki niso docela pokipela in so zato manj odporna proti spremembam in boleznim v poletju.
Vsak kletar mora zato skrbeti, če hoče namreč ohraniti vino do pozne pomladi ali celo poletja, da bo vretje vina popolno, da se bo ves sladkor spremenil v alkohol in ogljikovo kislino. Sladkobno vino, kot je pri nas n. pr. briška rebula, se ohrani najdalje do februarja, zato je priporočljivo, da se tako vino porabi do konca januarja.
Pisali smo že, da je kipenje mošta v začetku precej burno, nato pa vedno bolj mirno, kar zavisi od manjšanja sladkorne količine. Ce je toplota primerno visoka (nad 15 stopinj C), bo kipenje kmalu zaključeno. Pri nizki toploti pa ostane vino' sladko. Škode bi seveda nobene ne bilo, če bi se tiho kipenje nadaljevalo tudi pri nizki temperaturi (12—13° C), zahteva se le stalnost toplote in dejavnost žlahtnih kvasnic, ki še delujejo ob takih pogojih. Vina bi bila celo bolj aromatična. Toda v naših kmečkih kleteh je skoraj nemogoče ohraniti zahtevano, stalnost toplote, zato je v interesu vsakega kletarja, da čimprej zaključi tudi tiho kipenje. Da nekaj takega doseže, mora biti kletna temperatura od 15 do 18° C.
Taka toplota naj traja v kleti, dokler ne izgine iz mošta sleherna sled sladkobe, za kar je često potrebno celo več tednov.
POMENKOVANJE 0 KRAVAH
Na vsem svetu zahtevajo živinorejci od krave, da jim da čimveč mleka, ki predstavlja redni, dnevni dohodek. Teleta, prirastki na teži, gnoj so dohodki postranskega pomena.	j
Dobra mlekarica pa je često odvisna tudi od pasme. V naših krajih se je najboljše obnesla ameriško-holštanjska pasma rodu »Car-nation«. Sledi ji sivorjava švicarska, nato si-modolska ali furlanska in belanska pasma. Seveda so v tem vrstnem redu mogoče izjeme: skrbno odbran rod belanske pasme lahko postavi na trg mnogo boljšo mlekarico, kot so navadne simodolke ali sivorjave Švicarke ali pa celo zanemarjene ameriško-hol-štanjske.
Vsaka pasma pa zahteva sebi primerno o-kolje: medtem ko doprinašajo belanke precejšnje dohodke v neugodnih goratih krajih in razmerah, bi tu »Carnation« popolnoma odpovedala. Zato moramo gojiti vsako pasmo v okolju, ki ji prija. Nesmiselno bi bilo pričakovati od »Carnation«, da uspeva pri pičli kraški paši, če pa zahteva obilno in sočno travo.
Vse to je samo ob sebi umljivo, a kljub temu se zgodi, da si kdo nabavi izborno mle-
karico, ki pa potem v novih, spremenjenih razmerah popolnoma odpove. Imej krave take pasme, kateri prijajo krajevne razmere!
Grof Marzotto ima na svojem posestvu pri Portogruaru okoli 1400 krav, vse rodu »Carnation«. Vsaka mu mora dati letno vsaj 6000 litrov mleka, kar znaša letno, če računamo po 40 lir za liter, 240.000 lir. Lep dohodek! Površni opazovalec, posebno meščan, čisto pozabi, da teli 240.000 lir ni darovanih in da je treba mleko od krave kupiti. Čisti dobiček izhaja iz razlike med nakupno in prodajno ceno. Pri Marzotlu vodijo1 točne račune in skrbijo, da jih mleko stane čim manj in da ga čim bolje prodajo, da gre v mošnjiček čim višja razlika. Vedo pa tudi, da morajo krave dobiti dovolj primerne krme, da lahko dajo letno 6.000 in več litrov mleka. Poleg tega pa se tudi jasno zavedajo, da je mleko tem cenejše, čim več ga krava da, četudi mora taka krava prejemati razmeroma več in boljše krme. Ce krme krava ne plača dobro, mora pač iz hleva!
