V SPOMIN

DAN DRŽAVNOSTI

Umrl je Franc Sever - Franta 

»Danes so
dovoljene sanje«

V Ljubljani je 5. junija v 99. letu umrl Franc Sever - Franta, slo­venski partizan, letalec, pisatelj in gospodarstvenik. Še zelo mlad se je pozimi leta 1941 pridružil narodnoosvobodilnemu gibanju ter vstopil v Grosupeljsko ceto. Bojeval se je v II. štajerskem ba­taljonu in II. štajerski grupi odre­dov, sodeloval je v bojih te grupe pri Turjaku, na Pugledu, Jancah, Notranjskem, v Dolomitih, na Gorenjskem, Štajerskem, Koro­škem in še v mnogih drugih krajih po naši domovini. Osvoboditev je doživel na Koroškem kot major Jugoslovanske armade.
 Po osvoboditvi je Franc kon­cal višjo vojaško šolo v Sovjetski zvezi, po vrnitvi v domovino pa še vojaško letalsko akademijo. Trinajst let je bil generalni direk­tor Aerodroma Ljubljana - Pulj in potem do upokojitve direktor podjetja Inex Adria Airways. Svo­je bogate življenjske izkušnje in doživetja je strnil v knjigah Brnik, letališce ali lovišce, Trenutki od­locitev in Past na Menini planini. Prav po slednji je bil leta 2019 posnet partizanski film Preboj. 
Franc Sever Franta je o vredno­tah NOB zapisal: »Morala in etika se odražata v poštenosti, pra­vicnosti, v pomembnih vrlinah v družini, narodu ali državi, ob upoštevanju etike vsakega posa­meznika in vseh skupaj. Pomeni­ta torej stanje pripadnosti in za­nosa ob skupnem bivanju in se odražata v sožitju, visoki duhovni pripravljenosti in enotnosti za po­zitivne spremembe, s katerimi se lotevamo reševanja sedanjih in prihodnjih nalog, v medsebojnem zaupanju in usmerjeni k skupnem cilju ... Mir in svoboda za vse lju­di. Ta vrednota je zame najvecja in najpomembnejša. Kdor je bil oropan svobode, ve, kaj pomeni, ko jo izgubiš, ko ti jo surovo, na­silno ukradejo, zasejejo strah ... Svoboda ni nikoli za vedno prido­bljena, zanjo je treba skrbeti, jo negovati, se zanjo bojevati.«
Kot je na žalni seji ZZB NOB Slovenije dejal predsednik Mari­jan Križman, smo se poslovili od legende, ki je v svojem casu odlo­citev stopala po pravi, pa ceprav težki poti. Po poti, na kateri so se ustvarjale zgodovinske vrednote in vse tisto, kar je slovenski narod v boju proti okupatorju žrtvoval, da je postal gospodar na svojem in koncno zaživel v svoji samos­tojni in neodvisni državi. Za oh­ranitev samostojnosti in svobode, ki ni samoumevna, naj nam bo za zgled Franta s svojim življenjem in delom, ki smo ga zapisali v anale zgodovine upora in zmage nad najvecjim zlom druge svetov­ne vojne, fašizmom in nacizmom.
Marijan Križman 


»Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan!« so bile sklepne be­sede predsednika Milana Kucana na slavnostni razglasitvi samo­stojne Republike Slovenije 26. junija 1991. Spomini so še živi. Še so upraviceno ohranjeni naš ponos, zadošcenje, custva, ki so nas preplavljala pred tridesetimi leti. Takrat smo vedeli, kaj hoce­mo; vedeli smo, kaj je naš skupni nacionalni interes. Osamosvoji­tev ni bila romanticna uresnicitev tisocletnih sanj slovenskega na­roda o samostojni državi, ampak je bila rezultat vrste zelo tehtnih premislekov in odlocitev v takra­tnih zgodovinskih okolišcinah. Bila je državni in ne strankarski projekt, ki bi bil talec prestiža po­sameznih politicnih skupin.
Imeli smo vizijo, imeli smo cilj, utemeljen v jasnih vrednotah, v naši svobodoljubni dedišcini. Le­galno in kar najbolj demokraticno smo uresnicevali pravico do sa­moodlocbe v zgodovinskih okoliš­cinah, kakršne so narodom le red­ko dane, in pri tem nismo posegli v enake pravice drugih narodov. Takrat smo pozabili na razlike in zamere. Zmogli smo, ker smo zmogli široko in trdno soglasje, ker smo znali in hoteli povezati neizmerno svobodoljubno ener­gijo ljudi, naroda, zagotoviti poli­ticno enotnost in povezanost ljudi in politike ter v tem utemeljeno vzajemno zaupanje, pridobivati in širiti razumevanje, podporo in zaveznike v mednarodnem okolju ter premišljeno, a odlocno upora­biti tudi oboroženo silo za obram­bo svoje legitimne odlocitve. V mednarodno skupnost narodov in držav smo vstopali z velikimi pri­cakovanji in zanosom, in kot smo tudi poudarili v naši spomenici ob 80. obletnici  ustanovitve  OF, kot del nekdanje zmagovite protifaši­sticne in protinacisticne koalicije v casu zahtevnih globalnih in re­gionalnih preizkušenj. 
Zato osamosvojitev, njena obramba in prizadevanja za med­narodno priznanje ne morejo biti poligon za prisvajanje osamosvo­jitvenega kapitala, za prilašcanje ali poudarjanje le osebnih zaslug in samopovelicevanje, pa tudi ne za prikrajanje zgodovine, spremi­njanja dejstev. Z osamosvojitvi­jo so uporniški in svobodoljubni duh in dejanja partizanske gene­racije in NOB proti okupatorjem in domacim pomagacem v drugi svetovni vojni, Maistra in njego­vih tovarišev in generacij domo­ljubov že pred tem dosegli svoj zgodovinski vrhunec. Zgodo­vinska povezanost, zgodovinski lok, ki povezuje NOB in osamo­svojitev, je neizbrisen: konkretni temelji za našo osamosvojitev in samostojno državo so se ustvar­jali med in z NOB!
Tudi zato za partizanske bor­ce, aktiviste OF ni bilo dileme. Že drugic so šli na okope, bili del široke ljudske fronte na branikih obrambe svoje svobode, za zašci­to legitimne in plebiscitarne pod­prte pravice slovenskega naroda do samoodlocbe. »Borci in ude­leženci NOB se bomo po svojih moceh dejavno vkljucili in pod­prli vse napore za pravicno ob­rambo narodnega dostojanstva in ozemlja Republike Slovenije. O tem bomo obvestili tudi bor­cevske organizacije v Jugoslavi­ji, sosednjih in drugih državah,« je poudaril IO ZZB v svoji izjavi 28. junija 1991! Tudi upokojeni slovenski generali partizanske vojske in pozneje JLA ter clani ZZB niso omahovali; javno so obsodili poseg JLA v Sloveniji kot nelegalno ter politicno in mo­ralno neopravicljivo in nespreje­mljivo dejanje ter dali soglasno moralno podporo obrambi mlade samostojne države.
In danes? Že tri desetletja ima­mo svojo državo in živimo v njej. Mnogo tega smo dosegli, nespo­ren je napredek na številnih pod­rocjih. Vemo, kaj so bila naša pricakovanja – boljša država, prelom z marsicim, kar je hromi­lo ali preprecevalo svobodo, de­mokracijo in razvoj v predhodni državi, s katero smo se razdruže­vali. Smo še lahko enako ponos­ni, so takratni ponos, navdušenje, takratno soglasje, medsebojno zaupanje in odlocnost navdih za danes? Ob napakah, stranpoteh, razprodaji naše družbene srebr­nine in temeljev nacionalne su­verenosti, težko opravicljivi re­všcini, ko je pod pragom revšci­ne leta 2019 živelo 243.000 ljudi, ko smo ob odpravljanju starih ustvarjali nove krivice, ob nepo­trebnem podleganju tujim priti­skom in interesom na prehojeni poti. Smo del sveta v dobrem in slabem. Vendar imamo kompas, še želimo spadati v demokratic­ni, zahodni del Evrope, ohranjati svojo jezikovno, kulturno identi­teto in svojo svobodo odlocanja o svoji usodi in razvoju? Bili smo spoštovana zgodba o uspehu – tudi zgled drugim! S svojim ugle­dom, kot pravi pregovor, ravna­mo kot svinja z mehom! 
V teh dneh je bila Slovenska tiskovna agencija (STA) odliko­vana za svoj izjemni prispevek pri širjenju resnice o osamos­vajanju slovenske države in nje­nem mednarodnem uveljavlja­nju. Slavljenka, ki pa je ob svo­jem 30. rojstnem dnevu postala in je tudi kricec ter mednarodno prepoznaven simbol upora pro­ti nesmislom sedanje vladajoce koalicije v Sloveniji in njenemu neustavnemu in nezakonitemu ravnanju, žrtev samopašne anti­demokraticne zlorabe oblasti, ali kot pravijo nekateri, tudi prav­nega huliganstva in in simptom nastajanja nove, nedemokraticne »normalnosti«.
Cas predsedovanja Svetu EU, ki ga naša država prav tako prevze­ma v teh dneh, ni cas za volitve, lahko poslušamo iz najvišjih dr­žavnih krogov. In da je potrebna enotnost, vendar ne pojasnijo, o cem. In da je v casu predsedo­vanja potrebno politicno premir­je v sedanji vse bolj polarizira­ni, razdeljeni slovenski družbi in politiki. In še da tako uspešne in ucinkovite vlade še nismo imeli. Sklicevanje na predsedovanje je slab izgovor, slab alibi. Kje pa je jamstvo, da se sedanja politika ne bo nadaljevala tudi v casu pred­sedovanja!? 
Cas je za preobrat. Smo na pre­lomni tocki. Za premagovanje se­danjega nacionalisticnega in av­tokratskega populizma, ideologije in prakse janšizma, odpravljanje »twitterskega vodenja države« brez politicnega in moralnega razmisleka, za povrnitev etike, ki je bila v osnovi dogajanja v casu našega osamosvajanja. Politika, ki želi odgovorno usmerjati in urav­navati velike družbene procese, potrebuje cvrsto navezanost na eticne vrednote. Politika brez na­cel postaja jalova, nepregledna, neverodostojna in manipulativna, in kar je najpomembnejše, izgu­blja zaupanje ljudi.
Nujno je novo, demokraticno soglasje, nova družbena pogod­ba. Ni dovolj biti le proti, ne da bi oblikovali program demokra­ticne prenove in dinamicnega ra­zvoja na osnovah širokega demo­kraticnega dialoga in vzajemnega zaupanja aktivnih državljanov in državljank, organizirane civilne družbe in demokraticnih politic­nih sil – vseh, ki so jim vrednote osamosvojitvene in tudi avtentic­ne vrednote EU blizu – in ki bo vracal veljavo vladavini prava, so­lidarnosti, poštenosti, pravicnosti, mladim odpiral perspektivo, pos­tavljal v središce cloveka in clove­kovo dostojanstvo.
Priprava in sprejemanje Nacrta za obnovo in okrevanje, ki je bil minulo pomlad pripravljen tudi v RS kot del skupnega velikega projekta EU za okrevanje po pan­demiji, je ostala velika neizkori­šcena priložnost za to, da bi bil na kar najširšem konsenzu ute­meljeno jedro nujno potrebnega celovitega nacionalnega razvoj­nega programa, ne pa le formalni akt vlade za pridobivanje evrop­skih sredstev za popandemijsko okrevanje.
Volitve lahko in morajo zago­toviti ta preobrat. Svoboda in demokracija nista samoumevni danosti. Zanju se je treba nepo­pustljivo boriti, tako kot smo se tudi pred tridesetimi leti borili za našo skupno domovino in še ved­no mlado državo.
Marjan Šiftar

VEC NA STRANI 14

DOGODKI

Zlo se razrašca in nas ogroža

Pri spomeniku »Obtožujem – J'accuse« v Podljubelju je bila 12. junija spominska slovesnost ob 76. obletnici osvoboditve kon­centracijskega taborišca Ljubelj, podružnice Mauthausen. Orga­nizatorja prireditve sta bila Ko­ordinacijski odbor žrtev vojnega nasilja pri ZZB NOB Slovenije in obcina Tržic. Pred slovesnostjo na naši strani je bila prireditev tudi na severnem, avstrijskem delu nekdanjega taborišca.
Slavnostni govornik je bil prof. dr. Dragan Petrovec, pravnik, kri­minolog penolog in kolumnist, ki je med drugim poudaril, da se zlo razrašca in da nismo dovolj po­gumni, da bi se z njim borili brez omahovanja, preracunljivosti in nepopustljivo, in da je prevec po­litikov, ki sejejo sovraštvo, in po­litikov, ki to dopušcajo in mirno opazujejo ali pa se pretvarjajo, da ni nobene nevarnosti.Zbrane sta nagovorila tudi Sonja Vršcaj, nekdanja taborišcnica Auschwi­tz-Birkenaua, ki je orisala tež­ko življenje v taborišcu smrti na Poljskem, in tržiški župan, mag. Borut Sajovic, ki je opomnil na to, zakaj se na spominski dan ob­cine Tržic vsako leto srecujejo na mestu nekdanjega taborišca.
»Pretepanje je bilo na vsakem koraku. Nisi vedel, ne kdaj ne za­kaj, vendar si bil tepen. Hoteli so nas spraviti na necloveško raven s tem, da so nas tudi ponižali, da so nas že ob prihodu ostrigli do golega, obrili do golega, nas raz­kužili in pobrali vse, karkoli je bilo vezano na našo osebo,« je opisovala okrutnost življenja v taborišcu Sonja Vršcaj in dodala: »Nikdar nismo obžalovali, da smo se odlocili za to pot. Dali smo na voljo svoja življenja, najveckrat mlada življenja, zato da ohranimo Slovenijo, ljubo domovino, ljubo zemljo – zase in za vse naše pri­hodnje rodove.« Vršcajeva se je obrnila predvsem k mladim: »Imej­te radi domovino, tako kot smo jo imeli radi mi. Ne dovolite tistim, ki imajo zdaj moc, da bi Slovenijo razprodali za umazan denar.« 
Župan obcine Tržic mag. Bo­rut Sajovic pa se je med drugim vprašal, kaj je sporocilo takih slo­vesnosti. »Eno samo in preprosto – naj se to nikdar in nikoli vec ne ponovi,« si je odgovoril. Spomnil je še, da je na temelju zgodbe o taborišcu nastalo tudi pobrate­nje, ki med Tržicem in francoskim mestom iz Alzacije Sante Marie aux Mines, traja že 55 let. Združi­lo ju je prav trpljenje ljudi v casu druge svetovne vojne. V obeh obcinah sta bili namrec koncen­tracijski taborišci. Tržiški župan je dodal še en opomnik tistim, ki danes interpretirajo polpreteklo zgodovino: »Zgodovina je in mora biti uciteljica modrih. Prosim in pozivam zgodovinarje, da opravi­jo svojo vlogo, ljudem, ki imamo svojo lastno glavo in pamet, naj ponudijo samo preprosta dejstva, znali se bomo sami odlociti. Nik­dar in nikoli pa ni in ne more biti naloga zgodovinarjev, da tolma­cijo zgodovinska dejstva, kot se nam dogaja zdaj, enkrat v korist ene, enkrat v korist druge opcije.«
Milica Ješe je spregovorila v imenu Daniela Simona, predse­dnika francoskega druženja l'Ami­cale de Mauthausen, katerega cla­ni se že drugo leto zapored niso mogli udeležiti slovesnosti, ki ima zanje prav poseben pomen: »Dru­žine francoskih ujetnikov v tabori­šcu Ljubelj živijo zapušcino moc­nih prijateljskih vezi, ki so jih tu stkali s slovenskimi prijatelji v tra­gicnih casih taborišca. Teh huma­nih gest v drugih krajih taborišca Mauthausen v Avstriji ni bilo ali pa so bile bolj poredko. V južnem taborišcu Ljubelj so taborišcniki med domacini našli prijatelje. 
Elisabeth Ellison-Kramer, veleposlanica Republike Avstri­je, je dejala, da je v tem idilic­nem okolju težko dojeti, da sto­jimo prav na mestu okrutnosti, razclovecenja in neskoncnega trpljenja žrtev. Trpljenja, ki ni prizadelo in zaznamovalo zgolj internirancev, temvec tudi vec generacij njihovih družin in pri­jateljev. Vsem žrtvam in trpecim obljubljamo, da zlocini, ki so bili storjeni nad njimi, nikoli ne bodo pozabljeni, ampak bodo ohranje­ni v vecnem spominu. Veleposla­nica Republike Nemcije Natalie Kauther je med drugim poveda­la, kako pomembno je ohranjati temno zgodovino nastanka pre­dora skozi Ljubelj: »To taborišce je namrec del najstrašnejšega poglavja v zgodovini naše drža­ve, saj so bili Nemci tisti, ki so to storili svojim sosedom. Te zgo­dovine nocemo in ne smemo po­zabiti. Moja država je odgovorna za to, kar se je zgodilo takrat. In danes mi vsi skupaj nosimo od­govornost, da se kaj takšnega ne bo nikoli vec ponovilo.« Sprego­voril je tudi veleposlanik Republi­ke Poljske Krzysztof Olendzki, ki je izrazil zahvalo za reševanje spomina na vse, ki so trpeli v kon­centracijskem taborišcu Ljubelj, saj so bili Poljaki poleg Francozov najvecja skupina ujetnikov v tem taborišcu. Veleposlanik Rusije Ti­mur Ejvazov pa je svoj custveni nagovor v spomin vojnim žrtvam koncal z besedami: »Naša skupna odgovornost do preteklosti in pri­hodnosti je, da naredimo vse, da preprecimo ponovitev teh straš­nih tragedij. Naša sveta dolžnost do spomina na milijone umrlih je skupno nasprotovanje posku­som potvarjanja zgodovine dru­ge svetovne vojne. Opravicevanje ali celo upravicevanje nacizma in nacisticnih zlocinov, sleherni po­skusi izenacenja žrtev krvnikov, osvoboditeljev in okupatorjev so nemoralni in nezdružljivi z za­vestjo normalnih ljudi.«
Med gosti, ki so pred slove­snostjo pred spomenikom Obtožu­jem – J'accuse v spomin na žrtve nacisticnega nasilja položili ven­ce, so bili še predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, predse­dnik ZZB za vrednote NOB Slove­nije Marijan Križman, direktori­ca Muzeja Tržic Jana Babšek ter predstavniki diplomatskega zbora in gostje iz avstrijske Koroške.
Po koncani slovesnosti so pred vhodom v spominski park odprli novo informacijsko tocko in novo stalno razstavo »Koncentracijsko taborišce Ljubelj/Mauthausen 1943–1945«, ki je v kletnih pro­storih Karavle 297. Razstavo sta sofinancirala Ministrstvo za kultu­ro RS in obcina Tržic. Na razstavi so prikazani zgodovinski kontekst, izvirni predmeti iz taborišca, pred­stavljene so osebne zgodbe, price­vanja in sporocila, ki so vzniknili v necloveških vojnih razmerah na Ljubelju. Postavljeni so pano­ji v šestih jezikih (v slovenšcini, anglešcini, nemšcini, francošcini, poljšcini in rušcini). Pobudo za postavitev je dalo Veleposlaništvo Zvezne republike Nemcije.
Scenarij sta pripravila Mojca Poredoš in Iztok Pipan, priredi­tev je povezovala Maja Tekavec, sooblikovali pa so jo praporšcaki, Pihalni kvintet Slovenske polici­je, Glasbena šola Tržic, mezzoso­pranistka Darja Novak in kitarist Marko Mozetic.
Nataša Predalic in Jani Alic
foto: Peter Košenina


NADALJEVANJE NA STRANI 2

NADALJEVANJE NA STRANI 2


KOLUMNA

AKTUALNO – Dan državnosti

»Danes so dovoljene sanje«

NADALJEVANJE S STRANI 1

Dr. Martin Premk

Pot, ki se nikoli ne konca

V prevladujocih »sred­stvih javnega obve­šcanja« smo spet lahko sledili najviš­jemu predstavniku ljudstva, ki se je v »duhu narodne pomiritve« udele­žil slovesnosti ob trideseti obletnici spravne maše v Kocevskem rogu. Med vsem leporecjem in neum­nostmi, ki jih je izdavil, je bila njego­va zmagovalna misel: »Sprava je pot, ki se nikoli ne konca. Ce se konca, se zacne trpljenje.« 
  Kot smo nekoc imeli »permanen­tno revolucijo« ali »revolucijo, ki tece«, smo zdaj dobili »permanen­tno spravo« ali »pot sprave«, ki ji žal res nikakor ni videti konca. A predsednika, ki tako zelo rad polaga vence, pa magari crknjenim konjem v lažnih jamah, niti malo ne zanima, kako pravzaprav sploh kaj tece ta »pot sprave«. Kar se tice lanskoletne »fojbaške sprave«, se od njegovega sramotnega drža­nja za rocice še ni zgodilo prav nic »v duhu sožitja med narodoma«. Naro­dni dom v Trstu še vedno ni sloven­ski, za Italijane so tigrovci še vedno teroristi in Italija še ni priznala nobene­ga zlocina nad Slovenci med drugo svetovno vojno. »Pot sprave« z Itali­jo bi se lahko že davno koncala, ce bi se Italija opravicila za napad in vse zlocine med drugo svetovno vojno. Naša »pot sprave« pa je tako ali tako že trideset let samo pot spreobraca­nja zgodovine, laži, propagande in manipulacij. Že ves ta cas desnicar­ske oziroma zdaj že odkrito fašistic­ne politicne sile skupaj z vatikansko cerkvijo in nekdanjimi domobranci zlorabljajo zgodovino za ustvarjanje sovraštva in delitev med ljudmi, pre­usmerjanje pozornosti od resnicnih težav in spreminjanje vrednot ljudi. 
  Z zlorabo zgodovine želijo do­mobrance in vatikansko cerkev na vsak nacin oprati sramote izdaje in »zmagati za nazaj«. Pri tem so že po­skušali in še poskušajo z razlicnimi »propagandnimi strategijami«, ki jim je skupna tocka cim vecje blatenje partizanstva. Najprej so poskuša­li partizane na vsak nacin razglasiti za »nelegalno vojsko«, domobrance in druge kolaborante pa za »legiti­mne« sodelavce okupatorja, ki so se samo »uprli nasilju«. V ta namen so celo placali nemškega desnicar­skega pravnika, ki je bil med drugim pravni svetovalec cilskega diktator­ja Salvadora Allendeja, da je o tem napisal »mednarodnopravno študi­jo«. Ceprav je »študija« popolnoma skregana s pravno znanostjo, so se nekaj let vsi nasprotniki partizan­stva sklicevali nanjo kakor na božjo besedo, potem pa je izginila v poza­bo. Propagandna strategija oziroma »pot sprave« se je nato osredotocila na enacenje komunizma in nacizma, poudarjanje »partizanskih zlocinov« ali »revolucionarnega nasilja« ter seveda na »povojne poboje«. Po na­celu nacisticnega ministra za propa­gando Jospeha Goebbelsa: »Obtoži drugo stran, cesar si sam kriv.« Ker so bili tako izdajalski belogardisti kot domobranci pod tujim poveljstvom, je bilo najprej treba zavezniško par­tizansko vojsko razglasiti za »nele­gitimno«. Ker so belogardisti in do­mobranci sodelovali tako s fašisti kakor z nacisti, je zdaj treba izena­citi »komuniste in naciste«. Ali pa kar izenaciti vse »tri totalitarne ide­ologije«, ceprav je Katoliška cerkev vedno toplo sprejemala le fašizem in nacizem. Naslednji korak propagan­dne strategije je poudarjanje »parti­zanskih zlocinov« kot izgovor, da so belogardisti »morali« vzeti orožje od smrtnega sovražnika. Vojna je zlo­cin sama po sebi in tudi partizani so puške in bombe imeli za ubijanje. A v najhujšem spopadu v zgodovini, med katerim so se zgodile najhuj­še strahote nad celotnimi narodi in rasami, so »zlo­cini« partizanov in tudi vseh dru­gih zavezniških vojska le bleda senca nacisticnih in fašisticnih zlo­cinov. Zato je ne­razumljivo, zakaj so domobran­ske in cerkvene dostojanstveni­ke tako motili le »partizanski zlocini«, nikoli pa ne fašisticni in nacisticni zlocini. Ko ne ostane vec drugega, pa so za blate­nje partizanov vedno na voljo »po­vojni poboji« kot pravzaprav edini domobranski zgodovinski dosežek. Kot po celotni Evropi se seveda tudi pri nas zgodilo mašcevanje za vse zlocine v vojnih letih, ki se je zgodi­lo v ozracju velike napetosti in pri­cakovanju povojnega spopada med Zahodom in Vzhodom. Da so razni križarji, ustaši, cetniki in Matjaže­va vojska pobijali ljudi še nekaj let po vojni, seveda ni pomembno za propagandno strategijo »poti spra­ve«. Glavna izvajalka te strategije je predvsem »najbolj poštena stran­ka«, tesno povezana z vatikansko cerkvijo, ki prek svojih podložnikov za ta namen uporablja vsa »sredstva javnega obvešcanja« v svoji lasti, od televizij, casopisov do spletnih stra­ni. Zato je bil ustanovljen »inštitut za rehabilitacijo švabobrancev« ozi­roma za »narodno spravo«, v ta na­men se podeljuje denar raznim »pu­blicistom«, »novinarjem« ali »zgo­dovinarjem«. 
  »Pot sprave« zato že dolgo ni vec nobena pot pomiritve in sožitja med ljudmi, ampak je je še pot spreobr­njenja zgodovine v korist fašizma in nacizma. Najvišjemu predstavniku ljudstva to ocitno ni jasno ali pa, še bolj grozno, mu je to jasno, ampak se dela brezbrižnega, ker mu je vse­eno ali pa ker to pocne po ukazu. Le eno ima naš vrhovni predstavnik ljudstva prav: ce se konca »pot spra­ve«, takšna, kot je ta »sprava« zdaj oziroma zadnja desetletja, se bo za­celo trpljenje. Ker se bomo takrat živeli v klero- fašisticni diktaturi, v katero nas pelje(jo).

