Sr







LETOPIS
SLOVENSKE M ATI
ZA LETO 1895.
UREDIL
ANTON BARTEL
ZALOŽILA IN IZDALA
SLOVENSKA MATICA

V LJUBLJANI
NATISNILA „NA RODNA TISKARNA-

%


Slovarski in besedoslovni
Nabral L. Pintar.
paberki.
vzgledu nabiralcev, ki so v prejšnjih tečajih »Letopisa« objavili svoje zbirke neznanih ali manj znanih besed (n. pr. iz potne torbe, iz narodne zakladnice i. t. d.), zbral sem jih tudi jaz nekaj, lllBliP^i da jih razglasim slovenskim slovnikarjem in jezikoslovcem v pretres. — Največ gradiva za to zbirko zajel sem po svojih spominih na deška leta (kolikor sem teh let sploh preživel v skromnem zavičaju svojega doma) iz domačega mi narečja poljanskega, drugo sem si pa zabeležil ob različnih prilikah, kjerkoli sem pač slišal kak meni še neznan izraz; marsikaj izvedel sem tudi od svojih učencev. Nemogoče seveda ni, da bi pri kaki besedi (ki sem jo čul morda le mimogrede, le v eni sami zvezi i. t. d.) ne bilo vse prav tako, kakor sem zapisal, dasi sem se vestno potrudil, da izprašam za vsak izraz vse »generalije«, po katerih se da beseda presojati. Kjer je torej kaj napačnega ali nedostat-nega, blagovolijo naj me drugi korigirati, ki stvar bolje vedo. Utegnilo bi tudi komu biti čez voljo to, da sem med te »paberke« uvrstil tudi mnogo besed, ki so od sosedov iz tujine priromale v gorenjsko kranjščino. Glede tega zdi se mi primerno, da opozorim na uvaževanja vredne besede, ki jih je napisal g. dr. K. Štrekelj za uvod svoji besedni zbirki (Letop. 1892 str. 1.). Jezikoslovec se morda za tujke ne bo dosti manj zanimal, kakor za pristne domačinke, v knjigah jih pa zato še ni treba začeti vse vprek negovati in razširjati, če so v slovarskih zbirkah zabeležene.
Največ preglavice delal mi je naglas. Kjer n. pr. zaznamujemo v pismeni slovenščini tako zvani potisnjeni
naglas —, naglasa poljanščina (vsaj kakor moje uho čuti) že predstoječi zlog, in sicer z usečenim naglasom, da imamo tedaj dva naglašena, a različno naglašena zloga. Prvi zlog z usečenim naglasom je krepkejši od naslednjega, tako da glas ostro zasajen do prihodnjega zloga nekako pojoč pojema ter pade in se unese. Podobno se mi to zdi naglaševanju superlativov, kjer ima tudi »naju vselej svoj posebni naglas, n. pr. najlepši (Pleteršnik str. 640.). Po tem vzgledu sem tudi jaz za take slučaje stavil po dva akcenta x —. Poljanščina n. pr. naglaša: meden (von llonig), močan (starki, most, mostu iclie Brucke), grad, gradu (das Schloss), gos, gosi (die Gans), kost, kosti (das Bein), preoza (Uberband), podstava (Unterlage). Kjer ima potisnjeni naglas prvi zlog v besedi, tedaj dobi usečenega (v bolj ali manj obilni meri) zadnji zlog predstoječe besede (oziroma predstoječa beseda, če je ta jednozložna) n. pr. na most (auf die Brucke), pred grad (vor das Schloss), sveta Jendert (die hI. Gertrud), dobra misel (der Dosten). Vse jezikoslovne posebnosti in raznovrstna naglaševanja poljanskega narečja potrebovala bi pa obširne študije, kateri treba časa, tenkočutnega posluha in občevanja s prostim narodom.
Izmej etimologijskih razlag so seveda nekatere samo poskusi, prosta domnevanja, o katerih sam nisem vseskozi za trdno uverjen. Zapisal sem jih pa, ne da bi jih hotel s tem uveljaviti, marveč, da sprožim zanimanje. Ce se pa ob-drže tudi pred bolj tenkočutnimi sodniki, mi bo to veselo
zadostilo za trud mojega razmišljevanja.
--
ajnue,-a, s. m. angelec, der Engel; ajnuc varh (der Schutz-engel). Drugi demin. ajnuček, ajnučka, angelček, das Engelein, Engelchen. (Polj.) Otroke opominjajo, kadar gredo spat: Le zvesto moli in ajnučku varhu se priporoči! — Iz ang je anj, kar se izgovarja ajn, a iz elec: elec : evc : uc, — torej: anjeJec. Mik. Et. \Ytb. pag. 3. anugelu.
ajdovka,-e, s. f. neka jesenska užitna goba, der Brachpilz oder Feldchampignon (Agaricus campestris). — Dolenjsko. — Po nemškem imenu »der Heiderling«. avšniea, -e, s. f. vajšnica, blazina, das Kopfkissen (Polj.). Vaj-šnlca je baje iz vajkušnica, a vajkušna iz srvn. \vange-kiissen (M. Et.Wtb. pag. 375. vamkušl). Avšniea (vavšnica) je pač kakor vajšnica iz va«šnica, primeri zajec in vzhodno-štajerski zaoec, pajek in parok. Primeri morda tudi »ravšelj« (die Reuse), a ne »rajšelj«? babčevje, -a, s. n. (bablčevje), gluho ajdovo zrnje brez moke, prazno ajdovo luskovje (Ljubljansko Posavje).
baloh, -a, s. m. slv ali prav bledorjavkast vol, ein fahler Ochs (Gradaški Črni vrh). Menda iz nem. der Falech (Falk), plavže.
bavhlja,-e, s. f. svoje ime kravi sivkaste barve, plavka. (Polj.) Iz nem. faleh (t. j. fahl) + lja, torej bathlja. Primeri: črnklja, schwarze Stute (Miki. Gr. 11. 105). Glej tudi besedo »baw-hast« (Lj. Zv. IX. 98.). belorltnik, -a, s. m. neki čmrlj z belim zadkom. Erdhummel,
Bombus terrestris (Poljansko). belšiea,-e, s. f. bela ovca. (Polj.) Uprav demin. od belša, t. j.
bela krava. Tudi ime bele junice. bendiba,-e, s. f. trgatev, die Weinlese. (Polj.) Na Ipavskem so že imeli bendibo t. j. so že trgali. Iz vindemia. Beseda ta se pa tudi rabi za spravljanje pridelkov, za letino sploh (= žetev, die Ernte). Na Črnovrškem sem cul pšenične žanjice: ,letos imamo pa slabo bendibo' rekše: letos nam je pšenica slabo donesla, ni plenjala. beraeevka, -e, s. f. beračka, die Bettlerin. (Polj.) bitje,-«, s. n. das Schlagwerk der Uhr (Poljansko); bitje, bitja (Podbrezje na Gorenjskem). K bitju spada cela naprava t. j. utež, ki bitje proži, dotična kolesca, kladivce in zvončič. Ura se je na bitju pokazila, gre še, bije ne; bitje je pokaženo. bodečje,-a, s. n. božje drevce, die Stechpalme (ilex aquifolium). Bodečje devajo na cvetnonedeljske butare. (Polj.) Pod-stava je bodeč ali bodek + ije, enako kakor »bičje« od »bic« (Mik. Gr. II. 66.) ali od »bik« (die Simse). boček, -a, s. m. bel junec po glavi umazano marogast, pa tudi po obrazu umazan otrok. Tudi boče, bočeta, s. n. (Polj.) cf. mače, eta (Katze). bočka,-e, s. f. bela ovca, po glavi rjavo marogasta. (Polj.) Da bi bilo to ime = obočka t. j. ob očeh lisasta, se mi ne zdi posebno verjetno, bočkast, adj. po obrazu (t. j. po licih, okoli ust in po bradi, ne samo ob očeh) umazan (Polj.). »Umit se pojdi, ko si tako bočkast. Oj ti boček, bočkasti!« vele umazanemu otroku.
boj6 — pre (dicitur, dicunt), menda, baje (Podbrezje). To je
mesto ,bajo'	dicunt). Kor. ba 2. M. E. W. pag. 5.
bok, boka, s. m. (bi.k), denar, ki plača štiri krajcarje, das Vierkreuzerstuck, die Vierkreuzermunze. To ime se menda naslanja na bodi-dovtipno zamenjavanje jednako-glasnih besed ,štir' (quattuor) in ,Stier' (taurus). Tudi beseda bik (bykb) se namreč v poljanščini glasi s polu-glasnikom kakor btki., tako tudi kroh (krbhi., panis), kop (kr.pb, cumulus), premoknbtb' (premakniti, verrilcken),
modi.tb' (mi.dlti, saumen), kosati, se (ki.sati se, bereuen) i. t. d. Bik, bika je i Vierkreuzerstiick in der Stier tudi na Igu.
britje,-«, s. n. britva in druga britvena priprava (n. pr. osla za nakačenje britve), das Rasierzeug. (Podbrezje na Gor.) briven, adj. Rasier-, scharf, kajti »brovSn« je pač vzporedna oblika k »brivčn«, kakor »skroven« poleg »skriven«; in ta »broven« zabeležen je v Koritkovi zbirki slovenskih pesmi kranjskega naroda (IV. 30): »Pojte, kolo narejajte,
—	S brovnim' britvam' naperjajte«. Primeri: rovca (iz vrvca, die Schnur), drova (poleg drva, das Holz, pa tudi priimek nerodnemu in lesenemu človeku). — Iz briven, briven (menda ne »briien« Plet. str. 61) cf. piven papir, Flieflpapier; krfven cegel, Dachziegel; peven, singbar; grevnica, Warmeflasche; obdevnica, das Deckbrett i. t. d. Primeri provne = pruvne.
brižen, adj. ljub, mil (ubog v pomilovalnem govoru). »Oj ti brižno dete moje!« toži mati pri bolnem otroku (Istra). Primeri grški	(II. XIX. 294), *r,8trro; (II. IX. 642.
Od X. 225) in nem. Kiimmerling = Liebling (Gegenstand der Sorgfalt).
brnoga,-e, s. f. maroga, umazana lisa, temnorjava lisa pri živalih čisto bele dlake. (Polj.) Menda od »brn« (prst), tedaj = lisa prstenaste barve (erdfarben). Glede obrazila primeri besedo »maroga« (Schmutzfleck) Et. \\'tb. mara
—	str. 183.
brn6gast, adj. rjavo lisast, umazano marogast. (Polj.) brnogaš'ca, -e, s. f. (t. j. brnogaščica), ovca z rjavimi marogami
po glavi. (Polj.) brnokop,-0, s. m. kraj, kjer prst kopljejo in ilovico za tla-kanje, die Thongrube, Lehmgrube (Pirovšica). Od brna (= njivska prst), die Ackererde, Kleierde, Thonerde. K besedi brna spada menda tudi krajevno ime Brnik (Fernig), če ni mesto Brdnik. bugariti, -itn, vb. impf. kričati, razgrajati, hrumeti (Primorsko, Istra). Celo noč so bugarili, da ni bilo mogoče spati (o ponočnih razgrajačih), bulica,-« s. f. mozoljček, das \Vimmerl, Fieberbliischen, llitz-blatter. (Polj.) Primeri hrvat. bubuljica = mozuljac- (lat. pupula). Et. Wtb. 24. bulja. bunkati, -am, vb. impf. bučati, votlo odmevati (Polj.). Veliki zvon bunka. Onomatopoetična beseda kakor n. pr. ,šter-bunk' i. t. d.
biirati, -am, vb. impf. breg zagrajati pri uravnavanju rek v in vodotočev. Muro biirajo, Dravo so zaburali (vzh. St.).
Morda iz nem. bur (das Bauer) tedaj »bure delati« t. j. jezbice ali kaste graditi (??).
čet, nenačet, brez kvare; iz cela narejen, aus einem Stuck gearbeitet; to ni iz cela, t. j. je iz več kosov sestavljeno, zlimano, sešito i. t. d. - Na celem, brez povoda (ohne Anlass), brez naslonila (ohne Anhaltspunkt). Na celem se je začel kregati, t. j. nihče mu ni nič rekel, nihče ga razžalil, nihče izzival i. t. d. To je na celem zlagano (rein erlogen), ni samo zvijača in zasukavanje, ki bi se naslanjalo na kak dogodek. Na celem si kaj izmisliti (vom Zaune brechen). - Na celem gaziti sneg, po ne-uhojenem snegu gaziti. (Polj.) celež,-n, s. m. jetrnik? (Horjul.) Uprav Heilpflanze salvia (prim. celiti, heilen) Kor. celu. Et. Wtb. pag. 28.
eepljenka,-e, s. f. plamenica ali bakla, birkene Fackel, ker je cepljena (gespalten), der Lichtspan (Carniolia 11.31). Na Poljanskem je eepljenka cepljena hruška ali črešnja (naspr. drobnica). cokelj,-a, s. m. (Osilnica) podnožnik pri kolovratu, pri statvah, das Trittbrett. Iz nem. Zockel. Et. Wtb. pag. 30. Na Lipo-glavu se imenuje to stopalnik, ker se nanj stopa in s stopalom pritiska. eš.mer,-a, s. m. kapa od zajčjih kožic, kakor polhovka (Nova
cerkev na Staj.), edpica, -e, s. f. die Tuchmiitze (Carniolia VI. št. 69.) in čepeč,
die Haube (ibid. II. 45.). ešbular,-rja, s. m. neko jabolko. (Polj.) Menda die Zwiebel-renette, der Breitarschling.
čepic, čepica, s. m. (izgov. čepč), der Rohrstab im Regenschirme (Polj.). Gosposke marele imajo železne čepiče. Marelo boni dal preobleči, palica in čepiči so še dobri. Primeri: čepici, die Schienenruthen bei den\Vebern (Pleterš. str. 99).
Č6rž, -a, s. m. storž, češarek, Fruchtzapfen, Maiskolben. (Pod-brezje.) čerž se menda izgovarja namesto ,kerž', kakor cikla (kikla), črgati (krgati) i. t. d. črevljarica,-e, s. f. brisljica za brisanje črevljev ali cunja za obuvanje v črevlje. (Polj.) Črevljarjeva žena bila bi po mojem mnenju črevljarica. Primeri še: bolnica (das Krankenhaus) in bolnica (die Kranke), košarica (das Korbchen) in košarica (die Korbmacherin); toda mesarica je i (das Schlachtbeil) i (die Fleischhauerin). — Poleg kmetica (die Bauerin) čuje se v poljanščini tudi kmetica in kmetovšca (t. j. kmetovščica, podstava kmetovski).
erg-ati,-am, vb. impf. klecksen, triefen (Podbrezje) = krgati (Polj.). Lojeva sveča črga. (Polj.: Lojeva sveča krga). — C stoji namesto k menda tako kakor v čidati (namesto kidati), sbčira (nam. sekira), četna (nam. ketinai i. t. d. čvink, -a, s. m. der Lockruf des Vogelfangers (Dolenjsko). Onomatopoetična beseda, posnemajoča čukovo skovikanje. Kor. kvik Et. Wtb. 150. evlnkati, -am, vb. impf. ptičevs čvinkom vabiti; čvink napraviti, Vogel rufen. (Dol.) Cuvikati ali čvikati z vrinjenim M-om. — Primeri ,bučati' (dumpf tonen) in ,bunkati' (veliki zvon bunka), ,brečatiL (summen — muha breči) in ,brenčati'?
debelko, -a, s. n. neko jabolko. (Polj.) V singularu se sicer čuje poleg neutra tudi mase. debelk, toda to nas ne sme motiti, vsaj se pogosto sliši »dober vin« (bonus vinus*). Da imamo opraviti s samostalnikom srednjega spola, se jasno spozna v množini n. pr.: Debelka so že zrela. Izvedeno iz debel s sufiksom ■bko. (Mik. Vgl. Gr. II. 264.) Debelka, -e, f. pa je dotično drevo (jablana), a poleg tega tudi debelko n. — Vzrok, da pri imenovanju dreves tudi spol menjava med f. in n., je pač v tem, da si utegnemo v mislili dostavljati ali jablana ali drevo. derčza,-e, s. f. das Steigeisen (Planina nad Jesenicami). Po-ljancu je to »kramš, kramša« iz »krampš«, a to iz »krampež« (Krampeisen). v dilem bežati čez njivo, travnik, polje, \veithin feldwarts
fliehen (vzh. Št.). Kor. dil- Et. Wtb. pag. 55. dom, doma in domu s. m. zemljišče, posestvo, grunt. (Polj.) Ilčere bo drugam pomožil, dom bo pa sinu dal. Dom so mu prodali. Veliki domovi so težavni. d6mija,-e, s. f. zgradba, poslopje, hiša z vsemi pripadajočimi poslopji in zemljišči, Haus und Hof. (Polj.) N. je bogat, ima zelo veliko domijo. — Domijo (dom, grunt) je prodal, dovž, ddvži, s. f. sprednja dilica pri panju, katera ima tudi odprtino (žrelo), skozi ktero hodijo čebele iz panja in v panj. (Polj.) Na dovžeh imajo naši čebelarji navadno naslikane raznovrstne podobe, češ, da si čebele lažje zapomnijo vsaka svoj panj. — Primeri die Dauge oder Daube?
dr&sta,-e, s. f. drča, die Schleife, der Gleitvveg. Kor. ders
(sclileifen) + ta (ali: der + sta?) drenjati se,-«/« se., vb.impf. gnesti in prerivati se, sich drangen. (Polj.) Od samost. drenj, das Gedriinge. Tako so se dre-njali v cerkvi, da bi me bili kmalu zmečkali, drgeljc,-«. s. m. vrtalka, der Driesel, Trenderl, znana otročja igrača, ki se brenčeč vrti in pleše—volk. (Polj.I Beseda
je pač tujka ter ima stvar od vrtenja (drehen) svoje ime. (Drehel, Drell??) Glede sutiksa Icl v tujkah primeri: mandeljc (Mandel, Mannchen), cegelc (Zettel), firkeljc (Viertel) i. t. d.
drgli, adv. (iz drugli, drugI i) ander\varts, anderswo, alibi. afXXodir (Poljansko). Nikjer drgli (nirgends sonst). Pod-stava drugu, alius (Et. Wtb. pag. 51) + suff. li. (Mik. Gr. II. 104. Das suffix le. H bildet adverbia der Zeit, sel-tener des Ortes, mit denen auf die Frage: wann, wo geantwortet wird.) Primeri: dokll (bis wann), potli (dar-nach, spiiter), vseli (jedesmal). Primeri vender tudi (Mik. Gr. II. 208 suff. de) oblike: drugde (habd.), drugdi (trub.) in poleg inde (alibi) indri, kar bi dalo misliti na indli, inli in analogno: drugdri, drugdli, drugli. Potem bi tudi »dokli« (dokle, bis wann) bil = dokdi (t. j. do kdo, do kje, bis wo, quoad). Toda to je seveda le gatanje.
df-kati,-am, vb. impf. hitro iti, hitro hoditi (Osilnica). Kam drkaš? (t. j. kam tako hitro?) Morda mesto »trkati« (Miki. Et. Wtb. pag. 354. terk 1).
drobeken, drobckena, adj. klein, winzig (Polj.). Primeri še mičken, mičkena in mejčken, mejčkena (klein). — Drobčkene jagode, drobčkena jabka i. t. d. To so menda pomanjševalne tvorbe, pri katerih se je deminutivni sufiks (Icl, lku) vrinil pred pridevniško končnico Triu. Izmed mnogih poluglasnikov se jeden mora ohraniti zaradi lažje izgovornosti (»drobčkna« bi bilo pretrdo!) S samostalnimi oblikami: drob, drobec, drobček (mica) + inu nam ni možno začeti razlagati oblike drobčken. V otročjem govoru čujejo se podobni pomanjševalniki: pridkan (pridken?), fletkan (fletken ?) poleg priden, fleten i. t. d.
drčbllko,-a, s. n. neko jabolko. (Polj.) Jablan je tudi fem. d robi tka. Gl. debelko.
drugičav, adv. von anderer Beschaffenheit. (151. Kr.)
drugAenijt, drugženeji (izg. drgačnSj', drgačnij') adj. anders beschaffen. (Polj.) Ta je veliko drugačniji kot uni (Dieser ist viel anders als jener). Vsak je drugačniji (Jeder ist anders). Nič drugačniji = ravno tak. Ta oblika »drugačniji« izvedena je iz oblike »drugačen« s primerni-kovim suliksom eji, ki se, kadar nima naglasa, slabi v j ji. ali celo v ji. Da je ta pridevnik s svojim primerjalnim značajem še s primernikovim suliksom okrepljen, to je čisto naravno. — Primeri: starijl (stariji, illter), gori jI (goriji, gorši, hubscher), slabijl (slabiji, schlechter), a poleg tega stareji, slabeji i. t. d. Glej oblike: drugačeši,
drugačešnji, drugačiji, drugačiši v Plot. slov. str. 178., ki so vse okrepljene s komparativovim sufiksom; i^otoTčpo;. drujee, -a, s. m. drugi roj, der Nachschwarm. (Polj.) Namesto drugžc, t.j. drugi. Primeri prvec, prvi roj, der Vorschwarm. drumelj, -mlja, s. m. konec črevljarske drete. (Ig.) Der Drohm,
ahd. das drum (Trumm - Fadenende). drvariti, -im, vb. impf. pri oranju ročico pri plugu držati in
plug krmiti, den Pflug mit der Sterze lenken. (Dol.) dulo,-a, s. n. klobukovo oglavje, der Hutkegel. (Dol.) Na Gorenjskem je to štula,-e, f. die Ilutstulpe. - Štula je pa tudi oni podaljšek močnega meha, ki ga tvori sešita mehova glavina. (Polj.) Menda še ne bo treba nesti v malin, saj je še nekaj moke v štuli. - »Napeta štula«. V Prešernovi uganki je pa trmoglava domišljavost in zmrdavost (Stiilpnase). — Štulo napeti = mulo narediti, štulo napenjati = mulo držati, dušije, -d? s. n. der Quendel, Feldthymian (thymus serpvllum) nenavadno na zadnjem zlogu naglašen, se izgovarja dvozložno »deše«, kakor glagol »diše« (sie riechen, olent). Dušije nastiljajo o kresu po shrambah in praprot. (Polj.) Iz duša (Quendel) + ije (Mik. Gr. II. 66.1 dv&jseteriea, -e, s. f. (dujstarca) = dvajsetica, das Z\vanzig-
kreuzerstiick. (Polj.) ferment, ferminta v sestavi: do fermenta vse t. j. čisto vse, do zadnjega vse, popolnoma vse, alles mit Stumpf und Stiel. Do fermenta vse mu je toča pobila, vse do tal. Menda = do fundamenta, do iundmenta. Primeri laringa iz ladunga? (Polj.) fleafaj,-a, s. m. der Pfitschipfeil, Flitzpfeil. — \Vitsch ali litsch je medmet, s katerim se posnemlje svist zavihtene šibe ali odstreljene pšice po zraku. Tujka iz nemščine. Prim. fičati pfeifen (Plet. 199). fileati,-am, vb. impf. zbadati, oštevati, karati. (Polj.) Vedno me lilca (= graja). Iz nem. lilzen — auszanken, einen derben Vervveis greben, fllkati,-am, v. impf. IIikniti, lliknem, v. pf. — švigati, švigniti. (Polj.) 1.) intr. mit rascher Bewegung huschen, schieCen. Kliknil (= smuknil) je skozi vrata. 2.) trans, s tanko šibo ali z bičem osmukniti, einen Flicker geben mit einer sch\vanken Ruthe. Iz nem. flicken (dial. namesto ficken = rasche Hevvegungen machen. Primeri iiokeln = mit der Ruthe ztlchtigen. frnclja,-e, s. f. ključec ali kobilica na kolovratovi perotnici.
(Polj.) Menda od brncati (brenčati), schvvirren, schnurren? fruhtati se in pruhtati se, v. impf. širokoustiti se, hrustiti se, sicli briisten. (Polj.) Zlasti ponašati se s telesno močjo,
češ, daje dotični tak hrust, da se z vsakim lahko močuje kakor n. pr. bojeviti fantje, ki na prsi trkajoč tovariše pozivljejo na boj. — Primeri ,pruht' (Letop. 1883, str. 232). furbast, adj. navihan in pretkan, premeten in zvit, durch-trieben. (Polj.) Prim. franc. fourbe, zvitorepec, slepar, prekanjen ptič. — Furbarija, sleparstvo, malopridnost, Spitzbiiberei, Schurkenstreich. g&vzniti, -em, vb. pf. poginiti, verenden, den Garaus nehmen.
(Polj.) Primeri guzniti 2 — crkniti, umstehen (IMet. 261). glavatienjak,-«. s. m greda za glavatice (kapezove sajenice),
das Krautpflanzenbeet (vzh. Št.) glenav, adj. an der Leberfaule krank. Glenave postanejo ovce, če na mokrih, lužnatih travnikih glen zajedo, t. j. pasoč se na močvirnatih pašnikih se zapasejo in za tem obole. (Polj.) Mislim, da se ne motim, da je glenavost isto, kar drugod metljavost (die Egelkrankheit). V ovčjih jetrih se po žolčevodih zaredi in razplodi takozvani metljaj (Distomum hepaticum), neka vrsta črvov sesačev. Ta distom, kadar se prav množno razplodi, razje in uniči jetra popolnoma in provzroči takozvano metljavost (Leberfaule). Metljaj se plodi po jajčecih, ki pridejo z žolčem v ovčje črevo, od tod i pa z odpadki na prosto. Ta jajčeca razvijo se v vodi v klične mešiče (Keimschlauche), ki se razbrste in razkličijo (entwickeln sich durch Knospung und Sprossung) v takozvane red i je, iz kterih se izcimijo takozvane dolgorepe kerkarije porastene z migetalčicami (migljajočimi resicami, Flimmerhaare). Te kerkarije plavajo nekaj časa okrog, potem pa izgube svoj resasti rep in se zarijejo v neke polžke (Limnaea minuta) in se v teh polžkih zadelajo in zabubajo. Na mokrotnih travnikih pasoča se ovca menda s travo vred poje tacih polžkov in ž njimi vred zabubanih kerkarij, oziroma zajedavih distomov. Ko želodec polžke prebavi, se v bubah razviti distomi oproste in si poiščejo pot v jetra, da se ondi vgnezdijo in udomače. — Narod tedaj stoletnemu opazovanju primerno pravi, da ovca na pomlajeni močvirni travi »glen zaje«, (die Leberfaule ein-fressen). Glen, der Schlamm. glubati, -am, vb. impf. nagen. (Banja Loka.) N. pr. črvi glubajo repo ali krompir, konji glubajo korito ali jasli. Beseda tedaj pomeni isto, kar po Dolenjskem in Belokranjskem sicer globati (aushohlen) n. pr. otroci jamico globajo, voda kamen globlje.
gnilab, -i, s. f. gnilava, das Faulicht, faules Obst, putria poma. Gnilab še za svinje ni prida. (Polj.) Menda namesto gnilad (kajti priponke abi sicer ne poznamo) ali gnilav
(primeri: kostreva in kostreba ter zelenjav [spojeno iz zelenjava in zelenjad,-/, f.]? das Griinzeug) posodba (das Gefai3) poleg1 posodva, setba in setva idie Saat) i. t. d. Cf. udorf in vda6 (Wiedehopf). Izgovarja se gnelab. golee, s. f. pl. zapuščen kraj v hribih, puščava, nerodoviten svet. (Polj.) Od gol, t. j. neobrasten; primeri ,golci' v Letopisu 1892, pag. 12. Tukaj se mi zdi umestno opomniti, da beseda ,govne' = ovčji pašnik, ki jo navaja Miki. (Et. Wtb. str. 75) pod besedo ,govbno' (stercus), pač menda nima z govnom ničesa opraviti. Verjetneje se mi zdi, če jo denemo v zvezo z ,gol-b' ipag. 71), nackt, Govne, ali prav za prav golne, bi tedaj bile goličave ali goljave, po katerih raste prav nizka gorska trava, katere kosa ne odreže, govedo nima kaj odgrizniti, toda ovca jo pa vender odje. gombaž, -o, s. m. bombaž. (Polj.) Gombaž so imeli za stenj v leščerbi, ko še niso svetili s smrdljivcem. — ^Baum-wollfaden.)
g6niti se, gpnim se, vb. impf. rolzen, sich jagen und balgen. (Polj.) Otroci se gonijo, kedar se pojajo in love, sujejo, rukajo in premetavajo. Na Gorenjskem »se ramžajo«. g6nja,-e, s. f. das Rolzen, die Balgerei. (Polj.) Nepokojne otroke
mire: »Konec bodi gonje!« g6nje, s. f. pl. ograjen pot med njivami, po katerem gonijo
živino na pašnik, die Durchtrift, der Viehweg. i Polj.) gorlea, e, s. f. (skrčeno iz »govorica«), N. je mož za gorico (= za pomenek), ž njim se lahko človek kaj pomeni in pomožuje. Govoril bi cel dan, ko bi mu kedo gorico tegnil (ko bi ga kedo poslušal in mu odgovarjal, skratka, ko bi se kedo ž njim razgovarjal in mu druščino delal). Gl. tegniti. — (Polj.) Glede krčenja primeri pagaj mesto papagaj, kovoz, namesto kolovoz (po gorenjski izreki kovovoz, der Fahrvveg). goHeevati,-njem, vb. impf. pogovarjati se, pomenkovati se.
(Podbrezje.) Namesto govoričevati, glej gorica, gostje, gostja, s.f.plur. (a ne neutr.! glej Plet. 238) = gosti, die Gasterei, die Gastung (Polj.), uprav gostije (die Gaste); gost je bilo nekdaj inoš/co a-deblo. Ta zavest se je pa izgubila. Znamenit je genetiv gostja, s katerim naj se primerijo: drožje, drožja, die Hefen (= drožij) in ložje, ložja (= Užlj) die Liigen. — Pri nas so danes imenitne gostje, velike gostje i. t. d. Mati so mi dali klobaso, zdaj bom pa že imel gostje j= gostil se bom), takih gostja že dolgo nisem imel. Čez praznike sem bil v gostjah. — Gostje napravljajo zlasti, kadar je sejem ali žegnanje in pa o božičih. Na sv. Štefana in na Sent Janžev dan
pridejo posli, ki so po službah, domov k svojim starišem, pa tudi prijatelji k prijateljem ,v «'ostjel. Tisti, ki v gostje pridejo, se zovejo ,gostjavci'. — Fant je prišel na praznike domov v gostje, imamo gostjavca. Femininum od ,go.stjavec' je ,gostjavka'. Ta običaj spominja na ,Saturnalije'. Gostje so pa tudi jestvine, ki jih gostjaveu pri odhodu navežejo v culo (štruklji, potice in mesnina). Ali si veliko gostja prinesel? Daj mi gostja pokusiti (i-cipopviT«, mappa). — — Kaka jed hodi v gostje, t. j. spa-huje se po njej. Zlasti kisle jedi ali pa z žarko zabelo zabeljene rade hodijo v gostje. ,Opolrlanje zelje mi hodi celo popoldne v gostje t. j. po opoldanjem zelju se mi celo popoldne spahuje (stotit mir sauer auf). (govede), gorideta, n. das Rind. (Polj.) Eno ped vrta ima zraven bajte, druzega nič, saj še enega »'ovedeta ne more rediti. V nominativu čuje se navadno samo oblika ,govedo'. gr&haš'ea,s. f. (t. j. grahaščica, podstava grahast, tiipfelig, gesprenkelt), grahasta kokoš. (Polj.) Primeri nemški izraz das Perlhuhn (mit perlahnlichen Fleckchen gezeichnet). gr&mpast in grampay, adj. gost in kalen, dicklliissig, voli Bodensatz. (Polj.) Od grampa,-e. s. f. gošča, kaliž, der Bodensatz. Staro olje je grampasto. Ne nalivaj tistega v leščerbo, vsaj je sama grampa, je že preveč grampasto, ne bo gorelo.
grčneele, grencel, f. pl. 1.) neke grenke rože. (Črni vrh.) 2.) grenke skrbi, bridkosti in težave (ibid.). Iz pridevnika grenek s suliksom ela, primeri: vrzela (die Zaunoflnung), zibela (die Wiege). grmela,-«, s. f. košato žensko krilo, der Reifrock, die Crinoline. (Polj.) Menda garnira t. j. z mnogimi obšivki in bogatim nališpom obrobljeno krilo. Tujka po narodni etimologiji naslonjena na grm (der Buscb)? hlobutast, adj. blebetav, plapperhaft. (Polj.) Illobutast je, kedor mnogo in tja v en dan govori, da mu ni dosti verjeti in se na njegovo govorjenje ne zanesti, hlčja,-e, s. f. die Weisslichte, a smreka (die Rothlichte). Illoja in ne hvoja. (Banja Loka.) Ne verjamem, da bi se to smelo primerjati z gorenjsko »gvalo« (mesto glava, srednja stopnja gvava). hlojevlna,-e, s. f. smrečje, smrekovo vejevje, Fichten- und Tannengeaste. (Fara na Kolpi.) Primeri češki »chloudi« griines Tannenreisig. Mik. Et. Wtb. str. 87. Kor. chlondu. Sneg je drevje (smrečje) polomil, polno hlojevine je po tleh.
hmorlti, -itn, vb. prf. utruditi, ermiiden, erschopien.
hmorjen, truden, miide. (Banja Loka.) Po Pokolpju n. pr. v Banji Loki, Osilnici, na Črnomaljskem, tu pa tam tudi v dolenjem Posavju govore v začetku mnogih besed h namesto u (posredovalna stopinja je menda f?) n. pr. voda je hpala (fpala = upala), das Wasser ist gesunken; hmakni se, mache Platz; hmazan, schmutzig; limit, ge-\vaschen; ravno je hmrv (umrl), er ist soeben gestorben; hbiv (ubil) ga je, er hat- ihn erschlagen i. t. d. Primeri J. "VVerchratskij: Uber die Mundart der galizischen Lem-ken (Archiv f. slav. Phil. XV. pag 66): h tyh cerkvijah. in diesen Kirchen; hpiti sja (upiti se) sich betrinken i. t. d. — Glede pomena besed hmoriti in hmorjen primeri hrvatski: umor, Mtidigkeit; umoriti, ermtiden. — Glej hmanj (= vmanj) triige, faul (Pleteršn. slov. 273). hrustati, -am, vb. impf. širokoustiti se, prahlen. (Polj.) hrustde, -a, s. m. bahač. (Polj.)
hrvatar, -ja, s. m. drvar, ki hodi na Hrvatsko drvarit. (Dol.) hv&l. To besedo čul sem samo v sestavi »na hval priti«, zugute (zustatteivgelegen) kommen (commode, opportune obvenire). Polj. Cez sedem let še vse na hval pride. Letos smo imeli dosti sadja, to nam je prav na hval hodilo. Le pridno se uči, kar se boš naučil, vse ti bo še enkrat na hval prišlo. Je li ta »hval« m. ali f., bi se iz same te fraze ne dalo ravno lahko določiti, vender sodim, da je morda »hval,-t, f.« kakor »postelj,-«, f. poleg postelja,-e, f.« (Primeri Fr. Kurelčevo črtico »Stariji oblici samostavni« v Radu jugosl. akad. knjiga XX. str. 138.) hlastaviea, -e, s. f. lastovica, die Schwalbe. (Podbrezje.) Morda, ker leteč za mrčesi hlasta (die schnappende)'?? Hvasta-vica je gorenjsko izgovorjeno mesto hlastaviea. Prim. smo prašiča »kvali« ( = klali), iz v pomenu sft, raz (de, ab, von, herab) se nahaja v zvezi s prislonjenimi (enklitiškimi) oblikami osebnih zaimen n. pr. izme, izte, fzse. (Polj.) Tako nemirno spi, da vsako noč zdrgne vso odejo izse, pa se prehladi. Vse bi mi rad vzel, še obleko bi slekel izme. Vse bo slekel izte, če se mu boš podal. - Primeri iženj. — V vseh teh slučajih je predlog naglašen, sicer pa v pomenu ,herab' ni slišati iz, nego le oz (uz) ali raz (orz) n. pr. oz konja (de equo), oz streho (de teeto). • izkolovoziti,-bzim, vb. pf. trans:, ausfahren. Travnik, njivo iz-kolovoziti t. j. z vožnjo pokončati, da se poznajo globoki jamljiči in koloteči. Pod stava kolovoz, die Radspur, das Geleise.
izpremerkati se, vb. pf. zmotiti se, si česa ne dobro zapomniti; izpremerkati dve reči ali osebi t. j. zamen iti jih.

Ce sta si dva zelo podobna, se človek lahko izpremerka, kateri je pravi. (Poljansko.) Po nemškem vermerken, iiber-merken. Dasi je podstava tuja, ima glagol vender nekaj slovenskega značaja po svoji sestavi s predponkama. izrojenee,-a, s. m. panj, ki je rojil. (Polj.) NB. Poljanščina naglasa izrojenee, a ne izrojenee, kakor je po Levstiku zabeleženo v Pleteršn. slov. str. 341. iztoloblrati, -am, vb. pf. iztabulirati, iz zemljiške knjige izbrisati, extabulieren. (Polj.) Zaradi preskakovanja glasov ali metateze primeri n. pr. gomazin (das Magazin). Poleg tolobirati se seveda čuje tudi tabolirati in tobolirati. izvoljen dan = sopraznik, oziroma praznik. Ni sicer od cerkve zapovedan praznik, da bi se ne smela opravljati hlapčevska dela, a ljudstvo si je samo ustanovilo običaj, da god kakega svetnika praznuje in ta dan ne dela, razen če je sila. »Jakovlje (der Jakobitag) je na Banji Loki izvoljen dan.« — Na Igu je to »zaljubljen praznik« (= zaobljubljen praznik.) lženj (iz« = z«(?) + j«), von ihm herunter, von ihm herab, de eo (a ne: aus ihm heraus, ex eo). Primeri čeženj, skozenj, predenj, podenj, nadenj, obenj, zanj, nanj, vanj, ponj (Šuman, slov. slovn. § 46. 3). Cel dan sedi na zicu, še takrat se komaj spravi doli lženj, kadar je južina na mizi. Komaj smo slekli obleko lženj. lženj se jemlje, kar je na njem (ne: v njem). Pri tej priliki naj tudi omenim, da se v naši poljanščini poleg ,mim' njega' (an ihm voriiber) čuje tudi mom' vanj, t. j. m«m' vanj. jabeen, adj. Apfel-, jabčnik,-«, s. m. das Apfelmus, jabka,-f, s. f. der Apfelbaum, jabko,-a, s. n. der Apfel. (Polj.) Da je samostalnik jabko v istini srednjega, a samo per nefas včasih moškega spola, se najbolje razvidi v množini: Jabka so polhna (povhna), jabka so zrela, piškava, grin-tava, gnila i. t. d. jare, jareta, n. das Lamm. (Polj.) Primeri: mače, mačeta (das Katzchen), pišče, pisčeta (das lliihnchen). Naglas ostane na prvem zlogu, navadneje pa preskoči na suliks n. pr. puse, puseta (das lliindchen), svine, svlneta (das Schvvein-chen), kozle, kozleta (das Kitzchen) i. t. d. ječmenka,-e, 1'. spomladanjska trava, ki z reso in zimzelenom
prva požene po talih bregeh. (Polj.) jegati,-am, vb.pf (a ne impf. kakor trdi Pleteršnikov slovar str. 363) omeniti, reči, izraziti se, opomniti; andeuten, erwtihnen, sagen. (Polj.) Smo ga vprašali, pa ni nič jegal na nobeno plat, ali mu je prav, ali ne. — Zavolj kosa kruha vdovi pa ni dosti razločil, ko so ga vprašali, ali naj pri tem ostane, kakor je v stari libergi zapisano,
ali jej voli še kak priboljšek. Samo toliko je bil jegal: ,naj bo pa takisto', naprej pa ni več mogel. — Njemu ni hotel nič povedati, njej je pa vendar toliko jegal, da bi že dal, če bi mu privoščil lepo besedo. — Proti meni je jegal . . . (er hat sich mir gegenilber geauOert) i. t. d. Meni je znana samo perfektivna raba tega glagola, v slovarju smo videli zabeleženo njegovo imperfektivnost (kar tudi ni nemogoče), a iz tega, da glagol tako omahuje med perfektivnostjo iu imperfektivnostjo, da se sumiti, da je iz tujine. In res ga je menda devati v zvezo z nem. gehen (jehen) = aussagen, bekennen, gestehen, ki ga nahajamo v besedah: Beichte (Gestandnis), Gicht (Aussage, Bekenntnis), Bejichter (Bekenner), Ur-jicht (Aussage). Primeri »špegati« (spahen), špegon, (Spaher, ogleduh), ki se glede končnice naslanja na besedo Spion.
ještering, jištermja, s. m. ilovnat (kamenit) tlak, der Estrich srvn. esterich. — Gorenji ještering, der Oberboden oder Schwebe-Estrich. (Polj.) Glede n pred g primeri šte ge, die Stiegen, porungelj (Prugel), cungelj (Ziigel).
jeujdna, -e, f. in jeujdno, a, n. neko jabolko, menda vojevodnja, Herzogsapfel. (Polj.) Poleg fem. jeujdna se v sing. seveda čuje navidezni mase. jeujdin (cf. dober vin), da pa treba v knjigo postaviti neutrum, to se razvidi iz množine: jeujdna so debela, jeujdna so letos polhna i. t. d. To ime je v resnici pridevnik, in v mislih si dostavljamo jeujdna (sc. jablan), jeujdno (sc. jabolko). Izvajati pa bode ta pridevnik s suliksom inji. iz vojevoda, der Herzog. Primeri ,udinj boršt' (Herzogsforst) Sliki. Gr. II. 156. Leveč, Die Sprache in Trubers Matthaeus, str. 42. — Iz tega pa posnamemo, da bi bila pravilna popolna in neobrušena oblika pridevniku »vojevodinj«. Začetek pa se mu je obrusil, in končni ,j' v izgovoru preskakuje. Konj izgovarjamo kojn, povodenj (die Uberschwemmung) v poljanščini poujdln, vsedlnj (Werktags-) v poljanščini vsejdln, ondanjl (von neulich, nuperus) v poljanščini vondajnl i. t. d.
jeza,-e, s. f. rezilni stol, na katerem obroče obrezujejo, der Hanselstuhl, die Ileinzelbank (a ne Hiiuselstuhl, kakor stoji v Pleteršnikovem slovarju str. 369). Nemško ime ima ta stol pač od premičnega podnožnika z debelo glavo, katera prime in drži, kar ima priti pod rezilnik. Ta debeloglava nogalnica je ,hlapec'. Ilans in Heinz (okrajšano iz Johann in Heinrich) pa utegne zaznamovati orodje, s katerim se kaj pritrdi in pričvrsti, katero kaj prime in drži, tako kakor pri nas ,hlapec', ali če bi
nadeli temu, kar prime in drži, ime Primož {v/z>j;). Primeri: Stiefelheinzel = Stiefelknecht. jezbiea, -e, s. f. pribrežen jez, da voda brega ne trga, die Arche, Scherschlenge, Senkschlacht, der Deichschlag. (Osil-nica.) Na brano pribijejo tramove navzkriž, vmes pa založe debelih skal in kamenja. Primeri izbica, im Vier-eck aufgeschichtetes Molz. (Pleteršnik, str. 301. pri besedi 3.) To je domin, od izba ali jezba (v poljanščini jespa) iz nem. die Stube (tukaj - das Bauer, Behalter, Kammer). V tla zabiti koli in povprek vežoči jih tramovi tvore v istini nekako klet ali gajbo, katero napolnijo s kamenjem. Narodna etimologija bi seveda besedo naslanjala na ,jez' (Danim), jezieevati, -ujem, vb. impf. jezikati, odgovarjati, die Zunge
\vetzen, vorlaut sein. (Ilir. Bistrica.) ježica,-e, s. f. oplodje, pužfna, der Putzen, der Griebs, das Kerngehause. (Podbrezje.) Prvotno menda samo bodičasto oplodje kostanjevo in bukvičino, a potem splošno tudi o nebodičastem. M. Et. Wtb. str. 106. ježi. kazan ali kazen,-z?««, adj. nagnit, angefault, anbrilchig. (Polj.) Jabolka preberi, da se kazna naprej porabijo. Krompir je pa letos zelo kazan, je bilo premokro leto. Et. \Vtb. str. 114. kazi.
kedol (== tje doli, hinunter), kegor (— tje gori, hinauf). Polj.
Zaradi k — tj. primeri Miki. Lautlehre 341. kerdiht, -a. s. m. zaupanje, vera, uglednost, Credit, Ansehen. (Polj.) Ta človek nima nič kerdihta, t. j. nihče g'a ne čisla in ne spoštuje. Kedor se enkrat zlaže ali nepoštenega skaže, pride ob ves kerdiht. kerdihten, adj. zaupanja vreden, ugleden, priporočilen. (Polj.) To je malo kerdihtno za tacega moža (ne povišuje mu časti.)
kerlee,-Ica, s. m. vrl dečko, korenjak, poštenjak. (Polj.) Ta pohvalni izrazje iz nem. Iveri (t. j. Kari). »Zdaj si pa že kerlc, ko si to naredil« glasi se pohvala še šibkemu dečku, če kaj izvrši, s čimer bi pokazal svojo jakost in vrlost. (Dol. jak.) kerlski, adj. čvrst, vrl, trden, velik, močan, silen, krepak (brav, tiichtig), zal, brhek (stattlich). N. pr. kerlski voz sena, da ga je kaj; kerlska krava, da jo je veselje pogledati; kerlska ženska, možakinja, ein mannisches Weib. (Polj.)
kerlejž, -a, s. m. znamenje konec vasi na pogrebskem počivališču. (Polj.) Na takem znamenju vidiš naslikana mrtvaška nosila s krsto, pod krsto je črepinja s kadečo se žerjavico, poleg pa kleče in molijo pogrebci. Kar je tu
na znamenju (na kerlejžu) pod razpelom naslikano, se ima poleg tacega znamenja v resnici zgoditi, kadar pri-neso mimo mrliča. Ko zabijejo v smrtni hiši mrliča v mrtvaško rako in ga vzdignejo, vzemo tudi z domačega ognjišča v črepinjo živega oglja, denejo nanj^e kadila in s to žerjavico spremijo rajnkega do vaškega kerlejža. Tu se ustavijo, postavijo nosila na tla in opravijo običajne molitve za rajnika. Zadostivši tej pobožni dolžnosti, ga zopet vzdignejo ter neso dalje k fari na pokop. Nekateri se od kerlejža vrnejo koj nazaj domov, pogrebci in bližnji sorodniki spremijo mrliča dalje. Te molitve pri kerlejžu glavni obseg je bil nekdaj gotovo v nerazumljivi tujščini izražen klic »gospod pomiluj!« t. j. -/.• ipt» sAšy]<70v, kajti od tod pač prihaja ime »kerlejž«. Prim. Mik. Et. Wtb. pag. 115 kerllešl. Primeri tudi Valvasorja »Ehre des Herzogthums Krain VI. pag. 288 . . . . ist einem verstorbenem Weibe die Leich - Begangniss gehalten, das ist gesungen worden; dazwischen das Volck ge-ruffen: kupiš zkirpov Ilerr erbarme dich unser«. Na Jur-jevici pri Ribnici videl sem tako znamenje ter vprašal mimo prišedšega moža, kako da temu pravijo; odgovoril mi je: »To je krzišče«, ter dostavil, da se ondi z mrliči ustavljajo. Križišče je razpotje, kjer pridrži več potov skupaj.
kevh, kčvha, s. m. golša, der Kropi. (Polj.) Iz nem. kelcli = der Kropf (a to od Kehle, golt), torej je kevh prav za prav kelh. Glej \Veigand I. 917. — Semkaj sodi menda tudi s suflksom -lja tvorjena beseda »kehlja« (struma), ki jo Miki. Gr. II. 106 navaja za temno, kevhast, adj. golšast, kroptig. (Polj.) Ne bodo ga vzeli k vojakom, vsaj je kevhast (t. j. kelhast, er hat einen Blahhals).
klseljko,-«, s. n. neke vrste kislo jabolko (Polj.), der Sauer-
ling, der Sauerapfel (iko). kjevn, adv. /««aus. (Poljansko.) Beseda ta je sklopljena in skrčena iz kje (t. j. tje) -f viin. — Primeri kedol in kegor. klan, klanu, s. m. maklen, der Feldahorn, die Maserle (acer campestre) zaradi trdosti čislan les. (Polj.) Et. Wtb. str. 118 klenu. Primeri član poleg člen? klanovina, -e, s. f. das Masholderholz. (Polj.) kleka,-e, s. f. grčasta krivina v drevesnem deblu, Knochel oder Knorren im Baumstamm. (Gradaški Črni vrh.) Kor. klenk. Et. Wtb. pag. 118. Kjer smreka ni ravna, ondi ima kleko.
klekast, adj. na grči nekoliko kriv. (Gradaški Črni vrh.) Drevo je klekasto, t. j. ni ravno in gladko, ampak ima grčo in
pri grči krivino. Vrtalcem cevi delajo klekasta debla dosti preglavice, ker jim kaj rad sveder od stržena zaide in vun pogleda, klep, das Scharfen des Mtihlsteines. Ali je k lep, -i, f. ali pa klep, -u, m. mi ni jasno, kajti čul sem besedo samo v sestavi: po klep' (= po klepanju); v jedninskem mestniku pa se je končnica jednako obrusila i pri moških i pri ženskih samostalnikih 11. pr. po vod' (auf dem \Vasser) in po breg' (am Abhange). Iz moke po klep'je kruh sipast t. j. iz žita mlenega po klepanju kamna, ki pride po klepanju prvo na kamen. (Polj.) Morda se ima glasiti: klep,-i, f. Primeri Levstikove zbrane spise IV. zvez. str. 62. klepišče, -a, s. n. železo, na katerem se kosa kleplje, tudi ,baba' imenovano, der Dengelstock, Dengelamboss, pa tudi s kladivom vred in še stol ali ,koza', na kateri klepalec sedi, tedaj vse klepalno orodje skupaj, das Dengelzeug. (Poljansko.)
ključavnica,-e, s. f. Narcissus poeticus. (Planina nad Jesenicami.)
klobuštrati, klobuštram, v. impf. zmedeno in neubrano zvoniti. (Polj.) O hudi uri mežnar z dvemi ali tremi naenkrat klobuštra. (Tudi zmedeno in brez preudarka govoriti, je klobuštrati. Mnogobesednemu čvekaču vele: klobuštra klobuštrasta!) knavs, -a, s. 111. velik in močan človek, dolgin (Lipoglav). Primeri: brdavs (Grobian), brnjavs (Zottel), godrnjavs (Brummbar), kmetavs (Bauerntolpel) i. t. d. kolce, kolca, s. 11. kolesce, das Riidchen; urno kolce, das Uhr-radchen; kuhalniško kolce = motič (der Quirl); lectnato kolce, ein Lebzeltenscheibchen. Plur. kolca, die Plug-rader. (Poljansko.) komaranča, -e, s. f. pomaranča, Pomeranze. (Polj.) Iz lat. pomum aurantium. k mesto p, kakor g mesto b v besedi gombaž.
kos kruha, t. j. izgovorjeni užitek, der Altantheil, die Leib-zucht, das Ausgedinge. (Polj.) Stari si je velik kos kruha izgovoril. Mladi bo težko izhajal, priženil je malo, izplačati mora veliko in še starima velik kos kruha dajati, posli in delavci so pa dragi i. t. d. kosir, (-rja), m. čvrst, ki se lahko z marsikom meri, ein Ttichtiger. (Polj.) Ta je .pa kosir, ž njim se ne more skušati kdorsibodi. Ti pa nisi tako kosir, kakor on. Ko bi bil ti kosir, bi se ti drugače delo urezalo, t. j. bi ti šlo hitreje izpod rok. — Čul sem besedo samo v nom. gotovo; zdi se mi, da tudi v genet. »Ni ga tako kosirja, kot je on«, vender nočem odločno trditi. Iz navedenih

vzgledov se pa razvidi, da to ni trden samostalnik, sicer bi rekli »tak kosir, takega kosirja«, ampak, da tiči v njem nekaj pridevniškega. Menda je le s sutiksom erb podaljšani nesklonljivi pridevnik »kos« (gewachsen). Ta pridevnik »kos«, dasiravno v Rogaški okolici dobiva končnico (Pleteršnik str. 440: »ona je kosa, mi smo kos/«), vender velja za indecl., ki se rabi le predikativno, nikdar atributivno; in to vzbuja sum, da je ta pridevnik tujec. Menda je iz stvn. hwas = scharf, tiichtig, od koder je izprevržena oblika wahs (vvachs), wachsen — scharfen; in tudi nemški »gewachsen« torej menda ne bo kar samo »rasten«, ampak marveč »nabrušen« t. j. oster (schneidig), če se je tudi proizvod te besede že zabrisal (Sanders II. 1593. a). Od kos izvajati je tudi glagol »kosati se« (sich messen) in »prekosati koga« (Dol.) jmdn. iibertreffen, tudi »prekositi« in popolnoma nepotrebni »prekašati«, ki je prav ničemeren izrodek novejšega slovenskega nedovršnikovanja. kosma<5,-a, s. m. neko jabolko. (Pol.) Podstava menda pridevnik ,kosmat'; tedaj ač = atft + ju? Rogač = rogati hrošč (Hirschkafer), kljunač = kljunati ptič i. t. d. kostanjlč, kostanjča, s. m. die Raimveide (ligustrum vulgare).
Polj. Collectivum: kostanjčevje (Ligustergestrauch). košanee, -a, s. m. nekako med polgruntarjem in bajtarjem, ki ima poleg hišice še nekaj zemlje, da more rediti kake tri ;lli štiri glave živine. (Polj.) Razširjeno tudi kot hišno ime. (srlat. cossatus). Ona je košanka. košanija, -e, s. f. posestvo košančevo. Primeri mežnija. kot, -a, s. m. stanovanje starih v bajti, kadar so prepustili mlademu gospodarstvo (t. j. sinu ali zetu), die Auszugler-wohnung, das Koth, die Kothe oder Kothe. (Polj.) Je li naša beseda iz nemščine vzeta in samo prislonjena na domači kot (der Winkel), ali je nemška od nas izposojena, o tem naj drugi sodijo. — Primeri koča (die Hiitte). kotar, -rja, m. der Auszugler, kotarica, -e, f. die Auszuglerin. (Polj.) Nem. der Kother, Kothner, lvothsass. — Hišno ime in priimek: Kotar, Kočar. k6željar, -rja, s. m. neko debelo jabolko stožčaste ali koželjaste oblike. (Polj.)
krdela,-«, s. f. = krdelo (Lipoglav). Cela krdela ljudij gre po cesti.
krehati, -am, vb. impf. v poljanščini ne pomeni pokašljevati, hiisteln (Lj. Zvon IX. 102), ampak močno in glasno kašljati, synon. brehati.
krempati, -čim, vb. impf. praskati, kratzen, krauen. (Polj.) Iz nem. krampen, vb. trans, (mit der Krampe aufrauhen).
krogolieen, -ena,-o, adj. (in okrogoličen), okroglega obraza. (Polj.)
kr6vniea,-e, s. f. Ivrovnice so brezove ali vrbove šibe (trte), s kakeršnimi krovci slamnatih streh privezujejo preklice in slamo k latam; die Deckwiede beim Strohdache. (Polj.) krpati,-m«, vb. impf. (evellere). Korenje krpati (Dolenjsko), k.rvati (ruvati, Poljansko), k.pfpati (štajersko) in še drugod: k.pukati, Mohren ausreuten. krpalniea, -e, s. f. suličasta lopatica, s katero korenje izkopavajo, die Reute (der Reutspatel) zum Ausheben der Mohrriiben. (Dol.) kruneati, -am, vb. impf. hrOmati, šepati, liinken. (Polj.) Morda v zvezi z nem. krttcken (krumm gehen). Primeri cungelj (Ziigel, uzda), prungelj in porungelj (Prugel, krepel), štenge (die Stiege, stopnice). Povem naj še pri tej priliki, da nimam posebno trdne vere v narodno etimologijo pri besedi ,krunkelj' (Lj. Zvon IX. 103), češ, da se je nem. beseda Krummholz izprevrgla v 'krunkeljc, in da je narod, smatrajoč to za deminutivum, potem »c« odvrgel. Die Kriicke ist aucli eine Art Krummholz. krušiti se, obletavati se, osipati se, sich abbliittern, abfallen. (Banja Loka.) Cvetje se kruši, rožno listje se kruši. Kor. kruch. Et. W. pag. 143. krvdč, -a, s. m. (uprav krivač), zakrivljena sekača, die Plaute. (Polj.) S krvačem drevje obsekavajo, smrečje klestijo. Prim. srpica.
kupčar, -rja, s. m. žrebelj z ostro kupčasto glavo. S kupčarji podkavajo zimske črevlje, da bi na ledu ne drselo. -Der Eisnagel, die Eismtitze. (Polj.) — kupičar? kurjuc, -a, kurjak, der Huhnerdreck. (Polj.) Uprav kurjevec. Kurjevec se izgovarja kiirjuc, kakor anjelec, ajnuc ali branjevec (GreiOler) brajnuc. Primeri še: trejkuc,-«, s. m. der Drittler, Drittelbauer iz tretjevec, ki ima samo tretji del ali tretjino zemljišča (grunta), laringa,-e, s. f. velika gostija, pojedina, kjer je dosti povabljenih (Polj.), nam. ladinga, die Ladung, die Ladschaft, Versammlung eingeladener Giiste. Torej tujka iz nemščine. O godovanjih, novih mašah, ženitovanjih i. t. d. so velike larlnge. Menda v dosego boljše slišljivosti izvedena prememba d v r naj se vzporedi z jednako iz-premembo v besedi marlnga iz mamnga (die Meinung); na eno dobro martngo. (Polj.) larma, -e, s. f. die Larmtrompete. Godci igrajo larmo (blasen L ar m — Alarm — Tusch). — (Črni vrh.) V narodni (?) pesmi od godca imam zapisano to-le kitico:
Newisti ino Shen'no Perlisnit Te snam, Ozhet ftarafhino Obilno zhaft dam. Rad fhpafe ugainam Pa larmo jegram, Poufod fe perklainam, Kir upat kaj jmam.
Ko sem vprašal godca, od katerega sem bil dobil zapisek te pesmi, kaj da je Idrma, dobil sem tale odgovor: Larma je godčevska pridiga, predno dajo krožnik okrog mize, da se pobira za godce. ldtnik,-a, s. m. die Steckenbohne, Stangenlisole. Od lata (die
Latte). Imenuje se tudi pallčar, -rja (od palica), lažitorba,-e, s. f. lažnjiv človek, Liigensacfc, LOgenmaul. Iz torbe vzeti jo = izpod pazduhe vzeti, t. j. na celem si izmisliti, izlegati se (Metlika), leca,-^, s. f. denar (darilo), ki ga da kupec poleg kupnine, katero odšteje gospodarju, ali gospodinji, ali pa tistemu poslu, ki je imel s prodano stvarjo največ opravka. Od kupljenih vol dobi lečo hlapec, od krave ali prašičev dekla, od platna predci in predice i. t. d. (Polj.) — Iz nem. die Letze = Abschiedsgabe, Trinkgeld. leejan, -a, s. m. der Enzian. (Polj.) Lecijan iz elcijan, a to iz encijan (?). Primeri: rž (der Roggen), rja {der Rost) s priimki Eržen, Erjavec. V poljanščini: rež, reja (rejnat, adj. rostig), rezgetati (erzgetati, ruzgetati, wiehern, kor. ruza). Torej: elcijan, lscijan, lecijan. — Glej llmovec iz elmovec, recnija iz ercnija iclie Arznei) i. t. d. Mik. B]t. Wtb. pag. 162. lecijanu — Iz narodne pesmi znani »lečen koren« bi utegnil po mojem domnevanju tudi sem spadati. Znano je, da je encijan na glasu kot zdravilen koren, in na Crnovrškem se zove neki encijan pospancek !
leetnat, adj. iz medenega testa narejen, lebzelten (tudi Lett-zelten). Leetnat konjiček, leetnat ajnuček, lectnata zvezda, lectnata punca i. t. d. Od lecet, Lebzelten. (Polj.) leški, adj. ljudski, Menschen- (Polj.) n. pr. leški dr . . Menschen-koth. Tavžentrože so dvoje vrste, ene so živinske, druge pa leške, t. j. z enimi se zdravi živina, z drugimi ljudje. Ljudje se v poljanščini glasi: ledje, ledij, ledjam, ledi, pri ledeh, z ledmi. lezanji, -jev, m. pl. rezanci, nudeljni. (Polj.) llberga,-e, s. f. izgovorjeni užitek (das Ausgedinge) in tudi pismo, v katerem je vse izgovorilo kotarjevo ali užit-karjevo (takozvani »kos kruha«) zapisano. (Polj.) Menim, da je ta beseda iz nem. Lieferung — \ erkostigung,
liefern - Lebensmittel reichen (= libern iz srod. lat. liberare). Da je iz prvotne oblike »liberlnga« »In« brez sledu izpal, temu vzrok je pač naglas, ki se ne da lahko pomekniti čez pred pred zadnji zlog nazaj. Da je torej naglašeni zlog pred predzadnji, treba je najslabšega izmed naslednjih odstraniti, in da je besedo mogoče sploh izgovoriti, moral je s poluglasnim I vred izpasti tudi sonant »n«.
lončar, -rja, s. m. krošnjar, ki od hiše do hiše lonce prodaja. (Polj.) Prvotno je seveda: izdelovalec loncev, der Topfer, der Hafner.
lmovec, -a, s. m. der Ulmenbaum, Rtister (Planina nad Jesenicami). Llmovec = elmovec; lim, Uma. Et. Wtb. str. 95. ilimu.
malcati,-am, vb. impf. (malicati, malico uživati), pomalcati, -atn, vb. pf. malico použiti. (Polj.) Dopoldanja malica, das Neun-uhrbrot. Popoldanja malica, das Dreiuhrbrot, das kleine Abendbrot. Mik. Wtb. pag. 181. mala 1. mš,nič (manič), manica, s. m. der I lirseaustreter. (Polj.) Od meti, manem.
maničevka, -e, s. f. die Hirseaustreterin. Primeri grabljičevka, (die Recherin) od grabljič in beračevka poleg beračka (die Bettlerin), postopačevka (die Pflastertreterin), Kos-mačevka poleg Kosmačka (die Krnu des Kosmač), mla-tičevka (die Drescherin). marogaš^a, -e, s. f. (t. j. marogaščica, podstava marogast, ge-fleckt, scheckig), bela ovca z marogami po glavi. (Polj.) mavra, -e, s. f. dolgobilkasta trava z latom na vrhu, das Rispengras. (Polj.) Na mavro nabirajo in nizajo otroci rdeče jagode. Primeri ,biba' v Letop. 1883, str. 197. medenko,-«, s. n. neko jabolko. (Polj.) Jablan poleg medenko navadneje medenka, -e, s. f., der StiOling, der StiBapfel? medmašen (mejmašen) adj. kar je med šmarnimi mašami t. j. med 15. avgustom in 8. septembrom. (Dol.) Medmašen semenj. — Medmašna jajca (ki jih kokoši med mašami naneso) se, kakor trdi narodna vraža, posebno dolgo drže, t. j. ne pokvarijo. — Smrdiš kot medmašen kozel, merglnj,-«, s. m. obcestni kamen, der Meilenstein, der Prell-stein an der Strafie. (Pokolpje.) Et. Wtb. p. 183 margini. mevka,-e, s. f. das Austreten der llirse. (Polj.) Nocoj imamo mevko, imamo mamče, proso manemo (es wird llirse ausgetreten). Et. Wtb. men. 2. pag. 188. mežnija,-e, s. f. mežnarjevo stanovanje, die Messnervvohnung. Adj. mežnijski, n. pr. mežnijska veža, mežnijski hlapec. (Polj.) Mežnar je iz nem. Mesner, a ta beseda se ne izvajaj od Messe (maša), ampak iz srlat. mesenarius, kar
je zopet iz mansionarius izsubivši n v prvem zlogu. Podstava temu pa je mansio (ostajališče, die Herbersje). Glej Weigand II. 82. Za našo besedo zgraditi si menda moramo nemško podlago *die Mesnei ilat. "mansionia). Primeri: kresija, križatija, opatija, proštija, školija i. t. d. — Iz nem. die Messnerei je naša mežnarija, t. j. cerkov-nikova služba, Messnerdienst. migaliea,-e. s. f. das Zittergras (Briza), a tudi svetla resa v ponarejenem (suhem) šopku, der Flitter, das Filiuran. (Polj.) mllati,-«/«, vb. impf. kamenje streljati. (Osilnica.) V sosednji Fari Kostelski je to »nunati«, a na Banji Loki »krčiti« t. j. roden. (Et. Wtb. pag. 155. kflrč.) Z razstreljavanjem kamenja izpremlnjajo kamenito pustinjo v rodovitno novino. — Milati iz minati je menda od Mine, tedaj uprav minieren, sprengen. močilnik,-a, s. m. močvirna dolinica. (Podbrezje.) močneti, (m, vb. impf. an Macht und Starke zunehmen. (Naklo.)
Dobrega gospodarja treba, da bo hiša močnela. mčdelnica, -e, s. f. ploščnata pečnica pri lončeni peči, die gerade oder Tafelkachel. (Polj.) Dolblinaste pečnice imenujejo pa »kalile« (vertiefte Oienkachel). Na modelnicah so vsakovrstne izbočene podobe, odtisnjene z lončarskim tvorilom ali modlom, od todi ime. morava,-e, s. f. mehka tratna trava, feines Rasengras. (Polj.)
M. E. W. pag. 204 murava. mostnar, -rja, s. m. mostninar, der Brtickenmautner iKoritko, nar. p. III. 66).
mrak, mraku, s. m. die Dammerung. O vplivu večernega mraka ima naš narod posebno vero, češ, da nepokriti glavi škoduje. Otroci, ki se jih mrak prime, zelo nemirno spe in imajo hude sanje. Po Marijinem zvonjenju naj otroci ne hodijo v mraku okrog, ali naj pa vsaj denejo kaj na glavo, da se jih mrak ne prime. (Polj.) Primeri: pl. iriraki, neka otročja bolezen (Pleterš. str. 6081. mrtviea,-c, s. f. zapuščena (izsušena) struga, po kateri voda več ne teče, ker se je drugam nagnila in si izbrala nov vodotoč, ein ausgetrockneter (todter) Flussarm, das Alt-wasser. (Dolenjsko) Od tod menda tudi ime neke vasi ob Savi pri Krškem, mrtviea,-«, s. f. lena in tožljiva ženska. (Osilnica.) Ravno tako
»mrtvak« (= lenuh) ravno tam. muhvati se, am se, vb. impf. (muhovati sel, postopati, pohajkovati, lungern. (Ig, Ljublj.) Kor. mud. Mik. Et. Wtb. pag, 206. Glej omuhvati se. muzenko,-a, s. n. neko jabolko. (Polj.)
nabavdati, -am, vb. pf. nabrati, falteln. (Polj.) Podstava je izposojenka »bavd ali favd« t. j. guba. Po tujki »bavd« se da sklepati, da je dotičnemu nemškemu narečju, iz katerega je vzeta, mimo sedaj navadnejšega »die Falte« rabil masculinum »der Falt«. nablvanje, -a, s. n. pritrkavanje, das Glockenspiel. (Polj.) nagažen, adj. gestopft voli, calcatus. (Dolenjsko.) Beseda ta je pač uprav trpni deležnik od *nagaziti,nagazim (zusammen-treten, conculcare). Nagažena je n. pr. senica (Heuscheuer) s krmo, kad z zeljem, pernica (Federkissen) s perjem. Kor. gazu Et. Wtb. pag. 61. naguden, adj. dremljfv, zaspan. (Polj.) - To je namesto ne-goden, ignavus, iners. — Naguden sem = dremlje se mi (CmvcoGGio). Narodna četverovrstnica poje: »Sem trudna, nagudna, Bi rada šla spat, Moj ljubček bo prišel, Mu moram postlal'«, nak dati, dam nak (nak dajati), odjenjati, nacii geben. (Polj.) Grozno je trmoglav, ne da nak po nobeni ceni. To nemčevalno frazo omenil sem zlasti zato, da pri tej priliki opomnim, da se mi ne zdi prav verjetno, češ, da je »nak biti« (imstande sein) = junak biti (glej Letop. 1892 str. 14 in 48). Sumljivo je že to, da tudi v ženskem spolu in v množnem številu ostane oblika nak (ženska pravi: nism nak nardit, več oseb pa: nisma nak nardit). Menda je tudi ta nak samo nemški nach. — Nism nak tega nardit = ich bin nicht darnach, das fertig zu bringen (non is sum, qui faciam). — Ko bi me nesklon-Ijivost in odrevenelost besede ne motila, bil bi bolj nagnjen, da ta nak izpopolnim v enak (jednak; primeri lat. parem esse, gewachsen sein). Primeri besedo kos pod kosir.
napihniti, -ern, vb. pf. osopsti, dihniti v koga, jmd. anhauchen.
(Podbrezje.) Podlasica človeka napihne (osope), da umrje, kajti ima ta žival strupeno sapo (Nar. vraža), naresti, naredim, vb. pf. verfertigen, einrichten. (Polj.) Miklo-sich v etimologiškem slovarju pri korenu rendu (str. 276) piše: »Im venet, soli narest fiir narediti vorkommen«. Kakor vidimo, nahaja se ta oblika že bliže nego v beneški slovenščini, namreč v poljanščini, in to ne samo baje, ampak prav gotovo. — Cigani ti znajo naresti, da ne boš imel nobene sreče pri blagu. Delam in delam, pa ne morem naresti (fertig machen). Že celo uro delam v pinji, pa se neče naresti. — Primeri cvesti in cveteti, hropsti in hropeti, a tudi sresti in srečati (iz katerega sklepamo, da je bilo tudi *sretiti —?).
nastava,-e. s. f. Če pride panj ob matico in čebelar nima v rezervi druge matice, tedaj združi osiroteli brez-matični panj z drugim, ki ima dobro, sprašeno matico, nastavi ga, t. j. od zgornjega panja vzame celo dno proč, spodnjemu pa v stropu (v zgornji deski) odpre okroglo luknjo za komunikacijo terja tako naloži jednega vrhu druzega in ja združi, da sta poslej jedna družina z jedno matico. Tako združena dva panja vznasad se imenujeta nastaven (Poljansko.) Drugi zlog v tej besedi je kratek in brez naglasa in vsled tega nejasen, da se prav ne razloči, ali je o ali a. V pisavi odločiti se je za zadnjega, ker ta ustreza etimologiji. — V Podbrezju na Gor. pa brezmatični panj na druzega naveznejo, in taka združba dveh panjev se ondi imenuje navfanjenec. Koren vez. Et. Wtb. pag. 389. navskati, -am, in nevskati, am, vb. impf. vekati, greinen und nergeln. Onomatopoetična beseda, posnemajoča medmet trmoglavega nikanja in otročjega nerganja »na, ne (nav, nev)«. Miki. Gr. II. pag. 480. sk ist determinativsuffix. Primeri bevskati (bev! quaken), revskati (rev! nerren, lat. ringi), piskati (kor. pi- Et. Wtb. sub pisk- pag. 247), kokodajskati (kokodaj! gackern), jaskati (= kričati, Letop. 1893 str. 13). Te tvorbe so podobne onim iz medmetov tvorjenim s suliksom k. (Mik. Gr. II. pap. 471.1 In manchen Fallen dient k der Bildung von Verben aus Interjectionen. Primeri bekati [be! bloken), krakati (kra! krachzen), kva-kati (kva! quaken), javkati, javskati (jav! jammern), cvikati (quicken), mukati (mu! muhen) i. t. d. Poleg tega obrazila služi nam včasih tudi obrazilo 1: n. pr. cvi-liti (winseln), muliti (muhen), gru-liti (gr-liti, girren), kru-liti (grunzen), tuliti (tu! heulen), ru-liti (pliirren, primeri: rukniti, ručati, rev-, kor. ru- sonare). Tudi pi-lič (das Piephithnchen) je morda od pi-liti (piepen), kajti piščeta imajo svoje ime od tod, ker pfskajo ali čivkajo in pivkajo (čiv, piv), nedoueakan, adj. kdor česa dočakati ne more, nepotrpen (un-geduldig), silen (andringlich). Ne bodi tako nedoučakan, potrpi malo. (Polj.) Besedo bode soditi menda tako, kakor neizrečen (unaussprechlich) in jednake, tedaj nedoučaka-nlnu. Primeri: rojen list (Letop. 1883 pag. 234). neugleden, adj. očem neugoden, das Aime beleidigend (Lipo-glav). 1'levelna njiva je neugledna. Navzkriž stoječe kolje v nogradu je neugledno (gewahrt einen unangenehmen Anblick).
neznan, adj. onespodobljen, entstellt. (Polj.) Ne verjamem, da bi se ta bolnik zgoršal, je že tako neznan. Grozno si neznan (schwer erkennbar), komaj sem te spoznal.
nora,-e, s. f. žrd, der Wiesbaum, Heubaum (Dolenjsko). Morda iz ,navora' prim. sora iz ,sovora' Langwiede, prim še: navor, Hebebaum, navreti spannen. Kor. ver 2. Et. Wtb. 382. kovoz — kolovoz (kovovoz), das Geleise. (Podbrezje.) novohišar,-rja, s. m. kočar, ki si je postavil na novo hišo,
kjer je prej ni bilo. (Polj.) nožie (izgov. nošč), nosiča, s. m. (demin. od nož) zaznamuje vender tudi večji nož, das Brotmesser (ne samo nožek), in sicer nezaklepen nož. (Polj.) Dol.: nožič, nošč (nojšč). nožieka, -e, s. f. majhen zaklepen nož, čegar rezilo se z ostrino zaklepa v črne, das Einlegemesser, der Schnitzer, das Taschenmesser (zaklepček). Polj. nuka, -e, s. f. trava tretje košnje, kar na dobrih travnikih še po otavi zraste, das Aftergrummet, Nachgrummet, die Ausmahd (foenum chordum). Polj. obdevniea, -e, s. f. krovna ali obdevna deska, das Schalbrett. (Dol.) Obdevnice imenujejo paž (die Bretterwand, das Bretterdach). Kor. de- 1. M. E. W. pag. 43. obdeti (herum-legen).
obedva, obedve, štev. = oba, obe, beide. (Polj.) Gen. obedveh,
dat. obedvema. — Obedva je iz obadva? obedvoj (obeduj), štev. = oboj, beiderlei, aj-MpoTEpo; (Polj.) n. pr. obedvoje grabije prinesi (bring beide Rechen); obedvoje hlače so raztrgane; obedvoji so sitni, stari in mladi; obedvoje (obeduje) mi hodi navzkriž, to in ono. obedvojen, adj. beide betreffend = obedvoj, beiderlei. (Polj.) obhod, -6da, s. m. materničin izlet v družbi s troti, der Weisel-flug, der Hochzeitsflug der Mutterbiene. (Polj.) Tudi glagol »obhoditi« se rabi v pomenu: den Begattungsflug vollziehen. Maternica je obhodila, je že obhojena (be-fruchtet), in celo o panju pravijo, da je obhodil ali da je obhojen, rekše, da ima oprašeno maternico, obiti, obljem, vb. pf. obviti, umwinden. (Polj.) Primeri: obeza
(— obveza, das Verband), obaliti — obvaliti i. t. d. obivati,-am, vb. impf. obvijati, umwickeln. (Polj.) Primeri: nabivati = nabijati, pritrkavati; napivati — napijati (zu-trinken) i. t. d.
obljubiti,-m«, vb. pf. prepričan biti, staviti, wetten. (Polj.) Za gotovo je dejal, da bo prišel, pa obljubim (stavim), da ga ne bo (ich ivette, dass er nicht kommt). Obljubim, da ti bo žal = prav gotovo se boš kesal. Prej ni hotel, sedaj pa obljubim, da bi že rad, pa ne more več (friiher wollte er nicht, jetzt mochte er aber geiviss schon gern, allein er kann nicht). oblodva, e, s. f. kar se pomijam ali redki svinjski čorbi primeša, da je bolj gosta in tečna, das Mangfutter. (Polj.)
Za oblodvo se rabi n. pr. lanena glavičevina, ajdova luskovina, otrobi, zadnja moka, posevki i. t. d. (lat.apluda)? obnožina,-e, s. f. die Iloschen der Bienen, Blumenstaubktigel-chen an den Hinterbeinen derselben. (Podbrezje na Gor.) Čebeli obvisi na nogah, ki imajo na stegnu majhne dlačice, tedaj ko se smuče okoli prašnikov, več ali manj cvetnega prahu, ki se nabere v malo rumeno ali belkasto kepico. Ta kepica cvetnega prahu se imenuje ob-nožina, ker se nabere ob nogah, oboglav, adj. oglav, razoglav, gologlav, barhaupt. i Polj.) Ne letaj oboglav po Marijinem zvonilu okrog, se te bo mrak prijel.
6bras,-a, s. m. (brez t, dasi koren »orst« M. E. W. 226), obraslimi, die Schramme, Narbe (kjer se rana obrasel Polj. obravniea, -e, s. f. obramnica, das Achselseil. iPolj.) Primeri lakovnica = lakomnica (das Gieflschaff); Sauvfrai = Sam-nites, Sauvi-riSv == Samnitium, a tudi mnuk = vnuk Et. Wtb. pag. 396.
oddati se česa = vse razdati, sich vergeben. (Dol.) ,Ne bo
se oddal, ni se bali', pravijo o skopem človeku, odletvati, odletjem, vb. impf. (t. j. odletovati, odletujem), we»--fliegen. (Polj.) Tako seka, da iveri odletjejo na vse strani, odmetvati, odmitjem, vb. impf. (t. j. odmetovati, odmetujem),
wegwerfen. (Polj.) odnarok, adv. oddaljeno, nepriročno, entlegen. unbequem, (Polj.) Odnarok je to, kar ni na roke (pri rokah). Saj bi te včasi obiskal, pa mi je preveč odnarok (v stran) k vam priti.
odnašalnik,-a. s. m. der Prellstein, kamen, ki na ovinkih brani, da voz ne zadene, kamen, ki kola odnaša, da se n. pr. zid ne okruši. (Polj.) Pricestne kamne imenujejo tudi kantone. Prvotno so se menda tako imenovali mejni
kameni ali mejniki med posamnimi kantoni ali okraji, kakor se mejniki s tujim imenom zovejo tudi konfini oflikati, -am, vb. pf. (tudi naflikati), ošibati, ošvigati. (Polj.) Glej flfkati.
ofraeen, adj. jezikav, schnippisch, naseweis. (Polj.) Ofračen je, kdor brez ugovora ne uboga, ampak odgovarja in jezika, ki ima k vsakemu povelju kako bodi-bistroumno opomnjo. Da bi bilo to ovracen (t. j. ki vsako besedo ostro zavrača. ki nobene ne zamolči, se na vsako odreže, ki mu m priti do konca), to ni verjetno. Tudi se v poljan-ščini nikdar v ne glasi kot f. - Menda je v zvezi z nem. fratsoheln (govoričiti, blebetati). Ogaten, adj. pust, trpek (po okusu), herb, sperr. (Dolenjsko.) Ogatno je nezrelo sadje, ki zobe vkiij* vleče; opamice
ali trnulje so ogatne-. Kor. gatt claudere Et. Wtb. pag. 60. Primeri tudi pridevnik zngdten (schwul). Zagatno je, kadar človeku kar sopsti ne da, ko mu kar sapo zapira, ali kakor pravijo, da sapa 'ne gre od človeka (erstickend, z um Ersticke.n lieiD, -vr/vipov). Tudi oparnice (die Schlehen) imajo ime podobnega izvira (Et. Wtb. pag. 240 per- 5. claudere). Oparno je govedo, kadar voda ne gre od njega, kadar se mu voda zapira; oparnost, die Wasser«perre. Oparnice delajo skomino. Die Schlehen fiihren den Namen nach dem herben, die Zahne stumpfenden Geschmack.
Oparno ali soparno je isto, kar zagatno (driickend schwiil).	•
okopati se, okopljem se, vb. pf. sich herausarbeiten. (Gor.) Dolgo ga je tlačila bolezen, sedaj se je pa vender okopal. Zadolžen je bil, pa se je okopal. okrogelko,-a, s. n. neko jabolko. (Polj.) — Jablan tudi fem. okrogelka.
okrogolieen, -ena, -o, adj. = krogoličen, okroglega obraza. (Polj.) omolek, omolka, s. m. klobuk (mrena) na kuhanem mleku ali prismojena mlekova skorja, če- se v počenem piskru mleko prismodi, prismojena skorja pri mlečni kaši, naposled vsaka prismojena skorja na dnu lonca. (Polj.) Pisati treba »omolk«, ne »omulk«, kakor je po samem izgovoru zabeleženo v Pleteršnikovem slovarju str. 828, kakor pišemo: most, kost, a izgovarjamo: must, kust. -Morda iz ,omonk', analogno kakor ,palk' (die Spinne) iz ,paonln>'. Srvn. munke (Brei, Polenta). M. E. W. pag. 201 monka 2.
omuhvati se, omuhjem se, vb. impf. (t. j. omuhovati se, omu-hujem se), obotavljati se, muditi se, saumen, zogern. (Gor.) Menda iz »omudvati se«. Kor. mud- Et.Wtb. pag. 206. Da t in d pred k prehajata v h, je znano, n. pr. hkavec (tkalec, der Weber), glahko (gladko). Toda tudi sicer se ta prehod večkrat nahaja, zlasti v gorenjščini, n. pr. prehčerajšnjim (vorgestern), pohplat (die Solile), pohstrešje (der Dachboden) i. t. d. oparica,-e, s. 1'. soparica, die Schvviile. (Polj.) Bo menda še dež do noči, ker je taka oparica, ker je tako oparno (7Tviyoc). Kor. per- claudere. opiliti, itn, vb. pf. ukaniti, betriigen. (Gor.) Primeri lat. de-runcinare (abhobeln) in grški ptvzv v istem pomenu; toda pivav ni izvajati od pt; (— pivo; £lx.ziv, za nos voditi), ampak od ptw), strugača, lesna pila (die Raspel). — Opiliti je v gorenjščini tudi udariti. Tako ga je opilil, da je tri solnca videl.
opoeitati,-am, vb. impf. očitati, oponašati, predbacivati, vor-werfen, s-muav. (Polj.) Kor. člt Et. Wtb. str. 38. Glede predponk primeri: oponašati, opotekati 'fee, opočiti se, oponoviti, opotekniti se (stolpern) i. t. d. — Glej Ljublj. Zvon XIV. str. 54 opravilo,-a, s. n. zadušnica, bilje in pokop, das Todtenamt. (Polj.) Razločujejo malo, srednje in veliko opravilo. Opravilo je pa tudi služba božja sploh, der Gottesdienst. Danes je bilo dolgo opravilo, der Gottesdienst hat lange gedauert.
orsipčen, -ena, -o, adj. mulmig, locker. To je zaprav pisati razsipičen, kajti nenaglašeni ,raz' izgovarja se v poljanskem narečju ,orz' (ruz) n. pr. orsut = razsut (zerstort), včasi tudi z že popolnoma zatemnelim r om kar samo ,oz' n. pr. ozloč't' = razločiti (scheiden), ozložen = razložen (deut-lich), oz streho = raz streho (vom Dache herunter), toda raspotje (die Wegescheide) z naglašenim ,raz'. Orsip'čno je to, kar se rado razsuje, n. pr. kuhan krompir, kadar nima preveč vodenosti in zateglosti, ampak je bolj suh, da se lepo razsuje in razdrobi. Orsip'čna je prst, ki se ratarju izpod pluga ali kopaču izpod motike rahlo raz-siplje, ki ne ostaja (kakor n. pr. ilovica) v zateglih kepah. Podstava je, kakor je videti, razsipica*. Kor. sup. 2. Et. Wtb. pag. 334.
oržižniti, -nem, vb. pf. razgoreli se, entbrennen, in Brand %e-rathen. (Polj.) Malo žerjavice je še tlelo, pa je veter potegnil, in spet se je oržižnila. = razžižniti; glej besedo orsipčen. - Kor. žeg. ostrmeti,-im, vb. pf. =: nasloniti se in obviseti isich anlehnen und in steiler Lage lehnen bleiben). O posekanem drevesu, katero se s svojim vrhom nasloni na sosednje drevo in se ne zvrne. Smreka je ostrmela t, j. nagnila se je drvarjem na drugo stran, nego kamor so hoteli, da naj se podere, ter se je s svojimi vejami zapletla v veje sosednjih dreves in tako obvisela. Ostrmelo drevo prožiti je zelo nevarno delo, navadno je morajo pustiti. Kor. stremu Et. Wtb. pag. 325. ostrv, ostrvi, s. f. drevo z obsekanimi, a ne pri polti odsekanimi vejami, da ostanejo roglji, po katerih se razobesi, kar se ima sušiti, n. pr. detelja ali snopje. der Schober-stock. (Polj.) Po Miki. kor. os- (Et. Wtb. pag. 227), ali pa morda: ster- 321. oštoren, adj. neroden, okoren. (Črni Vrh.I Besed, gnada, žeg-nan' smo že tako privajeni, da se nam nove ,milost, blažen, blagoslovljen' zde prav oštorne. Štor, nerodnež, Primeri tudi ,neustoren' Et. Wtb. 321 in ,nestoren', ni-
komur podoben, neotesan, ungeschlacht, unformlich; -— nestvor (Unding). otepalnik,-a, s. m. lopatasto obrezano polence, s katerim mla-
tiči snopje otepavajo, kadar skopajo. (Polj.) 6znožje, -a, s. n. cvetni prah, ki se čebeli na stegnih nabere,
die llOschen der Bienen, das Beetwachs. (Polj.) Ožižniti, -nem, vb. pf. užgati se, entglimmen, aufgliihen. (Polj.) Tleč ogorek se ožižne. Dobro pogasi ogenj, da se ponoči ne ožižne. Le pihaj, se bo že ožižnilo. — Kor. žeg-Et. Wtb. pag. 406. Serb. žiža, das brennende. — Primeri žižnet Letop. 1892. pag. 47. palenik,-a, s. m. obeza ranjenega prsta, die Fingerhose, der Fingerling.
palek (palk),-a, s. m. die Spinne. (Polj.) Tudi ,opalek' (Letop. 1883, str. 220). - 1 se ima menda v tej besedi razlagati iz starega nosnika pa.Y*kb (Mik. Et. Wtb. pag. 231. paonku), toda kako? — Glej Ljublj. Zvon 1. pag. 35. (elcjan iz encijan).
paleevina, -e, s. f. pajčevina, das Spinnengevvebe. (Polj.) parjeniea, -e, s. f. parjena, t. j. s kropom poparjena rezanica, das G'sott, eingebrtlhter Hackerling, Bruhefutter. (Polj.) pašeiti se,-im se, vb. impf. hiteti, podvizati se, sicli sputen
(Osilnica.) Mik. Et. Wtb. pag. 233 pasti, in 369. tusk. pegašea, -e, s. f. (i. e. pegaščica, podstava pegast, sommer-
sprossig) ovca z rjavimi pegami. (Polj.) pejti, pem (pojti, pojdem) vb. pf. Ta glagol znan nam je le bolj v indikativu in imperativu. Primeri: Leveč, Die Sprache in '1'rubers Matthaus, pag. 36. poiti, pojdem, vb. pf. I. 1, gehen: seje bal tjakaj poiti 2.e; jetzt aufier dem Praes. und Impt. nicht mehr gebrauchlich«. — Na kočev-sko-hrvatski meji čul sem tudi infin. pejti v sestavi »je lahko pejti« (es ist leicht zu gehen). Reklo se mi je, da v sedanjiku skrajšujejo ter govore pem, peš, pe (t. j. pojdem, pojdeš, pojde, kakor pravi Gorenjec). V naši poljanščini vem, da je v imperativu tudi peva, pema poleg pejva, pejma (t. j. pojdiva, pojdimo). Iz preprostih ust sicer oblik »pem, peš, pe« nisem čul, vender se zanesem, da nisem bil predmet mistifikacije, če sem verjel, kar se mi je povedalo. Primeri Šuman slov. slovn. § 14. -Primeri tudi Koritko nar. pes.V. 112. Da zhu ja toshit pojti. peklja (in penklja),-e, s. f. petlja, die Masche, kor. pen (heften). S penkljo zavezati, ne z vozlom. Penkljo zdrešiti, die Schlinge entschlingen, aufschleifen. (Polj.) Penklja ali peklja je pa menda tudi rimska petica (V, der Funfer) v računski zastavici: »Peklja pet, križ deset, dve in tri, kolko st'ri (macht aus)?« Kor. penk-. Et. Wtb. pag. 238.
petar, -rja, s. m. klicar, oklicevalec, der Bieter, der Entbietende (aufbieten = auf erhabenem Platze verkiinden). Tako so dejali prejšnji čas oznanovalcu graščinskih razglasov, ki je v nedeljo po maši stopil na sejmiško ozidje ter z uvodom: »Poslušajte, kaj se vam od c. kr. kantonske gosposke pusti ven klicati« začel razglašati javne offiase.
(Polj-) , . , pikaš'ea,-e, s. 1. (t. j. pikaščica, podstava pikast, punktiert,
tiipfelig), bela ovca s črnimi pikami po glavi, (Polj.)
pisanko, -a, s. n. neko jabolko. (Polj.) Jablan je tudi pi-
sanka, -e, f.
pišek,-«, s. m. der WurmfraB, das Wurmstichige. (Polj.) Letos pa sadje ni prida, sam pišek in grinta ga je, t. j. vse piškavo in grintavo je. Boljše bomo odbrali, pišek in drobiž bo pa za svinje (izg. pišk). piska,-e, s. f. orehovo jederce, a samo tedaj, če se celo izlušči. (Polj.) Glej besedo puta v Letop. 1892 (str. 33). pivcati, -am, vb. impf. = pikati (o bolšjem piku); pf. je tudi pivcniti, pivcnem. (Polj.) Bolhe ga pivcajo, so ga opivcale, ves je opivcan pod vratom, plaveč,-«, s. m. sivkast vol, \veil3grauer Ochs. i Polj.) Kor.
polvi.. Et. \Vtb. pag. 256. Med belcem in sivcem. plavka,-e, s. f. sivkasta krava, weiCgraue Kuh. (Polj.) Temnejša od belše, a svetlejša od sivke, die Falche. plavje,-a, s. n. (uprav plavije) naplavina, kar voda o povodnji nanese, das Angeschwemmte. (Polj.) Kadar voda zopet uplahne in so v vodotoč stisne, pusti na bregu dosti plavja. pleh nem. flach in blach stvn. pleh. Ta tujka rabi se v sestavi ,na pleh orati' (blachackern), ne na ogone. (Polj.) Orje se ali na lehe (beetptlttgen) ali na pleh (glatt-pflugen). Pri oranju na lehe odriva plug nazaj gredoč pri drugi brazdi zemljo na nasprotno stran, nego jo je odrival pri prvi brazdi, tedaj narazen, da nastane v sredi razor, oziroma skupaj, da nastane leha. Pri oranju na pleh zvračajo se vse brazde na eno in isto stran, da se brazda na brazdo nasloni. Na pleh orjo po brežnih njivah in po lazih, na lehe pa na ravnem polju. Za to imajo tudi dva različna pluga. Plehno drevo (Leitenpflug) je podvojno, t. j. ima dve črtali, dva lemeža in dva oplaza, prav za prav sta dva pluga na jednem gredeljnu, kajti da navzdol gredoč reže in odriva brazdo na isto stran, kamor jo je obračal navzgor orjoč, treba je za-brazditi z drugim črtalom in drugim lemežem na nasprotno stran obrnjenim. Lehno drevo (Beetpflug) ima pa le jedno črtalo in jeden lemež ter obrača brazdo vedno od sebe.
plešiv, Iva, adj, piškav, črviv, wurmstichig, n. pr. plešiv oreh, plešivo jabolko (Metlika, Pirovšica). Miklosich (Gr. II. 224) navaja: »Dunkel ist pišiv (piščiv) wurmstichig«. Toda če je pišiv toliko kot piščiv - kar ni neverjetno -tedaj menim, da ga treba preprosto izvajati od pišek, piška s. m. der Wurmfral3 s sutiksom ivi>, kakor se piškav iz iste oblike izvaja s suliksom avt, ali kakor sočivo (Hiilsenfrucht) iz sok (sucus). —■ Primeri tudi Et. Wtb. 269. kor. pysk. Piškav iz pysk ni razumljivo, piščiv pač. Plešiv pa štejemo h kor. plechu Et. Wtb. 250. (uprav schimmelig). poberač,-«, s. m. in dem. poberaček, -a, s. m. iz viter pletena posoda z lesenim dnom in z locnom. V takov podolgast košek pobirajo sadje in krompir. (Polj.) Primeri: berač 4.) v Pleteršnikovem slovarju str. 20. pobčršina, -e, s. f. (poberščina iz adj. poberski?) sadje, ki samo z dreves odpade in se pobira, da je potem svinjam po-kuhajo. Večinoma je to piškavo, grintavo in drobno sadje, das Geklaubsel. (Polj.) poberuhinja,-e, s. f. babica, die Hebamme. (Polj.) Menda, ker otroke »jw6e'ra«?— Primeri nemško iz »Hebamme« po-tvorjeno obliko »die Hefang«, češ, kakor da ima beseda zvezo s »fartgen« (loviti). Obrazilo uhb kaže, da babice (kakor znano) niso posebno v čislih. V ruščini je »pobi-rucha« = berač (der Bettler), a babica je »povitucha«, ker novorojenčka povije. Mik. Gr. II. 291. podel, podtta, s. m. (nam. poddel), die Vorschuhung. (Polj.) Kupil sem za en podel usnja. Črevlji so za podel, ker so štlbale (t. j. golenice) še trdne, podkovear, -rja, s. m. der Hufeisennagel. (Polj.) Dol.: pod-kovčar. Od podkov, podkovi f. (das llufeisen) je demin. podkovca, in od tod s suliksom arjb (-arius) podkovčar. Seveda bi po navadnih analogijah pričakovali pomen, der Hufeisenschmied. Toda primeri: popkar (= pipec), kupčar i. t. d.
podnaditi, -im, vb. pf. z jeklom podstaviti, anstahlen, vorstiihlen. (Dol.) Sekiro podnaditi, die Axt neu vorstiihlen. Kor. de 1. Et. Wtb. pag. 43. podolgolieen, -ena, -o, adj. podolgastega obraza. (Polj.) podstaviti,-im, vb. pf. železnemu orodju, če se obrabi in izgubi ostrino, ostrino zopet privariti. (Polj.) Sekiro podstaviti. Jednako sestavo imamo v podnaditi in poddelati. Poddelati črevlje, t. j. na staro saro (golenico) narediti nov oglav in nove podplate, den Schuh schaften, vor-schieben.
pogloven, -vna, adj. požrešen, kdur bi rad vse sam imel (Polj.); isto je tudi tolminski adj. poglaven, 2 (Pleterš. slovar str. 105). Pač mesto poglomen (vn = mn); primeri guvno = gumno Letop. 1894 str. 15. Beseda je istega korena kakor glagol glometi, gierig sein, heftig verlangen (Ple-teršnik slovar str. 219). pogorieen, adj. (skrčeno iz »pogovoričen«) gesprachig, redselig, zgovoran, ki rad govori, ki rad možuje in se pomenkuje. (Polj.) Gl. gorica, pogorieevati se, vb. pf. pomeniti se, pogovoriti se (Podbrezje). Ob nedeljah popoldne pridi včasih kaj v vas k meni, se bova kaj pogovoričevala. pogrkniti, -nem, vb. pf. einen schnarrenden Laut von sich
geben. (Polj.) Kor. gurka, Et. Wtb. pag. 82. pogrkovati, -njem, vb. impf. nekatere glasove (zlasti goltnike in jezičnike) neblagoglasno izgovarjati, schnarren, ratschen (Polj.)
poirken, poirken'na, s. m. pas za denar, Geldkatze, Geldgiirtel. (Polj.) Beseda je iz nem. Beigiirtel. Konec besede, t. j. zlog -telb se v jednakih tujkah v naši poljanščini pretvarja v -ken (-kelfa) n. pr. miken, mikenna (Mittel), plajken, plajken'na (ozir. plajkelb, plajkelna, Blatt'l, list v knjigi), tako tudi porajken poleg porajkela (Packraitel, kolec, s katerim vrvi in verige povezilnice na tovornem vozu privijajo in pritrjajo, da bolj trdno drže). Primeri še šimen, šimen'na (poleg šimelb, šimelna, bel konj), remen, remen'na (poleg remel, remeljna, das Rahmel, die Rahmen-leiste), pajkelt), pajkeljna (Beutel), šarken, šarken'na (šarkelj, šartelj), lirkelj (Viertel), pirkeljc (pasec ali obrobek pri obleki, Bortl, Borte). Tudi v domačih besedah t pred n dostikrat prehaja v k n. pr. siknost sikna! (= sitnost sitna! vele nadležnemu otroku), jemeniken (= imeniten, renommiert pa tudi stolz), jemeniknost (= imenitnost, das Nobelthun), knala (= tnala, der Hackeklotz, Hau-ldotz) i. t. d. Dresen, dresenna poleg dreselj, dreseljna (der Knoterich) kakor urken, urkenna (urtelj, das Ur-theil). Poirken je serbski čemer. Primeri narodno pesem: »Kod Marka su tri čemera blaga«, pokopnja,-e, s. f. = prekopnja, talo mesto, na katerem je sneg izkopnel. (Polj.) Po pokopnjah že zelenita ječmenka in popan.
polep, polepu, s. m. (polup) gosta megla. (Polj.! Polep je -čez in čez megla stoji, da se noben grič ne vidi. — Kmalu bi bil pot zgrešil čez griče, tak polep se je bil naredil čez in čez, da nisem nikamor videl, da torej nisem nič vedel, kam se mi je obrniti. Polepilo se je,
t. j. megla se je zgostila in se zemlje prijela. PolepI se megle se sprimejo krog in krog, da ni razgleda na nobeno stran. - Menda kor. lip- Et. Wtb. pag. 178. polud,-cr, s. m. mlaj ali blato, ki se posede na dnu kalne vode; sipasto blato, ki je o povodnjih pusti voda po travnikih in njivah, ko zopet odteče. (Polj.) V katerem zlogu te besede da tiči koren, utegnilo bi se zdeti dvomljivo, vender sodim, da je samostalnik s sufiksom -udto tvorjen iz kor. pol- (Et. Wtb. pag. 254), tedaj bi polud bil blato, katero voda tako rekoč na breg napolje. Setz-schlamm, Niederschlag, Sumpfschlamm, Satz. Vrivala se mi je tudi misel, da utegne biti tujka, v kaki oddaljeni zvezi z »lutum« AOaa.
pomijšnjiea,-e, s. f. škaf, v katerem nosijo svinjam žret. Besedo »pomejšnica« priobčil nam je Dom in Svet (MI. letnik str. 374). Zdi se mi potrebno, da jo poskusimo razložiti in jej dati književanju primerno obliko, in ta bode pač menda pomijšnjiea, die Spiilgelte, das Spiilfass. Podstava je pomijšnji, pridevnik izpeljan iz samostalnika pomije (das Sptllicht) s suliksom šini (oziroma mi). Primeri Miki. Stammbildungslehre pag. 155. Wenn der vocalische Auslaut des Thema sich erhalt, hat das Suffix die Form šini. - Kor. my Et. Wtb. pag. 207. Pri nas je to: svinjski škaf ali pomivnik. pominuti, pominem, vb. pf. nach und nach vergehen, poizgu-biti se. (Polj.) Žerjavica pomine, t. j. pogasne (die Glut vergluht od. verglimmt). Seme je bilo sicer gosto ob-zelenelo, sedaj pa, ko je suša pritisnila, je zopet vse pominulo (ist verkiimmert). pomišljati se, -am se, vb. impf. iti po plemenu, pojati se, brunften
(o kravi, Polj.). Primeri staroslovensko, popolnoma analogno po grščini sestavljeno besedo: pomyslu, s— pomyšljati, oti^u^siv. Suprasl. 175. 28: jaky pomyslomu predolena žena (uti desiderio vieta mulier). pomive, s. f. pl. pomije, das Spiilicht (Polj.) pomumik, die Spiil-gelte (ibid.). Miki. pravi: »prodaja (venditio) und odeja (tegmen) erklare ich aus da-j-a und de-j-a, nicht aus dad-ja und ded-ja«. Tedaj bi tudi ne kazalo ločiti po-mi-je, ampak po-mi-j-e. V naši obliki zatikal bi hijat »v« namesto »j«, popan,-«, m. zimzelen, Singnin, Immergrtln. (Polj.) Naglas je na prvem zlogu, a ne popan, kakor je Zabeleženo v Plet. slov. str. 149. — Popan je menda mesto popon kor. pen (spannen) M. E. \Ytb. 237, ker se popenja, od česar ima več rastlin svoje ime, n. pr. slak ali poponec.
Glede naglasa primeri: napon (Spannung), naton (tnalo), zavor (Radsperre) i. t. d. popčnica,-e, s. f. pipec, mihec, der Schnitzer, das Schnapp-
messerchen. (Polj.) popkar, -rja, s. m. = popčnica. (Polj.) Podstava popek (der Nabel). Kor. pompu M. E. \V. pag. 257. Primeri nemška imena Klosselhengst, Knickerhengst. popkarica, -e, s. f. 1.) porodničarica, babica. (Polj.) Primeri izraz »puporezna baba« obstetrix (Mik. Gr. II. 147) in »babka pupkorezna« (ibid.), die die Nabelschnur ab-schneidet. — 2.) = popčnica (nožek). po poti povedati, t. j. naravnost, brez ovinkov, etvvas ohne Umschweife, gerade heraus sagen. (Polj.) — To ti pa prav po poti povem, da tega ne trpim. Primeri Ter. Ileaut. IV. H. 28. recta via rem narrare. poprska, -e, s. f. molža, das Melken (Bohinj). V planinah mol-zejo zjutraj za rano in ob devetih. Okoli devete pridejo ovce in koze na poprsko, t. j. na molžo. — Primeri prskati (spritzen) Et. Wtb. pag. 243 persk — in pag. 26G prysk.
potraekati,-««, vb. pf. porabiti, potrošiti, verbrauchen. (Polj.) »Na tri kraje moram kuhati in beliti, pa se toliko zabele potracka«, toži varčna gospodinja. Koliko se pri pojedinah po nepotrebnem potracka! Morda mesto potroskati (demin. od potrositi) kor. trens (M. Et. \Ytb. 360)? požereti,-im, vb. pf. biti žerkega okusa, ranzigen Geschinack haben. Podobni glagoli so: pogreneti,-im (et\v. bitterlich schmecken), pokisleti,-ini (siiuerlichen Geschinack haben), poslaneti,-im (morska voda poslani, das Meerwasser bat einen salzigen Geschinack). predulja, -e, f. zadrega, stiska. V frazi: N. je v prediilji (N. ist in der Bredulje = in der Patsche). Iz franc. bredouille; sliši se le pri omikancih. Ko bi bila beseda domača, pomenila bi morda »predico« (Spinnerin). Besedo navedel sem pa zlasti zato, ker se mi dozdeva, da se na to frazo naslanja naša: ,prede mu' = v škripcih je (er ist in der Kiemme). Suliks ,ulja' (v apelativih: volkulja, die WolIin; klepetulja, die Klatscherin; travulja, das Rispengras i. t. d.) se v poljanščini pogosto nahaja v ženskih domačih imenih n. pr.: Felkulja (Felkova žena), Trohulja (Trohova gospodinja), Trejkulja (on je Trejkuc i. e. Tretjevec, der Drittler, Drittelbauer), Urbančkulja (Urbanček), Anškiilja (Anžek), Blaškiilja (Blažeki i. t. d. pregnati, prežSnem, vb. pf. 1.) V frazi »mnogo blaga pregnati« einen groCen Umsatz an \\"are haben, to kar zazna-
mujemo dandanes pri trgovcu z izrazom »ima velik promet«. (Polj.) Primeri: »velike kupčije žene«, er hat ausgedehnte liandelsgeschalte. Koliko sedaj blaga pre-ženo, kar so železnice! Temu trgovcu se kupčija dobro obnaša, več blaga prežene, kot vsi drugi trgovci (= raz-pečati, umsetzen). 2.) Ves les so pregnali, man hat das llolz ausgerottet. Naši predniki so še imeli lepe gozde, sedaj so pa ves les pregnali, pregrada,-e, s. f. das Fach im Getreidekasten. (Polj.) Naglas se je še v mnogih besedah ohranil na preiiksu, n. pr. predal (toda gen. predala), prekopa (jarek za navajanje vode na travnike), razpotje (Scheideweg), nastava (na-veznjenec), zatika (Sperrnagel) i. t. d. preklada,-«, s. f. preložitev. Preklade imeti, t. j. dolgove z dolgovi poravnavati. (Polj.) N. je revež, je v večnih prekladah, da enega upnika plača, si mora pa pri drugem izposoditi.
preseči, presežem, vb. pf. žaleči, zaležem, decken, hinreichen, ausgiebig sein. (Polj.) Mrvica zabele v veliki skledi nič ne preseže (gibt nichts aus, reicht nicht hin). N. je ves v dolgeh (zadolžen), pa kaj, če bi jih tudi hotel poplačati, vsaj par sto pri taki zadolženosti nič ne preseže. Priženil pa ni veliko, vsaj bo komaj za ženitovanje preseglo i. t. d.
presežen, adj. ausgiebig. (Polj.) Presežno je to, kar mnogo preseže, n. pr. repno seme je presežno, to hče reči, ker je drobno, se z malo merico semena velika njiva (velik prostor) obseje.
prezallea, -e, s. f. prežanje pri svatovščinah in novih mašah, das Schmarotzen (gl. šeškalica); na prezalico iti, na pre-zallci biti, raz prezalico (od prezalice) priti. — Koren prenza- Mik. Kt. Wtb. pag. 263. (Polj.) prezavee,-«, s. m. prežar, šeškar, trotar, nepovabljenec, der Schmarotzer, Tellerlecker. (Polj.) Na tej ohceti je pa bilo trikrat toliko prezavcev kakor svatov, prezolkel, pretolkla.-o, adj. schliefig, spundig, spinstig (Ig). Kruh je prezolkel, t. j. pri kvašenju pokvarjen in izprijen, ne dovolj vzdignjen, ne rahel, ampak zategel, da se, ako ga prelomiš, nitkasto vleče. Kor. zelk. Miki. Et. \Ytb. pag. 400. Auf zel- beruht zelk-, daraus durch Steigerung zolk. Primeri zamolkel (raucus, heiser), kor. melk (Et. Wtb. pag. 187.), ostrekel (starr) kor. sterk- 1. (Et.Wtb. 322). Kruh je okopel, zadahnjen, zategel. prična,-e, s. f. pod vozom viseč predaleč ali kovčežec, da se kaj vanj dene, zlasti pri tovornih vozovih. (Polj.) Menda iz nem. Pritsche (in horizontaler Lage hiingendes Brett).
Primeri ,prečno' v mat. letop. 1892 str. 31. Prična pač ne od prek (quer).
prikasnevati,-am, vb. impf zaostajati, muditi iintr.), biti prepozen. (Polj.) Ura prikasneva (opp. prehiteva), pri naredi, adv. pri rokah, priložno, blizu, bequem, nahe (Podbrezje). Mi smo še pri naredi, kaj pa drugi, ki imajo po dve ali tri ure daleč. Kor. rendu. Mik. Kt. W"tb. pag. 276. pr6vne, f. pl. pojedina na novem nevestinem domu prvo nedeljo po ženitovanju, die Nach-IIochzeit (Pograjski Črni vrh). Razlagalo se mi je to kot »poravnave«, češ, da takrat o lice t poravnavajo in novi zakon popravljajo, če bi še bilo kje kaj navzkriž. (Primeri besedo »poprav-ljalka« Letop. 1892 str. 30. in 49.i Da je s to pojedino združen tudi namen poravnavanja in popravljanja, se lahko verjame, nikakor pa se mi ne zdi verjetno, da bi bilo provne izvajati iz poravnave. Reklo se mi je dalje, da se pri provnah nova gospodinja mora prvokrat skazati kot kuharica. To me je napotilo k domnevanju, da so provne uprav prvne (primitiae culinariae, der Erstlings-versuch der neuen Ilausfrau ini Kochen). Suf. l.na. Primeri: popotna (die Reisezehrung), hišna (das Stuben-madchen), nožna (die Messerscheide) i. t. d. Provne: pruvine — drova: drva = mrova (mica): mrva. Primeri: kri, genet. krovi in k revi (krvi), per Svet' krev' ibei llei-ligen-Hlut), je šel k Svet' krev' na božjo pot; sokrovca = sokrvlca (Bluteiter) i. t. d. prsten, adj. siten, nadležen, neprebavljiv, ekelhaft, fade. Strašno si prsten, ne bodi tako prsten, sei nicht so heikel (Podbrezje). To je uprav »pristujen« od podstave pristud (Ekel) kor. styd M. Et, Wtb. p. 328. Glede oslabe-vanja vokala v zlogu stud primeri: strpen (= strupen), giftig, drgač (= drugač, anders), zbi.jen (= vzbujen, ex-somnis), saj še ni vse zarm.jeno (zamujeno, versaumt). Priponka eni. znači tudi polnoto: strupen (venenatus), smolen (piceus), torej pristujen (fastidiosus, odiosus). prstenee, prstenca, ni. sitnež, ein fader Kerl (Podbrezje). Uprav »pristujenec« od pristujen. Pojdi se solit, pristujenec! Primeri: rumenec (t^elber Ochs), smolenec (s smolo za-kapano jajce), apnenec (Kalkstein) i. t. d. iz pridevnikov na eni..
prtoven, adj. zum BUrden gehorig (Polj.) Prtoven koš = pi-tovnlk, koš, ki se oprta (den man sich auf den Riicken biirdet, Ruckenkorb). - (= prtaven). prtovnica, -e, s. f. obramnica, das Trairreffband, der Gurt. (Polj.) Vzame prtovnico, ohomota ž njo meh, ga oprta in nese v malin (= prtavnica).
prtovnik, -a, s. m. der Riickenkorb, die Kraxe, Kotze. (Polj.) (= pi-tavnik)?
rajmežen, zna, s. m. orodje, s katerim se trebi in čisti puškna cev, a pri nabijanju zatrdi naboj vanjo, das Raumeisen, der Ladestock. (Polj.) In sicer je puševnik na jednem koncu nabijač (Ladestock), na drugem trebilec (Raumer). Tudi »rajmar« v Letopisu 1892 (str. 33) ni nič druzega nego Raumer. Vse tamošnje primerjanje z »reimen passen, sicb fiigen« je neprimerno. - Primeri Raum-nadel od. Raumnadel zur Reinigung des Zundloches der Kanone. Glede druzega dela besede (t. j. Eisen, železo) primeri še: ribežen (ReibeisenK čivežen (Zieheisen), pe-glezen (Biigeleisen), širezen in širezelj (Schureisenj. ravšen, ravšerina, s. m. (= ravšelj, ravšeljna) mreža za račjo lov. (Polj.) Iz nem. das Reusle (das Reuslein), die Reuse, srvn. riusche. Glej poirken. razgrinati se, am se, vb. impf. razlegati se, hallen. (Polj.) Morda iz gremati (granati), ki je iter. od grmeti. (Koren grem. Et. \Ytb. pag. 77), pa spojen z razgrinjati (od razgrniti, kor. gert. Et. Wtb. pag. 64). Ta spojitev se razvidi iz perfektivnika ,razgrniti se1, odmeti se (resonare). V jednem slučaju je seveda pred vrstno spono, »ni« izpal zobnik ,t', v drugem ustnik ,m'. Strel, močen klic, lovski rog i. t. d. se razgrinja po gozdu. Nikakor pa ni nerazumljivo, da je utegnil ,razgrniti' nastati iz ,razgrmniti' (primeri češki ,strnouti' [emporstarren, staunen] iz ,strm-nouti' (Kor. stremi. Et. Wtb. pag. 325), a potem da se je zamenil in pomešal z razgrniti (ausbreiten). repati, -am, vb. impf. konju žimo, petelinu sablje (t. j. velika svetla peresa) iz repa puliti, pukati. (Polj.) Perfektivnik je orčpati — rep oskubsti, žival repa oropati (schwanzen). Previden hlapec konju rep zaveže (aufschweifen), da ga ne morejo nabirači žime repati. Beseda kaže, da bode tujka, a ne izvedenka iz samostalnika »rep« (der Schweil'). rez,-ž, s. f. četrtina funta na stari tehtnici (Poljansko). Prav za prav zareza na tehtničnem štederju, der Kerbschnitt am Wagebalken. Tri rezi' — 3/l en funt in eno rez ali pet režij = ■r>/4 rink, rinka, s. m. železen obroč. (Polj.) Iz nem. der Rink. rinkljati,-am, vb. pf. in impf. promiscue, kakor pri glagolih iz tujine vzetih večkrat. Prašiče, ki rijejo, rinkljajo, da bi ne rili, t. j. skozi rilec jim pretaknejo draten obroček, ki jim, če poskusijo zopet riti, napravlja občutne bolečine. (Polj.) Iz nem. rinkeln (mit einem Rinken versehen). Rinkljan prašič (ein gekramptes Schwein).
robač,-A, s. m. neko jabolko. (Polj.) Menda zaradi robate in oglate (ne gladko - okrogle) oblike, (ač = at + ji.)? der Rippling, rippiger Apfel. robeevina, e, s. f. zelena orehova ali leščnikova luščina, ki lupino obdaja (pericarpium). Kor. rombu EtAVtb. pag. 281. robkati,-am, vb. impf. iz robčevine luščiti (leščnike, orehe) pa tudi turščico robkati. (Polj.)
roječ,-a, s. 111. der Bienenschvvarm. (Polj.) Rojca o»rebsti, den
Bienenschwarm einfangen. rok, roku, s. m. spomin, kadar ima v kaki hiši kdo umreti, znamenje napovedujoče bližnjo smrt, das Anzeichen, vorbereitendes \Vahrzeichen, omen (zgor. avst. -bavar. das Anweigen). Kadar kdo umrje, vedo naši preprosti ljudje mnogo pripovedovati, kaj da so pred smrtjo nenavadnega in nerazumljivega slišali ali videli. Takrat si niso vedeli tega razlagati, sedaj pa vidijo, da je pomenilo smrt, »rok je bil«. (Polj.) Družina n. pr. sedi pri večerji, pa slišijo vsi ropot, kakor da so v kuhinji vse burklje in loparji padli po tleh, ali da se je skladalnica drv ob steni podrla, ali da so vežne duri zaškripale, kakor da bi bil kdo v vežo prišel i. t. d., pa gredo z lučjo pogledat, in glej: vežne duri so z zapahom zapahnjene, burklje in loparji stoje v najlepšem redu na svojem mestu, drva v skladalnici so nepremaknjena. Drugi dan pa stari oče umrje. - Ura se naenkrat ustavi, dasi se še ni iztekla (je še navita). Luč ugasne, dasi je v leščerbi še olja dovolj in so vsa okna zaprta, tedaj nobenega prepiha i. t. d. »Rok smo slišali«. Kor. rek-(Et. \Ytb. pag. 274). Rok je tedaj usodno znamenje, der Schicksalssj0»'«cA, božja volja. Primeri fatum od fari. Serb. srok , Zeichen (Termini. Thiiranklopfen Ge-mahnung (Grimm Deut. Mythol. 488i. Smrt človeka pokliče, povabi, naj gre ž njo. — Primeri: Korytko IV. 107. rtiči,-ev, s. ni. pl. kratke sani, vlake, die Schleife (der Rutner). Na takih saneh vlačijo hlode tako, da je hlod samo spredaj na sani oprt, z zadnjim koncem pa drse po tleh. (Planina nad Jesenicami.) Iz množinske oblike rtiči bi se dalo sklepati, da sing. rtič pomeni uprav krivino (die Schlittenkufe). Kor. rutu Et.\Vtb. pag. 285. Osnovni pojem tega korena je menda: vzboknjeno (zakrivljeno) in naprej štrleče: rtič, die Anliohe, der Hiigel, od todi krajevna imena: Nart, Podnart in hišna imena Nartnik in Pod-nartovec. — Ratičnica (iz Rutičnica) je pri nas neka holmčasta in obronkasta njiva. Primeri tudi: ruta, ruski: rta, irta, Schlittschuli. Pod koren rutu spada menda tudi
ime pogorja »Rati'tovec» (iz Rutitovec, od rtit, gipfel-reich ?)
rudečko, -a, s. n. neko rdeče jabolko, der Rothling, rother Apfel. (Polj.) Dotična jablan tudi riideček, m. Rudečka fem. je rdeča krava, rumenoritnik, -a, s. m. neki cmrlj z rumenim zadkom. Moos-
hummel, Bombus muscorum. (Bolj.) saksebi, adv. narazen, na dele, auseinander, entzwei. (Polj.) iti saksebi — 1.) ločiti se, 2.) parati se, ne držati se skupaj; saksebi vzeti = kaj sestavljenega podreti, razločiti na posamezne dele; kaj ne gre saksebi = ne da se razločiti i. t. d. V novejšem času pišejo »vsaksebi« (sibi quisque?), menda neopravičeno, kajti potem bi pač pričakovali poleg vsaksebi lahko i nsalcasebi i vsakosebi, ali ne? »Vi> saksebi« tudi ni verjetno! V poljanščini je prvi zlog nekako poluglasen, tedaj poleg saksebi tudi soks4bi (suk-sebi). Morda je = su ku sebe (invicem ad se), samopatka, -e, s. f. die Ziehharinonika. (Dol.) Menda namesto samopahka, ker je z mehom združena in pri raztegovanju in stiskanju sama piha ali paha? Kor. puch, Et. \Vtb. pag. 268. — Če je to res, tedaj bi v tem vzgledu imeli ravno nasprotno prikazen od »likati« (\veben), »»■lahko« (glatt), »sirahka« (Kiisemilch) i. t. d. sejmišče,-a, s. n. prostor pred cerkvijo, kot tržišče (Markt-platz) shiii,mište, a-ppi, forum, der H ing, Versammlungs-platz. (Polj.) Sredi sejmišča stoji navadno lipa. Kor. jem- Mik. Et. \Ytb. pag. 108. — sejem (die Kirmes) pa tudi pojedina žegnanjsko nedeljo (der Kirmesschmaus). »Povabljen sem na (v) sejem.« Sejem so pa tudi jestvine, ki jih sejmovalcu ali sejmovalki (t. j. v sejCm povabljenemu) pri odhodu navežejo v culo (i-opdpviTa). »Čakaj, da ti navežem malo sejma v ruto, domov moraš nesti tudi sejma pokusit«. Berače vprašujejo sejemsko nedeljo: »Ali si kaj nabral sejma?« — Sejmovati, sejmujem, vb. impf. biti v sejmu kot povabljenec, sejem obhajati, kirm-sen, Kirmes feiern. Perfektivniki so: došejmovati (sejmo-vanje končati) in nasejmovati se (sejmovanja se naveličati). »Ne hodi še domov, enmalo le še posejmuj!« (= ostani na sejmu). - Enaki glagoli, kot je sejmovati, so še: pustovati, pustujem (den Easching feiern), ohctovati, ohctujem (Ilochzeit halten). selinga,-e, f. die Siedlung, selitev, pa tudi pohištvo, ki se ob selitvi prevaža. (Polj.) Iz nemške končnice -ung izvirajoče obrazilo -inga (enga) spozna se na prvi hip, vender je dvomljivo, je li cela beseda tujka preobražena iz
nem. Siedlung, ali je tuja samo končnica priobešena na domačo osnovo »sel-« (kor. sed; selo, vicus; seliti se siedeln), kakor so na pol domače prepiringa der Zank, pritožinga, die Beschwerde, vezirma, das Angebinde! Druge besede s tem obrazilom so popolnoma tujke, n. pr. ceringa, šenkinga, štrafinga, rištinga (die Rustuna1, das Werkzeug) i. t. d. severšina,-e, srež na oknih in po zidu, ivje na drevju, sre-žasti oprh, der Rauchfrost, der Rauhreif, das Reifgehange. (Polj.) Severšina gre na okna, rekše rože se delajo po oknih. Drevje je vse v severšini, rekše kosmato je od ivja. Severšina se oken prijemlje. Severšina iz zidu poganja. Ko se soba ogreje, gre severšina raz okna, se otaja. Ko sobice posije, začne padati severšina raz drevje i. t. d. Menda siverščina od siv (grau). sitnost rejtati (retati) poleg s. prodajati in s. raztresati, biti nadležen in siten. (Polj.) Čudna zveza v tej frazi »sitnost rejtati« (—die Lastigkeit durchsieben, kleinlich genau sein?). Sito in rejta, oboje služi za presevanje. Ali naj pomeni ta rečenica prvotno toliko kakor: skozi sito presojano še na rejti.prerejtati (narobe!)? Kdo naj ve vzroke vsem rečenicam in njihov postanek! Na vsak način je siten (liistig, sattig) kor. sytr. 336 v zvezo dejan s sitom (Sieb) kor. si- 296. skril, skrili, s. f. ploščina vrhu kmečke peči, die Ofenplatte, das Ofendach. (Polj.) Tedaj pravijo: v peči (im Ofen), pri peči (beim Ofen), a na skrili (auf dem Ofen). Na skrili n. pr. suše proso, predno je nesejo v stope. Skril je uprav die Steinplatte. Miki. Et. Wtb. pag. 304. skryli. skrivavšea, -e, s. f. kokoš, ki na različnih krajih nese, ali za katere gnezdo ne vedo, eine die Eier verletrende Henne. (Polj.) Primeri besedo »skrivančki« (Letop. 1893 str. 46). Od skrivavec je femin. skrivavka (die Hehlerin), od tega bi bil demin. skrivavčica. Naša oblika pa ima menda za podstavo adj. skrivavski (hehlich), tedaj skrivavščica. skroški,-o«, s. m. pl. (uprav skrožki, sing. skrožeki. Kadar je žito omlačeno in zveto, tedaj najlepše, ki so je za seme namenili ali za prodaj, še posebej na rešetu čistijo, ob-činjavajo ali obravnavajo. Pri tem poslu vsuje si spretna obravnovalka par vevnic žita v rešeto, potem pa nekako suvaje zgugava in trese z rešetom, da žito v njem ročno kroži znotraj ob obodu. Kar je drobnine (slabega zrna, drobnih smeti in plevelnih semen), pade skozi rešeto, kar pa je debelejših smeti in nerazmlačenih polovičnih in celili klasov, to se zbira pri tem kroženju sredi rešeta skupaj. To tedaj, kar se pri obravnavanju s kroženjem
spravi na vrh, ti občinki se imenujejo skroški. (Polj.) Kor. krongu. Et. Wtb. pag. 142. Kar pade skozi rešeto, zove se baje po drugod i premek, pri nas za moje vednosti ta beseda ni znana. Kor. premu. Et. Wtb. pag. 263. sleeati,-MW, vb. impf. brez opravila kje zdeti, majati, sedeti glavo podpiraje, hocken, lummeln. (Polj.) Ali te ni sram slečati pri kvartopircih ? Cele noči presleči pri pijači, po dnevi pa ni za nobeno delo. Je le slečal in se prekladal, ni ga bilo spraviti domov. Kor. lenk- Mik. Et. Wtb. pag. 165.
sodobna, «, s. f. zaprav so-dolina, ker je pa beseda na pre-liksu naglašena, in naglas ne more čez predpredzadnji zlog nazaj, tedaj se en zlog umakne, da ostanejo samo trije, tedaj: sodolna, ein kleines Kesselthal (Velike Lašče), sodolnast, adj. koritast, muldenreich (Velike Lašče). Njiva je sodolnasta, moča vse uniči, če je kolikaj mokro leto. solee, -tca, s. m. sodra, babje pšeno, Graupel (Banja Loka), solea, -e, s. f. babja sol. sodrašca (t. j. sodražica), Graupel (Ajdo-
vica, Mirna), sollka,-e, s. f. sodrica, Graupel (Črnomelj), sortati, -am, vb. impf. ločiti in izobčevati, jemanden als fremd-artig nicht gut dulden. (Polj.) »Kaj pa mlada (t. j. nova gospodinja — snaha) pri sosedovih, kako se ima? E, nič dobrega ni zanjo, domačih je toliko, in vsi jo sortajo in nezavidijo; on je pa premehak, da bi se kaj zanjo potegnil in moško zagospodaril, in tako so vsi čeznjo: stara dva, njegovi bratje in nazadnje še posli. Ona je pa tiha in pohlevna, in prav hudo je zanjo.« — Prašiči se sortajo mej seboj t. j. sovražijo se, ravsajo in pri koriti odrivajo. Mačehini in prve žene otroci se sortajo mej seboj.- Hudo ga je sortal, t. j. v nič deval in poniževal.
sorten, adj. mnogovrsten, raznovrsten, od več sort (Poljansko). Platno je sortno, za katero je več predic prejo prelo, t. j. nejednako, po nekatera mesta prav lepo, po nekatera pa zopet slabše, spošten, -ena, adj. pošten, ehrlich. (Polj.) On je spošten mož. To je spošteno res. Spošteno sem plačal. - Tako tudi nespošten, ehrlos, ehrvergessen. Primeri: Koritko, Slov. pesmi kranjskega naroda IV. 8. »Mlado sheno, ne-fpoditeno«, — »Savolj shene nefpofhtene«. spredrzati se,-am se (tudi spredrzniti se,-nem se), vb. pf. upati si, sich herausnehmen,, sich erkuhnen, \vagen. (Polj.) Rad bi bil vprašal, pa si vender nisem spredrzal (hatte nicht den Muth). Kor. derzti Et. Wtb. pag. 43. —• izpredrzati se.
spremlajati se,-am se, vb. impf. po otročje se vesti pri čem, kindeln, tiindeln,	puellascere, pueriliter ineptire
— kakega dela se ne resno lotiti, bodisi da manjka moči ali znanja ali volje. *— Če si lačen, jej od kraja, kaj se boš«le spremlajal in z žlico brodil po skledi. Kaj bo taka plevica, ki se le spremlaja, vsak plevelček posebej izpuka, delo se jej pa nič ne odseda. (Polj.) spremlajaje -mikcri. — spremlajanje -<xiSix Getandel. Tiin-delei, Zeitvertreib. Poljsko delo je proti našemu hribovskemu le spremlajanje. Die Arbeit auf flachem Felde (in der Ebene) ist im Vergleich zu den Arbeiten hier im Gebirge eine Spielerei. — Spremlajač, spremlajavec, m. (spremlajavka, f.) der Tandler, človek, ki se ničesa resno ne loti. — Kor. moldu. Et. Wtb. pao-. 200. izpre-mlajati se?
sreča,-e, s. f. v znamenje prijateljstva (v izraz prijaznosti) podana roka, zlasti v otročji govorici s pomanjševalno obliko »srečka«. (Polj.) Daj mi srečko (Dankhandchen), ker sem ti dal jabolko. - Daj mi srečo, da sva prijatelja (da nisi več hud name). Še sreče mu ni dal, ko sta se ločila. — die dargereichte Iland, die GruChand. stava,-e. s. f. žimnata zanjka, die Dohne, Schlinge. Polj.) Dečki konje ropajo, da dobe žime za pletenje stavi t. j. žimnatih zanjk v ptičjo lov. Bolj znana v tem pomenu je nastava, n. pr.: »Mladeniči pri vas za njih glave nastavljajo skrivne nastave« (Prešeren), stavnica,-e, s. f. svetilnica na drogu, kakršne nosijo v procesijah (n. pr. pri vstajenju ali sv. Rešnjega Telesa dan) pred nebom ali vštric baldahina, die Stansjenlaterne. (Polj.) strela, -e, s. I. kristal kremena, Bergkrystall (Pograjski Orni Vrh, Poljansko). Narod menda misli o takih klinastih in rtastih kamnih, da padajo o treskovih udarih na zemljo. To ime je slično imenu der Belemnit (od to [IzIsv.vjv = to [ijao:; primeri Ilerodot IV. 79, VII. 10), der Pfeilstein (Donnerstein), der Alpschoss, der Donnerkeil, t. j. od Peruna zahičen (vržen) rtast kamen (ein von Donar ge-schleuderter Steinkeil, ein Schossteini. Sveta Jendert, die lil. Gertrud, 17. marcija (Poljansko). Sveta Jendert je patrona predic. Predici, ki svete Jenderti ne praznuje, miši [»rejo snedo. svoj pot, adv. neprestano, neprenehoma, in einem fort. (Polj.) Svoj pot eno trdi. Svoj pot je zatrjeval (er versicherte in einem fort), consequent. šeprun,-«, s. m. plašč iz lipovega ličja, kakor so jih njega dni pastirji imeli, ein Uberwurf (ein Schepple) aus Linden-bast. (Polj.) Tak plašč je bil pastirju precej izdatno bra-
nilo, da ga ni dež do kože premočil, če je prišla huda ploha, kajti likovina ne, proceja vode kakor sukno in platno. Iz srvn. schaprCin, Kapuze. Glej Archiv f. slav. Phil. XII. 469 pod besedo »škabryne«. šermati,-am, vb. impf. vodo jeziti in s šermi odvračati, da brega ne trga, obrežje rušečo vodo zagrajati, eine Senk-schlacht oder ScAerschlenge errichten, Scharren einschla-gen,. den Fluss archen. (Polj.) Voda ti bo kmalu pol travnika odnesla, če ne boš zašermal (verarchen, ver-schlachten).
šermi,-o?;, s. m. pl. v tla zabiti koli z vejevjem prepleteni in s skalami zadelani, ki naj branijo, da bi voda brega ne izpodjedala, der Deichschlag, die ScAerschlenge. (Polj.) Iz nem. der Scharren (= breite Plahle zur Abhaltung
des Wassers)?
šeškaliea,-e, s. f. prežanje pri gostijah, tr»tarjenje pri svatbah, pa tudi pri taki pojedini naberačene jestvine, das Schma-rotzen bei Hochzeiten. (Polj.) Mnogo jih je bilo prišlo na šeškalico, vse polno je bilo šeškarjev in beračev. Pri sosedovih je bil na šeškalici, pa je prišel pijan raz šeškalico.
ŠIfelje, ši/eljca, s. m. tenek krožeč, ploščica, das Scheiflein, Scheibchen, Zeltel. (Polj.) Repo s krhljalnikom na šifeljce skrhljajo. Na šifeljce zrezati (in Scheiben schneiden). šipa,-e, s. f. bela lisica na čelu pri rdečih in črnili živalih. (Polj.) Sipa je manjša od lise, šipa je majhna lisa na čelu, lisec pa je lahko bel od čela do gobca, šipast, adj. z belo šipo na čelu. (Polj.)
šipaš'ea, -e, s. f. (t. j. šipaščica), črna ovca z belo lisico na čelu. (Polj.)
šipe,-eta, s. m. (ne neutr. kakor bi se po obliki pričakovalo), šipast vol. (Polj.) Primeri: ki-že, -eta, m. marogast vol. (ibid.) Priponka -et. škrnevza,-e, s. f. slab skrhan nož, ein schlechtes Schnicker-
messer. (Polj.) Prim. škrnec, Letop. 1880, str. 194. škrnevzati,-am, schneiteln, schnickern, s slabim skrhanim pipcem rezljati. (Polj.) Otroci tudi z ostrim nožem ne morejo gladko rezati, ker nimajo dovolj moči, ampak le škrnevzajo, to je k večjemu kako drobno trščico od-k rojijo z rezilom, ponajveč jim pa nož izpodrsne. Otroku s kako skrhano nožičko rezljajočemu ali rezilo nerodno držečemu vele: »Pusti, da se ne uškrnevzaš!« škundra,-e, s. f. pletenica z lesenim dnom in locnom, demin. škundrica, isto, kar poberač in stojček (Letop. 1892, str. 37j. Stojček, ker z ravnim dnom sam stoji, kar vsaka čajna ne, tedaj stojič, stojičekV Poberač, ker se vanj po-
bera V Škundra je pa menda iz tujine, morda je v kaki zvezi z lat. scutra (skleda^ vender tega domnevanja ne vem trdno podpreti. (Polj.) Primeri namreč M. E. W. pag. 301 skondelu: Das Wort hiingt trot z cles on zusammen mit lat. scutella. Primeri še thensaurus s dTiiaopo;, štenge s Stiege.
špehulja, -e, s. f. neke vrste hruška (Polj.), die Speckbirne ?
špelide, špelid, s. f. pl. luskinasto blato na glavi majhnih otrok, der Heidendreck (Poljansko). Špelide se otrokom ne smejo z glave luščiti ali zmivati, ampak treba počakati, da se same oluščijo in odpadejo. (Babja vera.)
špendati,-am, vb. pf. potrošiti, porabiti, plačati; aufwenden, die Kosten bestreiten. (Polj.) Iz nem. spenden, a to iz lat. expendere.
špendovati, -ujem, vb. impf. trositi, plačevati. (Polj.) Toliko sem že špendal za fanta, ki sem ga šolal, sedaj pa ne morem več špendovati.
špendinga, -e, f. troški, die Ausgabe, der Aufvvand. (Polj.) Imel sem velike špendinge (groI3e Auslagen). Iz nem. Spendung (dispendium).
špiček, -a, s. m. neko podolgasto rtasto jabolko, der Spitz-apfel. (Polj.)
šteder, -erja, s. m. der Wagebalken (Poljansko). Ta beseda bodi tukaj ponovljena, da omenim pomote, ki se je vrinila v novejše slovnike (Bartel str. 595, Hubad str. 697), ki pišeje šteder, kakor da je drugi zlog poluglasen. V resnici je zadnji zlog naglašen. Et. \Ytb. pag. 343 študera, lat. statera, gr. mv.
Štrefiti,-itn, vb. impf. potikati se, iz nem. streifen. (Polj.) Kod štreliš (wo treibst du dich herum)? Vse sem preštrelil, pa ne morem najti (ich habe alles durchstobert . . .)
štritof,-«, s. m. orodje, skozi katero teče nit pri navijanju na klopčič. (Polj,) Drugod je to orodje gladež in vivček (gl. .Mat. Letop. od 1. 1892 str. 12). Beseda je pač iz nem. Streiftuch* ali Streichtuch*, ker so menda jemali namesto posebnega orodja kar košček sukna ali platna, da so se ubranili nitne ostrosti, da se jim pri vitju drseč med prsti ni v prste zajedala. Pomniti je dalje, da je štritof tudi odrezek ali košček sukna sploh, brez kakega posebnega namena, suknen odstrižek, ki krojaču odleti, n. pr. zaplate iščem, da bi si hlače zakrpal, pa imam tukaj closti štritofov, a nobeden ni dovolj velik. Beseda se nahaja tudi kot priimek in hišno ime in je jednaka z obliko »Štrituh« podbreškega narečja. Primeri pruštof in pruštoh (pruštuh), Brusttuch.
štrkotina,-e, s. f. posamna debela kaplja dežja, der Platz-tropfen. (Polj.) Kor. šterk- Et. Wtb. 843. Suff. otr, + ina.
- Ni bilo veliko dežja, samo ene štrkotine so bile priletele.
šiip (šiip), adj. in šupelj Jšupelj)-, adj. trhlen, votel, ne cel (cariosus, rimosus). Štor je šiip (šupelj), t. j. po sredi trhlen. Kozarec je šup (šupelj), t, j. počen, ubit (Osilnica). Kor. šup Mik. Et. Wtb. str. 345.
Šupljiti, -im (šiipiti,-im), vb. impf. (izgov. štipljiti, šiipiti) v reče-nici: glavo si šupljiti, glavo si beliti, glavo si ubijati, sich den Kopf zerbrechen (Osilnica). V šoli si moraš glavo šupljiti = mnogo učiti se, mnogo misliti.
švigavee,-a, s. m. flikavec, šiba, die Ruthe; brezovec, die Birkenruthe. (Polj.) Švigavee (brezovec) bi vzel, pa oflikal poredneža.
tedolb (tu doli), da unten; tegor (tu gori), da oben; tetam (tu tam), da druben; te,kje (tu tje), da hin; tekedolb (tu tje doli), da hinunter; tekegor (tu tje gori), da hinauf. Vse te besede se izgovarjajo pod jednim naglasom, da jih kaže šteti za jed no besedo, kakor n. pr. seveda, kajpada (freilich). [Poljansko]. Oblika »thori,« (Ljublj. Zvon IX. pag. 101) mislim, da ni sklopljena iz tam + »'ori, ampak iz tu -f gori. — Primeri kedolb in kje on. Nem. hoben = hier oben.
tegniti,-nem, vb. impf. oskrbovati, nabavljati, beischaffen, ver-sorgen (Poljansko). Otroku po vsem povprašujočemu, ki ima na vsak odgovor deset novih vprašanj, na katera ponajveč človek res ne ve, kaj bi odgovoril, vele odsečno: »Kdo ti bo gorico (t. j. govorico) tegnil?« (Wer soli dir im Gespriich Sticli halten? Wer \vird sich mit dir ab-geben?) Fant je razvajen, oče mu vsega nategne, kar si izmisli. (Der Vater schafft dem Jungen alles, bei, was diesem einiallt.) Lahko čeden in nališpan hodi, ko mu jaz obleko tegnem; ko si jo bo moral sam tegniti, bo pa druga. — Česa mu ni vsega nategnil! t. j. z vsem mogočim ga je preskrbel. - Kdo naj ti obleko tegne, ko toliko raztrgaš? — Mu komaj sproti tegnem, toliko potrebuje. — Lahko se nosi kot kaka gospa, ker ji mož najdražjo obleko tegne. i. t. d. — Kor. teng. Et. \Ytb pag. 350.
tekaj = toliko; glih tekaj = ravno toliko; tekaj je dolžan, da ne more nikoli plačati. — Tudi v pomenu: tolikanj, mnogo. (Polj.) Tekaj se je trudil, pa ni vse vkup nič pomagalo. Primeri »kajti« v Letop. 1883, str. 206. Poleg tekaj tudi tekoj z istim pomenom (tukaj, tukoj).
telenge, s. f. plur. volovji jarem, das Ochsenjoch. (Dol.) Čujejo se tudi oblike telege in telige. Na Štajerskem so tolige = samokolnica (einriidriger Schubkarren). Mik. K t. \\ tb. pag. 348. telega. Znamenit v naši besedi je hohnik. tezvati,-am, vb. impf. (nam. tezovati), t. j. tugovati, žalostiti se (Ajdovica na Dol.). Nikar tako ne tezvaj! t. j. ne žaluj, ne jemlji si tega tolikanj k srcu. - Kor. teng Et. \Ytb. pag. 350.
totodi, adv. (izg. tutud) gerade friiher, vor nicht langer Zeit. (Polj.) Totodi je še bilo, sedaj pa ni več. Primeri ,todi' (Letop. 1883, str. 257) in ,tedolt>', ,tekaj', tolkalnica, -e, s. f. lopatasto orodje, s katerim se tolče. (Polj.) S tolkalnico obdelavajo perilo in štrene na perilniku (= lopuča, der Waschbleuel). S tolkalnico raztolkavajo na preorani njivi grepe, ki jih brana ni mogla razkosati in razdrobiti, tolobirati,-am, vb. pf. tabulirati, vknjižiti v zemljiško knjigo,
intabulieren. (Polj.) Tolobiran (toboliran) dolg. trackati, -um, vb. impf. tratiti, trositi, w(isten. (Polj.! Koren trata 1. Miki. Et. Wtb. pag. 360. Primeri bockati (sticheln) kor. bod. Ko bi jaz tako trackala /, zabelo kakor sosedova, bi ne mogli prav nič masla prodati, trenčati, -um, vb. impf. ovijati, homotati, krotovičiti; trenseln, droseln (drieseln). Perfektivniki so: otrenčati (oviti, oho-motati). Deček svojega lesenega konjička z vrvcami in konci otrenča. — Zatrenčati, niti zmesti in povozlati, da jih ni mogoče razdrešiti in razbrati (Faden zusammen-drieseln); zatrenčan vozel je uprav ein gordischer Enoten. Štreno zamotano in zatrenčano je težavno viti. — Od-trenčati, kaj skrotovičenega od motati in razdrešiti, etvvas zusammengedrehtes (verwickeltes) aufdroseln. (Polj.) tresulja,-e, s. f. palica, s katero predivo pretresajo, kadar kodelje delajo (Podbrezje). Prav za prav die Schiittlerin, primeri: klepetulja (die Plauderin), vekulja idie \Yei-nerin) i. t. d.
udelo,-a, s. n. oglavje poddelanega črevlja, die Vorschuhung.