KMETIJSTVO NA KITAJSKEM
Po številu prebivalstva je Kitajska največja država na svetu, po razsežnosti pa prva za Rusijo. Prebivalcev šteje nad 500 milijonov. Od teh je več ko 4 petine kmečkega življa: torej vsaj 400 milijonov. Nekateri predeli Kitajske so zelo gosto naseljeni in marsikje ne moremo več govoriti o kmetijstvu, temveč o pravem vrtnarstvu. Iz Kitajske izvirajo mnoge naše povrtnine, sadne in druge kulture. Saj je kmetijstvo na Kitajskem cvetelo že tisočletja pred Kristusovim rojstvom! Nad Kitajsko je zavladal komunizem, ki
je začel uvajati kolhoze po ruskem vzorcu, __ ___________ _______________________________, ____
samo še bolj okrutno. Seveda, tega komuni- | so pred tedni strahovite poplave pokrile naj-
V nekem dnevniku iz Nanniga, važnega kmetijskega središča v južni Kitajski, n. pr. beremo, da je bila v pokrajini prava bitka med 60.000 kmetovalci, oboroženimi s kosami in puškami ,ter komunističnimi četami. Komunisti so bili ustrelili 16 kmetov. »Ljudski dnevnik« iz Pekinga je pisal dne 19. ju-nija, da je zaradi kolektivizacije nastalo v severnih pokrajinah pomanjkanje moke. List biča »očitno nezaupanje« kmetovalcev do komunistične agtarne politike in obžaluje, da »mnogi kmetovalci np razumejo nove prehrambne vladne politike«. Drugi časopis iz Yenana poroča, da so bili v treh okrajih Kansu hudi kmečki upori. Če najdemo take glasove v vladnih listih, kakšna bo šele resnica! Kmetje morajo po odloku od novembra 1953 izročiti vladi ves riž in vsa žita po smešno nizkih cenah ter si ne smejo pridržati niti toliko, kolikor sami potrebujejo.
Po vladnem načrtu bi se moralo v obdobju 1954—1957 združiti v »kmetijske proizvajalne zadruge« (kolhoze) 22 milijonov kmečkih družin (dvakratno prebivalstvo Italije) in nadaljnjih 40 do> 50 milijonov družin se mora organizirati v »skupine za medsebojno pomoč«, kar je zopet isto kot kolhoz, samo pod drugim imenom. Na čelo teh »zadrug« postavijo funkcionarje, pri katerih je znanje praktičnega kmetijstva postranskega pomena, pač pa morajo imeti »globoko znanje komunistične ideologije, ki ga dobijo po gorečnem obiskovanju političnih usposoblje-nostnih tečajev«. Uspeh prav lahko predvidevamo. Neki časopis iz Tientsina je nedavno ožigosal slab uspeli zadrug za prodajo kmetijskih pridelkov in zaključil z besedami: »Preobilno osebje povzroča drago dezor-ganizacijo«.
Kako mora biti danes na Kitajskem, kjer so tisoči vsako leto- umirali za lakoto, kjer
sti ne povedo odkrito, pač pa tako sklepamo iz novic v kitajskem časopisju.
rodovitnejša polja in kjer današnja vlada iz političnih razlog'ov izvaža pridelke?
v
CŠportni bregieò
V nedeljo so odigrali VI. kolo -italijanske nogometne lige. Slabo vreme in delna utrujenost številnih igralcev sta bila glavna elementa nedeljskih, i-zidov. Cim bolj se -prvenstvo odmika začetku, tem bolj opažamo letošnjo kakovost italijanskega nogometa. Upravičene so skrbi nogometnih predstavnikov, katere so to nedeljo postale še občutnejše. Vodstvo opaža sledeče : »Lepega nogometa ni videti na italijanskih igriščih. Novih mladih »čudežev« ni. Edini, ki občinstvu poskrbijo nekaj lepih trenutkov, so tuji igralci. Pa poglejmo, kateri so danes stebri italijanskih enajstoric. Milan ima, v svojih vrstah kar 5 t-ujih nogometnih mojstrov : Ricaugni, Nordahl, Ldedholm, Soerense-n, Schiaffino. Vidal in Green sta stebra Fiorentine, Jepson in Viney Na-polija, Bronee in Preast Juventusa. Pri Juventus, klasični italijanski enajsterici, lahko o-p-azimo, da je danes povprečna enajsterica. Juventus je izgubil z J. Hansenom tudi prestiž v svo-j-i nogometni zgodovini. Selmsson, Hoflitn-g, Spiikovski, Seoke, Nyers, Ourt-i, Jensen, Skoglung, Buhtz in še številni drugi tuji igralci so res olepševalno sredstvo nogometnih nedeljskih srečanj. In vsi ti igralci so prinesli s se-bo-j svoje sisteme, morda delno zaradi trenerjev prilagodili svojo igro, ali vseeno danes vidimo po igriščih čudne sisteme, žrtev teh številnih sistemov pa so domači igralci, katerih se je že prijela nalezljiva bolezen, prinesena od zunaj — zabijaj sam gole, da boš prejel večjo gol nagrado. Danes lahko rečemo, da je z nesrečo v Turinu italijanski no-gomet propadel. Italijanska nogometna komisija za sestavo reprezentance je danes v taki zagati, da ji je težko postaviti na igri-
šče 11 mož. To so dokazala že prejšnja mednarodna srečanja.