DOGODKI – 76. obletnica osvoboditve koncentracijskega taborišca Ljubelj

Zlo se razrašca in nas ogroža

Z zlorabo zgodovine želijo domobrance in vatikansko cerkev na vsak nacin oprati sramote izdaje in »zmagati za nazaj«. 

NADALJEVANJE S STRANI 1


Korenine slovenske državnosti – 30 let osamosvojitve
Nastanek Slovenije

KOLUMNA

Piše: dr. Martin Premk

Jože Poglajen

Oblikovanje vecine narodov in sodobnih narodnih držav se je za­celo v 19. stoletju in prav tako je bilo tudi pri Slovencih. Med »po­mladjo narodov« leta 1848 so bile prvic izražene zahteve po združi­tvi vseh Slovencev, seveda takrat še v okviru avstrijskega cesarstva. Prebujanje narodov je bilo tudi v avstrijskem cesarstvu zatirano s silo in v drugi polovici 19. sto­letja je vzpon slovenske narodne zavesti temeljil na odporu proti nemški nadvladi in avstrijskemu cesarstvu. 
Zaradi boja proti nemškemu gospostvu so se Slovenci pred prvo svetovno vojno povezovali z drugimi Slovani, ki so živeli v avstrijski monarhiji, pa tudi z vse­mi drugimi slovanskimi ljudstvi in Rusijo, ki so jo imeli za »zibelko slovanstva«. Zaradi pohlepa ce­sarjev po novih ozemljih in bankir­jev po vecjih zaslužkih so bili tudi Slovenci kot avstrijski podložniki pahnjeni v krvavo prvo svetovno vojno. Naše ozemlje je takrat na­padla Italija, in ceprav je bila na »soški fronti« vojaško poražena, si je po vojni kot zmagovalka prisvo­jila primorski del našega ozemlja, ker je bil tak dogovor med impe­rialisticnimi velesilami. Drugi Slo­venci so se združili v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev pod dinastijo Karadordevic. Kralj Ale­ksander je leta 1929 uvedel dik­taturo in kraljevino poimenoval Jugoslavija. Do zacetka druge svetovne vojne sta tako dve tretji­ni Slovencev živeli v jugoslovan­ski »Dravski banovini« v težkih razmerah politicnega zatiranja in gospodarskega izkorišcanja. Slo­venci na Primorskem pa so trpeli pod fašisticnim nasiljem in poita­ljancevanjem. Po zacetku druge svetovne vojne so se vsi Slovenci znašli pod tremi okupatorji, ki so se vsi namenili Slovence uniciti in iztrebiti. Vecina Slovencev se je združena v Osvobodilni fron­ti uprla okupatorju in njegovim podrepnikom. Osvobodilna fron­ta je že med vojno vzpostavlja­la vzporedno oblast, ki se je leta 1945 oblikovala v Ljudsko repu­bliko Slovenijo. Konec druge sve­tovne vojne so Slovenci po zaslu­gi Osvobodilne fronte in partizan­ske vojske koncali kot zmagovalci v zavezništvu Združenih narodov, prvic kot narod v enotni državi z osvobojeno Primorsko in izho­dom na morje. Takratna Ljudska republika Slovenije je bila del Ju­goslavije z izbojevano pravico do odcepitve, ki jo je izkoristila leta 1991, in postala je samostojna Republika Slovenija. Pravilneje bi bilo osamosvojitev leta 1991 poi­menovati »druga osamosvojitev«, saj se je takrat postala samostoj­na država republika Slovenija, ki se je osamosvojila in osvobodila že leta 1945.
Slovenija kot samostojna država in Slovenci kot narod so nastali v dolgotrajnem boju naših predni­kov proti vsem tujim gospodarjem, najvec pa so k nastanku pripomog­li partizani in partizanske v najtež­jih trenutkih naše zgodovine. 

Okupacija naše nacionalke

Ta mesec je med šte­vilnimi ne ravno po­srecenimi domislica­mi SDS in NSi kralje­vala tista, da bi moral parlament stranko Le­vica razglasiti za prekucniške skraj­neže in jo prepovedati. Ceprav je to ne samo z našo ustavo, ampak tudi z zdravo pametjo na smrt skregana zahteva, je naletela na veliko pozor­nost. Zasluga gre – kar je danes nor­malno – predvsem televizijam. Jan­ša-Orbanove televizije so kar tekmo­vale, katera bo stranko Levica nama­lala kot najbolj hudobnega (rdecega) peklenšcka. A tudi javna TV in Pop TV nista veliko zaostajali in sta se v imenu uravnoteženosti pustili zvleci v že na prvi pogled za lase privleceno zgodbo s poslancem SDS Grimsom v glavni vlogi, ko sta v živo prenašali Grimsovo lajno o hudobnih deckih iz stranke Levica, ki jih je treba elimini­rati s politicnega odra. 
Ne le te javno predvajane Grimso­ve tirade, tudi sicer se je težko upreti vtisu, da celo Pop TV iz dneva v dan izgublja zanjo prej znacilno ostro kritiko vladnih ukrepov, ki jo nado­mešca pometanje pod preprogo vla­dnih napak ali vsaj odrivanje poroca­nja o njih nekam na konec informa­tivnih oddaj. Vse to se dogaja, odkar so jo pred kratkim kupili Janši naklo­njeni ceški lastniki. Naše TV Slovenija Janša ne more ku­piti, a so za pre­vlado tudi druge poti. Zamenjava generalnega direk­torja s clovekom brez kakršnih koli izkušenj z vode­njem organizacije, kakršna je javna RTV, in velike spremembe v sesta­vi programskega sveta, ki so prines­le absolutno vecino zdajšnji vladi brezkompromisno naklonjenih sve­tnikov, že kažejo prve ucinke. RTV Slovenija po dobrem letu Janševe vladavine ocitno ni vec tista, kar je desetletja bila: kar se da profesional­na in politicno nevtralna poroceval­ka o dogajanjih doma in po svetu. Do zamenjav direktorice televizija in direktorja radia ter posledicno zamenjav urednikov v obeh medijih sicer še ni prišlo, a je to samo vpra­šanje casa. So pa opazne spremem­be v uredniških odlocitvah, ki so po­dobne tistim na Pop TV. 
Na RTV se zdaj ponavlja zgodba iz casov, ko je Janša pred petnajsti­mi leti prvic prevzel oblast. Takrat je za direktorja televizije postavil Jožeta Možino, za direktorja radia pa danes nekje v demokraciji po­zabljenega Vinka Vasleta. To se je lahko zgodilo, ker je Janševa vlada uvedla nov Grimsov zakon o RTVS, ki velja še danes. Kljucni del za­kona je na novo dolocena sestava Programskega sveta RTVS. Grims je – seveda, ce je verjeti, da je ta poslanec SDS, sicer geolog po iz­obrazbi, res avtor zakona – uvedel kategorijo poslušalci in gledalci, ki naj bi predlagali 16 od 29 program­skih svetnikov. Na prvi pogled je to videti zelo demokraticna ureditev, ker nakazuje na to, da vecino pro­gramskih svetnikov imenuje RTV­-ljudstvo, da torej vsebino in orga­nizacijo RTV-hiše dolocajo njeni poslušalci in gledalci. Kar je dalec od stvarnosti, kajti predlogi poslu­šalcev in gledalcev so le krinka, za katero se skrivajo politicne stran­ke. Za povrh teh 16 (bolj natancno dvakrat po osem) programskih sve­tnikov iz prispelih predlogov – na­vadno jih je okrog 50 – v državnem zboru z glasovanjem izbere vlada­joca koalicija. 
Tako je aktualna vladna koalicija v enem letu v programski svet ime­novala deset svetnikov, ki so vsi po vrsti blizu strankam te koalicije, no­benega med njimi pa ni, ki bi bil po­liticno nevtralen, kaj šele blizu opo­ziciji. Skupaj s predstavnikom Kato­liške cerkve, SAZU in predstavniko­ma manjšin, ki praviloma glasujejo enako kot predstavniki strank ali predstavniki poslušalcev in gledal­cev, so janševi­ki zdaj v vecini. Prihodnost RTV je še bolj crna, kajti vladna koa­licija – ce ta osta­ne na oblasti do marca prihod­njega leta – bo takrat imenovala 13 svetnikov, ker zdajšnjim pote­ce mandat, in tako kroji usodo RTV ne le nas­lednji dve leti, ampak kar štiri leta. Posledice te strankarske oku­pacije RTV so še drugje. Tako je denimo vladna vecina v programskem svetu izsili­la sestavo komisije za informativne programe, v kateri prav noben clan nima niti dneva izkušenj z novinar­stvom. Informativne oddaje RTV tako ocenjuje in nadzoruje komisi­ja, ki ji predseduje profesor za lesne izdelke, clani pa so upokojeni stro­jevodja, cerkveni moralni teolog, ekonomist za turizem, defektolog, šef za varovanje in požarno var­nost ter strokovna sodelavka v eni od poslanskih skupin. S to sestavo komisije so praviloma neargumenti­rane kritike in obsodbe posameznih novinarjev in urednikov TV dobile pospešek tovornega vlaka.
Lahko se sicer tolažimo, da RTV Slovenija ni edina javna televizija, ki je tarca desnicarskih napadov. Kot piše nemški Spiegl, britanski pre­mier Johnson in njegovi privrženci že leta napadajo BBC in ga skuša­jo spraviti pod politicni nadzor. Po njegovem mnenju je BBC protibri­tanski, marksisticen in potraten. Konservativci tudi redno grozijo, da bodo znižali ali kar ukinili prispevek za BBC. Zveni znano?

AKTUALNO – Kdo je cefur?

Kdo so Drugi (v slovenski družbi)? 

Odprta pluralisticna družba te­melji na uveljavljenih zavezujocih pravilih in institucijah, ki ta pravila implementirajo, še bolj pa na sku­pnih vrednotah med državljani. Pri vrednotah imam v mislih strpnost, nediskriminacijo, medsebojno spo­štovanje, kompromis, nenasilje in sposobnost spoprijemanja z odprti­mi nesoglasji. Spoštovanje teh vre­dnot ni le naloga institucij, temvec celotne družbe. Tisto, kar družbo deklarira za pluralisticno, so razlic­ne identitete. In kakšno je spreje­manje razlicnih identitet v sloven­ski družbi? Vecinoma dobro, so pa tudi izjeme.
  Glavni junak romana Cefurji Raus pisatelja Gorana Vojnovica pravi: »Ce smo v konfliktnem položaju, je zelo pomembno, da je druga stran 'naš' clovek! Za Slovenci stoji drža­va, mi pa imamo samo sebe.« Tu lahko prepoznamo elemente dis­kriminacije, v katero sta ujeti obe strani: Slovenci v prepricanju, da jih šcitijo državne institucije, in pri­seljenci na drugi strani v preprica­nju, da nimajo nikogar, ki bi jim bil v oporo. 
Kdo je cefur?
Priseljenci iz nekdanje Jugoslavije v Sloveniji. V prejšnjem stoletju so kot priseljenci najprej prišli ljudje iz Bosne in Hercegovine, za Sloven­ce so to bili Bosanci ne glede na to, kateremu narodu so pripadali. Za njimi so prišli Srbi, pa Albanci s Kosova, potem iz Makedonije, tako Albanci kakor Makedonci. Imigran­ti so v Sloveniji videli demokratic­no in napredno družbo, gospodar­sko razvito okolje in socialni mir, kakovostno šolstvo in napredno zdravstvo. Za domacine v Sloveni­ji so scasoma vsi prišleki postajali – bosanci. Med obicajnimi ljudmi in vse bolj tudi v politicnem jeziku se je zacelo te tujce pošiljati tja, od koder so prišli. Kajpak v Bosno. Ta prvinski strah pred tujci je imel tudi religiozno osnovo, strah pred mu­slimani.
  V devetdesetih letih je poimeno­vanje migrantov v Sloveniji dobilo malo bolj »konkreten« termin, in sicer »cefur«. Cefur je sinonim za južnjaka. Vsekakor gre za žaljivko. Etimološko beseda cefur izhaja iz besede cifut ali turško Cuhut, ter arapsko Yahud, kar pomeni Jud. Tako so se ljudje iz nekdanje Jugo­slavije zaceli srecevati s številnimi stereotipi, predsodki, obsojanjem, kot na primer: »prišli so izkorišcat državo; prišli so nam vsilit bosan­šcino (srbšcino in podobno); zavze­li nam bodo delovna mesta; izobra­žujejo se na racun naših davkopla­cevalcev ipd. Takšni predsodki so sicer v manjšini, vendar obstajajo. 
»Ki zej, grema
 k toti prijatu?« 
Ja, tako je zvenela moja slovenšci­na na zacetku, ko sem prišla iz Ma­kedonije na študij v Slovenijo. Ucila sem se po posluhu, brala sem tudi knjige v slovenšcini. Toda treba je bilo hkrati uciti se slovenskega jezi­ka, študirati celotno snov, pa spoz­navati navade in vrednote okolja. Ni šlo vselej gladko. Danes me zelo pogosto sprašujejo, s katerega kon­ca Slovenije prihajam. Ko povem svoj priimek, pa jim je že vse jasno. Ko se to zgodi, vem, da so me raz­vrstili med »cefurje«.
  Tujci v Sloveniji nismo pod asimi­lacijskim pritiskom, vendar se za­vedamo, da obstajajo neformalna in neutemeljena sovraštva do tuj­cev, strah pred Drugimi. Ali lahko recemo, da gre za sodobni kulturni rasizem? V mislih imam novelo za­kona o tujcih, ki zahteva od tujcev, ki študiramo v Sloveniji, dokaz, da imamo financne možnosti za pre­življanje v casu celotnega obdobja izobraževanja v Sloveniji, in ta fi­nancni dokaz mora biti na našem osebnem racunu, ne na racunu na­ših staršev. Želim pojasniti, da se študenti nismo prišli v Slovenijo izobraževat se na racun države. Na podlagi bilateralnih sporazumov in meddržavnih odnosov, ki jih ure­ja tudi mednarodno pravo, so tuji študentje obravnavani kot domaci. Seveda obsojam vsakršno nepri­merno, nespoštljivo obnašanje tis­tih tujcev, ki ne spoštujejo vrednot slovenske družbe. Ne zanikam dej­stva, da obstajajo tujci, ki se ne mo­rejo integrirati v družbo, nekateri se nikoli niso hoteli nauciti jezika in navad, nekateri pa morda niti niso imeli teh možnosti. 
  Svojega študija in življenja v Slo­veniji ne nameravam upravicevati s custvenimi manipulacijami. Tu­kaj sem, da intelektualno napre­dujem in prispevam k tej družbi, k napredku družbe kot celote. Nisem prišla zlorabljat države, nisem priš­la živet od socialne podpore. Nisem tu, da bi komur koli prevzela delov­no mesto, saj se na podlagi svojega znanja, lastnosti in sposobnosti lah­ko zaposlim tudi drugje. Vsem, ki v meni in drugih študentih iz tujine prepoznavajo samo »cefurstvo«, pa bi rada sporocila: 
   Ce vi ne verjamete v svojo matic­no državo, v nacin zaposlovanja, v njeno pravicnost izbire, potem ce­furji tega nis(m)o krivi. 
Petranka Kostadinova, Makedonija 
(udeleženka Šole demokracije, štu­dentka magistrskega študija na Fa­kulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani)

Tako je aktualna vladna koalicija v enem letu v programski svet imenovala deset svetnikov, ki so vsi po vrsti blizu strankam te koalicije, nobenega med njimi pa ni, ki bi bil politicno nevtralen, kaj šele blizu opoziciji.


V METEŽU ZGODOVINE – Ob posaditvi rumenega drena v Petanjcih

Društvo Dobrnic: Vsem junaškim ženskam

Posaditev rumenega drena, posve­cenega vsem junaškim ženskam, je ustrezna priložnost za razmislek o ženskah, ki s svojim junaštvom na razlicne nacine, z razlicnimi de­janji, v razlicnih okolišcinah in na razlicnih krajih zaznamujejo svoj cas in iz preteklosti vplivajo ne samo na posameznike, ampak na družbo kot celoto. V vsakem casu so živele, živijo in bodo živele take posameznice, in ko govorimo o eni, govorimo o vseh, in ko misli­mo na vse, se zavedamo, da brez junaških posameznic ne bi bilo ne obstoja ne razvoja. 
Moja misel se ustavlja ob narodni herojinji Slavi Klavori. Z njo, ki ji je bil odmerjen le kratek vek, vsega dvajset let, se vracamo v tisti kruti cas, v katerem se je odlocalo o uso­di slovenskega naroda. Je ena od enaindvajsetih slovenskih oziroma enaindevetdesetih jugoslovanskih narodnih herojinj. Samo petina od njih jih je docakala svobodo.
11. maja je minilo sto let od nje­nega rojstva in 24. avgusta bo mi­nilo 80 let od dneva,  ko je bila na notranjem dvorišcu mariborskih zaporov ustreljena kot talka. Tega dne so ustrelili deset talcev, nas­lednji dan še tri. Streljanje so si prišli ogledat nemški funkcionarji v Mariboru, iz notranjosti zapora pa so dogajanje spremljali zapornice in zaporniki ter pazniki. Opazovalci so pozneje najvec govorili o Slavi Klavori in njenem junaškem vede­nju. Po prebrani obsodbi je vzklik­nila »Živela komunisticna partija« in obsojenci so zapeli »Vstanite v sužnosti prekleti«. Ustreljena je bila v drugi peterici. Med ustrelje­nimi sta bila tudi Franjo Vrunc in Slavko Šlander.
Plakati so mešcane obvešcali, da je bila ustrelitev povracilo za sode­lovanje z osvobodilnim gibanjem. Žrtve so odpeljali v Gradec.
Razmere so se v Mariboru za­ostrovale zaradi aretacij in izdaj, za­radi deportacij pa je bilo vse manj varnih krajev, kjer bi aktivisti lahko prespali ali se neopaženo sestaja­li. Predvsem komunisti in skojevci so sicer bili vajeni ilegalnega delo­vanja, vendar je bilo zdaj dosti bolj nevarno. Vedno težje je bilo najti zanesljive narodnozavedne ljudi. 
Nemci so svoj raznarodovalni nacrt zaceli uresnicevati takoj po prihodu. Najprej so razpustili vsa kulturna, politicna, verska in špor­tna društva, zasegli njihove arhive in premoženje. Slovensko žensko društvo v Mariboru je bilo na pri­mer ukinjeno že 27. aprila 1941. Ker so Nemci imeli imena clanic in clanov društev, je za mnoge biva­nje v Mariboru postalo prenevarno. Veliko jih je mesto zapustilo, Slava Klavora pa se je v zacetku vojne iz Zagreba vrnila v Maribor in prevze­la pomembno vlogo v organizaciji osvobodilnega gibanja. Po izgnan­stvu staršev v Srbijo julija 1941 ji je sestra svetovala, naj gre k sorodni­kom v Kranj, vendar jo je zavrnila, da je njeno mesto tu. 
Slava Klavora je bila najmlajša med sedmimi otroki v družini, va­jeni skromnih razmer. Doma ob reki Dravi v hiši nasproti vodnega stolpa se je navezala na naravo in vrstniško družbo. Kot srednješol­ka je veliko planinarila in kolesa­rila. S sošolko Vero Hochmüller sta prekolesarili Dravsko dolino in prehodili Pohorje, Savinjske Alpe in druge vrhove, sama se je s kole­som podala do ocetove Cezsoce in še naprej do italijansko-francoske meje. S športno aktivnostjo je sku­šala odpraviti rahlo šepavost na levi nogi, kar ji je v veliki meri uspevalo. 
Med sošolkami in tudi starejšimi od sebe je našla prijateljice, svoje somišljenke in sodelavke. Ker jih je bilo veliko iz priseljenih primorskih družin in predvsem iz delavskih, so ji bile v veliko oporo, ko je mora­la najti varne prostore za sestanke in prenocevanje. Navezala je prve stike z levo usmerjenimi mladimi izobraženkami in se v njihovi druž­bi in družbi že uveljavljenih mladih politicnih aktivistov pripravljala na svoje kasnejše aktivnosti. Povezo­vali so jih pogovori, obiski kultur­nih prireditev in predavanj Zveze mladih intelektualcev ter predavanj mešcanskega Ženskega društva. V njegovem feministicnem odseku so imele predavanja in govorne nasto­pe ter se tako pripravljale na javno nastopanje in vodenje politicnih debat. Poleg drugega je društvo zbiralo financno podporo in štipen­dije za dekleta iz delavskih družin. Dobila jo je tudi Slava Klavora.
Veliko je brala, na pamet je zna­la cele odlomke iz Cankarja in tudi sama je kaj napisala. Leta 1939 je izšlo ciklostirano glasilo Naša be­seda. Med sedmimi avtorji, ki so se podpisali s psevdonimi in se oznaci­li kot krog mladih, so znani aktivisti in tudi Slava Klavora. Njeni sta dve pesmi, povezani v celoto in sta pris­podoba življenja lepe duše in njene­ga neizbežnega konca. Podpisala ju je s psevdonimom Mladovana. 
Po koncani trgovski akademiji se je jeseni 1939 vpisala na Ekonom­sko-komercialno visoko šolo v Za­grebu, kjer je postala clanica Aka­demskega društva Triglav in bila sprejeta v KPJ. Udeleževala se je študentskih demonstracij in prote­stov, od mladih komunistov pa je nanjo najbolj vplival Maks Durjava. 
Še vedno je prihajala v Maribor in bila med organizatorji študent­skih delovnih in narodnoobramb­nih taborov ob severni meji. 
O ilegalnem delu v OF so ohra­njeni redki dokumenti. Iz Blagajni­škega dnevnika PK KPS za Štajer­sko od aprila do septembra 1941 je mogoce slediti potem Slave Klavo­re, ki jih je opravljala kot clanica PK KPS. Bila je sodelavka Slavka Šlan­dra, Miloša Zidanška, Lea Novaka, Biba Röcka, Jožeta Hermanka in drugih. Ptuj, Celje, Domžale, Trbo­vlje in Prekmurje so kraji, kamor so jo veckrat vodile kurirske poti. Kot organizacijska sekretarka SKOJ za Maribor je najtesneje sodelovala z Bojanom Ilichom. 
Vecina podatkov pa je iz ustnih virov. Vanek Šiftar je bil njena pre­kmurska zveza. Pripovedoval je, kako so se štajerski in prekmurski kopalci v vrocem julijskem dnevu pri Petanjcih neopazno pomešali in kot razposajeni zaljubljenci prep­lavali Muro, tako da je Slava lahko neopazno odšla na sestanek s pre­kmurskimi voditelji upora. Spremi­njala je svoj videz, in ce ni našla var­nega prenocišca pri znancih in pri­jateljih, je prespala v zasilnih skriva­lišcih, v vrtnih utah, na podstrešjih in na senu. Izkazala se je kot pogu­mna, iznajdljiva in zanesljiva ilegal­ka. Toda prostor okrog nje se je za­piral in 7. avgusta 1941 so jo zaradi izdaje ujeli, zasliševali in mucili. Na zaslišanjih se ni zatekla k odgovo­ru »ne vem«, ampak je odgovarjala »ne povem«, kar je zasliševalce še bolj raztogotilo. Osemnajst dni mu­cenja in samice je ni zlomilo. 
Koncalo se je življenje dekle­ta, ki ga je Gema Hafner opisala kot brhko, rdecelicno dekle, prej majhne kot srednje postave, valovi­tih kostanjevih las, z lepo rezanimi polnimi ustnicami in belimi zobmi, dekle, ki se ni lepoticilo, vendar z obrazom, na katerem je bilo nekaj, cesar nisi mogel pozabiti … 
Njeno podobo ohranjata brona­sti doprsni kip Vlaste Zorko (1983) in kip iz teraca Miroljuba Kostica (1974). Obe skulpturi sta postavlje­ni v okolje, kjer se giblje veliko mla­dih ljudi. Se kdaj vprašajo, kdo je bila Slava Klavora, kdaj in za kaj je živela ter kdaj in za kaj je umrla, kaj je upala in cemu zaupala? Zakaj so ji postavili spomenik? Ali jo sploh opazijo? Kdo bo ohranil spomin na­njo in njeno žrtev? 
Majda Potrata
(4. maj 2021)