Kupil sem za eno udelo usnja (Dolenjsko), ugreniti se,-m« se, vb. pf. bitter vverden. (Polj.) upustiti, 4tn, vb. pf. Drat upustlti, den Draht durch Aus-glilhen schmeidigen (entsproden?). Drat, ki je pust in krhek, se mora upustiti, t. j. omehčati, da postane voljan in vločen. Kadar peč belijo za kruh, denejo drat v razbeljeno peč, da ga vročina prevzame in ublaži njegovo krhkost, da je bolj vločen in za piskrovezca rabljiv, da se ne lomi (Poljansko).
ušleviti se,-im se, vb. pf. opijaniti se, sich besaufen. (Polj.) Sleva je človek brez vse moške togosti, mehak in omahljiv, bodisi po- naravi, ali pod vplivom opojnih pijač. Ušleviti seje tedaj menda toliko, kakor izgubiti vso moško togost. Vender treba tudi primeriti »šleviti se« v Letopisu 1892 (str/39), in potem bi pomenil naš izraz: sich begeilern, den Speichel nicht mehr halten konnen. uvoljiti se,-mm se, vb. pf. vvillig- \verden. (Polj.) Dolgo se je branil, na zadnje se je pa vender uvoljil in omečil, da mu je dal hčer. vahti, s. f. pl. praznik vseh svetnikov in vernih duš dan, Allerheiligen und Allerseelen. (Polj.) Beseda gre po i-jevski deklinaciji, n. pr.: Letos imamo lepe vahti, o vahtih je malokedaj tako lepo. O vahtih ti bom vrnil posojilo, do valit' me še počakaj. — Ta genetiv ,valit' pa ni morda po a-deklinaciji, ampak stoji le namesto ,vahti', od katere oblike se je pa (kakor tudi v nomina-tivu) končnica v narečju obrusila, ker ni naglašeiia. Izvajanje te besede od nemškega Weihtag (Ljublj. Zv. IX. 231) sodim, da je napačno. Sprožil je bil to razlago prvi Levstik v Erjavčevi potni torbi (Mat. Letopis 1882/83, pag. 323, sub voce ,vahtnica'), češ, da je vahti m. pl. (!? — prav / pl.) namesto vehti, kakor je balha f., eine weiOe Kuh, namesto bolha (?). Vendar L. dostavlja, da se ne more tajiti, da stvar ni dovolj jasna. Omenjena razlaga iz \Veihtag ponavlja se zopet v Letopisu iz 1. 1892. (pag. 21. s. v. »nadlje« ter pag. 136. pod črto opom. 3.). To razširjeno tolmačenje me je napotilo, da povem svojo domnevanje o tej besedi. Če se ne oziramo na druge težave tacega razlaganja, že to ni verjetno, da bi bila beseda pri izposoditvi in selitvi izpremenila i število i spol. Dalje pa treba tudi pomisliti, da ni od nikoder znano, da bi se bil ta praznik kedaj imenoval pri Nemcih Weihtag, da pa tudi ni lahko umevno, zakaj bi se ta dan nazival sveti dan /.«t'	(Slovencem je sveti dan
•/.xt' šco-/-/-v praznik rojstva Gospodovega). — Kakor ima ,badnjak' svoje ime od bndenja, kakor so ,bilje' od lat. vigiliae, tako menda tudi vahti niso nič druzega nego nemški Wacht. V davni dobi bila je v katoliški cerkvi navada, da so pred velikimi prazniki vso noč prečuli in premolili, to so bile vigilije. Teh vigilij menda spominjajo še zapovedani posti pred binkoštno nedeljo, prod sv. Petrom in Pavlom, pred Marijinim vnebovzetjem, pred vsemi svetimi, prod M. spočetjem in pred svetim dnevom. Prav posebno pa zaznamuje ime vigilija cerkveno opravilo pred praznikom vernih duš, ko se kato-
liški kristijani v molitvah spominjajo svojih pokojnikov. Opomniti je tudi, da je še sedaj ponekodi v navadi, da mrliče ,vahtajo', t. j. pri njih se zbero-ljudje iz sosestva ter ostanejo zbrani pozno v noč ter ali molijo -ali se razgovarjajo (Todtenvvachen). Vigilije pred praznikom vernih duš pa veljajo vsem rajncim. valežen, -zna, s. m. valjar, s katerim se testo valja, das\Valger-holz. (Polj.) Ko bi imela beseda še goltnik v sebi, sodil bi človek, da je tujka iz kakega »Walgeisen« (primeri: čimežen, rajmežen, širezen, peglezen i. t. d.) Toda naša beseda goltnika nima, in tudi take nemške besede ne poznam. Menda je s sutiksom bm> podaljšani valež, va-leža ali valeš (prim. lemeš poleg lemež, vomis). vanjkoš, -a, s. m. blazina, der Polster (Osilnica). Mik. Et. \Vtb.
pag. 375. vanikuši. veje,-a, s. n. (zaprav: vejije, coll. das Laubgezweige). Polj. Kjer je trda za mrvo, imajo naši gorjanci navado, da nasekajo po leti češuljatih vej hrastovih, jesenovih, leskovih i. t. d. Te veje povežejo v butare, jih posuše in za zimo spravijo. Po zimi jih pokladajo drobnici, da jih obira in objeda, Ponekodi jih tudi češuljajo in smukajo, osmukane češulje pa pokladajo kot primesek med reza-nico celo goveji živini. To je vejije (collect.) Letos bom že shajal s klajo, sena in slame sicer ni bilo dosti, pa se je otava obnesla, in pa vejija (izg. vejal smo veliko napravili, vejije (izg. veje) bo za drobnico. Posamna butara vejija (izg. veja) zove se vejnik, -a, s. m. der Laubbusch.
vezilka, -e, s. f. gibanica za vezilo (štruca), a potem godovno
darilo (vezilo) sploh, Namenstagsstriezel. (Polj.) vezinga, •e, s. f. vezilo, godovno darilo (Namenstagsgeschenk) in pojedina o godovanju (Namenstagsschmaus). Jutri bo moj god; kaj mi boš dal za vezingo? Včeraj sem bil v P. na vezingi (beim Namenstagsschmaus), sem bil na vezingo povabljen. (Polj.) vezovati, vezujem, vb. impf. koga, njegov god obhajati, jemds. Namensfest feiern; vezovati se, obhajati svoj god. (Polj.) Včeraj smo gospoda R. vezovali, t. j. njegov god praznovali, bili pri njem na godovni pojedini. Kako si se vezoval, t. j. kako si obhajal svoj god ? vipčen, adj. lahek in okreten, leicht und tlink, gevvandt, be-hende. (Polj.) Vipčna je n. pr. srna, divja koza, veverica i. t. d. Vipčni so skokonogi telovadci, ki se znajo s čudovito urnostjo in lahkostjo prekopicevati, kar atleti niso. Mlad in zdrav človek je tudi vipčen, t. j. lahek in uren v vseh gibljajih (elastisch). Da li je vipčen mesto gibčen,
je težko odločno trditi. Človeku hodi na misel tudi nemški »wippen«. Ko bi imel v nemških slovnikih pridevnik »wippig« zabeležen, bil bi takoj pripravljen od tam izvajati naš pridevnik, toda take posredovalne oblike v meni dostopnih knjigah nisem mogel zaslediti. Razlagal bi potem analogno, kakor ,barčen' iz ,barek' (Suman slov. str. 231). Toda nesklonljivi ,barik' (lustern) pač ni menda (kakor uči Miklosich Et. Wtb. pag. 7) iz ,begierigl, ampak verjetneje je, da iz ,fahrig' (impetuosus, vehemens). Primeri še: lindek (iz lindig = (ge)linde), ledek (ledig), ffrtik (iz fertig) i. t. d. Primeri tudi: vif (živahen, čil) in pa pliffig (okretno premeten), volk,-a, s. m. smolnata platnena cunja, s katero črevljar dreto vošči in gladi, Streichhader des Schusters zum Glatt-streichen des Pechdrahts. (Polj.) Poreden črevljar da včasih nevedni dekli volka, naj mu ga opore. Pere in pere smolno cunjo, a je oprati ne more, če si ne vzame za pranje vrele vode. Primeri: štritof. volnik,-«, s. m. ulnjak, Bienenhaus. (Polj.) Mesto »ulnik« kakor vočenik mesto učenik (der Lehrer), »vondan« mesto »un dan« (illo die, t. j. neulich, nuper). vperiti, erim, vb. pf. vdeti, vdenem, einfadeln, n. pr. šivanko vperiti, dreto vperiti (s ščetino), t. j. ščetino vdeti in pritrditi na konec drete (Pokolpje: Banja Loka, Osilnica). Primeri brv. uperak, uperka, s. m. (das dunnere Ende des Eadens zum Einfadeln) in besedo napiriti v Mat. Letop. iz 1. 1883 pag. 215. vrstinec, -a, s. m. vrstnik, ki je z menoj jednake starosti, der
Altersgenosse (Banja Loka), všenčlv,4va, adj. ikrast, trichinos (Poljansko). Primeri: pšeniv (Mat. Letop. 1883, str. 232). Kor. plch, Et. Wtb. pag. 270. Glede začetka besede primeri še v poljanščini: všeno = pšeno (gestampfte llirse), všenica pšenica (der Weizen), všen = pšen (der Rothlauf). vunanji, adj. tuj, fremd, auswartig — izgovarja se v poljanščini vonanji (ozir. vonajni) opp. domačin, zacukniti se, -nem se, vb. pf. v rasti zaostati, počasi razvijati se. (Polj.) Kaj se bodo neki ob sami repi prašički redili, zacuknejo se in resasti postanejo. Vaši so tako lepo rejeni, naši pa zacuknjeni (t. j. shujšani, verkiimmert). zadojen (ozir. zadojen), adj. dumm, einfaltig. (Polj.) V resnici trpni deležnik od zadojiti, zadojim (beim Saugen iiber-futtern). Tele se zadoji, če preveč sesa. Primeri tudi zapitati (durch die Mast verderben), zapasti se (sich durch Uberftillung den Magen verderben). Otroci, ki imajo prcobilo hrane, se baje duševno manj ugodno

razvijajo. (Uberfiitterte Kinder verdummen.) Kor. de 2. Et. Wtb. pag. 44. zastonj, adv. brez dela, miiGig (1'irovšica). Nisem zastonj, imam dosti opraviti. - Kaj zastonj tukaj sediš? (= lenobo paseš). Kor. tuni M. Et. \Ytb. pag. 365. zastčnjski, adj. brezkoristen (Osilnica). Ti si zastonjski človek (= lenuh). To je zastonjsko delo (t. j. brez koristi, eine nutzlose Arbeit). zategel, adj. bilndig, compact. Kor. teng. Et. \\rtb. pag. 350. Nasprotno od zateglega je rahlo, prhko, razsipčno, puhli-často, sipko. — Zategla zemlja, biindiger Hoden {nasprotje: puhlica, lockerer Hoden). Zategla je n. pr. ilovica, zateglo je deteljišče, že dolgo ne preorano. Zategel je kruh, ki je preslabo vzhajal in torej ni rahel. , Polj.) -Kop spomladi v vinogradih je zategla, rekše trdo je (Dolenjsko). Drenov in hrastov les je zategel, t. j. gost in trden i. t. d.
zaudati,-dm, vb. pf. (komu zaudati v pomenu vergiften je že znano), zaudati kaj, etvvas vergeben, preisgeben, auf etwas verzichten, utegnilo bi biti še neznano. »Kosec kruha je zaudal« (er hat auf seine Leibzucht verzichtet — sich seines Anspruches begeben). »Je vse zaudala«, t. j. izpustila je vse pravice iz rok. (Polj.) zdevsk,-«, s. m. svetinjica, das Amulet. (Polj.) Zdevske imenujejo svetinjice, ki jih na trakovih navezane nosijo okoli vratu obešene, kakor tudi svetinjice pri pater-noštrih ali molkih. — Primeri: deuzhik, der Ablass-pfennig (Gutsmann, pag. 496, b). zgonjen, adj. razposajen, srborit (ausgelassen, unruhig) Zgo-njeni so otroci, ki se radi gonijo, sujejo in mečejo. (Polj.) zgonjenec, -a, s. m. nepokojnež, razposajenec (ein Quecksilber). - fem. zgonjenka, razposajenka (ein lebhaftes Madchen). Poljansko.
zgrniti, zgrnem, vb. pf. v sestavi: zima me zgrne = mraz me spreleti (strese, obide), es iiberlauft mich kalt (Dolenjsko). Zima me zgrne, če se gada samo domislim, nikar še, če ga vidim.
zie, -a, s. m. je v kmečki hiši vzvišen sedež ob steni pri peči, die Hellbank. (Polj.) Na zicu sedeči ima noge na klopi. Lažje nego z opisovanjem dopovedati, je pač s podobo pojasniti, tedaj vem, da bode vsakdo najbolje razumel, kaj je zic, če opozorim na Simon Ogrinovo podobo ,za pečjo' v 5. letniku Dunajskega Zvona (št. 13., str. 201). Stari mož na tej podobi, Ivi mu je (kakor pravi razlaga) vnukinja prinesla kosilo, sedi na zicu. Takoj sprva, ko sem bil začel razmišljevati o tej besedi, sodil sem pre-
prosto, da je tujka iz nem. Sitz (sedež). Toda sedež bi bil vsak za sejo prikladen prostor, n. pr. klop, stol i. t. d., tedaj se s takim razlaganjem pač ni mogoče zadovoljiti.
Zic je marveč obrušeno iz zidec, ki ga nahajamo zabeleženega že (Miki. Vrgl. Gram. II. 309). Tudi Nemci imenujejo zapeček (die Ofenhelle) z drugim imenom »das Miiuerl«. Zic je tedaj prav za prav zapeček s podaljškom vred; ta podaljšek pa je navadno kamenita, iz zida moleča, vzidana plošča nad klopjo. Glede oblike zic namesto zidec primeri deca (iz detca, die Kinder), boc-kati (sticheln) in bodeč (der Stachel) ter serhski ,kaca' (=z majhna kad). Ravno to, kar zic, je po moji sodbi tudi ždič (na str. 215 Mat, Letop. za I.' 1880). Da bi se beseda ždič naslanjala na glagol zdeti (hocken), kakor mislim, da je razumeti razlaganje na navedenem mestu, to pač ni verjetno. Zdi se mi, da bi potem morala pomeniti tistega, ki ždi (der Ofenhocker), a ne klopi, na kateri se ždi (der Sorgenstuhl). Glede šumniške asimilacije primeri slišati poleg slišati, češmin poleg česmin, žvižgati poleg žvižgati, stsl. žižditelj poleg zižditelj i. t. d.; glede suliksa pa mrlec (die Leiche, Trub. Meg.) in mrlič, kolec in količ, vrabec in vrabič i. t. d. Ždič tedaj = zldžc (3bHbUb). Deminutivum od dem. zic je pri nas zečk (t. j. zičSk), izgovarja se ta deminutivum od deminutiva zidec jednozložno, a še tega zloga samoglasnik je kratek (poluglasnik). V poljanščini ima sin (lilius), zid (murus) v genet. senu, zedu i. t. d. Primeri ,zagrebica' v Mat. Letopisu iz 1. 1892, str. 45. Na Igu imenujejo tako kame-nito vzidano ploščo pri peči za sedež pripravljeno »zidek«.
zn&sad (uprav vz-na-sad) ubereinander. (Polj.) Ce je ena deska prešibka, pa deni dve ali tri znasad. Znasad naložiti (aufeinander legen). Et. Wtb. sed. pag. 289. schichtvveise.
zvirati se, -am se, vb. impf. na vse strani se pretegovati in lecati, sedaj sem, sedaj tje, spremlajati se, maličiti se, sich wenden und krummen, sich recken und strecken. (Polj.) Nepokojni otroci se zvirajo, telovadci se zvirajo. Ne zviraj se, si boš še vrat zlomil Miki. Et. Wtb. pag. 383. kor. ver-6.
zvraeevati, ujem, vb. impf. od zvrniti, zvrnem, aussturzen, abstiirzen. (Polj.) Kadar vozijo ali nosijo gnoj na njivo, zvračujejo ga lepo v vrsto in v jednakih presledkih; ko bi ga zvračevali le na en kup, bilo bi s trošenjem več dela.
žabna, -e, s. f. preslica, der Schachtelhalm, das Schaftheu, Equisetum (Iiistra).
žabna,-e, s. f. kakor tudi »žaba« ali »paglavec« priimek porednim otrokom. (Polj.) Ti žabna poredna! Žaba žabasta! žabovee, -a, s. m. poreden otrok, paglavec. (Polj.) žanko, -a, s. n. neko jabolko. (Polj.) Jablan tudi zanka fem. žir, -i, s. f. bukvica, Bucheichel (Ajdovica, Dol.) Letos je mnogo
žiri, bo dosti polhov, žlahtniea,-e, s. f. žlahtna riba, der Kdellisch. (Dol.) Kt. \Vtb.
pag. 341. šlechta. žovbej,-a, s. m. Salvia, Garten - Salvei. (Polj.) Iz nem. Salbel, a to iz lat. salvia (od salvus = zdrav, cel, tedaj znači ime toliko kot zdravilna rastlina, celivka; sok te rastline je rabil kot zdravilo zoper kašelj in bodljaje). Tedaj prav za prav: žalbej. žugati,-am, prositi (Polj.), in sicer žugati koga česa in po čem, redkeje za kaj. V pomenu ,pretiti, drohen'je beseda že znana; da se rabi tudi v pomenu ,prositi', bi utegnilo biti novo. Otroci očeta kruha (po kruhu) žugajo. Sem ga žugal, da bi mi kaj dal, pa mi nič ne da. Kaj ga bom žugal, ko vem, da mi nič ne da i. t. d. — Sodil bi, da je žugati v obeh pomenih iz nem. suchen (primeri: ansuchen, ersuchen, prositi), žvare, žvarca, s. m. prva in zadnja deska (?), ki se iz žairovca (Sageblock) ureze, skrajnik, das Beischalbrett, Schvvarten-brett, der Schwart\ing. (Polj.) Iz nemškega.
Orsipčen naj se ne izvaja iz razsipica, ampak iz pridevnika ,razsipek', kakor gibčen iz gibek, natančen (genau) iz natanek. Tako tudi pridevniku ,letinski' (Letop. 1894, str. 22) ni podstava ,letina', ampak pridevnik ,leten, letna,-o'; tedaj letčnski.
Izvajanje pridevnikov iz pridevnikov je v slovenščini zelo razvito. Tako imamo od pomlad pomladen, pomladna,-o in pomladnji,-nja,-nje; od ,pomladen' pa zopet ,pomladanji' in ,pomladanski', a od ,pomladanji' zopet ,pomladanjski' (izgovori pomladajnski). Jednako je lanski in lanjski (vorjahrig), dopoldanji, dopoldanski in dopoldanjski (vormittagig) i. t. d. Oblika dopoldanski mislim, da je izvedena naravnost iz dopoldan, dopoldanjski pa iz pridevnika dopoldanji. Strah, strašen, strašanski; neizrečen (unaussprechlich), neizrečenski; neznan, neznanski i. t. d.
Dostavek.
Jurij Lenkovič.
(? 1601.)
Spisal Ivan Steklasa.
I. Boji na Hrvaškem in Ogrskem po zmagi pri Sisku
do leta 1596.
urij Lenkovič je bil sin glasovitega Ivana, glavnega zapovednika na vojaški krajini. O njegovi mladosti nam je prav malo znanega. Po primeru očetovem in drugih vrstnikov se je posvetil že v prvi mladosti vojaškemu stanu. Saj je bil že po rodu potomec junaške rodovine, zato se ni čuditi, da se je celo svoje življenje boril s Turki kakor njegov oče. Leta 1578. je bil že zapovednik in leta 1591. veliki stotnik senjskim Uskokom, katerim je bil njegov oče še v dobrem spominu. Omenjeno službo je opravljal do konca leta 1593., ko je bil po smrti Andreja Turjaškega po-vzdignjen za generala in glavnega zapovednika na vojaški krajini v Karlovcu. Po smrti Ivana Kobenclja (leta 1592.) ga imenuje cesar Rudolf II. tudi za deželnega glavarja kranjskega.
Jurij Lenkovič je bil gotovo najbojaželjnejši general, kolikor jih je do takrat zapovedovalo na krajini. Bojeval se je celo svoje življenje, dokler so mu dopuščale telesne moči. V bojnem podjetju je bil jako pogumen, v boju srčan in hraber. In ravno v tem času so potrebovale krščanske čete takega vojskovodjo, kajti Turki so napeli ravno takrat vse sile, da premagajo Hrvate in Slovence, pa da se jim osvetijo za sijajno zmago pri Sisku (leta 1593.). Vse borbe od leta 1593. pa do 1606. (do mira žitvadoroškega) so zadnji napori turške sile, katero so pa kristijani štrli pod vodstvom našega Lenkoviča in drugih tedanjih junakov. Za tri mesta so se Turki in kristijani posebno hudo borili posle zmage pri
Sisku, namreč za Petrinjo na Hrvaškem, za lvlis v Dalmaciji in za Kanižo na Ogrskem.
Petrinjo je bil sezidal in utrdil okrutni paša bosenski Hasan leta 1591., da bode za oslon turški moči na Hrvaškem, posebno pri njegovem podjetju pri Sisku.1) Za kristijane je bila ta trdnjava prav neprilična, kajti sovražnik je mogel iz nje napadati vso zemljo od reke Une do Save, tje do Zagreba in Karlovca. Zatorej je bilo neobhodno potrebno, da se osvoji le-ta trdnjava.
Po sijajni zmagi nad Turki pri Sisku ni bil sklenjen mir med nemškim cesarjem in sultanom. Turki so mislili, da se morajo kristijanom osvetiti za prizadeto sramoto.2) Čeravno se je trudil cesar Rudolf II. po svojih poslancih, da nagovore Turke na mir, in čeravno sta se zavzela poslanca angleški in benečanski za cesarja in njegovega poslanca, kateremu so se Turki zagrozili, vendar le-ti niso hoteli na noben način popustiti, nego so napovedali kristijanom vojsko že dne 13. avgusta leta 1593.3) Že isti dan razobesijo konjski rep v Carjigradu, a kmalu potem tudi v Budimu in drugih turških mestih kot znamenje, da se je vojska začela iznovič. Nekoliko dni poprej se vzdigne veliki vezir Sinan-paša s 250.000 vojaki iz Carjigrada ter udari proti Belgradu.4) S seboj je vodil tudi v verigah vklenjenega avstrijskega poslanca Krek-viča, ki je vsled velikih muk umrl v Belgradu zaprt v nezdravi ječi.6) Po Valvasorju ga je hotel imeti Sinan-paša vedno v svojem taboru, samo da more lože s cesarjem skleniti mir.6)
Znano je, da se je cesar Rudolf II. kaj nerad vojskoval, nego je skušal pri vsaki priložnosti z raznimi poslaništvi na mirni način poravnati prepire, ki so nastali vsak čas radi borb na mejah državnih. Tudi je kaj rad odlašal nabor vojske, s katero bi se imel v bran postaviti Turkom; zatorej so ga njegovi sovražniki vselej prehiteli. Tudi sedaj se je tako zgodilo. Ko so bili Turki že na potu proti Avstriji, osvestil se je Rudolf II. ter slednjič uvidel, da se ne da z miroljubivimi dopisi s Turki nič opraviti, nego da se morajo taka vprašanja le z mečem v roki rešiti. Ravno ob tem času prispejo v Prago ogrski in hrvaški poslanci, namreč Franjo Nadažd, Nikolaj Palfy in rabski škof Kutasy, prosit kralja Rudolfa pomoči proti Turkom. Potožijo se svojemu kralju
') Letopis Matice Slovenske za 1. 1890., str. 10 do 11.
'-) Letopis Matice Slovenske za 1 1890, str. 50 do 51.
Zinkeisen, Gesch. des osm. Reiches III 590.
4) Letopis Matice Slovenske za 1. 1890., str. 51.
'-) Valvasor XV. 537.
«) Valvasor XV. 538.
na svojeglavnega Eggenberga, ki je bil v tem nevarnem času razpustil zbrano vojsko ter tako Turkom pomogel, da so začeli zopet napredovati. In če že kralj sam ne more dati pomoči, naj vsaj dovoli, da se smejo sami braniti. Poslanci so iskreno izpovedali, da se bodo začeli sami dogovarjati s Turki, če jih tudi sedaj odpravi le s kakimi praznimi obljubami.
Ta izjava je cesarja Rudolfa II. genila. In ko izve, da mu je poslanec Krekvič zaprt ter v verige okovan, da se je turška vojska vkljub dogovarjanju o miru že vzdignila proti Belgradu, kamor je bil pa že ž njo v tem prispel veliki vezir, obljubi omenjenim poslancem pomoč, da zaustavijo sovražnika. Vse čete naj se zbero okoli vojvode Matije, ki je prevzel obrambo Ogrske v svoje roke.1) Drugega poslanca svojega Lobkovica, kije bil z darovi prispel že v Komoren, pokliče nazaj v Prago, a denar, ki ga je namenil turškim dostojanstvenikom, upotrebi v vojaške svrhe.2)
Naša vojska ni dospela, da izrabi sijajno zmago pri Sisku v svoje svrhe. V prvem redu je to zakrivila slaba oskrba vojske, ki se ni upala radi tega podati daleč v deželo, katero je bil pokončal sovražnik do čistega. V drugem redu pa je bila kriva neuspeha nesloga, radi katere ni bilo mogoče vzdržati vojske skupaj, niti one ne, ki se je vojskovala pri Sisku. Ban in krajiški zapovedniki so odšli na svoja mesta, tako je cesarskemu zapovedniku ostalo komaj 2000 mož v taboru. Iz teh razlogov je moral Eggenberg opustiti za sedaj osnovo glede Petrinje. On sam poroča cesarju tako-le: »Niti za en dan nima vojska hrane, in četudi je s početka mislil, da bi mogel Petrinjo osvojiti, sklenil je sedaj ne oblegati trdnjave«. Ravno tako poroča tudi Rodern, da so morali vsi boji prenehati radi nedostatka hrane. Vsled tega je dobil že dne 29. junija, tedaj devet dni po bitki pri Sisku, Ivan Friderik Trautmansdorf kot poslanec bojnega sveta za krajino obširno spomenico, kako se ima obramba proti sovražniku urediti.3) Cesar opominja v tej spomenici škofa zagrebškega, bana in stanove hrvaške, da poskrbe za denar in hrano za ljudi in za živino, in da se nabrana roba odpravi o pravem času vojski na mejo. Da se pa vse v redu odpravi, odgovorni so zato nadgledniki. Ob jed nem opominja cesar škofa in kapitelj, da naj ne popravlja samo podrtih zidov trdnjave siške, nego da da nasuti velik nasip okoli zidu, da ga ne bode mogel sovražnik tako lahko poškodovati. Ves ta posel pa bode najbolje obavil zidarski mojster
') Dane Gruber, Borba Hrvata sa Turci, str. 104 do 105.
■') Valvasor XV. 538.
3) Ruprecht von Eggenberg. Ein osterreichischer Heerfuhrer des 16. Jahrhunderts. Von Dr. Hans v. Zwiedineck-Siidenhorst, str. 116 do 117.
Frančišek Morblo, ki prebiva navlašč za to v Sisku. Tudi naj se poskrbi, kedaj in kako bi se dala postaviti kula nasproti Petrinji. O tej stvari naj se posreduje z zapovedniki in tamošnjimi zidarji. Sploh pa bi bilo najbolje, da se Petrinja učvrsti le s kastelom, a Sisek pa popolnoma. Ko bi pa naši dobili Petrinjo, bilo bi najbolje podreti jo ter na drugi strani reke postaviti čvrsto kulo. O tem naj razsodijo bojni svetovalci s Trautmansdorfom, kateremu cesar popolnoma zaupa.1) Ivan Friderik Trautmansdorf je svoj posel obavil po nalogu cesarjevem ter je že dne 14. julija sporočil o stanju na Krajini in ob odredbah za obrambo nadvojvodi Frnestu, ki je bil takrat še vrhovni 7,apovednik od Drave do Erdelja posle smrti svojega brata Karola (leta 1590.). Vsi zapovedniki so se bili razšli po zmagi pri Sisku. Andrej Turjaški se poda v Karlovec, Melhior Rodern v Ptuj radi bolehnosti, a glavni zapovednik Eggenberg na Loko. Trautmansdorf najde na svojem mestu le Štefana Grassweina, zapovednika slavonske Krajine, kateremu preda tudi cesarjevo pismo. Vidi se, da se zapovedniki niso najbolje pripravljali za daljnjo obrambo proti sovražniku. Trautmansdorf se odpoti iz Zagreba tudi v Sisek, kjer pregleda natanko vse bojne priprave. Kmalu potem se zopet snide z zapovedniki v Zagrebu ter se ž njimi posvetuje dlje časa glede bojnih priprav. Slednjič se je sklenilo, da naj se Petrinja napade, ali pod pogodbo, da se preskrbi vojska z vsem potrebnim vsaj za mesec dni, da se ne bi morala radi pomanjkanja hrane vrniti. Tudi se je moralo poskrbeti za bojno orožje, posebno za topove. Vsi zapovedniki tožijo radi slabih plač, radi katerih se vojaki bunijo. Tako so huzarji sklenili, da nobeden več ne osedla svojega konja, ako ne dobi plače, kakršno imajo strelci. Tudi ban toži, da njegovi vojaki niso hoteli služiti, dokler ni od svojega dal vsakemu nekaj plače, in ako ne dobi podpore od kralja, sam ne ve, kako se bode nadalje vojskoval. Zatorej Trautmansdorf priporoča nadvojvodi Ferdinandu, da najprvo preskrbi stalno plačo vojski banovi in četi generala karlov-škega, kajti drugače se ne bode dalo vojskovati. Tudi potrebuje vojska 500 kopačev za trdnjavske obkope, 400 konj za topove in 45 voz. Potrebno je tudi, da pride v Ptuju zbrana vojska v pomoč, ali mora paziti, da ne potroši med potjo vse hrane. V Zagreb naj se pokličejo Korošci pod za-povednikom Ditrichsteinom. Ce se vse izpolni, 1 vakor le dogovorjeno, potem se bode mogla Petrinja, Hrastovica in Klina Gora podreti, Sisek pa tem bolj učvrstiti in braniti. Trautmansdorf trdi v svojem poročilu, da ni opazil nesloge
4) R. Lopašič: Spomenici hrv. krajine, knj. I. str. 106 do 107.
med glavnim zapovednikom cesarske vojske in komisarji, kakor se je na Dunaju govorilo, pač pa je bil neki prepir med Melhiorjem Rodernom in banom, a glavni zapovednik hrvaških čet misli, da ni podložen Eggenbergu, vendar pa si prav prijateljski dopisujeta v vseh vojaških rečeh. Ban se nadeja, da se vojaški zapovedniki ne bodo mešali v njegove pravice kot podkralja kraljevine Hrvaške in Slavonije, nego da se precej po dokončani vojski izvoli glavni zapovednik za vse čete.1)
Eggenberg sam ni imel mnogo nade v kak uspeh pri bodočih podjetjih. Četudi se je proslavil z zmago pri Sisku, vendar še to ni bil razlog, da ostane zmagovalec tudi v bodočih borbah. Kriv pa ni bil sam, da ni uspel, marveč nered v vojski. Razni zapovedniki, vzdrževani od raznih gospodarjev, mogli so se ravnati vsak čas po svoji volji, ne pa po povelju glavnega zapovednika. Zategadelj je bilo vedno dosti osebnih prepirov med pojedinimi zapovedniki, a posebno še med banom in glavnim krajiškim generalom. Iz pisma cesarskega poslanca je razvidno, da so celo na Dunaju znali o teh prepirih. Vse to ozlovoli zapovednika Eggenberga, zato poprosi nadvojvodo, da ga odstavi in zameni z drugim generalom.2) Ali nadvojvoda, kateri je želel osvojiti Petrinjo, ne usliši prošnje Eggenbergove, marveč mu v obširnem pismu, v katerem posebno hvali njegove velike zasluge v dosedanjih podjetjih, opisuje žalostno stanje na Krajini, pa da njega jedinega smatra rešiteljem iz te zadrege ter ga prosi, da pridrži zapovedništvo nad zbrano vojsko.8)
Našim je stalo mnogo do tega, da osvoje Petrinjo kot važno obrambno točko med Kolpo in Savo. Zategadelj za-pove tudi cesar Rupertu Eggenbergu, da udari z vso vojsko na to turško trdnjavo. Eggenberg se pa vendar ni smatral sam dosti jakim za napad, nego je poklical v pomoč generala karlovškega Andreja Turjaškega4) in pa generala ko-privniškega Grassweina, da se mu pridružita z vojskama.
») R. Lopašic, Spomenici hrv. krajine, knj. I. str. 188 do 193.
a) Zwiedeneck, Ruprecht von Eggenberg, str. 117 do 118.
s) Zwiedeneck, Ruprecht von Eggenberg, str. 118 do 120.
4) Tukaj mi je popraviti neljubo pomoto, ki se nahaja o Andreju Turjaškem v Letopisu Mat Slov. 1. 1890. Na str. 51. se čita, da Andrej Turjaški po siški bitki ni več sodeloval v borbah proti Turkom. To pa ne stoji, ker ga nahajamo tudi še v taboru pri Petrinji. Tudi ni resnično, kakor trdi R. Lopašic (Poviest grada Karlovca, str. 181, in po njem tudi Letopis Mat. Slov, str. 51), da je Andrej Turjaški umrl šele leta 1594 , nego že 8. oktobra 1593., kakor je to naznanil kranjskim stanovom Jurij Lenkovič, katerega je postavil bolni general za oskrbnika karlovške posadke. (Izvestja muzejskega društva za Kranjsko. Letnik III. str. 174.)
Razen teh obeh prispejo v tabor še ban hrvaški Bakač s hrvaškimi četami, Jurij Zrinjski, mladi Bačan in Gottfried Breuner s 1000 konjiki in pešci, ki so bili večjidel Slovenci iz sosednjih dežel.1) Med njimi so bili trije Coronini, plemiči kranjski; od teh je vodil Peter 100 pešcev.2!
Obleganje Petrinje se je začelo dne 10. avgusta. Trdnjavo sta branila Rustan in Erdoglis-beg. Eggenbenr zapove hitro narediti nasipe ter postaviti nanje 8 topov, ali se kmalu prepriča, da kule ne bode mogel zavzeti, ker se je moralo na njo predaleč streljati. Vrh tega pa jo je branila še voda Kolpa, zato je ni bilo mogoče napasti od te strani. Tudi čez most se ni upala Eggenbergova vojska, ker so mogli sovražniki nanj streljati ter braniti prelaz čez reko. Četudi so se naši drugi dan približali kuli z nasipi, vendar ni bilo nade, da jo dobe v roke, če se vojska ne pomnoži. To so znali tudi Turki prav dobro ter so bili tako drzoviti, da so konje napajali v Kolpi, sami se kopali v njej in vrata kule puščali odprta.8)
Ni dolgo trajalo, da se je položaj za našo vojsko vrlo pogoršal, kajti Turki so dobili znatno pomoč. Ko je namreč izvedel Sinan-paša, da je Petrinja v nevarnosti, imenuje Hasana Malega za upravitelja Bosne ter mu zapove, da hiti Petrinji v pomoč. Ob jednem pošlje na pomoč tudi sam jeden oddelek svoje vojske pod zapovedništvom Ilasan-paše, begler-bega traškega in grškega. Ta je bil sin Mehmeda Sokoloviča, glasov i teara velikega vezirja za vladanja sultana Solimana II.,4) ne pa Sinan-paše, kakor trdi Valvasor.6) Prvi je prispel dne 13. avgusta pod Ilrastovico, kjer se je utaboril na bregu poleg kule, drugi pa dva dni kesneje (15. avg.), prepeljavši se pri Svinjaru čez Savo. Oba se hitro združita ter utaborita na prav neugodnem mestu pred Petrinjo, kjer je bilo težko za hrano in vodo; ali sta hotela pokazati našim v dolini z višine, da sta ona gospodarja okolice.6)
Se poprej, nego sta prispela omenjena paši svojim v pomoč, sklenili so naši udariti z vojsko čez most proti njima, samo da se ne približata trdnjavi. Dvakrat prekorači naša vojska most, ali nobenkrat ne zadene na sovražnika. Ujeli so pa na tem četovanju nekega turškega starca Ibrahima, ki je povedal, da pride silna turška vojska še tisti večer
') Dane Gruber, Borba Hrvata sa Turci. str. 105.
■') Dimitz, Gesch. Krains III. str. 250.
a) Hormayr, Archiv f Gesch., Staats- und Kriegskunst, Jahrgang 1829, str. 337.
4) Hammer, Gesch. des osm. Reiches IV. str. 230.
0 Valvasor XV/ 538.
«) Ibid.
(15. avg.) pod Petrinjo in da udari nemudoma na krščanske čete, a če jih ne najde tukaj, odide precej proti Sisku, da osveti tamkaj kri svojih nedavno padlih tovarišev.1)
Ko Esjgenberg to izve, skliče hitro bojni svet v šator Zrinjskega na posvetovanje. Zapovednikom se je bilo sedaj odločiti za napad ali pa za vrnitev proti Sisku. Bakač in Zrinjski sta bila tega mnenja, da se še sedaj sovražnik ne napade, nego da naj se v prvem redu misli na obrambo Siska. Krščanska vojska naj se utabori zategadelj blizu Siska v onem trikotu med Savo, Odro in Kolpo. Tabor bi se moral obdati z jakim nasipom, in ravno ob Kolpi in Odri bi bilo straže postaviti, da ne bi mogel sovražnik čez. Na ta način bi se mogla potem trdnjava lahko braniti, ker bi se dala hrana dobivati, če že ne drugače, vsaj po Savi. Tudi Turjaški in Eggenberg sta odobravala to osnovo ter sta še vrh tega svetovala, da se naredi tudi most čez Savo za slučaj, ko bi se morali umekniti pred sovražnikom.2)
Ali Breiner je bil proti omenjenemu predlogu. On je predočil svojim tovarišem veliko nevarnost, ki jim je za-pretila od sovražnika, kajti le-ta je tako jak in srdit na kristijane, da se ne bi prenehal biti, dokler ne bi zmagal ter premagane zagnal v Savo. On zategadelj svetuje, da se vojska vzdigne nemudoma iz tabora proti Zagrebu in da se čete, katere se smatrajo za ščit in obrambo ne samo Hrvaške, nego tudi Kranjske, Koroške in Štajerske, ne prepuste nemili sreči bitke. Ob jednem izjavlja, da on svojih čet ne bode vodil v boj, nego da se vzdigne precej sam iz tabora, ako se oni čvrsto drže svojega sklepa. Sicer pa jim želi srečo v borbi s sovražnikom.3)
Vsled teh različnih izjav se ni moglo v bojnem svetu nič stalnega odločiti; zatorej je Andrej Turjaški kot izkušen vojskovodja sklical na posvetovanje vse nižje zapovednike.
') Dane Gruber, Borba Hrvata sa Turci, str. 67; Zwiedeneck, Ruprecht von Eggenberg, str. 45.
■') Valvasor XV. 538
3) Valvasor XV. 538 do 539. Breinerju .je to ponašanje očital ogrski zgodovinar Istvanfy. Breiner v svoji relaciji (Zwiedeneck, str. 121) navaja za vzrok svojega odhoda sklep vsega bojnega sveta, da se Petrinja zapusti, pa da tedaj tudi njemu ni preostalo nič drugega, nego da odide. Zakaj je pa svojo četo tudi izpod Siska odpeljal ter se ni hotel tukaj boriti, četudi so vsi drugi vojskovodje bili za obrambo? Čudno je, da Valvasor o tem molči ter ga ne zagovarja proti Istvanfyju, ki ga imenuje plašljivca, dočim je Herbarta Turjaškega branil radi Krupe (1565), ko mu je Istvanfy očital, da se ni radi plašljivosti zavzel za trdnjavo. Dr. Zwiedeneck zagovarja Breinerja, ali brez pravega uspeha. Če že ne imenujemo Breinerja plašljivca, moremo ga smatrati za prepirljivca in ošabneža, ki v tako veliki zadregi zapušča svoje tovariše. Častno pa to gotovo ni za njegov spomin
Razloži jim v kratkem položaj vojske ter zahteva od njih, da izjavijo, kaj mislijo storiti. Poprosijo ga, da jim dovoli o tem nekaj časa razmišljati. Kesneje izjavi v njih imenu za-povednik neke karlovške čete Ladislav Bukovački tako-le: »Ko smo odhajali iz Zagreba, niste z nami govorili, niti nas vprašali za svet, zato ni potrebno, da sedaj izjavljamo, nego da vse ono, kar se vam kot izkušenemu generalu zdi dobro, pokorno izvedemo in dovršimo. Ali hočemo vas opomniti, kaj vam je storiti, ko mi molčimo, namreč, da ima vam biti glavna skrb, vse sklepe in čine obrniti le na korist države in vojske.«') Iz tega odgovora je mogel Andrej Turjaški uvideti, da vojska ni oduševljena za bitko.
Na ta način so se morali zapovedniki vrniti s svojimi četami. Ze drugi dan (16. avg.) zjutraj zgodaj se vzdigne vojska iz tabora; spredaj odpravijo vozove in topove, za njimi pešce ter slovenske konjike, za njimi sledijo čete iz Ogrske in slednjič Hrvati pod banom in Zrinjskim, ki sta stražila zadnjo stražo. Vojska je tako hitro odhajala, da je bil ves odhod podoben begu. Trgovci in vojaški branjevci so morali pustiti svojo robo na mestu, ali so jo pa pokončali, ker niso imeli voz, da jo odpeljejo s seboj, samo da se je ne polasti sovražnik.2) Turški zapovednik si ni mogel razjasniti tega bega naše vojske druuače, nego da hočejo njegove čete zamamiti v kakšno zasedo; zatorej je ostal z vojsko še nekaj dni v taboru. Ko se pa sovražniki prepričajo, da se je naša vojska razšla, vzdignejo se proti Sisku ter ga obležejo. Tako je Sisku odbila zadnja ura. V trdnjavi sta zapovedala dva kanonika, Gašpar Grandža in Andrej Fabričič. Sicer pogumna zapovednika se vendar nista mogla dolgo odločiti za obrambo trdnjave, ker sta kmalu izvedela, kako sramotno ju je zapustila krščanska vojska v tako veliki nevarnosti. V trdnjavi je bilo samo 50 kaptolskih vojakov in 50 mož slovenske pomočile čete. Valvasor3) trdi, da je bilo 50 Nemcev in do sto haramij (narodna vojska!. Le-ta četa, katero je postavil Eggenberg za stražo pred trdnjavo, pobegne precej, čim je spazila, da se je sovražnik približal.1)
Turki obležejo Sisek z vso silo. Naspo visoke nasipe na bregu Kolpe nasproti trdnjavi, postavijo na nje topove ter ž njimi razstrele novo zidovje, ki gaje bil dal kaptol postaviti precej po dokončanem prvem obleganju. Tudi napravijo most čez Kolpo, udarijo čezenj na otok ter neprenehoma
') Valvasor XV. 539.
r) Valvasor XV. 539.
») Valvasor XII. 49.
4) Valvasor XV. 539.; Dane Gruber, Borba Hrvata sa Turci, str. 110.
streljajo na trdnjavo, da slednjič podero velik del trdnjavskega zidu. Sedaj izprevidita zapovednika, da se ne moreta nič več braniti, pa šesti dan obleganja skleneta, da se hočeta s sovražnikom dogovarjati. Zategadelj poprosita turškega zapovednika kratkega premirja, češ, da se posvetujeta o predaji trdnjave. Sicer sta pa mislila le še nekaj časa zaustaviti propast trdnjave, dokler se bolje ne pripravita na zadnjo obrambo v nadi, da njima morda vendar le pride na pomoč kakšna krščanska četa. Turki njima dovolijo premirje, kajti prepričani so bili, da se obleganci morajo predati, ker so ostali brez vsake pomoči. Tako jim Turki sporoče v trdnjavo. Sam zapovednik beglerbeg in paša grški njima piše ter v pismu oponaša, da se vrlo motita, če mislita, da se rešita s pom čjo onih, ki ne zaupajo sami svojim silam in so se tako sramotno umeknili. Obljubi pa njima, da se lahko rešita, če se dragovoljno predasta.
Skoro se postavi vsa turška vojska v bojni red pred samo trdnjavo ter zahteva od posadke, da se preda. Ali le-ta ni niti mislila na predajo, nego je upotrebila kratko premirje za to, da se pripravi za zadnji odločilni boj. Grandža in Fabričič dasta vse topove nabiti s krogljami, verigami, raz-sekanim železom in svincem ter jih postaviti nasproti sovražniku. Ko zapovednika trdnjave zanikata predajo, udarijo Turki na njo od vseh strani. Ko se pa le-ti približajo zidovju, zapalijo naši topove, ki pokončajo veliko množino sovražnikov. Razsrjeni Turki se zaženo sedaj še z večjo silo na zidovje. Na vseh straneh prislone lestve ter se začno vzpenjati na zid. Naši se branijo kot levi, streljajo nanje, usipljejo ogenj in kamenje ter jih rušijo z lestev v jarke. Ali strti od prevelike množine sovražnih čet, iznemorejo vsled ran in od trajnega bdenja. Nič več se niso mogli držati. Grandža pade v boju. Turki ga najdejo ter oderejo, kakor se je bil zagrozil tudi Hasan-paša Mikačiču za prvega obleganja, da ga odre, če ga ujame. Zgodilo se mu je pa ravno obratno, kajti kristi-jani so mu glavo odrli ter jo poslali v Carjigrad.1) Fabričica ulove sovražniki z 20 tovariši. Nekaj se jih reši čez Savo, vse ostale pa pobijejo ter odpeljejo seboj v sužnost. Valvasor2) pripoveduje, da so napadli naše janičarji iznenada, ko so se dogovarjali v trdnjavi z odličnimi turškimi poslanci o predaji. Tako so vso posadko pokončali na ukanljiv način, prodrevši skozi razstreljeni in podrti zid v trdnjavo. Zapovednik v trdnjavi postane Ibrahim-beg, zapovednik gradiškanskega brodovja. Fabričica odpeljejo v Carjigrad, kjer ga zavežejo
») Letopis Matice Slovenske 1. 1890., str. 50.
2) Valvasor XII. 50; XV. 539.
v vrečo ter vržejo v morje. Tako je bil izgubljen za kristijane tudi Sisek.1)
Kmalu potem osvoje Turki tudi Hrastovico in Goro. Nato se pa vzdignejo za plenom. Dne (S. septembra udarijo čez Savo proti Zagrebu, razsajajo okoli Svesvetih in sv. Helene ter odpeljejo 5000 ljudi v sužnost.2)
Radi tega poboja krščanske vojske in pada tako važne trdnjave se je razširil silen strah po Hrvaškem in po sosednjih slovenskih deželah. Ljubljanski prebivalci so bili posebno zbegani. Ljudje so bežali s polja v šume in utrjena mesta, kajti v odprtih krajih so bili v vednem strahu, da pridejo Turkom v pest. Iz zagrebške stolne cerkve so poslali vse dragocenosti v Bolonjo na Laško radi večje varnosti.8) Kranjski stanovi pošljejo kot svojega zastopnika na državni zbor v Regensburg Jurija Kisla, barona fužinskega, prosit pomoči proti krvnemu sovražniku. Državni zbor dovoli za obrambo 1572 konjikov, 10.000 pešcev ali pa 60.424 gld. na 60 mesecev. Razen tega se še dovoli na 20 mesecev hitre pomoči.4) Največja nevarnost je pretila mestu Zagrebu. Meščani so bili silno zbegani. V tej stiski se obrnejo za denarno pomoč do vojnega sveta v Gradcu. »Sovražnik je pred pragom«, sporoče meščani. »Ce se polasti Selina, ki je zgorel po nesreči, ter se približa obali Save, ne. bode ga zadržala nobena trdnjava več do Zagreba, in če ta pade, padla je vsa Hrvaška, in vse sosednje zemlje so potem v največji nevarnosti. Meščani zagrebški so izgubili v dosedanjih borbah vse, kar so imeli. Sedaj si ne morejo več pomagati, zatorej prosijo pomoči.«6)
Nadvojvoda preda zapovedništvo vseh čet Andreju Turjaškemu kot glavnemu zapovedniku vseh treh krajin ter mu zapove, da se preseli v Zagreb. Andrej Turjaški pride zares dne 24. septembra v Zagreb ter prevzame zapovedništvo tudi nad mestno posadko. Ali dnevi njegovi so bili že sešteti, kajti dne 8. oktobra je sklenil svoje življenje, in Zagrebčani so bili prisiljeni iznovič iskati pomoči pri vojnem svetu.6)
Že dne 10. novembra priporoča bojni svet prošnjo zagrebških meščanov nadvojvodi Maksimilijanu (administratoren des
') Dane Gruber, Horba Hrvata sa Turci, str. 112. Sisek je padel 24. avg., po Valvasoru (XII. 50) šele 28. avg., kar pa ni točno: Hormayr, Archiv f. Gesch., Staats- und Kriegskunst. Jahrg. 1829, str. 340.
■') Valvasor XII. 49 do 50
s) Balthasar Kercselich, Historiarum cathedralis ecclesiae zagra-biensis Partis primae Tomus I. Zagrabiae, str. 297.
*) Dimitz, Gesch. Krains III. 250 do 251; Zinkeisen, Gesch. des osm. Reiches III. 591.
6) R. Lopašič, Spomenici hrv. krajine, knjiga I. str. 193 do 194.
6) Izvestja muzejskega društva za Kranjsko. Letnik III. str. 173.

hochmeisterthumbs in Preussen), ker je neobhodno potrebno, da se Zagreb, ki je ves podrt, uredi čim prej kot glavna trdnjava (Haubtvestung). Poslanci zagrebškega mesta se po-dado celo v Prago prosit pomoči pri cesarju Rudolfu II., ki je bil že poprej, nego so Turki osvojili Sisek, dovolil 10.000 goldinarjev za trdnjavo, katera se je imela zidati med Petrinjo in Siskom. Bojni svet je predložil cesarju, da bi se sedaj uporabil le-ta denar za trdnjavo zagrebško, ker je padel Sisek.1) Kapitelj zagrebški je prosil cesarja pomoči še za ob-sedanja Siska; ali je ni dobil o pravem času. Cesar zatorej v pismu teši in hrabri kanonike v tej veliki zadregi. Na cesarskem dvoru dobro vedo, v kakšni nevarnosti se nahaja Hrvaška, a cesarju je posebno žal, da se je sreča tako hitro obrnila na propast njegovih podložnikov. On se bode na vsak način trudil, da jim preskrbi pomoči. »Ali vi,« piše cesar kanonikom, »bodite pogumni v nevarnosti, pokažite se kot pravi možje in nikarte potemniti z obupnostjo svoje stare slave. S tem zadobite tudi v nebesih večno plačilo.«2)
Da se tudi v Zagrebu svet umiri, pošlje cesar tjekaj za posadko svoje najemnike pod zapovedništvom Daniela Frankola Trščana, ki je postal kesneje stotnik petrinjski in senjski ter za nekaj časa celo namestnik krajiškega generala. Zagrebčani pa niso bili zadovoljni s tem zapovednikom ter so ga tožili cesarju, da prezira njih pravice in da huje tlači narod nego sam Turčin.3)
Tudi po slovenskih deželah, posebno še po Štajerskem, se je razširil strah pred Turki, ko se je izvedelo, da so osvojili Vesprim in Paloto, tedaj ves predel okoli Blatnega jezera.4) Slutilo se je, da mislijo od tukaj udariti celo na Dunaj. Sama nadvojvodinja Marija, sovladarica v Gradcu, soproga pokojnega nadvojvode Karola, se je pripravljala za beg na Tirolsko. Zatorej je pisala svojemu svaku, nadvojvodi Ferdinandu, da pripravi zanjo stanovanje. Iz omenjenega pisma se pa tudi lahko razvidi, kako veliko pomanjkanje je zavladalo takrat na nadvojvodskem dvoru v Gradcu. Nadvojvodinja Marija je morala poklicati svojega sina Ferdinanda iz Ingolstadta domov, ker ga ni mogla tamkaj nič več vzdrževati. Ves denar se je potrošil za obrambo dežele, novih dohodkov pa ni bilo pričakovati od nobene strani. Že zdavnaj se je potožila radi teh neprilik cesarju, ali ni dobila od njega nobene vesti. Zatorej prosi sveta pri svojih svetovalcih.
') R. Lopašic, Spomenici hrv. krajine, knj. I. str. 194.
2)	Dane Gruber, Borba Hrvata sa Tnrci, str. 112 do 113.
3)	Balthasar Kercselich, Historia cathedralis ecclesiae zagrabiensis. Zagrabiae, str. 297.
4)	Valvasor XV. 540.
Ko pride njen sin domov, naj se hitro upozna z upravo dežele in s svojimi podložniki, da reši, kar se še da rešiti. Tajnik Nogarol odgovori nadvojvodinji v imenu Ferdinanda, da mu je sicer žal za njo in njene podložnike, ali on se nadeja, da ne bode morala pobegniti iz dežele. In zares so se okolnosti kmalu izpremenile, in slovenski svet se je umiril, ko so se začele krščanske vojske po Ogrskem sreč-neje vojskovati.1) Oddehnila se je pa tudi Hrvaška za kratek čas. Veliki vezir je potreboval namreč večjo vojsko na Ogrskem, kamor je zategadelj poklical bosenskega pašo k svoji vojski v Stolni Belgrad.
Veliki vezir Sinan-paša je prispel, kakor je bilo že omenjeno, koncem avgusta v Belgrad, kjer je ostal devet dni. Tukaj je umrl (4. sept.) nesrečni cesarski poslanec Krekvic, katerega je Sinan-paša mučil prav nečloveško, ko ga je s seboj vlačil okovanega v težko železje. Drzoviti paša je obdolžil pet slug Krekvičevih, češ, da so oni krivi smrti, pa da se bodo morali zato zagovarjati pred cesarjem. Ali 011 jih ni držal ujetih, nego jih je pustil dalje v Budim, samo da pokrije na ta način svojo okrutnost nasproti cesarskemu poslancu. Kmalu zatem udari Sinan-paša proti Oseku, kjer postavi most čez Dravo ter privede svojo vojsko na Ogrsko (27. sept.). Tukaj izve, da je cesarska vojska zbrana pri Rabi, med potjo napade Vesprim in Paloto. Iieglerbegu rumel-skemu zapove, da pripelje iz Budima v Stolni Belgrad šest velikih topov in dva mala topiča. V ravnici pred Stolnim Belgradom se utabori vojska ter dobi dva dni odmora; ob-jednem se vojska pregleda ter dobi tudi plačo. Pustivši v Stolnem Belgradu pašo bosenskega, ki je bil v tem že prispel semkaj iz Hrvaške, vzdigne se Sinan-paša na Vesprim. Po tridnevni borbi se preda Vesprim (dne 13. oktobra) pod pogodbo, da posadka slobodno odide. Ravno tako se zgodi osem dni kesneje s trdnjavico Paloto, ali je njena posadka bila izdajniško pomorjena. Potem se poda paša, ker je že jesen nastopila, z vojsko v Budim in Segedin prezimovat. Ali tukaj se pobuni turška vojska dne 30. oktobra, t. j. na dan, ko preneha turška vojska vojskovati se na morju in na suhem. Vojaki prerežejo Vrvi pašinega šatora ter ga prisilijo, da se vrne na Turško v Belgrad. Od tukaj pošlje sultanu glasnike o zmagi na Ogrskem ter potem razvrsti vojsko po zimskih stanovih.
Dokler je razmeščal Sinan-paša svojo vojsko po zimo-viščih v Belgradu, boril se je budimski paša Ilasan pred Stolnim Belgradom z Zrinjskim, Nadaždom, Palffyjem in
') Hurter, Gesch. Ferdinand II., str. 147 do 148.
Ilardekom. Dne 3. novembra so bili Turki pred isto trdnjavo hudo pobiti. Sam Hasan-paša je padel s 6000 vojaki. Naši so zarobili 44 topov in silo plena. Nekaj dni kesneje (15. novembra) osvoji Krištof Teufenbach, deželni poglavar štajerski, trdnjavo Filek ter jo poruši, kakor tudi dve drugi trdnjavici, Keko (t. j. modra stena) in Halloko (t. j. vranja kula), posest Forgačevo; tudi Samosko, I)evany, Bujak, Szecsen, Dregelj, Hajatsko in Novi Grad se predado naši vojski. Da so bili zapovedniki omenjenih trdnjavic strogo kaznovani, kakor je bila že navada pri Turkih, moremo si lahko misliti.1)
Na Hrvaškem se je mislilo, da je za to leto prenehala vsaka borba, ker je bila že kesna jesen ter nastopilo silno deževje, ki je Turke zadrževalo pri njih napadih. Ali vkljub tem nepovoljnim okolnostim so se Turki vendar le še enkrat pokazali na hrvaškem zemljišču. Dne 6. decembra se zbere okoli Petrinje, Siska in Hrastovice do 3000 Turkov, ki po-plenijo ves kraj prek Save do Ivaniča. Ko to izve ivaniški zapovednik Bjelan Grasswein, skliče hitro 900 junakov ter napade ž njimi Turke. Dne 19. decembra se strne ž njimi iznenada ter jih pobije do 700, mnogo polovi, ostale pa zapodi v Savo, kjer se večjidel potope.2)
Kdo je mislil po sijajni zmagi pri Sisku meseca junija, da se to leto vendar le nesrečno dovrši za Hrvate in Slovence? Le radi nesloge in slabe oskrbe morala je pasti za kristijane tako važna trdnjava, kakor je bil Sisek. Sedaj je bila Turkom odprta pot na severoiztok. Vendar pa turška sila ni bila v teh krajih nič več tako jaka, marveč je že precej oslabela. Vrh tega pa so zvali od tega časa turško vojsko prav pogostoma na Ogrsko, kjer so cesarski generali počasi čistili deželo besnih sovražnikov krščanstva. Vendar pa je le jedinost v vodstvu vojske mogla rešiti kristijane daljnjih nadlog. Zatorej je Rudolf II. vrhovno zapoved-ništvo na Ogrskem izročil za leto 1594. bratu Matiji, a na Hrvaškem nadvojvodi Maksimilijanu, ki je prevzel vlado tudi na Štajerskem mesto nadvojvode Ernesta. Tega je cesar potreboval na Nizozemskem. Karolov sin Ferdinand se pa še ni bil v tem povrnil iz Ingolstadta v Gradec.")
Oba nadvojvodi sta potrebovala dobrih vojskovodov, a ker je bil Ruprecht Eggenberg takrat glasovit po svoji zmagi pri Sisku, želela sta ga imeti obadva. Maksimilijan mu je ponudil v ime cesarjevo službo glavnega vojskovodje (General-oberstlieutenant) na slavonski in hrvaški krajini, Matija pa
') Valvasor XV. 540; Hammer, Gesch. d. osm. Reiches IV. str. 221 do 222; Zinkeisen, Gesch. d. osm. Reiches III. str. 594 do 595
2)	Zwiedeneck, Ruprecht von Eggenberg, str. 122.
3)	R. Lopašic, Spomenici hrv. krajine, knj. I. str. 194.
ga je hotel imenovati za glavnega zapovednika (Oberstzeug-meister) vseh čet cesarskih dežela. Eggenberg se odloči za prvo čast ter nastopi službo že dne 1. maja 1594. Njemu je bila podložna razen domače vojske v slovenski in hrvaški krajini tudi tuja tukaj nameščena vojska. Tudi ban s svojo vojsko bi mu moral biti podložen, kar pa je bilo seveda proti pravicam hrvaške kraljevine. Za plačo mu je bilo opredeljeno na mesec 1000 gld., za tedanje čase nenavadno velika svota.1)
Tako se je pripravljalo vse za novo vojsko. Bil je pa tudi že skrajni čas, kajti Turki, oholi vsled osvojenja Siska, so razsajali po Turopolju, da je bilo groza. Meseca junija napadejo celo Karlovec s 15.000 vojaki. Ali junaška vojska pokojnega Andreja Turjaškega pod stotnikoma Žigo Pose-darskim in Lambergom ter pod hrvaškimi častniki Matijo Oršičem, Gregorijancem, Ratkajem in Ivanom Vojkovičcm odbijejo ta napad, četudi seje bil od vlage pokvaril smodnik ter so puške nosile komaj 30 korakov daleč. Sovražnik pobegne na Petrovo Goro, a radi večje varnosti povečajo vojskovodje posadko karlovško za tisoč mož haramij (hrvaški brambovci).2)
Skrajni čas je bil že tedaj, da pride novi vrhovni upravitelj krajine, nadvojvoda Maksimilijan, sam na Hrvaško. Stanovi hrvaški in slovenski so ga resno prosili, da začne vojsko s sovražnikom. Odloči se slednjič za to podjetje ter javi banu Bakaču, generalom Eggenbergu, Grass\veinu, Herber-steinu in .Juriju Lenkoviču, kije nasledil v generalatu karlov-škem Andreja Turjaškega, da pride na Hrvaško meseca julija. Zapove jim ob jednem, da zbero svoje čete, pripravijo topov, hrane in drugih potrebnih stvari za obleganje Petrinje. Vojska je bila v tem že vsa pripravljena. Generali pri-peljajo svoje krajiške čete, ban hrvaški pa zbrano hrvaško plemstvo, a zbor hrvaški sklene, da se zbere tudi črna vojska. Njim se pridruži tudi kranjski deželni upravitelj Ainkuhrn (Valvasor ga zove Einhorn) s kranjskimi vitezi, z Ivanom in Jakobom Lambergom, Jakobom Edlingom, Erazmom Schever-jem, Danijelom Barborn, stotnikom senjskim, z Ivanom in Ciprijanom Coroninijem. Tako seje zbrala lepa vojska 16.000 mož;3) Valvasor*) trdi, da jih je bilo samo 8000, a Dimitz6) je to število povečal celo na 24.000, kar je pa skoraj neverjetno.
') Zwiedeneck, Ruprecht von Eggenberg, str. 123.
2)	Valvasor XII. 53; Dane Gruber, Borba Hrvata sa Turci, str. 119.
3)	Dane Gruber, Borba Hrvata sa Turci, str. 120.
4)	Valvasor XV. 541.
6) Dimitz, Gesch. Krains III. str. 251 po Richterju. Gl. Hormayr,
Archiv f. Gesch. Staats- und Kriegskunst, Jhrg. 1829, str. 344.
Vojska ni čakala nadvojvode Maksimilijana, nego se je vzdignila sama proti Petrinji. Dne 21. julija se že utabori na ravnici pred Petrinjo ob Kolpi. Hitro se povzdignejo nasipi ter na nje namestijo topovi. Naši napravijo drugi dan tudi most čez Kolpo na 24 ladjah, malo dalje od trdnjave, kamor niso dosegale krogle sovražnikove. Turki skoro spazijo, da delajo naši most, pa jih hočejo zaustaviti. 150 konjikov in nekoliko pešcev s 4 topovi napade naše delavce. Tako iz-nenada prihrume do mosta, da so bili naši v hudi zadregi, in bilo bi jih gotovo več pobitih, da se niso hrabro držali vitezi Istvanfy, Peter Castelani in Peteon. Naši potem kmalu dogotovijo most ter udarijo z večjo silo na Turke, katere po hudi borbi premagajo ter jim otmo 4 tope.1)
Sedaj začno naši streljati na trdnjavo, ali turška zapo-vednika Erdoglis-beg in Rustan zasmehujeta našo vojsko radi izgubljenega truda, kajti trdnjava je bila učvrščena z dvojnim zidom, obdanim s hrastovimi hlodi, ki so bili zbiti z žeblji. Vrh tega jo je branila reka Kolpa, da je bil za naše pristop do nje prav težaven. Vendar pa naši ne zdvojijo, ampak so vsi oduševljeni za borbo ter prepričani, da to trdnjavo morajo osvojiti. Nadvojvoda Maksimilijan sklene zatorej našim pomoči ter se odpoti z drugo vojsko na bojišče. Dne 24. julija je bil že v Zagrebu, a sledečega dne je pohitel čez Savo mimo Siska v Petrinjo. Ko Krdoglis-beg izve, da se približuje druga pomočna vojska, sklene naše napasti z vso silo ter jih prej pokončati, nego jim pride pomoč. Dne 27. julija zgodaj udarijo Turki na naše neoprezne straže pri nasipih ter jih hitro premagajo in pobijejo, med njimi tudi nižjega zapovednika Štel ana Geraja, stotnika koprivniškega; njegov drug Ivan Veličaj pa se je rešil. V tem pa napadeta dve^ drugi četi turških konjikov most. V našem taboru je vse preplašeno, le zapovednik Eggenberg hitro spozna nevarni položaj ter pošlje brzo pomoč k mostu, kajti če pade most, potem je vse izgubljeno. Borba je bila huda, ker so Turki ob jednem streljali s topovi proti mostu. Slednjič odloči zmago vendar le pogumnost naše vojske ter reši most, ali vojska izgubi pri tem sto mož in pet topov. Samo jeden večji top so~ naši rešili, ker ga Turki niso mogli hitro s seboj odpeljati.
Ko izve Maksimilijan o tej borbi, pohiti še brže s 1000 najboljšimi konjiki proti Petrinji. Na večer istega dne pride v Letovanič, jedno uro pred Petrinjo, kjer prenoči. Drugi dan ga sprejmejo častniki, s katerimi pride v tabor ter ga
•) Hormayr, Jhrg. 1829, str. 343.
razgleda. Svojo vojsko prevede potem čez most ter se uta-bori blizu trdnjave v bližnji šumi.1)
Jurij Lenkovič, ki je vodil hrvaške in kranjske čete, je imel prispeti ob jed nem z Maksimilijanom v tabor; ali to se ni zgodilo, ker je dobil od nadvojvode zapoved, da med potjo osvoji Ilrastovico in Goro. Lenkovič napade najpoprej s svojo četo in s topovi, ki jih je dobil od nadvojvode, trdnjavo Ilrastovico, katero je branil Ibrahim-aga s 40 vojaki. Komaj naši vojaki izstrele nekolikokrat v trdnjavo, precej se preda zapovednik pod pogodbo, da sme oditi s svojo četo. Tudi Turki v Gorah izroče preplašeni svojo trdnjavo Lenko-viču, ki postavi v obe osvojeni trdnjavi jake posadke ter ju oskrbi z obilno hrano. Lenkovič pohiti zatem v tabor k Maksimilijanu, kjer seje prvič proslavil kot hraber in oprezen vojskovodja.2)
Oblegani Turki kmalu izprevidijo, da hočejo kristijani na vsak način Petrinjo osvojiti, zatorej jih vznemirjajo v taboru, kolikor le morejo. Najhujši udarec za krščanski tabor je bil stolp Hasanov.8) Ta stolp je bil sestavljen iz samih hrastovih tramov, ki so bili zbiti s čvrstimi žeblji. Na vrh so postavili Turki ogromen top, kije sipal lahko na vse strani 20 funtov težke krogle. Stolp je stražilo do 50 vojakov. Na ta način so bili naši vedno vznemirjeni, kajti s stolpa se je moglo lahko v naš tabor streljati pri vsaki priložnosti ter našim braniti celo nasipe popravljati.
Ta stolp je bilo treba osvojiti. Nadvojvoda Maksimilijan se je zategadelj pripravil za borbo. Od več strani naperi topove na ta stolp, in kakih sto mož dobi zapoved, da ga zaskočijo. Ali krogle iz turškega tabora in s stolpa razprše naše vojake. Že tri dni traja krvava borba. Četrti dan se pa odločijo Lenkovičevi senjski Uskoki za napad. Do 600 njih naskoči stolp ter ga hitro obda vkljub divji obrambi od turške strani. S strašnim vpitjem se prerinejo Uskoki do tramov, naslone na stolp lestve ter začno s sekirami oboroženi po njem plezati. Huda je bila borba. Na stolpu je bilo 80 Turkov, ki so odbijali napad na vse razne načine. Streljajo s puškami, prebadajo s sulicami, mečejo na naše
') Hormayr, Archiv f. Gesch. Staats- und Kriegskunst, JahrganK 1829, str. 344.
2) Hormayr, ibid.; Valvasor XII. 44; XV. 541.
s) Ta stolp je bil postavljen poleg groba Hasanovega. Hasan-paša je' bil sprva pokopan pri Sisku. Ban Bakač Erded je dal njegovo truplo,
ko so ga izvlekli iz vode, zaviti v dragocene preproge ter pokopati na
nekem holmcu poleg Siska. V grob zabode sulico, na kateri se je vila
zastava. Ali Rustan in Eraoglis sta ga zbok nekega praznoverja iz-
kopala in neke temne noči pokopala pri Petrinji, kjer je bil sedaj po-
stavljen omenjeni novi stolp. (Valvasor XV. 541.)
goreči sumpor, da je mnogi Uskok zgorel, ali množica njih vendar le odloči zmago. Kmalu so na vrhu stolpa, odkoder pomečejo Turke, nato se polaste tudi topa. Malo Turkov se reši v bližnjo kulo. Te Lenkovičeve junake pohvali nadvojvoda Maksimilijan radi njih posebne pogumnosti. Oni so pa ravno hoteli pokazati s tem svojim činom, kako so privrženi vladarju habsburškemu, pri katerem so jili hoteli njih sovražniki ovaditi kot nezveste podložnike.1)
Cim so naši osvojili omenjeni stolp, ki je bil Turkom jedina nada, obrnejo po zapovedi nadvojvode Maksimilijana 8 topov proti kuli, kjer pobijejo jako mnogo Turkov. Tako se zmanjša turška vojska, ki vsled tega izgubi vsako nado, da se bode mogla držati v započeti borbi. In ko se je potem razvil v kuli strašen smrad od mrtvih trupel, ni se mogel sovražnik nič več v njej vzdržati. To opazita turška zapovednika Rustan in Erdoglis pa poskrbita, da se reši, kar se je dalo še rešiti. Posula sta zato kulo s smodnikom, a ravno tako tudi topove, da se poprej razpočijo in pokončajo. Potem zažgeta sumpor, da je začela vsa kula goreti, čim so jo zapustili vojaki. Le-ta četa se obrne najprej proti Zrinju, a kesneje pobegne v Kostajnico. Naša vojska osvoji Petrinjo dne 10. avgusta. V prvi vrsti so odločili boj Lenkovičevi Uskoki.2)
Isti dan zažgo Turki tudi Sisek ter ga zapuste. Ko je namreč siška posadka videla, da Petrinja gori, ter slišala ob jednem pokanje topov, znala je, kaj to pomeni, in da nje nič boljšega ne čaka. Zatorej zažge precej na to svojo kulo ter pobegne iz nje na ladje, ki so bile pripravljene na Savi. To se je pa vse tako hitro vršilo, da so morali mnogi, ki so zaostali, plavati za ladjami, da jih doidejo, ali se pa prepustiti milosti ali nemilosti sovražnikovi. Med poslednjimi je bil tudi zapovednik kule Ibrahim-beg. Bilje šepav, ker je bil pri Bihaču ranjen v nogo. Njega in še mnogo drugih Turkov ulove naši, ki so prihiteli v Sisek, zapazivši, da gori. Naša vojska predobi na ta način tudi Sisek z 20 topovi, katere izvlečejo iz vode, kamor so jih bili potopili Turki. Po osvojenju teh dveh važnih trdnjav delalo se je na to, da se pokončajo ostanki sovražnikove vojske ter osvoje sosednje kule in trdnjave. Jurij Lenkovič napade zatorej Kostajnico, ki je bila že od leta 1556. v turški oblasti. Iznenada prihrumi na njo ter jo osvoji, ali le za kratek čas. Ker se je moral vrniti s svojo četo k glavni vojski, zasedejo jo zopet Turki.3)
»1 Valvasor XII. 45; XV. 542. Senjski Vlahi so bili večji del katoliki.
s) Valvasor XV. 542; Balthasar Kercselich, Historia cathedralis ecclesiae zagrabiensis, str. 299; Hurter, Gesch. Ferdinand II., III. str. 149.
») Valvasor XII. 21.
Peter Erdedi je čistil predele okoli Siska, Zrinjski in Nadažd pa sta bila poslana s konjico v Kanižo, ker je bil nadvojvoda Maksimilijan sedaj nakanil udariti z vojsko na Ogrsko, da se združi z bratom Matijo.1)
Nadvojvoda Maksimilijan je dal pred svojim odhodom petrinjsko trdnjavo čisto razdejati, ker je mislil, da je ni vredno popravljati. Ali se je prevaril, kakor bomo videli. Z velikim trudom osvojene trdnjavice niso dobro oskrbeli niti s hrano niti s posadkami, pa so jo zatorej Turki dobili zopet v svojo pest. Kulo siško je prepustil nadvojvoda zagrebškemu kapiteljnu, tako tudi zemljišče okoli podrte Petrinje. Ko jo nadvojvoda pohvalil in nadaril senjske Uskoke radi njih posebne hrabrosti, zapusti tabor ter se povrne s svojo četo in 30 topovi na Štajersko. Dan osvojenja Siska (10. avg.) proslavljali so zapovedniki vsako leto s tem, da so se menjali ta dan v službi.2)
Ako so hoteli kristijani, da jim bodo zadnje zmage nad Turki koristne, morali so osvojene trdnjave popraviti in z jakimi posadkami oskrbeti. Najbolj potrebno je bilo to pri Sisku. Kapitelj zagrebški se je trudil po svojih slabih silah, da popravi kulo; ali kaj je mogel storiti s tako neznatno podporo, ki jo je dobil od cesarja. Borih 4000 goldinarjev je mogel potrošiti, a kaj je to bilo za Sisek, ki se je smatral za prvo trdnjavo na Hrvaškem. S čim naj bi si nabavil orožje, smodnik in topove, s čim plačal vojake? Le 30 konjikov in 50 haramij se je moglo vzdrževati od teh slabih dohodkov. Pa s to četo naj se brani ves turopoljski predel? Vrh tega pa so izjavili stanovi hrvaški, da niso dolžni braniti na svoje stroške osvojene prekokolpske krajine, ter so celo razpustili svoje čete. Bana Tomaža Erdeda pa je cesar poslal prav v tem času kot svojega polnomočnika iz dežele sklepat mir z Žigo Batorijem, vojvodo erdeljskim. Tako je ostala Hrvaška skoraj brez vsake prave obrambe.3) Zavoljo slabe podpore se je moral tudi nadvojvoda Maksimilijan povrniti iz tabora, kjer se je bila pojavila bolezen radi prevelikega pomanjkanja hrane. Poročila nadvojvode, katera je pošiljal cesarju, so prav žalostna. »Vojska v Karlovcu«, piše nadvojvoda, »toži, da ne dobiva v redu svoje plače in da mora svoje stvari prodajati, ako se hoče prehraniti. Ako se ne bodo o pravem času plačevali ti dobri ljudje, ki dobro poznajo način vojskovanja s sovražnikom, morajo se povrniti v svojo domo-
') Hormayr, Archiv f. Gesch. Staats- und Kriegskunst, Jahrgang 1829, str. 347.
-) Balthasar Kercselich, Historia cathedralis ecclesiae zagrabiensis, str 300.
3) Ibid.
vino, ker jim tukaj ni obstanka. Prav taka se godi polku Rajtenavskemu, ki je tako siromašen, gol in večjidel bolan, da se Bogu smili.« Nadvojvoda zaklinja cesarja kot skrbnik naslednikov nadvojvode* Karola, katerih dežele so v veliki nevarnosti, da čim prej pošlje izdatno pomoč.1) Ali le-ta pomoč je bila vedno preneznatna, zato naša vojska tudi ni imela pravega uspeha.
Turki so bili dobro poučeni v vseh teh okolnostih, pa so hitro upotrebili čas in priložnost, da se osvetijo kristijanom za nedavno pretrpljene izgube in da osvoje zopet izgubljena mesta. Že prve dni septembra se vzdigneta iz Kostajnice, katero je moral Jurij Lenkovič zapustiti, Rustan in Erdoglis-beg na naše kraje s svojimi četami. Prvi udari na Ilrasto-vico, katero hitro osvoji, ker je bila naša posadka pobegnila. Potem se obrne proti Petrinji, katero da precej obnoviti in učvrstiti, ter tudi v njej ostane z večjo posadko. Erdoglis pa je, osvojivši Gore, napadel Turopolje ter ga strašno opu-stošil, posebno predel okoli Farkašiča. Kaj je bilo našim početi? Vojska se je bila že večjidel razšla, pa jo je bilo treba sklicati iz bližnjih trdnjav, iz Karlovca in Zagreba. Bilo je sicer že kesno v jeseni, ali vendar je Eggenberg s Coroninijem, ki je bil takrat pri Petrinji imenovan zapoved-nikom konjiče, napadel Erdoglisa blizu Kolpe, ko se je vračal z velikim plenom v Petrinjo. Razvije se huda borba, v kateri padejo skoraj vsi Turki, a naši jim odvzem« ves plen. Sam beg Erdoglis je bil ujet ter poslan v Požun (ne v Gradec, kakor trdi Zvviedeneck, češ, da je bil ujet na Maksimilijanovi, iz Gradca upravljani krajini), kjer je tudi v ječi umrl.2)
Zmaga krščanskega orožja pa ni imela nobenega pravega pomena, kajti s tolikim trudom osvojene trdnjave so ostale slednjič vendar le v turški oblasti; tako je ves trud tega leta bil za Hrvate in Slovence brezuspešen v teh predelih.
') Zwiedeneck, Ruprecht von Eggenberg, str. 123 do 124.
'') Balthasar Kercselich, Historia cathedralis ecclesiae zagrabiensis, str. 300; Zwiedeneck, Ruprecht von Eggenberg, str. 124 do 125. Hurter, Gesch. Ferdinand II., zv. III. str. 149. Richter (Hormayr, Archiv, Jahrg. 1829, str. 347) pripisuje to zmago Ivanu Coroniniju in njegovi četi. Zatorej se zove tudi brdo, na katerem je Coronini pokončal turško vojsko in ujel Erdoglisa, Lahovidevo brdo = italijansko brdo, češ, da je bil Coronini Italijan. Richter je posnel te podatke po knjigi: Bellum Petri-nense, Gorz 1779, katero je napisal grof Rudolf Coronini. Le-ta je seveda vse zasluge pripisal v prvem redu svojemu sorodniku, da proslavi tako tem bolj rod Coroninijev. Po Richterju se je bitka dogodila že koncem avgusta, po Hurterju (III. str. 149; pa 15. sept., kar dokazuje po nekem pismu nadvojvode Maksimilijana cesarju Rudolfu iz Radgone. Po Kercse-lichu (str. 300) pa bi se bila morala bitka še kesneje dogoditi, kajti po njegovi trditvi sta se oba turška zapovednika vzdignila iz tabora šele dne 20. septembra, kar pa ni prav verjetno, ker nimamo dokazov zato.
Na Ogrskem je prevzel obrambo nadvojvoda Matija ter še po zimi 1. 1594. prispel v Rabo, kjer se je sklenilo, da se ima obsesti Novi Grad. Zapovednik Palfy je imel izvršiti ta nalog, kar se mu je tudi posrečilo s 14.000 pešci in 7000 konjiki po kratki borbi. Kmalu zatem napade tudi Zrinjski s 10.000 vojaki turška posestva. V tej borbi se mu pridruži plemstvo iz Medmurja in posadka iz Kaniže. Ž njim so se vojskovali tudi Frančišek Nadažd ter stotniki Žiga Ilerberstein, Friderik Trautmansdorf, Ivan Larič in Melhior Rodern. S to vojsko in 11 topovi se poda Zrinjski proti Berzencu. Turki razpoznajo precej svoj položaj, zažgo trdnjavo ter se umaknejo prej, nego se jim približa naša vojska. Naši pogase hitro ogenj ter zaplenijo 7 topov v trdnjavi. Potem se vzdigne vojska na Corgo ter ga začne biti s topovi. Ilasan-aga, sandžak v Segezdu, izprevidi veliko nevarnost za-se in za posadko ter hitro pobegne iz trdnjave, zapalivši jo poprej na vseh straneh. Naši zasedejo same podrtine. Sedaj jo udarijo na Babočo. Zrinjski se je nadejal, da dobi tudi njo tako lahko v svojo last. Ali se je prevaril. Turki so namreč izvedeli o nakani naše vojske, pa so podrli vse mostove preko rečice Rinje, katere naša vojska ni mogla pregaziti, ker se je bila razlila vsled spomladanskega deževja. Ker ni mogel Zrinjski na noben način do trdnjave, tudi ne preko potoka Labada, kjer so bili nametani visoki nasipi, povrne se koncem marca v svojo Kanižo.1)
Početkom maja se zbere na Ogrskem velika cesarska vojska. Z jednim oddelkom obsede štajerski deželni poglavar Teuffenbach trdnjavo Hatvan, z drugim večjim pa se vzdigne sam nadvojvoda Matija na Ostrogon. Beglerbeg budimski Hasan-paša pride z 10.000 vojaki Hatvanu v pomoč ter se strne s Teuffenbachom pod trdnjavo. Po dveurni borbi so Turki premagani ter izgube do 3000 mož, med njimi mnogo odličnih zapovednikov. Drugi dan po bitki začne^ nadvojvoda Matija sam oblegati Ostrogon s 50.000 vojaki. Šestkrat napade krščanska vojska trdnjavo, ali vsakikrat jo obleganci odbijejo. Ze 59 dni oblegajo kristijani trdnjavo, pa ni bilo nobene nade, da jo pridobe. Kar se izve, da se približuje Sinan-paša trdnjavi v pomoč. Na to se je morala krščanska vojska umekniti izpod Ostrogona.2)
Sinan-paša, kateremu je bilo žal, da je začel vojsko, pisal je v tem za pomoč v Carjigrad. Sultan mu pošije v pomoč samega ago janičarskega, kar se doslej ni še noben-krat zgodilo. Ta aga je spremljal le sultana v vojsko, dru-
') Dane Gruber, Borba Hrvata sa Turci, str. 118.
3) Hammer, Gesch. d. osm. Reiches IV. str. 222.
gače pa je ostal vedno v Carjigradu za obrambo sultanovih dvorov. Ago je spremljal Džebedši-bači s 1000 pešci, a tudi kanu tatarskemu je bilo zapovedano, da pride vezirju v pomoč. Pripeljal mu je 40.000 mož v tabor. Z ogromno vojsko od 100.000 mož udari tedaj Sinan na Ogrsko, da pomore Ostrogonu in Ilatvanu.1) Hitro osvoji Tato, katera je bila izročena Juriju Pazyju; le-ta se ni niti branil, nego je predal trdnjavo brez borbe. Turki so ga pustili iz trdnjave vkup s posadko. Ravno tako hitro in brez težav osvoje Turki tudi kulo sv. Martin ali sv. hrib, kjer je bil samostan za redovnike. Od tukaj se poda Sinan naravnost proti Rabi, katero obsede zadnjega dne julija meseca. Naši zategadelj hitro popuste obleganje Ilatvana in Ostrogona ter pobite v pomoč Rabi. Bilo je nade, da kristijani uspejo, ker je bila njih vojska mnogobrojna. Turki so obsedali trdnjavo 20 dni, aii pravega uspeha niso imeli. Zato sklene naša vojska po predlogu zapovednika Palfyja pogumen čin, namreč da napade turški tabor. Ali nemške čete niso hotele sodelovati pri tem podjetju, pač pa ogrska pod Palfyjem. Bilo je 5000 mož najboljše vojske, a ravno s toliko četo jim pride iz trdnjave v pomoč zapovednik Hardek. Poveljnikom brodovja na Donavi pa je bilo zapovedano, da v istem času s svojimi četami napadejo sovražnika od zadaj. Palfy in Hardek junaško odbijata Turke ter jih celo prepodita z nasipa; ali ko pošlje proti njima Sinan nove čete janičarske, ne gane se Matija, niti se pridružijo borbi brodarji. To odloči borbo. Naši so se borili kot levi od zore do poldne. Ali ko je bil Palfy ranjen ter odnesen z bojišča, začela se je tudi njegova četa umikati; Hardek pa pobegne s svojo četo v trdnjavo. Turki izgube v tej bitki čez 3000 mož, kristijani pa le 255. Vendar pa Turki nadaljujejo obleganje. Ko je pa slednjič Sinan-paša uvidel, da ne bode mogel trdnjave prej osvojiti, dokler ne zapre mesta tudi od vode, začne delati most čez Donavo. V bojnem svetu nadvojvode Matije bili so zmedeni radi tega. Le pogumen napad na delavce jih je mogel rešiti iz zadrege. Zatorej napade junaški Zrinjski s svojo četo, kateri so bili tudi Nemci pridruženi, delavce mostii in janičarje - stražarje ter se bije ž njimi do noči, ali brez uspeha, četudi je pobil do 2000 Turkov ter svojih izgubil čez 200 mož. Turki narede po noči most. Plašljivi Nemci so bili krivi, da je nadvojvoda Matija popustil obleganje ter odšel s svojo vojsko. Ohranitev mesta je prepustil zapovedniku Hardeku. Ko Turki spazijo, da se naša vojska umiče iz tabora v velikem neredu, napadejo tem huje trdnjavo od vseh strani. Plašljivi
') Ibid. str. 222 do 223
Hardek se preda sovražniku že čez 20 dni, četudi bi se bil še lahko branil. Se preden je minilo tridnevno premirje, katero je bilo dovoljeno v to svrho, da se dokončajo pregovori o predaji, izročil je zapovednik Ilardek trdnjavo Turkom. Radi tega podlega čina je bil Hardek, ki se je pred obleganjem hvalisal, da pozoblje vse Turke, če si že ne stro pred Gronom vratu, vkup z graditeljem Perlinom pozvan pred vojaško sodišče. Oba sta bila obsojena na smrt ter drugo leto 1595. dne 16. junija ob glavo dejana.1) Osman-paša pa je postal sandžak rabski ter je dobil za posadko v osvojeni trdnjavi 8000 janičarjev in 300 topov s 1000 topničarji.
Vsled teh žalostnih poročil z bojišča razširi se po sosednih deželah iznova velik strah pred Turki. Celo na Mo-ravskem in Sleskem se je prebivalstvo pripravljalo za boj proti sovražniku. Štajerska je bila silno vznemirjena, ko je večja četa Turkov prodrla do Kaniže, v Ljubljani pa je bilo vse na nogah, ko se je raznesel glas, da so Turki premagali blizu Karlovca (27. sept.) markgrofa Burgava.2) Pad Rabe je silno preplašil nadvojvodinjo Marijo v Gradcu, zopet je pisala cesarju, kam naj ide v tej nevarnosti, kajti umrla bode strahu, če zapazi Turka v bližini.3) Vendar se pa nadvojvo-dinji ni bilo treba umekniti iz Gradca, premda si je našla pribežališče na dvoru nadvojvode Ferdinanda Tirolskega. Grozni Sinan-paša udari namreč na Komoran, kamor pride že dne 4. oktobra. Četudi se je trudil na razne načine, da predobi to trdnjavo, ni se mu posrečilo, kajti bila je za njegovo vojsko in za njegove topove prejaka. Ko je pa izvedel, da se približuje Matija z veliko vojsko, prenehal je z obleganjem dne 28. oktobra. Evropske čete odpravi v zimske tabore v Budim, Stolni Belgrad in srbski Belgrad, azijske pa pošlje v Damask, Ilaleb in Diarbekir. Nato razpusti tudi nadvojvoda Matija svojo vojsko. Vse vojskovanje je bilo za kristijane to leto na Ogrskem nepovoljno.4)
Na cesarskem dvoru se je v tem marljivo posvetovalo, kaj bi bilo potrebno storiti za obrambo. Že v oktobru so svetovalci sestavili osnovo, po kateri bi se dala v prihodnjem letu zbrati lepa vojska. Po tej osnovi naj 30 posestnikov na sedem mesecev vzdržuje po jednega vojaka. Na ta način bi mogla dati sama Dolnja Avstrija 5000 mož. Uprava z denarji se vendar ne sme prepustiti odbornikom. Češka lahko zmore po tej osnovi 8000 pešcev, a vrh te<ja
') Valvasor XV. 542; Hurter, Gesch. Ferdinand II., zv. III. str. 149; Hammer, Gesch. d osm. Reiches IV. 223 do 224.
2)	Hammer, IV. str. 150.
3)	Hurter, Gesch. Ferdinand It., zv. III. str. 151.
4)	Hammer, Gesch. d. osm. Reiches IV. str. 224.
da v največji potrebi brez posebne težave vsakega desetega moža in 2000 konjikov, Moravska 1000, Šlezija 1200, Lužica 400 mož. Za redno vojsko, ki je jedina sposobna za dolgotrajno borbo, mora se razpisati redni davek. Od tirolskih dežel vse zahteva po omenjeni osnovi 4000 mož.
Čete iz dežel nadvojvode Karola se nimajo udeleževati bojev na Ogrskem razen v največji potrebi, in če jih ne bode napadal bosenski paša, kateremu se bode pa že moči ustavljati. Vendar pa morajo biti Kranjci, Korošci in Štajerci zbrani na meji ali pa po trdnjavicah ter morajo biti vedno na boj pripravljeni. Treba je paziti, da bodo vedno vsi, namreč vsak 30. in 10. mož pešcev in konjiki (Giiltpferde) za boj pripravljeni, da se zbero, če bo sila, v osmih dneh; za nje se pa vendar ne more razpisati redni davek, kakor za redovito vojsko, ker bi mogle nastati radi tega zmešnjave. Udarijo li Turki z vso silo na te zemlje, potem naj jim pohiti tudi cesar v pomoč, udarijo li pa na Kanižo, Šopronj in Dunajsko Novomesto, dolžni so tudi poslednji cesarju pomagati.1)
To so bile sicer lepe osnove, ali pri tedanjem stanju večjidel neizvedljive, čete so morale biti sicer vedno na oprezu, ali oskrba je bila tako slaba, da se je vojska večkrat razšla zbok pomanjkanja hrane. To je bil pa ob jednem povod, da si je vojska sama naplačala svoj trud. Napadala je in ob jednem plenila po turških pomejnih predelih. Posebno se je odlikovala v tem karlovška posadka, odkar je postal njen zapovednik bojaželjni in nemirni Jurij Lenkovič. Kakor ne davno pred njim Jošt Turn, tako je bil tudi Lenkovič Turkom strah in trepet. S svojim junaštvom se je proslavil na daleč po vseh turških zemljah. Najhuje je čutila njegovo roko turška krajina, kamor je iz Karlovca vpadal vsak čas. Tako se že kesno pod jesen 1. 1594. vzdigne s 1000 vojaki na Bihač; dne 5. novembra se približa tej trdnjavi po noči, ne-opažen od turške posadke. Še tiste noči okoli 2. ure čez polnoči da na tiho prisloniti lestve na mestno ozidje ter za-pove vojakom, da zlezejo na trdnjavsko zidovje. Kakor so bili vsi pravi junaki, hitro poskačejo na zidovje. Sedaj šele jih spazi turška posadka, ki zažene strašen krik ter zleti proti napadačem. Ali vse to je bilo brezuspešno. Kar se ni rešilo v kulo, poginilo je od meča ali od puške, tako da se je napolnil ves prostor z mrtvimi trupli. Naših je padlo malo. Valvasor3) pravi, da komaj 3, a četa dobi velik plen ter osvobodi 1200 krščanskih sužnjev. Kule pa Lenkovič ni mogel osvojiti, ker ni vzel s seboj velikih topov. Mesto pa je
') Hurter, Gesch. Ferdinand II., zv. III. str. 415 do 418. Prilog CXV. ') Valvasor XII. 16.
vendar le požgal ter se povrnil dne 8. novembra slavodobitno s plenom in osvobojenimi sužniki v Karlovec.1)
To junaško delo Lenkovičevo je ohrabrilo kristijane v hudih stiskah in težavah, ki so jih morali trpeti v teh hudih časih. Lenkovič jim je bil jedina nada, da slednjič vendar le premagajo sovražnika ter mu odvzemo doslej izgubljene trdnjave. čelo zimo se je torej pripravljalo za vojsko v prihodnjem letu. Za kristijane je bilo povoljno, ker so se ravno v tem času vzdignile proti turškemu gospodstvu Moldavska, Vlaška in Erdelj ter niso hotele nič več davka plačevati. In ta sovražnik je bil za Turško nevarnejši, nego razdeljene čete cesarske. Vojvode vseh treh dežel, Žiga Erdeljski, Aron Moldavski in Mihajlo Vlaški sklenejo s cesarjem Rudolfom II. zvezo proti Turkom, katere tudi večjidel preženo iz svojih dežel.2) V Carjigrarlu se je pojavil radi teh dogodkov nemir. Posebnov hudo je bilo Sinanu, ki ni imel sredstev za svojo vojsko. Že so se mu grozili janičarji, da izstopijo iz službe, ako ne dobe v redu svoje plače. Sinan mora sedaj upotre-biti izredno sredstvo, da vojsko ohrabri v boju proti kristi-janom. Po nagovarjanju Sinan-paše dovoli namreč sultan, da se prenese sveta, črna prerokova zastava iz Damaska v Carji-grad. Prvikrat se je to sedaj zgodilo, da se je le ta zastava upotrebila v vojski proti kristijanom. Tisoč janičarjev jo spremi v tabor, kjer jo pozdravi zbrana vojska oduševljeno. Vendar pa sultan Murad ni doživel, da vidi uspehe svojega truda, kajti on umre dne 16. januarja leta 1595., a nasledi ga dosedanji namestnik v Magneziji v Mali Aziji Mohamed III. (1595— 1600). Izprememba na turškem dvoru vplivala je tudi na ogrske odnošaje. Sinan-pašo pokliče namreč novi sultan v Carjigrad, a za velikega vezirja postavi Ferhad-pašo. Prva naloga velikega vezirja je bila, da uduši upor na Vlaškem, kjer so ustaške čete pori vodstvom Kiralija na početku leta 1595. osvojile že večji del najjačjih trdnjav, kakor: Nikopolj, Brajlo, Silistrijo i. t. d. Ali Ferhacl-paša se odpoti kot vrhovni zapovednik v Vlaško šele meseca aprila ter pride meseca julija pod Ruščuk. Ko je pa hotel ravno čez Donavo udariti, dobi glas, da je odstavljen, a mesto njega imenovan že v četrtič za velikega vezirja Sinan-paša.3) Ta prevzame zopet sam zapovedništvo v vojski, osvoji hitro Bukarešt in Trgovište ter učvrsti obe mesti. Ali gospodstvo osmansko je trajalo tukaj le kratek čas, kajti vojvoda Mihajlo, ki se je spočetka zaradi neuspehov podal v Erdelj, prikaže se zopet početkom oktobra na Vlaškem ter osvoji v treh dneh Trgo-
') Ibid.
3) Zinkeisen, Gesch. d. osm. Reiches III. 596.
3) Zinkeisen, Gesch. d. osm. Reiches HI. 598.
vište. Sinan-paša izprevidi v kratkem, da se ne bode mogel tudi v Bukareštu držati, popali radi tega vse lesene utrdbe ter pobegne s svojo vojsko. Proti Džurdževu se mu vojska kar razkropi, a pri prevozu čez Donavo jo pokončajo Vlahi popolnoma. Sam Sinan-paša se komaj reši, a Džurdževo pade že čez tri dni.1)
Tudi na Ogrskem se ni Turkom bolje godilo. Nadvojvoda Matija zbere po posredovanju cesarjevem lepo vojsko, ki je štela najmanj 60.000 mož. Na državnem zboru v Regens-burgu so sklenili zbrati 13.900 konjikov in 51.000 pešcev, in sicer na račun Nemčije in nekih italijanskih knezov. Papež sam je obljubil 14.000 pešcev in 2000 konjikov pod zapoved-ništvom Frančiška Aldobrandinija. Drugim knezom so določili na zboru število vojakov. Kdor pa le-teh ni imel, dal je pomoč v denarjih, kar je bilo tudi mnogo bolje za vojaški red. Za denar se je najela prav lahko dobra vojska, ki je morala biti svojemu zapovednika pokorna. Italijanska vojska pa je bila silno razuzdana ter je večkrat huje razsajala in plenila nego sami Turki, zatorej, so se je tudi povsod bali. Cesarju je bilo zategadelj ljubše, da je vojvoda llorentinski plačal 60.000 kron v cesarsko vojaško blagajno. Celo iz Moskve je poslal veliki knez Teodor I. svojega glasnika javit cesarju, da mu hoče tudi on poslati pomoči proti Turkom.2)
Za zapovednika te vojske imenuje cesar Karola Mans-felda, v vojaških stvareh izkušenega vojvodo. On se vzdigne dne 1. julija z vso vojsko pod Ostrogon, da osvoji najprej to čvrsto in važno mesto za podlogo daljnjih podjetij, kajti cesarska vojska se ne more poprej1 pomekniti proti iztoku, dokler nima te trdnjave v svoji oblasti. Obleganje je trajalo že celi mesec brez uspeha. Kar se vzdigne Mohamed-paša, anatolski beglerbeg, sin Sinan-paše, z 20.000 vojaki, katere so zbrali sandžaki budimski, rabski in temešvarski. Mans-feldova vojska ga je čakala pripravljena za boj, zatorej je ostal pet dni v taboru, neodločen, kaj bi storil. Slednjič se odloči, da napade in osvoji breg Stražo pred trdnjavo. S tega brega se je dalo lepo v trdnjavo streljati ter jo tako prisiliti na predajo. Ali tudi Mansfeld je hitro uvidel, kakšne važnosti je ta breg, pa se je zatorej dobro pripravil za napad. Dne 4. avgusta udari vsa turška vojska na to brdo. Razvije se huda bitka, ali kristijani sijajno zmagajo. V borbi padejo skoraj vsi turški zapovedniki in do 14.000 mož.3) Naši zaplenijo ves turški tabor s 1500 šatori, ki so bili napolnjeni z raznovrstnimi dragocenostmi, 37 topov in zastav. Le veliki
») Zinkeisen, Gesch. d. osm. Reiches III. 599.
■') Zinkeisen, Gesch. d. osm. Reiches III. 600 do 601.
3) Valvasor XV. 543.
top varadinski, spomin osvojenja po Sulejmanu, je rešil beglerber sigetski.1) Še celi mesec za tem seje držala dobro učvrščena trdnjava. Šele, ko so ji zaprli vodo (napitek vode so plačevali po cekinu), udala se je posadka dne 2. sept. 1595. Naši so ji dovolili sloboden odhod.3)
Za Ostrogonom pride na red Višegrad. Naši ga hitro osvoje. Nekaj je pomogla bojna spretnost italijanskih za-povednikov Aldobrandinija in Ghislierija, nekaj pa izdajstvo Osman-age, da je ta trdnjava tako hitro padla. Osman preda našim smodnišnico, katero hitro izpraznijo. Ker je pa vedel, kaj ga za to delo čaka pri Turkih, ostal je rajši v krščanskem taboru ter se dal tudi krstiti. Ko je izvedel poturica Mohamed-beg, da sta izgubljeni trdnjavi Ostrogon in Višegrad, zažge tudi Vac in pobegne v Budim. Zapovednik Palfy, ki je bil s svojo četo v bližini, pohiti v trdnjavo, pogasi ogenj ter zasede mesto. Na ta način so postali naši gospodarji treh važnih ogrskih trdnjav.3)
V tem, ko so naše čete tako srečno napredovale na Ogrskem, napadli so bosenski Turki po svoji stari navadi sosednje dežele ter pridrli celo do Pivke na Kranjskem, kjer so hudo razsajali, plenili in lovili ljudi za sužnike svoje. Kmalu pa se pripravljena četa vinodolskih in senjskih Uskokov vzdigne nanje pod vodstvom Jurija Posedarskega ter jih napade pri Lipnici, ko so se s plenom vračali domov. Zgodilo se je to ravno na dan pred sv. Rešnjim Telesom. Turki so bili tako pobiti, da ni odnesel nobeden žive glave. To je jeden zadnjih napadov turških v slovenske dežele.4)
Prav ob istem času, ko se je bila odločna bitka na gornjem Ogrskem, vzdigne se lepa četa Hrvatov in Slovencev pod vodstvom Jurija Zrinjskega na Babočo (Bobovec), mesto blizu Drave med Kanižo in Sigetom, katerega ni bil mogel le-ta v prošlem letu osvojiti radi prevelike vode. Krajiški general Žiga Ilerberstein mu je pripeljal na pomoč slovenske čete, katere je marljivo uril v bojnem orožju v Radgoni, Ptuju in Varaždinu. V kaniški trdnjavi je takrat zapovedoval Krištof llacin. Vse vojske je bilo do 10.000 mož z dovoljnim številom topov. Na potu v Babočo je morala vojska pregaziti reko Rinjo pri Korpadu; vendar pa je prispela še tisti dan (14. avgusta) v Čorgo, kjer je prenočila. Radi prevelike vročine
') Ibid.
2)	Zinkeisen, Gesch. des osm Reiches III. 601; Hammer, Gesch. d. osm. Reiches IV. str. 251 do 254.
3)	Valvasor XV. 543 do 544; Hammer, Gesch. d. osm. Reiches IV. str. 254.
*) Valvasor XV. 544.
tudi še drugi dan ni mogel prispeti v Babočo, nego se je ustavil pri Sv. Kralju, uro hoda od Baboče.1)
Turki v trdnjavi niso niti slutili, kaj jim preti. Ko pa zapazijo ogenj v taboru, šine jim precej misel v glavo, kaj to pomeni. Slabo so bili pripravljeni za odpor, zatorej sklenejo še tisto noč trdnjavo zapustiti, ali jo tudi pri odhodu zažgati. To tudi v istini store. Že drugo jutro zažgo trdnjavo, puste vse topove in druge bojne priprave ter pobegnejo. Naši pohite v trdnjavo gasit ogenj ter rešit, kar se je še dalo. Izvlečejo osem nepoškodovanih topov, naplenijo tudi nekaj plena, ali ognja niso mogli pogasiti; tako izgori velik del trdnjave. Z osvojenjem Baboče pride v krščansko oblast čez 300 vasi ob reki Dravi.2)
Po osvojenju Baboče se zberejo naši vojskovodje na posvetovanje, da odločijo, kam jim je udariti z vojsko, ker doslej niso še nič izvedeli o zmagi Mansfeldovi. Herberstein je bil za to, da se prepelje vojska čez Dravo ter udari proti Požegi. Zato je bil že naročil ladje za prevoz. Krištof Hacin pa je mislil, da bi trebalo napasti Pečuh, ki bi se mogel bržkone brez velikega truda zavzeti, ker ni bil jako učvrščen in brez prave posadke, kajti večji del nje je bil pohitel v pomoč turški vojski pod Ostrogon. Drugi so bili zopet mnenja, da bi Turke najhuje preplašili, ko bi se napadla kula Turbit izza Sigeta, kjer je bil spravljen drob sultana Sulejmana I. Slednjič pa zmaga mnenje Jurija Zrinjskega, da naj ostane vojska zbrana na mestu, in da se popravi stara trdnjava Baboča, katero so porušili za poprejšnjih bojev. V sedmih dneh je bila kula popravljena in učvrščena po italijanskih zidarjih. Zrinjski postavi za zapovednika posadki Nikolaja Horvata. Vrh tega pa pusti tukaj tudi Hacin nekaj svoje vojske pod vodstvom Wemillerja.
Deseti dan se povrne Zrinjski že domov. Ko pride v vas Orsad poleg Corgona, dobi glas o Mansfeldovi zmagi pri Ostrogonu. To veselo novico javi precej svoji vojski, ki od radosti ustreli nekolikokrat iz topov ter zažge kresove. Kmalu za tem se povrne v Kanižo.3) Herberstein je v tem utrjeval Babočo, ki je imela v bodoče ves predel v okolici varovati. Ker se je bilo pa bati, da Turki udarijo zopet čez Kolpo, menil je Herberstein, da bi se morala vendar le Petrinja osvojiti. Začne se radi tega dogovarjati z Eggenbergom, Bakačem, Jurijem Lenkovičem in drugimi zapovedniki krščan-
') Hurter, Gesch. Ferdinand II., zv. III. str. 308. ») Valvasor XII. 327; Dimitz, Gesch. Krains III. 350; Hurter, Ge-schichte Ferdinand II., zv. III. str. 308.
s) Dane Gruber, Borba Hrvata sa Turci, str. 135 do 137.
skih čet, da se vzdignejo vsi na Petrinjo. Vsi so bili složni v tej reči ter sklenejo utaboriti se pri Novem Gradu na Savi.1) A še poprej nego se vzdigne Herberstein z vojsko svojo od Baboče proti Petrinji, navesti mu sel, da so Turki napadli okolico koprivniško, pa da tam nemilo razsajajo, požigajo ter plenijo ljudi in živino. Herberstein se vzdigne jadrno nanje, zasede pota, po katerih so se morali vrniti, jih napade izne-nada, odvzame ves plen ter pobije do 130 konjikov.2)
Ker je bil Herberstein že začel s svojo četo borbo s sovražnikom, ni se hotel vrniti za sedaj na Hrvaško, nego je napadal koncem avgusta okolico cerniško in požeško v turški Slavoniji, da se osveti turškim begom, ker so od te strani prav pogostoma napadali krščanske kraje. Valvasor 3) pravi, da je Herberstein tako daleč prodrl, kakor doslej še nobeden krščanski vojskovodja v teh krajih. Pri tem podjetju je moral Herberstein narediti štiri mostove čez znatne reke, kar ga je stalo mnogo denarja pa tudi truda. Se pred obleganjem Baboče se je Herberstein strnil z begom cerni-škim pri kuli Žugravici, koder je poplenil mnogo turških vasi. Beg se mu je ustavil s svojo četo, ali je bil hitro premagan. Herberstein ga je podrl s konja, in beg se je komaj peš rešil.4) Ko se je moral Herberstein kesneje podati zopet pod Babočo, pojavi se ta beg iznovič ter strašno razsaja od Cernika tje do Senja, vendar ga pa Senjani potolčejo in od-vzemo plen in sužnje.6) To razsajanje pa je bilo tudi Lenko-viču preveč; zategadelj sklene poiskati tega krvoloka v njegovem brlogu, v samem Cerniku. S 3000 najboljšimi krajiškimi vojaki, med katerimi je Erazem Scheier vodil četo kranjskih vitezov, poda se po dogovoru s Herbersteinom na Cernik, da ga osvoji. Jadrno napadeta oba zapovednika kulo ter jo porušita. Na to začneta pleniti in požigati bližnje vasi in gradove. Beg cerniški ju sicer napada od vseh strani, ali ona ga srečno odbijeta.6) O teh borbah izve kmalu bosanski valija Pardi-paša ter pohiti s starim Smail-pašo iz Kostajnice proti našim. Izvedevši, katerim potom se mislijo naši povrniti, zasedejo klanec (Valvasor ga zove gotovo pokvarjeno »Sebača«) med Čaklovcem in Belo Steno ter Pakracem. Herberstein in Lenkovič izvesta o tej nakani, napadeta jadrno sovražne čete ter se probijeta skoz nje. Ko prideta na ugodno
») Kercselich, Historia cathedralis ecclesiae zagrabiensis, str. 302. *) Valvasor XII. 127; Hurter, Gesch Ferdinand II., zv. III. 307.
3)	Valvasor XII. 127.
4)	Ibid.
») Valvasor XII. 92.
6) Valvasor XI. 127 do 128; Khevenhiiller Franz Christ., Annales Ferdinandei, II. del, str. 1408.
mesto zunaj klanca, povrneta se proti turškemu taboru ter se strneta s sovražnikom dne 1. septembra. Po dveurni borbi so Turki premagani, razbiti in pokončani. Do 3000 jih ostane mrtvih na bojnem polju. Tudi dve zastavi zarobijo naši. Sam Smail-paša je bil hudo ranjen.1) Herberstein je popisal sam to bojevanje v poročilu cesarju Rudollu II.2) Med potom na Hrvaško osvoje kristijani tudi še kuli Medjuric in Moslavino ter ju popolnoma razdenejo.8) Prebivalci slavonski se začno po teh zmagah sami upirati Turkom. Hitro napadejo kulo Relo Steno, jo osvoje ter vso posadko pobijejo. Ko hočejo pa Cernik osvojiti, premagajo jih Turki in večjidel pokončajo.4) Sedaj pa se vzdigne narod tudi okoli Požege proti svojim tlačiteljem. Požeški beg se vzdigne na nje, ali s slabim uspehom. Niso mu pobili samo vojske, nego tudi sam pade v tej borbi. Ko napade namreč v boju junaka Lovrenca Ilijiča, pograbi ga le-ta za vrat, ker se mu je bila sablja prelomila, ter ga tako dolgo drži, dokler ga ne zadavi, četudi ga je beg hudo ranil s svojo sabljo. Vsled teh ran umre tudi Lovrenc IIijič. To je prvi početek boja za oslobojenje Slavonije izpod turškega jarma, ki se je pa šele čez nekaj let popolnoma razvil v pravo borbo.6) Herberstein je hotel še isto jesen z novo vojsko napasti Virovitico, Rrezovac in Slatino, ali je odgodil ta pohod radi obrambe na Hrvaškem. Ta svoj sklep je naznanil nadvojvodi Ferdinandu dne 30. oktobra, a že dne 2. novembra mu odgovori nadvojvoda, da je s to odredbo zadovoljen, pa da naj da knezu Juriju Zrinj-skemu v pomoč svoje konjike iz Veičavara (pri Muri), ko bi knez med tem udaril na Papo.6)
Dokončavši srečno te borbe, podasta se Herberstein in Lenkovič na Hrvaško, da izvedeta drug težaven posel, namreč da osvojita Petrinjo. Drugi vojskovodje so bili zbrani že v Novem Gradu.7) Ko pride še Eggenberg, ban in ostali zapovedniki, odpravijo se vsi s svojimi četami iz tabora proti' Petrinji. Pri Sisku puste večji del topov in prtljage ter se odpotijo dne 22. septembra naravnost proti Petrinji.8) Prednjo četo kakih 50 huzarjev in oklepnikov je vodil stotnik zagrebški Daniel Frankol. Ko ga opazi Rustan-beg, zapovednik Petrinje, poleti nanj iz trdnjave z 80 konjiki ter začne ž njim trd boj. Ali le-ta ga tako pogumno odbije, da je moral
') Ibid.; Gruber, Borba Hrvata sa Turci, str. 139.
'') Zwiedeneck, Ruprecht von Eggenberg, str. 125.
s) Valvasor XII. 128.
4) Gruber, Borba Hrvata sa Turci, str. 140.
6) Ibid.
6) R. Lopašid, Spomenici hrvatske krajine, knj. I. str. 202 do 203.
') Kercselich, Historia cathedralis ecclesiae zagrabiensis, str. 302.
8) Ziviedeneck, Ruprecht von Eggenberg, str. 125.
beg hitro obrniti svojega konja ter s svojo četo pobegniti v mesto. Vrata trdnjavska pa niso bila dovolj široka, da bi bili mogli vsi naenkrat skozi nje. Zatorej se obrne Rustan še jedenkrat proti našim ter se bije ž njimi tako dolgo, da so se njegovi večinoma rešili v trdnjavo. Pri tej priložnosti jo je pa tudi sam izteknil. Zadela ga je namreč smrtna krogla iz našega tabora, komaj se je umeknil, da ga niso naši ujeli. Turkov je padlo samo 15, ranjenih pa je bilo 8.
Tako ohrabrena četa napade trdnjavo brez vseh priprav. Najpoprej se spuste proti oni kuli, ki stoji desno, če se gleda s Kolpe. Ilitro prislonijo na njo lestve ter začno po njih plezati. Ali Turki se zgrnejo hitro na to stran ter odbijejo naše s sulicami in drugim orožjem. Odbita četa se radi tega neuspeha ne preplaši, nego pokliče v pomoč še druge vojake iz tabora. Zdajci se približajo iznovič oboroženi s sekirami ter začno sekati lesene utrdbe te kule, drugi pa pod-kapati z raznim orodjem temelje trdnjavskih zidov, da na ta način čim prej udero v trdnjavo. Ali tudi v drugič niso uspeli. Še na jeden način poskusijo polastiti se trdnjave. Sklenejo jo namreč zažgati. Radi tega navlečejo pod leseni ostrog silo sena in slame ter zažgo ta kup, ne bi li na ta način zgorela kula. Cim je začelo goreti, zakričali so naši na vso moč, da Turke še bolj preplašijo. Ali le-ti, navajeni takih prizorov, ne dado se tako lahko zmesti, in akopram je bila temna noč, priskočijo k ognju ter začno gasiti, drugi pa udarijo na naše z orožjem, da jih odženo od tega posla. Posrečilo se jim je pogasiti ogenj in naše, ki so pri tej priliki izgubili nekoliko mrtvih, odpoditi od kule. Naši sedaj uvidijo, da trdnjave ni moči osvojiti brez večjih topov, katerih pa radi slabih potov ni bilo mogoče s seboj voziti. Tudi niso mislili, da se bode sovražnik branil tako vztrajno in pogumno, da je naših že v prvem boju padlo do 150. Zatorej sklenejo povrniti se v Sisek. Tukaj umre vsled zadobljenih ran Gornjegrajski, junak iz čete Lenkovičeve. Pokopljejo ga z vsemi vojaškimi častmi.')
Komaj pa se ustavijo naši pri starem taboru, kjer so bili pustili topove in drugo bojno pripravo, že prihiti k njim deček, katerega je bil lanskega leta ulovil Rustan-beg pri nekem napadu. Ker je znal deček pisati, upotrebil gaje beg, da mu je pisal pisma v hrvaškem jeziku.2) Le-ta javi, da je Rustan-beg umrl od rane in da so Turki radi tega zelo zmedeni. Oni mislijo iz Petrinje pobegniti proti Kostajnici,
') Valvasor XII. 46.
2) Valvasor (ibid.) pravi, da je bil rodom Vlah in da je bil sin njegov po imenu Rasapas kesneje naddesetnik pri kranjski obrambni četi. Megiser ga zove pa pribegom.
kamor so že odnesli truplo begovo. Naši vojskovodje se na to posvetujejo, kaj jim je storiti. Jedni so bili za to, da se trdnjava napade nemudoma, dokler so še Turki v strahu in zmedeni; drugi, bolj oprezni, pa so bili proti vsakemu podjetju, dokler se ne prepričajo o tem, kar deček pripoveduje, kajti mogli bi se z drugim napadom še bolj osramotiti nego s prvim. Zjedinijo se v tem, da po mogočnosti ulove kakšnega Turka ter se prepričajo o stanju v trdnjavi. Posreči se jim uloviti 7 do 8 Turkov, ki vsi jednoglasno potrdijo izjavo ujetega dečka.
Sedaj šele se vzdigne naša vojska na Petrinjo, katero najde zares prazno. Le nekoliko starih Turkov se je obotavljalo pobegniti iz trdnjave. Prvi zasadi hrvaško zastavo na zidovje Iviin Draškovič, stotnik križevski. Lenkovičeva četa pokonča zaostale Turke, in dne 24. sept. je bila Petrinja zopet krščanska. To pa našim še ni bilo dovolj, nego udarijo za Turki, katere doidejo in napadejo ter jim odvzemo mnogo konj in drugih dragocenosti. Polove tudi mnogo Turkov ter se slavodobitno povrnejo v Petrinjo. V Petrinji sami pa najdejo naši še mnogo velikih topov in veliko zalogo smodnika.1) Nadvojvoda Ferdinand javlja svoji materi Mariji, da jo vojska osvojila 12 topov in 90 stotov smodnika, a Eggenberg da je udaril proti Kostajnici.2)
Ivo izvedo Turki v Ilrastovici in Gorah, kaj se je zgodilo s Petrinjo, hitro uvidijo, da jim ni več obstanka v teh krajih. Zategadelj zažgo obe kuli ter pobegnejo k svojim. Naša vojska hitro pogasi ogenj ter zasede obe trdnjavici. Glas o srečni pridobitvi treh trdnjav, posebno še petrinjske, je silno vzradoval nadvojvodo Ferdinanda in njegovo mater Marijo. Od same radosti je ta obljubila sinu, da se bodo po njeni želji sprejeli na bodočem zboru vsi predlogi, ki se tičejo obrambe naslednjih dežel in pa vojaške krajine.8) Ob jednem sporoči Ferdinand o tej zmagi tudi cesarju Rudolfu II. v Prago. V pismu pravi, da mu je glas o tem prinesel sam Frankol od glavnega zapovednika Eggenberga. Pri tej priložnosti ga poprosi, da izplača zaostalo mezdo, kolikor je ima še vojska dobiti, in da odredi, kako naj sc Petrinja učvrsti po predlogu zapovedujočega generala. Po poprejšnjem predlogu se je imel Prest učvrstiti, sedaj pa naj se to opusti in vsi stroški naj se upotrebijo za Petrinjo. Iz Zagreba naj se tjekaj nemudoma odpoti 200 oklopnikov in nemška četa ter ostane tamkaj tako dolgo, dokler se ne
') Valvasor XII. 46; Khevenhiiller Franz Christ. Annales Ferdi-nandei, II. del, str. 1400 do 1401.
2) Hurter, Gesch. Ferdinand II., zv. III. str. 562.
s) Ibid. 309. (Pismi, str. 562 do 563)
sklene v tem oziru kak drug sklep. Za zapovednika v tej trdnjavi naj se postavi Frankol, ki se je ponašal skozi 20 let kot hraber vojak. Na ta način se zopet povrne siromašni narod v Turovo Polje, od koder se je razbežal radi vednih napadov. Ves predel pride sčasoma v oblast krščansko, in prebivalci bodo vedeli za to hvalo Bogu in cesarju. Tudi ne bode nič več potrebno toliko žrtvovati za obrambo, ker bode narod sam za to mnogo žrtvoval. Za hrano in bojno orodje pa bode treba še vedno skrbeti, in sicer za posadke v osvojenih trdnjavah, kakor tudi za ostalo vojsko, ki bode nadaljevala boj proti sovražniku. V vseh teh krajih je prava pustinja, in vsaka vojska bi morala propasti, ko bi ne dobivala hrane od drugod. Posebno podporo pa še potrebuje vojska, ki misli udariti na Kostajnico.1)
Še tisti dan (dne 26. septembra 1595) piše nadvojvoda Ferdinand hrvaškim stanovom ter jim v pismu izraža radost radi osvojenja Petrinje, kot prevažnega mesta za krščansko obrambo, pa da bode sedaj ves kraj varnejši, posebno še Turovo Polje. Zraven prosi, da postavijo do daljnje odredbe cesarjeve 200 banskih vojakov v trdnjavo, pa da poskrbe tudi za hrano za to vojsko, kajti glavnemu zapovedniku je naloženo, da se ima Petrinja na vsak način obvarovati. Za hrano dobe ob svojem času odmerjeno plačo.2)
Ali šele dne 13. oktobra istega leta odgovori cesar Rudolf II. nadvojvodi Ferdinandu, da ga je osvojenje Petrinje posebno vzradovalo. Ob jednem potrdi vse njegove odredbe glede Petrinje ter mu naloži, da poskrbi sam za vzdrževanje vojske v teh krajih, pa tudi za trdnjavo, ki je sedaj mesto Bihača najjačja obrambna točka, v prvi vrsti za njegove dežele in šele potem za cesarske. Državni stroški so za ostalo vojsko tako narasli, da cesarju ni mogoče tudi v teh krajih skrbeti za posadke.3)
Iz vsega se vidi, da je bila trdnjava petrinjska smatrana kot važna obrambna točka ne samo za Hrvaško, nego tudi za sosednje avstrijske naslednje dežele. Pri vsem tem pa je vendar nastalo vprašanje, čegava je ta trdnjava, katero je v tem Frankol dobro popravil in učvrstil, llerberstein je zahteval, da pripade njemu, t. j. krajiški upravi. Hrvaški stanovi pa so dokazovali, da spada Petrinja pod njih oblast, kajti tako so tudi v bližini njih mesta Letovanič, Berkiševina in Sredičko ter še mnogo drugih v prekokolpskih predelih. Vprašanje o posestvu za sedaj ni bilo temeljno rešeno, pač pa vprašanje o vzdrževanju vojske. Tako je bilo sklenjeno,
>) R. Lopašid, Spomenici hrvatske krajine I. str. 196.
2)	Ibid. str. 198.
3)	Ibid. str. 198 do 199.
da bode dal vsak plemič za obrambo trdnjave jed nega ko-njika, a vsaka hiša jednega pešca.1) Za hrano imajo skrbeti Štajerska, Koroška in Kranjska. Poslednja je pošiljala vsako leto 300 štertinov pšenice in 50 tovorov soli, ali vse za odmerjeno ceno.2)
Vkljub vsem tem sklepom je za vzdrževanje krajiških čet vendar-le manjkalo prepotrebnega denarja. Ko je bila sila, obljubili so pomoč vsi, katerim je stalo kaj do obrambe, ko je bilo treba pa izpolniti obljube, izgovarjal se je drug na drugega. Tako so hrvaški stanovi prosili sosednje nadvojvode habsburške podpore, a le-ti zopet v vednih denarnih zadregah cesarja. Le-ta pa je imel zopet toliko stroškov za splošno vojsko, da ni mogel od državnih dohodkov ničesar trositi za hrvaško krajino, pa je stroške nalagal le nadvojvodom, a ti zopet deželnim stanovom. Ni čudno tedaj, da so na ta način posadke in ostale vojske na Krajini trpele po navadi največje pomanjkanje. Vsled tega so vojaki kar begali iz taborov. Tako pozivlje tudi nadvojvoda Ferdinand v cesarjevem imenu hrvaškega bana, da se poskrbi za 150 haramij (domobranci) v Petrinji, ker se je njih večji del razšel radi pomanjkanja hrane.3) To pa je nadvojvoda s tem večjim pravom zahteval, ker se je bilo bati, da Turki ne udarijo iznenada na Petrinjo, kakor je Rupert Eggenberg javil v Gradec že dne 18. oktobra.4) V tem poročilu je tudi naznanil, kako se je posadka razšla, in da ima sedaj samo 40 konjikov, dočim so vsi drugi pobegnili. A da se uredi vse potrebno za vzdrževanje trdnjave petrinjske, naj pride v trdnjavo bojni svetnik Vilim Windischgratz, ki je pred nekoliko dnevi (dne 13. oktobra) v Zagrebu držal bojni svet glede obrambe na Krajini v prisotnosti vseh glavnih zapoved-nikov razen bana Ivana Draškoviča, ki je bil zadržan vsled bolezni, kakor se je sam izpričal nadvojvodi Ferdinandu.6) Na vso srečo niso v tem času udarili Turki na Petrinjo, torej se je mogla ta trdnjava dobro popraviti, a tudi za posadko se je prilično poskrbelo od vseh strani.
Kakor v preteklem letu, tako je hotel tudi v tem letu junaški Lenkovič poskusiti, ne bi li mogel dobiti z iznenadnim napadom Bihač v svojo last. V to svrho zbere svoje najboljše junake ter pohiti iz Karlovca proti turški meji. Cim se približa trdnjavi, že nastavijo vojaki lestve na zidovje ter začno
') Kercselich, Historia cathedralis ecclesiae zagrabiensis, 302.
2)	Valvasor XV. 46.
3)	R. Lopašic, Spomenici hrvatske krajine, knj. I. str. 301. Poročilo od 20. oktobra.
4)	Ibid. str. 200.
6) Ibid. str. 199. Pismo iz Klenovnika z dne 13. oktobra.
napadati mestno ozidje in mesto samo. Turki se preplašijo iznenadnega napada in zmedejo, a naši jih hitro premagajo. Posadka, sami Turki in Vlahi, je bila pokončana, a mesto poplenjeno. Naši pobero po celem mestu bos^at plen, a v istem času osvobode tudi mnogo zasužnjenih kristijanov. Same kule pa Lenkovič ni mogel osvojiti, ker ni imel velikih topov seboj. Zategadelj da mesto zažgati in tudi dve novi mošeji podreti. Potem se vrne slavodobitno v Karlovec.1)
Hudi udarci so zadeli Turško to leto (1595). Niso izgubili samo Grona, ki ga je bil osvojil sam Soliman, nego tudi mnogo važnih mest na Vlaškem. Razen že poprej naštetih osvojili so kristijani še Ibrailo, Varno, Kilio, Ismail, Ruščuk in dr. Turško gospodstvo je na ta način prenehalo na Vlaškem. Te silne izgube so pobudile v Carjigradu strah, pa da se prepreči še večja nesreča, zapovedal je sultan, da se opravljajo javne molitve, kar se je vršilo le v največjih nevarnostih za državo. Z molitvami in nagovori so se hrabrili prebivalci v borbi proti kristijanom. V istem času (v jeseni) pokonča strašen potres velik del prednje Azije tja do Carjigrada, kar narod turški še bolj preplaši.
Sinan-paša se je ravno takrat povrnil z bojišča. Vsi so obdolžili njega, da je on jedini kriv vseh nesreč, ki so zadele narod. Sultan ga radi tega odstavi ter imenuje za velikega vezirja Lola Mohameda, ki umre pa že tretji dan našle smrti. Na sultanovem dvoru so smatrali ta dogodek za mig božji, da so Sinanu storili krivico, zatorej so ga postavili precej v poprejšnjo čast. Slutili so vsi, da je jedini Sinan-paša sposoben osmansko državo rešiti iz tega neugodnega položaja. In tako postane osemdesetletni Sinan-paša v petič veliki vezir. O njem se more reči, da je bil pravi turški Marij, ki ni bil rimskemu sličen samo po svojih zmagah, pogumnosti, podvzetnosti in neukrotljivosti, nego tudi po tem, da je bil petkrat veliki vezir, kakor oni sedemkrat konzul. Kaj takega se ni pripetilo v Carjigradu nobenkrat več. Sinan-paša je zahteval v vsem odločnost, če tudi se mu je protivil svak sultanov vezir Ibrahim. Ali v vojnem svetu, kjer je Sinan-paša večkrat sprejemal prav osorno poslance sosednjih odličnih vladarjev, napade sedaj vezirja Ibrahima pred samim sultanom. »Pravijo, da sem star in slab, in če trdi to Ibrahim, naj gre z menoj v dvorišče, hočeva se boriti in sulice sukati.« In izgovorivši te besede, pograbi Ibrahima za pas ter ga vleče za seboj. Potem predloži Sinan-paša, da se poda v sveti boj tudi sultan sam, kajti to zahtevajo sami janičarji s svojim mrmranjem in zagotavljanjem, da ne pojdejo več v
') Khevenhuller Franz Christ. Annales Ferdinandei, II. del, str. 1404.
boj, ako jih ne spremi sultan sam, kakor so to činili nekdanji hrabri sultani.
Mohamed, v katerem se je pretakalo še nekoliko junaške krvi prvih sultanov, da se nagovoriti na ta način vojskovanja. Po celi državi se razglasi, da pojde sultan sam v boj, kar je seveda vse čete silno ohrabrilo. Za bodoči pohod pa se je pripravljalo celo zimo po vsej državi. Samo iz sultanovega zaklada se je v to svrho žrtvovalo 620.000 cekinov. Ali Sinan-paša, ki je hotel z novo sijajno zmago izbrisati sramot > poprejšnjega leta, ni doživel tega veselja. Početkom aprila leta 1596. umre znameniti starček nagle smrti neko sredo pred mlajem, tedaj na dan, katerega smatrajo mohamedovci za najnesrečnejšega. Zapustil je ogromno premoženje, najboljši dokaz, da ni bil samo vladohlepen, nego tudi lakomen bogastva. Smrt njegova je bila tudi glavni vzrok, da seje pohod zakesnil, kajti šele dne 21. junija 1. 1596.se vzdigne sultan s sijajnim spremstvom in ogromno vojsko iz Carjigrada na Ogrsko.1)
II. Poboj pred Klisom in zmaga pri Petrinji leta 1596.
Na Hrvaškem se je bila v tem vojska že začela. Senjski Uskoki so namreč s pomočjo Dalmatincev osvojili Klis (dne 7. aprila), ki je bil od leta 1537. v turški oblasti ter ob jednem stolica sandžaka turškega, ki je upravljal osvojeno Dalmacijo. Na ta način se je Turek približal jadranskemu morju ter tako postal bližnji sosed Italiji. Strah je vsled tega zavladal po celi Italiji, in papež Klemens VIII. (1592 —1605) se je posebno trudil, da se prežene sovražnik z dalmatinske in albanske obale, če tudi z velikimi žrtvami. Nameravali so radi tega osvojiti Klis, Ercegnovi, Dulcinj, Skadar in Krojo ter se dogovarjali na dvoru papeževem v Rimu o bojnih osnovah.
Glavno vlogo pri tem podjetju sta prevzela papežev sorodnik kardinal Jurij in tajnik Minucij, katerega je ravno tedaj potrdil papež na predlog benečanske vlade za nadškofa v Zadru. Le-ta poslednji je tudi to vojsko opisal v svojem delu (Ilistoria degli Uscoci. Venetia 1683, str. 51 do 60). Glede Klisa, kot najvažnejše trdnjave v Dalmaciji, skleneta obadva, da pošljeta v Klis vohuna, ki naj razgleda položaj in jakost trdnjave ter izve število posadke. To nalogo sta poverila Frančišku Alegretiču, dubrovniškemu plemiču, zapovedniku jedne papeževe ladje. Znal je dobro hrvaški in poznaval
') Hammer. Gesch. d. osm. Reiches IV, str. 254 do 257; Zinkeisen, Gesch. d. osm. Reiches III. str. 602.
prav dobro vse ondotne predele. Ž njim se poda dobrovoljno tudi Ivan Albertini, Spletčan, v Klis, in sicer oba preoblečena kot trgovca z različno robo. Srečno pregledata vse, narišeta celo trdnjavo ter opišeta točno vse okolnosti v nji.
Tajnik Minucij je želel kot Italijan in privrženec bene-čanske republike, da prevzame ona to podjetje v svoje roke, a za nagrado naj bi ji ostalo osvojeno zemljišče. Ali tej nakani se vzprotivijo dalmatinski Hrvati, a med njimi še posebno Ivan Albertini, njegov brat Matej, arcidijakon spletski, potem Gaudencij, kanonik spletski, a najživahnejši med vsemi Anton Bertučič, vitez rodeški,1) ki so odločno zahtevali, da se ima to podjetje prepustiti Hrvatom pod varstvom cesarja Rudolfa II. Zatorej se je Minucij tako srdil na Bertučiča, da ga je vrgel jedenkrat skoraj skozi vrata, rekoč, da se podjetje na Klis poveri gotovo bolj vrednemu človeku, nego je 011. Minuciju je bilo seveda tudi žal, da ni imel pri tej stvari nobenega vpliva, da se izkaže na kakšen način zahvalnega Benečanom, ker so potrdili njegovo izvolitev za zadrskega nadškofa.
Anton Bertučič je bil razžaljen, pa se je radi tega podal naravnost k cesarskemu poslancu na papeževem dvoru, baronu Noradu, ter mu razjasnil, kako so se snovale priprave za podjetje na Klis in kako bi se bilo že mnogo tega izvedlo, da ni vse stvari zaustavljal s svojim svetom Minucij, prijatelj Benečanom. Poslanec seveda precej izprevidi, kako je potrebno in opravičeno, da se podjetje stavi pod cesarsko okrilje. Ob jednem prijavi papežu, da je poslan po nagovoru Ivana Albertinija Anton Bertučic k cesarju Rudolfu II. radi dogovora, kako da se pod cesarskim imenom izvede osvojenje Klisa. Zastonj se je trudil proti tem odredbam papežev tajnik Minucij, ki je hotel z vso silo pregovoriti papeža, da naj poveri to podjetje svojemu admiralu knezu Pociju. Vendar pa ni uspel s svojim svetom.2)
Ivan Albertini je bil duša tega podjetja. Ko se je povrnil iz Klisa, kjer je kot vohun razgledal vse utrdbe, trudil se je na vse načine, da zbere v svoje kolo može, pripravne za pomoč v vsakem slučaju. Ali oprezno je moral ravnati, da Turki o tem nič ne izvedo. Zatorej je zbiral prijatelje svoje, ki so stanovali v okolici Klisa, na svojem domu ter se ž njimi razgovarjal o važnih stvareh. Mnoge med njimi je tudi večkrat nadaril, ker je bil imovit. Ko je uvidel, da so mu vsi verni, odkrije jim svojo osnovo, kako bi se dal Klis osvojiti. Vsi mu prisežejo zvestobo ter se povesele, kako
') Valvasor XII. 31.
2) Gruber, Borba Hrvata sa Turci. str. 215 do 216 po Minuciju.
bodo v kratkem gospodarji trdnjave ter rešeni turškega jarma. Neki med njimi, katerim je bil kraj točno znan, ponudijo se za vodnike skozi neko globel, po kateri se more priti na najbolj važno mesto pod trdnjavo, a da Turki za to ne bodo niti znali, ker se ocl one strani niso zavarovali, češ, da je nemogoče tamkaj trdnjavo napasti. V tem je predobil Albertini za-se tudi kneza poljičkega Pavla Paviča po rodbinski zvezi. Vendar pa mu je ta knez obljubil pomoč šele v onem slučaju, ko bo Klis že osvojen, kajti on kot podanik turški ne sme prekršiti prisege poprej, dokler ni sovražnik popolnoma premagan. Albertini je bil tudi s to izjavo zadovoljen, ker je bil prepričan, da mu je knez Pavič privržen kot kristijan in kum.1)
Po teh pripravah na domačih tleh sklene Albertini po Antonu Bertučiču priobčiti cesarju Rudolfu II. svoje namere in željo, da se izvede vsa osnova le pod okriljem cesarskim, a na noben način pod benečanskim. Bertučič je uspel s predlogom Ivana Albertinija na cesarskem dvoru v Pragi. Cesar je namreč sprejel to ponudbo z največjim zadovoljstvom ter Albertinija v svojih pismih pohvalil kot vrlega domoljuba. Bile so pa tudi velike nade, da se po osvojenju Klisa, tega ključa celega kraljestva Bosne, osvobodi Hrvaška ter morda pridobi še kaj novih pokrajin. Da bode pa podjetje varnejše, izroči cesar vso to stvar krajiškemu generalu Juriju Lenkoviču.
V tem pa Albertini ni smel s to namero dolgo čakati, kajti benečanskih vohunov je bilo povsod dosti, in ravno le-ti bi mogli provzročiti zmešnjave pri podjetju. Zategadelj pošlje Albertini na Hrvaško, od koder je pričakoval največ pomoči, svojega prijatelja Nikolaja Cindra, spletskega meščana, ki je bil vrlo pogumen, pa tudi oprezen in najboljši svetovalec Albertinijev. Le-ta se odpoti na novega leta dan 1596 iz Spleta v Ljubljano, ali izve že med potom, da generala Jurija Lenkoviča ni več v tem mestu, nego da je odšel na cesarski dvor. Zaradi tega se precej povrne in poda v Senj, kjer priobči stotniku te trdnjave, Juriju Posedarskemu, vso osnovo o napadu na Klis. Ob jednem napiše tudi list istega sodržaja generalu Lenkoviču ter ga prosi, da čim prej prijavi mnenje cesarjevo in svoje v tem oziru, da se
') Najobširnejše in najtočnejše poročilo o borbah pri Klisu je opis, ki ga je poslal Constantin Prosperi generalu ferarskega kneza Hippolitu Kentivogliu pod naslovom: Relatione del' infelice avvenimento del! im-presa di Clissa fatta 1' anno della nostra salute MDXCVI. R. Lopašic, Spomenici hrvatske krajine, knj. I. str. 236 do 255. Po tem poročilu je posneto tudi večjidel naše pripovedanje. Le na nekih mestih je popol-njeno po drugih virih.
podjetje srečno dovrši. Stotnik senjski odpravi list na določeno mesto ter obljubi Cindru, da mu pošlje odgovor v Splet, ker ga ni mogel v Senju pričakovati.
Na cesarskem dvoru so se v tem hitro sporazumeli z bojno osnovo. Najboljša četa za to podjetje se jim je zdela ona senjskih Uskokov, kajti oni niso mogli pozabiti svojega zavičaja, od koder so jih pregnali Turki. Jurij Lenkovič pa je bil njih vodja, katerega so sledili z velikim veseljem v vsaki borbi, a posebno za svoj lastni kraj so bili pripravni boriti se v vsakem slučaju. S pomočjo teh Uskokov tedaj je hotel Albertini osvojiti Klis.
Že dne 27. februarija pride neki človek skrivaj k Alber-tiniju in Cindru ter jima sporoči, da naj prideta na otok Buja, kjer čakajo Nikolaj Lasinovic, Biankini in drugi glavarji uskoški, ki žele ž njima govoriti. Oba se podasta na določeno mesto, in tukaj njima pokažejo cesarsko pismo, pisano dne 7. novembra prošlega leta v Pragi. V tem pismu je cesar Rudolf II. potrdil viteza Bertučiča predlog o napadu na Klis ter dovolil Albertiniju in njegovim somišljenikom, da morejo omenjeno delo začeti v njegovem imenu.
Albertini sedaj ni mogel čakati na druga pisma od Jurija Lenkoviča kot odgovor na poročilo poslanca Cindra. Dosti je bilo, da je imel dovolitev od cesarja. Bil je pa tudi že skrajni čas, da se izvrši nameravano podjetje, ker Turki so že slutili, da se snuje nekaj proti njim. Zategadelj Albertini še jedenkrat poprosi Uskoke, da ostanejo svoji obljubi zvesti, ter sklene dogovor z dvema bratoma Mihničema in s štirimi Miloševiči, da napadejo trdnjavo dne 8. aprila, v ponedeljek po cvetni nedelji. Cindro gre v tem še na otok Solto, da tudi tamošnje Uskoke pouči o tem napadu.
Ali kako se polastiti jake trdnjave? Potrebno je bilo pri tem podjetju mnogo zvijače. Dogovorilo se je sledeče. Vsako leto je bil na cvetno nedeljo velik sejem na iztoku reke Drimca v Albaniji, kamor je dohajalo mnogo sveta in trgovcev iz raznih krajev. Takrat so bili Uskoki že dobro poznani v teh krajih kot nevarni hajduki. Da se tedaj sej-marjem ne pripeti kaj hudega, moral je kliški sandžak, pod katerega je spadal ta kraj, poslati na sejmske dni svoje vojake, da varujejo ljudi razbojniških napadov. Zato je šel to leto sam Ibrahim, zapovednik kliški, z večjim oddelkom svoje vojske v te kraje, a manjši del je pustil v trdnjavi, ker sam ni slutil nič o kakšnem napadu od krščanske strani. In ravno na ta slučaj so čakali Dalmatinci in Uskoki. Že dne 6. aprila pride Lovrenc Mihnič k Albertiniju ter mu prijavi, da je trdnjava skoraj popolnoma prazna. Večji del posadke je odpotoval v notranjost zemlje kot straža za sej-
marje, drugi so odšli s kadijo (sodnikom) v Splet, a neki zopet v Omiš in Sčučerac poleg Spleta. Sedaj je skrajni čas, da prihiti Albertini s svojo četo pod Klis, kjer jo Mihnič ponoči spravi v trdnjavo.
Na dano znamenje >ge hitro zbero Uskoki, ki so čakali pripravljeni po bližnjih lukah, kakor jih je bil o vsej stvari poučil Nikolaj Sudijio. Pri Visokem blizu Spleta jih je čakal Ivan Albertini s 40 junaki. Pripeljala pa sta Miloš Slavičič in Jurij Vukčič 80 Uskokov v pomoč. Vsi čakajo na znak iz trdnjave. V Klisu so bile zunaj zidovja samo tri stražarnice, a v vsaki je bilo do 6 ljudi. V jedni teh stražarnic je bil glavar Lovrenc Mihnič, ki je z Bertučičem in še jednim tovarišem ostale upijanil ter pobil. Na to zažge ogenj. Albertini zapazi hitro dano znamenje ter zapove zažgati gromade na treh krajih. Sedaj pobite drugi proti drugim. Ko se snidejo, pokaže Mihnič odsekane turške glave, da s tem Uskoke še bolj ohrabri. Potem pa jih odpelje nemudoma na Klis in skozi tajni vhod v kulo. To je bil neki stari zapuščeni prokop, po katerem se je izcejala gnojnica iz grada. Bil je popolnoma zamašen in zaraščen, tako da ga Turki niso niti opazili, ali ga pa niso smatrali za kaj nevarnega, ker so se preveč zanašali na svojo utrjeno kulo.
Dalmatinci so kopali in rvali celo noč okoli kule, dokler niso našli prokopa, po katerem so oni prvi splezali v kulo kliško zjutraj drugega dne. Za njimi pridejo tudi Uskoki po pečinah, držeč se drug drugega, do vrhunca trdnjave, kjer poskačejo na najvažnejši strani z zidovja. Tukaj zaženo velik hrup, ko udarijo na 30 Turkov, ki so stražili pri kuli, ali bili zaspali. Turki se silno prestrašijo ter pograbijo hitro za orožje, da se obranijo, ali naši jih vse pobijejo. Potem začno napadati gornjo, najstarejšo kulo, sezidano na visoki skali, do katere se je moglo priti le po stopnjicah skozi ozka vratca. Pogumno in hitro se popnejo hrabri Senjani do kule ter preženo in pobijejo vse, kar se jim ustavi, razen nekoliko njih, ki so se zaprli v stolp kule, kjer so se zapirali zločinci. Ali le-ti izprosijo milost ter predado kulo in stolp za svoboden odhod. Tudi iz mesta so bili pregnani ali pa pobiti vsi Turki, ki so se kristijanom upirali. Tako je bila vsa trdnjava vkup z mestom in okolico očiščena Turkov. Ravno na cvetno nedeljo dne 7. aprila so postali kristijani zopet gospodarji te važne trdnjave. Bivši turški zapovednik trdnjave, Ibrahim Mustafa, se je večkrat poskusil z našimi, kako bi jih pregnal iz tega važnega položaja; vendar pa mu je bil s početka ves trud zastonj, kajti naši so dobili jako pomoč. Že drugi dan po osvojenju Klisa pridružijo se našim Nikolaj Lasinovio, Ivan Vlatkovic in Biankini s 300 Uskoki; tako je bila cela
okolica zavarovana pred turškimi napadi. V tem bojuje naših padlo prav malo, Turkov nekaj več, a ujetih je bilo 130. Drugi so pobegnili. Senjski Uskoki pobero večji del plena (čez 1000 vaganov žita) ter ga zneso na svoje ladje in odpeljejo v Senj. To je bilo napačno, kajti, ko so kesneje Turki Klis obsedli, ni imela posadka hrane, kesneje je bila radi tega tudi trdnjava izgubljena. Od senjskih Uskokov ostane v Ivlisu 70 mož za posadko pod zapovedniki Ivanom Vijat-kovičem, Nikolajem Sudijičem in Milošem Slavičicem. Po dokončani borbi pride pod Klis tudi Pavel Pavič iz Poljice z 200 vojaki, da se pridruži krščanski vojski. Sploh pa je bilo prebivalstvo cele Dalmacije vsled sijajne zmage pri Klisu tako za boj proti Turkom oduševljeno, da bi se bilo vzdignilo vse, ko bi se bila borba takrat nadaljevala. Tudi zaslužni Cindro je prihitel v Klis, da se razveseli z zmagovalci nad zmago, za katero je tudi on veliko storil.1)
Po zadobljeni zmagi zahvalijo naši junaki najprej Boga, a potem razodenejo prebivalcem po okolici svojo veliko radost radi srečnega uspeha z nekoliko streli iz topov, da se je na daleč razlegalo. To je genilo Ibrahima. Ni mu bilo samo žal čvrste trdnjave, ampak ga je bilo tudi sram, da jo je izgubil na tako neoprezen način. Zato hitro pojača svojo četo s sosednjimi posadkami ter pride že čez dva dni pod Klis. Zaupal je namreč prebivalcem mesta, ki so mu obljubili, da ga bodo podpirali pri osvojenju trdnjave. Ali naši zasledijo to uroto ter pogube izdajalce, a potem udarijo na Turke, ki so se bili v tem približali mestu.2) Ali ko so uvideli, da je njih osnova izdana, niso se dolgo borili, pobegnili so ter pustili pod Klisom mnogo mrtvih in ranjenih. Tudi oni prebivalci, ki so bili privrženi Turkom, zbeže na vse strani z otroki in prtljago. Niso se namreč smatrali nič več varnimi v tem kraju. Ali hitri Senjani udarijo za njimi, jih zarobijo do 300 ter jim uplenijo vse, kar so s seboj vzeli. Vse ujete Turke pošljejo v Senj, kjer jih prodado na javni dražbi.3)
Trogirski škof je poslal papežu svojega poslanca, da prijavi veseli glas o osvojenju Klisa. »Sedaj se vije na trd-javi kliški cesarska zastava,« pravi škofov glasnik, »in prebivalci v njej žele živeti in umreti pod zaslombo sv. stolice.« Škof je mislil na ta način pridobiti papeža, da mu čim prej pošlje pomoči.4)
') Valvasor XII. 21.; Starine na sviet izdaje jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti, knj. IX. Zagreb 1877. Dr. Fr. Rački, Prilog za poviest hrvatskih Uskoka, str. 201 do 202.
2)	Megiser II. 1673.
3)	Gruber, Borba Hrvata sa Turci, str. 219.
