Nova
PESMARICA.
Zbirka najbolj znanih slovenskih, hrvatskih, srbskih, bolgarskih, čeških, poljskih in ruskih pesmij.
Sestavil
van Železnikar.

V Ljubljani, i88g.
:; Zaloiil Drap. Hribar. Tiskala ,,Narodna Tiskarna".
OtPjMM^^
Nova.
PESMARICA

Zbirka najbolj znanih slovenskih, hrvatskih, srbskih, bolgarskih, čeških, poljskih in ruskih pesmij.

Sestavil
v
Ivan Zeleznikar.

V Ljubljani, 1889.
Založil Drag. Hribar. — Tiskala „Narodna Tiskarna".
,i 34095
Predgovor.
Spokojni dr. Razlag, blag mu spomin! bil je !§ft prvi, ki je Slovencem sestavil „Pesmarico" v katerej so bila zastopana vsa plemena slovanska. Njegova knjiga romala je mej narod in obrodila mnogo sadu, k čemur je mnogo pripomogla Razlagova darežljivost, ki je često knjigo dajal po znižani ceni, mnogokrat pa tudi, in to v velikem številu — brezplačno.	"
Ker je Razlagova „Pesmarica" jtopolnoma pošla, ker je bilo mnogo povpraševanja po njej," nedostatek pa vedno čutneji, odločil sem se sestaviti „Novo pesmarico", katera naj bi obsezala vse, ali vsaj večino pesmij, ki se v nas pevajo.
Mej sklepom in izvršitvijo pa sem se preveril, da sem si izbral preozek okvir. V jednem zvezku in za ceno, že naprej določeno, ni moči zbrati vsega gradiva, kolikor ga sedaj ponuja glasbeni svet. V poslednjih tridesetih letih na-
It
predovali smo Slovenci in Slovani v obče na glasbenem polji tako velikansko, da deloma prekašamo Nemce, deloma pa ž njimi vsestransko tekmujemo.
Napredovali smo v skladbah in petji, porodilo se nam je mnogo in to izvrstnih skladateljev, pevski naraščaj pa se vedno množi. Od prvotnega čveterospeva nastali so zbori na stotine broječi in namesto nekdanjih prvotnih skladeb, katere so bile deloma, kakor sicer jako nadarjenega J. Fleišmana, zložene le za jeden glas, dvignili smo se do najumetnejših kompozicij, katere ugajajo najstrožjim glasbenim načelom, a se vender gibljejo v narodnem duhu in imajo vsled tega izreden upliv na poslušalca.
„Nova Pesmarica" morala bi podajati čita-telju vse pesniške proizvode, kar se jih je uglas-bilo, ki se pevajo v nas. Kolikor možno, zado-ščeval seui temu načelu.
Zbral sem večino pesmij v Slovencih navadnih. Izmej pesnikov zastopani so: Vodnik, Prešeren, Simon Jenko, Gregorčič, Stritar, Cegnar, Malavašič, Kurnik, Trstenjak, Toman, Potočnik, Orožen, Hašnik, Kersnik in drugi, na katerih besede so napeve zložili: Kamilo in Gašper Mašek,
ur
Davorin Jenko, dr. Benjamin in Gustav Ipavic, Anton Nedvšd, Foerster, Kocijančič, Volarič, Fleiš-man, Rihar, Stegnar, Valenta itd.
Prevzete naloge pa, kakor rečeno, nesem mogel završiti, nekaj zaradi nedostatnega prostora, nekaj pa zaradi druzih uzrokov. Mej temi uzroki je najpoglavitneji ta, da je marsikatero pesem jako teško dobiti. Pevci imajo navadno zapisano samo prvo kitico, kje dobiti naslednje? V hrvatski „Pesmarici" prepričal sem se, da do-tičnemu sestavljavcu niti prva kitica nekaterih pesmij ni bila znana, da je takoj s tretjo kitico začel.
Še neugodneje so razmere glede pesmij bolgarskih, poljskih in ruskih. Prve so nam tako malo znane, da se v nas niti jedna ne peva, druge, to je poljske, imajo zlasti kar jih je domoljubnih. izključno poljsko stališče, ruske pesmi pa so pri vsej svojej krasoti pri sedanjih razmerah nekako kočljive, zakaj, tega čitateljem skoro praviti ne treba. Zaradi tega priobčil sem jih le nekoliko, razmerno malo kakor tudi čeških ni toliko, kolikor bi jih rad. In baš češke pesmi so nam najbolj sorodne, mej njimi nahajajo se pravi biseri, vrhu tega je pa tudi znamenito, da
imajo samo Čehi in Hrvatje v svojih „Pesmaricah" tudi slovenske pesme, da je vsaj mej temi tremi rodovi slovanskimi zavladala nekaka vzajemnost.
Kar se tiče pesmij slovenskih, priznavam, da jih še mnogo ni v tej zbirki. Bogastvo naše v pesmih je preveliko in popolnoma resnične so besede pesnikove:
Sloven'c je rad vesel,
Kaj da bi ne pel?
Njemu pesmi iz srca teko.
Narodu iz srca teko pesmi, zato je pa tudi število njihovo tako ogromno. Zapuščeni Korotan presenetil nas je nedavno z zbirko obsezajočo z inačicami nad tisoč popevk. Kje so še vse druge pesmi, osobito dovtipne napitnice iz vinorodnih krajev slovenskih, katere bi same napolnile obširen zvezek, kje še vse one pesmi, spadajoče v „Thierepos", katerih vsaka ima zase lep napev?
Iz teh in jednacih razlogov ne bodo mi či-tatelji šteli v zlo, da pričujoča zbirka marsikatere pesmi nima. Glavni smoter bil je ta, odpomoči nedostatku in podati občinstvu zopet „Pesmarico" ki ga navdušuje k petju in ljubezni domovinski.
Pesem slovenska, proizvodi na pesniškem in glasbenem polji so skupni imetek vseh Slovencev, navdušujejo in razveseljujejo vse jednako ter gladijo pot naši koprneče zaželeni celokup-nosti. Dal Bog, da bi „Nova Pesmarica" k temu vsaj nekoliko pripomogla!
V LJUBLJANI 1. oktobra 1889.
Ivan Železnikar.
KAZALO.
Slovenske pesmi.
I. Domoljubne.
Stran
1.	Cesarska pesem............3
2.	Nj. V. Francu Jožefu I. ob Njegovem prihodu
v Ljubljano 11. dan julija 1883. 1..........5
3.	Ilirija oživljena............6
4.	Kje dom je moj?......................9
5.	Naprej!...............11
6.	Hej Slovenci!........................12
7.	Kdo je mar?.............13
8.	Vojaška...............16
9.	Vojaška...............18
10.	Lavdon pri Belemgradu........20
11.	Brambovska dobra volja.........22
12.	Moji sablici.............23
13.	Rojakom...............25
14.	Slava Slovencem...........26
15.	Ne vdajmo se!............27
16.	Domovini..............28
17.	Domovina..............28
18.	Triglav...............29
19.	Savica...............31
20.	Slovenska dežela............33
21.	Vrli Slovenec............34
22.	Slovenskim dekletom..........35
23.	Slovenska deklica...........39
24.	Na razhodu..............4°
25.	Popotnik..............43
26.	Želja Slovenca na tujem.........44
27.	Na jezeru..............45
28.	Ipava................46
29.	Bohinjska..............47
30.	Pozdrav...............49
31.	Gorenjke..............5°
3 2. Samo................50
33.	Jadransko morje...........51
34.	Notranjsko..............5a
35.	Mar i bor . . . . •.........53
36.	Proklete grablje............54
3 7. Bleško jezero.............56
38.	Zadovoljni Kranjec...........59
39.	Slovo Žolcpaškim planinam.......60
40.	Pod lipo..............•6j
41.	Planinar...............62
42.	Mojemu narodu............64
43.	Na Preširnovem domu.........65
44.	Slovanska pesem............67
45.	Pesem koroških Slovencev........69
46.	Tri rožice..............7°
47.	Dečko s planine...........74
48.	Oblakom............................75
49.	Slovenec sem.............7 7
50	Ljubezen domovine....................78
51.	Moj dom..............79
52.	Nazaj v planinski raj..................80
53.	Slovensko dekle ...........81
54.	Kranjska dežela......................82
55.	Dramilo...............83
56.	Naša zvezda........................84
57.	Slovenski svet, ti si krasto!.......85
58.	Slovan na dan......................86
59.	Molitev za slovanski rod........87
60.	Slovan..............................88
61.	Trobojnici..............89
62.	Za dom med bojni gromi..............90
63.	Briška budnica............91
64.	Slovenca dom........................92
65.	Moj dom..............92
66.	Naše gorč..........................92
67.	Slavjanka na Beneškem.........93
68.	Moj dom..........................94
69.	Tiha luna..............95
70.	Slovenka............................96
71.	Slavjanom . ............97
72.	Slovenska mladina....................98
73.	Primorska..............99
74.	Solkanska.............100
75.	Kranjski fantje............101
76.	Srcu...............102
77.	Slovenka.............104
78.	Prašaš, č'mu da sem Slovenka?.....roj
II. Ljuba v ne.
79.	Pod oknom.............109
80.	Strunam!.............no
81.	Milica...............m
82.	Najlepši..............112
83.	Ukazi...............113
84.	K slovesu .............115
85.	Mornár..............nó-
86.	Solzice ..............118
87.	Ljubici pod oknom..........119
88.	Lahko noč............12a
89.	Lahko noč.............121
90.	Nezvesta.............122
91.	Nezvesti..............123.
92.	Planinarica............124
93.	Pri luni..............125
94.	Slanca..............125
95.	Slovó...............126
96.	Moja pesem............127
97.	Prošnja..............127
98.	V tihi noči............128-
99.	V ljubem si ostala kraji........128
100.	Tak si lepa............129
101.	Vabilo...............13»
102.	Prošnja..............13a
303-
104-
105.
io6.
107.
108.
109,
110.
in.
112.
113.
114.
"S-
116.
117.
118.
119.
120.
121
122,
123
124,
125
126
127
128
129
Sporočilo.............131
Roža...............131
Slov<5...............132
Rožica...............133
Noč je jasna............133
Sila spomina............134
Zapuščena.............136
Izgubljena vera..........137
Kam?..............138
S varjenje..............139
Zagorska.............140
III. Napitnice.
Zdravica..............145
Starček..............148
Veselje Štajerca...........151
Napitnica.............152
Šent-Urbanova............154
Sentjanževec............155
Majolika..............157
Prememba.............158
Kdaj moramo piti..........161
Poliček..............162
Veseli hribček............164
Dolenjska zdravica.........165
Gorenjska zdravica..........166
Zdravica za Slovence........167
Dolenjska.............168
Oda vinski trti...........169
130.	Napitnica.............171
131.	Vinska trta.............171
132.	Zdravica Slovencev.........173
133.	Napitnica.............173
134.	Zdravica štaj. Slovencev.......174
135.	Zdravica..............176
136.	Napitnica.............177
137.	Kolospev..............179
IV. Razne.
138.	V spomin Val. Vodnika........183
139.	Slovenska zgodovina..................184
140.	Himna na Vodnika..........185
141.	Na dr Prešernovem grobu......185
142.	V spomin Prešernu..........186
143.	Pobratimija............187
144.	Vse mine.............188
145.	Žalosten glas zvonov.........190
146.	Življenje..............191
147.	Prašanje — odgovor........192
148.	Hči na grobu matere.........193
149.	Perice..............194
150.	Pesem starega Kranjca ........195
151.	Večerna..............199
152.	O polunoči.............201
153.	Sreče dom............'	201
154.	Popotna pesem...........203
155.	Kmet...............204
156.	Lipa...............205
157.	Moj spomenik............206
158.	Slepec..............207
159.	Veselja dom............208
160.	Zjutraj..............209
161.	Zvonikarjeva............210
162.	Na ples..............211
163.	Žalost...............211
164.	Naš maček............212
165.	Lastavici slov<5......... .213
166.	Tičica gozdna...........216
167.	Zima...............216
168.	Mornarska.............218
169.	Sveta noč.............219
170.	Opomin k petju..........219
171.	Njega ni..............220
172.	Vojaci na poti...........221
173.	Kolednica.............223
174.	Vsakemu svoje!.....-.....224
175.	O bitvi..............225
176.	Mlatič..............227
177.	Orač...............228
178.	Kosec..............229
179.	Ženjica..............230
Hrvatske pesmi.
180.	Zrinski-Frankopanka.........233
181.	Još Hrvatska............234
182.	Hrvatska domovina.........237
183.	U boj!..............238
184.	Ustaj rode.............240
185.	Stanak moj...............
186.	Nosim zdravu mišicu.........242
187.	Nek se hrusti...........243
188.	Hajde bračo!............244
189.	Miruj srdce moje..........245
190.	Bliedi mjesec............246
191.	Spomen..............247
192.	Dievo mila.............248
193.	Jesenske noči...........248
194.	Popuhnul je............249
195.	Oj talasi......... ...	250
196.	Plovi ladjo.............251
197.	Puna srca.............252
198.	Hrvatske gorice...........253
199.	Još nijedan.............254
200.	Napitnica .............254
201.	Nista nije lepšega..........258
202.	Hrvatske gore............258
203.	Večer na Savi...........259
Srbske pesmi.
204.	CpncKa nrnimja..........263
205.	0H8MO, OHilMo!............264
206.	Cbiiciia HapoflHa xHMHa........265
297. Cpčiihj'..............267
208.	Cpncim jyHait............268
209.	AjeBojnu .............269
Bolgarske pesmi.
210.	UbPBuii oTjJirapcKHft Mapini) Ha oni.i<ienmt-Ti	273
211.	Hanpe,p>.............275
212.	OBiapcKa neceHb..........276
Ruske pesmi.
213.	PyccKe Hapo,HHe necMH........281
214.	KpacHhiH capact>anT> .•........281
215.	KjieBCTHHK<IM'I) Pocciu.........283
216.	Bminaa yaiacasrL bohhh..................28J
217.	MojiiiTBa..............287
218.	noaBJieHie BecHbi..........287
219.	UBtTOKI) ..............288
Razne slovanske pesmi.
220.	StaročeskA.............293
221.	Podebradska,............293
222.	Pisen Sokoluv...........294
223.	Husitskd. I, II............296
224.	Vdlečnž..............299
225.	Radostne5 cestovdni..........299
226.	Ukolčbavka............300
227.	Na jaro..............301
228.	Žywot..............302
229.	Modre oezi.............302
230.	Siostry rajskie...........303
231.	Niewinnosč.............304

L
Domoljubne.