PESMI

V METEŽU ZGODOVINE – Bitka pri Jelenovem žlebu

Kraški 
memento mori
Trava, travica zelena,
na golfišcu zastrupljena.
Voda, vodica strupena, 
v nedra Krasa izcejena.
Trave, ribice, ljudje,
vse umira, to se ve.
Maca Jogan, 2007

Partizanska zmaga tragedija za Italijane

Današnji cas nas sooca z zdravstve­no krizo velikih razsežnosti. Ce se bo tako nadaljevalo, clovek kmalu ne bo vec poznal cloveka. Toda duh neuklonljivosti, ki tli v vsakemu iz­med nas, upa in verjame, da se to ne bo zgodilo in da se bo vrnil cas, ko bomo znova lahko imeli priredi­tve, na katerih se bomo srecali in obujali spomine. 
V ZB za vrednote NOB Ribnica smo se spomnili dveh dogodkov, ki jih zaznamujemo v marcu, prvi je ustanovitev »Ruskega« bataljona in 5. bataljona 18. divizije v zacetku marca 1943. leta. Pred dvema leto­ma je Združenje borcev v sodelova­nju s predstavništvom Ruske federa­cije odkrilo spominsko tablo na mes­tu ustanovitve bataljona na zacetku Rudeževe poti v Rakitnici. Clani ZB za vrednote NOB Ribnica smo polo­žili venec na spominsko tablo. 
Drugi marcevski dogodek pa je slavna bitka pri Jelenovem Žlebu. Ene najmogocnejših zmag parti­zanskih enot v nemogocih razme­rah v takrat še mocno okupirani Evropi smo se kljub vsemu spom­nili. Na kraj dogodka je prišla pešci­ca pohodnikov iz Loškega Potoka in pridružilo se je nekaj clanov ZB za vrednote NOB Ribnica. Položili smo venec pri osrednjem spome­niku nad breznom in tudi pri treh spominskih tablah padlim borcem v tej bitki. Za slovesnejše polaga­nje so poskrbeli pripadniki Gardne enote Slovenske vojske s castno stražo. Žal se zaradi objektivnih okolišcin spominskega polaganja ni mogel udeležiti eden redkih še ži­vecih udeležencev te bitke, general Lado Kocjan.
Pešcico prisotnih je pozdravil Daniel Divjak, predsednik ZB za vrednote NOB Ribnica, Irma Grbec pa je recitirala partizansko pesem. »Boj v Jelenovem Žlebu je postal že med NOV legendaren. Pomem­ben je bil tudi za slovensko vojaško zgodovino. V njem je zmagala manj številna in po oborožitvi šibkejša partizanska skupina enot. Odlocil­ni za zmago so bili hitro ukrepanje, pogum in morala borcev ter vešce poveljevanje. Pomembno naklju­cje sta tudi tocka srecanja in zace­tek boja. Z vojaškega vidika je po­membno tudi to, kako so bile enote razporejene v pohodnih kolonah. Že izkušeni partizanski poveljni­ki so z razporeditvijo bataljonov v pohodni koloni omogocili ustrezen bojni razpored sil. Partizani, ki so bili na zelo napornem pohodu po Rudeževi poti, so v zelo kratkem casu ocenili razmere, sprejeli pra­vilne odlocitve, spretno izkoristili zanje ugodno obmocje, uspešno uporabili razpoložljivo orožje, pred­vsem bombe, bili izjemno pogumni in odlocni med bojem in ter so znali izkoristiti slabosti v nasprotnikovih vrstah. Zmaga za partizanske borce je bila hkrati tragedija za italijanske vojake. Boj je bil neizprosen in krut. Zmagovalec je bil prica strašnim prizorom. Številni so ostali na bo­jišcu, številni so še umirali. Slavja in mašcevalnosti po bitki ni bilo, bilo je socutje do padlih. Ta boj v Jelenovem žlebu je zadal italijanski vojski najvecje izgube v vsem ob­dobju NOB na slovenskem ozem­lju,« je leta 1998 v svojem govoru povedal polkovnik Janez Butara. 
Tudi letos so kot odmev našemu spominu le z vetrom v vejah šume­le gole krošnje dreves, ki obdajajo brezno in grob padlega borca Juga, in svetilo je žarece sonce, ki nas je pozdravilo ob prihodu pod Malo Belo steno. 
Irma Grbec, foto: Daniel Divjak


Nemi kriki
Veter odnaša
Tožbe in vzdihe,
Neme in tihe,
Zagozdene v molk,
Kot da vse v duši
V smrt se mi ruši,
Pa bi krical in tožil,
Tožil in tulil
Kot ranjeni volk.
Miha Klinar
(september 1943)

V METEŽU ZGODOVINE – Demonstracije 21. aprila in junija 1943

Ponosne in pogumne ženske

Bila je zima 1942/43. Ljubljana je bila obdana z bodeco žico in raz­deljena s španskimi jezdeci, ki so imeli odprte le ozke nadzorovane prehode. V Gramozni jami so stre­ljali talce. In bile so božicne racije. Aktivisti OF so se zanesli, da jih ob božicu nihce ne bo preganjal, in so se zatekli domov. Prav nalašc pa so ta vecer Italijani z belogardisticni­mi izdajalci precesavali domove in množicno zapirali moške, jih nato pošiljali v internacijo in streljali kot talce. Ženske so po novem letu za­cele hoditi pred ljubljanske zapore, najprej prosile, nato zahtevale, da izpustijo jetnike, da ne streljajo vec talcev in da interniranim ljudem lahko neovirano pošiljajo pakete. A vse zaman.
To žensko srecevanje pred zapori je sprožilo najprej spontano akcijo neorganiziranih protestov konec ja­nuarja in morda še v februarju. 15. februarja niso prosile za svoje moš­ke okupatorja, ampak tudi cerkve­ne ocete na Pogacarjevem trgu. Zaman. Po 8. marcu je okupator izdal odlok o prepovedi pošiljanja paketov v taborišca, kjer je bilo in­terniranih 23.000 ljudi. Zato so šle ženske v dobro organizirano akcijo od srede, 21. aprila 1943, naprej. 
21. aprila dopoldne se je skupina žensk okoli Angele Ocepek organi­zirano zbrala pred Kazino v Zvez­di, pred okupatorjevim štabom XI. armadnega zbora. Okupatorja niso vec prosile, od okupatorja so zahte­vale spoštovanje clovekovih pravic: prenehanje streljanja talcev, bolni interniranci naj se vrnejo domov, okupator mora omogociti pošiljanje hrane. Ni jih bilo veliko, bile pa so vztrajne in so si obljubile: »Vidimo se naslednjo sredo!« (prvi ženski spomenik). Vsako sredo so neopa­zne organizatorke zbrale vec žensk. 5. maja so se okupatorji lotili žensk tudi s puškinimi kopiti. Pri tem pa se je pokazala ženska organizacija: dekleta brez otrok so prestrezala udarce. Koncno se je 12. maja 1943 v Zvezdi zbrala najštevilnejša mno­žica, po okupatorjevih podatkih 600–700 ljudi, po pricah pa okoli 2000, predvsem žensk. Odkoraka­le so iz Zvezde pred vladno palaco na Erjavcevo in zahtevale human odnos okupatorja. V peticiji so bile zahteve in razlaga zahtev: »Osvo­boditev internirancev in konfiniran­cev, tedensko pošiljanje paketov v italijanske zapore, denar direktno v njihove roke, dovoli naj se, da tis­tim, ki nimajo svojcev, pošiljajo pa­kete prijatelji in znanci, pošiljanje paketov v ljubljanske zapore brez posebnih dovoljenj, obisk zapor­nikov po bolnicah brez posebnih dovoljenj, izboljšanje higienskih razmer v zaporih v Ljubljani in v Italiji.«
Okupator je licemerno prevzel peticijo, hkrati pa izvajal represali­je nad ženskami (drugi ženski spo­menik). Za zaprte moške, za vse interniranke in internirance ter za ženske, ki so zahtevale osnovne clovekove pravice, ni bilo nobenih sprememb: okupator se zanje ni zmenil. 
Potem pa so zavezniki prišli v Italijo. Zato so se ženske 21. junija 1943 spet zbrale pred vladno pala­co in zahtevale pravicnost. Razgnali so jih z vodo iz gasilskih brizgaln in kopiti. Pa so se spomnile na cerkve­ne ocete in odšle pred stolnico, da bi spet prosile za milost pri cerkve­ni oblasti. Do stolnice niso prišle, ker je bila najprej zapora takoj za Robbovim vodnjakom proti stolni­ci, potem pa vodni curki in kopita.
25. julija pade v Italiji fašisticna vlada in ženske v Ljubljani so spet organizirale demonstracije 1. avgu­sta 1943, tokrat pod vsesplošnim okriljem OF. Te demonstracije so imele vecjo težo predvsem zaradi vecjega števila udeležencev, okoli 10.000 ljudi, na njih so bili tudi šte­vilni moški (cetrti spomenik pred sodno palaco v Cufarjevi ulici). A vecjega ucinka na italijanskega okupatorja tudi te demonstracije niso imele.
Tak je bil scenarij prvih, zadnjih in edinstvenih (ne samo v Evropi!) ženskih demonstracij pod okupa­torjem v drugi svetovni vojni. In kakšen je spomin nanje? Zamolcan – pa tudi izbrisan! Zamolcan je bil preprosto zato, ker je bilo to samó žensko gibanje, ki pa na splošno, ne samo v zgodovinski znanosti, nima nobene teže. Obrazi iz zgo­dovine in zgodovinskih kronik so samo moški. Ce so bojevniki iz NOB priznavali svoje sobojevni­ce v socialisticnih casih, potem je ženski boj samostojna Slovenija ne samo marginalizirala, ampak je že­lela nanj preprosto pozabiti, ker je žensko gibanje motece, zlasti pri razgradnji socialne države in po­novni pokoritvi žensk – neopatri­arhalizaciji. Nosilka poglavitnega boja proti ženski emancipaciji pa je Rimskokatoliška cerkev, zato je zahtevala odstranitev spomenika pred Stolnico, ceš da je ta lažniv. Odstranjeni spomenik, ki je bil pos­tavljen leta 1953, je bil sicer pos­tavljen tja kot opomin cerkveni ob­lasti in odstranjen leta 1991 na nje­no željo in kot podrejanje civilne oblasti cerkveni. (Drugic je civil­na oblast žrtvovala ženski spome­nik, da je RKC koncno privolila v gradnjo mošeje v Ljubljani – o. p.). Mestna obcina tretjega spomenika ni vrnila »popravljenega« na svoje mesto. 8. julija 2006 je bil postav­ljen nov kip na Pogacarjevem trgu, ki ga je naredila akademska kipar­ka Dragica Cadež.
In kaj v resnici pomenijo ženske demonstracije pred vec kot 75 leti? Predvsem opozorilo, da so bile na Slovenskem posebno pogumne in ponosne ženske, ki so imele pogum in voljo pokazati svetu, da se ne bodo prepustile kot žrtvene ovce, da bodo ponosno zahtevale in ne prosjacile za clovekove pravice.
Živa Vidmar


Spomenik pred Kazino v parku Zvezda

Spomeniki, posveceni ženskim 
demonstracijam leta 1943
Spomenik pred Kazino v Zvezdi, kjer je bilo izhodišce demonstracij, so odkrili 21. julija 1953. Avtor idejne zamisli spomenika je profesor Jože Plecnik, izdelala pa jo je skupina pod vodstvom akademskega kiparja Boža Pengova. Spomenik pred vladno palaco v Erjavcevi ulici so odkrili 22. junija 1953 (posvecen dogodkom 12. maja in 21. junija 1943), izdelan je bil po nacrtu arhitekta Eda Ravnikarja. Spomenik pred stolnico na Ciril-Metodovem trgu so odkrili 22. junija 1953. Osnutek obeležja je Ravnikarjev, verjetno ga je spremenil Božidar Pengov; odstranjen je bil na željo nadškofije leta 1991, ostal je na »popravilu«. »Nadomestni« spomenik je bil postavljen 8. julija 2006 na Pogacarjevem trgu, izdelala ga je akademska kiparka Dragica Cadež.

OBLETNICA – 77 let od tragedije na Oklem nad Ihanom

V bitki padlo 72 borcev

Združenje borcev za vrednote NOB obcine Domžale in Krajevna orga­nizacija ZB Ihan sta tudi letos 27. februarja pred spomenikom padlim borcem na Oklem pripravila manj­šo spominsko slovesnost z omeje­no udeležbo glede na koronske raz­mere. V bitki, v kateri je padlo 72 borcev Kamniško-zasavskega od­reda, je sodeloval tudi Rado Kokalj - Tine, do septembra 2017 edini še živeci borec pretresljivega dogodka
 Rado Kokalj je izhajal z manjše kmetije v Vrhpolju pri Moravcah. Oce je bil umetniški kovac, dejaven je bil v Sokolu. Mama Antonija je bila gospodinja. V družini je bilo se­dem otrok, tri dekleta in štirje fan­tje. Družina je morala zaradi sode­lovanja s partizani veckrat prespati v gozdu. Kmalu po zacetku vojne je sledil vpoklic v nemško vojsko, vendar so fantje iz Vrhpolja odšli le do Soklica v Zalogu pod Trojico, od tam pa v partizane. Najstarejši brat Slavko, s partizanskim ime­nom Joško, star 22 let, je bil najprej v Šlandrovi brigadi v Šipku, potem se je vkljucil v Pohorski bataljon. Brat Stanko, s partizanskim ime­nom Branko, je odšel v terensko ceto Kamniško-zasavskega odreda. 24. februarja 1944 je izbruhnila bit­ka na Oklem, zaradi izdaje pa se je zgodila tragedija, v kateri je Stanko padel. Najmlajši brat Rado, s parti­zanskim imenom Tine, je star ne­kaj vec kot 17 let odšel v partizane januarja leta 1944. Tako se je izo­gnil vpoklicu v nemško vojsko, saj so žandarji že spraševali po njem. Že med vojno so govorili, da je bila za tragedijo na Oklem kriva izdaja, kar je potrdil tudi Rado in pripove­doval, da je ob zacetnem streljanju Nemcev na partizane na Oklem nji­hov komandant ukazal, da se mo­rajo umakniti navkreber, vendar vecina zaradi streljanja tega ni sli­šala. Po tej poti se jih je rešilo 37. Radovo pricevanje je zabeleženo v februarja leta 2018 izdani knji­gi o Kamniško-zasavskem odredu. Stanko je bil med tistimi, ki so ob napadu bežali navzdol. V gozdu je padel v zasedo in bil ubit. V bližini Dobovelj so ga našli domaci in ga na skrivaj pokopali na Trojici. 
Kokaljeva domacija je bila ob robu vasi pod gozdom. Ves cas so delali za partizane. Sestri Rozika in Milka sta se kmalu vkljucili v SKOJ, organizirali sta predvsem prehra­no in zdravila za partizane. Starej­šo Roziko so aretirali septembra leta 1943. Bila je sekretarka SKOJ za Kokošnje, Zalog, Selo, Tuštanj, Zgornjo in Spodnjo Javoršico. Z žandarmerije v Moravce so jo od­peljali na gestapo v Kamnik, zatem v Begunje in nazadnje v koncentra­cijsko taborišce Ravensbrück.. Do­mov se je vrnila avgusta leta 1945.
 Na domaciji Kokaljevih je dob­ro leto delovala partizanska gospo­darska komisija za kamniško-za­savsko obmocje, potem se je pre­selila nad Kokošnje. Belogardisti so vedeli, da je Slavko v bližini v partizanih, Rado pa je delal v par­tizanski tiskarni blizu Celja. Zato je okupator hudo grozil sestri Milki in Almiri, vendar nista nicesar izdali. Rado je na spominski slovesnosti na Oklem 24. februarja 2014, ob 70. obletnici tragedije, dejal: »V ta samotni kraj se je 24. februarja leta 1944 zatekla terenska ceta Kam­niško-zasavskega odreda, ki je šte­la 56 oboroženih borcev in 65 no­vincev, ki jih je po kratkem pocitku spremila od brigade na Dolenj­skem. Ko smo se borci malce od­dahnili, je že prišlo naglo obvestilo, da Nemci in njihove oborožene sile krožijo okrog. Odložil sem puško in nahrbtnik pri kmetiji pri Kramar­jevih in urejal opremo. Brat Stan­ko mi je namrec dejal, da moram imeti puško vedno pri sebi, taka je bila nasploh zahteva. Nenadoma je pocilo in zaropotalo, posebno s se­verne strani. Ko sem se dvignil, so me že odrivali borci, ki so pridrve­li iz sosednje hiše. Splazil sem se do sosednje hiše, kjer sem zdrvel v dolino. Ustrelili sem s puško na­zaj. Za kaj vec ni bilo casa. Švabi so se zagnali za nami, ko smo že bili v zavetju gozda. Blizu Svete gore smo se na kratko zbrali in prešte­li. Nekdo je rekel, da ce nas je na takem kraju ušlo 16, potem ne bo tako hudo. Žal nas je toliko borcev prišlo v odred, drugi so obležali.« 
Tine je bil castni obcan Obcine Moravce. Veliko je sodeloval z ra­znimi organizacijami v Moravcah. O njem in tragediji v Oklem je za­pis tudi v zborniku Svoboda – pla­cilo za žrtve, ki je izšla v Domžalah leta 2017. V njej je tudi obsežna pripoved sestre Almire Zemljic iz Domžal, ki je leta 2016 prejela sre­brno plaketo Združenja borcev za vrednote NOB Slovenija za vec kot 50-letno delovanje v organizaciji. 
Jože Skok 


Rado Kokalj - Tine med govorom na Oklem februarja 2014 


KOMENTAR

SPOMINI – Liški partizan iz Novega mesta

Potomci cenijo vrednote NOB

Partizan Ivan Pezelj je umrl pred sedmimi leti v starosti 95 let. Kdor koli je z Ivanom, tem liškim Sloven­cem, izšolanim pekom, prišel v stik, ga je moral ceniti in spoštovati. Ro­dil se je v 25-clanski družini v Liki in kot štirinajstletni zrel fanticek odšel s trebuhom za kruhom. Ko se je zacela druga svetovna vojna, je vedel, kje je njegova stran. Po­zneje, ko je prišel v Novo mesto, je veckrat izjavil, da mu je ta velika morija vendarle naredila najlepšo stvar v njegovem življenju: zaradi nje je spoznal lepo mladenko Slavo Kos z novomeškega Brega, ki je po­zneje postala njegova žena. 
V Novo mesto se je s svojo se­demclansko družino preselil iz Po­stojne leta 1958. Pri 37 letih je na­mrec nepricakovano koncal visoko oficirsko kariero, nato je služil kruh kot vodja pekarne v vojašnici Novo mesto in pozneje kot pek v novome­ški pekarni. In ostal v Novem mestu vse do 21. decembra 2014, ko nje­govo veliko srce vendarle ni vec zmoglo vsakodnevnega opravila.
V mestu ob Krki je Ivan Pezelj preživel lepo življenje, kakršno lah­ko živijo le ljudje, ki so okusili veli­ko revšcino in so zaupali novi drža­vi, ki je cenila delavstvo, tovarištvo. Sprva so prebivalci novomeškega središca Ivana, tujca z velikimi cr­nimi brki in petimi otroki, ki naj bi prišel od nekod iz Bosne, sprejeli z nezaupanjem. A s svojo ogrom­no energijo, poštenostjo, delav­nostjo in cloveško neposrednostjo si je kmalu pridobil naklonjenost in ugled velikega poštenjakarja, prep­rostega in dobrega cloveka. Pa ne samo zato, ker je prav vsakomur, ki je potreboval pomoc, pomagal. Narava ga je obdarila s številnimi talenti: tako je znal spretno in hit­ro popravljati dežnike, sezidati in ometati dimnik, obrezati dreve­sa, postaviti uto ali celo napisati preprosto prošnjo tistim ženicam s podeželja, ki so zvedele, da je tam doli pod klancem ob Krki »en do­ber clovek«, ki zna vse, ki ga vsi poznajo in za svoje delo ne zahte­va placila in ki za vsakogar, ki se je znašel v stiski, zna najti pravo to­lažilno besedo. Ivan je bil namrec vecni optimist in darovalec pozitiv­ne energije.
Pa Ivan ni bil spreten samo v ro­kah. Zaradi odgovornosti so mu v krajevni skupnosti zaupali tudi nekaj funkcij. Še najvec casa je posvetil svoji borcevski organiza­ciji. Ko je starost vendarle naredila svoje, je delo prepustil drugim, a je funkcija predsednika borcevske organizacije – v tistih casih ni bilo vec dobro govoriti, da si clan bor­cevske organizacije – ostala kar v domaci hiši, na kar je bil še posebej ponosen. In še na nekaj je bil zelo ponosen: leta so namrec staremu Pezlju prinašala vnuke, pravnuke in celo prapravnuka. Z njimi je cvetel, bili so njegova sreca. Njegovi po­tomci danes cenijo vrednote NOB za katere se je boril in zavzemal Ivan Pezelj.
Drago Milojevic

Dr. France Križanic

HEROJI
Pišem zate, Babika!
Pišem zate, Deda!
Pišem za vse prednike,
pišem za vse bojevnike!
Castno branili ste naš dom,
za to vedno vam hvaležna bom.
Pa tudi za pogum, moc in 
samospoštovanje.
Ce vi verjeli ne bi vase,
ce nam dali ne bi sebe same,
potem težko svobodo bi imeli.
Vsi enako stali ste v vrstah,
 enako proti bojem šli po crtah,
vsi v brezupu dajali ste si vnemo,
vsi v borbah videli ste smrt in bedo.
Za svobodo našo bili ste prvi,
za domovino našo bi umrli.
Zato hvala vam, heroji!
Zaradi vas domovino svojo ljubim,
pozabili nikoli vas ne bomo, obljubim!
Novo mesto, 13. marec 2021
(Napisala vnukinja Slave
in Ivana Pezlja)

Vrnitev gospodarske rasti

V prvih treh letošnjih mesecih je v Sloveniji vrednost novoustvar­jenih dobrin presega­la primerljivo lansko raven za dobre tri od­stotke, predlansko raven pa za slabe štiri odstotke. Ce upoštevamo inflaci­jo oziroma oceno Statisticnega urada Republike Slovenije o vplivu rasti cen na bruto domaci produkt (BDP) vidi­mo, da je bil med januarjem in mar­cem leta 2021 ta realno za skoraj dva odstotka vecji kot v enakem obdobju lani, a še za slab odstotek manjši kot predlani. Pri tem je bil za 22 odstot­kov vecji kakor na dnu financne kri­ze (od januarja do marca leta 2013), pa tudi za 10 odstotkov vecji kakor med konjunkturo v prvih treh mese­cih leta 2008.
Rast BDP med lanskim in letoš­njim prvim cetrtletjem je posledica realnega 6-odstotnega povecanja investicij ter odstotnega povecanja izvoza. Med gospodarskimi pano­gami se je najbolj, za 11 odstotkov, povecala dodana vrednost v financ­nem sektorju. V informacijskih in te­lekomunikacijskih dejavnostih se je okrepila za pet odstotkov, pri prede­lovalnih dejavnostih pa za skoraj šti­ri odstotke. Primerjava letošnje do­dane vrednosti s prvim cetrtletjem leta 2019 kaže, da je upad omejen na trgovino, ser­vis vozil, promet, skladišcenje in gostinstvo ter na kmetijstvo z goz­darstvom in ribi­štvom. Pri obeh je bila letošnja raven dodane vrednos­ti realno za oko­li šest odstotkov manjša kot pred dvema letoma. 
V prvem ce­trtletju 2021 so bili skupni javno­financni prihod­ki Slovenije (brez vzpostavljenih terjatev oziroma obveznosti) za tri odstotke vecji kakor pred letom ter za šest odstotkov obsežnejši kakor pred dvema letoma. Skupni javnofi­nancni odhodki so se od lani pove­cali za 22 odstotkov, od predlani pa za 32 odstotkov. V konsolidirani bi­lanci javnega financiranja smo ime­li, merjeno po denarnem toku, pri­manjkljaj skoraj 1,2 milijarde evrov. Primanjkljaj je razumljiv, saj omo­goca vzdrževanje normalne druž­bene reprodukcije ter zagotavljanje razmer za vrnitev gospodarske rasti in dvig blaginje nad tisto izpred kri­ze. Je pa nesprejemljivo, da država ob takšnem primanjkljaju nacrtuje davcno reformo (znižanje davcnih stopenj) s podobnimi ucinki, kakor jih je imel enak projekt, izveden v letih 2005 in zlasti 2007. Ob odpravi davka na izplacane place (v reformi leta 1996 je nadomestil izgubljeno v javni blagajni zaradi zmanjšanja pri­spevnih stopenj, ki jih za pokojnin­sko zavarovanje placujejo deloda­jalci) ter ob znižanju stopenj doho­dnine in davka na dohodek pravnih oseb so se slovenski javnofinancni prihodki v kriznem letu 2009 po oceni strokovnih služb ministrstva za finance znižali za 911 milijonov evrov ali za 2,6 odstotka BDP. Zara­di financne krize in z njo povezane socialne ter razvojne politike se je leta 2009 javnofinancni primanjklja­ja povecal na 5,8 odstotka BDP. Ce ne bi v predhodnem obdobju znižali davcnih stopenj, bi znašal 3,3 od­stotka BDP in v letu 2012 ne bi sle­dila politika znižanja javnih izdatkov (fiskalna restrikcija), kot jo je vpeljal Zakon o uravnoteženju javnih fi­nanc. Napad na banke v letu 2013 in njihova razprodaja v naslednjih letih pa bi se, ob kakšnem drugem izgo­voru, verjetno vseeno zgodila.
Pandemija covida 19 je v svetu vplivala na omejevalne politike in spreminjanje dobavnih verig. Proces globalizacije se je spremenil v proces povecanega opiranja podjetij na regi­onalne dobavitelje. Posledica je bila rast cen surovin in polizdelkov. Vrni­tev gospodarske rasti je ta proces do­datno okrepila. Indeks svetovnih cen surovin londonske revije The Econo­mist je bil, merjeno v evrih, 25. maja letos za 52 odstotkov nad primerljivo lansko ravnjo. Merjeno v dolarjih so se cene kovin na svetovnem trgu v zadnjem letu podražile za 87 odstot­kov, cene surove nafte (Brent) pa za 89 odstotkov. 
Rast cen su­rovin se kaže tudi v sloven­skih uvoznih ce­nah. Te so bile prve štiri letoš­nje mesece za tri odstotke vec­je kakor pred le­tom, svojo pov­precno raven v letu 2015 pa so aprila letos presegale za se­dem odstotkov. Med uvoznimi cenami izstopa rast cen oskr­be z elektricno energijo, plinom in paro. Od januarja do aprila leta 2021 so bile za 74 odstotkov vecje kakor pred letom dni, v samem aprilu pa za 64 odstotkov nad svojo povprecno ravnijo v letu 2015. Gre torej za pod­ražitve, ki niso posledica nizke osno­ve merjenja ob upadu cen med pr­vim valom pandemije covida 2019. Na cene elektricne energije vplivajo umetno povecani stroški njene pro­izvodnje zaradi rasti cen emisijskih kuponov v clanicah EU. Te podra­žitve proizvajalci vgrajujejo v pro­dajno ceno. Tisti, ki tega ne zmorejo, prenehajo delovati in zmanjšujejo ponudbo na trgu elektricne energi­je ter posredno tudi vplivajo na rast njene cene.
Potem ko med pandemijo covid 19 v Sloveniji ni bilo inflacije, se je aprila letos ta povecala na okoli dva odstotka letno in maja ostala pri enaki hitrosti. Nad primerljivo lan­sko raven so se najbolj, za 12 odstot­kov, povzpele cene stanovanj, vode, elektricne energije, plina in drugega goriva, medtem ko so se cene pre­voza v enakem obdobju dvignile za šest odstotkov.