Tudi Triestina blodi po blatu. Z nedeljskim porazom z Novaro je ubrala rakovo pot. Kmalu bomo p-riče, ko se bo Triestina krčevito borila za obstoj v »A« ligi. Ker pa devinskega bloka ni več, je nevarnost za obstoj še večja. Pravijo, da bo tedaj tudi »B« liga dovolj velika čast za predstavnika našega mesta. Novi nakupi Triestine so majhne vrednosti. Poleg tega ni naraščaja.
V Rio de Janeiru se je pričelo svetovno košarkarsko prvenstvo. Jugoslavija je do sedaj igrala z Urugvajem in je izgubila s 55:52. Tekma pa bo najbrž razveljavljena zaradi nepravilnega sojenja. Po preteku časa je bilo stanje 51:49 v korist Jugoslavije. Tako burnega srečanja v Riu ne pomnijo. Urugvaj je namreč eden izmed kandidatov za svetovni naslov.
Zlatenico bodo verjetno proglasili kmalu za sovražnika štev. 1 nemškega nogometa. Za zlatenico je sedaj zbolel poleg Rahna še stalni član reprezentance Max Merlock. Verjetno bodo zlatenico proglasili za krivca porazov v tekmah proti Belgiji in Franciji. Sodijo, da so vzrok obolelosti številne injekcije proti naporu.
Sovjetski atlet Vladimir Kuc je v dvoboju s Češko dosegel nov svetovni rekord na 5000 m v-času -13:51,2. Naslov je dosedaj držal Anglež Chataway. Rekord na 5000 m ima pač burno zgodovino v letošnjem letu. Dosedanji gospodarji tega naslova so bili: ZatcpEik, Kuc, Chataway in zopet Kuc. Po zadnjem srečanju v Pragi je bito vidno, da nekdanji »lokomotivi« Zatopsku sile pojemajo. Morda ga bomo videli zadnjič v Rio de Janeiru na tradicionalnem Silvestrovem teku, kjer bo poleg njega še svetovna elita dolgoprogašev: Kuc, Chataway, Mihalič, Minoun itd.
ZA NAŠE NAJMLAJŠE
AAAAAAAAAAA/
št. 33
/VVVVVVVVVVVVVVV' A WVWVVVVVVVVV\
\VWVVY\AČVWWV/VVWVWVY\AAAiVVVWVVV\A/VVVVWVVN VVvAZVVVVVVAAA/VV A/sA/v/VV^/vZ/v/vAAAA/VVVVvVV^A/vAAA/VVvVvVVAA/VVVAzVVVVVvA/s/AAAA/VVVVVA/V
Velika glava je bila že v sebi. Silna pleča pa so si počasi utirala pot. Jane je vstala kakor v polsnu. V grozi je otipala Claytonov samokres. Urno ga je vzdignila... pomerila ...
Iz cevi je šinil plamen in levinja je zarjula od bolečine. Strel sta slišala tudi Tarzan in Clay-ton. Sabor ni bila ubita. Njeno veliko telo je čedalje počasi rinilo skozi odprtino.
Clayton je zapiral oči; če je pogledal v globino, se mu je v glavi vrtelo. Zemlja je bila kakih sto sež-njev pod njima. Takrat je Clayton občudoval silne mišice tega divjega rešitelja.