0 Megiser II. 1673.
Ibrahim pa se je nadejal še vedno, da dobi vendar-le v roke trdnjavo, katero je bil izgubil tako neprevidno. Mislil je še vedno, da pridobi med kliškimi prebivalci privržencev; zato je obetal vsakomu, ki bi ga hotel podpirati in se zanj boriti, 300 cekinov nagrade. Ali ni ga našel izdajalca. Kliška posadka je v tem osvojila kulo Oprah in Kamenico ter se pripravljala na odločno borbo, kajti znano jej je bilo, da se Ibrahim dogovarja s sosednjimi bosenskimi begi glede vojaške pomoči. Ko so hoteli Klišani osvojiti kulo Lončarič,1) izpod-letolo jim je, ker se je Ibrahim približal s pojačano četo že dne 12. aprila, a 17. je napadel celo Klis, pa je bil junaško odbit. Dne 22. aprila je imel v taboru pri Ozrinu zbranih že 8000 Turkov, vendar pa tudi ž njimi ni uspel 26. aprila, ko je začel streljati na Klis s topovi, ki jih je dal z bližnjih kul dopeljati. Ali kula Oprah se je čvrsto držala. Našim je v tem pohajala že voda, vendar pa so je dne 2. maja iznovič mnogo nastregli, ko je Bog dal obilnega dežja. Isti dan pride v trdnjavo neki Vla}i ter jim sporoči, da mislijo Turki drugi dan napasti trdnjavo z vso silo, pa da so pripravili za ta napad že mnogo lestev in drugega orodja. Ponoči pred najavljenim napadom prideta skrivaj dva človeka v trdnjavo z veselim glasom, da je četa hrvaškega generala Jurija Len-koviča že na potu. To je posadko posebno oduševilo. da so hud napad dne 4. maja odbili z veliko pogumnostjo. Ali v trdnjavi je bilo za obležence vsak dan huje, kajti Ibrahim je zaprl trdnjavo od vseh strani, ker je bil prepričan, da jo bode mogel le na ta način premagati. V trdnjavi je bilo zares že veliko pomanjkanje vode in hrane. Da, celo uporni duh se je začel širiti med posadko, in sklenjeno je že bilo, da se Albertini in Cindro ubijeta, a trdnjava preda sovraž-nil iu. Ali Albertini izve o tej uroti, zbere hitro posadko ter jo s svojo zgovornostjo predobi za-se. Težave se malo zmanjšajo, ko je Bog dal zopet dne 7. maja nekaj dežja ter se je tako nacedilo nekaj vode v kapnice.2)
Po dogovoru z Ibrahim-pašo prispe dne 8. maja pod Klis bosenski vali Pardi-paša s 15.000 možmi8) ter prevzame ob jednem zapovedništvo nad vso turško vojsko. Trdnjava se zapre še huje nego doslej. Turki pa dobe vrh tega še zaveznike proti Klišanom, namreč Benečane in dalmatinske Italijane iz same mržnje proti Uskokom, ki so jim bili na jadranskem morju nevarni tekmeci. Benečani so si prisvajali že od zdavnaj gospodstvo nad celo Dalmacijo. Rajši so jo videli pod turškim gospodstvom nego svobodno, če že niso
') Valvasor XII. 32.
2) R. Lopašič: Spomenici hrvatske krajine, I. 245 do 246.
s) Ibid. str. 228.
mogli oni v njej gospodovati. Niso tedaj samo nagovarjali Turke, da osvoje Klis, marveč so jim dovažali skrivaj hrane, smodnika in drugih bojnih potrebščin ter jim dajali celo vodiče. Zagrozili so se tudi svojim hrvaškim podložnikom v Dalmaciji, da ne smejo na noben način pomagati Uskokom.1) A da morejo bolje paziti na svoje podložne, pošljejo jeden del svojega brodovja pred Splet.2) Za izdajice na ta način ni bilo težko, saj so jih Benečani podpirali pri vsakem podjetju.3) Tako se ponudi neki trogirski plemič Celio papežu, bržkone nagovorjen od Benečanov, da on pripelje obsedencem hrane in drugih potrebnih stvari, katere jim hoče papež poslati. Papež da zares v Ankoni natovoriti veliko ladjo z dvopekom, vinom, oljem in drugo hrano ter s smodnikom in drugim raznim orožjem, da to vse spravi Celio v Klis. Ali ko pride na dalmatinsko obalo, izve, da so Benečani pod Spletom. V strahu, češ, da mu Benečani odvzemo robo, namenjeno za Klis, začne jo razprodajati sam po dalmatinskih lukah. To je bilo seveda le sleparstvo, kajti v Klis robe ni hotel poslati, a papežu je tudi ni hotel povrniti, ampak se je po dogovoru z Benečani okoristil ž njo sam. Papež je seveda radi te grde prevare zahteval od Benečanov, da kaznijo svojega podložnika Celia, kar se pa ni nikdar zgodilo. Takšnih prizorov je bilo več, to je le jeden sam dokaz italijanske lokavosti in sebičnosti. Siromašni Klišani pa so bili vsled tega v največjih zadregah ter so se morali hraniti z najgadnejšimi predmeti in piti najgoršo vodo.4)
Klisu je odbila na ta način zadnja ura, če ne pride še o pravem času pomoč. Lenkoviču je bilo sicer javljeno, da je trdnjavo sovražnik oblegel zjako vojsko; ali tudi o žalostnem stanju posadke se je moralo sporočiti v Senj. Za glasnika se je ponudil Frančišek Martinic, ki se je srečno izmuznil skozi neprijateljske straže ter pohitel v Senj. Ali posadka ni mogla čakati te pomoči. Za to se vzdigne Nikolaj Sudijič s svojimi privrženci, da zbere v okolici spletski in trogirski ljudi, ki bi bili pripravni pomoči siromašnim Klišanom. Hitro se zbere 230 ljudi pod zapovedništvom Frančiška Jeremije spletskega in stotnika Jurija Laskarija, ki napadeta od strani turški tabor; druga najeta četa pa je spravila v trdnjavo 700 hlebov kruha. Turki zapro trdnjavo sedaj še huje; nihče ni mogel več iz nje, da bi ga ne ulovili ali ubili. In tako
') Ibid. str. 228.
2)	Starine IX. 202.
3)	Mile Magdic, Topografija i poviest Senja. U Senju 1877, str. 108 do 110.
4)	R. Lopašic, Spomenici hrvatske krajine, knj. I. str. 227. „Canes, jam equi, mures, asini, calcei ceperant esse ambrosia illis et urina neetar."
je bila oblegancem omenjena pomoč na škodo, ne pa na korist, kajti sedaj je bilo zaprtih še več ljudi gladnih in žejnih, ki so hitro potrošili še ono malo hrane in vode, kar je je bilo. Ljudje so v trdnjavi strašno opešali, a bilo se je bati, da popolnoma obnemorejo. Turki pa so vse huje streljali na kulo Oprah ter prežali na naše, ki so pod stražo Cindra in Ivana Vlatkoviča hodili vsak dan po vodo v neki zdenec blizu trdnjave. Slednjič pa jim Turki zapro tudi ta studenec. Sedaj je bila beda v trdnjavi na vrhuncu, in Turki so mislili, da je prišel čas, ko se bodo morali obsedenci predati. Zatorej so jim večkrat predlagali, da naj se ž njimi sporazumijo o predaji. Turki hočejo za nje skrbeti, da se jim ne pripeti nič hudega. Albertini in Cindro pa sta bila odločna tudi v tem trenutku. Postavita se pred zbrane vojake ter se jim ponudita za hrano, samo da se ne osramoti s predajo čast dalmatinskih Hrvatov. To je pomagalo, in posadka sklene čakati pomoči do dne 20. maja. Po noči istega dne pride pod trdnjavo na turško preoblečen Vlah, katerega z vrvjo potegnejo v trdnjavo. Le-ta da zapovedniku prstan glasnika Bertučiča in pa poročilo, da pride v kratkem pomoč. Knez Novak je zbral namreč v okolici Spleta in Šibenika do 200 mož, a ko je izvedel, da pride iz Senja tudi Bertučic s hrano za posadko, počaka ga na določenem mestu. Tako se je zbralo 400 mož in 13 tovorov hrane. Ž njimi udari knez Novak proti Klisu in po hudi borbi s turškimi stražami prispe srečno v trdnjavo. Ali tudi ta hrana se kmalu potroši, zatorej se odločijo Cindro, knez Novak in Miloš Slavičič ter Franšišek Jeremija na čelu male čete udariti iz trdnjave, kar se jim posreči. Zdravi in čili pridejo v Omiš, kjer izvedo, da je general Lenkovič prispel na dalmatinsko obalo z jako vojsko, kakor je bilo sporočeno.1)
General Lenkovič je dobival prav pogostoma poročila o stanju kliške posadke. Pa kako tudi ne! Saj so ga kristijani v teh krajih smatrali za svojega rešitelja. Že cesar Rudolf II. je generalu naložil, da poskrbi za trdnjavo, vendar pa je kesneje vso stvar izročil nadvojvodi Ferdinandu po poslancu Jeronimu Jaku Cipčiču, ki je prišel (trosit pomoči iz Spleta na cesarski dvor.2) Lenkoviču je bila tedaj naložena vsa skrb glede obrambe Klisa. V tem so Turki obsedli trdnjavo, in posadka je zahtevala hitre pomoči. Nikola Albertini, brat Ivanov, opiše generalu po poslancu Frančišku Martiniču žalostne odnošaje v trdnjavi,8) in nato se začne hitro zbirati pomoč. V Senj pobite najemniki iz Karlovca, Otočca, Brinja,
') R. Lopašid Spomenici hrvatske krajine, knj. I. str. 248.
2) R. Lopašic, Spomenici hrvatske krajine, knj. I. str. 203.
a) Ibid. str. 228.
Vinodola in drugih pobližnjih trdnjav. Tudi nekaj ladij, se hitro zbere, nekaj pa jih da Lenkovič iztesati, da more prepeljati svoje vojake pred Klis, ker po suhem mu ni bilo mogoče tjekaj priti, kajti Turki so bili zasedli vsa pota v ta kraj. Dne 19. maja sporoči Lenkoviču vitez Bertučič iz luke Vranjice pri Spletu, kako je posadki poslal hrane, in da je že skrajni čas, da pride tudi on s svojo četo. »Vaša presvetlost naj pride z veseljem, ker je vse pripravljeno za borbo,« sklepa pismo.1) In Lenkovič se zares vzdigne z zbrano četo na 40 ladjah. Po nekih virih2) je imel general do 4000 mož, po drugih verjetnejših3) pa le 1000, in to malo število je bilo tudi krivo, da se je pohod izvršil tako nesrečno. Z Lenko-vičem se poda pod Klis tudi tedanji senjski škof Anton de Dominis, stric glasovitega nadškofa spletskega Marka Antona de Dominis, nekoliko kanonikov, stotnik Jurij Posedarski ter mnogo hrvaških in slovenskih velmož.
Na potu je našim nagajalo vreme; pa tudi Benečani so jih zaustavljali, zatorej so prišli kesneje pod Klis, nego so računali. Benečanske ladje so prežale na naše od vseh strani, kjer se je le dalo, ali so se jim zato pošteno osvetili Uskoki. Srečajo namreč na potu benečansko trijamborko, ki je vozila Turkom pod Klis hrane, smodnika in mnogo bojnega orožja. Uskoki jo ulove in razbijejo, robo pa za-se pridrže. Dva dni je zadržal naše brodovje tudi hud jug pri Rogoznici.
Posadka kliška se je obdržala v tem vkljub strašnim stiskam. Za vodo morali so se vsak dan boriti, na ta način so izgubili mnogo svojih ljudi. Le nada v hitro pomoč jih jo še hrabrila na skupni odpor. Pripoveduje4) se iz te dobe tudi ta-le lokava prevara. Posadka obljubi Turkom, da jim preda trdnjavo, če plačajo 25.000 cekinov. Turki prineso nemudoma zahtevano svoto ter jo izroče obsedencem. Uskoki odpro na to zares trdnjavska vrata ter dovolijo, da v trdnjavo vstopi le toliko Turkov, da je posadka bila še vedno jačja; potem zapro trdnjavo, napadejo Turke ter vse pobijejo. S tem pa Turke še bolj razdražijo proti sebi; ali Lenkovič je bil že v bližini, pa se jim ni bilo toliko bati sovražnika. Težko je bilo Lenkoviču čakati v Rogoznici, a še huje mu je bilo, ko pride v luko Nikolaj Begovič s poročilom, da se more posadka v lvlisu držati še komaj dva dni, ker nima niti vode niti hrane. Ker se je polegel veter, zapove general brodovju hitro odpluti, ali vedno se držati obale. Tako brodijo brez odmora dalje in šele zvečer druzega dne se ustavijo
') R. Lopašic, Spomenici hrvatske krajine, knj. I. str. 204.
■') Megiser II. str. 1674.
3)	R. Lopašic, Spomenici hrvatske krajine, knj. I. str. 213.
4)	Dane Gruber, Borba Hrvata sa Turci, str. 224.
blizu Trogira1) s 36 ladjami, od katerih sta bili dve nato-vorjeni z živežem, jedna od papeža, druga pa od cesarja. Dne 25. maja se' poda Lenkovič s svojimi Uskoki na suho nad Bosiljinom pri Trogiru. Tukaj se snide tudi s knezom Novakom in njegovo četo, ki je željno pričakovala senjsko vojsko. Knez Novak predloži Lenkoviču, da se sovražnikova vojska razdeli in zatorej napade od dveh strani; ker je med turškimi vojaki mnogo kristijanov, je mogoče, da bi tudi oni udarili na Turke, ko bi videli, da jih naši zmagujejo. Lenkovič je odobril to osnovo, če tudi je Cindro ugovarjal ter zahteval, da se najpoprej trdnjava preskrbi z živežem in šele potem naj udarijo z orožjem na sovražnika. Preden se Lenkovič vzdigne z vso vojsko proti Klisu, da ustreliti štirikrat iz velikega topa, da naznani posadki svoj prihod. Ali isto store tudi Turki v Saloni, da opozorijo svoje na nevarnost, ki jim je zapretila od krščanske strani.2) Dne 26. maja zjutraj se vzdigne Lenkovič iz tabora, kjer je pustil 300 mož, da branijo v vsakem slučaju brodovje v luki. Vse vojske vkup z Dalmatinci je bilo 1700 mož, a od teh jih je ostalo že na planini Kozjak čez 700. Vojski se pridružita tudi dva Turka, ki sta trdila, da se Turki silno boje krščanske vojske. To Lenkoviča posebno ohrabri, da zapove sovražnika napasti, čim ga zapazijo. Vojska je v tem hodila celo noč in celi drugi dan ter prišla šele zvečer do Sučurca, utrjenega grada nadškofa spletskega, odkoder ni daleč do Klisa. Tudi Turki se pripravijo za boj. Ibrahim razdeli svojo vojsko na tri strani. Prvi oddelek, večjidel Vlahi, je stražil na brdu Roputinu turški tabor, drugi oddelek je bil postavljen okoli pečine Greben, kamor so postavili tudi topove, da morejo streljati na sovražnika, čim se prikaže. Topove je stražilo do 6000 Turkov. Tretji oddelek, večjidel konjiki, ostane pri Ozrinu blizu Parčne ravnice.
Dne 27. maja zgodaj, ko se je začelo komaj daniti, zbere Lenkovič svoje čete, jih ohrabri ter zapove napasti sovražnika. Nadejal se je, da sijajno zmaga; ali dogodilo se je protivno. Njegova bojna sreča je dobila znamenit »excipe« (izjemo), kakor pravi Valvasor.3)
Krvava bitk a se začne. Naši udarijo skoz ozko sotesko Vratca naravnost na turški tabor, pobivši poprej v soteski do 50 stražarjev. Turki so bili v vsem taboru zmedeni, ker so jih naši s tako silo napadli. Niso se zategadelj tudi dolgo upirali. Prvi začno bežati martolosi inVlahi, katere so bili Turki
') R. Lopašid, Spomenici hrvatske krajine, knj. I. str. 250
2) R. Lopašič, Spomenici hrvatske krajine, knj. I. str. 228.
s) Valvasor IX. 66; XII. 92; Spomenici hrvatske krajine, kni. I. str. 206.
preoblekli in oborožili kot turško vojsko. Ko zapazijo ta splošni beg turški konjiki pri Ozrinu, pobegnejo tudi oni s Pardi-begom, ker so mislili, da je kristijanov mnogo več, nego jih je v istini bilo. Celo obsedenci iz trdnjave se vržejo na bežečega sovražnika.1) Ves tabor z bogatim plenom pre-puste našim. Lenkovič se požene sedaj s svojimi konjiki za bežečimi Turki v nadi, da ga bode sledila vsa vojska. Ali se hudo prevari. Ce tudi je bil namreč Lenkovič strogo zabranil pleniti, in akopram so naši zapovedniki odganjali Uskoke od plena, vendar se niso dali zaustaviti ti ljudje, da ne bi bili planili za plenom. Na ta način so naši morali izgubiti bitko. Bežeči Turki in pa oni, ki so stražili topove, hitro zapazijo, kaj se je zgodilo na neprijateljski strani. Zatorej se ustavijo, zbero vnovič četo ter udarijo na raztresene naše Uskoke ter jih prav lahko pobijejo in polove. Tako osvoje zopet tabor. Seveda sta Lenkovič in njegov stotnik Vid Klekovic vpila na Uskoke, da se ohrabre in svojega starega junaštva ne osramote z malodušnostjo, vendar je bilo vse zastonj. Preplašeni beže le-ti proti trdnjavi, a Turki jih pobijejo skoraj vse, ki so bežali do podzidja trdnjave. Kakor so bili s početka Turki lahko preplašeni in tudi premagani, tako se je zgodilo sedaj z Uskoki, ki so raztreseni begali po vsem bojišču. Samo manjši del Uskokov in Dalmatincev se zbere okoli Lenkoviča, da obnove borbo, ali tudi le-te Turki kmalu premagajo, ker so bili preveč zbegani vsled naglega in iznenadnega napada. A ko začno Turki na nje sipati ogenj iz svojih topov, bili bi vsi vkup z Lenkovičem in Vidom Klekovičem propadli, da jih ne reši hitro posadka s tem, da jim odpre vrata trdnjavska. Hud udarec je bil to za kristijane. Ni se zastonj tožil Lenkovič v svojih poročilih cesarju na svojo vojaško sodrgo dalmatinsko in na izdajniške Vlahe, ki so bili največ krivi te nesreče.2) Mnogi krščanski junak je izgubil radi teh nezvestih ljudi svoje življenje. Med odličnimi junaki, ki so ostali mrtvi na bojišču,. nam je omeniti markiza Petra Kapuanskega ter Ivana Albertinija. Le-ta je vsled prošnje generala Lenkoviča hitel v pomoč četi, ki je bežala proti trdnjavi. Neki turški konjik ga rani tako hudo, da je vsled te rane umrl na veliko žalost vse posadke. Bržkone da so ostali mrtvi na bojišču tudi trije grofi Pose-darski, Avguštin, Gašper in Ivan. Ujeti pa so bili Frančišek Barbo, Friderik Zavrl, Anton Gini, Jakob Mungenzoni, Feliks Petz in Frančišek Jakomini s Trsata.8)
*) R. Lopašic, Spomenici hrvatske krajine, knj. I. str. 228.
!) Ibid. str. 208.
3) Valvasor IX. 67; XII. 32.
Lenkovič je ostal v trdnjavi dva dni. Ali kmalu izpre-vidi, da se mu tukaj ni mogoče držati radi pomanjkanja hrane in vode. Ze poprejšnja posadka se ni mogla prehra-niti; a kako bi bilo mogoče sedaj tako mnogoštevilno vzdržati z isto hrano. Sklene zatorej probiti se skoz turško vojsko, pohiteti v Senj ter priti z večjo vojsko iznovič pod Klis. Ker pa v trdnjavi po smrti Ivana Albertinija ni bilo zapovednika, imenoval je Lenkovič za vodjo junaškega Cindra, ki je imel nedvojbno največ zaslug, da so dobili trdnjavo kristijani v svojo oblast. Ali četa Poličanov ni bila zadovoljna s to odredbo generala Lenkoviča, nego je zahtevala za zapovednika arhidijakona Albertinija. Cindro na to precej odstopi ter se ponudi generalu za vodjo oni četi, ki je imela posadko oskrbeti s hrano. Lenkovič objame ves ginjen tega plemenitega junaka ter ga pohvali pred vsemi radi njegove skromnosti in požrtvovalnosti.
Tretji dan posle bitke (dne 30. maja) se pripravi Lenkovič za napad. Albertiniju naloži, da naj pazi na trdnjavo, dokler se Cindro ne povrne s hrano. Pusti mu pa v trdnjavi 300 mož, 36 konj, ki so bili namenjeni za hrano v hudi sili, 600 mehov vode in nekoliko dvopeka. Lenkovič se spusti iz trdnjave po noči s 700 junaki. Mislil je, da se lahko prebije do brodovja. Ali najde se izdajica, ki priobči vso osnovo Turkom. Poličani, ki so bili Benečanom podložni in jim tudi udani, prijavijo Turkom, kako so namenili kristijani udariti iz trdnjave do svojega brodovja in na katero stran se mislijo obrniti. Turki se postavijo vsled tega po prelazih in zasedah, skoz katere je morala Lenkovičeva četa iti. Le-ta četa je bila razdeljena na tri oddelke; v srednjem je bil sam Lenkovič. Pri mesečini se spuste iz trdnjave na breg Mosor in od tukaj proti Omišu. Kar se vspo na nje Turki od vseh strani ter napadejo posebno srednji oddelek. Lenkovičeva četa, prestrašena vsled te navale, ni se dolgo branila. Preplašena pobegne, in sicer zadnji oddelek kakih 300 mož nazaj proti trdnjavi, drugi pa po bližnji okolici, kjer jih Turki pobijejo. Lenkovič jih je zaustavljal in nagovarjal na odpor, ali brez uspeha. Slednjič ostane osamljen ter se na bregu Mosoru skloni za neko pečino. Ko pa zapazi, da se je sovražnik spustil za begunci proti Ivlisu, odpravi se hitro z Antonom Ritterjem na pot. Vodil ju je Mihael Radič, kateremu so bila pota v teh krajih dobro znana. Lenkovič je bil hudo ranjen, pa bi se bil brez Ritterja prav težko rešil iz te zadrege. Ritter je bil takrat grajski knez v Ledenicah in stotnik v Novem. Bil je ves čas veren privrženec Len-kovičev. Za dobročinstvo njegovo ga je Lenkovič priporočil stanovom koroškim. Njegov potomec je bil Pavel Ritter ali
Vitezovič, sodelovalec Valvasorjev. Antona je Lenkovič imenoval tisočnikom (Oberstvvachtmeister) v Senju.1) Staremu in že čisto obnemoglemu Klekoviču je bil ubit konj, pa ker ni mogel bežati, skril se je v pečevju za ono noč ter drugi dan splezal mimo turškega tabora do Sučurca. Tukaj prenoči drugo noč, a potem dohiti Lenkoviča, s katerim se srečno reši v Senj.2) Tudi v tej ponočni borbi je bil velik gubitek na naši strani. Gotovo je bilo do 300 mož ubitih in ujetih, od katerih so se mnogi po dolgotrajnih nezgodah povrnili na svoja mesta. Med mrtvimi nam je omeniti na prvem mestu odličnega junaka Cindra, potem serijskega škofa de Dominisa, tri kanonike spletske, Gaudencija, Vite-liča in Skatniča, ki so se pridružili bojevnikom skrivoma, potem več senjskih kanonikov in duhovnikov glagoljašev, brata Andreja in Ivana Basanija, vlastelina senjska, ter Frančiška Jeremija. Zasužnjeni pa so bili Jurij Posedarski, stotnik senjski,Vajkard Turjaški, sinovec karlovškega generala Andreja, Ivan Mordaks, Rečan, Gabrijel Križanič, Frančišek Lenkovič,3) bržkone sorodnik Jurijev, Gašper Scheier, Vid Dobranski (zadnje tri našteva Valvasor med mrtvimi), konjik Bertučič, Laskari in Tartaglia iz Spleta. Jakomini Pec in Ivan Mordaks sta bila kesneje prodana, ker sta bila lepe postave.4)
Lenkovič se je v Sučurcu komaj malo odpočil od velikega napora. Na to pa razdeli 50 tolarjev med pogumne
») Valvasor XII. 32.
2)	Ibid. 33.
3)	Po dnevniku ljubljanskega škofa Hrena, ki se hrani kot rokopis v knjižnici prvostolne cerkve zagrebške, je bil ta Frančišek Lenkovič sin Ane Marije Lenkovičeve, rojene grofinje Thurn in Valsasina, bržkone vdove za pokojnim Ivanom Lenkovičem. Potemtakem bi bil Frančišek brat Jurijev, česar pa ne najdem nikjer zapisano. Vdova Ana Marija je dala ravno v spomin smrti svojega sina Frančiška sezidati kapelico v čast Materi Božji v Prunnthurnu (menda Sebanje, podružnica gorjanske fare), kjer je prebivala na svojem posestvu. (Causa aedificii sive funda-tionis istius ecclesiae inde processit. Filius Dominae Annae Mariae Franciscus Lenkovitsch Baro ad Clissam, Dalmatiae propugnaculum munitissimum, singulari Zegniensium stratagemate captam, moxque a Turcis post aliquot menses receptam, cum D. Georgius Lenkovitsch, Capitaneus Carnioliae et generalis in Croatia et Carlstatt (qui et ultimus Nominis et Sanguinis Lenkovitschiani extitit) improspere Venetorum proditione terra marique firmare tentaret, a Turcis occisus pro patri-monio novae Ecclesiae movimentum tulit). Za to cerkvico je blagoslovil škof Hren dne 14. septembra leta 1606. temeljni kamen. Ker je pa pobožna utemeljiteljica umrla že „circa festa Paschalia a. 1608. in arce sua Palihenstain, senio et laboribus viduitatis suae confecta" in bila pokopana v cerkvi sv. Jurija v Gorjah, zidala je cerkev njena hči Margareta, tudi vdova za grofom Žigo Thurnom in Valsasino, a škof Hren je dogotovljeno cerkev blagoslovil 5. novembra leta 1608. Istega dne so prenesli semkaj tudi truplo utemeljiteljice ter je položili v ondukajšnjo kripto.
*) Ibid. 34.
ljudi, da sporoče na kak način z brega Mosora posadki v Klis o njegovi rešitvi, pa da naj se ne predado, kakor so mu obljubili, dokler jim ne pride on iznovič v pomoč. Lenkovič se je namreč še vedno nadejal, da izbriše čim prej s sebe sramoto, radi katere je tako bridko tožil v svojih poročilih predpostavljenim oblastim, vendar pa se je prevari!. Ce tudi je posadka znala, da je Lenkovič ostal živ, vendar ni imela pravega zaupanja do njega. Neka malodušnost se je je polastila, kajti zapovednik arhidijakon Albertini ni bil mož na svojem mestu, kakor so bili Ivan Albertini ali pa Cindro. Lenkovič je hitro zbiral vojsko ter je svojim ljudem delil nagrade po 10 tolarjev za jedno noč, da poiščejo razkropljene vojake ter jih pripeljejo v njegov tabor. Se dne 30. maja piše Lenkovič poročilo o poboju pred Klisom nadvojvodi Ferdinandu ter zatrjuje, da ne gre prej izpod te trdnjave, dokler ne bo njegova.1) Lenkovič je pri tem računal seveda na svojo hrabrost in pa na vernost poglavarja posadke, katero je moral braniti že vsled zadane prisege. Ali ta zadnja nada Lenkovičeva se ni izpolnila. Ko je zbral že skoraj do 1000 Dalmatincev ter se hotel odpraviti proti Ivlisu, dobi glas, da se je posadka predala Turkom, češ, da je preteklo že osem dni, a pomoči le ni bilo. Zgodila se je pa predaja tako-le. Turki pridejo namreč z ujetim Laskarijem pod trdnjavske zidine ter začno posadko nagovarjati na predajo, kajti o kaki pomoči jim ni vredno niti misliti, ker je general Lenkovič ubit, a vojska mu vsa razbita. Obsedenci jim odgovore, če tudi so dobro vedeli, kaj se je zgodilo z generalom, da dobe Turki drugi dan odgovor. Na to zbere arhidijakon .vse poglavarje na posvetovanje ter jih sam nagovori, da se predado, pozabivši na zadano besedo Lenkoviču, premda so imeli še toliko hrane in vode, da bi se bili mogli držati še nekoliko dni. Ce tudi je bilo proti temu predlogu več odličnih mož, med njimi sam Martinič, vendar se je sklenilo, da se trdnjava preda pod častnimi pogoji. Drugi dan se zbere v turškem taboru več turških voditeljev, a arhidijakon pošlje Pavla Paviča na dogovor. Bilo je sklenjeno, da Turki puste posadko iz trdnjave ter ji zagotove življenje, orožje in ostale stvari. Za prevoz bolnikov pošljejo Turki potrebno število konj. Posadka zahteva vrh tega tudi nekoliko Turkov za poroke, ki imajo
') R. Lopašid, Spomenici hrvatske krajine, knj. I str. 204 do 205 To poročilo je prinesel Dalmatinec Pečovič upravitelju Kranjske Nikolaju Rachambu, a le-ta je je poslal iz Mengiša dne 4. junija nadvojvodi Ferdinandu. Dane Gruber, Borba Hrvata sa Turci, str. 229 omenja Jurija Po-sedarkega kot posrednika med Turki in Klišani glede predaje trdnjave po Jstvanflju. Po našem izvoru je bil to ujeti Laskari.
tako dolgo ostati med kristijani, dokler le-ti ne pridejo na varno mesto zunaj trdnjave. Kar so Turki doslej ujeli kri-stijanov, naj povrnejo vse brez odkupnine. Teh ujetnikov pa je že bilo mnogo mrtyih, saj so jih čez 70 dejali ob glavo že drugi dan po strašnem poboju pod Klisom, češ, da so vsi nevarni za Turke, ker poznajo dobro okolico kliško. Vkljub temu pa so imeli Turki še mnogo ujetih, a med njimi tudi mnogo odličnih, pa Je bilo prav neverjetno, da vse izroče vsled te pogodbe. Ce tudi je bila arhidijakonu pogodba s Turki všeč, vendar jim ni verjel. Zategadelj je skrbel samo za-se, da se reši čim prej iz trdnjave, ter je sporočil Turkom, da mora pogodbo potrditi general Lenkovič, 1	ii ii •	glasnika. Turki ga puste
čurca, a od tukaj v luko Vinišico, od Trogira 8 milj oddaljeno. Tukaj najde Lenkoviča ter mu navesti, da se je posadka predala sovražniku. Lenkovič na te besede kar ostrmi ter strašno srdit odgovori: »Izdajalec, jaz sem te postavil za vodjo in za zapovednika tej trdnjavi na mesto tvojega brata, ki se je tako lepo in častno vedel ter se brez hrane in živeža šest dni z veliko požrtvovalnostjo vzdržal v trdnjavi pričakujoč pomoči, a ti nisi mogel niti dva dni zapovedati in že si', sklenil trdnjavo predati. Idi in vrni se hitro v Klis, in ako hočeš biti veren cesarju, drži trdnjavo do ponedeljka, do tega časa pridem jaz na pomoč«.
Na to ni mogel dati arhidijakon drugega odgovora nego mu je obljubil, da vse stori, kar mu je general zapovedal. Ali mesto da se povrne v Klis, poda se na otok Buja, kjer je ostal celi dan. V tem pa dobe obleganci po dogovoru poroke ter predado opoldne (dne 31. maja1) trdnjavo sovražniku, ki se precej vseli. Na obzidje postavijo Turki one tri tope, s katerimi so doslej na njo streljali, straže podvoje, napolnijo kapnice z vodo, a druge shrambe s hrano in bojno pripravo. Naše spremi oddelek turške vojske daleč od trdnjave. Med izseljenci so bili tudi ujetniki, katere so morali Turki po dogovoru našim predati. Čudno je, da so se te pogodbe sploh držali, vseh tako niso hoteli izročiti. Tako znamo, da so si pridržali Jakominija, Peca in Mordaksa, ker so se nadejali, da dobe za nje velike odkupnine. Ko so jih pa naši zahtevali, izgovorili so se, da so za ponočne bitke nekam izginili in da jih sploh ni med ujetniki.
') Dane Gruber, Borba Hrvata sa Turci, str. 229 navaja 6. dan meseca junija kot dan osvojenja Klisa po Turkih. Po sporočilu Konstantina Prosperija pa so Turki osvojili trdnjavo že dne 31. maja, ker arhidijakon Albertini (po Gruberju neki Alfijeri) ni čakal osem dni na pomoč od Lenkoviča, kakor bi bil moral po zadani besedi.
celo spremstvo do Su-
In tako je postala ta trdnjava, katera je mogla biti po čednosti, pogumnosti in hrabrosti jednega brata najvažnejša točka cele Dalmacije, radi nezvestobe in slavohlepnosti drugega brata plen najhujšega sovražnika krščanstva. Ni se zatorej zastonj bridko zjokal papež, ko mu je bilo prijavljeno, da je padla ta važna trdnjava, za katero je tudi on toliko skrbel in žrtvoval.
Najhuje je zadel pad kliške trdnjave sosednje Dal-matince, ki so bili zapleteni v to borbo. Turki so se jim osvetili na najhujši način, zaplenivši jim posestva in pre-gnavši cele njih rodovine, da so se morali kot begunci potikati po svetu. Ravno tako so preganjali Benečani svoje podložnike, ki so se udeležili te vojne. Zategadelj sestavi Pavel Sirotkovič obširno poročilo cesarju Rudolfu II., kateremu točno opiše zasluge in žrtve dalmatinskih Hrvatov za trdnjavo kliško. Mnogi izmed njih so potrošili velik del svojega imetja za orožje in hrano, a kesneje so jim Turki odvzeli vsa posestva in odpeljali jih celo v sužnost. Sedaj naj se jih usmili cesar sam ter naj poskrbi, da se bodo mogli vsaj vrniti v svoj zavičaj. V tem poročilu je naštetih čez 30 odličnih imen dalmatinskih posestnikov in vlastelinov, ki so nam deloma iz opisa omenjene borbe že znana. Je li prošnja Pavla Sirotkoviča bila kdaj uslišana, ni mogoče se-znati iz tedanjih listin.1)
Huda je bila osoda tudi za ujetnike. Turki bi jih morali po pogodbi o predaji kliške trdnjave vse izročiti kristi-janom, ali oni tega niso storili, kakor je bilo že omenjeno, marveč so od mnogih zahtevali ogromne odkupnine, katere po navadi niso zmogli niti sami niti njih sorodniki. Turki pa so bili vrlo lokavi ter so jih po navadi puščali na svobodo pod pogodbo, da plačajo odkupnino, čim jo zbero na kakršenkoli način. Ali so taki ujetniki prestali večkrat tudi dosta muk med Turki, kajti bili so jih po nogah, dokler niso izjavili, da hočejo plačati odmerjeno odkupnino. Tako so Turki ravnali z duhovnikoma Jurijem Bogutičem in Nikolajem Supičičem, ko so ju ujeli pod Klisom. Ker sta imela pa oba duhovnika prevelikih zaslug za krščansko vojsko, kajti ona dva sta ves čas za obleganja Klisa skrbela za vernike v duhovnem oziru, zavzeli so se za nju odlični možje mesta Senja ter ju priporočili samemu papežu Kle-mentu VIII., da njima dovoli po Italiji nabirati milodarov za odkupnino, katera je bila za vsacega določena, namreč 1700 cekinov.3) Koliko se je pa moralo takih nesrečnežev povrniti na Turško, ker niso mogli dobiti zahtevane svote!
') R. Lopašic, Spomenici hrvatske krajine, knj. I. str. 222.
») Ibid. str. 268.
Težak je bil položaj tudi za Jurija Lenkoviča. Komaj se povrne v Senj, že pošilja poročila o žalostnem dogodku na vse strani, posebej še nadvojvodi Ferdinandu1) in cesarju Rudolfu H. Upravitelju Kranjske Nikolaju Rachambu zatrjuje v pismu, da on ni kriv velike nesreče, ki je zadela kristi-jane pod Klisom, marveč da jo je provzročilo izdajstvo nekaterih nezvestih Dalmatincev in plenaželjnih Uskokov.2) Cesarja Rudolfa II. pa prosi general, da mu veruje, kakor mu je opisal ves pohod, a one, ki so predali trdnjavo, naj pokliče k preiskavi o tej stvari. Njega naj pokličejo za glavno pričo, ki dobro ve, so li imeli važen razlog, trdnjavo predati poprej, nego jim je bil odmerjen čas za to.3) Bržkone pa se ni nobena preiskava vršila, ker ni bilo za to pravega časa, in pa ker so mogli generalu Lenkoviču verjeti, kar je o tem sporočil.
Do dne 6. junija je ostal Jurij Lenkovič v Senju. Bržkone se je hotel odpočiti od prevelikega truda vsled zadnjega pohoda ter izločiti zadobljene rane (40), kar pa v Senju ni bilo mogoče. Zatorej odpotuje skoz Ivarlovec in Metliko na svoje veliko posestvo Mehovo na Dolenjskem, kjer ga najdemo že dne 16. junija. Tukaj napiše nadvojvodi Ferdinandu novo poročilo o dogodkih pod Klisom ali ob jednem toži tudi o svojem slabem zdravju.*) Na poziv nadvojvode pošlje mu tudi popis onih, ki so padli pod Klisom.6) Omenja tudi ujetnikov, še posebej o Juriju Posedarskem, Vajkardu Turjaškem in Gasparju Križaniču. Lenkovič zahteva tudi za svojo vojsko v Karlovcu najmanj 50.000 gold., da se na ta način plačajo zaostatki, radi katerih se vojska razhaja. Omenjeni denar naj se vzame na posodo pri gospodu Pecenu; posadka naj se pomiri, kajti v kratkem bo treba udariti na Petrinjo, zatorej je treba poskrbeti za dobro in
') Ibid str. 204 do 205. R. Lopašic, Spomenici hrvatske krajine, knj. I. str. 205.
3)	Ibidem, str. 206 do 208.
4)	Ibidem, str. 211.
6) Ibidem, str. 213. Popis krajiških Hrvatov, ki so padli pod Klisom ali pa bili ujeti dne 27. maja I. 1596.:
Iz Karlovca — od haramij na Mrežnici in masolov (na mestnem posestvu naseljeni kmetje) ter 20 Lenko-
vičevih mož — okoli...........136
Plačanih Senjanov..............38
Venturinov (prihajači Uskoki z otokov.).....46
Od trščanske čete..............42
Od čet iz Brinja, Otočca, Ledenic in Vinodola ...	49
Vseh 302
Koliko se je rešilo Dalmatincev (bilo jih je do 300), ni bilo točno izvedeti, večji del njih je vendar ušel.
mnogobrojno vojsko. Lenkovič želi tudi sam prisostvovati pri tem pohoda, samo ako do tega časa ozdravi.1)
General Lenkovič od tega časa ni mislil nič več na osvajanje Klisa, pač pa Nikolaj Alberti, ki je v obširnem poročilu cesarju Rudolfu II. razlagal, kako bi mogel on s svojim bratom Matevžem in s Senjani to trdnjavo osvojiti.2) Cesar Rudolf II. na to pohvali vernost rodovine Albertijeve, odobri osnovo Nikolaja Albertija glede osvajanja Klisa ter podeli njemu in bratu Matevžu vse pravice na one kraje, katere odvzemo Turkom.8) Klis, ta važni ključ Dalmacije pa ostane vendar le v turškem posestvu, kajti cesarske čete so morale braniti na drugem kraju krščanske zemlje. Kako dolgo je ostal Jurij Lenkovič na svojih posestvih, ni nam točno znano. Dne 26. junija istega leta odgovarja nadvojvoda Ferdinand iz Gradca na poročilo Lenkovičevo glede oskrbe vojske, da dobe vojaki vso za šest mesecev zaostalo plačo. Ob jednem odobruje strogo ravnanje s to vojsko, ker se je vzdignila proti zapovedniku. Tudi želi nadvojvoda generalu boljšega zdravja, da bode mogel okrepčan zopet na vojsko.4) Bržkone je bil Lenkovič takrat še na Mehovem, kajti šele dne 15. julija istega leta ga nahajamo v taboru pri Petrinji.
Poboj krščanske vojske pod Klisom je vznemiril brez dvojbe nadvojvodo Ferdinanda in cesarja Rudolfa II., kajti ravno od tega pohoda se je jako mnogo pričakovalo za osvojenje Dalmacije in sosednjih dežel.6) Nadvojvoda Ferdinand dolži v svojem poročilu cesarju Rudolfu o tem poboju naravnost Lenkoviča, češ, da se je prenaglil, ker je imel s seboj samo 1000 mož brez vsakih vohunov in glasnikov. Bati se je sedaj za Senj in Liko, Kras, Pivko in celo za Kranjsko; pa tudi bosenski in hrvaški Turki se bodo ojačali vsled te zmage. Zategadelj je potrebno, da cesar zapove banu hrvaškemu in grofu Juriju Zrinjskemu, da bodita vedno pripravna za pomoč krajiškim zapovednikom.6) O nameri Turkov pa je izvedel nadvojvoda Ferdinand iz pisma Jurija Posedarskega, stotnika senjskega. Le-ta sporoči namreč nadvojvodi, čim je bil puščen iz ujetništva, da je padlo pod Klisom čez 150 samih Senjanov, pa se sedaj ne boji samo za Senj, nego tudi za ostalo krajino, kajti slišal je kot ujetnik, kako so se Turki dogovarjali o novem napadu na Krajino. Zatorej je neobhodno potrebno, da dobi on kot za-
') R. Lopašid, Spomenici hrvatske krajine, knj. I. 211.
2) Ibid. str. 256 do 264.
s) Ibid. str. 264 do 265.
4) Ibid. str. 213.
6) Ibid. str. 218 do 219.
6) R. Lopašic, Spomenici hrvatske krajine, knj. I. str. 213.
povednik senjski vsaj 300 mož iz Kraške ali pa iz Istrije. Ob jednem naj se ta vojska obskrbi tudi s hrano. Samo pod to pogodbo je pripraven braniti Senj; ne bi rad doživel, da obdolže zopet njega, ko bi osvojili sovražniki Senj. »Večkrat se odvrne velika nesreča, če se posluša svet tudi neznatnih ljudi« sklepa Jurij Posedarski svoje poročilo.M Iz takih poročil pa se je moglo sklepati le na hude borbe, ki so se istega leta vršile med kristijani in Turki, in sicer na Hrvaškem in na Ogrskem.
Pa kaj se je v tem godilo na Ogrskem? Po smrti velikega vezirja Sinan-paše prevzame vrhovno zapovedništvo turške vojske na Ogrskem novi veliki vezir Ibrahim-paša, katerega je spremljal tudi sultan sam s svojim svetovalcem in turškim zgodovinarjem Seadedinom. Vojska se vzdigne iz Belgrada ter napreduje skoz Petrovaradin in Segedin brez vsakih zaprek in zadržkov. Ravno takrat so osvojile cesarske čete llatvan ter se silno osvetile turški posadki, pomorivši jo vso na mestu. Prav čudno je tedaj, da se krščanka vojska ni vzdignila na turško ter začela ž njo bitko, kar se je pričakovalo na cesarskem dvoru. Še toliko se ni pospešila, da pride o pravem času na pomoč posadki v Jagru. Turki obsedejo Jager dne 21. septembra. Ker se posadka ni hotela predati na poziv sultanov, obležejo sovražniki trdnjavo od vseh strani ter streljajo neprenehoma vanjo. Ali sedaj se pobuni jeden del posadke, večjidel Va-loni (francoski najemniki), in zapovednik njih Vilim Trc-ka je moral predati trdnjavo pod pogodbo, da mu posadko puste svobodno oditi. Ali Turki prevarijo kristijane, kajti oni napadejo posadko ter skoraj vso (do 5000 mož) pokončajo, da se jim tako osvetijo za hatvanski pokolj. Valvasor pripoveduje,2) da so Turki rabili odslej besedo »hatvan«, kadarkoli so morili kristijane. šele sedaj pohiti nadvojvoda Maksimilijan s knezom erdeljskim Žigo Batorijem Jagru v pomoč; ali prišel je prekasno. Že deset dni poprej je bila trdnjava osvojena. Borba se je imela tedaj dovršiti na ravnici Kereštevi blizu Jagra. V tridnevni bitki (od 23. do 26. oktobra) menjala se je pogostoma bojna sreča. Prvi dan zmagajo kristijani. Sultan Mohamed je hotel že ves preplašen zapustiti bojno polje, zakaj izgubil je velik del svojih topov. Ali previdni Seadedin ga predobi s svojo veliko zgovornostjo za-se in ga navduši, da vzdrži do kraja na bojnem polju ter še jedenkrat poskusi bojno srečo. Le-ta mu je bila sedaj tudi mila. Drugi dan je bilo le nekaj malih prask. Ali tudi tretji dan je bila zmaga na krščanski strani, kajti vzeli
') Ibid. str. 210.
3) Valvasor XV. 514.
so Turkom do 100 topov. Ko so se pa zmagujoče čete vrgle vkljub prepovedi vojaških zapovednikov v turški tabor, vse pohlepne za bogatim plenom, zabredejo v zasedo kakor pri Klisu, in sovražnik jih kmalu potisne iz tabora. Kričeči začno bežati, za njimi jo udere vsa ostala krščanska vojska. Najmanj 50.000 mož pade pod turškim mečem ali pa se ud uši v bližnjem močvirju, v katero so zabredli v temni noči. Vojaško blagajno z 10.000 cekini in čez 100 topov ujame sovražnik. Cicala, kije napadel zadnji bežeče kristijane, dobi od sultana že na bojnem polju dostojanstvo velikega vezirja. Ker je bil pa prestrog, in ker so se bunili vojaki proti njemu, bil je kmalu odstavljen ter zopet Ibrahim imenovan. Po tej sijajni zmagi se vrne Mohamed III. slavodobitno v Carjigrad skoz Solnok, Segedin, Petrovaradin in Belgrad. V Carjigradu mu prirede sijajen sprejem, kakršnih je bilo videti le v slavnih časih vlade sultana Solimana Sijajnega.1)
Tem žalostnejši pa je bil glas, ki se je bliskoma razširil po krščanskih zemljah o strašnem poboju pri Kerestesu. Vse je žalovalo za izgubljenimi žrtvami. Na to je dalo Nj. Veličanstvo dne 30. decembra javno s trobljami oglasiti na Dunaju in tudi po drugih mestih, da »so prepovedane vse veselice, ošemljenja in drsanja ter tem slične zabave«.2) Bali so se tudi za Dunaj, da ga ne bi oblegel sovražnik, kajti bil je slabo utrjen. Da se prebivalstvo deloma umiri velikega strahu, dovoli nadvojvoda Maksimilijan na prošnjo cesarjevo, da se pošlje na Dunaj general Rupert Eggenberg, da učvrsti trdnjavo. Eggenberg pride zares na Dunaj ter se prav nepovoljno izjavi o utrdbah. Po njegovi trditvi se Dunaj ne bi mogel držati proti sovražniku v tedanji trdnjavi, nego bi se morala vojska podati na odprto polje ter tukaj boj odločiti. Vkljub temu se pa mesto vendar ni utrjevalo, ker ni bilo za to potrebnih sredstev, in ker je nevarnost minila, ko se je turška vojska po sijajni zmagi vrnila na Turško.3) Kaj se je godilo po padu Klisa na hrvaški krajini? Vso skrb za te kraje je moral prevzeti za nekaj časa Žiga Ilerber-stein, zapovednik slavonske krajine. Po raznih poročilih, ki so dohajala iz sosednjih turških pašalukov, moglo seje sklepati na hude borbe za pomejne trdnjave. Ni tedaj čudno, da je naložil nadvojvoda Ferdinand še bolnemu Lenkoviču zbirati čete ter ž njimi odriniti pod Petrinjo in Kostajnico.4)
') Zinkeisen, Gesch. d. osm Reiches III. str. 603 do 605.
2)	Ortelius redivivus et continuatus oder der ungarisehen Kriegs-emporungen historisehe Beschreibung vermehrt von Martin Meyern. Nurnberg 1665, str. 344.
3)	Zwiedeneek-Siidenhorst, Ruprecht von Eggenberg, str. 130 do 131.
4)	R. Lopašid, Spomenici hrvatske krajine, knj. I. str. 213 do 214,
Ker pa bolnemu generalu ni bilo mogoče takrat ustreči temu nalogu, poskrbel je za to Žiga Herberstein, ki se je želel Turkom osvetiti za izgube Lenkovičeve. Kostajnico je hotel dobiti v svojov last, da popravi s to osvojitvijo vsaj deloma izgubo Klisa. Že prve dni meseca junija je imel udariti Herberstein na Turke, ali ni bil še dostatno pripravljen, kakor je sporočil nadvojvodi dne 8. istega meseca iz Varaždina.1) Manjkale so mu bojne priprave, posebno orožje in mostovi. Tudi se je vojska šele zbirala. Štajerci iz Maribora in Ptuja so prispeli komaj v Zagreb. Od tukaj se imajo podati proti Petrinji, kamor je namenil tudi on priti s svojo vojsko. Tudi Korošci, Kranjci in Karlovčani naj se tjekaj odpravijo. Dobro bi bilo, da posebno Karlovčanom sam nadvojvoda zapove, kako se imajo ravnati, če tudi je že o tem sporočeno bojnemu svetniku Štefanu Gušiču. Hrvaški stanovi pa pošljejo gotovo 160 glav živine, da se spravijo topovi in pa ostala prtljaga pod trdnjavo, saj je Herberstein prosil oba bana, Gašperja Stankovačkega, škofa zagrebškega, in Ivana Draškoviča pomoči v tej stvari. Tako se je počasi vojska zbirala, ko se slednjič vzdigne tudi Herberstein s svojo četo iz Varaždina proti Petrinji. Med potom se mu pridruži iz Štajerske 1000 konjikov pod zapovedništvom Friderika Schaffen-burga in nekaj deželnih čet iz Kranjske in Koroške. Tudi novi hrvaški ban2) Ivan Draškovič se zjedini s to vojsko, privedši s seboj do 3000 mož. Najpoprej se odpotijo vsi proti Petrinji, kjer se jim pridruži še Krištof Obručan z ostanki Lenkovičeve vojske. Tako se je zbralo pred Petrinjo do dne 6. julija 6000 mož. Še tistega dne razglasi Herberstein zapoved nadvojvode vpričo dvorskega vojnega svetovalca. Precej zatem sklenejo udariti na Kostajnico.3) General Herberstein je želel predobiti za-se važnega zaveznika v teh bojih. To so bili Vlahi v sosednji Bosni, ki so želeli prestopiti na našo stran. S temi Vlahi se je dogovarjal že Anton Bertuci pred napadom na Klis (1595), da mu pridejo v pomoč; zato jim je cesar Rudolf II. sporočil, da jih sprejme pod svoje varstvo, in da jim ostanejo vse pravice, ko bi se kdaj Bosna osvojila iz turške oblasti.4) Znano je vendar, da se Vlahi niso udeležili podjetja na Klis, a kolikor jih je bilo v taboru, izneverili
') Ibid. str. 209 do 210.
2)	Kercselich, Historia cathedralis ecclesiae zagrabiensis, str. 303. Ban Tomaž Bakač se je zahvalil na banski časti že 1. 1595., ker se cesar Rudolf II. ni hotel ozirati na njegove pritožbe glede hrvaške kraljevine. Ban je zahteval, da se povrne hrvaški kraljevini Pazinski okraj v Istriji, česar pa cesar ni hotel storiti. Kercselich str. 302.
3)	R. Lopašič, Spomenici hrvatske krajine, knj. I. str. 216 do 217.
0 Ibid. 74.
so se skoraj vsi. Tudi k samemu Ilerbersteinu je prispel v Slavonijo neki vladika s 40 Vlahi prosit podpore in zemljišč za naselitev. Herberstein je bil takrat pripravljen za napad v slavonske kraje, ali ker je bilo že kesno v jeseni (meseca oktobra 1. 1595.), odložil je pohod za drugo leto. Omenjeni vladika pa mu je razjasnil mnoge stvari glede obrambe mej, kar je bilo za našo vojsko od velike koristi. Herberstein poroča nadvojvodi Ferdinandu, da more tega vladiko pripeljati v Gradec, ako ga želi videti ter ga zaslišati o položaju na turških mejah.1) Za ostale Vlahe prosi Herberstein živeža za toliko časa, dokler se ne najde zanje kako prazno zemljišče.2)
Ko se je leta 1596. začela zbirati krščanska vojska, da napade pomejne bosenske trdnjave, pojavili so se iznovič Vlahi. V obširnem pismu, na katerem je podpisan vladika Radoslav, 30 duhovnikov in zastopnikov vlaškega naroda, izjavljajo svojo radost, da je prišel čas, da bodo mogli pomagati krščanski vojski ter tako priti pod varstvo cesarjevo. Ob jednem prosijo, da se jim dasta 2 mesti izmed 70 zapuščenih med Uno in Kolpo, četudi ne največji.3) General Herberstein se je vrlo mnogo nadejal od Vlahov ter jih je vsled tega pisma nagovarjal na očitni upor proti Turkom, kadar se vzdigne krščanska vojska proti Kostajnici. Ker žele priti pod obrambo cesarjevo, ne dobe samo mest in zemljišč, marveč tudi mnogo svoboščin in krščansko pravico. To vse jim želi dati cesar, in če tega njemu, cesarskemu generalu, ne verujejo, naj kar od samega cesarja zahtevajo potrdila.4) In zares jim je vse svobode in pravice potrdil nadvojvoda Ferdinand v Gradcu že dne 10. julija tistega leta.6) Vsa ta dogovarjanja pa so bila vendar le brez pravega uspeha. V Herberstein oveni taboru ni nihče mnogo držal do obljub vlaških poslancev. Naši so jih seveda z obljubami mamili na hrvaško stran, da bi ž njimi vkup prodrli v Bosno, kjer bi se jim mogel ves narod pridružiti v borbi proti Turku. Ker so prvi poslanci bosenskih Vlahov Ilerbersteinu dokazovali, da bi se moglo lahko priti čez Uno na nekih prelazih, poprijel seje ta tega poročila ter prišel radi te osnove celo na Mehovo k Lenkoviču.6) Oba sta bila tega mnenja, da bi se z Vlahi, ko bi ostali verni, dala zares Bosna hitro osvojiti. Ali to so bile prazne nade. Že dne 6. julija tistega leta piše general Herberstein nadvojvodi iz tabora pred Petrinjo,
') Ibid. 195.
2)	R. Lopašid, Spomenici hrvatske krajine, knj. I. str. 201.
3)	Ibid. str. 214 do 215.
4)	Ibid. str. 215 do 216.
5)	Ibid. str. 217 do 218.
6)	Ibid. str. 218 do 219.
da so Vlahi nezvesti, zatorej se mora osnova o osvojen ju Bosne za sedaj izpremeniti.1) Še huje pa je obsodil Vlahe Jurij Lenkovič, ko je ravno o tej stvari poročal nadvojvodi Ferdinandu iz Petrinje dne 16. julija. Čez Uno se ne more sedaj udariti ravno radi teh nezvestih zaveznikov, ki so popolnoma omahljivi in nezanesni ljudje (als vnbestendige, haillose leuthe). Oni se po svoji stari navadi ustavljajo zapoved-niku, če tudi so ga malo poprej zvali v svojo zemljo. »S temi ljudmi se ne da nič pomoči,« sklepa Lenkovič svoje poročilo.2) Pa še huje se je zgodilo, nego sta oba zapovednika pričakovala od teh zaveznikov.
Pred Petrinjo zbrana krščanska vojska se vzdigne v vojaškem redu najpoprej do Dolnjega Vinodola, a od tukaj na ravnico Plačevico, skoz katero teče potok Velešan. Dne 8. julija prispe šele pred Kostajnico, ker se je zbok prtljage in topov mogla le počasi dalje pomikati. Ko Turki naše zapazijo, se hitro prepeljejo iz kule, ki je stala na otoku sredi Une, v mesto ter se vržejo na brdo Djed (pri Valvasorju") Dedun), da od tukaj bijejo naše ter jim branijo utaboriti se in na ugodnem mestu postaviti topove. Ali se prevarijo, kajti naši jih prisilijo s topovi, da morajo hitro pobegniti z brda do reke. Tukaj se komaj v čolnih rešijo v kulo, katero so bili malo poprej zapustili tako brezskrbno. Sedaj postavijo pa naši topove na dva kraja, tri na breg Djed, a dva na drugi breg Une. Na ta način so bili lahko kulo z dveh strani.
Bosenski paša Pardi (Valvasor4) ga zove Aksardis) izve že v Banjaluki, kaj se godi pri Kostajnici. Hitro pošlje tjekaj konjika s poročilom, da naj se posadka dobro drži, kajti že drugi dan ji pride sam v pomoč. In v resnici prihiti paša z 200 konjiki pod Kostajnico. Neki ujeti Turki so našim zatrjevali, da je pripeljal paša najmanj 800 mož. To pa ni bilo resnično, ker se je takrat nahajala skoraj vsa turška vojska na Ogrskem; hoteli so le naše preplašiti.
Pardi-paša se postavi s svojo vojsko zraven kule, da zabrani našim pot do vode. Tudi zaustavlja Herbersteina po-stavljajočega most čez Uno, da prepelje vojsko na drugo stran ter z naskokom napade trdnjavo, ko se je streljalo na njo že dva dni brezuspešno. Sreča je bila, da ni mostu neobhodno potreboval. Izvedel je namreč od domačih ljudi, da se da Una na nekem mestu pregaziti. Zdajci zapove vojski, da pregazi Uno na onem mestu. Najprej prideta na drugo stran reke Ivan Vojkovič in Krištof Mrnjavčič, oba huzarska
') Ibid. str. 216 do 217.
2)	R. Lopašič, Spomenici hrvatske krajine, knj. I. str. 218 do 219.
3)	Valvasor XV. 545.
4)	Ibid.
zapovednika, s svojima četama in ostalim konjištvom. Za njimi se spuste tudi pešci s puškami in smodnikom na glavi, da se jim ne zmoči ta bojna priprava. V kratkem času je bila naša vojska na drugem bregu reke.
Ko opazi Pardi-paša našo vojsko, kako prehaja čez reko, postavi hitro svoje čete v bojni red. Spredaj razvrsti onih 200 konjikov prav na široko, da tako zaslepi naše, češ, da jih je več, nego jih je bilo v istini; zadaj pa je bila peš-vojska, sestavljena večjidel od raje iz sosednjih mest. Turki pa niso vzdržali niti prvega napada naše vojske, nego so zbežali preplašeni na vse strani. Konjiki se skrijejo po bližnjih pečinah ali pa zbeže na gore, samo da se rešijo; pešci jo udero v šumo ali pa nazaj v kulo. Da more tem huje sovražnika preganjati, razdeli se naša vojska na dve krdeli. V tej borbi pade mnogo Turkov; hrvaške konjike pa zgrabi turška četa v šumi ter jih mnogo pobije. Valvasor1) trdi, da je ostalo Turkov na bojišču do 400, a naši so osvojili 8 zastav. Ze zvečer se povrne naša vojska nazaj čez Uno ter osvoji hitro Kostajnico; plena najdejo v njej prav malo, kajti Turčin je odnesel s seboj, kar je bilo kaj vrednega. Drugi dan začno naši delati most čez Uno, da prepeljajo topove na drugo stran, odkoder bi mogli lože kulo biti. Delo se jim posreči. Vsi so že mislili, da se jim preda kula v kratkem času. Kar se raznese po taboru glas, da prihaja kuli v pomoč Ahmed Alis s silno vojsko, s katero je udaril že čez Savo pri Svinjaru. Herberstein se da pregovoriti od svojih svetnikov ter preneha oblegati kulo. Kmalu zatem podre tudi most čez Uno ter se povrne z vso vojsko v Turovo polje. Ahmed Afis pa je takrat prispel komaj v Belgrad.3)
Dne 12. julija je prišel Herberstein pod Kostajnico, a dne 17. istega meseca seje že povrnil z vojsko proti Petrinji. Kaj je bil vzrok, da ni uspel v tej borbi? Sama bojna osnova, po kateri so mu imeli Vlahi pomagati proti Turkom; ali zgodilo seje ravno narobe. Vlahi so se približali tudi v Kostajnici naši vojski ter se tukaj dogovarjali s Herber-steinom o bojni osnovi. Nadvojvoda Ferdinand svari sicer svojega zapovednika, da naj bode oprezen v dogovarjanju z Vlahi radi nekih njih slabih lastnosti,3) vendar pa je poslal za nje sprevodno pismo za slučaj, ko bi se sprejeli na naša zemljišča. Herberstein tega pisma ni mogel rabiti, ker seje nevernost Vlahov v tem pokazala prav očividno. Bridko jih
') Valvasor XV. 545.
2)	Kercselich, Historia cathedralis ecclesiae zagrabiensis, str. 304.
3)	R. Lopašic', Spomenici hrvatske krajine, knj. I. str. 219 do 220.
toži Herberstein v svojem poročilu1) o napadu na Kostajnico. Mesto da pridejo krščanski vojski na pomoč, zbero se vsi v turškem taboru ter tukaj izdado turškemu zapovedniku bojno osnovo in pokažejo poverljivo pismo, v katerem jih nadvojvoda vabi na svojo stran, češ, za kako važne jih drže kristijani in kako radi bi jih sprejeli v svoje varstvo. Ravno tako kakor pri Klisu, izdali so tudi pri Kostajnici kristijane. In ta nezvestoba (der Wallachen falschhait vnd merklicher betrug) je največ kriva, da ni Herberstein uspel pri Kostajnici, in da ne morejo tudi ostala podjetja napredovati, kakor sicer bi mogla. Nadvojvoda Ferdinand ostro obsoja2) to vedenje vlaških poglavarjev ter zahteva, da se jim osvete kristijani radi te nezvestobe. Zategadelj udari neka naša četa proti Bužimu ter požge po oni okolici do 200 vasi za osveto.3)
Herbersteinovim in Lenkovičevim četam ni bilo namenjeno gubiti čas v pustem Turovem polju pri Petrinji (in oeden vnd wiiesten Turovo polia die zeit vergebens muess anwenden vnd verzehren); zatorej Herberstein nasvetuje nadvojvodi Ferdinandu, naj vsaka vojska v svoji krajini napada sovražnikove meje, ne pa brez cilja čaka nove zapovedi. V Gradcu odobrijo Ilerbersteinovo zahtevo glede daljnjega vojskovanja; da se pa za nekaj časa razpusti vojska, posebno še topničarstvo, radi prevelikih stroškov, ni dovolil vojni svet, marveč je odredil, da naj ostanejo zbrani v Zagrebu vsaj še 14 dni.4)
Vojnemu svetu je bilo dobro znano, kako težko se je dala zbrati dobra vojska. Res jo je bilo tudi težko vzdrževati, ali ker se je slutilo, da borbe na mejah za to leto še niso končane^, ni se smela razpustiti. In prav so imeli, da so tako ravnali. Že okoli dne 12. ali 13. septembra prepelje Ahmed Alis (v kranjskih spisih imenovan tudi serdar) svojo vojsko čez Savo ter se hitro približa Kostajnici. Turkov je bilo do 20.000. Ker ne najde zapovednik naših v taboru, naraste mu pogum, da sklene iznenada napasti Petrinjo. Pripravil se je prav dobro z vsem za obleganje. Ali podjetje se mu vendar ni posrečilo. Pobegnilo je namreč nekoliko krščanskih sužnjev iz turškega tabora ter našim odkrilo namero turško. Zato
') R. Lopašid, Spomenici hrvatske krajine, knj. I. str. 220 do 221.
2) Ibid. str. 221 do 222 „mit was falschen betrug vnd practicken die nunmehr gar zuuill bekahnten haillosen, verretherischen Wallachen zuwider irer jungst anerbottenen treu vnd christlicher deuotion diser zeit her vmbgegangen".
8) Valvasor XV. 544.
4) R. Lopašic, Spomenici hrvatske krajine, knj. I. str 220 do 221; 221 do 222.
se naša vojska dobro pripravi za napad ter jih odbije prav pogumno. Ako je kotel Ahmed Alj| trdnjavo predobiti, moral jo je redovito obsesti.1) Za to pa je potreboval večjo vojsko.
V	kratkem času se mu pridruži še 30.000 mož iz raznih krajev turškega cesarstva, a največ iz balkanskih krajev.2)
V	pomoč mu pride tudi novi bosenski paša Odaverd. Dne 14. septembra začne obsedati trdnjavo. Posadki, ki je štela komaj 250 mož, je bil zapovednik nam že znani Daniel Frankol. Malo prej, nego je obsedel sovražnik trdnjavo, poslal je ban v pomoč še 100 mož pod zapovedništvom Jurija Brestovskega. Vsa posadka je tedaj imela 350 vojakov. In ta peščica ljudi je imela braniti trdnjavo, da ne pade v oblast tako silnemu sovražniku.3)
Kakor po navadi vsi zapovedniki, tako je poskusil tudi serdar Ahmed, ne bi li zlepa mogel predobiti trdnjave. Poroči zatorej Frankolu, naj se preda. Seveda mu obljubi tudi raznih koristi. Ko. pa ni uspel z obljubami, začel se mu je groziti; ko pa tudi to ni nič koristilo, zapovedal je svoji vojski z vso resnobo Petrinjo oblegati. Ob jed nem se zaroti pri Mohamedu, da ne odide poprej izpod trdnjave, dokler je ne dobi v svojo oblast. Najprej obda trdnjavo od vseh strani, da ji zapre dovoz hrane. Potem naspe visoke nasipe, na katere privleče težke obsadne topove, ter neprenehoma strelja na zidovje. Tudi podre most na ladje, ki je bil narejen čez Kolpo, ter zapre vsa pota, po katerih bi mogli dobivati obsedenci pomoči. Ko je bilo v turškem taboru vse pripravljeno, da zatrobiti za naskok. Turki skačejo in vpijejo ko zmedeni na zidovje, streljajo iz topov in pušek, mečejo strelice, zažigajo leseno tramovje, delajo vse mogoče, da pre-dobe trdnjavo. Sam vezir ohrabruje vojake, hvali pogumne, zmerja ter se grozi plašljivcem, iznemogle pa zamenjuje s čilimi četami.
Ali tudi kristijani se branijo pogumno: napadače odbijajo z zidovja ter jim izpodmičejo lestve, gase ogenj, maše luknje, streljajo s smodnikom in strelicami ter s kamenjem in gorečim sumporjem more sovražnika. Nihče se ne umakne s svojega mesta, dokler ni hudo ranjen ali pa ubit. Vsi so bili navdahnjeni z jedno mislijo: »Pogumnega in junaškega srca bodimo tovariši, ko vidimo, da nam se približuje zadnja ura. Zatorej se borimo hrabro, dokler nas sramotno ne pokonča sovražnik ali pa nas odpelje v sužnost, za vero krščansko, za svoja ognjišča, za svoje žene in svoje otroke, naš
') Valvasor XV. 545.
2)	Istvanfy trdi, da je imel Afis 100.000 mož vojske, Valvasor pa misli, da jih je bilo 60.000.
3)	Kercselich, Historia ecclesiae catbedralis zagrabiensis, str. 304.
najdražji zalog, slednjič za rešitev in obstanek naše mile domovine.« Takšne besede ohrabrijo vsakoga, celo nestalnega Frankola, ki je bil že zdvojil, da se bodo mogli vzdržati, ter je že celo pomišljal na beg; vendar pa gaje Brestovski osramotil z ostrimi besedami. Vsi sklenejo tedaj braniti trdnjavo do zadnje kaplje krvi. Tako so odbijali vse napade sovražnikove več dni.1)
Ali dan za dnevom je mineval, a posadka v Petrinji je čakala še vedno, da ji pride o pravem času kakšna pomoč. Frankol bi bil rad javil krščanskim vojskovodom Lenkoviču, banu Draškoviču in Herbersteinu, v kakšni stiski se nahaja posadka, ali je bilo težko najti junaka, ki bi bil pripraven to nalogo izvršiti. Slednjič se prijavita vendar dva vojaka za glasnika. Ali na potu ulove Turki jednega ter ga seveda pogube, drugi pa srečno uteče v tabor krščanski pri Sisku, kjer se je bila zbrala pod zapovedništvom Eggenbergovim dosti jaka krščanska vojska, večjidel sami Hrvati in Slovenci. V znamenje, da je prispel glasnik iz trdnjave, da zapovednik Eggenberg ustreliti z velikim topom. V tej veliki stiski pride v pomoč tudi Tomaž Bakač s svojo četo. Bilo pa je vse vojske do 6000 mož. Po zapovedi se naredi hitro most čez ' Odro, a ob jednem pošljejo 50 konjikov proti Petrinji, da vidijo, kaj počno tamkaj turške čete. Ko prispejo le-ti do Drenčine, napadejo jih Turki ter hitro razpršijo. Pri tej zgodi ujemo Turki tudi jednega našega konjika.
Zapovedniki krščanske vojske so bili dolgo neodločni, kaj jim je storiti, če tudi so vedeli, kaka beda vlada v trdnjavi, saj jim je glasnik s solznimi očmi opisal težave in nadloge obsedencev. Ali slednjič je zahtevala vojska sama od njih, da vrše svojo dolžnost. »Petrinja se mora ohraniti,« tako se je zatrjevalo v taboru, »kajti ona je še jedina obramba kraljevine hrvaške in sosednjih slovenskih dežel. Kaj nam je s tem pomagano, če se v taboru čas gubi in hrana trosi, dočim naši tovariši trpe največjo nevoljo. Na tak način se sovražniku daje le pogum, da bo še drzovitejši.« Vojskovodi so bili tedaj na ta način prisiljeni na boj. Zatorej sklenejo, da se tabor premesti k Brestu, a od tukaj čim prej do Pe-trinje. Kmalu zatem je delila kristijane od turškega tabora le še reka Kolpa. Najprvo so hoteli naši spraviti v trdnjavo nekoliko pomoči iznemogli posadki, ali to se ni dalo izvesti na noben način, ker so Turki obdajali mesto od vseh strani. Sovražniki so bili celo tako predrzni, da so našim sporočili, naj se le hitro udalijo od Petrinje, če ni
') Valvasor XV. 546.
več zbranih, kajti moglo bi se jim dogoditi kakor leta 1592., ko je bil ban Bakač pri Brestu razbit.1)
Razvidno je bilo tedaj, da bodo mogli naši Petrinjo šele potem osvojiti, ko pokončajo sovražnika v boju na odprtem polju. A da se to izvede, morala bi vsa njih vojska čez Kolpo na drugi breg. To pa takrat ni bilo mogoče, ker je bila Kolpa narasla vsled velikega deževja, in ker niso imeli za prevoz potrebnih čolnov, Turki pa jim seveda ne bi bili dovolili delati mostu čez reko. Ni bilo tedaj druge pomoči, nego povrniti se z vso vojsko nazaj do Siska, kjer je dal zapovednik te trdnjave na zapoved banovo narediti most čez Kolpo. Tukaj so mogli brez zapreke čez most na drugi breg reke priti ter po ovinkih do turškega tabora pod Petrinjo. Ali o tem sklepu se je moralo javiti tudi posadki. Dolgo so iskali za ta posel pogumnega moža. Slednjič ga vendar najdejo. Bil je to Martin Senjanin, četnik, ki se je ponudil sam, da se vtihotapi v trdnjavo za 100 cekinov, ki bi se izplačali v slučaju, da on izgubi glavo, njegovi ženi in otrokom. Hitro se preobleče kot turški sluga kakega bosen-skega zaima ter se prerine skoz turški tabor v Petrinjo. Ko je glasnik Frankolu razjasnil, kaj namerava naša vojska, ustreli z velikim topom v znamenje, da je Martin prispel . srečno v trdnjavo.2) Zdajci se poda naša vojska proti Sisku. Bilo je to dne 19. septembra. Ko Turki zapazijo premikanje naše vojske, pomislijo, da se umiče iz strahu, pa radi tega udarijo za njo. Prvi skočijo na kristijane konjiki, a za njimi pešci. Neki se spuste kar čez Kolpo ter jo preplavajo ali pa pregazijo na plitkih mestih. Ko jih je bilo že 6 do 7000 na drugem bregu, začno našim oponašati sramoten beg, norčevati se iz njih ter pozivati jih, naj se vendar poskusijo ž njimi. Naši se hitro obrnejo ter napadejo pomešane čete turške tako pogumno in jadrno, da le-ti niso imeli časa postaviti se v bran, ampak so hitro pobegnili proti Kolpi. Ali naši so jim za petami ter jih z meči in puškami grozno pobijejo, posebno ko se strnejo z njimi na bregu Kolpe, ki jih je tudi mnogo požrla v svojih valovih. Trdi se, da je padlo pri tej priložnosti do 3000 Turkov. Mnogo so jih tudi za-robili, posebno so pa mnogo konj ujeli, med katerimi se je odlikoval z dragocenim uresom nakičeni konj Ahmedovega brata Hussajma.3)
Naši se po tej zmagi hitro odpotijo proti Sisku, da pridejo na levi breg Kolpe, a Turki se vsi preplašeni, med njimi še posebno Ahmed, vsled nesrečnega poboja spravljajo
') Letopis Matice Slovenske 1. 1890. str. 19.
2) Valvasor VI. 546.
s) Ibid.
na beg, kajti zbali so se, da jih ne zadene še hujša nesreča. Še tisto noč (dne 19. septembra) zapove Ahmed izprazniti šatore, pobrati prtljago ter jo odpraviti vkup s topovi proti Ivostajnici, kamor se je namenil tudi sam drugi dan odriniti. Ali da se ne pokaže pred našimi plašljivca, pridrži v taboru 8000 najboljših konjikov in pešcev, večjidel janičarjev, ter se postavi ž njimi v zasedo, da tako pričaka naše čete, ko bi ga zasledovale na potu proti Ivostajnici.
Naši niso vedeli, kaj se je v tem zgodilo v Petrinji. Radi tega se postavijo precej v bojni red, ko prekoračijo most pri Sisku, pešci na levo, a konjiki na desno. Tako razvrščeni se vzdignejo proti Petrinji. Pri Drenčini se strnejo s turškimi predstražami. Naši jih jadrno napadejo in poženo v beg. Povrnivši se v tabor, razglasijo nemudoma, da prihaja mnogobrojna krščanska vojska. Turki se silno preplašijo. Ko se pa prikaže naša vojska pred turškim taborom, in ko udari tudi posadka iz trdnjave na sovražnika, zbeži prvi Ahmed, za njim Odaverd, a slednjič vsa vojska. Naši se poženo za njimi, jih mnogo pobijejo in ulove; zraven zaplenijo tudi nekoliko zastav in dva velika topa, katera so morali Turki v naglosti pustiti v taboru. Na jednem od teh je bilo vrezano • z arabskimi črkami ime bosenskega paše Ferhata.1) Naši osvoje tudi mnogo hrane, smodnika in streliva. Onadva velika topa ostaneta v Petrinji za obrambo trdnjave. Krščanska vojska se po tej sijajni zmagi vrne veselo in slavodobitno domov.2)
Na hrvaškem zboru, ki se je zbral dne 25. septembra, sklenejo stanovi, da se priporočita radi posebne hrabrosti in pogumnosti Jurij Brestovski in Mihael Ivančič, zastavnik, na cesarskem dvoru. Tudi se sklene, da se pošljejo v Petrinjo trije graditelji, da se trdnjava čim prej uredi. A ker je bila nevarnost za to trdnjavo še vedno velika, moralo se je poskrbeti tudi za vojsko, kar so morali storiti hrvaški stanovi sami, ker je zagrebški kapitelj imel že tako dosti skrbi in stroškov za Sisek.3) Da so imeli stanovi hrvaški prav, da so skrbeli za varnost Petrinje, pokazalo se je v kratkem.
Zmaga pri Petrinji ohrabri namreč naše zapovednike tako jako, da se odločijo za napad v samo turško zemljo.
') Kerscelich, Historia cathedralis ecclesiae zagrabiensis, str. 304 do 305.
2)	Valvasor XV. 346; Khevenhiiller Franz Christ. Annales Ferdi-nandei II. del, str. 1633; Historia obsidionis Petriniae et Cladis Szeda-rinae. A. 1596. Rokopis škofa Selnickega v kaptolu zagrebškem. Ta rokopis je izrabil za svojo zgodovino Georgius Radkay „Memoriae regum et Banorum Dalmatiae, Croatiae et Slavoniae".
3)	Kerscelich, Historia cathedralis ecclesiae zagrabiensis, str. 305.
Tako odrine Lenkovič s llerbersteinom v požeški kraj, kjer porobita in popalita Vučin ter še kakih 200 drugili vasi. Turki so sicer naše napadali v soteskah, ali brezuspešno, ker jih je bilo premalo. Lenkovič jih mnogo polovi ter pripelje s seboj v Karlovec.1) Za ta napad se je hotel Ahmed-paša našim osvetiti. Z znatno vojsko se prikaže dne 13. novembra pred Petrinjo ter jo začne oblegati. Po navadi zahteva najprej od posadke, cla se mu preda; ali ko ga le-ta ne posluša, začne na njo streljati ter zidovje naskakovati. Lenkovič se v tem povrne iz Slavonije, a ko izve, kaj se godi pri Petrinji, pohiti tjekaj nemudoma s svojo vojsko, če tudi je bila še vsa izmučena. Komaj pa izve Ahmed, cla se približuje Lenkovič s svojimi četami, pobegne izpod trdnjave v strahu, da se mu ne pripeti isto, kar je doživel pred dvema mesecema.2)
Tudi na severni meji Hrvaške so imeli naši opraviti s Turki. V teh borbah so največ sodelovali Zrinjski, ker so branili s tem tudi svoja posestva, ki so se na daleč razprostirala po teh krajih. Koncem meseca oktobra, ko so se naši borili še vedno s Turki pod Jagrom, zbere Hasan Mali, sigetski paša, do 4000 mož ter napade Babočo. Nadejal se je, da jo lahko osvoji, češ, da je večji del posadke pri glavni vojski. Vrh tega je izvedel, da ni v trdnjavi zapovednika Nikolaja Horvata. Pobegnil je namreč od strahu pred Turki iz same trdnjave. Precej po prihodu začne paša biti trdnjavo s topovi. Vendar pa sta namestnika glavnega zapovednika, Jurij Vega in Wemiller, hrabro odbijala vsak napad, če tudi jima je bila posadka maloštevilna. Hasan se pa vkljub temu ne udali s svojo vojsko od trdnjave, dokler ne izve, da se pri bi ižuje s pomočnimi četami Jurij Zrinjski. Njega si ni upal pričakati, nego se je hitro povrnil v Siget. Potem razpusti tudi Zrinjski svoje čete. Samo z jednim oddelkom se poda v trdnjavo, da jo popravi in oskrbi z vsem potrebnim. Ko so kesneje vojaki pregnali Nikolaja Horvata, čim se je bil povrnil v Babočo, imenoval je nadvojvoda Matija drugega zapovednika, namreč Gregorija Peteva.3)
Leto 1596. tedaj ni bilo posebno srečno za kristijane, in vendar so bili ogromni stroški, ki so se zahtevali od deželnih stanov za to vojsko. Navedimo tukaj samo zahteve, katere so imeli izpolniti kranjski stanovi. Leta 1596. je
') R Lopašid, Poviest grada Karlovca. Zagreb 1879., str. 184.; Khevenhuller Franz Christ. Annales Ferdinandei II. del, str. 1634 do 1635.
2) Hurter, Gesch. Ferdinand II., III. str. 309 pravi, da je bil Lenkovič pobit od Turkov, ali ni navedel za to nobenega dokaza.
s) Dane Gruber, Borba Hrvata sa Turci, str. 158.
zahtevala vlada: 1.) ves del, ki spada po državnozborskem sklepu na Kranjsko za obrambo krajiško; 2.) 90.000 goldinarjev za redovito vojsko na Krajini; 8.) mesto črne vojske naj oskrbljuje najmanj 400 oboroženih konjikov in mesto tridesetega moža 800 strelcev na šest mesecev v vojski ter ima v pripravi tudi dvajsetega, desetega in petega moža; 4.) za zalogo živeža treba izplačati 8000 goldinarjev, bodisi že v gotovini ali pa v žitu; 5.) za trdnjave, posebno za Karlovec, 4000 goldinarjev; 6.) za topništvo in strelivo 4000 goldinarjev; 7.) za posadko petrinjsko 150 haramij, če tudi je že za zidanje trdnjave dala dežela 1000 goldinarjev, a za vzdrževanje posadke 2000 tolarjev. Stanovi so dovolili vendar le samo 80.000 goldinarjev ter so zavrgli vse druge zahteve, češ, da ima za nje skrbeti cesar sam. Za hrano in drugo oskrbo ima na vsak način skrbeti dvorski vojaški svet, ali črno vojsko hočejo stanovi sami vzdrževati.1) In koliko stroškov je zahtevala vojska na Hrvaškem in Ogrskem, kjer se je 1. 1597. nadaljevala z vso silo! Tukaj je bilo treba čisto nove vojske, pa tudi novih sredstev za vzdrževanje, da se potisne sovražnik iz dežele na iztok. Zategadelj se je pa tudi celo zimo pripravljalo za bojno podjetje bodočega leta. Bilo je posebno potrebno nadomestiti gubitke minolega leta. Zbori so iznovič dovolili potrebno vojsko in vojaške potrebščine. Papež sam je poslal 6000 pešcev in 1000 konjikov.2)
III. Padec Kaniže leta 1600.
Tako so mogli cesarski zgodaj spomladi začeti osvetno borbo proti Turkom. Najprej osvoji nadvojvoda Maksimilijan Papo; Rabo pa so zaman oblegale naše čete. Tato so vzeli sicer z naskokom, ali jo izgubili zopet prav hitro, ko se je trdnjavi bližal novoimenovani zapovednik turške vojske seraskir Mohamed Saturdši. Od tukaj udari ta nemudoma na trdnjavo Vac ter jo poskusi vzeti z naskokom, toda premagan se mora hitro vrniti v svoj tabor. Kesneje se začne dogovarjati o premirju, ali brez pravega uspeha. Na južnem Ogrskem so šev tega leta osvojili Turki nekoliko mest okoli reke Maroša: Canad, Arad in Nagytak. Knez erdeljski pa predobi mnogo kul, ali Temešvara ni mogel Turkom odvzeti, če tudi ga je oblegal dlje časa.
Se srečneje se je začela vojska za cesarske leta 1598. To leto so namreč osvojili Rabo. Premagal pa jo je general
') Dimitz, Gresch. Krains III. str. 252 do 253.
2) Zinkeisen, Gesch. d. osm. Reiches III. str. 605.
Schwarzenberg deloma z zvijačo, deloma s silo že prve dni meseca maja, ko je še Saturdži v Belgradu čakal novih čet iz Carjigrada. V borbi propade skoraj vsa turška posadka.1) Potem padejo po redu hitro Tata, Vesprim, čambok in neke neznatnejše trdnjavice, katere so zapustili Turki še pred napadom. Budim pa je oblegal nadvojvoda Matija, ali ga ni mogel predobiti radi slabega vremena, če tudi so bile že utrdbe močno poškodovane. Prav nesrečno je bilo vojevanje v tem lotu za seraskira Saturdžija. Prav kesno se vzdigne iz zimovišč ter začne šele početkom oktobra oblegati Veliki Varadin, pod katerim je ostal celih sedem tednov. Kesneje je hotel priti v pomoč o najgršem vremenu obleganemu Budimu, ali je prispel samo do Solnoka. Tukaj mu zmanjka hrane, zatorej se začne vojska proti njemu buniti. Janičarji podero šatore ter ga prisilijo, da se povrne v zimovišče v Belgrad. V Carjigradu pa so bili jako nezadovoljni s takim vojevanjem. Sultan odstrani zategadelj velikega vezirja Džerraha Mohameda in njegovega serdara Saturdžija; poslednji je izgubil tudi glavo. Veliki vezir in ob jednem serdar postane že v tretjič Ibrahim -paša.
Kazni, ki so zadele turške zapovednike, niso seveda zboljšale žalostnih odnošajev na Ogrskem. Vojska, ki je požirala vsak dan čim dalje več žrtev, postala je strašna nadloga za nesrečne narode. Stroški se niso dali že na noben način pokrivati. Prav radi bi se bili iznebili teh nadlog na obeh straneh, samo ko bi bilo to mogoče na časten način. Vsaj poskusilo se je leta 1599., ne bi li se mogel skleniti
povoljen mir za obe stranki.
Novoimenovanemu velikemu vezirju Ibrahimu je bilo zapovedano, da naj pretrese predloge o miru, katere so pri-poslali iz Prage. On je bil v tem prispel že blizu Grona, kjer se je bila utaborila glavna cesarska vojska. Od tukaj pošlje glavnemu zapovedniku cesarske vojske list, v katerem mu naznanja, da bi mogel sprejeti mirovne pogodbe, predane od strani cesarjeve. I on in njegov gospodar sultan sta pripravna dokončati že deset let trajajočo vojsko, sicer ne toliko radi sebe, nego da se malo oddahnejo vznemirjeni narodi; le pogodbe naj bodejo povoljne. Palfy si pridobi po mnenju velikega vezirja nevenljivih zaslug, ako bode stvar pospeševal z dobro nakano. Ko je dobil Palfy od cesarja dovoljenje za dogovarjanje, sporoči nemudoma vezirju, da sporazumu ni nobenih zaprek od cesarske strani. Na to se oba sporazumita, da pošljeta obe stranki svoje pooblaščence na dogovor na mali otok sredi Donave med Gronom in Budimom. Cesarski
') Valvasor XV. 517 do 549.
poslanci so bili nadškof gronski Ivan Kutasy, Palfy, Frančišek Nadažd in dr. Jernej Pez, poprejšnji carjigrajski poslanec; veliki vezir pa je poslal svojega Kiajo Muhameda, janičarskega ago Ferhada, kadijo budimskega Habita in Grka Aleksandra Paleologa. Poslednji je zastopal tudi tatarskega kana. Od obeh strani so bili predani poroki.
Ali zahteve so bile na obeh straneh prevelike, da bi se bile mogle vzeti za podlogo razpravljanju o trajnem miru. Zastopniki velikega vezirja niso zahtevali samo Grona in Rabe, dveh najvažnejših trdnjav, ki soju bili cesarski osvojili v zadnji vojski, nego tudi Filek, Novi Grad in vsa manjša mesta, katera so bili izgubili v prošlih borbah. Zahtevali so tedaj stanje, kakršno je bilo pred vojsko, da tako ne izgube nobene trdnjave. Ravno tako so pa tudi cesarski zastopniki branili svoje pravice na vse v tej vojski izgubljene trdnjave, posebno na Jager, Ilatvan, Sirokvar in Čerepvar. O teh stvareh se niso mogli na noben način sporazumeti. »Kako bi mogli mi odstopiti Rabo,« zatrjujejo cesarski poslanci, »katero smo osvojili z orožjem, in ki pripada nedvojbeno nam po vojsk-nem pravu?« »In kako bi nam bilo mogoče, vam prepustiti Jager,« odgovore Turki, »ko ga je osvojil sam sultan ter se tam nahajajo še sedaj mošeje?«
Zastopniki velikega vezirja se na to izjavijo, da se povrnejo, ko dobijo nova napotila o tej stvari. Ali oni se ne povrnejo nič več, nego sporoče našim čez nekaj časa, da ne morejo na noben način sprejeti tako nepovoljnih sklepov o novem miru. »Mi smo začeli borbo z Bogom,« sklenejo svoje poročilo, pa se nadejamo, da jo tudi dokončamo z Bogom.« »V Boga, osveti-telja prekršenih dogovorov,« odgovore cesarski, »zaupamo tudi mi; on ne zapusti onih, ki zahtevajo pravico.« S tem so prenehala vsaka daljnja dogovarjanja, a vojska se je nadaljevala.
Trajala pa je ta vojska še celih šest let ter je zahtevala na obeh straneh še ogromnih žrtev. Šele ko sta obnemogli popolnoma obe stranki, bili sta bolj popustljivi. Vojskovalo se je pa tudi v tem času še vedno tako grozno kakor do-sedaj, če ne še huje. Pravega odločilnega boja ni bilo noben-krat, ampak napadala so se mesta, pokončavali celi kraji, požigale vasi, preganjale vojske od kraja do kraja tako dolgo, da je zemlja postala popolnoma opustošena. Cesarska vojska je ostala istega leta — bilo je že kesno v jeseni, ko se je razpravljalo o premirju — pri Komornu, veliki vezir Ibrahim pa se je povrnil po brezuspešnem napadu na Nove Zamke (Neuhiiusel) skozi Budim, Kečkemet, Sombor in Petrovaradin v zimovišče pod Belgrad.1)
') Zinkeisen, Gesch. d. osm. Reiches III., str. 605 do 609 ; Hammer, Gesch. d. osm. Reiches IV. 279 do 292.
V tem se je začela tudi v Slavoniji borba za osvobo-jenje izpod jarma turškega. Povod tej dolgotrajni borbi sta dala Ivan Lenkovič in Herberstein, ko sta 1. 1595. in 1596. napadla z večjo vojsko neke trdnjave v Slavoniji. Narod se je od tega časa bunil neprenehoma proti okrutnim begom, katerih je bilo pa le preveč, da bi se jih bil mogel tako hitro rešiti. Dolgo so se borili kristijani proti Mustaj-begu Zvanicu, zapovedniku v Petrovem Gradu blizu Daruvara, in pa proti Rustan-agi Sladoviču, poturici in zapovedniku v gradu Calkovcu. Ker pa niso uspeli v tej borbi, sklene jim ban Draškovič pomoči proti tem strašnim zatiralcem krščanskega naroda v Slavoniji. Radi tega se dogovori s Herber-steinom in Lenkovičem, da se vzdignejo vsi trije z vojsko v Slavonijo ter tamkaj pomorejo narodu zasnovati splošni upor. Početkom meseca septembra (I. 1597.) napadejo Virovi-tico. Ali obleganje se je vodilo prav nemarno. Naši so trdnjavo sicer bili s tremi topi, ali Turki so se držali hrabro ter naše celo prezirali, ko so jih pozvali, da predado trdnjavo. V tem se je še Herberstein ločil s svojo četo od ostalih dveh ter se podal proti Slatini, dve milji od Virovitice. To trdnjavico hitro osvoji, popleni in požge, pokončavši poprej mnogo Turkov. Najodličnejši Turki pobegnejo s svojimi rodovinami v kulo, kjer se hrabro branijo proti Herbersteinovi četi. Vendar pa naši osvoje kulo z naskokom, a Turke zasužnjijo z bogatim plenom. Samo nekoliko se jih je borilo do skrajnosti v cerkvenem zvoniku. Herberstein ni hotel gubiti svoje vojske z neuspešnim napadanjem tega zvonika, marveč zapove
zavaliti pod zvonik dva sodčka smodnika ter ju zažgati. Okoli 400 Turkov se zaduši in zgori, med njimi tudi nekoliko odličnih ag. Ta trdnjava pa je morala biti precej obsežna, ker je bilo v njej do 100 prodajalnic.1) Lenkovič in Herberstein razsajata sedaj po sosednjih vaseh, kjer se je začela sedaj buniti proti Turkom tudi raja. Vendar pa sta kmalu prenehala s pokončevanjem teh krajev, ker nista imela dovoljne vojske. Zategadelj tudi nista mogla prodreti dalje v turške zemlje, kakor sta spočetka nameravala. To je bil pa tudi povod, da se je začela raja jatoma seliti na krščansko stran. Tako se povrnejo domov ban, ki je brezuspešno obsedal Virovitico, Herberstein in Lenkovič, pripeljavši s seboj 1700 raje z ženami in otroki ter 4000 glav živine. Rajo so naselili večjidel po križevski županiji.2) V te kraje je begala raja že dlje časa, a cesarski generali so imeli ž njo mnogo opraviti, ker tudi tukaj niso bili zvesti. Zategadelj so te naseljence pošiljali čim dalje od turške meje celo tje na Štajersko, druge
') Valvasor XII. 128.
2) Ibid.; Hurter, Gesch. Ferdinand II., zv. III. str. 387.
pa so uvrščevali med svojo vojsko.1) Seliti so se pa začeli Vlahi v te kraje 1. 1560., ko sta zapovednika varaždinske krajine Mihael Sekel in Globicer razrušila gnezdo vlaških kalavzov (četnikov), knezov in harambaš v Siraču ter ulovila poglavarja vlaškega, kneza Peašinovica, ki je kesneje pripeljal vso svojo družbo od Pakraca in Cernika na krščansko Hrvaško.2) V tako velikih četah kakor sedaj pa niso še prihajali v te kraje. Mnogo so jih sprejeli na svoja zemljišča Ivriževčani. Gornje mesto križevsko je dovolilo namreč mnogobrojni četi Ivana Peašinovica in njegovih podzapovednikov naselitev na mestnem zemljišču, ali le pod to pogodbo, da se imajo vsi brez izjeme po minolih dvanajstih letih podvreči mestnim postavam in davkom. Ko pa te pogodbe ne bi hoteli izpolniti, bodisi že oni sami, ali pa njih potomci, imajo meščani pravico vse izgnati in druge naseliti.3) Kod pa je Lenkovič razmestil svoje Vlahe, katere je pripeljal iz Slavonije z zadnjega pohoda, nimamo podatkov. Napad naše vojske v prošlem letu je bilo pravo polovičarsko delo, ki je kristijanom v Slavoniji več škodilo nego koristilo. Turki so od tega časa kar divjali proti kristijanom. Tako so jih mučili, kakor doslej še nobenkrat. Zaprezali so jih v vozove in plugove, katere so morali vleči kakor živina, ko so pa obnemogli, pobili so jih po navadi. Zatorej so neprenehoma begali na našo stran, a Turke je to silno srdilo, ker so na ta način izgubili velik del svojih kmetov.4)
Da se vsaj deloma reši ta siromašni narod velikih muk, katere je trpel pod turškim jarmom, pa da se deloma popravi lanski neuspeh naših čet, udarijo zopet vsi trije naši zapovedniki leta 1598. na Slavonijo. Ali šele dne 17. septembra se vzdignejo naše čete proti sovražniku, ki je bil za boj dobro pripravljen, naši pa so bili tudi pri tem podjetju tako malomarni, da niso zbrali niti dovolj nega števila vojakov, ker so se nadejali pomoči od Vlahov, s katerimi se je dogovarjal Herberstein. A navzlic vsem dogovorom vendar niso ostali Vlahi verni. Zategadelj je bil tudi ta pohod kakor prvi brezuspešen. Maloštevilno vojsko — bilo je komaj 4500 mož — razdele vojskovodi na 14 malih čet, ki so morale na osem milj daleč pleniti, preganjati in pokončevati Turke ter narod buniti na upor, ali brez pravega uspeha.
Jedna teh čet, večjidel štajerski konjiki, se približa trgu Cerniku, kjer je bil v tem zbral beg svoje čete ter pričakoval
') Letopis Matice Slovenske za 1. 1892., str. 115.
2)	Štajerski arhiv. Conflnaria. F. 56 br. 87.
3)	R. Lopašid, Spomenici hrv&tske krajine, knj. I. str. 255. Listina je pisana v hrvaškem jeziku, a izdana je 29. sept. 1. 1596.
4)	Dane Gruber, Borba Hrvata sa Turci, str. 168 do 169.
Ali-ago, ki je vodil 2000 mož bosenske vojske v pomoč budim-skemu paši. Kar napadejo Turki naše konjike, seveda v nadi, da jih kar pozobljejo. Ali se hudo prevarijo. Štajerski konjiki se hrabro obranijo, če tudi jih je bilo mnogo manj nego Turkov, katerih pobijejo do 300, med njimi tudi samega zapovednika Ali-ago. Seveda je padlo tudi mnogo naših, vendar pa so se vzdržali v borbi, ker jim je že prihitela v pomoč še druga četa. Zdajci napadejo oduševljeni vsled zmage sam Cernik, ga osvoje, poplenijo in zažgo. Tukaj osvobodi 120 zasužnjenih kristijanov ter ob jednem ulove mnogo Turkov z bogatim plenom (do 3500 glav živine). Ko poplenijo vso okolico, povrnejo se domov, in njim se pridruži do 500 Vlahov, ki so se takrat neprenehoma selili iz teh slavonskih krajev.1) Večji del njih se naseli na prazna in zapuščena zemljišča zagrebške škofije okoli Ivanica. Tedanji škof Nikolaj Selniški jim je dal popraviti celo dve trdnjavici, Gumnik (Gemlech) pri Cazmi in Sv. Križ, ter jim hotel priznati tudi njih pravice, pqd pogodbo, da postanejo njegovi podložni.2) Zategadelj poprosi cesarja Rudolfa, da tem Vlahom ne da posebnih svoboščin3) in da prepove Žigi Herbersteinu mešati se v dogovore med škofom in Vlahi radi desetine in drugih davkov,4) katere je škof zahteval od naseljenih beguncev. Cesar Rudolf se zavzame za škofa ter sporoči nadvojvodi Ferdinandu, da se ugodi zahtevi zagrebškega škofa.5) Vendar pa se to ni zgodilo, kajti nadvojvoda Ferdinand je sprejemal Vlahe le pod to pogodbo, da ostanejo verni njemu kot vojsko-vodu proti Turkom. Vsled tega so bili svobodni v vsakem oziru ter niso poznali nad seboj druzega gospodarja nego generala. Zato sporoči nadvojvoda Ferdinand škofu Selni-škemu, da naj pusti naseljene Vlahe na miru, kajti oni bi se mogli povrniti na Turško ter tako postati prav nevarni za naše kraje, ker poznajo našo zemljo in pota v njo. To bi storili tem prej, ker so prav svojeglavni ter ne bi hoteli ustreči zahtevi škofovi. Zraven pa bi se osmešil tudi sam nadvojvoda s svojim prvim pismom, v katerem jim je podelil navadne pravice Uskokov.«) Iz vseh teh razprav se vidi, koliko težav so imele tedanje oblasti radi tega naseljevanja Vlahov po krščanskih deželah, in da se vernost naseljenih Vlahov ni mogla nikdar prav ceniti.
Borba v Slavoniji seje nadaljevala tudi 1599. leta. Prvi, ki se je vzdignil na Turka, je bil Peter Bakač, stotnik kra-
') Valvasor XII. 128.
2) R. Lopašid, Spomenici hrvatske krajine, knj. I. str. 271 do 273.
3J Ibid. str. 269 do 270.
Ibid. str. 270.
5) Ibid. str. 270 do 271.
0) Ibid, str. 272 do 273.
ljevine hrvaške. Iz svoje trdnjave Moslavine pohiti on proti Pakracu in Caklovcu ter osvoji obe mesti. Potem se vzdigne na Požego. Bakačevi četi pride v pomoč Lukež Senčevič, ki se je bil že leto dni poprej poskusil s Turki, posebej še z ago zemunskim. Senčevičeva četa je štela 500 mož, a kmalu zatem je prispel v tabor Bakačev tudi Lenkovič s svojimi konjiki. Zbrana vojska začne oblegati Požego, katero nekoliko dni kesneje zažge Senčevič; kmalu zatem zgori tudi kula, in ocl vse trdnjave se ni dalo sploh nič rešiti. Seveda so se borili Turki pri tej priložnosti prav pogumno, ali bilo jim je vse zastonj: do 600 jih pade, med njimi sam paša požeški, a sina Mustafo mu ujemo kristijani z drugimi odličnimi Turki, katerih je bilo najmanj 300.1)
Po dovršeni borbi pri Požegi se povrneta Bakač in Lenkovič na svoji mesti, a Senčevič nadaljuje sam borbo proti Turkom ter se nenavadno hrabro obnaša. Iznenada napade Osek ter ga zažge. Turki so bili vsled hitrega napada vsi zmedeni, vsi prestrašeni so gledali, da se rešijo iz stiske in da odneso s seboj vsaj najbolj potrebne stvari. Senčevič se poda nato hitro v trdnjavo ter pokolje vse Turke, kolikor jih najde v kuli. Le beg, ki mu je bil pred jednim letom odpeljal hčer, mu pobegne proti Valpovu. Ali kmalu ga ujame ter nasadi na kolec. Potem začne obsedati Valpovo. Skoro pa se izcimi v njegovem taboru kuga, ki umori tudi njega samega. S smrtjo Senčevičevo preneha zopet za nekaj časa slavonski vstanek proti Turkom.2)
Razen teh borb v Slavoniji bilo je tudi drugih v tem času okoli Karlovca in Senja. Leta 1598. prihrumi koncem avgusta turška četa samih konjikov tje do Karlovca. Karlov-čani jih jadrno napadejo pod vodstvom Lenkovičevim in Blagajevim ter jih premagajo popolnoma. Ta turška četa pa je našo vojsko le namamila v boj, da so naši udarili za njo. Pri Zvečaju je čakala naše v zasedi druga turška vojska, v vsem najmanj do 5000 mož. A kakor večkrat, tako se je zgodilo tudi sedaj. Naši preganjajo Turke brezskrbno, kar planejo na nje Turki iz soteske ter jih začno strašno pobijati. Večjidel jih potisnejo v Mrežnico, kjer se mnogi potope, med njimi grof Štefan Blagajski, Rihard Popelsdorf, Gera, Žiga Lamberg in še neki drugi; mnoge pa zasužnjijo, med njimi Vilhelma Lamberga. Lenkovič se reši srečno v Karlovec.3)
Tudi pod Senj se spusti plenit istega leta jaka turška četa. Bilo je vseh najmanj do 8000. Na nje se vzdigne ne-
') Valvasor XII. 128.
'') Dane Gruber, Borba Hrvata sa Turci, str. 171 do 172
3) Valvasor XII. 64.
znatna četa Uskokov, jih preteče ter počaka v soteski pri Grobniku. Ko se Turki približajo, napadejo jih in obdajo Uskoki tako jadrno, da se Turki ne morejo na nobeno stran rešiti. Večji del njih pade v boju.1) Turki prihrume tega leta celo do Ljubljane, kjer jih ni bilo že več let, ter odpeljejo s seboj v sužnost gospoda Lamberga.2)
Radi državne pomoči proti Turkom idejo istega leta na državni zbor v Regensburg poslanci notranje-avstrijskih dežel. Kranjsko je zastopal deželni konjušnik Ilervard baron Turjaški. Ker so avstrijske naslednje dežele do takrat žrtvovale že ogromne svote za obrambo (Kranjska po Valvasorju XII. 9 do leta 1597. v vsem 81/,, milijonov v zlatu), priznali so na tem zboru zbrani stanovi veliko njih požrtvovalnost ter odredili znatno državno podporo za nadaljnje vojskovanje.3)
Tudi leta 1599. se sprimejo Karlovčani večkrat s Turki. Borbe so bile sedaj srečne, sedaj nesrečne. Turki udarijo pri neki priložnosti z vso silo iznenada na karlovške čete, pa jih tudi premagajo. Čete so morale pobegniti v trdnjavo. Ali zato se jim drugikrat osvetijo prav hudo. Dobro pripravljene se čete zalete na turško zemljišče ter poplenijo in opalijo utrjena mesta Bužim in Cazin.4)
Ko se je neukrotljivi Malkoč-beg vzdignil na primorske kraje ter hudo razsajal po senjskih planinah, pričakajo ga Uskoki pod zapovedništvom karlovškega podgenerala Daniela Frankola ter mu četo popolnoma razbijejo.6) Pa tudi na severni strani Hrvaške okoli Drave se je nadaljevala borba s Turki. Tako je leta 1599. Jurij Zrinjski s svojimi pešci in karlov-škimi huzarji udaril proti Sigetu, kjer je zadel ne daleč od trdnjave na pašo sigetskega, razbil mu vojsko ter njemu samemu odsekal glavo.6) A da osvete smrt paše, prihrumi do 2000 Turkov v jeseni istega leta na Hrvaško, ali Karlovčani in drugi krajišniki pod zapovedništvom Jurija Lenkoviča sprejmejo jih tako pogumno in junaško, da so se morali z velikim gubitkom povrniti.7)
Leto 1600. je bilo za kristijane kaj nesrečno, kajti izgubili so prevažno trdnjavo KanižO. Položaj za naše je bil na Ogrskem že dlje časa prav neugoden, ker ni bilo pravega reda v vojski. Tako se namreč pobunijo v Papi francoski najemniki (Valoni) radi tega, ker niso dobili že
4) Starine, knj. IX. str. 205.
2) Valvasor XV. 549.
s) Hurter, Geschichte Ferdinands II., zv. III. str. 387 do 390.
4) Valvasor XII. 64.
s) Valvasor XII. 128.
6) Valvasor XII. 64.
') lbid.
nekoliko mesecev plače. Zahtevali so zasluženo svoto 40.000 cekinov. »če se jim ne plača o pravem času, predado trdnjavo Turkom,« javili so svojemu zapovedniku. A tudi turški vezirje to izvedel, pa je že mislil, da bode v kratkem gospodaril v trdnjavi, zakaj po dogovoru je bil obljubil posadki poslati v kratkem zahtevano svoto, katero bi sicer zastonj pričakovali od svojega zapovednika. Vsled te obljube ohrabreni napadejo Valoni Nemce in Madžare v svojem taboru ter jih večjidel pobijejo, a sami se hočejo predati Turkom. V skrajnem času izve o tej buni sam glavni zapovednik vojske general Schwarzenberg, pohiti v tabor, obda trdnjavo z drugo četo, ali v boju pade sam, zadet od krogle. Sedaj se hočejo obleganci probiti iz trdnjave, ali se jim ne posreči, kajti večji del njih pade v borbi. Komaj četrti del se jih reši v Stolni Belgrad. Tukaj dobodo obljubljenih 40.000 cekinov ter ostanejo potem zvesti turški najemniki. Papa pa je ostala vkljub izdaji vendar-le v krščanski posesti. Mesto ubitega Schvvarzenberga imenuje cesar precej drugega zapovednika ogrskim četam, namreč vojvodo lotrinškega Filipa Emanuela Mercoeura,1)
Turška vojska je prispela to leto na Ogrsko šele meseca septembra. Veliki vezir je hotel spočetka udariti proti Ostrogonu, ko je pa izvedel, da posadke iz Kaniže, Baboče in Koprivnice pod vodstvom Herbersteinovim hudo pokončujejo turške kraje, odrine z dovoljenjem sultanovim proti Kaniži. Med potom se mu predasta dve trdnjavi, namreč Šikloš in Baboča. Skoda je bilo posebno Baboče, za katero so se kristijani tolikokrat borili v poprejšnjih časih. Bila je preslabo utrjena, in zapovednika Jurij Peter in Urmiller nista bila toliko pogumna, da bi jo bila obranila s 500 možmi posadke, nego sta jo predala Turkom pod pogodbo, da sta mogla s četo iz trdnjave svobodno oditi.
četrti dan je bil lbraham že pred Kanižo (8. sept,). Zapovednik v trdnjavi je bil Jurij Posedarski, znan nam od pohoda na Klis. Posadka je štela 2000 mož. Kaniža sama pa je bila dobro učvrščena že po položaju sred močvirnega kraja, kamor se sovražnik ni mogel tako lahko približati. Potrebno je bilo najpoprej napraviti do trdnjave pota od protja, listja, bičja, slame in drugih stvari. Na dveh straneh se na ta način Turki približajo trdnjavi ter jo začno biti s topovi. Naši so večkrat vpadali iz trdnjave ter sovražniku razbili celo nekoliko topov. Veliki vezir si je dal seveda mesto poškodovanih pripeljati druge iz Stolnega Belgrada. Veliki
<) Zinkeisen, Gesch. d. osm. Reiches Iti. str. 609; Hammer, Gesch. d. osm. Reiches IV. str. 293 do 294.
vezir slednjič izprevidi, da s streljanjem ne predobi trdnjave, nego le z redovitim obleganjem. Toda moral je poprej močvirje in jame okoli trdnjave zasuti, predno se je mogel približati zidovju. Metali so zategadelj v jame smodnik v vrečicah ter ga zažigali. Ali se pri tem poslu dogodi velika nesreča. Ko so namreč v skladišču polnili vrečice s smodnikom, pade iskra v smodnik, ki se hitro užge v celem skladišču. Stolp odleti v zrak ter raznese vojake, ki so bili v bližini. Sedaj je pa posadka še v večji zadregi. Sovražnik se spušča že pod samo zidovje, a v trdnjavi ni bilo niti zrnca smodnika. Jurij Posedarski je bil že v velikih skrbeh. Hitro pošlje Janeza Kovačiča k Zrinjskemu ter ga poprosi smodnika in po mogočnosti tudi vojske. Na srečo seje ravno takrat približevala glavna krščanska vojska v pomoč stiskani posadki. Vse zbrane čete je vodil vojvoda Mercoeur s svojim bratom Henrikom in grofom Tillyjem, pozneje tako glaso-vitim generalom v tridesetletni vojski. Bilo je nade, da 15.000 mož — toliko jih je bilo zbranih v taboru pri Jagru, — osvobodi Kanižo ter prežene sovražnika iz južne Ogrske. Zali Bog, da ni vojni svet v Pragi poskrbel za hrano, kar je bilo najvažnejše pri tem podjetju, zakaj ves predel okoli Kaniže je bil popolnoma zapuščen in pokončan. Ta malomarnost vojnega sveta je bila pa tudi kriva, da naša vojska ni uspela proti Turkom. Pri vasi Semenju se združi glavna vojska še s hrvaškimi in slovenskimi četami pod vodstvom
bana Draškoviča, Jurija Zrinjskega, Bačana in Herbersteina.1)
Lenkovič sam se ni udeležil tega pohoda, pač pa večji dei
njegove vojske.2) Zbranih je bilo do 25.000 dobrih vojakov; vendar pa jih je smatral turški zapovednik še vedno za preslabe, da rešijo Kanižo. Navzlic turškim napadom približajo se naši vendar njih taboru ter se tik njega prav dobro učvrste za nasipi. Sovražnik jih je hotel pregnati od tod; ali naši ga bijejo s topovi, da je bilo grozno gledati; slednjič se je moral skriti za nasipe. Sedaj zapove Mercoeur Ilerbersteinu in Koloniču, da osvojita glavni nasip, odkoder je sovražnik naše vznemirjal s 14 topovi. Obadva s tako silo napadeta sovražnika, da sta kmalu gospodarja na nasipu, pobivši do 3000 Turkov. Sedaj je bil čas, da se vrže vsa naša vojska na turški tabor. Ali glavni zapovednik ni poznal dovoljno položaja, pa je poslal samo jeden oddelek svoje vojske Herbersteinu v pomoč. Borba se je sicer obnovila, ali tabora vendar niso mogli naši osvojiti. Vendar pa so pobili najmanj 3000 sovražnikov ter se vrnili s 14 topovi v
') Valvasor XII. 75.
s) R. Lopasid, Spomenici hrvatske krajine, knj. I. str. 278 do 279.
svoj tabor. Še cele tri dni so trajale take borbe, na odprto polje se pa naši niso upali, če tudi jih je večkrat pozival veliki vezir. Na tak način bi bila trajala borba še dolgo, da ni Ibrahim zaprl našim vseh potov, po katerih se jim je dova-žala hrana. Tako se je morala naša vojska umekniti izpod trdnjave radi hrane, za katero ni bil poprej poskrbel vojni svet. Hudo se je osvetila ta malomarnost. Že dne 13. oktobra se vzdigne naša vojska iz tabora proti Muri. Ko to zapazi Ibrahim, postavi hitro svojo vojsko v polukrogu, da zapre našim pot iz tabora. Mercoeur je bil s svojo vojsko v prav neugodnem položaju. Kar se vzdigne hud vihar z gromom, treskanjem in nalivom, a v turški vojski nastane vsled tega zmešnjava. To priložnost uporabijo naši ter se hitro umaknejo. Le Tatarji so se od strani zaletavali v našo vojsko, ali brez vsake škode. Kar prihrumi za našimi tudi Ibrahim ter udari na zadnje čete; vendar ga le-te hrabro odbijajo, dokler se zmrači. Tudi še drugi dan se ponovi borba, ali turška vojska se mora umekniti, ko jo napadeta Kolonič in Nadažd. Dne 14. oktokra pridejo naši do mosta na Muri in tako se rešijo gotovega propada.
V naši vojski pa še sedaj ni bilo pravega reda. Mesto da se pripravlja za novo borbo, razbeži se na vse strani. Mercoeur ostane v kratkem sam ter se povrne na Ogrsko, prepustivši Kanižo žalostni osodi. Posadka je kmalu zatem izgubila ves pogum, ko je videla, kaj se je zgodilo s tako
mnogoštevilno vojsko. Jurij Posedarski je slutil, kaj ga čaka, ter je bil silno zamišljen; a še huje se mu je storilo, ko ga je začela zapuščati njegova vojska ter ga celo siliti na predajo. če tudi jih je nagovarjal na zvestobo in vztrajnost, vendar jih je imel vsak dan manj okoli sebe ter je bil slednjič prisiljen dogovarjati se s sovražnikom glede predaje.
Pogodbe predaje so bile hitro sklenjene. Posadka more svobodno oditi ter vzeti s seboj vse, kar ima svojega, le topov ne. Posedarski je sprejel prisiljen to pogodbo ter je že osmi dan (22. oktobra) predal trdnjavo sovražniku, ki jo je le 24 dni oblegal. Najhuje mu je bilo za topove, katerih je ostalo v trdnjavi 76, namreč 50 velikih in 26 malih. Turki so se držali pogodbe strogo ter je niso prekršili v nobeni točki. Ko je v Carjigrad prispel glasnik velikega vezirja Abdi-efendija ter sporočil sultanu o zmagi, proslavljal se je ta dogodek tri dni in tri noči. Zapovednik Kaniže, nesrečni Jurij Posedarski, pa izgubi radi predaje svojo glavo, in ravno tako tudi zapovednik Baboče, stotnik Urmiller. Veliki vezir pusti v Kaniži 3000 mož posadke, a za sand-žaka trdnjave in pomejnih mest postavi Hasana Terjaka
(t. j. ki meri opium); sam pa se povrne prek Oseka v Belgrad prezimovat.1)
Tudi leta 1601. so se Turki začeli dogovarjati o premirju, ali le s to namero, da kristijane zaslepe in da se bolje pripravijo za nadaljnje vojskovanje. Naši so dobro poznali Turke ter se niso dali zaslepiti, marveč so zbirali novo vojsko proti njim. Vojskovalo se je pa tudi to leto s prav premen-ljivo srečo. Našim se sicer posreči po jednajstdnevnem obleganju osvojiti Stolni Belgrad, ko so premagali pod trdnjavo velikega vezirja Hasana, naslednika starega Ibrahima, ki je bil že dne 10. julija umrl v Belgradu. Ali Kaniže niso mogli osvojiti, če tudi so jo oblegali z jako vojsko, katero je zbral nadvojvoda Ferdinand iz vseli krščanskih dežel. Bilo je te vojske gotovo do 30.000 mož. Hrvaške in slovenske čete so vodili ban Draškovič, Jurij Zrinjski in Žiga Herberstein. Vendar pa navzlic vsem bojnim pripravam kristijani niso mogli uspeti, ker je dohajal trdnjavi v pomoč veliki vezir, in ker je nastopila že meseca novembra (18.) tako huda zima, da so ljudje zmrzovali v taboru. Vojska se je morala vrniti kakor prošlega leta brez vsakega uspeha. Pri tej priložnosti je poginilo radi nespretnosti zapovednikov do 6000 ljudi. Izgubili so tudi mn :go topov, ker jih niso mogli izvleči iz močvirja, kamor je bila zašla vojska, ko so je vračala. Ostanki lepe vojske se odpočinejo šele v Medmurju; kesneje odide jeden del v Radgono, drugi pa v Ptuj. Tukaj nastane med njimi kužna bolezen, ki ne podavi samo mnogo vojakov, ampak tudi precej ostalega ljudstva. Kako slabo so bili naši pripravljeni za boj, in kako malodušna je bila že postala naša vojska, kaže najbolj to, da je bil veliki vezir prispel šele do Sigeta, ko so naši že zapustili Kanižo. Veliki vezir se zategadelj tudi ni dalje trudil, ampak se je povrnil v Relgrad. Sultan gajevkljub temu bogato nadaril, a vrh tega je dobil še velik del plena iz krščanskega tabora. Tako je ostala Kaniža za kristijane izgubljena do 1. 1699.; a Turki so imeli sedaj v tej trdnjavi važno oporišče za svoja daljnja podjetja na Ogrskem. Na srečo je začela ravno v tem času moč turška giniti, zato niso bili sosednji kraji sedaj v taki nevarnosti, kakor bi bili lahko še pred 50 leti.2)
') Valvasor XII. 25; Hammer, Geschichte des osm. Reiches IV., 295 do 296. Zinkeisen, Gesch. d. osm. Reiches III. 609 do 610.
2) Valvasor XII., 22 do 25; Hammer, Gesch. d. osm. Reiches IV., 315 do 319; Zinkeisen, Gesch. d osm. Reiches III. str 610 Dane Gruber, Borba Hrvata sa Turci, str. 186, navaja med zapovedniki naše vojske tudi Lenkoviča. To pa ne more biti, ker je Lenkovič umrl že dne 8. junija 1. 1601., a pohod proti Kaniži se je vršil meseca novembra istega leta. Pač pa so mogle karlovške čete v tej borbi sodelovati.
Ker se je glavna borba vodila na Ogrskem, bili so večji napadi .na hrvaški strani bolj redki, ali vendar ni minilo nobeno leto, da ne bi bili prišli v deželo ti nemili gosti. Tako je leta 1600. (meseca julija) prihrumela turška vojska do 16.000 mož pod vodstvom bratov Memibegovičev na Hrvaško ter nemilo razsajala do grobniškega polja pri Reki. Ali Senjani in Karlovčani, bržkone pod vodstvom Lenkovi-čevim, jih dočakajo v neki soteski ter jih pobijejo čez polovico. Mnogo jih tudi polove z bogatim plenom.1) Ali že meseca septembra je hotel Sefer-beg iz Bihača s 3000 vojaki udariti čez Kolpo v Turovo Polje. Ker so pa bile vsled deževja vode narasle, in ker je beg izvedel, da so zbrali svoje vojske Peter Erded, banov stotnik Petričevič ter tedanji zapovednik petrinjski, povrnil se je hitro na drugo stran, da udari čez Mrežnico proti Karlovcu. O tej nameri begovi je sporočil petrinjski zapovednik generalu Lenkoviču, da ga Turki ne iznenadijo. Ali v tem je tudi že general izvedel po vohunih, kaj Turki snujejo. Zategadelj pokliče kranjske strelce v pomoč, da odbije napad. Nato sporoči o tem nadvojvodi Ferdinandu ter ga poprosi, da mu povrne vojsko, katero mu je bil poslal v pomoč za Kanižo.2) Te vojske pa bržkone Lenkovič iste jeseni ni potreboval proti Turkom, če tudi mu je javil nadvojvoda dne 13. oktobra, da se bode mogla skoro povrniti.3) Gotovo ni niti slutil nadvojvoda Ferdinand, da se bode morala ravno isti dan vsa vojska vrniti izpod Kaniže, a ne samo Lenkovičeva. Po Valvasorju4) je to leto pridivjalo celo na Kranjsko do 5000 Turkov, ki so po svoji stari navadi plenili in požigali ter se povrnili z velikim plenom na Turško.
Sledečega leta 1601., ko so Lenkovičeve čete razsajale po sosednjem Turškem, prikaže se iznenada turška vojska pred Karlovcem. Mislila se ga je namreč polastiti v času, ko je bil večji del posadke odsoten. Vendar pa je bila četa, ki je ostala v trdnjavi, tako pogumna, da je napadla sovražnika pod vodstvom Karola Gallenberga, ki je bil takrat zapovednik v Karlovcu mesto Jurija Lenkoviča. Po hudi borbi odbijejo naši srečno napad ter ulove celo nekoliko Turkov.6)	______
IV. Položaj v Senju.
Hude zmešnjave so nastale v Senju po nesrečni bitki pri Klisu, in ravno Jurij Lenkovič je bil pozvan, da jih od-
<) Valvasor XII. 128.
2) R. Lopašič, Spomenici hrvatske krajine, knj. I. 279.
s) Ibid. str. 281.
4) Valvasor XV. 550.
s) Valvasor XII. 64.
strani kot krajiški general. Vendar pa se je rešilo kočljivo uskoško vprašanje šele po njegovi smrti, in sicer nepovoljno za Senjane.
Benečanom kot lokavim trgovcem ni bil po volji pohod proti Klisu, marveč so gledali z veseljem, kako gine krščanski svet v borbi proti mohamedancem. Še to jim ni bilo po volji, če je kateri Uskok pribežal živ na njih brodovje, kateremu je bil zapovednik Benedikt Moro. Le-ta Benečan je tako mrzil Uskoke, da je dal vsakega, ki mu je prišel v pest, obesiti ali pa na ladjo prikovati. To benečansko barbarstvo, hujše od turškega, pobudilo je med Uskoki silno osveto, da so od tega časa napadali Benečane povsod, kjer je bilo le mogoče. Benečani so zategadelj razglasili senjske Uskoke za pomorske gusarje ter jih očrnili pred celo Evropo kot najnevarnejšo, sodrgo. Je li bilo pa kaj čudnega, če so se Uskoki maščevali Turkom in Benečanom? Saj so jih prav oni najhuje zatirali in preganjali.1)
Ze leta 1597. so občutili Benečani osveto senjskih Uskokov. To leto udarijo namreč Uskoki na mesto Rovinj v Istri ter poplenijo jedno večjo benečansko ladjo in deset manjših brodov, na katerih je bilo natovorjene robe v vrednosti do pol milijona goldinarjev. Benečani, razsrjeni radi tolike smelosti, pošljejo precej dalmatinskega namestnika Ivana Bembo z vojnim brodovjem proti Senju in ostalemu hrvaškemu Primorju. Zraven sporoče svojemu poslancu v Prago, da se potoži cesarju Rudolfu II. radi tega uskoškega nasilja. Na cesarskem dvoru se seveda zavzamejo za Benečane ter pošljejo svoje komisarje v Senj k preiskavi. Krajiški general Jurij Lenkovič dobi zapoved, da krivce kazni, uplenjeno robo zbere ter povrne Benečanom. Lenkovič je moral zares sedem Uskokov obsoditi na smrt. Zbrani plen ponudi kesneje Bembi, ki ga pa ne sprejme v svoji oholosti.2)
Ivanu Bembi se v tem posreči, da zapre sledečega leta 1598. že meseca februarja 17 senjskih brodov s 700 Uskoki in 70 nemškimi arkebusirji v luki Rogoznici blizu Sibenika. Uskoki so bili v veliki zadregi, ker so tudi s kop-nine prežali na nje Benečani pod knezom Andrejem So-rancem, kateremu so se pridružili še Turki. Ali zato Uskoki niso izgubili srca. Prepričani, da niso Benečanom kos, pro-dado hitro in prav po ceni svoj ogromni plen sosednjim kmetom, potem pa razpno neke temne noči, ko je vlekel hud veter, jadra na svojih ladjah ter se srečno potisnejo skoz sredino benečanskega brodovja na odprto morje, pa se tako srečno povrnejo v Senj. Admiral Bembo izgubi radi
») Mile Magdic', Topografija i poviest grada Senja, str. 111.
2) Valvasor XV. 556.
svoje neopreznosti službo, katero poverijo sedaj Benečani pomorskemu generalu Nikolaju Donatu.1)
Uskoki so si v kratkem času prisvojili v Senju vso moč. A da se opravičijo pred krščanskim svetom glede obrekovanj od strani benečanske, izdado odprto pismo na kristijane dne 19. oktobra 1598. To pismo je napisal v ime Uskokov mestni beležnik Jeronim d' Argento (Srebrnjak).2) Ze po tem se vidi, da je mestno poglavarstvo bilo v uskoški oblasti. V vojaških stvareh so bili seveda odvisni od vojnega sveta v Gradcu, ali njih stotnik je moral večkrat popustiti, saj so bili Uskoki serijski vedno verni nadvojvodi, če tudi le temu ni bilo vselej prav, da so oni tako živo preganjali Benečane, kateri so se neprenehoma pritoževali na te morske gusarje. Nadvojvoda Ferdinand je seveda želel, da se sklene vsaj premirje med obema strankama. Za posrednika izbero tedanjega škofa senjskega Markantuna de Dominis. Papež Ivlement VIII. mu piše o tej stvari iz Ferrare dne 2. septembra 1598 ter ga prosi, naj ta posel čim prej reši na zadovoljstvo obeh strank. Kesneje mu je v tem oziru pisal še jedenkrat dne 15. oktobra; ob jednem pa je poprosil tudi cesarja Rudolfa II. in nadvojvodo Ferdinanda, da posredujeta oba po poslancih pri razpravah, katere bo vodil omenjeni škof. Slednjič priporoča njima senjskega škofa, ki pride v kratkem na dvor.3)
Koncem leta se poda škof Dominis k cesarju Rudolfu II. in nadvojvodi Ferdinandu v Prag in Gradec ter se loti prav resnobno posla; moral je namreč nagovoriti Rudolfa II., da ukroti Senjane Uskoke, pa da sklene mir z Benečani. In ravno ta sila je več škodila nego koristila. Ker je bil škof po mišljenju Italijan, bil je seveda udan bolj Benečanom nego senjskim Uskokom. Da je bil za posredovalca izbran kateri previdnejši mož, bržkone bi se bila vsa ta stvar poravnala na miren način; tako pa se je zgodilo ravno narobe. Škof se je sporazumel z Benečani, da jim on izda hrvaško Primorje s Senjem, Vinodolom in Novim. Ali dokler so po morju gospodarili Uskoki, ni bilo mogoče niti misliti na kakšno predajo omenjenih mest. Radi tega je škof Dominis nagovarjal na razne načine avstrijsko vlado, da premesti Uskoke iz Senja daleč od morja tjekaj okoli trdnjav Otočca, Brinja in Prozora. Celo papež Klement VIII. je priporočal cesarju Rudolfu II. v pismu, pisanem dne 29. avgusta 1599, naj hitro izvede, kar zagovarja škof Dominis, sicer se ni
') Starine, knj. IX. str. 203 do 204.
2) M. Sladovič, Poviest biskupijah senjske i modruške ili krbavske, Trst 1856, str. 277 do 278.
») Starine, knj. II. str. 13 si.
nadejati miru, dokler bode kaj Uskokov v Senju. Ta svet pa ni bil všeč na cesarskem dvoru, kjer so sčasoma izpre-videli, da bi se na ta način polastili Benečani Senja, kar je bila že njih stara želja. Vkljub tej opreznosti na cesarskem dvoru je pa vendar senjski škof toliko izposloval, da je za-povedal slednjič cesar Rudolf II. nadvojvodi Ferdinandu, naj uredi te odnošaje, kakor more in zna.1)
V tem so se nadaljevale borbe med Uskoki in Benečani. Tako napadejo Benečani Ledenice s 300 Albanci. Zapo-vednik kule Martin Posedarski je bil tako neoprezen, da je velik del svoje posadke pustil iz trdnjavice radi hrane in drv. To priložnost uporabijo sovražniki ter napadejo mesto, lvulo je obranil zapovednik, ali ostalo mesto je pokončala benečanska vojska do kraja. V svojem poročilu o tem napadu toži Martin Posedarski stotniku senjskemu Danielu Barbu, da njega in vojvodo Marka Maritica Benečani preganjajo povsod, kjer le morejo, a tudi stotnik Jakob Leo je proti njima nahujskan, zatorej želi sam čim prej vso to stvar samemu generalu Lenkoviču naznaniti.2) In v resnici se je omenjeni Leo v svojem poročilu generalu Lenkoviču o tem napadu izrazil nepovoljno o Posedarskem kot zapo-vedniku. Tudi poroča Lenkoviču, da mu ni mogoče nič več krotiti Uskokov, kajti oni se hočejo Benečanom osvetiti tudi za ta zadnji napad. Vse se buni, in le s pomočjo Lenkovičevo bi bilo mogoče narediti mir, kar je potrebno radi varnosti Krajine in pomorskih mest. Turek se je namreč zjedinil z Benečani proti Uskokom. Nevarnost preti sedaj od dveh strani. Liški beg se je povrnil v Lapac, kamor je sklical vse age in tudi Albance; zategadelj mora biti naša vojska prav oprezna in pa trdnjave se morajo učvrstiti. Otočac je tako zapuščen, da se ne bi mogel niti jeden dan držati proti sovražniku, a še huje je v Prozoru, kjer je že trdnjavski zid razpadel na več krajih. Vrh tega pa je vojska nepokorna in slabo preskrbljena. In prav te dve trdnjavi bi morali biti dobro urejeni, zakaj če ju premaga sovražnik, ne bodo varna mesta od Senja do Ljubljane.8) To poročilo, pisano v Senju dne 24. septembra 1600, nam najbolje razjasnjuje žalostne odnošaje v teh krajih. Jurij Lenkovič in Daniel Barbo sta imela kaj težavno nalogo, da rešita Krajino, Senj in hrvaško Primorje hudih sovražnikov, ki so prežali od vseh strani na to nesrečno zemljo. Tako poroča Daniel Barbo
') Valvasor XV. 557 do 558; Mile Magdid, Topografija i poviest grada Senja, str. 114.
2)	R. Lopašid, Spomenici hrvatske krajine, knj. I. str. 273.
3)	R. Lopašid, Spomenici hrvatske krajine, knj. I. str. 274 do 275.
nadvojvodi Ferdinandu dne 1. oktobra 1600 M o novem napadu benečanskih Albancev na Senjane, ki so se bili že popolnoma umirili vsled njegovega posredovanja. Sam škof senjski, ki je takrat bival v Benetkah radi uskoških stvari, je pohvalil Senjane radi tega mirnega držanja. Ali zloduhim Benečanom to ni bilo po volji, zakaj hoteli so se polastiti lepega hrvaškega Primorja s silo ter so radi tega napadali Senjane na morju in po suhem. Uskokom ni bilo mogoče tega ropanja mirno gledati; če tudi so bili svojemu zapovedniku prisegli zvestobo in mir, vendar se sedaj niso dali nič več krotiti, ampak so napadli svoje sovražnike. Daniel Barbo jih je hotel ustaviti z drugo svojo četo, ali oni zbeže v sosednje gore. A ker je moral prav takrat iti na zapoved Lenkovičevo s svojo četo proti Turkom, ni jih mogel dalje preganjati. Vendar pa je kesneje, ko se je povrnil v Senj, krivce odstranil iz mesta, ker so bili večjidel venturini in ne rojeni Senjani. Kako zlobni pa so bili Benečani, moremo soditi po tem, da so obdolžili Daniela Barba, češ, da je on dogovorno s Senjani dal napasti benečanske ladje radi plena, ki si ga je pridržal za-se. Zategadelj so napadli Belaj, njegovo posestvo v Istri, ter je popolnoma razdejali, a okolico poplenili. Radi te izgube poprosi Daniel Barbo nadvojvodo Ferdinanda, da mu izroči za odškodovanje posestvo Tolmin, ali pa presežek od dohodkov grofije Pazinske.2) Ker je za-pretila nevarnost celo sosednji Kranjski, pozvali so Žiga baron Podpeški kot upravitelj dežele, Ivan Bonhomo Iz Volčjega Potoka, blagajnik hrvaške in morske krajine in namestnik vicedoma, ter stanovi kranjski vlasteline na Krasu in Pivki, da se zbero z vsakim tridesetim, desetim in petim možem v Šiler-taboru na Notranjskem in da bodo pripravljeni proti sovražniku, ko bi, osvojivši Senj in Reko, napadel naše kraje.3)
Ravno takrat se poda Daniel Barbo na zapoved Jurija Lenkoviča v Gradec radi senjskih stvari.4) Posvetovanja s senjskim škofom in vojnim svetom so se dovršila nepovoljno za Uskoke, in nadvojvoda Ferdinand je izročil to sitno vprašanje Juriju Lenkoviču na povoljno rešitev. Najprvo je bilo treba odstraniti iz Senja velik del Uskokov, posebno ventu-rine, v notranje kraje po manjših trdnjavah, a mesto njih v senjsko trdnjavo postaviti nemške vojake. Daniel Barbo je nato sestavil tudi proračun za 200 nemških vojakov v Senju in za 200 venturinov, ki so bili določeni za Otočac,
')	Ibid. str. 276 do 278.
■)	R. Lopašič, Spomenici hrvatske krajine, knj. I. str. 277
a)	Dimitz, Gesch. Krains III. str. 382.
*)	Ibid. str. 278.
Brinje in Prozor. Nadvojvoda Ferdinand odobri že dne 5. oktobra 1600l) Lenkovičevo osnovo o premeščenju ven-turinov v Otočac ter je celo obljubil, da preskrbi za popravo zapuščenih trdnjav na korist novih naseljencev. Daniel Barbo je imel izvršiti ta nalog ter sporočiti o tem stanovom kranjskim, da se z njih prispevkom popravi vsaj Otočac. Ker se je bilo v vojnem svetu sklenilo, da ima ostati v Senju samo 50 plačanih Uskokov, uprl se je Daniel Barbo temu sklepu, kajti na ta način bi izgubil svoje najboljše vojake. Nadvojvoda je v tem oziru popustil ter dovolil, da ostane 100 plačanih Uskokov v senjski trdnjavi, ali seveda le pod pogodbo, da stotnik pazi na nje, in da se ne dogodi zopet kakšno razbojstvo. Za plačo novih nemških vojakov, katere naj stotnik čim prej zbere, imela je skrbeti po nalogu nadvojvode Ferdinanda komorska blagajna. Bojne priprave, posebno svinec in smodnik, naj zahteva stotnik iz Ljubljane.2)
Senjski stotnik pa je imel za svojo trdnjavo še mnogo drugih zahtev, katere je priporočil nadvojvodi. V prvi vrsti je bilo treba popraviti veliki stolp in trdnjavsko obzidje, potem pa poskrbeti za dovoljno brano in dobrega proviant-nega oskrbnika. Vojaki morajo dobivati plačo in brano vsake kvatre, a ko se bode prvikrat izplačevalo nemškim vojakom, treba bode tudi zaostanke, senjskim vojakom plačati. Za nemške vojake zahteva stotnik večje ugodnosti nego za hrvaške, morda za to, ker so bili tujci. Tudi je potrebno postaviti stražarje med Otočcem in Senjem, ker
je v teh krajih zavladala velika nevarnost. Ker so se iz Senja odpravljala službna pisma prav neredno, zahteval je stotnik, da se postavita v Senju dva poštarska sla, v Brinju jeden jež, v Vinodolu jcden peš, a na Reki tudi jeden jež, a iz Reke naj se odpravlja pošta naravnost na Vrhniko. Ker je Senj zaprt, nosi davek od tridesetine prav malo. Od dohodkov ni moči kupiti niti olja za razsVeto, a potrebno je, da gorita v trdnjavi (Nehaju) dve sveči, v kastelu in v mestu po jedna. Duhovnikom se ne more nič dati, zatorej je prosil gvardijan frančiškanskega samostana Nikolaj Zavre-čevič, Rečan, druge pomoči. Onih 500 gld., katere je dobil stotnik 1. 1599. od kranjskih stanov za popravo trdnjave, moral je potrošiti večjidel za podpore. Zato treba sedaj druge pomoči. Nadvojvoda Ferdinand je bil dovolil počenši od 1. decembra 1599 za podporo senjskih sirot 1000 goldinarjev, ali tega denarja ni izplačal hrvaški vojni blagajnik Žiga Posedarski, zatorej prosi stotnik, da-se nadomesti. Tudi za
') Ibid. str. 279.
2) Ibid. str. 279 do 280.
glasnike in vohune je treba denarja. Posebno pa prosi stotnik nadvojvodo, da čim prej poravna prepire z Benečani »im \vidrigen ist mir ainmal vnmoglich, das ich das Zeng-nerische kriegsvolkh in der vesten, da \veder zu nagln (glodati) noch zu beissen ist, in gehorsam erhalten mag«.1) Te zahteve so bile večjidel opravičene, in nadvojvoda Ferdinand jih je izpolnil, ker mu je bilo mnogo do tega, da se Senj vzdrži v avstrijski oblasti. Že dne 9. oktobra javlja v Senj, da je naročene hrane v Pazinu za 10.000 goldinarjev, in da se imajo v trdnjavi postaviti posebna skladišča za žito. Tudi za straže med Senjem in Otočcem ter za pošto se je poskrbelo.2) Ker pa nadvojvoda Ferdinand ni mogel zmagati sam stroškov za nemške vojake, poprosi cesarja Rudolfa II., da bi prevzel on polovico letnih stroškov od 20.000 goldinarjev, kar je neobhodno potrebno, da se izvedo nove uredbe v Senju. Ravno tako prosi za Otočac znatne podpore, da se popravi trdnjavsko obzidje.3) Kranjski deželni zbor je na prošnjo Lenkovičevo prevzel iznovič za leto 1601. povečane stroške za Krajino, posebno še za Senj, Ogulin, Otočac in Reko. Tudi se je morala pojačiti posadka na Ljubljanskem gradu. Za Petrinjo so namenili 2000 tolarjev, a precejšnjo svoto tudi Za popravo trdnjavskega zidovja v Karlovcu in Otočcu. Ljubljanski škof Hren je dal celo napraviti v Gornjem Gradu leseno cerkvico za Petrinjo, kamor jo je odpravil po Savinji in Savi. Poslal je tjakaj tudi dva duhovnika, ki sta bila vešča nemškemu in slovenskemu jeziku.'1) Glede urejenja poštnih zvez je sporočil nadvojvoda vse potrebno krajiškemu generalu Juriju Lenkoviču in ravno tako tudi glede glasnikov, na katere se je v Senju trošilo mesečno 200 goldinarjev.6) General Lenkovič je že dne 14. novembra priposlal nadvojvodi Ferdinandu nov predlog glede pošt in glasnikov. Posebno važno je bilo v teh časih, da se hitro izve v Gradec, kaj se godi v Senju in sploh na Krajini. Doslej je potreboval list iz Senja v Gradec in ravno tako tudi nazaj celih 14 dni. Temu se je moralo pomoči najprvo. Zategadelj sta se imela namestiti po dva pešlisto-noši v Senju, v Brinju in v Ogulinu; le-tem se bode treba manj bati martolosov, nego da nosijo pošto jež. Ker je nadvojvoda mislil, da bi se za pošto upotrebili stroški, s katerimi se vzdržujejo husarji, ni mogel Lenkovič tega odobriti, ker so bili husarji prav potrebni; pač pa bi še mogli biti
') R Lopašič, Spomenici hrvatske krajine, knj. I. str. 280 do 281.
а)	Ibid str. 281.
3)	Lopašic, Spomenici hrvatske krajine, knj. I. str. 281.
4)	Valvasor XII. 47; Dimitz, Gesch. Krains, III. 385.
б)	R. Lopašič, Spomenici hrvatske krajine, knj. I 281.
brez stražarjev v Brlogu, ker so tamkaj nepotrebni. Pošta pa bi morala tudi še za naprej hoditi peš čez Grižane na Reko, a od tukaj jež na Ljubljano. Za to pristno zvezo naj se upotrebi strošek za Karlobag, ki je ostal pust vsled be-nečanskega napada. Glasniki so za varnost velike važnosti, pa je treba za nje bolje skrbeti nego doslej. Serijski stotnik dobiva poročila s Turškega le po sužnjih in svojih vojakih. Dokler je bil Lenkovič senjski stotnik, je bila navada, da je stotnik držal in plačal posebne glasnike in vohune za Turško. Hrvaški general dobiva poročila večjidel z Otočca po tamošnjem stotniku in zapovedniku, a to stoji preveč denarja. V kratkem času je potrošil Lenkovič za glasnike 4000 goldinarjev, nekaj v gotovem denarju, nekaj pa v suknu. Pomanjkanje glasnikov je opazil celo cesarski svetnik Josip Rabata, vicedom kranjski, ko je bil komisar in nadzornik vojske na Krajini.1)
Mogoče je bilo sčasoma vse te nove uredbe v Senju izvesti, ali so zato morali biti izvršitelji jako previdni. Najteže je bilo odstraniti iz mesta uskoško vojsko, a to se je moralo zgoditi, ker so to zahtevali Benečani, a radi miru je njim tudi popustil nadvojvoda Ferdinand. Stotnik senjski Daniel Barbo in general Jurij Lenkovič sta pri tem poslu ravnala prav oprezno, zategadelj so se vsi sklepi izvajali prav počasi. To nekaterim ni bilo po volji; a ker je imel Jurij Lenkovič preveč drugih opravil, moral seje za Senj imenovati poseben komisar. Cesar Rudolf II. odredi za ta posel Josipa Rabato, vicedoma kranjskega, katerega je bil že poprej poslal nadvojvoda Ferdinand kot poslanca v Benetke radi uskoškega vprašanja. Z imenovanjem komisarja Josipa Rabate je dobila vsa ta stvar drugo lice. Novoimenovani zapovednik je bil strog in nasilen vojak, ki je zahteval pokornost v vsakem oziru brez ugovora, Ali tudi Uskoki so bili trdi in neupogljivi, pa jih ni preplašila prevelika strogost komisarjeva, marveč jih je tako razjarila, da so zahtevali žrtev za krivice, ki so se jim zgodile. Za žrtev pa so si izbrali samega komisarja Josipa Rabato.
Že prve zahteve novega komisarja so bile prestroge, kajti razen preseljenja Uskokov iz Senja v notranje kraje moral je po višji naredbi poloviti uskoške poglavarje ter jih usmrtiti, vse Dalmatince in druge benečanske podložnike pa za vselej odpraviti iz Senja in prepovedati voziti z oboroženimi ladjami po morju, če tega ni dovolil general Jurij Lenkovič.2) Umeje se, da so imeli Benečani pri tem poslu prvo besedo, in Rabata jim je bil le preveč udan. Da ugodi njih željam,
') Ibid. str. 282 do 283.
2) Hurter, Gesch. R Ferdinands It., VI zv str. 528.
poda se najprej na Reko, kjer se pogodi tako-le s Filipom Paskvaligo: 1.) Senjskim Uskokom se dovoljuje broditi samo izmed Senja in Karlobaga; 2.) na benečanskem zemljišču ne smejo nikjer pristajati; 3.) da se vožnja po morju z ne-oboroženimi ladjami dovoljuje ostalim avstrijskim podložni-kom; 4.) in da se le-te ne preiskujejo pri trdnjavici sv. Marka v morski ožini med otokom Ivrkom in bakarsko obalo; 5.j da se podložniki, pregnanci in begunci benečanske ljudovlade v Senju in v ostalih primorskih mestih nič več ne sprejemajo, slednjič 6.) da se kaznijo Uskoki, ki so bili pregnani radi razbojstva, naj se že ujemo na morju ali pa na suhem.1)
Po tem dogovoru s Paskvaligo se poda Josip Rabata v Senj, kamor prispe dne 29. januvarija 1601.1., in sicer v spremstvu s škofom senjskim Markantunom de Dominisom in s svojo vojsko, katere je bilo najmanj 1500 arkebusirjev. V Senju je bilo takrat komaj 300 oboroženih Uskokov. Rabata se nastani v kraljevski trdnjavi ali današnjem kastelu. Nato da zapreti velika in mala mestna vrata, namesti po kulah, vratih in zidovju straže ter oglasi po celem mestu sledečo zapoved: Vsakdo naj se poda brez ugovora, sicer izgubi glavo. Prepovedano je vsem pleniti in voziti se na ladji po morju. Pohajkači (venturini) imajo se premestiti v gornjo Krajino. Vjednem dnevu se mora vsakdo prijaviti v kastelu ter zapisati svoje ime. Zločinci se imajo v dveh dneh sami prijaviti pri sodniji ter prositi pomiloščenja pri vrlo milostljivem vladarju avstrijskem, kateri ga podeli vsakomu, ki bi mogel biti s svojo hrabrostjo koristen Krajini. Kdor se bode najmanj protivil, izgubi glavo. Nihče ne sme nositi orožja, in nihče ne sme iz mesta brez posebne dovolitve presvetlega gospoda komisarja. Kdor ne pride, poklican po komisarju, precej v kraljevski kastel, izgubi glavo. Slednjič še zapove štirim vojvodam in zagrozi s težko kaznijo, da pošljejo čim prej presvetlemu gospodu komisarju točen popis vseh onih vojakov (najemnikov) in pohajkačev, kateri so bili takrat odsotni, in zakaj niso ostali v mestu.