Slava in Ivan Pezelj po poroki leta 1947 v Radovljici

Rast cen surovin se kaže tudi v slovenskih uvoznih cenah. Te so bile prve štiri letošnje mesece za tri odstotke vecje kakor pred letom, svojo povprecno raven v letu 2015 pa so aprila letos presegale za sedem odstotkov.

SPOMINI

Bila sem v zaporu 

Vsi vemo, kako so si nemški okupa­torji z italijanskimi leta 1941 razde­lili in podjarmili Slovenijo. Crnuce so bile prikljucene nemškemu raj­hu. Potem ko so okupatorski vojaki požgali prvo slovensko vas, Rašico (20. septembra 1941), so se spravili tudi nad civilno prebivalstvo oziro­ma sorodnike partizanov za katere so sumili, da sodelujejo s partizani. 
Tako so že 25. avgusta 1941 za­prli brate in sestro Maksa Pecarja, mojega strica, maminega brata. Z mamo sva bili sami doma, ko so tudi naju strpali k drugim na tovor­njak in odpeljali v zapor. Odpeljali so naju v Škofove zavode v Šentvi­du pri Ljubljani.
Ne spomnim se, kako dolgo sem bila tam zaprta še z drugimi va­šcankami in vašcani in sorodniki. Spomnim pa se, da smo bili zapr­ti v velikih sobanah (najbrž ucilni­cah), da smo dobili za zajtk belo kavo samo otroci, na krožnikih k rezini kruha je bila samo za otro­ke dodana kockica trde marme­lade. Bili smo v prostoru v nad­stropju, okna so bila trdno zaprta in okenske police dokaj visoko. Spomnim se, da sem se nekoc povzpela na neko okensko polico, radovedna pac, da pogledam dol na dvorišce, in ob rafalu v to okno, ki se je razbilo na drobne košcke, me je mama potegnila s police. Vsi smo se tresli od strahu.
No, ko so nas spustili, potem ko so po izdaji požgali senik na Selu pri Vodicah, kamor so se zatekli ranjenci Rašiške cete z Rezko Dra­gar (bolnicarka) in Maksom Pe­carjem (komisar Rašiške cete), so nas, Maksove sorodnike, spustili domov. In tu se moj spomin spet vraca: z mamo sva prišli do vrat v našo hišo. Vstop v hišo je bil zape­caten. Pecata se ni smelo prelomi­ti, tako je mamo poucil njen brat. Moja mama pa je dejala: » Bi rada videla tistega, ki bi mi preprecil, da vstopim v svojo hišo!« Prelomi­la je pecat ter odklenila vrata. In bili sva doma. Kako sem bila nanjo ponosna!
Šele cez leta, ko sem se o tem po­govarjala s sestricno Majdo, ki nam je takrat v zapor prinašala hrano in perilo za preobleci, sem izvedela, da je bila kot kazen za zlom pecata zagrožena smrtna kazen.
 