Medtem ko je Clayton zadrževal sapo, je Tarzan izbiral take veje, ki so se mu zdele dovolj močne za dvojno breme. Tako sta se urno bližala koči.
Skrivnost -===
D™ FU-MANČUJA
ROMAN - Spisal : Sax Rohner - Prevedel: A. P.
»Kitajca ! «
»Da, videl sem ga; nekakšen skilast Kant otipan, ki se imenuj« Kwee. Meni ni všeč. Razen tega je tam še tajnik z imenom Strozza človek neprijetnega lica. On je deber poznavalec jezikov, koliko 'T™- lh lma opravka s španskimi zapiski za tiartomovo knjigo o sve Uscib Mayarpana. In veš, vsa Lionelova prtljaga je zginila iz prista-msca s tistimi tibetskimi zapiski vred.«
»Zelo značilno ! «
■rr *" t C^a’ ,^ < !1r<!a 1 }>a Pravi s*r Lione], da je prepotoval Tibet ot Keun-Luna do Himalaje ne da bi g» bili ubili, in da zato ne priča kuje, da bi ga ta usoda doletela v Londonu. Ko sem odšel, je svoj brzopiski narekoval iz spomina za svojo knjigo s hitrostjo kaki! dve sto besed na minuto.«
»Ta ne trati časa.«
»Trati čas! Poleg pisanja knjige o Yuoatanu in dela o Tibetu mora drugi teden v Institutu 'citati neko razpravo o, grobnici, kl i° Je odkopal v Egiptu. Ko sem odhajal, sem še videl, kako so iz
Ko je Clayton zaslišal strel, je takoj uganil, da mora biti Jane v nevarnosti. Tarzan se je takoj pognal v tisto smer. Ker mu Clayton ni mogel slediti, je zaklical za divjakom. Tarzan je razumel ;
Počenil je na tla in mu mignil, naj se oklene njegovega vratu. Te poti ne bo Clayton nikoli pozabil. Divjak je z jezdecem neverjetno hitro skakal z veje na vejo.
Nenadoma je Tarzanovo uho u-jelo praskanje levinje. Spustil je Claytona na tla, sam pa stekel kot puščica k levinji. Zgrabil jo je prav v trenutku, ko je njeno telo začelo izginjati v kolibo.
Jane je ležala na tleh; kakor v omedlevici je segla po samokresu. Tedaj se je ozrla na Esmeraldo. Bila je še živa. Ni je smela zapustiti. Prvi strel je bil zanjo, šele naslednji je pripadal dekletu.
pristanišča pripeljali tovorni voz in raztovorili kamenito rakev, veliko kakor kak čoln. Sir Idonei pravi, da je edinstvena in da jo dobi Britski muzej, ko jo bo on sam pregledal. Ta možakar ti je sposoben opraviti šestmesečno delo v šestili lednih ; potem pa spet odpotuje.«
»Kaj nameravaš storiti?«
»Kaj morem storiti? Vem, da bo Fu-Manču izvršil napad nanj. O tem ne dvomim. Ah, kar streslo me je v tisti hiši. INikakega sonca, li pravim. Petrie, ki bi posijalo v prostore; in ko sem popoldne prispel tja, so celi oblaki komarjev plavali po zraku, kamor koli se je prikradel majhen žarek sonca skozi drevje drevoreda. Ves prostor je poln nekih hlapov, da se- mi tedi, da visi v zraku malarija. Vsa zapadna stran hiše je porasla z neko vrsto plezalk, ki jih je ob kaki priliki prinesel iz tujine s seboj. Te rastline dajejo oster, tuj vonj, ki se docela ujema z okolico. Rečem ti, da je tisti kraj ustvarjen za umor.«
»Ali si kaj ukrenil za varnost?«
»Po telefonu sem poklical Scoti and Yard in poslal moža, da bo stražil hišo, toda . . .« V zadregi je skomignil z rameni.