i. Cesarska pesen.
Bog ohrani, Bog obvari Nam Cesarja, Avstrijo!
Modro da nam gospodari S svete vere pomočjo!
Branimo Mu krono dedno Zoper vse sovražnike:
S habsburškim bo tronom vedno Sreča trdna Avstrije.
Za dolžnost in za pravico Vsak pošteno, zvesto stoj;
Če bo treba, pa desnico
S srčnim upom dvigni v boj!
Naša vojska iz viharja Prišla še brez slave ni:
Vse za dom in za Cesarja, Za,Cesarja blago, kri!
Meč vojščaka naj varuje, Kar si pridnost zadobi;
Bistri duh pak premaguje Z umetnijo, znanostmi!
Slava naj deželi klije,
Blagor bod' pri nas domž:
Vsa, kar solnce je obsije, Cveti mirna Avstrija!
Trdno dajmo se skleniti: Sloga pravo moč rodi;
Vse lahk6 nam bo storiti, Ako združimo moči.
Brate vodi vez jedina Nas do cilja jednega:
Živi Cesar, domovina, Večna bode Avstrija!
In s Cesarjem zaročnica; Jedne misli in krvi,
Vlada milo Cesarica, Polna dušne žlahtnosti.
Kar se more v srečo šteti, Večni Bog naj podeli:
Franc Jožefu, Lizabeti, Celi hiši habsburški!
f	'^PF^piS« »v. J *
— 5 —
t
2. Nj. Vel. Francu Jožefu I. ob Njegovem prihodu v Ljubljano ir. dan julija 1883. leta.
Zapustil zlati si prestol In svetlo stolno mesto, Na Savski svet si stopil dol Med ljudstvo svoje zvesto. Pozdravljen sredi naših trat, Oj svetli car, oj mili car, Pozdravljen nam stotisočkrat, Naš oče in vladar! Pozdravlja stari Te Triglav, Pozdravlja bistra Sava; On ded pravičen, čvrst in zdrav, In ona živa, zdrava. Pozdravlja Te, pozdravlja Te Triglava siva glava, In hči mu, bistra Sava. Pozdravljen sredi naših trat, Pozdravljen car stotisočkrat! Ta krasni svet, ta vrli rod Pač zlate vreden je osode, Od Tebe, carski naš gospod, Naš rod naj zlate dni dobode!
Zaupno kot na dede ded, Na Te mi vpiramo pogled, Osreči mili car, osreči, Naš nžrod Te srčno ljubeči, Da srečen rod naš in naš svet Slavil Te bo še poznih let. A mi Ti zdaj prisegamo, Da za te radi tvegamo Blago in kri.
Če vstane kje vihar srdit, Le naj hrumi, le naj besni, Rešilen meč, branilen škit Ti bomo mi.
Srčno mi planemo na boj In zmanemo sovražni roj, Pojoč sred bojnega viharja: Bog živi dom, Bog živi carja!
3. Ilirija oživljena.
S. Gregorčič.
Napoleon reče: Ilirija vstan'! Vstaja, izdiha: Kdo kliče na dan?
O vitez dobrotni, Kaj ti me budiš! Daš roko mogočno,. Me gori držiš!
Kaj bodem ti dala? Pogledam okrog, Izločit' ne morem Skor' svojih otrok.
Že močen na morju Ilir'jan je bil, K' se ladije tesat' Je Rimljan učil.
Kdo najde Metulo In Terpo moj grad? Emona, Skardona Sta komaj poznat'.
Počasi pa Rimljan Na vojsko ravnâ; Se morja navaja Premaga obâ.
Nazaj spet junake Kdo bode mi dal, Ki jih se spartanski Je vojvoda bal?
Od nekdaj snežniki So najina last, Od tod se je naša Razlegala čast.
Je Galijan hraber Na Padu, pred njim Doraščen je tresel V ozidju se Rim.
Široko razgraja Do sedem sto let, Al' sprave sosednje Ni hotel imét'.
Od severa pride Na njega vihâr, Nevredne gospôde Iz viškega vdar'.
Zdaj Franki in Gotje In Nemci slové, Ilir pa v temnice Pozabljene gré.
Dve sedem sto solnec Zarašča ga mah, Napoleon trebit' Ukaže mu prah.
Ilirsko me kliče Latinec in Grčk, Slovensko mi prav'jo Domači vsi vprek.
Dobrovčan, Kotoran, Primorec, Gorenj'c, Pokolpljan po starem Se zove Sloven'c.
Od prvega tukaj Stanuje moj rod, Če vč kdo za druj'ga, Naj reče, od kod?
S Filipom in Sandrom So 'meli trd boj, Latince po mokrem Strah'vili je njih roj.
Zveličana bodem, Zaupati smem, Godi se eno čudo, Naprej ga povčm.
Duh stopa v Slovence Nap61eon6v, En zarod poganja Prerojen, ves nov.
Oprto eno roko Na Galijo 'mam, To drugo pa Grkom Prijazno podam.
Na Grecije čelu Korinto stoji, Ilirija v srcu Evrope leži.
Korintu so rekli Helensko ok(5, Ilirija prstan Evrčpini bo.
V. Vodnik.
— 9 — 4. Kje dom je moj?
Kje dom je moj ? Sava teče po ravninah, Drava dere po pečinah; Glej povsod spomladni cvet, Zemeljski raj na pogled. In to je slovenska zemlja, Na Slovenskem dom je moj!
Kje dom je moj? Ne poznaš li v zemlji mili Slavskih sinov hrabrih v sili? Bister um, dušic krotkost Sta med druzmi njih lastnost. To pa je slovenski narod, Med Slovenci dom je moj!
Kje dom je moj ?
Tam, kjer Soča v blagem kraji
Vije se — podobnem raji;
Tam, kjer žlahtne trtice
Venčajo goričice.
In to je slovenska krajna,
Na Slovenskem dom je moj!
Kje dom je moj? V sinjega morji zrcalu — Čudapolnem ogledalu — Se primorski kraj blišči Z brežčiki prijaznimi. To pa je slovenska zemlja, Na Slovenskem dom je moji
Kje dom je moj?
Kjer slovenske slišiš peti
Pesmi, kjer junaki vneti
Si slovenske deklice
Zbirajo za ljubice;
Tam kjer vlada glas slovenski
Na Slovenskem dom je moji
Kje dom je moj?
Goratan, Primorje, Krajna,
Ž njimi Štajer — zemlja s'jajna --
Dom rodu so slavskega
Dom rodu junaškega.
In to je Slovenja mila,
Med Slovenci dom je moji
Kje dom je moj ? -—' Znad orjaškega Triglava Gleda doli mati Slava, Sinke kliče in budi K delu, slogi, srčnosti, Duh slovenski zopet veje, Na Slovenskem dom je moj!
Pirnat..
5. Naprej!
Naprej zastava Slave, Na boj junaška kri, Za blagor očetnjave Naj puška govori!
Z orožjem in desnico Nesimo vragu grom; Zapisat v kri pravico, Ki terja jo naš dom. Naprej i. t. d. Drum, drum, drum.
Draga mati je prosila, Roke okol' vrata vila, Je plakala moja mila: Tu ostani ljubi moj!
Z Bogom mati, ljubca zdrava! Mati mi je očetnjava, Ljub'ca moja čast in slava; Hajdmo, hajdmo za njo v boj! Naprej zastava Slave Na boj junaška kri.....
S. Jenko.
6. Hej Slovenci.
Hej Slovenci! naša reč slovenska živo klije, Dokler naše verno srce za naš narod bije; Živi, živi duh slovenski, bodi živ na veke! Grom in peklo, prazne vaše proti nam so steke.
Bog pač gromo-vladni nam podal je dar jezika, Da nihče na temu svetu nič nam ne podtika, Bo naj kolikor ljudij tolkanj črtov v sveti, Bog je z nami, kdor proti nam, ga Perun če prodreti.
Naj tedaj nad nami strašna burja naj se znese. Skala poka, dob se lomi, zemlja naj se trese, Bratje! mi stojimo trdno, kakor zidi grada, — Črna zemlja naj pogrezne tega, kdor odpada.
7. Kdo je mar?
Vse dosčže, kar mu dragor Bodi slava, bodi blago, Vse dosčže sosed moj. Dlan domž mu ne odreče, Gre na tuje, dobro steče, Njemu zlata kaplja znoj. Vidi tuj če krasne čine Se zavzame iz daljine — Kdo je mar? Mi zapojmo: Rodovine Je slovanski oratdr.
Čujte bor, vojaške roje! Krdgla žvižga, bčben poje, Grad vali se v sip in prah. Vragu peta se zabliska, En junak za njim pritiska, Udri, udri mah na mah! Kjer zadene, iskra šine, Šest jih pade, kjer porine, — Kdo je mar? Ta pogumni korenine Je slovanski oratir.
Blaga polna trg in cesta, Barka plava v daljna mesta, Vel'ki kupec pošlje vse. Nam nanese mire, zlata, Njemu vsa odprta vrata, Zemlja skor njegova je, Kupi polje, plavž, graščine, D'narje meri na štrtine; -— Kdo je mar? Ta bogati korenine Je slovanski oratar.
V zbor učenih, vedi slava, Stopi moder, bistra glava, Vse jezike sveta znd. Če zapoje, vse pdgleda, Na katedru grom beseda, Zvezde šteje, pravdo d&. Svet posluša modrovine, Se začudi koncu tmine, — Kdo je mar? Taka glava korenine Je slovenski oratar.
Nek, se trudi v sodni hiši, Raste krepko, viši, viši, Pravde čist, železen hram. Vse ga slavi, vsi so vnčti, Zvezda se na prsih sveti, Cesar c'lo ga čisla sam. Kakor solnce iz višine On zašije, krivo zgine, — Kdo je mar? Ta pravični korenine Je slovanski oratar.
Pusti svet, opravke svoje, sSursum corda(< v domu poje Mož pobožen rajski svat. Vse obrne v božjo slavo, Mitra krasi sveto glavo, Papež piše: sLjubi brat!* Kadar grob nemilo zine, Angelj čist na svetu mine — Kdo je mar? Ta pobožni korenine Je slovanski oratžr.
Bodi v tugi, bodi v šali Zmir ponižno Boga hvali, Ter ne zabi rojstva nit. Skaz je njemu krasno lice, Uma sprave, sle, pravice, Zvezdojasen, čist osvit. Če zavist lizuna zvine, Da zamigne sin krtine: Kdo je mar? Zagrmimo: Čast očine, S'cer slovenski oratir.
J. Kos&ki.
8. Vojaška.
Kaj bliska se v jasnem, kaj votlo doni
Pred nami na levi na pravi,
Od sela do sela okrogi vrši,
Ko jeka v zaprti dobravi?
Orožje se bliska, vojaški je šum,
Vidi se čuda okinčanih trum;
Vitezi cenjeni
Kam ste namenjeni
Kaj vam užiga v obrazu pogum.
Mi čvrsti Slovenci smo gremo na boj, Za pravdo, za dom, za cesarja; Zakonu domačemu viteški roj, Protivnemu groza viharja; Obraze bojari nam hrabrosti blesk, Desnica, če vdari, razruši kot tresk, Ude trum ločimo, Grade naskočimo,
Tabor pred nami drobi se ko pesk.
Podravske, posavske planjave so nas. Iz krepkega jedra rodile, Neplašba, svoboda, premagata čas, So tri rojenice nam bile, Železo je prva nadihnila v dlan, Svoboda domovja zaročila bran, Zmaga le gledala, Nekaj povedala Slišali bote, če bliža se dan.
Več ljubega naše domovje imd, Kot celega sveta države, Bogastvo neskončno v naročji gorž; Na vidu cvetoče dobrave,
In deklice naše so lilije cvet
So tanke kot jelke, njih usta so med;
Mi jim odrečemo
Snubiti nečemo,
Gremo ostudnega tujca objet.
Nabita je risanca, oster je meč, Obilno v kartušu je blaga,
V	junaškemu srcu poguma še več, Na vraga, o bratje, na vraga! Stoletni raztrgati v migljeji hrast, Je dana nevihti gotova oblast; Hujše mi planemo,
Urniše zmanemo,
V	prah jo spremenimo vražjo pošast.
__J. Koseski.
9. Vojaška.
Pet črevljev merim, palcev pet; Adijo, ljubca, starši In z Bogom vi tovarši! Dopolnil sem devetnajst let; Pet črevljev merim, palcev pet In čvrste sem postave Od nog do glave.
— i9 —
Očetov dom ! ti nâ slovô, Kdor ni za boljo rabo, Naj varje dom in babo, Al v šolah beli si glavô! Junaka vabi boj, ne b6 Se trudil on z drevesom In ne s peresom.
Doma povsod, doma nikir, Obhodi dosti sveta, Zavolj njega dekleta, Ženice imajo prepir; In kadar zapusti kvartir, Si marsiktera 'z hiše Solzice briše.
Le eni ljubici je zvest, Ti ljubci čast se pravi, Ta gré z njim v boj krvavi, Ga spremlja črez goré brez cest, In črez ozidje trdnih mest, Kjer smrt junaške brate Povabi v svate.
Učeni stan je zanicván, Skrbi in huda leta Moré ubozga kmeta, Naj prvi stan vojaški stan; Vojak živi vesel v en dan Saj cesar dá pol hleba In kar je treba.
Saj vem, da mora vsak umret' In iti vsak k pokoju, Na postlji ali v boju, Potrta starost, mladi cvet. — Pet črevljev merim, palcev pet, Veselo čem živeti, Junaško — vmreti.
Dr. Prešeren.
io. Lavdon pri Belemgradu.
Stoji stoji tam Beligrad! Za gradom teče rdeča kri, Za gradom teče rdeča kri, Da b' gnala mlinske kamne tri.
Tam Lavdon vojvoda stoji, Krvavi meč v rokah drži, On če imeti Beligrad, In turško vojsko pokončat'!
Ošaben Turk se mu smeji In Lavdonu tak' govori: j, Si prišel mene ti častit, Al' prišel zajce si lovit?*
»Ne pridem zajcev jaz lovit, Al' prišel tebe sem častit: S svinčennii kroglam' te škropil In s črnim prahom bom kadil*.
Cesarske puške pokajo, Se turške gospe jokajo; Cesarski bombe mečejo, Se Turki z grada vlečejo.
Glej tak mogočen Lavdon je Premagal vse sovražnike; In dokler Beligrad stoji Na slavo Lavdonu slovi.
Narodna
ii. Brambovska dobra volja.
Kar smo mi brambovci, Več nismo slabovci, Volje smo zidane, Dobro nam je!
Kaj neki maramo Samo to baramo Kje so sovražniki? Jih cmo pobit!
Drava čegava je, Soča čegava je, Jih bomo varvali, Kdo jih če pit' ?
Le sem sovražniki, Prid'te razbojniki, Tepeni bodete • Vas je premžl'.
Poljci, Estrajhari, Čehi in Madjari Vsi ,smo za enega, Eden za vse!
Mi vas povabimo, Ki ne pozabimo Kaki vojaki ste, Zajmite z nam'!
Z vrhom natdčimo Kozarce, hočemo Najpred cesarjevo Zdravico pit'.
Kralja ni goršega, Polka ni boljšega, Kakor Frančišek je, Kakor smo mi!
Zdaj pimo tičino Za cesaričino Zdravje, naj lilija Večno cvete!
Se smo natočili, Ga bomo pdčili Cesarski vojvodi! Na vašo čast!
Dobro nas vodite,	Domove varujte,
Pred nami hodite,	Prav gospodarite,
Za vami pojdemo,	Zenice, matere,
Srce velja!	Stari možjč !
Neveste, ljubice Trč'mo na kupice, Ko nazaj pridemo, Poroka bo.
V. Vodnik.
12. Moji sablici.
Oj ostra moja sablica, Preljuba mi prijatlica! Ne zabi, da si ti skovana, Da braniš dragi dom Slovana,, Za mater svojo vnetega.
Oj ostra moja sablica, Preljuba mi prijatlica! Ne zabi, da za božjo slavo,. Za vero staro, vero pravo, V pravično bodeš bitko šla.
Oj ostra moja sablica, Preljuba mi prijatlica! Ne zabi, da za vse ndrode, Svoboda dokler jim ne b6de, Prostiti jih si brušena.
Oj ostra moja sablica, Preljuba mi prijatlica! Ne zabi, da za vse tovar'še, Za brate, sestre, ljube starše Za pravdo njih si zdelana.
Oj ostra moja sablica, Preljuba mi prijatlica! Ne zabi, če me zlo zadene, Da hude si moči jeklene, Odrešiti si brateca.
Oj ostra moja sablica, Preljuba mi prijatlica! Ne zabi, da, ak' se po volji Boga godi po zemlji okoli, Je tvoja shr&mba — nožnica.
Dr. L. Toman.
13. Rojakom.
Hej, rojaki I opasujmo uma svetle meče, Plemenita kri po krepkih naših žilah teče; Bog nam dal je dobro srce, um in pamet zdravo Povzdignimo krepke glase domovini v slavo!
Iz pšenice, vrli bratje! ljulko populimo, Zdravo seme v brazde rojstne njive zaplodimo, Da se krepi ona od zaroda do zaroda, Da na zemlji diči se od vshoda do zahoda.
Dovršujmo nam od zgoraj dano naročilo, Da ne bo nam solnce za gorami zatonilo, Da sijalo vedno lepše bo pred naše vrata; Hej rojaki! kvišku, da nam pride doba zlata!
Populimo trnje, lemež naj ledino reže, Dokler temna noč na naše grobe se ne vleže; Vreme se zjasnuje, ne bučijo več vetrovi, Taja se ledina, vzeli so slov6 mrazovi.
Drami se prebela Vila na zeleni gori, Sveti se ji lice in ok<5 v rumeni zori; Hej, rojaki! kako poje, poje in prepeva, Da se gora trese, da nebeški strop odmeva!
Fr. Cegnar.
14- Slava Slovencem.
Naj viharja moč razsaja, Hraste cepi, skale taja,
Pahe zemlje naj zdrobi; Vendar kakor siva skala Sred viharjev trdna stala Večna bo Slovencev čast!
Naj se ves svet zoperstavi, Narodu pravice davi, In kovati ga želi; Slave zora bo svetila, Zob verige razdrobila
Večna bo Slovencev čast!
Naj mrtvaški strup jezika Nas srdito v srce pika, Naj le slabo govori; Vzeti nam ne more slave Ne vtajiti bistre glave;
Večna bo Slovencev čast!
Kadar bliska meč morije, V boji kri junaška lije Kakor hrast Sloven stoji:
Za očetstvo se daruje Vso nevarnost zaničuje, Večna je Slovencev čast.
Zato mi, Sloven'je sini, Zvesti svoji domovini Eno srce bodimo! Če nam je ljubezen mati, Ino sloga nas pobrati,
Večna bo Slovencev čast!
Virk.
15. Ne vdajmo se!
Ne vdajmo se, ne vdajmo se! S Črnegore do Urala, Od Balkana do Triglava Kliče krasna majka Slava: Slavjani, ne vdajte se, Ne vdajmo se, ne vdajmo se!
Ne vdajmo se, ne vdajmo se! Kliče krasna majka Slava: Hajd Slovani, pristopite! Narod, krv in dom branite! Slavjani, ne vdajte se! Ne vdajmo se, ne vdajmo se!
Ne vdajmo se, ne vdajmo sel Kliče krasna majka Slava: Za menoj 1 Jaz bom zmagala! Svoboda nam bo sijala! Slavjani, ne vdajte se! Ne vdajmo se, ne vdajmo se!
M. Vilhar.
16. Domovini.
Bodi zdrava domovina, Mili moj, slovenski kraj! Ti prekrasna, ti edina Meni si zemeljski raj!
Tuje šege, tuje ljudstvo So prijatli, bratje ne, Slava le, slovansko čuvstvo Srce moje veseli.
Primi celov zemlja mila, Primi srce moje v dar, Da bi vedno matka bila Ne pozabljena nikdar!
Dr. Razlag.
17. Domovina.
Beseda sladka, domovina, Ne prideš več mi iz spomina;
Kot iskra živa v srci tliš, Ljubezen k sebi mi budiš.
Ko solnca žar na tebe sije, Sreč veselo v meni bije; Al' žalost trga mi duhi, Megli nesreč ak' te obda.
Obličje, ak' je jasno tvoje; Veselo moja struna poje: In če oko se ti solzi, V potokih moje se topi.
O sijaj, sijaj, solnce milo, Na ljube domovine krilo! Obličje jasni ji temni, In krasi s cvetjem jo ljubo!
And. Praprotnik.
18. Triglav.
V gorenjsko oziram se skalnato stran, Triglava blišče se vrhovi, Prot jasnemu nebu kipi velikan, Kaj delajo gleda sinovi.
On videl je zgodbo Sloven'je otrok, Je slišal njih petje, njih vrisk in njih jok. Vse je vihar razd'jal; — Narod je zmiraj stal, Gledal na Triglava, nebi obok.
Pridrla je vojska iz turških krajin, Tovar'ša nje smrt in razd'janje; In Triglav je videl iz jasnih višin Veliko nadlog, pobijanje. Sovražnikov štel ni junaški Sloven'c, On hotel je smrt ali zmage le ven'c; Kri so prelivali, Turke pobijali, Zadnjič zadobili zmage so vene.
Verige žulile so nas do kosti, Krivice so vrat nam klonile, Po svetu omike že zarja blišči, Veselo zapojte tud' Vile, Slovenskim sinovom da v srce doni, Da višje dolžnosti in slavniše ni, Ko za domovja čast, Blagor in srečno rast Delati, dokler naš Triglav stoji.
Semrajc.
i g. Savica.
Noč na nebu zvezdice prižiga, V jezeru njih svit pri svitu miga, Nič miru ne drami tihega; Le Savica, hči kraljeva, Pribobni in pesem peva Od nje doma slavno mirnega.
Megla zgine, jutra zor vzdigvati, Mladi dan začne se oživljati, Vsa narava radost diha le; In Savica, hči kraljeva, Pribobni in pesem peva, Da srce slovensko milo je.
Kar oblaki gor se pripodijo, In dolino mirno zatemnijo, Hudo vreme krog in krog vrši; In Savica, hči kraljeva, Pribobni in pesem peva, Da zmagvalca čez Slovenca ni.
Blisk obžari strmo peč višave, Grom pretresa žile sive glave, Piš podi razpenjeno vodo,
In Savica, hči kraljeva, Pribobni in pesem peva, Hrabrosti slovenske kon'c ne bo.
Kak' pod šumnim slapom kamnje pleše,
Ki ga val od trde stene kreše,
In v vrtincih urno suče krog;
In Savica, hči kraljeva,
Pribobni in pesem peva,
Rod slovenski brani ljubi Bog.
Blisk povgasne, grom strašilni mine, In nebo zdaj čisto čez doline, Se razpenja, hladni diha pih; In Savica, hči kraljeva, Pribobni in pesem peva Od prelepih časov svobodnih.
Že počiva mirno vsa narava, Od Savice proč čolniček plava, Zadnjič slišim zdaj še pesmico, In Savica, hči kraljeva, Pribobni, razglasno peva Od Slovenje slavno pesmico.
Dr. Toman.
20. Slovenska dežela.
Jaz vem za deželo, prelepo slovi, Vsak, kdor jo pozna, jo visoko časti; Slovensko deželo v mislih imam, Nikol' je zadosti prehvalit' ne znam. Zatorej, zatorej resnično povem : Slovenski deželi jednake ne včm !
V	tej lepi deželi jaz mirno živim, Pošteno s prijatelji se veselim; Pošteno veselje povsod je doma, Slovenci povsod so vesel'ga srca. Zatorej ....
V	tej lepi deželi prijatle imam, Od lica in srca jih dobro poznam, Njih srce je čisto prav kakor zlati, Prijatelja svoj'ga pozablo ne bo. Zotorej ....
V	trgatvi slovenski v jeseni sem bil, Vsak dan se pri drugih ljudeh veselil; Veselja jeseni pozabil ne bom,
V	jeseni Sloven'ja veselja je dom. Zatorej ....
In moram svoj kruhek iskati drugod, V slovenski deželi ga najdem povsod; Navadil povsod se bom hitro ljudi, Saj so mi Slovenci prijatelji vsi. Zatorej ....
In pridem kedaj še sem k vam spet nazaj Pogledati, kako godi se vam kaj ; 'Zaupam, da boste prijatli mi še, Da ni še nobeden pozabil na me. Zatorej ....
21. Vrli Slovenec.
Slovenija mila,
Dokler oko gleda, Po žilah vre kri, Slovenska beseda Iz prs mi doni;
Moj ljubljeni dom! Da zemlja zakrila, Oj ljubil te bom! DarVati čem za-te Življenje in kri,
Sred groma in bliska Poljubil te bom; Gorje! mu, ki stiska In kuje moj dom!
Gorje mu, ki na-te Le prst položi!
Od nekdaj prebival Je tukaj moj rod; Kri v bojih prelival In tesal si brod; Tud' zdaj se bojuje Junaško za njo, Gorje! mu, ki psuje Slovensko zemljo!
Kdar v hladni gomili Počival bom že, Bo za-te, dom mili! Gorelo srce; Po zemlji domači Bom klical povsod: Gorje! mu, ki tlači Slovenski moj rod!
Jožef Virk,
22. Slovenskim dekletom.
Oj hčerice zale naroda slavite' Slušajte naročbe budilnih glasov; Globoko si v srčeku jih ohranite, Iz prs so plamtečega Slave sinov; Pomembni so časi, Potrebni so glasi, Slovenje prerodba naj bode naš slov.
Predrage sestrice, ko lunica mile, Bliščeče, ko jutranji solnčica žar, Vam bijejo v prsih prežlahtne le žile, Nebeške ljubezni napolnjeni dar;
Ošabne visosti, Pregrešne slabosti Gotov'še vas var'je, kot tabor in var.
Moči ste bogate si srca uneti, Veljati pošteno in blago dekle Za mater naroda živeti, umreti, Se staviti v vojske domače vrste; Vse to vam podala Slovenija zala, O času potrebe zna terjati vse.
Moči ste bogate, ne iščite druge, Obrnite pridno jo v plodno obrest, Da spolnite vse sporočila zasluge Spolnjenja, da hvali prečista vas vest. Ta mater le ljubi, Je nikdar ne zgubi, Ki v mislih in d'janji ostane ji zvest.
Vrtite tedaj se v pohištvanji pridno, Skrbite marljivo, trudite se z'16, Da hiša domača se znaži prav vidno, Da pridnost pripelje v njo radost, blagi. Le mater prašajte, In se zanašajte Na uk nje pobožen in skušen zvesti.
Podpirajte star se že v letih slabotnih. Kot angelj skrbeč le spremljajte jih zmir. Na krajih posvetnega hrupa, v samotnih O varite srca krepost si in mir; Nezlobne radosti, Nedolžne mladosti Sladč naj življenja vam mladega tir.
Brez hlimbe, sumljivosti grde navade, Brez srda, napuha, prevzetja srcž, Prijazne, priljudne bodite ve rade, Vživajte vesele radosti svetd; Brez srčnega kvara Le vredne nje dara Vas hoče Slovenja, ki zlobe ne zni.
Če zarja čistosti mladenca pregane, Ljubezen goreča drvi ga za vam', Naj čiste ljubezni se v srcih užgane ln pa rodoljubja zjedini dvoplam; Le v tem se ljubite, Si zvesti bodite; Ljubezen ta dvojna je vrednosti znam.
Zato se z mladen'čem prehrabre postave Obljubite v matere cenjene čin, Ki čuti se nepremenljivo, da Slave Za njeno povišbo le rojen je sin; Ki v njeno le zmago Življenje da drago, Če tuj'c ji pripravlja predrzen pogin.
In kadar veselje vas, mati postati, Pregreje v srce in rodi se otrok, Svarite, redite mu v srčeku zlati Pomen rodoljubja prežlahtni, visok; Od zibelke male Do možnosti zale Skrbi naj jedine vam bode otrok.
Pojite mu roda presvete napeve, Da v srcu občutek se čisti in kri; Trebite iz srca škodljive mu gleve, Da jedro živeljno mu ne zaduši, Da čisto in jasno, Da krepko in krasno Slovensko v slovenskem otroku plodi.
Da, kadar ošabno vas tujček popraša: Kje imate kinč vaš in vaše blago? Rečete pogumno: to cvetka je naša, Kazajte otroka: to kinč in blago! Le s takim se blagom Ne s tujim nesnagam' Slovenije kinčajo hčerke samo.
Dr. L. Toman.
23. Slovens
Sem slovenska deklica Milka mi je imé, Sem obraza bistrega, Hrabro 'mam srcé. Ljubi moj je čvrst rojak, Lep slovenski je junak, Ljubi moj je Slave sin, Krepki sin planin.
Mati me slovenska je Nežno dojila, V sladkem domoljubji me Je odgojila.
a deklica.
4Bog vas živi večni čas!4 Pela zmiraj bom na glas : »Bog vas živi mamica Vrla Slovenka!*
Kadar se možila bom S teboj, moj junak; Mora strašnih topov grom Tresti zemlje tlak. In na grada razvalin' Te objamem, sin planin Dam ti roko, ljub' junak, Hrabri korenjak.
Sem rodu slovenskega Kaj je »slava« znam; V srcu mi do »slavnega8 Divji snuje plam. —
Sinček moj pa mora bit' Naroda, svobode škit, Mora Slave bit' vojak Srčni korenjak.
Kadar pride boja dan, Ven'c mu pletla bom, In če pade bojnih ran — Padel je za dom. Potlej grob bom venčala, O junaku vriskala, Padel v bran je naroda — Srečna Slovenka!
Jeriša.
24. Na razhodu.
Kje so časi, kje so dnovi, Ko smo Slave mi sinovi Vedno bili združeni? Čas vrti se v večnem tiru, Dan hiti po časnem viru, Dan blišči, in dneva — ni —
Kje domači glasi mili, Ki svobodno so glasili Se iz srca mladega? Ah so pošumeli v gaji Na veselem, ljubem kraji Doma srčno dragega. —
Oj 1 kje družbe so vesele, Kjer zdravice so se pele, Kjer šumelo vince je ? Ah! so družbe se ločile — So zdravice potihnile; Časa morje vse požre. —
To ločitev opominja, Ponovi se bolečina, V tem solzice nam lijo, Pred ko gremo, se objimo, Zvesti biti prisezimo Slavi, kamor kol' grem6.
Kmal' na mejah bomp stali, Bratom dragim zajokali, Bratom milega srca;
Bratje! z Bogom ostanite,
Nikdar nas ne pozabite —
Vsi smo doma jednega. t
Teško je pač ločen biti, Dom in drage zapustiti, Tega, tega se bojim; Ker le z brati vkup živeti, Z brati svojmi vkup umreti Vedno, vedno si želim.
Če grobovi se odprejo Daleč onkraj nam za mejo. K njim prijatli! romajte; Pojokajte na gomile Solze britke, srčnomile Na koščice bratovske.
Z Bogom, z Bogom! si recimo, Bratje zadnjič se objimo, Dokler čas nam pripusti; — Kmalu, kmalu čez doline Drage, slavne domovine V ptuje kraje nas drvi. —
Dr. L. Toman.
25. Popotnik.
Popotnik pridem čez gor6 Od doma vzel sem že slovč, In kamor se oko ozre Povsod se mi nov svet odprč. Tud' tukaj solnce gre okrog, Dolino vidim hrib in log; Pa solnce naše bolj blišči, In hrib naš lepše zeleni.
Tud' tu cveto cvetličice, Po njih šume čebelice; Pa naših rož je lepši cvet. Čebelic naših slajši med. Skoz mesta hodim in vasi, Povsod drugač se govori; Jaz tuj'c nikogar ne poznam, In sred ljudij povsod sem sam.
Prijatli se objemajo,
Pojejo, si napivajo;
Jaz grem po poti tih mim' njihr
Vse prazno v prsih je mojih.
Moz6 se in se ženijo, Veseli so in ukajo; Pa meni raste rožmarin V preljubi moji domovin'.
Dežela ljuba, kje ležiš, Ki jezik moj mi govoriš? Kjer znanci moji še živč, Prijatli moji v grobih spč? Zdihujem, prašam vedno: kje ? Prijatli k vam želi srci, Peroti imeti si želim, Da k vam domu ko ptič zletim.
J. Strel.
V
26, Zelja Slovenca na tujem.
Kje prijazne ste višave,
Ki obdajate moj dom? Kje cveteče ve planjave,
Vas li kdaj še videl bom? Kje predraga si dolina,
Kjer preživel sem mladost? Kje višina, kje planina,
Kjer užil sem tol'k' radost?
Kje si zlat'ga časa zlati, Blagi, ljubeznjivi kraj,
Kjer so draga moja mati, Dragi oče, časni raj ?
Žarneje tam solnce sije, Vetrič bolj hladin pihljd;
Bolj zeleno žito klije,
Bolj prijazno vir šumlji !
Toda gora vid ovira, Siva megla vmes stoji;
Se zastonj oko ozira, Videt' dom zastonj želi.
Zgini megla, gora zbeži, Perutnice Bog mi daj;
Me na tuje več ne veži, Da zletim prot' domu zdaj.
V. Urbas.
27. Na jezeru.
Po jezeru
V čolnu glasno
Bliz' Triglava Čolnič plava
Se prepeva, Da odmeva
Semtertje,
Od gorč.
Mile ptice Po dolinah In planinah Se budi; Ker so čule Pesem mojo, Vsaka svojo Zvergolč.
Ribam srca Vsem igrajo, Da skakljajo Nad vod<5, Se valovi Šepetajo In šumljajo Med sabo:
Tukaj Slava Vence vije, Srce bije
Nam gčrko; Cujte gore In bregovi, Da sinovi Slave smo!
M. Vilhar.
Ipava.
Pod trto počiva
Se hladno ljubo, Veselje se vživa, In venča glavo.
28.
Tpavska dolina, Lepota svetd, -Nam grozdja in vina Presladkega d
Ipavska planjava
Je krasna zares! In reka Ipava
Je radost očes! Spod skale pridere, Skoz mlake šumi, Cvetice opere In trte hladi!
Slovenski Ipavci Prepevajo tli, Veselo ko slavci Goreč'ga srci! Črez vrhe planine
Njih grozdje nesč, Zastran domovine Zneso se krepki.
Naj laška ravnina
Se bolj se blišči, Pa lepša dolina
Se ta-le mi zdi! Tedaj naj Ipava Na včke živi, Ker prva in prava
Slovenska je hči.	M. Vilhar.
29. Bohinjska.
Cudapolna kranjska zemlja
Daleč ti jednake ni, Imenitna sestra Svajca, Vse o tebi govori!
'Maš planine In doline, Da ok(5 mi ostrmi.
Mi Bohinjci v sredi raja Radost sladko vživamd;
Hladna sapica izhaja, Tu Savico pijemo. Rož ce krasne, Zvezde jasne,
Mične tukaj vidimo.
Po jezeru rib'ce igrajo, Gladko plava ladjica;
Ptice spevajo po gaji, Žlahtna raste travica. In Bohinjka Ljuba Minka
Je najzaljša deklica.
Triglav naš je kralj planine, Premogočni star očak;
On navduši naše sine, Nepremagani mejak. Kraj gorenjski, Kraj bohinjski Bodeš mi spomin sladak. j. Fleišman.
30. Pozdrav.
Pozdravljam te gorenjska stran, In tebe, Blčd, široko znan I Snežnikov sivih množica, Presrčno bod' pozdravljena!
Pozdravljen bodi gospodar --Triglav kipeči, močni var! Planine rožno venčane - -Bodite mi pozdravljene!
Otoka mila cerkvica, Nebes kraljica in gospd, Ljubeznipolna, vsmiljena, Ponižno bod' pozdravljena!
In še enkrat gorenjska stran, In ti, o Blčd, široko znan! Snežnikov sivih množica,. Presrčno bod' pozdravljena!
A. Praprotnik.
3i. Gorenjke.
Če gori pogledam	Cvetlice planinske
Na strme gore,	Prežlahtno dišč,
Se sladko zasmeje	Dekleta gorenjske
Mi tužno srce;	Pa daleč slovi —
Gorenjke preljube,	Iz ust jim premilo
Triglava sestri,	Se pesem glasi,
Poštene Slovenke,	Ko slavčeka petje,
Postave lepe.	Ki ljub'co zgubi!
Rudeče jim lice, In modro okč_ Umiva Savica Z lehkotno roki; A sape jim zdrave Bistrijo glave In jezera Mati Varuje sreč.
Fleišman.
32. Samo.
Kje nek zemlja grobe krije, Kjer junaci domačije Mirno smrtno spanje spč? Al nihčč za nje ne včr
Rad nad tvojo, hrabri Samo, Črno bi pokleknil jamo, Prst poljubil, ki pod njo Hrabro ti leži teló!
I kleči tik tvoje rake Sebi moč ljubezni take, Kakeršno si ti gojil,
V	svoje rad bi srce vlil.
V	pesmih glas bi svoj povzdignil, Z njim Slovence bi navdihnil; Tvojo vrednost rod poznal,
Tebe vreden bi postal. —
S. Jenko.
33. Jadransko morje.
Buči, morje adrijansko! Bilo nekdaj si slovansko, Ko po tebi hrastov brod Vozil je slovanski rod.
Ko ob tebi mesta bele Naših dedov so cvetele, Ko so jadra njih imi,
So nosile njih vojski.
4*
Tiho morje! kam si d'jalo, Al' brodove pokopalo, Si jih zbilo ob peči, Da jih videti več ni ?
Morje ni jih pokopalo, Ob peči jih ni razd'jalo, Da jih videti ni več, Tega kriv je tuji meč.
S. Jenko.
34. Notranjsko.
Tam siva kjer Snežnika glava, Gleda jutra mili žar, —
V	Jadr&n zre naš, kjer • ladja plava, Čudoviti zemlje dar.
Poglej Ipave polno cvetje;
V	gorah rude, dom srebra;
Čuj v jamah boginj rajsko petje Prizor naš je to sveta!
Kjer čudno jezero se bliska Je mostovja krasni stroj, Zaganja, škriplje, divje piska Burja kliče nas u boj!
Hlad ljubeznivi z lipe veje; Srce vsklikne: „o moj dom«! Slovanska misel srca greje Strastno kakor blisk in grom.
Josip Vovk.
35. Mar i bor.
Pravice naroda nam ščit in var, Pravice naroda nam skrb in mar', Pravice naroda vseh sreč izvor, Pravice naroda naš sveti bor.
Če se spoštuje naša sveta stvar, Za mir in spravo s tujci nam je mar, Če stavi pa nasprot se jim vpor, Naj vname se za dom junaški bor.
Zato priseže vsak, al' mlad al' star, Da mu za srečo roda zmir je mar, Zato si voli rodoljubov zbor; Za mesto gaslo svoje: Mar i bor!
Dr. Tornau.
36. Proklete grablje.
Po ndrodni pripovedki v svaritev.
Anže, Kraljica rajnc'ga sin iz Rovt, Je zdelal osmo šolo al' maturo, Prestal je mnogoletni trud in pot, Prebral mars'ktero knjigo in knjižuro; Potem se je napotil na vakance, Pokusit spet doma s tropinam' žgance.
Kako ga je vesela v Rovtah mati! Vse hlapce in sosede skupaj skliče, Vse tete, strice v vas povabi hkrat, C'lo dekle v hišo sili in mlatiče. »Poglejte! al' ni prav'la ranjka Mica, Anže za kmeta ni — on je za škrica!(<
Učenja lepi sad je s'cer modrost, Pa mlad' Kraljic se je v Ljubljan' popačil, On misli, da bi bila to slabost, Ko bi se z Rovtarji prav podomačil, Slovenšč'ne toraj kar ni hotel rabit', Zares! prav naglo jo je znal pozabit' !
In če prijazno mati ga svari: j An žč, kako si muhast, — bod' priljuden!" Mrmraje on kot medved zarenči. Pa ker je glas domači mu ostuden, Je le v jezicih tujih prav razsajal, In Rovtarje neumne »paure«, grajal.
Napravljal materi je sto nadlog, Mu jed ni všeč, prečrna mu pogača, Še čednik bi ne smel trobiti v rog, Ker zbuja s tem zaspanega bahača. — Ko je domž cel teden tak polinil, Se je o košnji v s'nožet it' namenil.
Med kosci tam Anže postopa sam In zabavljivo se po nemško , usti, Kar stop' na grablje, skrite pod senam, Pa ker mole navzgor zobov čeljusti, Ga lop' čez usta grabeljšče; — zakričal »Proklete grablje je, — se Kranjca spričal.
Od vseh strani nasprot doni mu smeh. Zobč ošlata si —- ta ni b'la sladka! — Spozna, da je zaslužil za svoj greh, Da se mu z grabljam' vcep' slovenšč'na gladka;
In znal Je prav domače spet kramljati, In nehal je le s tujšcno se bahati.
Naj bodi tistim v prid leti povest, Ki grdit' le domači jezik znajo, Za druz'ga nič, kot kruh domači jest', Če glas slovensk' le slišjo — godrnjajo; Gotovo ni za tak nesramne žnablje Mazila boljšega na svet' kot — grablje!
Dragotiu Dežman.
37 Bleško jezero.
Stoji, stoji tam Bleški grad, Stoje planine spred in zad, Pod gradom jezero se kaže, Vasi in griči so mu straže.
Otočič s cerkvico na skal' Se dviga iz jezerskih tai; Kak jasno zvon tam natrkuje, Marije slavo oznanujel
Slovenska zemlja, krasna si! Tvoj čudapolni dom slovi; Pa Bled z okolico prevaga, Karkoli v sebi hraniš blaga.
Veselih gledam tu kardel Iz mnozih krajev in dežel; Pred hrupom srce les pribegne, Ko ptica, ki se zimi vtegne.
Na jezeru so brazdi tri, Ko srebro svit od tod blišči: Trije labudje se igrajo, Tri mične ladjice veslajo.
Je prva. ladja romarska, Iz nje glasi se pesmica; »Češčena bod' nebes kraljica, V pomoč te kličemo, devica!4
Nad drugo šotor je razpet, Pod njim dekličev, fantov cvet; Se veselica krog razlega, Odmevajo ji skale brega.
Na tretji ljubav je veslar, Not ljuba dva — golobčkov par; Po samem teče ladja gladko, Valovi krog šep'tajo sladko.
Če zjutraj bode zvon zapel, Bom ladjal k cerkvici vesel; Da srečno steče dan, je treba Pomoči božje nam iz neba!
Če pevcev glas, kozarcev klenk Zaslišal bom in strunic brenk, Naj vince me in pesem giblje, Naj lad'ja me s tovarši ziblje!
Če srca rana se zbudi, Če v družbi mi ostati ni, Bo ribica mi naznanila, Kje ljubica se je vozila.
O jezero! me zdravit' znaš, Bolezni moje lek imaš: So kaplje biseri postale, Kjer nje oči so lesketale.
Dragotin Dežman.
38. Zadovoljni Krajnec.
Od straže hrvaške Gor' solnce mi pride, V vinograde laške Za goro zaide:
Z beneškega morja
Jug čelo poti, Od Štajerca burja Po let' me hladi.
Orjejo konjiči Za ajdo, pšenico, Nevtrudni deklici Pa bel'jo tančico;
Kaj maram, jaz kruha
Prislužim zadost'. Ni sile trebuha
Po svetu mi nos't'.
Imam oblačilo Domac'ga pad'vana, Ženica pa krilo Iz prav'ga mezlana;
Se sveti na lice,
Ko pir'h, moj škrlat, Nje šapelj, iglice, Nje modrec je zlat.
Rad plešem okrogle, S petima glas dajem, Premetem vse ogle, V dva cčpa se majem ; Nožica pa Mince
Za mano drobni, Pobira stopinj 'ce, Se v kroge vrti.
Na žgancih tropinje Pa kislega zelja, Bob, kaša, vse mine, Ko pridem od dela, Al' bodi pogača,
Klobasa al' sok, Al' kar se obrača Na ražnu okrog.
Za vsako povelje 'Mam židano voljo, Za brambo dežele Al' hoditi v šolo;
Povsodi se maham,
Ko čvrst korenjak, ' Pa delam, pa baham, Pa pijem tabak.
V. Vodnik.
39. Slovo Žolcpaškim planinam.
Z Bogom hčere stare matere, mogočne Slave: Košata Radoha, visoka Ostrica, Gorata Rinka in zobata Olšova! Povzdigajte Slovencem bistre glave, Naj bojo vrli sini Slave.
Iz krila vašega Savinja čista zvira, Studenec bistroumnosti, moške moči: Planine čedi, ravnine rodovito porosi, Nam v tuje kraje pot odpira, Mogočne pla.ve tira.
Dereča Drava, svetla Sava in Savinja, Mogočne vode in slovenske sestre tri, Vsaka po svoji stezi neprenehoma hiti, In te uči, slovenska rodovina! Kako se zadobi modrina.
• 1 1
V	nebesa kažejo mogočni velikani,
V	nebesa vzdigajmo mi srce in oko ; Slovencem luč naj sveta vera bo.
Le bistrimo si glave, ne dremajmo zaspani, Drugim rodom prodani.
Orjaške glave starodavne, le trdno stojite; Za pravico in resnico trdno stati Hoč'mo tudi mi, da bode Slava naša mati! Vi bistre reke nam pa neprenehoma rosite, Naj bodo naša dela rodovite.
Slomšek.
40. Pod lipo.
Lipa, dišeče, Preljubo drevo, Ko 'maš cvetečo Košato glavo, Drevo si sveto Uže od nekdaj, Se je vneto Za tebe vse zdaj.
U tvoji senci So stali jednok Vrli Slovenci U kolu okrog, In darovali So svojim bogom, In prisegali Smrt večno vragom.
Pesmi donele So daleč okrog, Ino polnile Nebeški obok.
Kot so dedovi Branili svoj rod, — Tako sinovi Ga brante povsod!
Dav. Trstenjak.
41. Planinar.
Visoko vrh planin stojim, V veselji rajskem tu živim; Tam dol' ljudje prebivajo, Veselje redko vživajo. Prid' vrh planin, Nižave sin!
Men' prvo solnce zablišči, Ko zaide, meni še svetli; Mrakovi dol' stanujejo In srca omrzujejo. Prid' vrh planin Nižave sin!
Men' bistre sape zrak vedrč, Mi jasnijo glavi, srce;
Tam dol' megle se vlačijo, Duhá moré in tlačijo. Prid' vrh planin, Nižave sin,
Je poln čvrstih cvetic moj stan, Stojé viharju, zimi v bran; Tam dol' mehkužne hirajo, Se razcvetó, že vmirajo. Prid' vrh planin, Nižave sin!
Studenci bistri mi teko, Pojé mi čredo in travo; Tam dol se reke zbirajo, Jezove, breg podirajo. Prid' vrh planin, Nižave sin!
Po jasnem meni solnce gre, Al' zvezde migajo svetle; Tam doli strele švigajo Med gromom hiše vžigajo. Prid' vrh planin, Nižave sin!
42. Mojemu narodu.
Narodi boje bijejo krvave,
Oblastno zemljo z mečem si delijo;
Narodom z jeklom pišejo postave,
Ki v sužnih sponah žalostno medlijo;
Krvavi lavor si vijo krog glave,
Pridobljen z jokom vdov in podrtijo;
Brat z bratovo krvjo si piše dela,
Da slava njih na veke bi živela !
In ti, moj rod? — Kjer sodijo osode Narodov se, tam glas se tvoj ne čuje;
Trobojna tvoja kdaj zastava bode
Vihrala tam, kjer bojni bog kraljuje?
Kdaj ti ponosno vodil boš narode,
Kdaj pride doba, da Slovan kraljuje? —
Oj tiho, če ti zdaj je sreča kriva,
Slovana slava čaka nevenljiva!
Po svetu koder se oko ozira,
Razsaja maščevanje, srd, krivica;
Mogočni brata slabjega zatira, Trpi človeštva večja polovica.
Sovraštva svet je poln in poln prepira,
V	temo zavita sveta je resnica: Kdo v bran se stavil bode sili jezni, Kdo luč prinesel bratovske ljubezni?
Ti rod moj, mili rod! ti hudobije,
Sovraštva razdejal boš carstvo kleto. Komu pač v prsih blažje srce bije,
Komu za bratov srečo bolj je vneto ? Ti boš pomiril smrtne razprtije,
Prinesel ljudstvom bratoljubje sveto; Tvoj bode venec zmage nekrvave: Naprej moj rod — sNaprej zastava Slave!*
Stritar.
43. Na Preširnovem domu
15. septembra 1872.
Od daljnih strani, kjer Drava deroča, Kjer Sava valove bistre vali; Kjer Kolpa se vije, jadrna Soča
V	Jadransko morjč peneča hiti: Priromalo sem je ljudstvo izbrano,
Na pesnika dom, v ljubezni mu vdano.
Oj zdrava, hiša sredi raja! Nad tabo plavaj sreča, mir: Iz tebe lil je pesmi vir, Ki slastjo srca nam napaja.
,Luna sije* — Melodije Sladko-tožne, čuj! done. Krasna deva! Tebi peva, Toži pevec vnet za te.
Omečile Pesmi mile Niso tvojega srca; Naše poka, Sladko joka, Solza v oku nam igra.
Močneje, mileje pesem doni, Kedor jo čuje, srce mu topi:
, Sirota vboga, zapuščena, Oj domovina, domovina! Z bridkostjo, žalostjo pojena; Nemilost tuja, hujše sina Nezvestost, mati, te boli.« —-
A tiho! poglej, nebo se vedri; Sinu si rodila, blago srce, Ki nosil je tvoje — človeštva gorje; Kar čutil, nam v sladke pesmi je zlil, Ljubiti nas mater, človeštvo učil.
Preširen budi, Preširen nas vodi, Na delo za njim, na duševni boj! Pravici udani, luči, svobodi. Naprej, za svoj dom naudušeni roj! Preširna vihra pred nami zastava, Voditelju-pevcu kličemo: Slava!
Stritar.
44. Slovanska pesem.
Kaj doni, sladko se glžisi, Vabi, teši me ljubo? V zlatem mi otročjem časi Mati pela je tako. Zemljo naj Slovan obhodi, Koderkoli pot ga vodi, On po tebi hrepeni, Oj, slovanska pesem ti!
Govorice, šege tuje Često sila ga uči; Ko žaluje, se raduje,
V	pesmi svoji govori. Pesem uka mu in joka, Zdaj junaka, zdaj otroka Glas iz tebe mu doni, Oj, slovanska pesem ti!
Ko za pravo, dom in slavo
V	vojsko gre junaški roj, Pesem kakor na zabavo Vodi ga v krvavi boj. Ko mu zasijala zmaga,
Ko je v prah prodrl sovraga Glas mu tvoj Boga slavi, Oj, slovanska pesem ti!
Kjer se zbirajo Slovani, I na tujem so doma, Ko donijo glasi znani Od srca jim do srca; D6ni pesem, brate druži, Domovini vsak naj služi, Kogar tvoja moč budi, Oj, slovanska pesem ti!
45- Pesem koroških Slovencev.
Kviško, bratje, duše mile! S slovom, z djanjem vsi za dom! Kličejo nas slavne Vile V kolo k bratom Slavjanom.
Da smo tudi mi Slovani, Da slovensk je Korotan, Narod naši dokaze hrani, Jezik naš in duh in stan.
Priča to nam zgodovina, Priča krajnih sto imen, Priča čutov nam milina, Da Slovanstva mi smo člen.
Priča to šumeča Drava, Priča sto voda in rek, Priča glava nam Triglava, Ki nas gleda vek na vek.
Priča cerkev Gospč svete, Priča svetih sto hramov, Pričajo vasi neštete, Priča starih sto gradov.
Priča to grad Ostrovice, Priča vojvodski prestol, Pričajo gore, gorice Na mejah okrog, okol.
Naj zato nas duh navdaja, Samov duh in njega djanj; Narod naj v zavestji vstaja Iz pretežkih hudih sanj!
Kviško, bratje, duše mile I S slovom, z djanjem vsi za dom? Kličejo nas slavne Vile V kolo k bratom Slavjanom.
Dr. Lovro Toman.
46. Tri rožice.
Mati lepa, mlada mati Sprehajaje se po trati
Plete v kite venčeke. Mali sinček, sinček zali, Krasne kite, vence hvali, Za nje trga rožice.
Pleti meni tudi kite, Vence z zalih rož povite,
O predraga mamica! Tak' veselo sinček prosi, Zbira rož'ce, vkup jih nosi, Kar najlepših le zazna.
Gledaj, gledaj ah rdeče, Žarnojasne in goreče,
Glej cvetice, mati glej, Svitlo zlate, ko kresnice, Žarne, ko neba zvezdice; Kak' se zovejo, povej.
Sinček, rož'ce te rdeče, Žarnojasne in goreče, Maki so zarudeni, Tak ljubezen v srcu vneta Mora biti tvoja sveta Za domače vse reči.
Sinček skoči, krog pogleda, Kar mu kroglovita bleda Zablišči cvetičica.
Mati ljuba, vidiš te-le Bolj ko mrzli snežec bele, Krila tak' nedolžnega.
Sinček mali, rož'ce te-le Bolj ko mrzli snežec bele
Imenujejo se slak; Tvoje srce, tuje zlobe, Tuje želje in hudobe Mora biti čisto tak'.
Rožce druge krog iščeči Od veselja koprneči
Sinček k materi hiti; Ko nebesa večne slave Mati glej cvetlice plave Lepših oh gotovo ni.
Ko nebesa večne slave Te cvetlice čisto plave
Lepe so plavičice Kakor zvezde neba cesti, Moraš biti vedno zvesti Vreden sin Slovenije.
Srčno reče, rož'ce zveže, Sinku jih na srce vleže,
Jasno vzdigne mili glas : Mali sinček, sinček zali, Zvesto ljubi, zvesto hvali Rož'ce te življenja čas.
V žitu zvesto vkup rastejo Z njim objete, z njim padejo
Kadar srp odseka jih, Teh zase vzemite znakov, Kar vas srčnih je junakov Na Slovenskem rojenih.
In ko vlečejo težave Se brez miru, se brez sprave
Nad preljubo materjo. Z njo junaško se držite, Jo rešite, z njo padite, Ak' zapusti jo nebo.
Srčni govoi sinka vname Besediti vneto jame: Mati ljuba, matica,
Rož'ce bodo povenele. Al' za vek se želje vnele, Slavne želje v dnu srca.
Dr. Lovro Tomaii.
47. Dečko s planine.
Jaz sem dečko iz planine! Gledam doli na ravnine; Zora vstaja tu z menoj, Prvi solnca žark je moji Jaz sem dečko iz planine 1
Spod pečine studenica 'Zvira hladna mi vodica; Kadar koli poželim, Lehko žejo si vgasim. Jaz sem dečko iz planine !
Naj se le, planina moja! Burja koli tebe poja, Sever tuli, kliče v ples, Jaz pa vriskam, pevam vmes: Da sem dečko iz planine!
Kdar je blisk in grom v ravnini, Sije solnce na planini — Oh moj dragi blisk in grom, Varuj mi očetov dom! Jaz sem dečko iz planine!
Ko po gorah krog gorele, V boj grmade nam velele, Sablo hrabro sukal bom, Branil vero, cara, dom: Jaz sem dečko iz planine!
Orožen.
48. Oblakom.
Oj oblaki! kaj hitite Toli naglo zrakom pot? Mene tukaj pa pustite, Ki bi z vami rad od tod! Ah oblaki premileni, Malo pomudite se! Poleg vas je drago meni — Seboj uzamite me!
Ali ido neprestano, Gluhi za mileni glas, Nečo znati srca rano, Rano, kojo čutim jaz! —
Solznim okom samec tražim,, Majke svoje dragi sled, Toda srca ne vtolažim, Ker ne morem je dospet'.
Po livadah sam žalujem, Tira srca želja me, Tja v daljavo izdihujem, Tam ljubezen moja je! To jedino tolažilo V žalosti še zdaj imam: Si zapojem pesen milo, Da odmeva daleč tam.
Zato vsaj to prošnjo eno Spolnite, oblaki! mi: Ker ni z vami dovoljeno Revežu se vzdignoti,
Nes'te seboj v daljne strane Moj'ga petja žali glas, Da spoznade sina rane Majka Slava vsaki čas!
Orožen.
49- Slovenec sem.
Slovenec sem! Tako je mati djala, Ko me je dete pestovala; Zatorej dobro vem : Slovenec sem!
Slovenec sem! To jasna pamet v glavi, To v srci blagi čut mi pravi; S ponosom reči smem: Slovenec sem!
Slovenec sem! Jaz ljubim očetnjavo, Gorim za njeno čast in slavo; Kar čutim, to povem: Slovenec sem!
Slovenec sem! Od zibeli do groba Ne gane moja se zvestoba, Da vsekdar reči smem: Slovenec sem'!
Jak. Gomilšak.
50. Ljubezen domovine.
Kdor ima srce, Zna za dom solzi, Za slovenske domovine raj ; Zanjo rad živi, Zanjo hrepeni,
Njo, le njo bo ljubil vekomaj.
Čvrst Slovencev rod, Čist prebiva tod; Oj prijaznost čista tu cveti, Vsak prijatla 'ma, Zvest objema ga, To navada stara tukaj je.
Od snežnih planin Do trtic dolin Mile pesmice povsod poj<5. Slovenc je rad vesel; Kaj', da bi ne pel. Njemu pesni iz srca tek(5.
B. Potočnik.
5i. Moj dom.
V	dolinci prijetni je ljubi moj dom, Nikoli od njega podal se ne bom; Pod lipo domačo najraje sedim,
V	domačem veselji dovoljno živim.
Le išči si sreče, prijatelj, drugej, Al' misliš dobiti na tujem je kdej? Veliko mars'kteri je hodil po svet', Na zadnje prot' domu se obrnil je spet.
Glej, rož'ce domače najlepše cveti, In ptički domači najslajše poji. Prijatli domači so mil'ga srci, Ljubezen, zvestoba le biva domž.
Doma preživeti si dneve želim, Umreti se tudi domž ne bojim,
V	domači gomili se spava sladko, Mi bratci, sestrice rahljajo zemlji.
And. Praprotnik.
52. Nazaj v planinski raj.
Pod trto bivam zdaj V deželi rajskomili, Srci pa gor mi sili Nazaj v planinski raj; — Zakaj nazaj ? Nazaj v planinski raj I
Tu zelen dol in breg, Tu cvetje vže budi se, Tu ptičji spev glasi se, Gori še krije snig, - -Zakaj nazaj ? Nazaj v planinski raj!
Glej ta dolinski svet, Te zlate vinske griče, Te nič, te nič ne miče Njih južni sad in cvit? Zakaj nazaj ? Nazaj v planinski raj!
In to ti nič ni mar, Da dragi srčnovdani, Ti kličejo: s ostani, Nikar od tod, nikar!* Zakaj nazaj ? Ne prašajte zakaj!
O, zlatih dni spomin Me vleče na planine, Po njih srce mi gine, Saj jaz planin sem sin! Tedaj nazaj, Nazaj v planinski raj!
53. Slovensko dekle.
Gregorčič.
Venček na glavi se Bliska ti 'z kitice Rožic zelenih, Slovensko dekle!
Plamena vtrinjata V tvojih očeh se, Slovensko dekle!
Svetla ko svit neba
Mila ti šmarnica Ličice krasi, — Slovensko dekle!
Lilija, vrtnica,
Zalo ko rožica, Srca pobožnega, Bistre glave je Slovensko dekle!
Žlahtno ko trtica, Milo ko lunica, Solnce deklet je Slovensko dekle!
Dokler človeški rod Biva, po zemlji hod' Bode slovelo Slovensko dekle 1
Virk.
54. Kranjska dežela.
Kranjska dežela, najlepša dežela, Ti domovina najdražja si mi! Dokler sem v tebi, je duša vesela, Ko te zapuščam, oko se solzi,
Kranjske v6 gore, najzaljše ste gore, Kras vč ponosen ste kranjske zčmlje, Ko pozlačeni od svita se zore, Vaši vrhovi čarobno blišče.
Kakor vijol'ce cvet, Razveseljuje svet Modro, ponižno Slovensko dekle!
Lepo ko angelji V cvetji nedolžnosti Sladko prepeva Slovensko dekle!
Kranjske v6 reke prijetno šumite, Zemljo napajate kranjsko ljubi. -Svojim šumenjem v6 Kranjce budite, Srce za dom naj jim bije gorko.
Kranjsko ti polje, oj polje ti širno, Zemlji si kranjski največji zaklad. Kadar na tebi klasovje nemirno, Ziblje kot morje se, dom je bogat,
Kranjska dežela, najljubša dežela, Ti domovina najdražja si mi! Tebi naj pesem se moja bo pela, -Z4te, ker moje srce le gori.
Fr. Ser. Cimperman.
55. Dramilo
mojih rojakov.
-Slovčn'c! tvoja zemlja je zdrava' In pridnim nje leža najprava.
Polje, vinograd, Gora, morjé, Ruda, kupčija Tebe redé.
Za uk si prebrisane glave, Pa čedne in trdne postave, Išče te sreča,
Um ti je dan, Našel jo boš, ak' Nisi zaspan.
Glej, stvárnica vse ti ponudi, Iz rok ji prejemat' ne mudi! Lenega čaka
Strgan rokál, Pal'ca beraška, Prazen bókál.
V. Vodnik.
56. Naša zvezda.
Zvezda mila je migljala In naš rod vodila je; Lepše nam ta zvezda zala, Nego vse, svetila je.
Toda, oh, za goro vtone, Skrije se za temni gaj; Prašam svetle milijone: Vrne-li se še kedaj ?
A molčč zvezdice jasne,
Odgovora ne vedó, Dol z neba višave krasne Némo na prašalca zró.
Pridi, zvezda naša, pridi,
Jasne v nas upri oči. Naj moj dom te zopet vidi, Zlata zvezda srečnih dni!
S. Gregorčič.
57. Slovenski svet, ti si krasan!
Slovenski svet, ti si krasan, Ti poln nebeške si milote 1 Slovenski svet, ti si krasan! Ti poln največe si lepote! Ti biser meni vse zemlje!
Slovenski svet, ti si krasan, Zares nebo te je ljubilo, Da te tako je obdarilo, Kako bi te ne ljubil jaz! V bodočnosti jaz vidim dnove, Ko težke izgubiš okove; O Bog to dobo skoraj daj! Slovenski svet krasnejši boš, Kedar vihar ti zdanji mine: Slovenski svet krasnejši boš, Ko iz nad tebe mrak izgine,. Povrne se ti srečen dan.
58. Slovan na dan.
Mogočno pesem naj doni, Doni iz grl naj vseh! Iz srca v srce naj hiti Po drage domovine tleh! Oj čujte hčere, sini me: Žari se dan, žari se dan In pride čas, da dvigne se Iz teme vsak Slovan!
Prikaži se rešilni žar, Otmi naš rod I A da ne zgine več nikdar, To daj rodov Gospod!
59. Molitev za slovanski rod.
V prahu tu zdihujem, K Tebi, o Gospod! Srce povzdigujem Za slovanski rod.
V varstvo ti ga vzemi, Večni gospodar! Z milostjo objemi, Saj je tvoja stvar.
V	zvezo zveličavno Združi nas Gospodi
V	vero svefo, slavno, K'tero je Metod,
Sluga Tvoj pobožni Slavjanom prižgal, Da Ti mnogo zmožni Rod bo čast dajal.
Pošlji iz višine, Sveti blagoslov, Da nesloga zgine Izmed Slavjanov!
60. Slovan.
Jaz sem Slovan z dušo, s telom, To priznavam svetu celem'. Ta ponos srce pozna. Bratov 'mam, ko pomlad cvetov, Naj je svetov, kar če svetov, Slovan povsod brate 'ma.
Gor po Labi, prot' severu, Kjer je zemlja v polumraku, Kjer valovi se tepó: Bratov 'mam i. t. d.
Znan sem torej v svetu celem, Da sem Slovan z dušo s telom; Ta ponos srce pozna. Bratov 'mam i. t. d.
61. Trobojnici.
Trobojnica dvigni se čilo Ponosno se razvij: Sinovom Slave v ohrabrilo A vragu v grozo sij!
Oj čista, kakor tvoja belost, Ljubav nam plapola. Za doma srečo v živo smelost Navduša nam srca.
In tvoja barva jasno modra Je znamenje krepko, Da zmaga naša vojska bodra, Pomore nanr nebo.
A ti žariš nam i rudeče, Da tekla bode kri, Divjale bitke zlo hrumeče Da dan nam zazori!
J. Kržišuik.
62. Za dom med bojni gromi
Zastava že razvita je Morilna cev nabita je, Nabrušen britki meč! Zdaj puško v dlan in meč ob stran. Napočil je krvavi dan! Urd! u boj besneč!
Naš boj je svet in svet naš roj, Naj kliče nas v hrabri boj,
Naš Bog, naš car, naš dom! Nezmagana mi četa smo, Brez straha in trepeta smo. Uri! med bojni grom!
Še en pozdrav ti, dragi dom, Poprej ko gremo v bojni grom,
Med bitve hrum in šum! Še en pozdrav vam, dragi vi, Spomin na vas podžiga kri, Povzdiga nam pogum.
Kot orel čuva dom in rod, Tako svoj rod in dom nezgod
Braniti hčemo mi! Kot iz oblakov blisk in tresk Orjaške hraste stere v pesk, Sovrage stremo mi!
Naprej tedaj, junaški roj, Za dom, za drage v hrabri boj
Tja sred sovražnih čet! Med nami vsak je cel junak, Naj pade tretji, drugi vsak, Da bo le dom otet!
S. Gregorčič,
63. Briška budnica.
Edinost bodi Bricem trdna vez, Zato postavljamo »Slovenski jez*. Naj pesem naša zdaj povdarja. Da v Brdih je »Slovenski jez* Ki brani vero, dom cesarja: Sovražna moč ne sme tod čez!
Jalcoslav-
64. Slovenca dom.
Kjer bobni šumeča Sava, Temna Mura, bistra Drava! Soča v morje se vali; Kjer pomorski kraj blišči: Tam očetov zemlja krasna,
Kraj junaški dom je moj!
_ *
65, Moj dom.
O ti moj dom, o ti moj dom, Ti zemlja mila! O ti moj dom, o ti moj dom, Ti raj na svetu si edini! Le zdte naj bi srce bilo In za tvoj narod ljubljeni!
66. Naše gore.
Mogočno se dvigajo naše gore, Ozirajo se na cvetoče polje, Pošiljajo toke mu bistrih voda, Navzdol se podvizajo hčere gord.
Pozdravljajo rod, ki se dviga na dan, In last imenuje goro ino plan, Pozdravljajo ga, na uho mu bobnč: Naj volja tak krepka ko tvoje gori.
Naj moč ti bo taka ko tvojih je rek, Ki trgajo jez in potresajo breg, Al' mirno, ponosno, sreč naj ti bo, Ko tvoje spomladi je polje cvetno.
67. Slavjanka na Beneškem.
Zložil beneški Slovenec.
Jaz nisem Taljanka, Pa tudi ne bom, Sem zvesta Slavjanka In ljubim svoj dom. Hči matere Slave Kreposti nje znam, Slavjanske zastave Nikol' ne izdam. Le tebi bom zvesta, Predragi moj dom, A tujcu nevesta Nikoli ne bom!
Sad moj'ga poroda Pa moral bo bit': Svobodi naroda . Slavjanskega škit. Od zibelke male Učila ga bom. Do moškosti zale Ljubiti svoj dom. Ko trdblja zapoje In top zagrmi, Hajd! sin, zdaj na boje, Na vojsko i ti!
Pogum bom dajdla Mu v boji vselej, Zastavo kazala, Da vdari naprej!
Po boji vriskala Če zmaga moj sin, In bodem venčala Ga vrh razvalin.
Slavjanska mladica Na pragu domd Ga ljubi na lica, Roko mu poda.
In v kroge vesele S častjo bo sprejet, Slavjanske dežele Junakom prištet.
Na slavno gomilo, Če pade mi sin, Lovorsko vezilo Naložim v spomin
Slavjanom kazdla Gomilo pa bom Na znanje dajala : Ta pal je za dom!
68. Moj dom.
Tam, kjer beli so snežniki, Holmci mali in veliki, Kjer izvira bistra Sava, Teče Soča, Krka, Drava, Tam mi dedov zemlja krasna, Dom junakov, dom je moj.
Tam, kjer Kranj na trdi skali, Sedež svoj star kaže zali, Kjer Postojna v spodnji svet, Svoja čuda vabi svet, Ona zemlja slavnoglasna Moja vlast je, dom je moj.
Tam, kjer je Ljubljana bela, Davne čase že slovela, Kjer slovenski mili rod, Zemljo orje, mirno hod', Tam mi zibka prvočasna Tekla je, tam dom je moj.
Cimperman.
69. Tiha luna.
Tiha luna jasno sije, Duh moj misli na svoj dom. Srce zanjga strastno bije, Bog zna kdaj ga videl bom? Vmes so hribi in doline Vmes šumenje bistrih rek; Daleč, daleč so ravnine, Daleč Save je iztek.
Srečna zemlja mi domača, Drag mi zmir je tvoj spomin; K tebi srce se obrača Sred težavnih bolečin. Sred radostnega veselja. Ko se luna mi blišči, Biti mi je srčna želja V krilu tvojem slednje dni.
70. Slovenka.
Da rojena sem Slovenka, To me srčno veseli; Ni mi sile biti Nemka, Sega stara tak veli.
Saj Slovenkam tudi sije Solnce lepo kot drugod, Duh cvetlic prijetno dije, Ker so naše zemlje rod.
Saj slovenski glasi mili Oj, presladko nam doné; O veselji ino sili Nam ogrevajo srcé.
Kje ljubezen bolj goreča Nerazkaljena stoji? Kje zvestoba bolj sloveča Kot slovenske je krvi?
Da zatorej sem Slovenka To me srčno veseli; Ni mi treba biti Nemka, Sega stara tak veli.
71. Slavjanom.
Bratje, to mi dovolite, Da se smem Slovenca zvati, Da smem čelo vzdigovati, Ker Slovencev sem rodu! Bratje, to mi dovolite, Da ob bregu bistre Save, Da na celi zemlji Slave Zvest'ga skažem se sinu!
Bratje, to mi dovolite, Da vam dajem krepko roko In ljubezen pregloboko, Saj sem iskren domačin!
- -
Bratje, jaz sem Slavjan 1 Nikdar Ne bo roka spon poznala! Sv6boda mi je sijala, Saj Slovenc sem, Slave sin!
M. Vilhar.
72. Slovenska mladina.
Smo mladenči, Smo Slovenci, Jedne prave Majke Slave! Poleg Save, Soče, Drave, Nas je Vila Navdihnila!
Le naprej slovenski zarod! Le naprej za dragi narod! Le naprej, naprej mladina; Tebe kliče domovina! Domovina, ti si klicala, Srca naša si navdušila; Za-te je zavrela naša kri, Zž-te živimo, umremo mi!