Marija Milena Lešnjak

V SLIKI IN BESEDI

Boc: 
Vsako leto že od leta 1953, ko je bilo urejeno grobišce s spomenikom prib­ližno 150 metrov od planinskega doma na Bocu, pripravimo slovesnost ob spominu na odlocujoce dogodke v zgodovini Slovencev. Ob tej priliki se spomnimo tudi devetih borcev cete Kozjanskega odreda, ki so dobra dva meseca pred koncem vojne, 9. marca 1945, padli v bližini planinskega doma. V tem grobišcu pociva sedem borcev, med njimi tudi vojak Rdece armade. Vsako leto se te slovesnosti udeležijo tudi clani delegacije ruske ambasade, žal pa jim je bilo letos zaradi epidemije to onemogoceno.
   27. april na Bocu je osrednja slovesnost ob tem prazniku za širše obmo­cje Slovenske Bistrice, Poljcan, Rogaške Slatine in Šmarja pri Jelšah. Tega pomembnega dogodka na Bocu se udeležuje vedno vec ljudi. Ker je letos slovesnost iz znanih razlogov odpadla, smo dogodek pripravili v manjšem obsegu. Delegaciji ZB za vrednote NOB Poljcane in Rogaška Slatina sta po­ložili cvetje, prižgali svece in z minuto molka pocastili spomin na padle bor­ce. Prisotni so bili tudi praporšcaki domoljubnih in veteranskih organizacij iz Slovenske Bistrice, Poljcan in Rogaške Slatine. Slovesnost je popestrila recitatorka, tovarišica Marinka Kramberger, s custveno domoljubno pesmijo, posveceno padlim borcem na Bocu. 
Karel Mali
Celje: 
Združenje borcev za vrednote NOB Celje je na slovesni prireditvi v Muzeju novejše zgodovine Celje podelilo letošnja in lanska najvišja priznanja  ZZB za vrednote NOB Slovenije. Tovariš Martin Lupše je dobil zlato plaketo za življenjsko delo, tovarišica Ivanka Hrovat je bila nagrajena za dolgoletno delo v KO Dolgo polje, tovariš Ludvik Kolar je dobil zlato plaketo za dolgo­letno delo v KO Deckovo naselje, tovariš Franc  Vrbnjak pa srebrno plaketo za delo v KO Karel Destovnik - Kajuh v Celju.
Ludvik Stepancic
Crnuce:
Pri ZB za vrednote NOB Crnuce smo ob spomeniku padlim herojem na Cr­nucah v Parku herojev 21. aprila ob 17. uri pripravili spominsko slovesnost ob dnevu upora. Zbralo se nas je za dva, morda tri »mehurcke«, v skupinicah, saj je bilo dovolj prostora za ukazano oddaljenost med nami.
   Rudi Vavpotic, naš predsednik, je v svojem pozdravnem nagovoru poudaril, da ne bomo, tako kot doslej nismo, tudi v prihodnje nikoli opustili priprave posebne slovesnosti ob dnevu upora. Za spomin in opomin. Nato je, da še bolj poudari svojo trditev, recitiral pesem Ane Horvat z naslovom Padlim herojem. Delgacija, ki so jo sestavljali Slavko Pecnik, Lidija Bizjak in Jože Plazar, je nato položila vencek cvetja k spomeniku herojem NOB s Crnuc.
   Pesem avtorja T. Ljubica Padel je, padel je zapela Nataša Loborec Perov­šek. Sledila je podelitev srebrnih priznanj ZZB NOB Slovenije zaslužnim clanom: Slavku Pecniku, podpredsedniku ZZB za vrednote NOB Crnuce, Jožetu Ostermanu, predsedniku KUD Svoboda Crnuce, in Robertu Kojcu, predsedniku odbora za mladinska vprašanja. Priznanja je podelil predse­dnik Rudi Vavpotic. V kulturnem programu smo poslušali recitacije, ki so jih izvedli: Marija Milena Lešnjak (Srecko Kosovel: Pravica), Marija Plazar (Ka­rel Destovnik Kajuh: Bosa pojdiva), Slavko Pecnik (Karel Destovnik Kajuh: Petindvajset), Boštjan Rupnik (Pankrti: Sedemnajst) in pesem Karla Destov­nika Kajuha Pesem XIV. divizije v izvedbi Nataše Loborec Perovšek in ob glasbeni spremljavi Cveta Marovta - Špika.
Marija Milena Lešnjak, foto: Boštjan Rupnik 
Dolenjske Toplice:
Za nami je prvo cetrtletje, ki sta nam ga krojili naša nesrecna vlada in epi­demija covida 19. Kljub neumnim zahtevam vlade je delo našega združenja borcev za vrednote NOB Dolenjske Toplice potekalo, seveda v okviru navo­dil NIJZ, kolikor je bilo to mogoce.  Ob pobiranju clanarine so naši poverje­niki po družinah razdelili knjigo našega clana Franca Kulovca Pomniki boja za svobodo, ki je bila lepo sprejeta. Ob tem se je nabralo tudi nekaj denarja, ki so ga prispevali clani za knjigo. Ob 8. marcu so vse naše clanice prejele vošcilnico za praznik. V tem obdobju smo z nekaj prispevki sodelovali v Svobodni besedi in Vrelcu. Odzvali smo se tudi k sodelovanju pri izidu zbor­nika ZB Novo mesto s predstavitvijo našega združenja in spomini na roško ofenzivo pokojne Pepce Henigman, porocene Pršina, ter s spomini pokojne Ivanke Salmic, rojene Kolenc, na partizansko uciteljico Jožico Venturini. Ob izidu zbornika predvidevamo, da bo pripravljena likovna razstava, na kateri bodo sodelovali clani likovne sekcije topliškega kulturnega društva in ne nazadnje ucenci naše šole s svojimi literarnimi in likovnimi izdelki. Tega smo še posebej veseli. S prispevki v zborniku, likovnimi prispevki in prispev­ki naših otrok smo pocastili dan OF. 
   Ob rojstnih dnevih smo obiskali clane, ki so v tem cetrtletju docakali 90 in vec let. Ob tej priliki bi rada seznanila vse naše clane, da je naš najstarejši moški clan Henrik Dralka pred kratkim praznoval 94 let in da je še vedno dobre volje in zdrav. Ob neverjetnem spominu je pogovor z njim zanimiv, veder in ob tem cas kar prehitro mineva. 
   V tem obdobju smo pridobili nekaj novih clanov, ki so vstopili v naše vrste. Žal pa so zaradi covida umrli trije naši clani. Pazite nase in ostanite zdravi.
Helena Miša Kulovec
Stopice: 
16. aprila 2021 je minilo 76 let od smrti komandanta 5. slovenske narodno­osvobodilne udarne brigade Ivan Cankar, Alojza Dragana. V spomin nanj in na borce brigade je tovariš Hren iz Skupnosti borcev Cankarjeve brigade k spomeniku na pokopališcu na Dolžu ob prisotnosti praporšcakov ZZB NOB Novo mesto in KO ZB Stopice položil žalni venec.
Leon Župevec, foto: Alojz Jožef
Domžale:
Tudi v Domžalah so javne prireditve ob dnevu upora proti okupatorju pote­kale ob omejenem številu udeležencev. Dopoldne 27. aprila so predstavniki domžalskih krajevnih organizacij ZZB NOV Venclja Perka, Slavka Šlandra in Simona Jenka pripravili spominsko slovesnost ter v spomin in opomin položili venec ob enem lepših in prepricljivejših vojnih spomenikov na Slo­venskem. Na hotaveljskem apnencu z vklesanimi besedili je postavljenih pet bronastih oseb kiparjev Petra Lobode in Franciška Smerduja. Bronaste figure upodabljajo ubežnika iz nemškega taborišca, mater z otrokom, inter­nirancevo mater, partizana s puško in upornika. Spomenik so odkrili poleti leta 1954. 
  Franci Gerbec je pozdravil navzoce, poudaril pomen državnega praznika in cestital mešcanom. Manica Perdan Ocepek je poudarila pomen žensk v uporu in boju ter nanizala primere dekliške in ženske neustrašnosti v casu okupacije, Nataša Belle je slovesnemu dopoldnevu dodala pesem Karla De­stovnika - Kajuha, podžupan Domžal Marjan Ravnikar pa je na koncu pove­zal preteklost s sedanjostjo in izzivi, ki cakajo obcane.
  Predstavniki ZZB NOV obcine Domžale pa so se poklonili 922 žrtvam druge svetovne vojne, ki so darovali svoje življenje kot borci, taborišcniki, inter­niranci, ilegalci, talci, terenci, kurirji ali samo kot zavedni Slovenci. Ob spo­meniku borbe in dela, ki je bil postavljen leta 1975, so se zbrali praporšcaki in castna straža domžalskega obcinskega Združenja castnikov veteranov vojne za Slovenijo ter dopustno število obiskovalcev. Žrtvam v spomin sta položila venec in se jim poklonila Marija Majhenic, predsednica Obcinskega odbora ZZB NOV obcine Domžale, in Jože Kosmac, predsednik Osrednjes­lovenskega obmocja ZZB NOV: »Ljudje na Domžalskem so že aprila leta 1941 pokazali zgodovinsko zrelost, na neki nacin so se nanjo tudi pripravili. Julija leta 1941 je bil ustanovljen Kamniški bataljon s štirimi cetami: Raši­ško, Mengeško-moravško, Radomeljsko in Kamniško ceto, ki so delovale na obmocju med Trojanami in Šmarno goro ter Kamniškimi planinami in Savo. Upor je hitro prerasel v ljudsko in narodno vstajo, ki je oblikovala ucinkovi­te partizanske enote, na terenu pa ilegalno ljudsko demokraticno oblast, ki je vzpostavila vse nastavke, da je že maja leta 1945, v mesecu osvoboditve, svobodna domovina spet lahko zacela delovati.« Navezali so se na današnji cas in poudarili pomen Spomenice 2021 upor – zmaga – svoboda ob 80. obletnici ustanovitve OF. 
Igor Lipovšek
Gabrovica pri Komnu: 
»Vsaka pot se zacne s korakom,« smo zapisali 16. maja 2011 na vabilu za prvi pohod, ki smo ga poimenovali Po poti ustanavljanja Kosovelove brigade.
  Pohodniki se zberemo v Gabrovici pri Komnu in nadaljujemo pot do spo­menika ustanovitvi brigade Srecka Kosovelova. Spomenik stoji med borovci na kraški gmajni v bližini Pliskovice. Po pohodu se udeleženci še malo po­družimo na srecanju v Pliskovici. Pohodniki se vsako leto zberemo zadnjo soboto v maju ob 9. uri pri spomeniku padlim v NOB v Gabrovici pri Komnu.
  Lani in letos pohoda nismo organizirali zaradi ukrepov za preprecevanje širje­nja epidemije covida 19. Vseeno pa smo se letos zbrali v Gabrovici pri Komnu in odkorakali do spomenika. Ko smo uzrli spomenik, smo bili prijetno presenece­ni: crke na spomeniku so sveže pobarvane, spomenik ocišcen, prav tako okolica spomenika, položeno je cvetje. Sotovariši, hvala za opravljeno delo!
  Ob spomeniku smo izvedeli marsikaj o Kosovelovi brigadi in položili lovor­jev vencek, ki ga je izdelala simpatizerka našega pohoda. Po izvedenih reci­tacijah smo spomin na umrle borke in borce pocastili s trenutkom spoštljive tišine. Druženje smo sklenili z obljubo, da se prihodnje leto znova srecamo!
Neva Filipcic
Gabrovica:
V Gabrovici pri Crnem Kalu so konec maja pripravili krajšo spominsko slo­vesnost, udeležili so se je številni posamezniki, ki so v vas prihajali ves dan. Udeleženci so prišli pocastit spomin na tragicni požig vasi 28. maja 1944. Delegacija Združenja protifašistov Koper je s krajšo komemoracijo položila venec k spomeniku na vaškem pokopališcu in se spomnila devetih pobi­tih domacinov, med njimi petletne deklice Nerine. Sledil je ogled tiskarne, kjer je publicist, domacin Miloš Ivancic, predstavil krajši film o Gabrovici in dogodkih med narodnoosvobodilnim bojem v vasi. Na koncu so se zbrali v spominski sobi, kjer je o tragicnih dogodkih spregovoril 94-letni domacin in borec Danilo Ivancic. Vse popoldne so vmes donele borbene in partizanske pesmi, za katere sta poskrbela Marjetka Popovski in Miran Pecenik.
M. P.
Hinje: 
V Hinjah sta drug zraven drugega postavljena spomenika iz obdobja na­rodnoosvobodilnega boja. Na vecja naravna kamna sta v spomin na padle borce in žrtve NOB ter na padle borce 5. bataljona Vojske državne varnosti privijaceni kamniti plošci. Ker to ni bilo mogoce januarja, so se clanice in clani Obcinske zveze borcev NOB Žužemberk skupaj s tovariši iz  Združe­nja protifašistov borcev za vrednote NOB in veteranov Koper v soncnem junijskem dnevu na krajši komemoraciji spomnili borcev, ki so 4. januarja 1945, torej le nekaj mesecev pred koncem druge svetovne vojne, padli v boju pri Hinjah. Slovesnosti sta se udeležila nekdanja borca 5. bataljona VDV in prici takratnih dogodkov, 95-letni Danilo Ivancic in njegov 97-letni soborec Janko Turk. 
  V imenu obcine Žužemberk je navzoce pozdravil župan Jože Papež. Pohvalil je delo OO ZB za vrednote NOB  in izrazil podporo obcine pri ohranjanju spo­minov na dogodke iz narodnoosvobodilnega boja kot dela naše zgodovine. O dogodkih tistega mrzlega januarskega dne, ko je bilo –30 stopinj in snega do pasu, je spregovoril Danilo Ivancic, borec 5. bataljona VDV, in med drugim poudaril: »Borili smo se za svobodo, za slovensko besedo, slovensko knjigo, pravico, enakost, za obstoj slovenskega naroda in postavili smo temelje da­našnje države. V boju pri Hinjah je padlo dvanajst borcev s Primorskega.« 
  Cvetje k spomeniku sta ob castni straži treh praporšcakov položila Danilo Ivancic in Vojko Vodopivec, predsednik Združenja protifašistov borcev za vrednote NOB in veteranov Koper. V kulturnem programu so se predstavile pevke OO ZB za vrednote NOB Žužemberk Lila, Nada, Majda in Štefka ter recitatorka Jana. 
Darko Pucelj
Hrastnik: 
Clani ZB za vrednote NOB Hra­stnik smo v pocastitev 80. oble­tnice OF, dneva osvoboditve Hra­stnika (8. maj) in dneva zmage in dneva Evrope (9. maj) pripravili predavanje, ki ga je vodil tovariš Božo Majcen, clan ZB NOB KO Ru­dnik Hrastnik in predsednik ZVVS Zasavje. Prav tako smo obiska­li spominsko obeležje padlemu partizanu Petru.
  V bližini vasi Gornje Brezno v obcini Laško stoji v smrekovem gozdicku spomenik padlemu par­tizanu Šlandrove brigade Tonetu Knezu - Petru, ki je bil težko ra­njen ob napadu na postojanko verkšutsov na Blatah nad Hrasti­kom. Težko ranjenega so ga bor­ci prenesli do zasilne prehodne partizanske bolnišnice, vendar je Peter zaradi hudih ran umrl. Spomenik je postavilo Združenje borcev za vrednote NOB Hrastnik.
Danica Kovac
Izola: 
Delegacija ZZB Izola je v pocastitev 80. obletnice ustanovitve OF obiskala vse izolske spomenike tako v mestu kakor tudi na podeželju v Kortah, Ma­liji in Šaredu. Ob položitvi cvetja je spregovoril predsednik ZB Izola, tov. Slobodan Radujko, partizansko pesem pa je ob spremljavi kitare posvetila Marjetka Popovski.
S. B.
Kamnik:
26. aprila popoldne je bila pri spomeniku Revolucije pri Parku Evropa krajša slovesnost ob državnem prazniku, dnevu upora proti okupatorju, ko smo se spomnili tudi 80. obletnice ustanovitve Osvobodilne fronte. Slovesnosti so se poleg župana Mateja Slaparja in podžupanov Bogdana Pogacarja in Aleksandra Uršica udeležili predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik Dušan Božicnik in zastavonoše. Dogodek smo izvedli v manjšem obsegu kot obicajno ter z mislijo na opomin in v spomin na polpreteklo slovensko zgodovino.
  Dan upora proti okupatorju je državni praznik, ki ga v Sloveniji praznu­jemo 27. aprila in ga pod tem imenom poznamo od leta 1992, saj je bil prej znan kot dan Osvobodilne fronte. Aprila leta 1941 so okupacijske sile Nemcija, Italija in Madžarska Slovenijo razkosale na tri dele. Odzivi na dogajanje so bili razlicni, pri cemer pa sta se oblikovala dva tabora. V Lju­bljani naj bi se na ustanovnem sestanku v hiši književnika Josipa Vidmarja sešli predstavniki Komunisticne partije Slovenije (KPS) Boris Kidric, Boris Ziherl in Aleš Bebler, kršcanski socialist Tone Fajfar, predstavnik levo us­merjenega dela sokolov Josip Rus ter kulturniki Ferdo Kozak, Franc Šturm in Josip Vidmar.
  Župan Matej Slapar je ob tej priložnosti dejal, da je za gradnjo in razvoj potrebno sodelovanje, ter med drugim poudaril: »Poskusimo se upreti oku­patorjem sodobnega casa in poskusimo biti skupnost posameznikov z razlic­nimi ideali, pa vendar sosedov v isti idealni državi. Skupnost posameznikov z razlicnimi narecji in vešcinami, pa vendar z istim jezikom. Skupnost posame­znikov z razlicnimi navadami, pa vendar z istimi obicaji in edinstveno zgodo­vino. Skupnost posameznikov z razlicnimi pogledi na reševanjem izzivov, pa vendar z isto praprapramaterjo. Skupnost posameznikov razlicnih veroizpo­vedi, pa vendar z isto vero v boljši jutri zase, za svojo družino in narod. In ne nazadnje skupnost posameznikov razlicnih narodnosti, pa vendar istih ciljev za boljše življenje v prihodnosti na tem prelepem košcku sveta.«
  Predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik Dušan Božicnik pa je ob letošnjem okroglem jubileju, 80. obletnici ustanovitve Osvobodilne fronte, prebral odlomek iz spomenice, ki jo je pripravila ZZB NOB Slovenije. Posebno noto so slovesnosti dodali zastavonoše. S kulturnim programom sta dogodek na poseben nacin obogatila trobentac Gašper Selko in harmo­nikar Goran Završnik. 
S. B.
Kumrovec: 
4. maja je delegacija ZB za vrednote NOB iz Posavja ob 41. obletnici smrti Josipa Broza Tita, jugoslovanskega maršala, politika hrvaško-slo­venskega rodu, obiskala Kumrovec. Letošnje polaganje cvetja k spome­niku dolgoletnemu predsedniku Jugoslavije in predsedniku ZKJ, tovarišu Titu je bilo okrnjeno glede števila udeležencev, vendar ne po številu delegacij. Poleg delegacij SABA Hrvaške so vence položili predstavniki nekaterih politicnih strank, lokalnih oblasti in vec društev »Josip Broz - Tito«, posebnega združenja spoštovalcev tovariša Tita. Iz Slovenije so kot vsako leto do zdaj venec položili predstavniki Pokrajinskega sveta Združenja borcev za vrednote NOB Posavje, iz ZB Brežice podpredsednik Lojze Godec, iz ZB Krško podpredsednik Ivan Petrišic, iz ZB Sevnica pred­sednica Vladka Blas in predsednik Pokrajinskega sveta ZB NOB Posavje Alojz Štih.
Vladka Blas
Medana: 
Krajevna skupnost Medana ima svoj krajevni praznik 27. aprila. Na ta dan je obicajno v okviru praznika tudi slovesnost pri spomeniku padlim v na­rodnoosvobodilnem boju in delegacija ruskega veleposlaništva, ki obišce grobove, kjer so pokopani v drugi svetovni vojni padli vojaki nekdanje Sov­jetske zveze, nanje položi cvetje in se pokloni spominu na padle. V casu epidemije pa je bilo to dogajanje že drugic zapored zelo skrceno. 
  Letos sta grobove obiskala polkovnik Aleksander Mališev, vojaški, letalski in mornariški ataše, ter njegov namestnik, podpolkovnik Sergej Lemešev. Spremljal ju je Drago Kosmac (Društvo veteranov Sever severne Primorske), v Brdih pa so jih spremljali še clanice in clani ter predsedniki krajevnih organizacij borcev za vrednote NOB: Dobrovo – Žarko Kodermac, Kojsko – Karlo Passoni in Medana – Žarko Cukjati ter predstavniki OZVVS Brda in obcine Brda.
  Najprej so obiskali grobnico na pokopališcu v Kojskem, kjer je pokopan Alim Agazade. Nato so odšli na pokopališce v Hruševlju, kjer je domacinka Gabrijela Kodermac na kratko opisala dogodek ob smrti dr. Jakoba Andelje­va, ki je tam pokopan. V Medani je Dominik Rusjan povezoval kratek kultur­ni program, v katerem sta nastopila domaci MoPZ Ludvik Zorzut in recita­torka, spregovoril pa je predsednik OZVVS Brda Jože Abramic. Pridružil se je tudi župan Franc Mužic. K spomeniku padlim so venec položili polkovnik Mališev in njegov namestnik ter predstavnici KO ZB Medana. Žarko Koder­mac je gostoma z ruske ambasade izrocil knjigo Milene Beguš, Prispevki k zgodovini Brd 1917–1947.
Milena Beguš, foto: Andrej Colja
Moste:
27. aprila 2021 smo predstavniki KO ZB Moste - Selo - Nove Fužine položili cvetje in prižgali sveco k spomeniku v Ulici Vide Pregarc v spomin na 24 padlih in umrlih v boju proti okupatorju z obmocij Most, Sela in Vodmata.
K spominski plošci v avli kulturnega doma Španski borci, ki je posvecena 114 borcem, padlim v narodnoosvobodilnem boju, ustreljenim talcem in umrlim v taborišcih z obmocja Most, Sela in Vodmata, pa smo položili ven­cek in prižgali sveco. Tovarišica Sonja Vršcaj (na sliki) je ob tej priliki spre­govorila o pomenu 80-letnice ustanovitve Osvobodilne fronte za slovenski narod. Spomin na vse žrtve smo pocastili tudi z minuto molka.
Staša Rejc
Ljubljana:
24. aprila smo se clanice ZZB KS Trnovo - Murgle - Kolezija zbrale pri en­kratnem Plecnikovem spomeniku v Trnovem in se ob 80. obletnici ustano­vitve 0F poklonile padlim borkam in borcem NOB. Spomenik je bil postav­ljen vsem žrtvam osvobodilne vojne 1941–1945, postavila pa ga je Zveza borcev Trnovo in Kolezija kot spomin in opomin leta 1954. K spomeniku smo položile cvetje in prižgale svecke. 
SF/SN!
Tatjana Kardelj
Novo mesto:
27. aprila smo zaznamovali 80. obletnico zacetka upora proti okupatorju in ustanovitve Osvobodilne fronte slovenskega naroda. V Združenju borcev za vrednote NOB Novo mesto pa smo praznik OF zaznamovali tudi z izdajo prve številke glasila Naprej. Izšlo je v nakladi 1100 izvodov, glasilo pa ima kar 52 strani zanimivega branja.
  Kot je v uvodniku napisal predsednik združenja Dušan Cerne, je bilo zaradi epidemije covida 19 tudi novomeško združenje prisiljeno svoje delovanje prilagoditi novonastalim razmeram, pri cemer  jih je najbolj prizadela ome­jitev druženja in zbiranja. V želji vzpostaviti stik z vsako clanico in clanom se je IO ZB za vrednote NOB Novo mesto odlocil, da jim z glasilom prenesejo cim vec informacij s terena in podelijo spomine na cas narodnoosvobodilnega boja, ki so med clanstvom še ved­no živi. Glasilo je sporocilo širši družbeni skupnosti, da smo de­javni in predvsem da nismo tiho ter smo proti vsem poskusom oživljanja  nacizma in fašizma v kakršni koli obliki.   
  Kot je povedala urednica Jožica Jožef Beg, so v prvi številki osre­dnja tema partizanske bolnišnice s clankom Blaža Štanglja Parti­zanske bolnišnice v Kocevskem rogu – zgodovinski oris znacil­nosti in delovanja. V drugih ru­brikah so prispevki obcinskih in krajevnih odborov, vkljucenih v novomeško združenje. Pestra vsebina in raz­licni avtorji v svojih besedilih ponujajo bralcem zanimivo branje o aktualnih dogodkih v njihovih krajevnih in obcinskih organizacijah, o dogodkih iz naše polpretekle zgodovine in ljudeh, ki so zaslužni za ohranjanje vrednot naro­dnoosvobodilnega boja v našem okolju. Glasilo je namenjeno vsem clanicam in clanom združenja in ga bodo  brezplacno prejeli na svoj dom. Naslednja številka bo izšla predvidoma v novembru, takratna osrednja tema bo šolstvo v casu narodnoosvobodilnega boja. 
  Geslo glasila je »Preberi in daj naprej«. Ko ga prebereš, ga ne vrzi med star papir. Daj ga naprej prijatelju ali znancu. Glasilo izraža prepricanje domo­ljubnih in svobodomiselnih ljudi, kako pomembno je v današnjih casih na­meniti vec pozornosti in ozavešcati širšo javnost z ohranjanjem in širjenjem vrednot NOB med letoma 1941 in 1945. Gremo NAPREJ. 
Darko Pucelj	
Ocinje: 
7. maja je bila proslava pri spomeniku padlim vojakom in oficirjem Rdece armade v Ocinju. Prireditve se je udeležil, položil venec ob spomeniku ter pozdravil prisotne vodja konzularnega veleposlaništva Ruske federacije v Sloveniji, Aleksej Abramov. Prisotne, med katerimi je bil tudi predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Murska Sobota Evgen Emri, je pozdra­vil župan obcine Rogašovci Edi Mihalic, ucenke Osnovne šole Sv. Jurij pa so kljub slabemu vremenu z recitacijama in glasbenim vložkom popestrile dogajanje pri spomeniku. 
Nada Mladenovic, foto: Milan Gaber
Pivka: 
Kljub dejstvom, da smo že vec kot leto dni ujeti in prisiljeni v osamo, smo v naši organizaciji ta cas koristno izkoristili. Nadaljevali smo nekatere dejav­nosti iz svojega programa, med drugim obnovo spomenikov narodnoosvo­bodilnemu boju v obcini Pivka. Matjaž Vilhar, naš clan in neutrudni obcan pri obnovi kulturnozgodovinskih spomenikov na Pivškem, je pripravil obši­ren nacrt in z veseljem in ponosom smo se mu pridružili, saj najbolje pozna nacine obnovitvenih del.
  Tako smo v februarju obnovilili veliko spominsko plošco na pokopališcu Juršce, ki je posvecena padlim vašcanom. Sledila je obnova napisa na Novi Sušici, posvecena partizanski šoli. Obnovili smo spomenik in okolico na Sta­ri Sušici – spomenik 19 padlim borcem Istrskega odreda, pa še spominsko plošco v Petelinju in spomenike padlim v Klenku, Suhorju in Trnju. Potekajo tudi restavracijska dela v Zagorju. Obnovo v Palcju bomo izvedli skupaj s kamnosekom, saj gre za zahtevnejša dela.
  Na našo pobudo za ureditev teh kulturnozgodovinskih spomenikov in oko­lice se je odzvala tudi obcina Pivka s posekom poškodovanih in prevec raz­rašcenih dreves na Volcah in v Palcju. Sledimo zamisli, da bodo urejena spo­minska obeležja pripomogla k lepšemu videzu naših vasi in bivalnih okolij. Želeli bi, da k temu prispevajo svoj delež tudi vaške skupnosti. Upamo, da bomo skupni jezik našli pri ureditvi okolice spomenikov narodnoosvobo­dilnemu boju v Dolnji Košani, kjer sta v ureditvena dela vkljucena gasilsko društvo in obcina Pivka.
  Spomeniki narodnoosvobodilnemu boju govorijo o dogodkih med vojno, predvem pa o tem, koliko cloveških žrtev, gorja in ponosa je bilo potrebne­ga, da danes živimo v svobodni in demokraticni domovini Sloveniji.
Boža Pecko  
Regrca vas: 
V Regrci vasi je spomenik z imeni 36 padlih borcev in 27 žrtev pri Sv. Roku v bližini Šmihela pri Novem mestu, kjer je padel narodni heroj Zvone Runko - Pavle, leta 1951 postavil KO ZB NOV Šmihel. Tudi letos je ob 80. obletnici ustanovitve Osvobodilne fronte prišla k spomeniku skupina pohodnikov in tam jih je z nagovorom pozdravila predsednica KO ZB za vrednote NOB Kandija - Grm Marija Rus. Predstavila je medvojne dogodke v bližini spome­nika, predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Novo mesto Dušan Cer­ne pa je v nadaljevanju opisal zgodovinski potek dogodkov, ki so se zvrstili v ozadju napada na nekdanjo Jugoslavijo in Slovenijo, ko so se predstav­niki tedanje slovenske politike z banom Markom Natlacnom na celu še pred kapitulacijo Jugo­slavije poklonili okupatorjem in jim obljubili zvestobo sloven­skega naroda. Poudaril je pomen Osvobodilne fronte slovenskega naroda v boju z okupatorji, kar je zgodovinsko dejstvo, ki bi ga v današnjih casih nekateri želeli spremeniti.
  V kulturnem programu sta so­delovala harmonikarka Sandra Verbic in recitator Srecko Vovko. Prisotni so nato z zanimanjem prelistali še prvo številko glasila Naprej, s katerim je Združenje borcev za vrednote NOB Novo mesto po­castilo dan upora proti okupatorju in ga bodo prejeli vse clanice in clani združenja. 
Darko Pucelj
Slamniki:
Osvobodilna fronta je ideja svobode, enakopravnosti in socialne pravicnos­ti, je ideja cloveškega dostojanstva in casti, je ideja neodtujlive clovekove pravice do iskanja osebne srece. OF je bila slovenski narod. Gverilski odpor proti številcno in tehnicno mocnejšemu sovražniku je mogoc samo, ce uživa podporo domacega prebivalstva – ne samo v prehrani in drugi podpori, am­pak tudi z obvešcanjem, prikrivanjem in moralno zašcito. Partizanska vojska je bila dejansko oboroženo ljudstvo. (Janez Stanovnik ob 70. obletnici usta­novitve OF)
  Tako je bilo tudi na Gorenjskem. 20. aprila 1941 so se komunisti z Jesenic, Bleda, iz Gorij in Bohinja zbrali pri Matevžu Volfu, po domace pri Blažu. 27. aprila je bila v Ljubljani ustanovljena Osvobodilna fronta slovenskega na­roda. Decembra istega leta se je zgodila tako imenovana bohinjska vstaja, kjer se je zbralo vec kot 350 fantov in deklet. Zbor in tudi poznejši umik je potekal preko Slamnikov. OF je za slovenski narod imela posebno mesto v boju jugoslovanskih narodov proti fašizmu in nacizmu. 
  Organizacija ZB za vrednote NOB s svojimi prireditvami, srecanji, prosla­vami, komemoracijami in spominskimi pohodi ohranja spomin na trpljenje v casu druge svetovne vojne, tigrovci na cas nastajanja fašizma, veteranske organizacije pa na cas osamosvajanja. Vsi pa smo si enotni, da to ni samo spomin, ampak je danes spet velik opomin. V nekaterih krajih so ljudje pok­leknili, spreminjali imena ulic, osnovnih šol ali celo vojašnic. Pozabili so na pogum in žrtve v Begunjah, Jugoslaviji in na vsem svetu. To se zgodi, ce zatajiš in spreminjaš zgodovino.
  Na Bohinjski Beli imajo svoj krajevni praznik 20. aprila v spomin na dogod­ke na Slamnikih. V Zasipu je krajevni praznik 5. avgusta v spomin na sabo­tažno akcijo v Piškovci. Clani organizacije ZB za vrednote NOB iz Zasipa in Bohinjske Bele smo se dogovorili in 27. aprila 2021 izvedli spominski po­hod na Slamnike. Clan KUD Bohinjska Bela je izvedel recital, harmonikar pa je zaigral lepe, nežne in borbene partizanske pesmi. V nekoliko deževnem dnevu se je zbralo skupaj s clani ZB in privrženci približno 40 ljudi. Soseda Brane in Dušanka sta nas gostoljubno sprejela pod streho, kjer smo prijet­no pokramljali in pojedli Kurejev partizanski golaž. Srecanje smo sklenili z recitalom pesmi Avtopromet Gorica avtorja Iztoka Mlakarja v Lojzetovi izvedbi in ob spremljavi harmonikarja Primoža. 
Bojan Trseglav in Milan Krivec
Sodražica: 
13. maja je v Sodražico prišla ruska delegacija, v kateri so bili Aleksander Stepanov, prvi sekretar Veleposlaništva ruske federacije v Republiki Slove­niji, Anna Tjurina, namestnica direktorja Ruskega centra znanosti in kulture v Ljubljani, in Aleksej Boudarek, visoki predstavnik mesta Moskva. Na grob padlih borcev na sodraškem pokopališcu, kjer so pokopani tudi trije ruski borci, so položili venec.
  Rusko delegacijo so pricakali predstavniki obcine Sodražica in KO ZZB Sodražica s svojim praporom. Krenili smo do spomenika in groba padlih borcev med drugo svetovno vojno. Zbrane je nagovoril župan Blaž Milavec, sledil mu je še kratek spominski govor predstavnika ruske delegacije, v ka­terem je govornik poudaril zavezništvo ruskih vojakov in partizanske vojske v boju proti nacizmu in fašizmu med drugo svetovno vojno. 
  Rusko delegacijo je zanimalo, kdo so bili ruski vojaki in kdaj so padli. To se je zgodilo 19. aprila 1944 ob petem napadu partizanske vojske na Ribnico, kjer je bila mocna nemško-belogardisticna postojanka. Takrat se je 10. bri­gadi, ki jo je vodil komandant Glavnega štaba NOB Franc Rozman - Stane, pridružil tudi tako imenovani »ruski bataljon« 9. brigade, v katerem so bili nekdanji vojni ujetniki, ki so prebegnili k partizanom. Borci so imeli velike izgube. Kot so porocali takratni viri, je samo na enem dvorišcu v Gorenji vasi ležalo 28 trupel, najvec Azijcev iz Sovjetske zveze.
  V Sloveniji je 83 spomenikov in grobišc ruskih in sovjetskih vojakov, ki so umrli na slovenskih tleh v casu prve in druge svetovne vojne. Za te spome­nike skrbi ZZB za vrednote NOB skupaj z drugimi organi civilne družbe in posamezniki.
Ana Modic, foto: Marko Burger
Štore: 
V Sloveniji imajo Rusi okoli šestinšestdeset grobov vojakov in spominskih obeležij iz druge svetovne vojne. Eden izmed njih je tudi v naši obcini na Javorniku nad Štorami. Dvakrat na leto pridejo k nam in se poklonijo svo­jemu padlemu vojaku ruske Rdece armade, prvic 9. maja ob dnevu zmage in drugic ob dnevu spomina na mrtve. Dan zmage je zanje najvecji in naj­pomembnejši praznik v državi. Glede na milijonske izgube padlih je to po­polnoma razumljivo. Zaradi epidemije smo bili prisiljeni datum njihovega obiska prilagoditi epidemiološkim razmeram.
  Clani domoljubnih organizacij v naši obcini redno skrbimo za urejenost groba. Ob položitvi venca se poklonimo tudi z našimi društvenimi prapo­ri. Predstavnikom veleposlaništva Ruske federacije v Ljubljani, ki pridejo k nam v Štore, na kratko opišem potek takratnih bojev in jih seznanim z delovanjem društev, ki gojimo in ohranjamo tradicije naše narodnoosvo­bodilne vojne.
Srecko Križanec
Udin boršt: 
Severno nad Kranjem se od Kokrice do Golnika razprostira Udin boršt, naj­vecji pretežno ravninski gozd na Gorenjskem, ki je v casu okupacije dajal zavetje prvim partizanom na Slovenskem. Prav gorenjski partizani so prvi zaceli oboroženi odpor proti nemškemu okupatorju. V tem gozdu so zgradili oporišca, iz katerih so odhajali v oborožene akcije v bližnji in daljni okolici. Kljub prizadevanju okupatorja, da bi unicil partizane na tem obmocju, mu to ni uspevalo, ceprav jim je v dveh ofenzivnih akcijah in obkolitvah gozda dvakrat povzrocil hude izgube. O hudih in za slovenski narod najtežjih casih prica kar osem spomenikov, posvecenih padlim borcem in borkam, ki stojijo kot neme price v tem mogocnem gozdu in povojnim generacijam pripove­dujejo zgodbo o pogumu in žrtvah zavednih prednikov. 
V pocastitev dneva boja proti okupatorju in spomina na medvojne dogodke v tem gozdu je tudi letos potekala že 28. slovesnost na kraju Kapnik, kjer je bilo prvo partizansko taborišce. Slovesnost sta pripravili krajevni organiza­ciji borcev za vrednote NOB Kokrica in Duplje ter sta potekali v skladu z na­vodili NIJZ. Ob spomeniku so se s položitvijo vencev poklonili predstavniki Mestne obcine Kranj in borcev za vrednote NOB. Sledila je kratka kulturna slovesnost z recitacijo ucenke Osnovne šole France Prešeren in naše clani­ce, tovarišice Nuše. Ceprav na slovesnost nismo vabili, so se na tradicionalni pohod po poteh Udin boršta odpravili številni, ki gojijo spoštljiv odnos do narodnoosvobodilnega boja in katerih svobodomiselni nazor ni nic manjši v teh težkih in negotovih razmerah. Do spomenika NOB so ves dan prihajali iz razlicnih smeri. 
Brane Virant, foto : Lado Nikšic
Sveta gora: 
Po vec kot letu dni je Obmocno združenje borcev za vrednote NOB Nova Gorica pripravilo podelitev republiških priznanj Zveze borcev. Na povabilo patra Bogdana Knavsa so se 18. maja zbrali v veliki dvorani na Sveti gori. Prišli so vsi dobitniki republiških priznanj in nekaj njihovih spremljevalcev. 
Znake praporšcaka so prejeli Kamil Simcic, Alojz Cerne in Roman Markocic. Srebrno plaketo ZZB NOB Slovenije so za ohranjanje vrednot NOB prejeli pater Bogdan Knavs, Branko Morencic in osnovni šoli Kanal in Branik. Pode­lili so tudi tri zlate plakete, ki so jih prejeli Istvan Franceškin, Edvard Bizjak in posthumno Dominik Širok. Zlato plaketo ZZB NOB Slovenije za življenj­sko delo pa je prejel nekdanji predsednik SKGZ Rudi Pavšic iz Gorice, sicer clan novogoriške borcevske organizacije. Priznanja sta podelila predsednik Pokrajinskega sveta severne Primorske in clan Sveta ZZB Slovenije Mirko Brulc ter predsednica novogoriške borcevske organizacije Katjuša Žigon, ki je ob tej priložnosti imela tudi kratek nagovor.
  Zbrane je pozdravil pater Bogdan Knavs, za prijetno razpoloženje so pos­krbeli Trnovci s harmonikami, orglicami in kitaro, zahvala za dobro orga­nizirano prireditev pa gre tudi patru Gašperju in Vesni Bašin, predsednici borcevske organizacije iz Solkana. In kot je ob koncu dejala Katjuša Žigon, clani borcevske organizacije na Goriškem ne potrebujejo pogovorov o spra­vi, saj kot pravi, dobri in pošteni ljudje vedno najdejo skupno pot do srece in sožitja.
K. Ž.
Pugled: 
27. aprila sta ZZB za vrednote NOB Ljubljana Moste - Polje in KO Zveze borcev Zadvor - Sostro pripravila proslavo v spomin na 80. obletnico usta­novitve OF in 80 let odporniškega gibanja na obmocju Pugleda. S prija­vljeno prireditvijo in upoštevanjem razdalje med udeleženci smo se kljub slabemu vremenu zbrali na mestu nekdanjih bojev ob spomeniku štirim borcem, ki so v bitki 23. marca 1942 padli v boju z italijanskimi fašisti. Prisotne sta pozdravili in nagovorili predsednica ZZB Ljubljana Moste - Polje Branka Kastelic in predsednica KOZB Zadvor - Sostro Mija Marija Kocjancic. Branka Kastelic je prebrala pozdravno pismo še živecega borca in udeleženca bitk Franca Severja - Frante, ki se je pozneje proslavil kot komandant na Menini planini, kjer je iz nemškega obroca rešil 500 borcev (film Preboj).
  V kulturnem programu smo pozornost namenili pesmim, ki so se rodile prav v casu zimovanja in bitk na Pugledu in v njegovi okolici. Na harmoniko je za­igrala Neja Štrubelj, na flavto Tyshea Anai Drap, pesmi Mateja Bora in Jožeta Moškrica sta recitirala Barbara Jozelj in Aljaž Andolšek ob spremljavi orglic Bojana Golouha. Slavnostni govor je imel zgodovinar dr. Martin Premk, tudi clan predsedstva ZB. Spregovoril je o pomenu »sprave«, ki ni mogoca, ce se jo zlorablja, izrablja custva ljudi in spreminja dejstva o drugi svetovni vojni. Jasno je opredelil vlogo vojskujocih se strani, pomen mednarodno prizna­ne partizanske vojske kot dela zavezništva, ki jo je leta 1944 priznala tudi londonska vlada Kraljevine Jugoslavije in pozvala k ustanovitvi boja proti partizanom. Ljudem vseh opredelitev je bilo že oprošceno s slovesnostjo v Rogu. Analiziral je tudi sedanje razmere, zadnjo »spravo« SAZU in odnos sedanje vlade do zgodovinskih dejstev. Postroj praporšcakov se je poklonil vsem borcem, predstavniki ZZB Ljubljana Moste - Polje in predstavnik lju­bljanske Levice pa so s cvetjem, svecami in minuto molka pocastili spomin na vse borce, aktiviste in ljudi, ki so podpirali oboroženi upor.
  V oživitev spominskega obmocja Pugled so clani ZB, mladi ZB in mladi Levice nastopajoci in številni podporniki vložili ogromno prostovoljnih ur dela, ki jih je težko ovrednotiti samo z besedami zahvale, pa vendar vsem skupaj en velik hvala.
Mija Marija Kocjancic, foto: Andrej Kralj
Novo mesto: 
»Upor. Zmaga. Svoboda. je geslo praznovanja 80. obletnice Osvobodilne fronte. Domoljubje, enakost, pravicnost, resnica in svoboda kot vrednote, ki so povezovale množice ljudi v OF in na katerih je slonel partizanski boj, ostajajo trajna spodbuda za skupno delovanje v prid vseh in vsakogar; od poskusa razgrajevanja družbene skupnosti in njenih demokraticnih ustanov pa v samostojni slovenski državi z vsakim dnem postajajo še bolj potrebne. Prav zato je Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije izdala spo­menico, v kateri poziva svoje clanstvo in širšo slovensko javnost k spošto­vanju temeljnih clovekovih pravic in vrednot upora, svobode, solidarnosti in enakopravnosti. To so nesporne pravice in vrednote: v spoštovanju do zgodovinske zasluge borcev proti okupatorju jim sledimo tudi vsi tisti clani, ki vojne proti fašizmu nismo doživeli.« S temi besedami je prisotne pred spominsko ložo NOB pri Knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu v uvodu nagovorila dr. Jožica Jožef Beg, sicer podpredsednica Združenja borcev za vrednote NOB Novo mesto.
  Mag. Dušan Cerne, predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Novo mes­to, je v govoru opozoril na nekatera zgodovinska dejstva o zacetku kolabora­cije tedanje slovenske politike z okupacijskimi silami. »Ban Marko Natlacen je že 10. aprila 1941 sprejel italijanskega okupatorja v Ljubljani (napad na ta­kratno Jugoslavijo se je zacel 6. aprila). Nato se je še v Celju poklonil nemškim okupatorjem s prošnjo, da nemška okupacijska sila zasede ozemlje celotne Slovenije in da Slovenija postane nemški protektorat. Šlo je za veleizdajo, saj do takrat nekdanja Jugoslavija še niti ni kapitulirala. Danes pa poskušajo pri­kazati kolaboracijo in izdajstvo s tem, da so se borili proti revolucionarnemu nasilju in narodnoosvobodilni borbi. Danes se je treba postaviti proti potvar­janju zgodovinskih dejstev in zanicevanju partizanskega boja.« 
  Ob prisotnosti praporšcakov je predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Novo mesto položil cvetje v spomin na žrtve fašizma in nacizma med narodnoosvobodilnim bojem, prisotni pa so se padlim partizanom in parti­zankam ter aktivistom in aktivistkam OF poklonili z minuto tišine.
Darko Pucelj
Postojna: 
22. aprila smo se skupaj z županom obcine Postojna Igorjem Marenticem in podžupanom Andrejem Bergincem ob obcinskem prazniku postojnske obcine poklonili spominu na vse padle borce in žrtve narodnoosvobodilnega boja. Pri Crni jami smo obiskali pomnik partizanski diverzantski akciji – požigu benci­na v Postojnski jami, kjer je spregovoril župan. Poklonili smo se tudi Poljaku Tadeuszu Sadowskemu - Tomu, ki je vodil celotno akcijo. Padel je 14. oktobra 1944 ob napadu na bunkerje pri mostu na Praprotnem.Ob spomeniku pad­lim in žrtvam narodnoosvobodilnega boja na mestnem pokopališcu smo se spomnili tudi štirinajstih žrtev, naših obcanov, obešenih v Ulici Ghega v Trstu. Predsednica KO ZB NOB Postojna, Katja Vuga, pa je obcane pozvala k spošto­vanju vrednot narodnoosvobodilnega boja in spomina na pokojne žrtve, ki so dali življenje za našo lepšo prihodnost. Opozorila je na spomenike, ki so žal tarce posameznikov, ki se z dejstvi, kdo je bil na pravi in kdo na nepravi strani, ne morejo sprijazniti. Vsakogar, ki bi nameraval oskruniti spomenik, je pozvala, naj pomisli na svojce teh žrtev. Predsednik ZB NOB Postojna Jerko Cehovin je ob osrednjem spomeniku spregovoril o pomenu Osvobodilne fronte, prebrali pa so tudi šest glavnih tock Spomenice 2021 ZZB NOB Slovenije. 
  Z recitali lastnih pesmi je ob obisku obeležij, kjer smo položili vence, so­delovala Ana Horvat. Vse skupaj je posnela lokalna televizija, ki je dogodek predvajala 24. aprila. 27. aprila je imel predsednik ZB NOB Postojna intervju na Radiu 94, v njem je spregovoril o dnevu osvobodilne fronte in predstavil delovanje postojnskega združenja za vrednote NOB.
Katja Vuga
Preddvor:
Ob letošnjem 27. aprilu, prazni­ku dneva upora proti okupatorju, smo obnemeli, ko so spominska obeležja padlih partizanov, tal­cev, taborišcnikov, ilegalcev nemo in tiho obcemela v tišini. Bili smo price, da je tiste, ki se borijo za potvarjanje preteklosti in neizbrisnih narodovih zgo­dovinskih dejstev in resnic, prav epidemija koronavirusa zašcitila, da jim ni bilo treba pokazati cis­tega obraza in obuditi v besedi in pesmi sporocila hvaležnosti pad­lim in umrlim, ki so se borili proti okupatorju za ohranitev Sloven­cev, slovenstva in slovenske besede. Predstavniki Obcinske organizacije ZB Preddvor smo se tudi letos 27. aprila pri osrednjih obeležjih NOB v Kokri, na Beli in v Preddvoru poklonil žrtvam okupatorja ¬– v popolni tišini in molku, le z mislimi in položitvijo simbolnih vencev zmage in vecnega spominjanja.
Franci Ekar, foto: Slavko Prezelj
Smrecje: 
Drugic zapored po dolgih letih ni bila organizirana slovesnost s kultur­nim programom v Smrecju v spomin necloveško mucenim in nato pobitim aktivistom OF iz Ljubljane, in to na predvecer zmage nad zavojevalci in fašizmom. Bilo pa je organizirano polaganje venca mestnega odbora ZZB NOB Ljubljana, ki ga je ob navzocnosti in pozdravu castne straže Slovenske vojske skupaj s clanom društva Zarja spominov Božom Kovacicem položila podpredsednica mestnega odbora ZZB NOB Ljubljana Meta Verbic. Lepo vreme in navezanost na dogodek sta pripomogla k dobri udeležbi. Nav­zocih je bilo vec kot 30 ljudi. Aktualni nagovor je imel predsednik društva, clan partizanskega pevskega zbora Tone Zaletel pa je dodal kulturni pecat s partizansko melodijo na orglicah. Naslednje leto se zagotovo vrnemo k ustaljenemu in celovitemu dogodku – v Smrecju umrli si to zaslužijo!
Sreco Knafelc
Zgornja Polskava: 
23. marec 1945 je bil žalosten dan na pragu svobode. Takrat so Nemci v Gaju na Zgornji Polskavi ustrelili 30 talcev. Leta 1950 je dal okrajni odbor ZZB NOV Maribor postaviti spomenik. Na osrednji plošci so napisana imena talcev, na obeh stranskih pa imena domacinov, ki so padli v narodnoosvo­bodilnem boju. 
  Takratni župnik Ivan Orel je napisal: »Glej, tam v tihem gaju trideset juna­kov spi. Obišci kraj, kjer tekla je slovenska kri.« Spomenik je delo arhitekta Staneta Lovšeta. Prva leta po vojni je bil spomin še zelo živ. Na komemo­racijah se je zbirala množica ljudi, pa tudi v zadnjih letih je bilo veliko udeležencev. V spomin na ta dogodek Krajevna skupnost Zgornja Polskava praznuje svoj krajevni praznik. Eden od pomembnih dogodkov ob prazno­vanju je tudi komemoracija ob grobu talcev. Letos v casu covidne epidemije so se v organizaciji KS Zgornja Polskava in KO borcev za vrednote NOB Zg. Polskava prireditve udeležili le delegacije zveze slovenskih castnikov in predstavniki veteranske organizacije obcine Slovenska Bistrica, predstavni­ki obcinske organizacije borcev za vrednote NOB Radece, predstavnika KS, lovske družine in predstavniki KO borcev za vrednote NOB Zg. Polskava s prapori in se poklonili padlim talcem. Spomin na nedolžne žrtve pa je toliko bolj zaživel v srcih navzocih, saj se vojne grozote ne smejo ponoviti. Priso­tne sta nagovorila predsednik domace KS Uroš Klajderic in podpredsednik KO ZZB NOV Marjan Ravš. 
Jožica Ravš
Crnomelj: 
Letošnje leto za neposredno zasedanje delegatov krajevnih organizacij in go­stov sorodnih društev in organizacij, tistih, ki negujejo in razširjajo vrednote, izoblikovane v casu boja za osvoboditev in obstoj danes samostojne in neod­visne Slovenije izpod okupatorskega terorja, ni bilo naklonjeno. Vzrok za to je pojav nove koronavirusne bolezni. Kljub vsemu se je izvršni odbor Združenja borcev za vrednote NOB Crnomelj odlocil, da izvede obveznost sklica skup­šcine, vendar nekoliko drugace. Tako so bili clanstvu poslani vsi dokumenti, ki jih sklic skupšcine zahteva, s priloženimi kuvertami pa so clani na sedež združenja lahko podali morebitne pripombe na predstavljeno porocilo. V po­rocilu ugotavljajo, da se število clanov iz leta v leto zmanjšuje, predvsem zaradi starosti in umrljivosti, število novosprejetih clanov pa je manjše od tistih, ki so zapustili združenje borcev. Na novo smo v organizacijo sprejeli 13 clanov. Posebno pomembna za današnji cas je skrb za spominska obe­ležja in spomenike NOB. V letu 2020 smo obnovili pet obeležij, obenem pa smo se dogovorili za obnovo še štirih, in sicer dveh na Stražnjem vrhu, po enega pa ob cesti v Griblje in v Starem trgu ob Kolpi. Clanstvo je so­delovalo tudi v akciji Ocistimo okolje ob lanskem dnevu zemlje. Žal dela programa spominskih slovesnosti nismo mogli uresniciti tako, kot smo nacrtovali. Kljub vsemu smo se udeležili lokostrelskega tekmovanja za memorial Svibnik v spomin na požig vasi Svibnik med roško ofenzivo leta 1942, srecanja clanov ZB za vrednote NOB ob 25. maju v Prelesju, Vrano­vega leta in srecanja partizanskih enot, ki imajo domicil v Beli krajini, na Otoku pri Metliki, praznika KS Crnomelj z obiskom spominskega obeležja, posvecenega napadu prvih partizanov na italijansko stražo železniškega mosta pri Vranovicih. 
  V pocastitev obcinskega praznika je bil organiziran pohod do mesta prve­ga zbora belokranjskih partizanov pri Miklerjih. Kljub epidemiji virusa, je bil ob dnevu mrtvih dostojno pocašcen tudi spomin na komandanta NOV in POS Franca Rozmana - Staneta na Lokvah, poklonili pa smo se tudi be­lokranjskim žrtvam na Gricku in Gornjih Lazah. V preteklem programskem obdobju so priznanja ZZB NOB Slovenije prejeli Boris Weiss zlato plaketo, KO ZB za vrednote NOB Crnomelj priznanje za najboljšo krajevno organi­zacijo v sestavi združenja ter praporšcak KO Vinica Igor Jaketic posebno priznanje praporšcaka. 
Franci Jontes
Preža pri Kocevski Reki: 
Osrednja slovesnost ob dnevu OF za obcino Kocevje tradicionalno poteka v vasi Preža pri Kocevski Reki. Tudi letos je udeležbo krojila epidemija nove koronavirusne bolezni. Od vasi ni ostalo skoraj nic, so pa ostali spomenik in boleci spomini na takratne dogodke. Pomen OF za slovenski narod in dogajanje današnjih dni je kriticno povzel predsednik ZB za vrednote NOB Kocevje Jože Oberstar. Sledili sta recitaciji Živke Komac in Mije Rovtar. Do­godke na dan 27. aprila 1942 pa je po pretresljivih avtenticnih pricevanjih domacinov povzel vnuk ene od žrtev, Janez Maršic. Strahotni davek za našo svobodo je placalo 16 domacinov, aktivistov in borcev, ki so jih fašisticni okupatorji po strahotnem mucenju umorili s sekirami in drugim kmeckim orodjem. 
Dušan Zamida
Stari trg: 
V spomin na napad na okupator­sko postojanko v Starem trgu ob Kolpi, ki je bil 1. junija 1942,  za­znamuje Krajevna skupnost Stari trg ob Kolpi svoj praznik.
   Za napad na italijansko  posto­janko sta bili odrejeni dve ceti Kocevskega bataljona in Belo­kranjska ceta v sodelovanju s hrvaškimi partizani (skupaj okoli 130 partizanov). To naj bi bil prvi takšen napad na utrjeno sovra­žno postojanko v takratni lju­bljanski provinci. Združenje bor­cev za vrednote NOB Crnomelj in Krajevna organizacija Stari trg ob Kolpi se vsako leto vkljucita v praznovanje spomina na ta dogodek. Letos smo ga zaradi epidemijskih zahtev združili s praznovanjem dneva mladosti.  Poleg clanov našega Združenja so bili z nami tudi predstavniki Združenja borcev za vrednote NOB Kocevje in KO Predgrad. V lepem popoldnevu in ob upoštevanju vseh epidemioloških ukrepov smo se najprej poklonili spomi­nu na dogodke ob spominski plošci v Starem trgu ob Kolpi in nadaljevali druženje v Prelesju, kjer  je prijetno zvenela partizanska pesem. Nagovorilo nas je nekaj posameznikov, ki so spregovorili o pomenu boja zoper okupa­torja med NOB ter se nostalgicno spominjali casov, ko smo na ta dan pra­znovali dan mladosti – Titov rojstni dan. Razšli smo se pomlajeni v upanju in z željo, da se srecamo ob letu osorej.
Katarina Kapš









