22 23 je generalizirano, je pa kot standard uve- ljavljena po vsej Evropi in zato uporabna predvsem pri komparativnih naravovar- stvenih analizah. Analiza Rapid Assessment and Prioritiza- tion of Protected Areas (RAPPAM) je bila razvita v okviru WWF in izvedena na za- varovanih območjih Slovenije leta 2008. Poročilo temelji na standardiziranem vprašalniku, ki je na osnovi ocene eksper- tov dal pregledne rezultate o stanju gro- ženj in vplivov oziroma stopnjo ranljivo- V prvih stotih letih po prvem celovitem programu se slovensko naravovarstvo s ponosom ozira na mnoge uresničene cilje, od katerih so si nekatere zadali že avtorji Spomenice: v različnih okvirih zavarovane vrste, kategorizirani parki, različno pomembna ekološka obmo- čja ter razpredena organiziranost na vladni in nevladni ravni, ki vključuje vzgojo in ozaveščanje. Zadnja desetle- tja napreduje sistematično zbiranje neobvladljive množine podatkov, iz katerih je moč izluščiti naravovarstve- no informacijo. Na kakovostnih argu- mentih o stanju narave je temeljil tudi dokument leta 1920. Izrecne navedbe rabe v prostoru pa nakazujejo, da niso podrobno analizirali le flore in favne, temveč – vsaj za načrtovana zavarova- na območja – tudi človekove pretekle, tedanje in potencialne prihodnje vpli- ve. Bo v naslednjih stotih letih sistema- tična podatkovna obravnava tovrstnih vsebin morda odločilno vplivala na uspešnost naravovarstva? UVOD IN PROBLEM Izhodiščna ideja varstva in/ali ohranja- nja narave je odnos med človekom in ostalo naravo, natančneje, odnos človeka do narave. Pri naravovarstvenem načr- tovanju to pomeni, da je treba človekove dejavnosti usmerjati tako, da narave ne ogrožajo ali jo ogrožajo čim manj. Zakon o ohranjanju narave (ZON) v tem smislu v prvem členu govori o »ukrepih ohra- njanja biotske raznovrstnosti in sistemu varstva naravnih vrednot«. Obema podro- čjema, ki se metodološko sicer razlikuje- ta, a sta tesno povezani, zakon pridružuje še upravljanje zavarovanih območij (ZO). Rezultati teh naravovarstvenih dejavnosti se odražajo v poročilih na ravni države, na ravni mednarodnih obveznosti, uprav ZO ali nekaterih nevladnih organizacij. Naravovarstveni plani in poročila so strukturno najpogosteje razdeljeni na dva obsežnejša dela: analitski del s pre- gledom stanja biodiverzitete ali naravnih vrednot in instruktivni del z usmeritvami in ukrepi. Presenetljivo malo pa je takih, oziroma so izrazito redki, ki sistemsko evidentirajo in analizirajo človekove vpli- ve, ali motnje, ki naravi povzročajo raz- lične stopnje stresa in zaradi katerih je narava ogrožena. Zapostavljeni podatkovni nizi naravovarstva – evidence motenj Besedilo in slike: Jurij Dobravec Prispevek pred vami je razdeljen na tri de- le. Prvi vsebuje kratek pregled obravnave motenj v pomembnih državnih dokumen- tih. Drugi del poveže teoretske osnove v mednarodnem prostoru z možnostmi v Sloveniji. Ilustracije in razpredelnica, kot tretji del, prikazujejo nekaj preprostih primerov povezovanja podatkovnih nizov o biodiverziteti in podatkov o motnjah v naravi. PREGLED NEKATERIH PRIMEROV NA RAVNI DRŽAVE Spomenica Odseka za varstvo prirode in prirodnih spomenikov na več mestih nava- ja lastništvo zemlje, ki bi jo bilo treba za- varovati. Avtorji natančno opredelijo rabo in finančne donose ter s kotami, parcela- mi in ledinskimi imeni območja postavijo v konkreten prostor. Prvi vtis kombinacije plasti poligonov ekološko pomembnih območij (ARSO) in točk hišnih številk (EHIŠ, GURS) daje vtis, da so poseljena območja ekološko »manj pomembna«, oziroma da so mnoge meje EPO izbrane/določene/dogovorjene (?) tako, da ravno naselja izpadejo. Z zahtevnejšimi prostorsko-ekološki- mi algoritmi bi verjetno ta vtis še dodatno potrdili, oziroma ugotovili, kje (in zakaj) so meje ekološko pomembnih območij postavljene na osnovi ekologije, kje pa na osnovi drugih razlogov. Inventar naravne dediščine Slovenije v pri- logi 2 (1976; 797) prinaša za zavarovana območja kategorizacijo dejavnosti, ki imajo na naravo v štiri režimske stopnje razporejen vpliv in so prostorsko oprede- ljive. Z nekaj prilagoditve bi kategoriza- cija lahko služila kot izhodišče evidence motenj. ZON se izrecno in na več mestih oprede- ljuje do podatkov o stanju vrst, varova- nih območij in naravnih vrednot, a glede podatkov o motnjah opazno izstopa zgolj vrivek o vožnji z vozili na motorni pogon v naravnem okolju. Naravovarstveni atlas (http://www. naravovarstveni-atlas.si) vsebinsko sledi ZON in ga sestavljajo štirje sklopi pro- storskih podatkov: Natura 2000, ekološko pomembna območja, naravne vrednote in zavarovana območja. Podatki, ki bi kazali na dejavnosti, potencialno nasprotne na- ravovarstvenim, so izvedljivi le za podro- čje kmetijstva, in sicer v evidenci grafič- ne enote rabe kmetijskega gospodarstva (GERK) in evidenci dejanske rabe kmetij- skih in gozdnih zemljišč (RABA). Atlas okolja (http://gis.arso.gov.si) za- radi širših pristojnosti skrbnika vsebuje mnoge podatke, iz katerih je mogoče ugo- tavljati tiste človekove dejavnosti, ki de- jansko ali potencialno vplivajo na ostalo