Vsled te zapovedi so bili serijski Uskoki osupli, kajti nedavno pred tem so bili prisegli na križ, da se oni ne po-dado nikomur in da ne sprejmo novih izprememb. »Ali ravno narobe se je zgodilo,« tako sporoča Rabata Juriju Lenkoviču iz Senja dne 14. februvarja 1601. I.,2) »ko sem prišel semkaj. Predočil sem jim jasno, kako je potrebno, da se predado, in sicer z oglasom in pa z odločno besedo. Mnogi so se počasi premislili in so kmalu dohajali v kastel kazat podložnost in pokornost vsem zapovedim Nj. Veličanstva. Drugi so pa v
') Hurter, Gesch. Ferdinands II., zv. VI. str. 540 do 641.
R. Lopašič, Spomenici hrvatske krajine, knj. I. str. 283 si.
zaporu.« Mnogi Uskoki so se podali, ker so se nadejali milosti, katera jim je bila obljubljena. Upali so še vedno, da jim pomore general Lenkovič, saj je bila slednjič vsa stvar vendar le njemu izročena, in on je bil Uskokom dobrohoten. Ali sedaj se vmešajo v to razpravo zopet zločesti Benečani. Njih admiral Filip Paskvaligo pošlje k Rabati v Senj svojega tajnika Viktorja Barbaro z novimi povelji. On zahteva namreč strogo kazen za vse one, ki so kdaj razžalili Benečane. Rabata ni bil zadosti previden, pa je ustregel vsem zahtevam tajnikovirn. Sedaj se začno grozno preganjati poglavarji uskoški. Že dne 2. februarja sta bila obsojena na smrt poglavarja Martin knez Posedarski in Marko Margetič, vojvoda ledeniški, kot vodnika razbojnikov in kalilca splošnega miru. Po noči ju namreč denejo v temnici ob glavo ter obesijo potem nad vrata mestnega kastela. Tudi je bilo zapovedano, da se isti dan ulovi v kastelu tudi Dubrovničan Jurij Maslarda, ali ker se je dal vpisati pod tujim imenom, bil je izpuščen. Malo kesneje ga pa prebode na ulici stotnik Odoard Grassela. Padlo je še mnogo drugih glav, in Senjani so se vsled tega umirili za nekaj časa, kakor to sam Rabata sporočuje Juriju Lenkoviču.1) »Sedaj se mi zdi, da sem jako preplašil Senjane, ki so od okrutnega leva postali na hip blagi janci. Oni beže, kadar iz kastela izidem, ter se skrivajo od straha, da jih ne bi dal iz hiš odpeljati ter kazniti; še celo z mojim imenom strašijo matere svoje otroke. Ali sedaj je prišlo do zadnje točke Zapovedi, namreč, da se odstranijo iz Senja vsi pohajkači (venturini), pa da se postavi v trdnjavo sto najboljših vojakov radi večje varnosti. Če se nam še to posreči, potem je to vprašanje srečno rešeno.« Ali Josip Rabata se grozno prevari v svoji nadi. Preveč je zaupal sam sebi in poslancu Barbari, ki ni bil še zadovoljen z dosedanjimi žrtvami. Ko se zategadelj raznese po Senju glas, da Benečani zahtevajo še novih žrtev, poprosijo senjski meščani škofa Dominisa pomoči. Le-ta ide s poslanstvom od najimenitnejših Senjanov k Barbari ter ga nagovori v obširnem govoru glede senjskih Uskokov, ki so storili Benečanom sicer mnOgo hudega, ali da je že tudi čas, da prenehajo te siromašne ljudi preganjati. Samemu škofu, prijatelju Benečanov, je bilo že preveč, kar so le-ti počenjali v Senju. Barbara obljubi, da sporoči o tem poglavarju Paskvaligi. To gane tudi Rabato, pa preneha s preganjanjem; le še 20 osob prežene iz Senja ter se jim zagrozi s smrtjo, ko bi se povrnili v trdnjavo. Šele tedaj prešteje prebivalce in odredi, da se nekateri izselijo, drugi ostanejo, a tretji podado v pomejne
l) R. Lopašic, Spomenici hrvatske krajine, knj. I. str. 287.
trdnjave Brinje, Otočac, Prozor in Brlog na vojaško službo. Do 100 rodovin, pripravljenih za odhod, se zbere v cerkvi, a škof jih nagovarja na mirno življenje ter jih še blagoslovi. To je bil žalosten prizor, ko so se morali posloviti omenjeni begunci od morske obale, kjer so živeli sicer bedno ali svobodno. Ta selitev se pa tudi ne bi bila morala izvesti, da je bil Rabata malo previdnejši. Že v svojem poročiluJ) toži Lenkoviču radi te selitve. Tedanji stotnik senjski Daniel Barbo se krepko upre komisarjevi odredbi glede preselitve svojih ljudi, brez katerih mu ne bode mogoče braniti Pri-morja, če ga napadejo Benečani ali pa Turki. Zato se je rajši zahvalil na časti svoji, nato pa se je podal radi te stvari k nadvojvodi Ferdinandu v Gradec. Jurij Lenkovič je sporočil že dne 19. februarja 1601. 1. z Otočca pri Novem Mestu,2) kjer je takrat prebival, nadvojvodi Ferdinandu o tem sporu ter mu predložil, da potrdi mesto Daniela Barbe za stotnika v Senju njemu dobro znanega in vrlega krajišnika Vida Klekoviča. Lenkovič goji v svojem pismu še vedno nado, da se vsa stvar v Senju poravna mirno. Škoda, da se ni sam prepričal o stanju v Senju, pa da je preveč verjel poročilom komisarja Rabate. Danielu Barbipa se je v tem posrečilo očrniti na dvoru v Pragi in Gradcu Rabato, kar mu je bilo tem ložje, ker je imel dovolj zaveznikov na obeh dvorih, a na Hrvaškem še mogočnega bana Draškoviča. Nato se raznese glas po Senju, da je Josip Rabata izgubil milost na nadvojvodskem dvoru v Gradcu, ker je dal toliko hrabrih Uskokov pobiti, ter da ne bi bilo niti nadvojvodi Ferdinandu žal, ko bi se odstranil neprijazni komisar.
Josip Rabata je bil ravno v Trstu, ko je izvedel, kako sta ga očrnila v Gradcu Daniel Barbo in ban hrvaški Dra-škovič, češ, da je podkupljen od Benečanov vršil vse njih zapovedi. Radi tega pohiti iz Trsta v Gradec, kjer se opraviči pred nadvojvodo vseh nečastnih činov, katerih so ga bili obdolžili njegovi protivniki. Potem odide hitro koncem septembra v Senj, da tudi tamkaj udušf z vso strogostjo nerede, ki so se bili pojavili vsled lažnih glasov. Med senjskimi Uskoki pa se je navzlic vsej strogosti komisarjevi širilo nezadovoljstvo. Rabata si je hotel pomoči na ta-le način. Zbere namreč večji del serijskih Uskokov ter jih pošlje v Kanižo proti Turkom. Za stotnika jim postavi nekega Jurišo Senja-nina, znanega junaka, katerega se je najbolj bal.3) Ko pride Juriša s svojo četo v Karlovec, nagovori ga Daniel Frankol, glavni protivnik Rabate, da se povrne v Senj, češ, da še
') R. Lopašic, Spomenici hrvatske krajine, knj. I. str. 287
2)	Ibid. str. 288 do 289.
3)	Spomin na Jurišo živi še dandanes v hrvaški narodni pesmi.
vedno njegovim zemljakom preti nevarnost, in da seje hotel Rabata tudi njega na ta način rešiti. Juriša se zares povrne v Senj, ali ga zapove Rabata precej ujeti in zapreti v temnico mestnega kastela. Sedaj je bilo Uskokom pa že preveč Rabatove strogosti; pobunijo se dne 31. decembra 1601. leta. Hitro osvoje nekoliko topov ter ž njimi udarijo na kastel. Po kratki borbi ga osvoje in posadko pokončajo. Tukaj ulove tudi Rabato, ki postane v kratkem žrtva njih besnosti. Odsekajo mu glavo ter jo izložijo na oknu nad vrati kastela. Ko prineso drugi dan njegovo truplo v cerkev, nahrupe na mrtvo telo proste žene senjske, katerim je bil pobil in po-zaprl može, očete in sinove, ter je hudo izmrcvarijo. S tem groznim delom pa senjsko vprašanje še ni bilo rešeno.1)
Jurij Lenkovič ni imel samo glede selitve senjskih Uskokov mnogo skrbi, nego je moral braniti proti Juriju Zrinjskemu in knezom Frankopanom one Vlahe, katere je bil pripeljal že leta 1597. in 1598. iz Like, največ iz Korenice, na njih posestva v Gomirje, Vrbovsko, Moravice, Tuk, Jasenak, Drežnico, Potok, Vitunj, Hreljin, Ravno Goro, Stari Laz in Mrkopalj, pa tudi čez Kolpo v Marindol in Bojance. Ze leta 1585. je karlovški general Josip Turn predložil, da se nakupijo zemljišča za Vlahe iz Like na posestvih knezov Zrinjskih. Ali ker je bilo v teh krajih mnogo prazne zemlje, naseljevali so se Vlahi brez dogovora s posestniki teh zemljišč. Radi tega so nastale tožbe proti naseljevanju Vlahov, in že Jurij Lenkovič je zavračal Jurija Zrinjskega, naj mu ne preganja naseljencev. Jurij Zrinjski je namreč zahteval od nadvojvode Ferdinanda, da mu podvrže vse naseljene Vlahe okoli Gomirja, kamor sta jih bila pripeljala brez njegove dovolitve Jurij Lenkovič in ban Ivan Draškovič.2) Seveda se je Lenkovič zavzel tudi za svoje naseljence ter prosil nadvojvodo,3) da zavrne Zrinjskega glede njegovih zahtev, zakaj če vzame Vlahom dosedanja zemljišča, povrnejo se v svoje stare kraje ter bodo v vsakem oziru nevarni. Zraven pa naj se opomnijo tudi Vlahi, da ostanejo verni svojim gospodarjem. Nadvojvoda Ferdinand spoi-oči *) to željo Len-kovičevo Juriju Zrinjskemu ter omenja, da morajo dobiti tudi ti Vlahi svoje pravice, kakor so jih dobili drugi v krščanski zemlji naseljeni »bey denen zuegesprochunen freyheiten,
') Ljubid, Starine, knj. II. str. 45 do 59. Relatione de successi della cita di Segna 1601 et 1602, et della morte del commissario Rabate.; Valvasor IX. 81 do 82; XII. 92 do 93; Fr. Hurter, Gesch. Ferdinands II., zv. VI. str. 541 do 546.
a) R. Lopašid, Spomenici hrvatske krajine, knj. I. str. 293.
s) Ibidem, str. 294. Pismo je pisano dne 8. maja 1601.1. v Otočcu pri Novem Mestu.
4) Ibidem, str. 295.
allermassen dieselben die ander Ussgoggen haben, zu er-halten vnd zu schuezen«. Ravno tem pravicam pa so se upirali knezovi Frankopani in Zrinjski prav krepko tudi še po smrti Jurija Lenkoviča ter so neprenehoma zahtevali podložnost Vlahov, dočim so jih cesarski generali branili kot svoje zaveznike proti Turkom, pa tudi proti omenjenim knezom. Te borbe radi Vlahov so se končale šele v druo-i polovici 17. veka.1)
V. Jurij Lenkovič kot deželni glavar kranjski in njegova smrt.
Cesar Rudolf II. je imenoval Jurija Lenkoviča leta 1592. deželnim glavarjem na Kranjskem. Kakor mnogi drugi predniki, tako je moral tudi on prav pogostoma izročati upravo Kranjske svojim namestnikom, kajti večji del življenja svojega je bival na sosednjem Hrvaškem. Od leta 1596. ga nahajamo bolj pogostoma na Kranjskem, kjer je sodeloval s škofom Tomažem Hrenom v protireformaciji. Prava borba se začne proti novi veri leta 1592., ko je dobila Ljubljana zopet katoliškega župana ter katoliške činovnike. Po primeru Ljubljane si izvolijo katoliške župane tudi Črnomelj, Metlika, Radeče, Krško, Novo Mesto, Kočevje, Idrija in Kamnik. V Vipavi je branil protestante Ivan Lanthieri; tudi v Kranju so se še držali. Pozivali so se neprestano na zaključke zbora v Brucku, češ, da se jim ne sme nič hudega zgoditi. Ker
so pa katoliške oblasti vkljub temu zatirale novo vero, potožili so se radi tega kranjski stanovi nadvojvodi Ernestu (1. 1594.). Ali nadvojvoda prezre njih pritožbe ter jim dokaže, da nimajo prav, ko so pozivljejo na omenjene zaključke zbora v Brucku. Tudi jih svari, da naj ne podpirajo protestantov, ker tako goje le nemir v deželi.
Dne 24. januarja leta 1597. je prevzel vlado v naslednjih deželah sam nadvojvoda Ferdinand. Početkom sledečega meseca pride tudi v Ljubljano, kjer ga je deželni zbor dne 10. februarja sprejel prav svečano ter mu prisegel zvestobo. Protestanti so se sicer ustavljali tej zahtevi, češ, da jim mora nadvojvoda poprej potrditi njih versko svobodo. Ali po posredovanju deželnega glavarja Jurija Lenkoviča in tedanjega stolnega vikarija Tomaža Hrena jim je spodletel ta predlog, če tudi ga je oduševljeno zagovarjal grof Ahacij Turn. Vse druge deželne pravice pa je nadvojvoda potrdil s prisego deželnemu glavarju, kar je kesneje odobril tudi cesar.2)
') Iz obširnih razprav o protireformaciji sem posnel samo ono, kar se tiče Jurija Lenkoviča, ker drugače bi bil spis preobširen.
2) Dimitz, Gesch. Krains III. str. 270 do 271.
Važen dogodek za katoliško vero na Kranjskem je bila naselitev jezuitov v Ljubljani leta 1596. ter imenovanje izvrstnega stolnega dekana Tomaža Hrena za ljubljanskega škofa (18. oktobra 1. 1597.). Novi škof je bil ves goreč za sv. vero ter pogumen v svojem podjetju proti protestantom. S pomočjo jezuitov in deželnega glavarja Jurija Lenkoviča je stri popolnoma moč protestantstva na Kranjskem. Kmalu so bili odstranjeni vsi dostojanstveniki, kar jih je bilo še protestantskih v Metliki, Vipavi in Ložu. Vajkardu Turjaškemu pa je bilo zapovedano, da ima župnijo škocijansko predati katoliškemu župniku, kar seje seveda zgodilo šele po dolgi in hudi borbi. Vsled nemirov, ki so se pojavili v Ljubljani radi protestantov, predložil je škof Hren, da se morajo tudi v glavnem mestu dežele kranjske nameščati za uradnike le katoliki. Ta sklep je nadvojvoda deloma odobril ter zapovedal, da se nima v bodoče nihče uvrstiti med meščane, kdor ni katoliške vere.1) Dne 22. oktobra leta 1598. je bila izdana naredba nadvojvode Ferdinanda za Štajersko (že dne 28. septembra), Koroško in Kranjsko, da se imajo vsi pridigarji in učeniki protestantske vere odstraniti v treh dneh iz vseh nadvoj-vodskih dežel. Zategadelj zapove deželnemu glavarju Juriju Lenkoviču, da ta nalog strogo izvede ter zadetih nikjer ne brani. Deželni stanovi so se sicer tej naredbi protivili, vendar pa se ni dalo nič predrugačiti. Tudi vse prošnje pri škofu Hrenu so bile brezuspešne, kajti že dne 1. novembra se je podal ta v svečanem sprevodu v špitalsko cerkev, kjer se je zopet čez 40 let opravila katoliška služba božja. Nato so se izselili protestantski propovedniki iz Ljubljane, kjer so se bili prikazali prvikrat pred 67 leti. Skrivali so se sicer še nekaj časa pri plemstvu po deželi, ali jim je vendar odzvonilo za vselej. Največ zaslug pri tem uspehu imata brez dvoma Tomaž Hren in Jurij Lenkovič. Ali je radi teh novotarij bilo v kranjskem deželnem zboru večkrat prav viharno, ker so protestanti zahtevali še vedno svojo versko svobodo. Deželni zbor se je radi tega večkrat zbral, pa zopet razšel. Deželni glavar Jurij Lenkovič in ž njim vsa duhovščina se na to izjavi, da pri teh okolnostih ne morejo ostati v deželnem zboru, posebno ne radi tega, ker se vladarju odreka pokorščina. Ko se je zbor zbral v šestič, dobil jo oster odgovor od nadvojvode Ferdinanda. V tem odgovoru se jim očitajo vse krivice, ki so jih storili katolikom v zadnjih letih, česar javna oblast ne sme in ne more trpeti. Sedaj se za-brani protestantom tudi pokop svojih vernikov na katoliških pokopališčih, sploh morajo prenehati vsi njih obredi. Kar je
') Ibid. III. str. 273 do 284.
bilo še protestantskih propovednikov po deželi, kjer jih je plemstvo skrivalo po svojih grajščinah, bili so obsojeni na velike denarne kazni. Proti temu ravnanju izroče stanovi notranje-avstrijski leta 1600. nadvojvodi Ferdinandu spomenico, v kateri ga prosijo milosti za protestante ter izjavijo, da hočejo prositi pomoči tudi pri cesarju, če ne uvaži on njih prošnje. Nadvojvoda Ferdinand jih odbije, in ravno tako je bila brezuspešna prošnja na cesarskem dvoru, ker so morali v tem vendar-le vsi protestantski propovedniki in učeniki zapustiti kranjsko deželo. Vendar je bilo še vedno med plemstvom, meščani in drugimi prebivalci mnogo protestantov; zatorej sestavi škof Hren preiskovalni odbor, kateremu je bila težavna naloga, da pridobi še zadnje privržence nove vere za katoliško cerkev. Temu odboru je bil predsednik sam škof Tomaž Hren, a njegov prvi pomočnik Jurij Lenkovič. Odbor je skrbel najprvo za Ljubljano, kesneje pa ide z istim namenom v Kamnik, Kranj, Tržič, Skoljo Loko in Radovljico, kjer so se spreobrnili zadnji protestanti. Isto se zgodi tudi po dolenjskih mestih. Tako nahajamo Jurija Lenkoviča s Tomažem Hrenom leta 1600. v Novem Mestu,1) odkoder se podasta tudi v druga mesta. Že istega leta je opravil škof Hren svečano procesijo sv. Rešnjega Telesa v Ljubljani po stari navadi ter je mogel tudi papežu lvlementu VIII. pisati, da se mu je posrečilo zopet vse izgubljene ovce na Kranjskem pripeljati v pravi hlev sv. cerkve.2) Jurij Lenkovič je bil v tem oziru Hrenov pomočnik do smrti svoje. Kakor je bil prijatelj Vlahom, katere je naseljeval po hrvaški krajini, tako je mrzil privržence Lutrove vere na Kranjskem. Zategadelj je žrtvoval mnogo truda, da se zatre nova vera, posebno še po Dolenjskem, kjer je imel svoja velika posestva. Tudi v svoji obitelji je imel opraviti z novo vero. Citamo namreč v dnevniku škofa Hrena, da je tretji dan velikonočnih praznikov leta 1600. delil prvikrat zakrament sv. birme v stolni cerkvi ljubljanski. Med odličnimi birmanci so se nahajali sledeči: Sebastijan Lamberg; Jurij, sin nekega turškega bega, katerega je Lenkovič ujel in posinil; Suzana, soproga Lenko-vičeva, ki se je spreobrnila zopet h katoliški veri, ter Felicita Turjaška, vdova Adama Bonhoma. Hči Lenkovičeva Sofija je sprejela zakrament sv. birme 28. velikega travna leta 1602.
Jurij Lenkovič je bil vrlo bogat vlastelin. Od svojih grajščin Mehovega, Pogane, Ruprčvrha, Otočca pri Novem Mestu, Mirne, Statenberga in Podbrežja pri Kolpi je dobival velike dohodke, katere je trosil v krščanske koristi za obrambo
') Vrhovec, Zgodovina Novega Mesta, str. 231.
a) Dimitz, Geschichte Krains III. 285 do 336; Hurter, Geschichte Ferdinands II., VI. zv. str. 538 do 541.
krajine, ko je sprevidel, da so se sosednje dežele, posebno še Kranjska, preveč iztrošile v dolgotrajni borbi. Tako sporoči pri neki priložnosti kranjskim stanovom, naj le pošljejo strelce v Otočec v Krajino, ker on plača za nje vse stroške, ako jih ne dovole na dvoru.1) Takih slučajev pa je moralo biti več, če tudi nimamo podatkov za to. Poznat pa je bil tudi na Krajini vsem onim, ki so potrebovali pomoči. Kadar je bilo treba rešiti koga iz turške vojske sužnosti, zavzel se je zanj ter žrtvoval večkrat lepe svote za take nesrečneže.
Ko so Turki ujeli pri neki priložnosti sedem Senjanov, osvobodil jih je Ivan Lalosevič. To opazijo Turki, ujemo osvoboditelja ter mu odsekajo glavo. Osvobojeni Senjani priporočajo radi tega njegovo rodovino Juriju Lenkoviču, kajti prepričani so bili, da ji on pomore v hudi stiski in nevolji. V prošnji, katero so mu izročili, zoveje ga očeta in mater sirotam in pravičnega revežu in bogatinu (»i vasda iezte v. s. g. otac i maty sirotam i prauda ubogu i bogatu«).2) Da je bil tudi gostoljuben kakor njegov oče, ni mi treba dokazovati.
Jurij Lenkovič je bil imeniten pa tudi po rodovinskih zvezah, saj je bil zet takrat najmogočnejšega velikaša na Hrvaškem, namreč grofa Jurija Zrinjskega in njegove soproge Sofije rojene grofice Stubenbergove. Oženil se je pa z njuno hčerjo Suzano dne 27. aprila 1. 1597.. ter se venčal svečano v hiši svojega tasta v Ptuju. Na svatbo je povabil Lenkovič tudi kranjske stanove, ki so mu za pirni dar poklonili lepo srebrno umivalnico, vredno (500 državnih tolarjev. Iz tega zakona se mu jo rodila jedinica hči Sofija.3)
Jurij Lenkovič je bolehal od poboja pri Klisu, kjer je bil hudo ranjen, ter se ni mogel popolnoma izlečiti. Vsled ran je tudi prezgodaj umrl na veliko žalost hrvaškega in slovenskega naroda dne 8. junija leta 1601. Pokopali so ga z velikim sijajem v cerkvi jezuitski sv. Jakoba v Ljubljani, kjer je videti ta-le nadgrobni napis še dandanes: »Ilier liegt begraben der woledle II. II. Georg Lenkovich zu Freyen-burg und Word, Rhom. Kays. May. Rittmeister, II. und Erz-berzogen Ferdinand Rath, Landeshauptman in Krain, Obrist der Croatischen und Miirgrenzen, der da gestorben den 8. Juny 1601«.4)
') Mitth. des historischen Vereines fiir Krain 1859. str. 81, 82.
") R Lopašič, Spomenici hrvatske krajine, knj. I. str. 282. Prošnja je pisana 1. 1600. v Senju v hrvaškem jeziku.
3)	Po Valvasorju IX. 67 se je pir obavil 3. marca; R. Lopašič, Poviest grada Karlovca, str. 194.
4)	Mittheilungen des historischen Vereins fur Krain 1850, str. 81.

Ustanovitev narodne šole na Slovenskem.
Po arhivnih virih spisal Jož. Apih.
Drugi del.1) Na Primorskem.
udi na Primorskem se ni dala narodna ali »nemška« šola ustanoviti tako hitro, kakor je želela vlada; vladni ukaz z dne 18. novembra 1769. L, ki je velel goriškemu deželnemu glavarstvu, naj »se začne poučevati v nekaterih malih šolali z nemškim jezikom in naj se v naslednjih letih nadaljuje, dokler se bode poučevalo v vseh malih šolah v tem jeziku,« ta ukaz je ostal še par let na papirju. Sto-prav 1.1772. je deželno glavarstvo izdalo odlok, da se pričnejo te šole v jeseni 1772. 1. — To se je naznanilo tudi stanovom koroškim (15. julija 1772. L). Vabili so sinove koroških stanov, naj pridejo pohajat goriške nemške šole, kajti tu se bodo učili v nemškem jeziku, pa bodo imeli priliko, naučiti se tudi italijanščine. O uspehu tega vabila ne vem poročati; saj je bil menda samo negativen. Ujema se pa to vabilo s tistim razširjanjem nemščine v plemiških krogih goriških,2) ki je bilo opazovati spored no z vedno odločnejšo centralizu-jočo smerjo avstrijske vlade; kakor se je plemstvo drugih 'dežel približalo Dunaju, začelo je i goriško plemstvo gojiti čim dalje bolj »državni j.ezik«; sinovi plemičev so se ga jeli učiti, hoteč priti v državno službo; zato so jih pošiljali roditelji na tuje, da se tam nauče nemškega jezika; zato so pa
1)	Glej Letopis 1894, str. 253.
2)	Morelli, Istoria della Contea di Gorizia. III. 138 i. d.
tudi radi pospeševali ustanovitev »nemških« šol na Goriškem. Državniki Torresove vrste so seveda tožili, da nemščina gine na Goriškem, a te tožbe so izvirale samo iz nepotrpežljivosti teh ljudi, katerim se je nemščina prepočasi širila po Goriškem in — drugod.
Pogoj razvoju »narodne« šole je pa bila tudi tukaj normalka, učiteljišče one dobe; dunajska vlada je velela ustanoviti dve normalki, v Trstu in v Gorici; in to že 1772. L, a izvršil se je ta ukaz šele tri leta pozneje, ko so otvorili v jeseni 1775. 1. obe normalki — seveda popolnoma po vzorcu dunajske normalke. Iz te kože dunajska vlada ni mogla izlesti niti v krajih tako oddaljenih od Dunaja; zato se ni čuditi, da so si vladni organi silo otežkočili svoj posel, ker so popolnoma prezirali naravne razmere. Sreča, da so hitreje nego na Kranjskem sestavili in oživili šolski komisiji za Trst in Goriško, in da so imenovali poročevalcem goriške komisije finančnega svetnika (Mittelsrath) grofa Imanuela Torresa, o čegar delovanju smo govorili povodom usta-novljenja kranjskih šol. Mož se je lotil svojega posla z uprav silovito eneržijo, kar gorel je za šolo, zato so ga morali brzdati; cesarica ga je sicer jako čislala, a vendar mu je morala povedati, da ne gre šiloma uvesti šol niti zahtevati denarnih žrtev, ki bi le še bolj razjarile narod. Greiner mu je tudi moral naročevati, naj počasi postopa, vedno z ozirom na denarna sredstva, kajti brez novcev ne bo dobiti sposobnih učiteljev; brez stalne plače ne bode mogoče obvarovati učitelja bede (16. septembra 1775. 1.).
Stikali so tudi na Goriškem, da bi zasledili potrebnih »fundi« za šolo; za začetek se je vlada s škofom skoro na pol sporazumela: od prebitkov naj bratovščine in cerkve plačujejo po 5%, oziroma po 2 °/0 v normalnošolski zaklad, ako presezajo prebitki 20 gld., in ako v to privolijo dotični patroni (30. grudna 1775.1.). Patroni so bili večinoma gosposke, katerim ni bilo nič za šolo, torej tudi ni bilo novcev. Pomagati je moral jezuitski zaklad kranjski in pa nekateri drugi viri, n. pr. 17 kr. pristojbine od vsakega plesa v mestu, plače dosedanjemu učitelju borjenja, laškim propovednikom i. t. d. Dohodki so bili pičli, a grof Torres je bil tako vnet za šolstvo, da je sam založil precejšnjo svoto za prve stroške.
Dne 3. listopada 1775. 1. so otvorili goriško normalko z nemškim učnim jezikom v deželi, v kateri je bila nemščina še dokaj manj znana nego na Kranjskem; saj toži šolska komisija goriška (17. oktobra 1777. 1.), da je tekom zadnjih sto let »nemščina izginila z Goriškega in se rabi samo še pri plemstvu, pri deželni vladi in olikani družbi.« Proti tej oviri so pa v Gorici izumili neko sredstvo. Ne da bi bili
uvedli materinščino kot učni jezik — tega Bog ne zadeni! — člen šolske komisije Morelli je nasvetoval, naj osnujejo neko pripravnico za normalko, »elementarni razred«. Deželno glavarstvo je predložilo ta nasvet dvorni kanceliji (4. grudna 1775.1.), ki ga je nenavadno hitro (že 23. grudna 1775.1.) odobrila in torej naročila učitelju Mateju Lebanu, naj poučuje vsak dan po dovršenem normalčnem pouku l3 4 ure »s svojo spretnostjo in potrpežljivostjo« take dijake, ki prav nič nemški ne znajo. Izbrali so pa Lebana, ker je bil vešč nemščini, slovenščini in italijanščini. Kmalu pa so uvideli, da ta uredba ne zadostuje, zato so 1776. 1. osnovali popoln in reden elementarni razred. Namestili so dva elementarna učitelja, Lebana in Portulussija, bržčas onega za slovenske, tega za laške in furlanske dečke. Poučevala sta po navodilu Torresovem, in bila jima je naloga, vtekujednega leta toliko nemščine dečkom vbiti, da morejo potem nemško normalko pohajati. Preosnova elementarnice se je izvršila po načrtu Lebanovem, ki se je sploh kazal moža krepke inicijative.
Isti Leban pa je bil kmalu nezadovoljen z učno osnovo, osobito z učnim jezikom v normalki, ker se je gotovo uveril, da so nenemški učenci vendar premalo nemški znali, pre-stopivši iz osnovnice v normalko. In ta mož je bil energičen: kar mu je šinilo v glavo, to je poročal naravnost cesarici. Tem načinom je povzročil obširne in ostre obravnave med dotičnimi oblastmi; te razprave so poučne za šolske razmere goriške.
Leban toži kar naravnost o »šušmarstvu« (stumplerei) na goriški normalki. »Predvčeranjim je velel katehet kot namestni ravnatelj učitelju prvega razreda, naj predava v furlanščini; ker pa učitelj ni dosti vešč furlanščini, so se mu dijaki precej smejali. Sedaj naj presoja vsakdo sam, če je to furlansko postopanje primerno nemški normalki, in če se tem potem more doseči pravočasni uspeh.« Boljše, pravi Leban, bi bilo odpraviti normalko in ustanoviti mesto nje šolo za nemški jezik (deutsche Sprachschule). Sedaj se morajo šolarji učiti veronauka v čisto neznanem jeziku; če tudi zna katehet deželna jezika, laški in »ilirski«, in če tudi zahteva, da mu dijaki to, kar povedo nemški, vsaj v najvažnejših točkah ponove tudi v materinem jeziku, -se vendar ne nauče dobro veronauka. Kaj pa, ako katehet tega ne stori, ali če ne zna deželnih jezikov? Potem bo treba kaj ukreniti, da se ne zanemari važni veronauk; potrebno je pa tudi, cla goriški učitelji znajo poleg nemškega tudi italijanski jezik in vsaj nekaj slovenski (»ilirski«), ker morajo učitelji name-stovati drug druzega, ravnatelj pa vse, celo kateheta. Nemška normalka ne more koristiti deželi, v kateri ni nemščina ma-
terini jezik dijakov; saj je ne znajo ali vsaj ne zadosti, da bi mogli res umeti pouk; zato naj se učenci najprej nauče nemščine v »šoli za nemščino«, potlej naj pohajajo normalko. Nadškof bi moral namestiti tri veroučitelje, nemškega, laškega (oziroma furlanskega) in »ilirskega«, t. j. slovenskega. Ti naj bi poučevali otroke v materinščini v cerkvi ali v šoli; sedanji katehet pa nima za ta posel potrebnega znanja jezikov. Oni kateheti bodo z otroki po domače »kramljali« o verskih resnicah, doma pa bodo roditelji z njimi ponavljali, kar so se učili v šoli. Dokler se ne nauče goriški dijaki toliko nemščine, da jim »ho tekla liki materinščina«, ni treba normalke, in denar naj se porabi rajši za jezikovno šolo nemško. To bo manj stalo stroškov, otroci in roditelji bodo pa bolj zadovoljni. V tej nemški šoli naj bi se poučevalo celi dan (!), da bi se mladež naučila nemščine kmalu in temeljito, poleg tega bi se učili še računstva, spisja itd. Trije učitelji z 250, 300 in 450 gld. plače bi zadostovali, prvi učitelj naj posluje tudi kot ravnatelj; vsi bi morali gladko znati furlanski in slovenski (»\vindisch«), da morejo vselej takoj pojasniti dijakom, če jim ni kaj popolnoma umljivo.
Mnogo so pisali gospodje o Lebanovih nasvetih; Leban je dregnil v sršenovo gnezdo!
Grof Torres zahteva sicer, naj se stvar preišče po bodočih letnih preskušnjah; zdi se mu pa, da govori iz Leba-nove pritožbe osobna mržnja zoper ravnatelja in kateheta Hilferdinga. Dasi je Leban zarad znanja treh jezikov v Gorici za elementarni razred skoraj neobhodno potreben, ga bo vendar treba kam premestiti. Deželno glavarstvo naj pove, zna-li katehet slovenski in italijanski, sicer naj pošljejo svetnika Grollerja iz Celovca, da preišče, kaj je na tej stvari. Dež. glavarstvo pa poroča (11. julija 1776), da katehet res ne zna deželnih jezikov in da tedaj res ne more učiti dijakov, ki so večjidel Slovenci in Furlani, verskih resnic. Zatorej ima Leban prav, da zahteva premembo, treba je samo namestiti katebeta, ki zna »slovenski« (\vindisch), ne pa »ilirski«; potem se ne bo treba bati, da bi učenci ne dobili nič ali nejasnih pojmov (kar je vse jedno) v vero-nauku, učeč se ga mehanično na pamet v tujem jeziku. Tudi to je prav, da imenuje škof katehete, saj je škof pastir svojega okrožja, on ima dolžnost skrbeti za verski pouk; na ta način ne bo nič novih stroškov treba, in učenci bodo imeli uspešen pouk; vlada naj si pridrži samo nadzorstvo. Zastran predloga Lebanovega glede temeljitega pouka nemščine se dež. glavarstvo tudi popolnoma strinja z njim: nemščina je tej deželi potrebna, brez nje ne more obogateti
Goriška, se ne morejo mladeniči izuriti v umetnosti in rokodelstvu, ne bode mogoče zboljšati nravstvenosti niti usposobiti deželanov za državne posle. »Nobena reč ni tako nujna, nego da se v deželo uvede po šolah za nežno mladež nemščina; potem se je bo učil rod za rodom, in nazadnje postane tako rekoč materinščina«. Vpraša se pa, če se ta »ne-dvojno zelo koristni in nujni smoter« da doseči po normalki, katere dijaki so večinoma nenemške narodnosti, ki ne umejo svojih učiteljev, dočim učitelji ne znajo deželnih jezikov in torej ne morejo ničesar pojasniti učencem. Normalka je gotovo »za nemško mladino prekoristen zavod; tu se nauči otrok svoje materinščine igraje, a ne da se tajiti, da je ta metoda namenjena samo za nemške dežele, saj dokazuje to sama vsebina saganske »metodne knjige«.1) Goriške pa sedaj ni še mogoče smatrati za nemško deželo, ker ne umeje nemški niti petdesetina tukajšnje mladine; iz tega sledi samo po sebi, da s to metodo ni mogoč tukaj prav nobeden ali k večjemu tako pičel uspeh, da bi se ne izplačali stroški, dokler ne bo nemščina bolj razširjena in je ne bode govorila ali vsaj umela večina otrok«. To je uvidela že sama dvorna kancelija in je po Lebanovem nasvetu osnovala elementarni razred. A to ne zadostuje; iz njega bode prihajalo premalo učencev v nor-malko, in potlej bo morala normalka sama od sebe prenehati, ker ne bo imela dijakov nemščini dosti veščih; kajti nekateri dijaki prestopijo iz drugega normalčnega razreda v latinsko šolo, »nekaterih pa ne bodo roditelji več hoteli pošiljati v normalko, saj je že doslej mnoge uzlovoljil nezadostni uspeh te šole«. Normalka stane na leto 2000 gld., dočim bi jezikovna šola po Lebanovem načrtu stala samo 1000 gld. Taka šola bo več koristila in hitreje razširjala nemščino, posebno, če bodo učitelji znali tudi dobro furlanski in slovenski. Doslej se je zaman pričakoval uspeh normalke. Za ono šolo bi bilo namestiti Lebana, kateremu se je že pred otvoritvijo normalke zarad »izredne spretnosti v vzgo-jevanju mladine« izreklo najvišje priznanje in se mu prisodilo 100 gld. doklade, ki pa se mu zarad nedostatka v blagajnici ni mogla še izplačati.
Temu poročilu je priložil grof Lamberg, dež. glavar, še posebno svoje mnenje, v katerem tudi podpira Lebanovo vlogo. Ce so v nemškem Dunajskem Novem Mestu z dobrim uspehom prepustili kršanski nauk popolnoma katehetom,
'} XIII. Hauptstiick. Wie der Jugend an Orten, wo man nicht deutsch spricht, die deutsche Spraehe beizubringen ist. Prva točka zahteva, da v takih krajih mora znati učitelj poleg nemščine tudi „ma-terinščino dežele".
imenovanim po škofu, se to v nenemški Gorici še bolje obnese. Vne. nemški k r o n o v i n i »je silo težko osnovati normalno šolstvo«, pač pa se poučuj po isti metodi v italijanščini; to bo dokaj lažje in uspešnejše«, in otroci bodo imeli priliko naučiti se nemški.
Tako je sodila prva instancija goriške dežele. Čisto nasprotno pa sta se izjavila dva svetovalca, Morelli in Romano, v imenu šolske komisije, ki je tukaj prišla v hudo nasprotje z dež. glavarstvom. Morelli se kaže hudega, zagrizenega osobnega sovražnika Lebanovega; on misli, da ostane vse pri starem in se izpremeni samo ime, ako ostane Leban pri saganski metodi tudi v jezikovni šoli. Ako pa zavrže sagansko metodo, potem je upravičena bojazen, da uvede v novo šolo svojo nekdanjo staro in zanikamo metodo, katere se je držal kot navadni učitelj toliko let v svoji zasebni šoli na veliko nevoljo roditeljev. Če ne bo kot ravnatelj nove šole marljivejši in ne izpremeni svojega mišljenja, bo šola slaba. Leban bi rad izpodrinil kateheta Lorenca Liebl-a, a ta je nameščen za normalko; za druge šole je dosti slovenskih in furlanskih duhovnikov v mestu in na kmetih. Samo glede nujnosti elementarnega razreda se strinja z Lebanom, jezi ga pa, da se ni ta razred osnoval po njegovem, nego stoprav pozneje po Lebanovem nasvetu, ki mu ne ugaja. Lebanu želi premeščenja, »a želeti je, da se mu odpre drug pot, da si služi svoj kruh«. Grof Lamberg mu je odgovoril, da ne more ostati Liebl katehet, kajti Morelli ni ovrgel istine, da se morajo na normalki dijaki učiti krščanski nauk v tujem jeziku. Svetovalec Romano pa je zahteval dva elementarna razreda, poleg katerih ostani nor-malka, samo k veronauku naj se učenci vedejo v cerkev, »če ostane normalka, se v dvajsetih letih lahko zamenja materinščina z nemščino« — po uver-jenju Romanovem!
Cesarica je priznala, da ima Torres prav. Tudi dvorna kancelija je bila tega mnenja in se je hudovala na Lamberga in deželno glavarstvo zarad tega, ker se strinjata »z dosti nepremišljenim nasvetom Lebanovim« glede normalke, »saj Leban išče pri tem zgolj svoj dobiček«. Jako čudno je to tembolj, ker Lebanu nasprotujejo veščaki Torres, Morelli in Romano. Za normalko se je potrosilo že precej novcev, sedaj ni več misliti, da bi jo odpravili, saj svedočijo imenovani izvedenci, da »govorita vsaj v Gorici gotovo dve tretjini otrok popolnoma dobro nemški; vsi ti se lahko udeleže s pridom zboljšanega pouka in višjih predmetov«. Ker se je za ne-nemške učence po Lebanovem načrtu osnoval elementarni razred, zato ni treba normalčnemu katehetu znati vseh treh
jezikov. — Če je katero deželno oblastništvo kdaj stavilo ali podpiralo predloge, ki so količkaj bili v nasprotju s tisto jednoličnostjo, katero so hoteli povsod vpeljati, je taka oblast takoj prišla na Dunaju na sum, da je nasprotna šolski reformi sploh. Tudi v tem slučaju se deželno glavarstvo ni ubranilo tega suma in je dobilo zato ukor; zajedno pa se je razširil delokrog šolski komisiji, dala se ji je večja neza-visnost od glavarstva. »Nemirnega« Lebana so ukazali pokarati in premestiti. Da bi bil pa katehet Liebl popolnoma na svojem mestu brez znanja deželnih jezikov, o tem so vendar malo dvojili, kajti naročili so Torresu, naj se pogodi s škofom zastran nameščenja druzega kateheta, ako se mu to zdi potrebno. »In allen Verstanden« je zapisala Marija Terezija.
Malo poprej je odobrila cesarica neke druge nasvete, tičoče se goriške normalke, ki ni mogla takoj dobiti primernih prostorov, dokler je niso namestili v hiši Alvarezijeve ustanove: »weil mir so sehr am herzen liget, das die normal-schulle einmahl recht, festgesetzt vverde« — je pisala Marija Terezija svojeročno. V isti resoluciji je pa tudi imenovala grofa Torresa, kateremu je velela: »mein wohlgefallen \vegen seinen eyffer zu bezeugen«, komisarjem za Trst in Ljubljano; velela mu je izplačati 1000 gld. doklade za oskrbovanje šol v Trstu in na Kranjskem in dostavila »und ver-dient er es schonn \vas bisher getan«.
Ta resolucija svedoči, kako visoko so cenili na Dunaju Torresovo sposobnost za organizacijo šol; videli smo že, kako je opravil svoj posel na Kranjskem, kjer je spravil normalko v tir, pa vzbudil tudi mnogo nasprotovanja.
Ivo ga je na Kranjskem nasledil grof Edling, se je vrnil Torres zopet v Gorico in se osvedočil takoj o stanju šolstva. Dne 12. svečana je že poročal o elementarnem razredu, čegar učitelj je bil še vedno Leban. Priznavajoč vnetost Leba-novo, graja odločno Lebanovo metodo, katera — mimogrede bodi rečeno - še danes ni izumrla: Leban je vbijal dečkom preveč pravil v glavo; to je bilo pretežavno za spomin in ni vodilo do cilja. Torres je hotel, da bi se marveč šolarčki učili v tem razredu samo črk in črkovanja, v prvi vrsti bi elementarnica morala biti »kramljalnica« (Schvvatzschule); učitelj pripoveduj otrokom povesti, otroci naj jih ponavljajo; na ta način vadi učitelj otroke, da pravilno izgovarjajo nemški, realij (vednosti) jih uči le toliko, kolikor jih otroci razumejo in nemški povedati morejo, če tudi začetkoma nepravilno«. Zagovarjal je Torres torej nekako empirično metodo.
Opat Felbiger pa se ni strinjal s temi metodiškimi nazori Torresovimi, češ, da je taka metoda umestna samo pri guvernantkah, katere s svojimi gojenci celi dan občujejo, ne pa v razredu s 30 do 40 učenci in dvema ali tremi urami na dan. Nujno pa je rešiti to pitanje, veli Felbiger (kateremu se je menda tu prvikrat jelo svetati, da je treba jemati ozir na različnosti in posebnosti širne Avstrije), z ozirom na veliki broj nenemških kronovin. Zato hoče vedeti Felbiger natanko, kaj se je doslej ukrenilo zastran elementarnega razreda, če res učenci tega razreda ne znajo prav nič nemški, če znajo samo italijanski ali furlanski, če znajo učitelji poleg nemščine tudi italijanski (o slovenščini v Gorici opat nima nobene slutnje), kako so dijake doslej učili nemški. »Ali jim je učitelj samo nemške besede ali stavke narekoval, da so se jih učili na pamet? Kako je postopal pri tem? Kako jih je vadil v nemščini? Črez koliko časa se je srednje nadarjeni dijak elementarnega razreda toliko naučil nemški, da je mogel umeti in tudi za silo umljivo govoriti? Ali se niso učili či-tati tudi v materinem jeziku? .. .« Bistvena nujnost pa je, da tam, kjer so nenemški učenci, govore učitelji poleg nemškega tudi drugi jezik. V abecedniku je tiskati nemške in nenemške pismenke, in učenci naj se jih vadijo izgovarjati; črkovati je nemški in nenemški; v abecedniku je razvrstiti vaje tako, da je jedna stran nemška, druga nenemška, ravno tako je urediti tudi mali katekizem; učitelj pa čitaj z dijaki vsako lekcijo v obeh jezikih, jo razlagaj in izprašuj tudi v obeh jezikih, in napredovali bodo dečki vidno. Bržčas so tako sedaj poučevali v goriški elementarnici krščanski nauk — seveda bolj zarad pospeševanja nemščine, nego zarad — krščanskega nauka. — To pa še ni zadostovalo grofu Torresu in deželnemu glavarstvu. Spomnili so se, da je pred nekaj časom umrl neki Merelli, ki je v jezuitski cerkvi imel krščanski nauk za mladino in za »druge«, t. j. prave Nemce, in da je od takrat zaspalo to katekizovanje, ki pa je »za šolško mladino neobhodno potrebno, osobito pa za normalko, ker ljudje umejo in govore vsak dan več nemški«. Zato zahteva (30. grudna 1778) Torres, da škof tukaj namesti novega duhovnika. To pa škofu ni bilo mogoče, ker ni bilo dobiti duhovnika, ki bi dobro znal nemški in imel tudi sicer potrebno zmožnost; bil je nekaj časa tak duhovnik, ki je tudi slovenski pripovedoval, a je kmalu šel, ker mu niso dali nič — plače. Isto je storil neki razjezuit, »in tako stori tudi vsak katehet, ne da bi se mu to moglo zameriti, kajti zakaj bi nosil breme, pa nič ne dobival plače, ob kateri bi živel«, pravi škof, zajedno nasvetujoč, naj se tisti cerkveni
krščanski nauk izroči normalčnemu katehetu, ki je mlad in čvrst. Zgodilo seje to sicer (1778), a Liebl je zapustil normalko, če ne poprej, pa vsaj 1779. 1., ko so namestili piariste za učitelje na tej šoli; šel je pa Liebl, dasi so mu izrekli malo prej najvišje priznanje.
Se pred to izpremembo je pa zapustil normalko tudi Leban. V svoji omenjeni pritožbi je bil sam zahteval pre-meščenje, če ga ne imenujejo ravnateljem novi šoli, v katero je hotel izpremeniti normalko. Seveda je pristavil, da želi premeščenja samo pod tem pogojem, da obdrži svojo plačo (400 gld.). Ker se je Leban hudo zameril šolski komisiji, in ker ni bilo prav nobene sloge med učitelji goriške normalke, je grof Torres sam priporočal premeščenje Lebanovo, a ne v Trst, kajti to bi bilo povišanje. Deželni glavar grof Lam-berg je sicer prosil, naj se ne kaznuje Leban, nego se mu da le ukor, ker je dvakrat neposredno nadlegoval cesarico. Ko se je bližala nevihta, so se učitelji normalčni sicer zopet sprijaznili, Leban si je celo zopet pridobil naklonjenost rav-nateljevo; a vkljub temu so ga poslali v Boleč, da tam ustanovi novo trivijalko; plačo so mu pustili neskrčeno, pokarali so ga pa. Dvorna kancelija — tudi take stvari so se takrat reševale pri najvišji oblasti — mu je njegovo postopanje bolj zamerila nego domače gosposke; zahtevala je, naj se Leban, uredivši bolško šolo, nikar ne pošlje več v Gorico nazaj, »kajti jo že enkrat rogovilil silno proti novi šoli, in sicer iz gole sebičnosti in hoteč povzdigniti se nad druge; deželno glavarstvo ga je celo podpiralo pri tem; zato se ne moremo nikdar zanašati nanj; Leban bo povsod uspešneje posloval nego v Gorici, kjer ima že preveč somišljenikov«. Cesarica je zapisala »placet« (22. svečana 1777). Bolška gosposka je dobila povelje, Lebana podpirati pa za-jednotudi imenovati zanesljivega, nemški umejočega človeka »ki bo skrbno opazoval^ vedenje (Conduite) Lebanovo in ga večkrat nadzoroval«. Cez pol leta pa poroča Leban šolski komisiji, da so prišle nakatere odlične osebe bolške v njegovo šolo, hoteč se uveriti o pouku, pa da so zapustile šolo jako zadovoljne z uspehom, glasno »izražujoč svoje zadovoljstvo in veselje«; učenci so odgovarjali spretno v »nemščini in materinščini«. Kakor se vidi, je Leban torej osnoval bolško šolo tako nekako po vzorih, ki so se mu izjalovili pri goriški normalki.1) Poslal je pa takrat tudi abecednik, ki ga je sam poslovenil.
') 1778. 1. čitaš v poročilu dvorne kancelije : »In Flitsch hat man eine solche Stnndeneintheilung gemacht, dass einige zur Erlernung der deutschen Sprache, andere aber zur Erlernung der Gegenstande in selber verwendet werden«.
Postopanje zoper Lebana ni uverilo niti vseh normalčnih učiteljev, da je poučevanje na normalki prav in pametno urejeno. Marveč je že leto potem trdil učitelj Battig o elementarnem razredu, da ni nič vreden, ker se morajo šolarji nemških besedi učiti na pamet, ne da bi jih razumeli, da se po tej metodi morejo k večjemu v štirih letih kaj prida nemški naučiti, da je treba otroku najprej nemške besede tolmačiti v nemščini; zato morajo znati vsi učitelji nemški in furlanski (o slovenščini ne govori). On nasvetuje boljšo metodo pa boljšo plačo za-se; če se mu da 100 gld. doklade, bo poučeval 5 ur na dan in bo po jedno uro učence uril v nemški konverzacijL Grofa Torresa je Battigova, tudi Mariji Tereziji neposredno doposlana vloga kar razkačila: v odgovoru trdi, da ni čuda, če dijaki nimajo kaj prida koristi od nemškega pouka, saj Battigov rekurz svedoči, da sam ni dobro podkovan v nemščini. Na normalki se v drugem razredu še prestavlja iz materinščine v nemščino, v tretjem in četrtem razredu pa to ne gre več; tu je treba, »da se dijaki prisilijo, da umejo in govore nemški«. Tu v Gorici je stvar težavnejša nego drugod, tu se morajo dijaki učiti »das Unbekannte d vi r c h e i n U n b e k a n n t e r e s«, ker »nijezik priprostega kmeta nikjer učnijezi k«. Sedaj otroci že toliko nemški znajo, da razumejo, kar se jim predava — trdi Torres z ironijo in sarkazmom pobijaje Battigove nasvete, češ, da bi Battig na ta način samo rad potisnil »nemške in tuje učitelje iz dežele in zopet oživil tisto staro, nemarno metodo, namestil nemško normalko z osnovno šolo, raztegnil šolski pouk v dva brezkončna tečaja in prislužil si 100 gld. za svoje prazno čenčanje«. Elementarni razred ostani, kakršen je, Felbiger naj se uveri, da je dober, Battig pa mu mora dati »eksemplarično zadoščenje« za »nespametne (hirnlos) izraze«.
Opat Felbiger pa ni bil tako hud na Battiga, ni nasve-toval nobenega zadoščenja Torresu, pač pa Battigu ukor in kazen, da mora poučevati po 5 ur na dan brez posebne nagrade. Glede metode same so mu pa vendar nekaj pritrdili: dvorna kancelija je velela, da vsaj v prvem razredu normalke zahtevaj učitelj odgovor na nemško pitanje v materinščini (28. svečana 1878).
Avtokratiški grof Torres je kaznoval baš takrat še učitelja Jesenka, ker se je bil pregrešil na isti način kakor Leban in Battig, t. j. tudi on ni brezuvetno odobraval didaktiške modrosti Torresove; zato ga je iztiral iz Gorice kot učitelja v Ajdovščino.
Ne more se dandanes več dognati, v koliko je bila utemeljena trditev Torresova, da izvira »upor« učiteljev
goriške normalke iz sebičnosti in mržnje proti tujerodnim učiteljem. Meni se vidi, da je Torres v svoji dozdevni nezmotljivosti smatral za upornost, kar mora šolnik smatrati za naravni izraz stvarnega zanimanja za šolo. Torres zastopa tukaj tisto brezozirno centralizujoče kopito, na katero so hoteli državniki dunajski nabiti po tujih vzorih vse javne razmere naše države; prirodna reakcija proti temu nivelo-vanju tudi na polju šolstva in narodne vzgoje so ponesrečeni poskusi goriških učiteljev. Sicer pa ni nasprotje nikakor načelno: vsi se strinjajo v glavni stvari, da šola širi nemščino in izpodrivaj slovenščino, oziroma furlanščino. Dočim pa upravni uradnik želi hitrih uspehov, kaže zdrava pedagogika praktičnemu šolniku daljšo pot; nasprotje je tičalo torej samo v časomerju germanizacije.
Ako uvažujemo vse pritožbe in nasvete iz učiteljskih krogov, moramo nehote poročila Torresova o sijajnih uspehih goriške normalke motriti nekako »cum grano salis«, tako n. pr., če poroča 1778. 1., da so pri zadnji skušnji »dokazali trdi furlanski in slovenski dečki, da so napredovali čvrsto ne samo v veronauku, računanju, pisanju, risanju in početkih latinščine, nego tudi (kar je najbolj občudovati) »v čitanju, pisanju in govorjenju nemškem«.
Dne 3. novembra 177o. 1. so ostvorili prvi razred normalke in osnovni razred; oba sta brojila vkup 98 učencev. Radi bi bili kakor v Ljubljani tudi začeli hkrati z vsemi štirimi razredi, a ni šlo, »ker so le malokateri učenci znali čitati in pisati; večinoma so bili še čisto neuki, ne vštevši tistih, ki niso celo nič razumeli nemški«. Tudi nova metoda ni našla pravega odobravanja pri občinstvu; stoprav dobri uspehi dijakov (pravi poročilo z dne 17. oktobra 1777) so vzbudili zaupanje tako, da je poskočil broj učencev I. 1776. na 210, 1777. 1. na 317; polagoma so prirastli k prvemu razredu še ostali razredi. »Mali šolarčki so napredovali -poroča Torres — v dveh letih uprav nepričakovano navzlic tolikemu številu predmetov; odgovarjali •so jako točno na vsa vprašanja, še bolj pa se je čuditi, kako spretno govore sedaj nemški taki slovenski in furlanski dijaki, ki so, vsto-pivši v šolo, komaj par nemških besedi jecljati mogli. Vse to je uverilo tukajšnje občinstvo, da preosnovano šolstvo ni prazno sleparstvo, nego najboljša ustanova naše premilostne vladarice«. S kakimi neprilikami se je pa normalka imela mimo nerednega šolskega obiskovanja boriti, o tem naj se pouči čitatelj iz dveh dogodbic, katere navajam v opombi.')
') Katehet p.Liebl je nekoč kaznoval „mladega gospoda" pl. Grabiza, ker ni hotel mirno sedeti. Najprej gaje hotel s šibo udariti, kar je bilo dovoljeno, a deček se je valjal po tleh, in Liebl mu je založil »2 Batzen
— Bila je to stanovska preširnost siromašnih plerničev, ki so za svoje dečke zahtevali ozira na »stan« tudi tam, kjer mora v disciplini vladati strogo demokratstvo — v šoli namreč.
Da je pa napredovala normalka goriška bolj nego ljubljanska, to je gotovo in je to nedvomna zasluga goriške šolske komisije, ki je bila živahnejša mimo ljubljanske, saj ji je duša bil grof Torres. Prikupila se je na Dunaju tudi z nekim zbornikom vseh šolskih naredeb iz 1. 1775. do 1777. in po svoji natančni šolski statistiki; pošiljali so na Dunaj tudi poročila o izpitih, ki so trajali včasih v elementarnici po tri dni! To se je celo Felbigerju malo preveč temeljito zdelo. »Dva dni bo v bodoče dosti«; za sedaj pa naj še ostanejo trije dnevi, da se pri tej priliki občinstvu pokaže prid »nemške« šole. Felbiger je bil sploh izvedenec v reklami; za reklamo so torej morali služiti tudi javni šolski izpiti.
Nič manj nego pri ustanovitvi in uredbi goriške normalko je škripal in cvilil upravni stroj, čegar strojevodja je bil grof Torres, tudi pri osnovanju prvih trivijalk goriških. Tudi v tem oziru so bile ovire mnogovrstne: ni bilo novcev, ni bilo sposobnih učiteljev, ni bilo dosti vnetih gosposk, ni razumel narod koristi narodne šole, in — jahal je tudi tu Torres iskrega svojega in dunajskega konjiča »germanizacijo«. Doživeti sad šolstva je tudi tukaj hotela uprava že kar čez noč, vkljub temu, da Torres sam često toži, da je ponekod nemogoče dobiti učitelja, ampak imajo samo cerkovnika, nesposobnega za poučevanje, tam zopet ni hiše, ni fonda za šolo, da se tu »upira gosposka, tam pa posebno duhovščina«.
Največ se je pa pisalo o jezikovni uredbi trivijalk, ki so imele po Torresovem nazoru res biti to, kar
u. einen Streich iiber den Riicken auf das Kleid«, pa tako slabo, da se ni paglavec nič jokal, temveč je takoj zopet bil razposajen kakor poprej. Mati je najprej dečka poslala h katehetu prosit odpuščenja, potem pa je vložila pritožbo pri šolski komisiji, in šolska komisija je ukazala katehetu, da mora prositi v treh dneh odpuščenja stariše tistega učenca, če ne, se bo postopalo proti njemu »mit unliebsamen Mitteln«. Liebl je napravil vizito stoprav, ko so mu ustavili plačo. Tudi to stvar je rešila dvorna kancelija vsled priziva Liebla; razveljavila je ukaz goriške komisije, priznavajoč, »da sme učitelj dijaka tepsti samo redkokdaj in ne brez tehtnih razlogov«, da pa zasluži razposajeni Grabiz večkrat šibo. Treba je pa učiteljem ukazati, da se brzdajo; prenagljenje naj se jim prepove. »Če pa se učiteljem zaukazuje, da se morajo oproščevati, kar ne ostane nikdar zakrito, se žali čast učiteljev in se daje potuha razuzdanosti dijakov« (31 majnika 1777). — Učitelja Weberja je zatožil pri ravnatelju normalke neki Ign. pl. Brunetti zavoljo groznega zločina: Weber je »tikal« njegovega sina! (hat seinen Sohn per Du traktirt). A. Brunettiju so že kar v Gorici povedali, kar mu je šlo. Povodom afere Grabčeve je Torres pripomnil, da je treba strogo postopati z učitelji posebno v Gorici, »kjer pravijo, da doseže normalka svoje uspehe le po obilnem pretepanju učencev«.
je zaznamovalo ime: »nemška šola«. Že koj v prvem poročilu (15. junija 1776) se je sicer pohvalil grof Torres z dosedanjimi srečnimi uspehi šolstva na Goriškem, »kjer se je doslej vzgoja otrok prepuščala božji previdnosti, kjer doslej ljudje po vzgledu sosednje benečanske republike niso poznali delavnega življenja in kjer so smatrali nemščino tujim jezikom in jo popolnoma izgubili«; Torres se nadeja, da bode imela ta dežela odslej najboljšo javno vzgojo, ki zatre nemarnost mladeži in zopet v veljavo spravi nemščino, prepotrebno za deželo in državo, za umetnost in vojno. Že v prvem polu-letju so se nekateri otroci naučili nemški govoriti in pisati; Torres je poslal nekatere naloge Felbigerju, da se sam uveri o uspehu. Takoj pa tudi toži, da v goriški nunski šoli poučujejo deloma nune, deloma učiteljice, »ki same niti čitati niti pisati ne znajo«; oba samostana se branita sprejeti novo metodo, zato bo najboljše ustanoviti javno dekliško nemško šolo. Torres se upa tako šolo osnovati brez stroškov, a seveda bi bil potreben tudi tu elementarni razred za deklice, ki ne znajo nemški. Brez tega sredstva si Torres sploh ne more pomagati, tudi na kmetih ne; izrecno pravi, da morajo osnovati vse večje srenje s cerkveno pomočjo v dveh letih po vsej deželi trivijalke, a najprej je otvoriti elementarne razrede1), potem stoprav trivijalke. Sam pa mora priznati, da je na Goriškem narod tem šolam manj prijazen nego drugod, »kajti tu se sodi, da je nemščina v trivijalkah nepotrebna in nemogoča, dasi je v mnogih krajih ukoreninjena in v deželi potrebna. Ljudje poprašujejo, čemu naj se kmet uči nemški, in kaj bo koristilo čitanje in pisanje pri kmetovanju.« Ne bo lahko trivijalk povsod ustanoviti, to uvidi Torres sam, a vendar je tem potem »pospeševati omiko naroda in širiti prepotrebno nemščino«.
Zastran goriške nunske šole je že deželni glavar grof Lamberg takoj ugovarjal Torresu, češ, da ni treba vsem deklicam znati nemški, saj se lahko laški uče; morebiti je umestno naročiti nunam, naj vzgojijo nekaj kandidatinj za nemški pouk; naravnost izjavi Lamberg, da »se v Gorici sme nemščina samo priporočati, nikakor pa za-ukazovati, ker bi ne bilo niti pametno, če bi se popolnoma zatrla italijanščina, ki je osobito priprostemu narodu goriškemu zaradi prometa z Benečani in Lombardi, torej glede zaslužka neobhodno potrebna«.2) Ce hočejo roditelji dati poučevati deklice v nemškem jeziku, naj se dovoli kateri »pošteni« ženski privatna šola. Dvorna kancelija mu je pritrdila glede jezika, in dovolili so neki ženski osnovati za-
') Isto zahteva 1. 1778. za Kormin in Gradiško.
a) Grof Lamberg sam je dovršil svoje študije v Rimu in v Bolonji.
sebno ljudsko šolo v Gorici, dočim so bili prepovedali in strogo zatirali druge »zakotne«, t. j. zasebne šole.
Torres je že leta 1776. nasvetoval osnovanje nekaterih narodnih šol, in sicer najprej v Bolcu, »kjer ljudje večinoma nemški govore«; ondotna grajščinaje državna, torej naj država da tukaj dober vzgled.1) To mu je obveljalo; Lebana so poslali tja za učitelja, in že 1777. 1. je goriška šolska komisija poročala o sijajnih uspehih Lebanove spretnosti. »Dotlej so bili Bolčani vedno divjakom bolj podobni nego ljudem; prosveta pa, ki jo zadobivajo po šoli, jih zjednači drugim omikanim narodom.« VGradiški in Korminu so tudi takrat dobili šole. V Gradiški so sicer često menjavali učitelje, in ljudje so imeli »najsmešnejše predsodke, od katerih jih je baje ozdravil prvi izpit«. V Korminu so še slabše napredovali; 1777. leta je imela ondotna trivijalka 41 učencev, v elementarnem razredu pa jih je bilo 58! Dne 3. majnika 1777. leta so sicer ukazali ustanoviti šole v Tolminu, Spodnjem Rifenberku, Razdrtem, Št. Juriju, Gonarsu. Pa kako tarna Torres! Denarja ni, šolskih poslopij tudi ne, gosposke niso nič prijazne šoli,2) cerkovniki in učitelji so nevedni - skratka, Torres pravi, da so tukaj take zapreke, kakor jih je bil našel na Kranjskem. »V vseh deželah vzbuja nova šola različno mišljenje, nikjer pa ni prevrat silnejši nego na Goriškem. Drugod je latinska šola že nemška, tukaj pa se je sto-prav 1772. 1. začelo v »parvi« nemški poučevati.3) Večina stanovalcev ne mara za jezik, ki ga ne ume, dasi so predniki govorili nemški.« So pa tudi »pametni« ljudje, ki hvalijo dobrotljivost in skrb vladarice, želeč sebi zopet leta mladosti, da bi se tudi mogli učiti. »Pristaši stare dobe pa smatrajo normalno šolstvo za odvišno stvar, videč, da jih neznanje nemščine izključuje iz naše službe in milosti«, a tudi ti morajo priznati, da je šola dosegla hitro velik uspeh, in da ima od nje država mnogo koristi; dežela bo za to dobroto vedno hvaležnim srcem slavila vladarico.
Trezneje od Torresa so druge instance sodile o nalogi narodne šole.
Opat Felbiger, poročevalec dunajske normalnošolske komisije, je s to komisijo vred rad pohvalil Torresa in goriško
*) Dvorni dekret z dne 9. listopada 1776: »Ustanovitev te šole se je nasvetovala z namenom, da bi s tem vzgledom spodbudili bližnje graj-ščine k posnemanju«.
•-1) Kakor »posestnik tolminske grajsčine, ki ne pozna niti dobrot dobre vzgoje, niti koristi ved«. Torres 9. listopada 1776.
3) Že 22. novembra 1769. leta se je ukazalo jezuitom v Gorici in Gradiški »von der parva an in den Schulen die Explication und Argumente jederzeit deutsch und resp. lateinisch zu geben«. (Notranje-avstr. gub. na deželno glavarstvo goriško.)
komisijo, saj sta si oba v istini zaslužila pohvalo po svoji marljivosti in iskrenosti, a glede jezikovne uredbe goriških trivijalk se vendar na Dunaju niti toliko niso strinjali s 1 orresom ki ikor grof Lamberg. Priporočaje goriški komisiji ustanovitev tolminske šole (10. marca 1777. leta) dostavlja Felbiger: »Ne da se tajiti, da morajo tam ljudje znati različnih jezikov zarad prometa s sosednjimi Benečani, a ni treba, da bi ta razlog oviral zboljšanje učne metode, ki se pospešuje lahko tudi v drugih jezikih«, t. j. tudi v nenemških jezikih; Felbiger upa, da izginejo predsodki, kakor hitro bodo ljudje videli uspehe. Komisija sama je končno izjavila to-le točno in zanimivo mnenje (9. aprila 1777): Nadejaje se, da dobe prve goriške šole polagoma naslednice v vseh 74 župnijah in 82 podružnicah, »ako se nikjer ne namesti učitelj, ki nima spričevala, da zna po predpisih vsaj v deželnem jeziku poučevati mladino«, dostavlja komisija, »da se zarad neznanja nemščine nekateri v pripravniški tečaj goriške normalke poklicani učitelji res niso videli zmožni, a ker je vrhovni smoter šolske reforme prosveta mladine, razširjanje nemščine pa zgolj postranski namen, zato ne s m e postranski smoter ovirati vrhovnega, tudi se ne sme zarad njega zanemariti skrb za vzgojo mladine; to velja osobito za deželo, kjer se zunaj.glavnega mesta nemščina le malo govori. Komisija (goriška) ne sme torej čakati, d a j i bode mogoče nameščati nemške učitelje, temveč mora skrbeti za to, da se učitelji, ki so že tam, usposobijo poučevati po novi metodi mladino v m a t e r i n e m j e z i k u«. Temu načelu, ki pomeni prevažen napredek v goriškem šolstvu, niti Greiner sam niti dvorna kancelija nista ugovarjala, ko sta rešetala mnenje nižjeavstrijske šolske komisije o Torresovih nasvetih. Vsledtegaje Torres moral zastran nameščenja cerkovnikov zahtevati poleg znanja nemščine odslej tudi znanje »obeh deželnih jezikov« in sposobnost, poučevati mladino v teh jezikih. Na Dunaju so mu sedaj pritrdili; glede nunske šole v Gorici pa so mu še posebej povedali, da naj nune še dalje poučujejo deklice, »saj ni treba, da bi kar povsod takoj v začetku nemški poučevali; dokler ni nemških u č i t e lj e v, poučujte ml a d i n o v materinem jeziku; učite jo v tem jeziku čitati, pisati in tudi krščanskega nauka«. Ako se bomo bolje sporazumeli z narodom samim neposredno, se bo dalo morebiti več doseči, nego s posredovanjem grajščinskih gosposk. Tako je pisal Felbiger, in dvorna kancelija je odobrila pametno to stališče. Torres so
je v tem oziru moral ukloniti; tembolj so ga razjarile druge ovire. Ko je tolminsko glavarstvo, pod katero je spadalo 14.000 duš, odklonilo ustanovitev šole, »dasi je to jedino sredstvo, da postanejo ondotni divji podložniki kdaj podobni drugim omikanim narodom« (piše Torres dne 4. sušca 1778), je Torres zahteval takoj, da se ni treba več pogajati z gosposkami, ki niti šolskega poslopja nočejo dati, nego kar neposredno z občinami, kajti one se že dade zlepa pogovoriti, da dovolijo malo prispevkov. Ta odločni način se je odobril na Dunaju, a Torres naj potrebno komisijsko potovanje od kraja do kraja izvrši ob svojih stroških in v spremstvu škofijskega poverjenika, »da ne bo potem duhovščina morda ugovarjala in delala zapreke«. Povodom tega komisijovanja naj Torres ukrene sam, kar se mu vidi potrebno (dvorna kancelija 27. junija 1778). Par let poprej je grol' Torres žrtvoval nekaj denarja, da je pospešil oživljenje goriške šole; sedaj pa je bil drugih misli. Kraji, ki so imeli dobiti redne šole prvi na Goriškem, so je dobili šele nekaj desetletij pozneje. Raje je Torres slutil, da njegov načrt ni popolnoma po godu dunajski vladi, ki je baš pri preustroji šolstva posebno točno se držala navodila blage cesarice: nikar ne izzivajte s silovitim postopanjem nevolje narodove.1)
Ker so na Dunaju uvideli nujnost poučevanja v materinem jeziku, so zahtevali tudi nabavo potrebnih učnih knjig. Dne 9. aprila 1777 je dvorna kancelija, oziroma nje odsek za študije (poročevalec Greiner), nasvetovala goriški komisiji, naj da knjige za kmetiške šole (čitanka, katekizem, abecednik) posloveniti po »kranjskem« ravnatelju Kumerdeju; natisnejo se pa lahko na Dunaju. Nadškof goriški je naročil potem novi katekizem v slovenskem jeziku iz Ljubljane, bržčas Edlingov, čim je prišel na svetlo; furlansko izdajo pa je sam dal v natis. Mnogo izvodov teh knjig pa niso potrebovali, kajti nadškof pravi (1777), da potrebuje 20 izvodov slovenskega katekizma; šolska komisija goriška jih je naročila 50. Poleg tega jednotnega katekizma so izdali še posebnega za trivijalke. Nevem, jeli bil to tisti katekizem, ki ga je dal posloveniti Torres (kakor poroča 1777. 1.). Čitanko za kmetiške šole so naročili iz Ljubljane.
Poleg trivijalk za krščansko deco niso pozabili šol za Žide, katerih je bilo precej v Gorici in v Trstu. Z ozirom na veliko število in imovitost Židov, zarad zveze goriških Židov s tržaškimi in dunajskimi in iz »človekoljubnosti, ki jo je gojiti za člene človeške družbe«, so v
') „Die Commission schreibt sich die finger ab, diese Localunter-sucbung selbst auf Unkosten des Gf. Tores zu erhalten, hat aber noch keine Antwort" je tarnal 1777. 1. Torres.
Gorici dovolili Židom šolo, katero so Židje z veliko radostjo pozdravili, a učitelja plačaj država, so rekli. Torres se je v tem slučaju drugače vedel nego clrugekrati; ni hotel upo-trebiti sile, nego je sam pokril stroške ustanovitve židovske šole, zahteval pa je, da se Židje primorajo plačevati učitelja, saj itak nič ne prispevajo za šolstvo (15. junija 1776). Na Dunaju sov mu pa samo na pol ugodili, češ, učitelja naj plačujejo Židje sami, »saj se jim je skazalo dosti milosti, čim se smejo udeleževati tako koristne ustanove«; ako se pa branijo prispevkov za svojega učitelja, pa jih ni siliti. Isto se je ukrenilo tudi glede tržaških Židov, dočim se je dovolilo Grkom in drugim inozemcem pohajati javne šole. Za tržaško okolico je sodil Torres (1776), da je jedna šola v Proseku dovolj.
Normalka je bila tudi na Primorskem učiteljska šola za zasebne in za javne učitelje; tja so pošiljali starejše, že službujoče učitelje, ki so jih nazivali »Schulmeister« in jih razločevali od »Schullehrer«; tu so vežbali pa tudi kandidate za učiteljski posel. Goriška normalka je usposobila do 1778. 1. 44 zasebnih učiteljev, t. j. srednješolskih dijakov, ki niso smeli več po hišah poučevati ali učiti kot »inštruktorji«, ako niso imeli spričevala, da so prebili z dobrim uspehom tečaj o novi metodi na normalki. Vsako leto so morali na Dunaj poročati, koliko učiteljev je dobilo to usposobljenje, in kje so jih namestili. Uspehi gotovo niso bili Bog ve kako velikanski, saj so morali takrat zadovoleti s slabo poučenimi kandidati in s silo kratkimi tečaji.
Poleg javnih šol so morale prenehati vse »zakotne šole«, ako niso imele posebne koncesije; ker so se pa bile nekatere take šole jako omilile posebno boljšim obiteljim, je bilo težko zatreti jih, osobito ker že pomanjkanje učnih sil ni dopuščalo namestiti jih z rednimi šolami.
V zadregi zarad sposobnih učiteljev se je grof Torres (1777) spomnil, da je pri Sv. Križu mnogo kapucinov; ali bi ne bilo umestno, »primorati jih, da poučujejo? Saj je poučevanje, vzgojevanje in omikanje mladine baš tako dobro delo, kakor pripovedovanje; ni dvojiti, da preostaja kapucin-cem poleg ur v koru in poleg meditacij še mnogo ur brez-koristnega posla«. Šolska komisija je zahtevala tedaj, naj nadškof piše po dva kapucinca iz Sv. Križa, ki znata nemški, da se izurita v Gorici v saganski metodi; a ta ni odgovoril na to. Posrečilo pa se je Torresu dognati, da so morali dominikanci v Korminu ustanoviti narodno šolo. Takrat je cesarica ukrenila na predlog dvorne kancelije: »Ver stan-den keine dispensation niemahlsvorzuschlagen und dises so h e y 1 s a m e und n o t h i g e \verk ein-
mahi mit ernst einfuhren« (1777). Klarisinke v Gorici so se pa ubranile trivijalke, ker je šolska komisija poudarjala, da temu nasprotuje samostanski red in obljuba. Izpodletel je Torresu tudi nastopni načrt.
Grof Goro ni ni je nasvetoval osnovo trivijalke na Kviškem v Brdih. Tu naj se uče deklice tudi presti; za plačo učitelju naj se porabijo tiste obresti, katere dobivajo sedaj štirje gojenci werdenberškega semenišča na predlog grofa Coroninija; ustanovi naj se še posebna župnija na Kviškem pod patronatom grofov Coroninijev. Goriški nadškof je takoj ugovarjal z župniki v Ločniku in Biljanu vred. Župnika sta trdila, da bi šola za predenje pokvarila nravnost; umestnejša bi bila ustanova, iz katere bi dobivali ljudje podporo v slabih letinah, »da bodo ubogi Brici imeli kaj kruha grud iti in malo minestre, da si okrepčajo želodec«. Nadškof Edling je soglasno s komisijo za ustanove branil nedotekljivost Werdenbergove ustanove. Komisija je jako hudo pisala proti grofu Coroniniju, češ, da hoče uničiti ustanovo, njemu poverjeno, in da je nedoumno, da si more kaj takega izmisliti razsvetljena glava. Deželno glavarstvo je tudi nasprotovalo: Kviško ni niti središče Brd, tja torej ne sodi šola, tudi zarad siromaštva ne, tam so sami »koloni«, nihče nima lastne zemlje, vsi potrebujejo otroke za domače delo.
Grof Torres pa je bil prenavdušen za šolo. Hvalil je Coroninija, ki hoče za 9000 ljudi in 24 vasi napraviti šolo. Ta bode pospeševala vzgojo kmetiškega prebivalstva v onem kraju, kjer se sedaj brigajo bolj za — živinorejo nego za omiko človeško, Sola za predenje je tudi umestna, saj potrebuje predilnica v Kanalu že sedaj 1500 predic. O škofu pa pravi, da sedaj sicer ugovarja, da se je pa že sam hotel polastiti vse Werdenbergove ustanove za svoje semenišče. Šolstvo se mora urediti, saj je grozno, kako zaostaja Goriška za drugimi deželami, n. pr. za Koroško, ki ima že 100 šol.
Opat Felbiger je popolnoma pritrdil Torresu, in tudi dvorni kanceliji je ugajal Coroninijev predlog, češ, da je namenjena \Verdenbergova ustanova vzgoji revnih otrok; seveda se zahteva za vstop, da so otroci že 12 let stari, a to je zato, ker se jezuiti niso ukvarjali s poučevanjem majhnih otrok. Sedež temu zavodu je pa tudi le slučajno Gorica, ker bi se takrat1) ne bila mogla mladež drugje kaj naučiti. Ako se porabi ustanova za vse otroke, ne samo za 24, je to gotovo popolnoma po želji ustanovnikovi, vsaj bolj, nego če se izroči ustanova nadškofu za semenišče. Čeprav pa se je
') Ko je Werdenberg napravil ustanovo.
Coronini sam vnovič potegnil za svoj načrt, vendar se je cesarica uprla taki temeljiti premembi smotra \Verdenber-gove ustanove in je meseca aprila 1778.1. odredila: »Ich linde ali dise Vermischungen, Veranderungen nicht nach der In-tention der stiftung diser 4 stellen wie die andern dem seminarium des bischofs zu incorporiren«. Zmagal je torej nadškof popolnoma.
Ustanovtorej ni bilo mogoče priklopiti šolskemu zakladu; samostanov tudi ni bilo dosti, da bi prevzeli kaj prida šol, s cerkovniki ni bilo upati zadostnega uspeha, in veledušnih dobrotnikov se ni oglasilo nič, da bi denarno podprli novo šolo, saj so se celo grajščine in občine branile novega bremena za narodno šolstvo. V tem položaju je grof Torres napel vse sile, da bi odprl in navrtal šolski zalogi izdatnih virov. L. 1776. je nasvetoval, naj se naloži vsem samostanom, ki imajo ustanovno dolžnost poučevati in vzgajati, a tega ne store zarad neznanja nemščine, da plačujejo po 5°/0 svojih dohodkov šolski zalogi, dokler ne otvore liki samostani v drugih mestih dobro urejene šole. Obdačijo naj se gledališke predstave, »katere tukajšnji narod jako rad ima«, pa tudi plesi, zapuščine, ženitvovanja; preiščejo naj se zakladi bratovščin in cerkva, ker se ni zanašati na izjave gosposk; 5°/0 bi plačevale cerkve, 2 °/0 bratovščine od svojih dohodkov. Vlada je odobrila obdačenje cerkvenih in bratovščinskih dohodkov, a na priziv nadškofa je ustavila izvedenje, oziroma dostavila, da mora dati patron dovoljenje. Torres ni miroval: dokazal je, da imajo cerkve 27.300 gld. čistega prebitka in da bi lahko utrpele tistih 5°/o in bratovščine 2°/0. Drugi viri bi se izteknili, če bi se na licu mesta povsod dognalo, koliko zaklada je za učitelje tu in tam; tistih 200 gld., ki jih država daje goriški kmetijski družbi, naj se porabi za šolo, »saj ima družba itak več, nego ji je zdravo«. S to svoto in pa z mezdo goriškega grajščinskega kaplana bi se lahko ustanovili dve šoli. Dominikanski samostani na Goriškem bi tudi lahko nekaj plačevali; kjer nimajo nemških duhovnikov, bi se potem namestili dominikanci z drugimi.
Tisti predlog Torresov glede preiskave šolskih poslopij in zakladov i. t. d. so odklonili, kakor smo že omenili. Tudi v drugih ozirih je Torres jako malo dosegel, saj je celo goriško deželno glavarstvo ugovarjalo, češ, da na kmetih prenehajo plesi, če se zahteva plača od njih; tudi nova pristojbina od zapuščin je nemogoča, istotako šolnina, kajti narod je siromašen. Šolska komisija je morala še vedno prositi cesarico podpore iz državne blagajne, oziroma jezuitskega zaklada. Za 1778. 1. je vladarica dovolila 1660 gld. »auff dises lauffende jahr nur, man wird sehen was in disen
geschehen werde, weiter resolviren.« Novi prošnji je zopet ugodila, a samo »Vor d is jahr in april nur ein vortrag zu machen, wie die cjuantum kunfftig ohne beyhilff des aerarii zu dotiren \viire«. L)a je dobivalo goriško šolstvo podporo iz kranjskega jezuitskega zaklada, smo že zgoraj omenili.
Goriška normalka je pa vendar bolehala, dokler je niso (1779) z nekaterimi drugimi šolami vred poverili očetom piaristom. Šola je ostala »politicum«, a usehnila bi bila ta eksotična cvetka, da ji ni preskrbela nova mati — država — vsaj nekaj duševne in denarne hrane iz cerkvenih ustanov.
Znano nam je že, da je vlada kanila prepustiti šolsko nadzorstvo osobito duhovnikom, pa tudi redovnike je hotela kolikor mogoče izkoristiti v šolski službi. Zato je izdala že 1774.1. ukaz, da naj cerkveni patroni pri oddajanju cerkvenih mest jemljejo ozir samo na duhovnike, ki imajo spričevalo, da so vešči »normalni« metodi. Isti ukaz so dobili ordi-nariji in samostanski predstojniki glede mladih duhovnikov in redovnikov, in tudi »občni šolski red« z dne 6. grudna 1774. 1. je zahteval isto glede katehetov normalk in drugih šol. Da bi se to izvedlo, je vlada ukazala izvežbati bogo-slovce in duhovnike za novo metodo v posebnih pripravniških tečajih pri normalkah (za Ljubljano dno 10. maja 1777). Felbigerjeva »metodna knjiga« je bila pri tem pouku »kanon«, po katerem so se učili bodoči in tudi starejši duhovniki, »kako je staviti pitanje in presojati odgovore«. Vlada pa je izdala taka natančna navodila zato, ker je našla njena nakana več ali manj odpora pri nekaterih škofih.
V Gorici je stopilo deželno glavarstvo vsled poročila šolske komisije (6. novembra 1777) z nadškofom v tej stvari v precej živahno obravnavanje.
Najprej je komisija sama pisala nadškofu, a ni dobila odgovora; zato je ponavljalo deželno glavarstvo ta poskus, opominjajoč škofa, »da imajo vsi škofje vsled svojega apostolskega poklica dolžnost učiti narode, in da je vsak posebej obvezan, svojo čredo, kateri je postavljen od Boga in vladarja za pastirja, voditi na pašnik resnice in zveličanja in razsvetljevati svoje duše z lučjo prave vere. Iz tega razloga so bile zdavnaj šole združene s cerkvijo in učitelji z župniki, iz istega razloga tudi sedaj ne gre oprostiti in izključiti škofov od razširjevanja nove učne metode, katero je določila premilostna cesarica kot pot in luč do resnice in zveličanja«. Soglasno s šolsko komisijo naroča torej deželno glavarstvo to-le: V semenišču naj se poučujejo bogoslovci v novi metodi, šolska komisija pa jih bo izpraševala in jim dala spričala; izpiti se bodo vršili dvakrat na leto v semenišču; škof naj
določi duhovnika, ki naj se priuči novi metodi; to naj določi škof v teku 14 dni, a izbrati mora duhovnika, »ki zna nemški«. Zajedno deželno glavarstvo škofu nasvetuje nekaj župnikov (tolminskega, rifenberškega i. dr.), ki naj se pozovejo v seme-niški metodični tečaj. Energično zahteva šolska komisija, da naj škof 14 dni pred masnim posvečevanjem naznani vse posvetne in redovne bogoslovce, ki se imajo isto leto posvetiti, šolski komisiji in naj jih ne posveti, če nimajo spričevala normalnošolskega ravnatelja. Ne vem, zakaj se je gosposka tu pozivala na § 20. šolskega reda, mesto na § 13. Temu seje čudil tudi nadškof, omenjaje v odpisu z dne 3. grudna 1777, da § 20. nikjer ne prepoveduje posvečevanja mašnikov brez tistega dokazila; § 20. se tiče samo občin, ki ne smejo nameščati učiteljev brez dokaza usposobljenosti za novo metodo. Ustrezaje želji vlade imenuje škof duhovnika God in o bodočim učiteljem bogoslovcev v novi metodi in nasvetuje, kako bi se mogli v kratkem času vsi duhovniki goriške grofije priučiti tej metodi. Godina bode imel dva tečaja vsako leto, preskušnje se bodo vršile zunaj semenišča; tega pouka se udeleže vsi bogoslovci in duhovniki iz onih krajev, kjer že imajo šolo, ali jo kmalu ustanove, ne pa iz vasi, kjer ni šole in je tudi še ne bo tako hitro. V katerem jeziku predavaj Godina? »To je zavisno od jezika trivijalk; če se bo poučevalo v trivijalkah nemški, mora Godina predavati nemški; če pa bo učni jezik trivijalk dotični domači jezik, mora pa Godina predavati latinski, ker znajo latinski vsi duhovniki; sicer bi se delo preveč razcepilo. Kdor ne zna nemški, ga ni mogoče siliti k nemškim predavanjem«. V bodoče pa se bo zahtevalo spričevalo usposobljenosti že od dijakov, ki hočejo vstopiti v semenišče. Redovniki naj se poučujejo v novi metodi v svojih samostanih.
Deželno glavarstvo je odobrilo škofov načrt (23. grudna 1777). Godina poučuj latinski, izpiti bodo nemški ali itali-lijanski ali tudi slovenski, kakor bo treba, ker gre za to, »da dokažejo izpraševanci, da se niso naučili samo besedi in stavkov, nego nove metode«. Malo pa vendar godrnja glavarstvo, da ni škof že poprej storil, kar veleva »šolski red«, in zahteva zapisek vseh od 1775. 1. sem posvečenih duhovnikov.
Grof Torres je pa vendar še posebej pri dunajski vladi tožil škofa, češ, da ovira šolstvo, nameščaje nesposobne duhovnike. V Ajdovščini je namestil kaplana, ki »baje komaj zna čitati (?) in torej ni zmožen poučevati«. Izvršitev cesarske naredbe je neobhodno potrebna, kajti vsi neclostatki »izvirajo največ iz nevednosti duhovnih benelicijatov, iz nevednosti
izvira i slabo mišljenje i slabo vedenje. Ne trdim, da naredi znanje nove metode duhovnike, osamljene na kmetih, bolj modre ali bolj nravne; gotovo pa je, da bodo vsled obilnejšega posla imeli manj časa za zabave, tudi si lože naklonijo spoštovanje naroda, ako brezplačno prevzeme') posel, dostojen svojemu duhovskemu poklicu«.
Opat Felbiger je bil zmernejši od Torresa, kajti že to, da je škof sploh odgovoril, se mu vidi važen uspeh; zato ga je treba pohvaliti. Če pa škof meni, da so sedemdnevni tečaji zadostni za duhovnike in bogoslovce, je pa to ravno toli ko kakor nič. Niti trimesečen tečaj z jedno uro na dan bi ne bil predolg, marveč bi bilo treba šest ali vsaj pet mesecev z najmanj dvema urama na dan. Godina naj se priuči poleg katehizovanja tudi didaktiki sploh in se naj izvežba v novi metodi tudi praktično. Nameščeni duhovniki se ne morejo siliti k udeležbi pri semeniškem tečaju, ker ne morejo tako dolgo izostati; za nje se otvori poseben tečaj, osobito za katehetiko. Teorijo slovniško je predavati latinski, vaje v izpraševanju pa se morajo vršiti v narodnem jeziku, kajti »ta ostani učni jezik, dokler ni nemščina bolj razširjena« (4. junija .1778).
Greiner je ostreje sodil o nadškofovem načrtu, češ, »z njim kaže škof, če se načrt dobro premisli, cla ne podpira te stvari odkritosrčno in cla noče sodelovati pri dobri vzgoji svojih duhovnikov. On jim hoče odtujiti normalno šolstvo, kajti samo na videz naj si malo ogledajo novo metodo, v istini pa se je nič ne nauče«. Treba je »nadškofa in njegove premetene in zakrite nasvete zlepa porabiti za dosego občne koristi na ta-le način: Navidezno odobrimo njegov načrt semeniškega tečaja za duhovnike in mu pošljimo v najvišjem imenu po opatu Felbigerju sestavljen načrt, naro-čujoč mu, da naj na tej podlagi da vežbati duhovnike v katehizovanju v semenišču, ali pa, kakor se je povsod zgodilo, bogoslovce pošilja v pripravniški tečaj v javno normalko. S tem se nič ne zmanjša čast bogoslovcem, ki tudi v drugih kronovinah rade volje pohajajo normalke.1) Z nekako čudno odločnostjo se cesarici zabičuje, da ne sme nikakor odjenjati od zahtevanega spričevala, niti pri bogo-slovcih pred posvečevanjem, niti pri vstopu v samostan, niti pri oddajanju župnij (27. junija 1778). »Placet« — piše Marija Terezija.
V tem je pa šolska komisija goriška že zopet tožila škofa (30. junija), da je vendar posvetil duhovnike, ki niso zmožni poučevati po novi metodi, zatorej naj ga posvare z
') Nadškof se je bal, da se ne bi sramovali bogoslovci sedeti poleg otrok v isti šoli in da ne bi trpeli na svojem ugledu.
Dunaja. A zdi se mi, da škof zato ni storil nič, ker še m dobil z Dunaja točnega ukaza. Seveda je to jezilo grofa Torresa, ki toži (2. septembra 1778), »da se s škofom le dopisuje, ne da bi se doseglo kaj dejanskega, in da tudi v bodoče tako ostane, če ne najdejo na najvišjem mestu drugega sredstva, s katerim bi primorali škofa, da sodeluje pri osnovanju šolstva«. Stoprav v jeseni je dovršil Felbiger načrt »za nadškofovsko duhovsko semenišče, po katerem je duhovnike poučiti o vsem, kar je treba za uspešno katehi-zovanje in nadziranje župnih šol«. V predgovoru se sklicuje na štiriletne skušnje, ki so podlaga temu načrtu, ki ne velja samo za Gorico, temveč i za ostale kronovine. Duhovniki morajo poučevati učitelje, zato morajo sami dobro poznati novo učno metodo in predmete šolske; praktično izurjenim jim ni treba biti v vseh točkah metodike za tri-vijalke, pač pa glede veronauka. Iz knjig, iz pouka na normalki in iz lastne skušnje se priuči duhovnik novi metodi. Glede Gorice veli načrt to-le: Namestili ravnatelj Godina se najprej priuči novi metodi. Zato privedi normalčni ravnatelj ali kateri učitelj šest do osem dečkov v semenišče, da pokaže tam način poučevanja, ali pa naj prihajajo duhovniki v normalko, da tam vse vidijo. Godina uči potem kate-hizovanje v deželnem jeziku, osobito zato, »ker se uči tudi krščanski nauk v deželnem jeziku, in ker je vedno koristnejše vaditi se v onem jeziku, v katerem je poučevati, sicer ni mogoče doseči dosti spretnosti v tem jeziku«. Po dovršenem tečaju pridi normalčni katehet v semenišče in izprašuj tam duhovnike in bogoslovce.
Nadškof grof Edling je odpisal 3. grudna 1778, da ni nikdar nasprotoval šolstvu, nego je je rad pospeševal; zajedno imenuje Godino za novi posel, obetajoč, da hoče sodelovati po svoji moči, ako se odobri njegov načrt. Kateri načrt ima tu v mislih, ne vem, a ostalo je pri naredbi dvorne kancelije, katera je bistveno izpremenila škofove nasvete.
Na Štajerskem.
Na Štajerskem se od 1752. 1. ni izpremenilo na šolskem polju skoraj nič;1) niti že zdavnaj prepovedanih zakotnih šol
') Kot ilustracijo šolskih razmer v oni dobi podajam tukaj nekaj iz arhiva admontskega o šoli v Jarenini. Tu je služil za učitelja in orgljarja neki Jan. Jurij Guttmann. Ko se je postaral, mu je velel opat admontski spomladi 1761. 1., naj si najame ali sposobnega orgljarja ali pa učitelja; če prepusti šolo drugemu, mu bode moral naslednik plačevati 50 gld. na leto. Dne 17. septembra 1761 pa poroča opat okrajnemu
niso zadušili, tako da je 1771.1. vlada zapretila zakotnim učiteljem ostro kazen, celo poluletni zapor, roditeljem, ki pošiljajo deco v tako šolo, 1 gld., dotični gosposki pa 12 tolarjev globe. To strogo naredbo so utemeljevali z nevarnostjo za nravnost otrok, pohajajočih zakotnice; pa tudi ta vroča »juha« se je zelo izhladila, potujoč z Dunaja preko Gradca v slovenske in nemške kraje štajerske. Posebno upirali so se stanovi; niti to jih ni genilo, da je vlada (18. novembra 1772) tarnala, »da morajo učitelji večjidel le streči duhovnikom in cerkvam in zato ne morejo učiti otrok«. Culi smo že, da niso hoteli nič prispevati za šolo. Tudi na Štajerskem so že 1772. leta mislili porabiti »odvišne prebitke cerkva in bratovščin« za šolo.
Tudi na Štajerskem je prišla reforma šolstva v tir sto-prav 1774. 1., ko so uvedli gornjeavstrijski šolski red in Fleury-jev katekizem. Potem so dobile svetne in duhovske oblasti ukaz, da poročajo o obstoječih šolah, o učiteljih, o njih zmožnosti in plačah, o šolski zalogi, metodi, poslopjih, številu učencev. Okrožna glavarstva so imela sporazumno z župniki staviti nasvete glede osnovanja šol. Žal, da nisem
glavarju, da Guttmann noče slušati, da se , je celo predrznil on, še bolj pa njegova jezična žena, nedostojno govoriti o mojem komisarju (župniku jareninskem) in o meni", zato ne preostaja drugega, nego odsloviti Guttmanna. Zdi se mi pa, da je okrajni glavar branil Guttmanna, kajti opat dostavlja, da hoče skazati glavarju svoje spoštovanje s tem, da še ne odslovi Guttmanna, ako ta v teku dveh mesecev najame sposobnega orljarja. Guttmann je kmalu umrl Sedaj so iskali drugega učitelja; ponujal se je neki Jak. Zinauer, a o njem je poročal župnik jareninski jako neugodno: „Veščaki trdijo, da je slabo podkovan v godbi, da ima „speciem morbi caduci, eifferte mit seynem \Veib unsinnig mit Raufen und Schlagen". Tako se pripoveduje o njem, zato ne mara srenja zanj, posebno pa še radi tega ne, ker ne umeje niti jedne slovenske besedice. Iz istega razloga sem tudi jaz proti njemu. Kjer je sedaj za učitelja (pri podružnici sv. Jakoba), ima jako ali morebiti prav nič šolarčkov, tukaj pa jih je veliko, torej ne bo mogel kot trd Nemec poučevati tukajšnjih trdih Slovencev. Tako je bilo tudi pod rajnkim starim Guttmannom; otroci so hodili pred par leti po tri, štiri leta k njemu v šolo, pa se niso naučili ničesar; tako so izgubili dragi čas, roditelji pa denar ... Za učitelja pri podružnici sv. Uja je z mojo pomočjo prišel Ignacij Raunigger. On je samec, v godbi po sodbi veščakov dosti izurjen, dober, pošten, pobožen, tih revček (Hascher), rodom Jareninčan in dedni podložnik admontske gosposke ... Za učitelja pri podružnici sv. Jakoba sem spravil ijmena ni mogoče Citati), ki poučuje tam že dvanajst let pohvalno. On je v tem kraju po mnenju izvedencev glede igre na orgijah in goslih najimenitnejši, lepo piše, je vešč računstvu ter zna dobro slovenski in nemški." Opat naj premesti tega učitelja v Jarenino, Rau-niggerja pa v St. Jakob, Zinauer naj bi zadovolel z učiteljskim mestom šentiljskim, „kjer znajo ljudje večinoma nemški," ali pa naj ostane v St. Rupertu, kjer je sedaj. Opat pa ni poslušal župnika, nego imenoval učiteljem jareninskim Zinauerja, a ta je moral dajati vdovi Guttmannovi pokojnino, namreč 12 gld. in pol štrtinjaka vina na leto; stanovanje v šoli mora vdova zapustiti „und sich in gutem Frieden betragen".
mogel iztekniti dotičnih poročil, katera so se zarad pomanjkljivosti vrnila glavarstvom; vsled tega tudi ne morem poročati o podrobnostih teh poročil; vesela gotovo niso bila, saj je pohajalo izmed 70.000 za šolo godnih otrok šolo samo 4000, po mestih in trgih od 4000 celo samo 1000. Sprožil je pa pri tej priliki sekovski ordinarijat zahtevo, da je izpraševati učitelje po župnikih glede krščanskega nauka, da naj župnik spiše spričevalo o vedenju učiteljevem; a na Dunaju tega niso odobrili.
Dne 3. grudna 1774. 1. je pa izšel odlok cesarice, da je tudi na Štajerskem osnovati v Gradcu normalko in normalno-šolsko komisijo, za katero so imenovali člene grofa Saurana, grofa Stubenberga, barona Rottenberga (poročevalec) in ravnatelja graške normalke Fricka pl. Frickenberga, ki je imel tudi vrhovno nadzorstvo nad štajerskimi narodnimi šolami; škof pa je imenoval graškega nadduhovnika Aich-mayerja svojim zastopnikom v tej komisiji. Delokrog komisije je bil bistveno isti kakor na Dunaju, delovala je popolnoma po vzorcih dunajskih in linških, uradni »šimel« ni jemal nobenega ozira na posebne razmere štajerske zemlje. Graška normalka je bila učiteljišče za vso deželo. Nameščati so smeli učitelje, ki so tam pohajali pripravniški tečaj in dobili dobro spričevalo; že nameščene učitelje so veleli poslati v Gradec, da se tam priuče novi metodi; potrebne šolske knjige so smeli v Gradcu ponatiskovati. Silno potrebni pa so bili tudi tukaj — novci; a teh preskrbeti je bilo ravno tako težko kakor v drugih kronovinah. Iztikati so morali po vseh krajih, pa še niso nabrali tolikov novcev, da bi bili mogli postaviti šolo na trdno podlago. Štajerski stanovi so kar od začetka rekli, da ne morejo nič prispevati, ker imajo preveč drugih stroškov in ker niso nikdar čuli, da bi pri šoli ne bilo vse v redu. Dobrotnikov ni bilo kaj prida, jezuitski zaklad ni bil preobilen, in vendar so hotele vse srenje dobiti pomoč iz šolskega zaklada. Tako se je že takoj 1775. 1. zglasila občina Brežice za pomoč, ker je učitelj zbok prenizke plače popustil službo. Veleli pa so ustanoviti že začetkom 1776. 1. nekaj glavnih šol, n. pr. v Mariboru in Celju, vsako s tremi učitelji in katehetom, v Radgoni, v Slov. Bistrici in na Ptuju tudi glavne šole, vsako z dvema učiteljema in katehetom; po vseh drugih krajih pa naj bi nastale trivijalke z jednim učiteljem in katehetom. Za vse te šole je bilo treba denarja. Škof sekovski je vprašal vlado, koliko plače hoče dajati katehetom, kajti če se ne zagotovi duhovnikom stalni dohodek, ne bode nihče hodil v Gradec v pripravniški tečaj, ker bi ne vedel, o čem bode potem živel. Gubernij je na to odgovoril, da še sam ne ve nič zastran plače, a pozival se je
na § 20. šolskega reda, ki zahteva, da mora imeti sposob-nostno spričevalo, kdor hoče biti nameščen za učitelja; vlada se nadeja, da ne bodo škofje delali nobenih ovir, temveč da dajo izvežbati bogoslovce v novi metodi. Škof pa je odgovoril, da bi se rad pokoril vladni naredbi, da pa imajo bogoslovci preobilo posla z bogoslovnimi uki, ali da jih mora celo tu in tam še pred dovršenimi nauki poslati za namestne duhovnike v kraje, kjer ni dušnega pastirja. Ce hoče vlada dobiti dosti katehetov, naj jim določi zadostno plačo. Sicer pa hoče naročiti duhovščini, naj se pouče o normalnošolskih naredbah, v kolikor jim to dopuščajo glavni posli. Gubernij ni odjenjal: duhovnik mora biti vešč novi metodi, sicer ne more nadzorovati šole. Nazadnje sta se pobotala škof in gubernij, da pohajajo bogoslovci v prostih dneh pripravniški tečaj na univerzi (1777), ne pa v normalki vpričo mladine.
Tako so skrbeli za katehete, izurjene v novi metodi. Vendar je še dolgo manjkalo katehetov tu in tam, n. pr. 1779. 1. v Konjicah in SI. Bistrici; poučeval je torej učitelj, kakor je vedel in znal. Posvetne učitelje nameravanih glavnih šol pa so veleli poslati v Gradec v pripravniški tečaj za nekoliko tednov in so jim nakazali po 20 kr. na dan, da morejo tam živeti. Plače so odmerili učiteljem glavnih šol po 200 gld., stroške za vse glavne šole in za normalko pa so proračunali (1776) na letnih 13.520 gld., katere je šolska komisija nasvetovala pokriti z dohodki maškerad (301 gld.), s pristojbinami od zapuščin (1200 gld.), z glavnico za nemške šole v Gradcu (11.000 gld.) in na kmetih (150 gld.), s šolnino imovitejših otrok po 2 gld. na leto (2666 gld.); stanovi bi lahko dali 1000 gld., mesto Gradec 500 gld., Maribor 250 gld., vsa mesta vkup 1600 gld.; nekaj bo dobička pri zalogi šolskih knjig, primanjkljaj pa naj bi se vzel iz jezuitskega zaklada. Gubernij pa ni odobraval teh nasvetov, ki bi »netili mržnjo zoper šolo«, marveč je nasvetoval cesarici, naj se vsi stroški pokrijejo iz jezuitskega zaklada. Dvorna kancelija pa je zahtevala kratko malo, da se izvedi § 19. šolskega reda, ki slove: »Kantorji in cerkveni kapelniki (regens chori), ki so se doslej bavili samo z godbo, naj odslej tudi poučujejo mladino, ali pa naj namestijo zmožne iny spretne namestnike in se z njimi pobotajo glede plačila«. Ce je tudi šolska soba majhna, nekaj otrok bo že šlo vanjo; če se tudi ni nadejati zboljšanja plače na kmetih, »vendar se bodo oglašali ljudje za to svlužbo in si bodo skušali pridobiti usposobljenost za njo«. Šolnina naj ostane, a šole je ustanoviti samo tedaj, ako je zadosti zaloge. Da se to zgodi ceneje, je nameščati pri glavnih šolah redovnike; tako ne bo treba imenovati veliko novih učiteljev, in trivijalke se lahko tam pa
tam preosnujejo v glavne šole. Nekateri so hoteli odpraviti mariborsko gimnazijo in namestiti tam glavno šolo; a to se je ravno tako izjalovilo, kakor naskok grofa Torresa na novomeško gimnazijo.
Tako oprezno in skromno napredovanje je bilo potrebno, ako so se šolske oblasti hotele obvarovati sitnosti in prevare, saj niso smele računati na požrtvovalne sotrudnike. Mesto mariborsko je n. pr. naravnost reklo, da ne more dati 250 gld. na leto, temveč k večjemu enkrat za vselej, ali pa — še rajše — po 2 cekina vsako leto vsakemu učitelju kot častno darilo. Z neko upravičeno radovednostjo pa so po-praševali Mariborčani in drugi ljudje, kje da je jezuitski zaklad; saj mora ta biti dosti založen za šolo. Narod je mislil, da so zapustili jezuitje neizčrpne zaklade, ki bi zadoščali za vse mogoče potrebe.
Najrajša bi bila vlada izročila vse šole redovnikom; a to ni šlo zarad neugodne lege večine samostanov. Za spodnji Stajer so največ koristili mino r i tje, katerim so izročili najprej glavni šoli v Celju in Mariboru. Dotičneinu pozivu seje odzval minoritski provincijal (31. novembra 1776) tako-le: »Neizrekljivo me veseli kot predstojnika, da morem ustreči želji visoke vlade, katero smatram za povelje, koje mi je izvršiti v zadovoljstvo visokega gu-bernija po svojih in svoje pokrajine močeh«. V Celje so poslali minoritje tri učitelje in ravno toliko v Maribor. P. Mansuetus Zanki je postal vodja mariborske glavne šole, kmalu potem pa P. Mašek, dočim je Zanki šel v Celje. Tu so imeli učitelje po ceni, kajti šele vsled opetovane prošnje so dovolili minoritom po 25 gld. letne nagrade. Pozneje so namestili minorite na glavni šoli na Ptuju in v Brežičah; da bi jim omogočili poučevanje, so jih oprostili molitev v koru in so jim dali tudi nekatere druge olajšave. Kmalu pa je moral red minoritski poročati, da ne more prevzeti novih bremen za šolo, ker nima toliko za šolo in dušno pastirstvo sposobnih členov. Imovitejšim samostanom so ukazali ustanoviti šole, zahtevali pa niso od njih vseh učnih sil, nego k večjemu kateheta, ravnatelja in še jednega učitelja. Vsi redovniki so se morali izkazati s spričevalom normalke; potem stoprav so jim podali dekret. Poleg redovnikov je bil nameščen pri vsaki glavni šoli po jeclen posvetni učitelj, ki je bil prav za prav »trivijalčni« učitelj.
Nameščenje dobrih učiteljev pri glavnih šolah je bila velevažna stvar, kajti prevzele so te šole kmalu nalogo, izvežbati učiteljske pripravnike, saj so kmalu uvideli merodajni krogi, da je treba osnovati za veliko štajersko kronovino poleg normalke v Gradcu še nekatera učiteljišča
druge vrste kot mala učiteljišča za pojedina okrožja. Uvideli so, da ne bode mogoče z jedino normalko izvesti § 19. šolskega reda in preskrbeti izvežbanih učiteljev vsem srenjam, dasi je dvorna kancelija (11. majnika 1776) strogo prepovedala nameščenje neizvežbanih učiteljev, naj bode plača še tako borna. Ce tudi so oprostili starejše učitelje dolžnosti, priučiti se v pripravniškem tečaju novi metodi, so vendar tudi drugi učitelji večinoma rajši doma ostali, nego bi šli v Gradec; jeden učitelj je bil bolan, drugi ni imel novcev, tretji je moral doma ostati, da bode zvonil, če pride huda ura itd. Do začetka 1777. 1. je prebilo pripravniški tečaj v Gradcu poleg 105 zasebnih učiteljev (inštruktorjev) samo 13 učiteljev in 11 katehetov. Da bi pospešili vežbanje učiteljev, so poslali ravnatelja Fricka na kmete, da si ogleda šole in učitelje; najboljše učitelje naj izbere za pripravniški tečaj; vrnivši se domov, bodo ti učitelji širili novo metodo v obližju svojih šol. Frick ni še našel mnogo veselega sadu novega šolstva; celo že izvežbani učitelji so se večinoma držali še starega kopita — navada je železna srajca — n. pr. učitelj konjiški. Frick tarna, da gosposke zadovole s spričevalom, katero jim pokaže učitelj, potem pa ta poučuj, kakor hočeš. Knjig po novi metodi ni našel skoraj nikjer. V Konjicah je tudi poučeval učitelj kar tako, kakor si je sam »zverižil neko novo metodo«. Pa še hujše reči so se godile v »pedagogiki« nekaterih mož. Proti dvema učiteljema so dvignili voditelji z gosposkami vred hude tožbe, očitajoč jima skrajne surovosti. Pri aktih leži še sedaj zlomljen glavnik kot »corpus delicti«; da je oglušil ta in oni fant vsled krepke zaušnice, ali da je ostalo učitelju v roki celo prgišče las itd., to so bile vsakdanje stvari v šoli Coklovi v Mariboru. V Ormožu pa je prišel Aspoch pijan v šolo s kropivo oborožen; kdor mu ni hotel plačati izredne šolnine — gorje mu! Razgrajal in razsajal je tako, da so vsi otroci izostali, razen treh, ki so imeli menda posebno dobro — kožo.
Polagoma so vendar izvežbali nekaj učiteljev in jim takoj izročili dekrete, zapretivši jim, da bodo morali še jedenkrat priti na lastne stroške v pripravniški tečaj, ako ne bodo poučevali po novi metodi. Včasih je poslal učitelj sina v ta tečaj, ali pa je prišel organist. Vendar se tudi čez več let ni doseglo veliko uspeha; zato konstatuje še 1. 1783. graška šolska komisija, da ima celjsko okrožje le malo učiteljev izvežbanih v novi metodi; seveda je bil tam pa tam še kateri samouk, a glede metode je ostalo še dolgo vse pri starem.
Napredovalo je pa šolstvo tako po polževo tudi zategadelj, ker niso dolgo časa našli primerne osnove nad-
zorništva. »Šolski prijatelji« iz meščanskih krogov se tudi na slov. Štajerskem niso dobro obnesli, osobito v Mariboru so imeli učitelji z dotičnima gospodoma jako mnogo sitnosti. Ogledovanje in nadzorovanje pojedinih šol bi imeli prevzeti župniki in dekani z ravnateljem graške normalke kot vrhovnim nadzornikom; a ti gospodje so izvrševali svoj posel tako malomarno, da so v Gradcu zaman pričakovali poročil iz večine^ dekanij. V Tirolah se je dala izvesti ta organizacija, na Štajerskem pa je okrožni urad mariborski moral celo nasvetovati, naj se mesto tolikega števila nadzornikov imenuje samo par duhovnikov ali posvetnih mož za to važno mesto, česar pa v Gradcu niso odobrili, češ, kar se je dalo dognati po drugih deželah, je mogoče tudi na Štajerskem, ako okrožni uradi strogo zahtevajo poročil. Glavni vzrok je bil bolni nervus rerum, kajti duhovni nadzorniki niso stali niti beliča, dočim bi bila država morala povrniti drugim gospodom vsaj potne stroške. Za prvih let vlade Jožefove so izdali posebno »instrukcijo« za nadzornike kmetiških in mestnih šol. Kako so to stvar uredili, bomo pozneje videli.
Vlada seje nadejala, da bodo mestni magistrati posebno vneti za šolsko reformo — a motila se je. Vse občine so odrekle podporo tako za učiteljsko plačo, kakor za zgradbo novih, oziroma popravo starih šolskih poslopij. In ta poslopja so bila celo v občinah Celje, Ptuj, Slov. Gradec, Ormož itd. v grozno slabem stanju. Na Ptuju so morali učitelja prisiliti, da je začel poučevati; v Žalcu je sicer ustanovil 1. 1762. župnik Kissler šolo, podarivši srenji glavnico za učiteljevo plačo in šolsko hišo. Skoro pa so občinski gospodarji jeli rabiti šolo za druge namene, pustivši v šolski sobi samo dolgo mizo in dolgo klop, in mesto večjega krdela domače šolske mladine je poučeval učitelj na svojem domu samo dva Žalčančka. Štoprav vsled posebnega uradnega ogleda in krepke pomoči župnika grofa Blagaya so oživili zopet to šolo (1778). V Ormožu so imeli »šolo« brez strehe, deževalo je v sobo; dimnik se je bil podrl, torej ni bilo mogoče po zimi kuriti, okna so bila tako majhna, da ni bilo moči pisati o mračnem vremenu, stolov in klopi pa sploh ni bilo v sobi! Najhujši nedostatek je bil pa seveda učitelj sam, ki se je moral nazadnje vendar umekniti, šolo pa so izročili frančiškanom, ki so se sami ponudili za njo; že poprej so imeli največ ormoške mladeži v svoji »zakotni šoli«. Popravili pa »šole« Ormožani še dolgo potem niso; nekaj časa sta se pričkali komenda velikonedeljska in gosposka ormoška, kdo ima dolžnost, zidati šolsko poslopje, in šele ko je vlada ukazala občini, da zidaj šolo, so namestili zopet posvetnega
učitelja, ki je pa sam moral najeti sebi stanovanje, otrokom pa šolsko sobo.
Ptujski učitelji so morali do 1781. 1. moledovati za plačo in sposobno šolsko sobo; prošnje pri magistratu so bile zaman, »šolski prijatelji« so še delali zapreke, niso skrbeli za potrebščine šole, niti priganjali roditeljev, da bi pošiljali svoje otroke redno v šolo. Otroci so se potepali in uganjali hudobije, »da jih je groza povedati ali poslušati«. Magistrat se je šele uklonil, ko mu je naložil okrožni urad 12 tolarjev globe.
V Mariboru sta se tudi pričkala magistrat in posvetni učitelj glavne šole, ki ni hotel mesto magistrata pobirati pri otrocih šolnine, kajti okrožni urad je bil ukazal, naj pobira šolnino magistrat. Kljubovali so mestni gospodje celo tako, da so pošiljali svoje otroke rajši v zakotno šolo in tako hudo oškodovali javno glavno šolo; vzeli so učitelju stanovanje in mu odtrgali nekaj pri dohodkih. Prišlo je do dolgotrajne pravde; šele vsled opetovanega pritiska se je udal magistrat.
Pritožbe zarad prepičle plače tudi niso bile redke; reševali so jih večinoma neugodno in vzbudili včasih tako jezo, da je nekoč učitelj odpovedal službo, češ da »nočem biti v šoli s 96 dijaki trpinčen dninar s slabo mezdo«. Okrožni urad je tega učitelja smatral godnega za kazensko postopanje,1) a so ga le odslovili, v tem slučaju po pravici zarad splošne njegove nesposobnosti za učiteljski posel. S tem, da niso povišali učiteljem plače, so prištedili v Gradcu pri šolskem zakladu toliko, daje bil aktiven že 1.1777.; če je potem še včasih kdo volil ali daroval par stotakov za šolo, so se pa že posebno razveselili gospodje v Gradcu, n. pr., ko je volil župnik šentiljski Tepan 400 gld.; a od tega volila niso imeli učitelji nič.
Skratka, tudi na Štajerskem so morali izkusiti, kako težko je orati ledino, in da vsako drevo le počasi raste. L. 1777. so še menili, da spravijo v šestih do osmih tednih novo metodo v veljavo po vsej deželi, a kolikorkrat je Frick na lastne oči motril napredek, vselej je bilo njegovo poročilo prava jeremijada. Ako pa takrat tu in tam kaj ni šlo po volji, so poslali izrednega komisarja, da preišče stvar in stavi primerne nasvete. Tako so bili poslali grofa Torresa na Kranjsko, dne 21. avgusta 1779. 1. pa grofa Ivana Edlinga na Štajersko; zaupali so mu, da s svojo spretnostjo in eneržijo spravi tudi štajersko šolo v pravi tir. Prepotoval je vso deželo, osobito si je ogledal graške in zgornještajerske šole in izročil guber-niju po leti 1780. 1. obširno poročilo, katero seje pa izgubilo;
') „Zum Profoss".
zato je moral Edling spisati novo poročilo, v katerem je namignil, da se prvo poročilo menda ni izgubilo popolnoma slučajno, češ, daje »ta izguba jako originalna; na Kranjskem tudi niso Bog ve kako zadovoljni z novo šolo, a da bi izgubljali taka poročila, ta redka ideja jim tudi še ni prišla na um«. Kar je pa poročal Edling (24. aprila in 11. julija 1780), to je bilo ravno tako polno graje, kakor nekdaj poročilo Torresovo o kranjskih šolah.
Edling pravi, da bi lahko zapel »upravičeno žalostinko«, ker je »tako rekoč pri prvem pogledu« se uveril, v kako žalostnem stanju so sosebno graške šole; našel je tam stare, onemogle učitelje in premnogo domačih učiteljev, med pripravniki pa samo tri duhovnike; treba bo torej ordinarijate zopet opozoriti na šolski red, šolskim nadzornikom je treba ukazati, da naj strahujejo samo tam, kjer so res napake in nedostatki, mesto da govore vedno osorno-uradno, besedo ,neue Lehrart' pa redkokdaj, čim najredkeje izgovarjajo«. Ni mu všeč, da sprejemljejo v graško normalko z<>olj sinove odličnih ljudi,1) dočim morajo otroci navadnih roditeljev pohajati mestno šolo v murskem predmestju. Hvali pa Edling sosebno graške nunske šole, potem ondotno vojaško in siro-tiščniško šolo in priporoča, da se nunske šole otvorijo tudi v Marenbregu in Studencu.
Graja Edlingova je hudo spekla najprej graško šolsko komisijo; dasi je tožila, da Edling ni pregledal vseh krajev na Štajerskem, da bi odpravil mnogobrojne nedostatke, se vendar vidi, da ji prav nič ni žal, da si je Edling ogledal skoraj samo graške šole. Glede pripravnikov pravi, da so jih izvežbali minolo leto v Gradcu posvetnih 65 in potem še 14 duhovnikov; pretirano imenuje tudi Edlingovo grajanje nekaterih graških učiteljev; v jezi se spozabi graška, sicer popolnoma »prosvetljena« komisija tako daleč, da ugovarja Edlingovemu nasvetu, naj duhovniki z leče ljudem zapretijo s kaznijo, če bodo še dalje imeli domače »inštruktorje«, mesto da bi pošiljali otroke svoje v šolo.
Tudi Felbiger ni bil nič prijatelj Edlingu, to svedoči njegova pikra kritika Edlingovega poročila. Edling bi bil šel rad tudi na Goriško kot komisar, da bi tam preiskal šolstvo, in je zahteval dotičnih instrukcij. A Felbiger smatra tako misijo za nepotrebno, ker se goriška normalka itak skoro preosnuje, zarad gradiščanske šole pa ne kaže toliko denarja trositi, kolikor bi stala revizija. »Sicer pa bi revizija ne rodila nič kaj prida sadu zarad razpora med Torresom in Edlingom.« Felbiger trdi, da se je Edling premalo po-
') Menda so sedaj bolj izbirali učence nego par let poprej.
brigal za didaktično stran šolstva ter se preveč bavil s »policijskimi in gospodarskimi« stvarmi; da bi pa ljudje mislili, da je vendar tudi v »onem oziru kaj storil, hvali na vse pretege, mesto da bi vsaj skušal popraviti, kar se da popraviti«. Tudi na Štajerskem postopa Ediing tako samovoljno kakor na Kranjskem, kjer je moral nekatere svojih protizakonitih naredeb pri šolah v Ljubljani in Idriji zopet umekniti. Ediing je nasvetoval obdačenje volil za šolsko zalogo itd., Felbiger pa pravi, Ediing naj »rajši take dohodke preskrbi šolstvu na Kranjskem, ki je itak jako zanemarjeno«. S šolsko komisijo vred protestuje Felbiger proti zahtevi Edlingovi, da naj se vzamejo nagrade redovnikom, poučujočim v glavnih šolah, »ki so prav dobre«. Ediing ne loči »zakotnih šol« od neizprašanih domačih »instrukt rjev«. One bi se dale zatreti, ako bi se jim naložila šolnina; inštruktorji pa bi izginili, ako bi se njih učencem odrekel sprejem v latinske šole. Pritrjuje pa Felbiger Edlingu glede poziva samostanom, naj osnujejo vsaj trivijalke; potlej ga pa še jedenkrat hudo prime: »Ediing se ponuja, da bi nadaljeval vizitacijo šol, a reče naj se mu rajše, da naj se poprej potrudi, da spravi v svoji lastni kronovini marsikaj v red, potem šele naj se briga za druge dežele, ki so doslej že več storile za šolo njego njegova. Na Kranjskem je blizu 383.000 duš, torej 48.000 za šolo godnih otrok, a v 22 šolah je tam samo 1173 otrok, dočim se poučuje v goriški grofiji samo v 6 šolah 746 otrok. Slednjič ima Ediing priliko, da stori kaj za šole na ozemlju njemu podrejene gosposke loške; dokaže naj, koliko šol ima tam, koliko jih je osnoval, sploh, kaj on stori za ta okraj, ki mu je izročen« (19. julija 1780).
Na Edlingovo srečo je imela dvorna kancelija drug pojem o grofa Edlinga reviziji nego opat saganski. Dotični referent naravnost pove, zakaj je Felbiger tako nevoljen, — »ker je Ediing pregledal šole notranjeavstrijske baje zoper Felbigerjevo voljo«. Sicer pa odobruje dvorna kancelija Felbi-gerjeve nasvete, prepoveduje učiteljem (zasebnim menda) poučevati več otrok vkup; pozvati pa je samostane, da ustanove v sleherni župniji šolo, in isto se zahtevaj tudi od mestnih magistratov. Za dobro dovršeno delo se Edlingu ne sme dati ukor, saj mu je cesarica sama velela pregledati graške šole, marveč naj mu cesarica »izrazi najvišje priznanje s pristavkom, da se nadeja, da se bode trudil zboljšati tudi svoje lastne kmetiške šole, ker ve dajati toliko dobrih nasvetov glede Gradca.« To je pa res hudomušna pohvala, ki diši močno po ironiji.
Marija Terezija je zapisala: »Placet wie eingeraten, ediing hat es auff meine befehl unternohmen«.
Da pa je bilo na Štajerskem marsikaj grajati, to sve-doči zapisnik ondotne šolske komisije z dne 20. novembra 1780.1. Tu čitamo n. pr., da se je prepovedalo čredniku v Herberstorffu zakotno učiteljevanje, da toži neki župnik, da se vede ondotni učitelj nedostojno, in da prosi, naj ga spode, da velikrat tožijo roditelji, da ni v šolah nič strahu in reda, in da prosijo, naj se učiteljem pod hudo kaznijo prepove zahtevati denarja od učencev itd.
Vidi se mi, da se je hudovala graška šolska komisija nad Edlingom zato, ker je odkrito povedal, da to in ono ni v redu; to velja imenoma o jezikovni uredbi štajerskih »nemških« šol v slovenskih krajih. Edling ni našel na Štajerskem v šolah nič slovenskih knjig, zato je pridejal svojemu poročilu svoje slovenske šolske knjige, priporočujoč jih za mariborsko in celjsko okrožje, »kjer prevladuje slovenski jezik«. Po pravici se pohvali samega sebe kot marljivega prelagatelja knjig, poudarjaje, da hoče tem potem zatreti predsodke kmetiškega stanovalstva. »Ti prevodi so rodili najboljši uspeh; kmet seje iz njih lahko v lastnem materinem jeziku prepričal, da normalno šolstvo nikakor ni tisto pustolovstvo, kakor mu je slika predsodek in nespametna politika«. Te knjige hvali Edling kot primerne za šole južnoštajerske, »ker je oni jezik jeziku na Kranjskem tako tesno soroden, da se razlikujeta samo v narečju in izgovarjanju, ki je sicer tudi v slehernem kranjskem okrožju različno.«
Prej ko navedem odlok vlade glede nasvetov Edlin-govih, zdi se mi umestno povedati nekaj o zgodovini slovenskega katekizma na Štajerskem.
L. 1753. so uvedli Parhammerjev katekizem v slovenskem prevodu, a menda ni ugajal v jezikovnem oziru vsem štajerskim dekanatom, kajti malo let potem je dal škof sekovski izgotoviti nov prevod istega katekizma. Ko pa je vlada uvedla novi »normalni« katekizem,1) je ukazal graški gubernij (3. novembra 1778) šolski komisiji, naj se pobriga, »da se ta katekizem skoro in točno prevede v slovenščino«. Šolska komisija je prosila sekovskega škofa, naj po katerem duhovniku da posloveniti katekizem; tiskal se bode prevod na stroške šolske zaloge (12. grudna 1778). Namera šolske komisije pa ni ugftjala na Dunaju, kajti vedeli so, daje že Edling poslovenil katekizem; ker pa »Kranjci in Štajerci menda razumejo slovenski (krainerische) jezik, se nam vidi popolnoma odveč, da bi se sekovskemu knezu nalagal še nov slovenski (vvindischer) prevod katekizma«. Šolska komisija je pisala
') Spisal ga je dunajski nadškof, potrdil papež. Za štajerske župnije ljubljanske škofije je naročil škof 100 izvodov, lavantinski za svoje štajerske župnije 50.
sedaj v Ljubljano po nekaj izvodov novega slovenskega katekizma v Edlingovem prevodu. A takrat je bil že propadel Edling s svojim prevodom, in škof grof Herberstein je poročil (7. junija 1779), da je vlada dovolila njemu, da priobči svojo »prestavo velikega katekizma v slovanski (,slavische') ali čistejši slovenski (,krainerischel) jezik«. V dveh mesecih izide knjiga, malo pozneje pa tudi prevod malega katekizma; škof želi vedeti, koliko izvodov bodo potrebovali na Štajerskem, da ve določiti število natisov, in končno se nadeja, »da bodo ta prevod tudi slovenske (,win-dische1) srenje popolnoma umele, ker se je jemal poseben ozir na občne, pri vseh Slovanih navadne izraze«. Sekovski škof pa je takoj (že dne 7. julija 1779) pisal vladi, da naj mu pošljejo nekaj izvodov slovenskega katekizma, da jih da nekaterim slovenščine zmožnim župnikom v presojo, kajti ne more prikriti, da je »vvindische Sprache« ne samo od »krainerische Sprache«,1) ampak tudi »an sich selbst« v slovenskih dekanijah sekovske škofije tako različna, da je bil moral preskrbeti tisti novi prevod Parhammerjevega katekizma. Izročil je Herbersteinovo knjigo, katero je prejel začetkom grudna 1779. 1., župnikoma na Ptuju in v Cmureku, kot slovenščini posebno veščima, in oba sta poročala »soglasno, da se ta slovenski (,krainerisches') katekizem čisto nič ne glasi po tukajšnjem slovenskem (,windischerl) narečju (,Ton') in da rabi mnogo popolnoma nerazumljivih in nenavadnih izrazov in da zategadelj ni nikakor rabljiv za slovenske župnije štajerske«. Ordinarijat je še dostavil, da je cena (34 kr.) previsoka za »siromašne slovenske kmete«, da bi pa graški tiskar natisnil 1000 izvodov take knjige za 80 gld., da bi izvod torej stal 7 do 8 kr. Škof hoče naročiti kateremu štajerskemu duhovniku, da vnovič posloveni katekizem. Gubernij je takoj podpiral škofov predlog, na Dunaju pa so škofu naročili, naj poprej »natanko pove, kaj je v doslej tiskanih slovenskih prevodih katekizma napačnega«. Zakaj so to zahtevali, to so povedali, ko je poslal škof neko obširno presojo slovenskih katekizmov. »Z vštetim prevodom grofa Edlinga so sedaj že trije ,windische' ali ,slavische' prevodi velikega katekizma izdani; če se pa izda po predlogu sekovskega kneza še jeden prevod, bi bil ta že četrti. Taki prevodi in opetovani ponatisi pa povzročujejo le nove nepotrebne stroške; za kmeta je veliki katekizem popolnoma odveč, saj je zanj mali katekizem dovolj obsežen; zato prigovarjaj gubernij škofu sekovskemu, naj rajši opusti ponatis
') Blagi čitatelj mi oprosti navajanje teh izrazov; morebiti mu bo to demonstracija „ad oculos", kakošne težave je že ondaj gospodom delala — ,,kranjska špraha".
velikega katekizma, pa mu ponatis le dovoli, ako bi nikakor ne botel opustiti ga« (7. aprila 17811.
Vsled tega pogajanja tudi grof Edling ni dobil ugodnega odgovora na svoj predlog zastran slovenskega katekizma; priobčili so mu samo tisto negativno rešilo dunajsko, in na slovenskem Štajerskem je ostal v rabi še Parhammerjev katekizem, oziroma »Fragebiichlein«, ki se ni" nikakor ujemal z noyo metodo katehizovanja. Vsled tega je predlagal Frick (1782), naj vlada naroči prevod katekizma v »slovensko narečje štajersko«; to delo naj izvrši duhovnik Peršič proti primerni nagradi. Vlada je odobrila ta predlog, saj je tudi okrožni glavar celjski tožil (81. prosinca 1783), da še ni poslovenjen katekizem. Poleg dotičnih oddelkov »metodne knjige«, ki naj bi se poslovenili v teku treh tednov, »naj se preloži tudi katekizem na narodni jezik, da bo mogoče vse stanovalstvo poučevati v domačem jeziku. Že dne 18. svečana 1783.1. je poslal gubernij sekovskemu ordinarijatu slovenski prevod katekizma, t. j. prevod v štajerskem narečju, bržčas delo Peršičevo. Duhovščina naj prevod pregleda; ako jim ugodi, se takoj natisne. Natisnili so katekizem pač, spe-čali ga pa menda niso kaj prida izvodov, tako sklepam iz neke beležke iz 1. 1788.,daje stavil gubernij nasvete, kako bi so dali spečati katekizmi, ki leže v shrambi graške šolske zaloge. Navzlic temu so natisnili I. 1790. zopet nov katekizem, prevod iz latinščine po župniku Jacomini-ju v Novi Cerkvi.
V obče pa si gospodje na Štajerskem niso nič kaj belili glave z vprašanjem, kako bi uredili narodno šolo v jezikovnem oziru. Dobili so preko Dunaja svojo šablono iz Nemčije in so na to kopito nabili tudi šolstvo v Slovencih med Muro in Savo. Kadar jih ni nikdo opozoril na slovenščino, ali kadar ni namignila cerkvena oblast, da je treba učiti vsaj krščanski nauk v slovenščini vsaj v cerkvi in morebiti tudi v trivijalkah tu in tam, so organizovali šole dalje brez ozira na nenemške deželane na jugu. Kako jim je delal skrb slovenski katekizem, in kako je tu po-dregnil grof Edling, smo že videli. Že nekoč poprej pa je grof Torres nevedoma malce razkačil ravnatelja pl. Fricka. L. 1776. so poslali z Dunaja Torresov učni načrt za goriško elementarnico s pridejanim nasvetom Torresovim, da naj osnujejo take pripravljalne razrede tudi na Štajerskem; saj so tu razmere podobne onim na Primorskem. Ko pa je oddal Frick o tem načrtu svoje mnenje, je zapisal te-le besede: »V štajerskih mestih in tudi v znatnejših trgih prevladuje nemščina, zato bi bilo odveč, če bi hoteli osnovati na Šta-
') Zapiski (Protokolle) v registraturi štajerskega namestništva.
jerskem elementarni razred po Torresovem nasvetu. Ni se nadejati, da bi se normalna metoda tako hitro razširila po kmetih, ako se pa to vendar zgodi, bom smatral za svojo dolžnost, izdelati samostalen, Slovencem (»den Winden«) primeren načrt«. Torej šola je najprej za Nemce; kadar bodo ti preskrbljeni, potem pride — po nazorih tega šolnika čas, da se pogrne miza, za katero ponižno sedi Slovenec!
Da pa je Frick slabo poznal jezikovne razmere tudi po mestih spodnještajerskih, o tem so ga poučila poročila, došla mu kmalu potem z juga. P. Mansuetus Zangkl je poročal (1777), da so dijaki njegove šole sicer jako marljivi, a da vendar ne uspevajo vsi jednakomerno, to pa ni »zapisati ni na rovaš učiteljem ni učencem, nego pičlemu znanju nemščine pri veliki večini«. In isto tožbo ponavlja Zangkl še istega leta. Zangkl pa je deloval v največji južnoštajerski mestni občini in je sam videl, kakošne so tam dejanske razmere. Nekako čudna poročila so pa dohajala časih iz majhnih mest in trgov. Ormoški sodnik je tožil, da »so otroci sicer večinoma nemški, da pa ne slišijo celo leto nobenega nemškega krščanskega nauka«. L. 1782. ponavlja sodnik svojo pritožbo in trdi, da nista ni župnik ni kaplan dosti vešča nemščini in da učita krščanski nauk »v hrvaškem ali slovenskem (windisch) jeziku«. Nasprotno pa poudarja župnik konjiški (1779), da ima pridno »krščanski nauk v slovenskem jeziku«, in da ga poslušajo »mali in odrasli župljani z veseljem in se nauče marsikaj koristnega«.
Na Koroškem.
Povedali smo zgoraj (Letopis 1894, str. 19), kako se je državna oblast jela brigati za koroško narodno šolstvo, in da je baš tekom dotičnih pogajanj med državo in cerkvijo cesarica sama šolstvo proglasila za »državno« stvar, za »politicum«. Že tam smo omenili, da je država dala na razpolaganje deželni oblasti jako skromna sredstva v šolske namene: sprva samo 300 gld. (13. novembra 1766), a tudi ta svotica je bila namenjena najprej samo za »nakup poučnih knjižic (Instructionsbuchel) in potrebnih instrumentov za učitelje, katere je namestiti na kmetih«, pa tudi samo dotlej, »da zmore stanovska blagajna te stroške«. Seveda je država računila na izdatno pomoč cerkvenih uradov in oseb, tembolj, »ker mora biti oskrbovanje in nadzorovanje nemških šol itak preimeniten posel vsakega župnika« (deželno glavarstvo 1. grudna 1766). A koroški ordinarijati se niso odzvali takoj, in deželno glavarstvo je zaukazalo, »da ni dalje za-
našati se na njih počasnost«, nego da naj nasvetujejo okrožni glavarji (celovški, beljaški, velikovški), »kje bi bilo morebiti na kmetih v večjih vaseh, osobito v slovenskih pokrajinah uspešno ustanoviti take šole, in sicer tako, da bi dobival cerkovnik ali zdravnik (Bader) ali kateri drugi pošteni prebivalec letnih 20 do 30 gld., a za to plačilo prevzel brezplačno poučevanje revnejših otrok, dočim bi mu imovitejši plačevali še nadalje dosedanjo šolnino« (deželno glavarstvo 11. aprila 17671. Takrat so samo v Pliberku, Guštanju, Dobrli Vesi in Železni Kaplji imeli narodne šole na slovenski strani velikovškega okrožja; da se razmere zboljšajo, je nasvetoval okrajni glavar Aichelburg |15. junija 1767), naj se izroči župnikom in kaplanom pouk za 20 gld. na leto, »saj imajo dosti časa za to, pa bodo imeli tudi priliko, mladino večkrat v krščanskem nauku poučevati in v veri utrjevati«.1) Kaj sta poročala ostala okrajna glavarja, ne vem, bržčas se nista odzvala, kajti deželna vlada jih je morala opominjati in poudarjati, kako važna je šola, da se ta povzdigne s pomočjo samostanov in župnikov, »ki so rojeni šolski nadzorniki«,2) pa tudi poučevanje samo se po pravici izroči vsaj tu in tam duhovščini. Glavna stvar pa je, »da se razširi čitanje, pisanje in računanje po vsej deželi kolikor mogoče, saj je to temeljni kamen vsem drugim vedam in znanostim«. V nemških in slovenskih krajih naj se ustanove šole, kjer pa že imajo šolo, bode pa namestiti z denarnimi doneski ali z drugimi podporami (drva, stanovanje) spretnejše in sposobnejše učitelje; tako se omogoči tudi siromašnejšim, da obiskujejo šolo in se kaj nauče. Tu in tam že imajo take šole, treba je torej samo, da jih dobe tudi »po drugih krajih, in da j i h pohajajo tudi revni otroci«.
Stanovske odbornike je pa pozvalo deželno glavarstvo, da naj sporazumno z magistratom namestijo v Celovcu dobrega učitelja, kateremu naj zvišajo ugled s tem, da ga imenujejo členom zunanjega mestnega svetovalstva in mu dopuščajo izvrševati tudi druge javne magistratske posle, kadar bode prost šole. Ta učitelj bi bil pa po naših nazorih nekak deželni šolski nadzornik, kajti on bi izpraševal učitelje in jih pošiljal, kamor treba; na »učiteljišče« še niso mislili takrat niti v obliki »normalke« ne.
Škofom se je ukazalo ustanoviti celo vrsto »nemških« šol, kjer bi bil pouk za revne otroke brezplačen; ordinariji naj gledajo na to, »da oddajajo cerkovniška mesta tam, kjer
') Tako posebno v Črni, Sv. Štefanu, Kamenu, Št. Kancijanu, Galiciji in na Jezerskem.
2) . . . „als man . . die Aufsicht uber die Schulen fiir eine haupt-sachlich angeborne Obliegenheit der Pfarrherren angesehen" . . .
imajo stalno plačo, samo takim osebam, ki so sposobne za poučevanje, in naj jim tudi v istini oprtajo poučevanje«. Take šole naj se ustanovijo osobito v samostanih v Pod-kloštru, Beljaku, Osojali (z Weinbergom in Podgorjani), v Celovcu (frančiškani), v Vetrinju (z Zihpoljem, Borovljami, Kaplo ob Dravi), Velikovcu, Grebinju (z Vovbrami) in v Šent Pavlu. Vse to se je deželnemu glavarstvu zdelo prav lahko delo, sicer bi ne bilo zajed no tudi zahtevalo od grajščinskih gosposk, »da naj tekom šestih tednov pod kaznijo treh cekinov« poročajo sporazumno z župniki, kje je ustanoviti šole, kje se nastanita šola in učitelj, »in če bo treba kaj prispevka za popravljanje stanovanja, kjer je to neobhodno potrebno«. Preveč naj pa nikakor ne popravljajo, »kajti za popravljanje da vlada jedenkrat za vselej k večjemu osem goldinarjev, učiteljem samim pa se bode dajala letna doklada 15 goldinarjev in tudi nekaj tiskanih učnih knjig«, če bodo učili revnejše otroke brezplačno. Na ta način so hoteli oživiti 12 šol, med njimi šest v slovenskih vaseh (Bistrica Zilska, Sv. Mihael pri Rožeku, Blatograd, Vrba, Pokrče, Sovinek). Tako bi se porabilo tistih 300 gld., razen 30 gld. preostanka; ta bi se razdelil med tiste učitelje, katerim.bi ne dajale srenje brezplačnih drv. S takimi preskromnimi sredstvi in s podporo cerkve je deželna vlada upala, »da se da šolstvo po kmetih zadostno uvesti«, a prav trdna ta vera vendar menda ni bila, kajti vlada je dostavila, »da naj se stori še nekaj več in naj se slehernemu dovoli biti učitelj, ako ga izprašata domači župnik in gosposka, ga usposobita in mu dasta potrebno spričevalo; brez tega pa naj se nikomur ne dovoli ni javno ni zakotno učiteljevanje«.
Ukazi deželnega glavarstva so pa imeli malo uspeha, kajti grajščaki so se večinoma izgovarjali, da imajo prepičle dohodke in torej ne morejo nič storiti za šolo, od samostanov pa tudi niso prišli kaj ugodni odgovori. Marsikateri samostan se je lahko opravičeval kažoč na svoje v istini žalostne gmotne razmere, pa tudi na samotno lego, kakor n. pr. Osoje s svojim letoviščem, gradom Wernbergom. Opat vetrinjski se je branil šole na Zihpolju, češ, da tam ni nobene vasi, »nego samo duhovnišče, slovenski cerkovnik in jeden krčmar«, ki oba ne znata čitati, pisati in računiti; vsa druga bivališča so pa daleč okrog raztresena. Med samostani lavantinske škofije so imeli »nemško« šolo samo v Št. Pavlu, dočim je grebinjski opat tožil, da bi rad ustanovil šolo v samostanu »in bi otroke poučeval kar najmar-ljiveje, če bi hoteli roditelji pošiljati jih v šolo, a jih puste rajši brez šole rasti kot divjake«. Drugi samostani so pa bili v krajih, kjer je že bila šola, torej bi bila samostanska
šola odveč, ali pa ni bilo v samostanu primernih prostorov za šolo; drugod so se branili šole, ker bi motila samostanski red, ali pa ker so imeli zarad pičlih dohodkov premalo redovnikov, — skratka, stvar ni prišla in ni mogla priti v tisti tir, ki so ga želeli na Dunaju, kjer so se nadejali, da bode tistih 300 gld čudeže delalo. Tu in tam se je storilo nekaj, sosebno v Celovcu z nameščenjem tistega četrtega učitelja, kateremu pa na Dunaju niso privoščili 100 gld. plače, razen če bi poučeval revne otroke zastonj.
Dasi pa je bilo že tako težko, preskrbeti mladini najpotrebnejši pouk, se je vendar sprožila še misel, da naj se usposobi učitelj tudi za poljedelski pouk. Kmetijska družba je zahtevala, da se sleherni učitelj v mestih, trgih in večjih vaseh predstavi členu kmetijske družbe, katerega bode družba za to imenovala, in naj položi izpit iz poljedelstva; nekateri so zahtevali celo, da se naloži ta dolžnost vsem učiteljem, a društveni odbor je ostal pri navedenem predlogu, uvažujoč, da bi ne bilo mogoče poučiti vseh tedanjih učiteljev zadostno v poljedelstvu, kajti malokatera župnija ima svojega učitelja, ki pa je poleg šolstva še cerkovnik, orgljar, krčmar ali rokodelec. Deželna vlada je priporočala to osnovo cesarici, ki je res velela (24. svečana 1772), da se ne sme namestiti v mestih in trgih, kjer se peča prebivalstvo večinoma s kmetistvom, in v vaseh, kjer imajo učitelje, nobeden učitelj, če ni zmožen, »mladino poučiti v jasnih in pravih načelih poljedelstva«. Zajedno se je tudi uvedla učna knjiga za poljedelski pouk, a o izvrševanju cesarske naredbe se ne čuje nič; bržčas je zaspala, ker ni bila izvedna.
V zvezi s to stvarjo je bil ukaz deželnega glavarstva ordinarijatom (15. prosinca 1771), da naj (vsled cesarske naredbe) sosebno duhovščina na kmetih skrbi za to, da šola kolikor mogoče zboljša gmotno stanje poljedelcem; osobito se je naročalo škofom, da naj izdelajo načrt, kaj je ukreniti, da »ne bi kmetiški roditelji razvadili (verzartelt) svojih otrok, negojihv lastni prid varovali postopanja, odkazujoč jim dela primerna njih starosti, dočim bi jih poučevali duhovniki v krščanski veri, čitanju in pisanju, pa tudi jih privajali kmetiškim obrtom«. — Tu tiči kal »realne« šole, ki je pa še dolgo moral spati.
Vsi ti načrti in nasveti pa spadajo v dobo poskusov, ki so imeli dober namen, a so se morali izjaloviti vsled neskladnega postopanja višjih oblasti.