V SLIKI IN BESEDI







Urednica Jožica Jožef Beg in predse­dnik Združenja borcev za vrednote NOB Novo mesto Dušan Cerne












V SLIKI IN BESEDI









REKLI SO

PREJELI SMO

Tovariši borci 
za vrednote NOB!
Naš idejni zaveznik, priznani slo­venski sociolog Rastko Mocnik, nam je primazal krepko zaušnico, ko nas je, borce za vrednote naro­dnoosvobodilnega boja, ozmerjal s kolaboranti ZDA in NATA. Pred vstopom v Severnoatlantsko za­vezništvo, ki ni bilo vec obrambna organizacija, je takratno vodstvo naše organizacije podprlo vla­dajoco elito v želji, da se pridruži zavezništvu demokratskih držav »stare Evrope« pod skrbništvom takrat najvecje politicne, vojaške in gospodarske sile. Leta 2003 je bila ob evforiji takratne slo­venske politike pa tudi naivnih osamosvojiteljev razumljiva te­žnja, da se »slovensko pišce sti­sne pod krilo beloglavega orla«, ki v krempljih poleg oljcne vejice – simbola miru – drži še zajeten šop pušcic – simbol vojne. Ne ra­zumem pa tovarišev v takratnem predsedstvu, vecine partizanov na vodilnih poveljniških in komi­sarskih položajih v casu narodno­osvobodilnega boja in nekaterih vodilnih poveljnikov enot tedanje JLA, ki je od osvoboditve pa do konca za glavnega morebitnega nasprotnika imela prav NATO. Ce že niso ti tovariši imeli korajže, da nasprotujejo NATU z argumen­ti, bi bili lahko modro tiho. Edini, ki je takrat nasprotoval vstopu v NATO, je bil tovariš Novljan – ge­neral Lado Ambrožic. 
Toda kje smo danes, borci za vrednote NOB in OF? Bili smo del protifašisticne koalicije svo­bodnih in demokraticnih držav. Danes smo v Zavezništvu skupaj z nekdanjimi našimi okupatorji. So se vodilni oblastniki teh držav v 75 letih od konca vojne opravicili za zlocine takratnih njihovih dr­žavljanov nad našimi ljudmi? Na­sprotno! Odpirajo jame – fojbe, ki naj bi jih Titovi partizani napolni­li z nedolžnimi ljudmi, katerih kri­vica naj bi bila, da so italijanske­ga rodu. Kdo nam je pošiljal pro­tikomunisticne vojšcake Matja­ževe vojske, borce za neodvisno hrvaško državo, borce za vrnitev kralja Petra? Ti protikomunistic­ni borci so prišli z orožjem naših zaveznikov in podpirale so jih nji­hove tajne službe. Bilo bi pošte­no, da zdaj kot »enakopravni« in »pogodbeni« partnerji te zadeve uredimo. Nekateri naši »boljši« zavezniki rišejo nove zemljevide in si prisvajajo tudi naše kraje. 
Sodelujemo tvorno z njihovimi protifašisti. Ce že njihov predse­dnik države ne zmore stopiti k spomeniku v Gramozni jami ali na taborišcu Kampor na Rabu, bi vsaj tovariši protifašisti izkaza­li spoštovanje do dejansko ne­dolžnih Slovencev in Hrvatov. 
NATO je z vojsko vstopil v sosed­nje države, da bi jih obvaroval pred morebitno agresijo ruske vojske. V baltskih državah živi precej državljanov nekdanje Sov­jetske zveze, predvsem Rusov, ki so jim te nove »demokraticne« države odvzele nekdanje pravi­ce, predvsem ruski jezik. Ruski predsednik je že ostro povedal, da svojih rojakov v teh državah in Ukrajini ne bo pustil na cedilu. Ko so te nove države objavile željo po vstopu v NATO, Putin temu ni glasno nasprotoval, samo odvrnil jim je, »da ne bodo nic bolj var­ni«. Naša organizacija je nekaj let nazaj imela zelo pristne tovariške odnose z veterani Ruske federaci­je. Danes smo »modro« tiho. Naj­brž na ukaz iz NATA!?
Našega glasu ni bilo slišati, ko je minister vojske Tonin kupil za našo vojsko 600 kompletov opre­me za preprecevanje demonstra­cij na Kosovu. Tudi danes smo tiho, saj je te celade, pendreke in drugo pokazal minister policije Hojs na zadnjih protestih v Lju­bljani. Svoboda naj bi bila naj­vecja vrednota, za katero naj bi se borili. Za naš denar nam hocejo vzeti svobodo. S pendreki bi šli na nas, mar ne? In veliki vodja bo ponovil nekega drugega vožda »Niko ne sme da vas bije!« in po­vedel nas bo v podobno nesreco, kot je oni one svoj narod in druge jugoslovanske narode. 
Naša politicna opozicija in tudi naši preprosti ljudje nasprotuje­jo porabi 780 milijonov evrov za nakup orožja in vojaške opreme. Že peto leto zapovrstjo vrhovni poveljnik Pahor podeljuje »cve­ke« Slovenski vojski. Letos je za delovanje v miru le dal zadovo­ljivo, medtem ko je za vojno SV nesposobna. Ste prepricani, da bodo na Muri in Dravi ali Sotli in Kolpi morebitnega napadalca za­ustavili Italijani, Španci in Portu­galci ali celo Americani? Slovenci se bomo borili, kot so se Maistro­vi borci leta 1918, kot naši borci, za katerih vrednote se mi danes borimo, v letih 1941–1945. In ve­liki vodja je orožje prodal, vojake razpustil in še vedno nam zatrju­je, da nas bo NATO obranil pred sovragom z Vzhoda. 
Borcevska organizacija ni naspro­tovala vstopu Slovenije v NATO leta 2003, ker smo naivno ver­jeli v njegovo obrambno vlogo, ceprav nasprotnika v Evropi ni bilo videti. Danes nismo skupaj z ljudstvom proti pošiljanju na­ših fantov in deklet na tuja boji­šca za naš denar. V letu dni smo se zaradi pandemije zadolžili cez vsako razumno mero, predtem pa prodali gospodarstvo tujcem, hkrati pa kupujemo orožje, ki ga za obrambo domovine ne potre­bujemo. Nekaj vec pokoncnosti do zahtev NATA bi vsaj mi zmogli, ce je že naša politika prevec po­nižna.
Milan Gorjanc

Dr. Dragan Petrovec
pravnik, kriminolog penolog in kolumnist, na spominski slovesnosti ob 76. obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišca Ljubelj, v Podljubelju 12. junija 2021.

Natalie Kauther
veleposlanica Zvezne republike Nemcije, ob odkritju plošce v spomin na Josipa Vidmarja ob 80. obletnici slovenskega upora proti fašisticni okupaciji v Ljubljani, 26. aprila 2021

Marijan Križman
predsednik ZZB NOB Slovenije, ob 80. obletnici ustanovitve Osvobodilne fronte slovenskega naroda in prazniku dela, 26. aprila 2021.




»Prav Nemci? To so si morda nekateri mis­lili, ko je Zve­zna republika Nemcija leta 2016 kupila to hišo in jo od takrat uporablja kot rezidenco nemškega veleposlanika.
Prav Nemci v hiši, v kateri se je pred 80 leti na povabilo Josipa Vid­marja zacel slovenski upor proti faši­sticni okupaciji. Nemci, katerih oku­pacija in nepredstavljiva grozodejstva proti slovenskemu prebivalstvu so bili glavni povod za ustanovitev takšnega uporniškega gibanja. Krivice, ki jih je takrat storila moja država, so nelocljiv del nemške zgodovine.
Tega se od trenutka, ko je najina predhodnica, veleposlanica Anna Prinz, predlagala nakup te hiše, za­vedava tudi midva. Tako kot ona tudi midva v funkciji nemških veleposla­nikov cutiva veliko odgovornost, da s to hišo in njeno zgodovino ravnava skrbno in ohranjava spomin na to, kar se je tukaj dogajalo pred 80 leti.
Zavedava se, da je slovenski pog­led na ta del zgodovine neenoten, od casa do casa tudi razhajajoc. Da sta ta dogodek in cas, ki mu je sledil, predmet ostrih razprav in globokih vrzeli. Nimam pravice, da bi kot go­stja v vaši državi delila nasvete, zlas­ti kot Nemka ne. Lahko pa izrazim svojo hvaležnost za to, da smo bili Nemci po vsem tem trpljenju in grozotah, ki jih je naša država pri­zadejala neštetim ljudem, ponovno sprejeti v skupnost narodov. Za nas je to, da lahko do nekoc najhujših sovražnikov danes gojimo globoko prijateljstvo in se skupaj zavzema­mo za boljši, pravicnejši svet, res veliko darilo.
To je zahtevalo iskren vpogled vase in veliko mero preudarnosti in dobronamernosti drugih, da so bili pripravljeni zaceti novo poglavje in se skupaj ozreti v prihodnost. Pri tem pa zgodovine nismo izkljucili. Nasprotno. Trdno sem prepricana, da ni mogoce oblikovati skupne pri­hodnosti, ne da bi se zavedali prete­klosti v vsej njeni kompleksnosti in protislovnosti.
Ta kompleksnost in to, da dopus­timo in zmoremo prenesti perspek­tivo drugega, predvsem pa da tudi vidimo trpljenje drugega, nam lah­ko pomagata, da se osvobodimo ohromelosti, ki jo je povzrocila pre­teklost, in skupaj oblikujemo mirno prihodnost.
Spomniti se želimo zacetka zgo­dovine, ki se je zacela aprila 1941 na tem mestu. Danes ne bi stali tukaj, ce ne bi prav Nemci prevzeli nase neizmerne krivde. Želimo, da gostje te hiše poznajo njeno zgodovino. Da se poducijo, kaj se je tukaj pred osemdesetimi leti zgodilo in zacelo. Zato smo se odlocili, da v sodelova­nju z Muzejem novejše zgodovine Slovenije namestimo plošco, ki bo spominjala na ta zgodovinski dogo­dek. To plošco želimo danes slove­sno odkriti. Vsem se iskreno zahva­ljujem, da ste ob tej priložnosti da­nes prišli k nam.« 

»Ceprav ne bo državne slovesnosti ob enem naj­vecjih prazni­kov sloven­skega naroda, bomo obletnico upora proslavili tako, da bomo pre­ko spletnih omrežij in lokalnih tele­vizij dosegli vse kraje in veliko vecje število gledalcev, kot bi se nas lahko zbralo na najvecjem trgu v Ljubljani.
---
UPOR, ZMAGA, SVOBODA je ge­slo letošnjega praznovanja. Temelj­na tocka OF o pravici slovenskega naroda do samoodlocbe, vkljucno s pravico do odcepitve in združenja z drugimi narodi, se je uresnicila pred 30 leti. 
Ob 80. obletnici ustanovitve Osvobodilne fronte slovenskega na­roda je Predsedstvo ZZB za vredno­te NOB Slovenije sprejelo posebno spomenico, s katero poziva svoje clanstvo in širšo slovensko javnost k spoštovanju temeljnih clovekovih pravic in vrednot upora, svobode, solidarnosti in enakopravnosti. 
---
Slovensko ozemlje so med drugo svetovno vojno zasedle in razkosa­le nacisticna Nemcija, fašisticni Ita­lija in Madžarska. Razkosanju se je pozneje pridružila tudi Neodvisna država Hrvaška. Slovenski narod je bil obsojen na nasilno potujcenje in unicenje, zato so vsi napadalci nad Slovenci zagrešili strahotne zlocine.
Castni odgovor na zasedbo je pomenila ustanovitev Osvobodilne fronte slovenskega naroda (27. apri­la 1941), ki je v najtežjih okolišci­nah vsestranskega nasilja in grozo­dejstev v casu druge svetovne vojne vodila boj za osvoboditev in združi­tev Slovencev. 
---
Na Slovenskem med drugo sve­tovno vojno ni bilo državljanske vojne, ker ta v razmerah okupacije ni mogoca in ker so se maloštevil­ni nasprotniki partizanov borili pod neposrednim poveljstvom fašistic­nih in nacisticnih oboroženih sil – domobranci celo pod neposrednim poveljstvom zlocinske organizacije SS. Krivdo za bratomorni boj nosi­jo tisti cerkveni in posvetni politiki, ki so lastne koristi postavili pred narodov obstoj, sprejeli orožje od smrtnih sovražnikov narodne skup­nosti ter se s tem za vedno zazna­movali s sramoto izdajstva.
ZZB za vrednote NOB zavraca sedanje poskuse »sprave« in poeno­tenja, saj temelji današnja »sprava« predvsem na potvarjanju zgodovine za politicne obracune in preobraca­nju zlocincev v žrtve. Z enacenjem osvobodilnega boja z izdajstvom in kolaboracijo se unicuje slovenski zgodovinski spomin. 
---
Tovarišice in tovariši, znova je na­stopil cas za OF slovenskega naro­da, ki mora združiti vse ljudi, ki jim ni vseeno, kam gre ta svet, kam nas vodijo vladajoci.« 