naravo, npr. plasti o infrastrukturi in pro- storsko opredeljene podatke o različnih komunalnih objektih in meritvah. Nave- deni podatki o grožnjah niso ovrednoteni za potrebe naravovarstvenih analiz. Plast Corine Land Cover (CLC) rabo tal prikazu- sti. Rezultati, ki kot enoto vzamejo ZO, ne glede na površino, niso geokodirani, se ne povezujejo neposredno z ukrepi za posa- mezne vrste ali ekosisteme in so uporabni predvsem pri splošnih upravljavskih na- logah, kar je razvidno tudi iz kasneje pri- pravljenih načrtov upravljanja. Nacionalni program varstva narave 2020– 2030 (NPVN), ki ga je Državni zbor spre- jel letošnjega marca, začne z obravnavo stanja, kjer generično kot kvarne vplive omenja gospodarske dejavnosti in edino Primer matrike ocen motenj iz leta 2003, kakor jih je po predhodnem usposabljanju ocenjevalo po pet poznavalcev. Povprečja so bila sešteta, ugotovljeni pozitivni vplivi pa odšteti. Končni rezultat je bil dvostopenjsko utežen. PRERAČUN tip vpliva (kaj oddaja) posledica vpliva (kaj povzroči v naravi) DEJAVNOST R EL . I N TE N ZI TE TA II S TO PN JE R EL AT IV N A IN TE N ZI TE TA SK U PA J IN TE N ZI TE TA PO GO ST N O ST VS O TA hr up pr ah pl in i i n pa re an or g. o dp ad ki or g. o dp ad ki sv et lo ba st ep ta na tl a m eš an je ho ri zo nt ov vn os n ov ih m at er ia lo v er oz ija »s pr em em be F I- BI -K E« po sp . p re pe re va nj e vn os tu jih v rs t po zi tiv ni pr is pe ve k strojna košnja 0,77 3,60 19 1 19 10 2 3 0 0 0 4 0 0 0 0 0 0 0 paša 0,85 3,98 21 7 3 3 1 0 0 3 0 2 0 0 2 2 3 2 -15 druge kmetijske dejavnosti 5,67 26,52 140 7 20 3 1 1 2 4 2 2 0 2 2 0 0 1 0 motorizirana sečnja v gozdu 8,90 41,67 220 10 22 10 4 3 3 0 0 2 0 0 0 0 0 0 0 motorizirano spravilo lesa 19,83 92,80 490 10 49 10 8 6 4 0 3 10 2 0 6 2 0 0 -2 stavbe (bivanje) 21,37 100,00 528 8 66 5 5 5 4 4 8 10 10 10 2 0 0 3 0 javne prireditve 2,02 9,47 50 1 50 10 3 2 8 5 10 7 0 2 2 0 0 1 0 lov 1,42 6,63 35 7 5 7 1 2 1 3 0 1 0 0 0 0 0 0 -10 nabiralništvo 1,01 4,73 25 5 5 3 0 0 1 1 0 2 0 0 0 0 0 0 -2 motoriziran promet 14,97 70,08 370 10 37 9 6 3 2 2 5 4 0 0 4 2 0 0 0 izobraževanje 2,43 11,36 60 5 12 3 0 0 2 2 1 3 0 0 1 0 0 0 0 raziskovanje 4,05 18,94 100 10 10 2 0 0 1 1 1 1 1 1 1 1 0 0 0 športna rekreacija pozimi 8,22 38,45 203 7 29 7 0 0 2 2 2 7 0 0 4 4 1 0 0 športna rekreacija poleti 8,50 39,77 210 7 30 7 4 1 2 2 1 6 0 1 3 2 1 0 0 V Načrtu upravljanja za Šotna barja v Triglavskem narodnem parku (Life 2003) so bili predhodno kartirani habitatni tipi vrednoteni glede na pri- sotnost vrst na listah IUCN, v prilogah slovenskih uredb o zavarovanju in rdečih seznamih. Po prej pripravljenih ključih je bila iz podatkov končno oblikovana naravovarstvena informacija v obliki normirane karte treh 'varstvenih kategorij'. Končni predlog conacije območja Natura 2000 na Pokljuki je bil argumentiran z vrednotenjem narave in ugotovitvami ovrednotenih vplivov. Meje prioritetnih habitatnih tipov so seveda naravne. Meje strožje varovanih območij okrog njih so bile določene pragmatično po prometnicah, kar se zdi za obiskovalce naj- bolj praktično. Conacija je vključevala tudi t. i. preusmeritveno cono; mokrišča v tej coni so »žrtvovana« za izobraževanje in ozaveščanje z namenom, da se sem preusmeri obisk ostalih barij. Podatki iz priložene preglednice so bili vrednote- ni in vstavljeni v poligone posameznih dejavnosti. Pri prometnicah in stavbah so bila dodana vplivna območja, ocenjena glede na znane obremenitve. Karte posameznih dejavnosti so bile medsebojno tako prekrite in normirane, da so bile v končnem izdelku motnje predstavljene generalizirano v treh kategorijah. Tri kategorije vrednotenja na- rave in tri kategorije ocenjenih motenj so služile predlogu coniranja, komunikaciji z deležniki in pripravi ukrepov. 22 23 je generalizirano, je pa kot standard uve- ljavljena po vsej Evropi in zato uporabna predvsem pri komparativnih naravovar- stvenih analizah. Analiza Rapid Assessment and Prioritiza- tion of Protected Areas (RAPPAM) je bila razvita v okviru WWF in izvedena na za- varovanih območjih Slovenije leta 2008. Poročilo temelji na standardiziranem vprašalniku, ki je na osnovi ocene eksper- tov dal pregledne rezultate o stanju gro- ženj in vplivov oziroma stopnjo ranljivo- V prvih stotih letih po prvem celovitem programu se slovensko naravovarstvo s ponosom ozira na mnoge uresničene cilje, od katerih so si nekatere zadali že avtorji Spomenice: v različnih okvirih zavarovane vrste, kategorizirani parki, različno pomembna ekološka obmo- čja ter razpredena organiziranost na vladni in nevladni ravni, ki vključuje vzgojo in ozaveščanje. Zadnja desetle- tja napreduje sistematično zbiranje neobvladljive množine podatkov, iz katerih je moč izluščiti naravovarstve- no informacijo. Na kakovostnih argu- mentih o stanju narave je temeljil tudi dokument leta 1920. Izrecne navedbe rabe v prostoru pa nakazujejo, da niso podrobno analizirali le flore in favne, temveč – vsaj za načrtovana zavarova- na območja – tudi človekove pretekle, tedanje in potencialne prihodnje vpli- ve. Bo v naslednjih stotih letih