Zate, zdte mi gorimo, Zžte, zate mi živimo; Zdte, zdte kri prelimo, Mi smo Slovenci!
M. Vilhar.
73. Primorska.
Tržaški smo fantje, Pri morji domž; Slovanskega duha, Slovenskih srca.
Mi smo domačinje, Smo gorke krvi; Gorimo za narod, Za brate smo mi.
Za vero, dom, carja Podamo se v boj; .Za majko nam Slavo •Umremo nocoj.
Propadi, kdor ndrod Slovenski taji, Se tla ne bi pila Njegove krvi!
Hajd' bratje na noge, Svoboda dani; Brez krepkih Slovanov Nikoder je ni I
M, Vilhar.
74. Solkanska.
Neprestrašene krvi, Za svoj dom navdušeni, Smo solkanski fantje mi; Slavjanil Ob bregovji bistre Soče, Smo nad tisoč let domi; Koder dere in ropoče, So slavjanska naša tla! Neprestrašene krvi i. t. d.
Neprestrašene krvi i. t. d. Zahoda se ne bojimo, Krepke imamo rokč;
t
Proti vzhodu pa pošljimo Nado, vero in sreč! Neprestrašene krvi i. t. d,
Neprestrašene krvi i. t. d. Jasno le od jutra sije Solnce bratom Slavjanom, Brat za brata kri prelije; Živi naš nezmerni dom! Neprestrašene krvi i. t. d.
M. Vilhar.
75. Kranjski fantje.
Kranjski fantje mi smo mi Slovanske korenine. Junaška v žilah teče kri Do naše domovine. Slovenske ljub'ce zbiramo Se v tuje ne oziramo, Najgorše so Slovenke.
Kranjski fantje mi smo mi, Ko pesmi zapojemo: Čez šest fard. naš glas doni, Korajžo si dajemo.
Se snidemo pod lipice, Ga pijemo 'z majolčice, In moško se vedčmo.
Kranjski fantje mi smo mi, Ko vriskati začnemo: Glas do Triglava naš doni, Ko fantje ga častimo. Planinam kranjskim zvest je on,. Za svoje ljubce 'ma priklon, Od njega se učimo.
Kranjski fantje mi smo mi,	^
Veselo mi živimo:
Če tuj'c se mirno zadrži,
Mu žal'ga ne storimo;
Kdor išče zabavljiv obrest,
Pa najde kmal' junaško pest,
Zabavljat' ne pustimo.
Fleišmaiv
76. Srcu.
Srce drago, kaj žaluješ ?
Kaj zdihuješ dan na dan ? Kaj to žalost ti donaša? Kaj donaša ran in ran?
Rane tvoje so globoke, Vir rudeče so krvi: Naj bo lepa le tujina,
Lepša kakor dom tvoj ni!
Dom te vabi, dom te kliče,
Tebe čaka zlati hip; Da objelo bodeš brate,
Dvor in hišo, dol in hrib! Da objelo bodeš polje
In zelčne lipice, Ki so nekdaj te hladile, Ko si bilo mlado še.
Kar je tujega, do tega Te veselje ne peljšl, Najzvestejšega prijatla
Vselej najdeš le domž! Tam, kjer mati te rodila,
Tam, le tam te veseli, — Se vijola najbolj cvete
Tam, kjer zemlja jo rodi!
M. Vilhar.
77- Slovenka.
Kaj maram, da nimam Srebra ne zlata; Ljubezen goreča Tud nekaj velji! Kaj maram, da nimam Prekrasnih oblek; Zvestoba naj mene Odeva na vek!
Kaj maram, da nimam Na hribu gradu; Po hišici nizki Še več je mini. Kaj maram, da nimam Po zimi cvetic; Saj cvete mi vedno Nedolžnost iz lic!
Kaj maram, da nimam Obilo blaga; Ne hodim po svetu, Sem rada dotrui!
Kaj maram, da v dar mi Ni prstan že zlat; Se lože brez njega Grem delat in spat I
Kaj maram, da nimam Ne rek ne morji; Ne bo mi po vodi Ljubezen ušlž! Kaj maram, da nimam Ne gor ne planin ; Samo, da moj ljubček Slovenski je sin !
M. Vilhar.
78. Prašaš, č'mu da sem Slovenka?
Prašaš, č'mu da sem Slovenka, Čemu Slovan mi vsak je brat, Čemu mi ljub Tolminc, Dolenjec Stajer'c, Primorec in Hrvat. Ker slovenski oče, mati Me učili dom moj znati.
Prašaš emu slovenske glase Lira moja le doni In zakaj zvesta na vse čase Bom besedi materni. Ker slovenski i. t. d.
Prašaš, kaj da spe vam Boga Rad s slovensko pesmijo, In kjer stopa moja noga Spremljam ga z ljubeznijo. Ker slovenski i. t. d.
Prašaš, kaj da vsi Slovenci Meni desno so oko, Kaj da misli mojih venci Njim v blagor dahnejo. Ker slovenski i. t. d.
II.
Ljuba vn

