Zgodovina za inladost. II. Da je zgodovina mladeniu človeku koristna, na tem nihčo ne dvomi; težej je pa orlgovoriti na to, kako naj se poducuje. Od tega so pisali debele knjige, in ker so pisatelji raznih misli ter izpuščajo ali pomnožujejo to, kar se je treba učiti ter hvalijo sedaj to, sedaj drugo inetodo, se pa vidi, da o tem ni nič gotovega, in da naj bo podučevanje različno, kakor so poslušalci različni. V kratkem liočemo tedaj svoje misli o teui povedati. Ako pogledamo starost, kteri naj se zgodovina uči in podučuje, razločimo dve dobi, dečkovo in mladenčevo starost; vsako teh dveh razdelioio zopet na dvoje. Pri dečku od 10. do 12. leta gospodari še počuinost. Globokejšega pomena v življenji ne pozna; v ozke mpje vtisnjenemu zadostnje svet, kleri ga obdaja. llazveseluje se nad slikami v naravi, in je zmirom /idane volje. Gibčni duli išče le novo in nenavadno, in živa domišljija hrepeni po čudovitih slikali in podobah. Lahkomiseln Ititi naprej in se z gorečnostjo poprime tega, za kar že pervi trenutek ne mara več. Za tak značaj je gerška zgodovina čisto primerna. (5as, kteri se nam precej pri začetku geršljjpga svela razodeva, ima toliko pesniškega v sebi, da dečka močno zanimiva. Tukaj stopajo pred nas možje, kteri, nenavadne telesne nioči, doveršijo izvenredna dela in premagajo nevarna podvzetja, vidirao može, na ktere se naslanja vse Ijudstvo. Se ludi pozneja zgodovina Grekov se lahko oklepa posainesnih niož, ne da bi bila zarad tega samo životopisna. Posamesni možje značijo svoj čas, v kterem žive; pri njih se združuje mialjeuje in omika vsega Ijudstva, po njili nagibu se vse suče in dobi svojo Iastno podobo, ktera ji tudi ostane. Tako se bodo dečku vtisnili posamesni velikodušni možje in tudi marsiktere velike naprave, n. pr.: olimpiške igre, globoko v serce in spomin. Poznejša leta je deček že bolj prederzen, zaveda se svoje moči in bojaželjen hiti naprej. Xjegov duh bi se rad znebil sedanjosli ter ra/.drobil verige, ktere ga vanjo vklepajo. Njegov pogled je že bolj bister in pamet začne dozorevati; zanj je naj bolja zgodovina Rimljaaov. Pervi čas se ve da je poln vojska, lahko pa se ena teh, ki je posebnozanimiva, izvzame; vojna, ktera naj bolj značuje Ijudstvo, se bolj obširno predstavlja, manj važne pa naj dopolnijo to sliko. Tudi v zgodovini Rimljanov najdemo može, kteri značijo svoje Ijudstvo, in metoda, ktera stavlja glavno osebo na pervo mesto, se tudi tukaj da rabiti. Le malo Ijudstev je, pri kterih bi se nahajali taki izverstni značaji, kakor pri Rimljanih; tukaj spoznamo, kaj niore previdnost in stanovitnost pri podvzefjih; vidimo pa (udi, kako pogubljiva je narodom lenoba, razkošenost in oterpnost. Zgodovina Rimljanov je močno podučivna in je v oz!;i zvezi z novimi časi, tedaj tudi obširnejše razlaganje ne bo brez koristi, dasiravno se od poznejših časov cesarjev, ko je deržava hirala, izvzamejo le nekteri bolj veseli čnsi, drugo se pa le o kratkem omeni. Mladenču se odpre nov svet; ozke ograje sedanjosli so nm pretesne, njegova domišljija se visoko povzdiguje nad okolni svet; postaja bolj resnega obraza, misel je zmagala tvarino, in ko čuli sam sebe, začuti tudi drugo človečanstvo. Tako se vname razgovor med mladenčem in novim časom, in niladeneč je pripraven uciti se novejše zgodovine; da bo pa spoznal svoje ljudstvo, naj se uči naj prej domače povestnice. Ako se je že poprej deček bolj zanimival nad zgodovino, kakor nad drugimi učnimi predmeti, bo to veselje tim več rastlo, tim bolje ga bo mikalo poznati ljudstvo, k kteremu spada od svojega začetka, in vediti, po kterih stopnjah je hodilo, da je prišlo do sim, kjer je sedaj. — Glasovi iz starodavnih časov done na naša ušesa kakor glasovi duhov, ter močneje in krepkeji govore na naša serca kakor sedanjost, in domišljija se razveseluje nad podobami, ktere nam migajo iz inračne daljave. Zato so pravljice in basni zniirom imele naj močneji vpliv na naše, ljudstvo, bolj ko je ta zbirka bogata, mnogobrojnejša, toliko miltjše čutje ima narod, čegar lastina so. (DalJe prih.)