sistema- tična podatkovna obravnava tovrstnih vsebin morda odločilno vplivala na uspešnost naravovarstva? UVOD IN PROBLEM Izhodiščna ideja varstva in/ali ohranja- nja narave je odnos med človekom in ostalo naravo, natančneje, odnos človeka do narave. Pri naravovarstvenem načr- tovanju to pomeni, da je treba človekove dejavnosti usmerjati tako, da narave ne ogrožajo ali jo ogrožajo čim manj. Zakon o ohranjanju narave (ZON) v tem smislu v prvem členu govori o »ukrepih ohra- njanja biotske raznovrstnosti in sistemu varstva naravnih vrednot«. Obema podro- čjema, ki se metodološko sicer razlikuje- ta, a sta tesno povezani, zakon pridružuje še upravljanje zavarovanih območij (ZO). Rezultati teh naravovarstvenih dejavnosti se odražajo v poročilih na ravni države, na ravni mednarodnih obveznosti, uprav ZO ali nekaterih nevladnih organizacij. Naravovarstveni plani in poročila so strukturno najpogosteje razdeljeni na dva obsežnejša dela: analitski del s pre- gledom stanja biodiverzitete ali naravnih vrednot in instruktivni del z usmeritvami in ukrepi. Presenetljivo malo pa je takih, oziroma so izrazito redki, ki sistemsko evidentirajo in analizirajo človekove vpli- ve, ali motnje, ki naravi povzročajo raz- lične stopnje stresa in zaradi katerih je narava ogrožena. Zapostavljeni podatkovni nizi naravovarstva – evidence motenj Besedilo in slike: Jurij Dobravec Prispevek pred vami je razdeljen na tri de- le. Prvi vsebuje kratek pregled obravnave motenj v pomembnih državnih dokumen- tih. Drugi del poveže teoretske osnove v mednarodnem prostoru z možnostmi v Sloveniji. Ilustracije in razpredelnica, kot tretji del, prikazujejo nekaj preprostih primerov povezovanja podatkovnih nizov o biodiverziteti in podatkov o motnjah v naravi. PREGLED NEKATERIH PRIMEROV NA RAVNI DRŽAVE Spomenica Odseka za varstvo prirode in prirodnih spomenikov na več mestih nava- ja lastništvo zemlje, ki bi jo bilo treba za- varovati. Avtorji natančno opredelijo rabo in finančne donose ter s kotami, parcela- mi in ledinskimi imeni območja postavijo v konkreten prostor. Prvi vtis kombinacije plasti poligonov ekološko pomembnih območij (ARSO) in točk hišnih številk (EHIŠ, GURS) daje vtis, da so poseljena območja ekološko »manj pomembna«, oziroma da so mnoge meje EPO izbrane/določene/dogovorjene (?) tako, da ravno naselja izpadejo. Z zahtevnejšimi prostorsko-ekološki- mi algoritmi bi verjetno ta vtis še dodatno potrdili, oziroma ugotovili, kje (in zakaj) so meje ekološko pomembnih območij postavljene na osnovi ekologije, kje pa na osnovi drugih razlogov. Inventar naravne dediščine Slovenije v pri- logi 2 (1976; 797) prinaša za zavarovana območja kategorizacijo dejavnosti, ki imajo na naravo v štiri režimske stopnje razporejen vpliv in so prostorsko oprede- ljive. Z nekaj prilagoditve bi kategoriza- cija lahko služila kot izhodišče evidence motenj. ZON se izrecno in na več mestih oprede- ljuje do podatkov o stanju vrst, varova- nih območij in naravnih vrednot, a glede podatkov o motnjah opazno izstopa zgolj vrivek o vožnji z vozili na motorni pogon v naravnem okolju. Naravovarstveni atlas (http://www. naravovarstveni-atlas.si) vsebinsko sledi ZON in ga sestavljajo štirje sklopi pro- storskih podatkov: Natura 2000, ekološko pomembna območja, naravne vrednote in zavarovana območja. Podatki, ki bi kazali na dejavnosti, potencialno nasprotne na- ravovarstvenim, so izvedljivi le za podro- čje kmetijstva, in sicer v evidenci grafič- ne enote rabe kmetijskega gospodarstva (GERK) in evidenci dejanske rabe kmetij- skih in gozdnih zemljišč (RABA). Atlas okolja (http://gis.arso.gov.si) za- radi širših pristojnosti skrbnika vsebuje mnoge podatke, iz katerih je mogoče ugo- tavljati tiste človekove dejavnosti, ki de- jansko ali potencialno vplivajo na ostalo naravo, npr. plasti o infrastrukturi in pro- storsko opredeljene podatke o različnih komunalnih objektih in meritvah. Nave- deni podatki o grožnjah niso ovrednoteni za potrebe naravovarstvenih analiz. Plast Corine Land Cover (CLC) rabo tal prikazu- sti. Rezultati, ki kot enoto vzamejo ZO, ne glede na površino, niso geokodirani, se ne povezujejo neposredno z ukrepi za posa- mezne vrste ali ekosisteme in so uporabni predvsem pri splošnih upravljavskih na- logah, kar je razvidno tudi iz kasneje pri- pravljenih načrtov upravljanja. Nacionalni program varstva narave 2020– 2030 (NPVN), ki ga je Državni zbor spre- jel letošnjega marca, začne z obravnavo stanja, kjer generično kot kvarne vplive omenja gospodarske dejavnosti in edino Primer matrike ocen motenj iz leta 2003, kakor jih je po predhodnem usposabljanju ocenjevalo po pet poznavalcev. Povprečja so bila sešteta, ugotovljeni pozitivni vplivi pa odšteti. Končni rezultat je bil dvostopenjsko utežen. PRERAČUN tip vpliva (kaj oddaja) posledica vpliva (kaj povzroči v naravi) DEJAVNOST R EL . I N TE N ZI TE TA II S TO PN JE R EL AT IV N A IN TE N ZI TE TA SK U PA J IN TE N ZI TE TA PO GO ST N O ST VS O TA hr up pr ah pl in i i n pa re an or g. o dp ad ki or g. o dp ad ki sv et lo ba st ep ta na tl a m eš an je ho ri zo nt ov vn os n ov ih m