79- Pod oknom.
Luna sije, Kladvo bije Trudne, pozne ure ž<5; Pred neznane Srčne rane Meni spati ne pustč.
Ti si kriva Ljubezniva Deklica nevsmiljena! Ti me raniš, Ti mi braniš, Da ne morem spat' doma.
Obraz mili Tvoj po sili Vedno mi je pred očmi; Zdihujoče Srce vroče Vedno k tebi hrepeni.
K oknu pridi, Drug ne vidi, Ko nebeške zvezdice; Se prikaži, Al' sovraži Me sreč, povej, al' ne?
Up mi vzdigni Z roko migni, Ak' bojiš se govorit'! — Ura bije, K oknu ni je, Kaj sirota čem storit'!
V hram poglejte, Mi povejte, Zvezde, al' res ona spi Al' posluša, Me le skuša, Al' za druzega gori.
Ako spava, Naj bo zdrava, Ak' me skuša, nič ne dč; Po nje zgubi, Ako ljubi Druz'ga, poč'lo bo sreč,
Dr. Prešeren.
80. Strunam!
Strune 1 milo se glasite. Milo, pesmica! žaluj;
Srca bolečine skrite Trdosrčni oznanuj;
Kak' bledi mi moje lice, Kak' umira luč oči,
Kak' tek<5 iz njih solzice, Ki ljubezen jih rodi;
Od željd kako zdihuje, Po nji hrepeni sreč,
Kak' mu je veselje tuje. Kak' od sreče nič ne vč;
Kak' seboj, me vedno vleče, Koder hodi, njen' obraz,
Kak' obličje nje cveteče V srci nosim vsaki čas;
In kak' vi, ki bi nje hvalo Rade pele zanaprej,
Ak, se ne usmili kmalo, Mor'te vtihnit' vekomejl
Te in take ve nosite
Tožbe, strune! tje do nje;
Ako mor'te omečite Neusmiljeno sreč. —
Dr. Prešeren.
81. Milica.
Tak je sladka, tak je mila,
Kot bi rože dihala, Krasna, kakor bi se bila V rajski rosi kopala.
Kakor sneg so nje .ročice,
Ki v planini se blišči, Kakor zarja njeno lice, Ko se v zoru rumeni.
Kakor zvezde nje očesa, Ko ozrejo se z nebi, Kakor jelka nje telesa Rast visokoravnega.
V njo sem tako se zamaknil,
Da mi solnce vgasnilo, Da mi celi svet je mraknil, V rajskem svitu zrem le njo.
Fr. Cegnar.
82. Naj lepši.
Lepše rožice rodila Se nobena ni pomlad, Kakor ti predraga mila -Redki si narave sad. Zarja sije ti z očesa, Lica so kot rože cvet, S tabo bile bi nebesa, Gorše nima celi svet.
Kdor te vidi, se zavzame, Višje bitje se mu zdiš; Tvoj pogled ljubezen vname, Vse enake prekosiš. Tudi mene si ranila, Moji duši mir kališ; V celem svetu ni zdravila, Ako ti me ne zvedriš.
Ti si vredna vse ljubezni Meni zdiš se božji dar; Da bi skoraj te na desni Drug moj peljal pred altar. Zlate prstane menjala, Zvesta biti mi vsegdar; Sveta vez naj zavezala, Srečen bo zakonski par.
V. Kurnik.
83. Ukazi.
Da ne smem, si ukazala, Belih rok se dotaknit', Zved'la, deklica si zala! Kako znam pokoren bit'.
'	A
— 114 —
Da ne smem, si ukazala,
Od ljubezni govorit'; Zved'la, deklica si zala! Kako znam pokoren bit'.
Moram da, si ukazala,
Hojo k tebi opustit'; Zved'la, deklica si zala! Kako znam pokoren bit'.
Moram da, si ukazala,
Tebe se povsod ognit'; Zved'la, deklica si zala! Kako znam pokoren bit'.
Zraven si mi ukazala,
Da te moram pozabit'; Bogal, deklica bi zala: Ak' bi m&glo se zgodit'.
Al sreč mi drugo vstvari, Al počakaj, da to bit' V prsih neha, — Bog te obvari! Pred ni moč' te pozabit'. —
Dr. Prešeren,

— n5 —
84. K slovesu.
Kaj od mene proč okO. Proč obraz obračaš mili? Kdo te mene ljubit' sili? Rajši koj mi daj slov(5.
Desno roko brez skrbi Daj k prijaznemu slovesu, •Solz v nobenem ni oččsu, Žal-besede v ustih ni.
.Žale misli v srci ni; Saj ni pred bilo veselo, Ko se za te je unelo, Naj ne bo prihodnje dni!
Vrnil bo se prejšnji čas; Hodil pote bom temotne, Kamor sreče bo togotne Gnal nemili me ukaz.
Moja stara ljubca bč, Bo potrpežljivost mila .Zvezo z mano ponovila, V zakon dala mi roko.
Od pomoči nje podprt Nosil bom življenja pezo, Dokler zmaga sreče jezo Zadnja ljub'ca, — bela smrt,
Dr. Prešeren.
85. Mornar.
Nezvesta! bodi zdrava, Colnič po mene plava,
Na barko kliče strel; Po zemlji varno hodi, Moj up je šel po vodi, Mi drug te je prevzel.
Pri Bogu sem obljubil, Da prej bom dušo zgubil,
Ko nehal te ljubit'. Si z desno v desno segla, Pri Bogu si prisegla, Mi vedno zvesta bit'.
Morja široka cesta Peljala me je v mesta, Kjer lepe deklice;
Obrazov njih lepota, Sneg beli njih života Zmotila nista me.
Spet so se jadra bela Od južnih sap ñápela,
Prinesla me nazaj; Dekleta svoj'ga ženo Sem našel poročeno, — Prestal sam Bog ve kaj!
Le jadra spet napnimo, Valovom se zročimo,
Kak' je čisto morjé! Kaj njemu upat' smemo Mornarji dobro vemo;
Dekletom kaj, — kdo ve?
Ne straši moč viharja, Ne grom valov mornarja,
Se smrti ne boji; Spomin v potopu mine, Ljubezni bolečine Vsak dan spet oživil
Po morji barka plava, Nezvesta, bodi zdrava, Sto tebi sreč želim 1] Po zemlji srečno hodi; Moj up je šel po vodi, Le jadrajmo za njim! —
Dr. Prešerem.
86. Solzice.
Tebe kličejo solzice,
Ki pred manoj zdaj bežiš, Obled'vati moje lice
Brez usmiljenja pustiš. Si nad srcem se zmotila,
Vedno vnetim le za te, Kogar, draga, si 'zvolila Ni zvestobe bolj čiste.
Naj ti mir cvete na svetu,
'Z mojega srca beži, Lipico pozabi v cvetu, Kjer mi tvoj spomin živi.
Se ti odpirajo sladkosti,
Dragi venčeki pleto, Lahko ranjeno bridkosti Moje srce pilo bo.
Bi li mogel pozabiti
Tvoj ljubezni poln obraz; Te li moram zapustiti,
Pomnil te bom vsaki čas! Žalost mi srce zaliva,
Le po tebi hrepenim, Dokler grob me ne pokriva, Ljubi mir zastonj želim.
___M. Kastelic.
87. Ljubici pod oknom.
Sladko spavaj, ljubica! Svetlo zvezdice migljajo, Rahlo vodice šumljajo, Vsa narava Tiho spava, Bledo gleda lunica. Spavaj, spavaj, Mir te obdavaj, Sladko spdvaj, ljubica!
Sladko sanjaj, ljubica! Sanjaj od ljubezni sreče, Da se nama ne odreče, Da krasnejše In milejše Nama uvek bo svetila! Sanjaj, spavaj, Mir te obdavaj, Sladko sanjaj, ljubica.
Dr. Jos. Vošnjak.
88. Lahko noč.
Lahko noč, dekle sladko! Rože glav'ce so nagnile, Ptice v gozdu potihnile, Mrak ogrnil je zemljč.
Mirno le zapri oči: Glav'ca ti je že zaspana, Delo, pesem sta končana, — Sladko spavaj, brez skrbi.
Lahko noč, ljubo dekle! Ak' se moj obraz ti sanja, Naj ga duša ne odganja,
V	dno sred naj ga zapre.
Ivan Zupan.
89. Lahko noč.
V	sladkih sanjah spiš kraljica; Čuje nad teboj sreč,
Ki si mila mu kraljica, Ki je srečno, kadar vd, Da te var'je božja moč: Lahko noč!
Slavček v vrtiči prepeva,
V	srce vliva sanje ti; Svetla luna te odeva Z žarki, ki so miljeni. Naj te varje božja moč;
Lahko noč!
Spančkaj, sladke sanje vživaj, Ki ljubezen jih daj ž ;
Sladko, mirno v njih počivaj, Pokoj naj objema te; Spančkaj, daj ti božja moč Lahko noč 1
Malavašic.
90. Nezvesta.
Ljub'ca moja, kaj si st'rila, Da ti druz'ga ljubit' greš; Ah zakaj si prelomila Mi zvestobo, al' ne veš, Kol'kokrat si obljubvala, Večkrat roko mi podala, In si rekla: ljubček moj! Jaz sem tvoja, bod' ti moj!
Več ne veš in več ne pomniš, Kar še jaz tak' dobro vem? Tak' povej, zakaj prelomiš Mi prisego' — Potlej grem! Ah kak6 sem se jaz spekel, Ah zakaj ti nisem rekel, Da ne maram več za te. Ko si jela ljubit' mč!
Čezi vse sem tebe ljubil, Mislil sem, ne bom te zgubil, Pa odpadlo mi je vse. Mčnila si bit' nevesta, Pa postala si nezvesta, Bi te mogel še ljubit' ? Pojdi, pojdi se solit'!
Jamar.
91. Nezvesti.
Ti si d'jala Minka zala, Da ne maraš zdme več! In sadila Bi nemila Meni rada v prsi meč?
Prekanila Si se mila: Jaz še nisem bledih lic? Kamor zajdem, Tamkaj najdem Pevajočih, sladkih tic.
Če za mene Oh nobene Zveste tičice ne bo, Vošim večo Tebi srečo Ino ljubljeno roko.
Ti si strupom, Pa ne z upom Zalivala mi sreč ; Z Bogom hodi, Zdrava bodi, Jaz pa vriskam čez vrhč.
M. Vilhar.
g2. Planinarica.
Rožic ne bodem trgala, Da bi vence spletala; Mirno, svobodno, ljubi Po planinah naj cveti.
Ako bi jo trgala, Rožica bi vmirala, Glivico obesila, Solnca ne bi včakala.
Tudi )6z sem rožica, V božji vrtec vsiljena; Skrivam se zdaj tu, zdaj tam, Trgati se pa ne dam,
Rožic ne bodem trgala, Srca so nedolžnega; Naj z menoj še vživajo Mir, ljubezen, svobodo!
93- Pri luni.
Mila, mila lunical
Kje je moja ljubica ? Kje je, kje je Milica,
Up moj'ga sred? Al' še misli nd me ?
Al' je pozabila, Da živeti zi-me
Mi je obljubila ? Mila, mila lunica!
Kje je moja ljubica ? Kje je, kje je Milica, Up moj'ga sred?
Zbudi, zbudi ljubico,
K okencu privabi jo, Saj vesela z mano bo,
Zbudi, zbudi jo! Prišla bo na okence, Gledala bo na-me; Dala mi bo rožice,
Zbrane oh le zd-me! Zbudi, zbudi ljubico,
K okencu privabi jo, Saj vesela z mano bo, Zbudi, zbudi jo!
M. Vilhar,
94. Slanca.
Davi je pa slanca padla
Na zelene travnike, Trav'co vso je pomorila, In vse žlahtne r<5žice.
Meni pa ni nič za rož'ce, Če jih slanca pomori; Meni je za dekle moje, Ak' me ona zapusti.
Ravno sredi moj'ga srca Ena rčžica cveti;
ne boš ji prilivala, Se gotovo posuši.
Kaj ji bodem prilivala?
Nimam vinca ne vode; Jaz ji bodem prilivala? Svetle svoje solzice.
Nirodna.
95. Slov6.
Draga Minka, bodi zdrava!
Čez planine se podam! Predno solnce spet priplava, Za seboj naš hrib imam!
Grenke solze bom prelival,
Žalost trla bo sreč; In kjerkoli bom prebival, K tebi stezal bom roki.
Saj ljubezen naju veže
Čez doline, čez gorč! Če okč te ne doseže, Pa doseže te sreč!
g6. Moja pesem.
Moja pesem bo nosila Tvojo hvalo križem svet, 'Z ust mladenčev se glasila Bo še v času poznih let.
Iz solzd, ki so vesčle Mi rosile moj obraz, Rože bodo razcvetele, Ko spet pride cvetja čas.
Iz solzit, ki so otožne Zalivale mi oko, Pa vijolice pobOžne P ¿¡mlad obrodila bo.
S. Jenko.
97. Prošnja.
Da te ljubim, ti je znano, Da me ljubiš, davno vem; Kaj ogibaš se pred mdno, Odgovarjaš le oččm?
Pusti strah in moja bodi, V dar sreč ti podelim; Bog nebeški sam naj sodi, Kaj poklonil sem ti ž njim!
S. Jenko.
98. V tihi noči.
Pesem, pojdi miloglasna V noči plavaj tje do njč, Ko jo zvezde, luna jasna S spanja mirnega budč.
Ko zamišljena si pase S čuti sladkimi sreč, Pesem, tvoje žale glase Naj nje usta ponovč!
S. Jenko.
99. V ljubem si ostala kraji.
V ljubem si ostala kraji, Jaz pa šel sem daleč preč; Morebiti sreča naji Oh, ne združi nikdar več I
Ves čas, kar si mi odvzeta, Štejem ure, štejem dni; 'Z ur so mesci, z' dni so leta, Mes'cev, let pa konca ni I
Pomlad se na zemljo vrne, Petje slavcev se zbudi, V cvetje zemlja se zagrne; Za-me pa pomladi ni'
S. Jenko.
IOO.
Tak si lepa, kakor zora, Ko pripelje beli dan, Da zbudi zelena gora Se iz težkih nočnih sanj.
Da glavč dviguje cvetje In obrača v njo oči; Da po vejah glasno petje O ljubezni zadoni.
Draga! bodi zora meni, Oznanjuj mi lepši čas; Žalost mi iz prs odženi, Zbudi v ustih pesmi glas!
S. Jenko. S)
ioi. Vabilo.
Ljubica, pojd' z mentfj, Lepa je noč noc<5j, Bova svat'vala. Luna naj bode mi Priča molčeča, K plesu naj gode mi Voda šumeča, Zvezde pa zlate Pridejo v svate; Nič se nikar ne boj, Pojdi le pojd' z mentfj!
S.
102. Prošnja.
Ne skrivaj ljubezni presladke, dekle! Ki sama se vkrade v nedolžno sreč. Ljubezen je bila, ljubezen še bo, Ko mene in tebe na svetu ne bo.
103. Sporočilo.
Luna tiha, bleda, Mila si soseda, Poleg drage ti! Plavaj tja za gore, Sijaj jej do zore, Ko se probudi
Vmiri milo, drago, Vtčši srce blago, Da za njo gorim, Da jo srčno ljubim, V zakon da jo snubim, Da za njo živim.
Kaj poreče mila, Bodeš mi odkrila? Težko čakal bom! Luna bleda, tiha, Po njej srce vzdiha, Spelji jo v moj dom!
Poleg češkega poslovenil Sr. Stegnar.
104. Roža.
Sred vasi so lipe tri, Hišica pri njih stoji.
Hišica lesčna je, Roža zlata v njej cvete.
Zá-me roža ta cvetč, Zá-me le, za druge ne.
Kdor bo trga} rožo to, Dal mi bo rosó glavó.
S. Jenko.
105 Slov6.
Adijo! le zdrava ostani, Podaj mi še enkrat roko, Na mene nikar ne pozabi, Čeravno drug ženin tvoj bo.
Ne bodem ljubezni te prosil, Ne bodem te prosil roke, A v prsih jaz bodem te nosil In s tabo ločitve gorje.
Spominjaj se, da sva goreče Ljubila se tudi midva; Spominjaj se najine sreče, Če moreš brez tihih solza.
Oh kolikrat poljubovala, Si ti me, presrčno dekle! Nikdar pa se nisva vprašala, Ljubiti se smeva, al' ne.
Le kadar boš sama sedela, Naj stopim ti jaz pred oči, Le kadar boš sama slonela, Spominjaj preteklih se dnij!
'Obljubljena roka je bila, Obljubljeno bilo srce, Vender pa se bova ljubila -Do zadnjega, zadnjega dne.
106. Rožica.
V dolini tihi selo je, Cveteva v njem kraljica rož, Lepota nje preseza vse, Njej sestre daleč ne doboš. Ko pridem tja pred nje obraz, .Ne vem kako se mi godi. Zamaknen gledam rožo jaz, Prostost srca, oj kje si ti? Kraljica rož, prekrasna stvar, 'Da nisem videl te nikdar!
107. Noč je jasna.
Noč je jasna, mesec sveti, Meni spati moči ni. Njej ljubezen razodeti Vroče mi srce veli.
Steza vede k nje me hiši, Vprašati je grem tako: Če mi srčno prošnjo usliši, Ker udan sem jej zvesto ?
Vem da sladko me objame, Stisne k sebi na sreč, Saj le zame, 6) le zime Zije vsa dobrota nje!
108. Sila spomina
Drug ti je v skrbno nastavljene mreže
Nestanovitno zasačil sreč ; Vendar na mene še nekaj te veže, Kaj da je, komaj med nama se vč.
•Marsikdaj se govorica ti zmeša,
Ko me zagledaš med drug'mi ljudmi^ Marsikdaj tvoje oko me pogreša, Iščeš okoli me s plašnim' očmi.
Večkrat, ko vtrujena praznega hrupa, V misli zamdknena sama sediš,
Vsili v spomin se ti pevec brez upa, Stari čas skoraj nazaj si želiš.
Marsikdaj, ko ti tvoj ljubi zapoje, Sreče v ljubezni se baha vesčl,
V	srce te zMdajo pesmice moje, Ki jih od njene nesreče sem pčl.
Sama sodila si prej me nemilo, Sama še zmerom me sodiš ostrCS;
Pravijo vendar, da sldbo plačilo, Kdor me pri tebi zatoži, dobo.
Trdna med nama vzdiguje se stena 'Z brezna globocga do strmih nebes;
Vendar želj skrivnih ne vdrža plamčna, Da bi ne mogel on švigniti čez.
Ne pozabiti jih so te prosili Drugi, ne moje prevzetno sreč;
V	mislih ti niso, al' mene po sili Ptfmnila bodeš do zadnjega dnč.
iog. Zapuščena.
Je za druzega dekleta -Zdaj ljubezen tvoja vnéta ; Jezik ji lažnjiv' obéta. Jo peljati pred oltar; Bog te obvar'!
Da prisegel si, obljúbil, Da boš mene sámo ljubil, Da ne boš ti druge snubil, .Ni ti v mislih več nikdár, Bog te obvár'!
Da sreč, ki je gorčlo Le za tč, življenje celó Nikdar več ne bo veselo, Kaj je tebi tčga mar' r Bog te obvár'!
Bog obvár' te zdaj in vedno, Bog obvár te z ljub'co čedno, Bog men' uro daj poslednjo Predno grčsta pred oltár, Bog te obvár'! —

110. Izgubljena vera.
Nebeško sijejo oči, Ko so sijále prejšnje dni.
Rudeča lica zorno še Cvetéjo, ko so prej cvetlé.
Se usta sméjejo ko pred, Sladkóst ni manjša 'z njih besed.
Otémnil ni ga časa beg,
Nič menj ni bel prs tvojih sneg.
Život je tak, roké, nogé So kakeršne so prej bilé.
Lepota, ljubeznjivost vsa Je, kakeršna je prej bila.
Al' vér'vát' v tebe moč' mi ni, Kakór sem ver'val prejšnje dni.
Le svéta, čista glórija, Ki vera dá jo, je prešla.
En sam pogléd je vzel jo preč, Nazaj ne bo je nikdar več.
Ak' bi živela vekomej,
Kar si mi b'lá, ne boš naprej.
Srcé je moje b'ló oltar,
Pred bogstvo ti, zdaj — lepa stvar.
Prešeren.
III. Kam?
Ko brez mirú okrog divjám, Prijátli vprašajo me, kam?
Vprašajte raj' oblak nebá, Vprašajte raji val morjá,
Kedár mogócni gospodar Dreví jih sem ter tje vihar.
Oblak ne vé in val ne kam, Kam nese me obup, ne znam.
Samó to znam, samó to vem, Da pred obličje nje ne smem,
In da ni mesta vrh zemljé, Kjer bi pozabil to gorjél
ii2. Svarjenje.
Stoji, stoji tam lipica, Pod lipo hladna senčica; Pa v senci miza kamnata,. Na štiri vogle rezana.
Okoli mize stólici, Prélepi stoli rezani; Na stolih fantje mi sedé,. Med fanti déklice mladé.
Vesele pesmi si pojó, Pijejo vinčice sladkó; Prijazno se pomenkvajo In samski stan obrekvajo.
Že priletela tičica, Oj drobna tica pisana. Že sedla je na lipico, Zapela tako pesmico:
j Devičice, noričice, Če fantom vse verjamete; Vam beli grad obetajo, Pa črne kajže nimajo.
Vesele pesmi vam pojó. Vam vince točijo sladko; Ve z njimi se pomenkvate, In samski stan obrekvate".
s»Le pazi, pazi, tičica! Oj. drobna tica pisana : Če fantje tebe vjamejo, Ti zlato perje spulijo8
»Če meni perje spulijo. Življenja mi ne vzamejo; Jaz novo perje spodredim, In spet v zeleni log zletim.
Tam bom po vejah letala, Dekletom milo spevala: Jaz sem ostala pisan tič, Oj ti pa nisi več deklic!
Národna.
113. Zagorska.
Bom šel na planince,
Na strme gorč, Bom slišal od dalječ Zagorske zvonč!
Zagorski zvonovi Premiló pojó ; Ne mara, preljubo K pogrebu nesó.
Pa če jo nesejo,
Le naj jo nestf, Saj dlje je ne bodo, Da ne b' šel za njo!
Zvoniti bom rekel,
Kropiti pa ne, Kropile jo bodo Le moje solzč!
Zagreble jo bodo Le moje rokč, Pa h grobu sadil boni; Cvetice lepi.
Med lepe cvetice Naj mene ložč; Saj vem, da mi poči Na grobu sreč!
N4rod na..



