Avgust Senoa: Berač Luka Povest iz vaškega življenja 36 Prišla je noč, tiha temna noč, polna zvezd, toda brez meseca. Mrak je pokril vas, vse je zanemelo, le včasih je zalajal kak pes, v daljavi je šumela Sava skozi glubi nočni mir. Nikogar ni bilo več na cesti, vse se je zateklo pod streho, le skozi drobna okenca kmečkih hiš so žarele luči v noč. Cigan se še ni vrnil iz Zagreba. Iskal je in povsod iskal Luko, toda ni ga našel. V mali krčmi so mu rekli, da je tu pil in jedel, da je bržkone odšel v goro in da se jutri utegne vrniti. Cigan se je odločil, da bo počakal do jutri in prenoeil v mestu. Doma ga je čakal v krčmi pisar, jedel je, pil in kadil po mili volji; saj je imel denar. Ura za uro je minula, kozarec za kozarcem je zlil vase, cigana še zmeraj ni bilo. Dva, trikrat je stopil pred gostilno in se je ozrl po eesti gor, zažvižgal je, toda od nikoder ni bilo odziva. In spet se je vrnil v gostilno, pil in čakal. Potem ni več vstal. Noge so mu postale lesene, glava težka. Niže in niže mu je zdrknila, pipa mu je ugasiiila in padla na mizo, čez kratek čas pa je začel hrliti insmrčati. Krčmarica se ni zmenila; saj je plačal, naj smrči! V tem mraku se je plazila senca okoli hiše Mata Pavlekoviča. Zdaj je švignila sem, zdaj je švignila tja, stopila na cesto, stopila zadaj za hišo, kakor da hodi za lučjo, ki je svetila iz hiše in se je po hiši premikala. Kakor mrčnik je švigala okoli, nazadnje se je ustavila pri lesenem stebru, od koder se je dobro moglo vse videti, kar se je v hiši godilo. Skrivnostna senca je uprla brado na tram, in ko je šinil skozi okno svetel pramen v mrak, je obsijal bledo, žalostno lice zasoplega človeka, ki je nepremično strmel v okno. Notri je bila velika soba. Na lesenem stebru pri zidu je visela luč. Ljudje so bili pri večerji. Za mizo sta sedela starca Martin in Mato, njima nasproti Andrij, krepek, zdrav in mlad. Na mizi se je kadila vclika polna skleda, v steklenici se je lesketalo rdeče vino. Za Andrijem je stala Mara in pestovala črnolaso dete. Njena lica niso bila vee tako cvetoča, njene oči niso več tako nagajivo streljale v svet, to lice je bilo resno, mirno, toda ob tem tako blaženo in zadovoljno, te oči so gledale srečno in pokojno na siva starca, na mladega moža, na polno mizo, bilo je, kakor da gledaš v cerkvi sliko svetnice, ki zre, polna rajskega mira v srcu, z blaženim pogledom na srečne ljudi. Milejša, lepša pa je bila zdaj, ko je pritisnilo bistrooko dete svoja rtleča lička k njenemu obrazu, ko je ovilo svoje polne ročice okoli materinega vratu, ko je zaigral angelski smehljaj na malih ustih in je mati poplaoala ta smehljaj s poljubom in stisnila otroka k svojemu srcu. O, prelepa je bila ta slika, slika blažene sreče na zemlji, kakor si je ne moreš kupiti ne z zlatom ne s srebrom, kajtl tako srečo deli le roka božja. V to sliko je Luka upiral oči nem, okamenel. Vse je hotel videti, vsak mig, vsak pokret. Hrepenenje ga je prignalo sem, bolno hrepenenje. Ko pa je zagledal ta kraj, to domačijo, te obraze, mu je zavrela kri. Upal je. da bo morda našel nesrečo, to upanje ga je tolažilo. Ali goljufalo ga je. Pogledal je okoli hiše. Kar je zaradi njega ogenj uničil, je bilo novo pozidano. Pogledal je v hišo. Vse v njej je pričalo o sreči in miru. Ta sreča, ta mir je bil nož za Lukovo srce. Saj mar človeku ni huje, če nad njegovo nesrečo sije veder, lep, sončen dan? Ali ne žaluje človek laže, kadar je nebo otožno, kakor divja burja? Siva brada se mu je stisnila ob tram, nohti so se mu zagrebli