at er ia lo v er oz ija »s pr em em be F I- BI -K E« po sp . p re pe re va nj e vn os tu jih v rs t po zi tiv ni pr is pe ve k strojna košnja 0,77 3,60 19 1 19 10 2 3 0 0 0 4 0 0 0 0 0 0 0 paša 0,85 3,98 21 7 3 3 1 0 0 3 0 2 0 0 2 2 3 2 -15 druge kmetijske dejavnosti 5,67 26,52 140 7 20 3 1 1 2 4 2 2 0 2 2 0 0 1 0 motorizirana sečnja v gozdu 8,90 41,67 220 10 22 10 4 3 3 0 0 2 0 0 0 0 0 0 0 motorizirano spravilo lesa 19,83 92,80 490 10 49 10 8 6 4 0 3 10 2 0 6 2 0 0 -2 stavbe (bivanje) 21,37 100,00 528 8 66 5 5 5 4 4 8 10 10 10 2 0 0 3 0 javne prireditve 2,02 9,47 50 1 50 10 3 2 8 5 10 7 0 2 2 0 0 1 0 lov 1,42 6,63 35 7 5 7 1 2 1 3 0 1 0 0 0 0 0 0 -10 nabiralništvo 1,01 4,73 25 5 5 3 0 0 1 1 0 2 0 0 0 0 0 0 -2 motoriziran promet 14,97 70,08 370 10 37 9 6 3 2 2 5 4 0 0 4 2 0 0 0 izobraževanje 2,43 11,36 60 5 12 3 0 0 2 2 1 3 0 0 1 0 0 0 0 raziskovanje 4,05 18,94 100 10 10 2 0 0 1 1 1 1 1 1 1 1 0 0 0 športna rekreacija pozimi 8,22 38,45 203 7 29 7 0 0 2 2 2 7 0 0 4 4 1 0 0 športna rekreacija poleti 8,50 39,77 210 7 30 7 4 1 2 2 1 6 0 1 3 2 1 0 0 V Načrtu upravljanja za Šotna barja v Triglavskem narodnem parku (Life 2003) so bili predhodno kartirani habitatni tipi vrednoteni glede na pri- sotnost vrst na listah IUCN, v prilogah slovenskih uredb o zavarovanju in rdečih seznamih. Po prej pripravljenih ključih je bila iz podatkov končno oblikovana naravovarstvena informacija v obliki normirane karte treh 'varstvenih kategorij'. Končni predlog conacije območja Natura 2000 na Pokljuki je bil argumentiran z vrednotenjem narave in ugotovitvami ovrednotenih vplivov. Meje prioritetnih habitatnih tipov so seveda naravne. Meje strožje varovanih območij okrog njih so bile določene pragmatično po prometnicah, kar se zdi za obiskovalce naj- bolj praktično. Conacija je vključevala tudi t. i. preusmeritveno cono; mokrišča v tej coni so »žrtvovana« za izobraževanje in ozaveščanje z namenom, da se sem preusmeri obisk ostalih barij. Podatki iz priložene preglednice so bili vrednote- ni in vstavljeni v poligone posameznih dejavnosti. Pri prometnicah in stavbah so bila dodana vplivna območja, ocenjena glede na znane obremenitve. Karte posameznih dejavnosti so bile medsebojno tako prekrite in normirane, da so bile v končnem izdelku motnje predstavljene generalizirano v treh kategorijah. Tri kategorije vrednotenja na- rave in tri kategorije ocenjenih motenj so služile predlogu coniranja, komunikaciji z deležniki in pripravi ukrepov. 24 25 invazivne tujerodne vrste izpostavi kot dejansko grožnjo; v nadaljevanju takoj sledijo cilji, usmeritve in ukrepi. Slednji so predvsem administrativni in niti siste- matično niti neposredno ne obravnavajo gospodarskih dejavnosti, ki jih dokument uvodoma izpostavlja kot ogrožajoče. Program upravljanja Natura 2000 2014– 2020 (PUN) v besedilu in v prilogah natančno sledi kategorijam vrst in ha- bitatnih tipov, vendar brez analize (po- tencialnih) motenj takoj preide na ukrepe. Verjetno se pričakuje, da se podrobnosti groženj po klasifikaciji iz navodil za pri- pravo analizirajo v akcijskih načrtih za območja, vrste ali habitatne tipe. Konvencijo o biološki raznovrstnosti (CBD) je Republika Slovenija ratificira- la leta 1996. Njen 14. člen izpostavlja »Ugotavljanje in zmanjševanje škodljivih vplivov«. Še večjo pozornost sistema- tični analizi groženj (ki še niso vplivi) in vplivov namenja Strateški načrt za biodiverziteto 2011–2020, kjer t. i. Aichi strateški cilji kot prvo točko (cilj A) nasla- vljajo obravnavo razlogov za upad biodi- verzitete. Slovensko poročilo o izvajanju CBD iz leta 2015 tako v skoraj četrtini be- sedila obravnava grožnje in vplive na bio- diverziteto. Gre sicer za opisno analitiko, a vseeno so posamezne človekove dejav- nosti jasno opredeljene, v nadaljevanju pa je po sektorjih opisana tudi strategija odpravljanja negativnih vplivov, skladno s strateškima Aichi ciljema B in C. Vplive verjetno v povezavi z ohranjanjem statu- sa Mednarodne zveze za ohranjanje nara- ve (IUCN) obravnavajo tudi načrti upra- vljanja ZO. UGOTOVITVE IN RAZPRAVA Pregled ključnih vsedržavnih naravovar- stvenih programov in poročil kaže, da v veliki večini obravnavajo grožnje, motnje, vplive ali drugače poimenovane posledi- ce človekovih dejavnosti. Opazno je, da v nobenem primeru ne gre za (predhodno) sistematično analizo teh motenj, sploh pa ne za celovito prostorsko analitiko. Gle- de na to, kako je prostorsko in vsebinsko dodelana biodiverziteta (kjer se seveda zavedamo mnogih pomanjkljivosti, ki ni- so posledica značilnosti same narave), in glede na to, da gre v naravovarstvu za problem odnosa človeka do narave, je presenetljivo, da pri motnjah in grožnjah zadostuje subjektivna oziroma na speci- fični poznani primer vezana posamezni- kova izbira kategorije. Vsekakor za varstvo posameznih popula- cij na izbrani lokaciji praviloma zadostuje znanje specialista ali celo ozaveščenega lokalnega ljubitelja narave. Vendar je, če govorimo o širši ali nacionalni ravni in če govorimo o celovitem vsevključujočem naravovarstvu (npr. PUN), nujno potreb- na tudi celovita analiza in