III.
Napitnice.

H4- Zdravica.
Prijatli! obrodile So trte vince nam sladkč,
Ki nam oživlja žile, Srce razjasni' in ok<5, Ki vtopi, Vse skrbi, V potrtih prsih up budi.
Komu najprej vesčlo Zdravijo, bratje, č'mo zapčt' ?
Bog našo nam dežčlo, Bog živi ves slovenski svet, Brate vse, Kar nas je Sinov sloveče matere!
V sovražnike 'z oblakov Rodu naj naš'ga trešči grom!
Prost, ko je bil očdkov, Naprej naj bo Slovencev dom; Naj zdrobč Njih rokč Vse spone, ki jih še težč!
Edinost, sreča, sprava K nam naj nazaj se vrnejo:
Otrok, kar ima Slava, Vsi naj si v roke sežejo, Da oblast In z njo čast Ko prej, spet naša bode last!
Bog živi vas Slovenke, Prelepe, žlahtne rožice;
Ni take je mladenke, Ko naše je krvi dekle; Naj sinov Zarod nov Iz vas bo strah sovražnikov!
Mladenči, zdaj se pije Zdravica vaša, vi naš up!
Ljubezni domačije Noben naj vam ne vsmrti strup, Ker zdaj vas, Kakor nas Jo srčno branit' kliče čas !
Živč naj vsi narodi, Ki hrepenč dočakat' dan, Da, koder solnce hodi, Prepir iz sveta bo pregnan; Ko rojak Prost bo vsak; -Ne vrag, le sosed bo mejik!
Nazadnje še, prijatli, Kozarce zdse vzdignimo,
Ki smo zato se zbrat'li, Ker dobro v srci mislimo; Dokaj dni Naj živi
Vsak, kar nas dobrih je ljudi!
Prešeren.
115. Starček.
En starček je živel
Na vinskih goráh,
So prav'li je b'lo na Dolenjskem.
Da rad je on držal
Kozarček v rokah —
Zahajal k prijatlom je pevskim.
Ko ura pa pride,
Ločitve je čas,
On vzame kozarček
In reče na glas:
Oče nebeški glej,
Še en kozarček zdej,
Hvalo bom vekomaj, vekomaj pel.
Ko sodbe čas pride, Zveličan' hité
K veselju, svitlobo obdani. Bog oče na tronu Pa gleda vrstč, Se k Petru obrne po strani: Glej doli še eden Za vratmi stoji
Z rudečim obrazom, Ga nekaj skrbi. Peter ga pripelja, Toži srdito ga:
Tega gospod le dol' v brezno pahni.
Peklenščki so zanjga
Grmado zakril,
Najhujše orožje priprav'jo.
Že zdavnaj bi radi
Ga v kremplje dobil',
Bi z vodo napajal' ga radi.
Ker vince je ljubil
Je služil hudič',
Mu bomo zakur'li,
Da joj bo in krič.
On bo za vsak bokal
Oster odgovor dal,
Dosti je tukaj od njega že prič.
Glej starček ves zgrevan Pred tronom stoji, Bog reče vesele besede: Pojd' notri k veselju Zdaj večnemu ti,
Pravični le sam ga posede,
Pač pil si na svetu
Le vince ti rad,
Zatč saj vstvaril
Sem ■ trtice sad.
Piti vesel ga sme,
Kdor ima čist' sreč,
S'cer si življenja je večnega tat.
Bog oče zdaj Petru
Prijazno povč,
Da sabo naj starčeka pelje.
Naj vinca natoči
Mu s trte sladke,
'Z nebeškega soda veselje.
Z obema rokama
Je kup'co prijel,
Jo kvišku povzdigne
In reče vesel:
Oče nebeški glej,
Se en kozarček zdej,
Hvalo bom vekomaj, vekomaj pel.
F
— 151 — 116. Veselje Štajerca.
To je veselje Štajerca, Če Bog mu sladko vince da : Juhé ! juhé ! zajucka rad, Se žalosti ni treba bat'.
Ko zima jemlje že slovó, Obreže Štajerc trs lepó ; Juhé! juhé! šparon, reznik, Boš dal nam grozdja spet velik'.
In ko spomlad prihaja že, Vesel v vinograd Štajer'c gre : Juhé ! juhé ! z motkoj kopá Okoli trsa svojega.
In kadar grozdje odcveti Se zopet Štajerc veseli : Juhé ! juhé ! zdaj vezat gre Z rženo slamo trsovje.
In ko se čriček oglasi, Srce se Štajercu smeji : Juhé ! juhe ! skor gremo brat',. Bom težke brente nosil rad.
In kadar pride Martin svet, Pogleda Štajerc v svojo klet: Juhi! juhi! žlahtno blagč, Zdaj boš mi žule cililo!
O Bog te živi, ljubi brat! Da b' ga še pila «dostikrat: Juhi! juhi! radujmo se, To so navade Štajerske.
Oj ti dežela Štajerska, Da b' vsekdar bila blažena! Juhi! juhi ! tud' za naprej O mili Bog! na nas poglej!
Orožen.
117. Napitnica.
To žlahtno vinsko kapljico Zdaj hočemo popiti, Zavezo staro bratovsko Želimo ponoviti; Na zdravje pij ga bratu brat, Da bi veseli bili! Znabiti da je zadnjikrat, Da vkupaj smo ga pili!
Tekoči čas beži ko zvir, Nam kratko da živeti, In naglo hoče ljubi mir Nam ljuta smrt zatreti; Zato ne dajmo dolgo stat' Te čaše, bratje mili! Znabiti da je zadnjikrat, Da vkupaj smo ga pili!
Sem zmiraj verno ljubil vas, Če tud' ni b'lo poznati: Do vas je srce vsaki čas Gorelo, dragi brati! Al' danes dajmo se spoznat', Da smo si dobri bili — Znabiti da je zadnjikrat, Da vkupaj smo ga pili!
In pride dan in pride noč, Spet v kolu bomo stali, In desne roke si drugoč, Ko stari bratje dali; Zapeli bomo tistokrat: Oj hvala, Oče mili! Saj ni bil(5 še zadnjikrat, Ko vkupaj smo ga pili!
Orožen.
— 154 — 118. Šent-Urbanova.
Preljubi sveti Urban, Ti dober naš mejaš, V goricah ti stanuješ, In žlahtno grozdje 'maš; Le zori ga — in medi ga (Boš dal nam dober mošt).
Veselo te na hribci
Vsak kmetic počasti;
Okol' podobe tvoje
Rad brajdo naredi.
Le varji nam — oskrbi nam
(Gorice žlahten sad).
Vsak priden kmetic skrbno Vinograd okopi. In k svetemu Urbanu Se v gor'co rad poda; Pogledat gre, kak kaže se,, (Al čepek še drži)?
Iz gor'ce v gor'co gleda, Al Urban zeleni;
Vesel mejašu kaže, Kdar zelen plašč dobi. Povabi ga, da b' v hramek šla,. (In pila vsak en glaž).
Po svetem Mihaelu Trgatev dobra je, O svetemu Martinu Pa vince krsti se; Le pijmo ga, hval'mo Boga, (K' nam d6bro vince dd).
Na zdravje vseh Slovencev Naših prijateljev, Posebno pa Dolenjcev Urbana sosedov: Nalijmo mi, popijmo vsi, (Slovence Bog živi)!
Narodna:
v
119. Sentjanževec.
Ljubezen večna vstvar'la vse,
Ljubezen nas živi, Po bratovsko ljubiti se Svet Janez nas uči.
Pijmo Šentjanževca, Da bo prav srečno
Življenje vsakega Zdaj in na večno.
Ljubezni srčne vinčice Za zdravje že velja,
Zatorej blagoslovi se
In nam se piti da. Pijmo itd.
Janezu se strup je dal In ni onesrečil ga.
Da nam tud' hasni ta bokal Naj bo zdravica ta. Pijmo itd.
Veselje le med nami je, Se žalost nas boji,
Prijaznost nas objema vse
Svet' Janez jo krepi. Pijmo itd.
Se snidejo prijatelji Prav dobre volje bit',
Tud' morajo v začetku si
Zdravico to napit'. Pijmo itd.
In kadar jemljejo slovo,
Ne sme pozabit' se, Ko že roke podajajo
Napit' zdravico še. Pijmo itd.
120. Majolika.
Majol'ka bod' pozdravljena, Ker z vincem si pripravljena, Majolka, majolka, Majol-majol-čica Majolka, majolka, Majol-majol-čica.
Od zunaj lepo pisana, Od znotraj z vincem zlimana, Majolka itd.
Ker vince rad' imamo, Majolčico štimamo, Majolka itd.
Le primi jo za roče, Naj teče, dokler hoče, Majolka itd.
Tud' sosed naj je pije, Da žlahtno vince vžije, "Majolka itd.
Majolka, kaj si st'rila, Da si nas napojila? Majolka itd.
Zdaj se ti poslovimo, Da pamet' ne zgubimo, Majolka itd.
Če Bog da, spet veseli Še večkrat bomo peli: -Majolka itd.
Nžrodna.
121. Prememba.
Kdo bi zmirom tužen bil? To ne more biti, .Bog je pamet mi delil, Tužnost razpoditi.
Pride čas, da se solzim, Rajši pa se veselim, Kakor znam si kratim čas; Kaj to mika vas? —
Kdo bi zmirom bil vesel ? To ne more biti I — Ko bi tudi zmirom pčl, Žalost mora priti; En čas voljno potrpim, Preveč pa se ne solzim, Iščem spet si kratek čas, Kaj to mika vas ? —
Kdo bi zmirom vodo pil? To ne more biti! — Zdravje lehko bi zapil, Znal bi oslabiti; Grešni svet je utonil Vodo nam je pokazil, Toraj se mi gabi včas', Kaj to mika vas! —
Kdo bi zmirom vince pil? To ne more biti! — Bog je vinčece delil Zdravje nam trditi;
Če ga piješ pametno Zdravje ohranilo bo; Jaz ga tudi pijem včas, Kaj to mika vas? —
Kdo bi zmirom bil doma? To ne more biti! Želja moj'ga je srcá: Med prijatle iti. Nič doma ne zamudim, Tud' krivice ne storim, Iščem v tujš'ni kratek čas; Kaj to mika vas? —
Zmirom tud' ne grem okol', To ne more biti; Dela 'mam doma dovolj, Moram ga storiti. Urno delam, kadar je, Prej dovršim zvesto vse, Potlej iščem kratek čas; Kaj to mika vas? —
Vse na zemlji se zmeni, To že mora biti; Božja volja to stori, Glasno nas učiti:
Da bo prišla temna noč, Nam več delat ne bo moč, Pride večnost, mine čas, To naj mika nas 1 —
Dragotin Ripšelj.
122. Kdaj moramo piti.
V	jeseni mor'mo piti, To je najlepši čas;
Takrat zori nam grozdja kri, In vinček nam najbolj diši,
V	jeseni mor'mo piti! —
Po zimi mor'mo piti' Po zimi mrzlo je; Takrat nas greje grozdja kri, In vinček nam prav dobro stri, Po zimi mor'mo piti! — __
Po letu mor'mo piti! Po letu vroče je; Takrat hladi nas grozdja kri, In vinček nam spet dobro stri, Po letu mor'mo pitil —
V	pomladi mor'mo piti, Ker je veselo vse!
Takrat diši nam grozdja kri In vinček nas oveseli,
V	pomladi mormo piti!
Zatorej le ga pijmo, Kjerkoli ga dobimo! Kdarkolj diši nam grozdja kri, Nam vinček tudi dobro stri, Le pametno ga pijmo! —
Bogu se zahvalimo, Ker nam ga rasti da! Da prizori nam grozdja kri, In vinček da nam dobro stri, Bogu se zahvalimo.
Dragotin Kipšelj.
123. Poliček.
Jaz in poliček se rada imava,
Če se sovraži in tepe ves svet Midva se rada za mizo podava, Boga častiva in začneva pet':
V žil'ce mi teče, nič mi ne reče, Mladim in starim daje pomoč.
Drugi pa radi dekleta imajo,
Delo pustijo ležati na stran, Ženam pa lepe besede ne dajo, Milo zdihujejo noč ino dan:
Vince popijem, ga drugič nalijem, Kup'co natakam, da spraznim bokal.
Če me vse hude težave črtijo,
Žalost, trpljenje in hudo vreme. Če me prijatli trpeti pustijo,
Vince popijem, pozabim na vse:
Vince je sladko, teče prav gladko, Me vselej tolaži in daje moč.
Vinca ne morem tak' dolgo pustiti,
Dokler se gibljem in dihati znam, Kadar mi začne za dušo zvoniti, Več ne bom želel odpirati hram : V jamo me djali in zakopali, Vince pa pili potem bodo drug'.
Mrtvi ne pijo ne vode ne vina, Truplo počiva, al' duša živi, Da bi gledali božjega sina Enkrat po smrti vsi tudi mi:
Da bi veseli vekomaj peli Tamkaj vsi skupej v nebeškem raji t
124. Veseli hribček.
En hribček bom kupil, Bom trte sadil,
Prijatle bom vabil, Še sam ga bom pil.
Sladko vince piti to me veseli.
Dobre volje biti svoje žive dni.
Svoje žive dni, — brez vse skrbi,
To me srčno veseli.
Tam gori za hramom En trsek stoji,
Je z grozdjem obložen, Da komaj drži.
Sladko vince piti i. t. d.
Že čriček prepeva, -Ne more več spat';
V trgatev veleva, Spet pojdemo brat.
Sladko vince piti i. t. d.
Konjiči škrebljajo In vozjo težko, Ker vince peljajo, K' je močno sladki.
Sladko vince piti i. t. d.
Prelepo rumeno,
Kot čisto zlati; Le pijmo pošteno Prežlahtno blagi.
Sladko vince piti i. t. d.
__Po stari pomnožena.
125. Dolenjska zdravica.
Prijatli zdaj vesel' bodimo, Težave, skrbi pozabimo; Najlepši je dan Za dolenjsko stran: Čast Bogu za ti recimo.
Le bodite Gorenjci u snežninah U svojih gorah in pečinah Žalostno je vse, Kamor ozrem se, Po vaših gorah in pečinah.
Vse drugač Dolenjcem solnce sije, Kol'korkrat brez skrbi zavpije: Ljubi bratec naš, Vzemi v roke glaž In pij na zdravje tovaršije.
Tukaj se život redi in pase, Kjer nam vinska trta rase; Sladek je njen sad, Vsak ga vživa rad, In gre tebi in meni v lase.
Le primi bratec kupico v ročico In trdi z nami dolenjsko pravico! Čisto ga izpij, Pa naprej nalij, Saj imaš modro glavico.
NSrodna.
126. Gorenjska zdravica.
Bratci veseli vsi, Pesem zapojmo mi,
Od vinca sladkega,
»
Ko solnce čistega.
Kup'ce nalijmo si, Vun ga popijmo vsi! En glažek al pa dva, To nam korajžo da!
Kadar pri miz' sedim, Glažek u rok držim, Srce se mi smeje, Oj kakšno veselje.
Kadar pa vinca ni, Takrat me vse boli, Vince mi zdravje d£, Ker moč u seb' imžL
Kadar pa d'narcev ni, Kaj pa nas to skrbi? Kredo krčmar še 'ma, Bratci le pijmo ga!
Gorenjska,
127. Zdravica
Slovene Slovenca vabi: Ce se £i pit' ne gabi, Pa pridi v gor'co k nam, Smo dobre volje tam.
Bomo enO zapeli, Da bomo prav veseli; Vsa žalost naj nehž, Kjer vince je domž.
Visoke so gorice, In žlahtne so trtice, Ki pri nas rastejo In vince dajejo.
za Slovence.
Vinčgrad obdel'vati Sloven'c vsak mora znati; Kdor delal prav ne b6. Naj pije le vodO.
Tud trte se solzijo, Da vince nam rodijo; Naj tudi se poti, Kdor vince pit' želi.
Po pameti ga pijmo Da pamet' ne zgubimo, Kak grdo bi pač b'16 Ne znati kam domd.
Kdor vince prav uživa,	Zdaj kupice nalimo,
Veselje v srce vliva;	Na zdravje t voje pijmo,
Če srce dobro ni,	Ki si povabil nas,
Ga vince le skazi.	Da nam je kratek čas.
Napij še ti zdravico Za družbe veselico; Če prazen bo bokal, Boš pa za druz'ga dal!
Slomšek.
128. Dolenjska.
Pridi Gorenj'c!	Brati nas rod,
2. mrzle planine,	Brati nas Sava;
Vabi Dolenj'c	Pridi na brod
V gorke doline;	Krški s Triglava:
Mrzel je led,	Bratec, bod' moj!
Pridi se gret!	Pij ga z menoj.
Solnce gorko	Trti rodi,
Tukaj nam sija,	Trud pozabimo,
Trta ljubč	Vince blišči,
Gčr se ovija,	Slovencem napimo,
Vince z gorč	Bratom okrog:
Greje sreč.	Živi jih Bog!
B. Potočnik.
I2g. Oda vinski trti.
Zdrava bodi draga trta, Necenljivi dar nebes, Kras gorice, slava vrta, Zemlji najsvetejši les, Večih čud ne dela luna, Solnce nima te moči, Nima take sile struna, Ko rodiš jo trta ti.
Ti ozdraviš srca rane, Bolečine utopiš, Tebi žalost se ogane Ti obupe odpodiš. Ti unameš čut nebesen, Dvigneš duha v zvezden zrak, V prsih zbujaš sladko pesen, Čela razvedriš oblak.
Ti gostiji radost daješ, Si na piru prvi svat, Ti na plesu pete maješ, Zvezi vtisneš ti pečat. Zora mu iz lica sije, Kogar ljubiš, trta ti,
Kadar druge zima brije, Kresen žar mu vžiga kri.
Gladko, kakor val po cvetu, Mu življenja tok šumlja, Zdravje pije vsemu svetu, On sovraštva ne pozna, Starček, kakor srna skaka, Ti ga trta pomladiš I Reva mine siromaka, Sanja si kraljevi bliš.
Cvetje seješ ti v pustino, Razsvetliš tamote kraj, Zemljo sicer solz dolino Premeniš u sladek raj. Ni jim mere, ne števila, Kar učiniš čudnih del; Komaj pevec bi Ahila Tvojo hvalo vso prepel.
Torej, trta! zdrava bodi, Rodi vince, ko doslej! Večni točo ti odpodi, On te s toplim solncem grejl
130. Napitnica.
Pijmo ga, pijmo, Dokler živimo, Saj ne dobimo Kaplje ga tam! Vince rumeno, Čisto in sladko
Dokler živimo, Saj ne dobimo Kaplje ga tam! Vince iz glave Sitne zabave, Grenke težave Vedno podi!
Pijmo ga, pijmo,.
Teče prav gladko; Pijmo ga le!
Pijmo ga, pijmo, Dokler živimo: Saj ne dobimo Kaplje ga tam! Le ga nalijmo, Le ga popijmo, Le ga požgimo Polni bokal!
131. Vinska trta.
Na svetu lepše rož'ce ni Kakor je vinska trta; Po zimi spi, po let' cveti, Jesen sode nataka.
M. Vilhar.
Tud' druge rožice cveti, Nobena ni tak žlahtna;
En čas cvetč, se posušč, In minejo brez sadja.
Po hribcih je nasajena, Od solnčica obs'jana,
Od kmetica obrezana. Od Jezusa darvana.
Nobene svete maše ni, Da bi ne b'la dar'vana,
Nobene dobre volje ni, Da bi ne b'la spošt'vana.
Naše srce razveseli,
Povzdigne nam veselje,
Tud slabim svojo moč deli, Tolaži naše želje.
Otrokom sladko grozdje da, Možem pa dobro vino,
Za vsacega veselje 'ma, Zato jo vsi častimo.
Kak' sladko je, pokus'mo zdaj
Od vinske trte piti, Bog ji še tudi zanaprej Obilno daj roditi 1
Stara predelana.
132. Zdravica Slovencev.
Bogu slava — ki nam dava Žlahtno srago trsovo, Glažke gen'mo, glas zažen'mo: Naj Slovenci živijo!
133. Napitnica.
Poleg navade stare Društvo se zebralo je, Bilo ne, bilo na pare, Samo da veselo je.
Vzdignimo čaše visoko Vzdihnimo 'z srca globoko ;
Bog živi nam našega J. Veselo mnoga leta! [Zdaj ga pij, zdaj ga pij Bratom na veselje.]
Narodna.
134. Zdravica štaj. Slovencev.
Eno si zapojmo Bratje, to vsi vemo, Da vemo, da vemo: Da Slovenci smo.
Kaj 'mo si začeli, Vina 'mo si vzeli, Da vzeli, da vzeli Vina sladkegd.
Kupice nalijmo, Žlahtno vince pijmo, Da pijmo, da pijmo, Saj nam Bog ga da.
Pijte, kol'kor mor'te, Vino je vse sorte, Vse sorte, vse sorte, Vino štajersko.
Da nam je priraslo, Teče kakor maslo, Da maslo, da maslo, Vino štajersko.
Srce bo gorelo, Lice bo cvetelo, Cvetelo, cvetelo Kakor rožica.
Skrbi da b' odišle, Dobre misli prišle, Da prišle, da prišle, Od vina sladkega.
Čemu je vino v kleti, Enkrat mor'mo vmreti. Umreti, umreti To ve vsaki sam.
Slovo daj tabernam, Requiem aeternam. Aeternam, aeternam Bodo peli nam.
135- Zdravica.
Kozarce v rokč,
Veselje v sreč
In pesem ganljiva pridrla
Ko tok bo iz gladkega grla
Bo vse omečila
Bo vse pridobila
Duše mrtve.
Kozarce v rokč Razum pa v glave! In misel velika postala, Besedi se jasni bo vdala, Bo vse predramila, Bo vse pridobila — Duše mrtvč.
Kozarce v rokč Pogum pa v sreč! In moč se v telesu zakrita V obupu, v žalosti pobita Bo krepko zbudila, Bo vse pridobila — Duše mrtvč.
Kozarce v rokč Vzemite vrste!
Razumnost resnici le pravi, Srce pak priljubljeni Slavi; In tuja bo sila Na meji pustila — Duše mrtvč.
Dr. L. Toman.
136. Napitnica.
Hajdmo ljubi brati, Dan se nam že krati, Kar tako ne stojmo, Eno si zapojmo.
Dokler smo še mladi, Smo veseli radi,
Kadar starost dojde, Pa veselje pojde.
Kup'ce si nalimo, Pametno jih pimo, Naj le gre okroglo, Dokler bode moglo.
Janezu napimo, Srečo mu želimo, Oče milostljivi Dolgo naj te živi.
I ... naj pokaže, Kak' se grlo maže; Potlej po navadi Pijemo vsi radi.
I . . . težko čaka, Da si grlo zmaka, Hitro dajte piti, Žejo pogasiti.
Sosed naš debeli, Vam zdaj bomo peli, Lepo ustanite, Pit' se ne branite.
Sosedje, s planine Pridejo vročine, Mor'te jih gasiti, Z vincem se hladiti.
I . . . stara klupa, Piti se ne upa, Čaka na povelje Spolnit' svoje želje.
I . . . naš ta mlajši, Piješ ga najrajši,
Glej da varno piješ In se ne poliješ.
Tam je še en suhec, Mrzel' 'ma trebuhec, Vince te bo grelo, Pij ga prav debelo.
'mamo tud lesjaka, Žej'n je kakór spaka, Če ne damo piti, Kure če moriti.
Kdor 'ma zvesto ljub'co, Sprazni polno kup'co, Kdor pa ljub'ce nima, Za pečjo naj kima.
Kdor 'ma pridno ženo, Sprazni kup'co eno, Da ¡jomo spoznali, Da se z ženo hvali.
Sestrica preblaga, Nam vsem si predraga, Vrsta te zadela, Pij, da boš vesela.
Sestrica ta druga, Ljubljena sopruga, Tebi zdaj napijmo, Da te počastimo.
Sestrica ta treka, Raj bi pila mleka, Pa tud' vince zdravo Ti ne pojde v glavo.
Druge sem povabil, Sebe sem pozabil, Men' zdaj natočite, Zdravje mi napite.
Vsakemu zapeti Nimam kje uzeti, Cele tovaršije Zdravju naj se pije.
Ker je vince sladko, Teče nam tak' gladko, Da sami ne vemo, Kdaj domov še gremo.
Sveti luna bleda, Nas svet Janez gleda, Čas je, se ločiti In Šentjanžev'c piti.
Zdaj pa še to zadnjo, Kakor je navadno: Čast Bogu recimo, Da se zahvalimo.
137. Kolospev.
Zapeli bomo kolospev, Da bode vsak vesel, Povzem'mo glase svoje, Vsa družba naj zapoje Veseli kolospev.
Veselja dost na svetu je In lehko najde se, Med seboj ga imamo, Če kako pesem znamo,. Ki prav okrogla je.
Če pa blišči tud' vinčice, Smo bolj veseli še, Zatorej hoč'mo peti In kup'ce v roke vzeti, Le naj okroglo gre,
Na zdravje I . . . . našega Naj kup'ca ta velja: Vse dobro ti želimo, Na tvoje zdravje pij'mo Sam Bog ti naj ga da.
Bogu se zahvalimo še, Ki dal je vinčice, Ker vinček da veselje, Vse naše srčne želje, Da bi ga pili še.
Narodna.
IV.
Razne.