»Ljuba Barba­ra. Ta svet ni vec tvoj svet. Zapustila si ga že pred leti. A cetudi bi bila še med nami, ta svet danes ne bi bil tvoj svet, svet iz pesmi, ki si jo napisala in pela in po kateri so si ljudje podali roke.
Ce od nekod zreš nanj, si ža­lostna. Tvoja želja se ni izpolnila. Zapisala si:  In naj ne vrne se med nas krvi in mržnje težki cas.  Morda se bo želja izpolnila, ko bomo zbrali dovolj poguma in se uprli. Da, upor. Upor z besedo. Upor s pesmijo. Upor z resnico, ki mora biti v naših besedah. Upor brez nasilja, a upor vsak dan, proti vsaki krivici. Vsi, ki polagamo vence, spletene iz rož, besed ali glasbe, na te svete kraje necloveškega trpljenja in premno­gih smrti, vemo in gledamo, kako se zlo razrašca. Spoznavamo, da nismo dovolj pogumni, da bi se z njim borili brez omahovanja, brez preracunljivosti in nepopustljivo. 
Prevec je politikov, ki sejejo sov­raštvo, in politikov, ki to dopušcajo in mirno opazujejo ali pa se pret­varjajo, da ni nobene nevarnosti. Najbolj tragicne žrtve preteklega casa so se spremenile v neusmi­ljene mašcevalce in sejalce smrti. Oporo jim dajejo številne ucene glave, ki ustvarjajo teorije, kakršna je na primer tista o upravicenosti preventivnega etnicnega cišcenja. Ustvarjeno je najvecje taborišce na svetu, Gaza, s skoraj dvema milijo­noma ljudi.
Ljuba Barbara, pišeš in poješ o otrocih, ki so enaki po vsem sve­tu. Res je, rodijo se povsod enaki, a umirajo zelo razlicno. V Gazi, v valovih Sredozemskega morja in še marsikje umirajo drugace kot v Evropi. Umirajo nedolžni, le kakšen bi sicer bil otrok, in ne vedoc, zakaj morajo umreti.
Kadar nam prikazujejo slike iz ta­borišc, je eden najpogostejših prizo­rov deklica, ki si zaviha rokav in po­kaže vtetovirano številko na podlah­ti. Clovek, otrok je postal oštevilceni predmet v inventuri za odpis, izbris, unicenje. A tovrstno žigosanje nam ni tuje niti danes. Podobno smo Slo­venci izbrisali vec kot pet tisoc pri nas živecih otrok. In še pred nekaj leti ni bilo prostora v dijaškem domu prav blizu nas za šest begunskih ot­rok. Pravzaprav je tam bil prostor, a ni ga bilo v naših srcih.
Barbara, tvoja pesem ne sme biti zaman. Ne sme se izgubiti s teboj. Tvojih besed ne sme raznesti veter, da se ne bi vec slišale. Ponesti jih mora med vse ljudi, da iz njih vzkli­jejo upanje, vera, moc in pogum za spremembe.
Ce se kdaj srecamo, ljuba Barba­ra, naj se srecamo s cisto vestjo, da smo se borili za tvoje besede in da tvoja pesem ni bila zaman.« 

OBLETNICA – 6. junij 1941

80 let od izgona Slovencev iz njihovih domov


Šesti junij je dan, ko se je leta 1941 v okviru programa raznarodovalne in genocidne politike okupatorskih oblasti zacelo množicno izseljeva­nje Slovencev iz njihovih domov, vanje pa so naselile kocevske in druge Nemce, Avstrijce, Italijane in Madžare. Cilj fašistov in nacistov je bil izbrisati Slovenijo in Slovence z zemljevida Evrope. Že leta 1941 so izgnali 63.000 Slovencev, od tega 45.000 v nemška izgnanska tabo­rišca in na ozemlje tretjega rajha, 10.000 na Hrvaško, 7.500 v Srbijo. Namen je bil jasen: narediti deželo spet nemško! Zato 6. junij slovenski izgnanci zaznamujejo kot svoj dan. Leta 1991 je bilo ustanovljeno Dru­štvo slovenskih izgnancev 1941–1945, ki ga vodi Ivica Žnidaršic. 
Izgon naj bi potekal v štirih va­lovih in naj bi zajel od 220.000 do 260.000 Slovencev. Nacrtovali so, da bodo vse predvidene izgnali v petih mesecih. Ustanovili so vec taborišc za izgon: v Meljski voja­šnici v Mariboru, trapistovskem samostanu na gradu Rajhenburg in škofijskih zavodih v Šentvidu pri Ljubljani, manjša zbirna središca so bila v kapucinskem samostanu in Starem piskru v Celju, na gradu Borl pri Ptuju in v Šmartnem pri Slovenj Gradcu na Štajerskem, v Begunjah in Goricanah pri Medvo­dah na Gorenjskem.
Po koncanih rasnih, politicnih in nacionalnih pregledih je nemška uprava zacela izgon: prvi val – iz­gon vseh slovenskih izobražencev. V njem so bili zajeti ucitelji, profe­sorji, duhovniki, sodniki, uradniki in zdravniki. Drugi val – izgon ve­cine ljudi, ki so se naselili na Go­renjsko in Spodnjo Štajersko po letu 1914. V ta sveženj so spadali predvsem primorski Slovenci, ki so se v casu prve svetovne vojne in po njej množicno naseljevali na ti dve obmocji. Tretji val – izgon ljudi z obsavsko-obsoteljskega obmocja, kjer so hoteli naseliti Nemce s Ko­cevskega. Cetrti val – izgon vseh, ki ne bi zaprosili za sprejem v nemški raznarodovalni organizaciji ali jih Nemci iz rasnih in politicnih razlo­gov ne bi hoteli sprejeti vanju.
V prvem valu so v 17 transpor­tih izgnali v Srbijo 7200 slovenskih izobražencev. 11. julija pa so že za­celi izganjati na obmocje Neodvi­sne države Hrvaške. Tja so izgnali 21 transportov s približno 10.000 izgnanci. Izgon na Hrvaško in v Bo­sno so koncali 27. septembra 1941. Izgnane v Srbijo so na svoje domo­ve sprejele srbske družine, nekate­ri pa so bili v izgnanskih kolonijah. Tudi na Hrvaškem jih je bilo veliko pri hrvaških družinah ali pa na do­movih izgnanih Srbov. Izgnani Slo­venci so se kmalu zaceli vkljucevati v odpor proti okupatorju.
Tretji val izgona je zajel prebival­ce obsavsko-obsoteljskega obmo­cja. Vsi izgnanci tretjega izselitve­nega vala so bili izgnani prek tabo­rišca Rajhenburg, tega je nemška okupatorska uprava uredila v drugi polovici maja leta 1941. V gradu so imeli svoje upravne in bivalne pro­store, izgnanci pa so na svojo usodo cakali v trapistovskih hlevih v bližini gradu. Ker hlevi niso zadošcali za to­likšno množico izgnancev, so poleg njih postavili še vecje število lesenih barak. Aprila leta 1942 je bilo to ta­borišce ukinjeno in uredili so manj­še taborišce pri železniški postaji v Rajhenburgu. V casu od 23. okto­bra 1941 do konca julija 1942, ko je bilo taborišce Rajhenburg ukinjeno, je bilo v 62 transportih izgnanih v Nemcijo približno 37.000 Sloven­cev, 18.000 pa jih je pred nasilnim izgonom pobegnilo, kar je pomenilo 83 odstotkov prebivalstva Posavja in Obsotelja. Najvec jih je bilo izgnanih v Šlezijo in na Saško, pa tudi v vse druge nemške pokrajine.
Cetrtega vala – ljudi, ki so bili predvideni za izgon iz rasnih in po­liticnih razlogov – nemškemu oku­patorju ni uspelo izgnati v obsegu, ki je bil predviden. So pa izgnali približno 1000 koroških Slovencev, 220 ljudi s Štajerskega, ki so jih oce­nili kot sposobne za ponemcenje, približno 4200 svojcev partizanov in ubitih talcev z Gorenjskega, med­tem ko število svojcev partizanov in ubitih talcev s Štajerskega ni na­tancno ugotovljeno. Izgnali pa so tudi prebivalce požganih vasi na Primorskem v letu 1944. Tudi šte­vilo teh ni natancno ugotovljeno.Po koncani vojni so se izgnanci za­celi vracati na svoje domove. Prib­ližno 2400 jih je za vedno ostalo v tuji zemlji. Vracanje v domovino je bilo dolgotrajno, veliko izgnanih se je vrnilo šele jeseni 1945. Doma so našli vecinoma izropane hiše, neob­delana polja in posekane vinograde. 
Jožica Hribar

Grad Rajhenburg nad Brestanico

Razstava Slovenski izgnanci 1941–1945 
Na Gradu Rajhenburg v Brestanici so leta 2014 odprli novo stalno razstavo Slovenski izgnanci 1941–1945, ki v petih svežnjih predstavlja izgon Slovencev med drugo svetovno vojno. Obiskovalci dobijo vpogled v raznarodovalne ukrepe okupacijskih oblasti. Na velikem zemljevidu so zaznamovani taborišca in kraji izgona, s katerimi je povezana usoda 80 tisoc izgnancev in beguncev. Avtorici razstave sta mag. Monika Kokalj Kocevar in Irena Fürst, organizator pa Muzej novejše zgodovine Slovenije.


Spominski plošci na gradu Rajhenburg


JUBILEJI


103 leta
Stanka Kušljana

Predsednik ZZB za vrednote NOB Slovenije Marijan Križman je v družbi predsednika Pokrajinskega sveta ZB NOB Dolenjske in Bele krajine Boruta Likarja in predse­dnika ZB NOB Šentjernej Matja­ža Zagorca obiskal partizana in spomenicarja Stanka Kušljana, najstarejšega Šentjernejcana, ki je 30. maja stopil v 103. leto svojega življenja. Delegacija se je tovarišu Kušljanu zahvalila za ves cas in trud, ki ga je neutrudno posvecal ohranjanju spomina na partizan­ski boj ter prenos vrednot NOB na mlajše rodove.
Stanko Kušljan se je rodil v za tis­te case dobro stojeci družini, ki se je v Šentjerneju ukvarjala z žaga­njem lesa in mlinarstvom. V casu napada in kapitulacije Jugoslavije je Stanko služil vojaški rok v Boki Kotarski. Takoj po vrnitvi se je v domacem kraju pod vodstvom OF vkljucil v organiziranje upora pro­ti okupatorju. Vkljucen je bil v taj­no zbiranje orožja, ki se je prikrito skladišcilo tudi pri njih doma. 9. marca 1942 je v družbi svojih so­mišljenikov (Franc Pirkovic - Cort, Maks Vale in drugi) odšel v par­tizane. Na zacetku je bil clan No­vomeške cete, pozneje Gorjanske cete oziroma bataljona in na koncu Cankarjeve brigade. Rad se spomi­nja neposrednega reševanja letal­cev leta 1944 iz sestreljenega ame­riškega bombnika B-24, Liberator. Na Hrvaškem je bil leta 1944 tudi ranjen in zdravljen v bolnišnici Zg. Hrastnik v Kocevskem rogu. Je no­silec najvišjega priznanja partizan­ske spomenice. 
Po vojni je bil zaposlen v ljudski milici, delal je tudi v šentjernejski Iskri, bil cetrt stoletja predsednik krajevne skupnosti Šentjernej, tri desetletja je vodil krajevno organi­zacijo ZZB za vrednote NOB Šen­tjernej, manjkal ni niti v gasilskih vrstah. Je castni clan Gorjanske cete, ki na prireditvah in proslavah simbolicno predstavlja Gorjansko ceto oziroma bataljon iz casa na­rodnoosvobodilnega boja, parti­zanski boj, njihove vrednote in lik partizana. Kot upokojenec je vse­skozi dejaven, redno se udeležuje borcevskih spominskih slovesnosti na Javorovici in drugod. Zdrav­je Stanku dokaj dobro služi, pred­vsem pa je še bistrega duha in dob­rega spomina.
S. B.


100 let
Bože Ghaffin

V Bistrici pri Tržicu je 22. apri­la praznovala svoj visoki življenj­ski jubilej tovarišica Boža Ghaffin, starejšim Tržicanom znana kot Ziblerjeva Boža. Ob castitljivi stoti obletnici njenega rojstva smo našo tovarišico obiskali Branko Plajbes, predsednik KO ZB NOB Bistrica, Jure Jerkic, predsednik ZB NOB Tržic, ter družinska znanka in cla­nica KO ZB NOB Križe Žaneta Jer­kic. Toplo smo ji stisnili roko in s šopkom rož cestitali, zaželeli smo ji zdravje in lepo praznovanje.
Boža je imela na praznicni dan veliko obveznosti, zato je bil naš obisk kratek, vendar dovolj dolg, da smo ob njenem praznovanju pok­lepetali o današnjih vsakodnevnih dogodkih, medsebojnih odnosih in utrinkih polpretekle zgodovine. Boža Ghaffin ima zanimivo in pol­no življenjsko zgodbo. Med vojno je bila clanica odporniškega giba­nja in z doktorjem Premruvom je pomagala internirancem uniceval­nega taborišca na Ljubelju. Med mladimi taborišcniki je spoznala tudi svojega moža, ki je bil clan francoskega odporniškega gibanja in je bil kot dvaindvajsetletni fant poslan iz Mauthausna v ljubeljsko taborišce. Krutost vojne pa je tudi sama doživela v bunkerju begunj­skih zaporov, od koder jo je rešila njena sestra.
Svetla pota življenja pa so jo vo­dila skozi mesta Split, Rim, Buenos Aires, Dunaj in Pariz, kjer sta z mo­žem Francoisom Ghaffinom preži­vela kar 37 let. Tovarišica Boža je kot slovenska prica necloveških casov sodelovala tudi v franco­skem dokumentarnem filmu Kopa­li so predor za rajh, ki pripovedu­je o krutih razmerah, v katerih so nemški vojni ujetniki gradili predor Ljubelj. Spomni se Mavckovega Joža – Šilarjevega Joža iz Bistrice (1923–2000), ki je bil komandant Kokrškega odreda in je maja 1945 rešil taborišcnike na Ljubelju, sicer bi jih Nemci odpeljali, verjetno tudi postrelili.
Da ni pozabila na vojni cas in razmere, v kakršnih se znajdejo na­vadni preprosti ljudje, prica njena nesebicna pomoc sorodnikom nje­nega zeta v okupiranem Sarajevu. Kljub castitljivi starosti in mnogim preizkušnjam v življenju se naša Tržicanka veseli obiskov in rada obuja spomine. Njena življenjska pot je živi del naše zgodovine, ki naj nam bo tudi v opomin in zgled, kako preizkušnje usmerjajo naše ravnanje. Ob obisku pa smo ji za­želeli predvsem zdravja.
ZB NOB Tržic


100 let
Nade 
Cuder

Nada Cuder, rojena Braz, po doma­ce Flekecova, je 5. junija v Voden­cah pri Bovcu, kjer živi pri hceri Ta­tjani, praznovala castitljivih sto let. Kot dekle je živela v Srpenici in bila obcasno zaposlena kot služkinja pri premožnejših družinah v Trstu. Na zacetku druge vojne se je vrnila domov in delovala kot aktivistka in predvsem obvešcevalka OF. Nosila je porocila o stanju Borisu Hozner­ju, Jurnu, v Soco. Njo in Milo Rot iz Žage, Frjanovo, je organizirala Ani­ca Copi - Danila, Žužkova iz Cez­soce. Nemcem ju je izdal župnik Mirko Mazora. Da jo je izdal prav župnik na Srpenici, je prepricana, ker so bili pri njem prejšnji vecer, zjutraj pa so ju že aretirali in od­peljali v koncentracijsko taborišce Auschwitz.
V taborišcu so Nadi na roko vtetovirali št. 81624. Stražile so jih ženske, ki so jih pogosto bica­le z jeklenimi korobaci. Delati so morale po 12 in vec ur na dan. Najprej so z velikimi macolami za železnico tolkle kamenje, potem so popravljale ceste in ulice, ki so bile poškodovane zaradi zavezniških bombardiranj, nazadnje pa so v tovarni izdelovale letalske bombe. 27. januarja 1945 so jih osvobodili Rusi. Najbolj si je zapomnila kupe moških in žensk, ki so bili name­njeni sežigu ali skupnemu pokopu v jami. Ti ljudje so bile zneseni na kup, vendar so še živeli. Ko so osvo­bodili jetnice, je Nada z Milo Rot in drugimi ženskami potovala domov, vendar najprej v notranjost Poljske in nato cez Nemcijo, peš skozi Pots­dam in Berlin ter nato z železnico in peš cez Madžarsko v Beograd, Za­greb in Ljubljano ter cez Jesenice na Most na Soci in peš domov. Ko jo je mati zagledala na domacem pragu, se je onesvestila. 
Svojci so slavljenki ob visokem jubileju pripravili prisrcno slove­snost, najbolj pa jo je preseneti­la tako pestra drušcina. Z vsakim od obiskovalcev je pokramljala in se veselila vsakega posebej. Nada Cuder se pri svojih stotih letih zelo dobro drži. 
Ob svojcih so ji cestitke izrekli še župan obcine Bovec Valter Mlekuž, ki ji je še posebej cestital za njen pogum in pokoncno držo v življe­nju, predstavnica Rdecega križa Slovenije – enote Bovec, predstav­nica Župnijske Karitas Bovec, Mi­tja Cuder, predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Bovec, in Rok Uršic, predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Bovec, Kobarid, Tolmin, ki je slavljenko v imenu vseh nagovoril in na kratko opisal grozovito obdobje, ki ga je preživela v koncentracijskem tabo­rišcu Auschwitz.
Slavljenki je zapel Moški pevski zbor Golobar pod vodstvom Dani­la Durjave, za prijetno razpoloženje ob še bolj prijetnem druženju pa je poskrbel harmonikar Rene Zorko. Za spomin so nastale številne fo­tografije, med njimi tudi fotografije štirih generacij. Vsi prisotni so slav­ljenki Nadi Cuder, ki ima še vedno dober spomin, le sluh in vid sta ope­šala, zaželeli še veliko zdravih let.
Mitja Cuder, Milan Štulc


100 let
Alojza Hermana

Tovariš Lojze, kakor ga klicemo prijatelji, se je rodil 29. maja 1921 v Zalogu pri Ljubljani. V revni dru­žini je bilo šest otrok. Družina se je težko preživljala z eno samo placo starejše sestre, zato si je že v me­šcanski šoli skušal najti priložno­stno delo. 
Do zacetka druge svetovne voj­ne je koncal šolo keramicarja v Ljubljani. Po številnih protifašistic­nih dejavnostih na domacem te­renu in clanstvu pri Sokolu je pri dvajsetih letih septembra leta 1941 odšel v partizane in kmalu postal oficir. Bojeval se je v II. grupi odre­dov, v Tomšicevi brigadi, Prešerno­vi brigadi v IX. korpusu, Zašcitnem bataljonu in 31. diviziji.
Med vojno je konec leta 1943 hudo zbolel in oslabel, tako da je vec mesecev preživel v bolnišnici Franja, kjer je bil celo imenovan za bolnišnicnega komisarja. Ko­nec vojne je docakal z IX. korpu­som in vkorakanjem partizanov v osvobojeni Trst. Leta 1951 je bil demobiliziran in v vojski je ostal do leta 1952, nato pa se je vkljucil v civilno službo. Služboval je v Vi­pavi, Kopru, Celju, Postojni, Idriji in Ljubljani.
Ves cas je bil Alojz družbenopo­liticno angažiran. Od leta 1949 je clan Zveze borcev. Bil je sekretar ZB NOV v predsedstvu mestnega odbora Ljubljane, sekretar obcin­skega komiteja ZB mesta Ljublja­ne, leta 1962 je postal clan CK ZKS in ostal dejaven do upokoji­tve leta 1978. 
Ženo Nado, žal že pokojno, je spoznal v partizanih. Ima dve hce­ri, Dušico in Bogdano, v vsakda­njem življenju ga razveseljujejo vnuki in pravnuki. V krajevni or­ganizaciji ZB Dolomitskega od­reda je skromen in prisrcen clan, vedno prisoten na srecanjih. Bil je tudi dejaven clan nadzornega od­bora in je vsem generacijam sve­tel vzgled pokoncnega cloveka. Je nosilec vrste priznanj: partizanske zvezde s srebrnim vencem, reda dela z rdeco zvezdo, reda bratstva in enotnosti in medalje za hra­brost ter zlate plakete ZZB NOB Slovenije.
Ob njegovi stoletnici so mu nje­govi sostanovalci v sodelovanju s krajevno organizacijo ZB Dolo­mitskega odreda pripravili prisrcno praznovanje. Pred blokom, kjer živi, so ga draveljski gasilci poz­dravili z zvoki harmonike, Alojz pa je zbranim povedal nekaj anek­dot iz svojega življenja in izdal re­cept, kako docakati sto let. Vstaja ob sedmi uri in potem nekaj casa telovadi, zatem zajtrkuje. Še pri 85 letih je pri pocitniški hišici plezal po drevesih, jih obrezoval in obiral sadeže. Ne mine dan, da ne bi po­jedel jabolka. Vsak dan se odpravi tudi na kratek sprehod. 
Praznovanje se je nadaljevalo v Osnovni šoli Dravlje, kjer so mu hceri in njegovi vnuki ter pravnu­ki pripravili zanimiv kulturni pro­gram. S svojo prisotnostjo ga je po­castil tudi predsednik države Borut Pahor, ki mu je ob tej priložnosti podelil posebno priznanje.
Tatjana Žargi

IMELI SMO LJUDI

Franc Sever - Franta


Poslovil se je le nekaj tednov po svojem 98. rojstnem dnevu, ki ga je praznoval še sredi ostrih ko­ronskih ukrepov, kar pa njegovih najtesnejših prijateljev ni odvrni­lo od tega, da se ne bi zbrali pred njegovim najljubšim lokalom in z njim nazdravili – cetudi s kavo v papirnatih kozarcih in na zapove­dani razdalji. Ni skrival, kako zelo je srecen, da znova vidi svoje to­variše, prijatelje in precej mlajše sopotnike, ki so vstopali v njegovo življenje in mnogi postajali del nje­govega omizja. In s tem del njego­vega »štaba«, kakor smo v šali rekli koticku v lokalu, ki smo ga kakšno posebno jutro skoraj v celoti zased­li njegovi somišljeniki, obcudovalci in ljudje, ki so samo prišli mimo, ga pozdravili, mu stisnili roko in se mu zahvalili za njegove javne nastope, izrecene misli.
V medijih so ga ob smrti opisovali kot legendarnega slovenskega par­tizana, vojaškega pilota, poveljnika letališca na Batajnici, Zemunu in Plesu pri Zagrebu; kot direktorja le­tališca Brnik in Inex Adrie Airways. In seveda kot poveljnika, ki je v tistih mrzlih marcevskih dneh leta 1945 na zasneženi Menini planini uspel iz sovražnikovega obroca re­šiti skoraj 500 borcev. K temu je po­leg premišljene taktike in drznosti komaj 22-letnega komandanta v veliki meri pripomogla tudi sreca, cesar ni nikoli zanikal, a kot vemo, sreca pac spremlja pogumne.
In poguma Francu Severju Fran­ti ni manjkalo: ne leta 1941, ko je proti volji oceta komaj polnoleten pobegnil v partizane; ne takrat, ko je postal kurir legendarnega Fran­ca Rozmana Staneta, najvplivnejše osebnosti v njegovem življenju; ni mu ga primanjkovalo v številnih bitkah skozi štiriletni narodnoo­svobodilni boj, ne na Menini pla­nini, pa tudi ne nekaj mesecev pozneje, ko je šel kot predstavnik narodnoosvobodilne vojske Slove­nije mimo vectisocglave množice poražene umikajoce se vojske na pogajanja k njihovim predstavni­kom na Koroškem. 
Svoje bogato življenje je opisal v treh knjigah: Past na Menini pla­nini, Leta odlocitev in Letališce ali lovišce, vse tri je z enakim žarom predstavljal po vsej državi in v za­mejstvu. Izžareval je neverjetno ka­rizmo, kakršno imajo le veliki ljudje po dejanjih in široki po razmišljanju. Kljub številnim razocaranjem nad politiki in politiko pa ni nikoli izgu­bil vere v ljudi. Iskreno je verjel v mlade. Ko je pred nekaj leti k njemu prišel režiser Dejan Babosek z idejo, da o bitki na Menini planini posna­me film, se je takoj navdušil. Ni dvo­mil o mladem režiserju in še manj o mladi ekipi. Za Domna Valica, ki ga je upodobil v filmu Preboj, je rekel, da mu je kot vnuk. Poudarjal je, da so mladi naša prihodnost in da bodo stopili skupaj, ko bo treba. 
Do konca je ostal v srcu parti­zan in v duši vojak: discipliniran, natancen in dosleden, ponosen na prehojeno pot, na svoje soborce, ki so odhajali drug za drugim, na kole­ge pilote, nekdanje sodelavce, šte­vilne prijatelje in sopotnike. Ni se bal javnega nastopanja, vedno se je odzval na prošnje za intervjuje, svoje misli je oblikoval jasno in pre­udarno, njegov spomin je bil feno­menalen – datumi, imena, dogodki – vse je bilo v njegovi glavi. In vse to znanje je do konca nesebicno de­lil z vsemi, ki smo imeli ta izjemni privilegij, da smo bili vsaj del svojih življenj tudi njegovi sopotniki. Da je bil legenda, ni pretirana trditev, da je bil navdih številnim, tudi ne, in da je znal poslušati, svetovati in po­magati – je bilo tudi znano. 
Jožica Hribar