sinteza na obeh straneh odnosa: narave in »protinara- ve«. Sistemske evidence naravovarstve- no ovrednotenih človeških dejavnosti so zlasti pomembne v času, ko se pod ime- nom ekosistemske storitve (ES) metode ekonomskega vrednotenja uvaja tudi na področje naravovarstva. Predvsem pri interpretaciji oskrbovalnih in uravnalnih ES prav lahko zaidemo v nasprotje nara- vovarstvu oziroma prikrito in nekontro- lirano izkoriščanje ostale narave. Vendar velja opozoriti, da so bile metode evidenc in analize motenj v ekosistemih prvotno razvite za potrebe ekonomije oziroma povečevanja prihodkov, brez ozira na naravo. Pri sistemski naravovarstveni obravnavi motenj pa se, vsebinsko obr- njeno, osredotočamo na motnje in vplive, ki jih povzročajo človekove dejavnosti ali objekti, zaradi katerih je narava ogrožena posredno. Za pomemben obrat od obravnave »eko- loških motenj« pri izkoriščanju naravnih Krajinski park Goričko (obpanonsko gričevje) se po razporeditvi poseljenosti značilno razlikuje od dolin- skega dela Prekmurja. (vir: GURS-EHIŠ in ZO-ARSO) ODPRTA VPRAŠANJA Analitika biodiverzitete se dandanes v naravovarstvu intenzivno razvija. Na drugi strani pa prostorska analitika motenj in gro- ženj zaostaja, čeprav obstaja množica standardiziranih geoorientiranih podatkov, ki bi jih lahko uporabili kot osnovo. Zaostanek je priložnost, da se že v začetku teoretsko obdelajo nekatere dileme, kot npr.: » uskladitev kategorizacij in možnost uporabe matričnih kategorizacij, » kako ustrezno primerjati težo (točkovanje) neke motnje, če gre za kategorično različne faktorje, npr. frekvenca, trajanje, intenziteta, obsežnost, » kako kot podatek vključiti nepredvidljive dogodke v naravi, » kaj je reprezentativni vzorec za določitev sistemskih standardov motenj, » kje gre izključno za lokalno ali specifično ogroženost in generalizirana analitika ne predstavlja dodane vrednosti, » katero ekološko znanje je za sistematično analitiko potrebno specialistom, » kako kartirati dinamične motnje in jih razumljivo interpretirati. Podobno kot pri analitiki narave tudi teh dilem ni mogoče reševati vnaprej, ampak gre teorija vzporedno s prakso. Pomembno pa je, da se teh in še drugih dilem pri delu zavedamo. virov v širšo obravnavo motenj naravnih procesov velja zbornik The Ecology of Natural Disturbance and Patch Dynamics (Pickett in White 1985). Avtorji so siste- matično obdelali biome in najvišje takso- ne živalskih ter rastlinskih vrst. Obrav- navali so tudi energetsko in kemijsko dinamiko v ekosistemih. Nekaj kasneje, 2003 in s popravki 2008, so taksono- mijo groženj kot praktične usmeritve naravovarstvenikom predlagali Salafsky s sodelavci. Poleg razlage pojmov so po posameznih biomih podrobneje opredeli- li človekove dejavnosti ali vplive, ki so jih združili v osem skupin groženj. Težo ozi- roma moč posamezne grožnje so razdeli- li na štiri stopnje, obravnavali pa so tudi kombinacije groženj ter zasnovali načine kartiranja, ki bi v kombinaciji s kartira- nimi naravnimi fenomeni predstavljali osnovo za coniranje in naravovarstvene ukrepe. IUCN je 2006 deloma na osnovi Salafskyjevih predlogov razvila podobno klasifikacijo, razdeljeno v enajst razredov. Klasifikacija je bila večkrat dopolnjena in se danes splošno uporablja na vseh celi- nah, razen v Evropi. Evropska unija je za potrebe omrežja Natura 2000 (in mreže Emerald) obliko- vala nekoliko modificirano kategorizaci- jo. Konkretno se vnos zahteva kot ocena vplivov človekovih dejavnosti na stan- dardnem obrazcu za predlog posebnih ohranitvenih območij (SCI), kjer je izho- dišče podrobna kodna tabela. Podobno je urejeno pri poročanju po direktivah o habitatih in o pticah na digitalnem obraz- cu (EIONET oziroma v MS-Access bazi). Kategorije so označene od A do N s pod- kategorijami ter pomožna X; skupaj 235. Iste kategorije se uporabljajo za dejanske pritiske v poročevalskem obdobju in/ali prihodnje grožnje. Tipe pritiskov ali gro- ženj poročevalci vnašajo posamezno po vrstah in habitatnih tipih. Ker strokovno podlago zanje neredko pripravijo izve- denci za posamezne taksonomske skupi- ne, pomeni, da gre za analize ali ocene na specifični ravni, in ne za celovito analizo po posameznih grožnjah. Kategorizaciji IUCN in Natura 2000 se po strukturi in vsebini le nepomembno raz- likujeta. Problem obeh pa je linearnost v smislu, da mešata razloge za vplive, mo- tnje ali grožnje in posledice. Balmford s sodelavci (2009) je predlagal matrični sistem, kjer kategorije mehanizmov gro- ženj obravnavamo navzkrižno s kategori- jami človekovih dejavnosti. PRIMERI PODATKOVNIH NIZOV ZA UGOTAVLJANJE MOTENJ Sistemsko urejeni podatki o človekovi prisotnosti ali konkretnih dejavnostih na državni ravni v Sloveniji obstajajo in so standardizirani. Osnova so npr. zemljiški kataster z opredeljeno rabo, katastri jav- ne infrastrukture in prostorska evidenca hišnih številk. Predvsem na slednjo so vezani mnogi demografski in gospodarski podatki Statističnega urada, iz katerih je mogoče sistemsko ugotavljati ali mode- lirati človekove potencialne ali dejanske vplive. Mnoge druge uporabne