Da so jeli tudi na Koroškem polagati narodni šoli krep-kejši temelj, to je zasluga osnovateljev dunajske normajke, kajti ta šola je bila najprej potrebna in je postala vzor za jednake šole po vseh kronovinah. Želja Marije Terezije, da
se posnemaj ta uredba tudi v kronovinah, je bila ukaz koroškemu deželnemu glavarstvu, ki je stopilo 23. aprila 1772. 1. v dotiko z nižjeavstrijsko vlado, proseč jo učnih načrtov normalčnih; tej prošnji je ustregla malo mesecev potem dunajska šolska komisija (28. septembra 1772). Drugi pogoj pa je bil, da je Marija Terezija odmenila jezuitski zaklad narodni šoli; z zakladi odpravljenega reda, »ki je skoraj jedini skrbel dvesto let za pouk mladine« (slove dotični dvorni dekret z dne 12. svečana 1774), je hotela vlada nadaljevati jedno smer bivšega reda, a ne samo v višjih šolah, nego »skrbeč za bodoče šolanje vseh podanikov«. Vsakemu podaniku se nudi prilika, da se nauči »kaj primernega svojemu stanu in poklicu«, zato pa je treba izobraziti spretnih učiteljev; nova šolska osnova bodi jednotna, praktična, celotna in trajna od »nemških« šol po trgih, mestih in vaseh do visokih šol in akademije ved, katero je cesarica hotela ustanoviti. Začeti je bilo zopet s poizvedbami o obstoječih šolah, o učiteljih, poslopjih, zalogi itd.; kakor drugod, so načeloma določili učni smoter šol po mestih in vaseh, odgovarjajoč potrebam meščana in obrtnika na jedni, kmeta na drugi strani.1) Zarad jednoličnosti se na normalki dunajski izvežbajo učitelji za kronovine; k dotičnim predavanjem so povabili vsakoga, ki hoče biti učitelj in je vešč nemščini; obetali so jim zadostno plačo, ako bodo vestno vršili svojo dolžnost. Zdelo se je vladi dalje, daje treba odpraviti nekatere latinske šole v manjših krajih in namestiti jih z više osnovanimi »nemškimi« šolami; nekatere latinske šole so pa preminile same vob sebi, ko so razrušili red jezuitski.2)
Že dne 25. avgusta 1774 je poročalo deželno glavarstvo, da so v mnogih vaseh nemške šole, a takoj se je samo popravilo rekoč, da so te šole take, da ne zaslužijo imena šol, kajti nikjer ni skoraj nobene zaloge za šolo, zato pa uče cerkovniki za pičlo plačo mladino citati in pisati, dasi zna le malokateri izmed teh »učiteljev« sam »dobro« pisati in čitati; o redu pri pouku, o nravstveni vzgoji ni duha ne sluha. Te šole niso vredne, da bi se o njih osnovi in pouku
') Kmetu zadoščaj čitanje, pisanje, računanje in katekizem; meščanski otrok pa se nauči še nekaj bibl. zgodovine, dolžnosti človeka in meščana, lepopisja, nemške slovnice, zgodovine svetovne in zgodovine ved in umetnosti, zemljepisja in spisja.
8) V Dobrli Vesi je bil beneficijat, ki je pripravljal „mladež ondotne čeloma slovenske pokrajine" za latinske šole. Tega so pustili, ker je poudarjala celovška komisija za študije, da je potreben, ,,ker prihaja iz onega kraja večina slovenskih duhovnikov, ki so zares skoraj vsi dobri možje". Brez tega pouka in hrane, ki jo dobivajo tam revni dijaki, ,,bi ne bilo mogoče, preskrbeti v tej deželi prepotrebnih dušnih pastirjev".
nadrobno govorilo, rajši, pravi glavarstvo, premišljujmo, kako bi se dala na Koroškem uvesti »normalna« šola, t. j. »nemška« šola. Glavarstvo nasvetuje to-le: V Celovcu se osnuj normalka s štirimi letniki, šole druge vrste v Beljaku, Šent Vidu, Velikovcu in Volšpergu (»mestne šole« po terminologiji poznejšega šolskega reda), nižje šole v vseh drugih mestih in trgih, n. pr. (v slovenskem Korotanu) v Borovljah, Košentavru, Podkloštru, Šmohoru,) (Trbižu, Naborjetu, Pontablju, Šent Andražu), Grebinju, Spodnjem Dravogradu, Guštanju, Pliberku in Železni Kapli. Šol te vrste bi bilo ustanoviti 35, potem šele »bi bilo ustanoviti jednake šole po večjih vaseh in pri župnijah, kjer je več stanovalcev«.
Bilo si je pa deželno glavarstvo v svesti, da ni »niti mogoče niti pametno«, vse te šole kar že sedaj osnovati, saj ni ne poslopij ne učiteljev; treba pa bode postopati jako previdno in temeljito; sicer »se še bolj upre ljudstvo, ki je itak polno predsodkov glede novotarij; pa tudi glede stroškov se še ne ve, koliko bo mogel prispevati jezuitski zaklad.« Glavarstvo priporoča torej ta-le načrt: Najprej osnujmo celovško normalko; ta izvežba v dveh do treh letih toliko učiteljev, da bomo mogli ustanoviti četverico »mestnih« šol; te izvežbajo v treh do štirih letih toliko učiteljev, da moremo preskrbeti ž njimi ostala mesta in trge; potlej šele pridejo na vrsto vasi in župnije, če bo dosti učiteljev in učencev. Za normalko predlaga deželna vlada takoj celoten načrt, priporoča učitelje, ravnatelja in kateheta; oni naj se pa poprej izvežbajo na Dunaju. Cesarica naj ukaže, da ne smejo sprejeti nobenega dečka v gimnazijo, ako nima spričevala normalke.
Dunajska vlada je odobrila nasvete skoraj brez izjeme (29. oktobra 1774). Korošca Košata so imenovali ravnateljem normalki; za kateheta pa niso hoteli dovoliti nobene plače, nego zahtevali, naj se mu podeli kateri »beneficium sim-plex«.2) V jeseni 1775. 1. so otvorili celovško normalko, a ravnatelj ji ni bil Košat, ki je v tem umrl; nasledil gaje Moss-mann, katerega so kar z Dunaja poslali v Celovec, kakor so tačas večkrat storili, ne da bi bili vprašali šolsko oblast za njeno mnenje.3) Poleg normalke so ostale druge šole v celovških predmestjih; za dekleta je bila šola pri uršulinkah.
') „Mihor;l čitaš v tem uradnem spisu — ne Hermagor!
a) Na Dunaju so 1776. 1. strogo karali deželno vlado, ker je dovolila frančiškanu kot katehetu 150 gld. letne nagrade, češ, da bi bilo 50 gld. dosti, 100 gld. pa že odveč. Celovškim uršulinkam so dali samo 50 gld. kot jednokratni prispevek k šolskim stroškom ; poučevale so pa 1777. 1. 218 deklic.
3) Ko je čez par let katehet Neussvvirth zahteval pokojnino, je dunajska vlada rekla, pokojnino daj deželni zaklad, češ, da je deželno
Normalnošolski komisiji je bil svetovalec deželnega glavarstva grof A i c h o 11 predsednik, baron Offenfels (pozneje Groller) poročevalec; poleg njiju so bili členi komisije: zastopnik magistrata celovškega, ravnatelj normalke in zastopnik škofijski; za tega je bil poklican ravnatelj duhov-skega semenišča, »ki se (pravi deželni glavar) iz lastne skušnje najbolje uveri, kako nujno je, da se vzbudi mladim duhovnikom za časa veselje in vnetost (za šolo); potlej bodo kdaj župnijske šole dobro oskrbovali«. To pa so vedno poudarjali: »Šola se izroči popolnoma cerkvi«. Zato so zahtevali, da se duhovščina živo zanimaj za njo, da povej svoje mnenje o šolskem redu, pomagaj iztikati po ustanovah, katere bi bilo porabiti za šolo itd.
Med prvimi skrbmi nove deželne šolske oblasti je bila nabava novcev, potrebnih za stanovitno utemeljitev narodne šole.
Omenili smo že, da je cesarica odmenila za šolske potrebščine obresti jezuitske zaloge, a le dotlej, da se pokrijejo stroški za šole z drugimi dohodki; v kronovinah so se dolgo zanašali skoraj zgolj na jezuitsko zalogo. Koroško deželno glavarstvo je naredilo n. pr. 1775. 1. ta-le račun:
Jezuitski zaklad koroški ima 941.273 gld. 483/4 kr. čistega imetka, čegar 4°/0 obresti vržejo 37.650 gld. 574/b kr-j ^e se 0fl teh porabi......... 25.779 » 40 » za redne in
izredne upravne stroške, ostane 11.871 gld. 17 J/5 kr. za celovško duhovno semenišče in za nemške šole; ta svota se polagoma zviša za 9284 gld. vsled znižanja drugih stroškov, za šolo in semenišče bo potlej na razpolaganje 21.155 gld. 174/5 kr.; s to svoto pa se pokrijejo »vsi stroški za šolo in semenišče«. A računa tega ni napravil — krčmar! Najprej so odščipnili koroškemu jezuitskemu zakladu nekaj dohodkov s tem, da so mu vzeli posestva bivšega milstatskega samostana in združili s štajerskim jezuitskim zakladom. Seveda je .moral ta plačevati koroškemu nekaj iz svojih prebitkov (n. pr. 4230 goldinarjev 1776. 1., a kmalu potem [1777] samo 3000 gld.); iz te svote je pa dobival plačo tudi slovenski propovednik pri cerkvi Sv. Duha v Celovcu; tudi nekaj starejših šol in bivših jezuitov je bilo vzdrževati iz teh dohodkov. Zato je
glavarstvo Neusswirthu dalo dekret, a glavarstvo je povedalo osrednji vladi, da je ona sama poslala Neusswirtha v Celovec. Dne 5. prosinca 1776. leta je dunajska vlada opozarjala koroško vlado na nekatere za šolsko službo izvežbane može; med njimi sta bila dva Korošca in Ra-doljičan Mih. Debelak, a zmožnosti Debelakove so bile samo „mittel-maBig". Nekega druzega so priporočali na Dunaju kot „vorziiglich" spretnega učitelja, a deželno glavarstvo ga je odklonilo, češ, da so mu bili dali malo poprej samo red „hinlanglich".
preostajalo malo za nemško šolo. Od onih prebitkov jezuitskega zaklada je cesarica dovolila najprej samo 2000 gld. za narodno šolo, a tudi to samo zajedno leto. Stoprav vsled opetovanih prošenj so dajali to svoto tudi sledeča leta in obetali tudi one mirovnine iz jezuitskega zaklada, katerih razjezuiti ne potrebujejo več; vsi prispevki iz tega zaklada pa ne smejo znašati več nego 4000 gld. na leto 11777). Leta 1778. je Marija Terezija dovolila pomnožitev koroškega jezuitskega zaklada s tem, da se mu pripišejo glavnice ustanov Cerronija in Janšiča, namenjenih za misijone in nakup daril za učence, pridno se učeče krščanski nauk; od ostanka obeh glavnic (17.750 gld. in 7750 gld.) je dobil koroški jezuitski zaklad 8500 gld. Vendar pa ni pripadla od 1778. 1. počenši nobena razjezuitska mirovnina več šolskemu zakladu.1) Stoprav cesar Jožef II. je nakazal (1781) zopet 1700 gld. zapadlih mirovnin šolski blagajnici, a že dne 7. julija 1781 je* dvorni dekret spojil »jezuitski in studijski zaklad« z občnimi državnimi zakladi; tako je prenehalo prispevanje iz jezuitskega zaklada v narodno šolo, ki je odslej dobivala prispevke iz občne državne blagajne.
S prispevkom iz jezuitske zaloge ni bilo mogoče izhajati; saj niso bili pokriti niti stroški normalke, pokriti pa je bilo še stroške za izvežbanje učiteljev, za službena potovanja normalčnega ravnatelja in osobito za osnovanje novih šol. Treba je bilo sedaj napeti vse žile tinančnopolitične modrosti!
Prašali so upravo ubožnih stanov, če nimajo »katerih odvisnih ubožnih zalog«, katere bi se prepustile normalnemu šolstvu. Upravitelj je odgovorih naj se obrnejo do dvorne kancelije, tam imajo pravico odločevati o taki stvari; morebiti se da doseči, da prepuste šolski zalogi pristojbine od plesov, saj so že naznanili večkrat »vneti župani, da se na kmetih množijo plesi tako, da vse kar nori ibis zur Raserei) pri vseh shodih, da celo pri različnih poljskih opravkih, n. pr., kadar manejo proso, tarejo lan, delajo mošt iz sadja. Evangelij pa veli, da podpiraj z obilico reveže, baš pri plesu pa se pokaže obilica, kajti ples niti ne živi, niti ne oblači človeka, marveč slabi moči človekove, poškoduje večkrat zdravje za vse žive dni, pokvarja nravnost najne-
') Z dvornim dekretom (17 prosinca 1778) se je ukazalo deželnemu glavarstvu, naj izplača 50 gld. servitom za misijonska in katehetska opravila „kot milodar iz šolskega zaklada". Deželno glavarstvo je pa o tem obvestilo servite s pristavkom, da ne dobe nič „zarad siromaščine šolskega zaklada". Na Dunaju so sicer zopet ukazali, naj plačajo servitom oni „milodar', češ, saj se je prištedilo toliko zapadlih jezuitskih mirovnin, a deželni glavar je pisal, da niso na Koroškem še ,,nobenega jezuita prištedili" in da torej tudi ne morejo dati servitom „milodara".
dolžnejših deklic, korist pa ima samo lakomni krčmar, a ta dobiček nima blagoslova ter se ne sme podpirati«, kajti narod zapravlja pri takih prilikah to, kar si je s težkim trudom pridobil. Naj se naloži vsakemu plesalcu po 3 kr. za javne namene, to fant lahko plača, saj zabije v »jedni noči 30 kr. do 1 gld.« A če normalnošolska zaloga ne bo imela sreče, ne dobi tem potem nič prida dohodkov.1) Torej: slabe nade!
Groller je (.1775) izračunil, da bo kmalu treba 5000 gld. za šolski zaklad, ako hočejo razširiti šolstvo po kmetih. Proučili so gospodje členi šolske komisije vire, iz katerih so zajemali za šolo v Nižji Avstriji in na Moravi, a kar je bilo mogoče tam, se ni dalo izvesti tako jednostavno na Koroškem. Najlaže bi si opomogla šola s cerkvenimi sredstvi, a koroške cerkve in bratovščine so sirote, samostani in proštije revne ter ne morejo nič prispevati, k večjemu bi se jim ukazalo ustanoviti šole v samostanih. Pozivi z leče ne pomagajo nič, škofje nočejo nič dati, treba bo duhovščini kar naložiti »malo davka za razširjenje normalnega šolstva, saj je ona že zbok svojega stanu dolžna, vso obilico darovati revežem«. Ce se duhovnom naloži davka l0/0 rektilikacijskih dohodkov,2) bi prelatje lahko sami plačevali 1107 gld. na leto, a brez sile; cesarica naj jih posamezno pozove, da naj le nekaj plačujejo tri leta. Od zapuščin se pobiraj po 1%, ako ni otrok kot dedičev; maškerade bi vrgle 250 gld.; stanovi bi ne mogli nič dati, ker je stanovska blagajna že itak pre-obdačena; pač pa naj volijo duhovniki vsaj po 3 gld. za šolo, če ne, naj se ta svota kar uradoma odtrga od zapuščine. Nič ne bodo mogli dajati siromaki glumači, samo kaj malega plesalci na vrvi in drugi potujoči »umetniki«. Groller bi bil rad tudi obdačil visoke igre za denar, n. pr. 30 kr. od vsake igralne mize; tudi obresti nekaterih glavnic, namenjenih za krščanski nauk in misijone, bi kazalo priklopiti dohodkom za šolo.
Tako so ugibali v Celovcu. Navedeni ukrepi nam značijo dvoje: neokratnost v finančnih poslih, kadar je izvršiti kaj novega, in jožefinskega duha v tedanji državni upravi.
Vseh nasvetov pa niso potrdili na Dunaju, n. pr. tistega ne, da bi morali duhovniki voliti nekaj šoli, kajti »to bi
') Kegljišča, biljardi in skoraj vse zabave so bile obdačene za ubožno blagajno, a nesle so te pristojbine kaj malo.
2) N. pr. škof solnograški 155 gld., krški 154 gld., lavantinsld 47 gld., prelat osojski 70 gld. 30 kr., vetrinjski 74 gld., podklošterski 35 gld. 30 kr., grebinjski 56 gld. 30 kr., prošt gospesvetski 15 gld., podkrnoski 9 gld., velikovški in tinjski 16 gld. 30 kr., spodnjedravo-gradski 5 gld., župnik mestni celovški 4 gld., komenda reberška 5 gld., dekan velikovški 26 gld., gospesvetski 9 gld. 30 kr. itd.
bilo podobno sili, katere cesarica noče«; pač pa so dovolili pobirati 1% od zapuščin, če je čistega premoženja več nego 300 gld.1)
Določeni budget normalnošolski je bil pa zopet —račun brez krčmarja. Gosposke (grajščinske) niso hotele nič dati, »dasi bi imele sosebno skrbeti za to, da dobijo podložniki najpotrebnejši pouk«; samo nekatere gosposke se odlikujejo z dejanskim zanimanjem za šolstvo, a med njimi ni bilo upravitelj stva bančnih grajščin, ki bi bilo imelo najprvo dolžnost, dajati dober zgled. Poziv državne oblasti je ostal brezuspešen, tudi ko je vlada vnovič se obrnila do grajščakov in jih hotela omečiti, češ, da so zaželeni prispevki čisto prostovoljni.
Drugi viri tudi niso nesli, kar so si gospodje v Celovcu obetali od njih. Zarad »prekratkega predpusta« je vrgla pristojbina od plesov (1777. 1.) samo 87 gld. 30 kr., bratovščina krščanskega nauka je dala samo 20 gld., ostale bratovščine k večjemu 50 gld., od zapuščin ni bilo dobiti več nego 80 gld., iz »verske« blagajne 150 gld., a še ti dohodki so radi za-kesneli; posledica je bil primanjkljaj, potem novo moledovanje: cesarica prepovej bratovščinam nabavo novih stvari brez dovoljenja deželne vlade, najprej naj odštejejo šolskemu zakladu tretjino svojih prebitkov. Cesarica je pritrdila temu predlogu, kakor tudi nasvetu deželnega glavarstva, da ni zahtevati prispevka za šolo iz verskega zaklada, »kajti ni namenjen verski zaklad za šolo«, pač pa naj verski zaklad oskrbuje šole misijonskih mest s stvarnimi potrebščinami, ondotni misijonarji pa imajo itak dolžnost poučevati. Vedno pa so naročali deželnemu glavarstvu, naj izterja točno vse prispevke za šolski zaklad, če treba s silo, naj spravi blagajno v red, potlej šele bodo govorili o zapadlih jezuitskih mirovninah.
Že 1776. 1. je Groller zahteval, naj cesarica naroči imovitejšim cerkvam, da prepuščajo svoji1 prebitke narodnemu šolstvu, ako privolita ordinarijat in patron, »da si sme cerkev pri lastnih dohodkih kaj pritrgati«. To-je cesarica potrdila, a dotični prispevek je skrčila na tretjino prebitka 2) (1777).
') Pozneje je bilo plačevati po 1, 2, 3, 4 gld., primerno stanu pokojnikovemu.
'') Dvorni dekret z dne 3. majnika 1777. 1. pravi, da je ta prispevek itak utemeljen že v najvišjih odlokih, „a če bo duhovščina skušala ugovarjati, naj se ji iz nekih cerkvenih pisateljev dokaže, da je (odlok vlade) utemeljen v nazorih in ukazih cerkve". Dotična priloga dvornega dekreta navaja te-le „dokaze": 4. lateranski cerkveni zbor veleva namestiti pri vseh stolnih in tudi pri drugih cerkvah učitelje, „qui gratis in grammatica facultate ac aliis instituant". To pa se nanaša glasom avgsburške sinode iz 1. 1548. tudi na nižje šole, kajti tu so
Škof krški ni ugovarjal načeloma, nego samo zahteval, naj se ta prispevek nalaga samo imovitejšim cerkvam in se nikar ne porabi za stroške nadzorovalnih potov. Vlada je odobrila pogoje krškega škofa in ga tudi pohvalila zarad pospeševanja šolstva. V neki prepir pa so prišle oblasti s škofom lavantinskim zastran obdačenja imetja bratovščin.
Proti izplačevanju doneskov iz bratovščinskega imetja je 1780. 1. ugovarjal škof lavantinski kot zastopnik nadškofa solnograškega. Dne 22. majnika je pozval župnike in predstojnike bratovščin »liki pravi deželni knez«, naj mu naznanijo, koliko se je doslej že zahtevalo od bratovščin, in koliko se je že odštelo šolskemu zakladu brez njegovega dovoljenja; poudarjal je v tej »inhibiciji«, da »nemško« šolstvo nasprotuje pravemu namenu tega Bogu posvečenega denarja; nazadnje pa še vpraša župnike in nad duhovnike, »če so nemške šole v ondotnem kraju koristne ali morda škodljive«. Drugi dan stoprav je škof poslal cesarici spomenico, v kateri je protestoval proti onemu davku od imetja bratovščin.
Korak lavantinskega škofa je hudo razjaril oblasti. Deželno glavarstvo koroško je zahtevalo (31. julija 1780. 1.), da cesarica pokaraj škofa, ga pozovi, da prekliče svojo okrožnico, da se bolje pouči o novi šoli in se odslej zdrži dopisovanja cerkvenim predstojnikom »v temporalnih stvareh, ki so izročene samo deželni vladi«..
Še bolj se jezi dvorna kancelija (26. avgusta 1780) nad škofom, čegar »nevarni korak se mora neposredno poročati« cesarici. »Ako se imetje bratovščin porabi za šolo, je to mnogo koristnejše, nego če potratijo svoj denar za nepotrebne zastave bratovščin, za obleko in nepotreben lišp ali celo za pojedine.« Imetje bratovščin je posvetno in časno in ne spada pod kontrolo škofovo; in ta škof se drzne zapisati v svojo spomenico celo zbadljivo opombo zoper naredbo vladarice; še hujše pa je obsojati okrožnico duhovščini. »Premilostna gospa! Ce sme generalni vikar katerega ordinarija v dednih državah to storiti, ne da bi se kaznoval, potem ne more nobena deželna vlada več izvrševati najvišjih naredeb, in škofje lahko s takimi prežaljivimi inhibicijami zaprečijo vsako posvetno postavo, ako se pri njej zahteva le količkaj sodelo-
veleli škofom, da vnovič ustanove šole, ako dopuščajo to gmotna sredstva, „sicubi aut desitae sunt, aut novis opinionibus infectae" (šole namreč); a tem šolam naj se imenujejo predstojniki, ..magistri et paeda-gogi" lepega življenja; v mestih pa, kjer ni nobenih kolegij (duhovskih), je osnovati šole, katerih „magistri" naj so dobri, pošteni in učeni. Cerkveni zbor v Trnovem (1560) je zahteval, da se otvorijo šole v vseh župnijah, in sicer ,,sua vel vicinarum ecclesiarum aut villarum pecunia".
vanja duhovske oblasti.« Takega škofa bi bil moral nadškof odstaviti, a zahteva naj se samo to, kar nasvetuje deželno glavarstvo; če se škof ne ukloni, potem naj se odstrani. »Kako bi bilo mogoče nadejati se pomoči pri šolstvu, ki se je tako koristno preosnovalo, ako se vicarius generalis drzne v spomenici do Vaše cesarosti še vprašati, če ni morda poučevanje kmetiškega stanu v čitanju in pisanju škodljivo veri? Ali mar misli, da je skrajna neumnost in nevednost najboljše poroštvo za zveličanje?« Kdor tako vprašuje, »prepoveduje vstajo. Kaj naj si misli kmet o novi šoli, ako si lasti njegov dušni pastir stoprav sedaj pravico, preiskovati njeno koristnost ali nevarnost?« Če škof lavantinski javno ne prekliče, potem ne bodo ljudje več hoteli pošiljati svojih otrok v normalne šole; komaj kaleče šolstvo pa takoj zopet propade.
»Sveta jeza« dvorne kancelije pa ni vselej imela zaželenega uspeha pri cesarici, ki je sosebno pri takih cerkveno-političnih konfliktih reševala dotična vprašanja s svojo mirno razsodnostjo. Tudi v tem slučaju ni ukrenila druzega nego kratki ukaz: »V tej stvari je postopati mirno, da se nič ne pretira, pač pa je treba resnobno uporabiti vsa sredstva, s katerimi se spravi stvar zopet v pravi tir«.1) Vsled tega so ukazali škofu, da naj prekliče svojo okrožnico; ko je vložil priziv, ga je odbila vlada, kateri je na čelu stal že Jožef II.; škof je moral razposlati drugo okrožnico, v kateri je priznaval, da so šole prepotrebne. (Poročilo deželnega glavarstva 26. prosinca 1782).
Šolska komisija celovška je marljivo delala, da bi čim prej dosegla smoter šolske preosnove. Poročevalec Groller je bil zajedno, kakor povsod, nadzornik šol cele dežele, seveda sosebno glede na upravne odnošaje; kadar je pa šlo za didaktično stran, je vzel ravnatelja normalke s seboj na potovanje; treba je bilo pa posebnega cesaričinega odloka, da se je udal Groller in ravnatelju privoščil potrebno samo-stalnost glede naučnih vprašanj.2) S tistim načrtom pa, po katerem je deželno glavarstvo nameravalo ustanoviti koroške narodne šole stoprav v teku daljše vrste let, se ni ujemal Groller in je dognal, da je ukazala cesarica (spomladi 1777), da je osnovati »nemške« šole v vseh večjih vaseh »brez-
') ,,Man soli in diser sache gelassen nicht iibertreiben, aber ernst-lich vorgehen und alle solche mittel anwenden, umb die sach ins rechte geleyss wider zu bringen."
2) Dvorni dekret 3. prosinca 1777 veli, da ravnatelj ne sme biti pri vizitaciji zgolj „actuarius", nego ,,mora pojmiti prav za prav metodo, katere se poročevalec sam nikdar redno učil ni, niti mu je popolnoma znati ni treba".
uvetno« že do zime 1777. L, zato je takoj pozvati vse dotične učitelje v normalko, iz oddaljenih krajev pa v najbližnjo že preosnovano šolo, da se priuče novi metodi; tako »bode nemško šolstvo čez leto in dan po celi deželi zboljšano in urejeno«. Po Grollerjevih mislih bi bilo osnovati toliko šol, da bi bila druga od druge k večjemu jedno uro hoda oddaljena, izvzemši gorate kraje; takih šol bi bilo potem treba 213. Že 1777. 1. je bilo osnovanih šol 116, poročal je Groller, izražujoč uverjenje, da je upati hitrega napredovanja, ako država da denarja. Na Dunaju se seveda niso upirali takim nasvetom, marveč so jih kaj radi odobrili in pohvalili iskrene prijatelje šolstva, saj itak šola ni delala državi gmotnih skrbi; šola je bila samo gojenka države, za doto ji je pa imela skrbeti dežela. Ker pa deželna blagajna ni imela novcev, je prišcpala za nasveti Grollerjevimi na Dunaj redno prošnja: Država daj novcev! Potem pa so napisali nekaj pol papirja o raznih vprašanjih, n. pr. kdo in koliko ima plačati za nadzorovanje in preiskovanje šol, ali imajo tam, kjer naj se ustanovi šola, primerni »locus physicus« za šolo i. t. d. In ker sta nazadnje obe stranki dognali, da nima novcev ni ta ni ona, je ostal marsikateri poskus na papirju, če se ni dala tu in tam katera grajščinska gosposka omečiti, da je preskrbela šolsko sobo, upravo in morebiti celo učiteljsko plačo ali kak prispevek; dasi je cesarica prepovedala silo, so vendar odbijali ugovore gosposk in pritiskali na nje. Če so na Dunaju pokarali deželno šolsko upravo koroško zarad takega pritiskanja, se je ta opravičevala, češ, da itak ne sili nikogar, nego zahteva samo, da »se pripravi vsaj potrebna šolska soba«. Odveč pa ni bil klic z Dunaja (4. aprila 1778): Ustanovite najprej po jedno šolo za vsako gosposko (Burgfried) in stoprav, kadar je ta šola popolnoma urejena, še drugo in tretjo, če jo je treba; starih učiteljev ne gre odslavljati brez potrebe, kakor seje to zgodilo včasih pod pretvezo, da imajo ti zakotno šolo. Potrebno je bilo to v Celovcu, kjer so kmalu uvideli nujnost predmestnih šol poleg normalke; zato niso mogli vzeti kruha dosedanjim učiteljem, nego so jim dovolili celo po 100 gld. iz normalno-šolskega zaklada, seveda so se pa učitelji morali naučiti »normalne metode«.
Saj je pa tudi tukaj trda šla že zavoljo pomanjkanja učiteljev, sposobnih za novo šolo. Zvali so duhovnike in učitelje v celovški pripravniški tečaj, kjer so jih v par tednih za silo poučili o novi učni metodi; po leti 1777. 1. so n. pr. pozvali 16 duhovnikov (med njimi 4 iz slovenskih krajev ')
') Klošter, Grebinj, Dobrla Ves, Borovlje, Podgorjani.
in 26 učiteljev (med njimi 8 iz slovenskih trgov in vasi1); v velikovško šolo so pozvali 5 duhovnikov2) in 6 učiteljev 3) (vsi iz slovenskega Korotana), v glavno šolo beljaško pa 17 duhovnikov in 12 posvetnih učiteljev (3 oziroma 34i iz slovenskih krajev). A niso prišli vsi, ker jim srenje vzlic cesarskemu ukazu niso dale potrebne podpore, cerkve pa tudi ne; vsi došli pa tudi niso prebili potrebnega izpita. Imena krajev, iz katerih so pozvali duhovnike in učitelje, kažejo, kje so nameravali najprej ustanoviti narodne šole. Precej so iz-vežbali tudi domačih učiteljev, t. j. srednješolskih dijakov; a na te se ni bilo zanašati pri nameščenju učiteljev.6) Za šolske službe je preostajalo jako malo učiteljev, zato so morali tudi tu pomagati cerkovniki že zarad plače; tudi na Koroškem so 1778. 1. veleli, da je nameščati samo take cerkovnike, ki imajo za poučevanje sposobnost in voljo, a namestiti ga sme le deželno glavarstvo s posebnim dekretom; cerkovniška in šolska opravila je pa tako razvrstiti, da se ne bodo med seboj ovirala. Sedaj ni smel nobeden cerkovnik več prevzeti cerkovniške hiše in zemlje za vse življenje s kupno pravico ali proti poklonu (Kaufrechts- oder Verehrungs-weise), niti hiše (kajže) kot prosto posestvo (Freistift), nego samo kot najemnik, »da se lahko odslovi, če ni priden, in namesti drug, marljivejši cerkovnik« (18. sept. 1777, okrožnica deželnega glavarja grofa Vinc. Orsini - Rosenberga). Juris-dikcijo v takih slučajih je že z odlokom z dne 5. sušca 1768. 1. cesarica bila izročila deželnemu glavarstvu. V tem odloku je sicer nameščanje in odslavljanje cerkovnikov še smatrala v načelu za pravico cerkvenih predstojnikov; s koncesijo, podeljeno deželnemu glavarstvu, je bilo pa že sprejeto načelo državnega nadzorstva šol, dasiravno nekako izjemno. Kjer pa so imele srenje pravico nameščati učitelja, tam so tudi omejili to pravico s tem, da je vlada (11. sušca 1776) prepovedala nameščati onega, ki hoče najceneje učiti, a tudi ne odsloviti ga zopet »kakor posla, kadar se ji zljubi«.
Normalčni ravnatelj celovškiB) in ravnatelj glavne šole beljaške sta pridno potovala in pohajala kmetiške šole, nad-
') Guštanj, Pliberk, Dobrla Ves, Železna Kapla, Št. Janž na Mo-stiču, Borovlje, Podgorjani, Podklošter.
2)	Tinje, Št. Jurje, Ruda, Sp. Dravograd, M. D. v Trnju.
3)	Tinje, Grebinj, Št. Jurje, Ruda, Sp. Dravograd, M. D. v Trnju.'
4)	Štebenj, Brdo, Šmohor, iz istih krajev tudi učitelji.
') Zarad preobilice so jih morali vežbati v več oddelkih ,.weil . . . wenn sie auf einmal vorgenommen werden sollten, ihre Anzahl nicht wohl zu iibersehen sein diirfte-', saj so se tega pouka udeleževali tudi bogoslovci (1776).
6) Razmere v celovški okolici osvetljuje poročilo Mossmannovo povodom šolske vizitacije v jeseni 1777. 1., iz katerega so povzete te-le črtice:
zorujoč poučevanje učiteljev; že 1778. 1. je poročala šolska komisija, da je izvedeno, kar je »prvi pogoj razširjanju nemškega šolstva«, namreč izvežbanje že nameščenih učiteljev v novi metodi. »Ker so pa cerkovniki in kmetje, nimajo vsi zaželene sposobnosti«, priznava šolska komisija sama (24. prosinca 1778). »Mnogi«, dasi izvežbani učitelji so čisto nevedni in »torej nesposobni za dobro poučevanje«, a ker so zajedno cerkovniki, jih ne gre odsloviti, nego, kadar pomrjejo, bode namestiti boljše učitelje, ako bo zanje dobiti — primerne plače. Ustanovili so šole samo tam, »kjer so po osnovnem načrtu potrebne ali vsaj ne nemogoče« (nicht unthunlich), a vendar so morali imeti potrpljenje z mnogimi, sosebno po-starnimi učitelji, ki niso imeli one spretnosti, katera se »more zadobiti šele po dolgem vežbanju«. V mnogih krajih so prevzeli šolo izvežbani duhovniki, kateri so bili pohajali nor-malko ali katero drugo šolo, ali pa so jih malo poučili sobratje, potujoči po kmetih. Do 1. 1779. so izvežbali 197 učiteljev in duhovnikov.
V	Žrelpu je učil 30 let stari cerkovnik Lovro Krapinger včasih C do 10 otrok v svoji izbi, lastnini podkrnoškega prošta, a .,njegova pisava je malovredna, računiti pa tudi zna le malo"; za šolo ne sodi, ker mu je cerkovniška služba prva briga. Gosposka naj kaj stori, da se osnuje dobra šola.
V	Podkrnosu imajo šolo in učitelja, „ki ne zna samo Citati, pisati in računiti, temveč tudi dobro slovenski in nemški". Prošt hoče za šolo izprazniti kaplanijo, ako vlada pošlje in plača v novi metodi izvežbanega učitelja, kajti za prejšnjega učitelja prošt ni maral, ker je bil baje „tako zabit, da je bil k večjemu za cerkovniško opravilo". Moss-mann pa je hotel tega človeka izvežbati in namestiti kot učitelja v Podkrnosu, seveda z denarno pomočjo prošta, ki je pa Mossmannov predlog odločno odbil.
V	Rad i šah želi župnik šolo in je tudi sam malo izvežbal nekega mladeniča, ki sedaj nekatere otroke uči; tega bi bilo poslati v pripravniški tečaj, ker zna oba jezika. Samo tega se boji župnik, „bode li mogel pregovoriti stariše, da pošiljajo otroke v šolo", morala bode posvetna gosposka pomagati.
Na Golšo vem bo ustanoviti šolo, kakor hitro dobijo tam svojega župnika.
V	Z a g o rj u je premalo stanovalcev ; ondotni beneficijat uči otroke krščanski nauk in izprašuje poleg starega katekizma. Za šolo bi se moral namestiti drug duhovnik.
VMohličah bi bila šola na mestu, pa bo šlo težko, „ker tu še nikdar niso imeli šole in nikdo ne zna čitati in pisati". Začasno poučuj jeden izmed duhovnikov, potlej pa naj namesti prelat cerkovnika, veščega pisanju in čitanju, staro „pivnico" pa bi bilo prirediti za šolo. Jednako naj se stori v Grabštajnu.
Pod gospesvetsko gosposko sodi šola v Pokrče ali v sosednjo vas. V Gospesveti poučuje cerkovnik; kaplan bi se rad izvežbal v Celovcu za šolo. (Vasi okrog šenturske gore so bile brez šole, otroci so hodili v sosednje šole.)
Potrebna bi bila šola v gradu Seltenheim; tam blizu živi samotar, ki bi poučeval.
Še neke ovire ni pozabiti, ki je posebno na Koroškem važna. Tu ni v nekaterih krajih velikih sel, temveč so le male vasice ali celo posamne kmetije in selišča, med njimi slabe steze, po zimi zbok snega osobito za otroke nemogoče poti. Tako je še sedaj, sosebno v goratih krajih, pred 120 leti pa je bilo še dokaj slabše, že zarad volkov in medvedov, ki so prežali na plen. Na te in jednake razmere so že tudi takrat opozarjali vlado, a časih zaman.
Naredba, da je dolžnost duhovnikov, priučiti se »novi«, »normalni« ali »pravi« učni metodi, in da ne sme škof nobenemu bogoslovcu podeliti višjih redov niti patron duhovniku cerkvene službe, ako se ne izkaže s spričevalom normalno-šolskega ravnatelja, ta naredba je veljala seveda tudi za koroške škofe; a izvrševali je niso vsi koroški ordinariji jednakomerno. Dočim se je škof male krške školije vedel čisto po besedilu vladnih ukazov, je prišel škof lavantinski Vincencij Jožef v precej oster razpor z vlado tudi v tej stvari.
Škof Vincencij Jožef je imel nekatere pomisleke nasproti cesarski naredbi v § 20. »šolskega reda«. Sicer je svojim štirim bogoslovcem v Gradcu velel, naj mu pred posvečenjem
V	Blatogradu imajo „prav pametnega" cerkovnika, ki tudi poučuje
VPorečah je šola zelo potrebna; če se tam namesti kurat, bi mogel tudi poučevati.
V	Vet r in ju ni bilo nikdar šole, dasi je ta kraj jako ugoden za njo. Opat naj da učitelja izvežbati. (Samo nekaj dečkov je poučeval v samostanu domač duhovnik že „od nekdaj" v čitanju, pisanju, številjenju, godbi in „drugih krščanskih potrebnih stvareh", pravi neko poročilo iz 1. 1067.)
H o diski cerkovnik zna prav slabo pisati in čitati, pa bi ga bilo izvežbati; še bolje pa bi bilo dobiti ..učitelja, ki zna slovenski in nemški". Oskrbnik zahteva, da naj učitelj tudi orglja, dasi nima cerkev še nobenih orgelj; jtega ni treba. Tudi na 01 o k u in v Št. 11 i j u bi bilo ustanoviti šole.
Šolska komisija je ukazala osnovati šole v Žrelcu, Podkrnosom, v Mohličah, Grabštanju, Pokrčah (ali blizu tam), v Gospesveti, Blatogradu, Seltenheimu, Porečah, Vetrinju, Hodišah in na Otoku. Ugovor vetrinjskega opata, da vetrinjski otroci nimajo daleč v. Celovec, ni obveljal; če noče opat imeti šole v Vetrinju, naj jo pa osnuje v Zakamnu. Na ozemlju vomberške grajščine so veleli osnovati narodno šolo v Borovljah (1777); tamošnji učitelj-cerkovnik se izvežbaj v Celovcu in izvežbaj učitelje za šole v Slov. Kapli, Kotmari Vesi, Žihpolju, Glinjah, t. j. ondotne cerkovnike, ako. znajo slovenski in nemški. Odveč pa bi bile šole v Svečah, Bilčovsi in Šmarjeti, kajti otroci bodo imeli v soseščini šole. V Slov. Pliberku in v Selah pa ne kaže ustanavljati šol (ker je župnišče predaleč in so vasi preveč raztresene), izvzemši, ako kmetje sami prosijo šole, ali pa kdo naredi dobrodelno ustanovo. Tem marlji-veje pa v tem poučuj tam duhovščina mladež v krščanskem nauku. Ali — kmalu so poročali v Celovec, da bode k večjemu v Žihpolju mogoče ustanoviti šolo, ako se za šolo izvežba jeden tamošnjih samotarjev; nemški zna samo cerkovnik v Kapli, dočim ne znajo cerkovniki v Kotmari Vesi, Žihpolju in Glinjah niti pisati niti čitati niti nemški.
prineso spričevalo, da so se izurili v katehizovanju, a zdi se mu »nevarno, zahtevati od njih tudi znanje vseh ostalih predmetov normalke, tembolj, ker bi morali pretrgati bogo-slovske nauke, ako bi se hoteli vse to naučiti. Vrh tega so pa siromaki in si morajo služiti svoj kruh z mnogournimi lekcijami in torej že težko čakajo, da dobe posvečenje v mašnike; potlej se prežive z mašami in bodo imeli dosti časa, da popolnijo svoje nauke«. Škof bo skrbel za to, da se duhovniki vsaj do vstopa v dušno pastirstvo dovolj pouče v učnih predmetih (10. novembra 1778).
Felbigerju to ni zadostovalo, temveč je zahteval poučevanje bogoslovcev strogo po svojem načrtu: bogoslovci morajo slušati metodična predavanja, morajo prisostvovati praktičnemu pouku, čitati nekatere knjige, položiti izpite; pol ure trajaj predavanje, pol ure se poučuj ali izprašuj to, kar se je predavalo poprejšnji dan. A dvorna kancelija škofu (8. avgusta 1778) ni ugovarjala, češ, da se tem potem vendar tudi doseže za sedaj smoter; za bodoče pa naj se pride v okom vsem prepirom z novo naredbo o izurjenju duhovnikov v novi metodi. Dvorna kancelija tudi ni hotela ugoditi deželnemu glavarstvu koroškemu, zahtevajočemu, da se cerkvenim patronom zapreti kazen, če bodo še nameščali duhovnike brez onega spričevala, nego je samo ukazala znova razglasiti dotično naredbo. Ostali cerkveni dostojanstveniki, imenoma opat lambrehtski, škofa sekovski in ljubljanski, so se brez-uvetno pokorili naredbi šolskega reda (poročilo graškega gubernija z dne 2. junija 1778).
Vlada je pa segala precej globoko v samostanski red, hoteč vpreči redovnike v šolsko službo. Oprostila je katehete vseh cerkvenih dolžnosti ob dne,vih, kadar so v šoli učili krščanski nauk. V nekaterih samostanih pa tega ukaza niso izvedli; v Grebinju in Podkloštru so poudarjali, da imajo premalo redovnikov.
Sicer pa je jelo že takrat hitro padati število kandidatov duhovskega stanu. L. 1778. toži n. pr. ravnatelj celovške akademije, da hoče izmed 35 dijakov najvišjega' razreda samo 13 jih vstopiti v bogoslovske študije, a ker se bo naraščaj čimdalje bolj manjšal, »se utegne zgoditi, da bo celovška akademija jedva izobraževala dosti dušnih pastirjev za (koroško) deželo«. Da je poleg drugih važnejših razlogov vplivala na to stvar tudi šolska politika jožefinizma, o tem nas osve-dočuje marsikatera činjenica; naopak pa je rastoče pomanjkanje duhovnikov oviralo izvršitev vladnega šolskega načrta - seveda osobito za dobe sinov Marije Terezije. Začetkom se je vlada nekako veselila, da je bilo v srednjih šolah vedno več praznih klopi, in je mislila, da pridejo iz normalk
sami izborni dečki v latinske šole; trajna suša v šolah je pa kmalu povzročila tarnanje istih vladnih krogov.
Za ilustracijo razvijanja koroške narodne šole za prvih let naj navedem nekaj posameznih slučajev.
V Podkloštru so imeli nekdaj svojo samostansko šolo; narodno šolo so pa dobili tam šele 1777. L, ko je vlada samostanu ukazala ustanoviti jo. Opat se ni branil, prosil je samo majhne državne podpore, češ, »da samostana ni prištevati premožnejšim«; dovoli naj se dalje, da se smejo porabiti obresti 600 gld., katere je volil Simon Požlep za nakup abecednikov, črnila in papirja za dijake iz Selč in za poboljšek učitelju; najtežje pa mu je bilo iztekniti sposobnega učitelja, ki bi se hotel udeležiti pripravniškega tečaja, predno bi začel učiti; nazadnje se je oglasil neki Martin Učan, o katerem opat pravi, »da zna slovenski in se ne bavi z nobenim rokodelstvom«. Vlada je deloma ugodila željam opatovim, in šola se je otvorila.
Z mnogimi zaprekami pa se je bilo boriti, da so dobili v Porečah šolo. Gosposka poreška je bil jezuitski red, a svoje župnije tam niso imeli, nego so spadali pod župnijo otoško onkraj jezera. Zarad tega je mladina slabo obiskovala cerkvena opravila v župni cerkvi in je bila torej tako slabo poučena v krščanski veri, da so že 1. 1770. in 1771. pozvali jezuite, naj prepuste svojo prazno hišo v Porečah za stanovanje kuratu, za1 katerega bi skrbela srenja. A celovški jezuitski kolegij se je branil in rekel, graški kolegij ima dotično dolžnost, a tudi graški kolegij ni hotel storiti ničesar; vsled tega je ostala mladina še brez krščanskega nauka, umirajoči brez duhovne pomoči, kajti često je bil promet z Otokom nemogoč, najbližji župniji severno od jezera pa sta po dve uri daleč (Blatograd in Breza). Nekaj let po razpustu jezuitskega reda je sprožil oskrbnik poreške grajščine tedaj lastnine koroškega jezuitskega zaklada) vnovič to stvar, zahtevajoč, da se namesti v Porečah župnik ali pa vsaj kurat, odvisen od otoškega župnika. Ta duhovni pastir pa opravljaj tudi učiteljski posel: otvori se torej v Porečah trivijalka (1777).
Tej predobro utemeljeni zahtevi so pristojne oblasti še dosti hitro ugodile, dasi ni bila stvar tako preprosta, saj je bilo preskrbeti bodočemu duhovniku potrebnih dohodkov in stanovanje, cerkvi pa nujno potrebno opravo za božjo službo; treba je bilo dobiti, duhovnika, ki bi bil kos dvojni nalogi, oskrbovanju cerkvenih in šolskih opravil, pa bi bil tudi vešč slovenščini. Med razjezuiti niso imeli za to mesto nobenega sposobnega moža, kajti onemoglih starčkov niso mogli rabiti, čvrstejši gospodje pa so bili neobhodno potrebni na drugih
mestih, ali pa »niso znali slovenskega jezika, kije v Porečah potreben«. Zato so morali sprejeti drugega duhovnika, Ivana Novaka (1779). Novak je moral iti v Celovec v pripravniški tečaj, čez par dni se je pa vrnil v Poreče in je šele vsled posebnega vladnega ukaza dovršil ves tečaj, a kmalu je tožil, da ne more kot župnik tudi poučevati, zato naj se namesti poseben učitelj. Vlada mu je pretila, da ga odslovi, ako se bo branil poučevati; Novak je prosvedoval, češ, da ne gre, da bi župnik »učil otroke čitati in pisati, izvzemši katerega fantiča,1) ako ga je volja; marveč je katehizovanje njegova dolžnost«, za katero pa naj mu nakažejo katehetska darila; s svojimi 200 gld. letne plače niti kot župnik ne more živeti, torej naj se mu nikar ne vsiljujejo opravila, za katera dobivajo celovški učitelji po 200 do 400 gld. plače. Sedaj se je pipal nekaterikrat z deželnim glavarstvom, odpovedal službo, pritoževal se na Dunaj, zahtevajoč povračila za nakup cerkvene oprave, brez katere je našel cerkev, »podobno bolj poganskemu templju nego katoliškemu božjemu hramu«. Naposled je odšel, a dobiti niso mogli dru-zega zmožnega duhovnika, ki bi bil hotel tudi poučevati, zato so mislili pouk poveriti poreškemu cerkovniku, »da ne bode preveč bolelo jezuitsko kameralno zalogo«, a cerkovnik je bil reven ribič, čisto neuk. Posebnega učitelja pa so se branili v Porečah, vsaj oskrbnik je pisal, da bi prišlo po leti k večjemu petr otrok v šolo, ker rabijo roditelji otroke, da pasejo krave. Še hujša ovira pa je po njegovem mnenju ta: »Večina otrok bi se morala najprej nemški naučiti, potlej bi se mogli stoprav učiti čitati in pisati«, a po leti bi pozabili, kar bi se s trudom naučili po zimi. Lercher — tako se je pisal ta mož —je torej uverjen, da bi bili stroški ustanovitve »nemške« šole in njenega vzdržavanja previsoki, »nasprotno pa bi se doseglo tako malo sadu, da bi bili stroški čisto zaman in brezuspešni«.
Piškave ugovore oskrbnikove je temeljito pobijal celovški okrajni glavar baron Mandorff (15. novembra 1782), trdeč, otroci bodo redno pohajali šolo, če le šolski nadzornik stori dolžnost in bo izvrševal najvišje ukaze; ugovor »glede slovenskega jezika pa tudi nič ne velja, saj vidimo jako dobre uspehe vetrinjske, borovske in hodiške šole, kjer tudi samo slovenski govore«. Sola je ondi potrebna, šolsko upravo pa so že pred par leti omislili.
Tudi ta slučaj svedoči, kako je ime »nemške« šole samo že zmešalo glave resničnim in navideznim »prijateljem« nove šole, še bolj pa so se branile šole srenje in gosposke, in če
') Krški ordinarijat je bil istega mnenja, „da se pravilno oskrbovanje šole ne da prav združiti z mnogimi opravili dušnega pastirja" (25. majnika 1782).
bi kdo hotel soditi po izjavah srenj in gosposk njih gmotni položaj v oni dobi, morale bi se mu smiliti; vedno čitaš: cerkev nima nič, gosposka nima nič, kmet pa že prav nič, vsled tega ne smemo nakladati jim še novega davka za šolo, saj kmet smatra že šolnino samo za novo naklado, katere je bil prost, dokler mu je bilo na voljo dano, da pošilja otroke v šolo ali ne. Grajščake so I. 1779. vnovič pozvali, naj prispevajo kaj za šolo; a nekateri se niti odzvali niso (n. pr. grof Dietrichstein, lastnik grajščine bekštajnske, lands-kronske, vomberške, pod katerimi bi bilo osnovati šole v Sattendorfu, Mariji na Žili, Štebnju, Ločah, nav Brnci, v Vrbi, Borovljah, Kapli ob Dravi, Kotmari Vesi, na Zihpolju, v Gli-njah), drugi so rekli, da nimajo nič, torej tudi ne morejo nič dati (n. pr. grof Martin Aichelburg1) glede šole v Štebnju na Žili), ali pa so obljubili kaj malega, n. pr. šolsko sobo, ali les za zgradbo šolskega poslopja, ali tlako, ali nekaj goldinarjev na leto za učitelja ali za šolske knjige (n. pr. grof Windisch-gratz glede šole v Seltenheimu, grof Vinc. Rosenberg-Orsini, gospod rožeški, hodiški, grabštajnski in soneški, glede šol v Podgorjanih, Rožaku, Ilodišah, Grabštajnu, na Radišah, v Golšavi, Globasnici in Šent Kancijanu). Grof V. Rosenberg je bil še najradodarnejši kavalir, kar je cesarica tem rajša priznala pohvalno, ker je mož imel toliko šol na svojem posestvu in — kar mora priznati hvaležno tudi slovenski zgodovinar — v slovenskih vaseh; za šolo hodiško je dal sobo v grajščini z vso upravo in 40 gld. za učitelja, za grab-štajnsko tudi upravljeno sobo in za učitelja 100 gld. na leto, za radiškega učitelja, ako ga namestijo tam, 30 gld;2) obljubil pa je podporo tudi za ostale šole (»nach Thunlichkeit«), ako se ustanove. Grof Goel3 (gospod blatograjski, žrelskil je odgovoril moško, da smatra kot koroški plemenitaš »za svojo dolžnost, da sam od sebe osnuje normalke« — pa razen nekaj prispevkov za blatograjsko šolo je menda — pozabil na druge šole.
Varihi in oskrbniki fidejkomisnega imetja mladoletnega grofa C h r i s t a 1 n i gga so se branili ustanoviti narodne šole na grajščinskem ozemlju važenberškem itd., češ, da bi se vsled takega bremena zmanjšala vrednost lidejkomisa, dočim je šolska komisija trdila, da bode grajščak imel tudi koristi od prosvete podložnikov, in da je dolžnost človeška in krščanska, »po svojih silah deliti dobrote bližnjikom, med katere
») Njegov brat Anton je obetal šolsko upravo itd., a v denarju nič, češ, da ima cerkovnik, bodoči učitelj štebenjski, „gotovo" 220 gld. letnih dohodkov.
2) To podporo je plačeval, dasi ni prišlo prvo poletje nič otrok v šolo, po zimi pa samo — 14.
je šteti v prvi vrsti lastne podložnike«. Še več šol nego Christalnigg bi imel osnovati grof Egger, gospodar graj-ščine vovbrske, sp. trušinske, šentpeterske (pri Varinjah) itd., a obetal je samo 12 gld. za grebinjsko šolo, dokler ga bo volja. Proti obema plemičema je hotela deželna vlada uporabljati prisilna sredstva; a Marija Terezija je ostala pri svojem načelu, da ne gre s silo dognati osnovanja šol; zato je rajša sama pisala gospodom, izražujoč nado, da rade volje store kaj za šolo, in da bi to ona videla posebno rada; le od daleč je namigniti dala, da bi morala drugače obdačiti mestne hiše. Tudi na opetovane pritožbe šolske komisije ni dala drugega odloka nego ta-le: »Šiloma ni z nobeno gosposko postopati, kjer se gre za šole; zato je one šole, katere bi imel Egger ustanoviti, izpustiti iz zapiska šol ter njih osnovanje odložiti dotlej, da bode mogel šolski ali jezuitski zaklad kaj prispevati za one šole« (4. sušca 1780).
Omenili smo že, daje vlada odločneje postopala napram samostanom in jim velela ustanoviti narodne šole, bodisi v samostanu samem, bodisi na ozemlju samostanskem; to se je zgodilo v Podkloštru inVetrinju; v Mohličah pa je šentpavelski opat moral osnovati narodno šolo.
Poleg normalke v Celovcu je šolska komisija ustanovila glavni šoli v Se nt Vidu in Beljaku in kmalu za njima trivijalne mestne šole v Krškem, StraCburgu, Volšpergu (1777). Izmed ostalih nameravanih šol so otvorili 1777. 1. velikovško trivijalko, ki je postala dve leti potem glavna šola. Velike zasluge za velikovško šolo si je pridobil tamošnji mestni župnik Filip Ve d e n i k, podarivši 1000 gld. za zboljšanje plače trivijalnega učitelja; cesarica mu je podelila zato zlato kolajno in velela, naj se mu da kateri kanonikat. Zlato kolajno so izročili Vedeniku z veliko slovesnostjo v mestni hiši. Vedenik je zatrjeval pri tej priliki, kako rada bi cerkev in kapitelj podpirala cesarico in »skrbela za spretne, dobre in pobožne učitelje in tem potem pospeševala krščanstvo in blagostanje države«, a da ne moreta tega storiti zarad slabega gmotnega položaja.
Tako je polagoma izvrševala šolska oblast svoj šolsko-osnovni načrt.1)
Seveda ni šlo tako hitro, kakor so iskreni členi šolske komisije želeli; vendar so poročali 1777. 1., daje na Koroškem
') L. 1777. so imeli na slovenskem Koroškem te-le šole: V Celovcu normalko, predmestno šolo, uršulinsko šolo in šolo v sirotišču; učitelje so imeli v Osojah, Velikovcu, v Podkloštru; duhovniki so poučevali v Dobrli Vesi (poleg organista), v Grebinju Jsamostanu), Rablju; organisti pa so učili v ostalih šolah: v Guštanju, Železni Kapli, Pliberku, Borovljah, Podgorjanih, Štebnju na Žili. na Brdu; v Šmohoru je učil tržni pisar, ki je bil zajedno organist.
že 117 po šolskih zakonih osnovanih šol ibrez Celovca); 23. septembra 1779 je komisija štela 142 »rednih« in 50 drugih šol, dočim je bilo treba za celo deželo 240 šol. Dne 18. oktobra 1780. 1. je poročal Groller, da je v redu že 150 šol in nedostaje samo še 89 (kmetiških) šol, a to v krajih, kjer je zarad nedostatka potrebne zaloge in iz drugih razlogov malo upanja, da tam sploh dobe kdaj šolo; Groller je smatral nalogo svojo s tem uspehom že nekako dovršeno in je hotel, naj se druge šole, ki so jih bili postavili v prvotni načrt, iz navedenih razlogov za sedaj kar izpuste. Dasi je naziv »redne šole« vsaj glede premnogih šol smatrati za evfemizem, so vendar na Koroškem v primeroma kratki dobi dosegli takih uspehov, da so zarad njih zavidale sosednje kronovine Korotancem. Naravno je pa, da je šolska komisija pošiljala s poročili o svojih uspehih zajedno tudi celo kopo pritožeb na Dunaj, katerih nočem navajati več, ker so bile iste, kakor v ostalih deželah one dobe sploh. Slične so si bile razmere tu v tem, da so se tudi na Koroškem dali preslepiti po nazivu »nemške« šole in so pozabili, da mora šola biti za narod — »narodna« šola. Zato niso skrbeli za slovenske knjige, izvzemši jedno knjigo: dunajski katekizem, katerega je šolska komisija velela (1777) posloveniti, »da se olajša trud veroučiteljev v tistih krajih te dežele, ki so zvečine slovenski«; a prestava »doslej še ni došla«, pozneje se je baje dostavila. Vse druge knjige (začenši s »plateltofom«) so bile v slovenskih šolah iste kakor v nemških krajih.1) Ako pa pomislimo, da so že takrat po slovenskem Korotanu nameščali tu in tam trde Nemce za učitelje, in da so na drugi strani slovenskim cerkovnikom v nemškem pripravniškem tečaju in po nemških metodnih knjigah bržčas silo malo sokratiške metode v glavo vbili, se ne bomo čudili neprenehanim tožbam šolske komisije koroške, ki pa ni uvidela, da slepo hodi za opatom saganskim tudi tam, kjer bi bil že zdravi razum sam hodil druga pota.
Iz dobe do 1805. 1.
Zasledujoč zgodovino prvih poskusov osnovanja novodobne narodne šole smo dospeli do dobe cesarja Jožefa II.,
') Slučajno mi je prišel v roke odlomek zemljepisne učne knjige, katero je spisal Felbiger za narodne šole. V tem načrtu izvaja opat ime Korošcev iz „Karintier, Korintier", Ljubelj je baje med Koroško in Štajersko, ,,der wordliche See im untern Krain ist der grofite", Drava teče od vzhoda proti zapadu, Ljubelj je najvišja gora na Koroškem. — Na Dunaju so previdoma pošiljali Felbigerjeve zemljepisne — kozle šolskim komisijam pojedinih kronovin, sluteč, da jih tam že postrele.
za katerega je prebujno nadvladal »prosvetljeni absolutizem« na vseh straneh javne uprave. Seveda se doba sinov velike cesarice ne razločuje v bistvu od vladnih načel do 1780. 1.; načela so bila ista, samo v tem si nasprotujeta osobito prvo-rojeni sin in mati, da ni jemal sin ozira na razmere, katerim je Marija Terezija s finim taktom prizanašala; sedaj je drevila državna ladja viharno naprej, ne meneč se za nevarnosti, prežeče na neprevidnega krmarja.
V tisti stroki politike pa, o kateri nam je govoriti v tej razpravi, je ostala tudi za Jožefa in njegovih naslednikov vlada blizu v starem tiru. Načeloma sta glede šole bila mati in sin popolnoma v soglasju: tudi Jožef II. je cenil narodno izobraženje, morebiti še bolj nego mati njegova, samo da je v njegovih nazorih o nalogi šole sploh še manj idealizma nego v materinih; po tisti presuhi koristnosti, ki je bila vrhovni cilj vse državniške .modrosti, je hlepela doba po 1780. 1. še odločneje nego poprej; osnovni šolski pouk se je videl državnikom te dobe še bolj nego poprej temeljni pogoj človeške sreče; zato je Jožef II. pospeševal, kolikor je mogel, razširjanje narodne šole, pomnoženje šol, izvrševanje »sagan-ske« metode. To je bil zahteval že 1772. 1. povodom posvetovanj o načrtu grofa Pergena. Že takrat se je bil izjavil za radikalno načelo, kateremu ni mogla pritrditi nikdar Marija Terezija: zahteval je »brezuvetno« nadzorovanje šol po državnih organih, brezuvetno gospodstvo države na šolskem polju, katero je mati — če tudi ne načeloma, pa vsaj de facto — še prepuščala cerkvenim organom. Jožef II. je že 1772. 1. zahteval, da se podredi i veronauk izključno državnemu nadzorstvu, da je popolnoma izključiti vpliv cerkve na šolo sploh; kjer pa sodeluje cerkev pri šoli, naj stori to zgolj kot organ države.
Glede podrobnosti Jožefove šolske politike naj zadoščajo nastopne črtice: Strože nego poprej se je vlada izrekla za občno šolsko dolžnost in šestletno šolanje (od 6. do 12. leta); oproščati sme otroke le šolski komisar in samo takrat, ako so ovire šolanju zares nepremagljive. Šolo je ustanoviti v vseh krajih, kjer imajo svojega duhovnika in krstno knjigo, pa tudi tam, kjer je v okrožju pol ure *) 100 za šolo godnih otrok; če je pa kraj hribovit ali močviren, je pa šola potrebna tudi za manjši broj otrok. Učitelj ne poučuj več nego sto otrok, če jih je več, imenuj se še »pristav«, za 200 otrok je pa treba dveh učiteljev. Učiteljem je namenil cesar 100 do
') Kumerdeja so morali 1789.1. poučiti, da ni umeti „pol ure" v matematičnem smislu. Poskusili so v Ljubljani uvesti šolske okraje, kar pa ni šlo. Schulztg. 1893. 179.
150 gld. plače,1) a morajo pohajati pripravniški tečaj in opravljati tudi cerkovniška opravila. Prijatelj šolnine Jožef II. ni bil, češ, da mora država skrbeti za dobro šolo; ker je hotel kolikor mogoče razširiti šolanje in izobraženje narodove mase, ni mogel biti prijatelj šolnine, ki je obremenila podložnika in mu zanetila mržnjo zoper šolo. Vendar pa ni ostal dosledno pri tem načelu, nego oprostil pozneje samo revne dečke šolnine; med revne dečke so pa šteli vse dečke beračev, revnih gostačev, kočarjev (kajžarjev) in vse, ki »sebe in družino trdo živijo«. Nadrobno so ukazali, kakošno mora biti šolsko poslopje, šolske sobe in njih oprava, koliko sob in drugih prostorov imej učiteljevo stanovanje, kdo prispevaj k stroškom šole (srenja delaj tlako, gosposka daj gradivo, patron plačaj rokodelce, če treba, prispevaj verski in študijski zaklad). Vpeljal je Jožef II. šolski patron a t (država, gosposka, srenja, župnik ali tudi župnik in srenja), patron imenuj učitelja, a imenovanje je veljavno stoprav, ako je dobilo potrdilo okrožnega urada. Pomnožil je ugled učiteljem, prepovedujoč nadzornikom, da ne smejo učiteljev tikati ali vikati, nego jih morajo osobito vpričo župnika in uradnikov (»ki tako radi učitelje tikajo«) nagovoriti z »gospodom«. Značaj šole kot državnega zavoda je vlada strogo varovala. Ko so kranjski stanovi (1789) zahtevali pravico, imenovati učitelje, in se pozivali na stroške, katere jim je naložila zgradba normalčne hiše. je Jožef II. odločno odklonil to prošnjo. Doslednosti pa v tej šolski politiki ni povsod; zgodilo se je, da je cesar sam prikrajšal na dve leti šolsko dobo dečkom, želečim učiti se rokodelstva, češ, da taki roditelji laže vzdržujejo svoje otroke, tovarnarji pa imajo dovolj delavnih rok za manjša opravila,2) a ni hotel dovoliti drugim otrokom izstopa iz šole pred koncem šolskega leta, da bi šli n. pr. past; niti najsiromaš-nejših otrok ni hotel popolnoma oprostiti šolskega pouka. Ker je bil pa Jožef II. v vsem javnem življenju za jedno-ličnost, tudi ni privolil Zidom na Primorskem, da bi podaljšali šolsko dobo do 16. leta; to posebnost je takoj odpravil (1787).
Zidali so tedaj nasledniki Marije Terezije dalje na podlagi Felbigerjeve osnove do »politične šolsko ustave«. Krep-keje nego cesarica pa je cesar Jožef II. posegel v cerkveno imetje in odkazal šolam precejšnji del dohodkov razpuščenih
4) A všteti ni pristojbine za zvonjenje ob hudi uri, niti majhnih daril, n. pr. jajc, klobas, drv itd. Kar dobiva učitelj v surovinah, mora biti dobro in pošteno merjeno; za to skrbi srenja. Vse učiteljeve dohodke pobiraj občina, ne pa učitelj, ter jih njemu izročaj.
2) Wolf, Histor. Skizzen 13.
bratovščin;1) samostanom ni odvzel dolžnosti, ustanoviti šolo, ako nočejo izgubiti vseh prebitkov v prid šolskemu zakladu, pa tudi koroškim stanovom ni dovolil zgraditi novega gledališča, nego odredil, da je porabiti dotično svoto (18.300 gld.) za šole.
Važna je bila prememba vodstva avstrijskega šolstva. Opat Felbiger ni bil tako priljubljen pri Jožefu II kakor pri Mariji Tereziji; s svojim samostojnim ravnanjem si je že za časa cesarice nakopal marsikaj sovraštva na glavo in že zdavnaj bi bil padel, da ga ni držala sama Marija Terezija, ki je tudi temu možu nasproti kazala svoje blago srce polno hvaležnosti za usluge, katere je bil Felbiger storil njej in državi. Z njenim sinom pa se kar nič ni mogel sporazumeti, in ko je hotel tudi osnovanje in nadzorovanje vojaških šol potegniti na-se, se je konflikt tako poostril, da je Felbiger odstopil. Naslednik mu je bil kot »generalni ravnatelj narodnega šolstva« duhovnik G a 11; ko pa je ta postal (1788) škof v Lincu, je postal duša vseavstrijskemu narodnemu šolstvu naš rojak, stolni kanonik dunajski, Jožef Spendov. Ta mož je vplival potem na naše šolstvo dolgo vrsto let, ne samo v šolskopolitičnem, nego tudi v metodičnem oziru. Bil je nekaj časa katehet dunajske normalke, od 1786. I. počenši je vežbal dunajske bogoslovce v katehetiki. Najvišja oblast je, priporočujoč ga za namestnika Gallu, poudarjala, »da je kot katehet prvi pokazal zgled in vzor poučevanja, ki je jedini primeren otroški dobi, in ki ga je pozneje vstopivši nadzornik Gall uvedel tudi pri drugih predmetih«. Pozneje je bil prvi namestili rektor dunajskega generalnega semenišča in 1. 1788. je postal vrhovni šolski nadzornik nižeavstrijski in kot tak je bil svetovalec vladi v vseh šolskih stvareh cele države; bilje zajedno stolni kanonik dunajski. Jožef Spendov je bil prvi sotrudnik pri preosnovi šolstva 1805. 1.; 1816. I. pa je odložil šolsko nadzorstvo; cesar pa ga je imenoval stolnim proštom dunajskim. V dekretu čitaš besede: »ob vitae integritatem, morumtjue puritatem et ob comparata sibi praeprimis de promovenda scholarum nationalium institutione per seriem multorum annorum singularia merita«. Umrl je stoprav 16. prosinca 1840. Zal, da ni Jožef Spendov še našel životopisca, ki bi opisal nepristranski njegovo delovanje v obojnem oziru, v šolskopolitičnem in metodičnem. Upam, da se te dolžnosti napram našemu važnemu rojaku zave in jo izpolni najprej modrica zgodovine slovenske! Tam bo tudi umestno, govoriti o duhu šolske reforme in šole sploh.
4) To je neslo na Štajerskem 2800 gld., na Koroškem 600 gld., na Kranjskem 350 gld. 1. 1789.
y
bolstvo v pojedinih kronovinah vodil je še vedno poročevalec šolske komisije, oziroma gubernija. Za dobe Jožefa II. je to mesto v notranjeavstrijskib deželah zavzemal bivši poročevalec kranjske šolske komisije, grof Edling, kije bil za to mesto gotovo najsposobnejši. Šolsko nadzorstvo v pojedinih okrajih je pa Jožef poveril novim uradnikom okrožnih glavarstev, »okrožnim šolskim komisarjem«, ki so bili prav za prav najvažnejši činitelj šolske uprave. Spočetka je bil ta uradnik nekak dvoživec; okrožni glavar ga je rabil često najprej za vsakovrstne druge opravke in mu je pustil samo malo časa za šolska opravila. Dne 1. avgusta 1788. 1. pa je ukazala dvorna kancelija, da se mora okrajni šolski komisar baviti z nešolskimi stvarmi samo tedaj, ako je opravil vse šolske posle. »Nikdar se mu ne smejo oprtati ona opravila kot glavni opravki.« Prevzeli so ti uradniki sedaj tudi tisto nadzorovanje šol, katero so imeli dotlej ravnatelji normalk. Instrukcija za okrajne šolske komisarje (1785) je zahtevala za to mesto šolnikov, ne pa mož, »katerim je ta posel samo lestvica do hitrejšega povišanja«. Z nešolniki so slabo izhajali, n. pr. z novomeškim baronom Grimšičem, ki je imel vedno dosti drugih opravil in je popolnoma zanemaril šole svojega okrožja. Z zahtevo, da bodi okrajni šolski komisar šolnik, so zapre-čili časih nameščenje visokorodnih aspirantov za politična upravna mesta. Stroške šolskega nadzorstva so plačevali iz bratovščinskega imetja; a Edling bi bil najrajši do-tično svoto (8300 gld.) porabil za zboljšanje učiteljske plače, deželnemu višjemu nadzorniku pa nakazal dohodke kake prebende.
Med najboljše okrajne šolske komisarje je šteti Antona Linharta, o katerem poroča gubernij (17. prosinca 1789), da se je »v tem poslu izredno odlikoval«. V Celju pa je posloval od 1787. 1. dalje Blaže Kumerdej; nameščenje njegovo v Celju se je gotovo zgodilo pod vplivom Edlingovim. Po petletnem poslovanju je šel v isti službi v Ljubljano nazaj.
Okrajne šolske nadzornike so podpirali kraj ni šolski nadzorniki, katere so zvali tudi »šolske prijatelje«. Ti možje, izbrani izmed duhovske1) in posvetne inteligence, so opravljali svoj »častni posel« navadno jako nečastno, dokler niso poverili tega posla komisarjem nabornih okrajev, ki so si smeli imenovati namestnike. Komisarji so nadzorovali učitelja glede na točno izvrševanje njegovih dolžnosti, na opravo
') L. 1783. je vlada sporazumno s škofi poklicala nekatere duhovnike v posebne tečaje za „šolske vizitatorje" pri normalkah in glavnih šolah. V Celju je trajal ta tečaj samo tri ali štiri dni! Napravili so izpit iz „veronauka in dolžnosti šolskega nadzorovanja".
šole itd.; izrecno jim je pa bilo prepovedano, da ne smejo dajati nikdar ukazov, nego smejo samo poročati (graški gubernij 29. avgusta 1787). Baš ti »šolniki« pa so največ zmešnjav povzročili pri šolstvu, samovoljno pretiravajoč vladne ukaze, katerih duha često niso umeli, ker niso imeli nobenega pojma o metodiki in se tudi niso brigali zanjo.
Kako se je razvijalo narodno šolstvo v tej dobi v pojedin i h kronovinah, tega ne bodemo slikali po kronovinah, nego navedemo v kratkem pregledu nekatere ovire, s katerimi se je posebno morala boriti šola v tisti svoji detinski dobi.
Jožef II. je natanko določil prispevanje za šolske zgradbe; a moral je često tolmačiti ali popolnjevati svojo naredbo. Prepir zarad šole v Mali Nedelji n. pr. je dal 1786. 1. povod, cla je dvorna kancelija odločila: šolo zidaj patron, stroške za kurjavo, knjige, stanovanje in opravo plačuj v cesarskih mestih »domestikum«, pri drugih pa grajščinska gosposka. Dve leti pozneje so pa na predlog mariborskega okrožnega glavarstva in gubernija to zopet morali še natančneje določiti: drva za šolo dajaj gosposka, ako ima svoje gozde, n. pr. šest sežnjev na leto, za polovico jo odškoduj cerkveni patron, podložniki pa naj posekajo, razcepijo in zvozijo drva; kjer pa ni gozdov, naj se pa stroški za drva razdele med te tri stranke. Prišlo pa je skoraj v vsakem pojedinem slučaju do nove pravde o dolžnostih srenje, gosposke in cerkve napram šoli.
Prenapetim zahtevam oblasti je moral cesar sam tu in tam ugovarjati. L. 1787. je poučil notranjeavstrijski gubernij, da ne gre šiloma jemati kmetu sveta, potrebnega za stav-bišče šoli; če ni zlepa doseči sporazumljenja, je izbrati drugo stavbišče, »kajti v takih slučajih se je skrbno ogibati vsakemu moranju, če ne, bi se vzbudila mržnja zoper šolstvo in kmet bi mu bil še bolj neprijazen«. Zgodilo se je tudi, da se je moralo naravnost z Dunaja prepovedati, da se no sme rabiti šolska soba za — mesnico (1785).
Cerkvene patrone je hotel cesar primorati, da prevzeme) tudi za šolo velika bremena; temu so se marsikateri izognili s tem, da so se odrekli patronovim pravicam, n. pr.
grof Thurn v Proseku. Saj bi bilo to breme često res neznosno; gubernij tržaški je poročal 1785. 1., da bi moral nekateri grajščak skrbeti za več, da celo za 12 do 25 šol, tako da bi dotični prispevki vkup snedli ves letni dohodek, Admontski samostan bi moral zidati 19 šol, stroške so preračunih na 47.761 gld., vsled priziva so dovolili, da samostan dovrši samo šole, katere so že začeli graditi (1788). Za tržaško okolico bi bil tržaški magistrat mogel več storiti, nego tržaški kanoniki pri »svojih siromašnih dohodkih«. Škof tržaški bi
imel prispevati za bazoviško šolo, a se je tudi branil. Župnik v Laškem Trgu je bil patron šestorici župnih cerkva, tudi rateški; seveda se je tudi branil ogromnih stroškov za toliko cerkev, tembolj, ker je bil samo patronski reprezentant, ne pa patron suo jure (1790). Kako v teh razmerah dobiti potrebnih sredstev za šolo? Kjer plačujejo šolnino, tam kmet ne pošilja otrok v šolo, in učitelj je brez dohodka. Mesto šolnine je bolje uvesti šolski davek, a nizek, in ozirati se je na število glav vsake obitelji; to bi neslo 6000 do 7000 gld. na leto, potem bi nekaj še vrgle zapuščine itd.
Na Dunaju so pa rekli, da ostanejo prispevki patronov, srenj in gosposk *) za ustanovitev šol; imenoma ima mesto tržaško kot gosposka dolžnost, ustanoviti šole v tržaški okolici; ako bi se ustavljala, se primoraj storiti, kar ji je dolžnost. Pa tudi to je malo izdalo; l. 1789. toži guberiiij tržaški, da je na Primorskem stoprav 10 trivijalk. vštevši nunske šole v Trstu, Gorici, Korminu, dekliški šoli v Gorici in Gradiški in židovski šoli v Trstu in Gorici. Saj je pa bilo res nemogoče osnovati toliko šol, kolikor je bilo župnij, ali osnovati šolo tam, kjer je bilo v okrožju polurnem neko gotovo število za šolo godnih otrok. Zato je rekel gubernij tržaški, da bode zadoščala po jedna šola v središču tjraj-ščinskih gospodstev (Jurisdictionsbezirk), in da se uvedi pol-dnevni pouk in pobiraj jako skromna šolnina. Pri tej priliki seje pokazalo, da se tolminska gosposka ni še nič bolj vnela za šolo, kakor za časa Torresovega; branila se je plačati bornih 27 gld. 48 kr. za prve potrebščine tolminske šole. Včasih je pa tudi katera gosposka, oziroma srenja kljubovala državni oblasti na nam danes nedoumen način, kakor toži okrožni šolski komisar Kumerdej glede teharske občine, ki je bila seveda sama svoja gosposka (Edeltum Tuchern) in se je dolgo časa branila zidati šolo; potlej je nabavila nekaj gradiva, a zidati ni začela, nego zopet prodala gradivo. Obetali so, da dado učitelju vse, kar mu bo treba, a ko je prišel učitelj, je moral kmalu zopet pobrati kopita, ker ni hotel biti — kakor trdi Kumerdej — župnikov strežaj; ko je prišel nov učitelj, ni bilo najti ni zanj v celili Teharjih niti jedne sobice.
Ako je državna uprava naletela na take težkoče, je včasih odjenjala; ko je tržaški magistrat bil osnoval dve nemški in dve italijanski trivijalki v mestu, so rekli na
') L. 1791. je tožil okrožni šolski komisar goriški, da ne mara korminski grajščak grof Delmestri „nemške šole, ker je sovražnik nemščini". Na Dunaju so pa rekli, da naj se le prisili grof, da stori, kar je njegova dolžnost.
Dunaju, da te šole zadoščajo za tržaško mladino, saj uspeva tudi elementarni razred dobro in preskrbuje normalko s svojimi »jednakomerno« izšolanimi laškimi in slovenskimi učenci. Za okolico so bili veleli ustanoviti trivijalko na Pro-seku; potrebni sta se jim zdeli tudi šoli v Bazovici in na Opčinah, a gubernij tržaški je podpiral magistrat, ki je trdil, da tam ni nikjer primernih poslopij, in da sploh v okolici ne gre osnovati šol, ker ni novcev. Ta argumentum je končno obveljal; dasi je gubernij tožil in tožil, da ima ozemlje tržaškega gubernija tako malo šol, in da se nikdo ne briga za to prevažno stvar, ostalo je vendar vedno pri »starem« celo po mnenju takih ljudi, ki zadovole s še tako neznatnimi' uspehi.
Napredek pa je le mogoč tam, kjer se dobrim nameram vlade pokori narod; kjer ne najde vlada pokorščine, mora upotrebiti strogost. Marija Terezija ni rabila rada sile, so-sebno pri šolskih reformah ne, da bi ne izzvala upornosti narodove. Drugače je mislil Jožef II.
Jožef II. se ni tako plašil prisilnih sredstev, kakor mati njegova; ljudi je treba prisiliti, da so srečni, to je bilo njegovo načelo; to je upqtrebljeval tudi pri šoli napram roditeljem, ki niso hoteli pošiljati otrok v šolo, ali pa so jih pošiljali samo jako neredno. L. 1785. je odredil na predlog notranjeavstrijskega gubernija, da je vzeti vsem siromakom miloščino iz ubožnega zaklada, ako ne pošiljajo otrok v šolo; premožnejšim roditeljem je naložiti dvojno šolnino, kjer se ne plačuje sicer nič šolnine. Denarnih glob pa jožefinska vlada načelno ni nalagala siromašnim ljudem, 11. pr. kmetom in rokodelcem; kaznovali so jih s tlako pri javnih delih ali pa tudi z — batino, kakor je to cesar dopustil 12. listopada 1787 glede »popolnoma revnih roditeljev«; povod so mu dale pritožbe tržaškega gubernija. Okrožnim glavarstvom so vedno in vedno trobili: Prisilite stariše, da ne zadržujejo otrok od šole; poučujte jih ustno in v okrožnicah; da bi se to omogočilo tudi najrevnejšim obiteljim, so na kmetih uvedli poldnčvni pouk;1) sedaj so se nadejali, da dado roditelji vsaj za pol dneva dopusta otrokom, da gredo v šolo, popustivši domača dela. Čeprav pa je zval Spendov izgovor revnejših ljudi, da zarad bede ne morejo storiti niti tega, golo pretvezo, vendar niso mogli povsod izvršiti cesarjevega ukaza; kmet je vendar rajši pošiljal otroke živino past nego v šolo, ali pa je dal sina rokodelstva učit, ne da bi ga bil pošiljal v šolo vsaj nekaj let. Tu so bili zaman tudi cesarjevi ukazi, da ne sme
') Razdelili so šolarčke v vseh trivijalkah v „Buchstabenkenner" in „Buchstabierer".
nobena rokodelska zadruga imenovati vajenca pomagačem, ako nima predpisanega šolskega spričevala.1) Vendar pa ni hotela vlada odobriti nasveta ravnatelja Fricka, da je bodoče rokodelske učence prisiliti, da pohajajo vse tečaje normalke. Preostri niso smeli biti okrožni uradi s tistimi stariši, ki niso hoteli pošiljati otrok v šolo ob odpravljenih praznikih, kateri so veljali ljudem še vedno za praznike. Dunajska vlada jo dovolila notranjeavstrijskemu guberniju v takih slučajih kaznovati ljudi samo s podvojeno šolnino, »kajti sicer bi še pomnožil mržnjo proti šoli, ker ravnajo ljudje po načelih, katera morejo premagati samo čas in pa boljši pojmi, katere naj bi širili duhovniki«.
Gotovo je, da so slabega napredovanja sokrivi bili v mnogih krajih vladni organi sami, deloma nemarno izvršujoč cesarske ukaze, deloma pa tudi pretirajoč jih. Izrečno glede Kranjskega je grajal šolski nadzornik Spendov, da so osnovali šole v takih krajih, kjer je bilo samo 12 do 15 za šolo godnih otrok. Vlada je prišla do uverjenja, da ne gre osnovati novih šol, dokler ni zajamčen obs.toj že ustanovljenim šolam in sosebno, dokler primanjkuje za šolo najpotrebnejšega —• učiteljev, zakaj niti za denar ni bilo takrat včasih dobiti dobrih učiteljev.
Normalke so izvežbale pičlo število učiteljev, in še med temi je bilo več plev nego zrn; par tednov trajajoči pripravniški tečaj ni preustrojil ni starejših ni mlajših »učiteljev« v »pedagoge« s potrebno znanstveno in metodično sposobnostjo;2) boljših glav pa tista borna plača ni mogla privabiti v vrste učiteljev. Zato so morali misliti na primerne po-močke za silo.
V nekaterih deželah so želeli porabiti za šolski pouk gojence generalnih semenišč. L. 1788. je sklenil gubernij tržaški osnovati več novih trivijalk v avstrijski Istri (Pazin, Pičan, Kastva, Zminj in Cattignana) in je zahteval za učitelje šest gojencev generalnega semenišča. Jožef II. je odbil prošnjo, češ, da bodo šli mladi bogoslovci po dovršenih študijah takoj v dušno pastirstvo. Sedaj (1789) je gubernij ponovil prošnjo, zahtevajoč tistih šest bogoslovcev za učiteljski in kap lanski posel in nadejajoč se od njih
0 Izvzeti so biti vajenci iz krajev brez šol. Proti onemu ukazu so se n. pr. jako odločno postavile po robu ljubljanske zadruge ; branile so se sprejeti ga, tožeč o neredu v cerkvi pri krščanskem nauku; dečki so se vedli tam tako razposajeno, da je izpovedal neki mojster, da je prišel njegov sin oni dan ,,brez kite domov". Laib. Schulztg. 1893. 179.
V Celovcu celo tri leta niso nič vežbali pripravnikov (1787 do 1790). V Mariboru so pa ravnatelja po polčetrtoletnem poslovanju še jedenkrat pozvali v pripravniški tečaj v Gradec in ga potlej odslovili.
največ uspeha, kajti sedaj ima »Istra komaj pet duhovnikov, ki znajo nemški«; kjer se bodo osnovale šole, je pa tudi treba kaplanov. Da so pa šole tam potrebne, to je dokazoval gubernij tako-le: »V Istri je stanovalstvo še jako surovo in brez omike, kakor smo videli natanko povodom uvedenja katekizma v ilirščini, katero je velel dvorni ukaz z dne 6. novembra.«') Šestorica seminaristov bi že rada nastopila nova mesta, če ne, izgubi veselje do šole, »saj ni bilo lahko jih pregovoriti«; ker znajo dosti jezikov in hočejo služiti za pičlo mezdo, ki ni v pravem razmerju s sposobnostjo teh mladeničev, je treba takoj sprejeti ponudbo. Ako bodo ljudje imeli domače šole, ne bodo več pošiljali otrok v benečanske kraje, v Koper in Dalmacijo. »Je i i mar čudo, da opazujemo pri večini Istrijanov samo benečansko mišljenje (kakor je to opomnilo že 1784. 1. poročilo o šolski vizitaciji)? Da ne bi pohajali podložniki tujih šol, so se ustanovile v dednih deželah tu in tam celo visoke šole; tem laže bi bilo osnovati trivijalke, ki stanejo jako malo.« Ce je cesar dovolil 139.000 gld. za državne stavbe v Istri, tem'gotoveje dovoli tistih 1800 gld. za šole; čez nekaj let bodo ljudje sami podpirali šolo, uvidevši, kako je koristna. »Rajše naj se opuste vse šole po drugih krono-vinah, nego da bi se puščala brez šole ta deželica, ki je zarad meje in iz drugih . . . razlogov prevažna, a seje doslej zanemarjala.« Šole pouče narod o dolžnostih napram vladarju in ga rešijo predsodkov, »katere mu, žal, le pregloboko vceplja večina ondotnih dušnih pastirjev«; to je uvidel tudi prošt pazinski. Tudi glede vojaščine bo šola koristila, kajti sedaj se mladeniči samo zato boje vojaške službe, ker ne znajo nemški, in zato beže v beneško Primorje, tam se potem naselijo in so torej izgubljeni za našo državo. Tako so izgubili v Lovrani, Vdovskem itd. najboljše mornarje. Guberniju bi seminaristi najbolj dobro došli, ker so vešči katehetiki in novi metodi, in »ker ne vpliva na narod, kakršen je doslej še istrski, resnica kot resnica, temveč samo zato, ker se mu bo predavala po duhovnikih in domačinih; to je istina, ki jo jasno potrjuje zgodovina prosvete vseh narodov in vsakdanja skušnja«.
Dvorna komisija za duhovske stvari ni bila za predlog gubernija: Kakor se ne sme porabiti dohodek verskega zaklada, ki je itak prepičel, za šolske stroške, tako tudi ne kaže bogoslovcev odvračati od duhovskega poklica; najmanj pa v Istri in na Kranjskem, ker je zarad jezikovnih razmer osobito v teh deželah težko dobiti za dušne pastirstvo spo-
') Kdo nam pojasni dogodek, katerega ima vlada tu v mislih?
14*
sobnih oseb; saj bogoslovci tudi niso izvežbani za šolo, niti ni dokazana potreba nameščenja kooperatorjev.
• Dvorno knjigovodstvo pa je pritrdilo guberniju, seveda s prav čudnim, a za ono in še dokaj poznejšo dobo značilnim razlogom, češ, da je dobilo fasije onih šest župnij, za katere je osnovati šole, fasije pa so pisane »v italijanščini, in uprav ta okoliščina dokazuje, da je tam treba namestiti za kaplanske službe seminariste, da se ondi razširi nemščina i kajti semi-naristi znajo popolnoma i jezik i novo metodo)«. Verski zaklad bi dajal za šest kaplanov 900 gld., študijski zaklad pa za poučevanje 900 gld. doklade.
Dvorni kanceliji pak se ni mudilo, zato je odklonila vse nasvete, dostavljaje, da se uvedi tam doli šolstvo po okoliščinah, in času brez izrednih naprav in z rednimi denarnimi sredstvi; največ uspeha se je nadejala dvorna kancelija od »vpliva boljšega mišljenja, od časa in sosebno od zgleda bodočih, bolje izobraženih duhovnikov«. Ker pa ni šlo vse odlašati na prihodnost, so napravili v Istri neki drug poskus: namestni ravnatelj generalnega semenišča, Nikola Peršič, se je sam ponudil, da hoče iz same ljubezni do domovine potovati po Istri in tako nekako »ambulando« kolikor toliko poučiti duhovnike v novi sokratiški metodi. To se mu je dovolilo. Pazinski in lovranski dekan sta ga podpirala, pozvavši svojo duhovščino k temu pouku; duhovniki so prišli res vsi brez obotave; isto se je zgodilo v škotiji gradiščanski po letu 1789. Gubernij je poročal (21. novembra 1789), da se sicer mnogo ni doseglo, a da »je ta poskus prepričevalen dokaz, da se bodo istrski duhovniki trudili izpolniti svojo dolžnost in da bodo poučevali mladino«. Že sedaj bo mogoče otvoriti redne šole v Lovrani, Pazinu, Pičanu in Boljunu, kjer bode namestiti izprašane učitelje, duhovnikom pa prepustiti veronauk. Gubernij se nadeja, da odslej gosposke, duhovščina in srenje rade kaj store za šolstvo, in da se bode šolstvo odslej bolj razširjalo po Istri. Na Dunaju so odobrili Peršičevo delovanje in so ga pohvalili; pohvalili so pa tudi ostale istrske duhovnike (9. grudna 17891.
Nič boljše sreče ni imel grof Edling, oziroma graški gubernij s poskusom, pospešiti izvežbanje učiteljev po gojencih generalnih semenišč. Ker je vlada velela (1786i pošiljati vsako leto tri bogoslovce iz Gradca na Dunaj, da se tam nauče normalne metode in katehizovanja, so mislili nekateri, da poverijo tem možem važnejšo ulogo pri šolstvu; a varali so se, kajti oni trije so ostali v semenišču kot prefekti. Edling je nasvetoval (1789), da je poslati tiste bogoslovce kot kaplane v okrožna mesta, kjer so šolski oglede in »vzorne« (»zgledne«) šole; Ija bi bilo poslati potem vse duhovnike iz obližja, da
jih oni bivši gojenec generalnega semenišča tri mesece poučuje v novi metodi; stroške bi jim povrnile cerkvene blagaj-nice ali pa jezuitski zaklad. Na Dunaju so pa ta nasvet ravno tako odločno odbili, češ, da je popolnoma neumesten, kakor drugi nasvet, da je izvežbati najboljše učitelje v normalki v Gradcu, ti naj se imenujejo »vzornimi« učitelji in naj vežbajo potem druge učitelje, in sicer ob počitnicah; stroške bi plačali stanovi, ker bi imela korist od te naprave vsa dežela. Pri tej priliki se je omenilo, da je bil v Celovcu normalčni ravnatelj, ki ni nikdar pohajal normalke; torej se je samouk izvežbal.
Za poučevanje so nameščali tudi sedaj redovnike; a tožili so, da samostanski predstojniki najboljše menihe nameščajo v dušnem pastirstvu, dočim nasvetujejo za šolo večinoma kakega izvrženega in za samostanske posle nesposobnega moža; od takega izmečka se ni nadejati nobenega dobrega učiteljevanja (graški ravnatelj Frinkenberg 25. junija 1774). Temu so hoteli pri guberniju in dvorni kanceliji priti v okom z naredbo, da mora iz samostanov okrožni glavar izbirati dotične redovnike-učitelje in posebno gledati na to, da je dotičnik popolnoma zmožen za šolstvo, da je zgovoren in »ima zdrave prsi«.
Zahtevali so strogo enojnost pri katehizovanju v cerkvah; zabičevali so duhovščini, da se točno drži predpisane metode in »ne vpletaj bedarij in izmišljenih pravljic; če se to pa vendar pripeti, je takoj naznaniti guberniju, ki kateheta nemudoma odstavi« (1784). Ker je za učitelje bila trda, so dovolili, da vežbajo goriški piaristi sposobne mladeniče pol leta ali celo leto v novi metodi; dovolili so takim mladeničem celo po 6 gld. mesečne podpore iz šolskega zaklada (1785). Celjsko okrožno glavarstvo je pa nasvetovalo nameščenje zmožnih meniških bratov (lajikov) za učitelje na trivijalkah (1786); gubernij je pohvalil nasvet, »kajti njih število ni sedaj, ko se je toliko redovnikov uvrstilo med dušne pastirje, v nobenem razmerju s številom redovnikov-mašnikov, pač pa nalaga njih vzdrževanje narodu vedno večje breme, ne da bi imel narod od njih katere koristi, marveč celo škodujejo s svojim beračenjem dohodkom ubožnih zakladov«. Dvorna kancelija je (9. grudna 1786) pritrdila temu nasvetu, dostavši pogoj, da se je omejiti na brate-nemašnike razpu-ščenih samostanov, ki pa morajo napraviti izpit in dokazati, da znajo lepo pisati in »imajo potrebni pojem o deželnem in nemškem jeziku«; izpit je bil potreben, ker so bili oni bratje-lajiki večinoma rokodelci, izmed katerih nekateri niso znali ni čitati ni pisati. Končno jim je dvorna kancelija še
izrečno priporočevala »uljudno vedenje« in »potrebno potrpežljivost« z učenci.
Omenili smo že, da so 1779. 1. prevzeli piaristi goriško normalko; prevzeli so s to šolo vred tudi nadzorovanje kmetiških šol. Rada bi bila vlada tržaško normalko oprtala minoritom, a red ni imel za višje razrede dosti sposobnih mož, za elementarnico pa niso mogli namestiti minoritov, ker niso znali dosti slovenski in italijanski. Mestni šoli v Mariboru in na Ptujem pa sta dobili minoritske voditelje in učitelje (1782). V Kamniku so izročili trivijalko frančiškanom; za plačilo so jim izročili dohodke nekega benelicija sv. Trojice, ustanovljenega 1458. 1. Sprožil je to naredbo nadduhovnik Taufferer že 1780. 1., pritrdil mu je grof Edling; in oba sta končno vendar (1783) dognala stvar vkljub ugovorom gorenjskega nadduhovnika, mestnega sveta kamniškega kot upravitelja ustanove s pravico prezentacije, deželnega glavarstva in dvorne kancelije. Mesto je bilo oddalo ustanovo nekemu duhovniku Jenčiču, ki se je zavezal rade volje, da hoče poučevati; sedaj so benelicij izročili frančiškanom, ki so šolo kmalu preosnovali v glavno šolo;1) prejšnjo prošnjo za glavno šolo so na Dunaju odbili, češ, da nivza glavno šolo potrebne zaloge. Jako pohvalili so nune v Škotji Loki zarad dobrih šolskih uspehov. Včasih so spodbujali redovnike s častnimi darili, n. pr. po nasvetu Špendovovem s tremi cekini (1789).
Ponavljati nam je pa tukaj, kar smo že omenili jeden-krat: dasi je duhovščina — tako svetovna, kakor samostanska — glasom mnogih vladnih izjav in vzpričo drugih faktov v veliki večini podpirala šolsko politiko vlade, je vendar vlada sama zakrivila, da je duhovščina čim dalje manj mogla sodelovati z vlado pri dovršitvi šolstva, kajti vsled cerkveno-političnega toka jožefinskega je padalo prehitro število du-hovskega naraščaja, redovnikov pa je tudi jelo primanjkovati, dočim sekularizovano cerkveno in samostansko imetje ni moglo (vsled slabega gospodarstva) izvrševati nalog, katere mu je stavila vlada. Pomanjkanje duhovnikov čutili so kmalu tudi pri šoli, sosebno ker jo nedostajalo celo katehetov. Ko so (1794) od škofa krškega zahtevali kateheta za celovško normalko, je rekel, da ga nima, pač pa da mora pogrešati dveh duhovnikov, »ki sta na ljubljanskem lieeju za bogo-slovska učitelja«, letos pa že »celo leto počivata, ker nimata itak nič slušateljev«. Tožil je, cla ima v semenišču 12 mla-
') Prim. Stiasn^, Kamnik. Tisti beneficij je imel nekatere urbarske pravice, katere so cenili na 2342 gld. in jih prodali, da se bodo mogli frančiškani popolnoma posvetiti šoli.
deničev, dočim potrebuje, za dušno pastirstvo vsako leto najmanj 15 novomašnikov.
Marsikaterega duhovnika je vlada pohvalila zarad pospeševanja šole, n. pr. župnika Tacola v Kamnu v Podjunski dolini', ki je podaril šolskemu zakladu 100 gld. Pohvalili so župnike v Tolminu, pri Sv. Križu, v Sp. Polzkavi, Konjicah, v Poljčanah, pri Sv. Rupertu, pri Novi Cerkvi, katehete v Sp. Polzkavi in Vojniku. Konjiški župnik je sam plačeval učitelja; župnik pri Sv. Barbari v Halozah je sam poučeval, ker ni bilo učitelja, nakupil je tudi knjige otrokom; župnika v Mengišu in Moravčah sta izpraznila sobo v župnišču za šolo, dokler ne zgrade šolskega poslopja; župnik grabštajnski je daroval železnokapelski srenji svojo hišo, da nastani v nji šolo. Da pa gre duhovnikom za šolski pouk tudi nekaj nagrade, na to je n. pr. tržaška vlada pozabila, in stoprav z Dunaja so ji morali poslati poziv, naj nagradi župnika Skalina v Kobaridu za trud v šoli.1) Celo ubogi novomeški frančiškani so morali (1790) moledovati za prispevek, ker so učili v glavni šoli.
Za jožefince je bila cerkvena uprava le nekak oddelek državne uprave, in duhovnike so smatrali torej javnimi državnimi funkcijonarji, s katerimi sme državna oblast samo-lastno razpolagati. Zato je stavil okrožni glavar postojinski (1789) predlog, da naj duhovnik opravlja vso učiteljsko službo, torej poučuje tudi vse predmete, ne samo veronauk. Spendov pa iii odobraval tega »sicer uvaževanja vrednega nasveta«, kajti »se tolikrat slišijo tožbe, da je premalo duhovnikov«; prepuščaj se rajše taktu vladnih organov, če morejo »zlepa« kaj opraviti. Upiral se je Spendov tudi zahtevi; da je poklicati v pripravniški tečaj ljubljanski vse duhovnike, tudi iz najbolj oddaljenih krajev in tudi stare in take, ki nimajo nobenega pomožnega duhovnika; oportunistu Spendovu se je zdel tak ukaz nevaren, ker bi vzbudil toliko nevolje in zdražbe, »da bi trpela šola več škode, nego bi ji koristilo tisto novo znanje duhovnikov« (1790).
Jako rada je videla vlada, če je kateri duhovnik dal natisniti svojo propoved, v kateri je roditeljem priporočal šolo; take propoved i je dal cesar širiti med občinstvom.2)
»j Zabeležiti nam je pa tudi imena za šolo vnetih kmetov. Vavpotič pri Sv. Križu na Štajerskem je vzel šolo ,pod svojo streho in dajal otrokom jesti; ravno tako Martin Golob in Simen Peruho. Mih. Osterc v Stari Vasi je vozil sina tudi v najhujšem mrazu v šolo; sosedje so ga kmalu posnemali. Dva kmeta pri Radgoni sta nosila po snegu otroke v koših v šolo; drug kmet je naložil otroke cele vasi in jih peljal v šolo. Take zglede je vlada razglašala in dotične kmete odlikovala s srebrno svetinjo. (Wolf. Joseflna 16).
■') Gl. Laib. Schulztg. 1893. 181.
Časih se je kateri samostanski predstojnik čudno vedel, n. pr. opat žiški. Ker je bilo v samostanu nekaj upora, je privatnim potem prosil vlado, naj mu naravnost ukaže, da priredi konjiški »rotovž« za šolo in nekaj prispeva za učiteljevo plačo. Ako mu to zaukaže vlada kot »dolžnost«, bode se mogel pozivati na to napram samostanu (1781). Vlada mu je seveda rada storila to uslugo.
L. 1787. je vlada zapovedala, da morajo dekleta, vzgojene s pomočjo ustanov, v samostanih in drugih zavodih služiti vsaj šest let kot javne učiteljice; a ta poskus se je tako hitro izjalovil, da je vlada že 1790. 1. preklicala svoj ukaz. Pomagali so si pa še dalje s cerkovniki in orgljarji, deloma s takimi, ki niso bili nikdar hodili v pripravniški ali metodični tečaj na kateri normalki ali glavni šoli. Pri nameščenju učiteljev so srenje, oziroma župniki in gosposke ali patroni često malo gledali na taka spričevala, nego vse bolj na sposobnost za cerkovniško ali orgljarsko službo. Kaj bi moral torej učitelj vse znati? Poučevati, orgljati, gosti, peti, opravljati mnogotera cerkvena opravila i pri krstu, pogrebu itd.), spisovati srenjske stvari itd.! M Vse to pa naj bi znal in opravljal za - prosjaško plačo! Uvideti so morali sčasoma, da je to kopičenje najrazličnejših poslov huda ovira za razvoj šolstva. Blaže Kumerdej je posegel vmes 118. marca 1787), pritožil se je, da »ovira (v celjskem okrožju), kjer je itak jako malo glasbeno izvežbanib in spretnih učiteljev na kmetih že zarad razlike jezikovne, razvoj šolstva posebno to, ker je večina prosilcev nevešča orgljanju. Najsposobnejši učitelj ne dobi službe, ker zahtevajo srenje večinoma po stari navadi takozvane »schulmeistre«, ki znajo tudi orgljati in gosti«. Oe to obvelja, ne bo napredka pri šoli, v kolikor je ta zavisen od zmožnih učiteljev. »Nameščali bodo rajši take ljudi, ki so slabi učitelji, a dobri godci; kako bo pa potem s poukom v šoli?« Seveda so tu in tam ustanove za orgljarje-učitelje, a Kumerdej dvomi, da bi imele srenje od takih dobrih orgljarjev več koristi nego od dobrih učiteljev. Tu navaja razloge, ki so čisto nepokvarjeni odmev tedanjega cerkvenopolitičnega sistema: 1. »Če se natanko izvršujejo najvišje cerkvenopolitične naredbe, se božja služba dovolj proslavlja; treba je samo za to skrbeti, da je cerkev
') Sevničanje so se pritožili 1782 1., da imajo sicer „einen Schul-meister, an ihm aber keinen Lehrerker se je večkrat ustil, da poučevanje otrok ni njegova dolžnost, kajti on ne more opravljati dobro šoiskega posla, ker ima poleg tega trojni posel: kot tožni pisar, dese-tinski pisar in najemnik desetine; zato mora poučevati naše otroke rajhenburški učitelj „nicht nur pro elementali classe, sondern gar in den alphabetischen Griinden'1. Gubernij je s pomočjo domače gosposke namestil rednega učitelja.
snažna, da je preprosto okrašena, da je vedenje v cerkvi tako dostojno, kakor velevajo predpisi itd., potlej pobožnost obvlada vsakoga, kdor vstopi med srenjo, zbrano k božji službi, ne da bi bilo treba spodbujati ga s kora doli z godbo, ki je na kmetih itak navadno slaba.« 2. Tudi samo petje more srenjo ravno tako navdajati s pobožnostjo kakor godba. 3. Mnogo je še srenj, ki nimajo orgelj. 4. »Občine zahtevajo godca-učitelja tudi zato, da jim gode pri svatbah, pojedinah itd.; baš to pa prepovedujejo naredbe učiteljem popolnoma. Srenje skrivajo za prošnjo za godca svojo mržnjo zoper šolo, a te mržnje ne smemo podpirati, sicer bi se utegnilo zgoditi, da da šolski patron prednost god cu-učitelju pred zmožnejšim učiteljem, kar bi bilo na očividno kvar šolstvu.« Kumerdej zahteva tedaj odločne naredbe, da god-bena izurjenost ni pogoj nameščenju za učitelja. Grof Ediing je kot poročevalec štajerske šolsko komisije podpiral nasvet Kumerdejev, sklicujoč se na svoje skušnje kot bivši kranjski poročevalec: tam so včasih samo zato zahtevali godca, da bi preprečili nameščenje učitelja in otvoritev šole; tudi on smatra znanje godbe z ozirom na novi cerkveni red za nepotrebno, da, orgljanje se mora odpraviti, ker ovira pravo pobožnost v cerkvi, in ker bi se tudi prištedilo nekaj pri šolski zalogi.
Dvorna kancelija je ugodila Kumerdeju in Edlingu1) in je prepovedala zahtevati od učitelja spretnost v orgljanju.
Glavni vzrok pomanjkanju učiteljev je bila pre borna učiteljska plača. Na papirju je sicer bilo zapisano, da je povišati plačo na 130—150 gld., reklo se pa ni, ali znašaj plača toliko z všteto šolnino vred ali brez nje; še večja sitnost pa je bila ta, da nihče ni vedel prav, iz katerega zaklada je vzeti tisto plačo. Zato je ostala plača večinoma neizpremenjena, ali pa seje zvišala samo neznatno; zato so bili še učitelji, ki so imeli manjše dohodke nego vaški črednik. In pri vsem tem je zahtevala vlada, da pohajajo vsi učitelji normalko ali glavno šolo, ne da bi zadostno skrbela za sredstva, kako to zahtevo spraviti v sklad z mezdo učiteljsko: ono povelje je moralo ostati torej na papirju, učitelj
pa brez zadostno izurjenosti v novi metodi (1789). Notranje-
») Dvorni dekret 14. julija 1787.1. navaja pa samo dva vzroka: 1.) da novi cerkveni red tudi brez godbe spodbuja duha k pobožnosti, 2.) ker učitelji-glasbeniki ne godejo samo v cerkvi, nego tudi pri svatovščinah in pojedinah, »sramoteč učiteljski stan in trateč na razuzdani način čas, nujno potreben za izomikanje mladine". Ako pristojni činitelji srenjam dobro raztolmačijo prave razloge te naredbe, bodo srenje morale uvideti, da „jo je zgolj blagor mladine povzročil".
avstrijski gubernij je opetovano slikal »neverjetno bedo,1) v kateri zdihuje ogromna večina učiteljev«. Ta beda je bila taka, da je mnogo učiteljev dalo slovo šoli; to je zopet malo spod-bodlo oblasti, da so podpirale prošnje učiteljev za boljšo plačo; najrajši so ostali v službi tisti učitelji, ki so bili za nič, kakor toži dvorni svetnik Dorpfeld, poročujoč 1789. 1. o šolah notranjeavstrijskih. Včasih niso šolski nadzorniki niti smeli pokarati okrožnih šolskih komisarjev zarad nedo-statkov pri tej ali oni šoli, ker so vedeli, da bode dotična gosposka, n. pr. novomeško glavarstvo, po pravici mogla reči, da naj dado za učitelje najprej poštene plače, potlej naj pa karajo. Spendov sam je priznal (24. avgusta 17891, da manjka učiteljem na kmetih »najnujnejšega užitka«. C. kr. knjigovodstvo je konstatovalo 12. junija 1789. 1. na podlagi obširnih poizvedovanj, da so učiteljski dohodki »tako neverjetno pičli, da ni mogoče za nje si kupiti niti najpotrebnejših živil«, kajti so učitelji z 4—8 gld., pa tudi boljše plače nič ne izdajo, ker ima dotični učitelj toliko stroškov za posla in vino, za kantorja in davek, za snaženje svetiljk .itd., da presegajo ves dohodek, ali mu pa ostane borih 19 kr. — No, prezreti pa ni, da so v teh fasijah včasih vpoštevali vse gospodarske stroške, celo stroške otroških bolezni itd., na drugi strani pa pozabili na šolnino, ki je bila pa posebno na kmetih silo borna, d čim je moral učitelj požirati preobilo pelina.2) Zato je konstatoval sam Kumerdej, da se posvečavajo učiteljskemu poklicu samo take osebe, ki bi »brez te pičle podpore kar naravnost morale stradati«. Torej obup, ki žene dandanes ljudi v smrt, jih je gnal takrat v - šolsko službo! In s takimi močmi je hotel »prosvetljeni absolutizem« uresničiti svoj vzor narodnega omikanja. O teh ljudeh toži nekoč (1788) gubernij Notranje Avstrije, da so večjidel »surovi, za omiko nedovzetni možje brez skušenj; namestili so jih zato, da dobe rabne cerkovnike, ne meneč se za to, če so zmožni, vbiti otrokom vsaj najnujnejše znanje čitanja in
') L. 1794. je poročalo kor. dež. knjigovodstvo, da je usoda „uči-teljev po kmetih tako žalostna, da mora izgubiti mladina vse veselje za učiteljski stan", in deželna vlada je dostavila, „da bode nedostajalo šol, dokler bo manjkalo spretnih učiteljev, poznajočih dobro ves obseg svojih dolžnosti in izurjenih v težki umetnosti, vzgojiti mladino za dobre, krepostne in koristne ljudi. Kdor ima kaj duha in srca, se pač ne bo nikdar hotel posvetiti učiteljskemu stanu, ako bo videl samo bedo in pomanjkanje mesto primerne plače za tako važen in težaven trud, kajti „učitelji so na kmetih povsod v najhujši bedi in stradajo s svojimi družinami vred".
2) Slaba je bila časih pa tudi v cesarskih mestih. V Slov. Bistrici je dolgo dobival nekaj plače samo katehet, učitelj pa nič, dasi so mu obljubili 50 gld. in prosto hrano v župnišču; godilo se mu je tako dobro, da je kmalu rajši pobral kopita.
pisanja, še manj pa skrbeč za drugo znanje, najmanj pa za nravno omiko«. Boljših pa normalke niso mogle izvežbati kaj prida, saj je dobil ravnatelj mariborske glavne šole, zahtevajoč učiteljskega pripravnika za pomožnega pristava pri risanju, odgovor (1791), da mu ga ne morejo poslati, kajti dobrega pripravnika ni, ker bi ne mogel živeti, kar pa jih je, so na pol surovi kmetje, mnogi komaj sami znajo nekaj zapisati, kar je podobno črki, in se nauče k večjemu nekaj pojmov v nemškem jeziku in nemški pisavi.
Dohodki cerkovnikov so imeli biti podlaga plači učiteljev; a znano nam je že, da cerkovniki, dasi preprosti in neuki kmetje, večinoma niso mogli živeti brez kakega rokodelstva, Se te pičle dohodke pa je pretila cerkvena politika one dobe zmanjšati. Vlada je prepovedala zvoniti hudi uri, hoditi o božiču in novem letu kadit po hišah. Kmetje so rekli, če ne bo učitelj, oziroma cerkovnik več opravljal tega, pa ne dobi dosedanje plače za ta opravila. Vlada je sicer izjavila, da dotična plača še vedno gre učiteljem-cerkovnikom, in da morajo to pravico okrožni uradi krepko braniti (1786); še 1790. 1. pa so morali prisiliti občino Kranj, da seje uklonila onemu ukazu. Ta dohodek so dobivali učitelji kot cerkovniki tudi od protestantov, kjer ti niso imeli lastne šole. Štolo pa so morali plačevati katoliškemu župniku in cerkovniku, zadnjemu glasom cesarske naredbe od 21. aprila 1798 izrečno kot cerkovniku. Neka podpora učiteljem je bila ta, da so pri oddajanju štipendij jemali poseben ozir na sinove »iskrenih in spretnih učiteljev«.
Včasih vlada sama ni dajala dobrega zgleda drugim činiteljem. Kostanjeviški šoli je bila po razpuščenju samostana država patron; učitelj je bil zajedno cerkovnik s 55 gld. 40 kr. skupnih dohodkov; srenja je ponudila 60 gld. doklade, ako prevzame učitelj še opravke mestnega pisarja in mu tudi gosposka primakne 14 gld. 20 kr., da bo imel 130 gld. Na Dunaju so pritrdili tem nasvetom, samo da je država odklonila tisto njene blagajne se tičočo doklado (14 gld. 20 kr.).
Uradni organi so marljivo zasledovali primernih virov za zboljšanje učiteljske plače. Že začetkom svoje vlade je Jožef II. ukazal, da je pokriti primanjkljaj šolskih zakladov iz podržavljenega jezuitskega zaklada, znižal pa je državni prispevek (20. oktobra 1781); v šolske zaklade so se stekali dalje duhovniški interkalariji, tisti že znani 1 °/0 od zapuščin in del prebitkov imovitejših cerkva in bratovščin. Načeloma so ostali torej šolskim zalogam isti precej suhi viri, kateri že za Marije Terezije niso nikjer prenapolnili šolskih bla-gajnic; da so šolskim oblastim ukazali varčno gospodarstvo, »zmanjšanje odvišnih stroškov«, je naravno. Koroško deželno
knjigovodstvo je sicer ponovilo zahtevo, da se šolskemu zakladu dovoli odškodnina za tiste mirovnine razjezuitov, katere mu je bila Marija Terezija (1777) odmenila; a ko so združili notranjeavstrijske kronovine in ž njimi tudi jezuitske ali študijske zaklade teh dežel, je zaspala vsa stvar. Šolski zaklad koroški pa je vendar imel prebitek vsled prispevkov bratovščin, in ker so se vanj stekala tudi plačila za kolek novin in brošur; a pri vsem tem je bil pasiven, namreč glede uspehov svojega delovanja. Dobro je bil podprt kranjski šolski zaklad, odkar so se stekali vanj vsi prebitki stanovske blagajne (za trivijalke); zraven je še bilo 350 gld. prispevka za normalko (1787) in 1000 gld., ki so jih stanovi poprej plačevali kmetijski družbi: 1788. 1. je pripadlo normalnošolskemu zakladu tudi imetje razpuščene kmetijske družbe (9014 gld.). Sedaj je bil šolski zaklad aktiven, ker so štedili na stroške - - šole.
Poskušali so pa nalagati pojedinim cerkvam denarne žrtve za domačo šolo, oziroma porabiti ustanove za ta namen; opomniti pa je, da se je takim nasvetom upirala dunajska vlada, včasih jim je pa vendar ugodila. Tako so dovolili n. pr. učitelju v Maloščah na Koroškem (1791 40 gld. doklade iz cerkvenega imetja, in sicer z dovoljenjem dvorne kancelije, ki je malo poprej bila pisala, »da se ne sme od cerkvenega imetja nič porabiti za vzdrževanje učitelja, ako nima cerkev že itak te dolžnosti«; te dolžnosti pa cerkev v Maloščah ni imela.1) Odbili pa so jednako prošnjo glede šole v Št. Lenartu pri sedmih studencih ter nakazali potrebno svoto iz bratov-ščinskih dohodkov (1793). Za trbiško šolo so najeli sobo (1794) na račun dohodkov cerkve na Sv. Lušarjih. Krški ordinarijat se takim zahtevam ni protivil v vseh slučajih, kakor tudi lavantinski ne. V Velikovcu je bilo znamenje sv. križa, za katero je kanonik Janšič ustanovil 150 gld.; obresti te glavnice je pa želel magistrat 1794. 1. porabiti za razširjenje šole in prevzeti ohranitev onega znamenja na mestne stroške. Lavantinski ordinarijat je temu pritrdil, češ, da je Janšič hotel pospeševati pobožnost, in da »se njegov namen najbolje doseže, ako se del one glavnice ali dosedanji prihranki porabijo za prvotno poučevanje mladine, torej tudi za navod h kreposti in poštenosti«; ordinarijat smatra razširjenje šole za »važnejšo potrebo« nego ohranitev znamenja. Vsled tega je vlada dovolila, da se ona glavnica s prihranki vred porabi za šolo, odštevši 50 gld. za znamenje.2)
') L. 1806. so povišali ondotnemu učitelju plačo od 60 gld. na 100 gld. iz cerkvenega imetja, in sicer vsled prošnje gosposke bekštajnske in župnika.
s) Tako je želel škof, češ, „damit auf diese Weise jeder widrige Eindruck hintangehalten, die allfalligen Irrungen und Ausdeutungen ver-mieden werden".
L. 1794. se je imela ustanoviti šola v Ukvah, 1795. 1. pa šola v Klobasnici. Obe šoli je hotela deželna vlada ustanoviti na stroške cerkva; se je li to dovolilo, pa ne vem, pač pa so spodnjedravograjskemu učitelju dovolili nagrado iz cerkvenega imetja (1804); priporočal je to škof sam, a samo, dokler ni učiteljska služba združena s cerkov-niško.
V Velikovcu je bil (1780) kanonik Finžgar volil znatne svote za ustanovitev druzega kanonikata in za plačo kantorju, a nadejal se je, da njegov stričnik postane duhovnik in dobi cerkveno mesto. A stričnik je postal rajši kantor in učitelj, živeč ob 4% obrestih stričeve ustanove (5000 gld.). Da bi zboljšal svojo plačo, je prosil skupno z magistratom zvišanja plače — na stroške ustanove za drugi kanonikat, češ, stric ga je imel tako rad, da bi bil gotovo kantorju volil 10.000 goldinarjev, če bi bil vedel, da nečak hoče biti kantor. Ta čudni razlog je celovški fiskalni urad smatral tako važnim, da je naravnost trdil v vlogi na deželno glavarstvo, da je upati, da vlada usliši kantorjevo prošnjo kar »aus dem Steg-reif«. No, dvorna kancelija je pa (1798). z ozirom na jasne določbe Finžgarjeve oporoke kantorjevo prošnjo odločno odbila, češ, da ima ona ustanova ves drugačen namen; zajedno pa je dala ukor fiskalnemu uradu, ker je, »dasi zastopnik milosrčnih ustanov«, zanemaril svojo dolžnost ter nekaj privolil, kar naravnost nasprotuje volji Finžgarjevi. Na ta odlok se je pozival koroški gubernij 1808. 1., pa tudi na neki drug odlok, v katerem je dvorna kancelija bila prepovedala porabo cerkvenega imetja za šolska poslopja, češ, da se to ne ujema s prvotnim namenom cerkvenega imetja. Gubernij pa meni, da to ne velja glede porabe cerkvenega imetja za plačo učiteljev, saj je učitelj kot cerkovnik v tesni zvezi s cerkvijo, zastopa često duhovnika pri krščanskem nauku in cerkvenih opravilih in ima dolžnost, z učenci ponavljati krščanski nauk. Vrh tega »pa ni prave (echte) vere, kjer niso duševne zmožnosti razvite in izvežbane; one pripravljajo mladino na spoznanje verskih resnic, jo delajo dovzetno za nravno in versko mišljenje. Učitelj določuje torej mladim srcem in duhovom smer in pripravlja pot katehetu; zato je pa učitelj tudi nujni pogoj, brez katerega ne more učiti (katehet) plodonosno, kakor se tudi učitelj mora truditi, da neposredno s svojim ukom in zgledom pri mladini pospešuje nravnost«. Zato je opravičen nasvet, da se podpiraj učitelj iz cerkvenega imetja. Tako zahteva graški gubernijalni svetnik Jiistel, a z dvornim dekretom (3. marca 1808) je izjavila vlada, da ne more obveljati načelo, katero je gubernij postavil glede porabnosti cerkvenega imetja za učiteljsko plačo. S
tem odlokom, ki seveda ne spada v dobo, tukaj označeno, je bilo to važno vprašanje rešeno, a zaspalo ni.
Ljubljanski okrožni urad je sprožil (1787) poizvedovanje ustanov za »munera catechetica«, t. j. za darila tistim otrokom, ki se najmarljiveje uče krščanskega nauka. Okrožni glavar se nadeja več uspeha od teh premij, ako bi se delile pod javnim nadzorstvom, torej najboljšim učencem javnih šol, češ, da sicer »cesto jako malo pospešujejo ukrepljenje verskih nazorov v mladih dušah«. A dotična zasledovanja so imela jako malo uspeha, kajti izteknili so samo dve taki ustanovi v celjskem okrožju in po jedno v mariborskem, novomeškem, ljubljanskem in celovškem okrožju, dočim ni bilo nobene v postojinskem okrožju. Tem potem ni bilo torej nič doseči. Zato je opozoril isti okrožni glavar ljubljanski na ustanove in dohodke za cerkovnike pri onih podružničnih cerkvah, v katerih niso smeli več opravljati božje službe, kjer torej ni bilo več treba cerkovnikov. Starejšim cerkovnikom bi bilo dosedanje dohodke pustiti do smrti, krepkejšim pa je odpovedati službo, naj si poiščejo novega kruha, saj se cerkovnikom župnih cerkev tudi ne godi bolje, ako niso zmožni za poučevanje. A dasi se je ujemal z okrožnim glavarjem tudi gubernij, je zavrgla dunajska vlada nasvet in odredila, daje one ustanove pritegniti verskemu zakladu, in da do njih nima šolski zaklad nobene pravice.
Živeti so pa hoteli že takrat i učitelji! Ker jih ni mogla rediti redna šolska plača, so morali iskati postranskega zaslužka; nekaterim je postala šola postranska stvar; prihajali so v šolo utrujeni, »z vročo glavo«, in potlej — gorje učencem!
Novih virov ni bilo dognati, ostala je stara ovira -pomanjkanje novcev, ostal torej tudi stari nedostatek pomanjkanje učiteljev, kjer niso bile posebno ugodne razmere. Dobrih učiteljev ni bilo dobiti, nasprotno pa tudi niso mogle šolske oblasti prestrogo presojati delovanja velike večine učiteljev. Navidezno so rešili tisto »jednoličnost« pri šolstvu, a v resnici je ni bilo. Pač pa so se protivili nasvetom, ki bi bili načeloma podrli ono navidezno jednoličnost. Kranjski deželni šolski ogleda je nasvetoval n. pr. nameščenje potujočih učiteljev (Gaulehrer); Spendov je podrl ta načrt ravno tako, kakor nasvetovano nameščenje dosluženih vojakov, »ako le znajo čitati in pisati«; dasiravno so tu in tam malo priučili vojake učni metodi, vendar takih učiteljev vlada ni marala.
Neka in ne najmanjša ovira osnovanju narodnih šol je bila nezmožnost tedanjega vladnega sistema, rešiti vsaj na
') Prim. Laib. Schulzeitung 1893. 166.
tem polju jezikovno vprašanje tako, cla bi stala vrata šole na stežaj odprta vsemu narodu. Spregovoriti nam je tudi o tej stvari.
Slučaji, da so srenje same prosile nemških šol, so bili gotovo redki; meni je znana samo prošnja podložnikov, oziroma roditeljev iz Goriške (prošnja je brez podpisov, 8. maj-nika 1784), v kateri zahtevajo, da se otvori nemška normalka in osnujejo še nemške trivijalke. Cešče se je bilo treba baviti s slovenskim jezikom, zavirajočim delovanje nemške šole. Morali so n. pr. otvoriti tudi za tržaško normalko posebni elementarni razred za italijanske in slovenske otroke. Jožef II. sam je ukazal to; pri nameščenju učitelja za trivijalko v tržaškem novem mestu so morali jemati ozir le na prosilce, ki so vešči slovenščini in laščini. Glede »nemških« šol v Istri so pa polagoma začeli dvoj iti, bo li sploh mogoče otvoriti jih kot res nemške šole. Tržaški gubernij je tožil (17. septembra 1785), da imajo druge dežele vsaj nekaj cerkovnikov, ki znajo čitati in pisati, dočim Istra ni imela nikdar šol in torej tudi cerkovnikov ne, ki bi tudi za šolo služili kot učitelji. »Sedaj pa naj se poučuje celo v nemščini, ki je narodu čisto tuja; za Istro bi morali učitelje stoprav vzgojiti ali pa pridobiti iz drugih dežel«, a to ne gre, ker tujci ne znajo domačega jezika. K večjemu 10 do 12 zmožnih oseb bi se dalo dobiti v deželi za šolo; če bi pa 10 do 12 dijakov, dovršivših normalko, izvežbali za učitelje vsako leto, no, potem bi imeli v 10 do 12 letih učiteljev za vse kmetiške šole. A dvorna kancelija smatra tako izobraženje učiteljev za predrago; cenejše je, če piaristi vsako leto nekaj sposobnih mož v poučevanju izvežbajo; takim naj se da mesečne podpore po 6 gld.
Dne 7. svečana 1789. 1. je poročal tržaški gubernij o neizvedljivosti novega učnega načrta za primorske šole. Spendov je pritrdil in rekel, cla je že zarad tega nova raz-redba ur nemogoča, ker se mora za nemščino, katere so dijaki večinoma nevešči, porabiti več časa nego v nemških kronovinah. »Ker bi bil brez potrebnega znanja nemščine pouk v prvem razredu (glavne šole) popolnoma brezuspešen, ali pa bi utrudil dijake skrajno, je treba v šolah tega guber-nija učence v elementarnici pametno pripravljati na to, tako cla znajo v prvem razredu vsi nemški čitati. Pouk in vežbanje v nemščini naj se omeji na besede in stavke, ki so otrokom znani v materinščini; ako znajo otroci v elementarnici imenovati ude svojega telesa, svoja vsakdanja opravila, svoje potrebščine, jedila, oblačila, hišno orodje in pridelke, drobiž in osnovne številke do 40, ali k večjemu do 60, potem se sme začeti brez ovire v prvem raz-
redu z veronaukom in računanjem v nemščini in nadaljevati v drugih razredih. Nova razredba ur zahteva napredovanje po stopinjah, in to je posebno v onih deželah potrebno, kjer se je dijakom naučiti s predmeti vred tudi jezika, kajti tu najprej pouk proizvaja, dopolnjuje, popravlja, veže, trga čutne predstave najbolj znanih predmetov; za to uporablja že znane besede (Spraehvorrath) in jih pomnožuje, ko druži z jasnimi predstavami te vrste dotične besede. (Jim se je ta zveza tako utrdila, da ideje in besede druga drugo skoraj tako lahko vzbujajo kakor v materinščini, potem sme pazljivi učitelj prestopiti k težjim pojmom, ki so ali sestavljeni iz onih ali posneti po njih, kajti učitelj dobro ve, da je za ustvaritev takih pojmov dijaku treba največje pozornosti; zato bo tudi le počasi govoril. Tako se bode nabirala počasno v nižjem razredu potrebna množina besedi za nastopni razred. Največ koristi tukaj vežbanje. Iz istega razloga je pa tistih sedem ur za mali katekizem v elementarnici večjidel izgubljenih, ker otroci še ne morejo z dotičnimi besedami zvezati pojmov, niti ne znajo toliko jezika, da bi mogli umeti učiteljevo razlago. Tiste ure, katere so se porabile za narekovanje (Vorsagen) in razlaganje malega katekizma, bi bilo mnogo koristneje porabiti za priučenje nemščine. Ta smoter bi se dal jako pospeševati po abecedniku, podobnem novemu abecedniku za kmetiške šole«.
Dvorna kancelija je ukazala guberniju, da naj se ravna po bpendovovih nasvetih, kakor seje često ponavljalo povelje, da je nemščino gojiti s posebnim vnemanjem; celo krščanski nauk se je skrčil nemščini na ljubo, n. pr. 1787. 1., ko so z Dunaja pisali, da je na tržaški in goriški elementarnici šest ur za veronauk na teden preveč, da zadostujeta dve uri, in da je ostale ure porabiti za jezikovni pouk.
Da mora biti v narodni šoli učni jezik materinščina, od tega načela — katero se jo že za Marije Terezije tam pa tam le kot nekak surogat potrebno zdelo — se je doba Jožefova še bolj oddalila; potlej so pa tožili, da po slovenskih krajih ne napreduje šolstvo, kakor je to storil 1789. 1. dvorni svetnik Dorpleld, poročajoč, da v Grebinju šola »nič noče uspevati zarad slovenščine, ki tam prevladuje«. Za slovensko »narodno« šolo z nemškim učnim jezikom so uvideli potrebno k večjemu to »koncesijo«, da je učitelju treba znati poleg nemščine tudi slovenski, a izmed teh jezikov so smatrali nemščino za važnejšo nego slovenščino. Kje pa dobiti za prepičlo plačo takih učiteljev? L. 1788. je tožil notranje-avstrijski gubernij, daje težko dobiti jih, če bi se jim dala tudi boljša mezda. »Če je težko, iztekniti sposobnih učiteljev za kraje, kjer je samo nemščina potrebna, tedaj bode
tudi dvorna kancelija vedela uvaževati, koliko težavneje mora biti to v krajih, kjer se mora zahtevati od vsakega učitelja popolno znanje (genaueste Kenntnis) obeh jezikov, kakor to velja na Kranjskem, v okrožju celjskem in mariborskem in v velikem delu Koroške.«
Isto načelo je obveljalo v instrukciji, katero je sestavil notranjeavstrijski gubernij za nadzornike nemških šol (1785). Presojujoč dotično navodilo, je pisal tedanji nižeavstrijski šolski nadzornik Gall: »Odstavek o posebnih dolžnostih nadzornika (komisarja) za ljubljansko okrožje se nanaša bistveno na deželni jezik. Pri' nameščenju za ta kraj se zahtevaj praviloma (zur Regel), da znajo nadzorniki ta jezik.« Nadzornik pa pazi potem, da uči učitelj jezik, t. j. nemščino poleg navodila »metodne knjige« in po knjigah, katere bi po Gadovem mnenju imele biti dvojezične, na jedni strani slovenske, na drugi nemške; ko so se otroci naučili čitati slovensko, jim razjasni učitelj pomen nemških besedi, jih uči čitati in govoriti nemško; kadar so se malo izurili v nemški govorici, jim pojasni učitelj podobnosti in razlike med obema jezikoma in jim vtepi nazadnje katero »obče-koristno« pravilo v glavo. Po jedno uro na dan pa mora koj s početka razlagati otrokom imena občekoristnih stvari, t. j. stvari, s katerimi pride otrok največ v dotiko. Takoj pa svari Gall, da ni zahtevati »preveč modroslovskega tolmačenja«. To bi bilo preveč za učitelja in otroke,' kajti za otroke bi bilo »preteoretično in nedoumno«. Ta šola pa tudi ne more vzgajati jezikoslovcev; za učitelja pa bi bilo to preveč iz gotovo tehtnega razloga, ker »ima samo 130 gld. letne plače«. Je pač tudi »argumentum«!
Pri nameščenju šolskih nadzornikov se je tudi kmalu oglasilo jezikovno pitanje, katero se je bilo deloma rešilo že v omenjeni instrukciji, a samo deloma, namreč glede Kranjske (če ne samo glede ljubljanskega okrožja). V drugih slučajih se je gledalo na znanje slovenščine samo »von Fall zu Fall«, ali pa tudi nič. Mesta okrožnih šolskih komisarjev so razpisali, a izmed prosilcev so 1. 1786. samo one izbrali in dopustili jim, da delajo izpit, ki so znali tudi »kranjsko in slovensko« (dvorna kancelija 7. novembra 1786). Imenovali so potem za Maribor J. M. Koširja, za Ljubljano Linharta, za Celje Kumerdeja, za Postojino Tom. Kollerja, za Novo Mesto Ivana bar. Grimšiča (začasno). Ko je bilo n. pr. namestiti 1787 okrajnega šolskega komisarja ža celovško okrožje, je poudarjal gubernij, da mora dotičnik poznati krajevne razmere, »a ker prevladuje slovenščina v večini celovškega okrožja, sledi iz tega tudi samo ob sebi, da jo mora znati popolnoma sleherni šolski komisar tega okrožja«. In dvorna
kancelija je imenovala za to mesto (18. grudna 1787) Antona Škamperla ter opravičevala to imenovanje z dostavkom, »da ima bkamperl za to mesto potrebno sposobnost in je vešč slovenskemu jeziku«.
Za novomeško okrožje je 1. 1789. nasvetoval gubernij v Gradcu kot najboljša šolska komisarja ravnatelja graške in celovške normalke, a oba sta se sama zahvalila za to čast, češ, »da bi bila tam čisto odveč«. Mesto nju predlaga potem graškega učitelja Schwarza, dostavljajoč pa, da je spreten vzgojitelj, a da ne zna kaj prida slovenski. Dvorna kancelija je imenovala Schwarza (16. marca 1789); opravičujoč to imenovanje, se ne ozira dvorna komisija prav nič na jezikovno težkočo, nego samo na pedagogiško spretnost, kajti nadzornik mora biti šolnik, ki si je pridobil dovolj praktične skušnje v poučevanju; da je pa v praksi tudi narodni jezik precejšnje važnosti, tega možje niso uvaževali, kajti to bi bilo zoper »šablono«.
Ako pa konstatujemo, da 18. vek ni vedel osnovati prave »narodne« šole in vedno le hotel »nemške« šole, nočemo nikakor trditi, da bi bili hoteli oni državniki namenoma delati krivico nenemškim narodom; marveč vemo, da je imel joželinizem rešiti najprej nalogo, da razširi osebno svobodo pojedinega državljana, o narodih ni takrat nič vedela država; zavest narodne samobitnosti je mogla vzkliti stoprav iz zavesti državljanske posebnosti. Ta napredek je tudi znak joželinske dobe, katera je sprejela v politični svoj slovar tudi pojem narodnih individualitet; tem pa je prevzeti šolo med upravne ali recimo politične stvari narodov; potem ne bo šola več državni »politicum«, nego narodni »politicum«; kadar se pa to izvrši, potem šele bodo morali priznati nasprotniki narodnostnega gibanja, da ima i to gibanje etiško jedro, potem stoprav bodo priznavali vsi, da je narodna šola dovršeno vzgajališče ne samo državljana, nego tudi človeka.
O slabem napredovanju šolstva smo čuli tožbe, odkar je sploh država vzela to velevažno stvar v roke; zdi se mi pa, da se te tožbe nmože, čim se bližamo koncu dobe vladanja sinov Marije Terezije;1) razlogov za to ni težko najti. Mnogokateri mož, bivši navdušen prijatelj šole, se je sčasoma streznil, ali pa so ga oplašile ogromne ovire. Na mesto pomrlih glavnih stebrov generacije pristnih jožefincev so stopili drugi možje, katerih pogledi so bili obrnjeni na druge
') Nekatere šole so zopet zaspale, n. pr. ona v Cerkljah; životarila je od 1.1788. do 1791.; v prvem letu je pohajalo šolo od 658 za šolo godnih otrok 29 dečkov in 22 deklet, 1791. 1. pa nobeden več. (Lavrenčič, Zgodovina cerkljanske fare, 123.)
stvari tožnih zadnjih let 18. veka, ali pa so jim bile pretežke one žrtve, ki jih je bilo treba za dobro uredbo šolstva, katerih pa narod ni zmagoval vzpričo preopasnih notranjih in zunanjih kriz. Odkar so izgubili redovniki toliko starodavnih samostanov, je padlo število dijakov višjih šol kar mahoma, zamrlo je itak minimalno zanimanje za učiteljski stan še bolj. Nervozna naglica in brezozirnost jožefinskega reformovanja je vzbudila v vseh slojih mržnjo, ki je morala opasna postati tudi tistim naredbam, o katerih blagotvornosti niso dvojih oni stanovi, ki so v obče nasprotovali celotni jožefmski politiki. Ne smemo se čuditi, ako so ljudje sčasoma očitali jožefinizmu, da, hoteč biti pravičen vsem državljanom, dela krivico katoliškemu čutu; da, oznanjujoč toleranco napram nekatoliškim podanikom, brede trmoglav vedno globlje v netoleranco napram katoliški cerkvi; da je zarad peščice nekatoliških otrok, ki utegnejo pohajati šolo, predpisal celo drugo molitev šoli; da je skratka versko in katoliško narodno šolo pretvoril v simultansko ali medversko, če hočeš tudi brezversko šolo. Vladi se ni moglo posrečiti, da bi za svojo šolsko politiko vnela najvažnejša faktorja poleg uradov cesarskih: škofijske ordinarijate in grajščinske gosposke. Ako pa sta bila ta dva faktorja, če tudi ne povsod očitna nasprotnika, pa vsaj indiferentna, ni bilo spraviti državnega voza takrat naprej; tega bi država tudi ne mogla, ako bi bila porabila, kar so ji svetovali nekateri preiskri okrožni uradi — svojo »ultima ratio« — vojaško silo; tega bi ne bil vladni sistem mogel, če bi bil tudi malo manj neokreten tisti vladni upravni aparat, ki je bil skrajno centralistiški in je težko hropel pod silnim bremenom velikih načelnih vprašanj in malenkostnih podrobnih poslov, s katerimi se je bil oprtal. V takih razmerah je država lahko pozabila storiti to, kar je velevala drugim: ustanoviti šole za podložnike svojih lastnih grajščin, n. pr. bistriškim podložnikom je mesto treh šol dala samo jedno, pleterškim pa nobene. Trkal je zaman okrožni glavar postojinski in zahteval šol; sam jih ni mogel ustanoviti, z Dunaja pa ni dobil potrebne pomoči. Za Goriško so (1788) navedli celo vrsto krajev, kjer so potrebne šole (Cerkno, Kviško, Lokva, Goričica, Merna, Razdrto, Cer-nica, Sv. Križ, Sempas, Ločnik, Komen i. dr.), a te srenje so morale še dolgo čakati. Da, oni sistem je spravil nekoč celo Jožefa II. življenje v nevarnost. Dne 3. marca 1788. 1. si je cesar ogledal ljubljanski samostan frančiškanov,1) ki so ga namenili za šolsko poslopje; par ur po njegovem odhodu se je podrl v neki sobi strop. »Ilvala večni Previdnosti«, da se
') T. j. tedanje licejsko poslopje.
je to pripetilo, ko je bil že cesar odšel, je pisal deželni glavar 6. marca 1788.
Vladi, ki je z Dunaja hotela neposredno voditi državni upravni stroj noter doli do vsakega uradnega koraka zadnjega biriča, je bilo časih lahko sejati pesek v oči. Dasi je šolstvo v novomeškem okrožju grozno pešalo, je vendar okrajni komisar navajal lepo število šolarčkov, le žal, da mu je Spendov moral povedati, da po tistih poročilih pohaja ogromno otrok šolo celo v krajih, kjer niso niti imeli — šole! Dasi je bilo jako malo šol sploh, še manj pa res ugodnih šolskih poslopij, so zgradili vendar jako malo novih ali popravili starejših hiš; 1. 1788. n. pr. so zgradili v vseh treh notranjeavstrijskih deželah samo 18 novih hiš za šole. Da je bila metoda v večini šol slaba, je naravno; med normal-kami je bila osobito celovška v tem oziru na slabem glasu; malo boljši je bil pouk v Ljubljani in v Gradcu. V Mariboru je p. Mašek bil več let ravnatelj glavnih šol in je kot tak imel vežbati učitelje v metodiki; naenkrat so uvideli, da ni sposoben za ta posel, poklicali so ga v graško normalko, da bi ga tamy metodiško ustrojili - a ni šlo, zato so ga odstranili.') Gasili se je pripetilo tudi kaj smešnega. V štajerskem trgu Lembergu je vlada velela osnovati trivijalko že 1786. 1. Srenja je res preskrbela sobo in klopi, šola se pa le ni otvorila; zato so poslali nekateri občani neposredno pritožbo cesarju (19. junija 1787) in so ovadili dekana šentjurskega in župnika sladkogorskega, da zadržujeta otvoritev šole, češ, da lemberški občani niso vredni šole in da je tudi ne dobe nikdar. Ta pritožba je prišla na Dunaj, a kdo pove tam gospodom, kje je Lemberg? V Galiciji ne more biti, kajti tam je »mesto« Lemberg-Lvov. Morebiti je na Niže-avstrijskem; okrožni uradi so iskali tukaj Lemberg, a našli ga niso, dokler ni nekdo svetoval iskati ta trg v celjskem okrožju. To poizvedovanje je trajalo tako dolgo, daje v tem šentjurska in sladkogorska duhovščina se spokorila, in da so v Lembergu otvorili šolo, kajti ko je prišel Kumerdej tja, da bi se osvedočil v istinitosti one pritožbe (spomladi 1788. 1.), je našel že šolo in učitelja, duhovščino pa je pohvalil, da »stori vse, kar pospešuje šolo«. Kdaj so to šolo otvorili, o tem pri okrožnem glavarstvu celjskem niso čuli nič; to značilno dejstvo so konstatovali na Dunaju.
Priznati pa moramo, da so imeli pri osrednji vladi več doslednosti, nego pri nižjih oblastih. Kranjsko trivijalko (osno-
>) Minor. provincijal v Volšpergu je privolil v to „aus dringenden Beweggrunden" (katerih ne vem povedati), in ker „imam jedino prospeh in zboljšanje šol, na katerih poučujejo duhovniki mojega reda, pred očmi." (Pismo od dne 12. septembra 1782.)

vano 1. 1777.) so preosnovali 1787. 1. v glavno šolo in jo ukazali namestiti v kapucinskem samostanu, katerega je prilagoditi s skupičkom za cerkev, zakristijo, vrt in kolnico. Vrt in kolnico so kmalu prodali (941 gld.); prodajo cerkve pa so morali odgoditi za pol leta, »da se srenja uveri, da je cerkev odveč in se morebiti najde kdo, ki sam od sebe kaj ponudi zanjo«. Cenjena je bila na 800 gld. Vendar pa je gubernij ukazal cerkev takoj zakleniti, »da se zatre fanatizem v kali«. Samostan so cenili na 2270 gld.; občina naj bi kupila samostan; k prilagodbi naj bi tudi škof nekaj prispeval kot patron in gosposka. Okrožno glavarstvo pa je poročalo (1789), da takih prispevkov škof brez bistvenega prikrajšanja kongrue ne more dajati niti za ta namen, niti za druge šole. Gubernij je sicer namignil škofu, da sme vložiti priziv, če misli, da se mu godi krivica, vendar pa se strinja z nasvetom okrožnega glavarstva, da naj se namesti šola v prostornem župnijskem dvorcu in porabi omenjeni skupiček za šolske potrebe. A gubernij je dobil ukor od dvorne kancelije (17. majnika 1789), da sedaj naenkrat govori o župnijskem dvorcu, ne cla bi poslal kak načrt te hiše, dočim je poprej vedno trdil, da je le kapucinski samostan pripraven za šolo, in se je tudi vse ukrenilo, da se samostan priredi za šolo; sedaj se ne sme zarad ugovora škofovega opustiti prvotni načrt; samostan se mora prilagoditi, škof pa plačati 466 gld. 56 kr. kot patron.
Jožefinizem je bil načelni nasprotnik avtonomni upravi, bodisi posvetni, bodisi cerkveni; kakor je zatiral stanovsko upravo, zvezal je roke tudi mestni upravi. Ker pa brez sodelovanja skrčene mestne samouprave vendar ni mogel biti, je ponujal sam mestni upravi priliko, maščevati se nad državnim varištvom. Kako je mogla mestna uprava časih kljubovati, to je pokazala n. pr. mestna oblast ljubljanska. Magistrat je delal sitnosti glede denarnih žrtev za šolo, malomarno izvršujoč ukaze, kako je priganjati roditelje, da pošiljajo otroke redno v šolo, kako popisovati za šolo godne otroke, kaznovati zanikarne stariše in mojstre itd. Odkar je imel magistrat popisovati otroke, nikdar ni storil tega točno in zanesljivo; 1786. I. je celo v poročilu o popisovanju z nekako prikrito škodoželjnostjo nagromadil vse tiste pritožbe, ki jih je bilo čuti iz ust mnogih meščanov o novi šoli: da se otroci v normalki ne nauče nič dobrega, nego se še pokvarijo1) in cla še to pozabijo, kar so se doma naučili; da
') Isto grajo je izrekla 1781. 1. štajerska šolska komisija o graških dijakih, češ, da kaže razuzdanost otrok, da „so učitelji prezanikarni ali pa jim tudi manjka prave vzgoje," zato pa mnogo stanšev ne pošilja otrok v to šolo.
roditelji rajši plačujejo za otroke domače učitelje, daje nova javna šola torej odveč, in da sami »učitelji normalke svojih otrok ne pošiljajo v normalko, kar najbolj dokazuje, da ni kaj prida vredna, saj poučujejo učitelji, katerih plačajo pičla (klug ausgemessen), slabo, tako da se marsikateri roditelji izpostavljajo rajši vsakojaki nepriliki, nego da bi dali otroke v šolo. Kaj pa bo s sirotami'( Ljudje so jih vzeli na rejo, da jim služijo; če bi jih pa morali pošiljati v šolo, jih pa rajši spode«.1) Z dokazi za ta očitanja v meščanskih krogih je ostal magistrat na dolgu, a med vrstami čitaš, da magistrat hoče reči: res je to. — Jednake pojave animoznosti mestnih gosposk niso redke; na slovenskem Štirskem n. pr. smo že omenili vedenje mariborskega magistrata napram novi šoli. Iz Slov. Bistrice je poročal Kumerdej, da ima »sindik iz neznanih razlogov tako mržnjo zoper učitelja, da noče pošiljati lastnih otrok v šolo, škodujoč s tem šoli in pouku«. Kako bi mogel jožefinizem s takimi pomočki kaj prida doseči!