____I
138. V spomin Val. Vodnika.
V	Arab'je puščavi Se tiček rodi:
V	odljudni goščavi Sam zase živi.
So zvezde sestrice Mu mesec je brat;
Ni dano mu tiče Si ljubico zbrat.
Zanj družba ne mara In on ne za nj(5;
V	samoti se stara Mu leta teko.
Najslajše dišave, Ki zanje sam vč;
Najžlahtniše trave Kadila dragč
In miro nlbira
Nevtruden vse dni,
Se vbada, se vpira Za smrt le skrbi.
Grmado z njih dela Prileten' samce,
Ko pride smrt bela Na nji se sežgč.
Ven plane 'z plamena S svitlobo obdan.
Sloveč'ga imena Ptič Fenis na dan.
Tak pevec se trudi Samoten živi,
Se v slavi, ko zgrudi Za smrt, prerodi. — Dr. Prešeren.
139- Slovenska zgodovina.
Bridka žalost me prešine Pri spominu domovine Vsemu svetu nepoznane, Od nikogar spoštovane.
V	zlatih črkah v zgodpvini Se ber6 narodov čini,
Le od našega ni glasa, 'Z prejšnjega, ne zdanjga časa.
Kdo spominja se nekdanjih
V	revni zemlji pokopanih ? Tiho bori vnuk koraka čez grob borega očaka.
In ko ura nam odbije, Črna zemlja nas pokrije, Kd<5 bo še po nas poprašal, Kdo se z nami bo ponašal?
Kako rod za rodom gine, To povest je domovine Vsemu svetu nepoznane, Od nikogar spoštovane.
S. Jenko.

- 185 -140. Himna na Vodnika.
Tvoja struna je zapela, Domovina se zavzela, Srca vsa je vnel nje glas. Noč morilna je zbežala Nevmerjoča ti ostala Bode slava večni čas.
V pevskem raji zdaj zahaja, Ki Slovence nas navdaja Tvoj'ga duha silna moč ; In Slovenija krog glave Ti ovija venec slave, Venec vedno neven'joč.
Dr. Lovro Toman.
141. Na dr. Prešernovem grobu.
Ko zvezde luč, poprej nikdar poznane,
Prisvetil je tvoj duh nam iz noči!
¡,Al roži so le kratke ure dane8 :
Za teboj zgodaj nam oko rosi
Na grob, kjer tvoja struna mila, je omol knila.
Al tvoj pepel naj tihi mir pokriva, Da ravno hitro vzet, veliko si končal, Objema te mladika večno živa; Dokler svoj jezik bo Slovan poznal, Bo srce tvoja struna mila, mu budila.
Fr. Levstik.
142. V spomin Prešernu.
V	logu domačem na lipovi veji Slavec od zore do mraka je pel, Čul se v dobravi še glas ni mileji, Vtihnile sape so, ko je začel.
Videl, da brate so spone žulile,
V	mreži slepote je slišal njih stok; Videl v temnici sestrice premile, Slišal neveste zgubljene je jok.
To mu je vsekalo rane krvave, To je ranilo njegovo sreč; Sam'c je obletal domače dobrave, Samec obhodil snežene gorč.
Pesmi prepeval je Žale in mile Od domovine nesrečnih sinov, In od ljubezni sladkosti in sile, Ki umorila ves up je njegov.
Da zalez'vale povsod so ga sove, Sivi kragulji preganjali ga, Vendar budil je domovja sinove, Vendar razbil je oklepe duha.
Rojstvo doživel je zvezde nebesne, Videl je solnca svobodnega kras; Znebil veselo vezi se telesne — Joka po njem se zdaj lipa na glas.
Fr. Ceguar.
143. Pobratimija.
Naj čuje zemlja in nebó Kar dan's pobratimi pojó: Naj se od ust do ust razlega, Kar vsak med nami dan's prisega: Da srce zvesto, kakor zdaj, Ostalo bode vekomaj!
In če ločenja pride čas Na razne pote žene nas, Tu na, pobratim, roko mojo, Ti pa podaj desnico svojo: Da srce zvesto, kakor zdaj, Ostalo bode vekomaj.
Beseda dana vez velji; Ne moč zemlje, ne moč nebi In ne pekli ognjena sila Vezi ne bode razrušila:
Saj srce zvesto, kakor zdaj, Ostalo bode vekomaj!
S. Jenko.
144. Vse mine.
Kje so moje rožice, Pisane in bele, Moj'ga srca ljubice; Žlahtno so cvetele ? Ah spomlad je šla od nas, Vzela jih je zima, mraz.
Kje so moje ptičice, Kam so zdaj zletele, Oh nedolžne pevčice, Kak so žvrgolele? Zanjke b'le nastavljene, Tiee so se vjele vse.
Kje je hladni potok moj,. Kjer sem se sprehajal, Kjer skušnjav nevarni boj Mene je obdajal? Vel'ka, vel'ka suša b'la, Zemlja je popila ga.
Kje je moja utica,
Utica zelena.
Kje je hladna senčica
Z lipice spletena?
Hud vihar podrl je njo,.
Oh zelena več ne bo.
Kje je tista deklica, V vrtu je sedela, Lepa kakor rožica Pesmice je pela?
Hitro, hitro mine čas, Mine tudi lep obraz.
Kje je fantič zdaj vesel, Ki je to prepeval, Da bi enkrat še zapel, Kratek čas nam delal? Hitro, hitro mine čas, Ah, ne bo ga več pri nas !
Orožen.
145. Žalosten glas zvonov.
Pojo, pojo zvonovi	U gradu gospodična Od daljnih dveh strani, Je zapustila svet,
V bel' dan done glasovi,	V cvetlicah bledolična K' ga zarija zlati. Leži mladosti cvet.
U gradu začrnelem	U samostanu druga
Glasi se prvi don ;	Prisego govori,
Pa v samostanu belem	Zvesto ljubit' sopruga. Odpeva drugi zvon. Ki v nebu ji živi !
Pojo, pojo zvonovi,
Dveh src je mir otet. Slovo jemljô zvonovi : Bog te obvari svet!
146. Življenje.
Potovanje, bratje, Je naše življenje, Mož modrih od nekdaj Je to govorjenje, Skoz ktere dežele Pa pot nas pelji, Naj pesmica moja Na znanje vam dd.
Po travnikih prva Nas pisanih pelje, Marjetce, zlatice
V	stezice nam stelje; Otroci brezskrbni
Po travci tekO,
V	rumenkaste lasce Cvetice plet<5.
Mladen'čev, dekličev . Je druga dežela, Razlega se petje Veselga krdela;
Si delajo sanje Od zlatih gradčv, Pa skušnje jim manjka Modrosti darov.
Po tretji hladno je, Gre pot čez višave, Se kri umiri, se Razjasnijo glave; Se trudijo z delom Postavni možje, Sad truda berejo, Za prihod skrbč.
Čez gole vrhove V četrti so pota, Je mrzlo že srcu, Ne greje gorkota; Pa starčekom kmalo Dežele je kraj: — Tako je na zemlji Le kratek naš raj!
Uršič.
147- Prašanje — odgovor.
Povejte tovarši! kaj mi smo na sveti ? Kaj naši nameni in kaj nam početi ? Prijatli predragi, popotniki smo, Iz tuje dežele v domačo gremo!
Povejte, kaj ljubi, je naše življenje, Zdaj dobro, zdaj slabo in zgol spremenjenje ? Življenje je cesta, čez plan, čez gor.č, Ga naglo zapelje, kdor pota ne vč!
Povejte, preljubi, kaj čas nam pomeni, Ki naglo nam teče v hitrosti ognjeni? Čas voz je nemirni, nenehom' drdra, Se nikdar ustavit', obrnit' ne da.
Povejte kaj strasti, kaj pamet, kaj vera, Ki srce posesti nam hoče vsaktera? Nadležni vozniki popotnih so t<5, Pa trdna le vera voznik naš naj b6.
B. Potočnik.
— 193 —
! \
148. Hči na grobu matere.
Jaz sirota ne zaspim ; Polnoči mi ura bije, Groza, strah me je samije, — K materi na grob bežim.
Na grobeh je t'ma nocoj, Zvezde gost oblak pokriva, Solz potok oči zaliva: Grob ošlatam pred seboj.
Mati, mati, kje ste vi? Groba noč vas je požrla,
V	zemlje mrzli dom zaprla, — Vaš otrok na njem medli.
Oh! zastonj je hčerke stok! K čemu mutaste mrliče Zapuščena s'rota kliče? Groba ne predere jok!
Pridi mater'n duh meglen', Te objeti se zdigujem,
V	črno noč roke stegujem ln objamem križ lesen.
Križ, te kušnem sveti križ! Znam'nje mojga odrešenja, Znamnje večnega življenja! Noč duha mi razjasniš.
Na te, s'rota, se oprem; Kažeš z groba na zvezdišče; Gor naj duh zgubljenih išče! Se upljivo gor' ozrčm.
Žalovala več ne bom, Le skoz temna groba vrata Se odpre nam hiša zlati Večnega življenja dom.
B. Potočnik.
149. Perice.
Mati zakliče pridne deklice:
Hitro vstanite! prat se mudi; »Srajce, rolcavce, rute in peče, Prte poberte, prat se mudi.
— i9S —
Žehto, končale, lug ste izprale, Le na perišče nesite prati
Ptičke vesele, vam bojo pele, Ribice hoč'jo vas pozdravljat'.
Pridne perilje, da b' se učile Tudi oprati svoje sreč,
Grenke solzice vaše dušice Bojo omile, očedile.
Dobro ožmite ino splaknite. Vmazano pustit' b'lo bi grdo;
Solnce sušilo nam bo pčrilo, Belo ko sneg se bliščalo bo.
Prav spokoriti, dobro omiti Grešniki mor'mo svoje sreč;
Milost bo s'jala, srce nam vžgala, Da bo v ljubezni svetilo se.
150. Pesem starega Kranjca.
Kaj doživel sem na sveti ?
Bog se usmil' kaj se godi 1 Vsak po svoje če živeti In norosti kraja ni.
Če zmešnjavo oblek pogledam, Skoraj Kranjcev ne poznam Vsi podobni so sosedam, Bit' Slovenci jih je sram.
Pri teh spakih je vganj'vati:
Biba leze, biba ni — So Slovenci imen'vati,
Če polž kozel je z rogmi.
Vsak oškomban po soldaško, Zaje mu striže pod brado, Hlače nosi po hrvaško, Nemec, Lah je za pestjo.
Zdanja kmetiška dekleta
Kakor žlahtne so gospč, Vsaka 'z škatljice uzeta V zlatu, svili, to se ve.
Oblačila vse imajo
Od angleškega blagi, Vsem' domačem slovo dajo, Kar je tuj'ga, to velja.
Barke nam blago nesejo, Vino, žganje ljubi vsak,
Že kofč berači p'jejo,
Kmal' bi vrglo to me znak!
Vsak čez hude čase toži, Da nikjer ni dnarji vzet';
Ta si slep sam težo množi, Potlej z lahka če živet'.
Kar srce je zlezlo v hlače, U opasico pa vrat,
Glava biti če drugače, Jela torej se mešat'.
Mladi star'ga več ne sluša, Stari mladga še spoštuj!
Moj Bog, kaj še člčvek skuša, Svet pa je če dalje huj.
»Stara šema tiho bodi, Drži jezik za zobmi,
Al pa te jemal bo zlodi* Tak mladina govori.
Ni ga več moža besede, Ko bi z lučjo ga iskal,
Namesto mož so brze zmede, Nočj'o vedet, kar je prav.
Delavci le na goljufijo Delajo in na okč,
Kupci imajo odrtijo Za tovaršico zvesto.
Kdor gospodski dim če biti Začne vero zaničvat';
Da ga svet začne hvaliti, Trapa večnega imenvat'.
Ženske naše več ne znajo Tihe sramožljive bit',
Vse z jezikom obravnajo Zlod'ja znajo ž njim krotit'.
Se po dviških šapljih praša, Proč so prešli že povsod;
Cganost se za mizo znaša, D'vištvo šlo za duri v kot.
Silno silno vera peša, U pregrehah vse tiči,
Čudno se nam štrena meša, Voz nam le pod pot leti.
S šibo lakote, bolezni
In z vojsko je Bog svaril;
Nas oteti večnem' brezdni — Pa se je zastonj jezil.
O ko b' ranjci oživeli,
Vid'li, kaj je zdaj na svet'.
Za glavo bi se prijeli, Naglo si želeli vmret'.
Če tako še dalje pojde,
Sam ne vem, kaj bo 'z tegi..
Pa saj bo brez moje škode Kmalo pojdem iz sveta.
Nžrodna.
151. Večerna.
Solnce se je skrilo, Zvon je že odpel; Delo se je st'rilo, Dan slovo je vzel.
Začne se drugoč Za počiti noč, Nam za mlado jutro Dati novo moč.
Pod perutmi božjim' Lahko sladko spim, K Jezusu vzdihnem, Ko se prebudim; Božji angeli Bodo var'vali Njega, ki se z Bogom Vleže in zaspi.
Zvezde lesketajo, Nebo se svetli, Nam na znanje dajo, Da tam noči ni. Solnce je Bog sam Svojim ljubljencam, Večna luč jim sveti, Kjer je večni dan!
Srečen, kdor nedolžno Ino prav živi, Srečen, kdor pobožno Sklene svoje dni, Srečna družina Tamkaj čaka ga, Ž njo na večne čase Gledal bo Boga.
Kol'ko revnih, vbogih
V	noči zdaj trpi,
V	sili in nadlogah Spanja si želi, Nečem pozabit' Lepo zahvalit' Večnega, ki meni Daja si počit'.
Oče tebi hvala Za dobrote vse, Ki mi jih dar'vala Tvoja roka je. Ljubi angelj moj Varuj me nocoj! In prihodnje jutro Bodi Bog z menoj!

152.	O polunoči.
O polnoči moj duh bedi,	O polnoči moj duh bedi
Vzdiguje se v nebesa,	Za domovino milo
Kjer lučnate telesa	In nje krvavo silo
Vrtijo se skoz veke že;	Žaluje ter toguje se.
O polnoči moj duh bedi	O polnoči moj duh bedi.
O pol'noči moj duh bedi In Boga moli milo, Da njo bi božje krilo Obsenčalo, obvar'valo. O pol'noči moj duh bedi.
Dav. Trstenjak.
153.	Sreče dom.
Kdor kol' pod milim nebom živi, Vsakdo pač srečen biti želi, Cesar na tronu, kmetic na polji, Prosi od Boga sreče po volji; Tud' jaz je iščem križem sveti: Kje nek' prebiva, kje je domi?
Tam, kjer cvetice krasno cvet<3, Mislim, da sreči venec pletO; Solnce pa rev'ce ves dan pripeka,
Kosec jim slednjič glav'ce poseka; Koder pa smrtna kosa kosi, Sreče ni prave, jok se glasi.
Z vrta na polje grem je iskat, Tam se raduje kmetic bogdt. On si bogato žetev obeta, Sreča pšenice venec mu spleta; Toča prihruje, žito zdrobi. Sreča veselja z njive zbeži.
Ptice vesele, zelen je gaj, Mislim, tu ima sreča svoj raj; Zima prikima, ptice zbežijo, Hribci pod mrzlim snegom ječijo; Glasa veselja čuti ni več, Gaj le žaluje, sreča je preč.
V mestih imajo mnogo blaga, Tamkaj bo sreča najbrž domd; Res se bogateč tam napihuje, Pa še več revnih milo zdihuje, Kjer pa sromaštva solze teko, Nihče po sreči vprašal ne bo.
Cesar mogočni, kakor sromak, Otrok in starček, kmet in vojščak:
Srečo si vošči, sreče si išče, Ali le z lica solze si briše; Človek do groba sreče želi, Pa si le prazne pene lovi.
Kje neki ima sreča svoj dom? Kdo mi povč, kje našel je bom?
V	čistem le srci ona kraljuje, Srce nedolžno razveseljuje; Sreča prebiva v sredi srca,
V	srci poštenem ti je domi.
Jožef Virk.
154. Popotna pesem.
Danes tukaj, jutri tam,
Drugi kraji, druga mesta! Če mi všeč ni tu, drugäm Urna me popelje cesta.
Kakor ptica, ki leti
Čez gore in čez doline, Kraje gledam in ljudi,
Kaj mi mar' njih bolečine?
Kdo tolaži mi srce,
Naj še tak' tolažbe prosi ? Kakor svoje jaz gorjč,
Vsak gorje naj svoje nosi!
Stritar.
155. Kmet.
Ko pomlad se bliža,	Po zimi počivam,
Svoj vrtec gradim, In orjem in sejem, In trte sadim.
Po letu koševam
Planine doli, In srpe bruševam, Ko žito zori.
V jeseni gozdarim,
Otavo kosim, Pšenico omlatim, Pa grozdje mestim.
Če srce me pece,
Pa vendar molčim, Ker vem, da sem rojen, Da največ trpim.
Kmet truden je vsak;
Orodje popravljam In puham tabak.
Ves teden se trudim, Si žulim rokč;
V nedeljo hladim si Glavico, sreč.
Če nimam le preveč Na rami nadlog,
Vrtim se in vriskam Če ravno sem vbog.
Če kdo zaničuje Težavni moj stan,
Ta nima al' srca Al' nima možgan!
M. Vilhar.
156. Lipa.
Lipa zelenela je
Tam v dišečem gaji S cvetjem me posipala; Djal sem, da sem v raji.
Veje raztezavala
K nebu je visoko, Meni pa je do sred. Segala globoko.
Tičice je miljena
V senčice vabila; Kedar ležal sem pod njo, Me je ohladila.
Sedaj pa je revica
Skoro ovenela Cvetje, perje ljubljeno Zima je odvzela.
Spavaj, draga ljubica!
Večno ne boš spala; Nova pomlad zelena Novi cvet bo gnala,
Zopet bodo tičice, Tičice presladke Pesmice prepevale, Pesmice pregladke.
Pa boš zopet lipica
V senco nas vabila, Dragim svojim srčeca Miljeno hladila.
Bratje naši se hladi
Radi v tvoji senci, Prsi, čela in glavč Opletaje z venci.
M. Vilhar.
157. Moj spomenik.
Kdo rojen prihodnjih
Bo meni verjel, Da v letih nerodnih Okrogle sem pel.
Kar mati učila,
Me mika zapet; Kar starka zložila, Jo lično posnet.
Ne žvenka, ne cvenka,
Pa bati se nič, Živi se brez plenka O petji, ko tič.
Vršaca, Parnasa
Zgol svojega znam, Inacega glasa
Iz gosli ne dam.
Redila me Sava,	Latinske, helenske, Ljubljansko polji, Tevtonske učim,
Navdale Triglava	Za pevke slovenske Me snežne gor<§. Živim in gorim.
Ne hčere, ne sina Po meni ne b<5; Dovolj je spomina Me pesmi pojo.
Vodnik.
158. Slepec.
Le enkrat bi videl, Kje solnce visi? Na kaj je pripeto?
Zakaj tak' gori5 Le enkrat bi videl,
Kak' zvezde blišče, Kak' z luno svetóvi Krog solnca hité?
Le enkrat bi videl
Širino morjá, Ki ladje prenaša V vse kraje svetá!
Le enkrat bi videl Nezmerno nebo, Doline, planine,
Planjave, gord! Le enkrat bi videl Oblak nad seboj, Ker pravijo, da se On joče z menoj!
Le enkrat bi videl
Kak' cvetke cveto, Ce v prsih kaj meda Tud' meni nes<5 ?

Le enkrat bi videl	Le enkrat bi videl Grom, blisek in tresk, Grmovje in gaj,
D'jamante bi videl	Ves srečen, vesel bi In kamen in pesk! Jaz gledal tak raj!
Le enkrat bi videl
Poštene oči, Iz kterih se sveti, Kar jezik taji! Svet zi. me ni vstvarjen,
Le smrti želim, Ker ž njo si resnico In luč pridobim!
M. Vilhar.
159. Veselja dom.
Preljubo veselje, oj kje si domd, Povej, kje stanuješ, moj ljubček srca? Po hribih, dolinah za taboj hitim, Te videti hočem, objeti želim.
Te iščem za mizo, kjer dobro jedc3, Na plesu pri godcih, kjer sladko pojb; Al pravga veselja na rajanji ni, Pijancev, plesavcev veselje beži.
Te iščem po polji, kjer roz'ce cvetó, Po logu zelenem, kjer ptice pojó; Pa ptice vesele in rožice vse Le 'majo veselje za mlado sreč.
Poslednjič veselje še le zasledim, Na vaško ledin'co pridirjam za njim; Glej, tamkej z otroci prijazno igrá, Jim kratek čas dela, pri njih je domá.
Oh, blažena leta nedolžnih otrok, Vi imate veselje brez težkih nadlog; Oh, kako vas srčno nazaj poželim! Al' vi ste minóle, zastonj se solzim.
Le eno veselje še čaka na mč, V presrečni deželi, kjer mlado je vse; Trpljenje v taisto deželo ne zná, Le tamkej je pravo veselje domá!
160. Zjutraj.
Solnce čez hribček gré, Solnce čez hribček gré";
Slomšek.
Luna pa za goré; Zvezdice presvitlé Se potopé.
Rožice se budé, V rosi pa njih glavé Krasno bliščč !
Solnce čez hribček gré,
Ptičice Ivrgolé, Žarkov se veselé, K nebu leté.
Solnce čez hribček gré, Pesmi v nebó doné; Rajati tudi sme Moje srcé!
M. Vilhar.
161. Zvonikarjeva.
Ko dan se zaznava, Danica priplava, Se sliši zvonenje Čez hribe, čez plan: Zvonovi, zvonite! Na delo budite, Ker naše življenje Je kratek le dan!
Kdor hoče živeti In srečo imeti, Naj dela veselo, Pa moli naj vmes: Zvonovi, zvonite, K molitvi vabite; Ker prazno je delo Brez žegna z nebes.
Če delav'c se vpeha Trpljenje mu neha, Ga delapust vabi, Veččr ga hladi: Zvonovi, zvonite! Nedeljo znanite; Gospod ne pozabi, Plačilo deli.
Oh naglo nas mine Ves trud, bolečine! Utrujen se vleže Na pare trpin: Zvonovi, zvonite, Domov ga spremite; Gre z dela in teže Adamovi sin I
Potočnik
162. Na ples.
Mici, Mici, Micika, Devojčica ljubljena, Zlata, mila deklica, Bodeš z menoj plesala ?
»Juri, Juri, Jurček moj, Plesala bom le s teboj; Le na srcu tvojemu Najdem sladkega miru.*
Mici, Mici, Micika, Krasna golobičica, Brez ljubezni plesa ni, Kdor se ljubi, se vrti.
»Juri, Juri, Jurček moj, Brusi noge, hajd' z menoj; Jaz na veke sem s teboj, Ker sem tvoja, ti pa moj. * M. Vilhar.
163. Žalost.
Ko ptičica sem pčvala, Sem sladke sanje sanjala; Oh zdaj pa nikdar več, Veselje preč je preč!
Cvetela sem ko rožica, Nebeškim žarkom ljubljena; Oh zdaj pa nikdar več, Veselje preč je preč!
Ročice moje miljene So zale vence spletale; Oh zdaj pa nikdar več, Veselje preč je preč!
Očesi se bliskdli ste, Ko zvezdi dve, ko solnci dve; Oh zdaj pa nikdar več, Veselje preč je preč!
Le pod menoj še biva mir, Krog mene pa ga ni nikir; Srce le tja želi, Kjer angel moj leži!
M. Vilhar.
164. Naš maček.
Naš maček je ljubco imel, Vasovat noč vsako je šel; Priščl je domu ves zaspan, Ko mežnar odzvonil je dan.
Zbolčla je ljubca močno, O joj, če več zdrava ne bo! Naš maček je j6kat' začel, Nobene več miši ni vjel.
In ko mu res vzame jo smrt, Okoli se plazi potrt, Življenje sovräzit' začne — V soboto občsil se jč.
To žalost v eksempelj povčm Neskrbnim vam mladim ljudčm: Če dolgo živčt' vam je mar, Zaljubit' se nikdar nikär!
S. Jenko.
165. Lastavici slovo.
Mrzel veter tebe žene, Ljuba lastovka, od nas, Ki znad lipice zelene Si mi pela kratek čas. Vsako jutro, tička moja, Rano si prepevala, Vsako noč je pesen tvoja Sladko me zazibala.
Kadar koli si zleteta V svoje malo gnezdice, Vsakokrat si mi zapela Milo pesem v srčece. Zdaj pa iz zvonika line
Zadnjo pesen žvrgoliš, Ker črez hribe in doline
V	tople kraje si želiš.
Tja, kjer toplo solnce sije, Kjer nobene zime ni, Tja naj veter te zavije, Tam prijatelj moj živi. O povčj mu, da ga ljubim, Ljubim svoje kot ok<5, In zvestobo mu obljubim, Dokler srce živo bo.
Zleti tudi, ljubezniva,
V	ono malo mestice, Mile solze kjer preliva Srce moje sestrice:
O povej ji, ljubka mila, Da vse dobro ji želim, Da ljubezen ni minila, In ne bo, doklčr živim.
Blizu mesta griček zali, Išči griček ograjen, Ondi najdeš grobec mali Z rožicami obsajen.
V črnej zemlji tam počiva Bratec ljubi, bratec moj — Tička moja ljubezniva' Lepo milo tam zapoj.
Tak' pozdravljaj v tujem svetu, Moj'ga srca ljubčeke, In o prvem mladem cvetu Zopet k meni vrni se! O da b' cvetje mlad'ga leta, Skoraj se prikazalo! — Oh, znabit' pa bodeš vjeta, Videti te več ne bo. —
Zdaj boš zapustila mene, Oj kak' srce me boli — Mrzli veter proč te žene, Pojdi, ker te veseli! — Oh, da ni mi perje dano! Rad, o rad bi spremljal te; Pa v ledovje zakovano Moje revno srce je.
Orožen.
166. Tičica gozdna.
Tičica gozdna Veselje uživaj,
Letaj, prepevaj in dvigaj se v zrak!
Zanjke preteče
Skrbno se ogibaj
Vedno ima zapeljivosti znak.
Oj varuj se tičica,
Letaj prosto!
Lovec te varal bo z vabo sladko.
167. Zima.
Nesrečna zima mrazi me, In dolgo proč ne spravi se;
Ovbč!
Ledeni kriv'c in sever še, Nemilostljivo brije me;
OvbčI
Pod snegom zemlja skriva se In kakor mrlič taka je:
Ovbč!
Če solnce pa le iskre da, Življenje zopet vse ima,
Ojd!
Po gorkem jugu pripelja Spomlad se zopet pisana, Oj£t!
Spomlad veselo lice 'ma In nam prijazno se smehljd, Ojži!
Spet priletijo ptičice, In k petju tudi vab'jo me.
Juhi!
Ko slišim mile pesnice, Mi sili ukat' srčece:
Juhi!
Bo prišla tudi kukov'ca In z drevja glasno kukala: Kuku!
Jaz čem pa hvalit' Stvarnika, Ki zmiraj nas tak' rad ima.
Da, da!
Jos. Hašnik.
168. Mornarska.
Lddija meni domovje, Polje neskončno morjč, Klasi rumeni valdvje, Kadar je žarki zlate.
Lddijo veter poriva, Mokri odpira se tir; Jasno neb<5 se odkriva, Luči neštetih izvir.
Mnoga mi znana dežela, Zemlje široke okrog, Znana na nebu krdela — Celi neskončni obok.
Boj silovito mi geslo Sredi nemirnih ve trd v, Roka obrača mi veslo, Gledam grob temnih valov.
Lidija hipoma plava, Vstaja — odhaja vihžr, Čvrsta je moja postava, Zdrav in vesel je mornar.
A. Umek.
169. Sveta noč.
Sveta noč izlivaj ti Mir nebeški vč srce! Potnik pokoj naj dobi In obriši mu solzč! Zvezde bliščijo milo, DajtS nam pozdravilo; K vam bi sreč hitčlo V nebeški dom!
Po nemškem poslovenil Zeleznikar.
170. Opomin k petju.
V	petji oglasimo Zdaj se složno mi. Glase povzdignimo Da vse zazveni.
V	petji oglasimo še Zdaj se složno mi, Glase povzdignimo Da vse zazveni.
Vsacemu je drago Čuti glas sladak Če se v petji blago Združi zbor krepak. Drum, drum, drum, drum Grmi pesem krasna Dvigaj nam srce Zvoni pesem glasna Čez doli, gorč. —
171. Njega ni!
ROže je na vrtu pičla Pčla pesemco glasnO, Živo v lice zarudčla, Ko je stOpil on pred njO.
»Daj mi cvetko, dete zalo, Da na prsi jo pripnem, Za spomin cvetico malo, Pridno v tuje kraje spem.*
Kito cvčtja mu je dala, S cvetjem dala mu sreč, Sama v vrtu je ostala, On po svetu šel od njč.
Róze je na vrtu pléla, Pésmi pela je glasnó, — Kaj da vrta več ne déla, Kaj ne poje več takó ?
Déklica glavó poviša, Vene óbraz, prej cvetóc, Nekaj nje srce pogreša, Solz jej pótok lije vróc.
Čez ograjo vrtno gléda, — Mnogo mimo vrč ljudi; — Deva bleda, deva bleda, Njega od nikoder ni!
_____Gregorčič-
172. Vojaci na poti.
Pomladni cvét odéva svet,
Takó cvetémo mi; Pod nébom ptičev trop neštet, Po césti grémo mí!
A ptički skozi jasni zrak,
Lehkó, zivó leté, Legák je tudi nam korák, A tčžko je srcé.
Saj ptičji rod se vrača zdaj Domóv, glasnó zgoléc:
Mi svéta tla domača zdaj Pustili smo trpéc.
Mi nismo ptičev tróp legák, Ki sam si pót voli ;
Begóten smo nebá oblák, Ki véter ga podi!
Lepó žari meglica se, Pod solncem plavajóc,
Ozira v njó cvetica se, Hladila cakajóc.
A črn oblak bo neki dan, Iz njega blisk in tresk!
In t0čo vsuje na raván, Ki vniči up sosésk.
.Zdaj ne boji nihče se nas, Mi ne grozimo tód;
Pozdravlja mnog nas lep obraz Gredóce mimo tod.
Koj bomo pa oblak Ob uri hudi mi; Sovražni roj bo pač Ž njim morda —
strasân
koncân, tudi mi!
Gregorčič,
173. Kolednica.
Bog daj srečo! hišni oče, Hišni oče, hišna mati ! Naj sprostrč. nad vašo hišo Svoja krila angelj zlati, Mir, edinost in veselje Iz višave v hišo trosi, Drage vaše glave var'je, Dobra dela k Bogu nosi; Skrb, bolezen in nesreče Naj podi od praga hiše, Z dobrotljivo svojo roko Naj vam grenke solze briše Vaše upe, vaše nade V svoje bukve zapisuje, In s periščem polnim hrame Vsako jesen napolnuje,
Hišno sleme ognja varje, Polje toče in viharja; Naj vas spremlja na vseh potih, Sije zarja vam njegova! Dobri ljudi, dobri starši, Veselite se z družino! Naj gorijo vaša srca Za Boga in domovino! Da razpel bo nad Slovenci Svoja krila angelj zlati. Bog daj srečo! hišni oče, Hišni oče, hišna mati!
Fr. Cegnar.
174. Vsakemu svoje!
Prosto reže ptica zrake, Prosto v gori srna skače In jaz tujca pa napake Bi pretrpel njega tlače. Kogar v srce to ne peče, V temu naša krv ne teče.
Vem, da moji pradedovi So si zmage vence vili In mi jezik bi njihovi
V	robskem strahu zdaj tajili, Kogar v srce to ne peče,
V	temu naša krv ne teče.
Raj zapalim krov nad glavo, Se pokopljem v zemlji svoji, Kot da z mojo bi se slavo Tuj'c košatil v hiši moji, Kdor storiti tega neče,
V	temu naša krv ne teče.
175. O bitvi.
Bili nam junaci dedje, Moč nam opasuje ledje, Na sovražnika udrimo, Groma, strel se ne bojimo! Bratje! krepki mi Slovani Složni na bojišči zbrani.
Naj nas plašijo pošasti, Vse pred nami mora pasti, Kamor jeklo naše vdari, Grom zapoje, blisk se žari. Bratje! krepki mi Slovani Složni na bojišči zbrani.
Smrt gre z nami po planjavi, Vre za nami šum krvavi; Srce naše željno vpije Po otetbi domačije. Bratje! krepki mi Slovani Složno na bojišči zbrani.
Že v krvi se prostost sveti, Vsi hitimo jo objeti! Ker obdani smo s pravico, Bratu brat podaj desnico! Bratje! krepki mi Slovani Složni na bojišči zbrani.
J. Novak.
176. Mlatič.
Urno cepec iz pod rok, Pikapoka, pikapok! Bratje naša doba je, Hajd za rano na nogč, Urno cepec izpod rok, Pikapoka, pikapok.
Urno i. t. d.
Vdarimo na polni snop, Zlato zrnje skakaj v strop!
Urno i. t. d.
•
Urno i. t. d. Snope koj obrnimo, Krepko jih namlatimo! Urno i. t. d.
Urno i. t. d.
Skopo strani, slamo v kraj Zlato zrnje na vršaj ! Urno i. t. d.
Urno i. t. d. Zadnjič žito zvejajmo Vina semkaj, žejni smo! Urno cepec izpod rok, Pikapoka, pikapok.
M. Vilhar.
177. Orač.
Pomlad potrka Hajd na nogč, Nam bo ogrela Možko sreč! Plug izpod strčhe Brano na dan! Jarme na vole, Kdor ni zaspan!
Žito posejem Tukaj in tam, Marno povlečem, Potlej pa dam'! Sprežem voliče S plugom pa v kraj! Jesen klicala Bo ga nazaj!
M. Vilhar-
Zemlja se taja, Svet' Valentin Vabi na delo, Dela sem sin! Zjutraj naprežem, Plug svoj držim, V desno in levo Brazde drobim!
178. Kosec.
Železa, dve osli In čutarico Pa koso na ramo, In hájd na goró! Zelena senožet In trave lepé, Me vabijo k sebi Na hladne vrhé!
Pred solncem že sklepljem, Nabrusim kosó, Po travi jo sučem Z veselo rokó! Za menoj raztepa Pošteno deklé, Obrača in grabi Travice lepé.
Nad nama razgrinja Se jasno neb<5, Pa moje nebesa So njeno ok6! Voziček nalagam, Naprezam in grem, Zapojem, zavriskam, Bogu hvalo včm.
M. Vilhar.
— 230 — 179- Zenjica.
Pšenica je zrela, Ko čisto zlato, Bom srpek uzela Z veselo rok<5! Na blaženo polje Pred dnevom hitim In dobre sem volje, Pevaje trpim!
Moj srpek prav poje-In reže ko strup, Pa pesmice moje Navdaja me up. Pred srpom podira Se klasje ljubo, Zastonj se upira In maja z glavčl
Moj dragi pa snopje Za menoj vozla, Ga vozi v poslopje In spravlja z voza. Sem pridna ženjica, Za klasje skrbim; Na tleh je pšenica Očeta častim.
M. Villiar;
v.
Hrvatske pesmi.