podatke za naravovarstvo ureja in upravlja Agencija RS za okolje. Pri vseh teh bazah gre torej za podatke, s katerimi se naravovarstvo dejansko ukvarja. Vendar ker so pripravljeni z dru- gimi cilji in nameni, večinoma niso nepo- sredno uporabni. V analitskem procesu jih je zato treba predhodno naravovar- stveno ovrednotiti. Za dejanske motnje, ki naravi že povzročajo stres, je to mogoče na osnovi dejanskih vrednosti, npr. sto- pnje hrupa, gostote poselitve ali gostote infrastrukture in odzivov organizmov na- nje. Za potencialne motnje, s katerimi se naravovarstvo ukvarja predvsem pri pla- niranju, pa so potrebni modeliranje in si- mulacije. Čeprav gre za tehnologijo, tovr- stne analitike in vrednotenja niso naloga tehnologov, temveč so izvedljive samo na podlagi dobrega ekološkega in naravovar- stvenega znanja. SKLEP Sistematično poznavanje človekovih de- javnosti, njihove razporejenosti v prosto- ru in času, dinamike, sinergij, antagonij in teže ima vse večjo vlogo pri analitskem in sintetskem naravovarstvenem delu. Apli- kativno je pomembno tudi pri komunika- ciji, natančneje, pri kakovosti komunika- cije. Pregled nekaterih komunikacijskih strategij namreč kaže prevladujoče ko- municiranje o ogroženi naravi in načelih pomembnosti varovanja, dosti manj pa je komuniciranja o odnosu človeka do na- rave. Sistemski pristop k analizi motenj lahko v praksi da osnovo najprej za lažje razumevanje dejavnosti, ki naravo ogro- žajo, posledično pa – skupaj z vrednote- njem narave – kakovostnejša izhodišča za preusmerjanje ali argumentirano pre- prečevanje mnogih kritično ogrožajočih dejavnikov. Nenazadnje, če smo natančni, ne moremo govoriti o odnosu med človekom in ostalo naravo, če človekovih dejavnosti ne obde- lamo analitsko na podobni ravni kot bio- diverziteto ali naravne vrednote. DODATNO BRANJE Balmford A. s sod. (2009): Capturing the Many Dimensions of Threat: Comment on Salafsky et al. Conservation Biology 23/2: 482–487. Battisti C. s sod. (2016): An Introduction to Disturbance Ecology. A Road Map for Wildlife Management and Conservation. Springer: 178 str. Dobravec J. (2000): HABIS in EMONA – vzporedna sistemska projekta Prostorske informacijske infrastrukture Triglavskega narodnega parka. V: GIS v Sloveniji 1999 – 2000. ZRC–SAZU: 167–175. Franklin J. (2009): Mapping species distributions. Spatial Inference and Prediction. Cambridge University Press: 320 str. Hobbs R. J. in Huenneke L. F. (1992): Disturbance, Diversity, and Invasion: Implications for Conservation. Conservation Biology 6/3: 324–337. Kulakowski D. s sod. (2017): A walk on the wild side: Disturbance dynamics and the conservation and management of European mountain forest ecosystems. Forest Ecology and Management 388: 120–132. Cushman S. A. in Huettmann F. (ur.) (2010): Spatial Complexity, Informatics, and Wildlife Conservation. Springer: 464 str. Pickett S. in White P. (ur.) (1985): The Ecology of Natural Disturbance and Patch Dynamics. Academic Press: 472 str. Rundel P. W. s sod. (1998): Landscape disturbance and biodiversity in Mediterranean-type ecosystems. Springer: 451 str. Salafsky N. s sod. (2008): A Standard Lexicon for Biodiversity Conservation: Unified Classifications of Threats and Actions. Conservation Biology 22/4: 897–911. Šotna barja v Triglavskem narodnem parku – Načrt upravljanja – 2003. Triglavski narodni park in Društvo Jarina Bohinj: 94 str. http://www.jarina.org/life/ [30. III. 2020] Walker L. R. (2012): The biology of disturbed habitats. Oxford University Press: 319 str. Iz povsem praktično upravljavskih razlogov bi se predlagatelji območja Natura 2000 na osnovi prehodnega ogleda ali analize lahko na mnogih mestih bolj približali mejam zemljiškega katastra (primer Bohinjska Bistrica in Jereka, SI3000348). 24 25 invazivne tujerodne vrste izpostavi kot dejansko grožnjo; v nadaljevanju takoj sledijo cilji, usmeritve in ukrepi. Slednji so predvsem administrativni in niti siste- matično niti neposredno ne obravnavajo gospodarskih dejavnosti, ki jih dokument uvodoma izpostavlja kot ogrožajoče. Program upravljanja Natura 2000 2014– 2020 (PUN) v besedilu in v prilogah natančno sledi kategorijam vrst in ha- bitatnih tipov, vendar brez analize (po- tencialnih) motenj takoj preide na ukrepe. Verjetno se pričakuje, da se podrobnosti groženj po klasifikaciji iz navodil za pri- pravo analizirajo v akcijskih načrtih za območja, vrste ali habitatne tipe. Konvencijo o biološki raznovrstnosti (CBD) je Republika Slovenija ratificira- la leta 1996. Njen 14. člen izpostavlja »Ugotavljanje in zmanjševanje škodljivih vplivov«. Še večjo pozornost sistema- tični analizi groženj (ki še niso vplivi) in vplivov namenja Strateški načrt za biodiverziteto 2011–2020, kjer t. i. Aichi strateški cilji kot prvo točko (cilj A) nasla- vljajo obravnavo razlogov za upad biodi- verzitete. Slovensko poročilo o izvajanju CBD iz leta 2015 tako v skoraj četrtini be- sedila obravnava grožnje in vplive na bio- diverziteto. Gre sicer za opisno analitiko, a vseeno so posamezne človekove dejav- nosti jasno opredeljene, v nadaljevanju pa