v les, srce ga je bolelo kakor še nikoli. Da, tako je tudi on hotel sedeti pod mirno streho, na svoji zemlji, s svojo ženo, a vse to je bilo tako blizu, niti deset korakov od njega; z enim samim krikom je mogel vso to lepo sliko razplašiti — in vendar je bilo daleč, daleč od njega kakor ona zvezda na nebu, za katero grabi roka neumnega otroka. Zdaj so se moški pokrižali, za njimi tudi žena. Nehoteje tudi Luka dvignil roko, da bi se pokrižal, pa se še prav znal ni. Kaj bi tudi molil, zakaj bi se naj Bogu zahvaljeval, kaj ga prosil, ko je v njegovem srcu umrla sleherna nada? Zdaj sta starca veselih obrazov trčila in pila na svoje zdravje, na zdravje svojih otrok in svojega vnuka. Za čigavo zdravje naj pije on in kdo pije za njegovo zdravje ? Zdaj je tudi žena prijela kozarec, ki ga ji je mož podal. Srknila je, pokimala in smehljaje vrnila čašo. Ko bi Luku bilo vsaj to dano, da se sme njegova suha ustnica dotakniti Marinega kozarca! Veselo se je stegnilo dete in mahljalo z rokami. žena pa mu je spustila glavo na moževo ramo. Andro se je nasmehnil, pogladil je z roko glavieo, dete se je nasmehnilo in potegnilo očeta za brke, starca sta se nasmehnila, migala z glavo in z dlanjo bobnala po mizi, nazadnje se je nasmehnila še Mara, dvignila otroka, ga stisnila k sebi, ga poljubila, Luka pa, ki je stal gologlav na nočni rosi, je zaplakal od žalosti in bolesti, ko je videl ljubezen, ki je zanj ni bilo. Luka je zasovražil to malo, nedolžno dete kakor živega vraga, ker je bilo jedro ljubezni, ker je vso hišo vezalo v venec ljubezni. Nazadnje so v hiši vstali, da bi šli počivat. Nekaj so si rekli, najbrž »Lahko noč«. Luč je ugasnila, slika je potemnela. Lahko noč! so si rekli ljudje. Lahka se bo spustila noč nanje, mirno bodo počivale stare kosti očetov, močne mišice delavnega sina, a tudi ljubeča mati bo sanjala o svojem drobnem detecu, ki polaga svoje ročice na materine prsi. Lahka je noč vsem, lahka je tudi živini, ki !eži v hlevu na stelji, tudi oni kokoši, ki na veji sedi, tudi onemu psu. ki se je zvil v kotu, toda njemu, Luku, ni lahka noč, njemu je težka, strašna noč. Zakričal bi, zastokal. Ali je res to zaslužil? Prijel se je za leseni steber, začel ga je tresti, kakor da je ta steber olovek, ki mu je kriv vse nesreče; toda steher se ni premaknil, ker ga je živa korenika vezala z zemljo. Luka je pogledal. Saj ni bil steber, ampak štor zgorelega debla. V duši ga je zazeblo in zbežal je v noč. Na kraju vasi se je zvrnil v zapuščenem kozolcu na tla; trudno mu je bilo telo in trudna duša. Marsikako noč je že brezskrbno prespal tu. Tudi nocoj so se mu oči hitro zaprle, telo je ležalo kakor mrtvo, ali njegove misli so bdele in so ga v sanjah mučile. Sanjalo se mu je, da se mu je izpolnila sreča, da je namesto Andrija sedel za mizo v Matovi hiši, zraven njega pa Mara. Martin se mu je smehljal, smehljala se je Mara. Tedaj je segel po vrču, da bi obema nazdravil, ali predenj je stopil mali črnooki angeleek, ono malo Marino dete, vzelo mu je vrč iz roke in reklo: »Komu napijaš? Poglej za hišo, kako gori! Tako nam ti nazdravl jaš!« Potem se je vzpenjal v stnn breg. Na vrhu je čakala Mara. Lezel je, lezel po strmini, ali tedaj je stopil predenj zopet otrok in vrgel kamenček vanj, da se je opotekel, padel bi bil s strmine, ko bi ga ne bil ujel berač Mato, ki se mu je zakrohotal in mu pogledal z mrtvimi očmi v obraz, češ: »Norec, ali ti nisem rekel, da so ljudje zverine ?!