Med nedostatke tedanjega narodnega šolstva spada tudi zanemarjenje pouka in vzgoje deklic; saj že vemo, da niti vlada sama ni polagala na to stran narodne izomike nobene vrednosti. Najbolje je bilo še po mestih, kjer so imeli nunske šole; drugod pa je hodilo kaj malo deklic v šolo. Iz 1. 1788. čitamo,2) da je pohajala v Ljubljani k večjemu četrtina deklic šolo, -in sicer iz župnije šentjakobske 51 izmed 177,
» » šenklavške 48 » 176, » » šentpeterske 26 » 143, » Kurje Vasi	11 » 32,
» Kapucinskega predm. 4 » 38, » Šiške *	23 » 70,
» Gradišča	20' » 78.
V Trstu je pohajalo 1789. 1. izmed 1005 za šolo godnih otrok šolo samo 284 deklic.3) Kako pa je narod sam sodil o šolanju deklet, čitamo v poročilu o podklošterski šoli iz 1. 1792.: tu ni bilo učiteljske moči za ženska ročna dela, »naborni okraj pa je zadovoljen, ako more podložnik pogrešati svojih otrok tako dolgo, dokler traja učenje najnujnejših šolskih predmetov. Deklice se pri materi nauče, česar potrebujejo za bodoči poklic na kmetih«. Upanje, da soproge učiteljev na kmetih dvignejo pouk deklic v ročnih delih, se je uresničilo le malokdaj, deloma zarad nizke stopnje, na kateri so stale one soproge vsaj večinoma, deloma pa zato, ker jim niso
') Laib. Schulzeitung 1893. 166 ■') Laib. Schulzeitung 1893. 179.
s) A pomni, daje statistika one dobe sila nezanesljiva, saj navaja za 1787.1. v Trstu 1567 za šolo obveznih otrok, dve leti pozneje pa samo 1005.
poplačali truda ni roditelji ni dobrotniki, na katere seje računalo.
Kdor opazuje lepi sad »realnih« ali »industrijalnih« šol, katere je osobito slavni šolnik Kindermann na Češkem snoval in podpiral, mora obžalovati, da se je za te šole tako bore malo storilo na Slovenskem. Dočim so na Češkem dobili mnogo samostalnih šol te vrste, ki so blagodejno vplivale na razvoj domačega obrta in industrije, so bili pri nas zadovoljni, če so mogli združiti z navadnim šolskim poukom tam pa tam tudi »industrijalni« pouk, t. j. v posebnih urah so se učile n. pr. v Kamniku (1788) deklice ročnih del. Deželna vlada bi bila rada (1788) določbe, veljavne za narodne šole glede prispevkov srenje, patrona in cerkve, kar naravnost izvrševala tudi v novo osnovanih industrijalnih tečajih, a dvorna kancelija ni dopustila nobenega siljenja; bila je zadovoljna, ako se je tak pouk priklopil narodni šoli tam, kjer se je razvil kateri obrt, ali pa je bilo upati, da se razvije; na Kranjskem pa (je pisala dvorna kancelija 1788. 1.) ni tega pogoja, vrh tega pa tudi šole na kmetih ne odgovarjajo nujnosti niti glede števila, niti glede notranje osnove; narodne šole je pa treba najprej pomnožiti in zboljšati. Vzorna indu-strijalna šola je bila ona v Kamniku, a ostala je skoraj brez posneme, dasi je vlada prigovarjala gosposkam in magistratom, naj snujejo take šole, »saj morajo brezdvojno nameravati in želeti vse gosposke, da dobijo delavne in torej nravne pod-ložnike, a za te lastnosti položi najmočnejši temelj zgodnje vežbanje mladine«.
Završujoč ta članek, konstatujemo, da je bil absolutni napredek narodnega šolstva v prvem četrtletju »narodne šole« dosti skromen, a relativno se je vendar toliko doseglo, da so mogli reči: šola je osnovana in napreduje. Jožef Spendov je konstatoval koncem dobe Jožefove, da šolstvo vzlic mnogovrstnim oviram vendar napreduje, kajti šteli so 31. grudna 1788. 1.:
na Štajerskem 376') šol in 20.576 šolarčkov, » Koroškem 157 » » 8.567 » » Kranjskem 58 » » 3.154 šolarčkov.
Najbolj je med temi deželami zaostala torej Kranjska; dasi broječa za tretjino več stanovalcev nego Koroška, ni imela niti pol toliko šol in šolarčkov. Moram pa zopet opomniti, da je treba te podatke motriti kritičnim očesom, kajti dočim je menda broj štajerskih učencev v poletnem tečaju 1. 1788. narastel za 209, je poskočilo število kranjskih učencev kar za 1435, torej za debelih 83"/0, ono na Koro-
') L. 1781.: 365.
škem pa padlo mahoma za 1644! Kes je pohajalo po leti mnogo manj dijakov šolo nego po zimi; a neverjetno je, da bi vsled tega odpadek bil na Koroškem tako velikanski; na Kranjskem pa bi se bilo navzlic tako neugodnim odnošajem število skoro podvojilo. Napram tej statistiki') je tem bolj treba previdnosti, ker gotovo poročujoči uradi niso bili soglasni glede pojma »šola«; le primeri z onimi številkami te-le: Po zimi 1789. 1. je bilo baje
na Štajerskem 339 šol in 22.664 šolarčkov, » Koroškem 84 » » 9.141 » » Kranjskem 67 » » 7.527 šolarčkov.
Teh številk ne spraviš v sklad s poprejšnjimi, če tudi jim prišteješ 12 štajerskih, 4 kranjske in 6 koroških »indu-strijalnih« in 2 štajerski in 26 luteranskih šol na Koroškem. Posebno velika je razlika glede števila šol na Koroškem in glede števila šolarjev na Kranjskem, kjer so našteli 1789. 1. v ljubljanskem (gorenjskem) okrožju 32 šol, » novomeškem (dolenjskem) » 28 » » postojinskem (notranjskem) » 7 šol. Na skalni zemlji kraški so torej tudi šole najslabše uspevale, in tožbe Špendovove so bile upravičene.
Nekako sliko šolstva pa nam vendar podaja ta »statistika«; ta kaže jasno, če je kaj verjeti manjšim številkam, kako ogromno je narastlo število šol v prvem četrtstoletju avstrijske državne narodne šole. Kaka razlika med tistim letom, ko je cesarica podržavila šolo, in med smrtjo Jožefa II.! V Gradcu (1790) je bilo 11 šol, v Ljubljani in Celovcu po 2, tako daje gubernij pisal 1. 1790., da je v teh mestih zadosti šol; na Štajerskem je bilo 9 glavnih šol z naslovom vzornih šol, v katerih so vežbali tudi pripravnike in učitelje.
Po smrti Jožefa II.je nastopil reakcijski tok. ki seje hotel lotiti tudi narodne šole; stanovi goriški so prosili zmanjšanja »preobilice« šol, kranjski stanovi pa so zahtevali odpravo kmetiških šol, oziroma premestitev v mesta in trge. Priznavali so sicer »blagodejno namero« Marije Terezije, kajti »ako rešiš kmeta spon nevednosti, ako se mu zasveti v duši in ublaži srce, ako se vanj položi kal poštenega, pokornega in delavnega podložnika, ako se goji ta kal, dokler dozori, potem je ta ustav, ki dovrši tako obsežno delo, dar nebeški, njegov osnovatelj pa orodje vseosrečujočega Boga«, a se ne more zvati dobrota, ker je naložil srenjam, patronom
') Sitnosti pri sestavi statističnih podatkov, gl. Laib. Schulztg. 1893. 165. Ravno tam glej, kako toži okrajni glavar ljubljanski o slabem napredovanju šolstva na Kranjskem, navajajoč te-le vzroke: predsodke proti novi šoli, upornost in mržnjo roditeljev.
in gosposkam huda bremena, odtegnil mnogo mladine kmetijstvu, dočim je »vsled nedostatnega nadzorovanja« v narodu vzbudil zaničevanje, osobito ker je država zanetila nade učiteljem, potlej jih pa pehnila v bedo. Prav malo so se naučili otroci čitati in pisati; ni se pa bilo nadejati, da bi izbistrili um in ublažili srce učitelji, ki sami niso imeli te omike in so živeli ob plači, za katero jim ne zavida niti selski hlapec. Otroci so se naučili večinoma uprav toliko, da so postali nezadovoljni s svojim namenom in nepokorni gosposkam. Torej proč s šolami na kmetih, po mestili in trgih pa vzdržuj šole država. Vlada pa je odločno zavrnila take zahteve in izrekla stanovom najvišjo nevoljo. Kranjski stanovi so zahtevali pa tudi, da se jim vrne imetje bivše kmetijske družbe, katero je bil cesar izročil normalnošolskemu zakladu; gospodje v dvorni računski komori so pa kar ostrmeli nad drznostjo stanov, ki se upajo upirati se najvišji naredbi. Tudi zahteva stanov, da se jim popusti prispevek 35(5 gld., naj se »odločno odbije«. Cesar Leopold 11. je ugodil stanovom glede prve zahteve, obetajoč uvaževati jo, kadar ožive zopet kmetijsko družbo; drugo zahtevo pa je kar odbil, kakor tudi državnega nadzorstva šol ni hotel dati iz rok. Z drugimi besedami, a v bistvu isto so zahtevali štajerski stanovi 1790. L, trdeč, da je narod šoli neprijazen, ker zakon sili, da pošiljajo roditelji deco v šolo, in ker morajo še plačevati za pouk, ki je kmetiškemu človeku neprimeren; a vendar »vidimo, da je zboljšanje kmetiških šol bilo potrebno, kajti šola stori ljudi boljše, marljivejše in spretnejše; dobiček imajo podložniki, gosposke in država sama toliko, da ne gre zanemarjati ali celo odpravljati že začetega zboljšanega šolanja«, pač pa to preosnovati tako, da bode primerno potrebam kmeta in da ne bo preveč žulilo podložnikov, srenj in gosposk; da se to doseže, izroči cesar »nadzorovanje in oskrbovanje nemških šol z bratovščin-skim in drugim za šolo odkazanim imetjem stanovom«, ki imajo za to potrebno znanje domačih razmer. Seveda se vlada Leopolda II. ni marala odreči gospodstvu nad šolo, niti na Štajerskem, niti v ostalih notranjeavstrijskih krono-vinah. Šola je ostala »polilicum«.
Nedostatke šolstva pa je poznala tudi vlada, in bila je
prevažna zasluga našega Jožefa Špendova, da je, zbravši obširno gradivo, sodeloval pri reformi 1805. 1. in ž njo ustanovil zboljšano osnovo, katero je narodna šola obdržala do najnovejše dobe.

Drobiž iz starejše književnosti slovenske.
Spisal dr. Vatroslav Oblak.
e nekoliko let po Pr. Truberjevi smrti je prenehala bujno razcvela protestantska književnost med Slovenci. Zadušila jo je protireformacija. In vendar ni konec XVI. stoletja tudi konec slovenske protestantske književnosti. Vzlic ognjeviti delavnosti posvetne in cerkvene oblasti, vzlic najstrožjim naredbam cerkvenim in vladnim životarila je nekako protestantska književnost tudi v sledečih dveh stoletjih v oddaljeni kanalski dolini med slovenskimi protestanti Podklošterske okolice (Arnoldstein) južne Koroške. Niti mali vojaški »izleti«, osnovani v korist protireformacije v najbližnje sosednje kraje, niso popolnoma zatrli nove vere in ugonobili vseh protestantskih knjig v nekaterih gorskih vaseh blizu Podkloštra. O samostalni književni delavnosti seveda v tem zapuščenem slovenskem kotiču ne more biti govora, protestantizem je tlel samo skrivaj. Samo skrivaj so se prepisovale stare protestantske knjige, katerih v tako malih in siromašnih občinah gotovo ni bilo nebroj. Dva taka stara prepisa postile sem zasledil med ondotnimi protestanti in poročal o njih že v Jagičevem Archivu XV 459 do 468. Pa ne samo prepisi, celo knjiga, tiskana protestantska knjiga v slovenskem jeziku je med koroškimi Slovenci zagledala beli dan v zadnji četrtini preteklega stoletja. To je zadnja slovenska protestantska knjiga, katera je v neki zvezi s slovensko protestantsko književno delavnostjo v drugi polovici XVI. stoletja, to je zadnji in obnovljeni plod Truber-jeve in njegovih sovrstnikov delavnosti, kajti mala prote-
stantska književnost med ogrskimi Slovenci se ne more smatrati za nadaljevanje Truberjevega književnega dela.
Ko sem se avgusta meseca leta 1894. vozil skoz Pod-klošter, vračaje se iz Ziljske doline, prinese mi g. A. Coriary (učitelj v Podkloštru), kateri se že nekaj let zanima za našo staro književnost, star, doslej neznan protestantski molitvenik iz prejšnjega stoletja na kolodvor. Se na kolodvoru sem se prepričal, da to ne more biti izvirno delo iz prošlega stoletja, nego ponatis kake slovenske protestantske knjige iz XVI. stoletja ali pa kompilacija nekoliko starih protestantskih tiskov. Tako lepega jezika, kakor ga bereš v molitveniku, ni pisal noben slovenski pisatelj XVII. ali XVIII. stoletja, tudi koroški Gutsmann ne, to je jezik protestantskih književnikov, in sicer Dalmatinove in Bohoričeve šole. Oblike kakor meffej (loc.), blagum (instr.), viner, katere sem slučajno zasledil pri prelistavanju knjige, so me do dobra uverile, da imam pred seboj ponatis stare protestantske knjige. O tem mi je pričala tudi sama vsebina, zakaj v izvirnem delu iz konca XVIII. stoletja bi gotovo ne našli »molitve fuper Turka«, katero nahajamo tu na str. 199 do 204.
Naslov 220 paginiranih strani, štiri nepaginirane strani »Registra« in šest nepaginiranih strani uvoda najmanjše osmerke obsezajoče knjige je:») KRISTIANSKE | B U K VIZ E, | V' KATEREH | SA HISHNE GOSPODARJE INU i GOSPODINJE, TUDI SA DRUGE | STANOVE STAREH INU | MLADEH LUDI | M O L IT V E | SE NAIDEJO j IS | P S A L -MOU | VKUP SBRANE. | Skus perpufhanje Zsefarfke Oblafti. | V' ZELOUZI, | per Ignaziu Kleinmayrju 1784.
Ze dostavek »skus perpušanje cesarske oblasti« in ne morda »s perpušanjam teh viših«, kakor beremo navadno * na istodobnih knjigah pobožne vsebine, nam kaže, da je izšla ta protestantska knjiga šele potem, ko je cesar Jožef II. zagotovil z znanim ediktom tudi nekatoliškim veroizpoveda-njem nekatere pravice. Drugače bi gotovo protestantski molitvenik ne bil zagledal belega dne v katoliški tiskarni Kleinmayrjevi, kjer so se n. pr. tiskale tudi knjige jezuita Gutsmanna. Kolikor vem, je ta molitvenik jedina slovenska protestantska knjiga v XVII. in XVIII. stoletju, ki je zgolj ponatis protestantske knjige iz XVI. stoletja — kajti Hrenovi »Evangelia« so samo deloma prepisani iz Dalmatinove »Biblie« — in sploh jedina slovenska protestantska knjiga iz omenjenih stoletij — in baš radi tega je znamenita.
Knjiga je veren ponatis J. Dalmatinovega molitvenika Karfzhanfke lepe molitve, sdaj pervizh is bu-
') Kar je tu razstavljeno tiskanega, je na naslovnem listu z rdečimi črkami tiskano.
k o v f k i g a i 11 u Nemfhkigajesika v'nafhSloven f k i tolmazhene etc. iz 1.1584. Izostavljena je samo Dalmatinova obširna dedikacija dem AVolgebornen Ilerrn, llerrn Achazen Graffen vnd Freyherrn vom Thurn vnd zum Creutz.1) Mesto te dedikacije je kot nekak uvod na prvih straneh »Podvuzhenje kaku se ima prou moliti«, katerega ni najti v Dalmatinovi knjigi; to je najbrž posneto iz kake druge knjige ali pa morda celo originalno delo. Glede jezika se dosti znatno razločuje od ostale knjige.
Primerjaje naš molitvenik z Dalmatinovim, prepričal sem se, da je natančen ponatis omenjene Dalmatinove knjige, celo molitev zoper Turka je ostala v njem. Jedino v »registru« sem zapazil nekoliko razlik. V kazalu Dalmatinove knjige izostale so štiri molitve, katere se nahajajo v knjigi, naš molitvenik jih omenja tudi v kazalu. To je jedini dostavek nove izdaje. Na jednem mestu je izostala cela vrsta »inu hozhem mojmu blishnimu flushiti« po pomoti, tiskar je nadaljeval stav pri drugem »inu« namestu pri prvem.
Ponatis je jako vesten in natančen, zakaj pridržale so se v novi izdaji celo take arhaistične oblike, katere so bile že v jeziku prve polovice XVII. stoletja velika redkost, in katerim ni več sledu v živem govoru zadnje četrtine XVIII. stoletja, skratka jezik nove izdaje je skoraj neizpre-menjen ostal. Tako beremo v novi izdaji n. pr. krij (gen., dat., loc., sgl.), krijo (instr.), stare oblike loc. sgl. meffej blagej, ferzej, instr. sgl. duhum, Svitum, meffum, blat/um, vedno viner, 3. pl. 1 nog o, hote, voj/kujo, obarujo; tudi partic. perbien, bijen, sakrivene, plazheozhim so ostali, jednako loc. sgl. fgnuvi, instr. pl. ozhimi in instr. du. ozhima. S k raja ni razumel izdajatelj « ali stavec zadnje oblike in zato je napravil iz Dalmatinovega inu tebe veden pred ozhima inu sa laft ima — inu tebe veden pred ohzi ima inu sa laft ima. Oblika obene etc. se je tem laglje pridržala, ker se v kanalski dolini še dandanes govori abedn, tudi priatelou s ohranjenim e in nar lublifhiga beremo in nekaj starih ali vsaj pozneje redkih izrazov n. pr. fovrafh, raciti, kojiti, ništer.
') Razumevno je, da se to posvetilo že radi svoje vsebine ni moglo ponatisniti, zakaj tu razlaga Dalmatin, da je sedaj posebno živa potreba pridno moliti: „Sondern es vermanet vnd treibt vns gleich dazu auch die hochste not, mit welcher in diesen letzten zeiten fast die gantze Christenheit, am meisten aber wir arme \Vindischen an vnsern Grentzen von Turcken, vnd sonst je lenger je mehr b e -laden werden . . .. Demnach ich guter hoffnung bin, es werden ver-stendige fromme Christen vmb desto weniger mirs vbel deuten mogen, das ich des herrn Doctoris Andreae Mufculi Betbiichlein vnd etliche andere andechtige Gebetlein fur mich genommen vnd vnserm armen Windischen gemeinen Man zum besten in vnsere windische Sprach ver-dolmetscht vnd auff eigen vnkosten drucken lassen.
Nekatere razlike je pa vendar najti med drugo in prvo izdajo. Največ so te razlike grafične, manj je nova izdaja v jezikovnem oziru popravljena in ponovljena. Grafični in jezikovni popravki se nahajajo posebno v početku knjige, in sicer na prvi tiskovni poli, po 17. strani jih skoraj ni. Revizor je tedaj naglo opustil popravljanje in dal ponatisniti original skoraj brez premembe, kolikor je bilo to mogoče v celovški tiskarni.
1.	Med ortograličnimi razlikami moramo ločiti od premišljenih popravkov one grafične razlike, katere so nastale le vsled tega, ker ni imela celovška tiskarna vseh potrebnih tipov originala. Tako ni v našem molitveniku ne i, ne a, d, in tudi e ne, zadnje znamenje piše, kakor znano, Dalmatin mnogokrat za naglašen h. Kleinmayrjeva tiskarna najbrž sploh ni imela naglašenih latinskih črk, kajti tudi a ni v novi izdaji. Mi beremo tedaj v novi izdaji mogel, v prvi pa mogU, karfzhcmfku — kar/zhanflcu, doperne/ti — dopbnefti, celo vmerl m. vmarl stare izdaje, relcal — rek al, o — d, kakor — kakdr, v/emi — vfimi, gr&hi — grehi, Svita — Svita. Take razlike nahajamo seveda po vsej knjigi.
Najvažnejša pravopisna novotarija je S za naš S, katerega je naša izdaja posnela po Gutsmannovih Iv r i s tj a n s k i h Resnicah,') kajti ta ga je uvedel v slovenski pravopis. To je najvažnejši vpliv Gutsmannove knjige v novi izdaji molitvenika, samo da se ne rabi ta črka dosledno v vsej knjigi, nego samo na prvih 16 straneh, n. pr. Synu 3, Si/nom etc. Neko-likrat ima druga izdaja tam z, kjer je v prvi c, n. pr. zerqve — cerqve, ferzi - Jerci, zlasti se piše zillu, zeliga mesto cillu, celiga Dalmatinove izdaje. Silno redke so druge pravopisne razlike, tako n. pr. darui mesto daruj, tvojm m tvoim, mi/lj m. mifii, morda celo samo tiskarske pomote.
2.	Tudi jezikovnih popravkov je največ na prvih straneh, pozneje so jako redki. Navadno so se nadomestile a) zastarele oblike (iz XVI. stoletja) z novejšimi, ki so se govorile na koncu prejšnjega stoletja v kanalsko-ziljskem narečju. b) Veliko redkeje je najti mesto Dalmatinove oblike obliko književne slovenščine iz konca XVIII. stoletja, kolikor se sploh v oni dobi more govoriti o književnem jeziku. In sicer se da v tem slučaju zapaziti vpliv Gutsmannovega jezika. Tako so stari instr. sgl. in dat. pl. ia/o- deb. na -om, -um v početku knjige nadomeščeni z novejšimi končnicami -am, n. pr. duham mesto duhum, angelam m. angelom, Synam m. Synom itd.; toda že na prvih straneh ni v tem doslednosti,
') V opombah (Anmerkungen iiber die windisch — und kraine-rische Rechtschreibung) omenjene knjige str. 242 utemeljuje Gutsmann to pravopisno novotarijo.
zakaj mi beremo tudi fvejtom 5. Mesto starega dat. sgl. St/nuvi, je najti Sijnu; dosledno nahajamo od konca do kraja dokon-zliuti mesto starega glagola dokonjati; so vfo, so vfemi se je popravilo v s' vfo, s' vfemi, v jednem slučaju vendar s' ovfemi kakor v prvi izdaji, najbrž je s' vzrok, da se je ta oblika neizpremenjena pridržala, kajti Dalmatin ima skoraj dosledno so brez apostrofa, toda skoraj vedno samo s'. Pridevnik vfigamogozhi, kakor ga beremo pri naših prost, pisateljih, je dosledno nadomeščen z današnjo obliko rfigamogozhni, z isto doslednostjo se piše miloftlivu mesto Dalmatinovega miloftivu
Oblika ufheta 28 (v prvi izdaji uf hej/a), ftojo 58 (bis) -prva izdaja ima ftoje -— bojo 94, 95 za Dalmatinovo boje so gotovo potekle iz koroškega, in sicer kanalskega narečja. Ne vem sicer, če se nahajajo vse te oblike v današnjem pod-klošterskem govoru, toda v Zabnici (v kanalski dolini) nisem samo slišal ušete—jednake oblike nahajamo tudi v ziljskem in rožanskem narečju — nego tam imajo tudi glagoli III 2 in IV v 3. pl. krajšo končnico na -o, ako je naglašena, n. pr. Idačo, trpi, gard. Tudi dat. Svetei (v Dalmatinovi izdaji Sveti) je posneto po narodnem govoru. To so najmarkantnejši sledovi podkloštersko-kanalskega narečja v drugi izdaji.
Drugega izvora je donas 2 bis, 3 mesto Dalmatinovega donas, zakaj v zapadnih koroških narečjih se govori ms. Oblika donas je prodrla v naš molitvenik iz književnega jezika one dobe, kakor se je pisal na Koroškem, največ po vplivu Gutsmannovem. Ta piše v svojih Kristjanskih resnicah donefs; po vplivu te oblike se je danas originala prikrojil v donas. Da je res Gutsmannov književni jezik vplival na drugo izdajo molitvenika, o tem se do dobra prepričamo pri uvodu knjige.
Omenil sem že, da je v drugi izdaji namestu Dalmatinovega nemškega predgovora ali dedikacije »Podvučenje kaku se ima prou moliti«. To je v slovenščini izvirni uvod, on ni prepisan iz starejših protestantskih knjig. Zato se pa tudi njegov jezik znatno razločuje od ostale knjige. V njem je dosti več koroške, zlasti konalske, dialektične primesi. Vender je še jezik dosti »dober«, celo boljši od Gutsman-novega; pisatelj se je pri izdaji molitvenika mnogo naučil, jedro jezika je tudi v uvodu jezik naših protestantskih književnikov XVI. stoletja. Tako je najti v uvodu dan, fabo, ta (hj in ne den, febo (= svbo) te, gen. dat. sestavljene sklanje se končava na -iga, -imu, ne na -ega ali -a in -emu, za na-glašen k ni nikoli najti ie, i, nego skoraj samo e za Dalmatina 6 — naglašenega e ni imela tiskarna — le redko ei za Dalmatinov ej; leitati, veidjo.
Nasprotno so pa iz koroškega narečja zajete oblike s iugam, s' flifam ferzum, zlilovekmn (dat.), pravei, jeh, zirkouni, vfoli (vselej) Jhli/hi — v Podkloštru se govori slism. Posebno je pa omeniti prajeli — a v maja/tato je najbrž tiskovna pomota in obliko tretka, katera je posebno značilna za nekatera koroška narečja. Vendar ne smem zamolčati, da ravno v kanalskem in ziljskem narečju nisem našel te oblike, v Zabnici se govori treči, v Gorjah, kjer se govori ziljsko narečje, treh, v Hlačah (v sredini ziljske doline) pa tre/ca; kako se govori v Podkloštru, ne vem; najbrž se pa govori tu ali pa v sosednjih vaseh, kjer stanujejo slovenski protestantje, ta oblika, ker jo nahajam v pridejanih pesmih, ki so prepisane v to narečje. V oddaljenem junskem narečju se pa res govori tretki in tretH (nastalo iz tretki), in tudi v Gutsmannovih Kristjanskih resnicah beremo večkrat to obliko. Ce ni ta oblika prišla v uvod po vplivu Gutsmannovih knjig, ni v njem samo podkloštersko-kanalske primesi, nego morda tudi drugega koroškega narečja, zakaj tudi ostale že omenjene dialektične posebnosti niso izključljivo svojstvo kanalskega govora. In vendar bi bilo to nekoliko čudno, ker drugje v oni dobi ni bilo slovenskih protestantov razen na Ogrskem.
Oblike kerfhenik, mure (mora), Jkori so najbrž po Gutsmannovih knjigah posnete.
II.
Molitveniku je privezanih štirinajst starih, že dobro umazanih listov pisanih cerkvenih pesmi — mala rokopisna cerkvena pesmarica. Po pisavi se ne da določiti, iz katere dobe so ti listi, kajti pisec ni pisal z navadno kurzivo, nego je posnemal tisk. Mlajši gotovo niso kakor iz prvih desetletij našega stoletja, najbrž so pa iz tiste dobe ko molitvenik. Obsezajo trinajst cerkvenih pesmi, in sicer 1.) Kradka sastopna jflaga teh defsetjb sapubadi; 2.) Jogerske vere obilna jflaga Truberieva; 3.) Od koga inu sakaj je pridiga inu S. kerft gori poftaulen etc.; 4.) Ena drvga nova dvhovna peisen od kerfta fkusj Jurja Dalmatina etc.; 5.) Ena drvga peisen od vcezhierje Criftusave skufj Jurjia Dalmatina etc.; 6.) Ta stara boshizhna pjefen prou tolmazhena, ampak nikar poufod rimana, v' vfvojei Bjshi, kaker Tajifta: Hvaljmo mj donas Boga; 7.) Ena drvga boshizhina pjefsen etc.; 8.) Ena drvga boshizhna piesen od Lukesha Klinza tolmazhena; 9.) Ta hvaleshna bvoshizbna pjesen sloshena fkusi Jurjia Dalmatjna; 10.) Ta stari passion od kristusavjga Terplienja inu Smerti;
') Če so te oblike na -am tudi posnete po književnem govoru XVIII. stoletja, naš pisatelj se je gotovo odločil za nje, ker jih je sam govoril.
11.) Ena velikanozhna piesen od Cristusaujga gorjv'ftajenja otc. 12.) Velikanozhna peisen, v tej fe prabi jnu u'vzhj, kakov prid inu dobruto je Crjftus vlem vjernjm sh[n]iega martro inu gorj u'ftajeniem od Smertj fturil, odprabil in dobil: fkusi P. Truberja etc. 13.) Leta piefen fe more peti per obhajilu Criftvsave vezhierje etc. —- Vse te pesmi razen zadnje, samo nekaj vrstic obsezajoče, so doslovno prepisane iz stare protestantske pesmarice, katero je izdal Dalmatin 1. 1584.; naslov jej je: Ta celi Gatehismvs, eni psalmi inv teh vekshih godov stare inu nove kerfzhanfke pejfni etc. v" Bitembergi.
Še bolj nego živa beseda pospeševala je cerkvena pesen novo vero. To je uvidel že M. Luther, zato se je mnogo trudil, da poda protestantom lepih cerkvenih pesmi in povzdigne cerkveno petje. Njega so posnemali slovenski protestanti. Kako živo so se ti zanimali za cerkveno pesem, koliko izdaj je doživela protestantska pesmarica med Slovenci, to je nam že odkril dr. Elze. Zato se nikakor ne čudimo, da so se prepisovale cerkvene pesmi pri koroških protestantih, saj so jim bile potrebnejše od postile. Najpotrebnejše so pa gotovo te, katere nahajamo zbrane na pridejanih listih molitvenika. Te niso, kakor pričajo nekatere pomote, naravnost prepisane iz omenjene Dalmatinove pesmarice, nego iz rokopisne zbirke cerkvenih pesmi. Take pomote, kakor n. pr. v' Med Jesusam osgoraj mesto Nad J., pofhtujte mesto poflu-fhajte, Niemu fe bj podajte m. Njemu se vfi podajte, v'ufhi mesto vfhe, Josheff s' Gul Bierni Mosh m. J. fluga v. m. ali lvyr je Leison mesto Kyri eleifon, so samo tedaj umljive, če je imel pisec pred seboj pisan original. V tej protestantski občini je tedaj moralo biti na koncu prejšnjega stoletja nekoliko pisanih kratkih pesmaric.
Pravopis našega prepisa je popolnoma divji, če tudi se nekoliko naslanja na bohoričico, katero nahajamo v Dalmatinovi pesmarici. Jezik je pa tako silno izpremenjen, da lahko rečemo, da je govor p o d k 1 o š t e r s k e ga okraja z znatno primesjo književne slovenščine XVI. stoletja. Doslednosti ni v njem, tu najdeš dialektično, tam staro književno obliko, tu prishul, tam prjfliou, na jednem mestu zhlovek, na drugem zhvobak itd. Stare oblike se so nadomestile z novejšimi, n. pr. ver j o (1 sgl.) z veriem, verujo z bervojo, pridajo m. prido, ozhmj m. oz/tinta. Marsikateri stari izraz in beseda Dalmatinove pesmarice je izginila, marsikateri dolenjski lo-kalizem ali dialektičen izraz se je umeknil splošno ali vsaj na Koroškem bolje znanemu. Tako beremo n. pr. dobizhik m. dobitak, vkashe m. veli/, vama m. tujke vardej, greuingo m. grevo, tam m. ondi. Vendar je najti še nekaj starih besed, med ka-
terimi moram omeniti roditi (sich ktimmern): ne rodi sa lushlcu (luzku) blagu in dokonia. Nekaterih izrazov ni razumel naš ali že starejši prepisovatelj, zato nahajamo zhj/tu m. zheftu; gre zhudnu m. gor zhudnu, gor veliku m. gar v. Zadnje primere je najbrž krivo čital. Mimo tega nahajamo veliko število hebridnih oblik, katere so tedaj samo na pol dialektično prikrojene, n. pr. perpraii/, besedi, t?edot> itd.
Jezik je, kakor sem že omenil, mešanica narečja pod-klošterskega okraja in jezika protestantskih pisateljev XVI. stoletja. Moje beležke o podklošterskem narečju, in sicer vasi Peče (Pockau), so jako oskudne, zato ne morem vseh posebnosti potrditi, toda kar ne najdem v njih, to lahko navedem iz bližnjega govora vasi Zabnice v Kanalski dolini in vasi Gorje na iztočni strani Ziljske doline in ne dvomim, da se one dialektične posebnosti naših pesmi, ki se strinjajo z govorom v Zabnici in Gorjah, nahajajo tudi v onih vaseh okoli Podkloštra, kjer prebivajo slovenski protestanti. Omeniti hočem tu samo glavne posebnosti.
Za dolgo naglašen b se govori danes v P.') e, in res beremo trikrat zlieft, sneme. Nenaglašen e se je spreobrazil v mnogih slučajih v a, n. pr. začnajo, talit v P. in zato je najti basiedi, bafjd, dastti (Ž. daset), povoshan, pridajo, obtoshan, nadol-shnjga (P. nadouzn).
Tudi nenaglašen i; se je razvil v gotovih slučajih v a: zhvobak (P. civobak), zhuabjeftvo, davizo, sapubadi (Z. zapuobadi, G. zapovadi), odrashanik.
Za e nahajamo pod dolgim naglasom nekolikokrat tudi te. n. pr. shieft, v'niebo, s'njeba, shjen (žen) po sjebe. Stara dolžina e se je razvila danes v i, n. pr. pic (sup., toda pec* inf.) P., šist G.; pod novejšim dolgim naglasom se je e razvil samo v ie 11. pr. niebu, diibat, siestra v G.
Za dolgo naglašen t nahajamo ie in i: sviet, liep, povjem, grieh, fapovi, bafjd, svit etc., tudi e, najbrž posnet po originalu. Sedaj se govori v P. za dolgi b večinoma i, n. pr. Lipe, miste, cm, grih, redko ie, 11. pr. dieua in ozek e civabelca; v Ž. je pa ie dosti bolj razširjen, n. pr. liep, mieste, grieh, vendar prevaguje v skupini ie prvi samoglasnik i.
Nenaglašen o se je razvil v a: ablulami, jesusavo, danim, mjlaft, gadilu etc., tako tudi danes v P. n. pr. kvMno, v.dehmm, kurilo; mov (domov) Z. in G.
Za dolgo naglašen o nahajamo u in ue, n. pr. bug, mural, otruek, bael. V P. se je dolgi o izpremenil v uo in u: puole, jpulu (loc.), v Ž. uo in u: muost, truk (otrok). Ako ne smemo pri ue misliti na vpliv sosednjega rožanskega narečja, je
') P. znači Peče — Podklošter, G. = Gorje, Ž. - Žabnica.
IG
najverjetnejše, da se v kaki vasi podklošterske okolice res nahaja ue za o, čemur se ni toliko čuditi, če pomislimo, da je podklošterski govor že nekako prehodno narečje od ka-nalsko-ziljskega k rožanskemu in ima tedaj že nekaj posebnosti, ki jih je najti v zadnjem, a katere so tuje prvemu.
Skupina ej za aj, ako je m v istem zlogu kakor j: rej, v P. se govori n. pr. krej.
Za nenaglašen i se nahaja e t. j. «, n. \n\jemelj, jeh, v P-jngrej etc.; celo popolnoma izginil je pred naglasom stoječi i, gotovo je bil najpoprej oslabel v a: shvat., shvotv (život), v Z. z vat, žcdtii, v G. žudt Mimo paftiriam beremo paftierjum in mjernam (mirnim); naglašen ir seje tedaj razvil v ter, in sicer, kar je posebno zanimivo, ravno v onem narečju, kjer nadomešča ie stari t. Tako nahajamo n. pr. tudi v nekaterih štokav-skih govorih, kjer je b = ie, tudi pastier. — er • = samoglasni r) za kratko skupino ri: kerbizi. — cirkve in cierkou, v G. cirku.
Pred ozkimi samoglasniki (e, i) stoji b m. v, n. pr. beriami, prabi, bi (vos), zliuobek, bezhi (veči), binu. Tako tudi v P.
Krajni ali pred širokimi samoglasniki stoječi l se je izpremenil v u in w, n. pr. vedo v, stav, dau, miuaftlibiga, po-voshen, rozhiti mimo lozhitj, gerca, rodiva, tako tudi danes v P.; kombinirana oblika je peklva.
Pred i in e se je g izpremenil v j (sekundarna palata-lizacija): dr meh (drugih), vbojem (ubogim), v P. sem si zabeležil roji (n. pl.).
M. s stoji š: pofidusliai, v P. sicer nisem zabeležil te besede, toda drug primer tega pojava: šlišm.
Sekundarni tj se je izpremenil v tk: tredki i trikrat), v Z. t reč i, G. treh, vendar se najbrž v kaki sosednji podklošterski vasi govori ta oblika; izpadel je d v skupini zdr: osraiden, Ž. G. zrou, tudi zhjes, v P. cres, toda v Z. čies.
Skupina šč se dosledno nahaja, nikoli ni najti na njenem mestu s. ^
Nom. acc. pl. samostalnikov srednjega spola se končuje na -e, n. pr.jmene nebefe. Dat. loc. sgl. fem. sest. in pronom. skl. -ej: boshiej, tej, tekozhej, njei; dat. sgl. m. svetamu, loc. sgl. mjernam, vezhnam, dat. pl. ufam, vbojem-, dat. sgl. mene, tebe, febe. P. Z. mne, G. pa mine, Z. loc. bzsokam, in. bličam.
Glavne in karakteristične posebnosti jezika naših pesmi so tedaj 1. e za b v dolgih zlogih, 2. ie za t, 3. a za nenaglašen e, 4. u, w za l pred temnimi samoglasniki, 5. b za v pred ozkimi samoglasniki, 6. skupina šč. Nekatere od teh, n. pr. 1.— 4., je najti sicer tudi v rožanskem narečju, toda b za v samo v podkloštersko-kanalskem in ziljskem. Nikoli pa ne nahajamo n za končni m, kar je tudi posebnost ziljskega narečja, in res tega pojava ni v podklošterskem govoru.
Tu naj sledi »jogerske pravopisu in nje izvirnik iz Dal
Jest vetjem vu eniga boga, v tiga vsigamočniga, kir je stvaril zernlo, nebu, vse dobru, nucnu ter Upu, vse kar mi z očmi bidimo inu kar mi ne vidimo.
On je s očaki gov[u]ril, nam svojga sinu oblubil, dal se v bo-siedi spoznati, de ga imamo deržati za buga cilu dobriga, za oču miva-stlibiga.
Jest verjem tudi v Jezusa, v tiga prabiga Kristusa, v sinu bo-žiga jediniga, kir je pres vsiga začetka. Iz buga gre (!) čudmi je rojen, skuzi njega je sviet stvarjen.
V tim času prišal k nam na svit iz svetiga duha pozhet, od te divice Marije bug prah i človik rojen je v Betlehemu v jasli po-voshen pastirjem je biu oznanjen.
Potle je ludi sam vučil, rad bi nas v niebo perprabil. Dal se je Judam, ter ajdam pod Poncijam Pilatižam križati inu umoriti, za našo volo ofrati.
Iz kriza snet, v grah povožan, zdaj gre v pakal ku tim hudičam. Hudiče na ketne die, de vernim škode več ne die. Na tredki dan od smerti vstal, gori k vočetu v nebu šal.
Na desnici božji sedi, kalcu nam gre vsolej vidi. Per bugu je naš besednik, vseh vernih prabi pomočnik, pride spet ludi soditi, hude od dobrih vočiti.
Jest verjem v svetiga duha, kir gre od sinu od oča, š nejma en bug ene časti, nas vse žibi, trošta, sveti: skuzi preroke oznanil vse tu, kar je Jezus sterpou.
vere obilna izlaga« v našem mati nove pesmarice str. 17—20.
Jeft verjem veniga Boga, v'tiga vfigamogozhiga, Kir je ftvaril Semlo, Nebu, vfe dobru, nuznu tar lipu, vfe kar s' Ozhima vidimo inu kar my ne vidimo.
On ie s' Ozhaki govuril, nam fvojga Sinu oblubil, Dal fe v' be-ffedi fposnati, De ga imamo der-shati, Sa Buga cilu dobriga, s' Ozheta mgloftiviga.
Jeft verjo tudi v' Jesufa, v' tiga praoiga Criftufa, v' Synu Boshjiga diniga, kir je pres vfiga sezlietka is Buga gar zhudnu rojen, fkusi njega je Svejt fturjen.
V tim zhajju prifhal k' nam na Svjet (!), is fvetiga Duha pozhet, Od te Divice Marie, Bug pravi Zhlovik rojen je, v' Bet-lehmi v' Jafli poloshen, Paftgrjem je bil osnanjen.
Potle je Ludi fam vuzhil, rad bi nas v' Nebu perpravil, Dal fe je Judom tar Ajdom pod Pon-tiom Pilatu[hm knjsliati inu vmo-riti, sa naflio volo offrati.
Is Krgsha fnet v' grob poloshen, sdaj gre t'' Pakal h tim Hu-dgzhem, Hudgzhe na Ketgne dej, de vernim fhkode vezh ne dej, Na tretji dan od fmerti vftal, gori k' Ozlietu v' nebu fhal.
Na Defnici Boshji fidij, Koku nam gre vfelej vidtj, per Bugije nafh Beffednik vfeli Vernih pravi pomozhnik, pride fpet Ludi foditi, Hude od dobrih lozhiti
Jeft verjo v' fvetiga Duha, Kir gre od Synu od Ozha, shnima en Bug ene zhafti, Nas vfe shivi, troftha, fveti: Skusi Preroke osnanil vfe tu kar Jesus fthpil.
IG*
Jest ver jem kerščansko cerkov, V tej je gmajna vseh svetnikov, vsi kir štimo Jeznsavo poslušajo po njej dijo; ti so cirkve posvečene.i v tem kerstu bogu šegnjene (/).
V tej cerkvi gmajni keršceni bojo grehi odpuščeni vsem tem, kir grehe zalvajo, v božjega sinu bervajo, teh so griehi posableni, nigdar ne bojo spumnieni.
Jest vetjem, de našu telu, najsi zgnjie, bo cilu. Jezus nas bo spet oživil, s svojo štimo gori budil, bomo od smerti vstajali, liep zdrov čist zvat jemeli.
Potle bomo v večnam lebnu mi, kir smo da konca verni, v niebu vkupe govurili, sveto trojico hvalili, pridemo na naš prabi stan, tja nam pomagaj Jezus sam.
Jeft verjo Kirfzhanfko Cerkou, vti je Gmajna vfeh Svetnikou, vfi kir fhtimo Jesufovo poflufliajo po ny dejo, Tij fo Cerkve pofvizhene, v tim Kerftu Bogu shegnane.
V ti Cerkvi Gmajni Kerfzheni bodo Grehi odpufzheni vfem Um kir Grehe shalujo, v' Boshjiga Synu verujo, Tih fo Grehi posableni, nigdar ne bodo fpumneni.
Jeft verjo, de nafhe Tellu, naj fi fignje, bo cillu, Jesus nas bo fpet oshivil, fvojo fhtymo gori budil, bomo od Smbii vftajali, Lep, zdrau, zliift shivot imejli.
Potle bomo u' vezhnim Lebni, my kir fmo do konza verni, v' Nebi vkupe govurili, fveto Trojizo hvalili. Pridemo na nafh pravi ftan, Tje nam pomagaj Jesus fam.
III.
Jedna najredkejših protest, knjig je gotovo Agenda, tu je koku se te imenitische1) B o s h i e slushbe opravlajo (V' Bittebergi, 1585). Izvod, katerega imam pred seboj —- lastnina prof. I. Milčetica v Varaždinu - nima naslovnega lista, a v ostalem je popoln. Mala knjižica broji (brez naslovnega lista) samo 22 listov najmanjše osmerke. Natančnejšega opisa knjige ne podajem, ker bo o njej podrobneje poročal za našo protest, književnost zasluženi dr. T. Elze.
Kakor že naslovni list priča, je knjiga prevod nemškega spisa »Wirtembergsche Kirchenagend«. Kdo je ta prevod oskrbel, tega ne vemo. Da to ni Truberjevo delo, to lahko z gotovostjo trdimo. Ne morda za to, ker je knjiga natisnjena v Bohoričevem pravopisu, nego z ozirom na jezik. V njej ni najti ne jedne onih posebnosti, po katerih se razločuje Truberjev jezik od Dalmatinovega in ostalih manjših prot. pisateljev. Ni najti tuj, suj, tujga etc., nego tvoj, svoj, tvojga, ne nom, vom, nego samo nam, vam, ne kralevftvo, nego krajleftvo, kakor in ne Trub. koker, drugazhi in ne drigazhi. Toda dalje kakor do tega negativnega rezultata na podlagi jezikovne analize ne moremo prodreti. Jezik je po Bohoriču in Dalmatinu normalizirana književna slovenščina brez vseh indivi-
') Morda imenitishe.
dualnih posebnosti. Morda je prevod delo kakega mladega, v Nemčiji živečega slovenskega protestanta.
To ni prva slovenska protestantska agenda; že Truber je na koncu svoje knjige Catehismvs s dveima isla-gama (V Tibingi 1575) na str. 409 do 488 objavil jednak spis s posebnim naslovnim listom: Ta mah i na agenda; prim. Letop. Mat. Slov. 1891 str. 135. »Po teh mal — tako piše v uvodu tega spisa — ty eni Craniski inu Kiroshki slushabniki te praue Cerque Bofhye fo meni piffali, de bi imel eno maihino Agendo puftiti Drukati, Natu fem tukai od Kerfta, od te S. Vezherie Criftufeue inu koku fe ty Noui Sakoniki porozhiti imaio, k letim buquizam perlushil«. Truber-jeva agenda je precej obširnejša od samostalne iz 1. 1585., ne oziraje se na to, da ji je dodal še različne molitve, katerih ni v poznejši agendi.
Ni li morda v agendi iz 1.1585. opaziti vpliv Truberjeve agende? In res se o tem vplivu ne da dvomiti. Ce je tudi pisec ali prevoditelj agende iz 1. 1585. imel pred seboj nemški izvirnik, vendar se naslanja njegov prevod na Truber j e v o a g e n d o. Na mnogih mestih se strinjata obe agendi tako doslovno, da ni mogoče misliti, da bi dva prevoditelja neodvisno drug od drugega tako jednako slovenila. Posebno se da to opazovati v početku knjige. V obče se pa mora reči, da so v samostalni agendi mnogi odstavki v primeru s Truberjevim delom znatno skrajšani, in da je novejši prevod preciznejši in tudi gladkejši. Vendar je agenda iz 1. 1585. samostalno delo, ne morda samo popravljena in skrajšana druga izdaja Truberjeve. Glede vsebine se ne strinjata obe agendi. V novejši je nekaj odstavkov, katerih ni v Truberjevi, in nasprotno je v Truberjevi mnogo »predgovorov«, molitev itd., katerih ni najti v samostalni knjigi. Tako ni v Truberjevi celega obširnega odstavka »od nagliga krščovanja«. Obširno poglavje »Koku se ima obhajilo držati« se kar nič ne ujema s Truberjevim. V agendi iz 1. 1585. nahajamo v tem poglavju kratko »opominjanje«, t. j. pouk o pomenu obhajila, v Truberjevi pa štiri pridige ali predgovore z dosti obširnejšim poukom, zato pa ni v njem »opominjanja k očiti izpuvidi«, ne »forme te absolucije«. Jedino zahvalna molitev po obhajilu se nekoliko strinja s Truberjevo, vendar je mnogo krajša. Sledeči odstavek o zakonu se skoraj od konca do kraja loči od Truberjevega odstavka o istem predmetu, jedina molitev se skoraj popolnoma zlaga z ono v Truberju, čemur se pa ne bomo čudili. Samo prvo poglavje »Koku se ima krščovati« se v obeh agendah strinja, če so tudi tu marsikatere razlike.
L. 1585.je zagledal beli dan tudi »Ta kratki wir-temberski c a t e c h i s m v s ali t v p o t r e b n i f h i f h t u k i prave i s v e 1 i z h a n f k e Vere sred enimi kratkimi vfakdajnimi molitvami inu llifhno Tablo. J o lian B r e n t z e n C a t e c h i s m u s \Y i n d i s c h i \Vittebergae). Tudi v tej komaj 19 listov obsegajoči knjigi nahajamo Bohoričev pravopis in po Dalmatinu in Bohoriču določeni književni jezik. Prva polovica knjižice, obsegajoča katekizem, se ne more imenovati samostalno delo ali nov prevod, to je samo nekoliko predelana in popravljena izdaja katekizma, ki ga nahajamo v že omenjeni Truberjevi knjigi Catehismvs s dve ima islagama. Že na naslovnem listu Truberjeve knjige beremo »Catechismus mit des llerren Brentij vnd M. C. Vischers auOlegung«, in v njegovi knjigi obsega ta katekizem dvajset strani (str. 20 do 40l. To poglavje — razen zadnjih strani — nekoliko popravljeno se nahaja v samostalnem katekizmu iz 1. 1585. Druga polovica te knjige, namreč hišna tabla, se pa ne strinja s hišno tablo, katero ima tudi Truber v omenjenem katekizmu. Katekizem iz 1. 1585. se odlikuje od Truberjevega prvega poglavja, s katerim se močno strinja, po preciznem prevodu, točnejših izrazih in večji kratkosti. Tam, kjer rabi Truber več izrazov in besed za jeden nemški izraz, nahaja se v novejšem katekizmu samo jeden izraz.
Kdo je izdal ta katekizem, tega knjiga ne kaže, ona je brez vsakega predgovora. — Videli smo pa v dveh slučajih, da se je slovenska protestantska književnost proti koncu protestantske dobe v marsičem naslanjala na prejšnja dela, le malo novega se je sedaj spisalo in izdalo, največ se je to, kar je početnik protestantske književnosti v Slovencih, Truber, spisal, popravljalo in predelalo. To ne velja samo o »Agendi« in Brencevem katekizmu, to je opaziti tudi pri cerkvenih pesmaricah, pri postili Kreljevi, katera je dvajset let po prvi izdaji drugo popolnjeno izdajo doživela, to velja tudi celo o Bohoričevem pravopisu, ki je le nekoliko popolnjen Kreljev, to velja — kar je naravno — tudi nekoliko o normaliziranem književnem jeziku, na katerega ni brez vsakega vpliva Kreljev jezik.
Neizdana Vodnikova pesem.
Priobčil dr. K. Štrekelj.
rokopisu Vodnikovih pesmi, katerega je iz ostaline M. Kastelca kupila Slovenska Matica, nahajamo za listom 70. in pred listom 71., tako zaznamovanima z rdečo tinto, uvezan poseben, samo na sprednji strani popisan list, kateremu je paginator s črno tinto nadel številko 4. Na tem listu je napisana 64 verzov dolga pesem, katero spodaj objavljam.
Paginator Kastelec ni štel te pesmi med svojeročno po Vodniku pisane, ker je pisava tega lista precej drugačna od pisave ostalih listov, pisanih od Vodnikove roke in z rdečo tinto zaznamovanih s številkami od 1 do 102. A če primerjamo ž njo pisavo starejših prepisov »Ilirije oživljene« in »Ilirije zveličane«, razvidimo s precejšnjo gotovostjo, da je tudi s črno tinto zaznamovan list 4. morala pisati ista roka, seveda kakih 10 do 15 let poprej. Čim novejši so poleg vrst ali med vrstami stoječi popravki, tem bolj senjih pisava bliža poznejši Vodnikovi pisavi; da, poslednji popravki se glede te kar nič ne ločijo od pisave na listih z rdeče zaznamovanimi številkami 1 do 102. V vsem rokopisu se mi ravno pisava naše pesmi zdi najstarejša. V tem mnenju me podpira tudi zelo samovoljna raba znamenja e, katerega ni najti v vseh drugih pesmih Matičinega rokopisa. Vodnik se ga je bil iznebil že v »Pesmih na pokušino« iz leta 1806. Zgodilo se je to pač po vplivu Kopitarja, s katerim je pri Zoisu občeval.' Znano je, kako je par let pozneje Kopitar v svoji slovnici na strani 133. in naslednjih ostro pisal proti patra Marka »repatemu e (Schwanzel e)«. Prepis pesmi in potemtakem tudi pesem sama je torej iz časa pred letom 1806. Da
pa ne sega že v prvo dobo Vodnikovega pesnikovanja. kaže nam vsebina njena: monolog je brez uspeha vasujočega Bohinjca. Misel, zložiti jo, je Vodniku pač pala v glavo šele po času, ko je prišel na Koprivnik v Bohinj; ali pa jo je tudi res na Koprivniku zložil in ne šele kesneje v Ljubljani (po 1.1796.), tega si s svojimi pomagali ne upam določiti.
Ker se pesem nahaja v rokopisu, po katerem sta Smole in Levstik izdala Vodnikove pesmi, se moramo prašati, zakaj je ni niti Smole niti Levstik vzprejel v svojo izdajo. Smole jo je najbrž štel za narodno, in ker narodnih pesmi Vodnikovih on splob ni objavil, zato je izpustil tudi to. Opomniti moram namreč, da prepis te pesmi kot narodne nahajamo tudi v Vrazovi ostali ni XX. 46., torej med stvarmi', katere je Vrazu doposlala iz Ljubljane trojica Smole, Prešeren, Kastelec; ista roka pa je ravno iz Vodnikovega rokopisa prepisala tudi nekaj drugih narodnih pesmi. Manj verjetno je to, da Smole in Levstik pesmi zavoljo drugačne pisave nista štela za Vodnikovo, bolj mogoče pa naposled to, da se je njima zdelo v nji kaj preopolzlo. Pesem ima namreč to veliko napako, da je nekod prenejasna in v svojih izrazih premalo uinljiva; bralec ne ve, kam pesnik meri. Vendar bi Vodniku delali krivico, če bi mu podtikali zato grd namen, ker pesem nam ni jasna; tako delaje bi morali n. pr. tudi Koseskemu ne malo pesmi krivo razlagati. Dalje je pomisliti, daje Vodnik v vseh svojih proizvodih popolnoma čist; ako med njegovimi narodnimi poskočnicami nahajamo nekaj zelo umazanih,') za to ga kot nabiralca ni preostro soditi, saj jih gotovo ni mislil objaviti in zapisal jih je le v naglici z drugo, nekaj boljšo robo vred. Da pa je spodaj stoječo pesem mislil kedaj objaviti, to nam kažejo precej obilni popravki na navedenem listu, od katerih je seveda ločiti neke (Levstikove?), s svinčnikom v gajici pristavljene premembe.
Ta dosedaj neobjavljena pesem ni sicer Bog ve kako mojstersko delo — takih iščemo pri Vodniku zastonj — ali preveva jo vendar nekak narodni duh, krepka realnost in neka mladeniška čvrstost, ki jih pri našem pesniku ni vselej najti v tej meri. Dikcija je semtertje mršava in prisiljena; v nji se nam kaže omahovanje Vodnikovo v jezikovnem oziru in pa težnja njegova po posebnostih in novotarijah, katero mu za hrbtom sicer ali vendar tako bridko in ne po krivici očita Kopitar v prvem svojem pismu do Dobrovskega.
V Vodnikovem rokopisu je pesem brez naslova, v prepisu Vrazove ostaline pa ima naslov »Planšar«, kate-
') katerih pa nima sedaj Matičin (prej Kastelčev) rokopis Vodnikovih pesmi! Jaz jih poznam iz Vrazove ostaline XVI. A.
rega ji pustimo. V spodaj stoječih, tekstu pridejanih kritičnih opomnjah pomeni 93 prepis Vrazove ostaline, pa popravke tega prepisa.
Planšar.
Hej Mina, hej Mina Le hitro s' oglas'!
Jezerska planina Sem pošle me vas.
5 Prid', lubca, les h' durmi, Ne prašaj, kaj bo:
Vesele to stur' mi, Govori z' mano.
Ak' slamce preberaš, 10 So prazne zeli;
Ak' pesmi studeraš, Podvuci tnd me.
Razloži po versti Narlepših en par: 15 Okrožic na persti Čigavi je dar;
Kaj lubca obeta, Des' rada ne da;
Kam strela napeta, 20 Kam serce pela. —
Ah, Mina, kaj delaš? To vem, de ne spiš,
Znabiti se kregaš, De gluho se striš!
25 Si jezik zgubila ? Te zobčik boli?
Si piskrice vbila — Al kaj te skarbi?
Če gori na jizbi 30 Prekladaš blago,
Dol malo se izspi, Pa ne predrobno,
De bo kaj pobrati Za miške moji: 35 Oluški kosmati,
Pa zerna slatM! —
Ah, Mina nesmilna! Nagajaš preveč,
Ta dražba je silna, 40 Ta kreg je bodeč.
Ne bodi tak' sitna, Oglasi se slcdr',
Danica prehitna Po nebu gre gor'.
45 Dve sami besede,
Le perstec pomol';
Premisli, do srede Ne bo me več dol'.
Zaspanlca tožliva, 50 Kaj pošleš me dam? —
O Mina lažniva, Tajit' te ni sram V
Pokaj bi tajila,
K ne maraš zamh ? 55 Si druge zvolila, K' te bol vesele.
Dolinka poredna,
Prebračna ku zleg, Nis' hribovca vredna, De b' vergel te z' breg.
60
Le bodi vesela,
Pozabim te rad, Strupeno te dela, K' je pičil te gad.
Tako slove pesem s poslednjimi popravami Vod-
4] Me pošle — 13 Razloži] 15 Okrožic]
nikovimi. Sprva pak je bilo tole drugači: sim vas — 5 les] sim — 8 Govori| Ohlad' se Razlož' m' ih — 14 Narlepših] Tih lepših -
1. Kaj rinka, 2. Čigavi — 16] 1. Pomeni za 'n dar, 2. Je perstanec dar — 23 Znabiti] Al mor'de — 24 De gluho] Kud gluho — 25 Sij Al s' — 27 Si] Al s' — 29 jizbi] jizpi — 31] 1. En mal se dol izspi, 2. Pomalo se izspi — 41 tak] tok — 45] En perst mi pomol' — 50 Kaj] Tok' — 55 Si] De s' — 59 hribovca] 1. rotarja, 2. lazarja, 3. laznika.
93 ne piše e, l in, ne glede apostrofov, se od zgoranjega natiska razlikuje v tem: 4] Sem pošle (93,. pošlje) me v vas
—	5 ljubca .....- 10 želje 11 studeraš] primeraš - 12 Pod-
vuči] Nauči - - 12 me 15, 16] Čigava na persti* Je kam-bica dar — 17—20] Ti verzi so v popolnoma izpuščeni
—	24 gluha — 28 skerbf — 31 se izspi] ga izpi (93j iz'spi)
—	16 sladke — 38 Negajaš — 45] Dve same besede, Daj saj tri besede - 46] En perst mi pomol' — 47 do ■ - 48 bo
—	49 tožljiva — 50 93x pošlješ — 51 93t lažnjiva — 54 me — 55 zvoljila, 93x zvolila — 58 zleg — 60 'z.
' Srjv"' 5-Jv ' ' V' ' " JTJV' JTJV' ' JT J*"'V|v" VJv" *' V" * ±v." jrJ V' ' V|Y X
Biblijografija slovenska.
Slovensko knjištvo od 1. januarja 1.1894. do 1. januarja 1.1895.
Sestavil R. Perušek.
V ta knjigopis so vzprejeti tudi nekateri književni izdelki, ki so bili natisnjeni že v prejšnjih letih, a doslej še ne zabeleženi v knjigopisu. Pri sestavljanju so mi prijazno pomagali sosebno gospodje: dr. Ahn, vseučiliške knjižnice uradnik v Gradcu, A. Cilenšek, profesor v Ptuju, A. Kosi, profesor v Celju, Janko Košan, profesor v Mariboru, Miroslav Premrov, notarski koncipijent v Krškem, dr. F. Simoni 5, skriptor vseučiliške knjižnice na Dunaju, Kr. Roj ni k, namestnijski uradnik v Gradcu, dr. J Sket, profesor v Celovcu, katerim izrekam na tem mestu svojo iskreno zahvalnost. Jednako zahvaljujem gospode predstojnike onih tiskarnic, ki so se potrudili sestaviti zapisnik tiskovin, obelodanjenih v njih tiskarnici, in sploh vse gospode, ki so mi bili na roko pri sestavljanju biblijografije.
I. Časopisi.
Amerik<tnski Slovenec. Tower .Minn. Letnik III. 1894. Urednik in založnik V. Rev. J o s. F. Buli. Tower Minn. Folio. (Izhaja vsak petek.)
Cerkveni Glasbenik Organ Cecilijinega društva v Ljubljani. (Izhaja po enkrat na mesec.) Letnik XVII. 1894. Odgovorni urednik Janez Gnjezda. Odgovorni urednik glasbene priloge Anton Foerster. Zalaga Cecilijino društvo. Tiska R. Milic. Vel. 8".
Cvetje iz vertov sv. Frančiška. Časopis za verno slovensko ljudstvo, zlasti za ude tretjega reda sv. Frančiška. Trinajsti tečaj. Vredil in izdal P. Stan i s lav Šk rab e c, mašnik pervega reda sv. Frančiška na Kostanjevici. V Gorici. Hilarijanska tiskarna. 1894. 8°. 884 str. Izhaja v nedoločenih v obrokih. 12 zvezkov. (Na platnicah nadaljuje o. St. Škrabec: »Nekoliko slov. slovnice za poskušnjo«.)
Delavec. List za interese slovenskega delavskega ljudstva. Izhaja vsakega 15. dne v mesecu. II. leto. Št. i do 16. Ljubljana. Lastniki lista so: Dragotin Barta v Ljubljani in Ivan Reselj v Gradcu. Izdajatelj Dragotin Barta. Odgovorni urednik Anton Grablovic. Tisk Narodne tiskarne v Ljubljani. Št. 17 do 24. Zagreb. Lastnik Jožef Weselko. Odgovorni urednik Anton Grablovic. Tisk Srpske štamparije v Zagrebu.
Deželni zakonik in ukazni list za vojvodino Štajersko. V Gradci, leto 1894. Tiska Leykam v Gradci. (Izhaja v nedoločenih obrokih. Slov. in nemško.) 4°.
Deželni zakonik za vojvodino Kranjsko. XXXIV. tečaj. Leto 1894. Tiskala Klein in Kovač v Ljubljani. V. 4". (16 kosov. Slov. in nemško.)
Dolenjske Novice Izhajajo 1. in 15. vsacega meseca. V Novem mestu. X. letnik, 1894. Odgovorni urednik Josip 15 e lili ovič. Izdajatelj, založnik in tiskar J. Krajec. Vel. 8°.
Dom in Svet. Ilustrovan list za leposlovje in znanstvo. Uredil Frančišek P. Lampe, doktor bogoslovja in modro-slovja, profesor bogoslovja. VII. letnik. V Ljubljani. Založilo uredništvo. Tiskala Katoliška tiskarna v Ljubljani. 1894. V. 8».
Domoljub. Slovenskemu ljudstvu v poduk in zabavo. Izhaja vsak prvi in tretji četrtek meseca. V Ljubljani. 1894. Letnik VII. Izdajatelj dr. Ivan Janežič. Odgovorni urednik A. Kal a n. Tiska Katoliška tiskarna. V. 4°.
Domovina. V Celji. Leto IV. Izhaja 5., 15. in 25. dne vsakega meseca. Izdajatelj in urednik D r a go t i n Hribar. Tisk društvene tiskarne D. Hribar v Celji. Fol.
Državni zakonik za kraljevine in dežele v državnem zboru zastopane. XLIII. tečaj, leto 1894. Založnik c. kr. dvorska in državna tiskarnica na Dunaju. Izhaja v nedoločenih obrokih. 4".
Duhovni pastir. S sodelovanjem več duhovnikov urejuje Anton Kržič. V Ljubljani. 1894. Založba Katoliške bukvarne. Tisk Katoliške tiskarne. 8". (12 zvezkov).
Edinost. Glasilo slovenskega političnega društva za Primorsko. Tečaj XIX. 1894. Lastnik politično društvo »Edinost«. Izdajatelj in odgovorni urednik Maks Cotič. Tiskarna C. Amati sinovi. — Kesneje Tiskarna Dolenc v Trstu. Izhaja po trikrat na teden, ob torkih, četvrtkih, sobotah. Folio.
Glas Naroda. List slovenskih delavcev v Ameriki. New York. Leto III. 1894. Izdajatelj in urednik F. Sakser.
Glasnik. Izhaja vsak 2. in 4. četrtek v mesecu. V Ljubljani 1894. Izdajatelj in odgovorni urednik Fr. Ziller. Tiska Katoliška tiskarna. 4°. (4 številke).
Goriški vestnik. List za narodno gospodarstvo, obrt in trgovino. Izhaja zadnji četrtek vsakega meseca. V Gorici. 1894. Leto I. 4°. Izdajatelj in odgovorni urednik A n t. m. O b i z z i. Tisk prve slovenske tiskarne A. m. Obizzija v Gorici.
Gospodarski list. Glasilo c. kr. kmetijskega društva v Gorici. Ureduje V i 1 j e m 1) o m i n k o. (Izhaja vsak mesec enkrat.)
V	Gorici. Leto XIII. Zalaga c. kr. kmetijsko društvo. Tiska Paternolli. (Priloga »Soči«.)
Izvestja muzejskega društva. (Glej II.)
Kmetovalec. Ilustrovan gospodarski list. Uradno glasilo c. kr-kmetijske družbe vojvodine Kranjske. Urejuje Gustav Pire, družbeni tajnik. V Ljubljani. 1894. Leto XI. 4°. Izhaja 15. in zadnji dan v mesecu. Založba c. kr. kmetijske družbe kranjske. Tisk J. Blasnikovih naslednikov v Ljubljani.
Krščanski detoljub. List za krščansko vzgojo in rešitev mladine. Izhaja štirikrat na leto. Vreduje Anton Kržič. Ljubljana. 1894. Tisk Katoliške tiskarne. Založba katoliškega društva detoljubov. 12°. 64 str.
Ljubljanski Zvon. Leposloven in znanstven list. Uredil dr. Iv. Tavčar. XIV. leto. 1894. V Ljubljani. Tisk Narodne tiskarne. (Izhaja po jeden pot na mesec v zvezkih.) Izdajatelj Janko K r sni k. Vel. 8°.
Mir. Izhaja 10., 20. in 30. dan vsakega meseca. V Celovcu. Leto XIII. Lastnik in izdajatelj Gregor Einspieler v Celovcu. Odgovorni urednik Filip Haderlap. Tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu. Vel. 4°.
Novice, gospodarske, obrtniške in narodne. Izhajajo vsak petek.
V	Ljubljani 1894. Tečaj LIL Odgovorni urednik Avgust Pucihar. Tisk in založba: J. Blasnikovi nasledniki. 4°.
Obrtnik. Celje. Leto II. Izdajatelj in urednik Drago t in Ilribar. Tisk društvene tiskarne Dragotin Hribar v Celji. M. 4°. (Priloga »Domovini«.)
Popotnik. Glasilo zaveze slovenskih učiteljskih društev. (Izhaja 10. in 25. dne vsacega meseca.) Izdajatelj in urednik
M. Nerat, nadučitelj. V Mariboru. Tečaj XV. 8'. Lastnik in založnik Zaveza. Tisk tiskarne sv. Cirila v Mariboru.
Primorec. (Izhaja vsakih 14 dnij ob enem z neravnimi »Soči-nimi« številkami.) Tečaj II. Folio. V Gorici. Izdajatelj in odgovorni urednik Andrej Gabršček. Tiska Goriška tiskarna A. Gabršček v Gorici.
Primorski list. Podučljiv list za slovensko ljudstvo na Primorskem. Tečaj II. (do štev. 18. tiskan v Trstu, nadalje v Gorici). Izhaja vsak prvi in tretji četrtek v mesecu. Odgovorni urednik in izdajatelj J. Marušič. Tiska hila-rijanska tiskarna v Gorici. 4°.
Rimski katolik. Šesti tečaj. Vrejuje in izdaja dr. Anton Mah nič, profesor bogoslovja. V Gorici. Ililarijanska tiskarna. 1894. 8°. (Izhaja v zvezkih vsak tretji mesec.)
Rodoljub. Glasilo slovenskega društva v Ljubljani. Izhaja 1. in 3. soboto vsakega meseca. V Ljubljani. 1894. IV. leto. Odgovorni urednik dr. Ivan Tavčar. Lastnina in tisk Narodne tiskarne v Ljubljani. 4°.
Sloga. V Gorici. Tečaj II. (Izhaja vsak prvi in tretji četrtek meseca.) V. Folio. Izdajatelj in odgovorni urednik Anton m. O b i z z i. Tiska prva slovenska tiskarna A. m. Obizzi v Gorici.
Slovanska knjižnica. (Glej II.)
Slovanski svet. Lastnik, izdajatelj in odgovorni urednik Fran Po d gor ni k. VII. leto. 1894. V Trstu. Tisk tiskarne Dolenc. 4°. (Izhaja 10. in 25. dne vsakega meseca.)
Slovenec Političen list za slov. narod. Izhaja vsak dan izvzemši nedelje in praznike. V Ljubljani. Letnik XXII. Izdajatelj d r. I v a n .1 a n e ž i č. Odgovorni urednik Andrej K a 1 a n. Tisk Katoliške tiskarne v Ljubljani. Folio.
Slovenski Gospodar. List ljudstvu v poduk in zabavo. (Izhaja vsak četrtek.) V Mariboru. 1894. Tečaj XXVIII. Izdajatelj in založnik »Kat. tiskovno društvo«. Odgovorni urednik B. Ferk. Tisk tiskarne sv. Cirila. (Odgovoren J. Otorepec.)
Slovenski narod. Izhaja vsak dan izimši nedelje in praznike. Ljubljana. XXVII. leto. 1894. Izdajatelj in odgovorni urednik Josip No 11 i. Lastnina in tisk Narodne tiskarne. Folio.
Slovenski pravnik. Izdalo društvo »Pravnik« v Ljubljani. Uredila dr. Maks Pire in d r. V i k t o r Zupan. X. leto.
1894. V Ljubljani. Tisk Narodne tiskarne. 8°. (Izhaja 15. dne vsacega meseca.)
Soča. (Izhaja vsak petek opoldne.) Izdaja za deželo in za mesto. Tečaj XXIV. 1894. Folio. V Gorici. Izdajatelj in odgovorni urednik Andrej Gabršček. Tiska Goriška tiskarna A. Gabršček v Gorici.
Štajerski kmet. Svetovalec kmetom v političnih in gospodarskih zadevah. V Mariboru. 1894. Tečaj I. 4°. Izhaja drugo nedeljo vsacega meseca. Izdajatelj, založnik in tiskar L. Kralik v Mariboru. Odgovorni urednik E. Hinter-h o 1 z e r st.
Učiteljski tovariš. Glasilo slovenskega učiteljskega društva v Ljubljani. Štiriintrideseto leto. 1894. Uredil Jakob Dimnik, učitelj v Ljubljani. V Ljubljani. Natisnila R. Mili-čeva tiskarna. 8°. (Izhaja dvakrat na mesec.)
Vesna. III. tečaj. Uredil dr. Fran Tominšek. V Celji. 1894. Založili Vesnani na Dunaji. Tiskal Dragotin Hribar v Celji. V. 8°.
Vrtec, časopis s podobami za slovensko mladino. Uredila Ivan Tomšič in Anton Kržič. Štiriindvajseti tečaj. 1894. V Ljubljani. (Izhaja 1. dne vsacega meseca.) Izdajatelj in urednik A nt. Kržič. Založnica Ivana Tomšič. Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani. V. 8°.
Zakonik in ukaznik za avstrijsko-ilirsko Primorje. Tečaj 1894. V Trstu. Tiskarnica avstrijskega Lloyda. 4°. (Izhaja v nedoločenih obrokih.
Zgodnja Danica. Katolišk cerkven list. (Danica izhaja vsak petek.) V Ljubljani. 1894. Tečaj XLVII. Odgovorni vred-nik Luka Jeran. Tiskarji in založniki Jožef Blasnikovi nasledniki v Ljubljani. 4°.
Zgodovinski zbornik. Priloga »Laibacher Diocesanblatta«. Izhaja v nedoločenih obrokih. Sedmo leto. 1894. Izdajatelj in odgovorni urednik Martin Pogačar. Tiska Katoliška tiskarna v Ljubljani. 4°. Štev. 26. in 27.
Slovenski tiskane sestavke prinašajo tudi ti-le časopisi: »Ilrvatsko-slovenski ciklista«, »Vatrogasac«, »Stenograf« in »Gimnastika« v Zagrebu in »Laibacher Diocesanblatt« v Ljubljani.
II. Zborniki.
Drobtinice. XXVIII. letnik. Uredil dr. Frančišek Lampe. Založila Katoliška družba za Kranjsko. V Ljubljani. 189-1. Natisnila Katoliška tiskarna. 8°. 192 str.
Izvestja muzejskega društva za Kranjsko. Urejuje A nt. Iv ob 1 ar. Letnik IV. V Ljubljani. 1894. Izdaja in zalaga Muzejsko društvo za Kranjsko. Tiskala Ign. pl. Kleinmavr in Fed. Bamberg. (Izhaja v zvezkih po šestkrat na leto.)
Josipa Jurčiča zbrani spisi. Založila in na svetlo dala Narodna tiskarna. Uredil F r. Leveč. I. zv. (Glej XVII.)
Ant. Knezova knjižnica Zbirka zabavnih in poučnih spisov. I. zvezek. Uredil Fr. Leveč. Tiskala Narodna tiskarna. Str. VI + 195 m. 8°. (S podobo A. Kneza.)
Vsebina: Fr. Leveč: Ant. Knezova ustanova. Životopis. Dr. F. D.: Gospod Lisec. Povest. Bogdan Vened : Ženitev Ferdulfa vojvode. Furlanska povest.
Letopis Matice Slovenske za leto 1894. Uredil Anton Bartel. Natisnila Narodna tiskarna. Str. VIII + 419. 8°. (S helijo-gravirano sliko pokojnega predsednika J. Marna.)
Vsebina: Fr. Leveč: Jožef Marn. Nekrolog. Dr. K. Štrekelj: Slovarski doneski iz živega jezika narodovega. Dr. M. Murko: Jan Kollar. I. Navratil: Slovenske narodne vraže in prazne vere. (Dalje.) Dr. V. Oblak: Protestantske postile v slovenskem prevodu, t A. Raič: Južno-avstrijske dežele za prvih let vladanja Leopolda II (Dalje in konec.) J. Apih: Ustanovitev narodne šole na Slovenskem. R. Perušek: Bibliografija slovenska. E. Lah: Letopis Matice Slovenske.
Narodna biblioteka. Snopič 57. in 58. (Glej XVII.)
Narodna knjižnica. III. zvezek. Dr. Jos. Vošnjakovi zbrani dramatični in pripovedni spisi. (Glej XVII.)
Pedagogiška knjižnica. Izdaja slov. učiteljsko društvo v Ljubljani. Drugi zvezek. Navod slovenski vrtnarici. Spisal Miloš Kamuščič, voditelj slovenskih otroških vrtov v Trstu. Tretji zvezek: Dimnik Jakob, Domoznanstvo v ljudski šoli. (Glej VII. a.)
Pomladni glasi, posvečeni slovenski mladini. IV. zvezek (Glej VII. c. Štrukelj.)
Povesti slovenskemu ljudstvu v poduk in zabavo. Zbral in uredil Andrej Ivalan, urednik »Domoljuba«. VI. in VII. zv (Glej XIX.)
Slovanska knjižnica. Urejuje in izdaja An dr. Gabršček. V Gorici. Snopič 8. do 31. 12°. (Glej XVII.)
Slovenske večemice za pouk in kratek čas. Izdala in založila družba sv. Mohorja v Celovcu. Oseminštirideseti zvezek. 1894. Tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu. 8°. 143 str.
Slovenska Talija. Zbirka dramatičnih del in iger. Na svetlo daje »Dramatično društvo« v Ljubljani. 59. vezek. Poljub — Trubadur — Marta. ((Hej XVII.)
Spisi Andrejckovega Jožeta. VI. Nekaj iz ruske zgodovine. Iz češčine poslovenjena študija Ferdinanda Kopa — Voj-niška republika zaporoških Kozakov. Češki spisal J. Per-\volf. — Novomesto. 1894. Natisnil in založil J. Krajec. 16°. 79 str. (Narodne biblioteke snopič 58.)
Zabavna knjižnica za slov. mladino. (Glej \'1I. c.) III. zvezek.
Zgodovinski zbornik. (Glej I.)
III. Teološka dela.
a) znanstven«-teološka tlela.
Apostolsko pismo svetega očeta Leona XIII. Ponatis iz »Slovenca«. V Ljubljani. 1894. Samožaložba. Tisk Katoliške tiskarne. 8«. 10 str.
Komljanec Ivan. Cerkveno leto, to je njegovi sveti časi in dnevi. Spisal profesor .1. K., veroučitelj na c. kr. spodnji gimnaziji v Kočevju. Poterdilo visokočastito knezo-škofijstvo Ljubljansko. (Ponatis iz »Zgodnje Danice«.) V Ljubljani. Tiskali in založili J. Blasnikovi nasledniki. 1893. 8°. 90 str.
L a m p e F r a n č i š e k, dr. Zgodbe sv. pisma. Slovencem priredil in razložil dr. F. L. I. del. Zgodbe starega zakona. Izdala in založila družba sv. Mohorja v Celovcu. 1894. Natisnila tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu. Vel. 4°. str. 1 do 96.
S i m o n i č .1 u r i j, dr. Služabnik ali cerkovnik pri katoliški službi božji. Lahko razumljiv poduk, kako se obnašati pri navadnih cerkvenih opravilih, pristavek nekaterih kratkih masnih molitev, litanij in drugih cerkvenih molitev. Sestavil dr. J. S. V Mariboru. 1894. Založil Joz. Jurik. Tiskarna L. Bontempo v Poli. 16°. 69 str.
Zupančič A nt. Duhovno pastirstvo. Slovenskim bogoslovcem in mašnikom spisal A. Z., profesor pastirstva na Ljub-
ljanskem bogoslovnem učilišču. Drugi popravljeni natis. Z dovoljenjem prečastitega knezoškolijstva ljubljanskega. V Ljubljani. Založil pisatelj. Prodaja Katoliška bukvarna 1894. 8°. 932 str. Tiskala Katoliška tiskarna.
Cvetje z vertov sv. Frančiška. (Glej I.)
Duhovni pastir. (Glej I.)
Rimski Katolik. (Glej I.)
Zgodnja Danica. (Glej 1.)
b) molitveniki ter pobožno-vzportbudne knjige.
Bartol B. Nevesta Kristusova ali pod učna in molitvena knjiga za pobožne krščanske device. Poslovenil B. B., župnfk. Sesti natis. V Ljubljani. 1894. Založila Katoliška bukvarna. Natisnila Katoliška tiskarna. M. 8°. 598 + 10 str. kazala,
Fleck Jož., duhovni svetovalec in dekan v Jarenini. Slovo od stare cerkve Marije, Matere Milosti, v Mariboru dne 2. julija 1893. Pridiga. V Mariboru. 1894. Založil frančiškanski samostan. Tisk tiskarne sv. Cirila v Mariboru 16». 24 str.
Kerčo n Jožef. Salve Regina, ali razlaganje molitve Češčena bodi kraljica za Smarnično opravilo. Spisal J. K., duhovnik ljubljanske škofije. Z dovoljenjem prečastitega knezoškolijstva ljubljanskega. V Ljubljani. 1894. Založila Kat. bukvarna. Natisnila Katoliška tiskarna. 16°. 318 str.
Lesar A. Prilike patra Bonaventure s pojasnjevanjem raznih verskih in nravnih krščanskih resnic. Druga izdaja, spopolnjena s prilikami opata Šampijon de Nilona. Prosto poslovenil A. L. Izdala in založila družba sv. Mohorja v Celovcu. 1894. Natisnila tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu. 8°. str. 189.
Maj ar P. Hrisogon. Kruh angeljski. Molitvene bukvice. Po slovenski priravnal P. A. M. Četrti natis. V Ljubljani. 1894. Založil in prodaja Matija Gerber. Tiskarna R. Mi-ličeva. Ljubljana, 32°. 423 str.
Maj ar P. II. Marija dobra mati. Za deveti natis pripravil in pomnožil P. H. M. V Ljubljani. 1894. Založil in prodaja Janez Giontini, knjigotržec. Tiskal Rudolf Milic v Ljubljani. 12". 272 str.
Mežnarič P. Nikolaj, mašnik reda sv. Frančiška. Zgodovina čudodelne podobe Matere Milosti v frančiškanski cerkvi v Mariboru. 1894. (Ponatis.) Založil frančiškanski samostan v Mariboru. Tisk tiskarne sv. Cirila v Mariboru. 16°. 62 str.
Slomšek Anton M a r t i n. Življenja srečen pot. Nauki, vzgled i in molitve za mladeniče. Spisal A. M. S., bivši knez in škof lavantinski. Novič izdala in založila družba sv. Mohorja v Celovcu. 1894. Tiskala tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu. 12°. 442 str.
Volčič Janez. Jezus in Marija, moja ljubezen ali nauki in molitve za pobožne kristjane. Spisal J. V., duhoven ljubljanske školije. Z dovoljenjem visokočastitega ljubljanskega škofijstva. Osmi natis. V Ljubljani 1895.1) Prodaja založnik Matija Gerber. 16°. 445 str. Tiskal R. Milic v Ljubljani.
V o 1 č i č Jane z. Pustite male k meni. ker njih je kraljestvo. Kratke molitvice pobožnih otrok. Nabral J. V. duhoven ljubljanske školije. V Ljubljani. Prodaja založnik M. Gerber. 1894. 12». 282. Tiskal Drag. Hribar v Celju.
Volčič Janez. Vrtec nebeški ali molitvene bukvice za pobožne kristjane. Izspisal iz svojega Vrta nebeškega J. V., duhoven ljubljanske školije. Sedmega pomnoženega natisa. V Ljubljani. 1894. Prodaja založnik Mat. Gerber, bukvovez. 12°. 480 str. Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani.
Vo 1 č i č Jane z. Ura moliti Jezusa v zakramentu ljubezni Božje. Nekatere molitve za obiskovanje najsvetejšega zakramenta. Udom prelepe bratovščine sv. rešnjega telesa nabral J. V., duhoven ljubljanske škofije. Z dovoljenjem visokočastitega škofijstva ljubljanskega. Osmi natis. V Ljubljani. Založil Matija Gerber, knjigovez. 1894. 12°. 64 str. (Tiskali J. Rlasnikovi nasledniki.)
Bobra spoved. VI. Molitve v dan sv. spovedi. V Ljubljani. 1894. Založilo katoliško društvo detoljubov. Tisk Katoliške tiskarne. 16». 83. do 106. str.
Dobra spoved. Nauki in molitve za vredni vzprejem zakramenta sv. pokore. Z dovoljenjem visokočastitega knezo-školijstva ljubljanskega. Drugi natis. V Ljubljani. 1894. Založilo katoliško društvo detoljubov. Tiskala Katoliška tiskarna. 16». 116 str.
') Izšlo 1.1894.
Duhovni studenec ali molitve pri sveti maši in druge vsakemu kristjanu potrebne molitve. V Ljubljani. 1894. Lastnik in založnik M. Gerber v Ljubljani. Tiskal Dras:. Hribar v Celju. 12°. 816 str.
Dušna mana. Molitvena knjižica z mašnimi in drugimi molitvami sestavljena iz najboljših masnih katoliških škofijsko dovoljenih knjig. Založil in prodaja Pavel Bizjak, knjigovez in knjigotržec v Kranji. Tisk J. Blasnikovih naslednikov v Ljubljani. 16«. 200 str.
Hvalite Boga! Zbirka najboljših molitev za katoliške kristjane. Tretji natis. Založil A. Hager v Ašaha ob Donavi. Natisnil Blanke v Ptuji. 1894. 12«. 28 pol.
Krscsdnszko katholicsdnszke cerkvene peszmi sz potrejbnimi molitvami i vnogimi vogerszkimi peszmami za skolnike, katholicsanszko mladezen ino za vszakoga pobozsnoua krscsenika. V o dane od društva szvetotra Stevana. Prvi natisz. Budapest. 1893. 687 str.
Mala zakladnica. Zbirka krajših molitev in pobožnosti z obilnimi odpustki. Drugi natis. V Ljubljani. 1894. Založilo katoliško društvo detoljubov. Tisk Katoliške tiskarne. 16». 39 str.
Ohcna družba krščanskih družin na čast sveti družini Nazareški. Ustanovljena za vso katol. cerkev od sv. Očeta Leona XIII. z apostolskim listom od dne 14. jun. 1892. V Mariboru. 1894. Tisk in zaloga tiskarne sv. Cirila v Mariboru. 16°. 24 str.
O Marija, kraljica presv. rožnega venca, prosi za nas! Bratovščina presvetega rožnega venca. Založila bratovščina rožanska v Makoloh 1. 1894. Drugi natis. Tiskarna sv. Cirila v Mariboru. 16°. 7 str.
Pastirski list knezoškofa celovškega. 4°. (Tiskala tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu. 1894.). 3/4 pole.
Pastirski list knezoškofa ljubljanskega. 4°. (Tiskala Katoliška tiskarna v Ljubljani 1894). 11;2 pole.
Pobožno zedinenje sv. Antona Padovanskega. Nauk kako se opravljajo dolžnosti tega zedinenja in kateri odpustki se zadobijo. V Ljubljani. 1894. Založil III. red. Tisk Katoliške tiskarne. 16°. 12 str.
Postni pastirski list Mihaela kneza in škofa Lavantiskeaa. 1894. Tisk tiskarne sv. Cirila v Mariboru. 4°. 14 sir.
Pridiga o pogrebu prečastitega gospoda stolnega dekana Frančiška Ivosarja. Govorili premilostljivi knez in škof dr. Mihael Napotnik v stolni cerkvi v Mariboru dne 14. junija 1894. V Mariboru. 1894. Založba tisk. društva. Tiskarna sv. Cirila v Mariboru. 16°. str. 15.
Reši dušo! Spomini na sveti misijon. V Celovcu. Založila in tiskala tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu. 16°. 16 str.
Spominek prvega svetega obhajila. Sest zlatih sredstev stanovitnosti na poti v nebesa za krščansko mladino. Po nemškem izvirniku. Tretji natis. V Ljubljani. 1894. Založilo katoliško društvo detoljubov. Katoliška tiskarna. 16°. 39 str.
Spomin na Jezusa pri sveti maši. Spisal B. P. Osmi natis. V Ljubljani. 1894. Založila Katoliška bukvama. Tiskala Katoliška tiskarna. 32°. 190 str.
Spovedna priprava za otroke. Tiskal R. Milic. Ljubljana. 16°. 8 str.
Svete zgodbe za male otroke. I. Stara zaveza. V Ljubljani. 1894. Založilo društvo detoljubov. Tisk Katoliške tiskarne v Ljubljani. 16». 24 str.
Ura moliti in častiti Jezusa v vednem češčenju presv. reš-njega telesa. Sestavljena z nekaterimi molitvami za ude te prelepe bratovščine in sploh za vse častilce pri obiskovanji najsvetejšega zakramenta. V Ljubljani. Založila kat. bukvama v Ljubljani. 1894. Tiskala Kat. tiskarna v Ljubljani. 12°. 64 str.
Voditelj v sveta nebesa. Molitvena knjižica za mladino. Založil A. Bager v Ašahu ob Donavi. — Natisnil Blanke v Ptuji. 1894. 12 pol.
IV. Dela spadajoča v krog pravnega in državnega znanstva, politike, narodne ekonomije.
B a b n i k J a n k o, d r. Nemško-slovenska pravna terminologija. V imenu društva »Pravnika« vredil dr. J. B., c. kr. sodni pristav. Na Dunaju. Tiskala in založila c. kr. dvorna in državna tiskarnica. 1894. M. 8°. 833 str.
Klavžar Ernest. Priročni zakonik. Cestni zakon z dne 21. maja 1894 za pokneženo grolijo Goriško in Gradiško.
Izdal E. K. deželni uradnik. V Gorici 1894. Tiskala in založila Goriška tiskarna A. Gabršček. 8°. 36 str.
Wratschko Franc. „Slovenski Gospodar' in slovenski kmet. Orehovica. Tiskal Leykam v Gradcu. 1894. M. 8°. 22 str.
Z i tek I. Orehovski Bračko pa Slovenski Gospodar. Svojim »-ornje-radgonskim krajanom na presodbo spisal I. Žitek, doslu-ženi gimnazijski profesor. Maribor 1894. Založil pisatelj. Tisk tiskarne sv. Cirila. 12°. str. 56.
Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani ocl 28. dec. 1893. do 17. febr. 1894. Po stenografičnih zapisnikih. 34. zvezek. V Ljubljani. Založil deželni odbor kranjski. Tisk Mi-ličev. 1894. 4°.
Resolucije za shod zaupnih mol. Samozaložba. Tisk Narodne tiskarne v Ljubljani. Konceptni format. 3. str.
Politični listi: Amerikanski Slovenec, Delavec, Dolenjske Novice, Domoljub, Domovina, Edinost, Glas Naroda, Glasnik, Mir, Novice, Primorec, Primorski list, Rodoljub, Sloga, Slovanski svet, Slovenec, Slovenski Gospodar, Slovenski Narod, Soča.
Pravoslovni list: Pravnik.
Zakonarski listi: Deželni zakonik in ukazni list za vojvodino štajersko, Deželni zakonik za vojvodino Kranjsko, Državni zakonik, Zakonik in ukaznik za avstr. ilirsko Primorje. (Glej I.)
V.	Medicinska dela.
VI.	Filozofska dela.
VII. Pedagoška dela.
a) teoretsko - pedagoške knjige:
Dimnik Jakob. Domoznanstvo v ljudski šoli. Metodično navodilo. Spisal J. D., učitelj na II. mestni šoli v Ljubljani. 1894. Izdalo slovensko učiteljsko društvo v Ljubljani. Tisk Miličeve tiskarne. Vel. 8°. str. 66.
Gabršček F r. Nazorni pouk v ljudski šoli. 1. Del. Spisal Fr. G. Izdalo in založilo pedag. društvo v Krškem. V Ljubljani. Natisnila Narodna tiskarna. 1894. V. 8°. 275 str.
Kamuščič Miloš. Navod slovenski vrtnarici. Spisal M. K., voditelj slovenskih otroških vrtov v Trstu. V Ljubljani. Knjigotiskarna Miličeva. 1894. Vel. 8». 30 str. (glej Peda-gogiška knjižnica drugi zvezek.) II.
Koprivnik .1., profesor na c. kr. učiteljišči v Mariboru. Šolski vrt. Vzgojevalno in učno sredstvo naših ljudskih šol. Kratek navod, kako snovati, dopolnjevati in oskrbovati šolske vrte, z dodatkom o trsni uši. Ponatis iz »Popotnika«. Maribor. 1894. V založbi pisatelja. Tisk tiskarne sv. Cirila. 8°. 15 str.
Kosi A n t o n. Najnavadniše napake učencev ptujskega okrajnega glavarstva in kako je naj učitelj iztrebi, (glej VIII.)
Kosi Anton. Stariši, podpirajte šolo! Nekoliko besedij o skupnem vzgojnem delovanju domače hiše in šole. Napisal A. K., učitelj v Središču. Druga povsem popravljena in pomnožena izdaja. V Ljubljani. 1894. V založbi pisateljevi. Natisnila Katoliška tiskarna. 12°. 28 str.
Rudež Anton. Gluhonemi. Zgodovina in sedanja metoda njih vzgojevanja. Spisal A. 11., učitelj v goriški gluho-nemici. 25 slik. V Gorici. Tiskala in založila Goriška tiskarna A. Gabršček. 321 str. M. 8» (341 strani).
S c h r e i n e r H. in Koprivnik J. Prirodopisni poduk v ljudski šoli. Po načelih Friderik-Junge-vih spisali ravnatelj II. Sch. in profesor J. K. Maribor. 1895. Založila pisatelja. Tisk tiskarne sv. Cirila. Vel. 8°. (Ponatis iz »Popotnika«). 140 str.
Tretja učna razstava v Gorici leta 1894. Poročilo razstavnega odbora. Gorica. 1894. Izdal »razstavni odbor«. Goriška tiskarna A. Gabršček. 8°. 44 str.
b) šolski učbeniki:
Kaspret Anton. Zgodovina starega veka. Po Fr. M. Mayer-jevi knjigi za nižje razrede priredil A. K., c. kr. profesor višje gimnazije v Ljubljani. S 52 podobami. V Ljubljani. Založila in natisnila Ig. pl. Kleinmayr in Fed. Bamberg. 1894. 8". 115 str.
Lavtar L. Geometrija za učiteljišča. Sestavil L. L. c. kr. profesor v Mariboru. Drugi prenarejeni natis. V Ljubljani Tiskala in založila Ig. pl. Kleinmayr in F. Bamberg. 1894. 176 str. 8».
Miklošič h Ivan. Slovensko-nemška začetnica za občne ljudske šole. Spisal I. M. Na Dunaji. V ces. kralj, založbi šolskih knjig. 1894. 8°. 87 str.
Močnik dr. J. vitez. Računica za občne ljudske šole. Izdaja v treh delib. Spisal dr. .1. M. C. kr. zaloga šolskih knjig. Na Dunaji. V cesarski kraljevi zalogi šolskih knji<>\ 8°. 88 str.
Nedvčd Anton. Početni nauk o petji za ljudske šole. l'o G. Weinwurmu sestavil A. N. V Ljubljani. Tiskala in založila Ig. pl. Kleinmayr in Fed. Bamberg. 1894. 8°. 31 str.
N e d v o d Anton. Vaje v petji. V Ljubljani. Tiskala in založila Ig. pl. Kleinmavr in Fed. Bamberg. 1894. 8°. 88 str.
Orožen Fr. Zemljepis za meščanske šole. Spisal Fr. O., profesor na c. kr. učiteljišči v Ljubljani. Druga stopinja. Z 8 slikami. V Ljubljani. 1894. Tiskal in založil Rudolf Milic. 8». 71 str.
1' r e s c h e r n Kar 1. Slovensko-nemški abecednik za občne ljudske šole. Slovenisch-deutsche Fibel fiir allgemeine Volksschulen. Von K. P. (Revidierter Text). Wien. Im k. k. Schulbucher-Verlage. 1893. 8°. 156 str.
Se neko v ič Andrej. Osnovni nauki iz fizike in kemije za meščanske šole. V treh stopnjah. Spisal A. S., c. kr. gimn. ravnatelj. II. stopnja. V berilo je vtisnenih 62 slfk. V Ljubljani. Tiskala in založila I«\ pl. Kleinmayr in Fed. Bamberg. 1894. 8". 122 str.
S k e t dr. Jako b. Staroslovenska čitanka za višje razrede srednjih šol. Sestavil dr. J. S., c. kr. profesor. Na Dunaju. V c. kr. zalogi šolskih knjig. 1894. LX + 177 str.
Sket dr. Jakob. A. Janežičeva slovenska slovnica. Za srednje šole priredil in predelal dr. J. S., c. kr. profesor. Sedma izdaja. V Celovcu. 1894. Tisk in zaloga tiskarne družbe sv. Mohorja. 8°. 275 str.
Vrliovec Ivan. Zgodovinske povesti za meščanske šole. II. stopnja. Sestavil J. V., c. kr. profesor. V Ljubljani. 1894. 8°. 84 str. Založili in tiskali J. Blasnikovi nasledniki. III. stopnja. Ljubljana 1894. 8°. 90 str. Založili in tiskali J. Blasnikovi nasledniki.
Zupan Simon. Krščanski nauk za prvence. (Prvo in drugo šolsko leto.) Sestavil S. Z., katehet. Šesti natis. V Ljubljani. 1894. Založila Katoliška bukvama. Tisk Katoliške tiskarne v Ljubljani. M. 8°. 40 str.
Mali katekizem. Na Dunaju. V cesarski kraljevski zalogi šolskih knjig. 1894. 8». 44' str.
c) knjige za mladino.
Brezovnik Anton. Zakaj? Zato! Zbirka pravljic, pripovedk in legend za šolo in dom. Nabral in izdal A. B., učitelj. V Ljubljani. 1894. Založil Jan. Giontini. M. 8°. 101 str. (Tiskar ?)
Freuensfeld J o s. Venček pravljic in pripovedek. Slovenski mladini spisal J. F. Drugi natis. V Ljubljani. 1894. Založil in prodaja Janez Giontini. 8°. 88 str. Natisnila Ig. pl. Kleinmayr in Fed. Bamberg.
Kosi Anton. Zabavna knjižnica za mladino Ureduje in izdaje Anton Kosi, učitelj v Središči. III. zvezek. V Ljubljani. 1894. Zalaga izdajatelj. Tisk Katol. tiskarne. 8°. 43 str.
Kosi Anton. Zlate jagode. Zbirka basnij za slov. mladino in preprosto ljudstvo. Nabral A. K. učitelj. V Ljubljani. Izdala in založila Ig. pl. Kleinmayr in F. Bamberg. 1894. 144 str. M. 8°.
K r ž i č Anton. Angeljčelc, otrokom učitelj in prijatelj. Izdal A. K. VIII. zvezek. V Ljubljani. 1894. Samozaložba. Tiskala Katoliška tiskarna. 8°. 48 str.
Praprotnik Andrej. Svete pesmi za šolsko mladost. Nabral in izdal A. P. Šesti natis. V Ljubljani. Natisnil in založil J. R. Milic. 16°. 138 str. (Nov' natisk iz leta 1894.)
Štrukelj Ivan. Pomladni glasi, posvečeni slovenski mladini. IV. Uredil I. Š. Založili sotrudniki. V Ljubljani. 1894. Tiskala Katoliška tiskarna v Ljubljani. 12°. 143 str.
Pedagogiški listi: Krščanski detoljub, Popotnik, Učiteljski tovariš, Vrtec. (Glej I.)
VIII. Filološka dela in spisi iz književne zgodovine.
B a b n i k Janko, d r. Nemško-slovenska pravna terminologija. (dej IV.)
D o 11. G. Baudouin de Courtenaygia professore nel le universita di Kasan e Dorpat: II catechismo resiano. Con una prefazione del Dott. Giuseppe Loschi. Udine. Tipografia del patronato 1894. 113 str. M. 8°.
G1 a s e r K a r o 1, d r. Zgodovina slovenskega slovstva. I. ()d počet k a do francoske revolucije. Spisal dr. K. G., profesor pri c. kr. državnem gimnaziji v Trstu. Tiskala Katoliška tiskarna. Str. XVI + 220 + 8.
Kosi A n t o n. Najnavadnejše jezikovne napake učenčev ptujskega okrajnega glavarstva in kako naj je učitelj iztrebi. Govoril dne 7. aprila 1893. pri uradni učiteljski konferenciji v Ptuj i A. K., učitelj v Središči. (Ponatis iz Popotnika za 1. 1894j. V Mariboru 1894. Samozaložba. Tisk tiskarne svetega Cirila. 8°. 11 str.
Lego Jan V. Mluvnice slovinsMho jazt/ka. Sepsal J. V. L. Druhe dopolnčne vydanf. V Praze. J. Otto. 1893. 8°. 118 + (II) str.
M. Murko, dr. Jan Kollar. Napisal dr. M. M. i Ponatis iz Letopisa Matice Slov. za leto 1894. 8°. 76 str. Tiskala Narodna tiskarna v Ljubljani.
Pleter š 11 i k Maks. Slovensko-nemški slovar. Izdan na troške rajnega knezoškofa ljubljanskega Antona Alojzija \Yolfa. Uredil M. P. 9—16. sešitek. V Ljubljani. Založilo in na svetlo dalo knezoškotijstvo. Tiskala Katoliška tiskarna. Vel. 8°. Vsak zvezek šteje 80 strani.
Slovarček za potovalce na Nemško, iz katerega se nauči lahko nemškega jezika brez učitelja v kratkem času. Ponatisek prepovedan. V Ljubljani. 1894. Založil in prodaja Josip Paulin v Ljubljani. Tiskal Drag. Hribar v Celji. 12°. 104 str.
Letopis Matice Slovenske.
IX. Zgodovinska dela, životopisi, spominske knjige.
Kos F r., d r. Doneski k zgodovini Škofje Loke in njenega okraja. Spisal dr. Fr. K., c, kr. profesor. Tisk J. Blasnikovih naslednikov. Str. VI +268 m. 8".
Lapajne Ivan. Krško in Krčani. Zgodovinske in spominske črtice. Spisal I. L., meščanske šole ravnatelj. S podobami okrasil Srečko Magolič. Krško. 1894. Založil odbor za olepšanje mesta v Krškem. Tiskal Drag. Hribar v Celji. 8°. 147 str.
M crčun R o k. Uršulinski red in njegovo delovanje v Avstriji (glej XX. Letno poročilo Uršulinskih dekliških šol v Ljubljani.)
Spisi Andrejckovega Jožeta. Snopič 58. (vide II.)
Trstenjak Anton in Slatnar Anton. Slovensko delavsko pevsko društvo „Slavec" v Ljubljani. Sestavila A. T. in A. S.
V	Ljubljani. 1894. Založil »Slavec«. Natisnila Katoliška tiskarna. 8°. 32 str. (Glej XX.)
V e n c a j z J a n k o. Spomenica o petindvajsetletnimi akad. društva Slovenije na Dunaji. Sestavil jur. J. V. V Ljubljani. 1894. Izdalo in založilo akad. društvo Slovenija na Dunaji. Natisnila Narodna tiskarna. 8°. 162 str.
Zgodovinski zbornik. (Glej I.)
Izvestja Muz. društva. (Glej II.)
Letopis Matice Slovenske. (Glej II.)
Sestavki v različnih knjigah in časopisih.
X. Starinarska dela.
XI. Geografska, potopisna, narodopisna dela.
Kocbek Fr. in Kos M. Vodnik za Savinske planine in najbližjo okolico. Spisala Fr. K. in M. K. Izdalo in založilo Slovensko planinsko društvo. V Celji. 1894. Tiskal Dra-gotin Ilribar v Celji. M. 8°. 112 str!
Ravnikar J. Mokronog z okolico. (Glej Letno poročilo lj. š. v Mokronogu.)
Rutar Simon. Argivska ravnica v »Izvestje c. kr. državne nižje gimnazije v Ljubljani«.
Stiasny Ljudevit. Zemljepisno-zgodovinski opis. Sestavil L. S.
V	Ljubljani. 1894. Izdal in založil Ljudevit Stiasny. Tiskala Ig. pl. Kleinmayr in Fed. Bamberg. M. 8°. 175 str.
Letopis Matice Slovenske. (Glej II.)
XII. Matematska in astronomska dela.
Bezlaj Anton. Pouk o crtežili (planih). Spisal in z 59 podobami pojasnil A. B., meščanski učitelj in šolski nadzornik
v Krškem. Drugi pomnoženi natis. V Celji. 1894. Založilo ped. društvo v Krškem. Natisnil Dragotin Hribar v Celji. 8°. 31 str. S tremi velikimi podobami.
XIII. Prirodopisna, fizikalna, kemijska dela.
C i 1 e n š e k Marti n. Naše škodljive rastline v podobi in besedi. Opisal M. C., profesor na deželni gimnaziji v Ptuju. Izdala in založila Družba svetega Mohorja v Celovcu. III. snopič (str. 289—448). 1894. Natisnila tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu. 8°.
Izvestja muz. društva. (Glej II.)
Sestavki v raznih časopisih in knjigah.
XIV.	Dela spadajoča v krog trgovine, obrta, indu-
strije, rudarstva, arhitekture.
Kranjski odposlanci pri obrtni enketi na Dunaji dne 20. julija 1893. Po stenograličnem zapisniku. Ponatis iz »Novic«. Ljubljana. Tisk in založba J. Blasnik-ove tiskarne. 1894. 8°. 43 str.
Resolucija, ki so jo sklenili obrtniki ljubljanski na občnem zboru dne 30. marca. Samozaložba. Tisk Narodne tiskarne. 10°. 4 str.
Obrtnik list (vide 1.)
XV.	Dela, katerim je predmet ratarstvo, živinarstvo,
sadjarstvo, domače gospodarstvo.
Dular Kranj o. Umna živinoreja. Slovenskim gospodarjem v pouk popisal F. D., okrožni živinozdravnik. I. knjiga. Kako se domača živina zdrava ohrani. Izdala in založila družba sv. Mohorja v Celovcu. 1894. Natisnila tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu. 8°. 204 str.
Hubad Josip. 0 račji kugi. (Glej: Izvestje c. kr. državne nižje gimnazije v Ljubljani.)
Rohrman Viljem. Nauk slovenskim gospodarjem, kako je zboljšati rejo goveje živine. Spisal V. H., pristav deželne kmetijske šole na Grmu. Založila podružnica c. kr. kmetijske družbe v Novemmestu. Tiskal .J. Krajec. 1894. 8°. Str. 51.
V a b i č F r a n. Učenci, varujte naše koristne ptice glada in mraza in nastavljajte jim valilnice! V Ptuji. Tiskal Blanke. 1894. 8°. 13 str.
Vabič Fran. Varujte naše koristne ptice glada in mraza in nastavljajte jim valilnice! Prošnja in opomin do šolske mladine z navodom, kako pripravljati ptičja krmilišča in valilnice. S 24 podobami. Sestavil Fr. V., nadučitelj, Rumeč bi. Ormoža. (Friedau.) V lastni založbi. Tiskal Drag. Hribar v Celji. 12°. 22 str.
Deset zapovedij za poljedelca. Dunaj. Zaloga Franceta Frauen-dorferja. (Tiskarna Karola Gerolda sin.) 1893. 8°. 12 str.
Kako se varovati pred nakupom sleparskega deteljnega semena. V R. 8°. 14 str. (Tisk .1. Blasnikovih naslednikov v Ljubljani.)
Gospodarski listi: Dolenjske novice, Goriški vestnik, Gospodarski list, Kmetovalec, Novice, Obrtnik, Slovenski gospodar. (Glej I.)
XVI. Vojaške knjige, vežbeniki.
Achtschin Albin C. Službeni red in vadbeni predpisi za kranjska zavezna gasilna društva. Sestavil A. G. A. Ljubljana. Založila kranjska deželna zaveza gasilnih društev. 1894. 8». 221 + (21) str. + 2 tabeli. (Nemški in slovenski.)
XVII. Leposlovna dela.
Alešovec f. Jama nad Dobrušo. (Glej XIX.)
Basnigoj. Zaroka o polnoči. Novela. Spisal B. Novomesto. 1894. Natisnil in založil J. Krajec. 10°. 97 str. (Narodne biblioteke snopič 57.)
Burger Jožef. Evstahij. (Glej XIX.)
Rečic Ferdo. Zaobljuba. Povest. Hrvaški spisal F. B. Poslovenil Peter Medvešček. (Slov. knjižnice snop. 20—23. V Gorici. 1894. 12°. 244 + 3 str.
B e n e š-Tr eb i z s k y. V. Pošasti. Povest. Češki spisal V. Be-neš T. Poslovenil Z. Ž. Trbojski. (Slovanske knjižnice snopič 19.) V Gorici. 1894. 12°. 72 str. Tiska in zalaga Goriška tiskarna A. Gabršček.
Cigler I. Deteljica ali življenje treli kranjskih bratov, francoskih vojakov. Spisal I. C. Drugi natisek. Izdala in založila
družba sv. Mohorja v Celovcu. 1894. Tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu. 8°. 96 str.
Ček al X. (Jan Kratkv v Kalifornii.) Preskušnja in rešitev ali doma najbolje. Češki spisal —, poslovenil Simon Gregorčič ml. (Slovanske knjižnice snopič 27.) V Gorici. 1894. 12°. 79 str. Tiska in zalaga Goriška tiskarna A. Gabršček.
Petdesetletnica rojstnega dne slavnega pesnika Simona Gregorčiča 1844 — 15. oktobra 1894. Z dodano izbirko domoljubnih njegovih pesmij. (Slovanske knjižnice 28.snopič.) V Gorici. 1894. 12°. 110 str. Tiska in zalaga Goriška tiskarna A. Gabršček.
II e r o 1 d E. Slike iz Prage. Češki spisal E. H. Poslovenil Jos. Faganelj. (Slovanske knjižnice 31. snopič.) V Gorici. 1894. 12°. 64 str. Tiska in zalaga Goriška tiskarna A. Gabršček.
Ilustrovani narodni koledar za navadno leto 1895. Leto VII. Uredil in izdal Dragotin Hribar v Celju. 8°. 155 str. Tiskala društvena tiskarna Drag. Hribar v Celju. (Glej XIX.)
Jurčičevih zbranih spisov I. zvezek. Deseti brat. Roman. V Ljubljani. Založil »Odbor za Jurčičev spomenik«. Natisnila Narodna tiskarna. M. 8. 293 str. (Nov natiseki.
A nt. Knezova knjižnica. I. zvezek. Glej II.
Koder Anton. Marjetica. Spisal A. K. Drugi natis. V Ljubljani. 1894. Založil in prodaja Anton Turk, knjigovez. i2°. 246 str. (Tisk Katoliške tiskarne.)
Konrad D. Mali Zlatko. Češki spisal Jos. I). K. Preložil Ve-koslav Benkovic. — P. N. Polevoj. Pogumnim Bog pomaga. Božična pripovedka. Ruski spisal P. N. P., poslovenil J. J. Kogej. (Slovanska knjižnica v Gorici. Snopič 8.) 1894. 12°. Tiska in zalaga Goriška tiskarna A. Gabršček. 56 str.
Izbrani spisi Vaclava Kosmaka. I. II. (Slovanske knjižnice snopič 17. in 18.) V Gorici. 1894. 12°. 63 + 63 str. Tiska in zalaga Goriška tiskarna A. Gabršček.
Malavašič Fran. Zlata vas. Podučna in kratkočasna povest-Poslovenil Fr. M. V Ljubljani. Tisk in založba J. Bla-snikovih naslednikov. 1894. 8°. 136 str.
Marta ali semenj v Richmondu. Romantiško-komiška opera v štirih dejanjih. Spisal W. Friedrich. Uglasbil Fr. pl.
Flotow. Preložil A. Fantek. Izdalo in založilo Dramatično društvo v Ljubljani. V Ljubljani. Natisnila Narodna tiskarna v Ljubljani. 1894.'12». 87 str.
Milj kovic M. Velja. Čarovnica. Novela. Srbski spisal V. M. M., poslovenil Ivan Sivec. Tri smrti. Pripovedka grofa L. N. Tolstega; iz ruščine poslovenil Podravski. (Slov. knjižnice snopič 24.) V Gorici. 1894. 12°. 64 str. Tiska in zalaga Goriška tiskarna A. Gabršček.
M or z k o w s k a V a 1 e r i j a. Žalostna svatba. 1 'ovest iz življenja poljskega naroda. Spisala V. M. Poslovenil Pohorski.
II o le ček J o s. Kako sem izpovedal Turke. Češki spisal I. II., poslovenil -J- Fran Gestrin. (Slovanske knjižnice snopič 9.) V Gorici 1894. 12°. 48 str. Tiska in zalaga Goriška tiskarna A. Gabršček.
Narodne pripovedke v Soških dolinah. »Iz naroda za narod« zbral in napisal A. G. (Slovanske knjižnice snopič 25. in 29.) V Gorici. 1894. 12°. 61 + 63 str. Tiska in zalaga Goriška tiskarna A. Gabršček.
Novak V očesi a v. Lotarijka. 1 Irvaški spisal V. N. — Izgubljeni sin. Iz srbskega Putnika 1. 1862. — Mrtvaška srajca. Iz srbščine po F. Oberkneževicu v Putniku 1. 1862. Vse tri poslovenil Simon Gregorčič ml. — (Slovanske knjižnice sn. 26.) V Gorici. 1894. 12°. str. 64. Izdaje in zalaga Goriška tiskarna A. Gabršček.
Odiseja. Povest slovenski mladini. Prosto po Homeru spisal Andrej Kragelj. (Slov. knjižnice snop. 11—14.) V Gorici. 1894. 12°. 237 str. Tiska in zalaga Goriška tiskarna
A.	Gabršček.
Iz spisov Pavline Paj/cove. 1. Najdenec. 2. Dneva ne pove nobena pratika. 3. Nekoliko besedic o ženskem uprašanju. (Slovanske knjižnice snop. 30.) V Gorici. 1894. 12°. 70 str. Tiska in zalaga Goriška tiskarna A. Gabršček.
Poljub. Prostonarodna opera v dveh dejanjih. Po pripovesti Karoline Svetle spisala Eliška Krasnohorska. Uglasbil
B.	Smetana. Preložil A. Funtek. Izdalo in založilo Dramatično društvo v Ljubljani. V Ljubljani. Natisnila Narodna tiskarna. 1894.' 12». 59 str. '
Pravda Fr. (Vojteh Hlinka). Ne bodimo lipov les! Obraz iz življenja. Ceš. »Držislavy a Kazimory«. Spisal —. Poslovenil Simon Pomolov.v — T yl Josip Kajetan. Blazni goslar. Noveleta. Češki spisal JKT. Poslovenil
A. Petrič. (Slovanske knjižnice sn. 32.) V Gorici 1894. 12°. 64. Tiska in zalaga Goriška tiskarna A. Gabršček.
Sabina Drago t in. Osveta. Povest o razmerah v človeški družbi XV. stoletja. Češki spisal I). S. Poslovenil Ra-doslav Knallič. —- Preissova Gabrijela. Stric Mar-tinek. Obrazek s Slovaškega. Češki spisala G. P. Poslovenil -j- Fran Gestrin. (Slov. knjižnica. Snopič 10.) V Gorici 1894. 12°. 68 str. Tiska in zalaga Goriška tiskarna A. Gabršček.
Šenoa August. Turopoljski top. Povest. Hrvaški spisal A. Š. Poslovenil Peter Medvešček. — Čech Svatopluk. Dvoboj. Iz zapiskov prijateljevih. Spisal S. Č., poslovenil J. M. Frankovski. (Slovanske knjižnice snopič 16.) V Gorici. 12°. 60 str. Tiska in zalaga Goriška tiskarna A. Gabršček.
Srni d Krištof. Mladi samotar. (Glej XIX.!
Tolstoj grof Lev. Kjer je ljubezen, tam je Bog. Ruski spisal g. L. T. Poslovenil Adolf Pahor. — A. S. Puškin. Rukvar (Grobovščik.) Ruski spisal A. S. P. Poslovenil I. K—g. — Božena. Resnična povest. Iz češčine preložil Ru^. (Slovanske knjižnice snopič 15.) V Gorici. 12°. 60 str. Tiska in zalaga Goriška tiskarna A. Gabršček.
Trstenjak Davorin. V delu je rešitev. Glej XIX.
Trubadur. Opera v štirih dejanjih. Spisal S. Cammarano, uglasbil J. Verdi. Poslovenil A. Stritof. Izdalo in založilo Dramatično društvo v Ljubljani. 1894. 16°. 63 str. Tisk Narodne tiskarne.
•los. Vošnjaka, dr. Zbrani dramatični in pripovedni spisi. III. zvezek. V Celji. 1894. Tiskal in založil Dragotin Hribar v Celji. 8». 103 str. —- Doktor Dragan. Drama v petih dejanjih.
Leposlovni listi: Dom in Svet, Ljubljanski Zvon, Slovanska knjižnica. (Glej I.)
Zborniki: Ant. Knezova knjižnica, Narodna biblioteka, Narodna knjižnica, Slovenska Talija. (Glej II). — Leposlovne sestavke prinašajo tudi različni časopisi, koledarji itd.
XVIII. Umetniška dela (glasbena, slikarska itd.).
F a j g e 1 j D a n. Missa, ,Jesu rex gloriae' ad IV. voces inaequales organo comitante (ad lib.) Auctore D. F. Op. 69. La-baci 1894. Sumptibus et typis R. Milic. Lex 8°.
Foerster Anton. Teoretično-praktična pevska šola. Spisal A. F. Četrti natis. Tiskal in založil R. Milic. 110 str. V. 8'. (Nemško in slov.)
Glasbena Matica. Ljubica. Mešan zbor. Besede spisal Josip Pagliaruzzi-Krilan, uglasbil A nt. Foerster. op. 44. Zvezek XXV. Založila in izdala »Glasbena Matica« v Ljubljani. 1894. Lastnina Glasbene Matice. Natisnila Jos. Eberle in dr. na Dunaji. 4°.
Glasbena Matica. Sedem moških zborov, uglasbil P. II u-golin Sattner. Zvezek XXIV. Založila in izdala »Glasbena Matica«. Natisnila .Jos. Eberle in dr. na Dunaji. 4°.
Hladnik Ignacij. Missa »Ave Regina coelorum !« compo-sita ad quattuor voces inaecjuales (Canto, Alto, Tenore. Basso). Auctore I. II. Op. 20. Labaci. Sumptibus auctoris. Typis J. Blasnik. 1894.
Hlad n i k Ign. Missa in honorem St. Rosarii B. M. V. ad IV. voces inaequ. cum organo. Sumptibus auctoris op. 19. Typis J. Blasnik Labaci 1894. 4°.
Hladnik Ig. Petnajst obhajilnih pesem za mešan zbor. Zložil I. II. Op. 14. Tretji natis Ljubljana. Založil skladatelj, Tisk J. Blasnikovih naslednikov. 1893. 4°.
Hladnik Ign. Triindvajset cerkvenih napevov za moški zbor. (4 mašni itd.) Zložil I. II. Op. 21. V Ljubljani. 1894. Tisk in založba R. Miličeve tiskarne.
Hoffmeister K. Trije jahači. (Tri jezdci.) Melodramna pesem N. Lenau (slovenski prevod A. Funteka, českv preklad A. Klašterskeho.) Za klavir zložil K. II. Založila L. Sch\vent-nerjeva knjigarna v Brežicah ob Savi.
Hribar P. Angelik in Sattner P. Hugolin. Slava Bogu. Cerkvene pesmi. II. zvezek. 23 Marijinih za mešan zbor zložila in izdala P. A. II. in P. II. S. V Ljubljani. 1894. Založil samostan ljubljanski. Tiskal R. Milic. 4°. 24 str.
Hubad Mat. Slovenske narodne pesni, harmonizoval in za koncert priredil M. II. Založila »Glasbena Matica« v Ljubljani. 1894. Lastnina »Glasbene Matice«.
Knobloch Fr. Sokolska koračnica. Za klavir. I'glasbil Fr. K., (autografovano).
Laharnar I. Maša „Ora pro nobis" v spomin 700 let, odkar obstoji fara na Št. Viški Gori 1192 -1892. Zložil 1. L., organist. Izdalo cecilijansko društvo za goriško nadškofijo. Tisk Engelman in Miihlberg v Lipsiji.
Parma Viktor. Pozdrav Gorenskej. Valček. Po slovanskih napevih za glasovir zložil V. P. Založila L. Schwentner-jeva knjigarna v Brežicah na Savi. Velečastitemu gospodu dr. Kdvardu Šavniku poklonjena. 4°.
Y a u p o t i č V e k o s 1 a v. 11 četverospevov za moške glase, izdal Y. V., častni član muzikalnih društev. Na Dunaji. Lith. C. G. Roder. Leipzig. 1894.; poprečna 8°. 14 listov.
Volarič II. Slovenske pesmi za štiri moške glasove. Zložil in slavnemu društvu »Nabrežina« udano poklonil H. V. Op. 10. Tisk Eberle in dr. na Dunaji.
Cerkvene pesmi. V Ljubljani. 1890. Natisnil in prodaja H. Milic. 16". 18 str. (Nov natisek 1. 1894.)
Cerkveni glasbenik. (Glej I.)
Slovenske skladbe so natisnjene tudi v knjigi:
„Kolo". Sbirka izabranih hrvatsko-slovenskih mužkih zborova. Izdalo hrvatsko pjevačko društvo »Kolo« u Zagrebu. Uredio Nikola pl. Faller. V Zagrebu. 1894. 8°.
Novak. Samoznalci in okrajšave v slovenski stenografiji. 49 str. (Jahresbericht des k. k. Obergymnasiums in Rudolfs\vert fur das Schuljahr 1893,94. Tiskal .1. Krajec v Novemmestu.)
XIX. Knjige za prosti narod, spisi prigodniki in knjige različne vsebine.
Alešovec Jakob. Jama nad Dobrušo ali dobri in hudobni grajščak. Pravljica iz starodavnih časov. Zvedel in za priprosto ljudstvo spisal J. A. Drugi natis. V Ljubljani. 1894. Založil in prodaja Janez Giontini. Natisnila Ig. pl. Kleinmayr in Fed. Bamberg. 8°. 89 str.
Bregar Vinko. Potovanje v Liliput. Poslovenil V. B. V Ljubljani. 1894. 12». 80 str. Založil Janez Giontini.
Brezovnik Anton Zakaj? — Zato! (Glej VII. c.)
Burger Jožef. Evstahij. Povest iz pisem Kr. Šmida. Poslovenil J. B., duhovnik v ljubljanski škofiji. 4. natis. V Ljubljani. Natisnili, založili in na prodaj jih imajo J. Blas-nikovi nasledniki. 1894. 8°. 135 str.
Cigler J. Deteljica, (glej XVII.)
Dejanje svetega detinstva v pouk mladim in odraščenim. XIV. zvezek.
V	Ljubljani. 1894. Samozaložba. Natisnila Katoliška tiskarna. 16°. 116 str.
Feldmaršal grof Radecki. Sestavil F. N. V Ljubljani. 1893. 12°. 80 str. Založil Janez Giontini. (Tisk Miličev).
Kalan Andrej. Povesti slovenskemu ljudstvu v poduk in zabavo. Zbral in uredil A. K., urednik »Domoljuba«. Ponatis iz »Domoljuba«. VI. zvezek. V Ljubljani. 1894. Založilo tiskovno društvo. Tisk Katoliške tiskarne. 12°. 117 str VII. zvezek. 1894. 12». 136 str.
Koledar Družbe sv. Mohorja za navadno leto 1895. Na svetlo dala in založila Družba sv. Mohorja v Celovcu. Natisnila tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu. 4°. 128 + 64 str.
Kosi Anton. Šaljivi Jaka ali zbirka najboljših kratkočasnic za slovensko mladino. Nabral in priredil A. K., učitelj. II. zvezek.
V	Ljubljani. 1894. Izdal in založil Janez Giontini. 8°. 72 str.
Majhna afrikanska knjižnica. Kratkočasile in pod učne stvari v pospeševanje zanimanja in ljubezni do naših ubogih črnih bratov. Izdaja Lekš Haika. Št. 1. 12». 36 str.
Slovenske veiernice. 48. zv. (glej II.)
Smid Krištof. Mladi samotar. Povest. Spisal K. Š. Poslovenil P. Adolf Mayr. V Ljubljani. Tisk in založba J. Blas-nikovih naslednikov. 1894. 8°. 70 str.
T r s t e n j a k Davorin. V delu je rešitev. Hrvaški spisal I). T. Prosto poslovenil Božidar Flegerič. V Ljubljani. 1894. Založil in prodaja Janez Giontini. 8». str. 128!
XX. Koledarji, letna poročila, računski sklepi itd.
Dijaški koledar za navadno leto 1895. IV. letnik. Uredil in založil Anton Zagorjan, knjigar. V Ljubljani. Tisk Narodne tiskarne. 1894. 12». 101 str.
Koledar družbe sv. Mohorja gl. XIX.
Ilustrovani narodni koledar glej XVII.
Koledar za navadno leto 1895. (Za na steno 4 str. 8°. Natisnil?)
Koledar Katoliškega tiskovneg a društva v Ljubljani za leto 1895. Namenjen zlasti slov. duhovščini. Sedmi letnik. Izdalo in založilo Kat. tiskovno društvo v Ljubljani. 12°. 140 str. Tisk Kat. tiskarne v Ljubljani.
Popotnikov koledar za slovenske učitelje, 1894. VIII. leto. Sestavil in založil Mihael J. Nerat. Maribor. Tisk tiskarne svetega Cirila. 16». str. 200.
Mala pratika za navadno leto 1895, ki ima 365 dni. Na svetlo dala c. kr. kmet. družba. V Ljubljani. Natisnili in založili J. Blasnikovi nasledniki. Vse tiskovne pravice prihranjene. 32°.
Velika pratika za navadno leto 1895, ki ima 365 dni. Na svetlo dala c. kr. kmet. družba. V Ljubljani. Natisnili in založili J. Blasnikovi nasledniki. Vse tiskovne pravice prihranjene. 32°. 48 str.
Slovenska pratika za navadno leto 1895, ki ima 365 dni. V Ljubljani. Tiskala Ign. pl. Kleinmayr in Fed. Bamberg. 32°.
Prvi amerikanski koledar in kažipot za leto 1895. New Vork. Tisk in založba »Glas Naroda«. 8°. 152 str.
Ilustrovani stenski koledar goriških narodnih obrtnikov in trgovcev. Tiskala Prva slovenska tiskarna v Gorici. A. m. Obizzi.
Stenski koledar. Založil Anton Zagorjan, trgovec s knjigami in papirjem v Ljubljani. Natisnila Narodna tiskarna v Ljubljani.
Skladni koledar. Za leto 1895. Tiskarna A. m. Obizzija v Gorici.
Skladni koledar. Založil Anton Zagorjan, trgovec s knjigami in papirjem v Ljubljani. Natisnila Narodna tiskarna v Ljubljani.
Slovenski koledar 1895 za na steno. Tiskarna svetega Cirila v Mariboru.
Izvestje c. kr. državne nižje gimnazije v Ljubljani v šolskem letu 1893/94. Na svetlo dal c. kr. ravnatelj Fran \Viesthaler. Vsebina: 1. Argivska ravnica, spisal prof. S. Rutar. 2. O račji kugi, spisal prof. .los. Hubad. 3. Šolska poročila, sestavil ravnatelj. V Ljubljani 1894. Založila
c. kr. državna nižja gimnazija. Natisnila Ig. pl. Klein-mayr in Fed. Bamberg. V. 8°. 14 + 9 + 29.
Letno izvestje c. kr obrtnih strokovnih šol za obdelovanje lesa in za umetno vezenje in šivanje čipek v Ljubljani v šolskem letu 1893/94. Na svetlo dal c. kr. direktor Ivan Subic. V Ljubljani. 1894. Založili c. kr. obrtni strokovni šoli. Natisnila Ig. pl. Kleinmayr in F. Bamberg.V. 8°. Str. 38.
Letno poročilo Fran-Josipove ljudske šole v Grnomlji, štirirazrednice z dekliško paralelko 1893/94. Založil krajni šolski svet v Crnomlji. Tiskal J. Krajec v Novemmestu. 8°. 13 str.
Letno poročilo I. mestne petrazredne deške ljudske šole in obrtne pripravljalne šole v Ljubljani. Izdalo šolsko vodstvo na koncu šolskega leta 1893/94. Založila I. mestna pet-razredna deška ljudska šola. Tisk R. Miličeve tiskarne. V. 8». 23 str.
Letno poročilo II. mestne petrazredne deške ljudske šole, obrtne pripravljalnice in šolske delarne v Ljubljani. Izdalo šolsko vodstvo na koncu šolskega leta 1893/94. Založila II. mestna petrazredna deška ljudska šola v Ljubljani. Tiskal R. Milic v Ljubljani. V. 8°. 22 str.
Letno poročilo mestne osemrazredne dekliške ljudsko šole v Ljubljani. Izdalo šolsko vodstvo na koncu šolskega leta 1893/94. Založila osemrazredna dekliška ljudska šola v Ljubljani. Tisk R. Miličeve tiskarne. V. 8°. 16 str.
Letno poročilo Uršulinskih dekliških šol v Ljubljani. Izdalo šolsko vodstvo na koncu šolskega leta 1893/94. (Slov. in nemško.) Verlag der Ursulinerinnen-Madchenschulen in Laibach. Druck v. Rud. Millitz. V. 8°. 59 str. (Vsebina: Rok Merčun: Uršulinski red in njegovo delovanje v Avstriji in »Slavovitka« sveti Angeli, zložila M.Stanislava.)
Letno poročilo štirirazredne deške ljudske in obrtno-nadalje-valne šole v Kamniku. Izdalo šolsko voditeljstvo na koncu šolskega leta 1893/94. Založil krajni šolski svet v Kamniku. Tiskarna R. Miličeva. Ljubljana. 1894. 8°. 12 str.
Letno poročilo trirazredne dekliške ljudske šole nekaj s pol-dnevnim, nekaj s celodnevnim poukom v Kamniku o konci šolskega leta 1893/94. Založil krajni šolski svet v Kamniku. Tiskarna R. Miličeva. Ljubljana. 1894. 8°. 7 str.
Letno poročilo štirirazredne ljudske šole in obrtne nadaljevalne šole v Kranj i. Izdalo šolsko vodstvo koncem šolskega leta.
Založil krajni šolski svet v Kranji. Tiskarna R. Miličeva v Ljubljani. V. 8°. 13 str..
Letno poročilo štirirazredne in obrtne nadaljevalne šole v Metliki. Izdalo šolsko voditeljstvo na konci šolskega leta 1893/94. Založil krajni šolski svet v Metliki. _ Tiskal J. Krajec v Novemmestu. 8°. 22 str.
Letno poročilo štirirazredne ljudske šole v Mokronogu. Izdalo šolsko voditeljstvo na koncu šolskega leta 1893/94. Založil krajni šolski svet v Mokronogu. V Ljubljani 1894. Tiskal R. Milic. V. 8". 24 str. (Vsebina: Mokronog z okolico, po raznih virih spisal J. Ravnikar).
Letno poročilo trirazradne dekliške šole v Novemmestu. 1893 4. Založil krajni šolski svet v Novemmestu. Tiskal J. Krajec. M. 8°. 9 str.
Letno poročilo štirirazredne deške ljudske šole v Novemmestu. Tiskal J. Krajec. M. 8°. 13 str.
Letno poročilo štirirazredne ljudske šole in obrtno-nadaljevalne šole v Postojini koncem šolskega leta 1893/4. Založil krajni šolski svet v Postojini. Tiskal R. Šeber v Postojini. 8°. 15 str.
Letno poročilo četverorazredne deške ljudske šole v Škofji Loki koncem šolskega leta 1893 94. Založila ljudska šola v Školji Loki. Tiskarna R. Miličeva. Ljubljana. 8°. 14 str.
Letno poročilo trirazredne ljudske šole v Toplicah. Izdalo šolsko voditeljstvo na koncu šolskega leta 1893 94. Založil krajni šolski svet v Toplicah. Tiskal J. Krajec v Novemmestu. 8°. 14 str.
Letno poročilo štirirazredne ljudske šole v Vipavi. Izdalo šolsko voditeljstvo koncem šolskega leta 1893/94. Založil krajni šolski svet v Vipavi. Tiskal R. Šeber v Postojini. 8°. 13 str.
Letno poročilo o deželni vinarski, sadjarski in poljedelski šoli na Grmu pri Novemmestu za šolski in gospodarski leti 1892. in 1893. Spisalo vodstvo. Novomesto. 1894. Založil deželni odbor kranjski. Tiskal J. Krajec. (Nemško in slovensko.) 8°. 36 + 43 str., s podobo Grma in tremi mapami na jedni poli.
lzvestje Glasbene Matice v Ljubljani o 22. društvenem, 12. šolskem in pevskega zbora 4. letu 1893/94. Izdal odbor. Sestavil društveni tajnik Anton Štritof. V Ljubljani, dne
7. julija 1884. Založila Glasbena Matica. Tisk J. Blasni-kovih naslednikov v Ljubljani. 8°. 56 str.
Letno poročilo Vincencijeve družbe v Ljubljani za leto 1893. Založila Vincencijeva družba. Tisek R, Miličev. 8°. 16 str.
Letno poročilo društva Marijine bratovščine v Ljubljani za leto 1894. V Ljubljani. Založilo društvo Marijine bratovščine. Natisnil A. Klein v Ljubljani. 8°. 16 str.
Vestnih šolske družbe sv. Cirila in Metoda. VIII. Povodom IX. redne velike skupščine v Novemmestu dne 7. avgusta 1894. Izdalo in založilo vodstvo. V Ljubljani. Tisk J. Blas-nikovih naslednikov. 1894. M. 8°. 96 strani.
Poročilo Šentjakobsko- Trnovske ženske podružnice družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani za leto 1894. V Ljubljani. Izdalo in založilo načelništvo. 1894. Natisnila Narodna tiskarna. 8°. 14 str.
Delovanje moških podružnic družbe sv. Cirila in Metoda sosebno v preteklem letu 1893. 8». 10 str. J. Blasnikovi nasledniki. Ljubljana.
Delovanje ženskih podružnic družbe sv. Cirila in Metoda v preteklem letu 1893. 8°. 8 str. J. Blasnikovi nasledniki. Ljubljana.
Letno poročilo dijaške in ljudske kuhinje v Ljubljani za XVII. društveno leto 1893/4. V Ljubljani. Založilo društvo »Dijaška in ljudska kuhinja«. Natisnila Klein in Kovač. 1894. (Nemško in slov.) 13 + 13 str.
Poročilo o delovanji in stanji podpiralne zaloge slovenskih vseučiliščnikov v Gradci za akademično leto 1893/4. Založil in objavil tačasni odbor. V Gradci. Natisnila tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovci. 8°. 8 str.
Sestoletno poročilo podpornega društva za slovenske visokošolce na Dunaju. Na Dunaju. Izdalo in založilo društvo. Tiskala tiskarnica c. in kr. dvornih gledališč, odgovoren A. Rimrich. 1894. M. 8». 23 str.
Letopis Narodne čitalnice v Ljubljani. Začetkom leta 1894. Založila Narodna čitalnica. Tisk J. Blasnikovih naslednikov. 8°. 26 str.
Poročilo in imenik [članov] Narodne čitalnice novomeške. Založila čitalnica. Tiskal J. Krajec v Novemmestu. 1894. M. 8". 8 str.
Poročilo in imenik članov Dolenjskega pevskega društva v Novem mestu za leto 1893. Založilo Dolenjsko pevsko društvo. Tiskal J. Krajec. 8°. 24 str.
Imenik članov društva „ Novomeška godba11 v Rudolfovem 1894. Založilo novomeško godbeno društvo. Tiskal J. Krajec. M. 8°. 15 str.
Letno poročilo „Slovenskega planinskega društva" v Ljubljani za I. društveno leto 1893. V Ljubljani 1894. Založilo Slovensko planinsko društvo. Tisk Narodne tiskarne. 8°. 20 str.
Letno poročilo telovadnega društva „Sokola v Ljubljani za društveno dobo od 1. januvarija 1893. do 31. decembra 1893. V Ljubljani. Založilo društvo »Sokol«. Tisk Narodne tiskarne. 1894. V. 8°.
Letno poročilo društva tiskarjev, kamenopiscev in kamenotiskarjev na Kranjskem od 1. jan. do 31. dec. 1893. leta. Ljubljana. 1894. Založilo tiskarsko društvo. Natisnila Katoliška tiskarna. 8°. (Nemško in slov.)
Slovensko delavsko pevsko društvo „Slavecu v Ljubljani. Sestavila Anton Trstenjak in Anton Slatnar. (Glej IX.)
Pravila Glasbene Matice v Ljubljani. (Vsprejeta na izrednem občnem zboru 7. aprila 1894.) Založila Glasbena Matica. Tisk J. Blasnikovih naslednikov v Ljubljani. 12°. 7 str.
Glasbena Matica. Dne 12. in 14. marca 1894. leta v deželni redutni dvorani koncert. Vzpored: »Stvarjenje«, oratorij v treh delih, zložil Jos. Haydn. Besede sestavil baron van Svvieten, slovenski priredil E. Gangl. 8". 12 str. J. Blasnikovi nasledniki. Ljubljana.
Glasbena Matica v Ljubljani, V ponedeljek, dne 12. sept. 1894 koncert. Zborom besede. J. Blasnikovi nasledniki. Ljubljana. V. 8". 8 str.
Upravniško poročilo glavnega odbora c. kr. kmetijske družbe kranjske občnemu zboru za leto 1893. Ljubljana. 1894. Založba c. kr. kmetijske družbe kranjske v Ljubljani. Tisk J. Blasnikovih naslednikov v Ljubljani. 8°. 24 str. (Uredniška priloga Kmetovalcu.)
Pravila in izvrševalne določbe mestne hranilnice novomeške. 8°. Založila mestna hranilnica. Tiskal -J. Krajec v Novem-mestu.
Pravila bratovske skladnice kranjske industrijske družbe. Tiskala Ig. pl. Kleinmajrr in Fed. Bamberg v Ljubljani. 8°. 75 str.
Pravila registrovane vipavske vinarske zadruge z omejenim poroštvom. 12°. 9 str. (Tiskal R. Šeber v Postojini 1894.)
Lovski red lovskega kluba v Ribnici. (Natisnila Narodna tiskarna v Ljubljani. 1894. 8°.)
Pravila in red požarne hrambe v Kranju. (Natisnila Narodna tiskarna v Ljubljani. 1894. 8°.)
Pravila prostovoljnega gasilnega društva v Gorjah. Založilo društvo. Tisk Blasnikov v Ljubljani. 12°. 8 str.
Pravila posojilnice na Slapu pri Vipavi, registrovane zadruge z neomejeno zavezo. Tiskal R. Šeber v Postojini. 8°. (1894) 9 str.
Pravila posojilnice na Dolu (pošta Hrastnik), registrovane zadruge z neomejeno zavezo. Tiskal R. Šeber v Postojni. 8°. (1894) 9 str.
Pravila okrajne posojilnice v Litiji, registrovane zadruge z neomejeno zavezo. Tiskal R. Šeber v Postojni 8°. (1894). 8 str.
Pravila posojilnice v Zagorji ob Savi, registrovane zadruge z neomejeno zavezo. Tiskal R. Šeber v Postojni (1894). 8°. 9 str.
Pravila posojilnice in hranilnice v Ajdovščini, registrovane zadruge z neomejenim poroštvom. V Gorici. 1894. Konceptu i format. Tiskala Goriška tiskarna A. Gabršček.
Pravila sadjarskega društva v Kanalu. V Gorici. 1894. 4 str. lvonč. form. Tiskala Goriška tiskarna A. Gabršček.
Pravila sadjarskega društva v Tolminu. V Gorici. 1894. 4 str. Ivonc. form. Tiskala Goriška tiskarna A. Gabršček.
Pravila slovenskega bralnopevskega društva »Slovenska zveza« v Št. Petru. V Gorici. 1894. Tiskala Goriška tiskarna A. Gabršček. 4 strani konceptnega formata.
Pravila uradniškega stavbinskega društva v Ljubljani, registrovane zadruge z omejenim poroštvom. Ljubljana. 1894. 12°. 16 str. Založilo društvo. Tisk J. Blasnikovih naslednikov.
Pravila vzajemnega podpornega društva v Ljubljani, registrovane zadruge z omejenim jamstvom. V Ljubljani. 1894. Zalo-
žilo podporno društvo. Tisk Katoliške tiskarne. 12°. IG str.
Pravila zadruge pekov in kolačnikov v Ljubljani. 12". 19 str. Natisnil Klein & Kovač.
Pravila družbe za zidanje podfarne cerkve svetega Pankra-cija v župniji sv. Jurija na Remšniku. Lastna založba. 189-4. Tisk tiskarne sv. Cirila v Mariboru. Mal. 16°. 6 str.
Pravila družbe za zidanje nove frančiškanske farne cerkve Marije, Matere Milosti, v Mariboru. Maribor. 1894. (Ponatis). Založil frančiškanski samostan v Mariboru. Tisk tiskarne sv. Cirila v Mariboru. 16°. 6 str.
Načrt šolskemu redu. (1894), V založbi Učiteljskega društva za Mariborsko okolico. Tisk tiskarne sv. Cirila v Mariboru. 8°. 7 str.
Primožič Štefan. Ročni zapisnik za slovensko učiteljstvo. Sestavil St. P., učitelj. V Postojni. Tiskal in založil R. Seber. 1894. 12°.
Letopis slovenskih posojilnic. 1893. ... Tiskal Dragotin Hribar v Celji. 4°.
Račun posojilnice v Crnomlji, registrovane zadruge z neomejeno zavezo za upravno leto 1893. Založila posojilnica. Tiskal J. Krajec v Novem mestu. 8°. 9 str.
Pregled računov meščanske korporacije v Kamniku za 1. 1893. (Natisnila Narodna tiskarna).
Proračun občinske blagajne mesta Ljubljanskega za 1894 1. .... V Ljubljani. Založil mestni magistrat. Natisnil A. Klein & Comp. 4°. (Nemški in slov.).
Računski zaključek mestne hranilnice Ljubljanske za peto upravno dobo od dne 1. januvarja do dne 10. decembra 1893. 1. V Ljubljani. Založila mestna hranilnica ljubljanska. Natisnil A. Klein & Comp. 4°.
Računski sklep kmetske posojilnice za ljubljansko okolico za I. 1893. Natisnila Narodna tiskarna v Ljubljani.
Račun posojilnice v Metliki, registrovane zadruge z neomejenim poroštvom. Založila posojilnica. Tiskal J. Krajec v Novem mestu. 8°. 4 str.
Računski sklep pod protektoratom Njih c. in kr. apostolskega Veličanstva Frana Josipa 1. stoječega vojaškega vete-
ranskega kora v Ljubljani za leto 1893. Ljubljana. Založil veteranski kor. Natisnila Klein in Kovač. 8°. 20 str. (Nemško in slov.).
Račun tržaškega podpornega in bralnega društva za upravno leto 1893. Trst.
Računski sklep posojilnice na Vrhniki za leto 1893. (Natisnila Narodna tiskarna v Ljubljani).
(Računske sklepe izdalo je še več posojilnic in drugih korporacij, a ne vem jim pobližjega naslova, oblika in obsega.
Disciplinami red za c. kr. državne gimnazije na Kranjskem. Potrjen z razpisom visok. c. kr. nauč. min. z dne 16. julija 1887. V Ljubljani. Natisnila Ig. p!. Kleinmayr in Fed. Bamberg. 1894. 8». str. 12.
Vsprejemnica v bratovščino sv. Rožnega venca na Vogerskem Tiskala Goriška tiskarna A. Gabršček. 32°. 16 str.
Kažipot po pokneženi grofovini goriško-gradiški. Uredil in izdal Andrej Gabršček. I. letnik. Tiskala in založila Goriška tiskarna A. Gabršček v Gorici. 1894. 4°. 123 str.
Cenik tovarne dežnikov in solnmikov L Mikusch v Ljubljani. Katoliška tiskarna. Ljubljana.
Alojz Korsika, umeteljni in trgovski vrtnar v Ljubljani. Cenik zelenjadi, semen itd. 1894. Tisk Kat. tiskarne v Ljubljani. (Nem. in slov.) 8°. 23 + 24 str.
Lekarna Piccoli pri angelju. V Ljubljani, Dunajska cesta. 12°. 32 str. (Natisnil R. Milic.)
Imenik J. Giontinijeve knjigotržnice v Ljubljani, Mestni trg št. 17. 1893. Tiskal R. Šeber v Postojni. 8°. 16 str.
Volilski imeniki za dopolnilne volitve občinskega sveta deželnega stolnega mesta Ljubljane leta 1894. Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani. Folio. 16 str.