je po sektorjih opisana tudi strategija odpravljanja negativnih vplivov, skladno s strateškima Aichi ciljema B in C. Vplive verjetno v povezavi z ohranjanjem statu- sa Mednarodne zveze za ohranjanje nara- ve (IUCN) obravnavajo tudi načrti upra- vljanja ZO. UGOTOVITVE IN RAZPRAVA Pregled ključnih vsedržavnih naravovar- stvenih programov in poročil kaže, da v veliki večini obravnavajo grožnje, motnje, vplive ali drugače poimenovane posledi- ce človekovih dejavnosti. Opazno je, da v nobenem primeru ne gre za (predhodno) sistematično analizo teh motenj, sploh pa ne za celovito prostorsko analitiko. Gle- de na to, kako je prostorsko in vsebinsko dodelana biodiverziteta (kjer se seveda zavedamo mnogih pomanjkljivosti, ki ni- so posledica značilnosti same narave), in glede na to, da gre v naravovarstvu za problem odnosa človeka do narave, je presenetljivo, da pri motnjah in grožnjah zadostuje subjektivna oziroma na speci- fični poznani primer vezana posamezni- kova izbira kategorije. Vsekakor za varstvo posameznih popula- cij na izbrani lokaciji praviloma zadostuje znanje specialista ali celo ozaveščenega lokalnega ljubitelja narave. Vendar je, če govorimo o širši ali nacionalni ravni in če govorimo o celovitem vsevključujočem naravovarstvu (npr. PUN), nujno potreb- na tudi celovita analiza in sinteza na obeh straneh odnosa: narave in »protinara- ve«. Sistemske evidence naravovarstve- no ovrednotenih človeških dejavnosti so zlasti pomembne v času, ko se pod ime- nom ekosistemske storitve (ES) metode ekonomskega vrednotenja uvaja tudi na področje naravovarstva. Predvsem pri interpretaciji oskrbovalnih in uravnalnih ES prav lahko zaidemo v nasprotje nara- vovarstvu oziroma prikrito in nekontro- lirano izkoriščanje ostale narave. Vendar velja opozoriti, da so bile metode evidenc in analize motenj v ekosistemih prvotno razvite za potrebe ekonomije oziroma povečevanja prihodkov, brez ozira na naravo. Pri sistemski naravovarstveni obravnavi motenj pa se, vsebinsko obr- njeno, osredotočamo na motnje in vplive, ki jih povzročajo človekove dejavnosti ali objekti, zaradi katerih je narava ogrožena posredno. Za pomemben obrat od obravnave »eko- loških motenj« pri izkoriščanju naravnih Krajinski park Goričko (obpanonsko gričevje) se po razporeditvi poseljenosti značilno razlikuje od dolin- skega dela Prekmurja. (vir: GURS-EHIŠ in ZO-ARSO) ODPRTA VPRAŠANJA Analitika biodiverzitete se dandanes v naravovarstvu intenzivno razvija. Na drugi strani pa prostorska analitika motenj in gro- ženj zaostaja, čeprav obstaja množica standardiziranih geoorientiranih podatkov, ki bi jih lahko uporabili kot osnovo. Zaostanek je priložnost, da se že v začetku teoretsko obdelajo nekatere dileme, kot npr.: » uskladitev kategorizacij in možnost uporabe matričnih kategorizacij, » kako ustrezno primerjati težo (točkovanje) neke motnje, če gre za kategorično različne faktorje, npr. frekvenca, trajanje, intenziteta, obsežnost, » kako kot podatek vključiti nepredvidljive dogodke v naravi, » kaj je reprezentativni vzorec za določitev sistemskih standardov motenj, » kje gre izključno za lokalno ali specifično ogroženost in generalizirana analitika ne predstavlja dodane vrednosti, » katero ekološko znanje je za sistematično analitiko potrebno specialistom, » kako kartirati dinamične motnje in jih razumljivo interpretirati. Podobno kot pri analitiki narave tudi teh dilem ni mogoče reševati vnaprej, ampak gre teorija vzporedno s prakso. Pomembno pa je, da se teh in še drugih dilem pri delu zavedamo. virov v širšo obravnavo motenj naravnih procesov velja zbornik The Ecology of Natural Disturbance and Patch Dynamics (Pickett in White 1985). Avtorji so siste- matično obdelali biome in najvišje takso- ne živalskih ter rastlinskih vrst. Obrav- navali so tudi energetsko in kemijsko dinamiko v ekosistemih. Nekaj kasneje, 2003 in s popravki 2008, so taksono- mijo groženj kot praktične usmeritve naravovarstvenikom predlagali Salafsky s sodelavci. Poleg razlage pojmov so po posameznih biomih podrobneje opredeli- li človekove dejavnosti ali vplive, ki so jih združili v osem skupin groženj. Težo ozi- roma moč posamezne grožnje so razdeli- li na štiri stopnje, obravnavali pa so tudi kombinacije groženj ter zasnovali načine kartiranja, ki bi v kombinaciji s kartira- nimi naravnimi fenomeni predstavljali osnovo za coniranje in naravovarstvene ukrepe. IUCN je 2006 deloma na osnovi Salafskyjevih predlogov razvila podobno klasifikacijo, razdeljeno v enajst razredov. Klasifikacija je bila večkrat dopolnjena in se danes splošno uporablja na vseh celi- nah, razen v Evropi. Evropska unija je za potrebe omrežja Natura 2000 (in mreže Emerald) obliko- vala nekoliko modificirano kategorizaci- jo. Konkretno se vnos zahteva kot ocena vplivov človekovih dejavnosti na stan- dardnem obrazcu za predlog posebnih ohranitvenih območij (SCI), kjer je izho- dišče podrobna kodna tabela. Podobno je urejeno pri poročanju po direktivah o habitatih in o pticah na digitalnem obraz- cu (EIONET oziroma v MS-Access bazi). Kategorije so označene od A do N s pod- kategorijami