■


ccoccccccccccccccccccccccccc

180. Zrinski-Frankopanka.
Pojmo pjesmu, mili druži, Pjesma nam je srca jek U veselju i u tuzi Mila kano mača zvek! Često ga je Hrvat trgo A tudjincu tek na spas; Ali on nas u zlo vrgo. Za uzdarje — prezrev nas !
Gdje slobode sad su dani, Sto ih Hrvat cienit zna? Gdje li Zrinski-Frankopani, Gdje su ona lava dva? O, tko svoju zemlju ljubi I tko neče biti rob, Tomu krvnik glavu rubi, Taj u hladan pada grob!
Ali takvi dični muži Živu dok i narod sav; On za njimi uvjek tuži, Ko na grobu miran lav!
Slabič tekar suze lije, Muža riesi uzdah tih: Rod im njesmom spomen vije I veliča pjesmom njih.
Pojmo slavu mučenika, Sto se nisu dali trt, Več su rado spram silnika I u samu pošli smrt ! O, tko svoju zemlju ljubi I tko neče biti rob, Tomu krvnik glavu rubi, Taj u hladan pada grob!
181. Još Hrvatska.
Još Hrvatska ni propala Dok mi živimo, Visoko se bude stala, Kad ju zbudimo; Ak je dugo tvrdo spala,
Jača hoče bit,
Ak je sada u snu mala,
Če se prostramt.
Večput sanja čudne senje
Sladke radosti,
Kada joj se kažu tenje
Jake mladosti,
Drugda pako magle črne
Nju obstiraju,
Kada setre njoj nevjerne
Nju zatiraj u.
Jednoč vidi županije Sve ponovljene. Stare slave sve banije S nova stvorene, Vidi čuje Gorotance Kranjce dolazit I s Hrvati neprestance Tako govorit:
Oj Hrvati bračo mila Čujte našu rieč! Razdružit nas neče sila Baš nikakva več;
Nas je negda jedna majka Draga rodila,
Hrvatskim nas, Bog joj plati, Mliekom dojila.
Ni li skoro skrajno vrieme,
Da ju zvisimo,
Ter da tudje težko breme
Od nas bacimo.
Stari smo i mi Hrvati,
Nismo zabili,
Da su naši pravi brati
Zlo probavili.
Jednoč čuje svoje sine Glasno pjev&ti, Složne glase u višine Tako dizati: Bračo danas kolo vodi. Danak svetkuje, Hrvatska se preporodi, Sin se raduje!
U kolo su s vi Hrvati Stare države, Stare slave vjerni brati Z Like, Krbave.
Kranjci, Štajer, Gorotanci I Slavonija, Bosna, Srbi, Istrijanci, Ter Dalmacija.
Svi Hrvati se rukuju I spoznavaju, Istinski se zagrljuju, Rieč si davaju. Neka znadu svieta puci Njihov novi vez; Hvalit če ih i unuci, Njihov narod ves.
182. Hrvatska domovina.
Liepa naša domovino, Oj junačka zemljo mila, Stare slave djedovino, Da bi vazda častna bila! Mila, kano si nam slavna, Mila si nam ti jedina, Mila, kuda si nam ravna, Mila, kuda si planina!
Vedro nebo, vedro čelo, Blaga prsa, blage noči, Toplo ljeto, toplo djelo, Bistre vode, bistre oči, Vele gore, veli ljudi, Rujna lica, rujna vina, Silni gromi, silni udi: Hrvatska je domovina.
Teci Savo, Dravo teci, Ni ti Dunaj silu gubi, Kud li šumiš, svietu reci: Da svoj narod Slovan ljubi! Dok mu njivu sunce grije, Dok mu hrašče bura vije, Dok mu tielo grob sakrije Dok mu živo srce bije!
183. U boj!
U boj, u boj mač iz toka, bračo, Nek Turčin zna, kako mremo mi Grad naš več gori, Siže do nas več žar,
Rik turški ori,
Biesan je njihov jar.
Ko požar taj grudi naše plamte
Utiša rik mača naših z vek,
Ko bratac brata
Zrinjskog poljubte svi,
Za mnom na vrata
Vjerni junaci vi!
Sad s bogom bud
Dome naš, za uvjek
Oj s bogom!
Na te dušman ide priek!
I več u grob
Sveti trup sklada tvcj,
Al neče;
Za te sin svak u boj Sad kreče.
Dome naš ti vjekom stoj! Punmo puške, samokrese, Naše grome, naše trese.
Neka ore, ruše more, Dokle sve u prah obore! Za dom, za dom sad u boj! Ma paklena množ
Nanj diže svoj nož, Nas mal, al hrabar je broj, Tko, tko če ga strt? Smrt, vragu smrt! Za domovinu Mrieti kolika slast Prot dušmaninu ! Mora on, mora past.
184. Ustaj rode
Ustaj rode, isti svoje, Sad se svakom svoje dieli t Balkanske se zemlje broje Svatko dio dobit želi.
Ti si rode čuvo Balkan hrabrom rukom Pa zar ti da samo Sada mučiš mukom ?
Ustaj dakle, ustaj rode, Evo doba, evo sgode, Podič dom si znažan, jedan,. Tvoje slave rode vriedan.
Za druge si hrabrim lavom, Svoje braneč tek si janje; Ponosiš se svojim pravom, Al tvog prava sve to manje.
Za druge si dosta Mučio se, zna se, Pobrini se, rode, Jednom več i za se.
Na Balkanu dan sad sviče, Sada Balkan dieliti če; Sjeti i Ti svog se diela, Hrvatska nek bude ciela.
185. Stanak moj.
Tam gdje stoji gradič bieli U dolini zelenoj, Gdje jablani rastu veli U ravnini milenoj: Tam je stanak moj, Tam je stanak mili moj.
Gdje slavulja pjeva milo Narav svu tak veseli; Da u milo njeno krilo Svaki cvietak doč želi: Tam je stanak moj, Tam je stanak mili moj.
186. Nosim zdravu mišicu.
Nosim zdravu mišicu I srce junačko, Daj mi otac oštar mač Ratu sad u tom. Ime moje prastaro. Slavno je slavjansko, Pod ovim ču srcem svim Vjerno branit dom. Živit kanim il umrieti Otačbino za tebe; Neboji se Slavjan smrti Sječi umje spred sebe
U mladosti nejakoj Igre bjehu rat i boj, U snu pako uvriede Juriš, rane, pobjede.
187. Nek se hrusti.
Nek se hrusti šaka mala Dušmanina, neka jala Ružne u nas baca striele, Volje več i nam dozriele, Udrio je za nas sat!
Još je u Hrvata krvi, Nit ko slabi u prahu črvi Dadu gazit narodnosti, Stare svoje slobodnosti, Ni zatrti slavan rod!
Sve u krugu toga svieta, Sjedogla^ac do djeteta. Slobodu si žudi zlatu I prot blaga toga tatu Ostrim mačem brani se.
Zato u tom svetom boju, Bračo, da smo svi na broju Ko bijahu naši djedi, Gdje s' radilo o pobjedi, Složni Hrvati — jaka moč.
188. Hajde braco!
Hajde bračo, hajd junaci. Konjanici i pješaci! Brusmo sablje, brusmo kose, Nek se vraži na stran nose Bračo, svaki izmed nas Neka čini rodu glas!
Koj nam rod i dom zatira, On pod kosom nek umira, Koj podkapa nam pravice, Neka pada od strielice, Bračo svaki itd.
Kad se ljuta zvier dovuče, Hrvat šakom nju zatuče, Kad mu zmija ka doplazi, Bosom nogom nju pogazi, Bračo svaki itd.
189. Miruj srdce moje.
Tko je srce u te dirno. Da si tako sad nemirno, Kano ptica u zatvoru. Za svietom te želja mori? Nij' u svietu nebo tvoje Miruj, miruj srce moje!
Neudaraj toli jako, Razbit možeš prsi lako, Preslabe su, izmučene. A da puknu bez koprene Bile bi gorke rane tvoje, Miruj miruj, srce moje!
Ah stisni se u svom kutu I pregori želju ljutu, Tople su ti ove grudi, Sebični su vani ljudi, Svaki grije srdce svoje, Miruj, miruj srdce moje!
Znam ja, ti bi mah na vrata Polečelo svega zlata, Nije Milka tvoja više. Ved za drugim ona diše, Drugi ljubi zlato tvoje, Miruj, miruj srce moje!
190. Bliedi mjesec.
Bliedi mjesec tebi tužim Svoj na zemlji tužan stan. K tebi tužan ruke pružim Ištuč lieka svojih ran ! Sve na svietu mirno spava, Sve na svietu sad mudi, Samo suza oka plava Samo srdce mi ječi.
Ja ti tužim, ah jer mira Meni tužnoj nikad ni, Sav sviet na me se podira Kad mi dragi vjeran ni. Ah da mogu sad umrieti U grob tamni se odnjeti, S ovog svieta nestati.
191. Spomen.
Siečaš li se onog sata, Kad si meni oko vrata Biele ruke savila 1 krijuči svoje lice Meni skoro nehotice Tajnu ljubav odkrila ?
Siečaš li se onog jada, Kad glas dodje iznenada Ko iz vedra neba grom, Da ja moram odlaziti, Tebe dragu ostaviti I svoj mili stari dom!
Odkar s tobom se oprostih, Odrekoh se sve radosti Prazan mi je cio sviet; Jer bez tebe neima mene Kano što bez rose vene U livadi mladi cviet.
192. Dievo mila.
Dievo mila dievo krasna. Vatra plane meni jasna I uztrepte grudi moje, Kad spomenem ime tvoje.
Struka si mi vilinskoga, Uma pako božanskoga, Lica biela i rumena, •Čela vedra i poštena.
Al ne ljubim te rad toga, Več što s' roda hrvatskoga; Jer hrvatski kad mi kažeš: »Ja te ljubim* tad nelažeš.
193. Jesenske noči.
Oj jesenske duge noči, Reko dragi, da če doči!
II mu doči, il nedoči, «Čekat ču ga do polnoči.
Gdje si draga kud se šečeš Zar večeras k meni nečeš.
Neznaž mili moj sokole, Da me plačuč oči bole ?
Tako plače draga duša, A dragi ju blizu sluša.
Iznenada k njojzi skoči, Pa joj ljubi črne oči.
Ljubi usta, ljubi lice, Svoje mile jedinice.
194. Popuhnul je.
Popuhnul je tihi vjetar Trana, nina, nina nena, Popuhnul je tihi vetar, Tihi vetar od Levanta I ódnesal Mari krunu. Lipa Mare progovori: »Tko bi meni krunu našal,
Njegova bi ljuba bila<(. Našal ju je jedan mali, Jedan mali črni Moro A joj meni, majko moja Volila bi s' utopiti, Neg Morova ljuba biti,
*95- Oj talasi.
Oj talasi mili ajte, Camac dalje moj tjerajte, A ti vihru doc nemoj, Put je danas dalek moj;
Oj, oj, oj! Put je danas dalek moj!
Brodar vazda mirne sviesti Mari u svoj čdmac sjesti, I t&d veseo pjeva oj, Velik li si Bože moj!
Oj, oj, oj! Velik li si Bože moj!
Oj tdlasi mili ajte, Čamac dalje moj tjerajte A ti more mirno stoj, Dok se u dom vratim svoj!
Oj, oj, oj! Dok se u dom vratim svoj!
196. Plovi ladjo.
Plovi, plovi, (moja) ladjo, U koj goder kraj, Ja ti cilja (još) nenadjo, Sama cilj si daj!
Kad te amo (več) zanesla Tvoje sudbe moč, (Razpni jadra) pruži [tanka] vesla, Plovi dan i noč.
Uzdaj se u vjetra (volju) I valova bieg, U budučnost gledaj bolju, K nebu digni stieg!
197. Puna srca.
Puna srca, pune čaše, Neka živi, što je naše, K tomu ljubav svaki čas, Bračo, neka vodi nas.
Bože živi naše krasne, Našeg žiča zviezde jasne, Neka bude čitav sviet Njima samo jedan cviet.
Bože živi prijatelje I sve domorodne želje, U njih nam je prava slast, U njih domovine čast
Ovu čašu za Hrvate, Da se zlože i pobnite, Oslobode junačtvom Stari svoj hrvatski dom!
198. Hrvatske gorice.
Oj hrvatske dične goričice, Gdjeno rdstu ljepe djevojčice! Aj zašto li, aj nebi mi Djevojčice ljubili, Aj zašto li, aj nebi mi Rujno vince pili?
Naši djedi rujno vince pili, Naši otci stare majke ljubili, Aj zašto li, aj nebi mi Majčice obljubili, Aj zašto li, aj nebi mi Rujno vince pili?
Naš je narod vazda hrdbar bio Pa je uz to rujno vince pio, Aj zašto li, aj nebi mi Vazda hrabri bili! Aj zašto li, aj nebi mi Rujno vince pili?
igg. Još nijedan . . .
Još nijedan Zagorac Nije prodal vina, Veselo ga popila Doma je družina, Pijmo ga, pijmo ga Sve do dana beloga.
(Opetuje se.)
Koji s nami neče pit Hrvatskoga vina, Taj do švabe može it
Živit ko......
Pijmo ga . . . itd.
200. Napitnica.
Nikaj na svetu lepšega nij, Nego gorica, kada rodi. Kume moj dragi, daj se napij. Dugo nas nebu, daj se ga vžij.
Mužek se trudi, ter se vrti, Da se mu delo ne zamudi. Kume i. t. d.
Ognjec si loži, v kleti sedi, Kumu napija, pak mu veli : Kume i. t. d.
Moramo spravit posudu tu; Vince i k letu rodilo bu. Kume i. t. d.
To mi po glavi zmirom hodi, Da mi se delo dobro vgodi. Kume i. t. d.
Kolja nasečem, belil ga bum, K trsju dopeljem, ostril ga bum. Kume i. 1. d.
Zima prestane, rezal ga bum, Grebnice povalim, kopal ga bum. Kume i. t. d.
Žene dovedem, kopal ga bum, Dok ga uzkopam imel ga bum. Kume i. t. d.
Vezal i snažil bum ga ja sam, Kajti ja posel taj dobro znam. Kume i. t. d.
Budem ga kopal, trudil se bum, Pak se napijem, da jakši bum. Kume i. t. d.
Kosi po grmu fučkavaju, Kopači ložu okapavaju ; Kume i. t. d.
Bum ga prekopal još jedan put, Tako opravim velik ov trud. Kume i. t. d.
Lagve bum strugal, bednje nabil, Da me krvavi pot bu probil. Kume i. t. d.
Do toga dojde sveti Mihal, Grozdje dozrije, budem ga bral. Kume i. t. d.
Kada pak sprešam svoje grozdje" Onda pozabim na sve trude. Kume i. t. d.
Mošta si točim, srce krepim, Da se bar malo razveselim, Kume i. t. d.
Martinje dojde, krstil ga bum, Vince postane, točil ga bum. Kume i. t. d.
Idem iz kleti čuturicom, Žena me čeka pogačicom. Kume i. t. d.
Jedem i pijem z decom, ženom. Koji se trude skupa z menom. Knme i. t. d.
Petar v pivnicu s kluči leti, Pipu skreče, ter ovak kriči: Kume i. t. d.
Zakaj se trudim, neg da pijem, Zakaj se mučim, neg da živem. Kume i. t. d.
Danas al sutra mrtav nam glas, Vince ostane, nebude nas! Kume i. t. d.
NSrodna.
20i. Nista nije lepšega.
Nista nije ljepšega	Točim anda čašicu,
Niti veseljšega	Ter napijam zdravicu
Nego s prijatelji,	Možebit da k letu
Koji su veseli	Nebumo na svetu
Sastati se.	Skup živeli.
Bog te anda poživi, Mijo moj ljubljeni, Ti znaš dobro piti Dobre volje biti
Med nami tu.
202. Hrvatske gore.
Gore mile gore, Oj hrvatske gore! Gdje slobodi staroj I sad vile dvore.
Vi ste tajne zibke Mnogo krepke misli, Koja se odvaže Na Renu i Vi sli.
Vi ste čuvarice Mnogieh gradova! Gdjeno slomi glavu Gizdost dušmanova.
Troje zlo al jošte Sreču od vas tjera, Zlo hrvatsko staro; Lienost, jal, nevjera!
— 259 — 203. Večer na Savi.
Tiha noč je krila prostrla,
Skromno šumi Sava sreberna;
A mi mlada družbo vesela
Pjesmu glasno pojmo!
Savo, Savo rieko sreberna,
Sto romoniš ? zar si žalostna ?
Tvoja voda zar su suzice?
Neplač rieko blieda
Dok smo mladi kano cviet
Krvca burno vri;
Svud je zlato, sve je med,
Živjet znamo mi;
Naše nebo, naš je sviet
Pak nek briga spi,
Dok je u nas tako v plam
Blago si ga nam !
Svak. je od nas sokol siv,
Nikad mlitav, uvjek živ,
Uman rukom radi t zna
Srčan mu je mah, ah !
Oj ti Savo oj,
Čuj slavuljev glas,
Gdje u nočni čas
Tiho milo k tebi ori ; Divan li je oj Taj slavuljev poj, Taj slavuljev mili poj!
Sjaj mjeseče bliedi sjaj,
Nek je vedar savski kraj;
A ti Savo, naša slavo
Burno šumi sad.
Mladi veseli
Kano angjeli
Glasno kliknimo:
Tiha noč i ti nam radost čuj;
Razglasi Savo pjesme naše zuj!
Nek se ori širom svud,
Da nam kluču njedra, grud;
Veselo!
VI.
Srbske pesmi.