« Jutranji mraz ga je stresel. Zbudil se je, sedel in jel premišljevati. V njegovem srcu so se zbudile stare kače in mu sikale v uho: »Maščuj se nad tem prekletim svetom! Ljudje so zverine. Drugi ljubi ženo, ki jo ti ljubiš; ona pa se tl posmehuje vsvoji duši, medtem ko poljubuje onega. Oni sedijo mirno pod streho, ti pa se pobijaš po svetu v vetru in burji. Maščuj se ljudem, ki nimajo zate ne solz ne smeha ne imena!« Huje in huje je kuhalo v njem. Sonce se je že visoko prlpeljalo, rosa se je že posušila. Luka je stopil iz skrivališča, pogledal je proti vasi, vse je bilo na polju. Nekaj ga je gnalo naprej. Splazil se je po jarku cib živi meji in prišel prav do vrta Mata Pavlekoviča bliau onega preloga, kjer je bil Mari ponudil ves svoj den:ii\ Nekaj ga je spopadlo. oko se mu je zabliskalo, potuhnjciio se je ozrl in skočil čez leso. Sredi trate je sedelo v zibia Marino dete samo, čisto samo. Od hiše sem ni bilo čuti glasu, gotovo so bili vsi na delu. Nedaleč od otroka je stal velik škaf vode, s katero so polivali vrt, kadar je je v vodnjaku zmanjkalo. Luka se je približal otroku. »Ha, tu si torej!« je šepnil hudobno. »Ti črv, ti me najbolj mučiš. Ko bi tebe ne bilo, bi ne bili izgubljeni vsi moji upi. Ko bi ti umrlo, bi tudi oni izvedeli, kaj je žalost jn trpljenje. Da, da, tako se bom maščeval! Ne bodo se več veselili, nikdar več ne!« Dete je gledalo neznanca z velikimi očmi. »Kaj me zijaš?« se je zasmejal Luka. »Ponoči si me ti, zdaj te bom jaz. Čakaj, čakaj! Kaj bi bilo, če bi te vrgel v oni škaf, da te tam najdejo in se najočejo! Da, dobro bo to.« Luka je dvignil dete iz zibeli in se nameril proti škafu. Tedajci se je ustavil. »Ali ne bi bilo bolje, ko bi te ne vrgel?« je preudarjal. »Vedeli bi, da si mrtvo, sčasoma bi preboleli tvojo smrt, priali bi drugi otroci. Ne, ne bom te. Bolje bo, da te odnesem daleč kam v svet, da te dam ciga.nom. Tvoji ne bodo vedeli, ali si živo ali mrtvo, žalost in upanje se bosta borila v njihovem srcu, to bolj boli kakor najhujši ogenj. Da, odnesel te bom, ti boš to, kar sem jaz, ti boš vse trpel, kar jaz trpim. Pojdi sem!« Že je hotel naprej, nehote pa mu je oko obviselo v vodi, ki se je y soncu bleščala kakor ogledalo. Zagledal je sebe: svoje rumeno, zgubano liee, svoje blede ustnice, svoje motne, zbegane oči, to svoje čelo, polno bridkobe, to grdo svojo glavo. Vtem se- je ozrl na otroka, dete je razširilo rdeča usteca do jamic, drobne očke so mu veselo zasijale in detece se je beraču tako milo, tako sladko nasmejalo, kakor da je zvezda na nebu zatrepetala. Ljudje slikajo angele kot otroke, ljudje ne vidijo angelov, vidijo pa otroke. Luka je pogledal zopet sebe pa zopet dete. Roke so se mu začele tresti, na to zgrbančeno lice je legla globoka žalost, kakor da mu je božja roka zgladila gube in brazde. Eno edino bitje na svetu se mu je nasmehnilo milo, bitje, ki ne ve za binavščino, bitje, podobno ženi, ki jo ljubi, bitje, ki mu je Bog položil rajski nasmeb. na drobna usteca, da, da, ker na teh drobnih ustecih cvete še nedolžna Ijubezen za vsakega človeka. In to bitje naj bi Luka uničil? To dete, ki mu je s tem nasmehom storilo več dobrega, kot vsi drugi ljudje hudega? Ali smeš pohoditi drobno rožo poleg poti, ker ti milo diši? Da bi naj to dete trpelo vse muke, ki jih je on pretrpel ? Da bi ga vrgel v prepad, iz katerega sam ni mogel vstati, ko je s hudobnostjo hotel doseči srečo? Ne, ne, ne, mu je jecala duša iz vse globine. Sam bom nosil to kletev, nihče drugi naj je ne nosi, nikomur na svetu ne žalim tega. Ne, črviček moj! Rasti srečno med svojimi! (Dalje sledi)