ter pomožna X; skupaj 235. Iste kategorije se uporabljajo za dejanske pritiske v poročevalskem obdobju in/ali prihodnje grožnje. Tipe pritiskov ali gro- ženj poročevalci vnašajo posamezno po vrstah in habitatnih tipih. Ker strokovno podlago zanje neredko pripravijo izve- denci za posamezne taksonomske skupi- ne, pomeni, da gre za analize ali ocene na specifični ravni, in ne za celovito analizo po posameznih grožnjah. Kategorizaciji IUCN in Natura 2000 se po strukturi in vsebini le nepomembno raz- likujeta. Problem obeh pa je linearnost v smislu, da mešata razloge za vplive, mo- tnje ali grožnje in posledice. Balmford s sodelavci (2009) je predlagal matrični sistem, kjer kategorije mehanizmov gro- ženj obravnavamo navzkrižno s kategori- jami človekovih dejavnosti. PRIMERI PODATKOVNIH NIZOV ZA UGOTAVLJANJE MOTENJ Sistemsko urejeni podatki o človekovi prisotnosti ali konkretnih dejavnostih na državni ravni v Sloveniji obstajajo in so standardizirani. Osnova so npr. zemljiški kataster z opredeljeno rabo, katastri jav- ne infrastrukture in prostorska evidenca hišnih številk. Predvsem na slednjo so vezani mnogi demografski in gospodarski podatki Statističnega urada, iz katerih je mogoče sistemsko ugotavljati ali mode- lirati človekove potencialne ali dejanske vplive. Mnoge druge uporabne podatke za naravovarstvo ureja in upravlja Agencija RS za okolje. Pri vseh teh bazah gre torej za podatke, s katerimi se naravovarstvo dejansko ukvarja. Vendar ker so pripravljeni z dru- gimi cilji in nameni, večinoma niso nepo- sredno uporabni. V analitskem procesu jih je zato treba predhodno naravovar- stveno ovrednotiti. Za dejanske motnje, ki naravi že povzročajo stres, je to mogoče na osnovi dejanskih vrednosti, npr. sto- pnje hrupa, gostote poselitve ali gostote infrastrukture in odzivov organizmov na- nje. Za potencialne motnje, s katerimi se naravovarstvo ukvarja predvsem pri pla- niranju, pa so potrebni modeliranje in si- mulacije. Čeprav gre za tehnologijo, tovr- stne analitike in vrednotenja niso naloga tehnologov, temveč so izvedljive samo na podlagi dobrega ekološkega in naravovar- stvenega znanja. SKLEP Sistematično poznavanje človekovih de- javnosti, njihove razporejenosti v prosto- ru in času, dinamike, sinergij, antagonij in teže ima vse večjo vlogo pri analitskem in sintetskem naravovarstvenem delu. Apli- kativno je pomembno tudi pri komunika- ciji, natančneje, pri kakovosti komunika- cije. Pregled nekaterih komunikacijskih strategij namreč kaže prevladujoče ko- municiranje o ogroženi naravi in načelih pomembnosti varovanja, dosti manj pa je komuniciranja o odnosu človeka do na- rave. Sistemski pristop k analizi motenj lahko v praksi da osnovo najprej za lažje razumevanje dejavnosti, ki naravo ogro- žajo, posledično pa – skupaj z vrednote- njem narave – kakovostnejša izhodišča za preusmerjanje ali argumentirano pre- prečevanje mnogih kritično ogrožajočih dejavnikov. Nenazadnje, če smo natančni, ne moremo govoriti o odnosu med človekom in ostalo naravo, če človekovih dejavnosti ne obde- lamo analitsko na podobni ravni kot bio- diverziteto ali naravne vrednote. DODATNO BRANJE Balmford A. s sod. (2009): Capturing the Many Dimensions of Threat: Comment on Salafsky et al. Conservation Biology 23/2: 482–487. Battisti C. s sod. (2016): An Introduction to Disturbance Ecology. A Road Map for Wildlife Management and Conservation. Springer: 178 str. Dobravec J. (2000): HABIS in EMONA – vzporedna sistemska projekta Prostorske informacijske infrastrukture Triglavskega narodnega parka. V: GIS v Sloveniji 1999 – 2000. ZRC–SAZU: 167–175. Franklin J. (2009): Mapping species distributions. Spatial Inference and Prediction. Cambridge University Press: 320 str. Hobbs R. J. in Huenneke L. F. (1992): Disturbance, Diversity, and Invasion: Implications for Conservation. Conservation Biology 6/3: 324–337. Kulakowski D. s sod. (2017): A walk on the wild side: Disturbance dynamics and the conservation and management of European mountain forest ecosystems. Forest Ecology and Management 388: 120–132. Cushman S. A. in Huettmann F. (ur.) (2010): Spatial Complexity, Informatics, and Wildlife Conservation. Springer: 464 str. Pickett S. in White P. (ur.) (1985): The Ecology of Natural Disturbance and Patch Dynamics. Academic Press: 472 str. Rundel P. W. s sod. (1998): Landscape disturbance and biodiversity in Mediterranean-type ecosystems. Springer: 451 str. Salafsky N. s sod. (2008): A Standard Lexicon for Biodiversity Conservation: Unified Classifications of Threats and Actions. Conservation Biology 22/4: 897–911. Šotna barja v Triglavskem narodnem parku – Načrt upravljanja – 2003. Triglavski narodni park in Društvo Jarina Bohinj: 94 str. http://www.jarina.org/life/ [30. III. 2020] Walker L. R. (2012): The biology of disturbed habitats. Oxford University Press: 319 str. Iz povsem praktično upravljavskih razlogov bi se predlagatelji območja Natura 2000 na osnovi prehodnega ogleda ali analize lahko na mnogih mestih bolj približali mejam zemljiškega katastra (primer Bohinjska Bistrica in Jereka, SI3000348).