»Kakšen je pravzaprav ta sir Li on el ?«
»Pravi norec. Velik, močan človek, ki je oblečen v zamazano domačo haljo nerazločljive barve; človek kuštravih, sivih las in pršeči li brk, predirnih mo-drili oči in rjave polti, ki nosi kratko brado, ali se pa po redko brije, sam ne vem. Pustil sem ga v tisti neverjetni sobi, kjer si je z velikimi koraki utiral pot skozi tisočero po-
RADIO TRST II
Nedelja, 31. oktobra ob 8.45 : Kmetijska oddaja, 9.30: Vera in naš čas. 13.00: Glasba po željah. 17.00: Koncert zbora »Avgust Tanče« iz Nabrežine. 18.00 : Škerjanc : Koncert za klavir in orkester. 19.00: Novice iz delavskega sveta. 21.15: Richard Wagner : TRISTAN IN IZOLDA, 1 dejanje.
Ponedeljek, 1. novembra ob 19.00 : Mamica pripoveduje. 20.15: Škerjanc: Prvi del kantate »Sonetni venec«. 21.00 : Dramatizirana zgodba — Niko Kuret: SMRT IN MLINAR. 22.00: Književnost in tini etnost.
Torek, 2. novembra ob 13.00: Glasba po željah. 18.40: Koncert baritonista Marijana Kosa. 19.00: šola in vzgoja. 20.05: Škerjanc: Drugi del kantate »Sonetni venec«. 21.00 : Radijski oder — Sopho-kles : ' ANTIGONA, žatoigra.
Sreda, 3. novembra ob 13.30: Jugoslovanski motivi. 19.00 : Zdravniški vedež. 19.15: Koncert man-dolinskega seksteta sv. Just. 20.05: Škerjanc: Tretji del kantate »Sonetni venec«. 20,40 : Moški kvintet »Trst«.
četrtek, 4. novembra ob 13.30 : Slovenski moški aboti. 19.00 : Mamičina povestica. 21.00 : Dramatizirana zgodba — Luigi Gian Francesco :	SLEPA
BOJAZEN. 22.30: Schubert: Simfonija št. 8.
Za zdravi e in dober okus
'Uvoznik in glavna zaloga ZAOR. KONZORCIJ TRGOVCEV Z JESTVINAMI
Trst, Valdirivo 3 - Tel, 35-034
TOVARNA
iPlinčic
KRMIN - CORMONS TELEFON ŠT. 32
Izdeluje vsakovrstno pohištvo, spalnice, jedilnice, kuhinje, itd. Izvrši vsako delo po naročilu. Prodaja po tovarniških cenah, jamči za solidno delo.
Petek, 5. novembra ob 13.00 : Glasba po željah. 21.00: Tržaški kulturni razgledi, 22.00: Književnost in umetnost, 22.14: Iz angleških koncertnih dvoran.
Sobota, 6. novembra ob 16.00 :	Oddaja za naj-
mlajše — ČURIMURČKI nato Zbor Slovenske filharmonije. 19.00 : Pogovor z ženo-. 21.23: Dvorak : Slovanski plesi. 22 : Gershwin : Koncert za klavir in ork.
TEDENSKI KOLEDARČEK
29.	oktobra, petek : Narcis — Gradimir
30.	cktobra, sabota : Klavdij — Vladika,
31.	oktobra, nedelja: Lucila, — Gorazd
1.	novembra,, ponedeljek : Vsi sveti — Ljubomir
2.	novembra,, torek : Verne duše — Zde,mila
3.	novembra, sreda : Sv. Just — Hubert — Bo-
gomil
4.	novembra, četrtek : Karl — Dravotnir
VALUTA — TUJ DENAR Dne 27. oktobra, si dal oz. dobil za:
ameriški dolar	628—630	lir
avstrijski šiling	23,25—24	lir
100 franc, frankov	162—167	lir
100 dinarjev	85—95	lir
funt šterling	1670—1690	lir
pesos	20—22	lir
nemško marko	145—147	lir
švic. frank	146—147	lir
zlato	720—722	lir
VPRAŠANJU IN ODGOVORI
Vprašanje št. 38. Je li kakšno kemično sredstvo, da bi uničilo škrado (graminija), ki se je zelo razpasla po mojem zemljišču?