Letopis „Slovenske Matice".
Sestavil Evgen Lah, društveni tajnik in knjižničar.
I.
Tretje desetletje „Slovenske Matice".
(Od 1. prosinca 1885. do 31. decembra 1894.)
dbor »Slovenske Matice« mi je v svoji CI. seji dne 16. prosinca 1895. izročil nalogo, naj sestavim poročilo o Matičnem delovanju v tretjem desetletju.
Delovanje »SI. Matice« je bilo doslej opisano dvakrat, (Glej Letopis za 1. 1874., str. 5—9, in pa Letopis za 1.1885., str. 392—414). V prvem krajšem sestavku je opisana prva, v drugem obširnejšem pa druga desetletna in deloma skupna dvajsetletna doba, vzlasti ondi, kjer prvo desetletje spočetka ni bilo označeno.
»Slovenska Matica« je v tretjem desetletju povsod napredovala. Doba, katero mi je opisati, je za društvo v vsakem oziru častna. Kar seje v jednem ali drugem pogledu v drugem desetletju opustilo, ali vsled slučajnih okoliščin zamudilo, vse seje v tretjem desetletju zopet popravilo in vzdržalo. Matica je v dobrem tiru in se prav uspešno trudi, da doseže svoj, v pravilih označeni vzvišeni namen.
Predsednike je imela Matica v tej dobi tri. Društvu so bili namreč na čelu: -j- dr. Josip Poklukar (1885), -{-Josip Marn (1886—1892), Frančišek Leveč (1893—1894). Poleg izvrstno pogojenih in umetniško izdelanih slik svojih treh prvih predsednikov (dr. Toman, dr. Costa in dr. vitez J. Bleiweis)
si je Matica 1. 1892. naročila tudi sli k i svojega četrtega in šestega predsednika (P. Grasselli in J. Marn), da njiju zaslužno in za Matico pomembno delovanje hvaležno in dostojno poslavi. Vrhu tega je sedanji predsednik korenito opisal delovanje in zasluge pokojnega kanonika Marna v uvodu lanskega Letopisa. Opisu je pridejana dobro zadeta slika.
Matica ima poleg predsednika dva podpredsednika, da predsednika, ako bi bil v svojih poslih zadržan, nadomeščata. Mesto prvega podpredsednika so zavzemali v tej dobi odborniki: f Josip Marn (1885), Frančišek Leveč (1886 ' 1892), dr. Frančišek Lampe (1893- 1894).
Drugi podpredsedniki so bili odborniki: Frančišek Leveč (1885), -J- dr. Josip Poklukar (1886), Peter Grasselli (1887—1894).
Posel blagajnika, ob j e d n e m hišnega upravitelja, so opravljali odborniki: Ivan Vilhar (1885—1887), f Luka Robič (1888- 1890) in dr. Josip Stare (1891—1894).
Tajnik in knjižničarje bil ves čas pisec tega sestavka, v 67., 79. in 88. odborovi seji potrjen vselej na tri, v 99. odborovi seji pa v zmislu § 36. izpremenjenega opr. reda na deset let.
Po društvenih pravilih obstoji od bor iz 40 udov, izmed katerih jih mora po besedilu starih pravil vsaj 16, po besedilu novih pravil pa vsaj polovica bivati v Ljubljani. Do vštetega 1884. leta je bilo v Matičnem odboru 86 gospodov; v tretjem desetletju je to število narastlo na 108. Za to dobo pride pa v poštev nastopnih 60 gospodov: Bartel Anton (1888—1894), -J- Cigale Matej (1885—1888), dr. De-tela Franc (1891—1894), dr. Dolenec Ilinko (1886—1894), f Einspieler Andrej (1885—1887), f Erjavec Franc (1885—1886), Flis Ivan (1887 1890), Grasselli Peter (1885—1894), dr. Gregorčič Anton (1887 -1894), Gregorčič Simon (1885—1894), IIu-bad Franc (1885- 1894), dr. Janežič Ivan (1892—1894), dr. Jarc Anton (1885—1894), Kaspret Anton (1886), Kermavner Valentin (1886—1889), Kersnik Janko (1885—1894), Klun Karol (1885), Koblar Anton (1890-1894), f Košar Franc (1885), Kržič Anton (1885—1894), dr. Lampe Frančišek (1885—1894), dr. Lesar Josip (1889—1894), Leveč Frančišek (1885- 1894), Majciger Ivan (1885—1894), f Marn Josip (1885 -1892), Ma-rušič Andrej (1885 -1886), Navratil Ivan (1889—1894), Ple-teršnik Maks (1885- 1894), f dr. Poklukar Josip (1885—1890), dr. Požar Lovro (1887- 1894), fPraprotnik Andrej 1885—1894), f Raič Anton (1886—1887), f Raič Božidar (1885), f Robič Luka (1885—1890), Rutar Simon (1889—1894), Senekovič Andrej (1885—1894), dr. Sernec Josip (1890—1894), dr. Sket Jakob (1888 1894), dr. Stare Josip (1891 1894), Stegnar
Feliks (1885 -1894), dr. SterbencJurij il885), Svetec Luka (1885- 1894), Šavnik Karol (1885), Šubic Ivan (1887 1894), Šukije Franc (1885 1894), Šuman Josip (1885- -18941, dr. Šust Ivan (1885 1894), Tavčar Alojzij (1898 18941, dr. Tavčar Ivan (1886- 1894), f Tomšič Ivan (1885—1893), dr. vitez Tonkli Josip (18851, Vavrfi Ivan (1885- 1894). Vilhar Ivan (1885- 1894), Vodušek Matej (1885—1888), \Yiesthaler Franc (1885 -1894), Zupančič Anton (1885 1894), Zupančič Vilibald (1885—1894), dr. Zupanec Jernej (1885 1894', f Žolgar Mihael (1885—1889) in Žumer Andrej (1894). Več kot polovica gospodov sedanjega odbora, namreč 23, je bilo v odboru skoz celo tretje desetletje. Dvanajst odbornikov je umrlo.
Posel Matičnih ključarjev so opravljali irospodje odborniki: dr. Janežič Ivan (1892- -1894), Kržič Anton (1889 -1894), f Praprotnik Andrej (1885—1891), Stegnar Feliks 11887 1888) in Zupančič Anton (1886).
Pregledovalca društvenih računov sta bila odbornika : f Robič Luka (1885 -1887) in dr. Zupanec Jernej (1888 -1892). Z letom 1893 se je pa ta posel opustil, ker je po pravilih zanj zadostno poskrbljeno že po blagajniku, predsedniku in računskih presojevalcih.
Pravdni zastopnik društva je bil 1885. leta pokojni dr. Zarnik, od 1886. 1. sem pa odbornik dr. Ivan Tavčar.
Ove rovate 1 j i sejnih zapisnikov so bili odborniki: Bartel Anton (1888—1892), Kaspret Anton (1886), Kržič Anton (1885—1888), Rutar Simon (1889 -1892) in Šubic Ivan (1887). Tudi ta posel se je z letom 1893. kot stalen opustil in od tega časa sem predsednik, kot drugod, za vsako sejo imenuje dva navzočna odbornika kot overovatelja zapisnika do-tične seje
Oclbor je imel v tretjem desetletju 3 5 sej, namreč: 14., oz. 18. svečana, 21. sušca, 29. malega travna, 10. rožnika,
24.	vinotoka in 23. grudna 1885. leta; 17. sušca, 12. velikega travna in 9. vinotoka 1886. leta; 12. svečana, 27. malega travna, 7. malega srpana in 24. listopada 1887. leta ; 14. sušca,
25.	malega travna in 17. vinotoka 1888. leta; 20. svečana, 19. rožnika in 20. listopada 1889. leta; 26. svečana, 26. rožnika in 12. listopada 1890. leta; 15. malega travna, 8. malega srpana in 25. listopada 1891. leta; 9. sušca, 23. rožnika in 17. grudna 1892. leta; 1. sušca, 3. rožnika, 19. rožnika in 21, grudna 1893. leta; 14. sušca, 26. malega travna in 13. rožnika 1894. leta. V prvem desetletju je bilo 31, v drugem pa 34 odborovih sej. Predmet odborovim sejam so bile vse važnejše društvene zadeve, ki ne spadajo pred občni zbor; pripravljala sta jih pa za odbor glavna odseka : gospodarski in k n j i ž e v n i.
G o s p c> d a r s k i odsek je imel v ta namen 2 7 sej, namreč: 30/1., 28/111., 20/V., 21/X. in 12/XII. 1885. leta; 27/1.,4/V., 25,/Vl. in 21 XI. 1887. leta; 10 III., 5/V., 6/XI. in 12/X1I. 1888. leta; 15/IV. in 13/VII. 1889. leta; 30/V. in 12/VII. 1890. leta: 20/1.: 20/IV, 11/V., 28/V., 2/VIL 2/XI. in 14/X1I. 1892. leta; 9/IV. in 3/VI. 1893. leta; 23/IV. in 28/VI. 1894. leta. Njegovi načelniki so bili gg. odborniki: dr. Zupanec Jernej (1885), f Robič Luka (1886 -1890) in dr. Stare Josip (1891 -1894)'; udje pa: dr. Dolenec llinko (1887 1894), Grasselli Peter (1885, 1887—1894), dr. Jarc Anton (1885, 1887 1894), Klun Karol (1885), f dr. Poklukar Josip (1885), f Robič Luka (1885—1890), dr. Stare Josip (1891 1894), dr. Tavčar Ivan (1886, 1889 -1894), f Tomšič Ivan (1885), Vilhar Ivan (1885—1894) in dr. Zupanec Jernej (1885).
Književni odsek se je v svoje svrhe zbral 2 4krat, namreč: 27/V. in 17/A'II 1885. 1.; 17/11., 26/V. in 3/XI. 1886. 1.; 11/1.,7/VI. in 19/XI. 1887.1.; 12/111. in 15/X. 1888.1.; 18/11., 15/VII., 18/XI. in 20/XII. 1889. L; 19/IV., 29/VII. in 8/Xl. 1890 1.; 10/IV. in 21/XI. 1891. 1.; 5/III. in 15/XII. 1892. 1.; 28/11. in 20/XII. 1893. 1. in 21/11. 1894. 1. Načelnika sta mu bila: f Josip Marn (1885), Frančišek Leveč (1886 -1894); udje pa: Bartel Anton (1888 — 1894), + Erjavec Franc (1885), Hubad Franc (1885), dr. Jeglič Anton (1885), Kersnik Janko (1885), Klun Karol (1885), Koblar Anton (1890 1894), Kržič Anton (1885 do 1894), dr. Lampe Frančišek (1885, 1893 -1894), dr. LesarJosip (1889 -1894), Leveč Frančišek (1885 -1894), f Marn Josip (1885), Pleteršnik Maks (1885—1894), dr. Požar Lovro (1887—1894), f Praprotnik Andrej (1885), f Raič Anton (1886- 1887), Rutar Simon (1889—1894), Senekovič Andrej 1885, 1893—1894), Stegnar Feliks (1885- 1886), Šubic Ivan (1887- 1894), Šuklje Franc (1885), Šuman Josip (1885), Tavčar Alojzij (1893- 1894), f Tomšič Ivan (1885, 1887 -1893), Vavru Ivan (1885), Vodušek Matej (1885), Wiesthaler Franc (1885, 1889—1894), Zupančič Anton (1885—1894), Zupančič Vilibald (1885- 1894) in Žumer Andrej (1894).
V gospodarskem odseku so bili ves čas le ljubljanski odborniki, v književnem pa prvo leto tudi več vnanjih. Gospodarski odsek je imel 1885. leta osem udov, 1886. leta tri, 1887—1888. 1. po pet, od tu naprej pa po šest; v književnem odseku je bilo 1885. 1. 21 udov, 1886. 1. sedem, 1887—1888. 1. po devet, 1889. 1. dvanajst, 1890—1892. 1. po trinajst, zadnji dve leti po šestnajst.
Poleg gospodarskega odseka so zborovali iz Matice ali v Matici tudi še drugi odseki, ki so se pa večinoma vsi razšli, ko so smatrali svojo nalogo za dognano. Semkaj spadajo : leposlovni odsek (1886), odsek za izdavanje staroslovenskih
spominkov (1886), Kopitarjev odsek (1887), agitacijski odsek (1888), odsek za izdavanje krajepisnih imen (1889 in 1890), odsek za prenaredbo društvenih pravil (1893i in opravilnega reda (1894), itd.
Jedenkrat v letu, po besedilu starih pravil »navadno o poletnem času«, po besedilu novih pravil »v prvi polovici vsakega leta«, se ima sklicati »redni veliki zbor«, sedaj »občni zbor«. Občni zbori so se v tretjem desetletju prav redno vršili; bilo jih je deset, in sicer: XX. dne 8. aprila 1885. I., XXI. dne 28. aprila 1886. 1., XXII. dne 13. aprila 1887. leta. XXIII. dne 18. aprila 1888. 1., XXIV. dne 5. junija 1889. 1.. XXV. dne 25. junija 1890. 1., XXVI. dne 1. julija 1891 leta., XXVII. dne 22. junija 1892. 1., XXVIII. dne 7. junija 1893 1. in XXIX. dne 17. maja 1894. 1. Izvanrednega občnega zbora v tem desetletju ni bilo nobenega.
Koncem leta 1884. je štela Matica 6 častnih, 326 ustanovnih in 1084 letnih, vsega skupaj 1416 društvenikov; koncem 1. 1894. pa 6 častnih, 285 ustanovnih in 2228 letnih, skupaj 2519 društvenikov, tako da je skupno število za 1103 društvenike narastlo.
Častnih društvenikov je imela Matica doslej vsega skupaj 14; trije so prirastli v zadnjem desetletju, namreč: J. Lego (1885),'dr. Jagič (1886| in baron \Vinkler (18921. Osem častnih društvenikov je umrlo; trije izmed njih v zadnjem desetletju, namreč: dr. vitez Miklosich 11891), dr. Fr. Rački (1894) in D. Trstenjak (1890).
Število u s ta n o v n i k o v, žal, ne napreduje, marveč se od leta do leta manjša, ker jih manj pristopi, kakor umrje. Matica je v zadnjem desetletju izgubila vsled smrti 91 usta-novnikov (imena glej v Letopisu za leto 1889. in nasl.), pristopilo jih je pa le 48. Vsega skupaj je Matici pristopilo do konca lanskega leta 581 ustanovnikov, umrlo 259, med letnike nazaj prestopilo pa 37.
Druga je z letnimi društveniki, katerih število se je v zadnjem desetletju podvojilo. Leta 1884. jih je imela Matica le 1084, leta 1894., pa 2228. Število je vsa leta dosledno rastlo. Leta 1885. jih je bilo 1131, 1. 1886. že 1198, 1887. 1. 1308, 1888. 1. 1436, 1889. 1. 1630, 1890. 1. 1717, 1891. 1. 1756, 1892. 1. 2016, 1893. 1. 2104 in 1894. 1. 2228. Leta 1885. jih je 165 prirastlo in 59 odpadlo; 1886. leta jih je pristopilo Matici na novo 131, izstopilo pa 64; 1887. 1. 198, oziroma 88; 1888. leta 239, oziroma 111; 1889. 1. 284, oziroma 90; 1890. I. 211, oziroma 124; 1891. 1. 177, oziroma 138; 1892. 1. 315, oziroma 55; 1893. 1. 215, oziroma 127; lani 290, oziroma 166. Vsega skupaj je v tretjem desetletju Matici pristopilo 2225 društvenikov, odpadlo pa 1022.
Da je Matica v številu napredovala, zahvaliti ima v prvi vrsti marljive poverjenike. Čim boljši poverjeniki, čim več poverjeništev, tem več društvenikov. Koncem dru-zega desetletja je štela Matica 104 poverjeništva, koncem tretjega pa 125. Osnovalo se je v tej dobi 32 novih pover-jeništev, prenehalo pa 11 bivših. Na Kranjskem je bilo 48 poverjeništev, v lavantinski škofiji 32, na Goriškem 14, v tržaško-koperski in krški škofiji po 11, v sekovski 2, drugod 7. Nova so poverjeništva: a) Na Kranjskem : Planina, Krško, Št. Jernej, Velika dolina, Selca, Trata, Zagorje ob Savi, Št. Peter pri Postojinj, Radovljica, Bohinj, Kranjska gora, Zatičina, Tržič, Mokronog, Žužemperk in Radeče pri Zidanem mostu; bj na Štajerskem : Sevnica, Št. Pavi v savinjski dolini, Žalec, Rečica in Središče; c) nav Primorskem: Ajdovščina, Devin, Cepovan, Rifenberg, Ospo, Št. Ivan, Barkovlje in Pulj; č) na Koroškem: lvotlje; d) drugod: Praga in Sarajevo. Opustila so se pa poverjeništva: Zagorje na Pivki, Semič, Makole, Zgornja Radgona (letos zopet poživljena), Buzet, Škocijan pri Divači, Jel-šane, Pičan, St. Andraž, Železna Kaplja in Cmurek.
Vsled smrti je izgubila Matica 34 poverjenikov; umrli so namreč: Ambrož Matija, dekan v Kaplji (1894); Balon Anton, župnik na Vranskem (1894); Colnik Dominik, živino-zdravnik in posestnik pri Sv. Benediktu (1893); Cuček Josip, dekan v Jarenini (1886); Debevec Josip, c. kr. poštar in posestnik v Kamniku (1885); Domicelj Anton, vikar v p. v Gorici (1892); Faganelj Štefan, župnik v Biljah (1893); Ferčnik Lambert, dekan v Žabnicah (1888); Frelih Matej, dekan v Trebnjem (1892); Harmel Adolf, dekan v Komnu (1893); Horvat Josip, nadučitelj v Ljutomeru (1893); Ivane Martin, dekan, zlatomašnik, itd. v Šmariju pri Jelšah (1892); Jeram Josip, dekan v Cirknem (1892); Jereb Gregor, c. kr. brzojavni uradnik v Trstu (1892); Kogej Ferdinand, vikar v Črnem vrhu nad Idrijo (1891); Koprivnikar Ivan, dekan na Vrhniki (1893); Kovačič Ivan, dekan v Trebnjem (1885); Lesjak Ivan, župnik v Kostanjevici (1888); Mikuš Franc, dekan v Konjicah
(1892);	Obreza Adolf, trgovec, posestnik, državni in deželni poslanec v Cirknici (1886); Pavalec Jurij, kaplan v Cmureku
(1893);	Polak Edvard, dekan in č. kanonik v Leskovcu (1885); Potočnik Lovro, dekan v Gornjem gradu (1892); Raič Božidar, župnik, državni in deželni poslanec pri Šv. Barbari v Halozah (1886); dr. Samec Maks, zdravnik, župan in deželni poslanec v Kamniku (1889); Skubic Martin, dekan v Ribnici (1891); Smrekar Franc, vikar v Medani (1893); Šlibar Martin, dekan na Vrhniki (1887); Suta Ropert, dekan v Zavrču (1892); Toman Ivan, dekan in č. kanonik v Moravčah (1888); Trafenik Franc, dekan v Škalah (1886); Urbanček Ivan, dekan v Trno-
vem pri Ilirski Bistrici (1885); Vilar Jakob, trgovec in posestnik v Pudobu (1885) in Žolgar Mihael, c. kr. gimnazijski profesor v Celju (18901
Veliko poverjenikov je vrh tega izgubila Matica vsled preselitve v druge kraje, veliko gospodov je pa tudi prostovoljno poverjeništvo odložilo. Povsod je bila predsedništvu skrb, izpraznjena poverjeniška mesta kar najhitreje z dobrimi novimi močmi popolniti.
V spodbudo k živahnemu pristopu od strani nedruštve-nikov je sklenil odbor v svoji 69. seji od seje do seje objavljati po časopisih imenike novih društvenikov, kakor se je to že koj iz društvenega početka postopalo, pa kmalu opustilo.
Koncem druzega desetletja je znašalo društveno p r e-moženje vsega skupaj 51.440 gld. 30 kr., koncem lanskega leta pa 58.006 gld. 90 kr.; pomnožilo se je torej v zadnjem desetletju za 6.5 6 6 gld. 60 k r., dočim je v drugem desetletju padlo za 8.447 gld. 51 kr. Matica se je bila do konca druzega desetletja zaradi društvenih in glavno zaradi šolskih knjig pri svoji glavnici zadolžila za 10.328 gld. 50 kr. Ta dolg se je vsled sklepa XX. občnega zbora izbrisal, odboru se je pa naročilo, naj v prihodnje rabi za izdavanje knjig le porabile dohodke. Ker se je odbor po tem navodilu natančno držal, se je tudi društveno premoženje od leta do leta dosledno množilo, kar nam kaže nastopna pregledna tabela :
Koncem leta	je znašalo društveno premoženje				
	v gotovini	v pohištvu in knjigah	v vrednostnih papirjih	v hišah	sploh
	gld. kr.	gld. k:r.	gld. Icr.	gld. ; kr.	gld. kr.
1885.	1.269 |81	4.300	7.100 -	38.469	51 138 81
1886.	1.334 27	4.300 j -	7.100 I —	38.469 | -	51.203 27
1887.	11.546 55	4.000 j 4.000 | —	9.5811 25	27.069| —	52.196 80
1888.	9.023 |78'/a		10.116 | 50	29.069, —	52.2 09 28'/2
1889.	8.558 |78	3.450 | —	10.499 75	29.400 —	51.908 '53
1890.	10.387 |21Va	3.405 —	10.963 [ —	29.069 —	53.824 21V,
1891.	12.066 kl'j, 11.875 19	3.360 | —	11.224 | —	29.069 —	55.719 41V 2
1892.		3.324 | —	11.843| —	29.069 —	56.111 19
1893.	13.054 88	3.453 j 60	11.861! _	29.069! -	57.438 48
1894.	13.351 |41	3.418 [ 24	12.168 25	29.069 —	58.006 |90
V društvene svrhe so se porabljale le potrošljive svote, nedotakljivi dohodki pa so se pridevali glavnici.
Porabne za tekoče stroške so : letnine, obresti glavnice, dohodki hiše, darila in volila pod 30 gld. in pa skupila od založnih knjig; neporabne so ustanovnine in pa darila in volila v znesku več kot 30 gld.
V zadnjem desetletju je društvo vsega skupaj manj porabilo, kakor bi bilo smelo, 148 4 gld. 55 k r.
Na ustanovil in ah je prejela Matica v zadnjem desetletju od 48 ustanovnikov 2525 gld., to je povprek po 250 gld. na leto — gotovo neznatna svota, ako pomislimo, da se je Matici ves čas njenega obstanka pod tem naslovom izplačalo že blizu 30.000 gld. Velika večina ustanovnikov je namreč pristopila Matici že tekom prvega desetletja, to je 503 izmed 581. Se slabša kot v zadnjem je bila z ustanovniki v drugem desetletju, v katerem je Matica napredovala le za 29 ustanovnikov.
Veliko bolje, kakor z ustanovniki, ponaša se lahko Matica s svojimi letniki. Z naraščanjem števila letnih udov naraščajo seveda dosledno tudi njih doneski, o čemer se lahko prepričamo iz teh-le podatkov računskih sklepov:
so znašale letnine:
Leta	so znašale letnine:	Leta
1885. . .	...... 2265 gld.	1890
1886. . .	...... 2560 »	1891
1887...	...... 2677 »	1892
1888...	...... 3047 »	1893
1889...	...... 3166 »	1894
3343	»
351G	»
4082	»
4542	»
Nazadovanje v 1. 1891. je le navidezno, to pa zategadelj, ker so se knjige 1. 1889. zapoznile in se je precej letnine tega leta vplačalo šele v 1. 1890.
Koncem leta 1884. je bila Matica še lastnica dveh hiš, namreč hiše na Bregu št. 8 in pa na Kongresnem trgu št. 7, na kateri je bil takrat še vknjižen dolg 4000 gld. Prvo polovico tega dolga je poravnalo društvo 1. 1886., drugo pa 1. 1888. Hišo na Bregu je Matica prodala junija 1887. leta svojemu pravdnemu zastopniku za 11.000 gld. Polovica kupnine se ji je izplačala, druga polovica je na hiši vknjižena. Za ta denar je Matica kupila obligacije, jeden del pa namenila poravnavi druge polovice zgoraj omenjenega dolga.
Dohodki hiše na Kongresnem trgu so ostali precej ne-izpremenjeni; za poprave in druge potrebe se izdaje leto za letom povprek po 350—400 gld. Izredne izdatke je imela Matica s hišo ob vpeljavi vodovoda in pa z napravo novih tal v drugem nadstropju hiše. Drugi izdatki so običajni. Dohodek hiše se je v najnovejšem času znižal s tem, da je Matici, ker je že nad 10 let lastnica hiše, plačevati pristoj-
binski ekvivalent v letnem znesku 127 gld. Ker ji je bila ta pristojbina leta 1892. odmerjena tudi za nazaj, so jo ti izdatki omenjenega leta tem občutneje zadeli.
Tudi svota daril in volil je bila v zadnjem desetletju manjša, kakor v prejšnjih. Pod tem naslovom je v omenjeni dobi v društvenih računih in denarnih knjigah zabeležen znesek 3 05 2 gld. 7 7 kr. Svota je torej jako nizka, ako pomislimo, daje Matica v prvem desetletju po darilih, volilih, prekoračenih ustanovninah prejela nad 30.000 gld. Prejela je pa med drugimi kot volila : Leta 1885. po V. Po-točinu 500 gld.; 1. 18907 po Fr. Kotniku st. 1000 gld.; 1.1891. po Fr. Kotniku ml. 866 gld. 27 kr.; kot darilo, oziroma podporo za izdavanje šolskih knjig vsled prošnje od deželnega zbora 1886. 1. 500 gld.; 1. 1889" od kanonika Žuže 8 9 o L) 50 kr.
Kako je dosezala Matica v zadnjem desetletju svoj glavni namen — izdavanje primernih knjig, društvenih, šolskih in založnih sploh?
V Matični zalogi je izšlo v zadnjem desetletju vsega skupaj 33 knjig in sicer 30 za društvenike in 3 založne, od katerih imata dve postati šolski.
Kakor kmalu spočetka v prvem desetletju in nadalje skoz celo drugo desetletje, izdajala je Matica tudi skoz celo tretje desetletje »Letopis« in gledala precej strogo na to, da se vanj sprejemajo izvirni znanstveni in znanstveno-poučni spisi iz raznovrstnih strok človeškega znanja. Ure-dovali so to knjigo gg.: Fr. Leveč (1885—1887), dr. L. Požar (1888—1889) in A. Bartel (1890—1894). Poleg tajnika, ki je preskrbel vsem 10 knjigam pisarnično izvestje, so sodelovali pri »Letopisu« gg.: Apih J., Barle .J,. Cilenšek M., f Cimper-man J., dr. Glaser K., Goestl Fr., Karlin I)., Koblar A., dr. Kos Fr., dr. Lampe Fr., Leveč Fr., dr. Murko M., Navratil I., Obalovič D. M., dr. Oblak V., Perušekv R., f Raič A., -j- Re-mecv Fr., Rutar S., Steklasa L, dr. Štrekelj K., Šubic 1., dr. Subic S., f Tomšič I., Trstenjak A., dr.' Vošnjak J. in Vrhovec I. V Letopisih je objavljenih: 5 kulturno-zgodovinskih, 2 narodno-gospodarski, 11 zgodovinsko-zemljepisnih. 12 živo-topisnih, 2 etnografski, 1 psihološka, 5 matematsko-prirodo-pisnih, 9 jezikoslovnih, 3 arheološke, 1 medicinska razprava in 1 pesem —• vsega skupaj 52 samostojnih razprav. Za mnogovrstnost in razliko je bilo torej dobro skrbljeno. Poleg tega se je objavljala v vseh Letopisih tudi slovenska bibliografija dotičnih let.
Poleg »Letopisov« gre v III. desetletju drugo mesto lepi knjigi. Že leta 1885. je sklenil odbor v Matici gojiti močneje leposlovje in izdati vsako leto vsaj po jedno lepo-
slovno knjigo pod občim naslovom »Z a b a v n a knjižnic a«, katere je doslej izšlo osem zvezkov; štirje obsegajo izvirna dela, štirje prevode. Trije prevodi so posneti iz poljščine (»Koča za vasjo in oba dela povesti »Z ognjem in mečem«), jeden (Mrtve duše) iz ruščine. Za prevode sta poskrbela f Podgoriški in M. M. Prevodi so objavljeni v 1. 11. VII. in VIII. zvezku, izvirno gradivo je objavljeno v III. -VI. zvezku »Zabavne knjižnice«. Prvi in zadnji omenjenih zvezkov obsegata izvirni povesti »Prihajač« ter »Pegam in Lambergar« od dr. Fr. Detele, ostala dva pa »Erjavčeve pripovedne spise«, urejene po predsedniku. Izšli so ravno opisani zvezki »Zabavne knjižnice« kot društvene knjige v letih 1886—1893, vsako leto po jeden, roman »Z ognjem in mečem« z ilustracijami.
Poleg »Letopisov« in »Zabavne knjižnice« je izdala Matica v III. desetletju za društvenike še dvanajst druzih knjig in sicer sedem zgodovinskih in zemljepisnih, 3 mo-droslovske in 2 slovstveni.
Zgodovinske in zemljepisne so knjige: 1. Spomenica tisočletnice Metodove smrti. Spisal dr. Fr. Kos (1885). 2. Ljubljanski meščanje. Spisal I. Vrhovec (1886). 3. Slovenci in 1. 1848. Spisal J. Apih (1888). 4. Zgodovina Novega Mesta. Spisal I. Vrhovec (1891). 5. in 6. Goriška. Splošni opis. 1. in II. zvezek. Spisal S. Rutar (1892 in 1893). 7. Doneski k zgodovini Školje Loke in njenega okraja. Spisal dr. Fr. Kos (1894).
M o d r o s 1 o v j e obdelujejo knjige : Vvod v modroslovje (1887) in pa Dušeslovje 1. in II. del. (1889 in 1890). Vse tri je spisal dr. Fr. Lampe.
Slovstveno polje je tvarina knjigama: »Val. Vodnika izbrani pripovedni spisi«. Spisal Fr. Wiesthaler (1890) in »Zgodovina slovenskega slovstva«. I. del. Spisal dr. K. Glaser. (1894).
Tvarina, ki jo podaje Matica vsako leto svojim društve-nikom, je obsegala koncem II. desetletja navadno krog 50 tiskovnih pol, v tretjem desetletju je pa Matica pri večjem številu društvenikov segala tudi višje ter dosegla in celo prekoračila 60 pol.
Založne knjige so izšle tri in sicer: J. Križman : Slovnica italijanskega jezika (1889); dr. Fr. Kos : Vzgojeslovje (1890); A. Bezenšek: Slovenska stenografija (1892). Zadnji dve knjigi imata postati šolski knjigi in je Matica za »Stenografijo« izposlovala že dotično dovoljenje. Križmanovo slovnico so 1. 1890. lahko prejemali mesto II. dela »Dušeslovja« tudi oni novi društveniki, ki niso imeli I. dela. Križmanove »Slovnice« je založila Matica 1000 iztisov, Vzgojeslovja 500, Steno-gratije 700.
Šolskih knjig ni bilo v III. desetletju založenih nič : niti novih, niti v novem natisu, akoravno sta v isti dobi dve v zalogi popolnoma pošli, namreč: Pokorny-Tuškov: Prirodopis rastlinstva in pa Lavtarjeva: Geometrija za učiteljišča, Ker ima pri knjigah te vrste očitno izgubo in ker zalagajo šolske knjige v novejšem času različni knjigarji, se je v Matici zalaganje šolskih knjig opustilo. V društveni zalogi se nahajata le še nastopni šolski knjigi: »Pokorny-Erjavec: Prirodopis živalstva« in »Woldrich-Erjavec: Somatologija.«
Izvzemši »Slovensko stenogralijo« in povest »Z ognjem in mečem«, ki sta bili tiskani: prva pri Albrechtu v Zagrebu, druga pri Simačku v Pragi, so bile natisnjene vse Matične knjige III. desetletja v Ljubljani.
V drugem desetletju se je tiskalo društvenih knjig po navadi po 500 iztisov več, kakor je bilo društvenikov. Matica je tako postopala, meneč, da bodo ostale iztise nedruštveniki kupovali. To se pa, kakor je skušnja učila, ni obneslo. Zategadelj se je počelo od 1. 1884. sem zalagati društvenih knjig le po nekoliko več, kot je bilo društvenikov. Število društvenikov se pomnožuje povprek na leto za kacih 150; v tem zmislu narašča tudi število založnih iztisov knjigam in seje lani založilo po 2700 iztisov. Ako je pa kaka knjiga namenjena širšim krogom, ali ako se deli v več oddelkov, založi se je tudi po več iztisov kakor drugih društvenih knjig. (Roman »Z ognjem in mečem«, dr. Glaserjeva : »Zgodovina slovenskega slovstva«). S tem postopanjem se je doseglo vsaj toliko, da se književna zaloga Matična po nepotrebnem ne pomnožuje, dalje, da so nekatere knjige že popolnoma pošle, mesto da bi zastarele in svojo prvotno vrednost popolnoma izgubile. Stanje književne zaloge nam kaže nastopna preglednica :
Koncem leta	je	bilo v zalogi
1885	..............................18.005	knjig in 8.446 zemljevidov
1886	..............................17.696	» » 8.374
1887	..............................16.526	» » 8.077
1888	..............................15.084	» » 8.044 >.
1889	..............................14.655	» »> 240
1890	..............................14.538	» » 240
1891	..............................14.764	» >. 240 »
1892	..............................19.089	» » 240 »
1893	..............................14.366	>» » 240
1894	..............................16.501	». » 240 . >.
Vsako leto priraste zalogi krog 8500 knjig, odpade jih pa približno ravno toliko. Prirastek obstoji izključljivo le iz
novih društvenih knjig dotičnega leta, odpadek je p;i trojen. Največ knjig odpade, ker se razpošljejo na društvenike dotičnega leta, nekoliko pa tudi po prodaji posamič in pa po darilih. Prodalo se je knjig novejšega ali starejšega izvora po 300—400 na leto, največ šolskih in pa leposlovnih knji-garjem, za 200—300 goldinarjev na leto.
O uspehu podrobnega razprodavanja v zadnjem desetletju nam priča ta-le preglednica :
Leto	Skupilo v gld.	Leto	Skupilo v gld
1885.....	....... 276 44	1890.....	....... 370-82
1886.....	....... 269-12	1891.....	....... 245-24
1887.....	....... 309-54	1892.....	....... 285-15
1888.....	....... 210-10	1893.....	....... 244-44
1889.....	....... 453-79	1894.....	....... 219-08
Skupilo tretjega desetletja znaša torej 2833 gld. 72 kr. in je bilo najugodnejše. V prvem desetletju se je namreč prodalo knjig za 1977 gld. 637» kr., v drugem pa za 2083 gld. 62l/» kr.
Kakor je iz te preglednice razvidno, pada skupilo književne zaloge od leta do leta. Glavna uzrolya temu padanju sta že gori navedena. Matica se ozira v zadnjem času pri zalaganju v prvi vrsti le na društvenike in Matica ne zalaga več šolskih knjig.
Do I. 1888. je Matica dajala svoje založne knjige v komisijo vsem knjigarjem, ki so se zanje oglašali, proti 25°/0 popusta. Od 1. 1888 1892. jih je dajala le onim, ki so naročila sproti plačevali, proti 20% popusta. Od leta 1893. ima Matične založne knjige v komisijonelnem samozakupu proti 25% popusta in polletnemu obračunu knjigar A. Zagorjan v Ljubljani.
Matica svoje založne knjige, vzlasti starejše, tudi podarja, toda v prvi vrsti le društvenikom ali pa takim prosilcem, ki se zavežejo, da društvu pristopijo. Matica prejema leto za letom često take prošnje, posehno od društev in šol, manj od posameznikov. Založnih knjig se podari vsako leto krog 500.
V zadnjem desetletju so v Matični zalogi popolnoma pošle nastopne založne knjige: Koledar za 1. 1867. (1889.1.); Koledar za 1. 1868. (1893. 1.); Pokorny*Tušek : Prirodopis rastlinstva (1891); Nauk o telovadbi 11. del. (podarjen 1889. 1. v jednakih delih: »Sokolu«, »Narodni šoli« in »Slov. učit. društvu«); J. Vesel: Olikani Slovenec (1890); L. Pesjakova : Strup (podarjen »Dram. društvu« 1. 1886); Kr. Marn : Slovnica češkega jezika (1893); Fr. Marn : Slovnica hrvatskega jezika (1887); L. Lavtar: Geometrija za učiteljišča (1890); Turgenjev-Remec:
Lovčevi zapiski I. del (1886); dr. E. II. Gosta: Pregled slovenskih čitalnic (1893); dr. J. Pajek: Črtice duševnega žitka štajerskih Slovencev (1891); P. Kosler: Zemljevid slovenskih pokrajin (1888); dr. Fr. Lampe: Vvod v modroslovje (1891); Gogol-Podgoriški: Mrtve duše (1894); dr. L. Požar: Letopis za 1. 1888. (1889. 1.); dr. L. Požar: Letopis za I. 1889. (1894.1.); dr. 1 r. Lampe: Dušeslovje. I. del (1892l: Fr. Leveč: Erjavčevi pripovedni spisi. II. del (1890). Da lože ustreza naročnikom, omislila si je Matica 1. 1893. za svojo zalogo kataloge.
Nahaja se pa še v zalogi 72 od društva založenih knjig in po 15 iztiskov vsacega od društva izdanih zemljevidov. Veliko večino zemljevidov je Matica podarila 1. 1889. »Narodni šoli«, da jih le-ta porazdeli med posamezne učne zavode kot učne pripomočke pri pouku v zemljepisu, ker bi ondi lože in boljše dosezali svoj namen.
Matični knjižnici je prirastlo v zadnjem desetletju 3258 knjig, zvezkov, časopisov, zemljevidov, slik, itd. in sicer:
Leta 1885 .......	.......190	Leta	1890 .......	263
» 1886 .......	.......461	»	1891____	260
» 1887 .......	.......280	»	1892 .....	283
» 1888 .......	.......234	»	1893 .....	509
» 1889 ......'.	.......243	»	1894 .......	.......535
Po jeziku je bilo teh knjig največ ruskih, namreč 1110; čeških 975, slovenskih 459, hrvaških 286, poljskih 170, nemških 69, srbskih 61, bolgarskih 50, latinskih 34, sorbskih in angleških po 20, francozke 4.
Dve tretjini teh knjig sta Matični knjižnici prirastli po zameni, namreč 2074; jedna tretjina pa, namreč 1168, vsled daril. Vsled odborovega sklepa se je Matica naročila tudi na 1 iztisek prof. Pleteršnik-ovega slovarja, katerega je do konca opisane dobe izšlo 16 zvezkov.
Koncem druzega desetletja je bila Matica v književni zvezi s 30 znanstvenimi društvi in korporacijami. V zadnjem desetletju je stopila še v zvezo s »Češkim muzejem« (1885), z »Matico Hrvatsko« (vnovič 1886), s »Statistično komisijo mesta Prage« (1889), »Muzealnim društvom« v Ljubljani 1889). društvom »Pravnik« (1889), uredništvom časopisa »Dom in Svet« (1890), »Češko akademijo« (1893), »Hist. kvvartalnikom« v Lvovu (1894) in »Narodnim zakladom Ossolinskega zavoda« v Lvovu (1894). Opustila se je pa zveza z Matico dalmatinsko v Zadru (1886), Phil. občestvom v Voronežu (1886), Kr. universiteto v Kristijaniji (1886), Bolgarskim učenim društvom v Braili 1886) in srbskim ministerstvom v Bel gradu 11886), ker tu društvu Matici niso redno pošiljala svojih knjig.
Leta 1886. se je tudi opustila in 1. 1893. zopet ponovila zveza z »Geogr. občestvom v St. Petersburgu«, leta 1886. pa vzprejela in 1. 1889. opustila zveza s »The american phil. society« v Philadelphiji. Dandanes zamenjuje Matica svoje knjige s 34 različnimi društvi in korporacijami.
Običajna poročila o knjižnici v Letopisu so se vsled odborovega sklepa z i. 1886. toli izpremenila, da se je s tem letom začela knjižnica sploh objavljati po jezikovnih skupinah, ne pa, kot dotlej običajno, po prirastkih dotičnega leta. L. 1886. so prišle na vrsto slovenske knjige, 1. 1887. slovenski rokopisi in narodno blago, I. 1888. ostali slovenski zaznamek in jeden del hrvaških knjig, leta 1889. ostale hrvaške knjige, 1. 1890. srbske in bolgarske knjige. Od 1. 1891. sem se ob-javljajo v Letopisu češke knjige. Vsi zaznamki so razvrščeni v kronološkem redu.
Kot darila so prihajale Matici knjige od javnih zavodov, društev itd. in od privatnih oseb. Preveč bi bilo, da bi jih tu vse našteval. Omenim naj le, da se je Matica darovalcem, kjer in kakor je bilo primerno, dostojno za darila zahvaljevala.
Med ustanovami, katere oskrbljuje Matica vsled sklepa XIX. občnega zbora, se je izvršilo v zadnjem desetletju več izprememb. Jurčičeva in Tomšičeva ustanova sta se spojili v jedno, ker imata jednak namen. Iz obresti teh ustanov sta se izplačali leta 1888. in 1891. častni nagradi 300 goldinarjev pisatelju povesti: »Prihajač« in »Pegam in Lambergar«. Leta 1887. se je Vodnikova ustanova izročila odseku za zgradbo Vodnikovega spomenika, ki je Vodniku dal v Ljubljani postaviti pred gimnazijo spomenik. L. 1888. je izročila Matica Vilharjev zaklad odseku za zgradbo Vilhar-jevega spomenika v Postojini. Med tujim premoženjem sta se od tega leta beležila le zaklada: Jurčič-Tomšičev in dr. Coste. Leta 1889. je izročil nekdanji odsek za zgradbo spomenika pokojnemu dr. Janezu vitezu Bleiweisu nabrane novce Matici v varstvo. Vsled sklepa XXVII. občnega zbora se je opustilo nazivanje »tuje premoženje«, katero je odslej beležiti kot narodne ustanove. Zaklade, katere Matica le oskrbljuje, je pa beležiti kot depozita. Depozitom pripadajo potemtakem novci za dr. K. II. Coste in za dr. J. viteza Bleiweisa spomenik. Obveznica ljubljanske čitalnice, ki se je tudi hranila med Matičnimi depoziti, se je 1. 1893. izročila odboru čitalnice. Med ustanovami se pa beležita od 1. 1892. Jurčič-Tomšičeva in pa — Ant. Knezova. Dne 30. sušca 1892. 1. je namreč nepričakovane smrti umrl Anton Knez, ki je Matico napravil za dediča svojemu premoženju pod tem pogojem, da se obresti tega premoženja porabljajo v izdavanje
cenene, zabavne in poučne ljudske knjižnice, katera naj nosi v spomin njegovo ime in mora biti pisana v strogo narodnem duhu na podlagi katoliške vere, toda v svobodomiselnem smislu. Odbor je to volilo v izredni seji dne 4. aprila 1892. 1. sprejel in XXVIII. občni zbor je temu sklepu pritrdil. V teku 1892. in 1893. 1. so se izplačale vse pristojbine, dolžni deleži, poprodale nepremičnine in se je končno dognalo stanje premoženja, ki znaša 30.514 gld. 9 6 k r. in bo neslo vsako leto krog 1200 gld. obresti. Že lani je bilo možno namen oporoke prvič izvršiti. Izšel je po irosp. predsedniku urejen I. zvezek Ant. Knezove knjižnice, s pokojnikovo sliko na čelu. Knjigo so dobili kot četrto društveno tudi vsi dru-štveniki. Ker je pa namenjena širšemu občinstvu, jo je Matica založila v 3500 iztisih, torej v 800 iztisih več, kakor driure društvene knjige. Določila se ji je najnižja cena 40 kr., tiskala jo je pa v smislu oporoke »Narodna tiskarna«. Izda-vanje te knjižnice se bo vsako leto redno nadaljevalo.
Vrednost narodnih ustanov, namenjenih društvenemu literarnemu prospehu, ki se nahajajo v društveni oskrbi, je znašala:
Leta
1885 . . . » 1886 . . . » 1887 . . . » 1888 . . . » 1889 . . .
Vrednost depozit, ajni, je pa znašala:
gld. 2268 46 » 2370 77 » 2500-39 » 2513-70 .» 2629 20
ki
Leta	1890
»>	1891
»	1892
»	1893
i »	1894
so se hranila v
Leta
1885
1886
1887
1888 1889
»■Id. 7566-66 " ■> 7846 ■ 15 » 2483-48 »» 2203-61 » 4743-56
Leta
1890
1891
1892
1893
1894
gld. 2748-91 .. 2662 05 »> 2778-12 » 33440-61 » 33461 • —
društveni bla-
. gld. 4894 78 . » 5052-06 » 5215'72
knjig, dosego
. » 4384-90 .. » 4563-16
bodisi društvenih,
Za izdavanje svojih bodisi samo založnih, torej v
namena, je porabila Matica v tretjem desetletju vsega 44.8 7 7 gld. 2 9 k r., v posameznih letih tega desetletja pa:
svojega glavnega
Leta 1885 ..........gld. 4401'87
»> 1886 ..........4832-62
.» 1887 ..........». 3140-50
» 1888 ..........» 3940-40
» 1889 ..........». 4517-84
Leta
1890	.
1891	. .
1892	.
1893	.
1894	.
gld. 4819 94 » 4127 16 >. 4470-91 » 4948-73 » 5677-32
Iz te preglednice je razvidno, da je Matica vzlasti v zadnjih letih žrtvovala za knjige višje svote, da tako ugodi
svojim društvenikom; vkljub temu društvo svoje glavnice ni načelo. Deloma je temu seveda vzrok tudi višje število društvenikov.
Poleg računskega sklepa in proračuna se je v »Letopis-u« redno objavljal tudi izkaz društvenega premoženja, račun o narodnih ustanovah in depozitih. Glede proračuna se je vsled sklepa XXVIII. občnega zbora uvedla mala izprememba. Da bi postal istinitejši, sklenilo se je namreč predlagati proračun čez tekoče, ne pa, kot poprej običajno, čez prihodnje leto. Od XXIII. občnega zbora sem se v računskih sklepih beležijo obligacije po lturzni vrednosti dotičnega leta, ne pa, kakor poprej vselej, po nominalni vrednosti.
Presojevalci letnih računov (§ 9. a) dr. pravil) so bili v zadnjem desetletju: Gg. Bradaška Ferd. (1887 1894), Dimnik J. (1894), Kadilnik Fr. (1886), Pire G. (1888—1898), f Raič A. (1885), dr. Stare J. (1885), Valentinčič 1. (1886 -1887) in Žagar K. (1885—1894). Njim vsem, zlasti pa prvemu in zadnjemu, gre na njih prijazni požrtvovalnosti zaslužena zahvala.
Ker so bila prvotna društvena pravila zastarela, mestoma pomanjkljiva, in so bila že popolnoma pošla, poveril je odbor v svoji 94. seji dne 1. sušca 1893. 1. poseben odsek (odborniki dr. Dolenc, Kržič, Leveč in Subic) z nalogo, da napravi osnovo novim. Odsek je svojo nalogo v seji dne 29. maja istega leta izvršil in osnovo predložil odboru v njegovi 95. seji. Odbor in XXVIII. občni zbor sta dne 3., oz. 7. junija istega leta osnovo z malimi izpremembami odobrila. Ko je visoka c. kr. deželna vlada nova pravila z razpisom z dne 3. julija 1893. 1. štev. 8153 potrdila, jih je dalo pred-sedništvo v 4000 iztisih natisniti. Društveniki so jih prejeli z društvenimi knjigami 1893. 1., novi društveniki od 1. 1893. naprej jih pa prejemajo ob jednem s pristopom.
Zaradi izpremenjenih pravil je bilo treba preosnove tudi po njih sestavljenemu opravilnemu redu. Osnovo je napravil isti odsek, potrdila sta jo pa z malimi izpremembami odbor dne 26. aprila in občni zbor dne 17. maja 1894. leta. Novega opravilnega reda se je dalo natisniti 200 izvodov.
Kakor v prvih dveh desetletjih, tako tudi v tretjem Matica nikdar ni pozabila, da je potrjena z Najvišjim sklepom cesarjevim. Veselila se je ž njim v veselju, žalovala ž njim v žalosti. Praznik 40 letnice njegovega vladanja je prav primerno poslavila s tem, da je vsled soglasnega sklepa od-borovega odmenila 1251 patrijotičnih knjig svoje zaloge šolski mladini. Za ta patrijotični dar ji je došla od deželne vlade kranjske in od namestništva tržaškega primerna zahvala. Povodom cesarjevičeve smrti se je pridružila deputacija Matična deputacijam drugih narodnih društev, da izrazi ž njimi
skupaj pri deželnem predsedstvu Nj. Veličanstvu in celi cesarski hiši najudanejše sožalje ob hudi nesreči. Povodom zaroke v cesarski hiši so na XXV. občnem zboru zbrani društveniki dne 25. junija 1890. 1. po predsednikovem pozivu vstavši izrazili svoje veselje in prosili za srečo ter blagoslov cesarski hiši.
Kako je častila Matica kot literarno društvo zaslužne veljake, domače in vnanje, živeče in pokojne?
Dne 4. svečana 1885. 1. čestilala je svojemu pokrovitelju in ustanovniku, biskupu dr. Josipu J. S t r o s s m a j e r j u k njegovi sedemdesetletnici in prejela za to čestitko pismeno zahvalo. Se istega leta dne 8. septembra so šla iz Matice istemu možu voščila k tridesetletnici biskupski, dne 16. febr. oziroma 19. marca 1. 1888. pa k zlati maši. Istega velmoža se je Matica tudi dostojno spomnila oh otvoritvi galerije slik v Zagrebu in prestolnice v Djakovu.
Dne 20. septembra 1885. 1. je Matica brzojavno pozdravila J. Male t i ča in M. Bana, člena »Srbskega učenega društva v Belgradu«, s katerim je Matica bila v književni zvezi, k petdesetletnici njiju literarnega delovanja.
Matica je poskrbela za to, da je bilo društvo dne 13. junija 1885. 1. zastopano pri K a r a v e 1 o v - o v i slavnosti na Dunaju.
Dne 7. novembra 1886. I. je slavil predsednik Hrvatske Matice pl. K u k u lj e vi 6-Sakcinski petdesetletnico svojega literarnega delovanja. Matica mu je o tej priliki brzojavno čestitala, njegove slavitelje pa pozdravila. Ko je isti mož dne 2. avgusta 1889. I. v Zagrebu umrl, izrazila je Matica brzojavno svoje sožalje »Hrvatski Matici«, položila na njegovo rakev venec s trakovi in bila pri pogrebu dne 4. avgusta zastopana po društveniku dr. Vidrič-u in tajniku.
Dne 15. svečana 1887. I. so slavili Hrvatje v Zagrebu stoletnico po R. J. Boškoviču. Matica je bila pri tej slavnosti zastopana po svojem društveniku, akademiku Valjavcu.
V XXI. občnem zboru si je Matica po nasvetu odbornika prof. Pleteršnika odbrala prof. dr. Jagič-a soglasno za častnega uda in mu ob preselitvi na Dunaj poslala častno diplomo. Profesor se ji je za to odlikovanje in za več družili uslug (Kopitarjeva pisma, knjižno darilo »Slov. lilol. semi-naru«) zahvalil s pristavkom »da sam j a svagda gotov i zborom i tvorom pod upirati njenu plemenit u r a d n j u, b u d u č u v j e r e n , da svaki korak, k o j i m napried stupe trud olju bi vi Slovenci, jači d u-š e v 11 u s n a g u č i t a v o g a j u ž n o g a S1 o v e n s t v a.«
Pogreba svojega odbornika in vzornega sotrudnika, profesorja Frana Erjavca, dne 15. prosinca 1887. leta, se
je Matica udeležila po svojem odborniku prof. Pleteršniku in po mnogih goriških društvenikih ter na njegovo rakev položila venec s trakovi. Njegova pripovedna dela je izdalo društvo v dveh zvezkih kot društveni knjigi za leti 1888. in 1889., njegove slavitelje dne 11. sušca 1890. 1. na Dunaju je pa primerno pozdravila.
Dne 18. maja istega leta je izrazila Malica brzojavno svoje sožalje P a v 1 i n o v ič-evim rojakom v Podgori pri Makarski.
Dne 3. julija 1887. 1. je priredilo »Pisateljsko podporno društvo« v Kamni Gorici na Gorenjskem dr. Toman-ovo slavnost, Slavnosti, namenjene društvenemu ustanovitelju in prvemu predsedniku, se je Matica prav dostojno udeležila. Njen II. podpredsednik, župan Grasselli, je bil slavnostni govornik; poleg njega so zastopali Matico: I. podpredsednik, mnogobrojni odborniki in tajnik.
Pri E i nsp i e 1 e rj e v i slavnosti je bila Matica, kije bila poprej že pismeno čestitala, dne 21. avgusta 1887. 1. zastopana po svojem odborniku prof. A. Kržiču, pri pogrebu 17. prosinca 1888. 1. pa z vencem po odborniku dr. Sketu.
Dne 4. septembra 1887. 1. je praznoval bivši društveni odbornik, ustanovnik, sotrudnik in častni društvenik, župnik D. Trstenjak svojo sedemdesetletnico. Iz predsedništva se je poslala slavljencu pismena čestitka. Pri slavnosti sami v Slov. Gradcu je bila Matica zastopana po svojem odborniku prof. Pleteršniku, pri pogrebu dne 4. svečana 1890. 1. pa z vencem po svojem poverjeniku dr. Temnikerju.
Pri\Volfovi slavnosti v Idriji dne 15. avgusta 1887.1. je bila Matica zastopana po svojih odbornikih: dr. Poklukarju in Stegnarju, kateri je bil tudi slavnostni govornik, in po tajniku.
Za izredne zasluge v prospeh in korist Matice si je društvo v XX. občnem zboru odbralo češkega rodoljuba, praškega poverjenika g. Jana Legota, po nasvetu zbornika Hribarja svojim častnim udom. Istemu gospodu se je tudi pozneje za njegove blagohotne namene in koristne nasvete še ponavljaje izrekala iz predsedništva in odbora društvena zahvala.
Dne 15. novembra 1887. I. je umrl po daljšem bolehanju Fran Levstik. Svojemu prvemu tajniku je položila Matica na rakev venec, k večnemu počitku so ga pa spremili mnogobrojni Matičarji, odborniki in neodborniki. Pri vzidavanju plošče v rojstno hišo pokojnikovo avgusta mesca 1889. 1., kakor tudi pri slavnosti v Velikih Laščah, sta bila navzočna oba podpredsednika, več odbornikov, tajnik in drugi dru-štveniki; odbornik Kersnik je bil slavnostni govornik.
Dne 21. septembra 1888. 1. je pozdravila Matica Vuk-Stefanovičeve čestilce v Belgradu in prejela v dar slavnostno brošuro, 30. aprila istega leta pa je pozdravila slavi-telje istega moža na Dunaju.
Dne 14. novembra istega leta so praznovali celovški rodoljubi cesarjevo štiridesetletnico in poslavili svojega vodjo Einspielerja. Matica se jih je brzojavno spomnila.
Dne 26. prosinca 1889. 1. je postal pokojni predsednik M aru častni kanonik. Svojemu preljubljenemu predsedniku je k temu odlikovanju Matica čestitala v večji deputaciji, katero je vodil 1. podpredsednik prof. Leveč. Ko je bil predsednik kot profesor na lastno prošnjo upokojen koncem leta 1891/92 in njemu o tej priliki podeljen vit. križ Fr..los.reda, poklonila se mu je zopet deputacija pod istim vodstvom srčno čestitajoč. Ko je pa po daljšem bolehanju, žal, prerano, dne 27. prosinca 1893. 1. umrl, venčala je seveda tudi Matica z mnogimi druzimi društvi njegov grob. Podpredsednik Leveč je imel korenit nagrobni govor. V Letopisu 1. 1894. je pa izšel s podobo pokojnikovo iz peresa istega gospoda njegov životo-pis. Da si je Matica 1. 1892. v pripoznanje izrednih zaslug za društvo omislila pokojnikovo sliko, omenili smo že zgoraj. Pogreba udeležil se je odbor korporativno, zastopani sta bili tudi »Hrvatska Matica« z vencem in deputacijo in »Društvo sv. Jeronima« po svojem predsedniku.
Svojemu častnemu društveniku, dvornemu svetniku dr. vitezu Miklosichu, je Matica dne 6. junija 1889 čestitala kot tajnemu svetniku in ekscelenci. Ko je pa isti veleum dne 7. svišča 1891 na vekomaj zatisnil svoje oči, po-čestila ga je Matica z vencem, pri pogrebu je bila pa zastopana po deputaciji, katero je vodil odbornik in poverjenik Navratil.
Dne 29. in 30. junija 1889. 1. se je vršila v Ljubljani Vodnikova slavnost, katere se je Matica prav dostojno udeležila. Po posebni deputaciji pod vodstvom staroste dr. Zupanca je venčala Matica pesnikov grob pri Sv. Krištofu in dan pozneje pesnikov spomenik na Valvazorjevem trgu, ob katerem je imel pri otvoritvi odbornik ravnatelj \Vies-thaler izboren slavnostni govor. Isti gospod je leto pozneje izbral Vodnikove pripovedne spise, katere je Matica založila v posebni knjigi.
Matica se je veliko trudila, da bi se Kopitarjevi zemski ostanki prenesli iz tuje dunajske zemlje v domačo ljubljansko. V njenih težnjah jo je jako hvalevredno podpiral njen dunajski poverjenik, odbornik Navratil. Poseben navlašč v ta namen sestavljen odsek, sestoječ iz zastopnikov Matice, dežele in mesta, imel je v letili 1886 do 18H9 več
posvetovanj in sej. Ako so se pri tej stvari razmere za Matico neugodno zasukale, ni to njena krivda. Kriva je bila temu mrzla sapa, ki je privela iz severovzhoda, iz prestolnice same.
Dne 22. februvarja 1890.1. je izgubila Matica marljivega poverjenika, odbornika prof. Zolgarj a. Pri pogrebu v Celju je bila zastopana po deputaciji, žalujoči vdovi je pa poslala sožalno pismo.
Svojemu starosti, notarju dr. Zupancu, je čestitala avgusta istega leta k osemdesetemu godu in po posebni deputaciji dne 7. svečana 1893. 1., ko mu je Nj. Veličanstvo podelilo viteški križ Franc Josipovega reda, da tako dostojno počasti moža, ki je ves čas, kar Matica obstoji, njen odbornik, ki je bil vrh tega veliko let njen blagajnik, upravitelj in računski pregledovalec.
Mesca septembra 1.1887. je nepričakovane smrti v Pragi umrl odbornik in pisatelj prof. A. Raič. Matica je v naglici vse potrebno poskrbela, da se je pogreb dne 22. septembra iz državne postaje lahko dostojno izvršil. Zasluge za to ima v prvi vrsti častni društvenik Jan Lego.
Dne 26. julija istega leta je izrazila Matica »Srbski Matici« v Novem Sadu brzojavno sožalje ob smrti predsednika dr. Gjurota Natoševiča.
Dne 1. sušca 1887. 1. je Matica čestitala ustanovniku dr. Muršcu v Gradcu k 801etnici.
Dne 25. avgusta 1890. 1. je pozdravila Matica Kačičeve slavitelje v Makarski brzojavno.
Dne 18. maja 1891.1. je Matica pismeno pozdravila češke akademike o priliki slovesne otvoritve češke akademije v Pragi.
Dne 20. sušca 1889. 1. je izrazila Hrvatski Matici v Zagrebu brzojavno svoje sožalje ob smrti podpredsednika pisatelja Janka Jurkoviča.
Dne 12. avgusta 1888. 1. je čestitala svojemu mnogoletnemu odborniku proštu dr. Jarcu pismeno in pozneje ustmeno kot zlatomašniku.
Dne 17. sušca 1891. leta je umrl bivši Matični predsednik, oziroma podpredsednik in odbornik, deželni glavar dr. Poklukar. Matica mu je poklonila venec s trakovi in se je udeležila njegovega pogreba na njegovega godii dan v velikem številu po predsedniku, odbornikih in drugih dru-štvenikih.
Dne 12. julija istega leta se je vzidala v B 1 e i \v e i s o v o hišo v Ljubljani spominska plošča pokojnemu vodji »Slovencev«, večletnemu Matičnemu predsedniku. Pri tej slav-nostije bila Matica zastopana po posebni deputaciji (podpredsednika Leveč in Grasselli, odbornika dr. Požar in dr. Stare.)
I)ne 8. avgusta 1891. 1. je po daljšem bolehanju, vsled katerega se je moral tudi že prej blagajništvu odpovedati, umrl večletni, neumorni Matični blagajnik Luka Robič. Matica se ga je o tej priliki spomnila prav dostojno. Položila je na njegov grob venec s trakovi in skrbela za veliko udeležbo pri njegovem pogrebu.
Dne 4. oktobra 1891. 1. so slavili v bližnjem Št. Vidu svojega nekdanjega župnika Blaža Potočnika, marljivega Matičnega sotrudnika, slovenskega pisatelja in rodoljuba. Pri tej slavnosti je bilo tudi v Matičnem imenu navzočnih več gospodov društvenikov in odbornik Rutar.
Teden poprej so priredili Hrvatje v Krapini Gajevo slavnost, pri kateri je bil v Matičnem imenu navzočen Matičar ravnatelj I. Hribar.
Dne 16. oktobra 1892. 1. se je Matica z drugimi narodnimi društvi v posebni deputaciji poslavljala od priljubljenega dež. predsednika barona Andreja \Vinklerja, katerega si je bila malo poprej na XXVII. občnem zboru za njegove velike zasluge odbrala častnim udom. Po zimi prihodnjega leta mu je pa posebna deputacija (Grasselli in Šubic) izročila lično častno diplomo v Gorici, za katero se ji je v posebnem jako laskavem pismu (glej Letopis za 1. 1894., str. 355) zahvalil.
Dne 29. maja 1893. l.je pozdravila Matica Kollarjeve slavitelje, praznujoče na Dunaju stoletnico rojstva omenjenega slovaškega učenjaka.
Dne 25. aprila 1893. leta je umrl v Zagrebu profesor H. Lopašič, podpredsednik »Hrvatske Matice«, kateri je naša Matica za to izgubo izrazila pismeno svoje sožalje.
Pri Draškovičevi slavnosti v Zagrebu dne 15. junija 1893. 1. je Matico zastopal odbornik Koblar, pri Gundu-1 i če vi dne 26. junija 1893. leta v Dubrovniku odbornik dr. Tavčar.
Dne 13. svečana lani je umrl v Zagrebu predsednik »Jugoslovanske akademije«, kanonik dr. Rački, Matični častni člen. Matica je izrazila akademiji brzojavno svoje sožaljenje, položila na pokojnikovo rakev venec in bila pri pogrebu zastopana po odbornikih Koblarju, Pleteršniku, dr. Po-žarju in Rutarju.
Dne 17. aprila lani je umrl Matični mnogoletni odbornik in sotrudnik Ivan Tomšič po daljšem bolehanju. Matica mu je poklonila venec s trakovi; k zadnjemu počitku ga je pa spremilo veliko število Matičnih odbornikov in društvenikov. O tej priliki je Matica prejela sožaljenje od »Pedag. knj. zbora v Zagrebu«. Pokojnikovi vdovi seje izrazilo pismeno sožaljenje.
Dne 26. avgusta lani so odkrili v Ornem vrhu nad Idrijo M. C i ga le tu njegovi rojaki spomenik, v bližnjih Lomeh v rojstno hišo pokojnikovo pa vzidali spominsko ploščo. Večletnega Matičnega odbornika in posebno marljivega sotrud-nika spomnila se je o tej priliki tudi Matica, katero sta pri slavnosti zastopala predsednik in tajnik. Pokojnikov rojak, Matični podpredsednik dr. Lampe, je imel slovesno propoved in pri rojstni hiši ob odkritju plošče primeren nagovor.
Dne 24. oktobra lani je Matica brzojavno pozdravila E i n sp i e ler-S 1 o m š k o v e čestilce v Celovcu.
Da Matica ni zaostajala za drugimi društvi, ako je bilo dostojno spomniti se domačih in vnanjih društvenih slavnosti, ni treba še posebej navajati. Preobširno bi bilo, navajati jih tu vse; tudi bi ne odgovarjalo popolnoma namenu tega sestavka. Neomenjene pa vendar ne smejo ostati nekatere spominske slavnosti onih društev, s katerimi je Matica v književni in literarni zvezi. Te slavnosti so bile : Petindvajset-letnica »Umelecke besede« v Pragi dne 9. marcija 1888. 1.; tridesetletnica »Društva gabelsbergerskvch stenografov« v Pragi dne 20. oktobra 1889. leta; otvoritev češke cesarske akademije v Pragi dne 18. maja 1891. 1. Omenjeno bodi dalje, da je Matica češkemu društvu arhitektov in inženerov v Pragi od I. 1886. sem o Vseh svetih redno preskrbovala nakit za ResljeV grob. Od vabil naj bodo tudi omenjena vabila na IV. shod čeških in na T. shod slovanskih stenografov v Pragi povodom ondotne razstave dne 15. in 16. avgusta 1891. leta, na 28. shod »Prosvete« v Tarnopolu dne 8. septembra 1891. leta in na geografsko razstavo v Moskvi sept. mesca 1892. leta, katere se je bila namenila udeležiti tudi Matica.
Slovenska Matica je končno veliko pridobila v zadnjem desetletju na vnanjem ugledu. Vpoštevajo jo vsi domači časopisi, ki prinašajo radi o njej stvarne in častne ocene. Njeno delovanje se pa dostojno ocenjuje tudi med vnanjim svetom. Ne bom se tu oziral na pogoste laskave ocene čeških in hrvaških strokovnih časopisov. Tudi Srbi, Italijani in Francozi vpoštevajo že Matico (Javor, Geografia par tutti, Revue critique).
Že 1. 1.885. si je izprosilo uredništvo »Slov. Sbornika« podatkov o našem društvu, da jih objavi v rečenem časopisu. Velika Russelova knjigotržnica v Milnstru navaja vse Matične knjige v svojem knjižnem slovarju.
Leta 1889. je bila Matica počeščena s tem, da ji je njen ustanovnik, slovenski mecen Gorup na četrtem mestu poveril pravico prezentacije svojih ustanov. Dotična ustanovna listina se hrani v Matični blagajni.
Leta 1891. je podedovala Matica od svojega ustanovnika, kanonika in pisatelja Adolfa Vebra v Zagrebu po 1 izvod njegovih dragocenih, le v 20 iztisih prirejenih del.
Leta 1893. sta poprosili Matico literarne podpore: »Arheološko društvo v Moskvi« in uprava »Slovaškega doma«.
Leta 1890. je deželno predsedništvo za Kranjsko počastilo v Matici delujoči odsek za izdavanje krajepisnih imen s končno redakcijo krajevnega imenika za kranjsko deželo, katera velja od zadnjega ljudskega popisovanja za uradno.
Dragi čitatelj, naloga mi je bila stvarno opisati Matico, kakršna je bila v zadnjih desetih letih. Veselilo me bo, ako so te predložene vrstice prepričale o društvenem napredku v omenjeni dobi. Res, da bi se dalo v društvu še marsikaj popraviti, popolna ni nobena stvar. Preverjen pa bodi, da vse kroge, ki v Matici in zunaj Matice delujejo za Matico, navdaja zavest, da delujejo za dobro stvar, kateri Rog daj obilo zaželenega uspeha, ki bodi v še večji meri viden koncem četrtega desetletja Matičnega. Dotlej pa Matici vsako leto še več marljivih sotrudnikov, vplivnih prijateljev in vstrajnih društvenikov !
V Ljubljani dne 31. sušca 1895.
II.
Poročilo o delovanju „Slovenske Matice"
v dobi od 1. listopada 1894. do 31. grudna 1895. 1.
101. odborova seja, v sredo dne 16. prosinca 1895. leta.
Navzočni: C,g Fr. Leveč (predsednik); P. Grasselli, Fr. Ilubad, dr. I. Janežič, A. Koblar, A. Kržič, dr. Fr. Lampe, M. Pleteršnik, dr. L. Požar, S. Rut ar, dr. J. Stari, F. Stegnar, l.Šubic, A. Taviar, I. Vavril, Fr. Wiesthaler, V. Zupančič in A. Zumer {odborniki); E. Lali (zapisnikar).
Skupaj 19.
Predsednik konštatuje sklepčnost in pozdravi navzočne odbornike t v prvi vrsti v Ljubljano preselivšega se ravnatelja Fr. Hubada.
Zapisnik o 100. odborovi seji, ki sta ga pregledala odbornika V. Zupančič in A. Zumer, se odobri brez ugovora.
Na ogled sta zapisnika o sejah gospodarskega odseka z dne 28. junija 1894 in književnega odseka z dne 9. prosinca 1895. leta.
Današnjemu zapisniku bosta overovatelja odbornika dr. I. Janežič in dr. L. Požar.
Iz predsedništva se vzame na znanje, da je stopila Matica v književno zvezo z »Ossolinskega zavodom« v Lvovu, prejemši 135 knjig, in da je ministerstvo za nauk in bogo-častje odobrilo Bezenškovo „Slovensko stenografijo", Matično založno knjigo, za poučevanje v slovenskem jeziku na srednjih šolah.
Matico sta zastopala pri Cigaletovi slavnosti dne 26. avgusta 1894 v Ornem vrhu predsednik in tajnik; slavitelje Einspieler- Slomškove dne 24. oktobra 1894 v Celovcu je pa Matica brzojavno pozdravila.
Iz gospodarskega odseka se vzame na znanje, da se je pogojno volilo po pokojnem dekanu-kanoniku Zuži po zaslišanju zaupnega moža odklonilo in da se neki menišla dolg sodno izterjuje.
Odobri se brez ugovora poročilo o hišnih popravah in zanje potrebnih troških ter o tiskarniškili računih za 1. 1894.
Za preteklo leto izda Matica 79 tiskovnih pol, torej toliko, kot dozdaj še nikoli. Društveniki prejmo štiri knjige, in sicer: a) Letopis za l. 1894 Uredil prof. A. Bartel. (S podobo predsednika Marna.) Knjiga obsega 27x/a tiskanih pol. Tiskala jo je »Narodna tiskarna«. Cena posameznim iztiskom 1 gld. 30 kr. - b) Zgodovina slovenskega slovstva. I. del. Spisal prof. dr. K. Glaser. Tiskala jo je v obsegu 15 pol »Katoliška tiskarna«. Cena posameznim izvodom 70 kr. - c) Doneski k zgodovini Škofje Loke in njenega okraja. Spisal prof. dr. Fr. Kos. Knjigo, obsegajočo 233/4 pol, je tiskala tiskarna J. Blaznikovih naslednikov. Cena posameznim izvodom 1 gld. — c) Ant. Knezove knjižnice I. zvezek. Uredil prof. Fr. Leveč. Knjigo, obsegajočo 123/4 pol, je tiskala v zmislu oporoke »Narodna tiskarna«. Cena posameznim iztiskom znaša samo 40 kr. Prve in tretje knjige se je tiskalo po 2700, druge 3000, zadnje, ker je namenjena tudi nedruštvenikom, pa 3500 iztiskov. Vse knjige so ravnokar dotiskane, razpošiljati se pa začno dne 28. prosinca t. 1.
Odobre se brez ugovora nagrade pisateljem, urednikom, revizorjem in korektorjem zgoraj omenjenih knjig, kakor jih je nasvetoval književni odsek.
Poročilo književnega odseka o knjigah za l. 1895. se soglasno odobri. Matica izda za tekoče leto: a) Letopis za 1. 1895., katerega uredi prof. A. Bartel; b) Zgodovina slovenskega slovstva. II. del. Spisal prof. dr. K. Glaser; c) Ant. Knezove knjižnice II. zvezek. Glede četrte knjige, za katero je raznovrstna vsebina že na ponudbo, se književni odsek še ni odločil.
Po predlogu ravnatelja Šubica se sklene, naj se Matica obrne do visokega c. kr. naučnega ministerstva zaradi pod-
pore, ker uživajo podobna društva drugod redne državne podpore.
Sklene se, da Matica izdaj v letošnjem »Letopisu« pregled o delovanju v tretjem desetletju in da sestavi ta pregled tajnik.
Izreče se zahvala podpredsedniku dr. Lampetu in odborniku Subicu, ker sta poskrbela za to, da dobe Matične knjige ličnejšo vnanjost.
Po nasvetu predsednikovem se izreče zahvala presojevalcem rokopisov, odbornikom: Bartel, Koblar, Kržič, dr. Lampe, dr. Lesar, dr. Požar, Rutar, A. Tavčar, Wiesthaler, V. Zupančič in A. Zumer, ki so imeli kot udje književnega odseka vzlasti preteklo poletje in jesen več dela in so to delo vestno in uspešno izvršili.
Na znanje se vzame, da je prof. Leger v Parizu, kateremu je Matica poslala več zatožnih knjig, ocenil Matično delovanje v francoskem listu »Revue criticjue«.
Zapisnikarjevo poročilo o poverjeništvih, književnih darilih, društveni ki h in o knjižnici se vzame na znanje.
Nove poverjenike so dobila: Selca, Vransko, Ormož, Velikovec, Devin in St. Jurij ob južni železnici; imajo jih dobiti: Borovlje, Brežice in Kamnik. Novi poverjeništvi sta se osnovali za Škofjo Loko in Cepovan pri Gorici.
Za podarjene knjige je prejela Matica več zahvalnih pisem in javnih zahval.
Knjižnici je prirastlo od zadnje seje 338 knjig, zvezkov, časopisov, slik in zemljevidov: 56 vsled daril, 5 po nakupu, 277 po zameni; po jeziku pa: 137 poljskih, 77 ruskih, 57 čeških, 35 slovenskih, 14 hrvaških, 5 bolgarskih, 4 angleške, 3 francoske, po 2 srbski, sorbski in nemški.
Za leto 1893. je plačal 2101 letni ud, za 1. 1894. dozdaj 2195; le peščica jih je še na dolgu. Od zadnje seje so pristopili društvu na novo 204 udje, in sicer: 3 ustanovniki, 195 letnikov in 6 naročnikov.
102. (izvanredna) odborova seja, v torek dne 9. aprila 1895.1.
Navzočni: Gy. Fr. Leveč {predsednik); A. Bartel, dr. A. Jarc, A. Koblar, A. Kržič, dr. Fr. Lampe, dr. J. Lesar, M. Pleteršnik, dr. L. Požar, S. Rutar, dr. J. Stare, F. Stegnar, I. Subic, J. Suman, A. Tavčar, I. Vavru, A. Zupančič,
V. Zupančič in dr. J. Zupanec (odborniki); E. Lah (zapisnikar).
Skupaj 20.
Predsednik poroča, da hoče Matični sosed, g. Kirbisch, ob društveni hiši napraviti prizid. Vršil se je zategadelj dne 4. aprila lokalni ogled, h kateremu je bila tudi Matica povabljena. Matični zastopnik, odbornik ravnatelj Šubic, je pri tej priliki označil društveno stališče. Ker se mu je pa stvar
zdela večje važnosti, prepušča odločilno besedo odboru samemu, ki je bil danes v ta namen sklican.
Razgovora se poleg poročevalca ravnatelja Subica udeleže še odborniki F. Stegnar, V. Zupančič in dr. J. Stark Pri glasovanju se soglasno sprejmo nastopni predlogi hišnega upravitelja, odbornika dr. J. Stareta: a) Društvo protestuj zoper napravo vsacih oken na stran Matične hiše; b) ako g. Kirbisch zida projektirano steno, ostati mora sedanji hodnik s streho vred v Matični hiši in statu quo; c) ako g. Kirbisch vzdigne steno, bodi ta stena skupna last, tako, da se njena poraba Matici zagotovi; č) sosed Kirbisch mora za slučaj, da zida, jamčiti za vso škodo, ki bi se utegnila pripetiti med zidanjem Matični hiši.
Hišni upravitelj, blagajnik dr. Stare poroča o upravljanju hiše, hišnih čistih dohodkih, bremenih, itd. ter predlaga, naj z ozirom na to, da se Matica morebiti v kratkem preseli s pisarno v prav dostojne prostore, odbor že danes v načelu sklene, da društvo hišo prodaj, ako se prijavi ugoden kupec.
Razgovora se udeleže: odbornika Stegnar, V. Zupančič in predsednik. Akoravno pa odbor načelno ni proti ugodni prodaji, obvelja vendar končno nasvet odbornika Stegnarja, da je prepustiti to stvar najprej gospodarskemu odseku, ki o tem natanko preudarjaj in potem svoje nasvete predloži odboru.
Ker se nihče več ne oglasi za besedo, zaključi predsednik sejo po polšesti uri.
103. odborova seja, v ponedeljek dne 5. avgusta 1895. leta.
Predsednik pozdravi navzočne, otvori sejo in naznani, da sta zapisnik o 101. odborovi seji potrdila odbornika dr. I. Ja-nežič in dr. L. Požar, zapisnik o 102. (izvanredni) odborovi seji pa on in blagajnik, kar se vzame brez ugovora na znanje.
Današnjemu zapisniku bodita overovatelja odbornika profesorja dr. L. Požar in A. Tavčar.
Na ogled so zapisniki : o sejah književnega odseka z dne 3. aprila in J. avgusta in o seji gospodarskega odseka z dne 30. aprila t. 1.
Matica je brzojavno čestitala svojemu ustanovniku dr. Josipu Strossmajerju ob njegovi osemdesetletnici dne 4. svečana in odborniku in poverjeniku Ivanu Navratilu ob njegovi sedemdesetletnici dne 4. sušca t 1. Pismeno sožalje je izrazila pevskemu društvu »Adriji« v Barkovljah, ko je dne 4. aprila t. 1. njegov ustanovnik in predsednik, Matični poverjenik in so-trudnik Dragotin Martelanec, dne 4. aprila letos umrl; istotako vdovi dne 26. aprila letos umrlega nadučitelja in poverjenika
Vojteha Ribnikarjn v Logatcu. Matica se je primerno odzvala vabilu slaviteljev Safarikovih dne 12. maja t. 1. v Pragi ter počastila svojega več kot 301etnega odbornika, bivšega tajnika in ključarja, dne 25. junija t. 1. umrlega ravnatelja Andreja Praprotnika s tem, da je položila na njegovo krsto venec z napisom »Slovenska Matica zaslužnemu odborniku« in da seje mnogo odbornikov in društvenikov udeležilo njegovega pogreba dne 27. junija t. 1.
Tajnikovo poročilo o poverjeništvih se vzame brez ugovora na znanje. Nove poverjenike so dobile Brežice, Kamnik, Mokronog, Logatec in Kanal; poverjeništvo se je poživilo za Radgono; nova poverjeništva so sev osnovala za St. Mohor, Ig, Mengiš, Vodice, D. M. v Polji, Železnike, Št. Vid, Medvode, Dobrepolje in Cerklje; osnovati je pa še za Divačo.
Došlo je od zadnje odborove seje več prošenj za poda-ritev društvenih knjig; vse te prošnje so se ugodno rešile.
Računi za l. 1894., katere so pregledali in v popolnem redu našli gg. presojevalci, odobre se brez ugovora. Računski sklep za 1. 1894. kaže na 642 gld. 49 kr. prebitka ; premoženje je znašalo 58.006 gld. 90 kr. in seje lani pomnožilo za 758 gld. 42 kr.; proračun (predpotresni) kaže na 181 gld. 44 kr. prebitka; vrednost depozit znaša 4563 gld. 16 kr., vrednost ustanov 33.461 gld.
Od zadnje redne seje je društvu na novo pristopilo 94 društvenikov in sicer 1 ustanovnik in 93 letnikov. Za letos je plačalo udnino 1181 letnikov.
Knjižnici je prirastlo 239 knjig, zvezkov in časopisov: 70 podarjenih, 6 kupljenih in 163 zamenjanih.
Zaradi potresa in zaradi neprilik ž njim združenih se občni zbor ni mogel vršiti ob nameravanem času in odbor sklene, da bodi dne 26. septembra t. 1. ob 1j2b. uri popoludne v mestni dvorani.
Poročilo tajnikovo in blagajnikovo o hišnih poškodbah po potresu in ž njimi združenih popravah se odobri brez ugovora. Sprejmo se nekateri nasveti upraviteljstva glede hišnih strank in izreče se blagajniku in hišnemu upravitelju pismena zahvala za požrtvovalni trud ob popravljanju hiše.
Književnega odseka poročilo o letošnjih društvenih knjigah se soglasno odobri. Matica izda letos petero knjig, in sicer: a) »Letopis za 1. 1895«. Urednik prof. A .Bartel. Tiska ga »Narodna tiskarna« v 2850 iztiskih. Obseg krog 20 tiskovnih pol, oblika običajna, vsebina podobna lanski, b) »Slovstvena zgodovina slovenska« II. del. Spisuje dr. K. Glaser. Tisek »Katoliške tiskarne« v 3000 iztiskih po blizo 15 pol. c) dr. K. Štrekelj: «Zbirka narodnih pesmi«. I. del. Tisek Miličeve tiskarne v 3200 iztiskih po 12 pol. č) Zabavne knjižnice
IX. zvezek. Urednik prof. A. Tavčar. Tisek Blaznikove tiskarne v 2850 iztiskili po 12 pol. d) Ant. Knezove knjižnice II. zvezek. Urednik predsednik. Tisek »Narodne tiskarne« v 3200 iztiskili po 12 pol.
Za prihodnje 1896. leto se pripravljajo nastopne knjige: a) Šubic: Elektrika z ilustracijami; b) S. Rutar: Trst z okolico in Istrija (opis); c) dr. Glaserjeve zgodovine III. del; c) dr. Štrek-ljeve »Zbirke narodnih pesmi« II. del; d) Letopis za 1. 189G.; e) Knezove knjižnice III. zvezek.
Poleg tega se misli v bližnji prihodnjosti na „Zgodovino Slovencevo kateri da predsednik zahtevano pojasnilo in na izdanje novega »Zemljevida slovenskih pokrajin«.
Konec seji po 6. uri popoldne.
XXX. redni občni zbor, v četrtek dne 3. oktobra 1895. 1.
Navzočnih 20 društvenikov; predseduje prof.Fr. Leveč.
Predsednik otvori zborovanje s sledečim nagovorom:
Iskreno pozdravljam vse navzočne ude, ki so s svojo udeležitvijo iznova pokazali zanimanje za naše društvo. Na pod stavi društvenih pravil bi bil moral občni zbor biti sklican že v prvi polovici tekočega leta. Da se to ni zgodilo, temu vzrok je bil velikonočni potres, kije sploh močno razburil duhove, hudo udaril tudi naše društvo ter vzlasti znatno poškodoval našo knjižnico in pisarno. (>be sta se morali preseliti ter njiju prostori korenito prezidati. Sploh je potres pri Matični hiši napravil škode okoli 4000 gld. ter mnogo dela provzročil našemu tajniku gosp. Lah-u, vzlasti pa našemu hišnemu oskrbniku gosp. dr. Št are-tu. Njegovemu trudo-ljubju in njegovi izvedenosti v gospodarskih stvareh se moramo zahvaljevati, da se je ta škoda kolikor moči hitro popravila. Društvo je dobilo iz državne podpore 2000 gld. brezobrestnega posojila, tako da potresna škoda za Matico ni preobčutna, vzlasti ker so se tudi rodoljubne dame v Turnovi na Češkem spomnile našega društva ter mu velikodušno poslale 200 gld. podpore, za kar jim bodi iskrena hvala. Društveni odbor je v svoji zadnji seji tudi hišnemu oskrbniku dr. S tare-tu izrekel pismeno zahvalo zaves trud in vso skrb, ki jo je imel zadnje mesce z društveno hišo, in vem, da se tej zahvali rad pridruži tudi občni zbor. O društvenem delovanju preteklega leta 1894.Vam bode obširno poročal gosp. tajnik. Jaz bi samo toliko pripomnil, da je vse društveno poslovanje tako lepo urejeno in da se giblje po tako dobro utrjeni poti, da ga niti potres ni mogel spraviti iz reda. Predsedništvo in odbor sta delovala zadnje mesce navzlic potresu, kakor ob navadnih časih, ter poskrbela
za to, da društveniki prejmo društvene knjige o pravem času in letos celo jedno več nego druga leta. Res je, da kakor pri društvih, ki delujejo z velikim aparatom, tako sloni tudi pri »Matici« vse delo na ramah samo nekaterih gospodov, vzlasti ljubljanskih odbornikov, ki se z malimi izjemami redno udeležujejo odborovih sej ter bodisi z modrim svetom, bodisi s pregledovanjem društvu pošiljanih rokopisov izdatno pospešujejo društveno delovanje. V zadnjem oziru ne morem zamolčati, da so imeli gg. prof. A. Ha r tel, dr. Fr. Lampe, dr. L. Požar in A. Tavčar ter še nekateri drugi gospodje s pregledovanjem rokopisov vse leto mnogo posla in da so bili predsedniku in tajniku v veliko pomoč. Za njih trudoljubje jim bodi očitna iskrena zahvala! Ko so bile izšle lanske društvene knjige, bilo je čuti v nekaterih časopisih, še več pa v prijateljskih razgovorih, mnogo tožba, da Matica podaje svojim udom premalo leposlovnega in sploh zabavnega berila. In morebiti, da je bila ta tožba vsaj lani nekoliko upravičena. Ali gospodje društveniki naj bodo prepričani, da bi odbor prav rad tudi leposlovju v dru-štveniii knjigah odločil več prostora, ko bi imel primernih pripovednih spisov na razpolaganje. Toda povedati moram grenko resnico, da naši najboljši pesniki in pripovedovalci »Matico« nekako žaljivo prezirajo. »Matica« razpisuje častne nagrade za leposlovne spise, plačuje poleg njih še posebni pisateljski honorar in sploh naje tolike nagrade, kakor nobeno drugo zasebno književno podjetje; z javnimi pozivi in privatnimi pismi vabi slovenske pripovednike na sodelovanje, toda brez pravega vspeha. Slovenski pisatelji imajo za vse naše prošnje in pozive gluha ušesa. Ako »Matica« zatorej ne izdaje toliko slovenskih leposlovnih knjig, kolikor si jih nekateri želijo, to ni nje krivda, ampak vzrok temu so naši pisatelji, ki bi nas lahko izdatneje podpirali, pa nas nočejo, in lepo jih prosim, naj bi to storili v prihodnje.
Tajnik prečita svoje poročilo o društvenem in odbo-rovem delovanju v dobi od 1. maja lani do zadnjega septembra letos. Poročilo navaja v uvodu vzroke, zakaj ni bilo občnega zbora že v prvi polovici leta. Volitve so prinesle jedno samo izpremembo. Na mesto pokojnega I. Tomšiča je stopil v odbor nadučitelj in nadzornik Žumer, ki mu je bil naslednik tudi v književnem odseku. V upravništvu in gospodarskem odseku ni bilo nič izprememb. Ravnatelj Hubad je postal iz vnanjega ljubljanski, nadzornik Žumer zadnji čas iz ljubljanskega vnanji odbornik. Odbor je imel štiri seje, gospodarski odsek dve, književni odsek tri. Lani je izdala Matica tri knjige v obsegu 67 tiskovnih pol; poleg teh so prejeli pa društveniki vsi še kot četrto 1. zvezek Ant. Knezove knjižnice. Časopisi so se
o njih večinoma pohvalno izrekli, le dr. Kosova knjiga je bila po mnenju nekaternikov preznanstvena in večini dru-štvenikov nepristopna. Ker pa Slovenci nimamo akademije, mora Matica tu pa tam tudi znanstvene knjige izdajati. Omentfivo je, da je prof. Leger priobčil društvene knjige v francoskem listu »Revue critique«. Letos izda Matica petero knjig v obsegu nekako 72—74 pol; za prihodnje leto se pripravlja sestero knjig. Za nagrado iz obresti Jurčič-Tomšičeve ustanove z rokom do 1. septembra t. 1. je prejela Matica jedno samo povest. Med založnimi knjigami se v zadnjem letu ni izpremenilo nič bistvenega. Stenografija je sicer odobrena za srednje šole ; ker se pa slovensko ne poučuje, ni za Matico to odobrenje nobene praktične pomembe. Pošla ni nobena knjiga, prirastla tudi nobena. Letos objavi Matica poročilo o tretjem desetletju društvenega obstanka. Društveno gospodarstvo je bilo jako previdno. Premoženje znaša 58.006 gld. 90 kr. in se je lani pomnožilo za 758 gld. 42 kr. Za knjige se je izdalo lani 5677 gld. 32 kr. Veliko dela in skrbi je provzročila Matici hiša, zaradi katere se bo morala Matica pri glavnici nekoliko zadolžiti. Med depoziti, katere hrani, in med ustanovami, katerim upravlja Matica, je ostalo vse pri starem. Omenljivo je le, da letos priobči Matica v Letopisu prvič »Računski sklep o dohodkih in troških Ant. Knezove knjižnice.« Knjižnica je narastla lani za 535 knjig, največ poljskih, čeških in ruskih, večinoma po zameni, deloma tudi po darilih in nakupu. Prirastlo je Matici 163 poljskih, 132 ruskih, 112 čeških, 60 slovenskih, 31 hrvaških, 14 bolgarskih, 5 nemških, po 4 angleške, francoske in srbske, po 3 sorbske in latinske knjige. V Letopisu se nadaljuje in se bo prihodnje leto zvršilo poročilo o češki knjižnici. Knjižnica je sicer v marsičem pomanjkljiva, vendar precej dragocena, društveniki jo pa malo izkoriščajo. Knjige zamenjuje z Matico 34 društev in zavodov. Književna zaloga šteje 16.501 knjigo in 240 zemljevidov. Podrobno razpro-dajanje ponehava od leta do leta, ker raste število društve-nikov in ker Matica na novo ne zalaga več šolskih knjig. Popolnoma je lani pošel samo Letopis za 1. 1889. V velikem številu se pa nahajata še Letopisa za leti 1877 in 1881, Pri-rodopis živalstva, Slovenska stenografija, Zgodovina avstrijsko-ogerske monarhije, Štirje letni časi, Sumanova slovnica, Gigaletova »Terminologija«, Križmanova slovnica in dr. Kosovo »Vzgojeslovje«. Društveniki so prejeli 7423 knjig, podarilo se jih je 543, posamič poprodalo 299. Veliko se je spremenilo med poverjeništvi. Na novo se jih je osnovalo 14, preosnovalo 5, nove poverjenike jih je dobilo 9, ima jih dobiti pa še 5, ki so zdaj izpraznjena; snujejo se še 4.
Vsega skupaj jih je zdaj 138 in sicer v ljubljanski škofiji 58, v lavantinski 33, v goriški 14, v tržaško-koperski 12, v sekovski 2, drugod 7. Nad 100 Matičarjev je posameznikov brez poverjenika. V skupnem številu društvenikov je napredovala Matica za 170. Napredovala je po vseh škofijah razun sekovske; tu je pa nazadovala za 1. Napredovala je pa le v letnikih, nazadovala pri častnih in ustanovnih udih. Od večjih slavnosti, katerih seje Matica povabljena udeležila, so omeniti: Cigaletova dne 26. avgusta lani v Črnem vrhu; Einspieler-Slomškova dne 14. oktobra lani v Celovcu; Strossmajerjeva osemdesetletnica dne 4. svečana letos; Navratilova sedemdesetletnica dne 4. sušca letos na Dunaju; Safarikova stoletnica maja letos na Dunaju. Prve se je Matica udeležila osebno po predsedniku in tajniku, ostalih pismeno ali brzojavno. Med pokojniki zadnje dobe so v prvi vrsti omenljivi: Ravnatelj Praprotnik, ves čas, kar društvo obstoji, odbornik, pet let tajnik, dvanajst let ključar, marljiv sotrudnik, umrl 25. dne junija v Ljubljani. Matica mu je poklonila venec s trakovi in napisom, spremila ga v velikem številu na zadnji poti in izrazila žalujočim ostalim pismeno sožaljenje; učitelj M. Močnik, umrl dne 15. aprila v Ljubljani; poverjenik in sotrudnik Dragotin Martelanec. umrl dne 4. aprila t. 1. v Bar-kovljah; nadučitelj in poverjenik Vojteh Ribnikar, j- 26. aprila v Dolenjem Logatcu; profesor in poverjenik Josip Lendovšek, umrl septembra t. 1. na Malem Strmcu pri Vrbi; nadučitelj in poverjenik Hrabroslav Volarič, umrl dne 30. septembra v Devinu; vp. župnik Fr. Štrukelj, plodovit sotrudnik Matice pod imenom Fr. Jaroslav, umrl septembra letos na Šmarni gori. Vseh imenovanih seje Matica dostojno spomnila. Razun njih je zgubila Matica še tri ustanovnike in kacih 50 letnikov. Njim vsem blag spomin, prijateljem in podpornikom Matice pa iskreno zahvalo za prijazno pomoč, združeno s prošnjo, da društvo tudi zanaprej krepko podpirajo. (Poročilo se odobri brez ugovora.)
Računski sklep za 1. 1894 in proračun za 1. 1895., ki kažeta na 13.683 gld. 30 kr. dohodkov in 13.040 gld. 81 kr. troškov, torej na 642 gld. 49 kr. prebitka, oziroma na 8315 gld. 90 kr. dohodkov in 8134 gld. 46 kr. troškov, torej na 181 gld. 44 kr. prebitka, se odobrita brez ugovora; čitanje se opusti.
Po predsednikovem nasvetu se z vsklikom potrde kot presojevalci račun,ov tudi za prihodnje leto gg. Bradaška, Dimnik in Žagar in se jim izreče za njih marljiv trud zborova zahvala.
Izvrši se dopolnilna volitev v odbor. Skrutinij prevzemo ob navzočnosti predsednikovi gg. Stroj, Zagorjan in tajnik. Izid volitev je bil sledeč : Oddanih je bilo vsega skupaj 51 veljavnih glasovnic s 396 veljavnimi glasovi. Soglasno so
bili izvoljeni v odbor gospodje: dr. Detela Fr., dr. Gregorčič A., Gregorčič S., Ilubad Fr., Sušnik I. in Šubič I.; po 1 glas manj so prejeli: gg. Kržič A., dr. Požar L., Senekovič A., dr. Stare J. in Wiesthaler Fr. Ker je pa voliti za dobo Štirih let le deset odbornikov, jednajstega pa kot namestnika po pokojnem ravnatelju A. Praprotniku le za dve leti, in ker je prejelo pet gospodov jednako glasov, je moral odločiti za namestnika žreb, potegnjen po članu skrutinija. Žreb je odločil za odbornika dr. J. Stareta, ki je tedaj voljen le na dve leti, ostali gospodje pa vsi na štiri leta. Prejeli so končno še: gg. Perušek Rajko 3, Fr. Gabršek in dr. A. Mahnič po 1 glas.
Ker pismenega nasveta ali predloga do določenega roka (21. september) odboru ni prijavil nihče in ker se tudi sicer za besedo ni oglasil nihče, zaključil je -predsednik zbor ob 53/4 uri na večer, zahvalivši se še enkrat udeležencem.
104. odborova seja, v četrtek dne 17. oktobra 1895. leta.
Navzočni: Gg. Fr. Leveč (predsednik), A. Bartel, dr. H. Dolenec, P. Grasselli, dr. I. Janežič, dr. A. Jarc, A. Koblar, A. Kržit, dr. Fr. Lampe, dr. J. Lesar, dr. L. Požar, A. Senekovič, dr. J. Stare, F. Stegnar, 1. Sušnik, I. Šubic, A. Tavčar, I. Vavril, I. Vilhar, Fr. Wiesthaler in V. Zupančič, odborniki; E. Lah
(zapisnikar).	Skupaj 22
Predsednik konštatuje sklepčnost, pozdravi navzočne, pove, da sta na ogled zapisnika o 103. odborovi seji in o XXX. občnem zboru, ki se vzameta na znanje in odobrita brez ugovora. Današnjemu zapisniku bosta overovatelja odbornika prof. dr. L. Požar in A. Tavčar.
Vsled prošnje dr. Oskarja Ashotlia, profesorja slavisflke na vseučilišču v Budimpešti, se sklene ogerski akademiji podariti Matičnih založnih knjig po jeden izvod, kolikor jih je še na razpolaganje, ter sprejeti z akademijo ponujano zvezo.
Na znanje se vzame obvestilo odbornika I. Navratila v zadevi Koeke-jevih kamenitih plošč in sklene se izreči I. Navratilu pismeno zahvalo za trud, ki ga je imel s to stvarjo.
Zapisnikar poroča o izidu dopolnilnih volitev v odbor in pove, da so vsi gospodje sprejeli izvolitev.
Preide se na volitev predsednika in ostalih funkcionarjev. Predsedništvo prevzame kot starosta prošt dr. A. Jarc. Volitev predsednika in obeh podpredsednikov se izvrši po listkih. Skoro soglasno so bili zopet izvoljeni: prof. Fr. Leveč za predsednika, prof. dr. Lampe za prvega, župan P. Grasselli za druzega podpredsednika in po nasvetu Fr. Wiesthalerja dosedanji blagajnik in hišni upravitelj, odbornik dr. J. Stare, za blagajnika in hišnega upravitelja. Vsi gospodje se za izvolitev zahvalijo, izjavijo, da jo sprejmo in obečajo po svojih močeh truditi se za društveni napredek in prospeh.
Ker odbornik dr. I. Janežič posla ključarja ne more več prevzeti, se izvolita za ključarja odbornika prof. A. Kržič in kanonik I. Sušnih, ki oba izvolitev sprejmeta.
V književnem odseku ostanejo vsi dosedanji odborniki: na mesto odbornika A. Žumra, ki se je med letom preselil v Kranj stopi pa odbornik dr. I. Janežič. Gospodarskemu odseku se privzame poleg- starih udov še novi odbornik kanonik I. Sušni k
Reši se več prošenj za podaritev zaloznih knjig in za prodajo takšnih knjig po znižani ceni. Poročilo tajnikovo o jednakih prošnjah, rešenih iz predsedništva, in pa' o došlih zahvalah se odobri brez ugovora.
Odobri se tudi poročilo tajnikovo o izpremembah v poverjeništvu izza zadnje dobe. Novo poverjeništvo se je osnovalo za Divačo; nove poverjenike so dobili Devin, Krško, Borovlje in zahodna okolica tržaška. Nekaterim marljivejšim poverjenikom je izreči za vspešni trud pismeno zahvalo. Za letos je plačalo društvenino 1640 letnikov, od zadnje seje je pristopilo društvu 54 društvenikov. Zaostali poverjeniki so bili pred kratkim vsi opomnjeni, posamezni udje bodo pa te dni.
Dekanu in poverjeniku I. Veselu v Trnovem je izreči pismeno zahvalo, ker je Matici posredoval za izplačitev Tomšičevega volila v znesku 89 gld. 50 kr.
Knjižnici je prirastlo od zadnje seje 57 knjig, zvezkov in časopisov.
Ko sproži odbornik dr. Tj. Požar še nedozorelo vprašanje o preselitvi pisarne v »Narodni dom« in poudarja za ta slučaj potrebo moderne uredbe društvene knjižnice, katerej odbor v načelu pritrjuje, zaključi predsednik sejo ob 6. uri 40 minut zvečer.
105. odborova seja, v četrtek dne 19. decembra 1895. leta.
Navzočni: Gg. Fr. Leveč (predsednik); A. Bartel, dr. H. Dolenec, dr. A. Jarc, A. Koblar, A. Kržič, dr. Fr. Lampe, dr. J. Lesar, M. Pleteršnik, dr. L. Požar, S. Butar, dr. J. Stare, F. Stegnar, 1. Sušnik, A. Tavčar, I. Vavru, Fr. Wies-thaler in V. Zupančič (odborniki); E. Lah (zapisnikar.)
Skupaj 19.
Predsednik konštatuje sklepčnost, pozdravi navzočne in otvori sejo.
Zapisnik o 104. odborovi seji, overovljen po odbornikih profesorjih dr. L. Požarju in A. Tavčarju, se odobri brez ugovora. Današnjemu zapisniku se imenujeta za overovatelja odbornika A. Koblar in F. Stegnar. Na ogled je zapisnik o seji književnega odseka z dne 17. decembra t. I.
Na znanje se vzame, da je Matica vdovi pokojnega društvenega ustanovnika in poverjenika, dne 30. oktobra t. 1. v Zagrebu umrlega prof. dr. Fr. Celestin-a, ob njegovi smrti izrazila brzojavno sožaljenje in prejela za to sožaljenje pismeno zahvalo.
Matica je svojemu častnemu članu, bivšemu deželnemu predsedniku gosp. baronu Andreju Winklerju oh njegovi sedemdesetletnici dne 9. nov. t. 1. ob jednem s Čitalnico brzojavno čestitala in prejela še istega dne brzojavno zahvalo, ki se glasi : »Ginjenim srcem se zahvaljuje obema slavnima društvoma za prijazno in dobrohotno pomnenje ob svoji sedemdesetletnici ter jima vošči še nadaljno vspešno in blagonosno delovanje narodu v prid. Winkler m/p. (Odobravanje.)
Sprejme se književna zveza z redakcijo četrtletnika „Acta et commentationes universitatis Jurievensis" v Jurjew-Derptu na Ruskem in sklene se budimpeštanski akademiji priporočiti, naj za vzdržavanje v predzadnji seji vsprejete književne zveze mesto „ TJngarische Revne", ki z novim letom preneha, pošilja Matici druge nemadjarske publikacije, v prvi vrsti kake slovanske in nemške spise dr. Asbothove.
Prošnji »Slovenskega učiteljskega društva« v Ljubljani, naj bi Matica gmotno kaj prispevala k Praprotnikovemu spomeniku in spominski plošči na rojstni hiši, se ugodi.
Glede nove izdaje „Zemljevida slovenskih pokrajin" je po nasvetu odbornika prof. Rutarja, ki je sestavil razne alternative za to delo, povprašati vojaški geografski zavod na Dunaju, koliko bi približno stal takšen zemljevid.
Določijo se pisateljske, uredniške in korektorske nagrade neizpremenjene po dotičnih nasvetih književnega odseka.
Načelno se odobri, da Matica izdaj za prihodnje leto šestero knjig, namreč: 1. Letopis za leto 1896 v obsegu 17—18 tiskovnih pol; urednik prof. A. Bartel. 2. dr. K.Glaser: Zgodovina slovenskega slovstva 111. del. (Ako je ostalega gradiva preveč, gaje deliti v dva zvezka.) 3. dr. K. Strekelj: Slovenske narodne pesmi. II. snopič (krog 12 pol). 4. 1. Šubic: Elektrika s podobami (krog 15 pol.) 5. S. Butar: Tržaška in Istrija. Opis. (10—12 pol.) 6. Ant. Knezove knjižnice III. zvezek. (10—12 pol.)
Glede „Obče zgodovine slovenske" se pritrdi nasvetu književnega odseka, da je odseku treh zgodovinarjev (Ivoblar, Rutar, V. Zupančič) poveriti nalogo, naj sestavi in v končno odobrenje predloži načrt o sestavi in razdelitvi vsega dela.
Iz gospodarskega odseka se vzemo na znanje poročila o končni škodi na hiši po potresu in o pokritju te škode, dalje koraki, katere je odsek napravil na merodajnem mestu radi olajšav za pristojbine.
Ker so računi onih tiskarn, ki so svoje delo že izgotovile, v redu in v soglasju s pogodbo, jih je izplačati.
Poročilo tajnikovo o poverjeništvih se odobri brez ugovora. Nove poverjenike so dobile Jesenice, Devin in Beljak; novo poverjeništvo se je osnovalo za goriške bogoslovce; prenehalo je komaj zasnovano vodiško poverjeništvo in se spojilo s kamniškim.
Rešilo se je več prošenj za književna darila, med njimi prošnja »Knjižnice slovanskega seminarja na Dunaju«. Matica je prejela za darila več zahvalnih pisem.
Od zadnje seje je pristopilo Matici 113 letnih udov; plačalo jih je za letos 2230. Končni rezultat kaže letos na prirastek kacih 170 društvenikov. Le peščica je za letos še na dolgu; dotlej pa, ko izidejo knjige, poravna tudi od teh še večina svoj zaostanek.
Knjižnici je prirastlo od zadnje seje 185 knjig, zvezkov in časopisov, večinoma po zameni, največ nemških, ruskih in čeških.
Ko se odobri še nasvet podpredsednika dr. Lampe-ta, naj Matica dela na to, da se kupi najnovejši Prešernov kip, krasen umotvor kiparja Gangla, zaključi predsednik sejo ob polsedmih zvečer.
III.
Računsko poročilo.
premoženja „Slovenske Matice" koncem leta 1894.
Znesek v
o >o o M
Predmet
gotovini
gld. kr.
hranilnih in posojilnih knjižicah
gid.
tr.
obligacijah po kurzni vrednosti
gld. j kr.
Opombe
1	Prebitek v blagajni . .
2	Hranilne in posojilne j
vloge, in sicer:
a)	na knjižico mestne hranilnice pod št.6612 j
b)	na knjiž. kmetske posojilnice ljubljanske okolice pod št. 591 .
3j Obligacija državnega loterijskega posojila z dne 15. marcija 1860.1., št. 18312, po kurzu z dne 31. decemb. 1894. 1.
4i 12 obligacij drž. srebrne rente poJIOOO gld. št.: 147573, 147574, 147576, 147577, 147578, 219682, 219684, 329788, 354641, 354642, 379606 in 436624 po kurzu z dne 31. decembra 1894. 1. . . Skupaj . .
642 49
2768 3940
Vknjiženi kapital . . Vrednost hiše na Kon
grešnem trgu št. 7 Vrednost inventarja po odbitku 10 °/0 za ob
rabo......
Vrednost književne zaloge
Skupaj . Dne 31. decembra 1893. 1 je pa znašalo premo
ženje......
torej se je pomnožilo za
92
642|49
6708 92
162 25
12006-
12168 25
—	19519 6000	66
—	29069	—
—	418 3000	24
—	58006	90
_	57248	48
	758	42
V Ljubljani dne 31. decembra 1894.
ZE^r. Leveč,	IDr. Tosip Stare,
predsednik.	blagajnik.
vseh. dohodkov in stroškov ..Slovenske Matice" za
V gotovini
Dohodki
posebej skupaj
gld. kr.
V obligacijah! | po knrini »rednosti
Opombe
1 gld-	kr.	gld.	kr.
4702	—		
1211	98		
2562	38		
219	08		
4979	36		
8	50		
1 _	_	11861	_|
—	—	307	25
13683	30	12168	25
13040	81	—	-
642	49	12168	25
Doneski društvenikov:
a)	ustanovnikov . .
b)	letnikov .... Obresti, in sicer:
a)	od obligacij . .
b)	od gotovine . .
c)	od vknjiženega dolga Dohodki hiše . . . Skupilo od književne za
loge.....
Potegnjene hranilniške
vloge.....
Razni.......
Obligacije po kurzu 31.de
cembra 1893. leta Prirastek na kurzu
Skupaj . . Ako se odštejejo stroški — ostane prebitka . .
160-j4542| —'
r
508 — 403!
300-
K St. 3: Najemščina od prostorov, katere rabi društvo 7.4-se, v tej avoti ni zapopadena.!
Potrositi se je smelo : k št. Ib)
4512 — k št. 2ubc)
1211-98
k št. 3)
2562'38
k št. 4)
219 08 k št. 6) 8'60 Skupaj 8543 !I4 Potrosilo se
pa je 8217-41?' torej manj
326 63
XXX. društveno leto od 1. jan. do 31. dec. 1894. leta.
Stroški
V gotovini
gld. kr.
skupaj
gld. j kr.
Opombe
Primanjkljaj z dne 31. decembra 1893. leta . . Upravni stroški, in sicer
a)	tajniku ....
b)	pisarni .... Izdavanje knjig, in sicer
a)	pisateljem in korek
torjem . . .
b)	tiskarnam . . .
c)	vezava in odprava Hišni stroški, in sicer:
a)	davki ' in pristoj-
bine ....
b)	poprave in drugo Hranilniške vloge . . Razni.......
Skupaj . .
600 -275,67
190
875! 67
K št. 1 b): V tej svoti je zapopa-deno tudi plačilo strežniku.
2021	
3181	28
475	04
1174	40
422	19
—	—
5677
1596
4633 67
13040
32
65 40 77
81
V	Ljubljani, dne 31. decembra 1894.
IF^r. Leveč,	3Dr. Tosip Stare,
predsednik.	blagajnik.
Pregledali, primerjali priloge s knjigami ter našli vse v najboljšem in najlepšem redu.
V	Ljubljani dne 4. aprila 1895.
P. Bradaška, J. Dimnik, Drag. Žagar.
ProrsUhaA
Slovenske Matice" za leto 1895.
Dohodki
V gotovini
posebej gld. kr
skupaj Opombe gldf | kr.;
Stroški
V gotovini
posebej
«rld. kr.
skupaj gld. kr.
Opombe
Obresti, in sicer:
a)	od obligacij . .
b)	od naložene gotovine ....
c)	od vknjiženega kapitala . . .
Dohodki hiše, in sicer:
a)	najemščina . .
b)	gostaščina . .
c)	vodarina . . . Doneski letnikov . Od prodane književne zaloge . .
Skupaj . . .
508 300 300
2300; — 92 40 115:50
1108
2507 4500
200
8315
90
90
V Ljubljani dne 31. decembra 1894.
Upravni stroški, in sicer:
a)	tajniku......
b)	blagajniku.....
c)	pisarni......
Hišni stroški, in sicer:
a)	davki ......
b)	gostaščina.....
c)	ekvivalent.....
i) vodarina.....
d)	pristojbina od hidranta
e)	poprave in drugo . . Društvene knjige, in sicer
a)	nagrade ....
b)	tisek......
c)	vezava in odprava . Razni izdatki .... Znesek prebitka . . .
Skupaj . .
I^r. Leveč,
predsednik.
600—| 60 i 300,
819 92 99 20 127 74 125 60! 2 — 400 -
2000 3000 500
960
1574
5500 100 181
46
44
8315 90!
J"osip Stare,
blagajnik.
Depozita,
katera je hranila v svoji blagajni „Slovenska Matica" leta 1894.
	_o o	Ime vlagatelja	Kje je nabrani denar vložen?	Vrednost dne 31. dec. 1893		Prirastek na obrestih tekom leta 1894			Vrednost koncem leta 1894		
	J"			gld.	kr.	gld.		kr.	gld.	kr.	
	1	Odbor za nabiranje doneskov za spomenik pokojnemu dru. Janezu vitezu Bleiweisu - Trsteni-škemu..........	V kranjski hranilnici na knjižico pod štev. 123.707 ......	2917	81	119		—	3036	81	
	2	Odsek za nabiranje doneskov za pokojnega dr. E. H. Coste spomenik ..........	V kranjski hranilnici na knjižico pod štev. 84.037 ......	1467	09	59		26	1526	35	
			Skupaj . . .	4384	90	178	26		45G3	16	
V Ljubljani dne 31. decembra 1894.	Fr. Leveč, Dr. Josip Stare,
predsednik.	blagajnik.
^ Is 1 © p
vseh dohodkov in stroškov „Ant. Knezove ustanove za izdavanje poučne in zabavne knjižnice" za dobo od 1. januvarija do 31. decembra 1894.
Dohodki
V gotovini gld. | kr.
Opombe
Gotovina po inventarja 1893. 1. . Obresti glavnice, in sicer:
a)	od gotovine, naložene pri
„Kmetski posojilnici za 1 j ubij. okolico" . . . 102564
b)	od dolžne kupnine . 1648
c)	od vrednost, papirjev 34 —
Dividenda od zadružnih deležev „Kmetske posojilnice" in »Narodne tiskarne"......
Vplačilo na račun meniškega
dolga..........
Na račun kupnine za njivo vplačanih ..........
Skupaj . . . Ako se odštejejo stroški v znesku ostane za novi račun prebitka
63 96
1076
171
50 150
12
1511 08 1420 84
90 24
Stroški
Izdavanje knjige:
a)	pisateljem in korek
torjem ....
b)	tiskarni .... c/ knjigovezu . . .
Razni izdatki . . . Hranilniške vloge . .
Skupaj
39250 61780 99 76
V gotovini
kr.
1110 1
309
1420
Opombe
06 70 08
84
V Ljubljani dne 31. decembra 1894.
Fr. Leveč, predsednik.
Dr. Josip Stare, blagajnik.
narodnih, ustanov v društvenega odbora oskrbi za
leto 1894.
Izkaz premoženja			
! posebej		skupaj	
gld.	kr.	gid.	kr.
26			
391	23		
1134	30		
1479	40	3030	93
90	24		
25809	08		
202	—		
1002	75		
21	-		
104 26	-		
1000	_		
1850	-		
200 50	_		
75	—	30430	07
-	-	33461	-
Predmet
Opombe
1	Jurčič-Tomšičeva ustanova za literarne
namene, in sicer:
a)	Srečka ljubljanskega loterijskega
posojila št. 50026 .....
b)	Knjižica kranjske hranilnice pod
štev. 136491 .......
c)	Knjižica obrtno podpornega dru-
štva v Ljubljani št. 364 (nova) . č) Knjižica posojilnice v Šoštajnu štev. 145........
2	i A. Knezova ustanova za izdavanje po-
učne in zabavne knjižnice, in sicer:
a)	Gotovina v blagajni.....
b)	Vloga pri ,,Kmetski posojilnici za
ljubljansko okolico" aa) na knj. št. 643 . 25500-— bb) na knj. št. 675. 309-08
e)
i)
j)
c)	Kreditna srečka z dne 31. sušca
1858. 1. serija 1076 štev. 46 č) Sedem srečk posojila za uravnavanje reke Tisze in zgradbo mesta Szegedin, in sicer: 119/63, 119/64, 119/65, 1026/12, 1146/61, 1338/10 in 2697/100 £i 143 gld. 25 kr. ......
d)	1 nagradni list izžrebane obvez-
nice z nagrado ogerske hipot. banke serija 110 štev. 51 . . 4 srečke ljublj. loterijskega posojila, štev. 38096, 39501, 41087 in 51114, & 26 gld.....
f)	1 srečka posojila mesta Solnograda
št. 11843 .........
g)	Deset zadružnih deležev ,,Kmet-
ske posojilnice za ljublj. okolico" k 100 gld.........
h)	Sedemintrideset delnic ,,N&rodne
tiskarne" v Ljubljani po 50 gld. Dva deležna lista ,,Narodnega Doma v Ljubljani" štev. 114 in
115, ž, 100 gld.......
Ostali meniški dolg.....
k) Ostali znesek kupnine za njivo na Grosupljem......
Skupaj . . .
V Ljubljani dne 31. decembra 1894.
F^r. Leveč, predsednik.
Dr. Josip Stare, blagajnik.
Poročilo o društveni knjižnici.
e) Češlce knjige: (Dalje.)
E.Jelinek:	Polske pani a di'vky. V Praze 1884. Tragoedie Soi'okloovy. Svazek II. Aias. V Praze 1884. dr. J. Durdik: O pokroku mravnosti. V Praze 1884. Kvicctla - Gebauer: Listy tilolosicke a paedagogicke. Kočnik
XI a XIII. V Praze 1884, 1886. (8 zvezkov.) Ninger-Novak: Deje všeobecne pro nižši tricly st"ednich škol.
Dil I. — V Praze 1884. dr. A. Tille: Učebnice zemepisu - Svazek l II. V Praze 1884 -1885.
Gindely-Eehak: Dejinv stareho veku. V Praze 1884. J. Kalousek: Deje kral. češke společnosti nauk. Sešit I. -II.
V	Praze 1884-1885.
J. Wegner\ Obecnv rejstrik ke spisum kral. češke spol. nauk.
1784-1884. — V Praze 1884. Kralovska češka společnost nauk. 1784- -1884. Seznam členu.
v V Praze 1884. dr. L. Celakovskg: Metamorfoza rostlin a jeji dSjiny. — V Praze 1884.
K. Čerinak: Archaeologicke prispevky z Časlavska. - V Ča-.slavi 1884.
J. Dedecek: Mechy jatrovkovite kveteny češke.—V Praze 1884. Program českeho nižšiho gymnasia v Opave. —VOpave 1884. J. Korinek: Latinska mluvnice. V Praze 1884. J. Kvičala: Sbornik praei filologickvch. V Praze 1884. V. Steinmann : Homerova Ilias. Dil. I. II. V Praze 1884 - 1886.
F.	Schidz: Zlata Praha. Kočnik 1. Čislo 1. -10. \" Praze 1884. F. Kredba: Posel z Budče. Kočnik XV. — V Praze 1884.
F. Safrdnek: Geologie pro vyšši školy realne. V Praze 1885. J. Pospišil: Z dob vlasteneckvch. V Praze 1885. Seznam členu »Musea kralovstvi českeho«. — V Praze 1885. Kaftan-Lička: Plan Prahy a okoli. V Praze 1885. M. Hoffmann: Chemie mineralna pro vyšši školv realne. —
V	Praze 1885.
Gindely-Rehdk: Dejepis všeobecny pro nižši' tridy škol stfednfch.
Sv. I. V i Vaze 1885. dr. J. Durdilc: Dejiny lilosofie nejnovejši. — Čast I. - V Fraze 1885.'
Fr. Potočka: Latinska cvičebna kniha pro II. gymn. tfidu.
V	Praze 1885.
dr. K. Koristka-.J. Krejči: Archiv pro pfirodovedecke proskou-
mani Čeh. bil IV. V Praze 1885. Krejči-Helmhacker: Geologicka mapa a geologicke profily okoli
pražskeho. — V Praze 1885. Krejči-Helmhacker: Vysvetleni geologicke mapy okoli pražskeho.
V	Praze 1885.
Vvročni zprava cis. kral. češke realky pražske za školni rok
1885.	— V Praze 1885.
Feistmantel - Kafka: Visute pasmo llecove ve slansko - rakov-
nicke panvi kamenouhelne. — V Praze 1885v. K. Fleistmantel: Kamenouhelny utvar ve strednich Čechach.
V	Praze 1886.
L. Sitenskj/: O rašehach českvc-h. Dil I. — V Praze 1886. J. Kafka : Sladkovodni mechovky zeme češke.—V Praze 1886. Zprava jednatelska »Musea kralovstvi českeho«. — V Praze
1886.
Fr. Bartoš: Dialektologie moravska. Dil. I. — V Brne 1886. J. O. Pražalt: češka čitanka tesnopisna pro stfedni školy. —
V	Praze 1886.
A. Jirdsek: V cizich službach. — V Praze 1886. Vestnik kralovske češke společnosti nauk:
a)	tfida filosoficko-historicko-jazykozpytna. — V Praze
1886—1894 (9 zv.)
b)	tfida mathematicko - pfirodovedecka. — V Praze
1886—1894 (12 zv.). V. Brandl: Život Karla Jaromlra Erbena. - V Brne 1887. V. Brandl: Život Pavla .los. Šafafika. — V Brnč 1887. Fr. Miiller: Geodesie nižši. Dil. 1. Čast 1. -2.— V Praze 1887. Vyročnl zprava lit. a rečn. spolku »Slavia« v Praze. — 1887. dr. F. J. Studnička: Zakladove destropisu kral. českeho. — V Praze 1887.
Pametni spis ustredni Matice školske v Praze. 1887. Gebauer - Kral: Listy lilologicke. — V Praze 1887—1895. (42 zvezkov.)
dr. Fr. Tesar: Rozbor trže zemske. — V Praze 1888. Rokovani III. sjezdu českvch stenografu v Brne. — V Praze 1888.
Fr.Fkert: IIlasy katolickeho spolku tiskoveho. — Rok 1888.
V	Praze 1888.
J. Truhldr: Manualnik M.Vacslava Korandy. — V Praze 1888.
Fr. Vejdovsky: Zrani, oplozem a rvhovani vajicka. — V Praze 1888.
J. Novak: Lišejniky okoli nčmeckobrodskeho.— \" Praze 1888. J. Holecek: Premie »Umfilecke besedv« v Praze na rok 1888.
V	Praze 1888.
Fr. Bartoš: Narodni pisne moravske. — Sešit II—III. — V BrnS 1889.
E. Weyr\ O theorii forem bilinearnvch. — V Praze 1889. dr. J. Polivka-. Dve povidkv v češke literaturo XV. stol. —
V	Pnffe 1889.
dr. A. Hansgirg: Prodromus českycli ras sladkovodnich. — V
Praze 1889 1892. (3 zv.) Laube-Klvam: Geologie českeho Rudohon. Dil. II. - V Praze
1889.
dr. A. Frice: Studie v oboru kridoveho utvaru v Čechach. IV
V	Praze 1889.
Fr. Klapdlek: Vyzkumy zvifenv ve vodach českvcb. — V Praze i889.
Liška: Kytice z basni Karla Jaromira Erbena. -VPraze 1890. dr. L. Celakovskg syn: Ceske myxomycety. — V Praze 1890. Krejci-Feistmantel: Orogratickv a geotektonickv prebled uzemi' silurskeho ve strednich Čechach. — V Praze 1890. dr. V. E. Mourek: Svntaxis gotskvch pfedložek. —• V Praze • 1890.
dr. O. Feistmantel: Uhlonosne iitvary v Tasmanii. — V Praze
1890.
dr. F. Bager: Osteologie ropuch. V Praze 1890. Almanach češke akademie. Ročnik I.—V. — V Praze 1891-1895.
■Jos. Erben: Administračni zprava mesta l'rahy za leta 1887 -1892. — V Praze 1891—1892, 1894.' (3 zvezki.) J. Soliti: Vestnik češke akademie. — Ročnik I.
D.	B. Eiselt: Splenotyf. - V Praze 1891.
J. Solin: Prispevek ku theorii nosniku obloukovvch. — V Praze 1891.
Frant. Machovec: O pfi'mkovych plochach druheho radu. — V Praze 1891.
E.	Weyr: Strojeni oskulačmch kuželoseček. - Praze 1891. dr. B. Ratjman-K. Kruis: Chemicko - biologicke studie. I. — V
Praze 1891.
dr. F. Koiistka: Prehled činnosti prirodovedeckeho vyzkumu čech od roku 1864 a ž do roku 1890. — V Praze 1891. J. Kafka: Vvzkumy zvireny ve vodach českvch. II. — V Praze 189i.
J. Vejnar: Methodickv prispevek ku poznani pohvbft bu-necnvch. — V Praze 1891.
J. Kušta: Staniče diluvialniho človeka u Lubne v čechach.
V	Praze 1891.
M.Lerch: Zobecnčni vzorce Frullaniova. — V Praze 1891. dr. K. Chodounskf/: Pomer fysiologickeho učinku k chemicke konstituci nčktervch derivatu benzolovych. - V Praze 1891.
E. Weyr: O elliptickem integralu tretiho druhu. — V Praze 1891.
Vvročni zprava »Jednoty českych mathematiku za spravni' rok 1890/1«. 'V Praze 1891.
E.	Weyr: O theorii ploch. V Praze 1891.
Krejci-Fric: Geologicka mapa Čech. (Sekce VI.) — V Praze 1891. dr. Fr. Laurin: Pokrevenstvi a švakrovstvi. —V Praze 1891. dr. V. Strouhal: O živote a pusobeni dra. A. Seydlera. — V Praze 1892.
W. W. Tomek: Mapy stare Prahy. V Praze 1892.
dr. B. Rieger: Zfizeni krajske v Čechach. — V Praze 1892.
dr. V. E. Mourek: Kronika Dalimilova. Y Praze 1892.
F.	Tarda: Kancelafe a pisari v zemich českych za kralu z
rodu lucemburskeho Jana, Karla IV. a Vaclava IV. (1310- 1420). — V Praze 1892. F. Dvorski): Albrecht z Valdstejna až na konec roku 1621.
V	Praze 1892.
dr. K. Kadlec: Provozovaci pravo k dflum dramatickvm a
hudbenim. — V Praze 1892. A. Patera: Jana Amosa Komenskeho korrespondence. — V Praze 1892.
dr. J. Kvicala: Novč kriticke a exegeticke prispevky k Ver-
giliove Aeneide. — V Praze 1892. Ctvrty sjezd tčsnopiscu českycli v Praze ve dnech 15. a
16. srpna 1891. — V Praze 1892. dr. J. Polivka-. Kronika o Bruncvikovi v ruske literature.
V	Praze 1892.
K. Novak: Grammaticka, lexikalnl a kriticka pozorovani u
Velleja Paterkula. — V Praze 1892. J. Truhlar: Počatky humanismu v Čechach. - V Praze 1892. V. Brandl: Ivniha pro každeho Moravana. —V Brnč 1892. J. Solin-. Theorie plnostennych nosniku obloukovych. -Praze 1892.
v.
Upravništvo „Slovenske Matice"
za leto 1895.
Predsednik: Leveč Franc. Namestnika: I. dr. Lampe Franc.
II. G r a s s e 11 i Peter. Blagajnik in hišni upravitelj: dr. Stare Josip. Tajnik in knjižničar: Lah Evgen. Ključarja: Kržič Anton in Sušnik Ivan. Pravdni zastopnik: dr. Tavčar Ivan.
Odbor:
a) Ljubljanski odborniki:
1.	Bartel Anton,
2.	dr. Dolenec Hinko,
3.	Grasselli Peter,
4.	Hubad Franc,
5.	dr. Janežič Ivan,
6.	dr. Jarc Anton,
7.	Koblar Anton,
8.	Kržič Anton,
9.	dr. Lampč Franc,
10.	dr. Lesar Josip,
11.	Leveč Franc,
12.	Pleteršnik Maks,
13.	dr. Požar Lovro,
14.	Rutar Simon,
15.	Senekovič Andrej,
16.	dr. Starč Josip, 17 Stegnar Feliks,
18.	Sušnik Ivan,
19.	Subic Ivan,
20.	Suman Josip,
21.	Tavčar Alojzij,
22.	dr. Tavčar Ivan,
23.	Vavru Ivan,
24.	Vilhar Ivan,
25.	Wiesthaler Franc,
26.	Zupančič Anton,
27.	Zupančič Vilibald in
28.	dr. Zupanec Jernej.
b) Vnanji odborniki:
1.	dr. Detela Franc,
2.	dr Gregorčič Anton, 3	Gregorčič Simon,
4.	Kersnik Janko,
5.	Majciger Ivan,
6.	Navratil Ivan,
7
8
9
10
11 1 2
dr. Sernec Josip, dr. Sket Jakob, Svetec Luka, Suklje Franc, dr. Sust Ivan in Zumer Andrej.
Odseka:
a) Gospodarski odseli:
1.	dr. Dolenec Hinko,	5.	Sušnik Ivan,
2.	Grasselli Peter,	6.	dr. Tavčar Ivan in
3.	dr. Jarc Anton,	7.	Vilhar Ivan.
4.	dr. Starč Josip (načelnik),
b) Književni odsek:
1.	Bartel Anton,
2.	Hubad Franc,
3.	dr. Janežič Ivan,
4.	Koblar Anton,
5.	Kržič Anton,
6.	dr. Lampč Franc,
7.	dr. Lesar Josip,
8.	Leveč Franc (načelnik),
9.	Pleteršnik Maks,
10.	dr. Požar Lovro,
n.	Rutar Simon,
12.	Senekovič Andrej,
13.	Šubic Ivan,
14.	Tavčar Alojzij,
15.	VViesthaler Franc,
16.	Zupančič Anton in
17.	Zupančič Vilibald.
VI.
Imenik
društvenikov „Sloverislce Matice" za leto 1805.')
A) Častni društveniki.
1.	dr. RIEGER FRANC LADISLAV, graščak, itd. v Pragi (1869)2)
2.	dr. KVIČALA IVAN, c. kr. vseučili.ški profesor v Pragi (1882)
3.	grof HARRACH IVAN, graščak, veleposestnik, itd. v Pragi (1883)
4.	LEGO JAN, uradnik češkega muzeja v Pragi (1885)
5.	dr. JAGIČ IGNACIJ VIKENTIJEVIČ, c. kr. vseučiliški profesor na
Dunaju (1886)
6.	baron WINKLER ANDREJ, c. kr. deželni predsednik v p., itd. itd.
v Gorici (1892).
B) Ustanovniki in letniki.
I. Ljubljanska škofija.
1. Dekanija Ljubljana.
a) Mesto. Poverjenik: Lah Evgen.
*Arcč Rajko, c. kr. poštni blagajnik	*Citalnica narodna.
in posestnik.	*Detela Oton, deželni glavar, *Auer Jurij, tovarnar in posestnik. graščak, itd. itd.
*dr. vitez Bleiweis Karol, primarij,	*dr. Dolenec Hinko, c. kr. dež.
podžupan in posestnik.	sod. tajnik.
*Bušič Josip, c. kr. višji poštni	*Dolenec Oroslav, svečar, trg.
oskrbnik v p. in posestnik.	zbornice svetnik, posestnik, itd.
*dr. Čebašek Andrej, stolni kanonik,	"Fabian Ivan, trgovec in posestnik,
prelat, itd.	*Fabiani o. Placid, franč. provincijal.
M Kdor vsled odboru nenaznanjene izpremembe svojega imena ne najde natisnjenega v kraju, kjer biva sedaj, naj išče svoje knjige pri onem poverjeniku, kateremu je plačal društvenino. Za take izpremembe upravništvo ne more biti odgovorno, prosi pa one poverjenike, pri katerih so se tekom leta društveniki preselili v druga poverjeništva, da mu v prihodnje takoj in redno naznanjajo njihove nove adrese.
2) Letnica pomeni, kedaj je bil dotični izvoljen za častnega člana.
*vitez pl. Gariboldi Anton, zasebnik in posestnik.
*Gomilšek Josip, žel. uradnik.
*Grasselli Peter, mestni župan, deželni poslanec, vitez železne krone III. reda in posestnik.
*Heidrich Karol, misijonski duhovnik kongregacije sv. Vincencija Pavlanskega.
*Hranilnica kranjska.
*Hren Franc, veletržec, trgovinske zbornice svetnik in graščak.
*dr. Hudnik Matija, odvetnik.
*Jamšek Ivan, trgovinski poslovodja in posestnik.
*dr. Jarc Anton, stolni prost, vitez Fr.-Jos.-reda, c. kr. deželni šolski nadzornik v p., itd.
*Jeraj Ivana Nep., zasebnica.
*Jeran Luka, msgr., stolni kanonik in urednik.
*Jereb Josip, župnik v p.
*Kadilnik Franc, trg. blagajnik.
*Klemenčič Josip, c. kr. učit. profesor v p.
*Klun Karol, stolni kanonik, drž. in dež. poslanec.
*Knjižnica frančiškanska.
*Knjižnica c. kr. moškega učiteljišča.
x'Koblar Anton, kurat v deželni prisilni delavnici in muz. arhivar.
*Kokalj o. Rajnerij, frančiškan.
*Kosler Ivan st., tovarnar in graščak.
*dr. Kosler Josip, tovarnar in posestnik.
*Kržič Anton, c. kr. učit. profesor in katehet.
*Kuralt Ivan, c. kr. sod. pristav v p.
*Kušar Josip, trgovec, državni poslanec, posestnik, itd.
*Lah Evgen, mag. konc. pristav in tajnik »Slov. Matice«.
*dr. Lampe Franc, sem. profesor, konz. svetnik, ravnatelj Marija-nišča in urednik.
*Lampe Josip, c. kr. zemlj. knjigovodja v p.
*dr. Lesar Josip, sem. profesor, konz. svetnik in ravnatelj Alojzijevišča.
*Mahkot Ivan, c. kr. vladni svetnik v p. in vitez žel. krone III. reda.
*Mally Franc, zasebnik in posestnik.
*Martinak Josip, c. kr. dež. sod. svštnik in vitez Fr.-Jos.-reda.
*dr. Missia Jakob, knezoškof, tajni svetnik, itd.
*dr. Munda Franc, odvetnik in posestnik.
*Murnik Ivan, ces. svetnik, deželni poslanec in odbornik, trgovinske zbornice tajnik, itd.
*Petričič Vaso, veletržec, predsednik mestne hranilnice, obč. svetnik, trg. zbornice svetnik in posestnik.
*Pirc Gustav, c. kr. kmet. družbe ravnatelj, popotni učitelj in občinski svetnik.
*Plantan Ivan, c. kr. notar.
*Pleteršnik Maks, c. kr. gimnazijski profesor.
*Pogačar Martin, knezoškofijski kancelar in častni kanonik.
*dr. Požar Lovro, c. kr. gimnazijski profesor.
*Prosenc Josip, zav. zastopnik.
*Ravnihar Franc, deželni knjigovodja v p. in občinski svštnik.
*Rohrmann Viktor, tovarnar in posestnik.
*Rozman Ivan, mestni župnik in častni kanonik.
*Rutar Simon, c. kr. gimnazijski profesor, itd.
*Skubic Anton, c. kr. gimnazijski profesor v zač. p.
*»Sokol", telovadno društvo.
*Souvan Ferdinand, veletržec in graščak.
*Souvan Franc Ks., veletržec, trg. zbornice svetnik in posestnik.
*dr. Starč Josip, c. kr. fin. prok. pristav, občinski svetnik in posestnik. *S. L., zasebnik. *dr. Stor Franc, zasebnik. *dr. Suppan Josip, hran. ravnatelj. *dr. Svetina Ivan, c. kr. gimn.
profesor in katehet. *Suman Josip, c. kr. dež. šolski
nadzornik. *dr. Tavčar Ivan, odvetnik, deželni poslanec, občinski svetnik in posestnik. *dr. pl. Valenta Alojzij, primarij, ravnatelj deželne bolnice, c. kr. vladni svetnik, profesor in posestnik.
*Vavru Ivan, c. kr. gimnazijski
profesor v p. *Vilhar Ivan, zasebnik in posestnik.
*Vrhovnik Ivan, trnovski župnik. *Zamejec Andrej, st. kanonik, itd. *Zamida Matija, deželni svštnik. *Zupan Tomo, c. kr. gimnazijski
profesor, konz. svetnik, itd. *dr. Zupanec Jernej, c. kr. notar, vitez Fr. - Jos. - reda, notarske komore predsednik in posestnik. ♦Žagar Karol, deželni blagajnik,
občinski svetnik in posestnik. *Zužek Franc, c. kr. nadinženčr. Abram Anton, bogoslovec. ,Alojzijevišče4, knezoškofijski dij. zavod
Avšič Jakob, zav. uradnik. Babnik Ivan, trgovinski poslovodja, dr. Babnik Janko, c. kr. dež. sod. pristav.
Ban Franc, upravitelj sKatoliške
tiskarne &. Barborič Franc, župnik v p. Bartel Anton, c. kr. gimnazijski
profesor. Bartel Ivan, bogoslovec. Bavdek Helena, posestnica.
Bayr Oton, blagajnik kmetijske
posojilnice in posestnik. Belč Ivan, mestni učitelj. Bezenšek Ernest, zav. uradnik. Birek Franc, stolni vikar. Bizavičar o. Josip, frančiškan. Blaznik Albina, solastnica tiskarne. Bonač Ivan, knjigovez. Borštner Vincenc, c. kr. gimnazijski profesor.
Borštnik Marija, gostilničarica in
posestnica. Bradaška Ferdinand, mestni blagajnik. Brajec Josip, bogoslovec. Breskvar Franc, knjigovez. Brežnik Franc, c. kr. gimnazijski profesor.
Bulovec Mihael, predmestni kaplan. Celestina Josip, c. kr. učit. profesor v p. Čemažar Jakob, bogoslovec Cernivec Anton, c. kr. učit. profesor. Crnagoj Franc, mestni učitelj. Debevec Ivan, bogoslovec. dr. Debevec Josip, alojz. prefekt. Dečman Anton, trgovec in posestnik. Dimnik Jakob, mestni učitelj, itd. dr. Dolenec Josip, sem. profesor. Drahsler Pavi, trg. poslovodja. Dralka Josip, c. kr. deželne vlade
svčtnik, itd. dr. Drč Josip, mestni zdravnik in
posestnik. Drenik Franc, zav. zastopnik. Društvo tiskarjev. Družba rokodelskih pomočnikov. Duffe Ivan, mestni nadinženčr. dr. Elbert Sebastijan, stolni kanonik. Endlicher Rudolf, c. kr. okrajni
tajnik v p. Eppich Ivan, c. kr. vadn. učitelj. Erker Josip, sem. spiritual. Eržen Valentin, uršulinski spiritual. dr. Ferjančič Andrej, c. kr. dež. sod. svetnik in drž. poslanec.
Ferjančič Franc, predmestni kaplan.
Flerč Josip, c. kr. poštni oficijal in posestnik.
Flis Ivan, stolni kanonik in župnik.
Florjančič Franc, bogoslovec.
Frisch Ivan, trgovec in posestnik.
Funtek Anton, c. kr. učit. profesor.
Furlan Jakob, mestni učitelj.
Gabršek Franc, c. kr. učit. profesor.
Gerdinič Franc, c. kr. gimn. profesor.
Gerkman Franc, c. kr. vadn. učitelj.
Germovnik Franc, bogoslovec.
Giontini I. R., trgovinska tvrdka.
Gnjezda Ivan, c. kr. realčni profesor, itd.
Gogola Ivan, c. kr. notar, občinski svetnik in posestnik.
Goričnik Franc, trgovec.
Goršič Franc, orgljar in posestnik.
Grampovčan o. Klemen, frančiškanski kaplan.
Gregorčič Anton, c. kr. poštni oficijal.
dr. Gregorič Vinko, dež. primarij, obč. svetnik in posestnik.
Guttman Emil, c. kr. finančne prokurature pristav.
Hlavka Marija, c. kr. obrt. strok, učiteljica.
Hofbauer Ana, deželnega tajnika vdova, itd.
Hohn Hugon, c. kr. poštni nad-kontrolor in posestnik.
Hribar o. Angelik, frančiškan.
Hribar Ivan, ravnatelj ^Slavije8, deželni poslanec, obč. svetnik in posestnik.
Hubad Franc, c. kr. učit. ravnatelj.
Jakopič Franc, veletržec in posestnik.
dr. Jan Ivan, magistratni tajnik.
Janežič Gašpar, c. kr. sod. kancelist.
dr. Janežič Ivan, sem. profesor in konz. svetnik.
Jarc Anton, bogoslovec (2 izt.).
Jeglič Josip, trgovec in posestnik
Jenko Josip, c. kr. gimn. profesor.
dr. Jenko Ludovik, zas. zdravnik.
Jerič Anton, bogoslovec.
Jerše Josip, bogoslovec.
Josin Maks, mestni učitelj.
Kadivec Antonija, trgovka in po-sestnica.
Kajzelj Amalija, trgovka.
Kalan Andrej, stolni vikar, občinski svetnik, deželni poslanec, urednik in posestnik.
dr. Karlin Andrej, c. kr. gimn. katehet.
Karlin Martin, c. kr. gimn. profesor.
j dr. Kartin Hugon, odvetniški kandidat.
Katoliško društvo.
Kaučič Jakob, c. kr. zemlj. knjigovodja v p.
Kcel Alojzij, mestni učitelj.
Kavčič Edmund, trg. pomočnik.
dr. Kavčič Jakob, c. kr. državnega pravdnika namestnik.
Kavčnik Ivan, c. kr. dež. sodišča pristav.
Klein Anton, lastnik tiskarne, obe. svetnik, itd.
dr. Klofutar Leonhard, stolni prost in stud. ravnatelj.
Knez Ivan, veletržec in posestnik.
Knific Ivan, bogoslovec.
Knjižnica bogoslovska.
Knjižnica c. kr. male gimnazije.
Knjižnica c. kr. velike gimnazije.
Knjižnica okrajna učiteljska.
Knjižnica c. kr. višje realke.
Knjižnica c. kr. ženskega učiteljišča.
Knjižnica župnije trnovske.
Kobilca Josip, trgovinski poslovodja in posestnik.
pl. Kočevar Franc, c. kr. deželnega sodišča predsednik, itd.
Kollmann Franc, veletržec, trg. zbornice svetnik in posestnik.
Konservativno obrtno društvo.
Koprivec Peter, bogoslovec.
dr. Kopriwa Ivan, mestni fizik, itd.
Kovač Ivan, zasebnik.
Kozlevčar Anton, žel. uradnik.
Kramar Ivan bogoslovec.
dr. Krek Ivan, sem. profesor.
Kremžar Andrej, oskrbnik deželne bolnice.
dr. Krisper Valentin , odvetnik in občinski svetnik.
Kruleč Ivan, mestni učitelj.
Kržišnik Josip, bogoslovec.
dr. Kulavic Ivan, stolni kanonik, prelat in sem. ravnatelj.
Kune Matija, krojač in posestnik.
Lampč Evgen, bogoslovec.
Lassnik Peter, trgovec in posestnik.
Lavrenčič Josip, posestnik, itd.
dr. Leben Matija, sem. profesor v p. in častni kanonik.
Ledenik Alfred, trgovec in zav. zastopnik.
Lederhas Ludovik, c. kr. gimn. profesor.
Lenarčič Anton, c. kr. fin. svetnik.
Lenče Josip, trgovec in posestnik.
Lenček Alojzij, trgovec in trg. zbornice svetnik.
Leveč Franc, c. kr. realčni profesor in okrajni šolski nadzornik.
Levičnik Albert, c. kr. dež. sodišča nadsvetnik.
Levičnik Alfonz, dvorni kaplan.
Lončar Ivan, c. kr. višji davčni nadzornik.
Lozar Josip, trgovec.
Macher Ivan, c. kr. učit. profesor.
Mahr Ferdinand, ces. svetnik, lastnik trg. zavoda in posestnik.
Maier Josip, mestni učitelj in voditelj.
Malenšek Martin, predmestni župnik.
grof Margheri Rudolf, c. kr. okrajni glavar.
Marovt Marija, mestna učiteljica.
Merčun Rok, sem. podvodja in ekonom.
Millitz Ljudmila, lastnica tiskarne
in posestnica. Mlakar Ivan, bogoslovec. Modic Josip, c. kr. rač. revident. Moos Julija, mestna nadučiteljica. dr. Mosche Alfonz, odvetnik. Mrak Matija, stolni vikar. Miillner Alfonz, muz. kustos, itd. Mulaček Franc, trg. pomočnik. Ndrodna tiskarna. Nedeljko Franc, zav. uradnik. Nolli Josip, operni pevec. Oblak Ivan, mestni kaplan. Oblak Valentin, bogoslovec. Obreza Anton, tapetnik. Omejec Ferdinand, dež. blagajne
oficijal. Oranič Franc, bogoslovec. Orožen Franc, c. kr. učit. profesor. Ozimek o. Evstahij, frančiškan, dr. Papež Franc, odvetnik, deželni
poslanec in odbornik, dr. pl. Pauker- Glanfeld Henrik,
stolni dekan, itd. Pavlin Alfonz, c. kr. gimnazijski profeser.
Pavlin Franc, c kr. inženčr in
posestnik. Pelan Milan, comptoirist. Pengov Franc, bogoslovec. Perušek Rajko, c. kr. gimnazijski
profesor. Petrič Ivan, bogoslovec. Petrovčič Anton, c. kr. rač. oficijal. Pintar Ivan, pisatelj in korektor. Pire Karol, c. kr. realčni profesor. Plantarič Josip, bogoslovec. Plečnik Andrej, predmestni kaplan. Pleivveiss Karol, not. kandidat in
posestnik. Pleško Karol, c. kr. dež. sodišča
svetnik in posestnik. Podgornik Ivan, c. kr. poštni azistent.