COOCCCCCCCCCCCCCCCOCCCCCCCCC

204. CPIICKA nyTHIIUA.
l'a.xo riAtí Cpódh y BojHuite r,i,e :ic.ienc óepe jiobophkv Bopóa H.eMy saóaBa je flpara Joiii MHüHje canpyin0T0 Bpara, Jep nyuiiann npax He 3aAaje ite»iy cxpax. Itera Ha óoj Mam II HeBecra npa'in Oran, Ce.ni cejin, Jla BPara noóe ji,n.
HanpeA nAe opyHtaHosi Cpóuh pyKOM, A 3üM3BJieH ísnje My ce 3a KJioóyKOM, IleBa, i.'.iii'ic cpricitu ciih, üpeji; hbji TPenra nyumarah IlyiiiKa nyqa, a toiiobb pniy, A jyHau,B opyjKaHH iuny: Xajae Cpó.m, xajfle y BojHHKe,
l'île ce Kyne ora'iöHHe Aune kpbhd rasa BPar H a mer Aosia mbphh upar! IIa óojHOMe 110.1.y Fap c' jyHaun i;o.i»y, CjaBe ôep're uBene To obehyr hehe.
JJ,oct ce MB'ie Haina cHaatHa AecHa pyna, JJoiiacni he ,hth ayuniah tpb era myka, Ka,; 3aopH ôojini kjiui; .V CMPT cna'ie KPajniuHHit.
VKnBK01Ulk.
205. OHAMO, OHAMO ! . . .
OHaMo, ^OHajio ! 3a ftp^a OHa,. l'oBope aî) je pa30pen abop Mo;era uapa, oHajio BeJie Bno je HerAa jyHa'iiîii 300p;
OHa.Mo, OHaMo ! Aa îsnAjy Ili>ii3PeH Ta to je Moje — AOMa iiy Aot ; C'rapnHa vuua tmmo sie 30Be, Ty MOPflM je AHO h opyjKaH not,
Ohamo, ob6mo ! en pa3nnji0hn HBOPoua' uapcHDx BPary fe y peí.: ,,C orhihnita \nuor óeatu sin k»to, 3ajaw tb Mopau npaharn Befe!"
OHaMO, oHauo! 3a úi>,i,a OHa Ka3yjy na je 3ejieHii raj, iio.; kh.m ce rtUiKy .ne'iaHii cBern, Mojiiima y n.nx npucBaja paj. —
Ohíimo, OHaMO! 3a ííp.ui ona, Taje hc6o hjiabo 3abuj» cisoj,; Ha cpiich'a no.T,a, Ha iio.i.a úojHa OHa.vo, ópaho, cupeMajMO xoa.
OHaMO, OHaMO! 3a ópfla OHa noraateH EOHBMa KJiBKiije Jyr: ,,Y iiomoü, ,neuo; y uomoü ciihiui. Ciiexur Aie crapua, cbot bu je ayr!"
Ohhmo, OHaMO! caí«.» 3a crapa HjeroBa peópa un itiium pe3 lio 'rypcKDM peói'ini; na Oe^Hoj paja íboM hctom c pyi;a pacen¡aMT> Be3.
Ohamo, ohamo 3a öp«a OHa, Mn^omeB Kaaty upeßiiBa rpoó, O Ha mo ! . . . noifoj .toô ht ty fly in h Kan Cpóhh BHuie ho fiyfle po6.
206. CPIICKA HAPOflHA XHMHA.
Ilpar je obo MHüor Cpöa, ha k oje m ctohmo, A 3ji0tb0p Ha ibera cryiia can, ce ííophmo,
rocnoAapii rJiaBHH, Maxamio c.iaBHii, Mh cmo ce 3aitjiejm, Teña óhti1 BePHii.
Ta c hama mh c toöom H y Barpy a y Bona, BpaT c öparoM, PoA c p0a0.m PyiiiH cBany He3roay
jjpuho bono x-iaßha, Pa30ai;yû cboïi tok ; Can je cpiiciía CMBHa OÓHOBHJia ckoií.
Y 3JiOTBOPa npiijare.La HejioraeMO nahii Ha cytpot iiy CBar^a rpeöa jyHa<ina H3afia.
II mb to b6jibmo, Ott cpua atejiDMO Bo.i>e A,a no.Mpejio, Her Jia noóyjeJio,
y ByrapcKoj u y Bochu Hauia ópajui nuiirre. H»0He ateHe, ii.uhíi nena oa 3JiOTBOPa PHiirre.
Tpeöa aa babmo, ¿ja um noMorneMo, II CBe a« huhfl.mo,
^a ux H3ÖaBHMO.	CraHKOBUh.
207. CPBIIHy.
Ben ce cpiiCKa 3acraBa
Buje CByAa jaBHO, II cpnch'a ce öpa&a CBa
CßyAa 6ope cjiaBHo; 1'paHU'iapa Murnuua
II xpaöPHXi. maHitaiiia, II óorKuja AecHiiua BpaHH ripaßa Hama.
Cpó ce ónje 11 kpbi> nuje 3a CBojy cjoóoAy; Cpó ce ónje, na Aoóuje CBojera bojboay. ypa, eBo njioAa, ¿Jomo HaM je BojBOAa ! yra cpncKor poja,
(Kbb Ha.m óho BojBOAa t Cpó ce ónje a. t. a.
Hi'Ha ropa, Cpóaja, Tau neii Cpóhh BJia,na, IIocecTPHMa Ha h »ja, l5oji!0,I!ina Mitaca, ^ymaH napcTBa ynsKy To cy 'lernp cryóa, Kan sarpyón Ha jyry ßymaHona rpyóa.
MjecTo cjiaBHHx Hesia&a
II napa jjyuiaHa, Bor Ha.« 3acan iioiuaiba
Bojno,u' CreoaHa, Ha ce non ibnsi pyi;yjy
BaHaT, CptM h Ba'n;a, J(a B0jl30flCTB0 OCHyiO Brana h a.m jynaHKa, Cp6 ce 6 nje h. t. a.
Cb. MiuieiHt.
208. CPnCKII jyHAK.
Ja casi Cpóhh cpiiciíh chh, üa Ma-repe CBe'ra Aap:
ILve m' PaAHBoj IIpbii MH je 3 a ne t jioj :
C' Cpiictbo.m naAaj, croj ! II i'or i,y ce AP^'aru, JIoi; toa ó y ne m niicaTU ! Bejín cpiiCKor orna chh,
üpaBU CPIICIIH CHH.
On orna mu oerajia Jlena napa tph : Ihie Cpóa, Man h hpb, IIIto M'y cpuy bpu;
Cpiichh je3Hi; a ojrrap IlMa CBaiíII CPIICKH ClIH, ÍIpaBH CPIICHH CHH,
Typ'iHH mía U,apnrpan;
<ppaHuy3 IIaPH3 cBoj, Mchu ene je Cpouny
lisie, jesHi; moj ! 3aro CBaiíii Helia MPe, Ko jih míe je3Hi; TPe, Bean CBaiíii cpncitn chh, IIpaBH cpiickh chh.
Ha ifict Hjeuuy Hje.uuua MeHii flajre Ci'iiFíini.y,
II iteH njiaBii Mac, 3a H>y ceje.«, a>Hje>i 3a 11,y, A Em'jiesy BpnraHüa	Bejín cnaiui cpuckh chh,
II iteh rop,nn crac;	IIpaBH cpuckh chh.
I. CyúoTHh.
209.
Oj AjeBojüo .nymo, 3üaheHa jaóyKO, TH He.ijyóii MCHC Hhtu ryóii ceóe, Jei'óo ca>i ja jyHait
113 UI-lt'FO 3CM.T,e,
IlaK hy ja othíiU, A th neiu ocrarfl; Ja í.v 6ojioBam, A th Hei,CIII 3HaTH; Ja hy u ysipjeTH A th heheui iyth; A Kan óy^eui 'íyjia. 4a ca.m nonwyo,
JJJEBO JUH.
HeiiOrKajin Tpyjia J|o Mor í'PoCa aoku. HjejioM CBj'ery ja bu : OBjije JieiKii flparu, h'ora ca.m ,i>yóujia, Pyicaua rpjinjia. A ca;i,a ra ryatHa L|,i»Ha 3e.\i.T,a j>yóu, Hphb rie.M.iíi j.yóu A ipaBHua i'pjiu. Oj tu HPHa 3e.M.i>o. Heó.vA' AParoM reaíKa II 3ejieHa tpabo, Heóy^u My roPKa!
Hapo^Ha.

VII.
Bolgarske pesmi.







210 nbPBIin BtJirAPCKHll MAPIII ha OIILJPIEHHH-TT,,
Hlysia Mapniía OKT>PBaBeHa njiaie BAOBnija JIOTO paHeHa; Mapiiii), Maprni), reHepajie Haunb pa3ï>, ABa, Tpn, MapiiTL bohhhu,h.
BoHHimn MILIH HaiII'C,ri> Ha BbPBHMÏ) Cï> BCHHKH CH-IH baikhhi) miihcml. Mapmi), Mapuib, reHepaie Haun>, pa3ii, Asa, TPH, MaPHiï) BOHHHIP.
IOHaK-a JÍOHCK0H HaMT) e BOfluxeiib,
ci» npnnopeuT. aeBCKHH
BOiKflb iioóiaute.lb.
Mapun., Mapurt, reHepaüe Haiu-b, Pa3T>, ;Uia. TPH, MaPUI'b bohhiiuii.
BHiHfl're Aecnorn reHepaj-a Haurb, "iyare, saniere HDKOJiaH) Mapmi>, Mapun., Mapurb, reHepaae Hamb.
PÍI3'b. ;1,Ba, TPH, MaPUI'b bohhiiuii.
BoHHnuu xpaôPH Cien Hero lermrb iiopk&t'b BT)B3flyX-a h rpoMKO Buiíara: Mapun., Mapnrb, reHepaJie Hawb, pa3-b, ¡i,Ba, tph, Mapiy-b bohhhud.
C' KliPBaBli oct'bP'b Men. reHepaji-a Hanpep». BT)3rjiacaBa Ha ceib, rbPMt, orbHb Ha BPe/vb. MaPUI'b, Mapun., reHepajie Hann., paar,, ,pa, tph, Maprn-b bohhhuh.
Tfipßa HH3T. ropa saäBOHn HanpenT»,
ypa, ypa, ypa, Mapiin. Hanpe/Vb. Mapun>, MapiHb, reHepaae Hauib, Pa3T>, ABa, TPH, MaPUTb BOHHDUH
Ha 6oö ce 3ajioBH, 3a CJiaBHO-to CH HMe ct> nyniKa xafij' BbPBa!
C' op»<Kue bt> AecHHH,a
A,a roHHMT> Hann» ftymMairb, ott> nama-ra ßoöpa 3eMH Äa 6®ra Miocra-MaHi.
CTapa-ra mh mii.ua MäiKa HeyxTíiNHO MHoro nJiaüa h mh ayma: o chhe moh, he at.h xodh, rykï. ctoh!
211. H AIlPEAt. ilanpejt), th li'hiiraphh^
C' 6oroMT> M8M0 n Jiioóe3Ha,
Mauna m Ii e oreiecxBO a iH)6e3Ha lecrb n cjiaBa, 3a TeÓT) XOADMT> HHH ß'ÖOH.
212. OBlIAPCKA IlECEHb.
3a0-6rhx.il e JJe-ih-Boii, He^n-BoH, Kapa Boh. saGürHÄUi) ß'paBHa PyMaHiia. TaMT. nainau.iT, chbo cva^o, hsb-bflnjit en tph Kyiexa: KapaMaHqa, BanaoaHia, BaJiaßama, CuBa-hVma. Mhhxjih ex tphma Typun, TPHMa ïyp nil AHaTOJmn, ■m yjioiiHJiH ßejiii-Bofl, yjoBHJiH, CBbP3aan ro, jr,a My flDHBirb chbo crajo, na ro flíijih.t'b ha tph ;it,.ia. He ce /vb jib THBo cTano, He ce fliiJiii Ha tph flt>.ia! OrroBaPH ¿Jem-BoSi.
JJeM-BoH, Kapa-Boíi: „Ott un B336 TPiiMa Typuii, TPHJia ïypqn, Ahatojiiíh ! üychpte mu flecha pana Äa 3acbnphi bt> Metern. KaBa.iï>, fla 3aciiupffi Ha pa3jvr.Jia, Ha pasjiüjia, Ha pa3BaJia!" Hí>h 3acbhpuat> aa my aoa*tc>. rta My nojXTi) TPn Ky'ie-ra, KapaMaHqo, BajiaGamo, BajiaöaH'io, CaBa-Kyma. KapaMaHio, BajiaôaH'io .hoto p«®«!-!., rapjia kxcaxi, Cniia-Ky'iKa rpoöi. Konae !

vin.
Nilske pesmi.



,.* ■ ■

213. PYCCKE HAPOflHE IIECMII.
Cxonxb HBÔPii na.1,7) boji,oio, Haji) Bojy CMom-ii-es,
Ct> ,Vi;pauHi,i no nuB'iiiHM
K03aKb .VK.IOHll.rb-Cil.
Jla.iT) our, eft yKJiOHoro
PiOHH BOPOHOrO,
E.ny oHa xycxeHOHKy Cx> noni) 30Ji0'ra eaMoxo.
Henoftoóa bt> Ko3aK0BH Tefi xycxbi hocbxji, Hkt> pa cjaBbi K03aui(0ii CnnejieiKo yupbrm.
214. KPACHHH CAPAOAHT».
„He nieft xhi mhb Maxyuina
h'pacHbtii Capa®aHT>, He BXOA0, ponHMyuiKa, nonyexy BI> BsiaHT.."
xIto B03siyTiiji0 Bach? Bojmema JIhtbh? OcTaBbTe : aro chopt. caaBHHT» Meatny coóoio, jJoMauraiË, craPbiB cnopi., yatb n:int>iueHHi>iH cy.1,1.6010, Bonpoci), KOTOparo ne pa3PtiHirre Bbi.
Ya:e aabho Meaî/iy co6ok> ßpaat,T,yio'n> ;-mi iiJioieHa ; He pa3i) KJtOHHjiacb nojvb n>030i0 To nxi>, to Hauia cropoHa. Kto yctohtt) bi HepaiiHOM'b ciiop'è: Kh'UHBHÈ .iflxti, HJIb b'IîPHhlif eocct. ? CaaBaHCKie-.ib pyibii coiibioTca bt> pycckomï. mopLi ? OHO-JIb H3CflKHeTTj ? — BoTb bonpoc'b.
OcraBb-re Hacf> : bm He HHraJiii Cin KPOBaBbia cKPiiatajiii ; Ha m'Ij HeiioHHTHa, Basn> 'iya:,;a Cia eeMeiiHaa BPajfifla: JJjih Baci) 6e3MO.iBHhi Kpeajib h Upara; Be3C,MbicaeHHO npéJibmaerb Bacï> Eopbóbi OTiaaHHOH OTBara — II iieHaiiii^in e bw Ha ci. . .. 3a hto-atb? OTB'bTCTByttre : 3a to jih. 1Ito Ha pa3BajiHHaxi nbiaaiomeH Mockbh Mh He iiPH3HaiH Haïuoii bojih
Toro, hi;mt> npo«njin bm? 3a xo-Jib, mto B'b 6e3AHy iioiia.iii.iii Mbi TaroT'ljiomiii naxi. napexBaMn bTMHP'b, II Harnett kpobbio HCHynmiii EBPOIIbl BOHbHOCTb, 'It'C'fb II Mlll'T,'?
Bbi rpo3Hbi Ha cjioiiaxi) — iionpooyttxe Ha jvfejit! Iljib CTaPbifi SoraTbiPb, noKOHHhifi Ha noexejit, He B'b CHJiaX-b 3aBUHTIlTb cboii HSMaHJIbCKl'ft IHTblKT) ? Mjib pyecKaro yapa yaie 6e3cnjibHO cjiobo? Hjlb HaM-b ct> EbpOHOH CIlOPHTb hobo? Hjlb pyccKiii OTb lioot.l'l, OTBblKT) ? IIjl Mano Hacb? Hjih orb llePMH ;io Taispiiflbi, Oti> (iiiiiicinix'b xj7aji,Hiiix'i, citajii) fl,o ii-iaMeiiHoii Koixu;i,bi, Orb noTPaceHHaro h'peMJia flo C'l'hin. neniiiiiKHaro h'irraa, CxajibHott mexiiHOH) CBepKaa, He BCxaHexi) pyecKaa 3eMja? — TaK'b Bbicbi-iaHxe-Hib i;t. naM'b, Burin, Ciioiix'b oiiJoo.ieHHi.ixi) chhobt. : Ecxb M'licxo n\n> bt> no.iaxb Poccin, Cpe^H He'iyiK;i,ux'i. inn, rpodoin,.
216. BHIIMAíI T/KAČAMA BOflHbl ...
BHHMas yjKacaMi BOHHM, IIpiI KaiKAOH HOBOH ÎKePTB'fe ÖOH Mh1; ¡t¡a.Jb He flpyra, He ineHbi, Hh^ ffiajib He eaworo repoa ... yBiii ! yrbuiHTCH iKCHa II Apyra Jiyimia npyn. 3a6yflerb; Ho r,(t,-ro ecrb jyraa oflHa — Ona no rpoßa noMHiiTb Syaerb! Cpe,i,b .iBneM'lii'iibix-b HaniHX'b jvfcjn» II BCHKOH nOUIJIOCTH H HP03bI OflHt fl B'b MÍP'Ii IIOnCMOTP'liJ'h CbHTHH, HCKPeHHifl Cûë3H To cjië3bi ó'linHiiiX'b Ma'rerett! j II Mb He 3aÓbITb CBOHX'b fltïeH, nornöranxi) Ha K^OBaBOÄ HHBIj, j-^v Kara He noaHHTb' njiaKyiefi HB'b Cboux^ noHHKHyBuiHXT> B'brBeH.
H. HeKPaeoB!..
217. MOJIHTEA.
Bt> MUHyxy atH3HH rpy^Hyro, T'lîCHHTCfl-jb B'b ceigne rpycTb: 0;(h>' MOJinTBy 'ly.iHym ÏBepffiy a Hau3ycTb.
Ecxb cujia óaaro^aTHaa B'b c03byqbh cjiobt, atHBblXT) II rtbimeTb HenoaaTHaa. CßaTaa npeaecrb bt> hiixi,.
C'b .u mu Kara öpeiaa CKaxHTCs, CoMH'bHbe .naJieKO — II B'bPHTca, 0 nüa'ieT.c» II xai,"b jemo, jierKo ...
JlePMOHXOBT).
218. nOflBJIEHIE BECHH.
rOHHMbl BeUIHHMH JiyTOMH, Ct> OKPecxHbixTi ropi. yate CH'bra CötasaJiH MyxHbi.MH pyibHMii Ha noxoruëHHbie Jiyra.
yibióKOH acHOK) npupofla
CKBosb coni» Bcrp'b'iae'rh >tpo roja :
C iluta ójiemyTL Heóeca,
Enjë iiP03PaHHhie, atea
Kam. ó.v,vi'o iiyxo.Mb 3ejieHtioTb.
Il'tejia 3a ;uihi,io íiojieBoft
JleTirrb ii:n> i;e.ibii bockoboíí.
JJojniHhi coxHyTT) n iiecrptioTT) ;
Cra(i,a myMHTt, n co.ioBeii
Yale Ilt.I'b bt. 6e3MOJIBÍlI ho'ieil.
219. UBTjTOKT).
U^trOKT. 3aCOXlUÍH, 6e3flyxaHHOH, 3a6biTbiii b'b KHnrt BBüsy a: II bott> yate mcitoio crpaHHOu JJyma HanoJiHH.iacb Moa:
FjvI; Hiit.ib ? i;or;ia ? Kaitoft BecHoio ? II ;i,o.iro-jb nirh.Tb ? h copiiaH'i. irliMb "lyatoft, 3Haiio>ioH jiu pyKoio? y uo.ioïKëH'i, ciojia yaM'IiMT) ?
Ha iiíi.MfiTh H'foimaro ib CBii^aHba,
IIüH Pa3JiyKH POKOBOH,
Ilib OAHHOKoro ryjiflHbH
Bt. THnin IIOJI6H, BT> THUIH JltCHOH?
íl ffiiib-b jin TOTb, h ra «¡naa jih? II HbiHbie r,vh m XT, yrojioKT) ? Iíjih yaie ohh ybfljih, Kara ceíi hebtflombih ubIstokt..
A. IlyinicnHT).

IX.
v
Češke in poljske pesmi.

(s	e)
220. Staročeska.
J. Škroup.
Bjvali Čeehovč Statni jonaci, Bivali rekovč
Muži co kvet: Bjvali, bjvali, Valčili, zpivali, Tak je znal svet.
Čechovč, Čechovč,
Jak se menite I — Bud'te zas rekovi, Jak vds znal svet: Rek o vi v smjšleni, V lasce a dychteni Pro vlasti kvžt!
Picelc.
221. Podebradska.
Moravo, Moravo,
Moravičko mili 1 Co z tebe pochazi Chasa ušleehtild!
Chasa ušlechtiki,
Žddostivž boje! A jakč to konstvo Rodi pfida tvoje!
Moravo, Moravo,
Moravičko draha! Proč se pridržuješ Uhlavniho vraha?
Uhlavniho vraha;
Panbfih na to patfi, Že j sme my Čechovč Tvoji vlastni bratfi.
Moravo, Moravo!
Tva Orlice pestri Byla našeho Lva
Vždy upfimna sestra.
Vždy upfimna sestra, Budiž ji i džle,
M^me hrdinskčho, I dobrčho krile.
Moravo, Moravo,
Vždyckys pri nas byla;
Ty jsi s nami prvni Kalich Pine pila.
Kalich Pine pila, Slavnu vojny nesla;
Proč bys ted' krkavci V dravč spiry klesla?
Moravo, Moravo,
Neodkladej dale: Mirne hrdinskčho, I dobrčho krale.
Z pisni V. Hanky.
222. Pisen Sokoluv.
(Lud. Prochdzka.)
Hoj, Sokolici, mužnS v pred, Tu prapor naš, tu sily stfed, Tu tabor ceskych bratri!
Nuž ajta, vzhuru bystry hled, A smely, volny bud' näs let, Vždyt' na näs närod patfi!
Hurrä' jen chutč do skoku, Pak tamo v bujnim ütoku, Kde eil näm kyne, brati'i! A byt' i cesta dalekä Tot' Sokoliky nelekä, Vzdyt' na näs närod patfi!
Ted' v pestech »cinky« držme jen, Než kdy zasvitne činu den, Tu statne k dilu, bratri' Tu nikdo nevef nähode, Jen svornou silou k svobode, Vzdyt' na näs närod patfi!
Ba tužme, tužme, tužme se! Jen vlastni sila povznese, Jen ta näs v pravde sbratf i! Jen pfed tou ztrne mdloby zrak, A neztrne-li, nuže pak: At' na näs närod patfi! At' na näs närod patfi!
K. Turna;
223. Husitská. i.
Téáme se sladkou nadéji, Že se vráti zlaté casy, Že se nám zas vyjasnéji Ceské hory, óeské hlasy 1 At' jen éesky sat se nese, Mužnč háji právo dávne, Nade všecko ono slavné Pravoéeské:
Milujme se, nedejme se, Vybijme se, napijme se, Milujme se, napijme se, A pak vybijme se! Amen, rač to, Bože, dátil Oroduj za nás, svaty Vácslave, Vévodo eeské zemé! Milujme se atd.
Dokud v nás krev otcu plyne, Hrud' zahfivá, ruee silí: Sláva eeská nezahyne, Hlavu vzt^či lev nás bíly.
Tu jako medvëdum v lese, Neprâtelum budem hráti, Oni budou tancovati, Ai zapèjem :
Milujme se atd.
II.
Nadëje se vyplnily, Vrátily se zlatè easy! Hie, už se nám vyjasnily Českč meče, ceské hlasy ! At' jen cesky lev se vznese, Muznë háji právo dávné, Nade všecko ono slavné Staroceské :
Milujme se, nadejme se, Vybijme se, napijme se Milujme se, napijme se, A pak vybijme se! Bože, rač to požehnati, Oroduj za nás, svaty Vàcslave, Vévodo ceské zemë ! Milujme se atd.
Sila naše skaly ldme, A pšst' češka hrfizu kdže; My se podrobit nedime, Dokud vlddnou naše piže, At! se jak osyka trese Hejno ošemetnjch vratu, Vykropime jimi Prahu Zpivajice:
Milujme se atd.
Svobodu jsme vydobyli, Hajme ji co klenot skvely, Bychom ji zas neztratili — Bud'me svorni, bud'me bdeli At' se českj nirod vznese, At' se raduji Čechovč, At' i naši pravnukovč Po nžis pžji: Milujme se atd.
224. Válecná.
(A. B. Tovaèovsky.)
Aj jináli není zbraíl, cepy jestë máme,
Proudem krve za meč jim posvëceni dáme. —
Volnost' nám že sberete?
Vlast' drahou nám sderete?
My za vás že máme mfít ?
A vy z toho slávu mit!
Hrr na vraha, hrr do boje
Za svobodu národa, bojovnici Páne !
At' si vleče kruty vrah stohlavou smrt' v boje, S námi jesti nebes hnëv, blesky dá nám svoje. — Hrr na vraha, hrr do boje, Za svobodu nàroda, bojovnici Pànë !
Vláje prapor krvav^, s nim se chasa hrne ; Hnëvem oči blyskaji — vrah už strachem trne. — Hrr na vraha, hrr do boje, Za svobodu národa, bojovnici Páne !
V. Vik.
226. Radostné cestováni.
(Ed. Nápravnik. Vasák Jos.)
O radostné cestováni, Jaké maji velci páni ! Čtvero pánu na voziku,
Jeden spi a druhv drimi, Tfeti zivi, čtvrty dymi, Vozka kleje na kozliku. O radostni cestovini, Jaki maji velci pini.
O radostni cestovini, Jaki maji velki pani! Kvetoucimi doly tčmi Kolem tito tvrze šedi Vuz tu zabedneny jede, Ovešen jsa krabicemi, O radostni cestovini, Jaki maji velki pani.
226. Ukolebavka.
(Kniže.)
F. L. Čelakovskj.
Spi, mi zlati, Boubelati,
Pin se žere, Po cti dere,
Spi, mi Ružinko! Noe se bliži, Oči tiži
Panna bledi Hocha hledi,
Nespi starosti;
Sen, spi, divčinko!
Vzdychi milosti.
Lichvif sedi, Zlata hledi
Pfed zljm zlodžjem: Na dan brouki, Strachy kouki
Za svym kročejem.
227.
Prijde jaro, prijde, Zase bude maj, Usmiva se louka, Usmivi se hij. Stfibrne svč vlny Hora vyleje, Rozkvete se ruže, Slavik zapžje.
Rozpuknou se ledy, Volny bude tok, Po vlnich šumicieh Lode pyšne plout.
Zridnč syny Pro jich viny
Pichi v srdci had! Bez ouzkosti Spčji ctnosti,
Byt' jim hrozil kat.
Spi, mi zlati, atd.
V. Nejedly
Na jaro.
Vyskoči z hrud klasy, Bujny bude kvšt, Kosa bude finčet Zpev radostny zpžt.
Aj ta lipa naše Bude zeleni Z vštvi mocnych listi Nim na vence dd. Aj ty vlasti plesej, Usmivi se hij, Prijde jaro, prijde, Budem miti mij
A. B. Tovačovsk}-.
-cgpr-
228. Žywot.
Narody niegasna: Pokad j§zyk žyje, Maja bytnosč jasna; Ale jako žmije Obczyzna sie wije; Gdi dlan czucia gasna, Duch i slava gnije.
229. Modre oczi.
Ach! wy ozcy, oczy, Modrojasne oczy
O was kiedy wspomne, Swiat sie zemna toczy.
Gdziez moja svoboda I wesolosc zwykta ?
Skorom was obaczyl, Od t<5j chwili znikla.
Ach! znikla tak skoro, Jak strzala puszczona,
Bol nieukojony
Wszedl co mego lona.
A kedy postapie,
Kedy noga kroczy, Ach wszedzie przede mna Modrojasne oczy.
Ach, wy oczy, oczy, Modrojasne, oczy 1 O was kiedy wspomne, Swiat si§ zemna toczy.
230. Siostry rajskie.
Dwie siostrzyce w raju znam,
Gdzie namiotek svOj rozbija, Tam vesele, szczešcie tam Zakwitaja wience wija.
Kwitna krasne jak wdziekinie,
Obie pielegnžuje praca, Z ničj pomyšlnosč bloga ptynie I radošcia dzieri ozlaca.
Wdzi§czna siostrzyca tych usluga,
Szcz§scie, radošc niosa w darze; Chcesz poznač tyh siostrzyc twarze ? Przyjažn jedna Wdiecznosč druga.
231. Niewinnosc.
Coro cnoty i czutošci, Anielska jest twoja dlori,
Zawsze bliska przy mlodošci Ot zepsucia mladošč chrori.
Kwiat(3w siostro, rajski darzel Jak nam ciebie godnie czcic,
Czyje ozdobiiaš twarze,
Tych uczytaš szcz§snym byč.
Blogo temu, ktory nieci
W sercu piomien twdj statecznie,
Ty odlecisz, wraz odleci I swoboda serca wiecznie.
Piochy bezwstyd swe zaloty,
Przed twym okiem gdy rozwinie,
R<5že z tw(ij wykwitn^ cnoty, Czerwieri twarza twoja spivnie.
Kto ci služy od mlodošci, W p<5žnčm wieku sypie kv^inf-
Ten daleki od pr6žnošci, Niebiem jemu caiy šwiat.
Platnice za Hoyo Pesmarico
dobivajo se po 25 kr. s pošto 30 kr.
Ivan Bonač,
knjigovez Poljanska cesta 10, Ljubljana.