Odgovor. Slovenski izraz za omenjeni plevel je »pirika«. Danes imamo že kopico kemičnih pripomočkov za uničevanje plevela na zemljiščih, a ravno pirika se je izkazala najbolj trdoživa, ker ima zelo razpletene korenine ter doìge trde liste. Dosedanja, kemična sredstva za uničevanje plevela so učinkovita predvsem za rastline s širokimi, ploskimi listi. Zato se morate za sedaj še teh posluževati tudi zoper piriko-. Kjer jo opazite, morate zemljišče globoko prekopati, zemljo prebrskati in z roko zbrati vse korenine (in koreninice ! ) ter jih spraviti domov. Oprane koreninice govedo slastno požre, lahko pa jih tudi posušite in prodate kot zdravilna zelišča. Piriko uničimo tudi: s pogostim plet-jem. Na ta način jo boste verjetno v dveh letih odpravili. Uniči jo pa tudi gosta detelja. Za tako detelj išče moramo zemljo dobro pripraviti, t. j. čim globlje preorati, zelo izdatno pognojiti in gosto posejati: na 100 kv. m zemljišča po 400 do 500 gramov detelj nega semena. Pirika večkrat uniči cele
vinograde. Zaradi tega propadajočega vinograda ne kaže obnavljati, ampak spremeni ga v gosto dete-ljiišče za kaka 3 leta, nato. pa zopet zasadi trte ali druga sadna drevesa.
Vprašanje št. 39. Ob mojem zemljišču tik mejnika je rasila stara sosedova jablana. Letos jo je sosed izkopal in -pravi, da bo na isto mesto vsadil oreh. Jaz se temu protivim, a sosed pravi, da ima pridobljeno pravico, ker je tam rastl-a jablana več ko 30 let. Ali ne velja tudi v tem primeru določba, da se ne smejo visokodebelna drevesa saditi bliže mejnika kot v razdalji 3 metrov?
Odgovor. V tem slučaj-u velja člen 895 Civilnega zakonika. Sosed sme zasaditi n,a mesto izkopanega enako sorto drevesa, če stojijo drevesa v vrsti in bi manjkajoče drevo vrsto pretrgalo, če bi torej ob vašem mejniku rasila vrsta, sosedovih jablan, bi sosed smel nadomestiti izkopano staro jablano z mla-do jablano, nikakor pa ne z orehom, če pa ob vaše-m mejniku ni vrste sosedovih jablan, temveč je rasila samo ena, ne more sosed nadomestiti posekane jablane z drugo in se mora držati razdalje 3 metrov od mejnika.
Iz Gorice
VINARSKI TEČAJ
Goriški deželni svet je odprl v Gorici poseben tečaj za one, ki se hočejo izpopolniti v pridelovanju in negovanju vina. Med prijavljene! tečaja sta tudi dva mladeniča iz števerjana in eden z Oslav-ja. škoda, da se ni prijavilo več Slovencev v ta tečaj, da bi vinogradnikom lahko pomagali v tej stroki, ki je Za naše gospodarstvo tako važna.
ZVIŠANE DOKLADE ZA KMETIJSKI DAVEK
Goriški deželni svet je na zadnji seji dvignil doklado na kmetijski davek, in sicer za 50%, to je skupno po -pet milijonov za, leti 1953-54 in 1954-55.
TEČAJ ZA ŠIVILJE
Pokrajinski urad za delo razglaša, da se bo z novembrom začel v Gorici tečaj za šivilje. Trajal bo štiri mesece ; udeležijo se ga lahko brezposelne delavke, stare od 14 do 40 let, ki so redno vpisane na uradu za brezposelne. Udeleženke tečaja bodo prejemale 300 lir dnevno in ob koncu tečaja še 3000 lir nagrade.
ZIMSKI VOZNI RED NA ŽELEZNICAH
Prihodi iz Trsta v Gorico : 5.21, 634, 7.57,'"8.12 'Ciz Renk), 8.33, 10.42, 13.55, 14.34 (le ob nedeljah), 17.15, 19.10, 19.58, 21.06, 23.08,
Prihodi iz Vidma v Gorico : 4.30, 6.06, 7.19, 8.16, 9.24, 13.56, 15.47, 17.14, 18.29, 19.57, 21.26, 0.09.
Odhod iz Gorice v Trst: 6.08, 7.21, 8.18, 9.26, 13.58, 15.49, 17.16, 18.21, 19.59, 21.28, 0.10.