Mirko Golavšek 
Na zacetku pomladi se je iztek­la življenjska pot Mirku Golavšku (1923–2021) iz Recice pri Laškem, enemu najstarejših prebivalcev ob­cine Laško in enemu izmed redkih še živecih aktivnih udeležencev druge svetovne vojne. Rodil se je pred 98 leti v številni rudarski dru­žini v Zabukovici, imel je dve sestri in kar sedem bratov. Zato so ga že pred zacetkom šole poslali služit na bližnjo kmetijo, kjer je ostal tudi po koncani šoli, vse dokler ni bil dovolj star, da se je lahko zaposlil kot ru­dar v rudniku Liboje.
  Med vojno je bil mobiliziran v nemško vojsko. Najprej so ga posla­li na vojaško usposabljanje v Nem­cijo, zatem pa na bojišce v Italijo. Ob kapitulaciji Italije so ga ujeli anglo-ameriški vojaki in ga poslali na fronto v severni Afriki. Tam je poiskal stik s Titovimi partizani in skupaj z njimi prišel do Barija, nato pa na dalmatinsko obalo. S 3. pre­komorsko brigado se je vkljucil v osvobajanje domovine. S partizani so se iz Dalmacije pomikali proti Trstu, a do tja Mirko ni prišel, ker je bil ranjen v hudih bojih nad Reko. Konec vojne je tako docakal v par­tizanski bolnici in se vrnil domov julija leta 1945. Zaposlitev je znova dobil v rudniku v Libojah, po poro­ki pa v rudniku v Hudi jami, kamor se je preselila družina. Kot rudar je docakal tudi upokojitev in se nato dejavno vkljucil v delo gasilskega in upokojenskega društva, še posebej v krajevno organizacijo Združenja borcev za vrednote NOB. 
  Veliko casa je namenil pomoci sokrajanom, pomagal je organizi­rati številne spominske slovesnosti in bil pri tem ponosen na borcevski prapor, ki mu je pomenil simbol upora proti okupatorju in zmage nad fašizmom in nacizmom. S svo­jo delavnostjo in odnosom do lju­di si je ustvaril ugled poštenega in zaupanja vrednega cloveka, iskre­nega prijatelja, dobrega tovariša in soseda. Po ustanovitvi društva za ohranjanje rudarske dedišcina je bil eden od najbolj zgovornih clanov, ki so pomagali študentom pri zbiranju gradiva o rudarski dedišcini. Za svo­je delo med vojno je bil odlikovan z medaljo za hrabrost, za delavnost pri povojni graditvi domovine pa z medaljo zasluge za narod. Gasilci so se mu za delo zahvalili s priznanji, upokojenci pa z zlato plaketo.
Andrej Mavri
Karel Nikolavcic
 
V 93. letu se je v zadnjih dneh mar­ca od nas poslovil castni clan Ob­cinskega društva ZB za vrednote NOB Borovnica in dolgoletni pred­sednik takrat še Krajevnega odbora ZZB NOV Borovnica, Karel Niko­lavcic. 
  Rodil se je leta 1928 v kmecki družini v Gornjem Cerovem v Go­riških brdih. Otroštvo je preživel v strahu in pomanjkanju, kot je to bilo obicajno za Slovence v takratni Italiji pod Mussolinijevem fašistic­nim režimom. Še ne 16-leten se je pridružil borcem za svobodo. Od februarja leta 1944 je bil pripadnik narodne zašcite v vasi Višnjik pri Števerjanu, kjer je docakal konec vojne. Tu je ostal do septembra leta 1947. Prebegnil je v Jugoslavijo in leta 1948 vstopil v enote takratne ljudske milice. Na Jesenicah je op­ravil šolo za milicnike in bil do leta 1950 pripadnik varnostnega bata­ljona. Pozneje je bil za kratek cas prerazporejen na Štajersko v okoli­co Ptuja in nato v Šmartno pri Lju­bljani, kjer je spoznal bodoco ženo. Leta 1954 je bil prerazporejen na postajo ljudske milice v Borovnici. Tu sta si z ženo ustvarila družino.
  Borovnicani so ga kmalu vzeli za svojega. Tu in v okolici je bil poz­nan preprosto kot Karlo. Znan je bil kot strog in dosleden milicnik, kot clovek pa pošten in prijeten. Leta 1977 se je upokojil v eni od enot ljudske milice v Ljubljani. Za priza­devno delo v milici je prejel meda­ljo za hrabrost, medaljo za zasluge za narod, medaljo dela s srebrnim vencem in plaketo varnosti.
  Po upokojitvi se je vkljucil v druž­benopoliticno delo v takratni Kra­jevni skupnosti Borovnica. Od leta 1978 do 2003 je bil predsednik KO ZZB NOV Borovnica. Velika skrb sta mu bili organizacija spominskih slovesnosti ob dnevu spomina na mrtve in ob tedaj krajevnem pra­zniku, dnevu spomina na preserske žrtve, ter skrb za starejše udeležen­ce NOB. Vedno je izražal podporo idejam in vrednotam narodnoosvo­bodilnega boja, prizadeval si je oh­ranjati zgodovinsko resnico in spo­min na dogodke iz tega obdobja. Leta 2006 je za nesebicno in preda­no delo prejel srebrno plaketo ZZB Slovenije. Bil je dejaven v OO ZK. Leta 1984 je za svoje delo prejel red zaslug za narod s srebrno zvezdo. Po letu 1990 je ostal zvest svojim nacelom in prepricanju. Dejaven je ostal le v Krajevnem odboru ZB in pozneje v Obcinskem društvu za vrednote NOB. Zadnja leta se je umaknil v zasebnost.
  Pred dobrim desetletjem mu je nepricakovano umrla starejša hci, kar ga je mocno potrlo. Žal so tudi leta naredila svoje. V decembru lani mu je za posledicami nesrece umrla žena Anica. Kljub veliki po­moci in prizadevanju domacih ni vec zmogel. Odšel je tudi sam.
ZB za vrednote NOB Borovnica
Angela Perhavec Ivanc
16. maja se je poslovila naša mama Angela Perhavec Ivanc, rojena Ru­gelj. Rodila se je 3. marca 1926 v Trbovljah materi Marti, rojeni Ti­vadar, in ocetu Viktorju. Družina je živela v Turopojlu v Murski Soboti z babico Ano in stricem Jožetom (partizanskim zdravnikom), otro­ci so mu rekli Okac.  Bila je bistra deklica in obiskovala je gimnazijo v Murski Soboti, ki je bila zibelka upora proti nemškemu in madžar­skemu okupatorju v Prekmurju. V njenem domu so se pogosto sesta­jali Štefan Kovac, Anton Špoljaric in drugi. Jeseni 1944 je madžarska fašisticna oblast v Prekmurju za­cela množicno deportacijo Judov in ilegalcev v koncentracijska ta­borišca. 17. oktobra 1944 so zaprli družino Rugelj: mamo Marto, hceri Marto in Angelo in sina Ladislava. Mamo in hceri so odpeljali v Ra­vennsbrück, brata  v Dachau, oceta Viktorja pa v konfiniracijo. 
  Angela, stara 18 let, je namesto na maturo v revirju cakala »na krema­torij«. Sojetnicam je uspelo Angelo rešiti iz revirja, pocasi si je opomo­gla in tako je docakala konec voj­ne in svobodo. Po nekajdnevnem tavanju in bežanju pred strahotami je ceški Rdeci križ vse tri odpeljal v Prago, kjer je v bolnišnici umrla mama Marta. Tako sta se domov vrnili brez mame. Angela je 1946 maturirala in se porocila s partiza­nom Vladimirjem Ivancem, ki je štiri leta pozneje tragicno umrl. 
  Neverjetno veliko gorja je preži­vela v mladosti, toda vedno se je znala pobrati. Dugic se je porocila z Edvardom Perhavcem in rodila dvojcka. Skupaj sta tako vzgojila štiri otroke in imela lepo življenje. Upokojila se je konec sedemdese­tih let kot vodja kadrovske službe Pomurskega zdravstvenega doma.
Na stara leta je bila obkrožena s svojci, ki smo skrbeli zanjo.Vendar so bili spomini na grozote in izgube  prepogosto z njo. Vsem nam otro­kom, vnukom in pravnukom je priv­zgojila medsebojno spoštovanje in ljubezen in zavedanje, da je SVO­BODA resnicno velika vrednota, ki se je mladi premalo zavedamo.
Nadja Ivanc Miloševic
Marta Železnik
Konec aprila smo se na domžal­skem pokopališcu poslovili od Marte Železnik, nekdanje predse­dnice krajevne borcevske organi­zacije Simona Jenka v Domžalah. Rodila se je 11. maja 1941, v tež­kem vojnem casu, kot druga hci v družini Grcar. Oce se je pridružil odporu proti okupatorju, bil izdan in leta 1943 izseljen v delovno ta­borišce Bottrop dalec na seve­rozahodu Nemcije. Leta 1944 so zavezniki bombardirali vojno in­dustrijo in pri tem je umrlo veliko prisilnih delavcev, med njimi tudi Martin oce. Tako je postala vojna sirota. Zmeraj si je želela obiskati ta kraj, zato je poiskala vse podatke in listine, da je lahko pred leti z mo­žem Ivanom obiskala ocetov grob. Ponosna in pomirjena je po vrnit­vi pokazala fotografijo preproste plošce, enake med enakimi, polo­žene v trato v cudovito urejenem spominskem parku. Z vso napre­dno družinsko dedišcino se je vcla­nila v ZB NOB obcine Domžale KO Simona Jenka in bila od leta 2013 do 2016 njena predsednica, zatem ji je njeno nadaljnje neutrudno in vestno delo onemogocila nenadna in težka bolezen.
  Njeno vlogo je prevzela Manica Perdan Ocepek, njena bližnja so­seda in družinska prijateljica. Prav Grcarjevi in Breceljnikovi družini sta nadaljevali tradicijo iz tridesetih let prejšnjega stoletja, iz roda v rod povezanih družin. Tako kot je nese­bicno lajšala starostne in bolezen­ske tegobe svoji in moževi mami, je pomagala tudi Manicnim starim staršem.
  Prek obcinske borcevske organi­zacij je sodelovala v pogovorih z borci in aktivisti v casu druge sve­tovne vojne in tako je leta 2016 nastal zbornik Svoboda – Placilo za žrtve. Kot predsednica krajevne borcevske organizacije je nickoli­kokrat kar s kolesom obiskovala clane, bodisi z razdeljevanjem vabil ali drugega gradiva, saj je negova­la neposredne stike. Z bolezenski­mi težavami se je spopadala vec let in klonila, ko bi kmalu dopolnila osem desetletij starosti. V spominu nam bo ostala kot vedra, živahna in energicna osebnost, tovariška, ne­posredna in iskrena. Njeni sosedje so radi pravili, da je bila Marti »ena sama dobrota«. Pomagala je, še preden so jo zares prosili. S soncno in nalezljivo dobro voljo je bližnjo okolico povezovala v prijateljsko in solidarno skupnost.
Manica Perdan Ocepek, Jože Skok





KULTURA – Recital na vrtu Lili Novy

NOVA KNJIGA

Krik po svobodi

»Slovenija in njene meje«

Avtor knjige je Branko Celar, nekda­nji nacelnik Oddelka za mejne zade­ve in tujce ter pomocnik poveljnika policije na Ministrstvu za notranje zadeve Republike Slovenije in ha­bilitirani predavatelj na Fakulteti za varnostne vede. Kot dober poz­navalec vprašanja državnih meja in reševanja mednarodnih mejnih sporov ter izvedenec in pogaja­lec slovenskih vladnih delegacij v procesih osamosvajanja in doloca­nja slovensko-hrvaške meje nam v treh poglavjih na vec kot 500 stra­neh opisuje »trilogijo« vzpostavlja­nja slovenskih meja. Gre za obdobji po prvi in drugi svetovni vojni ter za dogajanja ob velikih ozemeljskih preureditvah Evrope na mirovnih konferencah v Versaillesu leta 1919 in Parizu leta 1947. Nadaljuje s ce­lotnim sklopom osamosvojitvenih procesov – od ustavnih sprememb do politicnih, diplomatskih, gospo­darskih, pravnih in izvedbenih ukre­pov za slovensko osamosvojitev. Posebej nas avtor usmeri na vlogo slovenskih varnostnih (slovenske milice) in obrambnih sil (teritorial­ne obrambe) pri osamosvojitvenih procesih na normativnem podrocju ter izvedbenih procesih v obrambni vojni za Slovenijo in na njene po­sledice, vkljucno z umikom JLA, mednarodnim priznanjem Sloveni­je ter njeno vkljucitvijo v evropsko in svetovno skupnost enakopravnih narodov. Branko Celar predstavi tudi osamosvojitvene procese po letu 1991 in trilogijo konca s podpi­som arbitražnega sporazuma glede mejnega spora s Hrvaško, arbitra­žno razsodbo ter pravnimi in poli­ticnimi posledicami njene (ne)ures­nicitve. Kot sta navedla recenzenta knjige, zasl. prof. dr. Mirjam Škrk in redni prof. dr. Božo Repe, je knjiga primerna kot ucbenik za študente slovenskih univerz ter kot študij­sko gradivo za sedanje in prihodnje slovenske diplomate, ki bi morali izoblikovanje slovenske državnosti dobro poznati. Mednarodnopravna vprašanja slovenskih meja še nikoli niso bila tako celovito obdelana kot v predstavljeni knjigi. 
Vsekakor gre za bogato besedi­lo, ki se ujema s 30-letnico samo­stojnosti Slovenije, zato si zasluži posebno pozornost, vsebina pa bo zanimiva tudi za širši krog bralcev.

Pod naslovom Krik po svobodi je 26. maja na vrtu Lili Novy v Lju­bljani potekal recital, na katerega so vabili Slovenski center PEN in njegov Ženski odbor Mira ter Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije. 
»Pred kakim letom mi je na dan, ko je bilo na neki spletni strani spet objavljeno besedilo, ki je blatilo na­rodnoosvobodilni boj, po nakljucju prišla v roke knjižica poezije, ki so jo pisali ljudje kar tako, neznani partizanski pesniki. Pisale so jih mame borcev, žene talcev, zapor­niki, kmecki fantje – borci. Številne pesmi so se me globoko dotaknile. O tem sem govorila z Maco Jogan in ona je s svojo energijo in seveda literarnim uvidom ter s sodelova­njem mnogih drugih uspela ustvariti dogodek. Recital partizanske pesmi, zlasti ljudske pesmi, je hommage narodu, ljudem, ki so trpeli, se upr­li in ustvarjali poezijo. Morda mal­ce naivno sem pomislila, da bi taka prireditev lahko pokazala tistim, ki tega ne vedo, kako je narodnoo­svobodilni boj bil res narodni boj in kako je bil usidran v skupnost lju­di, ki ji pravim narod. Gotovo vidim dogodek, kateremu prisostvujemo, tudi kot apel proti fašizmu. Blate­nje narodnoosvobodilnega boja je hkrati glorifikacija zla. Fašizem je bil in je udejanjeno zlo. Narodnoosvo­bodilni boj je bil upor in boj zoper zlo. Ce ga razvrednotimo, glorifici­ramo tisto, zoper kar je bil usmerjen narodnoosvobodilni boj  . to je zlo,« je med drugim v uvodnem nagovo­ru povedala Anica Mikuš Kos.
Maca Jogan je navzoce sezna­nila, da se je pri izbiri pesmi oprla predvsem na štiri zbornike Sloven­sko pesništvo upora, ki jih je uredil dr. Boris Paternu, in izbor utemeljila z ocenami tega zaklada. Tako so se­deci ob mizah v lepem soncnem poznem popoldnevu izvedeli, da »noben cas še ni rojeval pesniške besede tako zagnano doma in hkra­ti tako na gosto po tujem svetu. Gre za pesniško besedo, ki je pognala iz skupne stiske na smrt obsojenega naroda, ki se je bolj kot kadar koli v svoji zgodovini odlocil za soci­alno revolucijo. Ob isti temi upora in upanja so se zbrala peresa vseh zmogljivosti, od najvišje umetni­ške do jecljajoce in komaj pismene, vseh rodov, vseh stanov, vseh nazo­rov in vseh starosti, od starckov do otrok,« kot je v prvem zvezku zapi­sal dr. Boris Paternu (1987). Nada­ljevala je z odlomkom iz ocene dr. Matjaža Kmecla (v cetrtem zvezku, 1997), po katerem je ta zbirka pe­smi »slovstven dokument, kakršne­ga sodobna Evropa, še posebej pa ne tista iz protifašisticne rezistence, ne pozna, saj govori o izjemni mo­ralni in kulturni energiji na iztreb­ljenje obsojenega naroda, o njegovi globoki vezanosti na lastno jezikov­no in vsakršno identiteto, o ustvar­jalnosti, ki se v njem porodi sredi katastroficnega položaja«. Koncala je z utemeljenim prepricanjem dr. Franca Zadravca o tem, da si naša in zanamske generacije zaslužijo izcrpen in zaokrožen kulturni doku­ment o casu, ko so okupatorji skle­nili utišati slovensko besedo. In to je pesništvo upora, ki je en sam »krik po svobodi«. 
Brezhibno in ganljivo izvedeni recital je sklenila sekretarka Slo­venskega centra PEN Tanja Tuma: »Najlepša hvala Maci Jogan in Ani­ci Kos Mikuš za idejo in izbor bese­dil za recital, lepa hvala nastopajo­cim Anžetu Zevniku, Ani Hribar in Alji Kapun, hvala tudi Marku Cehu za režijo recitala in Maji Ferjancic za koordinacijo. 
Letošnje leto je za PEN nekaj posebnega, saj praznuje stoletnico obstoja. Namrec leta 1921 je ang­leška pesnica Catherine Anne Daw­son Scott s somišljeniki ustanovila prvi PEN klub v Londonu, temu so sledili nacionalni centri v Evro­pi, leta 1926 tudi slovenski. Danes organizacija šteje 145 centrov in je dejavna predvsem na štirih pod­rocjih: pomoc pisateljem v zaporu, ženski odbor pisateljic, odbor za prevajalce in prevajalske pravice in odbor pisatelji za mir, ki ga je usta­novil Miloš Mikeln leta 1984 in ima sedež pri nas. 
Zakaj je upor in književnost upora tako pomembna za PEN? 
Ker je naše poslanstvo, da se bori­mo za svobodo govora, mir in ena­kost. Leta 1933 je PEN na kongre­su v Dubrovniku obsodil nacizem. A najglasnejše pesniške glasove na kratki rok preglasijo streli, v daljšem obdobju pa ostajajo vecni. Predvoj­ni clani Slovenskega PEN-a so se skoraj vsi vkljucili v delovanje Osvo­bodilne fronte, tako da sta tajnik in blagajnik leta 1941, ko so italijanske oblasti prepovedale PEN, hitela uni­cevat arhive in zapisnike, da ne bi prišli v neprave roke. Predsednik je bil tedaj Oton Župancic. Leta 1944 so vidni clani na celu z Vidmarjem z osvobojenega ozemlja v Beli kra­jini poslali pismo vsem zavezniškim PEN centrom, naj podprejo parti­zanski upor. V svincenih casih je slovenski PEN z blejskimi srecanji povezoval pisatelje Zahoda s tisti­mi izza železne zavese. V casu osa­mosvojitve je bil ugled centra po­memben mozaik v priznanju nove države. In ne nazadnje je bilo v de­vetdesetih letih prejšnjega stoletja zbranih vec kot 200.000 nemških mark za pomoc sarajevskim bratom in sestram po peresu.
PEN je upor. Upor proti tiraniji, omejevanju svobode govora in dis­kriminaciji. Krik po svobodi je vec­na pesem in melodija tudi Sloven­skega PEN-a.
M. J.



Cena: 38 evrov
Poštnina: 3,5 evrov
Narocilo: 040 910 396 ali 041 458 594 ter na elektronski naslov: 
knjigacelar@gmail.com ali na sple­tni strani: www.knjigacelar.com

VABILA

Pridite na Taborsko steno

Vabljeni na tradicionalno spomin­sko slovesnost ob obletnici bo­jev pri Taborski steni pri Kocevski Reki. Prireditev bo v soboto, 3. ju­lija 2021, ob 11. uri. Slovesnost bo potekala na novem prireditvenem prostoru, bliže steni, z bogatim kul­turnim programom. Slavnostni go­vornik bo Predrag Bakovic, posla­nec v Državnem zboru RS.
   Vljudno vabimo vse, ki želite vi­deti znamenito steno, kjer so par­tizani bojevali neenak boj z itali­janskim okupatorjem. V spomin na to bitko na delu gozda med drevesi že leta raste kamnita pi­ramida, sestavljena iz pobranih kamnov in kamenckov s poti k jami. Posvecena je padlima Jakcu in Vinku. Ob 9.30 bo polaganje venca ob spomeniku padlih v Ko­cevski Reki s krajšim kulturnim programom.
  Vsi udeleženci morajo upoštevati veljavna priporocila NIJZ.
Združenje ZB Kocevje


16

junij 2021

NAGRADNA KRIŽANKA

Geslo križanke napišite na dopisnico in jo pošljite na naslov ZZB NOB Slovenije, Einspielerjeva ulica 6, 1000 Ljubljana, s pripisom »nagradna križanka« ali pošljite na elektronski naslov: svobodna.beseda@zzb-nob.si do 15. julija 2021. Trem izžrebanim reševalcem bomo podarili knjigo.


Izžrebani reševalci križanke iz 
67. številke casopisa Svobodna beseda 
1. Žiga Leskovšek
Kajuhova 5 Lucija, 6320 Portorož
2. Zdenka Partl 
Ulica za mlinom 2, 1380 Cerknica
3. Mitja Avsec
Cesta 24. junija 13, 1231 Crnuce
Rešitve križanke:   
KISIKARNA, OBTOŽUJEM, LEON, DAO, ERP, SIVKO, ŠKALE, COL, TABORIŠCE LJUBELJ, ALICANTE, NULA, OK, SPLET, OKSID, RONA, TINA, AR, ECO, OBI, NINANJE, AMONIAK, VIC, RIAL, IP, SLA, PSARNA, IDILA, KIC, LT, AIR, POLONA, ZE, IKAVKA, STISKALEC, VAHTA, AA, TARIM.
Geslo: OBTOŽUJEM; TABORIŠCE LJUBELJ. 


UTRINKI

Onecašcen spomenik v Tacnu
V noci s 27. na 28. april je bil z rdeco bar­vo in žaljivimi napisi onecašcen spome­nik v Tacnu, spomin na prve partizanske strele na Slovenskem. Pod Šmarno goro v Ljubljani je namrec Rašiška ceta 22. ju­lija 1941 izvedla svojo prvo oboroženo akcijo. Ta dan je bil zato razglašen za dan vstaje slovenskega naroda, slovenski republiški praznik v nekdanji Jugoslaviji. Gre za še enega v dolgi vrsti poskusov omadeževanja zgodovine, na katero moramo prebivalci in prebivalke Slo­venije biti upraviceno ponosni. Predniki današnjih mazacev in skruniteljev spo­menikov NOB in privržencev izdajalske kolaboracije so trpincili in morili naš na­rod s pomocjo okupatorja, ki jih je za to oblekel in oborožil ter placeval. Njihova kršcanska milica in tolpe so ropale, poži­gale, morile kmecko prebivalstvo, da bi prestrašili ljudi, tako da ne bi podpirali OF in NOV. Zaradi morilskih pohodov in propagande izza prižnic so se jim ljudje kot zlocincem odpovedali in množicno podpirali OF in NOV. Po štirih letih je prišla ura resnice, ko so okupatorjevi podporniki ugotovili, da so stavili na na­pacnega konja. Bežali so z okupatorjem, ki jih je celo sam preziral. Morali so od­govarjati pred vojaškimi sodišci za zloci­ne. Sodišce v Nürnbergu jih je kot faši­sticne enote obsodilo na smrt. Pri nas so oblasti po osvoboditvi mladoletne spus­tile domov, polnoletne storilce lažjih ka­znivih dejanj je doletela zaporna kazen s prisilnim delom, vse druge storilce hudih kaznivih dejanj pa so obsodili na smrt. V casu narodnoosvobodilnega boja jim je bilo ponujenih vec amnestij, za kar pa so bili gluhi. Že ko je bila razglašena svobo­da, so na begu še morili.
S. B.

Italijane zaustavila pandemija
29. maja smo pripravili tradicionalno spominsko slovesnost na Svetem Le­nartu in Rovtu. Zaradi pandemije covida 19 se je tokrat niso udeležili predstav­niki Vsedržavnega združenja partizanov Italije za Goriško in Cedad. Predstavniki ZB za vrednote NOB Škofja Loka smo skupaj s škofjeloškim županom Tinetom Radinjo pocastili spomin na tiste, ki so se v krajih pod Blegošem v Selški dolini bojevali za svobodo, pri cemer so sode­lovali tudi italijanski partizani. Marca 1945 so se namrec pripadniki brigade Antonio Gramsci iz divizije Garibaldi Na­tisone skupaj z enotami 9. korpusa sku­šali prebiti iz nemškega obroca, vendar jim preboj ni uspel. Padlo je 28 borcev, med njimi tudi komisar, narodni heroj Manfredi Mazzocca Torda.
Zbrane je nagovoril župan Tine Radi­nja, prisotni pa so bili tudi predstavniki borcevske organizacije s predsednikom Viktorjem Zadnikom na celu. Vence smo položili ob navzocnosti castne straže Slovenske vojske. V krajšem kulturnem programu so sodelovale Sorške kresnice.
Marjetka Rotar