Poljanec Alojzij, deželne prisilne delavnice ravnatelj.
f Potočnik Mihael, msgr. in uršu-linski spiritual v p.
Povše Franc , veleposestnik, drž. in dež. poslanec, itd.
f Praprotnik Andrej, mestni šolski ravnatelj v p., itd.
Prelesnik Matija, bogoslovec.
Premk Anton, c. kr. poštni nad-kontrolor in posestnik.
Pretnar Franc, m. hran. blagajnik.
Preželj Luka, bogoslovec.
Rant o. Hubert, frančiškan.
Regally Franc, c. kr. avskultant.
Renier Ivan Nep., alojz. spiritual.
Robida Ivan, mag. oficijal.
Rodč Janko, trgovec in posestnik.
Roshnik Anton, c. kr. sod. pristav v p.
Schaschel Feliks, c. kr. deželne vlade svetnik.
Schuendelen Božidar, trg. poslovodja.
Senekovič Andrej, c. kr. gimn. ravnatelj in obč. svetnik.
Sever Ivan, bogoslovec.
Sežun Albert, mag. uradnik.
Sinkovič Davorin, c. kr. gimn. profesor.
Skabernč Avgust, trgovec, trg. zborn. svštnik in posestnik.
»Slavec«, del. pevsko društvo.
dr. Smolej Gustav, c. kr. dež. sod. pristav.
Smolej Jakob, c. kr. dež. š. nadzornik v p. in vitez žel. krone III. reda.
Smrekar Ivan, mestni katehet.
Smrekar Josip, sem. profesor, konz. svetnik in č. kanonik.
Soss Friderik, trgovec in posestnik.
Stegnar Feliks, c. kr. kazn. učitelj.
Sterbenc Josip, duhovnik v p.
dr. Sterger Stanko, c. kr. okrajni zdravnik.
Stroj Alojzij, urš. katehet.
dr. Supan Viktor, odvetnik.
Sušnik Ivan, stolni kanonik. Svetek Anton, c. kr. rač. in obč.
svetnik. Svetličič Ivan, žel. uradnik. Sarabon Mavrilij, mestni katehet. Šega Karol, c. kr. gimn. profesor. Sesek Ivan, If. mag. svetnik. Šetinc Ignacij, trg. potnik. Širaj Andrej, bogoslovec. Šiška Josip, dvorni kaplan, itd. Šola I. mestna petrazredna. Šola osemrazredna dekliška. Šola uršulinska notranja. Šola uršulinska vnanja. Šorli Matija, c. kr. višji poštni
oskrbnik, itd. dr. Šorn Josip, c. kr. gimn. profesor. Šubic Ivan, c. kr. ravnatelj obrt.
strok, šol in obč. svetnik. Šusteršič Gašpar, gostilničar in
posestnik, pl. Tauzher-Zhuber Ivana, zaseb-
nica in posestnica. Tavčar Alojzij, c. kr. gimn. profesor. Terdina Ivan, mestni rač. revident. -j- Toman Helena, posestnica. Tomec Jakob, I. mestni komisar. Tosti Ivan, gostiln, in posestnik. Tratnik Antonija, c. kr. vp. višjega
davčnega nadzornika vdova. Tratnik Leopold, pasar in posestnik. Traun Jakob, trg. in posestnik. Traven Ivan, bogoslovec. Travnar Josip, mestni učitelj. Trstenjak Anton, m. hran. kontrolor.
Trtnik Franc, dež. blag. kontrolor
in posestnik. Tschurn Karol, hran. knjigovodja. Turk Hugon, tov. potnik. Učiteljsko društvo slovensko, f Urbas Leopold, c. kr. rudn.
uradnik v p. dr. Ušeničnik Franc, mestni kaplan. Valentinčič Ignacij, zav. zastopnik, obč. svetnik in posestnik.
Vdovič Ivan, tov. uradnik. Velkovrh Ivan, tovarnar, obč. svetnik in posestnik. Vencajz Ivan, c. kr. dež. sod. svetnik. Verbič Ferdinand, bogoslovec. Vodošek o. Salezij, franč. kaplan. Vodušek Matej, c. kr. gimn. profesor. Vončina Ivan, I. mag. svetnik. Vrančič Ivan, žel. uradnik. Watzl Franc, bogoslovec. Wenger Karol, c. kr. dež. sod. tajnik.
Wessner Marija, mestna učiteljica. Wester Avguštin, c. kr. gimn.
profesor in posestnik. Wiesthaler Franc, c. kr. gimn.
ravnatelj. Wisjan Leopold, c. kr. p. azistent. Zagorjan Anton, knjigotržec. Zajec Jurij, gostiln, in posestnik.
Zajec Rudolf, stud. techn.
Zamik Ana, odv. vdova,
dr. Zbašnik Franc, dež. tajnik.
Zore Anton, bogoslovec.
Zupan Lenart, bogoslovec.
dr. Zupane Franc, c. kr. okr.
zdravnik, itd. Zupančič Anton, sem. profesor in
konz. svetnik. Zupančič Vilibald, c. kr. učit. profesor in okr. šolski nadzornik. Žagar Ivan, c. in kr. stotnik. Zakelj Friderik, c. kr. gimn. profesor. Žavbi Ivan, bogoslovec. dr. Žitnik Ignacij, c. kr. kazn.
kurat, itd. dr. Zmavc Jakob, gimn. profesor. Zupnek Franc, c. kr. agr. komisar. Žužek Josip, dež. inženčr. Sest naročnikov. Štev. 77 + 276 + 6 = 359.
b) Okolica: a) I g. Poverjenik: Trošt Franc.
Dolenec Franc, župnik.	Kunauer Ivan, župnik na Golem.
Gams Ivan, posestnik v Loki.	Trošt Franc, nadučitelj.
Štev. 4.
P) Medvode. Poverjenik: Dcrtar Martin.
Derčar Martin, župnik in posestnik. Porenta Franc, župnik v Sori. Dolinar Franc, žup. pri Sv. Katarini.	Štev. 3.
7) D. M. v Polji. Poverjenik: Kolar Matija.
*Zupan Mihael, župnik v Sostrem. Bralno društvo.
Divjak Apolonija, zdr. soproga na
Studencu. Dolničar Anton, zas. uradnik. Kolar Matija, župnik.
Mercina Ignacij, krojač v Zg. Kašlju. Muller Ivan, kaplan. Primožič Anton, pos. v Sostrem. Resman Ivan, nač. postaje v Zalogu.
Štev. 1 +8 = 9.
d) Šiška. Poverjenik : Skarjevec Ivan.
Bizjan Franc, slikar in posestnik. Holeček Josip, žel. uradnik. Čitalnica narodna.	Knjižnica okrajna učiteljska.
Mathian Jakob, gostiln, in posestnik. Roina Anton, slikar. Suwa Ivan, tov. delovodja.
Škarjevec Ivan, slikar. Tome Marija, gostilničarka, Zakotnik Ivan, tesar in posestnik.
Štev. 10.
s) S t. Vid. Poverjenik: Žirovnik Janko.
Belec Anton, klepar in posestnik Čitalnica n&rodna. Malovrh Gregor, župnik. Mekinec Franc, kaplan. Sitsch Albert, učitelj.
Šola ndrodna v Št. Vidu. f Štrukelj Franc, duhovnik v p.
na Šmarni gori. Trček Mihael, župnik v Šmartnem. Žirovnik Janko, nadučitelj, itd.
Štev. 9.
"O Posamezniki.
Hribar Anton, kaplan na Dobrovi. Kobilca Ivan, župnik in posestnik na Črnučah.
Skul Valentin, župnik pri Sv. Jakobu.
Štev. 3.
2. Dekanija Cirkniea. a) Cirkniea. Poverjenik: Kunstelj Franc.
Blažon Marija, pos. v Begunjah. Čibašek Ivan, župnik pri Sv.Vidu. Jan Simon, župnik pri Sv. Trojici. Korbar Avgust, nadučitelj pri
Sv. Vidu. Kunstelj Franc, dekan, itd. Kušar Franc, ekspozit v Begunjah. Lakmayer Franc, župnik v Grahovem.
Lavrenčič Anton, kaplan. Milavec Josip, trg. in posestnik. Pešec Franc, kaplan. Pogačnik Alojzij, trg. in posestnik. Premrov Franc, trg., gost. in
posestnik v Martinjaku. Sebenikar Matilda, pos. na Rakeku. Šerko Franc, trg. in posestnik.
Štev. 14.
b) L o ž. Poverjenik: Lah Gregor.
Benčina Ivan, trg. in posestnik v
Starem trgu. Čitalnica v Starem trgu. Hauptmann Peter, kaplan v St. trgu. Lah Gregor, župan, gostilničar,
poštar in posestnik. Leveč Anton, c. kr. okr. sodnik. Mlekuž Tomaž, trgovec v St. trgu. dr. Neuberger Moric, dež. okr. zdravnik.
Petsche Franc, trg., gost. in posestnik v Starem trgu.
Ponikvar Anton, župnik v Starem trgu.
Strošek Franc, c. kr. notar.
Ševar Ludovik, poštar in posestnik v Novi vasi.
Žagar Franc, trgovec v Markovcu.
Štev. 1 2.
c) Planina. Poverjenik: Podboj Ivan.
Čitalnica narodna. Klemene Franc, župnik na Uncu.
22*
Benedek Josip, nadučitelj. Bernard Valentin, adm. v Studenem.
Kremenšek Ivanka, pos. hči v Lazih.
Mayer Julij, zdravnik, itd.
Podboj Ivan, župnik, itd. Repič Peter, nadučitelj na Uncu.
Štev. 8.
3. Dekanija Idrija, rt) Idrija. Poverjenik: Kos Franc.
*Občina mestna v Idriji. *Vidmar Josip, župnik v Žirčh. Bolta Ivan, župnik na Ledinah. Božič Anton, c. kr. učitelj. Bralno društvo v Sp. Idriji, Čitalnica narodna. Delavsko bralno društvo. Ferjančič Jakob, župnik v Zavracu. Goli Franc, trg. in posestnik. Gregorič Josip, adm. na Vrhu. Gruden Ivan, veleposestnik v
Jeličinem vrhu. Jagodic Josip, trg. pomočnik. Jeglič Josip, c. kr. davkar. Katoliško del. bralno društvo. Kavčič Marija, c. kr. učiteljica. Kogej Josip, dekan. Kos Franc, trg. in posestnik. Kosmač Ivan, pos. v Ledinah. Lapajne Dragotin, trgovec.
Lapajne Karolina, trg. in posestnica, Lapajne Marija, trg. in posestnica. Lapajne Valentin, trg. in posestnik. Milčinski Franc, c. kr. sod. pristav. Novak Alojzij, c. kr. š. ravnatelj. Oswald Franc, benef. in katehet. Prelovec Franc, gostiln, in pom. uradnik.
Regen Josip, župnik na Vojskem. Swoboda Karol, c. kr. inženčr. Šepetavec Josip, trgovec. Šinkovec Karol, c. kr. sod. kan-
celist. Šola c. kr. rudniška. Treven Valentin, trg. in posestnik. Vedernjak Franc, c. kr. okr. sodnik. Vogelnik Ivan, c. kr. učitelj. Vončina Franc, pom. uradnik. Zonta Ivan, pos. v Sp. Idriji.
Štev. 2 + 34 = 36.
b) Črni vrh. Poverjenik: Hladnik Ivan.
Čibašek Ivan, kaplan. Hladnik Ivan, vikar. Knjižnica ljudska. Majnik Mihael, pos. v Zadlogu.
Rudolf Franc, posestnik. Rudolf Gašpar, pos. v Lomčh. Vidmar Ivan, trgovec. Zagoda Franc, pos. v Zadlogu.
Štev. 8.
4. Dekanija Kamnik. a) Kamnik. Poverjenik: Kalan Ivan.
*Bučar Franc, trgovec in posestnik. *Stranjska fara.
dr. Barlč Josip, not. kandidat. Bergant Luka, trg. in posestnik. Bernik Valentin, župnik na Holmcu. Burnik Valentin, nadučitelj. Čenčič Jernej, nadučitelj.
Čitalnica ndrodna. dr. Dereani Julij, dež. okr. zdravnik. Drahsler Jakob, c. kr. okr. tajnik. Fischer Franc, gost. in posestnik. Flerin Franc, trg. in posestnik. Grašek Janko, trg. in posestnik. Kalan Ivan, mestni kaplan.
dr. Kladva Ivan, c. kr. sod. pristav. Klančar Avgusta, učiteljica. Klein Anton, c. kr. okr. komisar. Kljun Ivan, župnik v Sp. Tuhinju. Kljun Matej, župnik v Zg. Tuhinju. Knjižnica okrajna učiteljska, dr. Kraut Alojzij, odv. kandidat. Milohnoja Ivan, not. kandidat. Močnik Josip, lekarnar, župan in
posestnik. Molj Ivan, župnik v Stranjah. Novak Martin, c. kr. poštar. Oblak Ivan, dekan in č. kanonik. Pintar Anton, trgovec. Podboj Alojzij, c. kr. davčni oficijal.
Polec Julij, c. kr. okr. sodnik. Rihar Franc, župnik v Mekinah. Rode Josip, gostiln, in posestnik. Sadnikar Josip, c. kr. okr. živino-
zdravnik. dr. Schmidinger Karol, notar in
posestnik. Stelč Ivan, posestnik. Stenovec Anton, župnik na Selih. Strel Franc, nač. žel. postaje. Šolske sestre v Repnjah. Trost Franc, učitelj v Vodicah. Vrnč Franja, učiteljica. Zupanec Jernej, župnik v Motniku. Štev. 2 + 38 = 40.
U) B r d o. Poverjenik : Kersnik Janko.
*Kersnik Janko, c. kr. notar, župan,
veleposestnik, itd. *Tavčar Ivan, stavb, podjetnik v Dolu.
Bizjan Ivan, župnik na Brdu. Breceljnik Gregor, pos. v Št.Vidu. Detelja Karol, trg. in pos. v Dobu. Kadunec Franc, župnik v Krašnji. Kline Ignacij, c. kr. davčni kontrolor.
dr. Kraut Štefan, c. kr. sod. pristav. Lenassi Anton, župnik v Ihanu.
Marolt Franc, učitelj, dr. Pekolj Ivan, c. kr. okr. sodnik. Sadar Vendelin, učitelj v Ihanu. Strupi Jakob, benef. na Goričici. Škofic Alojzij, pos. sin v Št.Vidu. Škufca Ludovik, župnik v Blagovici.
Šlakar Ivan, župnik v Št. Gothardu. Štrukelj Ivan, posestnik v Krašnji. Zorko Matija, c. kr. uradnik v Št. Vidu.
Štev. 2 + 16 = 18.
c) Komenda. Poverjenik: Mejač Andrej.
*Grivic Franc, kaplan v p. v
Lahovičah. Fik Franc, kaplan. Mejač Andrej, trg. in posestnik.
Mesner Josip, nadučitelj. Svetlin Andrej, posestnik. Šmid Fran, stud. iur. in graščak.
Štev. 1 + 5 = 6.
i~) Mengiš. Poverjenik: Letnar Lovro.
*Stare Alojzij, administrator, itd.
na Rovi. Kos Mihael, nčitelj na Holmcu. Letnar Lovro, nadučitelj, itd. Leveč Ivan, župan, gostilničar in posestnik.
Paternost' Henrik, učitelj v Radomljah. Starč Julij, tov. in posestnik. Strmolč Alojzij, c. kr. davčni pristav. Zaletel Leopold, kaplan. Zoreč Ivan, župnik.
Štev. 1 +8 = 9.
5. Dekanija Kočevje. Poverjenik: Komljanec Jvan.
adm.
Starem
Berčič Peter, logu.
Gerzin "Matija, župnik pri Fari Jaklič Karol, kaplan pri Fari. Knjižnica c. kr. gimnazijska.
Komljanec Ivan, c. kr. gimn. profesor in katehet. Krese Josip, dekan. Lovšin Ivan, mestni kaplan. Steska Viktor, mestni kaplan.
Štev. 8.
6. Dekanija Kranj. d) Kranj. Poverjenik: Savnik Karol.
*Debeljak Ivan, župnik v Preddvoru.
*Krčon Anton, župnik v p. v Predosljih.
*Kržič Gregor, c. kr. okr. sodnik v p.
*Majdič Vinko, tov. in posestnik.
*Mežnarec Anton, dekan.
*Omersa Franc, trgovec, trg. zborn. svetnik in posestnik.
*Prevec Valentin, zasebnik in posestnik.
*Ross Matej, trgovec.
*Sajovic Ferdinand, trgovec.
*Savnik Karol, lekarnar, vitez Fr.-Jos.-reda, župan in posestnik.
*Urbančič Alojzija, graščakinja na Turnu.
Bernard Jernej, kaplan v Smledniku.
Blagnč Antonija, trg. v Št. Jurju.
Bohinc Ivan, zas. uradnik.
Bralno društvo slovensko.
Bregant Mihael, nadučitelj v Šmartnem.
Brodnik Anton, kaplan v Šmartnem.
Česnik Dragotin, učitelj v Predosljih.
Čitalnica ndrodna.
Dolenz Franc, trg. in posestnik.
Dolinar Josip, učitelj v Mavčičah.
Dolžan Ivan, župnik v Trsteniku.
Drukar Avgust, not. kandidat.
Florijan Karol, trg. in posestnik.
Globočnik Viktor, c. kr. notar, posestnik in dež. poslanec.
Hubad Josip, c. kr. gimn. ravnatelj.
Karlin Ivan, župnik v Smledniku.
Knjižnica c. kr. gimnazije. Knjižnica okrajna učiteljska. Korun Valentin, c. kr. gimn. prof. Krčon Josip, župnik in duh. svštnik
v Predosljih. Krisper Rajmund, trg. in posestnik. Kržič Josip, posestnik, itd. v Trbojah.
Kukelj Anton, župnik v Št. Jurju. Luznar Franc, učitelj na Prim-skovem.
Mayr Peter ml., gost. in posestnik, f Mesar Ivan, župnik, duh. svetnik
in dež. poslanec v Šmartnem. Mohar M., organist v Šmartnem. Mrak Jakob, župnik v Naklem. Nemec Anton, kaplan v Št. Jurju. Novak Franc, c. kr. gimn. profesor. Pavlin Alojzij, trg., gost. in posestnik v Podbrezju. Pavšler Tomaž ml., trg. in posestnik, dr. Perne Franc, gimn. katehet. Pire Ciril, trg. in posestnik. Pokom Franc, ekspozit v Besnici. dr. Preveč Franc, odvetnik. Preželj Matej, župnik v Mavčičah. Rakove Ivan, posestnik. Razboršek Jos., župnik v Šmartnem. Rihar Štefan, mestni kaplan. Rozman Lovro, benef. v Hrastju. Schiffrer Ludovik, kaplan v Naklem, dr. Šavnik Edvard, c. kr. okr.
zdravnik, dr. Štempihar Valentin, odv. in posestnik.
\
Štritof Anton, c. kr. gimn. profesor.	Železny Alojzij, kaplan v Šmartnem.
Tavčar Franc, eksp. pri Sv. Joštu.	Žumer Andrej, c. kr. okr. š. nad-Traven Josip, učitelj v Naklem. zornik, itd. Zupane Ignacij, kaplan v Predosljih. Štev. 11 -f 50 = 61.
b) T r ž i č. Poverjenik: Spendal Franc.
Ahačič Franc, tovarnar. Albrecht Luka, učitelj pri Sv. Ani. Bralno društvo slovensko. Jelene Ivan, trgovec. Kragl Josip, nadučitelj. Omersa Ivan, trgovec.
Pekovec Josip, kurat v Lomu. Safer Ivan, župnik v Dupljah. Spendal Franc, župnik, itd. Trpin Ivan Krst., kaplan. Žerjov Gregor, c. kr. okr. sodnik.
Štev. 11.
c) Cerklje. Poverjenik: Hočevar Jakob.
*Bartol Baltazar, župnik v p. *Globočnik Edvard, okr. zdravnik. Hacin Josip, posestnik v Češnjevku. Hočevar Jakob, mag. pharm.,
trgovec in posestnik. Kmet Andrej, nadučitelj.
Krek Franc, kaplan. Pavlic Ivan, kaplan. Robič Simon, adm. na Šenturški gori.
Vavken Andrej, župan, itd.
Štev. 2 + 7 = 9.
7. Dekanija Leskovec. a) Krško. Poverjenik: Kalan Janko.
♦Knjižnica okr. učiteljska. Bezlaj Josip, mešč. učitelj. Gregorič Franc, gost. in posestnik. Gregorin Alojzij, c. kr. okr. sodnik. Hilbert Julij, c. kr. inženčr. Kalan Janko, c. kr. davčni nadzornik.
f dr. Kersnik Josip, c. kr. okr.
zdravnik. Kessler Alojzij, c. kr. sod. pristav. Knavs Ivan, mestni župnik.
Lapajne Ivan, mešč. šole ravnatelj, dr. Mencinger Ivan, župan, odvetnik in posestnik. Pfeifer Viljem, drž. in dež. poslanec, posestnik, itd. Pogačnik Ivan, c. kr. sod. pristav. Premru Miroslav, not. kandidat, dr. Pucko Jurij, c. kr. notar, dr. Romih Tomaž, mešč. učitelj. Rozman Florijan, mestni učitelj.
Štev. 1 + 16 — L j.
b) Leskovec. Poverjenik: dr. Šterbenc Jurij.
*dr. Šterbenc Jurij, dekan, itd. Bojanec Anton, kaplan v Škocijanu. Brce Anton, župnik v Boštajnu. Dolinar Ivan, župnik na Raki.
Gabrič Anton, župnik v Cerkljah. Jenko Ludovik, župnik pri
Sv. Duhu. Kos Matej, kaplan v Škocijanu.
Maurer Gašpar, posestnik na Raki. Šolar Josip, kaplan.
Oblak Anton, kaplan v Boštajnu. Vari Tomaž, kaplan na Raki.
Šola trirazredna v Leskovcu.	Štev. i + n = 12.
c) Kostanjevica. Poverjenik: Pav Iti Damijan.
Bralno društvo slovensko. Hudovernik Aleksander,c. kr. notar. Hudovernik Janko, not. kandidat. Kastelic Matija, mestni kaplan.
Pavlic Damijan, mestni župnik. Pavlic Kozma, župnik v Križevem. dr.\Vurner Josip, dež. okr. zdravnik.
Štev. 7.
č) Št. Jernej. Poverjenik: Trost Karol.
*Šola ljudska v Št. Jerneju. *Štrobelj Franc v Št. Jerneju. Fettich-Frankheim Anton, župnik. Globočnik Marija, učiteljica. Majzelj Ana, posestnica. Sever Josip, trgovec. Sovan Alojzij, strojar in posestnik.
Tavčar Josip, gostiln, in posestnik. Tavčar Marija, posestnica. Trost Karol, učitelj. Trost-Bervar Lina, učiteljica. Volovec Martin, trgovec. Vondrašek Vaclav, kaplan.
Štev. 2 -f 11 = 13.
d) Ve 1 i k a dolina. Poverjenik : Pretnar Jakob.
Brulec Franc, župnik. Dolinar Franc, posestnik. Dolinar Mijo, trg. in posestnik. Gantar Ivan, nadučitelj v Čatežu. Horvat Mihael, župnik v Čatežu. Pretnar Jakob, nadučitelj.
Radej Martin, kamn. poslovodja v
Podsusedu. Tancig Anton, c. kr. poštar in
trgovec v Krški vasi. Zabukovec Tomaž, kaplan v Čatežu. Zevnik Ana, učiteljica v Čatežu.
Štev. 1 o.
8. Dekanija Litija. a) Litija. Poverjenik: Svetec Luka.
*Nabernik Ivan, c. kr. dež. sod. svetnik.
*Sajč Mihael, župnik v Štangi. *Svetec Luka, c. kr. notar, posestnik, itd. vitez pl. Andriolli Viktor, c. kr.
davčni kontrolor. Globelnik Ivan, adrn. v Polšniku. Grill Matija, c. kr. okr. glavar. Jeločnik Anton, tov. knjigovodja. Jenko Ivan, nač. žel. postaje.
Jeretin Martin, c. kr. okr. tajnik. Knjižnica okr. učiteljska. Kobler Vekoslava, posestnica. Koechler Viktor, kaplan v Šmart-nem.
Lavrenčič Ivan, dekan v Šmartnem. Molek Martin, župnik na Savi. dr. Pavlic Ignacij, c. kr. okr.
zdravnik. Podkrajšek Franc, nač. postaje na Savi.
Pristov Josip, župnik v Prežganju. Vončina Valentin, c. kr. sod.
Rus Jakob, dekan v p.	kancelist.
Slane Franc, nadučitelj.	Zupančič Jernej, duhoven v p.
Štev. 3 + 18 = 21.
b) Radeče. Poverjenik: Zagorjan Ivan.
*Krisper Valentin, tovarnar in
posestnik. Gmeiner Karol, župnik v Širju. Koller Gustav, kaplan v Št. Jurju. Leveč Ivan, nadučitelj.
Šmitek Simon, župnik v Dobovcu. Šolska knjižnica.
Vidergar Ivan, župnik v Št. Jurju. Vrhovšek Franc, župnik v Svibnem. Zagorjan Ivan, župnik v Radečah.
Štev. 1 +8 = 9.
9. Dekanija Loka.
a) Š k o f j a loka. Poverjenik: Tomažič Ivan.
*Kožuh Matej, dekan v St. Loki. *Pfeifer Franc, c. kr. rač. nad-
svetnik v p. *Rožič Alojzij, župnik v p. dr. Arko Anton, dež. okr. zdravnik. Bleiweis Franc, urš. katehet. Bralno društvo slovensko. Čitalnica narodna, pl. Garzarolli Franc, c. kr. sod. pristav.
Jenko Peter, pos. v Virmaših.
Kušar Valentin, velikošolec v
Retečah, Lenček Niko, c. kr. notar, itd. Mikuš Franc, c. kr. okr. sodnik. Praprotnik Franc, učitelj v p. Šinkovec Avguštin, kaplan v St. Loki.
Šola notranja uršulinska. Tomažič Ivan, mestni župnik. Zavodnik Feliks, urš. spiritual.
Štev. 3 + 14=17-
b) Selca. Poverjenik: Erzar Matija.
*Tušek Gregor, posestnik na Mar-
tinjem vrhu. Boncelj Franc, župnik v Dražgoših. Bralno društvo slovensko. Erzar Matija, župnik. Eržen Franc, župnik v Zalem logu. Jamnik Anton, župnik v Sorici.
Mezeg Anton, kaplan. Stanonik Nikolaj, nadučitelj. Šlibar Franc, trg. in posestnik. Vavpetič Ivan, adm. pri Sv. Lenartu.
Veja Maks, župnik v Bukovščici. Verhunc Ivan, župan in posestnik. Štev. 1 + 11 = 1 2.
c) Železniki. Poverjenik: Košmelj Luka.
Armič Josip, učitelj v Sorici. Bralno društvo.
Demšar Ivan, trg. in posestnik. Globočnik Anton, tov. in posestnik. Hafner Anton, posestnik in fuž. vodja.
Košmelj Josip, mesar. Košmelj Luka, župan in posestnik. Meršolj Ivan, kaplan. Škofic Josip, župnik.
Štev. 9.
i) Trata. Poverjenik: Petrovčii Franc.
*Debeljakova hiša v Poljanah. *Ramovš Jernej, župnik v Poljanah. Dolinar Anton, adm. v Lučnah. Hromeč Ivan, župnik v Novi Oselici.
Kregar Franc, župnik v Javorju.
Kromar Ivan, kaplan v Poljanah. Petrovčič Franc, župnik na Trati. Pfajfar Anton, adm. v Leskovici. Pintar Matej, župnik v Stari Oselici. ■f Vakselj Ivan, adm. v Leskovici.
Štev. 2 + 8 = i o.
io. Dekanija Moravče. a) Moravče. Poverjenik: Kajdiz Tomaž.
Hiersche Franc, ekspozit v Vrh-	Kepec Franc, adm. v Češnjicah.
polju.	Lesar Ivan, župnik v Peččh.
Kajdiž Tomaž, dekan in dež. po-	Toman Janko, nadučitelj. slanec. Štev. 5.
b) Zagorje. Poverjenik: Medved Matija.
Adamič Josip, c. kr. okr. tajnik v p. Berčon Anton, c. kr. poštni upravitelj.
Bevčič Ignacij, posestnik. Bregar Josip, posestnik. Bukove Martin, pos. na Toplicah. Cukjati Franc, trg. in posestnik. Čampa Božidar, učitelj. Cerin Josip, učitelj. Eibensteiner Anton, posestnik. Firm Ignacij, rudn. uradnik. Goljmajer Josip, župnik na Vačah. Jankovič Franja, učiteljica. Jerin Leopold, rudn. uradnik. Kolenec Valentin, posestnik. Konšek Franc, pos. na Trojanah. Lisec Rudolf, žel. uradnik.
Mandelj Franc, mizar. Mauer Andrej, posestnik. Medved Matija, trg. in posestnik. Modic Josip, c. kr. poštar. Novak Andrej, usnjar. Pernuš Tomo, upr. dež. naklade. Petrovec Tomo, učitelj v Cetnšeniku. Repič Josip, mizar. Roina Franc, nadučitelj na Vačah. Rožnik Tomaž, kaplan. Sterle Franc, nač. žel. postaje. Ševar Hinko, trg v Moravčah. Šlenc Henrik, trg. v Motniku. Švajger Josip.
Weinberger Franc, rudn. uradnik. Weinberger Pavi, posestnik. Zelnik Josip, župnik v Čemšeniku.
Štev. 33.
n. Dekanija Novo mesto. Poverjenik: Poljanec Ivan.
*Babnik Ivan, župnik v Toplicah. *dr. Gestrin Karol, c. kr. okr.
sod. svetnik. *dr. Vojska Andrej, c. kr. okr.
sod. nadsvetnik v p. * Vrhovec Ivan, c. kr. gimn. profesor.
Benkovič Josip, kap. vikar. Bergant Valentin, župnik v Brusnicah.
Berlec Franc, c. kr. žand. nad-stražnik.
Borštner Josip, župnik v St. Petru.
Čitalnica nžrodna,
dr. Defranceschi Peter, primarij
in okr. zdravnik, dr. Detela Franc, c. kr. gimn.
ravnatelj. Dovič Ivan, župnik v Mirni peči. Einspieler Tomaž, c. kr. okr. sod. tajnik.
Fajdiga Ignacij, c. kr. gimn profesor. Fon Ivan, c. kr. gimn. profesor. Frančiškanski samostan. Frank Rihard, kanonik, dr. Furlan Anton, c. kr. avskultant. Golia Ljudevit, c. kr. okr. sod svetnik.
Grossmann Karol, odv. kandidat. Guzelj Avgust, c. kr. gozd. pristav. Hočevar Josip, kanonik. Jeraj Franc, c. kr. gimn. profesor. Kastelic Franc, trgovec. Kerin Davorin, kaplan v Šmarjeti. Knjižnica gimnazijska. Knjižnica okrajna učiteljska. Krajec Ivan, lastnik tiskarne, dr. Marinko Josip, c. kr. gimn.
profesor in katebet. Medved Anton, kaplan v Mirni peči. Mlakar Anton, kaplan v Toplicah. Mohar Martin, c. kr. vodja sod, pom. uradov.
Novak Matija, adm. v Poljanici. Pec Viljelmina, mestna nadučitelj i ca.
Perko Franc, župan in trgovec. Petelin Martin, c. kr. gimn. profesor. Pintar Luka, c. kr. gimn. profesor. Plevaneč Ivan, župnik v Soteski. Poljanec Ivan, c. kr. gimn. profesor. Porenta Gašpar, kaplan v Stopičah. Porenta Jakob, župnik v Stopičah. Povše Franc, kanonik, dr. Poznik Albin, c. kr. notar, itd. Rohrmann Viljem, vin. učitelj na Grmu.
Skald Otmar, c. kr. okr. živino-
zdravnik. Sladovič pl. Sladoevič Simon, lekarnar.
dr. Slane Karol, odv. in posestnik. Suhač Matej, c. kr. gimn. profesor, dr. Šegula Jakob, odvetnik. Škrlj Milan, velikošolec. dr. Trauner Martin, c. kr. drž.
pravdn, namestnik. Turk o. Efrem, frančiškan. Urh Peter, prošt. Vindišar Viljem, franč. gvardijan. Virbnik Alojzij, c. kr. gimn. profesor. Zgur Anton, župnik pri Beli cerkvi. Stev. 4 + 5 2 = 5 6.
12. Dekanija Postojina.
a) Postojina. Poverjenik: Hofstetter Ivan.
Arko Franc, posestnik.
Brešar Josip, kaplan.
Čitalnica nžrodna.
Ditrich Anton, trgovec.
Gaspari Ferdinand, c. kr. okr.
živinozdravnik. Hofstetter Ivan, dekan in č. kanonik. Jurca Franc, trgovec. Knjižnica okrajna učiteljska, dr. Kotzmuth Julijan, c. kr. okr.
živinozdravnik. Kraigher Alojzij, trgovec.
Kraigher Peter, trgovec. Omahen Gustav, c. kr. notar. Primožič Štefan, učitelj-voditelj. Seber Rihard, lastnik tiskarne. Šola petrazredna ljudska. Thuma Ivan, c. kr. okr. š. nadzornik.
dr. Treo Dragotin, odvetnik. Vičič Friderik, nadžupan , gostilničar in posestnik. Vodopivec Anton, c. kr. poštar.
Štev. i 9.
b) Senožeče. Poverjenik: Okom Ignacij.
*Občina razdrška.
Abram Lavoslav, nadučitelj.
Bežan Matej, c. kr. notar.
Novak Mihael, c. kr. okr. sodnik.
Okom Ignacij, župnik.
Puc Alojzij, župnik v Hrenovicah.
Suša Anton, trgovec.
Suša Franc, posestnik. Škerjanc Ivan, župnik v Vremah. Šola štirirazredna. Trošt Ivo, učitelj na Razdrtem. Zelen Josip, posestnik in dež. poslanec.
Štev. i + 11 = 12.
c) Št. Peter Poverjenik: Zupan Ivan.
*Bohinjec Peter, ekspozit v Trnju. *Bolč Martin, profesor na Ruskem. *Sajovic Ivan, župnik in duh.
svštnik v Slavini. Abram Ivan, kaplan v Košani. Avčin Franc, trgovec v Trnju. Bajec Jakob, kurat v Šmihelu. Čitalnica ndrodna. Dekleva Franc, trgovec v Slavini. Jakš Franc, posestnik. Kalan Mihael, nadučitelj. Korošec Ivan, gost. in posestnik.
Kovač Anton, žel. gostilničar. Križaj Franc, tovarnar. Lavrenčič Andrej, posestnik. Medica Matej, tovarnar. Sajovic Karol, žel. uradnik. Šareč Alojzij, adm. v Suhorju. Šola ljudska.
Spilar Ludovik, pos. sin. Torkar Matija, župnik v Košani. Zabukovec Ivan, kaplan v Slavini. Zupan Ivan, kurat v Št. Petru.
Štev. 3 + 19 = 22.
13. Dekanija Radovljica.
a) Radovljica. Poverjenik: Roblek Aleks.
Avsenik Ivan, gost. in pos. v
Begunjah. Ažman Josip, učitelj na Breznici. Berlic Ivan, župnik v Mošnjah, dr. Bisiak Josip, odvetnik. Bulovec Ivan, trg. in posestnik. Celestina Franc, trgovec v Lescah. Cuderman Ivan, kurat v Begunjah, f Čarman Franc, c. in kr. vojni
kurat v p., itd. na Otoku. Čop Ivan, posestnik v Mostah. Ferk Ernest, c. kr. okr. sodnik. Fuersager Leopold, trgovec. Globočnik Ivan, c. kr. davčni pristav.
Gruden Josip, kaplan v Mošnjah. Homann Friderik, trg. in posestnik. Hudovernik Vinko, obč. tajnik.
Jeglič Egidij, trg. in pos. na Selu. Jurgele Andrej, župan v Mošnjah. Kenda Luka, upr. dež. naklade. Klinar Ivana, gost. in posestnica. Knjižnica lj. šole v Mošnjah. Knjižnica okrajna učiteljska. Korošic Franc, krojač. Košmelj Ivan, župnik v Begunjah. Mulej Franc, trg. in posestnik. Novak Ivan, dekan, itd. Pavlošič Franc, c. kr. poštar. Pogačnik Ivan, mizar in posestnik. Potočnik Tomaž, župnik na Breznici.
Premk Vinko, c. kr. davčni pristav. Resman Ivan, usnjar in posestnik. Roblek Aleks, lekarnar, župan in posestnik.
Rozman Ignacij, nadučitelj v Mošnjah.
Sartori Ivan, stavb, klepar in posestnik.
Simon Karol, učitelj v Lescah. Sittig Teodor, civ. geometer in
posestnik. Smodej Josip, not. kandidat. Stiasny Ludovik, mestni učitelj.
Šusteršič Anton, župan in posestnik
na Lancovem. Tepina Josip, nač. postaje. Teran Ivan, župnik v Ljubnem, dr. Vilfan Janko, odvetnik, dr. Voves Ivan, dež. okr. zdravnik. Vurnik Ivan, podobar in posestnik. Wruss Josip, mestni kaplan. Zavrl Valentin, nadučit. v Begunjah.
Štev. 45.
Bled. Poverjenik: Rus Franc.
vele-
po-
po-
*baron Sch\vegel Josip, posestnik, itd. itd.
Ažman Ivan, župnik in dež. slanec v Gorjah.
Bralno društvo na Bledu.
Bralno društvo v Gorjah.
Droll Katarina, učiteljica.
Hudovernik Anton, gost. in sestnik.
Jakelj Valentin, kurat v Ribnem.
Jan Vincenc, pos. v Gorjah.
Jekler Josip, gostilničar.
Jekler Matej, gost. in posestnik.
Kačar Ivan, župnik na Boh. Beli.
dr. Klimek Emil, zdravnik.
Koblar Josip, kaplan v Gorjah.
Olifčič Friderik, gost. in pos. na Boh. Beli.
Peternel Jakob, župan, gostiln, in
posestnik. Pretnar Jernej, pos. v Zagoricah. Ravnik Jurij, pek. Rus Franc, nadučitelj. Schrey Rihard, c. kr. poštar, itd. Sekovanič Ferdinand, gostilničar. Skumavec Lovro, posestnik v Zg. Lazih.
Sterlč Terezija učiteljica v Gorjah. Trojar Ivan, nadučitelj v p., itd. Vovk Anton, posestnik. Vrhunc Andrej, posestnik. Zirovnik Josip, nadučitelj v Gorjah. Žumer Jakob, župan in posestnik v Gorjah.
Štev. 1 + 26 = 27.
c) Bohinj. Poverjenik: Rihteršič Ivan.
Arh Ivan, župan v Srednji vasi. Bevec Matej, c. kr. poštar na Bistrici.
Finžgar Franc, kaplan na Bistrici. Hodnik Blaž, obč. svetnik v
Srednji vasi. Mencinger Franica, trg. hči na Bistrici.
Piber Ivan, kaplan v Srednji vasi. Ravhekar Josip, obč. tajnik na Bistrici.
Rihteršič Ivan, nadučitelj v Srednji vasi.
Zarnik Matija, župnik v Srednji vasi.
Štev. 9.
<?) Jesenice: Poverjenik: Matjan Jakob.
Aljaž Jakob, župnik na Dovjem. Keršič Ivan, župnik na Jesenicah. Matjan Jakob, kaplan na Jesenicah. Medič Josip, nadučitelj na Jesenicah.
Treven Anton, trg. in posestnik na Savi.
Turk Avgust, župn. na Koroški Beli.
Štev. 6.
d) Kranjska gora. -
-Zlogar Anton, župnik. Andolšek Franc, c. kr. okr. sodnik. Bregar Josip, nadučitelj. Budinek Franc, župan in trgovec. Fertin Ignacij, župnik v Beli peči.
ferjenik: Bregar Josip.
Gorečan Josip, učitelj v Radečah, dr. Kogoj Franc, dež. okr. zdravnik. Kolšek Vinko, c. kr. notar. Pušavec Ivan, c. kr. sod. kancelist. Vrankar Josip, kaplan.
Štev. i + 9 = 10.
e) Kamna
; o r i c a. Poverjenik: pl. Kapp7is Adolf.
*Preša Josip, župnik na Ovsišču. Aljančič Valentin, župnik na Do bravi.
pl. Kappus Adolf, župan, poštar,
gostilničar in posestnik. Korošec Josip, nadučitelj v Kropi.
Lavtižar Franc, učitelj. Lazar Luka, trg in posestnik. Lužar Fortunat, učitelj na Dobravi. Pesjak Mihael, trg. in posestnik. Pogačnik Josip, poštar v Podnartu. Zupan brata, orgij, tvrdka.
Štev. i + 9 = io.
14. Dekanija Ribnica. d) Ribnica. Poverjenik: Povše Martin.
*'Kljunova hiša v Slatniku. *Lesarjeva hiša v Hrovačah. -Lesarjeva hiša v Sušju. *Lovšin Marija, pos. v Jurjevici. Andoljšek Bernard, učitelj v Dragi. Brencč Ivan, župnik pri Sv. Gregorju.
Drobnič Jurij, župan v Sodražici. Fajdiga Franc, trg. v Sodražici. Gruntar Ignacij, c. kr. notar. Jaklič Josip, župnik v Dolenji vasi. Knjižnica čitalniška. Knjižnica okrajna učiteljska. Leiler Franc, not. uradnik.
Levstek Andrej, upr. dež. naklade. Mrhar Josip, trg. v Dolenji vasi. Povšč Martin, dekan, itd. dr. Schiffrer Anton, dež. okr.
zdravnik. Škrabec Mihael, obč. tajnik. Tomšič Štefan, nadučitelj. Turk Pavi, župan v Dragi. Vidic Maks, c. kr. sod. pristav. Višnikar Franc, c. kr. okr. sodnik, itd. Voglar Josip, župnik v Sodražici. Vrbič Mihael, učitelj v Sodražici. Zakrajšek Franc, adm. v Dragi. Zupančič Dragotin, trg. poslovodja. Štev. 4 + 22 = 26.
b) Velike Lašče. Poverjenik: Suflaj Danijel.
Cerar Ivan, učitelj v Škocijanu. Globočnik Janko, c. kr. notar. Hočevar Matija, župan, poštar in
posestnik. Kosec Jernej, župnik v Škocijanu. Lavtižar Mihael, župnik na Robu.
Rihar Matej, kaplan. Sušnik Franc, sod. sluga. Škofic Josip, c. kr. sod. pristav. Šutlaj Danijel, c. kr. dež. sod. svetnik.
Štev. 9.
c) D o b r e p o 1 j e. Poverjenik : Jaklič Franc.
Arko Ivana, učiteljica.
Bralno društvo.
Hudovernik Matija, nadučitelj.
Jaklič Franc, učitelj.
Klavs Ivan, cestar v Podgorici.
Petrič Matija, učitelj v Strugah.
Pokora Jakob, kaplan. Prijatel Matija, župnik v Strugah. Ramovš Andrej, župnik. Šola ljudska.
Tiselj Ivan, pos. v Zdenski vasi. Traven Franc, kaplan.
Štev. 12.
15. Dekanija Črnomelj. a) Črnomelj. Poverjenik: Kupljen Anton.
*Koenig Jurij, župnik na Vinici. *Stariha Jakob, dekan v p. Čitalnica n&rodna na Vinici. Juvanec Franc, učitelj na Vrhu. Kadunec Matija, adm. v Preloki. dr. Kaisersberger A., c. kr. okr.
zdravnik. Karlin Jurij, mestni kaplan. Knific Josip, beneficijat. Knjižnica okrajna učiteljska. Kramarič Josip, župnik na Vrhu. Kune Avgust, posestnik. Kupljen Anton, c. kr. notar in posestnik.
Lapajne Štefan, c. kr. okr. komisar. Mohar Peter, župnik v Dragatušu. Pristov Ivan, mestni kaplan. Režek Peter, župnik v Starem trgu. j Rihar Josip, c. kr. vi. tajnik in
vodja okr. glavarstva, dr. Rupnik Ivan, c. kr. davčni
nadzornik. Schweiger Janko, posestnik. Šašelj Ivan, župnik v Adlešičih. f Šmid Anton, kaplan na Vinici. Šola farna v Starem trgu. Volk Ivan, kaplan v Starem trgu. Štev. 2 + 21 = 23.
b) Metlika. Poverjenik: Navratil Anton.
Aleš Anton, dekan v Semiču. Cešarek Franc, mestni kaplan. Čitalnica ndrodna. Dovgan Franc, prošt n. reda. Guštin Franc, posestnik. Hayne Edvard, c. kr. davkar. Klemenčič Mihael, kaplan v Semiču.
dr. Košenina Peter, dež. okr.
zdravnik. Nadrah Ignacij, mestni kaplan. Navratil Anton, zasebnik. Ogrin Peter, župnik na Suhoru. Pavlin Anton, kaplan v Semiču.
Premer Ignacij, posestnik.
Prosenik Anton, trgovec.
Romč Josip, župnik n. reda v Podzemlju.
Schweiger Franc, župnik in dež. poslanec na Radovici.
Stajer Franc, c. kr. notar in posestnik.
Šola ljudska v Semiču.
Šola mestna v Metliki.
Šumer Jurij, c. kr. sod. pristav.
Vidovič Anton, župnik v Kamenju.
Vukšinič Davorin, uradnik.
Štev. 2 2.
16. Dekanija Šmarije. a) Šmarije. Poverjenik: Drobnii Andrej.
Babšek Ivan, trg. in posestnik. Borštnik Ivan, nadučitelj. Drobnič Andrej, dekan. Mali Anton, župnik v Javoru. Marešič Franc, župnik v Lipoglavu. Medved Anton, kaplan.
Novak Josip, župnik v Žalni. Ogorelec Vinko, gost. in posestnik
v Škofeljci. Pipan Andrej, župnik na Polici. Sitar Matej, župnik v Št. Jurju. Zakrajšek Janko, kaplan.
Štev. 11.
Z a t i č i n a. Poverjenik: Jenčič Alojzij.
Čebašek Ivan, kaplan v Št. Vidu. Dostal Josip, kaplan v Višnji gori. Jaklič Štefan, župnik v Št. Vidu. Jenčič Alojzij, c. kr. dež. sod. svetnik.
Končina Ivan, trg. in posestnik v
Gorenji vasi. Korber Mihael, not. kandidat.
dr. Mauring Ivan, kaplan v Št.Vidu. Pirnat Stanko, c. kr. notar, dr. Podobnik Franc, odv. kandidat
in posestnik. Pristov Simon, benef. v Št. Vidu. Verbič Josip, učitelj v Višnji gori. Zdražba Ivan, župnik v p. v Višnji gori.
Štev. 12.
17. Dekanija Trebnje. d) Trebnje. Poverjenik: Nagode Ivan.
Avsec Franc, kaplan. Bralno društvo.
Hofer Karol, župnik v Čatežu. Jarc Franc, župnik na Mirni. Klobučar Anton, c. kr. okr. sodnik. Mervec Ivan, župnik v Št. Rupertu. Miklavčič Zalika, c. kr. poštarica pri Sv. Križu.
Nagod<§ Ivan, administrator. Pavlin Alojzij, posestnik. Pehani Friderik, učitelj. Ruprecht Janko, lekarnar. Semen Karol, c. kr. davčni kontrolor. Sila Ignacij, posestnik.
Štev. 13.
b) Mokronog. Poverjenik: Ravnikar Jernej.
Barbo Mihael, župnik v Trebelnem. Bralno društvo.
Čadež Anton, kaplan pri Sv. Trojici. Grčar Josip, župnik pri Sv. Trojici. Majcen Ignacij, posestnik. Penca Milka, pos. hči. Pogačar Josip, c. kr. sod. kancelist.
Ravnikar Jernej, nadučitelj. Rohrmann Josip, not. kandidat. Rozina Viktor, c. kr. notar. Starič Josip, c. kr, okr. sodnik. Šašelj Karol, župan in posestnik. Šircelj Rozalija, trg. soproga. Vohinc Edvard, učitelj.
Štev. 14.
18. Dekanija Trnovo. Poverjenik: Vesel Ivan.
*Brinšek Ivan, trg. v Trnovem. *Česnik Jurij, trg. v Knežaku. *Domicelj Alojzij, trg. v Zagorju. 'vJenko Skender, trg. v Trnovem. *Valenčič Ivan, pos., itd. vTrnovem. *Vesel Ivan, dekan v Trnovem. Bile Ivan, duhoven v p. Bralno društvo v Zagorju. Domladiš Anton, posestnik.
Judnič Davorin, učitelj. Križaj Nikolaj, župnik na Premu. Rahnč Janko, c. kr. notar. Rudolf Alojzij, kaplan. Strnad Ivan, župnik v Knežaku. Štukelj Josip, zas. uradnik. Tomšič Ivan, posestnik. Tomšič Josip, posestnik. Zamik Martin, nadučitelj.
Štev. 6 + 12 = 18.
19. Dekanija Vipava. P<
*Erjavec Matija, dekan, itd. *Kavčič Franc, c. kr. poštar in
posestnik v Št. Vidu. *Nakus Josip, župnik v p., itd. Arko Mihael, župnik v Šturiju. Božič Ivan, posestnik v Podragi. Čitalnica v Podragi. Čitalnica v Vipavi. Dejak Hinko, župnik v Vrhpolju. Demšar Ivan, župnik v St. Vidu. Habč Josip, pos. na Gočah. Hladnik Ivan, župnik na Gočah. Illowsky Albin, adm. na Lozicah. dr. Kenda Josip, dež. okr. zdravnik.
erjenik: Erjavec Matija.
Klobus Valentin, župnik na Slapu. Koželj Mihael, župnik na Podkraju. grof Lanthieri Karol, graščak, itd. Lavrenčič Matej, posestnik in dež.
poslanec na Vrhpolju. Mikš Ivan, župnik na Planini. Nabergoj Ivan, pos. v Ložah. Primožič Jernej, župnik v Vrabčah. Rajčevič Franc, kaplan v Vipavi. Rudolf Ivan, učitelj v Vrabčah. Semenič Ivan, pos. v Podragi. Silvester Franc, trgovec v Vipavi. Skvarča Ivan, župnik v Budanjah. Tekster Konrad, župnik na Golu. Štev. 3 + 23 = 26.
20. Dekanija Vrhnika. a) Vrhnika. Poverjenik: Jelovsek Gabrijel.
*Kotnikova hiša v Verdu. Brilej Martin, trgovec. Čitalnica ndrodna. Dolinar Franc, župnik v Horjulu. Gruden Ivan, c. kr. davkar v p., itd. Jelovsek Feliks, posestnik. Jelovšek Gabrijel, trgovec, župan,
dež. poslanec in posestnik. Jemec Anton, župnik v Podlipi. Kat. društvo rok. pomočnikov. Kavčič Josip, c. kr. davčni kontrolor
Kobal Bogdan, c. kr. okr. sodnik. Kočevar Franc, posestnik. Komotar Anton, c. kr. notar. Košir Franc, kaplan. Kumer Franc, dekan. Laznik Josip, župnik v Polh. gradcu. Lenarčič Josip , veleposestnik, tovarnar in dež poslanec. Levstik Vinko, nadučitelj. Marčič Valentin, kaplan v Polh. gradcu.
dr. Marolt Janko, dež. okr. zdravnik.
Oblak Matej, klepar in posestnik. Ogrin Simon, akad. slikar in posestnik.
Primožič Leopold, not. uradnik, dr. Rogina Anton, c. kr. sod. pristav.
Skvarča Ivan, posestnik. Smolnikar Luka, kaplan, f Sega Ivan, župnik v Podlipi. Tomšič Ivan, mizar in posestnik. Vidic Ivana, učiteljica. Vonča Anton, kurat v Belkah.
Štev. i + 29 = 30.
b) Borovnica. Poverjenik: Oblak Ivan.
*Oblak Ivan, župnik. Bernik Franc, kaplan. Kranjc Ivan, trg. pomočnik. Kržič Uršula, posestnica. Majaron Ivan, trg. in pos. sin.
Papler Franc, nadučitelj. Pire Avgust, učitelj. Podobnik Ignacij, župnik v Preserju. Rozman Jurij, župnik v Rakitni. Švigelj Franc, posestnik.
Štev. 1 + 9 = 10.
c) Logatec. Poverjenik: Sega Ivan.
Bergant Lovro, župnik.
Bralno društvo dolenjelogaško.
de Gleria Anton, trgovec.
Knjižnica okrajna učiteljska.
Lapuch Josip, zasebnik.
Levičnik Valentin, c. kr. višji davčni nadzornik.
Majdič Franc, c. kr. okr. živinozdravnik.
Možina Ivan, župnik v Rovtih.
Mulley Adolf, c. kr. poštar in posestnik.
Mušič Ivan, c. kr. davčni pristav.
Nadilo Avgust, zasebnik. Petrič Martin, župan in posestnik. Ravnihar Aleksander, c. kr. sod. pristav.
Sakser Ivan, župnik v Hotederšici. Sežun Alojzij, učitelj v Rovtih. Sicherl Ivan, župan, trgovec in
posestnik. Smole Josip, trg. in posestnik. Šega Ivan, učitelj. Sola ljudska dolenjelogaška. Tollazzi Tomaž, trg. in posestnik. Turk Josip, nadučitelj.
Štev. 2i.
21. Dekanija Žužemperk. Poverjenik: Tavčar Mihael.
*"Štrucelj Jurij, c. kr. sod. svetnik, dr. Bežek Rupert, c. kr. notar. Bralno društvo.
Ključevšček Ignacij, župnik v Šmi-helu.
Lavrič Josip, župnik v Ambrusu.
Pehani Josip, posestnik.
Prpar Franc, župnik v Zagradcu.
Senčar Josip, c. kr. sod. pristav. Štrukelj Ivan, kaplan na Krki. Tavčar Mihael, dekan. Zbašnik Franc, župnik v Hinjah. Zupančič Ivan, župnik v Topli rebri.
Žagar Josip, kaplan v Hinjah.
Štev. 1 -f- 12 = 13.
II. Lavantinska škofija.
Dekanija Bistrica Slovenska. Poverjenik: Hajsek Anton.
*Hajšek Anton, dekan, itd. *Ratej Franc, c. kr. notar. *dr. Vošnjak Josip, dež. primarij
v p. in posestnik. Bizjak Vinko, župnik v Laporju. Borsečnik Anton, župnik na Zg. Polskavi.
Brezovšek Martin, župnik pri Sv.
Martinu. Brinar Josip, učitelj. Cene Gašpar, župnik v Crešnjevcu. Cilenšek Blaž, župnik v Manjš-bregu.
Druzovič Henrik, učitelj v Poli-čanah.
Hebar Franc, župnik v Studenicah. Hrašovec Henrik, kaplan pri Sv. Martinu.
Hytrek Adolf, spiritual v Studenicah.
Koropec Janko, učitelj v Studenicah.
Kovačič Franc, adm. na Sp. Polskavi.
Lajnšič Anton, kaplan v 1'oličanah. dr. Lemež Urban, odvetnik. Lenart Ivan, župnik v Poličanah. Lendovšek Mihael, župnik, itd. v-
Makolah. Mahor Feliks, učitelj v Makolah. Pintarič Anton, kaplan v Makolah. Stanjko Ivan, župnik v Tinjah. Svetlin Josip, nadučitelj v Makolah. Trstenjak Ernest, kaplan. Vaclavik Robert, kaplan. Vodenik Simon, učitelj. Wenig Karol, kaplan v Laporju. Zekar Martin, kaplan v Manjš-bregu.
Štev. 3 + 25 = 28.
2. Dekanija Braslovče. d) Vransko. Poverjenik : Schzvenlner Karol.
*Podružnica kmetijska. *dr. Vrečko Andrej, c. kr. gimn. profesor (knjige okr. učit. knjižnici).
Bralno društvo pri Št. Jurju. Čitalnica ndrodna. Gršak Vinko, župnik. Kolarič Josip, župnik na Paki.
Kranjc Josip, kaplan. Križnik Gašpar, pos. v Motniku. Lipež Viktor, kr. gimn. ravnatelj v p. Prislan Franc, pos. v Parižlah. Sch\ventner Karol, župan, itd. Sijanec Franc, nadučitelj v Št. Jurju.
Zdolšek Franc, župnik v St. Turju. Štev. 2 -j- ti — 13.
b) Št. Pavi. Poverjenik: Vi die Josip.
Bralno društvo.
Cimperšek Marica, učiteljica.
Kavčič Matej, učitelj v Reki.
Klemen Franc, knjigovodja.
Kocuvan Anton, knjigovodja.
Plešnik Mihael, župnik.
Sadnik Julij, učitelj in posestnik.
Širca Josip, župan in trgovec v Žalcu.
Vidic Franc, stud. phil. Vidic Josip, nadučitelj. Zanier Adela, velepos. hči. Zotter Janko, nadučitelj v Gomilski.
Štev. 12. 23*
3. Dekanija Celje. a) Celje. Poverjenik: Ogradi Franc.
*dr. Babnik Miroslav, odvetnik.
*Citalnica narodna.
*Krušič Ivan, c. kr. gimn. prof.
v p. itd. *Občina teharska. ♦Ogradi Frafic, opat, itd. *Rančigaj Anton, mestni kaplan. *dr. Sernec Josip, odvetnik, dež.
poslanec in posestnik. *Vošnjak Mihael, posestnik , drž,
in dež. poslanec, itd. *Žuža Ivan, zasebnik. Atteneder Josip, n. propovednik
in katehet. Baš Lovro, c. kr. notar, itd. Bovha Ivan, zas. uradnik, dr. Brenčič Alojzij, odvetnik, dr. Dečko Ivan, odvetnik in dež.
poslanec. Detiček Jurij, c. kr. notar, dr. Filipič Ludovik, odvetnik, dr. Gelingsheim Karol, c. kr. okr. sod. pristav.
Gril Matej, zas. uradnik, dr. Hrašovec Jurij, odvetnik. Hribar Dragotin, lastnik tiskarne. Irgl Franc, mestni vikar, dr. Janežič Franc, c. kr. gimn.
veroučitelj. Kardinar Josip, gimn. katehet. Knjižnica gimnazijska. Knjižnica kapucinska. Kosi Anton, c. kr. gimn. profesor. Kostič Peter, trg. poslovodja. Krušič Franc, stud. med. Lončar Franc, tajnik posojilnice. Matič Josip, trgovec, dr. Mohorič Franc, c. kr. avskul-tant.
dr. Oblak Vatroslav, docent. Pavline Dragotin, zas. uradnik, dr. Pipuš Radoslav, odv. kandidat. Virant Anton, trgovec. Vodstvo zas. dekliške šole. dr. Vrečko Josip, odvetnik, itd.
b) Žalec. Poverjenik: Petritek Anton.
*Arzenšek Matija, župnik v Grižah. *Janežič Jakob, tovarnar v Grižah. *Lipold Franc, posestnik. Gunčer Josip, kaplan. Hausenbichler Ivan, trg. in posestnik. Kač Ivan, obč. tajnik. Klemenčič Josip, učitelj v Galiciji. Kordiš Terezija, učiteljica.
Koren Matija, župnik. Medved Martin, kaplan v Teharjih. Nidorfer Franc, tovarnar v Vrbju. Osenjak Martin, kaplan. Petriček Anton, učitelj. Roblek Franc, posestnik. Sirca Ernest, posestnik v Grižah. Učiteljsko okrajno društvo. Ulčnik Martin, kaplan v Grižah. Štev. 3 + 14=17.
4. Dekanija Dravsko polje. Poverjenik: Hirti Franc.
*Sorglechner Josip, župnik	v Cir- Bralno društvo v Framu.
kovcah.	Bralno društvo v Št. Janžu.
*Stranjšak Martin, dekan,	itd. v Golob Andrej, učitelj pri Sv. Marjeti. Hočah. Hirti Franc, župnik v Slivnici.
Hren Anton, nadučitelj pri Sv. Janžu.
Karničnik Vinko, učitelj v Slivnici. Lekše Franc, kaplan v Cirkovcah. Mlasko Josip, kaplan pri Sv. Janžu. Peče Ivan, c. kr. žand. vodja v Črni.
Pestevšek Karol, nadučitelj v Slivnici.
Pučelik Miroslav, učitelj v Framu. Rath Franc, župnik , itd. pri Sv.
Lovrencu. Sattler Josip, župnik v Črni. Toman Ivan, kaplan v Slivnici.
Štev. 2 + 14 = 16.
5. Dekanija Gornji grad.
a) Gornji grad. Poverjenik: Dovnik Franc.
župnik pri Sv.
*I)ovnik Franc, dekan, itd. Dekorti Josip, župnik na Ljubnem. Germel Kristijan, gostiln, v Solčavi. Kitak Jakob, kaplan v Ljubnem. Kocbek Franc, nadučitelj. Repolusk • Golob Mirko, kaplan v Lučah.
Rodošek Anton,
Martinu. Strnad Anton, posestnik. Svetina Anton, c. kr. notar župan.
Šmid Miloš, župnik v Solčavi. Vurkelc Jernej, kaplan.
Štev. 1 + 10=11.
U) Mozirje. Poverjenik: Praprotnik Franc.
Čitalnica narodna. Goričar Lavoslav, posestnik. Lipold Ivan, posestnik. Lipold Marko Josip, posestnik. Medvešek Ivan, kaplan.
Pirš Josip, posestnik. Plaper Ljudmila, učiteljica. Praprotnik Franc, nadučitelj. Šola ljudska.
Štev. 9.
c) Rečica. Poverjenik: Lorbcr Franc.
*Strnad Matija, župnik. Kresnik Peter, učitelj na Gorici. Lorber Franc, učitelj. Pivec Štefan, kaplan.
Šola ljudska na Gorici. Šola ljudska na Rečici. Turnšek Anton, trg. in posestnik.
Štev. 1 + 6 = 7.
6. Dekanija Jarenina. Poverjenik: Flek Josip.
*Vagaja o. Rudolf, župnik v Svičini. Cinglak Jakob, kaplan pri Sv. Iliju. Črnko Jernej, učitelj pri Sv. Jurju. Fišer Anton, župnik pri Sv. Jakobu. Flek Josip, dekan. Janežič Rudolf, kaplan. Kelemina Matija, župnik pri Sv. Iliju. Meznarič Matej, kaplan.
Pavec o. Ivan, župnik pri Sv. Jurju. Postružnik Anton, kaplan pri Sv. Jakobu.
Rešek o. Henrik, kap. in oskrbnik. Slekovec Josip, nadučitelj. Spricaj Ivan, učitelj pri Sv. Marjeti. Zabukovšek Anton, učitelj pri Sv. Marjeti.
Štev. 1 + 13 = 14.
7. Dekanija Konjice.
*Bezenšek Jurij, župnik v Čadramu. *Knjižnica nadžupnijska. *Kovač Josip, pos. v Žrečah. Janžekovič Vid, kaplan v Čadramu. Kapus Armin, župnik v Skomrih. Kukovič Friderik, kaplan v Konjicah.
Lednik Anton, župnik v Ločah.
Poverjenik : Voh Jernej.
Ogorevc Martin, trgovec.
dr. Poček Franc, c. kr. sod. pristav.
Prus Rička, zasebnica.
Rožanc Dragotin, učitelj v Spitaliču.
dr. Rudolf Ivan, odvetnik.
Šepič Ivan, župan.
Soba Alojzij, kaplan.
Voh Jernej, dekan.
Štev. 3 -f- 12 = 15
8. Dekanija Kozje. Poverjenik: Bosimi Ivan.
*Knjižnica okrajna učiteljska. *dr. Lipold Ivan, župnik in dež.
poslanec pri Sv. Petru. *Škerbec Martin, provizor na
Planini. Bosina Ivan, dekan, itd. Fekonja Andrej, župnik na Bučah. Fischer Andrej, župnik v Zagorju. Kokelj Alojzij, kaplan. Kukovič Blaž, župnik v Dobjem.
dr. Rausch Franc, odvetnik.
Ribar Anton, župnik pri Sv.Vidu.
Rom Ignacij, župnik v Podčetrtku.
Šetinc Franc, nadučitelj na Pre-vorju.
Tomažič Marko, provizor v Pil-štajnu.
Vogrinc Valentin, provizor v Pod-sredi.
Vtičar Jurij, župnik na Prevorju.
Stev.
+ 12 = 15-
9-
Dekanija Laški trg. Poverjenik : Žuša Ivan.
Bralno društvo.
Dimnik Ivan, pos. v Trbovljah. Elsbacher Andrej, trgovec. Erjavec Peter, župnik v Trbovljah. Fischer Anton, župnik na Dolu. Gregorc Vsevlad, kaplan v Trbovljah.
Hvaleč Matej, obč. tajnik v Jurij-kloštru.
Knaflič Radoslav, nadučitelj v Št.
Lenartu, dr. Kolšek Josip, odvetnik.
Krajni šolski svet na Razborju
Roš Ferdinand, velepos. v Hrastniku.
Smolč Jakob, župnik pri Sv. Miklavžu.
Tertinek Matej, kaplan pri Sv. Rupertu.
Veternik Anton, kaplan v Trbovljah.
Vidovič Jakob, župnik v St. Lenartu.
Žuža Ivan, dr. c. p., konz. svetnik, dekan in nadžupnik.
Štev. 16.
10.
Dekanija Št. Lenart. Poverjenik: Jurčič Josip.
*Lapuh Martin, župnik pri Sv. Barbari.
*Zmazek Franc, župnik pri Sv. Benediktu.
*Župnija sv. Bolfenka (po pokojnem dr. Jos. Muršcu). Cerjak Franc, kaplan pri Sv. Benediktu.
Čemažar Ivan, kaplan. Janžekovič Josip, kaplan pri Sv.
Rupertu. Jurčič Josip, dekan. Kronvogel Josip, c. kr. sod. pristav. Lesnika Mihael, nadučitelj pri Sv. Ani.
Pajtler Janko, župnik pri Sv. Rupertu.
Rajh Ivan, nadučitelj pri Sv. Bol-fenku.
Rop Josip, not. uradnik.
Sinko Josip, župnik pri Sv. Bol-fenku.
Strnad Marica, učiteljica pri Sv. Ani. dr. Suhač Anton, župnik pri Sv. Ani.
Sijanec Alojzij, župnik pri Negovi. Sijanec Anton, kaplan pri Sv. Jurju. Vindiš Jakob, kaplan pri Sv. Ani. Vraz Anton, župnik pri Sv. Antonu. Zemljič Valentin, pos. sin pri Sv. Ani.
Štev. 3 + 17 = 20.
11. Dekanija Ljutomer. a) Ljutomer. Poverjenik: Skuhala Ivan.
*Skuhala Ivan, dekan, itd. Bohanec Ivan, župnik v Svetinjah. BončaBlaž, c. kr. okr. živinozdravnik. Božič Anton, posestnik v Rado-slavcih.
Bralno društvo v Cezanjevcih. Bralno društvo na Cvenu. Bralno društvo pri Sv. Križu. Bralno društvo pri Mali nedelji. Bralno društvo v Veržeju. Brglez Franc, kaplan. Canjko Franc, nadučitelj pri Sv. Duhu.
Cvahte Simon, nadučitelj pri Mali
Nedelji. Čitalnica ndrodna. Erjavec Anton, tržan. dr. Farkaš Ivan, zdravnik. Herzog Anton, učitelj pri Sv. Križu. Ivančič Josip, c. kr. davčni kontrolor.
Janžekovič Lovro, župnik v Veržeju. Karba Ivan, učitelj, Kat. br. društvo pri Sv. Antonu. Kralj Ivan, pos. v Uijaševcih.
Kukovec Ivan, posestnik, itd. Lacko Anton, župnik pri Sv. Križu, dr. Le bar Josip, zdravnik pri Sv. Križu.
dr. Mihalič Anton, zdravnik. Mursa Josip, pos. na Krapju. Ozmec Josip, kapla«. Pušenjak Ivan, učitelj pri Sv. Križu. Pušenjak Tomaž, nadučitelj na Cvenu.
Razlag Ernestina, učiteljica, dr. Rosina Franc, odvetnik. Schneider Franc, nadučitelj v Cezanjevcih. Sršen Franc, trgovec. Sijanec Miroslav, učitelj na Cvenu. Slamberger Anton, c. kr. notar. Šoštarič Ferdinand, župnik pri
Mali nedelji. Vavpotič Ivan, gostilničar. Vrščaj Ivan, učitelj. Weixl Josip, kaplan pri Sv. Križu. Zacherl Franc, učitelj pri Mali nedelji.
Štev. 1 + 39 — 40.
b) Radgona. Poverjenik: Ploj Oton.
*Meško Martin, župnik pri Kapeli. Benko Josip, učitelj pri Sv. Jurju. Belšak Anton, župnik pri Sv. Petru. Bralno društvo pri Kapeli.
Bralno društvo pri Sv. Jurju. Bralno društvo v Zg. Radgoni. Frangež Jernej, kaplan pri Kapeli. Kobinšak Henrik, not. uradnik. Kocmut Franc, učitelj pri Sv. Jurju. Košar Jakob, kaplan pri Sv. Petru.
Moravec Franc, kaplan pri Sv. Petru.
Pernat Jernej, kaplan pri Sv. Jurju. Ploj Oton, c. kr. notar v Radgoni. Senčar Franc, trgovec pri Sv. Jurju. Vozlič Leopold, kaplan v Radgoni. Štev. i + 14 = 15.
12. Dekanija Maribor pri Dr
*Bohinec Jakob, st. kanonik in
župnik. *Citalnica nžrodna. *dr. Dominkuš Ferdinand, odvetnik, itd.
*Ferk Feliks, zdravnik in posestnik. *dr. Glančnik Jernej, odvetnik, itd. *Knjižnica gimnazijska. *Knjižnica semeniška. *Majciger Ivan, c. kr. gimn. profesor.
*dr. Napotnik Mihael, knezoškof, itd. *Orožen Ignacij, st. prošt, itd. *dr. Pajek Josip, st. kanonik. *dr. Radaj Franc, c. kr. notar, itd. *dr. Sernec Janko, odvetnik, itd. dr. Bezijak Janko, c. kr. učit. profesor.
Bratušek Franc, bogoslovec. Cestnik Anton, stolni vikar. Ciuha Ferdinand, bogoslovec. Čižek Josip, predmestni kaplan. Dolenc Franc, trgovec, dr. Feuš Franc, sem. profesor. Fink Radoslav, bogoslovec. Fistravec Josip, c. kr. vadn. učitelj. Gomilšak Franc, bogoslovec. Goričnik Simon, c. kr. fin. svštnik. Gosak Franc, bogoslovec. Grobelšek Ivan, bogoslovec. Haubenreich Alojzij, knezošk. rač.
revident. Herg Lovro, inf. st. dekan. Horvat Miroslav, bogoslovec. Hribovšek Karol, sem. ravnatelj, kanonik, itd.
vi. Poverjenik: Majciger Ivan.
Hudovernik Ludovik, st. vikar, itd. Jentl Bernard, prokurist. Jerovšek Anton, bogoslovec. Kapler Ivan, župnik pri Sv. Križu. Kavčič Jakob, gimn. veroučitelj. Knjižnica c. kr. učiteljišča. Knol Adolf, bogoslovec. Kolarič Anton, bogoslovec. Koprivnik Ivan, c. kr. učit. profesor. Korošec Anton, bogoslovec. Korošec Franc, sem. prefekt. Košan Janko, c. kr. gimn. profesor. Kozoderc Ivan, bogoslovec. Kranjc Davorin, bogoslovec. dr. Križanič Ivan, kanonik in profesor.
Krošelj Franc, bogoslovec. Kruljec Franc, bogoslovec. Kurnik Ivan, bogoslovec. Lavtar Luka, c. kr. učit. profesor. Lorbek Ivan, bogoslovec. Lovrenko Franc, bogoslovec. Majcen Gabrijel, c. kr. vadn. učitelj. Majcen Josip, knezošk. tajnik. Markošek Ivan, bogoslovec. Matek Blaž, c. kr. gimn. profesor, dr. Medved Anton, c. kr. gimn profesor.
dr. Meško Alojzij, sem. profesor. Miklošič Ivan, c. kr.vadn. učitelj v p. dr. Mlakar Ivan, vodja dij. semenišča, st. kanonik in sem. profesor. (2 izt.) Nerat Mihael, nadučitelj in urednik. Pokorn Ignacij, c. kr. gimn. profesor. Poplatnik Josip, bogoslovec.
Potokar Budislav, bogoslovec. Požar Alfonz, bogoslovec. Robič Franc, drž. poslanec in posestnik. Rožman Ivan, bogoslovec. Schreiner Franc, bogoslovec. Schreiner Henrik, c. kr. učit. ravnatelj.
Simonič Franc, st. kaplan. Skerbs Roman, bogoslovec. Slana Franc, bogoslovec. Stanič Josip, not. kandidat. Stegenšek Avgust, bogoslovec. dr. Stornik Peter, c. kr. gimn.
ravnatelj. Sanda Ivan, bogoslovec. Šolske sestre. Šorn Anton, bogoslovec.
Šribar Josip, bogoslovec. Štrakl Matej, st. vikar. Tajek Jakob, c. in kr.voj. kaplan, itd. Toplak Franc, bogoslovec. Tomažič Janko. Topolnik Ivan, bogoslovec. Vodošek Josip, bogoslovec. dr. Vovšek Franc, c. kr. dež. sod. svetnik.
Vreze Ivo, st. vikar in katehet. Zemljič Matija, bogoslovec. Zidanšek Josip, sem. profesor in
podvodja dij. semenišča. Zorko Melhijor, bogoslovec. Zver Alojzij, c. kr. kazn. duhovnik. Žičkar Marko, bogoslovec. Žitek Josip, dež. gimn. profesor v p. Štev. 13 + 80 = 93.
13. Dekanija Maribor za Dravo.
a) Ruše. Poverjenik: Wurser Matija.
Bralno društvo.
Grizold Franc, pos. na Smolniku. Hleb Luka, pos. na Smolniku. Lasbaher Josip, nadučitelj. Lesjak Martin, učitelj. Lichtenvvallner Matija, učitelj.
Novak Franc, gostilničar. Sernc Josip, pos. sin na Smolniku. Šijanec Alojzij, kaplan. \Vurzer Matija, župnik. Zupanič Jakob, župnik v Št. (Jžbaltu.
Stev. u.
b) D. M. v Puščavi. Poverjenik: Kor man Josip.
*Sovič Josip, župnik pri Sv. Lovrencu.
dr. Glaser Ivan, odv. kandidat. Grušovnik Adam, župnik.
Hauptman Andrej, pos. na Ruti. Korman Josip, pos. sin na Kumenu. Korman Peter, pos. v Cinžatu. Witzman Franc, učitelj v Ribnici.
Štev. 1 + 6 = 7.
14. Dekanija Marnberg1. Poverjenik: Munda Jakob.
Arzenšek Alojzij, župnik vTrbonjah. Hecl Avgust, dekan. Keček Andrej, provizor v Breznem. Kocbek Martin, c. kr. notar. Kol ar Anton, kaplan.
Marinič Jakob, župnik na Soboti. Munda Jakob, c. kr. dež. sod. svetnik. Slavič Franc, župnik na Muti. Zagajšek Josip, župnik na Muti. Žmavc Jurij, župnik na Remšniku.
Štev. 1 o.
15. Dekanija Nova cerkev. Poverjenik: dr. Gregorec Lavoslav.
*Gajšek Karo], dekan, itd. na Doberni.
*dr. Gregorec Lavoslav, kanonik,
drž. in dež. poslanec, itd. *Kos Alojzij, župnik v Šmartinu.
Bralno društvo na Doberni. Skorjanec Matija, kaplan v Vitanju Vodušek Andrej, župnik v Vojniku. Zičkar Josip, župnik v Vitanju, dr. Žižek Anton, zdravnik v Vojniku.
Štev. 3 + 5=8.
16. Dekanija Ptuj. Poverjenik: Cilenšek Martin.
*Meško Jakob, župnik in duh.
svetnik pri Sv. Lovrencu. *TopIjak Josip, posestnik. *Trstenjak Jakob, župnik, itd. pri
Sv. Marjeti *Zelenik Josip, pos. pri Sv. Urbanu. Alekšič o. Fidelij, em. gvardijan. Bralno društvo pri Sv. Andražu, dr. Brumen Anton, odvetnik. Cilenšek Martin, dež. gimn. profesor. Črnko Marko, mestni vikar, dr. Čuček Josip, odvetnik. Gregorič Anton, posestnik. Grobelnik o. Dominik, kaplan pri
Sv. Trojici, dr. Horvat Tomaž, odvetnik. Hržič Josip, prošt, itd. Kavkler Ivan, nadučitelj. Koser Maks, c. kr. notar. Kukovič Anton, učitelj na Polenšaku. f Kunstek Luka, dež. gimn. profesor. Majcen Ferdo, dež. gimn. veroučitelj. Maršič Karol, nadučitelj pri Sv. Lovrencu.
Oschgan Simon, c. kr. notar. Pavlinič Marko, posestnik. Pečar Srečko, učitelj pri Sv. Lovrencu.
dr. Ploj Jakob, odvetnik. Pulko Valentin, učitelj pri Sv. Marjeti.
dr. Schififrer Ivan, c. in kr. polk.
zdravnik. Sedlaček Jan, pos. knjigovodja. Slekovec Matej, župnik pri Sv. Marku.
Strelec Ivan, nadučitelj pri Sv.
Andražu. Suhar Franc, mestni učitelj. Svet o. Alfonz, min. kaplan. Šalamon Franc, mestni kaplan. Šuta Alojzij, kaplan pri Sv. Marjeti. Učit. društvo ptujskega okraja. Vrunkar Radoslav, učitelj pri Sv. Vidu.
Zopf Franc, mestni učitelj. Zupančič Karol, mestni učitelj.
Štev. 4 + 33 = 37.
17. Rogatec. Poverjenik: Tombah Josip.
*Knjižnica okrajna učiteljska. *Vraz Ivan, župnik pri Sv. Florijanu. Bratkovič Kazimir, c. kr. notar. Cerjak Josip, kaplan. Cilenšek Alojzij, župnik v Stopercah. Lah Davorin, kaplan pri Sv. Hemi. Merkuš Anton, župnik v Žitalah.
Orožen Škender, c. kr. davčni
kontrolor. Pavlin Alojzij, živinozdravnik. Roškar Davorin, kaplan pri Sv. Križu.
Rozman Vekoslav, kaplan v Ko-strivnici.
Rupnik Ivan, učitelj v Žitalah. Tombah Josip, dekan, itd. Trafenik Luka, nadučitelj pri Sv. Florijanu.
Višnar Franc, kaplan pri Sv. Križu.
Štev. 2 + 13 — 15.
18. Dekanija Šaleška dolina. Poverjenik: Kačii Ivan.
Kačič Ivan, c. kr. notar.
Aškerc Anton, kaplan v Skalah. Brinšek Ivan, učitelj v Šoštajnu. Cizej Franc, župnik pri Sv. Martinu. Čitalnica šaleška.
Frece Matija, župnik v Belili vodah. Govedič Ivan, župnik v Šoštajnu. Ješe Ivan, c. kr. zetnlj. knjigovodja.
Kranjc Ivan, veleposestnik v Št. Iliju.
Mihelič Josip, C. kr. okr. sodnik. Presker Dragotin, kaplan. Skubic Franc, zdravnik v Velenju. Vošnjak Ivan, veleposestnik.
Štev. 13.
19. Dekanija Šmarije pri Jelšah.
a) Šmarije Poverjenik: dr. Jurtela Franc.
*Knjižnica okrajna učiteljska.
Časi Franc, kaplan.
Debelak Ivan, učitelj.
Ferlinc Franc, učitelj in posestnik.
Gajšek Ivan, župnik pri Sv. Vidu.
dr. Janežič Viljem, c. kr. sod. pristav.
Jug Franc, dekan.
dr. Jurtela Franc, odvetnik, župan
in dež. poslanec. Kobal Evstahij, odv. solicitator. Kotnik Josip, učitelj v Žusmu.
Kozinc Ivan, župnik v Slivnici. Krajnc Franc, nadučitelj v Slivnici. Krajnc Jakob, kaplan na Zibiki. dr. Rakež Josip, zdravnik. Rotner Josip, c. kr. sod. pristav. Rošker Franc, učitelj pri Sv. Vidu. Strmšek Vek., učitelj pri Sv. Petru. Vidmaier Franc, župnik v Žusmu. Zdolšek Andrej, župnik pri Sv. Štefanu.
Štev. 1 + 1S = 19.
b) Št. Jurij. Poverjenik: Kurbus Tomislav.
*dr. Ipavic Gustav, zdravnik. *Mikuš Valentin, kaplan. Bratkovič Franc, kaplan. Brglez Franc, kaplan v Dramljah. Čuček Josip, učitelj. Jarnovič Mihael, trg. v Dramljah.
Krajnčič Martin, učitelj v Dramljah. Kurbus Tomislav, učitelj. Podhostnik Andrej, župnik v Dramljah.
Raktelj Rudolf, župnik v Kolobju. Sket Alfonz, trg. v Dramljah.
Štev. 2 + 9=11.
20. Dekanija Šmartin. Poverjenik: Jazbec Anton.
*dr. Šuc Josip, dekan, itd.	Hurt Franc, kaplan v Starem trgu.
Fideršek Matija, župnik pri Sv. Jazbec Anton, mestni župnik, itd. Florijanu.	Klepač Franc, župnik na Razborju.
Meško Josip, kaplan v Starem trgu. Ostrožnik Anton, župnik v Pamečah. Presečnik Gregor, župnik v Pod gorju.
Rath Pavi, župnik v Št. Iliju.
Rogina Ivan, pos. v Podgorju. Taborč Gerta, c. kr. okr. tajnika soproga.
Vrečko Franc, c. kr. okr. š. nadzornik.
Štev. i + 11 = 12.
21. Dekanija Velika nedelja.
a) Ormož. Poverjenik: dr. Geršak Ivan.
*Knjižnica okrajna učiteljska, *dr. Petovar Ivan, odvetnik. Bralno društvo pri Sv. Tomažu. Caf Jakob, župnik pri Sv. Tomažu. Čitalnica n&rodna. dr. Geršak Ivan, c. kr. notar. Miki Vekoslav, trgovec.
, Mir4, kat. del. br. društvo pri
Veliki nedelji. Plepelec Josip, kaplan pri Sv. Tomažu.
Sivka Anton, nadučitelj pri Sv.
Tomažu. Venedig Vilibald, župnik.
Štev. 2 + 9 = ii.
b) Središče. Poverjenik: Kosi Anton.
*Šinko Božidar, župnik v p. »Fidinost«, bralno društvo. Kočevar Ivan, župan in gostilničar. Kolbesen Rudolf, trg. pomočnik. Kosi Anton, učitelj in posestnik. Milčinski Angela, učiteljica.
Robič Maks, trgovec.
Šalamun Martin, nadučitelj pri
Sv. Nikolaju. Šinko Josip, tržan in gostilničar. Zadravec Jakob, tržanov sin.
Štev. i -j- 9 = i o.
22. Dekanija Videm. a) Brežice. Poverjenik: Schzventner Leopold.
*dr. Firbas Franc, c. kr. notar, itd.
"""Knjižnica okrajna učiteljska.
-"dr. Srebre Gvidon, župan, odvetnik, itd.
Adamus Sidonija, grašč. nadlogarja soproga.
Agrež Josip, odv. uradnik.
Balon Mihael, oskrbnik.
Balon Olga, dež. kom soproga.
Brglez Ivan, župnik v Artičah.
Brovet Rupert, c. kr. davčni pristav.
Černelč Franc, učitelj.
Čitalnica n&rodna.
Dolinšek Rafael, c. kr. davčni kontrolor.
Druškovič Marija, posestnica.
Frančiškanski samostan.
Frecč Martin, trg. na Bizeljskem.
Gerec Franc, veleposestnik in trgovec v Pišecih.
Gerjevič Ivan, veleposestnik v Dobovi.
Gorišek Ivan, kaplan na Bizeljskem.
Hans Miroslav, savski nadzornik v Krški vasi.
Janežič Josip, veleposestnik v Stari vasi.
Kneisel Andrej, žel. uradnik.
Kokot Anton, nadučitelj v Pišecih.
Kumar Karol, kaplan v Vidmu.
Levak Andrej, veleposestnik.
Mešiček Josip, kaplan.
Munda Ivan, c. kr. okr. živino-
zdravnik. Muršič Franc, kaplan. Pavlič Ivan, kaplan v Pišecih. Pečnik Josip, učitelj. Pernat Anton, župnik v Dobo vi. pl. Pobi Josip, župnik v Pišecih. Poljanšek Ignacij, pek in posestnik. Potovšek Josip, kaplan v Vidmu. Rebrovič Stevo, grašč. oskrbnik. Schmidt Lavoslava, p. upraviteljica. Schwentner Leopold, trgovec. Sitter Josip, c. kr. sod. pristav.
Spindler Anton, c. kr. zemlj.
knjigovodja. Strmecki Josip, trg. na Bizeljskem. Supan Ignacij, učitelj. Sušnik Ivan, kaplan v Dobovi. Šetinc Josip, odv. koncipijent. Tominc Blaž, nadučitelj v Globokem.
Tramšek Moric, nadučitelj v
Sromljah. Veršec Vinc., velepos. na Bizeljskem. Wolf Ivan, župnik v Zabukovju. Zevnik Josip, trgovec. Zevnik Mihael, pos. v Zupelovcu. Zmavc Josip ml., pos. v Zlogonskem. Štev. 3 + 46 = 49.
b) Sevnica. Poverjenik: Piši Ivan.
*Slomšek Ivan, župnik pri Sv. Lenartu. Bralno društvo.
Jerman Josip, ces. svetnik, itd. Lenček Franc, veleposestnik, itd. na Blanci.
Piši Ivan, učitelj. Podvinski Anton, kaplan. Starki Mijo, c. kr. sod. kancelist. Veršec Franc, c. kr. notar. Zrnko Gašpar, kaplan v Rajhen-burgu.
Štev. 1 +8 = 9.
23. Dekanija Vozenica. Poverjenik: Mraz Tomaž.
*Mraz Tomaž, dekan, itd.	Štrajhar Filip, velepos. v Hudem
Črnko Josip, župnik v Vuhredu.	kotu.
Hrastelj Franc, župnik v Ribnici.	Zdolšek	Franc, kaplan. Šlamberger Lovro, kaplan v Ribnici. Štev. 1 + 5 = 6.
24. Dekanija Zavre. Poverjenik: Stoklas Vinko.
*Hrtiš o. Benko, min. župnik pri
Sv. Vidu. *Rajsinger Franc, trg. in posestnik
v Dobravi. *Sovič o. Aleks, župnik pri Sv. Trojici.
Kavčič Peter, vodja v Novi cerkvi.
Kitek Josip, učitelj pri Sv. Vidu.
Kralj Davorin, župnik v Leskovcu. Petrovič Jakob, obč. predstojnik
pri Sv. Trojici. Plevanč Josip, trg. na Leskovcu. Stoklas Vinko, nadučitelj na Leskovcu.
Šola ndrodna na Leskovcu. Topolovcc Vido, nač. kr. š. svčta.
Štev. 3 + 8 = 11.
III. Goriška nadškofija.
i. Dekanija Boleč. Poverjenik: Sori Alojzij.
Bratina Kristijan, nadučitelj. Ilovar Franc, dekan, itd. Ivančič Matija, vikar na Srpenici. Jelinčič Ferdinand, učitelj-voditelj
v Logu. Klopčič Franc, kaplan. Komac Adolf, učitelj. Kragelj Valentin, vikar v Trenti. Miklavič Franc, učitelj - voditelj v Soči.
Mlekuš Tomaž, c. kr. c. nadzornik. Muznik Franc, učitelj na Žagi. Pečenko Franc, obč. tajnik. Perinčič Karol, župnik v Soči. Primožič Josip, kurat v Logu. Sorč Alojzij, c. kr. poštar. Štrukelj Mihael, vikar v Čez -Soči. Trebše Ivan, učitelj v Srpenici.
Štev. 16.
2. Dekanija Cirkno. Poverjenik: Murovec Ivan.
*Božič Peter, kurat v Ravnah. Bevk Blaž, provizor v Jageršah. Čitalnica ndrodna. Kokošar Ivan, župnik v Šebreljah. Kosec Josip, kurat v Novakah. Murovec Ivan, dekan.
Nemec Bogomil, kaplan. Podobnik Peter, posestnik. Ravnikar Alojzij, veleposestnik. Razpet Franc, vikar v Orehku. Šmid Franc, kaplan. Trebše Andrej, nadučitelj.
Štev. i + 11 = 12.
3. Dekanija Črniee. d) Črn i če. Poverjenik: Cibii Anton.
*Grča Blaž, župnik in dež. poslanec
v Šempasu. Bajt Ignacij, učitelj v Batujah. Bralno društvo v Šempasu. Cibič Anton, dekan.
Guzelj Franc, kaplan v Šempasu. Kosovel Josip, župnik v Batujah. Štubelj Leopold, kaplan. Žnidarčič Andrej, vikar v Oseku.
Štev. 1 + 7 = 8.
b) Ajdovščina. Poverjenik: Gabrijelčič Mihael.
^Čitalnica narodna. Čibej Franc, c. kr. zemlj. knjigovodja. Dugulin Ivan, župnik. Gabrijelčič Mihael, c. kr. okr sodnik. Kavs Janko, nadučitelj v Šmariju. Kodrč Ivan, župnik pri Sv. Križu. Krkoč Štefan, vikar v Lokovcu.
Lokar Anton, veleposestnik. Lokar Artur, not. koncipijent. Medvešček Peter, nadučitelj pri
Sv. Križu. Poljšak Alfonz, vikar pri Sv. fomažu. Poljšak Filip, veleposestnik v Šmariju.
Štrancar Josip, kaplan v Kamenjali. Štev. i + 12 = 13.
4. Dekanija Devin. Poverjenik: Ušaj Josip.
Benko Ivan, učitelj v Sovodnjah. Bratina Anton, vikar v Doberdobu. Brezigar Josip, učitelj v Doberdobu. Faganel Karol, posestnik v Mirnu. Jakil Andrej, tov. in trgovec v Rupi.
Kos Simon, kurat v Opatjem selu. Luvin Peter, učitelj na Vojščici. Pavletič Josip, posestnik v Gabrijah. Štrukelj Janko, učitelj. Ušaj Josip, kaplan.
Štev. 10.
5. Dekanija Gorica.
a) Mesto. Poverjenik : dr. Gregorčič Anton.
*Bensa Štefan, kanonik in kancelar. *Budal Bernard, inženir v Bosni. *Ferfila Franc, tov. uradnik. *Kastelic Franc, c. in kr. stotnik v p. *Kavčič Josip, c. kr. notar. ^Knjižnica bogosl. semenišča. *Knjižnica c. kr. studijska. *dr. Kos Franc, c. kr. učit. profesor. *Marušič Andrej, c kr. gimn. profesor v p., itd. *dr. vitez Tonkli Josip, odvetnik, itd. *dr. Turna Hinko, c. kr. okr. sod. pristav, dež. poslanec in odbornik.
'baron VVinkler Andrej, c. kr. dež.
predsednik v p., itd., itd. *\Volf Ivan, župnik in č. kanonik. Bajec Josip, knezonadšk. tajnik. Berbuč Ivan, c. kr. realčni profesor, itd. Bežek Viktor, c. kr. učit. profesor. Bralno in podporno delavsko društvo.
Budin Anton Josip, prefekt. Cerin Tomaž, sem. profesor. Čitalnica v Solkanu. Drmastja Ivan, kaplan v Solkanu. Eržen Anton, c. kr. uradnik. Gaberšček Andrej, urednik, itd. dr. Gabrijelčič Josip, sem. ravnatelj, dr. Gregorčič Anton, sem. profesor,
drž. in dež. poslanec. Izobraževal išče učiteljsko.
Jakončič Anton, zav. uradnik in
posestnik. Jug Tomaž, nadučitelj v Solkanu. Kafol Štefan, kanonik. Kaučič Franc, trg. in posestnik. Knjižnica gimnazijska. Knjižnica realska. Knjižnica učiteljska gor. okolice
(3 i;-t-)
Kodrič Franc, vikar na Trnovem. Kolavčič Ivan, župnik v Solkanu. Kragelj Andrej, c. kr. gimn. profesor. Kralj Ignacij, sem prefekt. Kumar Valentin, c. kr. vadn. učitelj, dr. Lisjak Andrej, zdravnik, itd. dr. Mahnič Anton, sem. ravnatelj, itd.
Mašera Josip, vikar v Št. Mavru. Medič o. Kallist, franč. gvardijan. Mercina Ivan, c. kr. vadn. učitelj. Pavlica Andrej, stolni vikar, dr. Pavlica Josip, sem. spiritual. Poniž Benedikt, c. kr. vadn. učitelj. Rudež Anton, učitelj v gluho-nemnici.
Seidl Ferdinand, c. kr. realčni
profesor. Semenišče nadškofijsko. Skubin Anton, c. kr. vadn. učitelj, dr. Stanič Josip, odvetnik. Šantelj Anton, c. kr gimn. profesor. Škrabec o. Stanko, frančiškan. Tabaj Andrej, c. kr. vadn. katehet.
Toman Erna, c. kr. vadn. učiteljica, dr. Tonkli Nikolaj, odvetnik. Vodopivec Franc, c. kr. okr. š. nadzornik.
Vuga Alojzij, mestni kaplan, dr. Zigon Franc, sem. profesor. Jeden naročnik.
Štev. 13 + 48 -f- 1 = 62.
b) Bogoslovci. Poverjenik: Abram Josip.
Abram Josip, Antončič Josip, Brecelj Anton, Colja Ivan, Cervar Simon, Crnigoj Henrik, Dolenec Vinko. Hrdy Ferdinand, Jereb Valentin,
Juranič Andrej, Košir Ivan, Kovačič Alojzij, Kovačič Rudolf, Kovačič Valentin, Kragelj Mihael, Ličan Josip, Maračič Jakob, Matelič Alojzij,
Pečenko Leopold, Peterlin Alojzij, Plesničar Anton, Škvarč Ivan, Šonc Ludovik, Vuga Ciril, Zalokar Ivan, Ziganto Ivan.
Štev. 26.
c) Č e p o v a n. Poverjenik : Rejec Jakob.
Božič Anton, kurat v Batah. Bratina Alojzij, kurat v Lokovcu. Budal Josip, nadučitelj v Grgarju. Godnič Josip, vikar v Grgarju. Krmec Franc, učitelj.
Leban Andrej, kurat na Sv. Gori. Lilek Josip, župnik v p. na Sv. Gori.
Mlekuž Anton, učitelj. Rejec Jakob, administrator.
Štev. 9.
6. Dekanija Kanal. Poverjenik: Gabrijelčič Anton.
*Vidic Franc, dekan. Balič Josip, učitelj v Avčah. Bavdaž Josip, trg. v Gorenji vasi. Čargo Angel, vikar v Ligu. Čitalnica ruirodna. Feltrin Ivan, vikar v Deskli. Franovich Karol, c. kr. sod. pristav. Gabrijelčič Anton, trgovec. Kazafura Anton, učitelj v Ročinju. Kofol Franc, c. kr. davkar. Kofol Franc, kurat v Kalu. Križnič Alojzij, kotlar. Križnič Josip, učitelj v Ligu. Kuntih Josip, učitelj v Batah. Leban Ignacij, vikar v Srednjem. Leban Karolina, učiteljica.
Lukančič Tomaž, učitelj na Gor. polju.
Malnič Henrik, c. kr. rač. uradnik. Manzoni Eliza, podučiteljica. Mežan Vinko, kaplan. Pipan Anton, kurat v Lomu. Rustija Anton, nadučitelj v Kalu. Rutar Matija, c. kr. okr. sodnik. Slokar Ivan, kurat v Banjšicah. Srebrnič Franc, učitelj v Lomu. Stibilj Kristijan, kaplan v Ročinju. Strgar Franc, učitelj v Deskli. Tomažič Andrej, učitelj v Levpi. Vidmar Josip, vikar v Zapotoku. Vuga Andrej, kurat v Ročinju. Zega Mihael, nadučitelj.
Štev. 1 + 30 = 31.
7. Dekanija Kobarid. Poverjenik: Dominko Franc.
Dominko Franc, nadučitelj. Fon Jakob, vikar v Kredi. Gregorčič Simon, vikar v Sedlu. Ivančič Ivan, učitelj v Kredi. Jarc Ivan, kurat v Ljubušnjem. Kašča Franc, učitelj na Drežnici. Kranjec Franc, župnik v Breginju.
Leben Ivan, kaplan. Mesar Andrej, kurat na Livku. Miklavič Anton, učitelj. Rakovšček Josip, učitelj. Sedej Ivan, župnik v Borjani. Uršič Franc, učitelj na Ljubušnjem.
Štev. 13.
8. Dekanija Komen. a) Komen. Poverjenik: Leban Anton.
*Vales Marko, kurat na Branici. Abram Filip, kaplan, dr. Cristofoletti Ernest, c. kr. okr. sodnik.
Juvančič Lovro, župnik v Dorn-bergu.
Kroupa Friderik, kaplan v Dorn-bergu.
Leban Anton, nadučitelj. Pavlin Leopold, učitelj v Gabriju. Ravbar Ivan, učitelj v Pliskovici. Štubelj Vinko, kurat v Gabriju.
Štev. 1 + 8 = 9.
b) Rifenberk: Poverjenik: Poniž Ambroi
Brezovšček Andrej, župnik. Colja Ivan, posestnik. Golja Franc, učitelj. Kersnik-Rott Leopoldina, učiteljica.
Kodrič Anton, posestnik. Kodrin Henrik, c. kr. žand. straž-mešter.
Ličen Maks, veleposestnik. Možina Anton, učitelj v Berju. Pavlica Franc, posestnik. Poniž Ambrož, nadučitelj. Strekelj Edvard, kaplan. Strekelj Josip, nadučitelj na Gor-
janskem. Vidmar Andrej, podžupan.
Štev. 13.
9. Dekanija Ločnik. Poverjenik: Žnidarcii Andrej.
Bandel Blaž, vikar v Cerovem. Gergolet Andrej, adm. v Št. Lovrencu.
Golob Josip, kurat v Podgori. Kumar Ludovik, župnik v Biljani. Kurinčič Ivan, kurat v Medani.
Marinič Franc, župnik v Kojskem. Pavletič Franc, vikar v Fojani. Pirih Jakob, vikar v Vipolžah. Znidarčič Andrej, vikar v Grad-nem.
Štev. 9.
10. Dekanija Št. Peter. Poverjenik: Pavleti i Josip.
Berlot Anton, župnik na Vogerskem. Orel Josip, nadučitelj v Prvačini. Gregorčič Simon, vikar v p., itd. Pavletič Gothard, župnik v Mirnu.
24
Pavletič Josip, župnik v Renčah. Roječ Ivan, kurat v Biljah.
Pipan Valentin, kaplan v Mirnu. Jeden naročnik.
Poljšak Josip, župnik v Prvačini.	Štev. 8+1=9.
11. Dekanija Tolmin. Poverjenik: Kragelj Josip.
'^Čitalnica ndrodna, * Knjižnica okr. učiteljska. *dr. Kotnik Ignacij, c. kr. notar, itd. Cigoj Josip, kaplan. Kalin Josip, vikar na Drežnici. Kenda Ivan, učitelj pri Sv. Luciji. Kenda Matija, nadučitelj v Volčah. Kocijančič Nikolaj, kurat v Ročah. Koršič Ivan, kaplan v Volčah. Kovačič Ignacij, velepos. pri Sv. Luciji.
Kragelj Josip, dekan, itd. Mikuž Anton, gost. pri Sv. Luciji. Milovčič Josip, c. kr. okr. sod. svetnik.
Sheybal Josip, vikar v Ponikvah. Širca Ivan, nadučitelj. dr. Triller Karol, odvetnik. Uršič Andrej, vikar na Oblokah. Valentinčič Ignacij, župnik na Šentviški gori.
Štev. 3 + 15 = 18.
12. Posamezniki. Gradišče : Šinek Rajko, c. kr. davkar.
IV. Tržaško-koperska škofija.
x. Dekanija Dolina.
a) Dolina. Poverjenik: Jan Jurij.
*Jan Jurij, dekan v p., č. kano- Jereb Franc, učitelj.
n;k" itd	Logar Rajraund, kaplan.
Benkovič Josip, župnik v Gročani. Pavli Alojzij, vikar v Borštu.
Štev. 1 +4 = 5.
b) Brezovica. Pov
Debenjak Štefan, učitelj v Materiji. Okoren Vatroslav, natakar v Her-pelju.
Počivalnik Vatroslav, kaplan v
Brezovici. Rapotec Franc, c. kr. poštar na Kozini.
2. Dekanija Jelšane. 1
"Požar Anton, adm. v Pregarju. dr. Bilek Tomaž, obč. zdravnik.
•jenik: Zupati Josip.
Seliškar Franc, žel. uradnik. Sila Svitoslav, učitelj v Rodiku. Šašelj Milan, kaplan na Vatovljah. Šiškovič Štefan, učitelj v Herpelju. Škrlj Josip, župnik v Rodiku. Zupan Josip, župnik v Brezovici.
Štev. 10.
verjenik: Jenko Slavoj.
Bralno društvo v Podgradu. Dolžan Jurij, župnik v Vodicah.
Habdt Josip, kaplan v Hrušici. Jenko Slavoj, trgovec, nadžupan, dež. poslanec, itd. v Podgradu. Markič Matej, župnik v Golcu. Rogač Anton, dekan v Hrušici.
Stemberger Ante, kaplan v Podgradu.
Vajšelj Franc, nadučitelj v Hrušici. Velharticky Josip, župnik v Jel-šanah.
Štev. i + to = 11.
3. Dekanija Kastav. Poverjenik: Jc/nšič Rajmnnd.
Jelušič Rajmund, župnik v Beršcu. Sedmak Jakob, kaplan v Mošče-Kot. učit. knjižnica.	nicah.
Štev. 3.
4. Dekanija Koper. Poverjenik: Glavina Blaž.
Gašperčič Aleks, župnik vMarezgah. Glavina Blaž, c. kr. kazn. kurat. Knjižnica okr. učiteljska. Knjižnica c. kr. učiteljišča. Kožuh Josip, c. kr. učit. profesor. Markelj Ivan, c. kr. učit. ravnatelj.
Orel Franc, učitelj v Kortah. Škerbec Matej, župnik v Kortah. Šubic Albert, c. kr. učit. profesor. Tiringar Ivan, kaplan v Krkavcih. Tomšič Josip, župnik v Pomjanu.
Štev. i 1.
5. Dekanija Ospo. Poverjenik: Kompare Josip.
*Notar Anton, ekspozit v Plavijah. Benedik Ivan, župnik v Movražu. Kompare Josip, dekan, itd. v Ospem. Kovač Ivan, župnik v Kubedu.
Maslu Anton, pop. učitelj v Črno-tičah.
Sancin Josip, župnik v Loki. Strnad Josip, kaplan v Loki.
Štev. 1 + 6 = 7.
6. Dekanija Pazin. Poverjenik: Grašič Josip.
Barbič Mihael, kaplan v Pičnu. Šorli Ivan, c. kr. nam. tajnik. Bukovec Franc, župnik v Trvižu. dr. Trinajstič Dinko, odvetnik, Grašič Josip, župnik v Bermu.	obč. načelnik in dež. poslanec.
Kjuder Anton, župnik v Tinjanu. Zupančič Ivan, kaplan.
Štev. 7.
7. Dekanija Tomaj. a) Divača. Poverjenik: Planinec Franc.
Dovgan Franc, pos. v Brežci.	Koželj Dragotin, c. kr. p. upra-Fabiani Ivan, trg. v Lokvi. vitelj.
Helmih Bogomir, c. kr. poštar.	Mahorčič Aleksander, župan v Hrovatin Edmund, učitelj v Po- Naklem.
virju.	Mahorčič Franja, posestnica.
Kejžar Ivan, žel. uradnik.	Muha Anton ml., v Lokvi.
Narobe Ivan, župnik. Obersnel Andrej, pos. sin. Obersnel Ivan, podžupan in mesar. Planinec Franc, nač. žel. postaje. Praprotnik Avgust, trg. v Lokvi.
f Prezelj Julij, c. kr. p. upravitelj. Prhavec Franc, pos. v Sp. Ležečah. Stržinar Josip, kurat v Lokvi. Zuderman Lovro, žel. sprevodnik.
Štev. 18.
b) Sežana. Poverjenik: Leban Fra?ic.
*Černč Anton, veleposestnik. Brginec Anton, nadučitelj v Povirju. Fakin Anton, učitelj v Repentabru. Gulič Franja, posestnica. Kantč Matej, nadučitelj. Knjižnica okr. učiteljska. Kosovel Anton, učitelj.
Leban Franc, c. kr. zemlj. knjigovodja. Omers Josip, župnik. Sila Matija, dekan v Tomaju. Slavec Ivan, župnik v Repentabru. Švegelj Peter, kaplan v Koprivi. Tomšič Josip, učitelj v Skopem.
Štev. i + 12 = 13.
8. Dekanija Trst Z okolico.
a) T r s t. Poverjenik : dr. Glaser Karol.
*dr. Glavina Ivan, vladika, itd. *Gorup Josip, veletržec. *Kastelic Franc, trgovec. *vitez Klodič - Sabladoški Anton, c. kr. dež. šolski nadzornik, itd. *Komar Alojzij, gl. dež. blagajne
oficijal. ♦Semenišče mladeniško. Abram Ivan, trgovec, dr. Abram Josip, pravnik. Bartel Mihael, zasebnik. Brodavec Ivan, zasebnik. Čitalnica nšrodna. Dejak Kristijan, veleposestnik. Delavsko podporno društvo. Dovgan Anton, žel. uradnik. Fabris Dragotin, mestni župnik, itd. Flego Peter, kanonik, dr. Glaser Karol, c. kr. gimn.
profesor. Golia Ivan, c. kr. nadkomisar. Gomilšek Jakob, c. kr. real. katehet. dr. Gregorin Gustav, odvetnik. Hočevar Ludovik, c. kr. fin. svetnik. Hrast Anton, c. kr. mešč. učitelj. Hribar Anton, pol. stražnik.
Huber Avgust, c. kr. dež. sod. svetnik.
dr. Ivanič Josip, knezošk, tajnik. Jaklič Anton, c. in kr. vojni kurat. Kalister Franc, veletržec. Klemenec Ivan, trgovec. Klinar Viktor, c. kr. poštni uradnik. Korenčan Franc, c. kr. rač. uradnik. Križman Josip, kanonik. Krže Davorin, trgovec. Maedk Ivan, c. kr. v. kat. nadzornik. Mankoč Josip, trgovec. Marzidovšek Radoslav, c. in kr. voj. kaplan.
Muha J. H., trg. knjigovodja. Normali Ivan, mestni kaplan. Novak Jernej, šolski sluga. Paternost Dragoslav, c. kr. rač.
uradnik. Perhavec Franc, trgovec, dr. Pertot Simon, zdravnik. Peternel Ana, zasebnica. Pitamic Ivan, c. kr. rač. svetnik. Pogorelec Ivan, c.kr. poštni uradnik. Polley Oskar, c. kr. obrtni nadzornik.
dr. Pretner Matej, odvetnik. Primožič Matej, c. kr. dež. sod.
pristav. Rešič Franc, žel. uradnik, dr. Rybar Otokar, odvetnik. Sila Jakob, katehet na dekl. šoli. Šabec Ivan, zasebnik. Silec Ivan, trgovec. Sonc Henrik, škof. kaplan, dr. Sust Ivan, st. prošt., itd.
Trnovec Bogdan, c. kr. dež. sod.
svštnik. Truden Mihael, veletržec. Tržaško br. in podp. društvo. Urbas Viljem, c. kr. profesor. Valenčič Ivan, trgovec. Wartho Julij, m. kaplan, itd. Žbona Andrej, žel. post. podnačelnik. Živec M. V. inžener, itd. Štirje naročniki.
Štev. 6 + 56 + 4 = 66.
b) Rojan. Poverjenik: Piščanec Just.
*Černe Ivan, župnik v Barkovljah.
Balanč Ivan, gost. in pos. na Pro-seku.
Bremic Anton, tajnik pos. in kons. društva.
Cink Andrej, kaplan v Škednju.
Daneu Ivan, učitelj na Opčinah.
Gerdol Ivan, c. kr. poštni azistent.
Goljevšček Alojzij, c. kr. fin. komisar.
Goriup Ivan, dež. poslanec na Opčinah.
Goriup Vekoslav, veletržec na Opčinah.
Gorkič Josip, učitelj.
Guštin Franc, kaplan.
Katalan Josip, gostilničar.
Kavčič Ivan, žel. uradnik.
Krašovec Ivan, učitelj v Škednju.
Naberboj Ivan, veleposestnik, drž. in dež. poslanec, itd. na Proseku.
Nekerman Ivan, c. kr, učitelj na Proseku.
Piščanec Just, c. kr. car. azistent.
Posoj. in konsumno društvo.
Slavik Edvard, odvetn. kandidat.
Srebotnjak Franc, trgovec v Trstu.
Starec Ferdo, učitelj v Barkovljah.
Steržinar Matej, blag. pos. in konsumnega društva.
Štrekelj Franc, c. kr. car. višji oficijal.
Toroš Franc, c. kr. car. oficijal.
Treven Ivan, gostilničar.
Valentič Anton, nadučitelj na Opčinah.
Štev. 1 + 25 = 26.
c) Št. Ivan. Poverjenik: Grmek Anton.
*Vovk Ivan, župnik v Bazovici. Bralno društvo pri Sv. Ivanu. Čok Andrej, učitelj na Katinari. Čok Andrej, posestnik v Lonjeru. Furlan Andrej, kaplan pri Sv. Ivanu. Godina Franc, posestnik. Grmek Anton, učitelj. Hvala Josip, c. kr. uradnik in posestnik.
Kosec Franc, župnik na Kantinari. Košuta Josipina, učiteljica v Bazovici.
Legat Edvard, c. in kr. kaplan itd. v Lipici.
Martelanc Fran, učitelj-vodja na
Katinari. Mikeluc Ivan, posestnik. Mozetič Marija, učiteljica v Škednju.
Nadlišek Marica, učiteljica. Pertot Josip, šolski vodja v Bazovici. Pertot Marija, učiteljica. Požar Anton, šolski vodja v Trebčah.
Udovič Ivan, posestnik. Urbančič Marija, pos. v Bazovici. Vatovec Ivan, dež. poslanec, itd. Štev. i + 20 = 2 i.
9. Posamezniki. Topolovee : Knavs Josip, ekspozit.	Štev. 1.
V. Krška škofija.
1. Dekanija Beljak. Poverjenik: Baner Simon.
Bauer Simon, župnik na Peravi. Bergman Franc, župnik v Št. Lenartu.
Coriary Anton, učitelj v Podkloštru. Einspieler Gregor, župnik in dež.
poslanec v Podkloštru. Eller Franc, učitelj na Zilji. Jerman Jurij, župnik v Štabnju.
Knaflič Jakob, župnik v Ločah. Knjižnica gimnazijska. Kršič Mihael, trgovec v Podkloštru. f Lendovšek Josip, c. kr. gimn.
profesor. Podružnica sv. Cirila in Metoda. Ramovš Peter, c. kr. žel. nadzornik. Strojnik Josip, župnik na Zilji.
Štev. 13.
2. Dekanija Borovlje. Poverjenik: Ogria Ivan.
grof Christalnigg Oskar, pos. v Goričah.
Čemer Simon, župnik v Žihpoljah. Čitalnica v Glinjah.
Klemenčič Ant., župnik v Borovljah. Krejči Vojteh, kaplan v Svečah. Ogriz Ivan, dekan v Kaplji. Šuštar Ivan, župnik v Svečah.
Štev. 7.
3. Dekanija Celovec. Poverjenik: Janežič Simon.
*Janežič Evgen, hran. uradnik. Apih Josip, c. kr. učit. profesor. Einspieler Lambert, st. kanonik, itd. Gradišnik Lenart, zas. uradnik. Hutter Ivan, c. kr. real. katehet. Jagodič Franc, c. kr. avskultant. Janežič Josip, pos. v Lešah. Janežič Simon, c. in kr. nad-
poročnik v p., itd. dr. Janežič Valentin, c. in kr. višji
štabni zdravnik v p. Kaplan Anton, bogoslovec. Knjižnica dij. v Marijanišču. Knjižnica slov. bogoslovcev.
Kolarič Franc, župnik v Porečah. Legat Alojzij, tisk. delovodja. Limpel Valentin, prefekt. Malgaj Friderik, bogoslovec. dr. Muller Anton, st. kanonik. Pelnaf Anton, mestni kaplan. Piki Josip, bogoslovec. Podgorc Valentin, prefekt. Ražun Matej, stolni kaplan. Romavh Andrej, bogoslovec. Rossbacher Bernard, trgovec. Sadnikar Franc, trgovec. Singer Štefan, bogoslovec. dr. Sket Jakob, c. kr. gimn. profesor.
dr. Sommer Josip, st. kanonik. \Veiss Valentin, bogoslovec. Wieser Ivan, mestni župnik.
4. Dekanija Doberla ves.
*Lenc Franc, župnik v Zel. kaplji. *Šervicelj Matej, komendator, konz.
svetnik, itd. na Reberci. Boštijančič Ivan, župnik v Kamnu. Brabanec Ivan, kaplan v Zel. kaplji. Lasnik Štefan, župnik v Št. Vidu. 1 ^edvinka Alojzij, župnik v Škocijanu.
Zupan Josip, poobl. grof Eggerjev. Sedem naročnikov.
Štev. 1 + 29 + 7 = 37.
Poverjenik : Service/j Matej.
Marinič Ivan, dekan, itd. Milil Franc, župnik v Št. Lipšu. Nessler Matija, župnik v Galiciji. Seebacher Jakob, župnik v Apačah. Smažik Henrik, kaplan. Traven Jurij, župnik v Obirskem. Štev. 2 -f- 10=12.
5. Dekanija Dravburg" spodnji. Poverjenik: Žerjav Matej.
Hiittner Dragotin, župnik na Ojstrici. Rozman Josip, kaplan. Hutter Vekoslav, provizor v Etten- Žerjav Matej, župnik v Labodu, dorfu.	Štev. 4.
6 Dekanija Pliberk.
a)	Vo g r č e. Poverjenik: Skerbinc Josip.
Drdlik Josip, provizor v Gorenčah. Krištof Jurij, c. kr. sod. pristav. Germ Matej, kaplan v Šmihelu. Randl Matija, župnik v Švabeku. Hanin Mihael, posestnik v Šmihelu. Reš Franc, trgovec v Gorenčah. Hribar Josip, mestni kaplan.	Škerbinc Josip, župnik v Vogrčih.
Kandut Filip, obč. tajnik v Šmihelu. Šumah Valentin, župnik v Šmihelu.
Štev. 10.
b)	Kotlje. Poverjenik: Pogačnik Josip.
Centrih Franc, župnik v Guštajnu. Kindelman J., župnik v Št. Danijelu. Ebner Ivan, kaplan pri Fari.	Pogačnik Josip, župnik v Kotljah.
Keznar Anton, župnik pri Fari. Premru Franc, župnik v Možicah.
Štev. 6.
7. Dekanija Rožek. Poverjenik: Gabron Anton.
Aplen Andrej, župnik v Št. Jakobu. Falle Valentin, trg. v Srejah. Fugger Ivan, nač. š. sveta na Dravi. Gabron Anton, župnik v Skočidolu. Godec Ivan, župnik v Rožeku. Hotujec Matija, c. kr. davkar. Kobentar Franc, župan v Št. Jakobu.
Markovič Peter, slikar. Oblak Anton, župnik v Gozdanjah. Paul Josip, trgovec. Piki Josip, kaplan v Št. Jakobu. Sablatnig Ivan, župnik v Št. Ilju. Schuster Josip, velepos. v Št. Jakobu.
Stuller Primož, gostiln, v Črni. Šervicelj Ivan, nač. posojilnice v
Klečah. Turin Marija, zasebnica.
8. Dekanija Št. Mohor.
Fric Josip st., msgr., dekan, itd. Havliček Franc, provizor v Cačah. Sever Lovro, župnik v Blačah. Sturm Anton, provizor v Rižah. Svaton Josip, kaplan.
Virnik Franc, župnik v Lipi. Walter Primož, zast. »Slavije« v Črni.
Štev. 18.
Poverjenik: Zak Anton.
Vavtižar Luka, župnik v Ziljski Bistrici.
Varmut Josip, adm. v Gorjah. Zak Anton, župnik v Štebnu.
Štev. 8.
8. Dekanija Tinje. Poverjenik: Biser Andrej.
Bauer Karol, župnik v Št. Lipšu. Bayer Štefan, župnik v Medgorju. Bizer Andrej, dekan v Grabštajnu.
Serajnik Lovro, prost v Tinjah. Serajnik Volbenk, kaplan v Tinjah. Stingl Franc, provizor v Timenici.
Štev. 6.
io. Dekanija Trbiž. Poverjenik: Incko Simon.
Globočnik Ivan, župnik v Pontablu. Krejči Davorin, provizor na Vratih. Incko Simon, dekan v Žabnicah. Mikuluš Anton, ekspozit^ v Rablu.
Štev. 4.
11. Dekanija Velikovec. Poverjenik: Treiber Franc.
Čeh Vaclav, provizor v Šmarjeti. Holec Franc, kanonik. Kirchmayer Karol, prov. v Št. Jurju. Kremenšek Janko, c. kr. okr. ko misar.
dr. Kulterer Jurij, odvetnik. Petek Franc, župnik v Grebinju.
Šubelj Ivan, stud. iur.
Treiber Franc, župnik-kanonik v
Št. Rupertu. Valeš Vaclav, provizor v Vovbrah. Vintar Josip, provizor v Liedingu. Volavčnik Ivan, župnik na Rudi.
Štev. 11.
12. Posamezniki. Št. Pavi: *Pirc Franc, prefekt.	Štev. 1.
VI. Sekovska škofija.
1. Dekanija Admont. Poverjenik: Pivec o. Maksimilijan.
♦Matevžič o. Eginhard, gimn. pro- *Pivec o. Maksimilijan, redovnik, fesor.	Šmid Valter, redovnik.
Stev. 2 + 1=3.
2. Dekanija Gradec. Poverjenik: Hauptmann Franc.
*Hrašovec Franc, c. kr. okr. sodnik v pokoju.
*dr. Ipavic Benjamin, m. zdravnik.
*dr. Krek Gregor, c. kr. vseuč. profesor.
*Svajgar Gabrijel; min. gvardijan.
dr. Camer Anton, vseuč. docent.
Dolenc Franc, c. kr. p. kontrolor.
Hauptmann Franc, c. kr. profesor.
Hecl Franc, kazn. kurat.
dr. Hoffer Edvard, dež. real. profesor.
Kaspret Anton, c. kr. gimn. profesor.
Kermavner Valentin, c. kr. gimn. prof. v p.
dr. Klasinc Ivan, odvetnik.
Knjižnica c. kr. vseučilišča.
Kokalj Anton, mešč. učitelj v Voits-bergu.
Lavrič Josip, mestni učitelj.
Ljubša Matija, kazn. duhovnik.
Lubec Dragotin, c. kr. fin. svetnik.
Možek Marija, zas. in pos. soproga. Papež Ivan, dež. real. profesor. Papež Mihael, c. kr. pol. komisar. Pešec Anton, c. kr. pol. koncipist. Premru Franc, c. kr. voj. kaplan, dr. Purgaj Jakob, c. kr. gimn. profesor.
Reich Anton, c. kr. fin. oficijal. Rojnik Štefan, nam. uradnik. Schneider Josip, trgovec. Schoenherr Josip, c. kr. rač. svetnik. Skočir Avgust, kurat v dež. bolnici. Tominšek Josip, stud. phil. »Triglavc<, akad. dij. društvo. Turkuš Anton, dež. real. profesor. Vamberger Anton, kurat v Messen-dorfu.
Verbošek Josip, zast. uradnik, dr. Weingerl Josip, zdravnik. Zelezinger Franc, c. kr. gimn. profesor.
dr. Žižek Franc, zdravnik.
Štev. 4 + 32 = 36.
3. Posamezniki.
Bruck: Podboj Anton, c. kr. poštni kontrolor. Irdning1: Šalamun o. Hijacint, redovnik.
Lebring": *baron Conrad-Eybesfeld Žiga, bivši minister, itd., itd. St. Gallen : Wendler Sigmunda, c. kr. okr. sodnika soproga.
Št. 1 +3 = 4.
VII. Razne druge pokrajine.
L Avstrijski.
Dunaj. Poverjenik: Navratil Ivan.
*pl. Globočnik Anton, c. kr. dež.
vi. svštnik v p., itd. *Kandernal Franc, c. kr. gimn.
profesor v p., itd. *Novak Peter, terez. prefekt. *Sežun Žiga, c. kr. drž. blag. pristav. *dr. Simonič Franc, c. kr. uradnik v vseuč. knjižnici.
*dr. Turner Pavi, zasebnik. Cvetnič Lavoslav, c. kr. p. kontrolor. ^.Danica«, slov. kat. akad. društvo. Dolenc Metod, velikošolec. Ehrlich Davorin, duh. v Avguštineju. Govekar Franc, stud. med. Hočevar Ivan, not. kand. Jančar Franc, župnik n. reda.
dr. Jelene Josip, odgojitelj. Komljanec Jos. B., velikošolec. Koželj Anton, odgojitelj. Lastavec Franc, odgojitelj. Lukančič Ivan, c. kr. nadinženčr v p. Luzar Ivan, žel. revident. Merhar Ivan, stud. phil. dr. Miglič Peter, c. in kr. polk.
zdravnik v p. Mubej Josip, c. in kr. pom. pristav, dr. Murko Matija, cand. prof., itd. Nachtigall Rajko, stud. phil. Navratil Ivan, c. kr. ravn. predstojnik pri najvišjem sodišču. Pajk Pavlina, c. kr. gimn. prof. soproga.
dr. Pipenbacher Josip, cand. prof. dr. Ploj Miroslav, c. kr. fin. min. tajnik.
Podgornik Franc, urednik. Polak o. Alojzij, min. provincijal. dr. Primožič Anton, c. kr. gimn.
profesor. Pukl Radoslav, zasebnik, dr. Sedej Franc, c. in kr. dv. kaplan. »Slovenija«, akad. dij. društvo. Spinčič Alojzij, drž. poslanec, itd. Stritar Josip, c. kr. gimn. profesor, dr. Strekelj Karol, c. kr. urednik
slov. drž. lista in docent. Suklje Franc, c. kr. dv. svetnik, itd. Štev. 6 + 32 = 38.
'2,. Ostala Primorska. d) P ulj. Poverjenik: Pire Josip.
Ambrož Ivan, c. in kr. pom. kaplan L vrste.
Golias Ivan, c. in kr. poni. pristav. Kos Ivan, c. kr. okr. š. nadzornik. Križ Lacko, ravn. 1. isterske vin. zadruge.
Pipan Anton, c. in kr. pom. kaplan. Pire Josip, c. in kr. pom. pristav. Velkovrh Alojzij, c. in kr. nad-
poročnik. Vernik Alojzij, c. kr. poštni azistent. Zavnik Leopold, c. kr. učitelj.
b) Drugi kraji.
Barban : Meglič Josip, kurat.
Cres: Rodč Edvard, c. kr. okr. sodnik.
Katlfanar: Cotelj Ivan, kor. vikar.
Rovinj : Cazafura Henrik, c. kr. okr. sod. svetnik.
Okretič Ivan, c. kr. drž pravdn. namestnik. Štev. 14.
3. Tirolska, s Predarlslco.
Bregene: Koder Anton, c. kr. poštni načelnik. Briksen: Dobida Josip, c. kr. fin. svetnik. Inomost: dr. Klemenčič Ignacij, c. kr. vseuč. profesor. Pečjak Gregor, bogoslovec.
Škofic Lovro, c. kr. blag. ravnatelj.	Štev. 5.
4. Češl<a. a) Prag a. Poverjenik: Lego Jan.
*Češko-slovenski spolek. Ekert Franc, mestni župnik, dr. Kadlec Karol, gled. tajnik.
Križanovski Mihael, profesor. Lego Jan, uradnik č. muzeja, itd.
b) Ostala Češka.
Kralovice: dr. Volkar Andrej, c. kr. okr. glavar. Gostinj : Artel Anton, c. kr. gimn. profesor. Melnik : Občina mestna.
MytO visoke : Beseljak Franc, c. in kr. stotnik. Pribram: Pirnat Mohor, c. kr. rudn, inžener. Terezin: Maselj Franc, c. in kr. rač. nadčastnik. Železni brod: dr. Havliček K., odvetnik.
Štev. i + ii = i2.
5.	Šle^ija.
Belsk: *Makuc Ivan, c. kr. obrt. profesor.	Štev. i.
6.	Galicija.
Tarnopol: Kopytzak Bazil, c. kr. gimn. profesor. Tarnow : *Krajnc Viktor L, c. in kr. polkovnik.
Štev. i + 1 = 2.
7. Dalmacija.
Dubrovnik: Borštnik Franc, c. kr. gimn. profesor.
Urenik Teodor, c. in kr. podpolkovnik v p. Pregelj Valentin, c. kr. profesor. Wilfan Josip, c. kr. nadinženčr. Zavadlal Mihael c. kr. gimn. ravnatelj. Kotor: Kratochwill Edvard, c. kr. tab. tov. oficijal.
Žagar Niko c. kr. profesor. Šibenik : Namar Franc, c. kr. okr. tajnik.	Štev. 8.
8. Ogrska.
Cakovee: Rozman o. Robert, redovnik.
Temešvar: dr. Košmelj Franc, c. in kr. polk. zdravnik.
Stev, 2.
9- Hrvaška s Slavonijo. d) Karlovec. Poverjenik: Vamberger Mijo.
Frančiškanski samostan. Jelene Rudolf, trg. in posestnik. Kette Mate, trgovec, dr. Mohar Ivan, okr. zdravnik.
Šajn Anton, carinar. Sašelj Dragotin, vseučiliščnik. Vamberger Mijo, kr. gimn. profesor. Jeden naročnik.
b) Varaždin. Poverjenik: dr. Križan Josip.
dr. Križan Josip, kr. gimn. profesor. Raič o. Ivan, kap. gvardijan. Milčetič Ivan, kr. gimn. profesor.
c) Zagreb. Poverjenik: dr. Suk Feliks.
*Bradaška Franc, kr. gimn. ravnatelj v p.
*Jelovšek Martin, kr. š. nadzornik. *dr. Kopač Josip, odvetnik, itd. *Starč Josip, kr. real. profesor, itd. *Steklasa Ivan, kr. gimn. profesor. Badalič Hugon, ravn. ž. liceja. Barlč Janko, m. katehet. dr. Bauer Anton, kr. vseuč. profesor.
Benigar Ivan, kr. gimn. profesor. Blažekovič Emil, bogoslovec. Čitalnica grško-kat. semenišča, dr. Dočkal Jurij, kr. vseuč. profesor. Horvat Dragotin, bogoslovec. Knjižnica gimnazijska, dr. Kosirnik Ivan, primarij. Kuralt Franc, tajnik gosp. društva. Magdič Franc, kr. real. profesor, itd. Marn Franc, kr. gimn. profesor. Mikolič Stanko, kr. real. profesor, dr. Mušič Avgust, kr. vseuč. profesor.
Pasarič Josip, kr. gimn. profesor v p. in urednik.
Podboj Alfred, c. in kr. nadporočnik.
Rengjev Franc, pravnik.
Rubetič Cvetko, kr. real. profesor.
Smičiklas Tadija, kr. vseuč. profesor, itd.
Stožir Ivan, kr. real. profesor v p.
dr. Suk Feliks, kr. vseuč. profesor, itd.
dr. Srepel Milivoj, kr. profesor.
Tkalčič Ivan, akad. knjižničar in prebendarij.
Tomše Josip, c. in kr. stotnik.
Tomšič Ljudevit, š. ravnatelj.
Torbar Josip, kr. real. ravnatelj v p. in preds. jugoslov. akademije.
dr Trene Ferdo, c. kr. polk. zdravnik in graščak.
Valjavec Matija, kr. gimn. profesor v p., itd.
dr. Vidrič Lovro, odvetnik, posestnik, itd.
Zadravec Vekoslav, kaplan v Su-botici.
Zbor duh. mladeži.
č) Ostali kraji: Bednja: Vojska Lavoslav, župnik in dekan.
Djakovo : *dr. Strossmajer Josip Jurij, škof bosenski in sremski, itd. itd. Konščina: *Košiček Ubaldo, župnik. Mitrovica: Krstanošič Sava, trgovec.
Pitomača: Cajnko Valentin, kaplan. Požega: *Kos Anton, kr. viečnik sudb. stola. Reka: *Tabor o. Rnpert, kap. gvardijan. Samobor : Bučar Viktor, kaplan.
Šusteršič o. Deodat, redovnik. Slunj : *Zor Lovro, okr. zdravnik. Vinkovei: dr. Modestin Josip, kr. profesor.
Štev. 10 + 48 -f 1 = 59.
IO. Bosna in Hercegovina. a) Sarajevo. Poverjenik: dr. Jeglič Anton.
Bolkovič Anton, c. in kr. voj. kaplan.	dr. Unterlugauer Josip, c. kr. san. dr. Jeglič Anton, kanonik, itd. načelnik.
Nemanič Davorin, c. kr. gimn.	Žnidaršič Jakob, c. kr. gimn. ravnatelj. profesor.
b) Ostali kraji:
Gradiška: Dulžr Franc, c. kr okr. živinozdravnik.
Livno : Lauš Fra. Ljudevit, frančiškan bos. provincije. Štev. 7.
11. Rusija.
St. Petersburg1: *Slavjanski dobrodelni komitet. Varšava: Kulakovsky Platon Andrejevič, profesor.
Štev. 1 + 1 = 2.
12. Bolgarija. Plovdiv : Bezenšek Anton, real. profesor, itd.	Stev. t.
13. Gršlca.
Patras : Suša Ivanka, zasebnica.	Štev. 1.
14. Nemčija. Frankobrod ob Menu: *Kenda Anton, zav. uradnik. Štev. 1.
15. Italija.
Rim: dr. Opeka Mihael, modroslovec.	Štev. 1.
IG. Anglija.
Oxford : Morfill W. R., kr. vseuč. profesor.
Štev. r.
17. Amerika.
*Jeram Peter, duh. v Shakopee. *Solnce Ivan Metod, misijonar v
Št. Pavlu. -Šusteršič Franc, duh. v Joliet. Bilban Matija, duhovnik.
Grilec Ivan, delavec v Chicagi. Lesar Antonija, meščanka v Chicagi. Ogulin Anton, župnik v Št. Pavlu. Podgoršek Anton, duhovnik. Stariha Ivan, župnik v Št. Pavlu.
Štev. 3 +6 = 9.
Sumarni pregled vseh društvenikov.
	Vrsta	Imena škofijam	Število društvenikov					a . O -ii o	
			častnih	ustanov-nikov	letnili	naroi-nikor	skupno	1 s S« •Hi 3 ft a a £ > " 2	
	L	Ljubljanska ....		142	1140	6	1288	+ 68	
	11.	Lavantinska ....		71	546	—	617	+ 43	
	111.	Goriška......	1	21	236	2	260	4- 29	
	IV.	Tržaško-koperska .	—	12	183	4	199	+ 19	
	V.	Krška.......		4	126	7	137	+ 12	
	VI.	Sekovska .....	-	7	36	—	43	+ 4	
	VII.	Razne druge ....	5	24	139	1	169	+ 8	
		Skupaj . .	6	281	2406	20	2713	+ 183	
Vil.
Umrli ustanovniki.
Tek. št.	Naslov ustanovnikov	Datum smrti	Leto
260	Bernik Lovro, župnik v Stari Loki	26. prosinca	1894
261	Repič Andrej, župnik v Kapelah. .	8. avgusta	1894
262	Držečnik Luka, posestnik na Arlici	11. novembra	1894
263	Močnik Matej, učitelj v p. v Ljub-		
	ljani...............	15. aprila	1895
264	dr. Muršec Josip, c. kr. realčni pro-		
	fesor v p., itd. v Gradcu . . .	25. vinotoka	1895
265	dr. Celestin Franc, kr. profesor v p., docent, veleposestnik, itd. v Za-		
	grebu ..............		1895

S ,,Slovensko Matico" zamenjujejo knjige.
1.	Matica srbska v Novem Sadu. (1864)
2.	Matica gališko-ruska v Lvovu. (1865)
3.	Akademija cesarska v St. Petersburgu. (18661
4.	Matica češka v Pragi. (1866)
5.	Beseda umetniška v Pragi. (1866)
6.	Družba sv. Mohorja v Celovcu. (1866)
7.	Društvo pravniško v Pragi. (1866)
S. Srbsko učeno društvo v Belgradu. (1868) 9. Društvo sv. Jerorrima v Zagrebu. (1869)
10.	Matica moravska v Brnu. (1869)
11.	Prvo društvo gabelsb. stenografov v Pragi. (1870)
12.	Universiteta imperatorska v Varšavi. (1872)
13.	Universiteta imperatorska v Moskvi.'(1872)
14.	Jugosl. akademija znanosti i umjetnosti v Zagrebu. (1874)
15.	Knjižnica slavj. komiteta v Moskvi. (1.877)
16.	Hrvatski pedagogijsko-književni zbor v Zagrebu. (1878)
17.	»Smithsonian Institution« v Washingtonu. (1879) 1<S. Bolgarsko književno društvo v Sredcu. (1882)
19.	Matica srbska v Budišinu. (1882)
20.	Universiteta imperatorska v Kijevu. (1882)
21.	Jed nota čeških mathematikov v Pragi. (1884)
22.	Kr. češka společnost nauk v Pragi. (1884)
23.	Spolek arhitektov in inženerjev v Pragi. (1884)
24.	Spolek čeških lilologov v Pragi. (1884)"
25.	češki muzej v Pragi. (1885)
26.	Matica hrvatska v Zagrebu. (1886 vnovič)
27.	Statistična komisija mesta Prage. (1889)
28.	Muzealno društvo v Ljubljani. (1889)
29.	Društvo »Pravnik« v Ljubljani. (1889)
30.	Uredništvo »Doma in Sveta« v Ljubljani. (1890)
31.	Češka akademija v Pragi. (1893)
32.	Rusko geogr. občestvo v St. Petersburgu. (1893)
33.	Redakcija hist. kvartalnika v Lvovu. (1K94)
34.	Zaklad narodowy imienia Ossoliriskich v Lvovu. (1894)
35.	Ogrska akademija v Budimpešti. (1895)
36.	Redakcija zbornika: Acta et commentationes universitatis
.lurievensis v Jurjew-Derptu. (1895)

Zaznamek književne zaloge „Slovenske Matice" in kupna cena posameznim iztisom.
1.	Letopis „Slov. Mat." za 1. 1871. Uredil dr. E. H. Costa
2.	Letopis »Slov. Mat." za 11.1872-1873. Uredil dr. E. H.
Costa ................
3.	Letopis „Slov. Mat." za 1. 1874. Uredil dr. E. H. Costa
4.	Letopis »Slov. Mat." za 1. 1875. Uredila I. Tušek in M.
Pleteršnik...............
5.	Letopis »Slov. Mat." za 1. 1876. Uredil M. Pleteršnik
6.	Letopis »Slov. Mat." za 1. 1877. Uredil dr. J. BIeiweis
7.	Letopis »Slov. Mat." za 1. 1878. I. in II. del. Uredil dr.
J. Bleiweis..............
8.	Letopis »Slov. Mat." za I. 1878. III. in IV. del. Uredil
dr. J. Bleiweis.............
9.	Letopis »Slov. Mat." za 1. 1879. Uredil dr. J. Bleiweis
10.	Letopis »Slov. Mat." za 1. 1880. Uredil dr. J. Bleiweis
11.	Letopis »Slov. Mat." za 1. 1881. Uredil dr. J. vitez
Bleiweis-Trsteniški..........
12.	Letopis
13.	Letopis
14.	Letopis
15.	Letopis
16.	Letopis
17.	Letopis
18.	Letopis
19.	Letopis
20.	Letopis
21.	Letopis
»Slov. Mat." za »Slov. Mat." za »Slov. Mat." za »Slov. Mat." za »Slov. Mat.' »Slov. Mat.'
1884.
1885.
1886. 1887.
Uredil E. Lah . Uredil Fr. Leveč Uredil Fr. Leveč Uredil Fr. Leveč
za 1. 1890. Uredil A. Bartel . za 1. 1891 Uredil A. Bartel . »Slov. Mat." za 1. 1892. Uredil A. Bartel . »Slov. Mat." za 1. 1893. Uredil A. Bartel . »Slov. Mat." za 1. 1894. Uredil A. Bartel . »Slov. Mat." za 1. 1895. Uredil A. Bartel .
22.	J. Trdina: Zgodovina slovenskega naroda. . .
23.	J. Krsnik: Zgodovina avstrijsko-ogerske monarhije
(II. popravljeni natis).........
24.	Erben-Rebec: Vojvodstvo Kranjsko.....
25.	Erben-Rebec: Vojvodstvo Koroško.....
26.	Slovenski Štajer. Spisali rodoljubi. I. snopič. . .
27.	dr. Ivan Geršak: Slovenski Štajer. III. snopič .
28.	Majciger-Pleteršnik-Raič: Šlovanstvo I. del
29.	I. V.: Grmanstvo in njega vpliv na Slovanstvo
srednjem veku............
30.	J. Jesenko: Prirodoznanski zemljepis .... 3t. Rossmaessler-Tušek: Štirje letni časi . . .
32.	Felloecker-Erjaveč: Rudninoslovje ....
33.	Pokorny-Erjavec: Prirodopis živalstva s podobami
Knjiga prirode:
34.	I. snopič — Schoedler-Tušek: Fizika
35.	II. snopič — Schoedler-Ogrinec-Er
javec: Astronomija in Kemija. . .
36.	III. snopič — Schoedler-Zajec: Minera
logija in Geognozija.......
37.	IV. snopič — Schoedler-Tušek-Erja
vec: Botanika in Zoologija . . .
-	gld. 50 kr.
n 50 „ ~ jj 50 „
-	„ 50 „
-	» 50 „
-	* 50 „
25
25 50 50
50 50
50
50
30 20 60
20 20 20 25 30 50
10
50 40 40 16
40
40
40
38.	J. Žnidaršič: Oko in vid..........—	gld. 25 kr.
39.	Jules Verne-Hostnik: Potovanje okolo sveta v
80 dneh...............—	„40
40.	dr. M. Samec: Vpliv vpijančljivih pijač.....—	„ 10
41.	Fr. Levstik: Vodnikove pesni........—	„50
42.	J. Vesel-Koseski: Raznim delom dodatek ...	—	„20
43.	A. Praprot ni k. dr. Lovro Toman (s podobo) . .	—	„40
44.	V. Ur bas: dr. Etb. H. Costa (s podobo). ..-.—	„ 40 45 J. Marn: Kopitarjeva spomenica........—	„40
46.	M. _Cigale: Znanstvena terminologija......—	„50
47.	J. Suman: Slovenska slovnica po Miklošičevi pri-
merjalni ...............1	—
48.	W oldfich-Erjaveč: Somatologija......—	„75
49.	dr. S Šubic: Telegrafija..........—	„ 30
50.	I. Tomšič: Slovenska bibliografija (Let. za 1. 1881)	—	„ 20
51.	F. M. Štiftar: Pavel M. Leontijev.......-	„ 10
52.	P. Kosler: Imenik mest. trgov in krajev ....	—	„20
53.	Turgenjev-Remec: Lovčevi zapiski, II. del . .	—	„ 50
54.	Spomenik o šeststoletnici začetka habsburške vlade	1	„ 50
55.	dr. F r. Kos: Spomenica tisočletnice Metodove smrti	—	„ 40
56.	1 Vrh o vec: Ljubljanski meščanje vminulih stoletjih	1	„ —
57.	Kraše vski-Po dgori ški: Koča za vasjo i Povest)	1	„ —
58.	Jos. Apih: Slovenci in 1. 1848 ................1	„ —
59.	Fr. Dolinar: Prihajač (Povest)........—	„30
60.	Fr. Leveč: Erjavčevi pripovedni spisi (I. del) . .	—	,,70
61.	J. Križman: Slovnica italijanskega jezika. ...	1	„ —
62.	dr. Fr. Lampe: Dušeslovje (II. del)......1	„ —
63.	dr. Fr. Kos: Vzgojeslovje..........1	„ —
64.	Fr. \Viesthaler: Val. Vodnika izbrani pripovedni
spisi................1	„ —
65.	I. Vrh o vec: Zgodovina Novega Mesta.....—	„ 80
66.	dr. Fr. D.: Pegam in Lambergar........—	„ 60
67.	S. Rut ar: Poknežena grofija Goriška in Gradiščan-
ska; opis (I. zvezek)..........—	„ 50
68.	S. Rut ar: Poknežena grofija Goriška in Gradiščan-
ska; opis (II. zvezek)..........—	„ 50
Sienkiewicz-M. M.:
69.	Z ognjem in mečem; povest. I. in II. del	1	„ 50
70.	. „ „ „ „ III. in IV. del	1	„ 50
71.	Anton Bezenšek: Slovenska stenografija ...	1	„ —
72.	dr. Fr. Kos: Doneski k zgodovini Škofje Loke in
njenega okraja..........................1	„ —
73.	dr. K Glaser: Zgodovina slovenskega slovstva <I. zv.)	—	„ 70
74.	dr. K. Glaser: „ „ „ (II. zv)	—	„ 80
75.	dr. K. Strekelj: Slovenske narodne pesmi. I. zvezek
1. snopič...............—	„ 60
76.	A. Dobravec: Temni oblaki. — IvanVrhovec:
Čolnarji in brodniki na Ljubljanici in Savi.
(Zabavne knjižnice IX. zvezek)......—	„ 40
Vsebina.
Na strani:
1.	L. Pintar: Slovarski in besedoslovni paberki............1—52.
2.	Ivan Steklasa: Jurij Lenkovič..........................53—145.
3.	Jož. Apili: Ustanovitev narodne šole na Slovenskem.
(Drugi del.)......................................146—233.
4.	dr. V. Oblak: Drobiž iz starejše književnosti slovenske .	234—246.
5.	dr. K. Strekelj: Neizdana Vodnikova pesem..............247—250.
6.	K. Pernšek: Biblijografija slovenska......................251—283.
7.	E. Lah: Letopis ,,Slovenske Matice":
I.	Tretje desetletje ^Slovenske Matice" . . .	284—306.
II.	Poročilo o delovanju „Slovenske Matice" od
1. listopada 1894. do 31. grudna 1895. leta .	306—318.
III.	Računsko poročilo........................319—325.
IV.	Poročilo o društveni knjižnici............326—329.
V. Upravništvo „Slovenske Matice"..........330—331.
VI Imenik društvenikov „Slovenske Matice" za
1895. leto................................332-382.
VII. Umrli ustanovniki........................382.
VIII. Društva, katera z Matico zamenjujejo knjige	383.
IX. Društvena književna zaloga..............384 -385.