Odhod iz Gorice v Videm : 5.24, ,6.26, 8, 8.34, 10.44, 13.59, 15.58, 17.17, 19.15, 20, 21.09, 23.10.
Izdaja Konzorcij Novega lista z dovoljenjem A.I.S.
Odgovorni urednik Drago Legiša Tiska zadruga tiskarjev »Graphis« z o. z. v Trstu Ulica Sv. Frančiška 20 — Telefon 29-477
sebnosti, skozi starinsko pohištvo, razne knjige, rokopise, murnu j e, kopja, ilovnato posodo in kaj vem še vs-e — pri čemer je včasih brcnil kaiko knjigo s poti, se spotakni,1 oh kakega nagačenega krokodila ali meksikansko masko — pri vsem pa zdaj narekoval, zdaj se razgovarjal. Pha!«
Za nekaj časa sva umolknila.
»Smith,« sem se oglasil, »midva ne prideva s to zadevo nikamor. Daši so vse sile razporejene proti njemu, se nam Fu-Manču izmika in še vedno hodi svoja vražja, nedoumna pota.«
Nayland Smith je prikimal. »In vsega ne veva,« je dejal. Opaziva le tega ali onega moža, ki je rumeni nevarnosti na poti, in posvariva ga, ako utegneva. Mogoče je, da se reši ali pa tudi ne. Toda kaj verno, Petrie, o vseh tistih, ki lahko’ umrje jo vsak čas zaradi njegovih morilskih pomagačev? Mi ne moremo poznati vsakogar, ki je citai uganko Kitajske. Nikdar ne cita m poročila o kakem utopljencu, o navideznem samomoru, o nagli, dozdevno’ naravni smrti, ne da bi se vprašal to in ono. Pravim ti. d,a je Fu-Manču povsod pričujoč; njegove tip al niče segajo na vse strani. Rekel sem, da mora sir Lio-nel živeti neikako začarano življenje. Resnica pa j'e, da je čudež, da sva midva še živa.«
Pogledal je na uro\ »Skoraj enajst,« je dejal. »Sicer je pa spanje potrata časa — ne glede na nevarnost, ki je z njim v zvezi,«
Tedaj je zazvonilo. Nekaj trenutkov kasneje je nekdo potrka] na vrata.
»Naprej ! « sem zaklical.
Vstopilo je dekle, ki je prineslo brzojavko za Smitha. Bil je videti zelo odločen, njegove oči pa sc se v siju svetilke svetile ko jeklo, ko je sprejel brzojavko in jo odpri. Pogledal je nanjo, vstal in mi jo izročil ter segel po svoj klobuk, ki je ležal na pisalni mizi. »Bog nam pomagaj, Petrie!« je rekel.
Brzojavka je vsebovala to: »Sir Lionel Barton umorjen. Pridite takoj v njeg'ovo hišo. — Weymouth, nadzornik.«
ZELENA MEGLA
Četudi sva opustila vsako nepotrebno odlašanje, je bila skoraj že polnoč, ko je najin taksi zavil v temen senčni drevored, na čigar daljnem koncu sva kakor skozi predor videla, kako se je mesečina svetlikala na oknih Lionelove domačije. Ko sem pred pragom stopil iz voza, sem videl nizko, dolgo poslopje, ki je bilo, kakor je Smith povedal, vse obdano z drevjem in grmovjem. Pročelje je bilo poraslo s tistimi neznanimi plezalkami, zrak pa je bil p nenasičen z duhovi venečega rastlinja, s katerimi se je mešal težak vonj malih rdečili nočnih cvetk, ki so bohotno- cvetele na plezalkah.
Vse je bilo pravcata divjina, in ko naju je nadzornik Weymouth sprejel v veži, sem videl, da s-e je notranjost kaj ujemala z zunanjostjo, zakaj veža je bila zgrajena po vzorcu neke sobe asirskega templja, in debeli stebri, nizki sedeži in zavese, vse je bilo zanemarjeno in na debelo pokrito s prahom. Zatohli vzduh je bil notri skoraj tako močan kot pod drevesi. Detektiv naju je vodil v knjižnico, v kateri so bila tla preplavljena s književnimi proizvodi.